tosrmNA rcfnOAKA ▼ aarcm GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE • ŠT. 7. • 7. FEBRUARJA 1958. # LETO XVII. © CENA 20 DIN PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SEf MSBMMBBBBHBKKBBMI ■! IIIIII11 BUH BBMBiIMMBHBBBIIiMi1 IIV W 1IIII WBr"1f BBMTMIEIglHBBMBI FRANCE PREŠEREN 8.II.1849-8.IU958 Ko je 8. februarja 1849 v Kranju umrl pesnik France Prešeren, se slovensko ljudstvo še ni v polni meri zavedalo, da je položilo v grob pesniško srce, kakršno dotlej še ni utripalo v nobenem Slovencu. Slovenski jezik je bil v Prešernovih časih občevalni jezik dekel in hlapcev, slovensko meščanstvo in slovenska gospoda pa sta govorila cesarski jezik, jezik cesarske prestolnice — nemščino. Kulturnost slovenskega naroda se je takrat šele prebujala in prečiščena, v umetniško besedo povezana Prešernova slovenska beseda je v obdobju prebujenja narodov pomenila isto za začetek narodnega kulturnega in z njim vred političnega preporoda, kot je pomenil za Poljake Adam Mickiewicz, za Cehe Karel Macha, za Hrvate Ivan Mažuranič in za Srbe Njegoš. Zanimivo je, da so veliki pesniki vseh narodov hodili hitreje kot politične ideje. Medtem ko so takratni slovenski politiki suženjsko pripogibali hrbet najbolj mračnim tendencam nemških cesarskih ministrov in svetohlinskemu pobožnjakarstvu rimo-katoliške cerkve, je France Prešeren dvignil zaničevano slovensko besedo do tolikšne višine, da je nihče več ni mogel sneti in pogasiti. A s to očiščeno besedo pesnik ni izrekel le svojo srčno izpoved; ta, do takrat tako ponižana, zatirana in zaničevana beseda, se je otresla strahu in licemerstva preživelih stoletij okrutnega suženjstva in je iznenada zazvenela pogumno, drzno, samozavestno in svobodnjaško. Noben slovenski politik tistih časov ni zmogel kaj takšnega, kajti takrat govoriti o svobodi in o bratstvu med narodi je pomenilo skrunitev najbolj zapečatenih cesarskih patentov. Toda na srečo je francoska revolucija vzvalovila tudi ostalo Evropo in čeprav se je duh revolucije počasi plazil čez obrambne nasipe zaostalih narodov, jih je vendarle dosegel toliko laže, ker so njihovi najboljši pesniki v jeziku svojih narodov izpovedovali napredna gesla revolucije. Prešeren, ki je umrl leto dni za tem, ko sta Marx in Engels napisala »Komunistični manifest*, je pel o človečanstvu. čeprav ni poznal tedanjih naprednih političnih idej prebujajočega se proletariata. Za Slovence je postala Prešernova beseda ne samo kulturni, ampak tudi politični manifest, kajti narodova samozavest je s Prešernovo pesmijo nezadržno rasla in se krepila. To pa pomeni za sleheren narod začetek napredka. Zato je kulturni in politični uspeh Prešernove pesmi tako silen, da še zmeraj zveni v najnaprednejših geslih naše stvarnosti. Spomin Franceta Prešerna slavimo na mnogo načinov. Na kakršenkoli način ga slavimo, je to dobro. V Prešernovem tednu podeljujejo Prešernove nagrade, prirejajo predavanja in akademije, koncerte in manifestacije v šolah. Vse to je dobro in hvalevredno. To mož-velikan tudi zasluži, tako tudi drugi narodi časte svoje velike umetnike. A najvidnejši izraz kulturnosti kakega naroda je' vsekakor knjiga. »Prešernova družba« je bila v ta namen ustanovljena, da v svojih rednih izdajah razširi čimveč dobrih knjig med ljudstvo. Knjiga je draga in širokim ljudskim množicam dostopna samo v knjižnicah. Prešernov teden naj bi se morda spojil s Tednom knjige. Založbe naj bi v Prešernovem' tednu znižale cene knjigam, storile naj bi pač vse, da bi se knjiga čimbolj približala delovnemu človeku. Tudi razstave knjig v krajih, ki so oddaljeni od kulturnih središč, naj bi pripomogle do tega. Današnji človek zahteva čimbolj prosvetljenega delovnega človeka. Človek ne živi samo od kruha! Čim več bo človek znal, tem prej si bo osvojil socializem. Bogato Prešernovo dediščino si bomo povsem osvojili le s knjigo. Knjiga si mora osvojiti stanovanje delovnega človeka. Skromna knjižna polica v stanovanju delavca razodeva razgledanega, kultur-nega delovnega človeka. Prešernove proslave so še vedno strnjene samo v manifestacije njegovega spomina in njegovega pomena. Spremenimo oziroma spojimo Prešernove proslave z akcijo. Malo besed, a čimveč dejanj! Knjiga naj postane orožje socialističnega človeka, s katero bo osvajal lepšo bodočnost. A Prešernovemu spominu se bomo najlepše oddolžili s tem, da bomo slovenski knjigi utrli pot v sleherni dom našega človeka, kajti le človek, ki zna listati po knjigah, si bo našel stezo do Prešernovih umetnin in do zakladnice ostalih umetnin slovenskih in drugih pesnikov in Pisateljev. In ta zakladnica je neizmerno bogata. / X. Seliškar v_______;______________________________J % RAZGOVOR TOVMIŠfl MHE MflRIMA S SiN- • dihalnimi odborniki v domu sindikatov ® v UUBUIM, KI SMO Gl DOSLEJ OBJAVLJALI ® NA TEJ STRANI, BERITE DANES NA 1 STRANI KAJ LAHKO ZVEMO IZ PRVEGA POGLAVJA REPUBLIŠKEGA DRUŽBENEGA PLANA DOVOLJ PREPRIČLJIVI PODAT o velikih gospodarskih uspehih, doseženih v minulem letu S prvimi zbori volivcev, ki so jih imeli že večidel povsod, in zborovanji Socialistične zveze predvolilna dejavnost še ni zaključena. Še se bomo sestali in še se bomo pomenkovali o delu, uspehih in tudi težavah, o nalogah, ki so pred nami vsemi in seveda pred ljudskimi poslanci republiške in zvezne ljudske skupščine. Prav je, da se sestanemo še večkrat pred volitvami. Vsi prvi zbori volivcev in znorovanja namreč niso bili takšni, kot kmo si želeli. Pokazale so se določene slabosti, ki jih ne gre podcenjevati. Skoraj povsod na zborih in zborovanjih so volivci veliko govorili o raznih vprašanjih v komuni, govorili so, kaj jim še manjka, koliko denarja bi potrebovali za to gradnjo, za ono cesto itd. Prav je, da razpravljamo o vprašanjih, ki nas teže, da se zavzamemo za hitrejšo ureditev komunalnih naprav, vendar če so te razprave omejene samo z ozkim lokalnim okvirom, če so preveč oddvojene od našega splošnega napredka, od naše komunalne ureditve, sedanje delitve dohodka, če govorimo samo o delitvi sredstev, ne pa tudi o ustvarjanju, o tem, kako bi pospešili rast materialne proizvodnje, smo napak storili. Zato, ker so bile te razprave pogostokrat preveč oddvojene od našega splošnega napredka, so izzvenele tako, kot da je vse te In podobne stvari, ki sl jih želimo na področju občine, mogoče rešiti izven nje same, izven okraja, kot da jih lahko rešuje riekdo »zgoraj«, kot da lahko denar doteka Iz neke nikdar usahljive blagajne. Včasih so razprave izzvenele tudi tako, kot da se je poslabšal gmotni položaj delovnih ljudi, kot da lani nismo dosegli nikakršnih uspehov in tudi kaj boljšega poslej ne moremo pričakovati. Takšne so slabosti, ki smo jih lahko vsi opazili na številnih zborih in zborovanjih. Vse to seveda ne drži. Preberimo si nekaj podatkov iz • prvega poglavja republiškega družbenega plana in videli bomo, da smo minulo leto dosegli uspehe kot malokatero leto doslej, da na teh temeljijo predvidevanja letošnjega družbenega in perspektivnega petletnega plana v naši republiki. V letu 1957 je narodni dohodek, v primerjavi s prejšnjim letom, porasel za ll°/o. Skupna realna osebna potrošnja se je povečala v vsej državi za približno 13°/o oziroma za ll,5lVo na prebivalca. Tako so bila presežena predvidevanja družbenega plana, ki je računal z 9n/o porastom skupne osebne potrošnje, oziroma 7,5 »/o porastom osebne potrošnje na prebivalca. Te uspehe smo lahko dosegli, ker bo, kot kažejo računi, obseg industrijske proizvodnje za 13°/o večji, kot v prejšnjem letu in ker je kmetijska proizvodnja presegla raven iz leta 1956 in sicer za 6,5°/o. V grad- beništvu pa je obseg storitev za 9°/o večji. Za W'!o več industrijskih 'izdelkov smo izvozili lani več kakor leto prej. Pri nas se je na novo zaposlilo lani 21.000 ljudi in samo v gospodarstvu 16.000 oseb. To pomeni, da smo zaposlili precej več ljudi, kot je bilo predvideno, torej je še več ljudi odšlo iz kmetijstva. V proizvodnji je tudi močno porasla produktivnost in sicer za 7 °/o. V primerjavi z letom 1956 so dohodki prebivalstva porasli za 21°/o, seveda pa so se povečali tudi proračunski izdatki in sicei za 19%, izdatki za socialno zavarovanje pa za 11%. Tudi obseg investicij se je povečal za 6 milijard oziroma za 10 odstotkov. Ob tem velja povedati, da je porast notranje potrošnje in velik izvoz kmetijskih izdelkov vplival na nihanje cen na tržišču s kmetijskimi pridelki. O porastu osebne potrošnje Dne 31. januarja je bila v Ljubljani seja Glavnega odbora Socialistične zveze delovnih ljudi Slovenije. Predsednik tovariš Miha Marinko je v uvodnem poročilu govoril o volitvah v Zvezno in republiške ljudske skupščine ter v tej zvezi o nalogah organizacij Socialistične zveze delovnega ljudstva. Na tej seji so tudi izvolili za sekretarja Glavnega odbora tovariša Janka Rudolfa, ker je dosedanji sekretar tovariš Stane Kavčič prevzel dolžnost predsednika Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Glavni odbor ie poleg tega izvolil za svojega podpredsednika tovarišico Vido Tomšičevo in v predsedstvo tovariša Franca Leskoška - Luko. govore tudi podatki o zalogah gotovih izdelkov v Industriji. Zaloge so bile v primerjavi z letom 1956 kljub močnemu porastu proizvodnje za približno 3% manjše. Zmanjšale so se zaloge gradbenega materiala ter materiala elektro in kovinske industrije in tekstilne industrije. Nič čudnega. V gradbeništvu smo potrošili več, kot smo računali, in zavoljo večjih prejemkov kupili več, kot smo predvidevali. Vzporedno s porastom industrijske proizvodnje pa so naraščale vendarle tudi zaloge surovin. Te so bile ob koncu 1957. leta za približno 4% večje od prejšnjega leta, ki so bile tudi razmeroma visoke. Razveseljivo je, da se je struktura proizvodnje spremenila v korist življenjske ravni. Spremenila se je bolj kot prejšnja leta. Sredstva za delo so porasla na 107, reprodukcijski material na 112 in blago za široko potrošnjo na 119 "/c. Kot rečeno, je bila kmetijska proizvodnja v celoti v primerjavi z letom 1956- večja za 6,5%, pri čemer je zadnja leta sadna letina bila več kot polovico manjša kot prejšnje leto. Kme- tijska proizvodnja je torej kljub pomladanski pozebi, ki je povzročila znatno škodo v sadjarstvu in deloma tudi v vinogradništvu, porastla. Investicijska vlaganja so bila v kmetijstvu znatno večja, čeprav kmetijske organizacije niso niti izkoristile vseh razpoložljivih sredstev. Tako smo dosegli v celoti dvig kmetijske proizvodnje ozko vzeto 115 %. Tudi v prometu smo dosegU precejšnje uspehe. Storitve v prometu so porasle za 9%j Značilen je porast pomorskega prometa, saj smo prepeljali po morju 25% več in po cestah 21 % več blaga, kot leta 1956. Na železnici pa je zaradi ozkih grl porastel promet le za 4 %, Ze iz teh nekaj podatkov, a drugih bomo spregovorili kdaj pozneje, lahko razberemo, da so bili uspehi, doseženi v industriji, kmetijstvu, skratka vsem gospodarstvu vendarle veliki in da velja tudi o teM stvareh razpravljati na predvolilnih zborih in zborovanjih! in razmišljati seveda, kaj vse bi veljalo storiti, da bi letos ša bolje izpolnili plan, da bi letos in naslednja leta izdelali še vefi blaga. USPEHOV NE MOREJO ZAMEGUTI TRENUTNE IN POSAMIČNE TEŽAVE NOSNI SMO V obdobje, v katerem bodo vodili in usmerjali naši novoizvoljeni najvišji predstavniški organi, stopamo ponosno. Ponosno zato, ker so doslej doseženi uspehi tolikšni, da z največjo gotovostjo pričakujemo v naslednjih letih naglcjši vzpon na vseh tistih področjih našega življenja, ki bodo zagotavljale delovnemu človeku, predvsem v industrijskih in mestnih središčih vse lepšo življepjsko raven. Res je. Človek kaj nerad gleda nazaj. Vsakodnevna opravila ga zaposlujejo in komaj utegne premišljati o jutrišnjem dnevu. Vendar je prav, da se od časa do časa ozre nazaj in da preceni svoja prizadevanja. In če so bila ta prizadevanja vredna truda in naporov, potem jih je človek vesel in ponosen je nanje. In ko tako z zadovoljstvom gleda uspehe, tudi vidi, kaj je bilo napak, kje so vzroki, ki mu otežkočajo življenje ta razmišlja o tem, kaj bo storil, da bo jutrišnji dan lepši. In ali mi prav sedaj primeren čas, da to storimo? Sekaj, ko se pripravljamo na izvolitev svojih naj višjih predstavniških teles? Saj ne gre zato, da bi se zaprli samozadovoljni vase. Gre za to, da doumemo veličino opravljenega dela, za katerega smo se in se sami odločamo, dela, katerih uspehov ne morejo in ne bi smele zamegliti posa- mezne slabosti, predvsem pa ne pojavi, ki so rezultat samega tega dela in ki jih moramo danes in v bodoče tudi še rešiti. Ni potrebno biti posebno bistroumen, saj miti slepec ne more zanikati velikanskih doseženih uspehov. Ti so oprijemljivi in vidni na vsakem koraku v vsej domovina in v vsaki: občimi. Nove tovarne, rudniki, gradbišča, nove šole, kulturni domovi, socialne in zdravstvene ustanove, ceste... Ne, nismo več zaostala dežela. Toda v tem času nismo ustvarili samo gmotne osnove napredka. V tem času je bil zgrajen sistem take družbene ureditve, kot si nanj še minogokje na svetu niti misliti ne smejo. Ustvarili in razvili smo praktično demokracijo, to je mehanizem delavskega in družbenega upravljanja, kjer delovni ljudje neposredno upravljajo, gospodarijo, odločajo. To so dejstva, ki jih, če smo pravični, ne morejo zamegliti še premnoge težave in zli pojavi. Te težave in pojavi imajo v glavnem dva izvora. Prvi so težave in pojavi, ki izvirajo iz hitre rasti in položaja,’ v katerem smo, drugi pa so izraz osebnih napak in razvad. Kako se odražajo prve? Vzemimo le en primer. Struktura prebivalstva v vsej Jugoslaviji se je znatno spremenila v korist delavskega razreda. Ta sprememba je še zlasti • velika v Sloveniji, kjer se je odstotek kmečkega prebivalstva znižal od 60 na 38 %. Povečano število delavcev v mestih in industrijskih središčih odpira vrsto problemov, kot so pomanjkanje stanovanj, šol, zlasti strokovnih, trgovin, kulturnih, zdravstvenih, socialnih, športnih naprav in ustanov. Vzrokov takega stanja pa marsikdo ne vidi, zavaja ljudi z demagoškimi frazami, s praznim govoričenjem, ne da bi pokazal stvari kot so. Vsa dosedanja prizadevanja gredo za tem, da se najnujnejše stvari rešijo. .Seveda to ne gre preko noči. Toda naša celotna družbena ureditev, mehanizem delavskega ta družbenega upravljanja, doseženi uspehi in načrti za bodočnost nam odpirajo široka obzorja. Te načrte smo si sami napravili. in so izraženi v naših planih in od nas samih zavisd, v koliko jih bomo uresničili. To seveda zavisti od tega, če bomo znali preprečiti vse, kar se . zoperstavlja predvideni rasti, in da bomo ukrepali vse tako, kot je v korist skupnosti v celoti jn s tem vsakega posameznika. Če pa bomo dopuščali v naši sredini mesto ozki sebičnosti, birokratskim težnjam dn podobnim, naši družbeni ureditvi sovražnim pojavom, ne smemo za to kriviti nekoga drugega, temveč se.be same. Naše organizacije, ki_ samo v Sloveniji včlanjujejo blizu 300.000 delavcev dn usluž-.bancev, bodo zato bolj' kot kdajkoli usmerjale svoje člane v aktivno delovanje na vseh področjih našega življenja, kjer se odloča, upravlja in gospodari. To pa je v naj-večji meri v naših občinah in komunah. Seznanjale bodo svoje člane s pravicami ta dolžnostmi, ki jlih imajo v svojem vsakodnevnem delovanju v prihodnjem obdobju. S tem bodo doprinesle svoj delež k izvolitvi zvezne in republiških ljudskih skupščin, ki bodo predstavljale resničen odraz volje , in akcije delavskega razrdda in vseh delovnih ljudi narodov Jugoslavije. Spet bodo prišli med nas stari znanci — fantje in dekleta — člani slavnih mladinskih brigad z velikih gradbišč, kjer so gradili tovarne, železnice, ceste. Prišli bodo fantje in dekleta iz tovarn, mest in vasi in šolskih klopi. — Tovariš Tito je mladini na njenem kongresu sporočil: »Zvezni izvršni svet je sklenil, da bo našo mladino znova pritegnil k velikim zveznim akcijam ... Zdaj vam zastavljamo kot nalogo, da zgradite mladinsko cesto »Bratstva in enotnosti« od Ljubljane do Djevdjelije...« Mladina je navdušeno pozdravila predlog tovariša Tita in sklenila: »Cesto od Ljubljane do .Zagreba bomo začeli graditi 1. aprila, dogradili pa jo bomo do 29. novembra letos...« Mladina bo gradila avtomobilsko cesto. Gradila bo cesto in se ob tem sama kalila v zavestne graditelje socializma. Podobne velike mladinske delovne akcije niso samo delo, marveč so tudi šola za našo mladino. Ob delu in razvedrilu sc povezuje med seboj intelektualna in delavska mladina, se spoznava med seboj mladina raznih narodov. Tu, ob delu in razvedrilu in tudi ob učenju se bodo kalili bodoči strokovni delavci. VTrčK V JESENIŠKI ŽELEZARNI so obratna mladinska vodstva na pobudo tovarniškega komiteja Ljudske mladine začela s pripravami za bližnje volitve za zvezno in republiško Ljudsko skupščino. V tej tovarni je v zadnjem času zelo razgibano delo v klubu mladih proizvajalcev, kjer so že pripravili program rednih tromesečnih predavanj, seminarjev, razprav in ekskurzij. — U. 2. ČLANI DELAVSKEGA SVETA Tovarne dekorativnih tkanin v Ljubljani so na svoji seji sklenili, da bo tovarna vložila v gradnjo samskega doma v Šentvidu nekaj denarnih sredstev. — Z. A. NA SEJI SINDIKALNEGA AKTIVA, ki je bila nedavno tega v železarni Store, so kritično ocenili delitev dobička in plač ter dviganje cen v nekaterih celjskih trgovskih podjetjih. Menili so, da bi morale sindikalne organizacije pogosteje razpravljati o vlogi in delu potrošniških svetov. — J. M. V ŽELEZARNI STORE so končali 14-dnevni seminar za člane Zveze komunistov. Obiskalo ga je 20 članov Zveze komunistov. — J. M. 85 ODSTOTKOV DOHODKA odpade v trboveljskem okraju na industrijo. — P. V TISKANINI v Kranju bodo letos zgradili 30 novih stanovanj. — I. V. NA OBČINSKI KONFERENCI Zveze komunistov domžalske občine so ugotovili, da so člani Zveze komunistov v pretekli dobi posvetili precejšnjo skrb vključevanju mladih delavcev v to organizacijo. — V. D. V KRANJU so na občinski konlerenci Zveze komunistov med drugim razpravljali tudi o stanovanjski skupnosti in o vlogi komunistov v družbenem opravljanju. — I. V. V DOMŽALAH pogrešajo kulturni dom. Prav zaradi tega so v občini izvolili pripravljalni odbor, ki naj bi poskrbel, da bi čimprej začeli s prvimi deli. — V. D. NA OBČNEM ZBORU okrajnega odbora Zveze rezervnih oficirjev, ki je bil nedavno v Kranju, so z ukazom predsednika republike odlikovali šest rezervnih oficirjev, in sicer štiri z Redom za vojaške zasluge III. stopnje in dva z Medaljo za vojaške zasluge. — I. V. PRI OBČINSKEM SINDIKALNEM SVETU Ljubljana Šiška so ustanovili mladinsko dopisniško sekcijo za »Delavsko enotnost«. — I. V. PRI OKRAJNEM ZAVODU ZA NAPREDEK GOSPODINJSTVA v Kranju so pred kratkim odprli nove prostore, ki so opremljeni z modernimi in sodobnimi gospodinjskimi pripomočki. — I. V. ZA ČLANE SINDIKALNIH ORGANIZACIJ bodo v okviru občinskega sindikalnega sveta Ljubljana-Siska priredili več seminarjev. Ob zaključku seminarja pa bodo sklicali širše zborovanje sindikalnih odbornikov v tej občini. — I. V. V TOVARNI AVTOMOBILOV v Mariboru nameravajo letos izdelati 1.400 vozil znamke »Pionir«, 400 osebnih avtomobilov in 650 avtobusov in še 800 kamionov (nosilnosti 4 in pol tone), ki jih bodo sestavili po licenci Deutz. — G. D. NA SEJI zdravstvenega doma v Rušah so imenovali pripravljalni odbor za gradnjo zdravstvenega doma. V novem zdravstvenem domu naj bi bila splošna in zobozdravstvena