KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO X. letnik Ljubljana 1962 3. zvezek Vsebina tretjega zvezka: S. Vilfan: K zgodovini kmečkega kupčevanja s soljo — Stran 129 J. Š o r n : Vzpon in zaton spodnještajerskega fužinarstva — Stran 144 J. Gašperšič: Rudarsko poklicno znamenje »kladivo in klin« — Stran 157 B. R e i s p : Višje šole na slovenskem ozemlju v XVII. in XVIII. stoletju — Stran 163 A. Rezek: Rogaška Slatina in Zrinjski — Stran 172 O. Janša: Agitacija >NovicToneta Tomšiča« v Ljubljani — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 2/11 — Tekoči račun pri Narodni banki št. 600-14-3-625 {Ljubljana, Miklošičeva 8) — Letna naročnina 400 din, posamezna številka 150 dinarjev ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK X. LJUBLJANA 1962 ZVEZEK 3 K ZGODOVINI KMEČKEGA KUPCEVANJA S SOLJO (GOSPODARSKO-PRAVNE PODLAGE POVESTI O MARTINU KRPANU) SERGIJ VILFAN Spominu dr. Borisa Orla Lik tovornika in zgodovina. Da si Levstik povesti o Martinu Krpanu ni izmislil, velja danes najbrž kot splošno mnenje. Brž ko pa gre vsaj v »najbistvenejšem jedru« za resnič- no ljudsko pripovedko,' se nam mora posta- viti tudi vprašanje o izvoru tega jedra. Kolikor gre pri tem za prvine starejšega ljudskega izročila, prepletene z motivi, ki jih sicer srečujemo v pravljicah in pripovedkah,^ je seveda upravičeno že vprašanje o more- bitnem »mitičnem jedrišču« Martina Krpana.' Pokojnega Borisa Orla je prav ta plat po- vesti pred dobrimi tridesetimi leti postavila pred hvaležni, toda tudi preobsežni problem o tradicijah slovenskega tovorništva, ki mu je nato posebno z zbiranjem etnografskega gradiva posvetil mnogo truda, a mu je pre- zgodnja smrt preprečila, da bi to delo za- ključil.^ Toda če je govor o tem, da so mogli tovorniki ustvariti mit junaka iz sebe, da je bil Krpan poveličanje slovenskega tovor- nika,5 se težišče že prenaša s področja mito- logije na področje zgodovinskih dogajanj in posebej na področje slovenske družbene zgo- dovine, neločljivo povezane s svojimi gospo- darskimi podlagami. Tudi tako zastavljeno in na področje zgo- dovine preneseno vprašanje ni popolnoma novo, toda ob njegovi obsežnosti in ob še večji obilici gradiva presenetljivo skromno obdelano. Pri tem ne mislim v prvi vrsti na določitev kraja »Vrh pri sv. Trojici«, ki si ga je najbrž nesporno priboril primorski Kras,* čeprav poleg kraja pri Pivki utegne priti v poštev še kak drug kraj. Prav tako ni bistvo v tem, ali je Levstik posnel ime Martina Krpana po živem človeku ali pa po kakem junaku ljudskega pripovedovanja, čeprav je tudi to vprašanje mikavno in ni izključeno, da bo kdaj pojasnjeno.' Tudi ne- katere sestavine več ali manj anekdotskega značaja (Močilar, tradicija o Štempiharju) lahko pustimo ob strani. Da je bila sol Lev- stikove povesti »angleška«, je slednjič le ne- bistvena verzija prvotnega izročila, pri kateri je pripovedovavec pridružil staremu izročilu spomine na celinsko zaporo v Napoleonovih časih, ko dejansko Angleži niso bili brez po- mena za preskrbo naših krajev s soljo.* Tudi glede širših vprašanj se je treba na tem mestu omejiti. Bolj ko na tehniko pri proizvodnji soli, na količine proizvodnje in na količine soli v menjavi — vse to je v pre- cejšnji meri obdelano' — se kaže to pot osre- dotočiti na gospodarsko in posebej finančno- pravne predpise, ki so urejali kupčevanje s soljo in katerih izvajanje je bilo v središču stoletnih trenj. Kot primer takih trenj pa želimo predvsem opozoriti na dogodke v le- tih 1609 in 1610, ki so dosegli svoj višek v oboroženih spopadih slovenskih tovornikov s finančno stražo na konjih, ki jim je delala silo. Čeprav spopada pri Hrušici in v Po- stojni v letu 1610 nista bila edina te vrste, sta prva, ki sta nam izčrpno znana in sta najbrž tudi najbolj značilna. Zadoščal bi morda samo suh povzetek predpisov in opis dogodkov. Toda ali more- mo danes, ko imamo sol za nekaj samoumev- nega in cenenega, razumeti, kako so nekdaj spremembe v kupčevanju s soljo mogle v živo zadeti slovenskega kmeta, ker je bil lep del slovenskega gospodarstva vezan prav na to kupčevanje? Ali se danes zavedamo, kako je državna finančna politika skozi stoletja ob- čutno zadevala vse, kar je bilo v zvezi s so- ljo? Prav v tem pa je glavna stična točka med našim predmetom in Martinom Krpa- nom, ki ni tovoril soli le zaradi pripovedo- vavčeve ali piščeve domislice, marveč jo je tovoril zato, ker so jo skozi stoletja tovorih njegovi vrstniki, ki jim je bil ta opravek živ- ljenjsko pomemben. Tovorjenje soli in včasih tudi tihotapstvo z njo nista bila opravka za priboljšek ali razburljivo razvedrilo. Pri si- stemih agrarne proizvodnje, kakršni so tudi na Slovenskem veljali do velike »agrarne re- volucije« XVIII. stoletja, je nedvomno mnogo resnice na — čeprav tendenčnih — poročilih deželnega plemstva, da so kmetije na Kranj- skem in Primorskem manjše in slabše kot drugod in da kmet brez tovorništva in nekih vrst kupčevanja ne bi zmogel življenjskih stroškov in dajatev.*" Ne samo to. Sam gospo- 129 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO darski položaj naših krajev v zvezi z raz- vojem transportnili sredstev je slovenskemu kmetu za dolgo dobo do razmeroma novejših časov namenil vlogo posredovavca soli. Tudi v gospodarskem smislu je Krpan, kot je za- pisal Stritar, >prav lahko reprezentant — in ne slab! — našega kmeta.Seveda za do- ločena obdobja. Morda se nam bo posrečilo, da to zastopniško vlogo bolje osvetlimo. Pregled starejših obdobij. Čeprav je težišče teh vrstic na začetku novega veka, bi pri dosledni omejitvi na to dobo ostalo marsikaj nerazumljivo. Poseči je treba tudi čez ta okvir. Z gledišča javnih financ lahko raz- beremo v starejšem razvoju tale obdobja: Srednji vek: Po naselitvi Slovencev nastopi najprej do IX. stoletja, ponekod tudi do za- četka XI. stoletja, obdobje, ko tvori sol ne- dvomno enega izmed glavnih predmetov menjave, ki pa ima skromno razvite oblike, ustrezajoče rodovno-plemenski družbeni ure- ditvi. Ta se v primorskih mestih stika z ostanki poznoantične družbe. Prav za sloven- sko plemensko ozemlje pa smo v zadevi me- njave soli prepuščeni domnevani. Od prevlade zemljiških gospostev dalje do približno 1. 1200 štejemo drugo dobo, ko je proizvodnja v rokah visokih fevdalcev ozi- roma pripadnikov primorskih občin. Menjava v notranjščini poteka predvsem na podežel- skih sejmih. Posamezni lastniki solarn in ozemelj, po katerih se razširja sol, nedvomno poskušajo usmerjati promet, da bi si zago- tovili z njim zvezane dohodke. Od približno 1.1200 dalje se začenja tretja doba, ko proizvodnja soli prehaja pod okrilje deželnih kneževin v hribih oziroma beneške države ob morju, ko se skušajo novo nastala celinska mesta vključiti v menjavo soli. Od- tlej pa nekako do srede XIV. stoletja se pri nas nova razmerja sil šele oblikujejo. V drugi polovici XIV. stoletja nastopi če- trto obdobje, ko se s prevlado Habsburžanov v slovenskih deželah tudi na celinski strani pojavi enotnejša državna oblast, ki vzame pod svoje okrilje tudi Trst. Državna oblast prehaja od zavzemanja proizvodnje tudi na osvajanje tržišča za svoj proizvod. Rajoni- zacija trga, obvezni odkup morske soli od zasebnih lastnikov v nekaterih istrskih me- stih in maksimiranje proizvodnje so prve značilne posledice vmešavanja državne ob- lasti v promet s soljo. Fevdalna doba novega veha: Za peto ob- dobje, ki se začenja v drugi polovici XV. sto- letja, je značilno, da se v znamenju zgod- njega kapitalizma vmešavanje države še okrepi, da država s precejšnjim uspehom uvaja nova gmotna bremena na promet s so- ljo, da postaja ta promet čedalje bolj tudi meddržavni problem in da država — čeprav z zelo dvomljivim uspehom — skuša tu in tam promet s soljo tudi monopolizirati. V šesti dobi, od začetka XVII. stoletja dalje, se stremljenja po ustanovitvi državnega mo- nopola na promet s soljo okrepe, predvsem v obliki zakupa, podeljenega zasebnim ka- pitalistom (apalt). Taki poskusi včasih uspe- jo tudi za daljšo dobo. V prvi polovici XVIII. stoletja začenja sedma doba, ko skuša država uveljaviti svoj monopol na promet s soljo tudi v obliki ura- dov, torej po možnosti brez sodelovanja pri- vatnih kapitalistov. Vendar se med poskuse polne ali delne monopolizacije vrivajo leta, ko je promet prost, tako da je doba značilna po naglih spremembah sistema. Potem ko sredi stoletja pod vplivom merkantilističnih nazorov prevladuje tendenca po državnem vmešavanju, se v zadnjih desetletjih stoletja uveljavi pod vplivom fiziokratizma bolj ten- denca po sprostitvi, toda kmalu tudi skrajne oblike monopolizma, ki dobe svojo najmoč- nejšo obliko v francoskih ilirskih provincah. Razvojni činitelji in glavna nasprotja. \ tem zelo na splošno, predvsem z organiza- cijskega gledišča začrtanem razvoju, je ude- ležena vrsta razvojnih činiteljev in pojavov, ki bi vsak zase zahtevali osvetlitve. Tako se na primer že postavlja vprašanje, kako so se razvijale potrebe po soli v zvezi z razvojem človeške prehrane, živinoreje in različnih proizvajalnih postopkov, zlasti kar zadeva proizvode živinoreje (hramba mesa, obdelava kož). V splošnem je bila potreba nekega ob- močja po soli v starejših dobah, ko so se proizvajalni načini le počasi spreminjali, razmeroma stalna. Nagle spremembe so bile izjemne, kakor na primer tista, ki jo je v za- hodni Evropi sprožilo odkritje Amerike: Ko se je ribištvo z zahodnoevropskih obal usme- rilo v bolj oddaljene vode, je bilo treba plen za dolgo pot domov nasoliti, kar je povzro- čilo nagel porast potrebe po soli, posebno še, ker se je uveljavilo mnenje, da je soljena riba boljša od sušene in je soljena riba prišla v navado predvsem pri imovitejših plasteh.'^ Včasih je prišlo tudi do premestitve potreb, kakor na primer tedaj, ko so se proti začetku XVI. stoletja jate slanikov premestile proti jugu in je za konscrviranje nalovljenih rib pristopnejša morska sol izpodrinila lünebur- ško, kar je vse povezano z gospodarskim po- rastom Holandske.*' Pri nas trenutno ne po- znamo takih izrednih sprememb v potrebah po soli in jih v večji meri do novejše dobe najbrž tudi ni bilo. Pač pa je dokaj razvita živinoreja v naših in sosednih krajih ustvar- 130 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA jala precej enakomerno, dokaj visoko po- vpraševanje po soli.'* Proti podražitvam soli navajajo kranjski deželni stanovi pogostoma razlog, da je sol potrebna za ljudi in živino in da morajo kmetje zaradi pomanjkanja soli opuščati živinorejo.'