35 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVII (2021), 96–97 Darja Tadič Erving Goffman: Azili: eseji o socialni situaciji duševnih bolnikov in drugih zaprtih varovancev. Ljubljana: Založba /*cf., 2019. 410 strani (ISBN 978-961-257-102-3) 28 EUR Goffmanove Azile v družboslovju poznamo kot temeljno sociolo ko delo za razumeva - nje delovanja t. i. totalnih ustanov. Mednje se uvr čajo psihiatrične bolni nice in zapori, pa tudi azilni domovi, socialnovarstveni zavodi, domovi za starej e in mnoge druge institucije. Gre za ustanove, v katerih skupaj živi »veliko tevilo ljudi, ki so se zna li v enaki situaciji in ki so za precej en čas odrezani od ir e družbe« (str. 9), njihovo totalno naravo pa »simbolizirajo ovire, ki onemogočajo socialne izmenjave z zunanjim svetom in odhod iz njih« (str. 14). Ena od sredi čnih značilnosti teh ustanov je formalna urejenost bivanja v njih, torej »urejanje tevilnih človeških potreb z birokratskim organiziranjem« (str. 16). Avtor že v prvem delu knjige izpostavi, da znotraj totalnih ustanov delujeta dva socialna in kulturna svetova: svet osebja in svet »varovancev«. V delu prek tirih ob irnih esejev (O značilnosti totalnih ustanov, Moralna kariera du evnega bolnika, Podtalno življenje javne ustanove ter Medicinski model in psihiatrična hospitalizacija) odstira pogled v drobovje delovanja ustanov, pri tem pa se pretežno usmerja na situacijo ljudi, ki v teh institucijah bivajo, torej na »varovančevo situacijo«. Azili so precej impresivna, hkrati pa izrazito analitična in sistematično urejena zbirka orisov problematičnih praks in kodljivih učinkov totalnih ustanov na ljudi, ki v njih bivajo. Goffman pokaže, da ob - staja velik razkorak med tem, kaj institucije domnevno počnejo (zdravijo, prevzgajajo, oskrbujejo, varujejo …), in tem, kaj se v njih zares dogaja. Slika totalnih ustanov, ki se izri e, se bistveno oddaljuje od ustaljenih predstav ter tako rahlja dotedanjo trdnost njihovih deklariranih ciljev in namenov. Prav ob irnosti in bogastvu tematizacije problematičnih vidikov delovanj totalnih ustanov je moč pripisati, da se je to Goffmanovo delo doslej pogosto uporabljajo kot izhodi če za kritiko delovanja tovrstnih institucij ter na njej temelječih pozivov in priza - devanj za njihovo zapiranje (deinstitucionalizacijska gibanja). Tovrstna konceptualna in aplikativna vrednost Azilov je v družboslovnih krogih že temeljito popisana in pre- poznana (pregled področja najdemo tudi v navdihujoči spremni besedi Azilov avtorja Vita Flakerja), zato na tem mestu ne potrebuje e ene osvetlitve. Socialno delo, socialno pedagogiko, antropologijo in druge sestrske discipline danes pogosto bolj teži to, da te institucije kljub spoznanjem o njihovi problematičnosti in poskusom njihovega zapiranja e vedno polnijo na družbeni prostor. Vznikajo celo nove ustanove, na primer psihiatrična izpostava za otroke in mladostnike, hkrati pa se irijo stare (zapori v Ljubljani). Vse to brez večjega upiranja ir e javnosti, e več, včasih celo z njenim odobravanjem. Goffmanovim Azilom bi lahko očitali, da nas močno spod- budijo k odpravi totalnih ustanov, hkrati pa nas pu čajo brez idej, kako jih dolgotrajno odpraviti. Avtor se namreč ni posebej ukvarjal z vpra anjem njihove ir e družbene funkcije in ume čenosti. 36 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVII ( 0 1), 96–97 RECENZIJE KNJIG V zvezi s tem se zainteresirano bralstvo pogosteje obrača k Foucaultovim delom, zlasti Nadzorovanju in kaznovanju, ki obravnava podoben nabor (disciplinskih) ustanov. Pozoren bralec bo med tem Foucaultovim delom in nekaterimi Goffmanovimi nastavki v Azilih na el vsebinske mostove, pa čeprav se avtorja nista opirala drug na drugega in čeprav sta se osredotočala na različne vidike delovanja ustanov. Oba denimo izpostavljata, da je eno ključnih spoznanj ravno podobnost med na videz različnimi ustanovami. Foucault tako ilustrira, da »je zapor podoben tovarnam, olam, kasarnam, bolni nicam, te pa so vse podobne zaporu« (str. 248); Goffman pa podobno opomni, da »velja upo tevati, da je to, kar je v zaporih ‚‘zaporskega‘‘, zaslediti tudi v ustanovah, katerih člani niso prekr ili nobenega zakona« (str. 9). Oba tudi skleneta, da pri tovr- stnih ustanovah ne gre za nekak en od družbe izoliran svet, pač pa prej za socialno tvorbo, ki je močno vpeta v delovanje družbe kot sklenjene celote. Goffman v Azilih še poudari, da te podobnosti »tako bijejo v oči, da upravičeno domnevamo, da obstajajo funkcionalni razlogi za te poteze« (str. 123), Foucault pa se v svojem delu loti ravno preučevanja teh razlogov oziroma kontekstov. V Azilih lahko najdemo več mest, ki nam pomagajo razumeti ume čenost totalnih ustanov v družbo, s tem pa njihovo vztrajanje v sodobnem družbenem življenju. Eno tak nih mest je avtorjeva tematizacija »izgona« (str. 134 -143), procesa, ko posamezni- kovo domače okolje sproži kolesje postopkov, ki osebo iztrga iz okolja in jo izžene v eno od totalnih ustanov. Ta del Goffmanovega dela nas spodbuja, da na totalne ustanove pogledamo ne samo kot na kraje, ki naj jih praznimo, ampak tudi kot na kraje, ki (naj) se (ne) polnijo z izgnanimi ljudmi. Izgon osebe iz skupnosti v totalno ustanovo sprožajo »prestopki zoper obstoječo ureditev neposrednih, ‚‘živih‘‘ odnosov« (str. 133). Pri izgonu gre torej za ir e družbeno vpra anje, kak na so pravila glede odnosov v nekem okolju, kaj velja za kr itev teh pravil oziroma kaj vse ljudje e lahko ali smemo početi, da nas je na e domače okolje e pripravljeno prena ati, kdaj se koga od nas e želi oziroma spodobi obdržati v skupnosti, nenazadnje pa tudi z vpra anjem, kdaj koga od nas skupnost sploh zmore obdržati v domačem okolju. Obstoj totalnih institucij je tako trdno povezan s tem, kako smo si organizirali družbeno življenje in kje smo nastavili na a orodja za sobivanje, kak en konsenz smo sprejeli glede tega, »čigava briga« so ljudje okrog nas, pa tudi s tem, koliko skupnostnega je e ostalo v na ih skupnostih – koliko bolj pa se ta razkraja v zbirko krhko povezanih, atomiziranih individuumov, katerih smiselnost bivanja v skupnosti je pogosto podvržena ocenjevanju po ključu njihove vrednosti na »trgu dela«. Goffmanovo delo tako opozarja, da totalne institucije niso toliko kraji za ljudi, ki trpijo za kak no nesposobnostjo ali boleznijo, kolikor bolj so to kraji za ljudi zunaj, ki trpijo za potrebo po izgonu nekaterih svojih članov. Zmotno je torej zaključevati, da gre pri Azilih zgolj za delo o življenju v oddaljenih, skritih in z večino ljudi nepovezanih ustanovah. Goffmanovi slikoviti opisi dehumanizacije življenja v teh ustanovah so namreč tudi odsev, refleksija življenja zunaj njih. Zmotna pa bi bila tudi predstava, da so Azili le popis trpljenja, uklonjenosti in nemoči »varovancev«. V delu namreč najdemo oris mnogoterosti praks »varovancev«, skozi katere ti kr ijo pravila vedenja in bivanja, ki jih odreja institucija. Tem praksam avtor pripi e pomembno vrednost, saj človeku služijo kot nekak ni dokazi, da je kljub 37 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVII (2021), 96–97 BOOK REVIEWS totalnosti, rigidnosti in avtoritarnosti okolja » e vedno sam svoj človek, z določeno mero vpliva na svoje okolje« (str. 59). Prav prakse uporni tva proti rigidnim in vsiljenim pravilom lahko predstavljajo pomembna »opori ča sebe«, saj vzpostavljajo »pregrado med osebo in socialno enoto«, v kateri se je človek zna el, ne da bi to zares želel. V tem smislu »upornost ni priložnostni obrambni mehanizem, ampak ključni sestavni del samega sebe« (str. 305). Ravno v totalnih ustanovah je tako Goffman na el spoznanje, da »človek uporablja metode, s katerimi ohranja določeno distanco, določen prazen prostor med sabo in tistim, s čimer bi se moral po mnenju drugih poistovetiti« (str. 305), na občutek »sebstva« pa utegne vznikniti ravno »iz drobnih načinov, kako se tej sili upiramo« (str. 306). Te odklonskosti »varovancev« so navdih in opomnik, kako pomembno je uporni ko delovati v družbenih razmerah, s katerimi se ne želimo poistovetiti – pa naj bodo znotraj ali zunaj totalnih ustanov. Viri: Foucault, Michel (2004): Nadzorovanje in kaznovanje. Nastanek zapora. Ljubljana: Krtina.