ordinacija, lekarna itd. Z gradnjo doma bodo lahko začeli že letos, saj imajo že del sredstev. — G. G. NA SEJI UPRAVNEGA ODBORA posredovalnice za delo v Slovenskih Konjicah so ugotovili, da je v občini še precej ljudi, ki prejemajo začasno podporo kot nezaposleni. V preteklem mesecu se je prijavilo še nekaj sezonskih delavcev. Vreme v jesenskih mesecih je bilo ugodno in so zato sezonske delavce večidel odpustili šele konec decembra. — L. V. ROMUNSKA SINDIKALNA DELEGACIJA je pred kratkim obiskala Maribor. Ob tej priložnosti so si ogledali mariborsko Tovarno avtomobilov in se pogovarjali s predstavniki sindikalne podružnice. Po ogledu tovarne so si romunski gostje ogledali še sistem dravskih hidro-central in pohorske vzpenjače. — G. G. V KONJICAH je bila nedavno tega seja občinskega Sveta za delo. Sklenili so, da bodo v kratkem sklicali zastopnike podjetij (ki se ukvarjajo s personalno službo) in predsednike komisij za sprejemanje in odpuščanje delavcev. Proučili bodo zakon o delovnih odnosih, zlasti pa bodo pregledali vsa tista določila novega zakona, ki govorijo o odnosih podjetij do občinskih svetov za delo. Na seji so izvolili posebno komisijo, ki bo skrbela za vajence v občini. — L. V. V TOVARNI AVTOMOBILOV v Mariboru posvečajo veliko skrb bolnim delavcem. V dosedanjih ambulantnih prostorih in v majhnem prizidku bodo v bodoče lahko sprejemali tudi ženske paciente. Zavod za socialno zavarovanje pa je za obnovljeno tovarniško ambulanto kupil novo opremo. — G. D. V ŽELEZARNI STORE je leta 1957 odšlo v pokoj 10 članov tega kolektiva. Upravni odbor podjetja jim je ob tej priložnosti dal nagrado 107.000 dinarjev. — J. M. STRELSKO DRUŽINO so ustanovili v Tovarni avtomobilov v Mariboru. Pobudo za ustanovitev je dala sindikalna organizacija. Ta strelska družina ima ime narodnega heroja »Alfonza Sarha«. V njej je 152 članov delovnega kolektiva. — D. G. NA PREŠERNOV DAN se velenjska Svoboda že pripravlja. saj bodo v tem tednu pripravili vokalno-instru-mentalni koncert Osmega februarja zvečer pa bo_ slavnostna akademija, kjer bodo simbolično prikazali življenje in delo naj večjega slovenskega pesnika. V RUŠAH bodo še ta mesec na novo odprli preurejeno dvorano kina. Prebivalci Ruš bodo tako po zaslugi Tovarne dušika v Rušah lahko spet obiskovali predstave kina. — G. G. OB RAZPRAVI NA OBČNEM ZBORU OKRAJNEGA SINDIKALNEGA SVETA V KRANJU 0 nveh treh vprašanjih Tovariš Tomaž in Eva Diacci sta dne 25. januarja letos odhajala pomemben življenjski praznik — šestdesetletnico skupnega življenja. Prav je, da se takšnega življenjskega praznika spomnimo tudi v našem listu. Tovariš Tomaž Diacci Je bil namreč rudar-kopač in strojni mojster in delal nad 37 let v rudnikih Bezno-Huda jama in Trbovlje. Vedno se je boril za pravice delovnega človeka. Leta 1926 pa so ga upokojili. V njunem zakonu se je rodilo šest otrok, štirje še žive In to Lojze, France, Mici in Tomaž. Vsi so med Narodnoosvobodilno vojno tesno sodelovali z Osvobodilno fronto. Jubilantoma želijo vsi sinovi, hčerka, vnuk in pravnuki še obilo let srečnega, mirnega in zadovoljnega življenja in tej čestitki se pridružujemo tudi mi. Pred menoj na mizi so zapiski z občnega, zbora Okrajnega sindikalnega sveta v Kranju. Odprl sem jih in prebral neka! zapisanih misli. Delegat, z Jesenic ie razpravljal o skrbi za delovnega človeka, govoril je o družbeni prehrani, o stanovanjskem vprašanju, o stanovanjski skupnosti itd. Da, da, ma občnih zborih sindikalnih podružnic, občinskih in okrajnih sindikalnih svetov, pa tudi na občnih zborih republiških odborov strokovnih sindikatov človek večkrat prisluhne razpravi o skrjti za delovnega človeka. Bo že res, da se delegati ob takih priložnostih največkrat ustavijo ob družbeni prehrani cli pa gradnji stanovanj. Ob teh dveh in še ob nekaterih drugih pomembnih vprašanjih pa se razprava večkrat tudi konča. Pa vendar bi lahko v sindikalnih organizacijah raz- pravljali še o marsičem drugem. V letu 1957 je bilo skupščinsko življenje silno bogato. Sprejeli smo vrsto novih zakonov in to v pretežni meri takih, ki se tičejo skrbi za delovnega človeka Tatkoj pa se nam vsiljuje vprašanje, v kolikšni meri so se o teh novih zakonih pogovarjali v naših delovnih kolektivih. Morda bi tu navedli tisto, kar je nek delegat dejal na občnem zboru v Kranju: »O zakonu o delovnih odnosih smo v naših delovnih kolektivih zelo malo govorili. Največkrat smo z delavci razpravljali le o polurnem odmoru. To pa je bilo v glavnem tudi vse..« Večkrat smo v zares precejšnjih dvomih, če delavec resnično ve, za kaj gre pri zakonu o delovnih razmerjih. Toda ne samo to. Tudi posamezni sindikalni odbori večkrat ne vedo za določbe tega ali onega zakona. In zato ni nič čudnega, če si na TAKO SE PRIPRAV LJA J O VOLIVCI IVA VOLITVE IZ DOMŽAL NAM POROČAJO Sklicali bodo posvetovanje Na območju domžalske, kamniške in mengeške občine je precej mladih delavcev, ki bodo letos prvič volili. Prav zavoljo tega bodo sklicali več posvetovanj. Posamezne skupine članov Ljudske mladine v tej občini se že pripravljajo na tekmovanje, ki bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. (To posvetovanje prireja Centralni komite Ljudske mladine Slovenije in Radio Ljubljana.) V. D. Samo o težavah podjetij? V domžalski občini so že končani zbori volivcev. V nekaterih podjetjih so na zborih razpravljali le o lokalnih uspehih in težavah. Sodijo, da bodo pri naslednjih zborih volivcev odborniki občinskih ljudskih odborov poročali o uspehih v občini in programu dela za letošnje leto. V. D. IZ VELENJA Izvolili naj bi potrošniške svete Nad 300 Velenjčanov še je nedavno udeležilo zbora volivcev. Na območju krajevnega odbora Velenje so popravili in polili s smolo cesto, in napeljali vodovod v stari del Velenja. Povedati je treba, da so zemeljska dela opravili Velenjčani s prostovoljnim delom. Na zboru volivcev so občani , poudarili, da je treba v Velenju čimprej zgraditi mlekarno. Govorili pa so tudi o različnih cenah v velenjskih trgovinah in menili, da je treba čimprej izvoliti potrošniške svete. Z ZBORA VOLIVCEV V RUSKI OB CINI VEČ KMDIDflTOV Prvi zbori volivcev v ruški občini so pri kraju. Le-ti so po vaseh pa.tudi v delovnih kolektivih povsod dobro uspeli. Mimo razprav o nekaterih komunalnih zadevah (o katerih so govorili pri Duhu. Gradišču, Slemenu in na Lovrencu na Pohorju) so volivci na prvih zborih razpravljali v glavnem o pomenu bližnjih volitev in o velikem delu, ki sta ga opravili tako republiška, kakor tudi zvezna skupščina. Pa ne samo to, volivci so se tudi zanimali za nekatera notranje in zunanjepolitična vprašanja. Tako kot pri zadnjih volitvah, so volivci tokrat menili, da naj bi na volitvah kandidiralo več kandidatov. V ruški občini bodo sklicali druge zbore volivcev že ta teden, končali pa jih bodo najkasneje do 17. februarja. G. G. Z ZBORA VOLIVCEV SOSTANJSKE OBČINE Pomagli si bomo s prostovoljnim delom Na zborih volivcev šoštanjske občine so se dodobra pogovorili o perspektivnem razvoju te komune. Kakor je znano, dajeta osnovni ton vsemu življenju te občine kolektiva Termoelektrarna Šoštanj in rudnika lignita. Kmalu bodo začeli z drugo stopnjo gradnje termoelektrarne. V rudniku pa bo proizvodnja lignita leta 1963 narasla na 3 milijone ton letno. Zaradi hitrega gospodarskega razvoja je v tej občini vedno več prebivalcev. Poskrbeti bo treba za nove šole, zdravstvene domove,' stanovanja itd. Ze letos bodo zgradili šolo ob Paki pri Velenju, v Belih vodah nad Šoštanjem in v Šmartnem ob Paki. V samem Velenju pa bodo zgradili zdravstveni dom. Razen tega se bodo morali v tej občini ukvarjati tudi z vprašanji trgovine in obrti. Lahko rečemo, da so dosedaj Velenjčani marsikaj že zgradili, kar s prostovoljnim delom. Izgloda pa, da si bodo občani tudi v prihodnje pomagali na isti način. IZ SLOVENSKIH KONJIC Kandidacijske konference so za nami V preteklem tednu so bili tudi v konjiški občini v vseh gospodarskih organizacijah zbori volivcev, na katerih so predlagali kandidate za kandidacijske konference. Proizvajalci iz Kozjega, Laškega, Šmarja, Rogaške Slatine, Senturja, Vojnika in Slovenskih Konjic pa so se na kandidacijski konferenci odločili, da kandidirajo inž. V. Djinovskega, direktorja Steklarne »Boris Kidrič« v Rogaški Slatini. Zbori volivcev naj bodo čim bolje obiskani Na prvih zborih volivcev v Štorah so razpravljali o bližnjih volitvah v republiške in zvezno ljudsko skupščino. Poudarili so, da je treba v pripravah na volitve posvetiti vso skrb temu, da bodo zbori čimbolje obiskani. Volilci sami pa naj bi poskrbeli, da bodo kandidirali za poslance politično in gospodarsko razgledani državljani. J. M. vedo pomagati takrat, kadar gre za uveljavljanje delavčevih pravic. Zaradi tega bo treba v sindikalnih organizacijtah pričeti s seminarji in predavanji, na katerih naj bi proučevali zakone in osnutke zakonov, to pa ne bi smela biti le enkratna , naloga. Torej, kakor je videti, ne gre pri skrbi za delovnega človeka le za reševanje stanovanjske problematike in za ustanavljanje menz (čeprav tudi teh in ostalih stvari nikakor ne kaže podcenjevati.). Prav bi bilo, da bi se sedaj po občinskih zborih pričeli v sindikalnih organizaciij-ah resneje ukvarjati z uresničevanjem vseh tistih uredb in določb, ki v marsičem prispevajo, da bo delavcem v naši domovini čim lepše in čim prijetneje. Te misli sem ob tem občnem zboru nanizal prav zaradi tega, ker se pogostokrat ob razpravi o skrbi za delovnega človeka ustavimo le ob dveh ali treh vprašanjih. J. K. Koper; Z »Zrcalom« bo težko kaj. Ta pisatelj je napisal dosti boljših črtic, kot Ja pričujoča. O ženah. Nobelovih nagrajencih, pa bomo objavili za fi. marec. — Hvala za poslano in drugič še kaj. U. Z. Jesenice: Zadnje časa ste nas kar dobro založili s prispevki. Vendar ne moremo pisati samo o Jesenicah. Na vrsto bodo prišli postopoma. Za dostikrat smo Vam povedali, da ne pišite dolgih uvodov, pa vas dbslei še nismo , uspeli prepričati. Sicer pa oboji mislimo, da beseda nt konj: VI, ki pišete ..••.S&fc. E B 03 Z OBČNEGA ZBORA REPUBLIŠKEGA ODBORA ariNaAOGS AanrvoiNzaiaz vlvnignis PREMIJE NA Železnici Premije naj ne bodo dodatne plače. — Sindikalne organizacije naj sodelujejo pri sestavljanju premijskih pravilnikov. Tudi občni zbor Republiškega odbora sindikata železničarjev je posvetil precej pozornosti premijskemu sistemu. V zadnjem času je bilo resda veliko napisanega o premijah, ki so Jih izplačevali tistim, ki večkrat niso bistveno vplivali na spremembo tehnološkega procesa oziroma niso pripomogli k večji proizvodnosti. In če je to veljalo za razne panoge go- Bc špodairstva, potem to ne drži kot pravijo za železnico. Zdi se, da je treba na železnici sestaviti tak premijski pravilnik, ki bo bistveno vplival, da bo potovanje po železnici vse boli prijetno in udobneje. Torej, premirati je treba čim-več delovnih mest. Ni pa s tem že rečeno, da bi morali premije dobivati prav vsi delavci, kajti, kaj lahko se zgodi, da od takega premijskega sistema ne bo nikakršnih večjih koristi. Premije bi na ta način postale le dodatne plače. Rečeno je bilo, da bi morale tudi sindikalne organizacije pri sestavljanju premijskih pravilnikov odigrati veliko vlogo. Predvsem pa bo treba poskrbeti, da bodo člani delovnih kolektivov temeljito seznanjeni z načeli premiranj a na železnici. take uvode in mislite, morda bom le spregledali; in ml, ki uvode črtamo ter pišemo tele vrstice. Pa brez zamere! A. B. Jesenice: Prispevek »V snežnem metežu« bo prišel kmalu na vrsto, upamo, da prej, preden bo pobralo sneg. Sicer pa sami vidite, v kakšni stiski smo s prostorom na tistih štirih straneh (6—9), kamor tak prispevek spada. M. S. Maribor: Predvsem Vas moramo opozoriti, da se takih stvari ne sme pisati, ker bi imeli opravka s sodiščem zaradi klevetanja. Zato Vašega p!sma tudi ne bomo objavili. Čudi pa nas, da Vi, ki dobro poznate vso zadevo, pridete do takih zaključkov, medtem ko je resnica precej drugačna. J. M., Ljubljana, Vilharjeva cesta: Vašo dopisnico smo prejeli. Ob priložnosti, ko bosta hodili kaj mimo našega uredništva, se zglasite in Vam bomo stvari, ki Vas zanimajo, poiasnili. Drago G., Maribor: »Odlocdl sem se, da Vam pišem. Želel bi postati Vaš dopisnik,« Tako nekako ste • nam. tovariš Drago, pisali, hkrati pa ste nam poslali že prve vesti za rubriko »V nekaj vrstah«. Vašega pisma smo bili zelo veseli. Morda prav zaradi tega, ker se je spet nekdo oglasil iz štajerske metropole, od. koder nam naši le bolj poredko pišejo. Ob tej priložnosti pa še tole: Želeli bi, da nam ne poročate samo iz vašega kolektiva. Pišite nam o življenju v drugih tovarnah, pa tudi o delu ostalih političnih organizacij v Mariboru in okolici. Morda bi prav zdaj, ko se pripravljamo na volitve, lahko spet vzeli pero v roke in nam napisali nekaj več o vprašanjih, o katerih so govorili na zborih volivcev v p-renekateri mariborski občini. MED MLADIMI VELENJSKIMI RUDARJI Predvsem izobraževanje ZGODILA SE MI JE KRIVICA Preprosta sobarica sem v Domu že-lezarjev na Ravnah. Dve leti že opravljam službo v podjetju in vse do pred kratkim se mi še ni dogodilo, da bi se kdo potožil zaradi moje malomarnosti ali česarkoli drugega. Potrudila sem se. V velenjskem rudniku Je precej mladih rudarjev. Vendar pa je v organizaciji Ljudske mladine veliko premalo mladih delavcev. Prav zavoljo tega bodo v jami ustanovili posebno mladinsko četo, ki nai bi poskrbela, da bi se mladinci vseh treh izmen kar najbolje med seboj spoznali in povezali. V velenjskem rudniku tudi pripravljajo mladinsko konferenco. Na tej konferenci bodo ustanovili delovno brigado, ki bo pomagala pri gradnja kulturnega doma in zimskega bazena. Člani mladinske organizacije velenjskega rudnika pravijo, da bi bilo njihovo delo lahko bolj uspešno, če bi imeli prostor, kjer bi se lahko sestajali. Mladinsko sobo bi si lahko uredili v co^ani ?rn r>!on,'rsk*w> doT«^ (služi šoli, baletu in lutkam), ki bi si ga primerno uredili kar sami. Veliko je še nalog, ki čakajo organizacijo Ljudske mladine v tem rudniku, na prvem mestu pa je prav gotovo splošno ’n strokovno izobraževanje mladih velenjskih rudarjev. DELAVSKA ENOTNOST Glasilo sindikatov Slovenije, izdaja Republiški svet Zveze sindikatov za Slovenijo, — Odgovorni urednik France Boštjančič. — Tisk Časopisno - založniškega podjetja »Slovenski poročevalec, v Ljubljani. — Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Čufarjeva ulica 3, poštni predal 284. — Telefon uredništva 32-538, uprave 30-046, skupni za uredništvo in upravo 32-031. - Račun pri Mestni hranilnici v Ljubljani 601-606-1-221. — List izhaja vsak petek. — Rokopisov ne vračamo. — Posamezna številka stane 20 din. — Naročnina t predplačilu je mesečna 80 din. četrtletna 240 din. polletna 460 din la celoletna 900 din. IZ MORAVČ Nova pralnica keramičnega peska Zaloge kremenčevega peska so v moravški občini precejšnje. Izkoriščanje teh zalog je bilo do nedavnega težavno prav zaradi pomanjkanja pralnic za kremenčev pesek. Pred kratkim pa so v Moravčah začeli urejati pralnico kremenčevega peska, ki bo kakor je videti dograjena leta spomladi. Sodijo, da se bo proizvodnja kremenčevega peska kmalu zelo povečala. V. D. 9 O TEBI, TVOJEM DELU, # TVOJIH USPEHIH IN • TEŽAVAH P15E »DELAVSKA ENOTNOST« da sem zares vestno opravljala svojo službo. Vsak dan sem delala od, sedmih zjutraj do triindvajsetih ponoči. Za to sem prejemala 9000 dinarjev mesečno. Mlada sem še, komaj 22 let imam. Kakor vsi mladi, zdravi ljudje, sem tudi jaz budila lepe upe, toda zgodila se mi 'je krivica. Sklenila sem jo opisati. Prosila bi vas, da stvar, objavite, kajti že več let prebiram naše glasilo in vidim, da se postavite v bran za delovnega človeka, če se mu dogodi krivica. Glejte, tole se mi je dogodilo. Dne 31. decembra lani mi je upravnik, tovariš Brecelj oziroma personalni referent železarne Ravne, odpovedal delovno razmerje v Domu železarjev, z enomesečnim odpovednim rokom. Prvega februarja ne bom več smela v službo. V odpovedi piše v obrazložitvi tole: da nisem prijavila septembra 1957 matičarju Ravne tovarišico M. M., ki je spala pri nas in drugič, da sem vzela iz blagajne ceneno cigaretno dozo in jo izročila Hinkotu Papežu. V obrazložitvi je rečeno, da sem s tem kršila zaupanje itd. . Dne 3. januarja letos sem pritožbo na Arbitražo za delovne spore pri Občinskem ljudskem odboru Ravne osebno predala referentu za delovna razmerja tovarišu Hinku Fabijanu. Odtlej sem stalno upala, da bodo o tej zadevi na arbitraži razpravljali. V pritožbi sem navedla tako resne ugovore, da bi jih morali upoštevati. Toda do danes ni o rešitvi ne duha ne sluha. Na mojo intervencijo pa mi tovariš Fabijan stalno zagotavlja, da bo prišla stvar kmalu na vrsto. Medtem pa sta večkrat pila skupaj z upravnikom doma, tovarišem Brecljem. Zdi se mi, da je šla moja pritožba v koš. V resnici je prva obtožba prav za lase privlečena. Tovarišica M. M. je pravilno prijavljena in vpisana v knjigo gostov pod redno številko 1755. Prav tako je z drugo obtožbo. Omenjeno cigaretno dozo je pozabil nek gost, dolgo se je valjala okoli, vredna pa je največ 100 dinarjev. Druge stvari so v ozadju. Upravnik me ne, mara iz vzrokov, o katerih dekleta ne govorijo rada, znebiti se me hoče iz službe, znano mi je namreč marsikaj, kar ne želi,' da pride v javnost. Personalnega referenta sem zaprosila, da bi me poslali v gostinski tečaj, saj me veseli ta stroka. Prosila sem za premestitev, če se stvar ne bi dala drugače urediti. Toda tudi iz personalne službe v železarni ne dobim odgovora. Naj omenim še to, da se je pogostokrat dogodilo, da tovariš upravnik sam ni prijavil tudi po več ljudi, ki so prenočevali tu, kadar sem bila jaz prosta. Zanj torej to ni prestopek, mene pa dolži nečesa, kar nisem zakrivila. Prosim, svetujte mi, kaj naj storim sedaj. Marija Korošec, Ravne na Koroškem, Čečovje štev. 1 Opomba uredništva: Podjetje Vam je odpovedalo delovno razmerje s 1-januarjem in enomesečnim odpovednim rokom. Tretjega januarja ste vla- žili pritožbo na naslov Občinski arbitražni svet za odpovedi. Predali ste pritožbo referentu za delovna razmerja^ toda še do danes ni nobenega odgovora. Zaradi takega ravnanja, ne veste, kaj naj bi ukrenili. Torej, če je točno, kar pišete V svojem pismu, potem velja 325. člen zakona d delovnih razmerjih. Ta namreč določa, da ostane delavec v delovnem razmerju vse dotlej, dokler arbitražni svet ne izda svoje odločbe, če še vedno ni izdal odločbe, ste še nadalje v delovnem razmerju z vsemi pravicami, ki izvirajo iz obstoja delovnega razmerja. Če pa boste ugotovili, da je bil v postopku pred arbitražnim svetom prekršen zakon, potem lahko vložite tožbo pri okrajnem sedišču, v katerem izpodbijate odločitev arbitražnega sveta, če ni objektivno in nepristransko preizkusil vse okoliščine in vsa dejstva, ki so važna za presojo o upravičenosti in primernosti odpovedi. To tožbo boste seveda vložili, če je arbitražni svet odločil o Vaši odpovedi tako, da je pritožbo zavrnil in smatrate, da je bila ta zavrnitev takšna, da jo je možno smatrati za nezakonito. Dokler pa arbitražni svet ne odloči, pa traja delovno razmerje še naprej, kot rečeno. Ker je bilo odpoved dana s 1. januarjem letos in ker je tega dne začel veljati tudi zakon o delovnih razmerjih, je vašo zadevo treba presojati že po tem zakonu. ALI JE TAKŠNO RAZDEUEVA-NJE NAGRAD PRAVILNO IN PRAVIČNO? Kolektiv posestva Pšata se je lani vključil v tekmovanje za čimboljši pridelek ',:rme in — uspel. Za tekmovalce so bile določene nagrade in prisojena je bila tudi kolektivu Pšate. Blagajm* posestva Pšata je dobil spise in nalo(h RaZGOVOR TOVJIRISfl MIHE MfiRINKS S SINDIKALNIMI ODBORNIKI ' (Nadaljevanje in konec) Trdi se, da je udeležba partijske in sindikalne organizacije v komunalnem .