* Morda je izjemne večje potrebe po soli povzročalo tudi srednjeveško gradbeništvo." Bolj kot po že nakazanih delnih obdobjih kaže srednji vek obdelati kot celoto, toda ločeno po različnih nasprotjih, katerih po- sledice so se v bistvu kazale še v novem veku.' Ta nasprotja, ki se je v njihovem okviru razvijal starejši finančni sistem glede prometa s soljo, so zlasti: borba za proizvod- njo, borba za obseg tržišča, za pravico do trgovanja in za pravico do obremenjevanja prometa z javnimi dajatvami. Monopol proizvodnje. Borba za proizvod- njo soli, to je za lastnino nad proizvajalnimi sredstvi, je bila v znamenju dejstva, da je bila ta proizvodnja naravni monopol, ker je bila mogoča le v nekaterih razmeroma red- kih krajih, ki so imeli določene naravne po- goje. Ker je bila sol življenjsko potrebno blago, je bil lastnik krajev, kjer se je proiz- vajala, v ugodnejšem položaju od drugih ta- ko glede lastnih potreb kot glede prodaje. Čim šibkejša je bila menjava in čim bolj je bil neki kraj odvisen le od enega ležišča, tem bolj je bil naravni monopol občuten. Proizvodnja soli je bila v Evropi mogoča ali v primerno ležečih primorskih krajih s pospešenim in uravnanim izhlapevanjem morske vode ali pa v solnih rudnikih hribov- skih krajev s kuhanjem in izparevanjem umetne raztopine ali po naravi slane vode solnih izvirkov, redkeje s kopanjem čiste soli." Dežele, v katerih so prebivali Slovenci, so bile pri preskrbi s soljo vezane delno na alpske solne rudnike, predvsem na štajer- ski Aussee (iz slovenskega Osoje),'* geološko povezan s solarnami ožje Avstrije in do Hal- leina, Berchtesgadena, Reichenhalla in Halla na Tirolskem.'* V mnogo večji meri pa so bile vezane na morsko sol, ki je prihajala bo- disi iz solarn ob bližnji obali (Istra, Trst), bodisi — vsaj pozneje — iz Kvarnera, s Paga ali iz Apulije. Naravni monopol v zgodnjem srednjem veku ni bil nujno v državnih rokah. Mono- polist je bil vsakokratni lastnik proizvajalnih sredstev, lahko povsem zasebna oseba. Na ozemlju alpske slovenske naselitve se je last- nina na teh proizvajalnih sredstvih obliko- vala na novo. Res je imel pravico do neob- delanega sveta na obsežnih ozemljih kralj, toda obenem s podelitvami tega sveta je po- stopoma prepuščal solne rudnike svojim vi- sokim fevdalcem, ki so jih spočetka izko- riščali predvsem kot zemljiški gospodje,^' ne kot vladarji. Kralj je na že ustanovljenih so- larnah imel prvotno le pravico do desetine pridelka,^' do celotnega pridelka pa le, če so bile v njegovi zasebni lasti. V časih šibko raz- vite menjave, ko se je razvijal fevdalni par- tikularizem, je tako iz vladarjeve lastnine nad neobdelanim svetom — in s tem nad na- ravnimi ležišči in solarnami — nastajala last- nina posameznih zemljiških gospodov. Pri tem so nekateri visoki, zlasti cerkveni veli- kaši, pogostoma samostani, kot veliki potroš- niki prišli do lastnih solarn, kakor cisterca Renn v hribih^^ ali sicer do virov soli, kakor Gornji grad po daritvi iz 1145 v Primorju.^' Pri tem je bilo vsaj do neke mere odločilno stremljenje po boljši samopreskrbi, poleg ka- terega pa interes do menjave soli ni bil nikdar popolnoma pozabljen. Redoma so bili med visokimi fevdalci, ki so imeli solarne, mnogi, ki so v teku nadalj- njega razvoja dosegli položaj deželnih kne- zov kot vladarjev dežel ali pa so solni rud- niki drugače prešli na deželne kneze. Že po tej poti je izkoriščanje rudnikov postajalo nekaka vladarjeva pravica.^* Po drugi poti se je razvil solni regal,^* kraljeva pravica do solnih ležišč, ki se je v pravni teoriji izobli- kovala nekako v XI. ali verjetneje v XII. sto- letju, a že skoraj istočasno začela pravno prehajati na deželne kneze.^' Ko se je začela razvijati deželnoknežja oblast kot nov čini- telj v razvoju države — višek tega pojava je v XIII. stoletju" — je dejansko začela pre- vzemati solni regal, tem laže, čimbolj je že imela lastnino na nekaterih rudnikih. Tudi v štajerskem Ausseeju je deželni knez začel z dosledno politiko izločevati druge fevdalne gospodarje solnih rudnikov in solarn na svo- jem območju.^* Obenem z razvojem deželno- knežje oblasti se je torej, oprt na srednje- veški pojem regala, razvijal monopol nad proizvodnjo soli,^' ki ga je utrdil okrog 1500 Habsburžan Maksimilijan.^« Kakšen pomen Tovorniki (po Valvasorju) 131 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO je imela za deželnoknežjo blagajno proiz- vodnja soli, kaže dejstvo, da je donos Ausse- eja v XIII. stoletju znašal dvanajstino celot- nih deželnoknežjih dohodkov, v letih 1437/8 pa celo skoraj polovico njegovih dohodkov na Štajerskem.*' Pod okriljem vladarjevega solnega regala se je posebno v nemških krajih razvijala lastniška in socialna struktura udeležencev pri proizvodnji soli, ki je ponekod izredno zgodaj, baje že v XIII. stoletju razvijala ne- katere prvine kapitalistične proizvodnje,'^ kolikor smemo že za to dobo uporabiti ta izraz. Manj se je državni regal v proizvodnji uveljavil pri morskih solarnali, kjer se ni toliko razvila državna regalna pravica na zemlji, marveč je ostalo bolj pri starem de- ležu od pridelka. Že v tem se kaže učinek dveh različnih oblik proizvodnje: obrat alp- skih solarn je bil bližji rudniško-fužinskemu in zato primernejši za razvoj regala kot obrat morskih solarn, ki je bil bolj podoben inten- zivnemu poljedelstvu. V primorskih solar- nah niso bili potrebni ne izkopi in ne gorilni material.äs Lastništvo morskih solarn je bilo bolj po- dobno lastništvu na parceli kot rudniški last- nini in položaj neposrednih proizvajavcev (šolarjev) bolj podoben položaju poljedelj- skega delavca kot rudarjevemu. Državne pravice** do proizvedene soli, kolikor se niso držale starinske oblike državne desetine (Ko- per) so tu nastale deloma pozneje in z na- menom, da bi se pred izvozom pokrile osnov- ne lastne potrebe. Namesto formalnega regala so si Benetke zagotavljale svoje pravice do piranske soli s pomočjo desetletnih pogodb, ki so se sklepale po daljših pogajanjih in ki so bile pogodbe, tudi če za Piran gotovo niso bile prostovoljne. Prvotno so bile v Ko- pru, Izoli in Piranu predvsem občine tiste, ki so kot nekak naturalen davek dobivale sedmino pridelka. Medtem ko je preostalih šest sedmin v Kopru in Izoli bilo na voljo lastnikom za legalno prodajo (razen desetine oziroma v Miljah osmine, ki je pripadala republiki), je v Piranu — ne vemo točno od kdaj — nastopala kot kupec celotnega pri- delka beneška republika. Odkupila je tudi vso občinsko sedmino, za prosto prodajo pa je lastnikom oziroma šolarjem ostala le peti- na pridelka. Ta petina, ki pa jo je včasih tudi odkupila država, je bila v pogodbi 1616 zmanjšana na fiksno količino enega starja od solnega polja.*" Taka prizadevanja države, ki so skušala zajeti proizvodnjo ali vsaj proizvod, so se uveljavljala v krajih, kjer se je sol proiz- vajala, torej bolj na obrobju slovenske nase- litve ali izven nje. Nasprotje med državo in prizadetimi zasebnimi lastniki je imelo svoje učinke na slovenskem ozemlju predvsem po- sredno, kolikor je na primer državi-proiz- vajavki uspelo narekovati cene. Glavna na- sprotja, ki so se čutila na vsem slovenskem ozemlju, pa so zadevala razpečevanje soli. To so bila trenja med lastniki proizvodnje za pravico do prodaje na določenem ozemlju, trenja med kmeti in meščani za pravico do trgovanja in zlasti trenja med državno bla- gajno in davkoplačevavci zaradi javnih bre- men na promet s soljo. Obseg tržišča; vloga slovenskega prostora v prometu s soljo, solna pota in solna meja. V razpečevanju soli se je eno izmed nasprotij kazalo v borbi za obseg tržišča. Spočetka so na ta obseg vplivali predvsem tehnični čini- telji: količina in stroški proizvodnje ter transportni pogoji. Izjemoma so tak obseg začasno spreminjale vojne ali drugi izredni dogodki. V normalnem razvoju pa so posa- mezna solna ležišča, kolikor so jih poznali in izkoriščali, dobivala že v pradavnini določena območja razširitve, ki so se zaradi počasnega napredka proizvajalnih sil le malo spremi- njala. Že sama razširitev človeštva v naj- starejših časih v primerjavi z ležišči soli kaže, da je morala biti sol med prvimi pred- meti menjave, če ne celo eno izmed glavnih gibal njenih začetkov. Drugi predmeti prve menjave (jantar) so pač bolje izpričani zato, ker je sol potrošni predmet, ki se nam tudi zaradi svoje topljivosti ni ohranil kot arheo- loški predmet. Redkost krajev, primernih za pridobivanje soli, je na manj razvitih stopnjah transporta pripomogla prebivavcem nekaterih pokrajin do vloge menjavcev soli, podobno kot so še v novejši dobi prebivavci nekih nerodovitnih afriških pokrajin z velikimi tropi tovornih živali na večmesečnih popotovanjih posredo- vali puščavsko sol drugim deželam v zameno za žito in obrtniške izdelke. »Celo ljudstvo je bilo v premiku, da bi krilo potrebe drugih plemen in zato dobilo v zameno to, česar je samo potrebovalo.«*^ Kakor se zdi morda primerjava takih razmer s slovensko zgodo- vino pretirana, je vendarle res, da vloga slo- venskih tovorniških karavan ni bila bistveno drugačna in da so Slovenci verjetno že v naj- starejših časih svoje naselitve — čeprav spo- četka v skromni meri — vstopili v mnogo starejši transportni tok med morjem in od- jemavci morske soli, ki je utegnil vplivati tudi na nekatere najstarejše razmejitve, o katerih bo še govor. Kljub nazadovanju evropske trgovine po preseljevanju ljudstev je v srednjem veku 132 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA evropskega zahoda ostala sol slejkoprej med najpomembnejšimi predmeti trgovanja poleg sužnjev, ki so se transportirali sami.'* Da omenimo le enega izmed izvenslovenskih to- kov, je veliko trgovsko menjavo med jugom in skandinavskimi deželami gnala potreba severnjakov po soli.^« Ko se začenja dvigati zastor okrog gospodarske zgodovine krajev, v katerih so se naselili prvi Slovenci, in nji- hove okolice, so že v zgodnjem srednjem veku beneške ladje prevažale sol v Carigrad in se je salzburška sol razvažala po Donavi in njenih pritokih.*" Tako se zlasti v znani Raffelstättenski carinski pogodbi iz začetka X. stoletja med najpomembnejšimi izvoznimi predmeti Bavarske proti severovzhodu ome- nja sol.