Slovensko učiteljstvo v prvem letu svoje organizacije Gotovo bo zanimalo kakšne sadove je rodil prvi občni zbor slovenskih učiteljev na Kranjskem kar se tiče učiteljske organizacije. Pomembnost tega občnega zbora se je pokazala že prav kmalu. Kaj hitro je bilo videti, da je ta prvi občni zbor, katerega se je za tiste čase udeležilo res rekordno število učiteljev, bil tako važen za nadaljnji razvoj učiteljske organizacije, da moramo ta dogodek smatrati za začetek udruženja. — Zato je tudi leto 1868. naše prvo organizačno leto. Pripravljalni odbor je namreč po sklepu tega občnega zbora predložil dne 25. oktobra 1868. »slavni deželni vladi« pet primerkov društvenih pravil ter jo istočasno zaprosil, da se sme ustanoviti učiteljsko društvo. Deželna vlada je ustanovitev društva dovolila s svojim odlokom št. 753/5. z dne 18. novembra 1868. Zato je prinesel »Učiteljski tovariš« dne 15. decembra leta 1868. »Vsem učiteljem ljudskih šol in blagim šolskim prijateljem na Kranjskem« sledeči poziv: »Pri prvem splošnem zboru Ijudskih učiteljev v Ljubljani 15. septembra 1868. leta se je enoglasno potrdilo, da se vse šolske in učiteljske zadeve najlažje in najstanovitnejše izvršujejo z združenimi močmi, in da naj se tudi na Kranjskem, kakor po drugih deželah, osnuje učiteljsko društvo; zato naj pripravIjalni odbor učiteljskega zbora pravila tega društva predloži slavni c. kr. vladi, in ako bodo potrjena, naj se to javno naznani. S pismom 18. novembra nam je kranjskim učiteljem slavna vlada dovolila učiteljsko društvo za Kranjsko s sedežem v Ljubljani. Začasni odbor to novico vsem ljudskim učiteljem, v glavnih in malih šolah, na Kranjskem veselo naznanja in jih bratoljubno vabi, da bi vsi od prvega do zadnjega — in tudi drugi šolski prijatelji obilno — pristopili k društvu. (Tu je treba opomniti, da so bili po § 4. društvenih pravil predvideni: pravi, podporni in častni člani. Pravi člani so učitelji, podporni člani neučitelji, dočim se častno članstvo podeli za posebne zasluge šoli in učiteljstvu). Urednik »Učiteljskega tovariša« bo začasno sprejemal ude, vpisnino in letnino ter bo njih imena naznanjal v svojem listu od novega leta 1869. naprej, o katerem času se bo jelo šteti tudi prvo društveno leto. — Zunanji udje plačajo 1 gold. vpisnine in 1 gold. letnine; udje v Ljubljani in okolici pa poleg vpisnine 2 gold. letnine. Naše geslo naj bo: »moč in napredek v združbi«. Bog daj srečo!« Tako je bilo od 15. septembra pa do konca koledarskega leta 1868. vse pripravljeno za nadaljnji razvoj in delovanje učiteljske organizacije. Priiavilo se je ta čas dovoljno število članov, da je bil že 31. marca leta 1869. sklican prvi veliki ustanovni zbor učiteljskega društva za Kranjsko. Ustanovni občni zbor pa ni bil tako rekordno obiskan kot »prvi učiteljski zbor leta 1868. v Ljubljani«. To pot se je udeležilo zbora 40 članov učiteljev iz vse Kranjske, dočim je društvo že takrat imelo 83 članov. Od teh v Ljubljani in okolici 26, v ostali Kranjski pa ostalih 57 članov. Od teh članov so bili trije podporni. Nagovoril jih je predsednik Andrej Praprotnik, ki je poudarjal, »da moramo biti sami kot zvedenci v domači hiši. Čeprav so sedaj nove šolske postave, moramo sami skrbeti, kdo in kako nas bo sedaj plačeval? Tako kliče m poziva Andrej Praprotnik: »Ne obotavljajte se! Ganite se vendar za svojo lastno reč!