življenju v manjših občinah uspešnej&a. Jaz bi dejal, (Se je reševanje komunalnih vprašanj v manjših občinah uspešnejše, je to očiten znak, fla v večjih občinah nekaj subjektivno ne velja. Drugega ne more biti. Če to drži, kar pa jaz ne verjamem povsem, so torej v manjših občinah sindikalne podružnice bolj vplivne v občinski komunalni politiki. Vsekakor bi bilo pravilno, da bi bile. Ko smo O tem razpravljali tudi na plenumu, smo ugotovili, da ni bilo • dovolj orientacije, niti naših političnih organizacij, političnih vodstev, komitejev in zlasti seveda ne sindikatov za to, da se je treba uveljaviti bolj kot doslej na torišču komune. O tem Je vladala zelo pomanjkljiva misel, da moramo videti, da se sindikat ne more več izživljati na svoj stari sindikalistični način, kakor je to primer v posameznih kapitalističnih deželah, kjer smatrajo, da morajo biti sindikalne organizacije popolnoma apolitične; pri tem gre za Vrsto starih koncepcij, ki so deloma anarhosindikalističnega značaja, deloma pa gre tudi za razne druge razloge. Toda tudi V teh deželah jih je življenje nagnalo na to, da se sindikalno gibanje nujno mora začenjati zanimati za dogajanja in razvoj v celotni družbi, V naših pogojih je pa še bolj jasno, kot sem dejal, da morajo dobiti sindikati mhogo odločilnejše mesto, važnejše mesto na terenu občine. V ustanovah imamo sindikate. Naj_ mi ne zamerijo tovariši, vendar mislim, da se predvsem ti sindikati po ustanovah ne pečajo z ničemer drugim kakor kako bodo organizirali letni dopust in razne priboljške svojemu članstvu, dasi imajo v svoji sredi dokaj razgledane ljudi, ki bi njim in terenskemu političnemu življenju lahko izredno mnogo koristili, če bi jih zainteresirali za delo, za katero so usposobljeni, na primer, da sposobnejši gospodarstveniki pomagajo sestavljati analizo gospodarskega stanja na tem ali onem področju. Skratka, gre za živo sodelovanje vseh teh ljudi, ki jih imamo organizirane v sindikatih, zlasti v ustanovah, da jih’ pripravimo do tega, da bodo koristno izpolnjevali dolžnosti, ki jih imajo kot člani sindikata, kakor to delajo kot člani Socialistične zveze delovnega ljudstva. Pomagajo naj razčiščevati na primer določene probleme našega tržišča, probleme v investicijski politiki, v komuni in v gospodarskem življenju občine. Se ena stvar se mi zdi važna, da bi jo omenil ob tej priliki. Mislim, da bomo še nekaj časa imeli določene večje in manjše razlike v nagrajevanju v posameznih podjetjih. Pretiravanja se bodo pokazala pri tistih podjetjih, ki bodo trenutno v kon-junkturni situaciji. Razumljivo je, da vsak takšen kolektiv, ki bo imel ugodnejši položaj, prostovoljno ne bo dal nič iz rok. Občinski ljudski odbor mora imeti za svoje intervencije v ta- kih primerih potrebno oporo od drugih, ki nimajo teh konjunk-turnih položajev, teh ugodnosti. Ti naj pomagajo s svojim vplivom, da bo podjetje, namesto, da bi delilo šest ali osem plač, kakor se je dogajalo, določen del teh sredstev vložilo za pokritje potreb na terenu občine, za reševanje potreb življenjskega standarda v občini ali da ga uporabi za neko investicijo, ki bo vsej tej komuni koristila, pa čeprav je vezana le na neposredni interes samega delovnega kolektiva. Če podjetje z lastnimi sredstvi rešuje nekatere pereče težave svojih zaposlenih, je s tem precej olajšalo, težave občine, in se tu zmeraj najdejo skupni adekvatni interesi. Jaz bi se sicer tu deloma bal teženj za uravnilovko. Brž ko bi šli v tej smeri, potem bi bila seveda okrnjena spodbuda za boljše gospo-datrjenje in bi se ustvarjala potuha in pričakovanje, češ, saj če bomo slabo delali bomo dobili od tistih, ki več ustvarjajo. Tega ne smemo dopustiti. Na vsak način moramo ceniti in nagrajevati marljivost, dobro organiziranost podjetij, disciplino pri delu in delovno storilnost, da tako praktično spodbudimo in vzgajamo smisel in voljo za dobro gospodarjenje. Naš premijski sistem ne sme pomeniti dopolnilo plači, ampak naj bo le nagrada za tistega, ki ga ni mogoče plačati po učinku. Postavili ste nekatera vprašanja s področja stanovanj, politike in stanovanjskih razmer. Večkrat gre v resnici za takšne primere, ki upravičeno zelo bodejo v oči, ko ima recimo nekdo veliko stanovanje, za katerega od podnajemnikov vleče strašansko rento. V takih primerih bi morali nujno uveljaviti odgovarjajoče obdavčevanje. Dalje gre za najemnino. To so stvari, ki jiih moramo v razpravah razjasniti, sam ne bi hotel dajati nobenih receptov. Moje misli naj služijo kot neke vrste ilustracija ali pomoč, v kakšni smeri naj bi razpravljali in iskali odgovarjajočih rešitev oziroma predlogov za korekcijo našega gospodarskega sistema, če se ugotovi, da je le-ta kriv za nekatere motnje, ki nastajajo. Vem na primer za to, ko naj bi bil sistem kriv, namreč, da imajo stanovanjske skupnosti s svojimi skladi preveč togo določene meje, v kaj smejo vlagati sredstva. To gre do take nenormalnosti, da je po obstoječih predpisih onemogočeno, da bi stanovanjska skupnost smela sama 'graditi in ustanavljati remontna podjetja. Popoln nesmisel je, da se stanovanjski skladi izčrpavajo v veliki večini v korist obrtnikov, zlasti privatnih, ki imajo v remontni dejavnosti monopolni položaj, ko bi vendarle lahko stanovanjski sklad dosti bolje in racionalneje trošili, če bi stanovanjska skupnost sama osnovala remont-no-vzdrževalna podjetja za večino svojih potreb. Stanovanjski in potrošniški sveti imajo skupne probleme na določenem področju, na določenem torišču, kjer so potrošniki obenem stanovalci, ki z enega ali drugega vidika in vira rešujejo te probleme, ki so zanje nujni, da jih rešijo. Naj bo dovolj o tem. Dovolite odgovor na naslednje vprašanje. Investicijsko politiko enega okraja, ene občine je treba postaviti pred vso javnost. Javno se mora razpravljati zakaj se sredstva trošijo in v kaj se vlagajo, da ne postane to samo stvar posameznih vodečih funkcionarjev v okrajnem ali občinskem ljudskem odboru. Ž javno udeležbo bomo z jasnim javnim polaganjem računov dosegli zelo racionalno izkoriščanje sredstev oziroma, če bi se tudi kakšna stvar kasneje izkazala kot čisto neprimerna, vendarle ne bo mogel ostati očitek, ker se je javno o tem sklepalo in odločilo. V nasprotnem primeru, če volivci ali celo organi družbenega upravljanja o tem niso bili konzultirani, se ustvarja v večini primerov upravičena kritika na tako politiko vodilnih ljudi odgovornega ljudskega odbora. Vse poslovanje v naših podjetjih, občinah in okrajih je podvrženo javni kontroli. Polaganje računov mora biti javno. Zbori volivcev naj ne bodo aktivni samo v času, ko gre za določanje kandidatov za občinske ljudske odbore ali sedaj pred republiškimi in zveznimi volitvami, temveč moramo doseči neko potrebno stalno aktivnost teh organov kakor tudi ostalih — tako SZDL, sindikatov itd., in sicer v obliki soudeležbe v družbenem In delavskem upravljanju. In končno še vprašanje kako naj tisk spremlja in podpira vsa ta naša prizadevanja. Zelo lahko je seveda prigovarjati danes našim časnikarjem,' da so posvetili premalo pozornosti temu vprašanju. Vendar mislim, da vsega ne morejo biti krivi naši časnikarji. Na primer v pogledu dela sindikatov bi bilo časopisom očitati, če bi oni zanemarjali opisovanje in publiciranje .pri- merov aktivnega udejstvovanja sindikata v celoti, na torišču občine. Ne rečem, da so časopisi v zadovoljivi meri in obliki obravnavali vprašanje zelo nasičenega in bogatega življenja na vseh toriščih komune. Mislim, da so nam včasih napravili medvedjo uslugo, ker so nehote, včasih pa neobjektivno objavljali nepreverjene podatke o premijskem nagrajevanju. Preverjanje takih podatkov prek banke in na druge načine je pokazalo potrebo po družbeni intervenciji. Samo golo objavljanje izrazitih primerov, ki mu niso sledili odgovarjajoči ukrepi, je povzročalo slabo kri. To veste kako naš povprečni potrošnik, ki vendarle težko živi, zarohni, če bere v časopisju, da je nekdo dobil 500.000 ali 900.000 premije. Vendar je treba razlikovati, če je nekdo dobil razmeroma lepo nagrado za ' neko zelo dragoceno iznajdbo. To je pa čisto druga stvar. To moramo nagrajevati. Taki in podobni primeri kažejo na to, da . je treba biti občutljiv in pravičen, kadar se o teh stvareh piše ali govori. Za zaključek naj ponovim: problematika se bo razvijala vse bolj in bolj na torišču komune in okraja ter bo rasla njena pestrost. Reševati jo bomo morali le z družbeno intervencijo in družbeno aktivnostjo najširših plasti ljudstva, ki jih moramo pritegniti k sodelovanju in soodločanju. Subjektivne sile morajo zato biti čim bolj kos svoji nalogi, da ne bodo dopustile pojave izpadov heterogenih sil, ki delujejo v negativni smeri. Zato ne zahtevajmo togih zakonskih predpisov za vse konkretne posameznosti, ker bi ti kot teki zavirali delovanje organov družbenega upravljanja in njihov razvoj. Veliko bolje je, da tiste »štrline«, ki se pojavljajo v raznih negativnih tendencah v našem komunalnem sistemu, rešujemo in odpravljamo z moralno’ političnim uveljavljanjem naših subjektivnih sil. Tako lahko pričakujemo, da bodo postajale te naše moralno politične sile vse bolj zrele in razvite, da bo vse bolj rasla socialistična zavest naših- delovnih množic in njihova čim uspešnejša udeležba v celotnem demokratičnem upravljanju v naši socialistični družbi. Dne It aprila se bo začela med Ljubljano in Zagrebom velika mladinska delovna akcija. Mladina bo začela graditi cesto. Prvih 700 mladincev iz naše republike ba na delo odšlo že 1. marca. Pripravljali bodo bivališča, gradili športne in druge objekte, da bo vse pripravljeno za brigade, ki bodo prišle. — Čeprav bo dela veliko, bo lažje. Glejte, tole je dejal tovariš Tito, ko jo sporočil mladini o gradnji avtomobilske ceste: »Dali vam bomo vsa tehnična sredstva, ki jih potrebujete za to, tako da vam bo zdaj lažje in bolje, kakor je bilo ob prejšnjih velikih delovnih akcijah, ko ste morali imeti več krampov. Dali vam bomo kamione in vse drugo, kar boste potrebovali, da boste res dobro izpolnili svojo nalogo.« — Njihovo delo pa bo kljub mehanizaciji še veliko lažje, če bodo strokovna vodstva gradbišč pravi čas pripravila vse, tako da bo la? mladina začela z delom, da ne bo brez haska porabila sj/oj ,is. Gradbeni delavci bodo pomagali mladini izpolniti njeno obljubo. Slovenski gradbinci se na to že pripravljajo. ,............................. - NEKAJ BESED 0 TRGOVINI V MINULEM LETU Pohvala in grafa Pri nas ni verjetno nobena gospodarska panoga tako izpostavljena javni kritiki, kot trgovina. Ostre pripombe, marsikdaj izrečene na njen račun, so upravičene, včasih pa tudi preostre in neupravičene. Na plenumu Centralnega odbora sindikata trgovskih, gostinskih in turističnih delavcev so med drugiim analizirali tudi delovanje naše trgovine v minulem letu. Strokovna in objektivna razprava je osvetlila vprašanja blagovnega prometa in omogo čila, da jih je moč precej celo« vito obravnavati. IZ KAMNIKA Kaj delajo hišni sveti? V Kamniku in' okolici je 59 hišnih svetov s 190 člani. Kljub temu, da imajo sveti precejšnje naloge, pa v zadnjem času niso’ dosegli kakšnih pomembnejših uspehov. Pred dnevi so sklicali posebno posvetovanje, na katerem so se podrobneje pogovorili o mnogih težavah, ki tarejo hišne svete. Zdi se, da bo treba v prihodnje posvetiti vso skrb skupnemu delu im sklicati še več takih posvetovanj. Prebivalci Domžal že dalj časa pogrešajo javne pralnice in kopalnice. Pred kratkim so o tem vprašanju razpravljali v Kmetijski zadrugi. Sklenili so, da bodo skupaj z občino uredili javno pralnico in kopalnico. V. D. TEGA NE POZABIMO! Trgovina je morala v minulem letu opraviti velike naloga. Zaradi hitre rasti industrijske in kmetijske proizvodnje je prišlo, na trg veliko blaga, ki ga je morala trgovina posredovati potrošnikom. Zavoljo tega, ker so porasli tudi kupni skladi — ker so ljudje dobili nekoliko več denarja, tisti namreč, ki so zaposleni, in tudi drugi — je to vplivalo na živahnejše trgovanje. Iz tega lahko sklepamo tole: trgovina je nedvomno opravila svoje osnovne naloge. V grosistični trgovini je bil promet za 32°/o večji kot leto prej, zaposlenih pa je bilo le 4% več trgovskega osebja. V trgovini na drobno Je promet porastel za 25%, število zaposlenih pa se je povečalo samo za 2%. Zato, da ne bi kdo dejal, da J,& trgovina ostvarila tako velik promet na osnovi povišanja cen, je treba takoj povedati, da so cene poteši© v povprečju za 2°/i>. To, kar smo povedali, velja za prvih devet mesecev letos, upoštevati pa moramo, da je po pravilu promet v trgovini v zadnjem tromesečju še živahnejši. Ko bodo torej zbrani vsi naj dvigne in razdeli zvezne nagrade za dosežen hektarski donos v travni-Stvu. Med potjo v banko je razmišljal: Pred nekaj dnevi so dobili iz Beograda okrožnico in odločbo, s katero je bila posestvu nakazana nagrada v znesku nekaj milijonov dinarjev za izredne uspehe v travništvu. S to odločbo pa je bilo tudi že določeno, kdo in v kakšnem odstotku naj dobi nagrado. Direktor posestva 10 odstotkov od vsega zneska, strokovno vodstvo 20 odstotkov, kmetijski inštitut 30 odstotkov in končno kolektiv 40 odstotkov od nagrade. Ali: posamezni strokovni voditelji naj prejmejo od 100 do 165 tisoč dinarjev, tisti pa, ki so imeli zasluge za uspeh, ki so delali, le po nekaj tisočakov. V podjetju je nastal hrup. Zasedal je delavski svet in izvršni odbor sindikalne podružnice. Končno: direktor je dejal, da bo odstopil tistim, ki dobe manjše zneske, nekaj tisočakov. Pridržal si je le pravico, da odstopi od svojega deleža po svoji uvidevnosti. Spiski so bili gotovi in denar dvignjen. Blagajnik se je odpeljal na prvi obrat in začel delitev. Najprej inženirju 100.000 dinarjev, noto vodji, ki je imel največ zaslug za uspeh, 30 tisoč dinarjev. Delavcem, ki so se na sestanku najbolj pritoževali, češ, da je delitev krivična, 15.000 do 17.000 dinarjev. In končno fizičnim delavcem od 5.000 do 8.000 dinarjev. Ko je razdelil denar in se spomnil na te, ki jim je po besedi okrožnice in odločbe dal najmanj, mu je postalo težko pri srcu, saj je vedel, da so tudi ti prispevali, kar so največ mogli k uspehu posestva. Ko sta se direktor in blagajnik peljala proti upravi oziroma drugemu obratu, je blagajnik dejal: »Le čemu morajo biti take razlike pr! delitvi, nagrad, nekaterim toliko, drugim nič.« »Ni drugače,« je dejal direktor, »to je uzakonjeno. Prek tega tudi delavski svet ne more.« Prispela sta na obrat in blagajnik je spet delil: delavcem, obrtnikom, to je tistim, ki jim je direktor odstopil del svojega deleža. Končno je ostanek 100.000 dinarjev odštel še direktorju. Delitev je bila zaključena, čeprav vrsta delavaev in uslužbencev ni dobila ničesar, Ali je takšno razdeljevanje pravilno in pravično? I. R- OPOMBA UREDNIŠTVA: »V poizkusnem tekmovanju za višje hektarske donosa, ki ga je organizirala Zveza kmetijsko gozdarskih zbornic Jugoslavije,, so nam pojasnili na Republiškem odboru sindikata kmetijskih delavcev, »so sodelovali kolektivi Kmetijsko gozdarskega posestva Kočevje, posestva Snežnik-Kočevska Reka in Pšate. Tudi iz ostalih kolektivov so republiški odbor že obvestili o pripombah glede delitve nagrad. V pojasnilo je treba povedati tole: Pogoje za tekmovanje in način je predpisala Zveza kmetijsko gpzdarskih zbornic FLRJ in ta je obenem določila tudi način razdelitve nagrad. Ključ za razdelitev je takšen, kot ga omenjajo v kolektivu Pšata. Gre za spremembo ključa in o tej stvari bo Republiški odbor sindikata kmetijsko gozdarskih delavcev Slovenije na prihodnji seji razpravljal. Sestavil bo predlog in ga poslal Centralnemu odboru sindikatu oziroma Zvezi kmetijski gozdarskih zbornic FLRJ. Sedaj, v praksi, se je namreč pokazalo nesorazmerje, nelogičnost, da vodeči strokovnjaki in člani Kmetijskega instituta dobe sorazmerno večji delež, kot ostali, čeprav le-ti svetujejo, kako naj delavci delajo. Kot rečeno, o tej stvari bo republiški odbor sestavil’ predlog in ga poslal pristojnim organom v razpravo in odločanje. DOBILA JE 100.000 DINARJEV V zvezi s člankom, ki ste ga objavili v vašem listu z naslovom: Za deset let dela niti dinarja, moram izjaviti naslednje: Ivan Mohorič in njegova žena Marija nista junija 1947 zvabila štirinajstletne Marije Lovrenčak k sebi, ampak sta jo vzela kot rejenko s tem, da ji po njuni smrti zapustita hišico z vrtom. Če bi šla prej od njiju, ji bosta plačala delovno dobo. Pravno je sicer nista posvojila, v oporoki pa sta zapisala, da postane hišica z vrtom njena last. Gospodinjila je Mohorič Marija sama, za poljska dela pa so najemali tudi tuje delavce. Rejenka je skrbela predvsem za živino ter pomagala pri drugih delih. Treh goved niso gojili, marveč le po dve glavi, le zadnje leto je bilo pri hiši še tele. Gospodar Ivan Mohorič je star 78 let in je povsem razumljivo, da je za delo nezmožen. Res pa je, da sta jo zakonca Mohorič novembra pognala iz hiše, ker sta ji zamerila izostajanje z doma. Rejenka je dobila včasih tudi kakšno novo obleko, v glavnem je nosila ponošene obleke, vendar 'strgana ni hodila. Plače ni imela. Ker je bila Marija Lovrenčak rejenka, se v družinske odnose ni nihče vmešaval. Z njeno poroko pa se je družinsko razmerje prekinilo. Ivan Mohorič je voljan plačati Mariji Lovrenčak sodno ugotovljene zahtevke ter je 100.000 dinarjev že po objavi članka dobila. Janko Rubin PRIPOMBA UREDNIŠTVA: Kot tovariš Rubin v dopisu še sam pravi, je dobil podatke pri njenem takratnem zaročencu in pri sami Mariji Lovrenčak, vendar jih prej ni preveril. Naj bo to pisanje nauk še ostalim dopisnikom, da se sami prej prepričajo o resničnosti navedb, preden primejo za pero in se tako izognejo vsem nevšečnostim s popravki in sodiščem. K podatki, bodo uspehi nedvomno še večii. Te številke nam torej zelo Jasno povedo, da je tudi storilnost dela v trgovini precej porasla in smo laibko s tem zadovoljni. Seveda velja upoštevati za to tudi splošen položaj na trgu, kot smo omenili že spočetka. Vsak trgovski delavec je tudi več fizično delal. Lahko trdimo, da opravlja pri nas trgovski delavec več fizičnih poslov kot kjerkoli drugje na svetu. V Združenih državah Amerike na primer streže en trgovski delavec 21 potrošnikom, v 11. evropskih deželah streže delavec povprečno po 30 potrošnikov, pri nas pa mpira en sam postreči 159 potrošnikom. N-a plenumu so dejali, da j* ob razpravljanju o trgovini treba opozoriti tudi na te stvaM, ne zato, da bi z njimi opravičevali slabosti v trgovini, ki jih moramo grajati in popravljati, temveč zato, da stvari objektivno raizsoj>aimo. TRI OSNOVNE SLABOSTI Uspehi seveda ne morejo opravičevati določenih slabosti, pomanjkljivosti se ne smejo skrivati za dobrimi rezultati. Minulo leto pa Je trgovina bolehala za vrsto slabostmi. Del trgovskih delavcev — vodstev podjetij — si na primer ni dovolj prizadeval odkupiti in posredovati potrošniku toliko blaga, kot so ga ti želeli. Trgovina bi morala na primer precej več storiti, da bi bili prebivalci mest in industrijskih središč bolje oskrbljeni s kmetijskimi pridelki. Najostrejšo