*' Razširitev alpske soli po gornjem Podo- navju in jadranske soli po Posavju je ustva- rila na slovenskem ozemlju prve močne to- kove menjave, ki se morejo najbrž meriti z vlogo, ki so jo imela druga glavna »solna pota« po Evropi, na primer pota, po katerih je prihajala v promet že omenjena lünebur- ška sol, ki so jo pridobivali v solnih izvirkih južno od Hamburga,*^ ki pa do naših krajev skoraj gotovo ni nikdar dospela. O tem, kakšne spore so povzročala taka pota, bo še govor. Kjer so se stikala solna pota iz različnih smeri, je nastala solna meja, spočetka pred- vsem neposredno iz ekonomskih vzrokov (od- daljenost, transportni pogoji, cene itd.). Brž ko pa so vladarji deželnih kneževin utrdili svojo oblast in pridobili dovolj obsežna upravna ozemlja, so skušali zagotoviti raz- pečevanje lastnega proizvoda tudi s pravno določenimi solnimi mejami, ki so skušale pre- sekati pota tuje soli, tudi če je bila ta ce- nejša. Pri nas so pogoji za določanje solnih meja nastali predvsem v XIV. stoletju, ko so Habsburžani pridobili Koroško in Kranjsko in razširili svojo oblast do morja. Še bolj ko tuja rudninska sol*' pa je Habsburžanom še nadalje delala preglavice beneška sol, po- sebno ker je bila lastna tržaška proizvodnja razmeroma majhna. Kakor so na severu sku- šali Habsburžani pospeševati razpečevanje ausseeske soli proti tuji rudninski soli, tako so tudi skušali zagotoviti ausseeski soli ne- koliko večje tržišče na meji z morsko soljo. Določitev solne meje vsebuje odredba nad- vojvode Albrehta iz 1590. Na severnem delu tedanjega slovenskega ozemlja se je smela prodajati le štajerska sol iz Ausseeja, za ka- tero so bile predvidene tri poti: prva čez Breze, Celovec in Humberk do Ljubelja in ne čez; na drugi je bil mejni kraj trg (Želez- na) Kapla; tretja je segala do (Slovenske) Bistrice, do mesta in z nekoliko nedoločnim dostavkom »do kamor je po starem šla«. Na i drugi strani je bilo morski soli zagotovljeno ; tržišče po vsem Kranjskem. Savinjska dolina ; s podaljškom ob Savi do Brežic se zdi prav i tako izvzeta iz obveznega območja ausseeske ' soli.** Ta odredba je očitno skušala potisniti ; proti jugu starejšo solno mejo, ki jo je izob- j likovalo samo gospodarsko življenje. Uspela I s tem prav gotovo ni. Še po letu 1390 je mor- ska sol prevladovala ne le v Rožu, marveč je i šla do Celovca, Mohlič ob Dravi, do Tinj j severno od Drave in je bila razširjena po j vsem velikovškem okraju. Na Štajerskem je i obvladovala vse ozemlje južno od Drave in prihajala tudi v Ptuj z okolico.*" Ob prehodu : v novi vek je prihajala morska sol v glav- : nem do Drave. 1542/43 je bila njena meja | uradoma potegnjena od Kaple proti vzhodu, čez Peco, Šoštanj in Viderdris na Vitanje in naj bi nato potekala po Dravinji od izvira do izliva v Dravo, nato proti jugu na Pod- lehnik in na hrvaško mejo in je tej sledila do Save. Ta, uradoma določena meja pa se ; ni mogla držati. Nastopilo je tako pomanjka- \ nje soli, da so podložniki odrekali dajatve in ' davke. 1554 je bila zato meja popravljena in I zopet preložena proti severu, na črto Peca— Črna—Mislinja do Drave, od Drave do Št. 1 Vida pri Novi Štifti južno od Ptuja. 1648 so ¦ obnovili strožjo mejo iz 1543.*' Habsburžani ¦ so torej uradoma skušali potiskati solno mejo : proti jugu, dejansko gospodarsko življenje i pa je to mejo potiskalo proti severu v prid i morske soli. Take pojave opazimo tudi še v XVIII. stoletju. Kljub nihanjem moremo razločiti v glav- nem dve liniji solne meje. Dejanska, širša j solna meja se v glavnem drži Drave in po-^ stavlja se vprašanje, ali ni morda celo določi- tev stare meje med salzburško nadškofijo in- oglejskim patriarhatom (811) temeljila na že tedaj obstoječih običajih glede razširitve morske soli na jugu in alpske soli (Salzburg!) ; na severu. Saj bi bilo popolnoma naravno, ; da so se prvi poskusi misijonarjenja držali j predvsem solnih potov. S svojim potekom ob Dravi in zelo občutnimi skoki čeznjo pa nas' dejanska solna meja spominja tudi na obseg j današnjega slovenskega narodnostnega ozem- i Ija, ki se v glavnem drži območja, na kate-1 rem se je nekdaj po slovenskih tovornikih širila morska sol. Primorska, Kranjska in Savinjska dolina tvorijo v tem območju šel neko ožjo skupino posebno intenzivnega i vpliva morske soli in mediteranskega gospo-1 darstva sploh. Združuje jo s tem gospodar-1 stvom sorodnost merskih sistemov (star, lakat j itd.),*' včasih pa tudi posebnost denarnih si- = stemov (zlasti kranjska veljava).** Te, speci- i fično gospodarske zveze še zdaleč niso na- j 133 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO drobneje raziskane, utegnejo pa nam kdaj pojasniti marsikatero posebnost slovenske gospodarske zgodovine, zlasti pa posvetiti v skrivnosti najstarejše menjave na Sloven- skem tudi za dobo pred nastankom mest. Kmečko tovornišivo in kupčeuanje; vloga transportnih načinov in stroškov. Medtem ko je solna meja reševala predvsem nasprotja med lastniki proizvajalnih sredstev in je po- srednike v menjavi zadevala šele v drugi vrsti, je z nastankom mest nastala borba za pravico do menjave. Ze navedeni podatki o načinih starejše menjave govore za to, da je bila menjava soli obsežno gibanje, ki ni moglo biti omejeno le na nekaj redkih po- klicnih potujočih trgovcev. V času, ko so nastajala slovenska mesta, je bila udeležba podeželskega prebivavstva pri menjavi soli za drugo blago nedvomno že tradicionalna. Meščani, ki so trgovino imeli za svojo iz- ključno pravico, so skušali tudi trgovski pro- met s soljo pritegniti v svojo dejavnost in izriniti od nje kmete, ki naj bi nudili le transportno silo. Mesta, ki so bila ob poteh alpske soli, so se znala v srednjem veku uve- ljaviti kot skladiščni kraji za sol (zlasti Bruck ob Muri), čeprav ne brez težav.** Po- zneje je deželni knez skušal to pravico mest zožiti in 1541 je bila skladiščna pravica mest za sol na Štajerskem ukinjena,^« toda v ob- močjih solne meje, kjer je utegnila skladiščna pravica mest koristiti za kontrolo prometa, se je celo podeljevala na novo, kar je iz- kazano za Slovenj Gradec 1549.^1 Na področju ausseeske soli je bila trgovina z njo 1575 na- čeloma sproščena za vse tovornike, voznike in podložnike.'^ Drugače je bilo na območju morske soli, kjer je bil promet že od nekdaj bolj sproščen, čeprav so se ga mesta skušala polastiti. Vzro- ki za to, da mesta niso mogla uspešno izriniti kmetov iz kupčevanja s soljo so bili pred- vsem gospodarsko-prometni. Kot trgovsko blago je imela sol na raz- vitejših stopnjah menjave v primeri z luksuz- nim blagom in posebej z južnimi začimbami sicer prednost v svoji nepogrešljivosti, zato pa slabost, da je bila njena vrednost v raz- merju do količine razmeroma majhna. Pri popru ali svili so na primer transportni stro- ški od morja do prodajnega mesta razmero- ma malo vplivali na oblikovanje drobnopro- dajne cene; pri prodaji soli pa so transportni stroški tvorili precejšen del njene vrednosti in drobnoprodajne cene. Zato so bili trans- portni stroški pri tem blagu — podobno kot pri žitu — posebno pomembni. Pri prodaji soli je najbolj uspel tisti, ki je razpolagal s čim cenejšimi transportnimi sredstvi in — da posežemo nekoliko naprej — čigar sol pri razpošiljanju in prodaji ni bila prehudo obremenjena z raznimi bremeni v korist državne blagajne. Zaradi znižanja transportnih stroškov so v veliki trgovini hanzeatskih mest uiporai)- Ijali posebno konstruirane ladje z veliko zmogljivostjo (Kogge). Sploh je praviloma vodni transport, ker je bil cenejši, zagotavljal vsem vrstam blaga večjo razširitev kot dražji promet na suhi zemlji.'^^ Tu pa nastopa ena izmed posebnosti slo- venske gospodarske zgodovine, ki je poka- zala svoje posledice posebno v trgovini s so- ljo. Slovensko, severno hrvaško in deloma tudi ogrsko območje so imela ugodne plov- ne zveze proti Črnemu morju, medtem ko je za menjavo prihajalo bolj v po- štev jadransko območje, s katerim ni bilo plovnih zvez. Pomanjkanje plovnih rek v smeri proti Jadranu je dajalo nekaj pred- nosti rudninski soli pred morsko, posebno severno od Drave, najbolj pa ob Donavi, kjer je bil promet s soljo tudi ob koncu sred- njega veka velik, kakor nam spričujejo pas- sauski (1400—1402) in bratislavski (1457— 1458) obračuni.'* V tesnih trgovskih stikih z jadranskim ob- močjem so morale pri nas na mesto ladij kot najcenejšega prevoznega sredstva stopiti to- vorniške karavane. Za drago blago, ki so ga v srednjo Evropo posredovale Benetke, se je ta način transporta trgovcem izplačal, saj se je tudi v drugih smereh moglo beneško blago čez alpske prelaze razširjati le s pomočjo tovornikov. Sol pa ni prihajala samo od mor- ja, marveč ji je tekmovala hribovska sol. Morska sol se je mogla uveljavljati na dovolj širokem tržišču le, če je transportni stroški niso preveč podražili. Nekoliko so sicer mogli pri tem vplivati usmerjevalni posegi države, ki pa so bili le težko učinkoviti in ki pra- viloma niso mogli zajeti hrvaških odjemav- cev. Na oddaljenejših tržiščih ob Savi in on- stran nje je mogla zato morska sol uspešno tekmovati le, če je kupčeval z njo tovornik sam, ki je tudi sam prevzemal nemajhen riziko transporta in se zadovoljil z manjšim trgovskim dobičkom, kot bi se zadovoljil po- klicni trgovec, kolikor je resničnega trgov- skega dobička pri soli sploh bilo. Ta vzrok, ki je pri nas vedel do tega, da so določene vrste trgovine ostale izven dejavnosti poklic- nih trgovcev, je mogoče primerjati s tem, da so na primer suknarji v Ulmu, torej obrtniki, pri nabavljanju surovin za svojo obrt kupče- vali obenem tudi s soljo." Poleg nekih prastarih navad in poleg slo- venske agrarne strukture (gospodarska šib- kost kmetij) so bili torej tudi transportni 134 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA stroški v zvezi s posebno usmerjenostjo reč- nega omrežja eden izmed vzrokov za to, da se je poklicni trgovec v kupčiji s soljo težko uveljavil. Poskusi mest, da bi se kmetje iz- rinili iz te kupčije, so temeljili na nepozna- vanju njenih globljih vzrokov. Izmed trenj zaradi kmečkega kupčevanja s soljo je to nasprotje najbolj vidno in v našem zgodovinskem slovstvu razmeroma najbolj obdelano. Po vedno novih nasprotjih, ki so najbrž tako stara kot slovenska mesta sama in ki so izpričana vsaj za XIV. stoletje, je bilo kmečko kupčevanje s soljo, in to tudi tranzitno, priznano s poravnavo med kranj- skimi mesti in plemstvom iz leta 1492.^5 p^. zneje je ta problem družbene delitve dela postal predmet policijskih redov. Ko je poli- cijski red iz leta 1542 prevesil tehtnico v prid mest in je tudi naslednja reformacija utrdila to prednost, je »omilitev« tega meddeželnega policijskega reda, uzakonjena posebej za Kranjsko 1555, zopet izrecno dovolila kmeč- ko kupčevanje s soljo, vinom in oljem, na- bavljenimi v krajih ob beneški meji.