« Učiteljsko društvo si je najelo tudi svojo sobo. To sobo so najeli, kakor veli poročilo, ker sc ni dala dobiti v sredini mesta. v Virantovi hiši na Šentjakobskem trgu. Člani so jo lahko uporabljali že od 15. januaria 1869. leta. V tem prostoru je bila tudi učiteljska čitalnica, kjer so člani imcli na razpolago sledeče pedagoške in druge časopise: Školnika, Napredaka, Novice, Danico, Primorca, Domovino, Besednika, Slovcnskega prijatelja, Učiteljskega tovariša, Slovenskega gospodarja ter več nemških časopisov. Tako je bilo na razpolago v čitalnici 16 časopisov. Na ustanovnem občnem zboru jc bil izvoljen za društvenega predsednika Andrej Praprotnik. Volilo se je z listki ter je tako dobil Praprotnik 34 glasov, za blagajnika je bil izvoljen M. Močnik z 28 glasovi, kot odborniki so bili izvoljeni: L. Belar z 31, Fr. Gerkman z 31, Fr. Govekar z 31, Bl. Kuhar s 25, Fr. Raktel s 33, Fel. Stegnar s 17, J. Šot z 31 in Iv. Tomšič s 36 glasovi. Za temi so prejeli največ glasov: J. Eppich 14, L. Arko 13, K. Dermelj 10. Vseh skupaj je bilo oddanih 39 listkov. Ustanovni občni zbor je zaključil A. Praprotnik s temi besedami: »Delajmo z združenimi močmi, dabode učiteljsko društvo, kakor se je čvrsto rodilo, tudi krepko rastlo in ži- velo...« Uresničile so se besede prvega našega predsednika, učiteljsko društvo je raslo, razvilo se je in živelo tako močno, da je iz njega zrasla trdna učiteljska organizacija, ki je znala v najtežjih časih učiteljskega stanu braniti njegove pravice ter je ta organizacija tudi vedno skrbela za povzdigo našega šolstva ter za rast narodove kulture. Samo nekoliko se še pomudimo pri našem organizačnem delu v prvih početkih in ugotovili bomo, kako hitro so se pokazali prvi sadovi. Deželna vlada je poverila društvo že takoj prvo leto njegovega delovanja, da napravi načrt za novo »obrtniško knjigo«. Društvo je dobilo na svojo vlogo glede povišanja prejemkov ter prevedbe učiteljev v deželno službo od slavnega deželnega odbora res samo nekaj izmikajočih se obljub, vendar je pa ta akcija vseeno rodila nekaj uspeha. Ljubljansko mesto je izboljšalo gmotni položaj učiteljstva ter je s tem pokazalo, da je ljubljansko meščanstvo že od nekdaj imelo smisla za šolstvo, ter zato ni čuda, da še dandanes Ljubljana prvači s svo^im šolstvom ter radi tega uživa splošen ugled v vsej državi. Učiteljsko društvo si je tudi nadelo nalogo, da priredi čimprej imenik vseh ljudskih učiteljev na Kranjskem. Iz navedenega je razvidno kako so naši »učitelji predniki« globoko doumeli važnost učiteljske stanovske organizacije in kako je ta organizacija že v prvih svojih početkih globoko posegala v delo za povzdigo organizacije našega šolstva in učiteljskega stanu. Slabi bi bili in lahko bi se sramovali svojih prednikov, ki jih moramo imenovati v organizačnem delu velike, ako bi danes še omalovaževali vrednost naše stanovske organizacije, in po pravici bi nas lahko imenoval naš prvi predsednik Andrej Praprotnik, kot je iznesel v svojem prvem govoru na občnem zboru leta 1868., da smo »starokopitni«. Zato pa tistim, ki še danes stoje ob strani organizacije, in ki sodelujejo z njo samo toliko, da se ne branijo dobrin, ki jih je organizacija priborila v dolgih sedemdesetih letih, kličemo z besedami našega prvega predscdnika: Ne obotavljajte se! Ganite se vendar za svojo lastno reč!« Jelo Janežič.