grajo zaslužijo tiste gospodarske organizacije, ki so si prizadevale doseči večji dohodek ne prek stvarnega povečanja prometa, temveč tako, da so povečale razlike med kupno in prodajno oeno. Posamezne trgovske gospodarske organizacije so dosegle velik dohodek, vendar na ta način, da -so imele pred očmi le svoje sebične ozke interese. Posledica takšnega ravnanja pa je bilo neopravičeno povečanje prodajnih cen. To se je po navadi dogodilo v kolektivih, kjer organi upravljanja niso imeli v svoJih rokah politiko cen. Razumljivo, delavski svet ne more določati cene vsakemu posamez-nemu predmetu. To Je stvar voditeljev podjetij. Toda delavski svet mora določati povprečne razlike v ceni za vse podjetje in za posamezne skupine predmetov. Pravilna politika cen je takšna, da je razlika v cenah čim nižja pri tistih predmetih, ki so nujno potrebni delovnemu človeku. Večje razlike so opravičene pri predmetih, ki jih kupujejo državljani z večjimi dohodki. Tretja In naj večja slabost, ki smo jo lahko opazili lani, pa je v tem, da so posamezna trgovska podjetja nesmotrno poraz- delila dohodek. Enostavno rečeno, v obliki plač so razdelila nesorazmerno velike zneske. KAKO IN ZAKAJ? Reči Je treba, da je naraščanje plač v trgovini v povffrečju približno vslklajeno z rastjo storilnosti dela. Ena izmed ankei Zvezne trgovinske zbornice vsebuje tel© podatke: V veletrgovinah je . porasla storilnost dela za 32 odst., .plače pa za 29 odst. V trgovini na drobno je porasla storilnost za 25 odst., plače pa za 31 odst. (podatki veljajo za prvih devet mesecev lani, primerljivi pa so. z istim obdobjem leta 1956). Toda. povprečja »o vedno dvomljiva. Pravimo recimo, da je človek utonil v reki, ki j© bila povprečno globoka komaj 60 cm, ponekod res toliko, drugje pa meter in pol, toda povprečno je bila globoka le 60 cm. Tako je torej s povpreč.ki. Tedaj kadar naraste storilnost za 50 odst. in obenem s tem porasteJo tudi plače za 50 odst.," ni kaj reči. Toda če na račun porasta storilnosti za 15 odst. ponastejo osebni dohodiki za 70 odst., potem nekaj ni v redu. Taikšnih primerov pa je bilo v trgovini precej. Vrsto trgovinskih podjetij je (bilo, kjer so nesorazmerno velik del dohodka porabili za povprečje plač, razumljivo na račun investicij dn drugih potreb podjetja. Kako je prišlo do tega? Nekatera trgovska podjetja gre predvsem za samostojne trgovske prodajalne, niso razširjale svojih poslovalnic in za to tudi niso bila zainteresirana. V teh podjetjih so tudi najbolj povečali plače. Predpisi o izkoriščanju Skladov za samostojno razpolaganje, ki so bili v veljavi lani, pa tudi niso spodbujali kolektivov, da bi vanje vlagali več denarja. Po takrat veljavnih predpisih namreč vodstva podjetij niso mogla izkoriščati sredstev med letom. Tako je nastal precej nemogoč položaj (na to sta opozarjala pravočasno tako Centralni odbor sindikata trgovskih delavcev kot tudi Zveza trgovskih zbornic), da sio lahko podjetja ustvarjeni dohodek porabila na račun plač, niso pa ga mogla porabiti na račun investicij. Ponekod pia so organi upravljanja padali pod vpliv dema-goških prišepetovalcev. Posamezniki so si poizkušali ustvariti politični kapital s tem, da so spodbujali organe upravljanja, naj razdele čimveč dohodka za plače. Organi upravljanja in sindikalne organizacije pa ss takšnim vplivom niso postavile dovolj odločno v bran. To je v resnici kratkovidna politika. Kolektiv, ki Je minulo leto zanemarjal investicije na račun plač, se lahko letos znajde ■>' težavah zato, kei* bo ustvaril le majhne plače, majhne zato, ker ni pnavčas rajširjal svojih poslovalnic, opremljal svojega podjetja z modernejšimi sredstvi. K vsemu temu velj.a dodati še to, da občinski in okrajni odbori sindikatov, trgovinske zbornice in ljudski odbori niso pnavčas posredovali tam, kjer je bilo kaj napak storjenega. Zato velja tudi njim pripisati dobršen del krivde, da so posamezni kolektivi tako nesmotrno razdeljevali dohodek. Zaradi tega, ker so posamezni kolektivi delili neopravičeno visoke plače, graja javnost trgovino nasploh. To je v določeni meri seveda vplivalo na sprejem takšnih predpisov, ki deloma zožujejo pravice organov pri razdelitvi dohodka, na sprejem instrumentov, ki so letos za trgovino ostrejši. Vsa trgovina torej sedaj trpi zaradi lakomnosti in napak posameznikov. To pa je tudi grenak nauk za številne kolektive in tudi za sindikat trgovskih delavcev. V bodoče velJa torej računati na ugled in položaj trgovine kot celote in ostro nastopiti proti vsem tistim, ki ta ugled blatijo* Zvonko Simič PRVO POSVETOVANJE ZAUPNIKOV DELAVSKE ENOTNOSTI V LETOŠNJEM LETU PRI OBČINSKEM SINDIKALNEM SVETU LJUBLJANA-CENTER Posnemajte jih! Poverjeništvo Delavske enotnosti pri Občinskem sindikalnem svetu Ljubljana-Center šteje 7 članov. — Poverjeništvo je že sklicalo prvi sestanek zaupnikov našega lista Na občnem zboru občinskega sindikalnega sveta Ljubljana-Center so razen ostalih odbornikov izvolili tudi 7 članov za poverjeništvo Delavske enotnosti pri tem svetu. Poverjeništvo-si je že sestavilo program dela. Med drugim bodo člani stalno v stiku z zaupniki v sindikalnih podružnicah, jim svetovali, kaj naj delajo, organizirali tiskovne konference za zaupnike in jih vsaj trikrat v letu poklicali na posvetovanje, kjer bodo razpravljali o svojem delu in tekočih nalogah. Program tega poverjeništva ni prazna beseda. V petek, dne 24. januarja je poverjeništvo že sklicalo prvi posvet, ki se ga je udeležila tretjina izvoljenih zaupnikov iz sindikalnih podružnic. Zaupniki našega lista so na posvetu analizirali, kako je list razširjen med članstvom, ki jih je izvolilo. Iz razprave je bilo moč povzeti, da so bralci z listom zadovoljni, za še večje zanimanje, to je za razširjanje lista in za njegovo gmotno podporo pa se bodo zaupniki poslej še bolj zavzeli. PRAVNi INASVETI P. M. Sevnica ob Savi: Neprekinjena zaposlitev pri pošti teče od 5. marca 1957. leta in ne od 1. maja 1957 in se torej rok 11-mesečnč neprekinjene zaposlitve računa od 5. marca. Ne more se pa računati od 1. aprila 1957, ker je s spremembo zaposlitve prenehalo prejšnje delovno razmerje in pri pošti nastalo novo delovno razmerje. Disciplinsko kaznovanje: I. P. Morska Sobota: Ali je podjetje ravnalo pravilno, ko je delavca zaradi Izostanka dne 3. in 4. januarja kaznovalo z ukorom in s tem, da mu ni plačalo štirih dni, to je od 1. do 4. januarja. — Odgovor: Ce je res kar pišete, je podjetje grobo kršilo zakonite določbe zakona o delovnih razmerjih, če je izreklo disciplinsko kazen ukora, ne more istočasno izreči tudi denarne kazni. Delavcu kljub neopravičenemu izostanku 3. in 4. januarja pripada plačilo za 1. in 2. januar tako, kot so ga prejeli vsi delavci. V 17. členu zakona o delovnih razmerjih je izrecno določeno, da delavcu ni mogoče vzeti, zadržati ali zmanjšati osebnega dohodka razen v primerih, ki jih določa zakon. Ta pa nikjer ne pooblašča podjetja, da bi smelo za neopravičen izostanek po državnem prazniku odtrgati delavcu plačilo, pripadajoče za dneve državnih praznikov. Delavec je torej za svoj neopravičen izostanek prejel disciplinsko kazen: ukor, za dneva tega izostanka seveda nima pravice do osebnih dohodkov, ker pač ni delal, podjetje pa mu je dolžno plačati ob dneva državnega praznika tako kot vse ostale delavce. M. A. Velesovo: Zaposlen ste kot mizarski pomočnik in delate izključno na strojih v hudih delovnih pogojih brez zaščitnih naprav. Kljub temu pa Vam je priznana tarifna postavka po 52 din na uro, kar smatrate za prenizko. Radi bi vedeli, ali bi lahko sodnim potom'izterjali škodo, ki ste jo utrpeli zaradi prenizke tarifne postavke. — Odgovor: Po prečitanju Vašega pisma dobi človek vtis, kot da v Vašem podjetju nimate delavskega sveta in da pri Vas ni tarifni pravilnik predpis, po katerem se ureja plačevanje. Nikakor nam ni mogoče presoditi, ali je tarifna postavka 52 din za delo, ki ga opravljate, prenizka ali ne. Ce je res, da Vašega delovnega mesta v tarifnem pravilniku sploh ni in tudi ne zanj določene tarifne postavke, je to napaka, zaradi katere bi kazalo tarifni pravilnik izpopolniti. Če je res, da zidarski pomočnik prejema plačo obračunano po tarifni postavki 72 din na uro, kar pa tarifni pravilnik ne dovoljuje, je nezakonito ravnanje, za kar bi utegnil odgovorjati direktor podjetja pred sodnikom za prekrške. O primernosti Vaše tarifne postavke pa nam ni mogoče soditi. Priporočamo, da se obrnete na pristojni okrajni inšpektorat dela s predlogom, naj bi ocenil zakonitost veljavnega tarifnega pravilnika, prav tako pa tudi, kako se podjetje drži njegovih določil. Trdite, da ne prejemate premij niti plač iz dobička. Sama trditev še ni dovolj, kajti poprej je treba presoditi, ali je podjetje ustvarilo toliko dobička za plače, da bi moglo obračunati tudi plače iz dobička in premije. Tudi to se da presoditi izključno na licu mesta s pregledom periodičnih obračunov in bančnega stanja. Kot član kolektiva bi lahko zahtevali, naj delavski svet presodi vse to stanje na podlagi omenjenih podatkov in dokumentov. Prav tako pa lahko predlagate ali okrajnemu inšpektoratu dela ali pa tudi finančnemu inšpektoratu, naj bi pregledal uporabo sredstev za plačevanje in samo obračunavanje plač. Plačevanje 8. F. Železniki: V lanskem letu ste bili 3 mesece v bolniškem staležu, pa bi radi vedeli, ali se zaradi tega delavcu kaj odtegne pri delitvi plali iz dobička? — Odgovor: Nič. Po zakonu o zdravstvenem zavarovanju delavcev se mora pri delitvi plač iz dobička čas odsotnosti zaradi bolezni, šteti tako, kot da bi bil delavec na delu. Če nameravajo v Vašem podjetju delavcu zaradi bolezni zmanjšati plače iz dobička, bi bilo to nezakonito ravnanje in delavec bi lahko svojo pravico do plače iz dobička tudi za čas odsotnosti zaradi bolezni uveljavil uspešno celo s tožbo pri sodišču. K. E.: V Vašem podjetju trdijo, da delavec, ki dela v akordu, ne sme zaslužiti več kot 10% nad režijsko plačo. — Odgovor: Taka trditev je popoln nesmisel in če je tudi praksa takšna, potem je treba reči, da v Vašem podjetju ravnajo nezakonito. Ze v lanskoletni uredbi o plačah delavcev je bilo uzakonjeno, da ima delavec' pravico do plače, obračunane po času in po učinku. Iz tega je sledilo, da je gospodarska organizacija iz ustvarjenih sredstev za plače lahko dvigala toliko sredstev, kolikor jih je potrebovala, da je lahko plačala delavce tudi po učinku, ki so ga dosegli. Ce je delavec prekoračil normo za 20% mu je bilo treba tudi plačo obračunati s tarifno postavko, povečano za 20°/». Nikjer ni bilo nobene omejitve, da bi podjetje ne moglo ali ne smelo plač tako obračunati, če je podjetje omejevalo delavčeve zaslužke po učinku ali preprečevalo, da bi delavci lahko dosegali večje učinke, je ravnalo popolnoma nezakonito, gospodarsko škodljivo, delavcem pa prizadejalo škodo. Tudi v letošnjem letu ni prav nobene omejitve glede plačevanja po učinku. Podjetje mora seveda ustvariti dovolj sredstev. Čim te ima, mora delavcem obračunati zaslužke v višini njihovih učinkov. Morda bi bilo koristno, da ta naš odgovor pokažete tistim, ki trdijo, da delavec ne sme prekoračiti akorda več kot za 10 °/o in da mu tudi plače ne morejo obračunati za- več, kot znaša 10-odstotno povečanje. Tedenski počitek L. A. Selo: V Vašem podjetju si niso na jasnem, kolikšen tedenski počitek pripada delavcem, ki delajo v. turnusih. — Odgovor: Zakon o delovnih razmerjih v 231. členu posebej ureja pravico delavcev do tedenskega počitka, kadar delajo v turnusu. Ob dnevih periodične zamenjave turnusa sme biti tedenski počitek sicer krajši od 32 nepretrganih ur, kot je predpisan za minimalno trajanje tedenskega počitka. Vendar pa pri zamenjavi turnusov tedenski počitek v nobenem primeru ne sme biti krajši kot 24 nepretrganih ur. če primerjate ta zakoniti predpis z Vašo prakso, potem lahko takoj ugotovite, da pri Vas ravndte docela nezakonito in da boste morali zamenjavo turnusov organizirati tako, da delavec ne bo prizadet v svoji pravici do tedenskega počitka kot mu pripada po 231. členu zakona o delovnih razmerjih. Priporočamo, da se v Vašem kolektivu temeljito seznanite z omenjenim zakonom, kajti iz Vašega pisma je možno razbrati, da ni nezakonito samo ravnanje kar se tiče tedenskega počitka, ampak da se nezakonito določa celo redni delovni čas. Potek delovnega razmerja Sind. podr. »Belokranjka« Črnomelj: Delavka se je pri delu ponesrečila, zaradi česar je bila poldrug mesec na bolniškem dopustu. Po končanem dopustu se je delavka vrnila na delo v podjetje, kjer pa zaradi njenega zdravstvenega stanja ni bilo zpnjo primernega delovnega mesta. Pa jo 'je podjetje z dopisom poslalo na odsek za delo s predlogom, da bi se uredila njena zadeva. Ker podjetje tej delavki ni odpovedalo delovnega razmerja, delavka pa vse do septembra 1957. leta ni delala v podjetju, je sedaj nastala vrsta vprašanj, ki zadevajo pravico do plače iz dobička, do letnega dopusta, do nadomestila za čas, ko delavka ni delala, ali je ta čas nezaposlenosti šteti v delovno razmerje itd. Odgovor: Predvsem je ugotoviti, da je podjetje ravnalo nezakonito in da je odškodninsko odgovorno za vso škodo, ki jo je delavka zaradi takega ravnanja utrpela. Ni naloga odseka za delo ali posredovalnice za delo, da namesto podjetja in za podjetje rešuje vprašanje zaposlitve delavcev podjetja. Če za delavko ni bilo delovnega mesta, potem bi ji gospodarska organizacija morala odpovedati. Če pa je bila še bolna, potem ji seveda odpovedati ne bi mogla. Ker pa ji podjetje ni odpovedalo, je bila delavka ves čas v rednem delovnem razmerju. Ker ni delala, res nima pravice do plače za ta čas, ima pa pravico do odškodnine za izgubljen zaslužek, ki ga je izgubila zaradi tega, ker jo je podjetje s svojim nepravilnim ravnanjem zavedlo, da 'je iskala rešitev svoje zadeve povsod drugje samo ne v podjetju, ki je bilo dolžno njeno zadevo urediti na zakonit način. Smatramo, da je odsek za delo povsem nepravilno vpisal V delovno knjižico te delavke, da je bila od marca do septembra 1957 nezaposlena. Ugotoviti bi moral, da je bila v rednem delovnem razmerju, da pa ni delala po krivdi podjetja. Spričo takega pravnega stanja ta delavka tudi ni izgubila pravice do rednega letnega dopusta. Seveda ne mislimo s tem, da bi morala izkoristiti ta dopust, saj je bila 6 mesecev izven dela. Menimo, da je podjetje dolžno tej delavki tudi priznati plačo iz dobička za čas, ko ni delala zaradi nepravilnega Vavnanja podjetja in če jo'je plačalo, je ravnalo docela pravilno. Prav tako bi bilo prav, da podjetje delavki povrne škodo, ki jo je utrpela, ker zaradi ravnanja podjetja ni delala. Koliki pa naj bi bil ta znesek, seveda ni mogoče presoditi, ker je pri tem treba upoštevati razne okoliščine. Kakšna neprevidnosti Trije koma) zadržujejo vozička, težko naložena« tik za njimi so spet vozički, četrti delavec pa je vtaknil nogo med odbijače. Le kaj je mislil! Kaj če nekomu od treh spodrsne in popusti voziček, kaj če se voziček iztiri: Neprevidnega delavca bodo odpeljali v bolnišnico in otrok bo zaman spraševal: Kaj se še očka ni vrnil domov? Kje je?..« 2 OBČNEGA ZBORA SINDIKATA DRŽAVNIH USLUŽBENCEV SLOVENIJE Vprašanje št. 1 V Sloveniji je med državnimi — bolje je reči: javnimi — uslužbenci v primerjavi z drugimi republikami največ ljudi z nižjo šolsko izobrazbo. Na občnih zborih sindikalnih podružnic državnih, uslužbencev so člani sindikata veliko razpravljali o gospodarskih vprašanjih, o conah, stanovanjski graditvi, o perečih komunalnih problemih, o družbenem upravljanju v šolstvu in zdravstvu. Tudi na občnem zboru svojega IZ PAPIRNICE KOLIČEVO Premija je odvisna od prihranjene vrednosti Strojevodjo Janka V. v papirnici Količevo sva s predsednikom delavskega sveta presenetila prav takrat, ko je sedel pri majhni mizici in si nekaj zapisoval. Predsednik ga je zmotil sredi dela in mu rekel tole: »O tvoji premiji bi se radi malo pogovoriti.« »Kaj pa je narobe?« je le-ta odvrnil. ,Nič ni, le tovariša zanima, za katera dela prejemaš premijo.’ »To pa lahko povem. Na vsaka tri mesece dobivanj šest do sedem tisoč dinarjev premije in sicer za pravilno ravnanje a strojem in Za lovljenj« ne izgubljenih vlaken.« Tovariša Janka sva še vprašala, kako njegovo premijo obračunavajo. Povedal nama je primer: Na primer klobučevina teče navadno v papirnem stroju deset dni. Kadar pa zdrži enajst dni ali več, teče v korist tovarne. Strojevodja Janko pa dobi premijo za pravilno ravnanje s strojem, ki je odvisna od prihranjene vrednosti, N. republiškega odbora so delegati spregovorili ° teh vprašanjih. Vsa ta vprašanja s0 važna za vse, tudi za člane sindikata državnih uslužbencev. Toda naloga članov sindikata je ne samo razpravljati o vsem tem" na svojih sindikalnih sestankih, temveč sodelovati pri reševanju vseh teh vprašanj na svojem terenu, v okviru stanovanjske skupnosti ali vse komune z ostalimi volivci. Tovariš Plevnik, ki je pozdravil občni zbor v imenu Republiškega sveta' Zveze sindikatov, je prav s tem v zvezi spomnil delegate na besede tovariša Mihe Marinka, ki je na nedavnem razgovoru s sindikalnimi aktivisti v Domu sindikatov dejal, da je prav v sindikatu državnih uslužbencev veliko sposobnih ljudi in strokovnjakov z različnih področij, ki bi lahko zelo konkretno, bodisi z ekonomskimi analizami ali s statističnimi plre-gledi opozarjali na te ali one pojave, ' oziroma nasvetovali ustrezne ukrepe organom družbenega ali delavskega upravljanja- Vendar se zdi, da so premalo razpravljali o tej zadnji stvari na občnem zboru Republiškega odbora sindikata državnih ■ uslužbencev- Hes je bilo poročilo predsednika izčrpno in dobra podlaga za celodnevno razpravo, kljub temu pa so se delegati usmerili bolj v razpravo ,o njihovih stanovskih problemih. Tako so največ razpravljali o pristojnosti uslužbencev in sistematizaciji delovnih mest v javni upravi, manj pa o sodelovanju članov sindikata v življenju komune, o nalogah sindikata Pred bližnjimi volitvami. Kljub temu pa moramo zapisati, da je bila razprava zelo živahna. Kot rečeno pa je bila bolj omejena na stanovska vprašanja državnih uslužbencev, predvsem pa na vprašanje kadrov, zaposlenih v javni upravi. Primerjave o Izobrazbi državnih uslužbencev v naši republiki z državnim povprečjem kaže, da je v Sloveniji več uslužbencev z nižješol&ko izobrazbo kot drugod. V javni upravi Slovenije je zaposlenih najmanj uslužbencev s fakultetno Izobrazbo, ne glede na to, da so še le-ti zelo neenakomerno razporejeni (Skoraj vsi so v Ljubljani in Mariboru). Podatki o številu uslužbencev v javni upravi zgovorno pričajo, da se kljub ukinitvi nekaterih okrajev to število ni znižalo. Vzrok temu je premajhna strokovna izobrazba- Marsikje uslužbenec ne zmore opraviti določenega dela in morajo zato n& istem delovnem mestu zaposliti še enega uslužbenca. To terja strokovno sposobnejše kadre oziroma strokovno izpopolnjevanje dosedanjih uslužbencev. Delegati so na občnem zboru govorili tudi o slabih možnostih pri napredovanju v državni službi, o nesorazmerju v plačah državnih uslužbencev in tistih, ki so zaposleni v gospodarskih organizacijah. Nekaj časa so posvetili organizacijskim vprašanjem, kjer So poudarili, da naj bi prišlo do tesnejšega sodelovanja med podružnicami državnih uslužbencev in občinskih sindikalnih svetov z okrajnimi odbori in republiškim odborom sindikata državnih uslužbencev. Naposled so pohvalili delo mariborskega