^* Pač pa je generale iz leta 1602 usmeril kranjske tovornike z uvozom soli — ki jim je ostal sicer dovoljen — v mesta, kar je nekoliko omejevalo njihovo prostost pri zamenjavi z vzhodom, čeprav je vprašanje, s kolikšnim uspehom." Sicer pa tudi prej mesta pri vsem tem niso bila popolnoma brezpomembna, marveč so imela pri prodaji soli na svojem tržišču določene prednosti. Tako je na pri- mer grof Ulrik Celjski 1455 kot mestni go- spod Radovljice določil, da smejo na trgu samo meščani prodajati sol na drobno, drugi pa le na debelo po tovorih.** Mesta so včasih za primer potrebe skušala zbirati zaloge soli*' ali pa so posredovala pri prodaji soli na trgu po svojih uradnih mrčunih (meriv- cih).'" Za ta namen je Ljubljana leta 1659 za- čela dozidavati severno sosedo rotovža, tako imenovano Cavljevo hišo, v kateri je danes večidel nameščen Mestni arhiv. Pritlične ar- kade so nastale očitno prav z namenom, da nudijo zavetje mrčunom in morda ni slučaj, da so v prvotnem stanju štele 16 obokov, torej toliko, kot je bilo mrčunov. Tu se je prodajavcem izmerila sol (in od tega pobirale dajatve), preden so jo smeli prodajati pred rotovžem ali pod komunom (Trančo). Ko Valvasor pripoveduje o tem, omenja, da ima Ljubljana svoboščino, po kateri prodajavec ne sme odnesti soli, ki je v prvem dnevu ni prodal, marveč jo mora spraviti v hiši, kjer jo je prodajal, do drugega ali tretjega teden- skega sejma, dokler je vse ne proda.*' S taki- mi pravili so hotela stara mestna prava zagotoviti mestne dohodke, svojim meščanom pa preskrbo po dobri meri in zmerni ceni. Čeprav so si torej tudi mesta znala zagoto- viti določen vpliv pri prodaji soli, je vendar velika in predvsem tranzitna trgovina bila v rokah samih kmečkih tovornikov in je bilo v tem pogledu fevdalno stanovsko načelo o delitvi dela občutno okrnjeno. Kupčevanje s soljo na velike razdalje je bilo na Sloven- skem skozi stoletja opravek kmetov in ne meščanov. Prav tako je bila stoletja navada, da so kmetje zamenjevali sol za žito in da se je vsaj v XVI. in XVII. stoletju precej do- sledno držalo razmerje menjave 1 : 1 (po vo- lumnu) ."^ Ze pri tem spornem vprašanju med mesti in kmeti se pokaže svojevrstna povezava in- teresov. Pravico kmetov do trgovanja so namreč na pravnem prizorišču zastopali de- želni stanovi kot predstavniški organ dežel- nega plemstva. Plemstvo je lahko pod pla- ščem kmečkega trgovanja samo nastopalo kot skrit kupčevalec tam, kjer mu je fevdalno pojmovanje o delitvi dela tako dejavnost branilo. Kmečko trgovanje pa mu je tudi za- gotavljalo, da bodo kmetje zmogli večja bre- mena zemljiškemu gospodu. Tako ali drugače si je posamezni zemljiški gospod zagotovil delež pri tovomikovem dobičku. Tako je na primer posebna komisija za pregled gospo- darskega stanja v Brkinih leta 1668 ugoto- vila, da so dajatve zemljiškim gospostvom od razmeroma šibkih kmetij vredne 20, 30 ali več goldinarjev, kar je bil tedaj precejšen znesek. K temu je komisija pripomnila, da so tako visoke dajatve mogoče zato, ker si podložniki postrani pomagajo s tovorjenjem soli in z živinorejo.'' Navedenim dajatvam pa je treba prišteti še druga bremena, zlasti tista v prid deželskosodnemu gospodu. Prav zato je plemstvo nastopalo za čim manj ome- jeno in tudi čim manj obremenjeno kupče- vanje kmetov s soljo. Če pravica kmetov do kupčije s soljo ni bila na političnem prizo- rišču viden predmet razrednega boja med osnovnima razredoma — fevdalci in kmeti, Tovorniki v kraški burji (po Valvasorju) 135 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO — pa je bilo vendarle z njim v zvezi, kolikor je tvorilo eno izmed podlag za fevdalno iz- koriščanje kmetov. Zahteva plemstva po svobodi kmečkega kupčevanja je sicer vča- sih zameglila osnovna nasprotja, ustvarjala pa je vse prej kot resnično zavezništvo s kmeti, katerih dobiček pri kupčiji je posta- jal eden izmed virov fevdalne rente. Vendar pa je bila ta zahteva izraz značilnega proti- slovja v fevdalnem redu pri nas: rušila je — ne da bi se plemstvo tega zavedalo — osnov- na načela fevdalne družbene delitve dela in tako po svoje načenjala temelje družbenega sistema. Promet s soljo in javne finance; vrste obre- menitve, prisilnost potov. Izmed vseh trenj, ki jih je povzročal promet s soljo, je bilo najbolj splošno, pa tudi najstarejše tisto, ki se je pojavljalo zaradi finančne obremenitve tega prometa v prid javnih blagajn, pred- vsem deželnoknežje. Omenjamo ga na zad- njem mestu samo zato, ker ima največ zveze z razvojem v XVI. in XVII. stoletju in da bi se prav pri njem izčrpneje pomudili. Javni organi so skušali najprej doseči svo- je dohodke iz prometa s soljo s tem, da so pobirali določene dajatve na krajih, koder se je transportirala sol, pozneje pa so skušali čedalje bolj uveljaviti razen naravnega in pravnega monopola na proizvodnji — ki smo ju že spoznali kot zelo stara — še pravni monopol vsaj v veletrgovini in z njim na- daljnje možnosti diktiran ja cen. Glede prve vrste finančnega izkoriščanja — obremenitve prometa — je sol delila uso- do drugega, splošnega trgovskega blaga: bila je že od nekdaj več ali manj po rimskih vzorcih** podvržena mitninam (muta), ki so jih pobirali na posameznih odsekih cest (prvotno kot prispevek za vzdrževanje ceste, toda dejansko bolj kot gospodarjev dohodek), oziroma ob prestopu mej carinam. Prav pred- pisi o takih bremenih, ki pa jih niso vedno ostro razlikovali, in računi o njihovem po- biranju so med najdragocenejšimi viri sta- rejše trgovinske zgodovine.*' Od konca sred- njega veka dalje so od prometa na velikih trgovskih križiščih pobirali pri nas tako ime- novani nabitek (Aufschlag), ki je imel z mit- nino skupno to, da je bil posredni davek na promet, ki se ni pobiral samo na meji, raz- likoval pa se je po tem, da je bil že spočetka namenjen naravnost vladarjevi blagajni za splošne državne potrebe. Tudi ga niso ome- jevali deželni privilegiji, ki so prepovedovali uvajanje novih mitnin.** Medtem ko so bile mnoge mitnine v rokah mest*^ in fevdalcev (ki so jih imeli za zasebni dohodek in ki so jih skušali tudi umetno zviševati, kot kaže znani primer Jurija Turna*'), je znal vladar nad modernejšim nabitkom bolje obdržati oblast v svoj lastni prid. Borba za solne ceste je bila dejansko vča- sih borba za take vrste javnih dohodkov, na primer v Nemčiji tedaj, ko je bavarsko-saški vojvoda Henrik Lev (XII. stoletje) razrušil freisinškemu škofu most pri Föhringu in preložil staro solno cesto.*' Da bi se taki do- hodki ne mogli izmuzniti mimo, se je srednje- veška trgovina morala podrejati prisilnosti cest (Strassenzwang) in bila vezana na to, da se usmerja skozi določene kraje. Taki in podobni prisilni ukrepi so včasih vplivali na to, da je morala sol v srednjem veku po- gostoma prepotovati daljšo pot kot danes. (Köln je na primer dobival sol iz Španije in Portugalske, namesto iz bližnje Westfalske.") V vrsto takih prisilnosti sodi na primer do- govor Kopra z Benetkami iz leta 1182, s ka- terim je Koper za 29 let dobil pravico do pristanišča soli (portum salis), ki je na od- seku med Gradežem in Pulo — torej med drugim v škodo Trsta — imelo izključno pra- vico za uvoz pribrodarjene soli na celino.''^ Z napredkom deželnoknežje oblasti so sicer prenehala trenja posameznih fevdalcev okrog obveznosti cest, ostala pa so trenja med mesti in na mejah dežel ali držav. Tudi v novem veku solna pota niso prenehala biti vir trenj, kakor se nam bo pokazalo tudi na kranjsko- beneški meji. Izkoriščanje prometa s soljo za javno bla- gajno s pomočjo posrednih davkov (mitnin. carin) je bilo učinkovito le, če je finančni organ sam ali po zakupnikih vzdrževal širo- ko omrežje mitniških oziroma carinskih po- stojank in nadzorno službo, pa še vedno je ostalo dovolj možnosti za tihotapstvo. Do- hodki so bili še najbolj zavarovani, če se je vsa proizvodnja zbirala na enem mestu — kar je bilo pri soli še dokaj dosegljivo — in če so javne dohodke naložili že na prodajo iz teh skladišč. Zato so skušali v novem veku ustanavljati taka državna solna založišča. Pritegnitev trgovine na debelo med držav- ne pravice; monopolna založišča. Z ustanav- ljanjem obveznih založišč za trgovino s soljo na debelo je poleg naravnega monopola na proizvodnji, poleg delno uveljavljenega prav- nega monopola države ali vsaj njenega deleža pri proizvodu, poleg rajonizacije trga s solno mejo, poleg posrednih davkov na promet s prisilnostjo potov stopil še državni monopol v kupčiji na debelo, toda z bistveno slabšim uspehom in mnogo večji- mi težavami, tako da je bil dolgo časa bolj izjemen pojav, bolj predmet poskusov kot ustaljena ureditev. 136 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Državni monopol na kupčijo na debelo se je pri soli razvijal predvsem iz monopola na proizvodnji. Ponekod — kakor pri nas na Štajerskem — je za nekaj časa vskočil v raz- voj nekak monopol skladiščnih mest.'^ V no- vejšem času — zlasti v XVI. stoletju — se je pridružilo pojmovanje, da sme država raz- polagati s pravico do kupčije na debelo.'' Monopol je imel predvsem namen pritegniti v državno blagajno čim večji delež na trgov- skem dobičku, pri tem pa še povečati ta do- biček z diktiranjem monopolističnih cen. Tudi taka prizadevanja so imela svoje za- četke že v srednjem veku.'* Eden izmed ukre- pov, ki spominjajo na taktiko monopolistov, je omejevanje proizvodnje, kakršno poznamo za Piran prvič za leto 1375, ko je proizvodnja soli smela znašati največ 3500 modijev let- no. V poznejših pogodbah so to količino postopoma zviševali na 5200 modijev. Od konca XV. stoletja dalje je bila proizvodnja za približno 150 let neomejena; pogodba iz leta 1616 pa je prva v Piranu ohranjena sol- na pogodba, ki ne govori o omejitvi proiz- vodnje.'* Leta 1637 pa je bila ponovno do- ločena najvišja dopustna mera proizvodnje (5200 modijev) in so zapovedali porušiti vse solne fonde, ki so bili zgrajeni po letu 1603. Podobno kot rajonizacija trga s solno mejo nas tako omejevanje spominja na metode razvitega kapitalizma. Zato gre po mnenju nekaterih avtorjev vseskozi za pojave zgod- njega kapitalizma." Prav opredelba takih pojavov pa je večkrat zelo težavna, ker je bil tudi fevdalizem sposoben ustvariti te vrste gospodarske borbe, ne da bi s tem za- nikal samega sebe. Ce je šlo le za interese določenih stanovskih skupnosti ali za potrebe javne blagajne, so bili taki pojavi lahko še popolnoma predkapitalistični. Le če so tudi ustrezala pojmu kapitalističnega gospodar- stva, je mogoče govoriti o pravih pojavih zgodnjega kapitalizma. Misel, da si sme država pridržati pravico do vse prodaje soli, srečujemo že v rimskem finančnem sistemu." Oživela je vsaj proti koncu srednjega veka, po nekem mnenju kot posnetek monopolizma srednjeveških mest.'