odbora sindikata državnih uslužbencev ter izvolili nov republiški odbor. IZ STO® Predlogi, mišljenja, sklepi... Na seji upravnega odbora železarne Store so sklenili, da bodo v obratih In delavnicah namestili posebne oglasne deske, na katerih bodo stalno objavljali sklepe delavskega sveta, upravnega odbora in uprave podjetja. Delavci se bodo laže seznanjali z raznimi) problemi podjetja,- o katerih naj bi vsak član delovnega kolektiva dal svoje mišljenje oziroma predloge. Določili bodo posebno komisijo, ki bo proučevala razne predloge in odločila, katere predloge naj bi nagradili ali pohvalili. Sindikalni podružnici so ob tej priliki naročili, naj prizadevnost posameznih članov upošteva pri predlaganju o izrednem dopustu. Ta sklep so člani kolektiva sprejeli z velikim zadovoljstvom, želijo Pa, da bi postal ta način svojevrstna in stalna oblika aktivnega sodelovanja članov kolektiva pri reševanju posameznih vprašanj, ki nastajajo v podjetju, česar do sedaj niso opazili v tolikšni nie« rl. • VSI PODATKI O ZAPOSLITVI SODIJO v delavsko knjižico Lansko leto so okrajne In republiške komisije trgovske zbornice ugotavljale strokovno izobrazbo delavcev, zaposlenih v trgovini. Pregledali st pogled ob Jasni noči v zvezdno nebo. Koliko zvezd vidimo! In vendar vse to ni tisto, kar vidijo naše oči, saj je svetloba z neke zvezde, denimo Proxime Centauri, potrebovala do nas dobra štiri leta in je tisto, kar vidimo, bilo pred štirimi leti. Z drugih zvezd pa potrebuje svetloba nekaj tisoč in miihjonov let, da dospe do nas. Tako je pogled v vsemirie pravzaprav brez časa, saj vidiš istočasno tisto, kar je bilo pred sekundo, do tistega, kar je bilo pred. milijoni let. Razmišljanje o tem pa prepustimo raje filozofom. TAKSNALE JE POKRAJINA NA MESECU: OSTRO OBLIKOVANE VISOKE GORE, RAVNINE, POKRITE Z ZRELI, KI SO JIH IZDOLBLI PADAJOČI METEORJI. NAD OBZORJEM SE DVIGA VELIČASTNA KROGLA ZEMLJE JANKO SMOLEJ: ZIMSKI MOTIV S SREDNJEGA VRHA NAD MARTULJKOM Pojdimo na sneg! Zasnežena pokrajina ima svoj poseben čar: nizko povešene veje, zaoblene strehe, globoko shojene poti in vsepovsod, kamor seže oko, razkošje bele barve, bele opojnosti. Otrokom je zima težko dočakan čas, saj pridejo z njo različne igre, ki so povezane z brzino: sankanje, drsanje in smučanje. Hitrost in premagovanje nevarnosti, ki je z njo povezana, daje človeku velik užitek. Zato s prenehanjem otroške dobe ne preneha veselje do zimskih iger. Te utegnejo tako močno pritegniti človeka, da jim posveti ves prosti čas. Do kraja spozna zimsko pokrajino, naveže se nanjo in se ji ne more več izneveriti. V Sloveniji je zimski šport močno razvit, saj imamo zanj dobre pogoje: dovolj mraza in snega in mnogo lepih smuških terenov. Razen tega so v mnogih krajih že stoletja življenjska potreba. Vsi poznamo bloške smučarje, ki jih omenja že Valvasor. v pohorskem področju smuči niso znane več kot 60 let, Uveljavljati so se začele kot športno sredstvo. Danes se vse športne organizacije prizadevajo, da bi smučanje postalo množično. Mnogo je že doseženega, precej smo se približali cilju. Vendar, če pogledamo naše vrste v tovarnah, bomo videli, da smo še daleč od množičnosti. Imamo koga med aktivnimi smučarji? Koliko se jih smuča zaradi razvedrila in krepitve zdravja? številke he bi bile visoke, četudi sem prepričan, da leži precej »dilc« po stanovanjih, na podstrešjih ali kje drugod. Zaradi Dva smučarska tečaja na Svetini nad Štorami % Biifei! Ko.ektiv metalurške industrijske šole v Štorah je sklenil, da bo v zimskih počitnicah Priredil na Svetini nad Štora-fnl diva smučarska tečaja- Tečaja bosta trajala po pet dni in se jih bo udeležilo o-krog 40 gojencev te šole- Tečaja bo vodil Anton Klinar. Prvi tečaj se je pričel 23. t. m. dopoldne, oba Pa se bosta končala zadnjega januarja. Ob zaključku tečajev bodo Priredili tekmovanje- Učenci z najbolj Šimi uspehi bodo zastopali šolo m -aznih tekmovanjih. , J. M Simultanka velemojstra Matanoviča s šahisti tovarne »Iskra« Velemojster Aleksander Ma-tanovič je na povratku iz tujine odigral te dni s ■ šahisti kranjske tovarne »Iskra« simultanko na 40 deskah. Matanovič je dobil 32,5 igre štiri je izgubil, sedem pa remiziral. Partije z njim so dobili Roblek, Štagler, Tasevski in Berčič ml., remizirali so pa Bukovac, Drašler, Kovačevič NadiiSar, Kavčič, Pečenik in Zavrl. Šahisti »Iskre« pričaikujejo. da jih bo obiskal kmalu drž prvak Svetozar Gliaorič ter odigral z njimi simultanko Ta sekcija je med najmoč-nejšlimi v Kranju tako po kvaliteti kot po številu članstva. - Sekcijo vodita Bogo Hladnik in Vinko Šorli M, Djenadii lagodnosti? Morda. Prav gotovo pa je vzrok za smučarsko zatišje tudi finančno stanje našega povprečnega človeka, ko mora take izdatke šteti za »luksuz«. Zadnja teta so nam tudi zime nagajale, ko nam niso dale niti dovolj mraza niti dovolj snega. Ne smemo pa se kar tako sprijazniti z nevšečnimi okolnostmi za razvoj smučarskega in sploh zimskega športa. Ničesar se samo od sebe ne bo izboljšalo, vedno moramo ljudje poseči vmes. Vremena se za zdaj še ne bomo lotili, za to je človeški poseg še neznaten, lahko vzbudimo zanimanje za zimski šport med tistimi, ki si želijo takšnega udejstvovanja, a ne vedo, kako in kje bi začeli. Tu imajo športni odseki naših sindikalnih podružnic široko področje dela. Pri zimskem športu ne mislimo samo na smučanje, sem sodi tudi drsanje, hokej na ledu, ski-joering, bob, sankanje, • smuški skoki in poleti. Ničesar od naštetih pa ne more iti tako množično med ljudi kot prav smučanje. Drsanje je vezano na majhen prostor in na povsem določene gibe, hokej na ledu zahteva dve moštvi in stroga pravila in je tudi vezan na majhen prostor,, skijoering je vezan na motorno vozilo in ne more zajeti slehernega človeka, bob je predrag, saj zahteva veliko priprav za ureditev proge, sankanje je množično le na že zgrajenih terenih, navadno cestah, smuški skoki in poleti zaradi drznosti in tveganosti ne morejo med ljudi — ostane le še preprosto smučanje, za katerega ni potrebno več kot smuči in sneg. Zaradi teh skromnih pogojev nam ne sme biti žal truda za popularizacijo tega športa. Na kakšno korist lahko mislimo pri množičnem športnem udejstvovanju? Vsak šport je v zmernih mejah odlično preventivno zdravilo, krepi naše zdravje in zmanjšuje možnost obolenja. Telesno zdrav človek je tudi duševno zdrav in čvrst, ni nevarnosti za bolestno melanholijo, za pretirano občutljivost, kar toliko ljudi napravi za samotarje in nesrečne. Šport je največkrat kolektivno udejstvovanje, povezano s tekmovanjem in to oboje plemeniti značaj. Najpomembnejša stvar na olimpijskih igrah ni zmaga, ampak udeležba. Pri tem pisanju mislim največ na tovarniško mladino, ki včasih ne ve, kam bi usmerila sile in moči. Mnogi se zatekajo v gostilne in se navadijo pijančevanja, kar daje varljivo sliko samozavestnosti, spet drugi mislijo le na površen flirt, ki ga ne napravi za ničesar odgovornega in mu tako ne more plemenititi značaja. Če bi nam uspelo, da jih pritegnemo k športu, jih bomo prav gotovo odtegnili od navedenih razvad. To bi bilo mnogo vredno in to mora biti ena naših glavnih nalog. Ernest Šubic To je tisto, je pomislil Ostoja, se poslovil od Karpatov in polkovnega previjališča in je, še vedno togoten na avstrijskega cesarja, premetaval kovina-sti tulčec iz dlani v dlan. Zdajci je začutil, da postaja tulčec bolj vroč kakor žerjavica. Le kakšna vojaška skrivnost tiči v njem in kateri cesar ga je poslal v ta kraj? Komu je namenjen? Te uganke ni mogel razvozlati, zavedal pa se je, da je od tega sporočila, ki ga je skušal nesrečni golob prenesti čez Vukolog, odvisna morda usoda ene ali druge vojske in morda celo usoda kakšnega vladarja. Zato je sklenil, da bo čimprej odnesel tulec v štab odreda. Tam je njegov Danilo, komisar odreda, ta je učen možak in če sploh kdo na svetu, bo Danilo razvozlal to reč. In kdo ve — Ostoja je pri tej misli kar onemel — nemara so Rusi poslali td sporočilo naši vojski. Mar ni tudi Danilo še nedavno govoril, da nam bodo Rusi pomagali? V navalu takšnih misli, ki so se kar prehitevale in se feple med seboj in segale vedno dalje, vse tja do ruskega dvora, je Ostoja mahoma pozabil na vse drugo, na pogorišče v Volčji dragi in na ne-izorane njive in nepokošene travnike — vse to se mu je zazdelo malenkostno in nepomembno spričo znamenitega sporočila v kovinastem tulcu. Skrbno je zataknil tulec za nedrje, stopil k vratom staje, jih odprl, se zagledal v noč in gledal, kako so razvrščene zvezde na hladnem, nizkem nebu. Veter je šumeče zatulil okoli vrat in silil v kolibo, nočna svežina zgodnje pomladi ga je začela grebsti po licu in očeh, toda Ostoja se za to še zmenil ni. Aja, je rekel pri sebi, nikjer se še ne svita. Se bolje, bom ravno do razsvita prispel v Razdolje. Greh bi bilo prej buditi ljudi. Vrnil se je in privil petrolejko. Po staji se je razlila svetloba, ki je zasenčila ogorek na ognjišču. Ostoja je razžaril ogenj, nametal nanj javorovega vejevja, nato si je del puško na ramo, še prej pa je potegnil čepico do uhljev in priravnal peterokrako zvezdo na nji, da je stala kakor treba. Zategnil si je pas za naboje, se ozrl na Mitka, ki je pokukal izpod ponjave in strmel vanj z nerazumevanjem. »Dedek, kam pa greš ponoči?« Ostoja si je s pestjo gladil brke in se važno vzravnal. »Fantič, ti kar spi, to tebi nič mar. Saj vidiš, da odhajam po dolžnosti. Zavil bom tudi k štabu v Razdolju. Ko se bo danilo, prebudi Dikuljo in jo varuj, -dokler se ne povrnem.« Ko je ded odšel, se je Mitek potuhnil pod odejo, zaspati pa ni in ni mogel. Kam je pač ded odnesel tisto vražjo stvar? Vzravnal se -je na pisani preprogi in obsedel, strmeč v ogenj, ki se je naglo raz-goreval in poganjal iskre v zrak. Veter je zavijal pred vrati. Bilo je kakor da joče in kakor da joku ni in ne bo konca. Sonce je že pokukalo izza golega pobočja na Razdolju, ko je Mitar odrinil izpred sebe izpraznjeno skodelo, v kateri se je še malo prej kadila popara. Poparjeni kruh je bil njegov najljubši zajtrk in Mitar se ga je že tako navadil, da bi bila menda vsaka sprememba na jedilniku izzvala samo zmešnjavo v njegovem želodcu. Bili' so kater.krat tudi srečnejši dnevi, ko je Milena, kuharica v štabu odreda, ženska krepkih udov in strogega vedenja, že zarana potrkala na njegova vrata in na glas vzklikala: »Tovariš komandant, (lobila sem izvrstno govedino. Naj pripravim za zajtrk biftek po ameri-kansko? Ni boljšega ko to ...« Komaj prebujeni Mitar pa jo je brž zavrnil: »Tovarišica, to je že od sile. Pripravi biftek, komur hočeš, meni pa ni treba nič drugega kakor poparo. Sicer pa, kdo te je pooblastil, da vdiraš zaradi takšnih reči?« V lakotnih dneh, ko se je moral štab potikati in seliti po obubožanem ozemlju, je Milena dokončno ugotovila, da je Mitar čudaški in nekulturen komandant, ki oči-vidno nima čuta ■ za pozornost in uvidevnost. Ta hudi očitek na račun njegove vzgoje in značaja je Milena kajpada pridržala zase, saj se je hudo bala tega čudnega in naglega vojščaka, ki pa ga je narava po drugi strani pomotoma obdarila z možato, krepko vnanjostjo. Mitar si je obliznil močne, rdeče ustne, odrinil skledo in začel takoj delati. Kakor da je še nečesa pričakovala, je Milena še malce postala in s prsti levice mečkala robček, a ko je videla, da se komandant sploh ne zmeni za njeno navzočnost, je užaljeno izginila, zaloputnila z vrati močneje kakor je bilo treba in se znesla nad prvim stražarjem, ki je sedel pred vrati: »Doklej boš pa še dremal tu? Lenoba, misliš, da je to tista stara vojska?« Mitar se je poglobil v odsek Romlrskega ozemlja, na katerem so bile zarisane postojanke njegovih štirih bataljonov. Z rdečim svinčnikom so bila zaznamovana sovražna gnezda, ustaška in nemška, njihove garnizije, bunkerji, smeri gibanja in oskrbovanja. Trenutno stanje ga je prevzelo: sovražnik se je na videz umiril In ni dal glasu od sebe, toda v tem zatišju so se mrzlično pripravljali za splošni napad na svobodno ozemlje. Obveščevalni carinik je sporočal, da prihajajo nemške okrepitve v ro-mirsko garnizijo. Neki nemški planinski bataljon je že zasedel izhodne postojanke v okolici Romirja, štab nemškega polka v Romirju pa mrzlično oboro-žuje in opremlja ustaška oporišča vzdolž železniške proge. Dan na dan prihajajo po železnici in s tovornjaki ncvve čete in material. Trenutna razmestitev sovražnikovih sil je takšna, da lahko pričakujejo glavni sunek ofenzive na področju rofnirskega partizanskega odreda. Zavoljo tega tudi nemška letala sleherni dan krožijo nad postojankami in štabi njegovih bataljonov. Mitar je zamišljeno proučeval stanje odreda na zemljevidu — ali bodo bataljoni zmožni upreti se sovražni ofenzivi? Iz katere smeri je pravzaprav treba pričakovati glavni nemško-ustaški napad? Stisnjene ustne so kazale, da naporno razmišlja: poveljniška odgovornost je z vso težo obremenila njegova ramena. Ce pade ozemlje, ki ga je zasedel njegov odred, bodo posledice hude tudi za sosedni, ravniški partizanski odred in za razvoj gibanja v tej pokrajini. Na kaj takega Mitar niti pomisliti ni smel — romirski okraj mora braniti, pa naj se zgodi karkoli! Razen tega so mu zadnji čas še nekateri drugi pojavi povzročali nemalo glavobola. Z izne-nadenjem, poglavitnim elementom svoje taktike, kar ni več mogel računati. V vsaki ofenzivni akciji, ki so jih njegove sile Izvedle zadnje mesece, je bil sovražnik pripravljen na obrambo. Izgube so rasle in neuspehi so mučili štab. Prav nič ni uspevalo njegovim bataljonom, niti nagle močne akcije, kajti Nemci — kakor da so vedeli za njegove načrte — niso dopuščali iznenadenj. Med borci se je že pojavljala nejevolja nasproti poveljnikom. Začeli so mrmrati in komisarji so imeli polne roke dela, da so odvračali posameznike od napačnih zaključkov. Mitar si je ubijal glavo; mar so Nemci ali ustaši docela zagospodarili in mar je njegova zmožnost poveljevanja začela usodno pešati? Menda mu niso poprejšnji uspehi stopili preveč v glavo, da se mu zdaj maščuje puhla samozavest? — Spomnil se je Španije — poveljeval je bataljonom in ni ga bilo, ki bi se bil bolje znašel, tudi kadar je bilo najhuje. V vrtincu državljanske vojne so njegova hrabrost, odločnost, prisebnost in poveljniški talent tako blesteli, da so mu borci sledili vdano in zaupljivo, tako da je to mejilo že kar na praznoverje, Dosti močnejšega sovražnika je njegovo ime kar zmedlo. Njegov bataljon ni poznal porazov. Ubožni študent iz Srbije, Mitar Danovič, ki ga je prešinjala strastna vera v pravično stvar proletariata, je prekosil sam sebe pod vročim, sinjim španskim nebom. Njegovo ime je obdajala bajna slava. Tu, v romirski pokrajini, kjer se je na začetku vstaje znašel na klic Partije, so bile z imenom komandanta Mitra povezane najlepše zmage partizanov od prvih čet in bataljonov do močnega romirskega narodnoosvobodilnega odreda. V burnih bitkah in preizkušnjah je vodil svoj- odred zanesljivo in strokovnjaško. Sovražniki so se ga bali, borci pa so ga opevali. Kaj neki se je pač zdaj zgodilo, da so začeli dvomiti o njegovi zanesljivosti in vztrajnosti? Zakaj mu niso uspeli nekateri ostrejši napadi, ki naj bi bili po njegovi zamisli razpršili sovražnika in njegovo poveljstvo v Romirju? Mitar je vstal izza mize in stopal z velikimi koraki po sobi. Prvi sončni žarki so zaplesali po steni, tam, kjer so viseli brzostrelka z daljnogledom in dve vojaški torbici. Veter je potihnil in prelep majski dan je počasi legal na hribe in planine, nad katerimi je počivalo nebo v neskončni sinjini. Mitar je obšel stolec z radijskim sprejemnikom, nato drugi stolec s poljskim telefonom in je pristopil k oknu. Gruča kmečkih hiš se je belila na pobočju. Gozd, ki se je razprostiral po obronkih, se je odpiral in podrhteval v srebrnkasti luči. Po vijugasti poti je šla proti vasi čreda ovac, okoli katerih je divje poskakoval velik koder. Bosonog pastirček ga je lovil za rep, nato pa vrgel čepico v zrak in jo prestregel z rokami. Ta prizor je presadil Mitra za trenutek v njegovo mladost — valovita šumadinska vas v tihem, rdečkastem predvečerju. Tedaj je nekdo potrkal na vrata. Vstopil je stražar, odkašljal se je, nato pa po vojaško pozdravil. »Tovariš komandant, neki dedek... pravi, da je borec ... motovili okoli hiše.« Mitar je odstopil od okna. »Vprašaj ga, kaj bi rad.« Stražar je vnovič zakašljal, se temeljito obrisal z rokavom in rekel: »Pravi, da išče fovariša komisarja.« »Povej mu, da komisarja Danila ni. Na postojanki je.« »Saj to sem mu že rekel, pa misli, da lažem. Povrh pa še trdi, da je bojda s tovarišem komisarjem v rodu. To mi je sumljivo, saj vendar veš, da tovariš komisar nima rodbine, od kod torej ...« Kašelj mu ni dal, da bi dokončal stavek. »Privedi tega strica sem,« je rekel Mitar. Stražar se je napotil k vratom, ki so se tisti mah odprla in Ostoja je naletel nanj. Odrinil je stražarja. KRATKA VSEBINA DOSEDANJIH NADALJEVANJ 6 Romirski odred, zlasti njegov III. bataljon, nenehno doživlja poraze v boju z Nemci in ustaši. Sposobno in pogumno vodstvo posumi, da nekdo v odredu izdaja. Vzporedna retrospektivna zgodba o življenju kmečke družine, ki igra pomebno vlogo pri odkrivanju izdajalca, pa nas seznani s čudaškim, zaradi družinskih razmer in usta-škega pokola podivjanim dečkom Mitkom, ki je pred sovražniki skupaj s svojim dedom Ostojo pobegnil v hribe in tam nekoč ustrelil goloba-pismonošo z majhnim tulcem na nogi. Ded Ostoja se spomni, da je podobne golobe uporabljalo že avstroogrsko vojaško poveljstvo med prvo svetovno vojno in, kakor je slišal, tudi sam ruski car, za prenašanje važnih poročil s fronte. »Kaj boš ti meni... kakor da si na cesarskem dvoru! Zdravo, tovariš komandant, jaz sem Ostoja iz Volčje drage, nemara si že slišal o meni.« Mitar ni poznal tega imena. Roko mu je ponudil. »Pozdravljen, striček, kaj boš dobrega povedal?« Ostoja je pomenljivo iztegnil vrat. »Važno skrivnost ti prinašam.« — Nato je mignil z glavo proti stražarju. — »Sama se morava pogovoriti«. Mitar je zapovedal stražarju, naj odide, in ko sta ostala sama, je povabil Gstoja, naj sede. »Sčdi, striček,« je rekel nejevoljno, meneč, da ima čudaka pred seboj. »Nikar, nikar, bom kar stal. Meni se ne spodobi sedeti pred komandantom.« »Prav. Kakšno skrivnost prinašaš?« Zdaj se je začel Ostoja ogledovati po sobi. Čvrsto je pogledal Mitra in nabral obrvi. »Povej mi, kje je komisar Danilo? Tole sem mu prinesel.« »Ga ni, striček,« je odvrnil Mitar, »ampak jaz sem isto kakor on. Kar mirno mi zaupaj.« Ostoja pa se ni vdal. »Veš, tovariš komandant, to je velika reč. Bolje bo, da počakam na komisarja. Razen tega sva z Danilom nekako v rodu, hočem reči, še nisva v rodu, kajti...« Mitar je bil prepričan, da starec ni pri zdravi pameti. Zato je odmahnil z roko. »Kakor hočeš, dedek. Danilo bo prišel popoldne. Sedi tamle k stražarju pa počakaj nanj. Jaz imam opraviti.« Ostoja je strašno užaljen stopil naprej. »Kaj si rekel, nesrečnik? Kaj imaš opraviti? Mar je kaj bolj nujnega kakor tole sporočilo?« »Kakšno sporočilo?« je nestrpno poprijel Mitar. Ostoja je segel z roko pod srajco. Tam je kar precej časa nekaj obračal, otipaval. Ko je izvlekel kovinasti tulček, si ga je plaho ogledal, potem ga je ponudil poveljniku, ga gledal pomenljivo' napeto in sklanjal glavo naprej. Pri tem so se mu usta kar sama odprla. »Kaj je to?« je Mitar začudeno vprašal in sam pri sebi že premišljal, kako bi zmešanega dedka spodobno odpravil iz sobe. »Kako: kaj?