* V Franciji se je pojavila prodaja soli iz državnih skladišč v drugi četrtini XIV. sto- letja. Ko so zopet uvedli taka skladišča, sta se dve pokrajini uprli in 1548 odkupili to breme (podobno pri nas že prej na Kranj- skem, prim, niže!), drugod pa je prodaja soli ostala monopolizirana v kraljevih skladiščih, ki so jih dajali v zakup." V času pomanjka- nja leta 1585 je majhna skupina finančnikov prevzela oskrbo celotne Francije s soljo in organizirala njen uvoz iz Španije (grand parti du sel).*" Z uvedbo državnih skladišč za prodajo soli je bila sploh rada združena oddaja teh skladišč v zakup zasebnikom, ki je obsegal izključno pravico do nakupa in prodaje soli na določenem ozemlju. Tak zakup pravno ni daleč od zakupa javnih dajatev, ta pa je zopet zelo star. Kjer je bil v zgodnjem sred- njem veku denarni obtok bolje ohranjen (Bi- zanc), so bili zakupi zelo pogosti.*' Toda medtem ko so zgodnjesrednjeveški zakupi razkrajali antični družbeni sistem in s tem pospeševali prerast v fevdalizem, so imeli ob koncu srednjega veka drugačen učinek: pripomogli so do krepitve meščanstva proti vojaškemu plemstvu. Zlasti od konca sred- njega veka dalje, ko je bilo najemniško voj- skovanje že splošno uveljavljeno, so vladarji potrebovali velike, hitro razpoložljive denar- ne vsote. Zato so javne dohodke, ki so le po- časi dotekali in ki so terjali drag aparat, radi oddajali v zakup, pri čemer so si zakup- nino izgovorili v okroglem znesku, če le mo- goče vnaprej. Pri nas so tak zakupniški si- stem razvijali zlasti goriški grofje okrog 1300, ko so imeli oblast nad precejšnjimi deli slo- venskega ozemlja.*^ Čeprav niti ideja, da si more država pri- držati neke panoge trgovine na debelo, niti zakup javnih dohodkov nista nujno speci- fična za kapitalizem, je njuna združitev ob prehodu na novi vek zahtevala pritegnitev takih kap italo v, da je moč v tem primeru govoriti o značilnem pojavu zgodnjega kapi- talizma. Splošni pogled na obnovljeno dvorišče in dvoriščne arkade na današnjem Mestnem trgu št. 27, sezidane L 1659 za mrčune soli 137 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Konec XV. stoletja so se začeli tudi v na- ših krajih pojavljati močnejši trgovski kapi- tali, zlasti bavarski, ki so jih v teku XVI. stoletja začeli izrivati laški, dokler niso ti v XVII. stoletju odločno prevladali. Tudi si- cer so se od konca XV. stoletja kazali zna- čilni pojavi zgodnjega kapitalizma.'* Tako so se vedno znova pojavljale družbe ali po- samezniki, ki so bili pripravljeni plačati v državno blagajno velike vsote, da bi dobili izključno pravico do zunanje trgovine z ne- kim blagom, to je do njegovega uvoza ali izvoza — nekak trgovski monopol, dan v zakup, ki so ga začeli imenovati apalt.'* Sol je imela pri tem v primeri z žitom to pred- nost, da je monopolist v glavnem brez težav nadzoroval proizvodnjo in tudi uvoz, razen tega pa se je dala sol laže spravljati v mono- polnih skladiščih, ki so imela posebno obliko solnih kašč ali založišč. Meddržavna trenja. Iz nenehnega prizade- vanja države, povečati svoje dohodke iz pro- meta s soljo, so lahko nastajala nasprotja med sosednimi državami, pri nas zlasti med habsburškimi ozemlji in beneško republiko, ki so se reševala s pogodbami®^ ali s silo. Včasih so pogodbe med obema državama zagotavljale svobodno dobavo soli iz beneške Istre v notranjščino (1370, 1463).'" V sre- dišču zanimanja so bili kranjski tovorniki »Kranci«, ki jih je hotela vsaka stran prite- gniti v svoja mesta, Trst na eni, beneško- istrska na drugi strani,'^ čeprav so oni sami najrajši videli prosto izbiro. Iz borbe za ključne postojanke, s katerih je bilo mogoče prestreči ali usmerjati kranjske tovornike na poti k morju, je nastala svojevrstna lokalna vojna, v kateri se interesi Kranjcev niso nič kaj ujemali s tržaškimi in vladarjevimi. Be- nečani so si priborili lep del slovenskega Primorja, in s tem obsežen nadzor nad tam- kajšnjim cestnim omrežjem (1463)." Kot na- slednik zadnje veje goriških grofov, izumrle 1500 in v vojni proti Benečanom 1508—1516 je cesar Maksimilijan habsburškim pokraji- nam zopet priboril širši suhozemni dostop do Trsta in Reke." Čeprav ni nikdar uspelo učinkovito prestreči številnih potov, ki so mimo glavnih cest vodila v beneško Istro, se je vsaj legalni trgovski promet pod pritiskom Habsburžanov odtlej polagoma vedno bolj usmerjal na Trst.'* Ta in poznejša trenja z Benetkami so včasih zadevala tudi proizvod- njo soli (na primer 1579 rušenje novih solarn, ki so jih napravili tržaški meščani, a uniče- vali sosedni prebivavci beneške Istre"). Pri vsem tem je bila sol seveda le eden izmed spornih predmetov, gotovo pa ne najmanj pomembni. Finančna in gospodarska politika obeh strani pri tem ni bila vedno enaka. Habsbur- žani so bili dosledni le toliko, kolikor so skrbeli za svoje dohodke v Trstu, kjer na uvajanje monopola ausseeskem smislu niso mogli računati. Benečani, ki so v začetku XVI. stoletja pospeševali predvsem zame- njavo soli za žito in zato niso navijali bre- men, so 1586 prepovedali Kranjcem vso trgo- vino, češ da tihotapijo,'^ 1620 pa naravnost svetujejo Pirančanom, naj po zgledu Kopra obnove trgovino s kranjci, to je s tovorniki žita in soli.'* Na posamezne ukrepe ene ali druge strani so lahko vplivali različni, včasih le prehodni vzroki : ob slabi letini so s kranj- ske plati na primer omejevali izvoz žita in živine v Benečijo, ki so ga ob drugih prilož- nostih pospeševali. Drugič so bolj kot inte- resi preskrbe prevladovali interesi državnih dohodkov itd. Šele s propadom beneške re- publike 1797 in z odpravo meja na tem od- seku po odhodu Francozov je sol prenehala tvoriti te vrste meddržavni problem, ostala pa je še nadalje problem za carinsko politiko v zvezi s svobodno luko v Trstu. Notranja trenja zaradi bremen na promet s soljo v XVI. stoletju. Najznačilnejša trenja v zvezi s finančnim izkoriščanjem prometa s soljo pa niso bila meddržavna, marveč no- tranja, pri katerih so si nasprotovali finanč- ni interesi države na eni strani in na drugi strani gmotni interesi vseh tistih, ki so jih ta bremena prizadela, od tovornikov do po- trošnikov. Tudi ta trenja so bila tako stara kot sama bremena, saj je na primer omeje- vanje mitnin med najstarejšimi zahtevami plemstva proti vladarju.'* Razvoj takih trenj pa moremo bolje zasledovati za XVI. stoletje, pri čemer so nam za razumevanje potrebni tudi vsi pojmi in činitelji, pri katerih smo se doslej mudili. Podobno kot pri konfliktu z mesti so bili interesi plemstva naklonjeni kmečki trgo- vini. Prepričanju, da bo izkupiček te trgo- vine konec koncev v lepem delu pritekel v mošnjiček zemljiškega gospoda, se je pri- družil še gospodov interes, da se kot potroš- nik zavaruje pred podražitvijo soli zaradi zvišanja državnih bremen. Podobno kot pri borbi z mesti pa se kmečki tovornik ni čutil vezanega na to vrsto podpore in ji tudi ni zaupal. Svoje interese je kolikor moč zasto- pal sam, bodisi da se je po potrebi zatekel k tihotapstvu, bodisi s tem da je ob neka- terih priložnostih prešel v nasilni odpor. Vse- ga tega se je treba zavedati, ko zasledujemo dogodke po virih, ki so nastajali predvsem v pisarni deželnih stanov kot predstavnikov deželnega plemstva. 138 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA V tem poglavju obseženo obdobje se pri- bližno ujema z dobo med prvo (1508—1516) in drugo (1615—1617) beneško vojno. Prva je za daljši čas ustalila meje, druga se nekako ujema s časom, ko se začenja močneje uve- ljavljati pritisk apaltov. Kmalu po prvi beneški vojni, ki je Bene- čanom odvzela kontrolo nad zvezami med notranjščino in Trstom, so Tržačani in de- želni knez izkoristili novi položaj in začeli zopet močneje pritiskati na kranjske tovor- nike.'* Tako so se na primer kranjski stanovi 1522 pritoževali proti temu, da se je zaradi svoboščin Tržačanov cesta iz Kranjske, ki pelje iz Loža in s Krasa v Istro, z vsem trgovskim prometom preložila tako, da zdaj Tržačani silijo kmete-tovornike v Trst, tako da prepotujejo brez potrebe 5 milj več, na žitnem trgu pa z njimi slabo ravnajo posebno tedaj, kadar je žitna letina v Furlaniji do- bra." Toda tudi sami stanovi so svoje sta- lišče do kmečkih tovornikov včasih ravnali po tem, kakšna je bila v deželi ponudba žita. Takoj naslednje leto po navedeni pritožbi so že v januarju stanovi začeli obravnavati vprašanje tovornikov predvsem z gledišča preskrbe. Morda je že letina prejšnje jeseni napovedovala nastopajočo lakoto, ki je raz- sajala na Kranjskem 1523 in po navedbi sta- nov pomorila mnogo kmetov.'' V tem polo- žaju so stanovi navajali: Kmetje tovori jo na Laško slavonsko žito (aus windischen Lan- den), ki ga v Brežicah, Kostanjevici, Krškem in drugod dobivajo v zameno za morsko sol. Zato bi bilo treba kmetom prepovedati go- tovinske posle (torej nakup ali prodajo bla- ga) in jim dovoljevati le to menjavo blaga za blago, češ brez njihove soli Kranjska ne dobi žita.'