« je nejevoljno rekel Ostoja. »Obvestilo! Skrivno sporočilo ruskega cafja.« Mitar se je nasmehnil. »Od ruskega carja? Komu pa on pošiljrs »poročila, menda ne komisarju Danilu?« Ostoja ni vzdržal, vzrojil je. »Nikar ti, komandant, ne brij norca iz mene. Ce nisem učen, misliš, da ne vem, komu on po golobu pošilja obvestilo. Naši vojski, partizanom, da veš!« Sporočilo, golob, ruski Car... Mitar je sočutno pogledal Ostoja. Kaj bi z njim? Pa je rekel: »Prav, dedek, zahvaljen, ker si prinesel sporočilo. A zdaj, pozdravi ruskega carja in mu povej, da smo tudi mi živi in zdravi. In da bi se še kdaj zdravi videli.« Mitar mu je ponudil roko, da bi ga odslovil, ampak Ostoja je srdito odstopil. »O ne, še ne grem. Najprej tole preberi, meni pa daj ščepec tobaka, da bom pipo nabasal.« Mitar je segel po tobačnici, da bi mu še to željo izpolnil, preden bi poklical stražarja. »N4, striček, prižgi. Tudi jaz nisem bogve kako založen s tobakom, ampak če je že tako, kar postrezi si.« Medtem ko je Ostoja basal pipo in izpod gostih obrvi pogledoval poveljnika, se je Mitar zabaval s tulcem in ga ogledoval. V vsem se mu je zdel podoben majceni tubi za zobno pasto. Na vrhu je celo imela prav takšno kapico. Odvil jo je. Iznena-den je zagledal v tubici košček papirja, zvitega v droben svaljek. Nato je pogledal Ostoja. Čuden norec, je pomislil in vzel papirček iz tube. Razvil ga je in takoj opazil, da je papirček popisan. Pre- SVETOVNO PRVENSTVO V BADGASTEINU Naši oiso biti kos hudi konkurenci Preteklo nedeljo zvečer .-?e je v Badigiasteinu v AvstrOi začelo svetovno prvenstvo v smučanju, kn se ga udeležuje 200 tekmo- Z OBČNEGA ZBORA ENE IZMED NAJBOLJŠIH STRELSKIH DRUŽIN V CELJSKEM OKRAJU S'D »KOVINAR« IZ ŠTOR. PREDSEDNIK STRELSKEGA ODBORA CELJE (na desni) PREDAJA DIPLOMO PREDSEDNIKU TE STRELSKE DRUŽINE TOVARIŠU PAVLU STEFANČIČU valoev iz 25 držav. V ponedeljek je bito tekmovanje v slalomu za moške. Proga je bila sila strma, za katero pravijo naši tekmovalci, da po taki še niso vozili. Zmagal je AvstrUec Rie-der pred sooarodmjakiom, znanim olimpijskim zmagovalcem. Tonijem Sadarjem. Stefe se uvrstil na 43. mesto, Lukane n,a 46. Klinar je bil 47., Janc pa je oo nesrečnem padcu odstopil. Naši predstavniki so imeli visoke startne številke V so nastopili, ko je bila proga že močno zrahljana. Razen tega so nastopili na smučeh, ki so jih dobili šele pred nekaj dnevi. Smuči, so medtem ležale v nekem skladišču. Skratka, poleg majhne rutine še smola. Naslednji dan pa šo se spustile po stolom progi še smučarke. Proga je bila dolga 529 metrov s 127 metrov višinske razlike in 50 vratci. Zmagala ie nepričakovano dvajsetletna norveška telefonistka BJornbakken pred favoritko Avstrijko Frand-lovo. Naša Slavica Zupančič ve dosegla 20. mesto, kar je vsekakor uspeh, ki bi bil lahko večji, če bi imela več treninga. Ko to poročamo, tekmovanja še trajajo in bomo naslednja rezultate bjiavili v naslednji številki. TVD Partizan na Jesenicah brez članic Upirava jeseniškega Partizana se na vso moč trudi, da bi nudila delavski mladini možnost intenzivne telesne vadbe. Po nekajkratnem načrtnem delu ji j« to tudi uspelo, saj je dom danes že dosti pretesen za vse oddelke. Redno telovadi več kot 450 cicibanov, pionirjev, mladink In mladincev, kar je najboljše poroštvo, da bo telovadba na Jesenicah napredovala tako po kakovosti kot po številu telovadcev. S tem pa se telovadba na Jesenicah pravzaprav tudi konča. Razen naštetih vadi še osem članov, ki predstavljajo elitni prvi razred, raizen dveh, treh nadvse požrtvovalnih vodnic pa ni nobene članice, kar jeseniškemu Partizanu vsekakor ni v čast. Pred l-eti so bile Jesenice znane po zelo dobrih telovadkah (Rozmanova, Smolnikarjeva, Ome.jčeva, Lapajnetova, Vidmarjeva) ki so se borile za naslov državne prvakinj«, in niatsitopale tudi v tujini. V Trbovljah bodo delavske športne igre Občinski sindikalni svet v Trbovljah je v začetku januarja sklical vse telesnovzgojne in športne delavce iz občine ter se z njimi pogovoril o organizaciji delavskih športnih iger. Predvsem pa so se pogovorili o tem, kako b} čimveč delavcev pritegnili k aktivnemu udejstvovanju. Menijo namreč, da bo treba letos storiti veliko več kot doslej za telesno kulturo v Trbovljah. Najprdkladnejša oblika organiziranja pa je po njihovem mnenju v sindikalnih podružnicah, ki naj ustanove športne aktive, le-te pa naj vodijo odbori sindikalnih podružnic za razvedrilo in oddih- Sindikalni svet je že nekaj let sem upravljal vsako leto ob prvem maju razna športna tekmovanja. Letos jih 'namerava še razširiti, tako da bodo prerasla v delavske športne igre Zvrstila se bodo tekmovanja v odbojki, košarki, nogometu, plavanju, atletiki, kegljanju, balinanju. streljanju z vojaško in zračno puško, turističnem kolesarjenju, v vožnji z mopedi, vlečenju vrvi. dviganju uteži. namiznem tenisu, tenisu, šahu itd. Na sam praznik pa bo v Trbovljah nogometni turnir moštev delovnih kolektivov. Razen tega pa se bodo tudi letos srečali delavci iz Celja in Trbovelj na Mrzlici, kar se dogaja že nekaj let na rojstni dan tovariša T!ta M. L- JESENIŠKA STRELSKA DRUŽINA IMA 300 CIUHOV Strelska družina narodnega heroja Matije Verdnika na Jesenicah šteje tri sto aktivnih članov, od katerih je velik del mladincev In pionirjev. Posebej kaže omeniti, da deluje ta strelska družina z vsemi množičnimi organizacijami (Zveza borcev, UROJ, predvojaška vzgoja in sindikati) ter dosega zato zlasti v propagandi tega špoets razveseljive uspehe. .. Samo lani je družina priredila 40 raznih tekmovanj, ter * tem dvignila zanimanje za ta Spoirt v tem Industrijskem *re-■dišču. čudno, je pomislil, kako je mogoče na tako majhnem papirčku napisati karkoli s tako drobno pisavo. Skušal je prebrati, toda črke so bile tako drobcene, da jih ni mogel razvozlati. Ostoja je odložil pipo. »Viš, to je tisto!« je vzkliknil prav tako začudeno. Mitar ni ničesar rekel. Obrnil je papirček proti oknu, bolj in bolj k luči, a pisemca kljub temu ni mogel prebrati. Zdaj ga je to očitno že zelo mikalo; poveljnik je vstal, stopil k steni in vzel iz obešene vojaške torbice električno svetilko. Ko je Ostoja opazil, kako je poveljnik spremenil vedenje, je prav tako vstal in ga opazoval, ne da bi trenil z očmi. Mitar je snel lečo s svetilke, pristopil k oknu, tako da mu je svetloba padala z leve, in je položil pisanje pod lečo. Zdaj je lahko razločno prebral pismo, ki niti ni bilo dolgo. Ze prve besede so tako pritegnile poveljnikovo pozornost, da se je v obraz naglo spremenil. Po prvih besedah je bil podoben bolniku, ki ga muči zlatenica, in je osuplo pogledal Ostoja. Le-temu se je zazdelo, da je sporočilo grozovito nevšečno, zato se je brž odzibal nazaj k stolu, a ko je opazil, da je . poveljnik kar pozelenel, ga je zazeblo in se je usedel. Pri tem je otipal pipo. Mitar je prebral sporočilo in še kar naprej odsotno in zabodeno strmel v pisemce. Ostoja je sklonil glavo in pridržal dih. Po poveljnikovem videzu je zaslutil, da se je zgodila nesreča, on pa jo je zakrivil. Globoka in moreča tišina je trajala precej časa. Naposled je Mitar prenesel pogled na Ostoja. »Kaj je, zaboga?« je zinil dedek. Mitar je pristopil bled in prepaden. »Dedek, tole ni od ruskega carja, ampak za nas je vredno še več, kakor če bi bilo od njega. Po pravici povej, kje si to dobil. Kdo ti je to dal?« Ostoja se je dušil. »Pa, ali ti nisem povedal, da je golob prinesel sporočilo? Na nožico mu je bilo privezano. Ti nisi bil v Karpatih pa nemara ne veš, da to niso navadne ptice, marveč šolane, ki...« Mitar mu je nestrpno segel v besedo. »Kje je golob?« Ostoja je bil v zagati. »Ubit je.« »Kdo ga je ubil?« Ves potrt je Ostoja priznal: »Moj vnuk Mitek.« I Čutil se je dvojno krivega in da bi vsaj z Mitka spral sramoto, je pristavil: »Kaj hočeš, pobič se je igral s fračo in zadel čisto slučajno, sam bog mi je priča, da ga ni kanil ubiti! Na goloba nikoli ne pomeri.« Mitar ga je zgrabil za ramena. V obraz mu je pogledal. »Dedek, kar nič se ne boj. Saj niti ne slutiš, kako si nam ustregel. Zlasti tvoj vnuk, kajti on je goloba ubil. Roka mu bodi posvečena! Ko bi imel zlata, bi ga z zlatom plačal, tvojega Mitka. Povej mi, kdaj je goloba ubil?« Ostoja je na mah oživel. »Kako: kdaj? Včeraj vendar. Včeraj, pred mrakom. Ko je bilo konec paše.« »A kje, kje, dedek?« »Nad Volčjo drago, pod Brezovcem. Kravo je vračal v stajo, proti Brezovcu. Veš, nam so lani vse požgali, in je takole mimogrede nategnil fračo. Kakšno roko hna moj Mitek, to se ne da povedati! Samo enkrat je sprožil in že je golob telebil na zemljo. Ih, koliko golobov je Mitek že podrl, tega kar verjel ne boš. Ampak, falotek, golobjega mesa pa niti ne pokusi. Kakršen je moj Mitek, odkrito ti povem, takšnega strelca dandanes niti v vojski ni!« »Prisrčno ga pozdravi v mojem imenu,« je vzhičeno rekel Mitar, »a kaj naj tebi dam, dedek? »Na, vzemi tobačnico, vse vzemi... Ne vračaj ... puhaj ... ne veš, kako sem ti hvaležen.« Ostoja se je izprsil. »Nikar no, nikar, tovariš komandant. Samo živ in zdrav mi ostani. Pa tudi Danila mi pozdravi. Reci mu samo: ded Ostoja, saj me pozna, saj sva nekako v rodu, se pravi, nisva še bila. v rodu, ker so ustaši ubili Jeko ... Povej mu, da se bom tudi pri njem zglasil. Pa, bodi vam sporočilo v srečo in zdravje!« Ko je Ostoja odšel, je Mitar vnovič s povečevalnim steklom prebral pisemce, nato pa ves bled poskočil k poljskemu telefonu in zavrtel ročico. »Halo! Halo! Zmaj! Tu štab odreda. Si ti, Zmaj? Daj mi Boška! Boško, poslušaj! Brž mi poišči komisarja Danila in mu povej, naj se mi takoj javi.« Mitar je v roki obračal skrivnostno pisemce in stopal z dolgimi koraki po sobi. Tako je bilo vedno, kadar je bil zamišljen, kadar so ga obletavale skrbi in kadar se je za kaj velikega odločil. Tile trenutki so se mu zdeli najvažnejši. Zdaj se mu je marsikaj razjasnilo. Nerazložljivi vzroki njegovih nedavnih neuspehov so tu, pred njim, a tudi niso pred njim, vidi jih, a jih tudi ne vidi. To je pravzaprav tisto, kar je najhuje. Krivec usode, za katero je dolgo iskal vzrokov in pojasnila sam pri sebi, se je iznenada pojavil tu nekje v njegovi neposredni okolici. To se je zdaj pokazalo nepričakovano, toda grozovito jasno, a vendar, kakor da ga ni in kakor da ni tu, ker je skrit, nepoznan. Spomnil se je ponesrečenega napada na Strižipolje in že se je strahovito razvnel: tretji bataljon je izgubil štirideset borcev, starih, prekaljenih borcev. Obležali so pred ustaškimi bunkerji,' sam pa zanesljivo ve, da so imeli ustaši v Strižipolju še tik pred napadom m le neznatno posadko, ki bi jo partizanska četa v drugačnih okoliščinah gladko premagala. On pa je vrgel v napad cel bataljon, iznenada in silovito, ker je bila osvojitev teh utrdb sila pomembna za nadaljnje operacije odreda; toda na njegovo presenečenje je naletel bataljon na odlično pripravljene postojanke, okrepljene še z nemškimi četami. Se celo nemška letala so priletela o pravem času. Namesto da bi iznenadil sovražnika, kakor je nameraval, je'pravzaprav sovražnik njega iznenadil. Mitar je škrtnil z zobmi. Zdaj ni več dvoma, da se je to zgodilo drugače, kakor je on nameraval in načrtoval. Tako je bilo na Strižipolju, tako pod Gabrovcem, tako tudi na Marinem pobočju pred dvema mesecema. Namesto zmag porazi, namesto plena izgube. Srd ga je prevzel, srd nad najhujšim sovražnikom odreda, ki ga doslej niti slutil ni. Obupaval je, ker je občutil nemoč in ker ni bilo mogoče nevidnega sovražnika takoj zgrabiti za golt. Pomislil je na svoj odred, na njegov nastanek in vzpon, na njegov razvoj in prihodnost. In bolj ko je razmišljal, bolj ga je prešinjal divji srd. Kako, mar je mogoče v takih okoliščinah pričakovati uspeh? Po naravi nagle krvi, neobremenjen z raznoterimi obziri in bedastim smislom za oklevanje, ki se pojavlja pri starejših ljudeh, je bil Mitar pripravljen planiti na ves svet, če bi le bil prepričan, da je njegov sovražnik. Ampak na koga more tu planiti, čeprav je povsem očitno, da je treba nekaj storiti hitro in odločno. Storiti, kako in kaj, tega ni vedel. Vedel je samo — in čutil z vsem svojim bistvom — da mora tudi z novim, neslutenim sovražnikom obračunati dokončno in brezpogojno. Telefon je zabrnel. Mitar je dvignil slušalko. Spoznal je Danilov glas. Mitar je govoril osorno, z netovariškim glasom: »Takoj pridi v štab, brž, brez obotavljanja, pa če trije konji crknejo pod teboj.« »Kaj pa je?« je slišal vprašati Danila, ki je govoril mirno, brez razburjenja, kakor da se ni nič zgodilo. »Drevi bom prišel, saj veš, da imam popoldne sestanek v drugem bataljonu!« »Meni nič mar!« je kliknil Mitar. »Takoj pridi.« »Partijski sestanek imam, ne morem ga odložiti. Ce ni kaj nujnega, potrpi do večera!« Mitrov glas je začel podrhtevati: »Takoj pridi, če te prosim. Vse odloži, nujno je.« Nato je lopnil s slušalko in naglas zaječal. Stražar je pokukal pri vratih in zateglo pokašljal. »Kaj hočeš?« ga je nadrl Mitar. »Tovariš komandant, vodnik Božo pravi, da...« »K vragu ti in tvoj vodnik in ne prikaži se mi več! Živega te bom spekel, če me ne pustiš pri miru.« Stražar je nehal kašljati in je smuknil ven. Spotoma se je skušal spomniti, ali je že kdaj videl poveljnika tako togotnega in mrkega. Da, že precejkrat, toda takšnega, kakršen je zdaj, bržda še ne, pač, samo pozimi pri tretjem neuspelem napadu na ustaške postojanke pri Poljicah. Ko so jih ustaši dvakrat odbili, je vodnik Nikola, njegov ljubljenec, slekel svoj prelepi plašč predvojnega jugoslovanskega častnika, ga ponudil poveljniku in rekel: »Vzemi moj plašč, takega ni v odredu. Jaz ga ne bom več potreboval.« — »Kaj?« se je zgrozil Mitar. »Tako,« je odgovoril vodnik, »vem, da bom to noč padel. Zaman nas vodiš v napad, teh bunkerjev ne bomo vzeli.« — Mitar je besno napadel bunkerje, napad je bil silovit in nezadržen, ampak ustaši so nepričakovano dobili pomoč in razen tega so — kdo bi vedel, kako — začele iznenada streljati nemške čete z boka, da živ krst ni vedel, kako so prišle in od kod. Mitar se je moral po hudih izgubah umakniti na vrat na nos in pena mu je prišla na usta, ko je pozneje spraševal po vodniku Nikoli in mu je njegov komandir povedal, da se Nikola ni vrnil iz napada. Tedaj je bil Mitar tako iz sebe, da se mu nihče ni upal pogledati v oči, in šel je z gručo prostovoljcev vnovič nad bunkerje, iskat Nikolovo truplo. Brezumno se je bojeval do razsvita, dokler ni našel Nikole tik pred pristopom k osrednjemu bunkerju, presekanega čez prsi z rafalom iz strojnice. 10. Danilo je govoril počasi, tiho. »Najprej se pomiri, sicer ne bo nič!« »Nemogoče zahtevaš. Kako naj se pomirim?« Mitar je togotno sklonil glavo in pramen črnih, kuštravih las mu je padel čez oči. »Mar ne vidiš, za kaj gre? Sovražni vohun je v naših vrstah, še huje — v našem štabu.« , Danilo je bil po naravi pravo nasprotje poveljnikove vročekrvnosti. Vrnil je Mitru pisemce. »Ne tajim. Se več, mislim, da imamo opraviti z zelo spretnim vohunom. Zdaj tudi vemo, zakaj nemška letala vedno najdejo naše štabe, pa če jih še tako skrivamo. Vohun je venomer na preži.« Naj je Danilo še tako mirno govoril, razburjenja le ni mogel utajiti. »Matilda,« je rekel, »tako se podpisuje. Toda to je zgolj slepilo. Vohun je moški, ne verjamem, da bi mogla biti ženska.« »Seveda,« je pritrdil Mitar, »o tem sem tudi jaz prepričan. Ampak kaj naj storimo? Vsak čas pričakujemo sovražnikovo ofenzivo. Le pomisli, kaj bo z nami, če bo vohun nemoteno dalje obveščal Nemce. Nemci bodo vedeli za vsako našo postojanko, bolnišnico, zemljanko, premik, namero ...« Tedaj je skočil na noge in se prijel za glavo. »Tega ne prenesem. Kdo bo odgovarjal za posledice. Če ne zgrabimo vohuna, nas bo ofenziva uničila.« Široka Danilova ramena so se rahlo vzdignila, njegov pogled pa je bil še strožji, ostrejši. »Hočeš, nočeš,« je zlogoval besede, »pred Partijo smo vsi odgovorni, ne samo ti, komandant. Razen tega ne vidim vzroka za kakršenkoli preplah, čeprav je stanje, priznam, več kakor obupno.« Mitar je v obupu krivil ustne. Glas mu je podrhteval. »Ali lahko to razumeš? Vohun razpolaga z najbolj zaupnimi informacijami. To je nekdo, ki ga imamo za najbližjega tovariša, ki ga doslej ni mogel nihče osumiti. To je tisto, kar je najhuje. Odred je ogrožen, mi pa — mi kot ljudje in tovariši, ne, to ni mogoče, to je abotno ... Kaj takega med tovariši! Sumiti o tovarišu — tega ne morem, odkrito ti povem, ne morem...« Danilo se je zamislil. Mitar se je lotil problema z druge Strani, kar je bilo za njegov značaj in pojmovanje enako težavno in mračno. Ni dvoma, stanje v štabih bo poslej zelo napeto, boleče, nevzdržno. »Pa vendar pretiravaš, je rekel po kratkem premoru. »Sum bomo omejili na tiste, ki lahko pridejo v poštev kot najbolj pripravni za sovražnikove hlapce, ker njihove preteklosti še nismo dovolj raziskali ali zaradi drugih okoliščin. Mitar, to je pri nas prvi primer, a v vojni se tudi to dogaja. S tem moramo v prihodnje računati. Postajamo prava vojska, venomer prihajajo novi borci, in kdo ti more jamčiti, da med njimi niso tudi sovražni elementi, vohuni, saboterji. To je torej normalen pojav v vsaki vojni. Kdor se vojskuje, ne izbira sredstev, in če j.e že tako, čemu bi se razburjali? Bolje, da pogledamo, kaj nam je storiti, ker še nimamo izkušenj v tej zvrsti vojskovanja.« Danilo je govoril prepričevalno, to je moral Mitar priznati. Sploh so se komisarjevi argumenti le redkokdaj zdeli Mitru nelogični in nesmiselni. Nu, to pot je šlo za izredno blizko nevarnost s strahotnimi posledicami: nemška ofenziva je na pragu, odred s sovražnim vohunom v enem izmed slojih štabov pa je izpostavljen mogoče najhujšemu iz-nenadenju. Vendar Mitar ni bil med tistimi komandanti, ki bi jim v usodnem času primanjkovalo volje in potrebnega poguma. Naposled je izjavil, da ne bo nikomur prizanašal, samo da ne spregleda, kako bi bilo treba organizirati boj, da bi zajeli nemško vohunsko agenturo v odredu. »Komu bomo zaupali to nalogo?« je vprašal. »Ali bi jo ti prevzel?« (Dalje) == === r-.T— PftUŽIfISKem KROGU Zakaj se je Janezek tako spremenil? Janezek je bil edini otrok Začela si jte očitati, zakaj zgodaj ovdovele matere. Čeprav pušča .fanta samega. Razmišlja-so biia njena sredstva za pre- la je. če ni njegovemu čudnemu živliainje sebe in otroka zelo vedenju krivo tuje okolje, md mize in Ijenjske poti najmanjše ovire, na dvorišče, da bi s-e tam igral, ki bi ga utegnile vznemirjati in Stric mu je rekel, da to ni dobi zahtevale od nje,ga kakršen- stojno in da naj počaka, do-koli napor. V takih okoliščinah kler vsi ne pojedo. Mati mu ni je seveda Janezek lahko castel upala ugovarjati im je sina v poslušnega, nežnega- in Iju- krepko prijela za roke. Tedaj beztnivega otroka. Že pregovor je Janez spet prijel za svoje pravi, da ni »nikomur z ro<ž’cam:i na novo odkrito orožje. Začel postlano«. Prej »ko slei ®e mora je tuliti, z nogami tolči po sto-vsakdo srečati tudi s težavami lu in se trgati materi iz rok. in samo tisti kaj velja, ki se Stric se j« hudo razjezil, po-tudi ob težavah in ovirah »po- skušal je fanta s silo posaditi kaže moža«. Za ta»ko življenj siko nazaj na stol, toda otrok se j« pot p»a mati ni pripravljala svo- dri še bolj in brcal 1* tolkel j ega Janezka. Njena vzgoja, pa po stricu. Ko ga je ta spustil, naj je bila še tako brezhibna na ie zagrabil za posodo na mizi prvi pogled, je bila v resnici i»n j»o treščil ob tla. Stric ga ie pomanjkljiva, neživi jeni :ka. To hotel pošteno' namlatiti, toda se je -tudi- na- 'Jamezkovejn pri- fant se j© vrgel na tla, drgetal me-ru kai kmalu pokazalo. Je po vsem teles»u in zdelo se Janezku je bilo nekako pet je, kot da ga stresajo krči. Vsi let, ko so njegovo mater in nje- s»o s-e naravnost prestrašili, ga povabili sorodniki na počit- O^tej je uprizairj-al podobne niče Oba so najprisrčneje prfeore vselej, »kadar mu mati v sprejeli. Fant je bil — se ra- čemerkoli ni ho»tela ustreči. In zume — središče pozornosti maži mu j-e stregla toliko bolj. vseh sorodnikov. Ne teta ne ker se j»e bala podobnih nap-a-stric se mu nista mogla naču- d'°v- Toda prav zaradi tega je diti. Posebej p»a je materino Janez dosegel natanko tisto, pripovedovanje o fantovi po- kar je želel. Njegova mati služnosti izzvalo vsesplošno ob- -le postajala vse boli in boli oudovanje. Janezek je moral nesrečna. Ni »pa si znala sama pred teto in stricem zapeti in odgovoriti m vprašainHe. od kod zdeklamairati vse pesmice, koli- vse to. Niti pomislila ni. da je kor jte je znal Toda tako ni svojega ljubljenega s»ina sama moglo ostati dolgo. Tudi teta in napravila takega. Tega ii ni do-stirrc sta imela svojega otroka puščal njen ponos, pa tudi neto seveda nista mogla enostavno razumevanje duševnih dogajanj pozabiti nanlji. Ko s-o prvi dnevi v sebi im v otroku. Dejstvo pa počitnic minili, je mali fant za- j« kljub tepu. da ga je ravno pazil, da teta kot stric svojega za*0’ ^ier si 'e želela pridnega, sina bolj občudujete kot njega. vz»o»rne»ga »otroka, -vzgajala v ne-Se poraznejiše pa je vplivalo samostojnega in prezahtevnega banj tole dejstvo: kadarkoli sta v obroka, »ki je videl samo s«-ob večerih teta in stric odhajala oe ™ ie orič»»koval da se bo od doma, sta. vedno izvabila s sve»s svet le okoli njega vrtel«, seboj tudi njegovo mater. In Postal je tiran, najprej do nje, tedaj se je zgodilo nekaj, česar kasneje- pa »bo tiraniziral vsako-ni pričakoval nihče, najmanj na Sar, s »komer s-e bo srečal. Ja»ne»zikova mati. ilimiliililll!!! tfte/elmna Bmr, bnrr... »Haiio! Si ti, Mica?« »Da, jaz. Kdo tam?« »Tvoj Mišek, ljubica.« »Moj poklon, tovariš direktor!« »Zdravo, dušica! Poslušaj, Mica. Pri vse»m bla»gu v .trgiovi-ni dvignite cene za 50 dinarjev.« »Kaj siaimo za toliko? Se ti ne zdi »premalo?« »Naj bo. Drugič bo bolje. Pozdravi j»eina!« »Zdravo!« Eno uro po končanem delu je Mica z velikimi številkami napisala na ovojni papir z,a 50 dinarjev višje cene. Im jih postavila v lzlo'žb'o. Nekdo j-e prišel mimo, prebral številke in se zgrudil nezavesten. Mica je te»lefio»nir»aila po rešilni avto im nesrečnika so odpeljali v bolnišnico. Ljudje so se zaradi vsega tega zgražali, tisk je poročal o dogodku, zato so- v napadenem podjetju na hitro sklicali sestanek. »Tovariši, kaj vse to pomeni?« je ogorčeno vprašal direktor. Po moje je to napad na našo sociialiiistično trgovino to atentat na vas in name. Kaj pa živ- ljenjski standard? Ali nismo mi tisti, ki. si -ga dvigamo? Je tako -ali ni?« Točno, tako je!« »Vidite,« je nadaljeval direktor, »Jooo, ali se ne bi tebi prilegel. na primer. Fiat 600, kaj?« »Naj vam povem, tovariši, saj smo sami domači, samo še 15 tisoč mi manjka zanj im šoferski liapit...« »Česa ne poveš?« »Biogime, tako je.« »Vidite, tovariši? je žareč od zadovoljstva vprašal direktor. »Vidimo.« »In po»teim pomanjkanje stanovanj. Zakaj-, na primer, na.? Sotir nima stanovanja?« »Ravno jutri mi bodo pokril novo hišo,« se nekoliko sraime>ž-Ijivo oglasil S-otir. »Vsa čast tebi, pobratimi Toda ... kaj sem že hotel reči tpvariši.. .« jie poiimišl-jal direktor. »skoraj dobesedno so navalili name. Kaj naj naredimo, da bo volk sit in koza cela?« »Spoiprlmim-o se z njim1., če je treba!« se je vmešal Mdlije. »Ne, ne, tega ne dovolim.« »Kaj pa piote-m?« »Reklama. to»vairiiši!« »Kako reklama?« tfveti Človek navadno hvali zgolj zato, da bi bil pohvaljen. * ___ ___ _____ ... So očitki, ki hvalijo, in po- »Ševeda. Saj nismo padli jz Maiteri je bila ta nenadna spre- hvale, ki grajajo, satelita.« memba v njegovem vedenja * In zdaj že dva dna letata heli- prava uganka. — Ka»i s® je zgo- Kdor meni, da bo lahko v-sa- kopte-r in športno letalo nad dllo s fantom, kako je mogoče, kogar nadomestil in pogrešal, našim mestom in spuščata na ^ se je »naenkrat tako strašno se močno moti; kdor pa mis»ld, miilijone leta'ko»v. sipreme»nil? Kaj takega vendar ja je sam nepogrešljiv, se moti Otroci, ženske in moški tekajo ni počel nikdar do-slei i»n po- še bolj. za njimi in se smehljajo od za- dofonega obnašanja tudi nikoli * dovoijstva. Kdo se ne bi? Konc- ni videl piri nikomer. In navse- Nekateri ljudje so podobni no ao ise cene vendarle zni- zadnje — njegov ete j« bil tako uličnim popevkam, ki jih po-žale! miren in dobrodušen človek . .. jemo le kratek čas. Mile Nikolič Le kai ie fantu? — * »Objavimo v vseh. mogočih časnikih, po -radiu, kinematografih in na lepakih,, da smo za 15 dinarjev znižali cene. »Kajne, od mov-e cene?« Kadarkoli se je ob večerih vrnila domov, je Janezka zmeraj našla objokan ega. Namesto da bi mirno spal, se jie drl. da se je razlegalo po vsej hiši. Včasih je bilo tako togoten, da i® strgal z okna zavese, se jezen vali a! rm n.inih in tulil, tulil. mili : 1«ES: »Medveeeeeed!« (Pravzaprav moderna smučarska Šola) Kdor misli, da je sam zajel vso pamet z veliko žlico, je velik norec. * Kdor meni, da ne more biti drugim v nadlego, je pogosto nadležen. * Misel na korist oživlja vsakovrstne čednosti in grdobije. »* Ni je,strasti, v kateri bi se sebičnost bolj šopirila kakor v ljubezni; vedno rajši žrtvujemo mir tistega, ki ga ljubimo, kakor da bi izgubili svoj lastni mir. Piešitstf rebusa: 0 Vrba, srečna, draga vas domača KRIŽANKI ST. 4 Ko so planinci gradili zaveti-I6e na Ruglju, pod Križem in laikovo špico, je Kreftov Joža, stari planinec, radevolje privolil, da ga bo odznotraj čim prijetneje in čim le p Je opremil. Pri delu bi mu moral seveda kdo pomagati. Planinsko društvo mu je poslalo v pomoč študenta, Petra, ki bi si rad med počitnicami prislužil nekaj dinarjev. Tako sta skupaj polagala pod, oblagala stene z lesom, pritrjevala okna in vrata. Udarci sekire in kladiva so odmevali tja pod mogočne stene in se odbijali od njih, da so gamsi na paši dvigali glave in strahoma prisluškovali. Bili so lepi poznojesenski dnevi, toda Jože in Peter nista imela časa za občudovanje narave. Trj dni sta delala od ranega . jutra do trde noči. Delo se je bližalo koncu. Zadnji dan se je vreme navsezgodaj spremenilo. Dežju je kmalu sledil sneg- Snežilo je kakor za stavo. Zjutraj je bilo že pol metra snega. Jože in Peter sta hitela, da bi' čimprej vse postorila in vrnila domov, čeprav sta bila v gorah kakor doma, ju je začeto skrbeti, kako bosta prišla v dolino. Tako sta hitela delati, da nista opazila, kdaj je zapadlo več kot meter snega. Ura je kazala štiri popoldne, ko sta končala z delom. Zunaj je še zmeraj močno snežilo. Ustrašila sta se visokega snega in pozne \ ure. Začela sta ugibati, ali naj se vrneta domov ali ne- Jože j« rekel, da si ne upa na pot in da bo -raje počakal na ugodnejše vreme. Peter je bil drugačnih misli. Vedel je, da ga starši čakajo in da bo treba že čez dva dni odriniti v mesto. Počitnice so šle h koncu. »Ob lepem vremenu bi prišel v dveh urah do Aljaževega doma, danes bom bodil morda dobro uro več. Moram domov. Upam, da bom pred večerom v dolini,* je rekel Jožu. »Raje počakaj, Peter, morda se bo sneg le unesel in bova lahko že jutri ali pojutrišnjem odšla skupaj domov- Pomisli na plazove! In znočilo se bo kmalu,« mu je prigovarjal Joža. Peter pa je mislil na šolo. Tudi dolgčas mu je postalo brez dela. v upanju, da se bo že nekako prebil skozi snežni metež, si je nadel oprtnik na rame in pogumno zagazil v globoki sneg. Joža mu je voščil srečno pot in še naročil, naj ga pridejo planinci iskat, če se vreme ne bo izboljšalo in če se sam ne bo .vrnil. Zaskrbljeno je gledal za Petrom in z vzdihom zaprl vrata za seboj. Peter je skušal hiteti, a sneg se je udiral pod nogami, tako bneptem mete$u da se je do pasu pogrezal van-j. 2e pol ure je hodil, pa se j« prerinil komaj kakih 300 metrov od koče. Mračilo se je in moral je paziti, da ne bi zgrešil poti- Pri srcu mu je postajalo tesno. Bil je že precej utrujen in začel je dvomiti, ali bo vzdržal napor, k; ga še čaka. Dokler je hodil po grapah in je videl skalnate stene ob straneh, je vedel, da je na pravi poti. kakor da so njegovi rešitelji. Z zadnjimi močmi je kobacal iz snega, ko je na strmini vsake toliko časa padel. Čim dlje je hodil, tem bolj So se mu macesni odmikali. Nazadnje je z grozo ugotovil, da so izginili-Bil je samo privid izmučenega človeka. In spet ga je obdajala samo brezmejna belina. Obžaloval je, da ni ubogal Jožo. Vrnil bi se, pa ni bilo mo- tako hitro odigralo, da ni imel časa pomisliti na svoj konec. Zavedel se je šele, ko se je plaz ustavil in ga popolnoma zasul. Z rokami je začel broditi po snegu, se poganjati navzgor, da bi se rešil. Komaj .se mu je posrečilo pomoliti glavo iz snega, že ga je kot moka sipki sneg .znova -požrl in mu jemal sapo. Ko se je znova pognal iz snega, je zagledal ob Na strmo padajoči planoti, kjer so se kamniti robovi odmaknili, Pa je zgrešil stezo. Zašel je med s snegom pokrito ruševje. Med gostim in skrivenčenim vejevjem je zaman iskal stezo. Medtem se je popolnoma stemnilo. Sneg je neusmiljeno naletaval, tako da je videl le nekaj korakov okrog sebe. Povsod sama belina. Z vejevja se mu je usipal pršič za vrat. Moči so pešale, a je samo toliko počival, da so se mu zasopla pljuča umirila. Dobro je vedel, da si daljšega počitka ne sme proviščiti, če noče zaspi:i in zmrzniti. Nikjer ni bilo macesna, nitj skalnatega pobočja, da bi se orientiral po njem. Pred njim, za njim in ob straneh so zamolklo grmeli snežni plazovi. »če me zajame plaz, bo po meni,« je z grozo pomislil. »Ko bi vsaj za toliko časa prenehalo snežiti, da bi videl, kod tavam In kje sem.« goče. Zavetišča ne bi več našel. In tudi poti do njega ne bi več zmogel. V obupu je pomislil, kako bodo doma sprejeli vest o njegovi smrti. Ob misli na mamin jok je zbral zadnje moči in znova ril po sipkem snegu- Plazovi so preteče grmeli okoli njega in mu večali grozo. Sedel je v sneg, da bi se odpočil. V daljavi je spet uzrl nekaj črnega, kakor premikajoče se pike. »Morda so reševalci,« mu je prišlo na misel. Planil je pokonci in začel klicati, toda naj je še tako tanko prisluškoval, odgovora ni dobil. Zagnal se je v sneg in upiral oči v tiste črne pike. Pike so postajale zmeraj manjše, dokler niso popolnoma izginile. Spet prevara! Do smrti izmučen je hotel znova za trenutek sesti v sneg, ko je zaslišal za seboj močan šum- Takoj nato pa ga je zajel velik plaz pršca in ga treščil čez steno v neznano. Vse se je sebi velikega gamsa. Plaz je oba zasul na istem mestu. Gams se je divje kopal iz snega in se znova pogrezal- Petru je postalo nekam laže. Zvesto je začel posnemati divjega kozla. Ro daljšem prizadevanju sta se oba srečno izkobacala iz plazu in se potem začudeno zastrmela drug v drugega. Petra je prevzela topla hvaležnost do živali. Zdelo se mu je, da ga je prav gams rešil. Sele čez nekaj minut je žival spet zakoračila v sneg. Peter ji je sledil. Gams' se ga ni prav nič bal- Sicer pa tudi n; mogel bežati, ker se je ves pogrezal v sneg. Tako sta hodila precej časa in vmes počivala. Po gamsovi sledi je Peter kar laže hodil. Čeprav jč bil do smrti utrujen, mu je bilo v veliko uteho, da ni sam, pa čeprav je bil njegov popotni tovariš štirinožec. Gams je bil urnejši od njga in ga je komaj dohajal. Za nobeno ceno ni ho- tel izgubiti tega edinega tovariša. Pritavala sta do nizkega gozdička, ki je kmalu prešel v bujen gozd. Tu je bilo precej, manj snega in gams jo je naenkrat ucvrl v strmino- Peter je žalostno gledal za njim, vendar ga ni bilo več groza samote, zakaj vedel je, da mora biti v bližini Aljažev dom. 2e davno premočen do kože, niti počivati ni mogel; preveč ga je mrazilo. Pot je vodila strmo navzdol. Snega je bilo le še za pol metra, tako je hitreje napredoval. Prišel je ma travnik, Aljažev dom je bil tedaj še samo za streljaj daleč. Ob misli na to ga je prevzela brezmejna sreča. Bil je rešen, čeprav je že popolnoma obupal nad seboj. Ura je kazala dve po polnoči, ko je potrkal na vrata Aljaževega doma- Oskrbnik Sa je odpeljal v toplo kuhinjo in mu ponudil suho obleko in žganje. Nekaj šile je popil, pa ni čutil niti najmanjše omotičnosti. Potem se je okrepčal še s čajem in prigrizkom, se zleknil v posteljo in se prebudil šele, ko le sonce obsevalo zapadno stran Triglava. Naslednjega dne se je ves shujšan vračal po lepi gorski dolini Vrat proti domu. Sončni žarki so se odbijali od zasneženih pobočij in gorskih grebenov in se lesketali kakor srebro, Z mežikajočimi očmi je zrl proti planinam, ki so mu pripravile toliko strahu in trpljenja. Po vsem telesu ga je znova spreletel srh. S hvaležnostjo se je spomnil na svojega štirinožnega tovariša... Dva dni po Petrovem povratku so odšli štirje planinci proti novemu zavetišču. Kreftov Joža jih je z veseljem sprejel sredi zasneženih planin. Po široki stezi, ki so nfu jo utrli tovariši, se je tud; on vrnil v dolino. Anton Blaže! _= i 3 V 5 S L 8 M 9. 10 11 ITj 1 ■ 14 ■ ¥~ ■ 19 m 20 a gp ir 23 m 2V ■ 25 a 26 ' m 27 28 m vr 30 n 31 32 53 & 35 m 36 pr m ŠT cr> 40 vT m 42 43~ mT 1.5 Vodoravno: 1. velik, izreden, 9. skregan. 13. naložim breme konju, 14. udvorljiv človek, 15. grška črka, 16. pristanišče ob Rdečem morju, 17. trenutek, 18. vrsta zemlje, 20. nepravilnost, odstopanje od pravila, 22. cunja, 24. del atrija v starorimski hiši, 25. površinski sloj Zemlje, 27. veznik, 29. doba, 31. gledališka pozornica, 33. blodenje po morju (po junaku Homerjeve pesnitve), 36. muslimansko moško ime, 37. pokvarjen, 38. gorovje v Avstrijskih Alpah, 40. začetnici Imena in priimka slovenske pisateljice (»Roman o Prešernu«), 41. moško ime, .42. taboriti, 44. reka v Albaniji, ki nastaja iz dveh srbskih rek, 45. mesto v SZ. Navpično: 1. kup sena, 2. hunski voditelj, 3. predlog, 4. vrsta vrbe, 5. veznik, 6. borišče, 7. umetna snov za prekrivanje tal, 8. začetnici imena in priimka francoskega slikarja — svobodnega impresionista (1832—1883), 9. izolator. 10. skupina enako mislečih in delujočih ljudi, 11. poškodba na telesu, 12. kratica za močno razstrelivo, 14. žrelo, 17. kemični simbol za prvino mazurij, 19. zmanjševati, nižati se, 21. zelo naporno tekmovanje v teku. 23. ironična aluzija na koga, ki se dela, kot da mu ni za kakšno stvar, pa bi jo zelo rad imel, 26. utvara, 28. osje gnezdo, 30. karte najmočnejše igralne barve, 32. izbrana družba. 33. vrsta rjave barve, 34. isto kot 8 navpično, 35. judovsko moško ime, 37. kratica predvojne organizacije slovenskih planincev, 39. fizikalna enota za delo, 42. prislov, ki izraža nadaljevanje. ponavljanje, 43. kemični simbol za iridlj. REŠITEV KRIŽANKE ŠTEV. 3 Vodoravno: L. kupiti, 7. spodoben, 14. akumulator, 16. zora, 17. rame, 18. živa, 19, otajam, 21. Ana, 22. vrana; 24» ara, o. 25. Ka, 26. krilatice, 27. B(rejc) T(omo), o, 29. ODO, 30. arara, 3t, sla, 32. robače, 35. rks, 36. ulov, 37. ujet, 38. pinakoteka, 41. medicina, 42. Akad e m,. »Mož, ugani, kaj tl je prinesel stric Janez iz Afrike!« Potrudi se in reši rebus sam ter ne glej rešitve na osmi strani spodaj. Naj ti pomagamo še s tem, da ti povemo, da je to prvi verz znanega Prešernovega soneta. Primotovilil je iz gostega ruševja in se znašel na pianoti-Snežilo je samo še po malem. V daljavi je nenadoma zagledal tri macesne. Spet se mu je povrnilo upanje, da bo morda le ostal živ po tej strašni snežni noči.. Znova je zagazil v globoki sneg in hitel Proti drevesom, ei©p@?je Bmm PES IN LEV Pes je ležal v jaslih in ni pustil, da bi konj pojedel ječmen, čeprav ga sam ni mogel snesti. Ječmen je splesnil in tako nista imela ne konj ne pes nič od njega. Preklic sindikalne knjižice TENJ5EK ANDREJ, delavec v valjarni Železarne Store proglaša za neveljavno izgubljeno sindikalno knjižico. OBVESTILO upokojencem in zavarovancem Zaradi pravilnega pojasnjevanja predpisov novega zakona o pokojninskem zavarovanju in taradi pojasnjevanja določil prevedbe pokojnin po novih predpisih — bo uvedena od 3. februarja 1958 dalje do konca meseca marca 1958 Pri Republiškem zavodu za socialno zavarovanje v Ljubljani dežurna pravno - posvetovalna služba — in sicer vsak ponede-Ues in petek od 16. do 19. ure Popoldne v Kidričevi ulici št. 5, II. nadstropje, soba št. 228. Te popoldanske informativne službe naj se poslužujejo predvsem upokojenci in zavarovanci, stanujoči v Ljubljani in okolici. V dopoldanskih urah se bodo dajale informacije prvenstveno strankam izven Ljubljane in strankam, ki imajo vložene pritožbe pri Republiškem zavodu *a socialno zavarovanje. Republiški zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani POLIKLINIKI V UUBLJINI ima tele telefonske številke: l. Hišna centrala (od 7. do 20. ure) .... 39-111 !• Oddelek za poškodbe (neprekinjeno) . . . 32-820 š- Oddelek za interni-stično prvo pomoč (neprekinjeno) . . . 32-819 *• Uprava Poliklinike — zdra». vodstvo . . . 32-817 *• Uprava Poliklinike — Hn. admin............32-818 ČRNEC IN NJEGOV GOSPODAR Gospodar je hotel po vsi sili pobeliti črnca. Na kup je znosil vs« milo, kar ga je premogel, in vse krtače, kolikor jih je imel, in je začel črnca neusmiljeno drgniti in izpirati. Toda naj je še tako drgnil, črn-čeva koža je ostala črna. Imel je sicer dober namen, povzročil pa je samo — bolečine, ČLOVEK IN LEV Nekoč sta lev in človek skupaj potovala in se drug drugemu hvalila. Tako sta prišla do kamna, na katerem je bil vklesan človek, ki je davil leva. Pa pravi človeški popotnik levu: »Vidiš, da smo ljudje močnejši od levov in od vseh živali!« Tedaj mu lev odgovori: »V kamen je mogoče marsikaj vklesati. Ce bi ga znali lev; obdelovati, bi zmeraj videl ljudi pod našimi šapami. KAMELA Ko so ljudje prvič zagledali kamelo, so se je zbali. Sčasoma pa so ugotovili, da je blage in miroljubne narave in so se tako ojunačili, da so ji nadeli celo uzde in jim natovorili vse. kar jih je nrei bremenilo PSI IN USICA Psi so našli odrto levjo kožo in jo začeli trgati. Mimo pride lisica in pravi: »Kakšni junaki! Ce bi bil tale lev živ. bi hitro občutili, da so njegove šape močnejše od vaših zob.« USICA IN KOZEL Kozel, ki ga je mučila huda žeja, se je spustil v strmo sotesko, po kateri je tekel bister potoček. Sele ko se je pošteno napil, je opazili, da sam ne bo mogel iz soteske. Mimo pride lisica in mu pravi: »Vidiš, kakšen norec si! Ce bi imel toliko pameti, kakor imaš dlak na bradi, se ne Rl prej spustil tja dol, preden ne bi premislil, kako boš prišel ven.« 31. In tako je ostala babica z otroki v požgani, mrtvi vasi kakor vojščaki na mrtvi straži. Martinček je zbral kovaško orodje in je iz ruševin kovačnice zgradil zasilen dom, Tinek in Mojčka pa sta poslušala babico, ki jima je pripovedovala pravljice o junaku, ki bo pokončal vse sovražnike naše zemlje. »Oh, če bi bil vsak naš človek pol Martina Krpana, potlej bi jih že užu-gali!« je mnogokrat vzdihnila. 34. Poglejmo si jih po vrsti, kako je ogenj naše zemlje koval srca naših prijateljev! Babica je postala daleč naokrog priljubljena partizanska mati. Marsikatero noč so tod mimo nosili ranjene partizane v partizansko bolnišnico. Babica jim je vedno lepo postregla in jim z materinsko skrbjo lajšala bolečine. »Stisni zobe, sinko!