* Tudi v naslednjih letih, ko so se začele cene žita naglo dvigati tudi iz drugih vzro- kov (1526 — bitka pri Mohaču), je na ravna- nje stanov vplival predvsem strah pred dra- ginjo. Zato so skušali doseči prepoved tiho- tapstva z živino, žitom in drugim blagom na Laško." Zopet nekoliko pozneje, okrog 1531 se je zunanjetrgovinska politika stanov na- perila proti izvozu živine. Skušali so pre- prečiti izvoz velike in male živine in še nadalje braniti kmetom vsako prodajo za denar na Laškem, češ da taka nezakonita prodaja"" podražuje živila, ki so se v zad- njem času podražila na trikratno ceno. Od prepovedi izvoza so izvzeli kraško živino, češ da jo rede kmetje za delo in ne za zakol, saj se Kraševci preživljajo z rejo vlačnih volov (ziehochsen), ki imajo neužitno, trdo meso. Dovoljena pa je bila prodaja živine na do- mačih sejmih, prav tako uvoz in tranzit ogr- ske živine in prašičev. Čeprav je bila ost prepovedi naperjena proti kmečkemu pre- kupčevanju, je bila iz vsake prepovedi po- sebej izvzeta zamenjava žita za vino ali sol.'" V prvih dvajsetih letih po prvi beneški vojni so bila torej osnovna prizadevanja sta- novske gospodarske politike namenjena po- speševanju stare naturalne menjave slavon- skega in seveda tudi lastnega žita za morsko sol (in vino), toda prepovedi gotovinske kup- čije kmetov v primorskih mestih. To strem- ljenje, pri katerem je bilo v ospredju vpraša- nje deželne preskrbe in vzdrževanja čim nižjih cen, je bilo očitno pod vtisom narašča- joče draginje, ki je bila deloma posledica slabih letin, deloma vojnih dogodkov in no- vega prodora Turkov na Madžarskem, delo- ma pa je že napovedovala tako imenovano revolucijo cen, ki je zajela Evropo nekako od 1540 do 1600."2 Značilno je, da je pri tem stopilo v ozadje načelo, ki je sicer obvlado- valo starejšo gospodarsko politiko, načelo, da mora »denar ostati v deželi«."' Kmalu potem, ko so formulirali doslej na- vedene nazore, se je jedro problema preneslo na sam obstoj kmečkega kupčevanja, ki so ga nekateri deželnoknežji ukrepi grozili za- dušiti. Pri vsem pomenu soli je bil namreč dotlej promet z njo razmeroma malo obreme- njen, kajti stare mitnine in podobna bre- mena so zaradi padanja vrednosti denarja bila manj občutna, kot so bila ob uvedbi. Zato je deželni knez pri iskanju novih virov dohodkov, ki jih je posebej terjal položaj na turški meji, udaril tudi po prometu s soljo in 1534"* ustanovil v Trstu, Maranu, Gra- diški in na Reki"* »solne komore«, mono- polna skladišča, v katerih so morali kranjski tovorniki obvezno kupovati sol po diktirani, mnogo višji ceni."' Položaj je bil tem bolj napet, ker je prav v tem času tudi okrog Gorjancev vrelo, ker so se kmetje hoteli upreti proti naseljevanju Uskokov."' Proti solni komori so se stanovi pritoževali dve leti in med tem se je temu problemu pridružilo še vprašanje lesne trgovine."* Stanovi v pri- tožbah navajajo zlasti ogromno podražitev, ki je morala očitno rušiti ravnovesje v prejš- njem sistemu menjave, v kakšni meri, bi mogla pokazati šele nadrobnejša zgodovina cen za ta leta. Podražilo se je namreč tudi žito in postavlja se vprašanje, ali ni bilo v letih okrog 1530, pred ustanovitvijo solne komore, žito v primeri z morsko soljo nenor- malno drago. Podražitev morske soli po usta- novitvi komor ponazorujejo stanovi z nasled- njimi podatki: Prej je kmet dobil star soli za 4 ali 6 bene- ških soldov, zdaj stane v solni komori 48 kraj- carjev (dvanajst in večkratna nominalna po- dražitev v primeri z nedatirano osnovo!)."* Po drugi navedbi so prej stali 3—4 tovori soli 139 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO en ogrski goldinar, zdaj — 1536 — pa štiri (štirikratna nominalna podražitev). Tedaj je stal tovor (= dva star ja'") soli v Miljah 20 črnih denaričev, v solni komori pa že kar 64 krajcarjev.'" V Trstu je bila torej sol kakih devetkrat dražja kot v Miljah. Mnogo poznejši podatki govore o podražitvi od 8 na 84 krajcarjev."2 Podatki se razlikujejo po tem, katera leta, kraje, količine in novce pri- merjajo. Tako je cena v komori v dveh letih obstoja padla od 48 na 32 krajcarjev za star, kljub temu pa je bila še izredno visoka. Tudi če bi primerjane cene reducirali na grame srebra, bi bila podražitev še vedno ogromna. Za zdaj ne vemo, kako so kmetje na vse to reagirali. Že sam padec cene v komori pa kaže, da se je nevzdržnost takih monopoli- stičnih ukrepov morala kmalu pokazati, in tudi finančni uspeh je nedvomno daleč za- ostal za pričakovanji. Tako so bile komore 1536 ukinjene'" s tem, da so stanovi privolili v zvišanje nabitka za osem krajcarjev od tovora soli. Namesto monopola je zopet sto- pil nekoliko zvišan posredni davek. Pri tem je vplivalo tudi to, da so stanovi za nekaj let vnaprej prevzeli letne davčne obveze in pla- čali znesek, s katerim je deželni knez rešil iz zastave »carino« ali nabitek za živino v Ljubljani, da je mogel zopet neposredno uži- vati ta dohodek."* Ta rešitev pa potrebam deželnoknežje bla- gajne še zdaleč ni zadoščala, zato je skušala ponovno doseči iz prometa s soljo višje do- hodke. Tako so stanovi zatrjevali, da »dac na sol« prinaša dovolj in naj se rajši pri njegovem upravljanju postavi poseben sta- novski pisar, da se bo s sredstvi bolje gospo- darilo,"* s čimer bo preprečeno tudi tiho- tapstvo."* (Kot dac na sol so stanovi najbrž razumeli 1. 1536 sklenjeni nabitek, kot je razbrati iz nekaterih poznejših virov.) Od ukinitve solnih komor dalje so stanovi ne le zaradi navzkrižij okrog policijskega reda, marveč tudi zaradi splošnega gospo- darskega stanja opozarjali na utemeljenost in gospodarsko nujnost kmečkega kupčeva- nja. Proti prepovedi uvoza žita in živine so kmalu začeti zatrjevati kmetovo potrebo, da trguje z žitom, vinom, soljo in oljem.'" S tem so pozneje tudi utemeljevali zahteve po od- pravi novih deželnoknežjih bremen in po pro- stem transportu morske soli."* Proti zviše- vanjem so se pritoževali tudi še v naslednjih letih; videti je, da so se bremena na promet soli v tem času naglo pomnožila. Ko je dežel- ni knez 1541 dvignil cene ausseeske soli, je konkurenčno sol obremenil z novim nabit- kom, za halleinsko 32 denaričev, za morsko 24 krajcarjev na tovor.'" Leta 1548 se na- vajajo razen nabitka na sol v Trstu (2 repar- ja = 8 krajcarjev po sporazumu iz 1536 še »novo zvišanje« ter nedavni nabitek na tovor soli 6 reparjev = 24 krajcarjev). Svoje ne- zadovoljstvo so stanovi izrazili tudi zaradi prepovedi prenosa morske soli čez Dravinjo, Ljubelj in nekaj drugih krajev po nedavno določeni solni meji.'^" Po poznejših podatkih ni jasno, ali so razen 1536 sklenjenega na- bitka druga nova bremena proti koncu sto- letja še veljala. Solna meja je bila vsekakor, kakor smo že omenili, kmalu popravljena.'^' Na trgovskih potih tega prometa med Ogrsko, Slavonijo in Štajersko na eni strani ter morjem na drugi se v tem času omenja kot vmesna točka Ljubljana. Kot glavni raz- cep potov k morju se omenja Hrušica, od koder se ločijo ceste na Gorico, Trst in Reko ter dalje po morju v Benečijo.'^^ Čeprav je do Hrušice govor le o eni cesti, je mišljenih lahko več. O nadaljnjih poskusih deželnega kneza, da bi monopoliziral trgovino s soljo v Trstu (1550 in v letih 1583—1586),'^s vsaj za zdaj ne razpolagam z gradivom iz stanovskih pri- tožb, ki se nanj skušam v glavnem omeje- vati.i2* Kolikor smemo verjeti poznejšim trditvam stanov,'2s je do leta 1584 obveljal le 1536 sklenjeni nabitek 8 krajcarjev. V tem letu pa je nadvojvoda Karel po prigovarjanju komore in ne da bi prej vprašal stanove, zvišal nabitek na 28 krajcarjev, ki je do 1609 porasel na 34 krajcarjev.'^* Obenem z zviša- njem iz leta 1584 so finančni organi v Istri in okoliških krajih popisovali ognjišča; ta popis pomeni, da so nameravali prebivavce ob beneški meji oprostiti nabitka na sol, ki bi jo ti kupovali za lastne potrebe, toda ob- enem omejiti njihov nakup na takšne koli- čine, da ne bi tako nabavljena sol šla v pre- kupčevanje. Misel je podobna kot pozneje, ko so smeli v drugi polovici XIX. stoletja prebivavci tržaške okolice kupovati sol po nižji ceni, vendar le določeno količino na osebo, kar so imenovali »sol na duše«.'^' Navedeno zvišanje nabitka je sprožilo zo- pet vrsto stanovskih pritožb, ki so poučne zaradi opisa gospodarskih razmer, zlasti pa kmečkega kupčevanja. Glavni razlog, s ka- terim pobijajo stanovi novo zvišanje, je zopet stanje kranjskega kmeta, ki da laže prenaša krvavo težka bremena in preživlja rodbino s tem, da si pozimi z menjavo in tovorni- štvom priskrbi majhen stranski dohodek.'^* Žito je kmet doslej prikupčeval na Spodnjem Štajerskem (Spodnja Marka), v Slavoniji (Windischland) in v grofiji celjski, za sol ali gotovino pa ga je oddal na istrski obali.'^* Avgusta 1595 slede pritožbe o slabi letini in draginji, zaradi katere mora kmet prodajati 140 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA celo obleko; zdaj pa — je dalje povedano — je komora zopet povečala nabitek in mitnine. (Komora v smislu deželnoknežje finančne uprave, ne v smislu založišča!) Ceste so ostale brez prometa, denarja ni v deželi; kmet je moral opustiti svoje kupčevanje z žitom in morsko soljo. Kot dokaz za vso to žalost (jammer) navajajo, da je bilo ob zadnjem naboru samo v spodnji (dolenjski) četrti 500 mož manj kot v prejšnjih letih, ker so se mnogi zaradi lakote porazgubili iz dežele. Pri tem pa tuje najemniške čete, ki prihajajo sem za obrambo meje, ne pustošijo nič manj ko sovražnik. — V konceptu je bila sicer pripravljena primerjava Kranjske s Štajer- sko in Koroško, ki pa je bila v čistopisu iz- puščena iz očitnega razloga, da ne bi vzbu- dila nejevolje pri stanovih obeh drugih dežel. Pač pa je ostala ohranjena osnovna misel te primerjave: Kranjska nima lastnega denarja (to je kovnice); soli, živine, vina in žita pa nima dovolj. Laški denar mora sprejemati v polni vrednosti, a ga more na Štajerskem in Koroškem uporabiti le z izgubo pri te- čaju.*'" Zelo različni so podatki o tem, koliko pri- dela kranjski kmet krušnega žita: zdaj je govor o šestih mesecih, zdaj samo o dveh ali treh.^'i Ni povedano, ali je to razumeti kot celotni pridelek poleg semena ali le kot ko- ličina, ki preostane po oddaji dajatev. Posebej glede soli navajajo pritožbe iz teh let znano dejstvo, da je Kranjska vezana iz- ključno na preskrbo z morsko soljo."'^ Očit- no kot odgovor na morebitno trditev, da aus- seeska sol ni nič cenejša, so stanovi odklonili vsako možnost take primerjave. Opozarjajo na velikost ozemlja, po katerem je dovoljena ausseeska sol (Avstrija, Štajerska, Koroška, Tirolska in skoraj do Celja in kranjskih meja), zato jo je laže spraviti v promet po višji ceni. Morska sol pa gre le do Celja in do Drave, dalje pa je ni dovoljeno nositi. Tudi se kranjski stanovi vračajo k priljub- ljeni primerjavi: drugod, koder se kupuje ausseeska sol, ima kmet toliko zemlje, da bi na Kranjskem na njej živelo pet ali Sest kmetov."^ Leta 1590 se skušajo stanovi zavarovati tudi proti temu, da bi deželnoknežja komora utemeljevala zvišanje bremen s tem, da je bilo treba prehiteti Benečane, ki bi sicer sami zvišali pristojbine za izvoz soli. Stanovi me- nijo, da taki ukrepi kvečjemu navajajo Be- nečane k zviševanju, ne pa da bi jim to preprečili.*" Ali je bila ta napoved pravilna, ali pa so govorili o nečem, kar se je že zgo- dilo? Pet let pozneje vsekakor poročajo kranjski stanovi vladarju, da so Benečani odgovorili z enakim ukrepom, obremenili vse prineseno žito s svojimi javnimi dajatvami, sol pa podražujejo.*'* Spočetka se je regent mladoletnega dežel- nega kneza izmikal takim razlogom, češ da bi bilo od njega neodgovorno, preklicati od- redbe pokojnega nadvojvode Karla,*'' pa tudi pozneje pritožbe niso uspele. Kot rezultat vseh teh zviševanj se za 1.1595 navaja cena soli: tovor po 7 gld.