« jim je govorila. »Hitro ozdravi, kajti pasje-glavcev je ko listja in trave!« 32. Martinček je zavihtel težko kovaško kladivo In vzkliknil: »Babica, koliko mi še manjka za pol Martina Krpana?« — »Srce imaš za celega, a močne roke si boš skoval ob očetovem grobu in ob materini ječi!« je rekla babica. In tako sta se tudi Tinek In Mojčka kalila na babičinem srcu, ki je kipelo od ljubezni do nesrečne domače zemlje. 35. Tisto jesen ni bilo sadja, le ena sama jablana je obrodila trideset lepih jabolk. Babica je poslala Tineka in Mojčko v trg zamenjat jabolka za sol, ki je ni bilo. A v gozdu sta otroka srečala deset partizanov. »Oh, kako lepa jabolka!« je vzkliknil neki partizan. »Jih hočete?« je vprašal Tinek. Kako da ne, saj so bili strašno žejni! Vrnila sta se brez soli. Babica ju je stisnila na svoje srce In se smehljala.' 33. Nekoč je tudi na nasprotnem hribu gorela vas. Vsi štirje so stali pred kovačnico in gledali dim, ki se je valil nad gozdovi. »Poglejte, otroci, vsa naša zemlja je v plamenih!« jim je govorila babica. »Kaj bo pa zdaj?« so jo vprašali otroci. »Martinček, ti že veš, da v ognju zažari trdo železo,« je dejala babica. »A v tem ognju bodo naši ljudje skovali svoja srca!« 36. Martinček je Imel važne opravke. Postal je bri-gadni obveščevalec. Ko je po naročilu komisarja ogledoval v dolini sovražnikove straže, ga je zalotila sovražnikova patrulja. Pograbili so ga, toda Martinček se jim je iztrgal iz rok, skočil v reko, se prevalil čez jez in se skril pod slapove padajoče vode. Sovražniki so bedasto gledali okoli sebe, nekajkrat ustrelili v vodo in odšli v postojanko. ROJSTVO ZDRUŽENE ARABSKE DRŽAVE GAMAL ABDEL NASER, PREDSEDNIK EGIPTA: »NIKOLI VE C NE BOMO PODLOŽNI TUJEMU JARMU IN NIKOLI VEC NE BOMO TRPELI PONIŽANJ. KI SMO JIH DOŽIVLJALI V PRETEKLOSTI. NA TA SVEČANI DAN MORAMO OBRNITI POGLED V PRIHODNOST TER MISLITI NA TO, DA IZBOLJŠAMO USODO NAŠIH NARODOV.« 'SUKRI KUATLI, PREDSEDNIK SIRIJE: »NOBENA SILA NA SVETU NE BO MOGLA MENJATI ALI SPREMENITI TOKA ZGODOVINE. ARABSKI NAROD JE ZAČEL SVOJ POHOD K SVOBODI IN NIC GA NE BO MOGLO USTAVITI NA NJEGOVI POTI.« V soboto, 1. februarja sta predsednika Egipta in Sirije proglasila egip-tovsko-sirsko federacijo, ki se imenuje Združena arabska država. Skupna izjava predstavnikov obeh dežel, ki proglaša ustanovitev Združene arabske države, napoveduje, da je sirsko-egiptovska federacija prvi korak k popolni združitvi arabskega sveta, in zatrjuje, da se novi republiki lahko priključi sleherna arabska dežela. Združena država bo imela skupni parlament, enotno vojsko, eno zastavo in enega predsednika. »Zveza arabskega sveta,« je rečeno v skupni izjavi, »odpira pot neodvisnosti arabskih držav ter predstavlja normalni proces, ki utrjuje mednarodno sodelovanje in mir.« N Ideja o združitvi arabskega naroda, ki živi na ozemlju od Atlantika do Perzije, ni nova. Ze v prvi svetovni vojni so Arabci podprli zaveznike v boju proti Turkom, ker so jim Angleži obljubili enotnost in svobodo. Ostalo pa je v glavnem le pri obljubah. Po vojni je Velika Britanija zasedla Egipt, Transjordanijo in Palestino, Francija pa Libanon in Sirijo. Od tedaj je minilo 40 let. V tem času so skoro vse arabske dežele izbojevale pravico do neodvisnosti, vendar ne do enotnosti. Tuji vplivi in domači izkoriščevalski režimi so bili in so še resna zapreka arabski solidarnosti in enotnosti Arabcev. Na Srednjem vzhodu so se ostro spopadli interesi imperialističnih sil. Za te sile je navažnejše, da so arabske dežele > čimbolj neenotne, da se nc združijo in se skupno ne upro vmešavanju tujcev. Od tod stalna prizadevanja, da bi povečali spore med arabskimi deželami. Toda ideja enotnosti Arabcev je vsak dan bolj živa in dobiva v arabskem svetu vedno več pristašev. Razumljivo je, da sta prav Egipt iii Sirija sklenila, da se bosta združila. To sta politično, kulturno In gospodarsko najbolj razviti in najvplivnejši deželi Srednjega vzhoda. Razen tega sta povsem neodvisni in ne sodelujeta v vojaških in političnih blokih ter se odločno horita proti kolonializmu, imperializmu in blokovski politiki. Egipt in Sirija stojita na čelu vsega arabskega naroda in se trudita — prepričana v pravičnost arabske stvari in tesno povezana z idejami krvnega bratstva — da bi združila arabske dežele v močno federacijo, ki bi bila sposobna braniti interese arabskega sveta kot celote. V temelje Združene arabske države torej ni vgrajena le ideja o arabskem bratstvu, ampak tudi skupna težnja nekdanjih kolonialnih in polkolonial-nih narodov po politični in gospodarski samostojnosti in čim hitrejšem vsestranskem napredku. V Kairu in Damasku pa dobro vedo, da čakajo novo arabsko republiko velike težave. Med Egiptom in Sirijo so namreč precejšnje razlike. V Siriji so fevdalci še zelo močni, zasebni kapital je povsem svoboden, delujejo številne stranke itd. V Egiptu uspešno odpravljajo fevdalizem, državni vpliv v gospodarstvu je vedno večji, oblast temelji na Nacionalni zvezi, vseljudskem gibanju, ki je edina dovoljena politična organizacija. Potrebno bo več let, veliko potrpežljivosti in vztrajnosti, da bodo odpravili ostanke starega in preživelega ter postavili novo državo na trdne napredne temelje. Potrebno pa bo tudi veliko volje in moči, da bodo uspešno odbili vse napade imperialistov, ki se nočejo pomiriti z izgubljanjem svojega vpliva na Srednjem vzhodu. Vse to pa le povečuje pomembnost združitve Sirije in Egipta. IZ JAPONSKEGA SINDIKALNEGA GIBANJA Piei pmlailM oltarno V TOKIU BO CEZ NEKAJ DNI VELIK DELAVSKI SHOD, NA KATEREM BO JAPONSKA SINDIKALNA CENTRALA SOHIO PREDLOŽILA JAVNOSTI PROGRAM TAKO IMENOVANE »SPOMLADANSKE OFENZIVE« ZA ZBOLJŠANJE ŽIVLJENJSKIH IN DELOVNIH RAZMER JAPONSKIH DELAVCEV, ZA MIR IN VEČJE PRAVICE PROLETARIATA. Iz ocen lanskoletne dejavnosti Sohia, ki jih objavlja japonski sindikalni tisk, je razvidno, da je bila »jesenska ofenziva« kljub ogročenemu odporu delodajalcev in vlade vendarle uspešna. Res ni dosegla kakih večjih socialnih izboljšav, omogočila pa je delavcem, da so bolj spoznali svoje nasprotnike in tesneje združili svoje lastne vrste. Sestanek voditeljev Generalnega sveta japonskih sindikatov Minulo jesen so delodajalci skušali onemogočiti delavske akcije z zmanjševanjem mezd v nekaterih gospodarskih vejah, vladni organi pa so se z nasilnimi ukrepi (odpuščanjem in kaznovanjem delavcev in njihovih voditeljev) trudili, da bi oslabili sindikalne organizacije. Takšni protinapadi delodajalcev in vlade sicer niso preprečili delavskih akcij, vendar so bile le-te pretežno krajevne in zato premalo učinkovite. Zato so voditelji Sohia sklenili, da bodo spremenili taktiko. »Spomladinska ofenziva« bi morala biti po njihovem mnenju čim širša in čimbolj enotna. Njene zahteve he bodo samo zvišanje mezd (ki so še vedno med najnižjimi na svetu) in skrajšanje delovnega časa, ampak tudi politične svoboščine, popolna svoboda sindikalnega delovanja, prepoved nuklearnih poskusov itd., se pravi zahteve, ki jih bo podprla najširša japonska javnost. Sohio je pozval vse ostale sindikalne centrale, naj se pridružijo »spomladanski ofenzivi«, da bi lahko enotno nastopili vsi delavci v podjetjih in posameznih gospodarskih panogah. V minulih tednih je Sohio začel združevati tudi začasno zaposlene in nezaposlene delavce, na vasi pa povezovati organizacije kmetijskih delavcev in revnih kmetov v enotno fronto, kar potrjuje napoved sindikalnih voditeljev, da bodo v spomladanskih akcijah sodelovali tudi nezaposleni, kmetijski delavci in revni kmetje. Pred nedavnim je Sohio poslal Socialistični stranki odprto pismo, v katerem jo poziva, naj »poveča svojo razredno zavest« in bolj odločno zagovarja razredne interese proletariata. To pismo potrjuje domneve, da bo imela letošnja »spomladanska ofenziva«, ki se bo začela prve dni marca, tudi politični pomen. PROTIDELAVSKA GONJA IRAŠKE GOSPODE MALO JE DEŽEL NA SVETU, V KATERIH BI S TOLIKŠNO BRUTALNOSTJO DUŠILI SINDIKALNO GIBANJE IN ZANIKALI DELAVCEM NJIHOVE NAJOSNOVNEJŠE PRAVICE, KOT V IRAKU, DRŽAVI NA SREDNJEM VZHODU, KI JO NA ZAHODU UVRŠČAJO MED DEŽELE »SVOBODNEGA SVETA«. Irak ima kakih 5 milijonov prebivalcev, industrijskih delavcev pa je le 45.000. Nekaj več je delavcev in nameščencev v trgovini, obrti in podjetjih javnih služb, precej več pa je kmečkega prebivalstva (skoro pol milijona). Vseh delavcev je torej kar precej, vendar so v večini kmetijski delavci z zelo nizko razredno zavestjo. Med industrijskim proletariatom je delavska zavest močnejša, zlasti med delavci na naftnih poljih, ki s vojim bojem kažejo pot ostalim delavcem in hudo vznemirjajo izkoriščevalce. Irak je ena redkih dežel na svetu, v katerih še ni uzakonjen osemurni delovni dan za vse delavce, kjer delavci ne uživajo niti malo zdravstvene zaščite, nimajo urejenega pokojninskega zavarovanja in otroških dodatkov. Vladajo fevdalci, ekonomsko tesno povezani s tujimi petrolejskimi družbami, ki se z najbrutalnejšimi sredstvi upirajo delavskim ■ahtevam po zboljšanju sedanjih razmer. Zakon o delu dovoljuje dejavnost sindikatov, obenem pa Novi spopodi na jsmenski meji Na meji med Jemenom in britanskim protektoratom Adenom je vnovič prišlo do hudih bojev, ki so terjali precej žrtev na obeh straneh. Jemensko predstavništvo v Kairu obtožuje Britance, da so vdrli na ozemlje Jemena. V boju so sodelovala tudi britanska letala. Po triurni bitki so se Britanci umaknili. Tuje tiskovne agencije trde, da so na tem ozemlju našli nafto vila delavcev v sindikalne organizacije In zavira sindikalno dejavnost. Kmetijski delavci na primer sploh ne smejo imeti svojega sindikata. Vlada ima pravico, da nadzoruje aktivnost vseh sindikalnih organizacij. Policija zapira sindikalne voditelje in razganja delavska zborovanja. Z izgovorom, da kršijo javni red in mir, vlada razpušča najbolj borbene sindikalne organizacije, ki se zavzemajo za najosnovnejše pravice delavcev. Doslej je razpustila že sindikate delavcev petrolejske industrije, pristaniških delavcev in železničarjev, ki so bili številčno najmočnejši in so najbolj odločno zahtevali uvedbo sodobne delavske zakonodaje. Ostalo je le 12 sindikalnih organizacij, ki nimajo več kot 7000 članov. Tej protidelavski politiki iraške vlade pa ne nasprotujejo samo delavci, ampak tudi mnogi izobraženci in vsi tisti napredni krogi, ki v odpravi gospodstva fevdalcev in tujih kapitalistov iščejo izhod iz zaostalosti Iraka, bogate dežele sila revnih ljudi. INDIJA NAPREDUJE PO SOCIALISTIČNI POTI Sooišanig IiIimt V NEW DELHIJU JE BILA PRED DNEVI KONFERENCA PREDSTAVNIKOV VLADE, DELODAJALCEV IN DELAVCEV, NA KATERI SO RAZPRAVLJALI O UVEDBI SOODLOČANJA DELAVCEV V UPRAVLJANJU INDIJSKEGA GOSPODARSTVA. Minister za delo osrednje indijske vlade Nanda je na konferenci dejal, da bodo indijski delavci že čez nekaj let enakopravno sodelovali v upravljanju podjetij, in poudaril, da je uveljavljanje pravice do soodločanja delavcev »zgodovinska naloga« vlade v okviru njenih načrtov za izgradnjo socializma v Indiji. »Sodelovanje delavcev v upravah podjetij je izredno pomembno za uresničenje socialistične družbe,« je dejal Nanda in izrazil prepričanje, da bo »soodločanje delavcev veliko prispevalo k prilagoditvi zasebnega sektorja potrebam družbe, ki jo hočemo ustvariti v Indiji.« Konferenca predstavnikov vlade delavcev in delodajalcev je po mnenju ministra za delo zaključila priprave za uvedbo soodločanja delavcev. Cez nekaj tednov bodo delavci 50 podjetij izvolili svoje zastopnike v upravah podjetij. Vlada bo proučevala izkušnje organov soodločanja in najkasneje čez dve leti predlagala parlamentu, naj sprejme zakon, ki bo zagotovil delavcem v vseh gospodarskih vejah pravico, da enakopravno sodelujejo v upravljanju podjetij. Načrt o uvedbi soodločanja delavcev, ki ga je indijska vlada predložila predstavnikom delavcev in delodajalcev, je rezultat večletnega proučevanja domačih in tujih izkušenj. Že pred poldrugim letom so v nekaterih indijskih državnih tovarnah omogočili delavskim predstavnikom enakopravno soodločanje v upravah. Medtem ko so proučevali izkušnje teh »mešanih uprav«, so pošiljali vladne in sindikalne delegacije v tuje dežele (predvsem v Jugoslavijo), da bi ugotovili, kako drugod pritegujejo delovne ljudi v upravljanje gospodarstva. Domače in tuje izkušnje so še bolj utrdile njihovo prepričanje, da so na pravilni poti. Rezultat tega je načrt o uvedbi soodločanja delavcev, ki je po mnenju socialistov v indijskem Kongresu prvi korak k delavskemu samoupravljanju. šestdesetletnica sindikatov Pretekli mesec je Zveza sindikatov Danske proslavljala šestdesetletnico svojega obstoja. Januarja 1898 se je namreč sestalo v Kopenhagenu 405 sindikalnih voditeljev, ki so ustanovili prvo enotno sindikalno centralo na Danskem. Spočetka je Zveza sindikatov imela 70.000 članov, danes pa jih ima nad 700.000. Danski sindikati so od vsega začetka tesno sodelovali s Socialnodemokratsko stranko in praksa kaže, da je bilo to sodelovanje koristno za obe strani. Prvi svetovni kongres mladih delavcev V Pragi bo od 14. do 20. julija letos Kongres mladih delavcev vsega sveta, na katerem bodo predstavniki mladih delavcev razpravljali o delovnih in življenjskih pogojih, v katerih žive njihovi tovariši. Kongres je sklicala Svetovna sindikalna federacija. Filipinski delavci protestirajo proti izkoriščanja V Manili, glavnem mestu Filipinov, je pretekli mesec stavkalo 2000 delavcev mestnega vodovodnega podjetja. Delavci so začeli stavkati, ker uprava podjetja ni hotela spoštovati odločb mezdnega sporazuma, s katerim se je pred meseci strinjala, in je skušala samovoljno znižati delavske mezde« Znano je, da so mezde filipinskih delavcev Izredno nizke. Po podatkih, ki jih je objavila Svetovna sindikalna federacija, so realne mezde filipinskih delavcev šestkrat manjše kot povprečne realne mezde evropskih delavcev, medtem ko povprečni dobički kapitalistov ne zaostajajo za dobički delodajalcev v nekaterih evropskih kapitalističnih deželah. Za neodvisnost Senegatšje Pred dnevi so se v Dakarju sestali voditelji vseh senegalskih nacionalnih strank in se sporazumeli o programu boja za neodvisnost Sene- galije, francoske kolonije v Zahodni Afriki. Senegalske nacionalne stranke najprej 'zahtevajo avtonomijo v okviru Francoske Zahodne Afrike, ki naj omogoči, da bi dežela čim hitreje dobila popolno neodvisnost. Še več brezposelnih v ZDA Ameriški minister za delo Mitchel je napovedal, da se bo število brezposelnih delavcev v ZDA še povečalo. Po njegovem bo ob koncu februarja že nad 4 in pol milijona brezposelnih. V začetku januarja je bilo v ZDA 4 milijone brezposelnih delavcev. Za obnovo socialistične stranke Francije Voditelji »uporniške« skupine v Socialistični stranki Francije so spet pozvali vse francoske socialiste, naj »podvoje prizadevanja za obnovo stranke v korist napredka socialisti'1!!« misli v Franciji«. V odprtem pismu,, ki so ga poslali socialistom, so opozorili na »vzdušje formalizma in skleroze« v vrstah stranke, za kar je odgovorno vodstvo, na čelu z Guy Molletom, ki se odpoveduje socialističnim načelom, da bi lahko sodelovalo s konservativnimi silami. V zadnjem času je precej manjših socialističnih struj razočaranih nad politiko vodstva, izstopilo iz Socialistične stranke in se priključilo Uniji socialistične levice, ki so jo pred meseci ustanovila številna majhna leva socialistična gibanja. »Mi sicer pozdravljamo zbiranje socialističnih sil v Uniji,« pravijo »uporniki« v svojem pismu, »toda na žalost je ta Unija kljub dobri volji njenih članov obsojena na neučinkovitost in brezperspektivnost. Socialistična stranka je edina sposobna omogočiti obnovo socialistične misli v Franciji. Toda za to so potrebni napori vseh njenih članov za spremembo sedanjega vodstva.« Skrb ladjedeiniških delavcev v Hongkongu Britanska kolonialna uprava je sklenila, da bo čez dve leti zaprla ladjedelnico v Hongkongu, v kateri je zaposlenih 4600. delavcev. Polovico delavcev namerava odpustiti že letos. Delavcem je naročila, naj si sami poiščejo novo delo. Zaradi tega so ladjedelniški delavci zahtevali, naj uprava plača vsem odpuščenim posebni dodatek, ki ne bi smel biti manjši od enoletne mezde. Mnogi delavci bodo namreč težko dobili delo, ker je v Hongkongu že sedaj precej nezaposlenih. Britanska uprava je delavcem odgovorila, da bo njihove zahteve »proučila«, za kar potrebuje »precej časa«, sporočila pa je tudi, da bo v kratkem odpustila prvo skupino delavcev. Volilni uspehi komunistov v Nepalu Na občinskih volitvah v Katmanduju, glavnem mestu Nepala, so komunisti dobili 7 mest v občinskem svetu, medtem po so vse ostale stranke dobile 11 mest. U Nu o socializmu v Burmi Predsednik burmanske vlade U Nu ie na kongresu Antifašistične lige Burme izjavil, da njegova vlada in Antifašistična liga, v kateri ima večino Socialistična stranka, ne nameravata odstopiti od izgradnje socializma v Burmi. Sindikati na Madagaskarju se združujejo V sindikalnem gibanju na Madagaskarju, otoku ob yzhodni afriški obali, ki je pod francosko kolonialno upravo, je v zadnjih tednih prišlo do pomembnih sprememb. Sindikalne centrale, ki so desetletja ločeno delovale in izgubljale svojo moč v medsebojnem konkurenčnem boju, so sklenile, da bodo enotno nastopile proti kapitalu in kolonialni vladavini. Decembra lani so ustanovile skupni odbor, v katerem so predstavniki komunističnih, krščanskih in avtonomnih sindikalnih organizacij. Skupni odbor je že organiziral dvodnevno splošno stavko, s katero so delavci podprli svojo zahtevo, naj oblasti izboljšajo socialno zakonodajo. Med drugim so zahtevali sprejem zakonov o pomoči nezaposlenim in o otroških dodatkih. Zahteve in predlogi japonskih socialistov Japonski socialisti se zavzemajo za sklenitev sporazuma med obema blokoma na Daljnem Vzhodu, normalizacijo odnosov med Japonsko in Ljudsko republiko Kitajsko ter povečanje trgovinske izmenjave med Japonsko, Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Socialisti tudi zahtevajo, naj velesile opuste atomska oporišča na Daljnem vzhodu in naj se ameriške vojaške enote umaknejo z japonskega ozemlja. DESETLETNA VOJNA JE ZAPUSTILA V MALAJI, MLADI NEODVISNI AZIJSKI državi, Članici britanske skupnosti narodov, težke gospodarske IN POLITIČNE POSLEDICE. V DŽUNGLI JE SE VEDNO KAKIH S.OOU PARTIZANOV, KI JIH VODI KOMUNISTIČNA PARTIJA IN KI SO S SVOJIM BOJEM NAJVEČ PRI-® « SPEV AH K OSVOBODITVI S^«r«WP MALAJE. NAPREDNE MA-: s*?!:::. CAJSKK POLITIČNE SILE ZAHTEVAJO, NAJ SE VLADA, KI JE SPREJELA OBLAST OD BRITANCEV SPORAZUME Z VODITELJI PARTIZANSKE VOJSKE IN DOVOLI PARTIZANOM, DA SE VRNEJO IZ DŽUNGLE IN VKLJUČIJO V JAVWO ŽIVLJENJE. NA SLIKI LEVO: POSLEDICE VOJNE V MA LAJI NA SLIKI DESNO: ZBO KOVANJE DELAVCEV V SAN JOSEJU, GLAVNEM MESTU KOSTARIKE lliilljll |!{| Jil 911 l|| I NA SLIKI DESNO: l*OL- niSnica alžirske narodnoosvobodilne VOJSKE, SKRITA V GOZDU, KI NAS SPOMINJA NA NASE PARTIZANSKE BOLNIŠNICE V KOLUMBIJI, DEŽELI LATINSKE AMERIKE, SO BILE PRED NEDAVNIM PARLAMENTARNE IN PREDSEDNIŠKE VOLITVE, O KATERIH PIŠEJO, DA SO BILE DEMOKRATIČNE. — TODA DEMOKRACIJE JE BILO VELIKO LE NA PAPIRJU, V ŽIVLJENJU PA PRESNETO MALO. TISTEGA DNE, KO SO BILE VO LITVE. JE VOJSKA PREV-ŽELA OBLAST IN Z GROZ-Žllpil N JAMI ZAGOTOVILA ZM.V ilBB konservativnih 90 m NA SLIKI LEVO: SKU- IH PINA VOJAKOV PRED VOLIŠČEM V BOGOTI