*'" S to po- dražitvijo razlagajo stanovi — nekoliko po- enostavljeno — še druge podražitve, kakor sira, masti, mesa in živine. Za 1. 1604 se navaja cena soli 14 libernikov za star; tovor torej 28 libernikov ali nekaj nad 6 gld.*" Če vzamemo za začetno ceno okrog 1500 po- vprečje med 4—6 soldov, torej 5 soldov za star, je veljal tovor 10 soldov ali kakih 7 krajcarjev. Tovor po 7 gld bi pomenil nič manj ko 60-kratno nominalno podražitev soli, doseženo v teku kakih 100 let. Zito se je med- tem v Ljubljani podražilo nominalno le za kakih 8-krat, mezde pa so se povečale komaj na dvakratnik.*" Navedbe stanov glede cene soli se poslužujejo kajpak za primerjavo vedno najbolj skrajnih in še nekoliko pre- tiranih številk. 60-kratne podražitve, ki je več ko sumljiva, zato ne smemo jemati pre- več resno; najmanj, kar je treba pripomniti, je to, da sta ceni 7 ali tudi 6 gld za tovor izredni celo v svojem času in da predstav- ljata le kratkotrajne konice. Da pa se je sol dejansko zaradi finančnih ukrepov države močno podraževala, bolj ko kako drugo bla- go, moremo po vsem povedanem vendarle imeti za dognano. V širšem časovnem raz- ponu med pribl. 1530 in 1680 pa se je njeno menjalno razmerje do žita če že ne držalo, pa vsaj zopet približalo že omenjenemu raz- merju 1 : 1 po volumnu. V nadrobnostih tega razmerja še ne moremo zasledovati. Ce še tako kritično sprejemamo podatke o pretirani podražitvi soli, ostane dejstvo, da razmere za kranjsko kmečko kupčevanje s Detajlni pogled na arkade, pod katerimi so bili od 1. 1659 dalje prostori za mrčune soli 141 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO soljo V začetku XVII. stoletja niso bile posebno j ugodne. K temu so se zdaj pridružili resni ; in ponovni poskusi apalta za uvozna skia- j dišča in nasprotja med interesi gospodar-j stva na Slovenskem ter interesi nenasitne' vladarjeve blagajne so dosegla svoj višek. j S tem prehaja finančna zgodovina soli v ; novo obdobje, čigar opis si pridržujemo za i nadaljevanje. A OPOMBE 1. A. Slodnjak, Fr. Levstika Zbrano delo, Ljub- ljana 1931, str. 16. — 2. N. pr. Pegam in Lamber- gar, prav tam. — 3. B. Orel, O Levstikovem Mar- tinu Krpanu, DiS 44/1931, str. 450—455. — 4. Gra- divo je prišlo v Orlovo zapuščino. — 5. Slodnjak 1. C. — 6. A. Slodnjak, Fr. Levstik, Zbrano delo IV, 1954, str. 499; B. Paternu, Fr. Levstik, Martin Krpan, Klasje, Ljubljana 1952, str. 81. — 7. Po- kojni prof. Polec mi je nekoč omenil, da je Kr- panovo ime zasledil v virih; citat ni ohranjen. — 8. Slodnjak o. c. v opombi 1, str. 412; o. c. zg. opomba 2 in o. c. opomba 6, str. 499. K temu F. Ilešič v Popotniku 24, str. 50. Prim. M. Pivec- Stele, La vie économique des provinces Illyrien- nes, Paris 1930, str. 226 si. — 9. Zlasti Srbikova, Gestrinova in Pahorjeva dela, navedena niže. — 10. Zlasti v virih, navedenih v poglavju o notra- njih trenjih zaradi bremen na promet s soljo v 16. stoletju. Prim, zlasti J. Zontar, Nastanek, go- spodarska in družbena problematika policijskih redov prve polovice 16. stoletja..., ZČ 10-11/ 1956—1957, str. 32 si. — 11. Citat po Slodnjaku, o. C. pod opombo 6, str. 495. — 12. H. Heaton, Histoire économique de l'Europe I, Paris 1950 (prevod) str. 205—206. — 13. Heaton o. c. 216; J. Kulišer, Splošna gospodarska zgodovina I, Ljubljana 1959 (prevod), str. 323, II, Ljubljana 1959, str. 259—260. — 14. Na splošno primerjaj P. Jeannin, Les marchands au XVI<= siecle, Paris 1957, str. 22. — 15. Potrebe kmečkih gospodarstev po soli navajajo v denarnih zneskih, ki jih je mogoče le približno preračunati v količine soli. Ce velja cena iz 1604 za visoko (14 liber = pribl. 3 gld za star), bi potreba kmečkega gospodar- stva, ocenjena na 8 gld, pomenila kakih 130 kg, potreba gospoščine (200—500 gld) bi tako pomeni- la kar 3300—8300 kg! Račun ni zanesljiv. Podatki po zabeležki točk za kranjske odposlance 1609, DAS, St. a. f. 208 a. Leta 1822 pa so porabo soli računali za osebo po 16 funtov letno (torej dobrih 8 kg), za veliko živino pa po 5 funtov na glavo. Za povprečen grunt bi potreba zna- šala kakih 80 kg, vsekakor pa manj kot po prejš- njem podatku. Prim. J. Mal, Zgod. slov. nar., Celje 1928-39, str. 578. — 16. Po zelo razširjeni ljudski tradiciji so posebno trdne zidove, ki klju- bujejo času, nekoč zidali z živim apnom, ki so mu primešali sol. — 17. H. Heaton, o. c. I 128; glede tehnike v alpskih solinah H. Srbik, Stu- dien zur Geschichte des österreichischen Salz- wesens, Innsbruck 1917, passim; za morsko sol zlasti M. Pahor, Statuti Izole, Kopra in Pirana ter istrski zakoni o šolarjih, solarnah in tiho- tapcih, Kronika 5/1957, str. 123—134. — 18. Srbik 0. C. 16/7, ki omenja v bližini odkrite slovanske grobove iz VIL do IX. stoletja. — 19. Isti o. c. 14/15. — 20. H. Planitz, Deutsches Privatrecht, Wien 1948, str. 81/2. — 21. Srbik, o. c. 14. — 22. Srbik o. C. 23. — 23. F. Kos, Gradivo IV, št. 210, str. 120; govor je le o kmetijah, s katerih naj menihi dobivajo sol in olje. Ni nujno, da bi šlo za udeležbo pri proizvodu solin. O solinah Bi- stre v XVIII. stoletju in prej K. Kobe, Iz zgo- dovine Bistre, Kronika 9/1961, str. 166, 169. — 24. Primer Otokarja Štajerskega 1182 po Srbiku o. c. 14. — 25. R. Schroder, Lehrbuch der deutschen Rechtsgeschichte, Leipzig 1889, str. 190; Planitz 1. c; Constitutio de regalibus 1158, veljavna za lombardska mesta šteje med regale tudi soline; podobno Libri feudorum 11/56. — 26. A. Luschin, Grundriss der österr. Reichsgesch., Bamberg 1899, str. 119; E. Hellbling, Oesterr. Verf. u. Verw. Gesch. Wien 1956, str. 129. V aktih ustavnega značaja se ta prehod izraža razmeroma pozno, kakor v Zlati buli 1356 šele glede volilnih kne- zov. — 27. O tem S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 192 si. — 28. Srbik o. C. 24, 38. — 29. V Ausseju že pod zadnjimi Traungaunci in pod Babenberžani, prim. Srbik o. C. 55/56. — 30. Srbik o. c. 170 si. — 31. Srbik o. C. 135, 142. — 32. G. Below, Probleme der Wirtschaftsgeschichte, Tübingen 1926 str. 416/417; za Aussee prim. Srbik o. c. 27/28, 41, 63 si. — 33. Gradivo v piranskem muzeju; v pripravi je po- sebna publikacija o tehniki solin. — 34. M. Pa- hor o. C. in posebno isti. Solna pogodba med Piranom in Benetkami iz leta 1616, Kronika 5/1957, str. 14—20. Na splošno B. Grafenauer, Zgodov. sloven, naroda IV, Ljubljana 1961, str. 69. — 35. F. Gestrin, Trgovina slovenskega za- ledja s primorskimi mesti od XIII. do konca XVI. stoletja, Inavguralna disertacija, avtorjev tipkopis str. 128/129. — 36. Pahor o. c. (sol. pog.) passim, zlasti 18. — 37. H. Barth, Reisen u. Entdeckungen in Nord- u. Zentralafrika, I, Gotha 1857, str. 571—574, cit. po Below, o. c. 176/177 op. 4. — 38. N. pr. Kulišer o. c. I 114. — 39. Heaton o. c. 68, 80. — 40. H. Pirenne, Srednjeve- ška mesta, Ljubljana 1956 (prevod), str. 22, 49. — 41. Kos, Grad. II št. 341 str. 263; o tem n. pr. Luschin o. c. 32, Below o. c. 211 op. 2. — 42. Sol kot predmet hanzeatske trgovine n. pr. Kulišer o. C. I 323, 357. O solnih potih pri nas gl. n. pr. odredbo v op. 44; Srbik o. c. 118 si.; F. Tremel, Der Frühkapitalismus in Innerösterr., Graz 1954, str. 97, 111 si. — 43. Srbik o. c. 176 si. — 44. Od- redba je ohranjena v več prepisih, m. dr. v DAS, st. arh. f. 513; prim. Srbik o. c. 120, J. Žontar, Zgodovina Kranja, Ljubljana 1939, str. 107. Da- lje n. pr. Valvasor, Die Ehre IX/18; Tremel o. c. 113.-45. Srbik o. c. 181. —46. Srbik o.e. 188 si. — 47. S. Vilfan, prispevki k zgodovini mer na Slovenskem ..., ZC VIII/1954, str. 27 si. — 48. Vil- fan PZS 308. — 49. Srbik o. c. 117 si. — 50. Srbik o. c. 200. — 51. Srbik o. c. 201/202. — 52. 142 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Srbik O. C. 204. — 52a Heaton o. c. I. 126. — 53. Kulišer o. c. I. 326/327. — 54. Below o. c. 396. — 55. F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929, str. 51; Zontar, Kranj 101/102. — 56. Zontar o. c. (polic, r.) 114 si.; Zwitter o. C. 52/53; od starejše literature n. pr. F. Vrhovec, Ljubljanski meščanje, Ljubljana 1886, str. 163/164. — 5?. Zwitter 1. c.; Vrhovec o. c. 169; od splošne literature n. pr. Grafenauer, Zgod. IV. 16. — 58. Zwitter o. c. 63. — 59. Žontar Kranj 100. — 60. Vilfan o. c. (mere) 36 si. zlasti 38.; Zontar Kranj 204. — 61. Valvasor, Die Ehre XI 672. S tem je delno dopolniti podatke o tej hiši v S. Vilfan, Zgodovina ljubljanske mestne hiše, Ljubljana 1958, str. 32 si. — 62. 25. 5. 1534, DAS St a. f. 214 in v Nadaljevanju op. 54. — 63. S. Vilfan, Zgodovinske slike iz Brkinov, Kro- nika 1/1953, str, 126 si. — 64. Prim. Schröder o. C. 186. — 65. Gl. zg. o Raffelstättenski pogodbi pri op. 41; Kulišer o. c. I. 326/327. — 66. S. Vil- fan, Deželni ročini... GMDS 24-25/1944—45, str. 75; isti, PZS 202 si. — 6?. n. pr. Zontar Kranj, 204. — 68. n. pr. Grafenauer, Zgod. III. 67. — 69. H. Mittels, Der Staat des hohen MA, Weimar 1959, str. 262/265. — 70. Below o. e. 219, zlasti op. 2. — 71. Kos, Grad. IV. št. 656, str. 335. — 72. Below o. c. 376, 577; za štajerska mesta na- vedbe pri op. 49. — 73. Zlasti H. Srbik, Der staatliche Exporthandel..., Wien 1907, str. XXX si.; Vilfan PZS 306. — 74. Poskus Friderika II. (Xin. stol.) glede svile, lanu, železa in soli — Kulišer I 331 — vsaj za naše kraje nima prak- tičnega pomena. — 75. Pahor o. c. (Sol. pog.) 18. — 76. V najbolj izraziti in po mojem mnenju pretirani meri zastopa tako gledanje J. Strieder, Studien zur Gesch. Kapital. Organisationsfor- men ... München-Leipzig 1914. — Prim, tudi C. Bauer, Unternehmung u. Unternehmungsfor- men ... Jena 1936, ki je pri opredelbi oblik bolj zadržan. — 77. H. Laufenburger, Histoire de l'impót, Que sais-je? št. 651, str. 30/31. — 78. Below o. c. 577. — 79. Laufenburger 1. c. — 80. Jeannin o. c. 73. — 81. Zgod. narodov Jugosl. I. Ljublj. 1953, str. 274. — 82. Vilfan PZS 196/197, 158. — 83. N. pr. F. Tremel o. c; F. Gastrin, Družbeni razredi na Slov. in reformacija, Ž.Tru- barjev zbornik, Ljublj. 1952, str. 15 si.; J. Zon-^ tar, Villach und der Südosten, 900 Jahre Vil-~ lach, Villach 1960, str. 459 si. — 84. Srbik, Export- handel 1. c; prim. Zontar Kranj 199/200, Vilfan PZS 306; Grafenauer, Zgod. IV. 103. — 85. Oglej- sko-beneško pogodbo iz 1222 (Kos Grad. V št. 363, str. 187 je A. Globočnik, Übersicht der Ver- walt.- u. Rechtsgesch. d. L. Krain, Ljubljana 1893, str. 97 očitno nekoliko pretirano tolmačil kot pogodbeno razmerje med Kranjsko in Benet- kami o solni trgovini. — 86. Gestrin o. c. (trgov.) 128/129. — 87. O pomenu te trgovine za beneško Istro n. pr. Grafenauer, Zgod. si. nar. IV 69., — 88. M. Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955, str. 321; Dimitz o. c. I. 278; Grafenauer, Zgod. SI. n. III. 38; Vilfan o. c. (Brkini). — 89. Za Maksimilijanova prizadevanja v prid tržaške trgovine 1505—1507 n. pr. A. Tamaro, Storia di Trieste II, Roma 1924, str. 8 si. O sami vojni n. pr. S. Vilfan, Koprski glavar Slovanov... Kronika 2/1954, str. 24 si.; isti. Pes Marko, SE 8/1955, str. 145 si. in tam navedena literatura. — 90. O preložitvi ceste iz Kranjske čez Lož in Kras v Istro po svoboščinah Tržačanov gl. in- strukcijo stanov 1522, DAS St. a. f. 207. Taki ukrepi pa so bili učinkoviti kvečjemu kratek čas. V splošnem je bil premik v korist Trsta predmet daljšega razvoja. Prim, tudi podatke (v Nada- ljevanju) za XVIII. stol. — 91. Tamaro o. c. 100 si. — 92. Pahor o. c. (Statuti) 132 si. — 93. Pahor o. c. (Statuti) 134. — 94. Prim. zg. op. 66. — 95. Podatek o razglasitvi monopola 1316 (A. Glo- bočnik o. C. 98) ni preverjen. — 96. Kot pod op. 90. — 97. 1. 12. 1524, DAS St. a. f. 207. — 98. Odg. kranjskega dež. zbora jan. 1523, DAS St. a. f. 212. — 99. Instr. okt. 1527, DAS St. a. f. 207. — 100. Uporabljen je naziv Fürkauf — prekupčevanje, ne v popolnoma pravilnem smi- slu; prim. Zontar o. c. (polic.) 45. — 101. 31. 7. 1531, DAS St. a. f. 90. — 102. O tem pojavu pri Slovencih nekaj splošnih podatkov S. Vilfan, O cenah in življenjski ravni v stari Ljubljani, SPor 1. 1. 1954. Na podlagi mojih obsežnejših rokopisnih podatkov je prvi kratki pregled tega pojava objavil St. Hoszowski, Revolucija cen ... Kwartalnik Historyczny, 68/1961, str. 297 si.; prevod: L'Europe centrale devant la revolution des prix, Annales 1961, str. 441 si. — 103. S. Vil- fan, predpisi o obleki in blagu v polic, redih XVI. stol., SE 2/1949, str. 28, 40; prim. Vilfan PZS 305. — 104. Najbrž po Dimitzu II str. 149/150 se običajno navaja 1536, kar pa je že datum ukinitve. Letnica 1554 sloni na prvih pritožbah. — 105. 26. 1. 1590, DAS St. a. f. 207a; 13. 3. 1595 ibid. — 106. 25. 5. 1534, DAS St. a. f. 214. — 107. Zapisnik dež. zbora 1534, DAS St. a. f. 214. — 108. 3. 8. 1536, DAS St. a. f. 89. — 109. Kot v op. 106. — 110. Prim, račune iz 1612—14 v DAS St. a. f. 513. — 111. Kot v op. 108. — 112. 13. 3. 1595, DAS St. a. f. 207a. — 113. Podatek iz po- znejših aktov, zlasti 13. 3. 1595, DAS St. a. f. 207a in 1609/1610. Dimitz o. c. 149 govori najbrž pomotno o ukinitvi ljubljanske komore. — 114. 13. 3. 1595, DAS St. a. f. 207a; Dimitz 1. c. — 115. 16. 9. 1538, DAS St. a. f. 215. — 116. 5. 1. 1559, ibid. — 117. 6. 9. 1541, DAS St. a. f. 216. — 118. 5. 3. 1544, ibid. — 119. Srbik o. c. 190/191. — 120. 27. 8. 1548, DAS St. a. f. 216. Ali je meja Trey res Dravinja, ni prav gotovo. — 121. Srbik 0. C. 189. — /22. 1. 8. 1547, DAS St. a. f. 86. — 123. F. Gestrin o. c. (trgov.) 130 in literatura v op. 24. — 124. Podelitev proste solne trgovine Kranjcem, ki jo omenja Globočnik o. c. 98 za 1. 1552, je najbrž omilitev polic, reda 1553. — /25. 26. 1. 1590, DAS St. a. f. 207a in 13. 3. 1595, ibid. — /26. Po drugem podatku z 8. 9. 1609, DAS St. a. f. 208a je bil celotni nabitek na samem mestu v Trstu nazadnje 34 kraje; enako duplika stanov, nedat., po 18. 4. 1610, ibid. — 127. Moji zapiski iz Črnotičev (1953) na pod- lagi ustnih pojasnil k občinskim računom iz 1883. — /28. 26. 1. 1590, DAS St. a. f. 207a, 91, in druge, niže navedene pritožbe. — /29. 13. 3. 1595, ibid. — 130. 14. 8. 1595, čistop. 18. 8., DAS St. a. f. 208a. O izgubi na tečaju zaradi kranjske veljave prim. Vilfan PZS 308. — 131. Vir kot 143 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V. op. 130. — 131a. Kot v op. 128. — 132. 13. 2. 1599, DAS St. a. f. 207a. — 133. Kot v op. 128. — 134. Kot V op. 129. — 135. 9. 5. 1595, DAS St. a. f. 207a. — 136. Kot v op. 129. Žontar Kranj 161 navaja primerjavo: star morske soli v za- četku XVI. stol. 2 gld, 1593 7 gld. Tak skok bi bil izredno skromen; daleč pretirana je pred- vsem začetna cena, pa tudi končna cena, po kateri bi tovor veljal 14 gld., je previsoka. — 137. Nedat. zabeležka točk 1610, DAS St. a. f. 208a. — 138. Po mojem neobj. rokopisu o cenah v Ljubljani. I Pripomba: Od literature mi žal nista bila do- stopna: Bulletin philologique et historique (jus- qu'a 1715) du Comité des travaux historiques et ! scientifiques, 1958, Paris 1959, ki vsebuje več razprav o soli; C. Schraml, Das oberösterr. Sa- linenwesen, Wien 1932. Lepa pojasnila o pomenu soli, o načinih pro- j izvadnje, pa tudi o razvoju bremen vsebuje j knjižica J. Stocker, Le sel. Que sais-je? Paris 1949. — Za dopolniitev primerjalnih podatkov pri op. 37 gl. T. Sekelj, Tovorniki puščavske soli. Delo 27. 9. 1962. VZPON IN ZATON SPODNJEšrAJERSKEGA FUŽINARSTVA JOŽE SORN 1, UVODNA POJASNILA Tako domači kot tuji zgodovinarji in teh- niki so veliko pisali in še pišejo bodisi sploš- no bodisi podrobno o železarstvu. Še posebej se radi ukvarjajo s fužinarstvom. To je tisti stari način obdelave železove rude in surovega železa, ki se je prakticiral pred vpeljavo koksa v plavže in pred zamenjavo določenih vrst ročnih in primitivno mehaniziranih del s par- nimi stroji. Dodati bi mogli še: in pred mno- žičnim izkoriščanjem izumov v metalurgiji, pred zaposlovanjem izšolanih inženirjev v železarnah ter pred laboratorijskim študijem jekla s tehnološkimi postopki vred. Zamiranje fužinarstva in uveljavljanje mo- dernega železarstva je potekalo na sloven- skem narodnostnem ozemlju v glavnem šele v letih po 1850; največja izjema pred tem časom so koroške Prevalje. Vendar sem se tokrat namenil, da orišem le zgodovino fuži- narstva v slovenskem delu bivše Štajerske in nakažem začetek obratovanja tamkajšnje prve moderne železarne. S tem se seveda že sam po sebi poda čas prehoda od starega na novi način obdelave železa. V tem članku se omejujem na dobo med leti 1724 in 1852 ali na čas, ko so po eni strani koncesionirale rudarske oblasti prvo fužino na Spodnjem Štajerskem, tisto v Mislinji, po drugi strani pa je pričel delovati v novo zgrajeni železarni Štore prvi parni stroj. Kaj je značilno za [železarsko] fužinar- stvo? 1. Tehnično gre pri fužinarstvu za taljenje železove rude v polvisokih in visokih pečeh na oglje in vpihavanje mrzle sape vanje z lesenimi mehovi na vodni pogon; za spre- minjevanje strukture na ta način dobljenega surovega železa še v posebnih ognjiščih s | svojevrstnimi postopki tako, da so dobili ali i mehko (kovno) železo ali pa trdo železo (je- \ klo) ; za oblikovanje polizdelkov v izdelke pod udarci kladiv raznih velikosti, tež, oblik in hitrosti udarjanja — prav tako na vodni po- j gon (v določenih primerih tudi z ročno ob- i delavo). 2. Gospodarsko se ocenjuje fužinarstvo z : vidika rentabilnosti: računa se potrošnja j oglja na določeno enoto pridobljenega suro- < vega železa, ugotavlja se kalo, meri se za- i loga gozda, kvaliteta železove rude in odstotek ; ostankov železa v žlindri, raziskuje se trži- ; šče. Zelo važen faktor je zadolževanje pod-i jetnikov in klasifikacija dolgov (kratkoročna i posojila, nelikvidnost, investicije, splošno i propadanje fužine in podobno). Dalje je važ- no vprašanje transporta, konkurenčna spo- i sobnost, mezdna politika itd. i 3. Politično in družbeno skušamo opre- : deliti fužinarstvo po vplivu na agrarno oko- lje, po naraščanju tako kapitala kot števila mezdnih delavcev, po pritegovanju tujega bančnega kapitala; študiramo delež bodisi ' podjetnikov bodisi delavcev pri reševanju ; javnoupravnih vprašanj, morda tudi pri ob- , likovanju narodnostne politike itd. Tehniške plati se v tem prispevku ne lote- vam, ker nameravani pojasniti vso tehnično plat spodnještajerskega fužinarstva v sodelo- vanju z našimi metalurškimi strokovnjaki, i Treba se je namreč zediniti za enotno domače ; izrazoslovje glede orodja, raznih vrst ognjev, delovnih opravil in podobno; dobro bo, po- jasniti vrsto proizvajalnih postopkov, poseb- nosti teh fužin v primeri s kranjskimi itd. ; Težišče postavljam tu na drugo in tretjo toč- \ ko vrednotenja spodnještajer. fužinarstva. 144 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 2. FUZINARSKA POLITIKA DRŽAVE Široki okvir zgodovine spodnještajerskega fužinarstva so predstavljali ne samo geološki in prirodni faktorji, ampak tudi splošna go- spodarska politika takratne države. Najštevilnejša in najboljša ležišča železove rude v naši bližini sta imeli severna in severo- zahodna Štajerska ter severovzhodna Koro- ška (črtani del prvega zemljevida). Tu se je razvilo fužinarstvo na stopnjo evropskega, da, svetovnega slovesa. Zato nas pač ne bo presenetilo dejstvo, da so gospodarstveniki in politiki tretirali ta predel glavnih železo- vih ležišč in številnih visoko razvitih fužin čisto drugače kot druge dele notranjeavstrij- skih dežel. Ozemlje, ki je na zemljevidu črt- kano, je veljalo za področje gozdnega železa. Nanj so gledali zviška, področje glavnih že- lezovih ležišč in rudnikov pa so protežirali in ščitili. Kmalu bomo videli, kako in s čim. Tudi v fužinarstvu avstrijskih dednih dežel so se sčasoma udomačile razne zlorabe: samovoljna izdelava različnih vrst železa in jekla; podražitev oglja s pomočjo slabe mere; samovoljne prenaredbe in privatna dovolje- nja za gradnjo, prestavitev in spremembo fužinskih naprav; sprejem železarskih delav- cev brez odpustnice prejšnjega podjetnika. Zaradi utrditve discipline so bile gospodar- ske in politične oblasti prisiljene, objaviti fužinarske rede: dne 25. septembra 1748 šta- jerskega, na njegovi osnovi pa enajst let po- zneje, dne 24. aprila 1759, koroškega. Pri obeh redih se moram nekoliko po- muditi, ker imata določbe, ki so za nas bi- stveno važne. Na primer: le podjetniki glav- nih železovih ležišč so smeli prodajati surovo železo. Gozdni železarji ga niso smeli nataliii več kot za svojo lastno potrebo. Koroški fu- žinarski red je dopuščal le dve izjemi: go- spostvo Gmünd je smelo imeti dve visoki peči in pridobiti 448 ton surovega železa letno, podjetniki von Marburgi tudi dve vi- soki peči, po eno v Dulah in Jaderski vesi (obe v Ziljski dolini), in v njih nataliti toliko železa, kolikor so jim to dopuščale lastninske pravice. Presežek so smeli prodati. V sploš- nem je bilo prepovedano izvažati koroško železo in železne izdelke na Štajersko, Tirol- sko in Salzburg, dovoljeno pa na Kranjsko, v Slovensko marko in Italijo. Slovenski del Štajerske je imel torej zaradi take deželno vodene merkantilistične fuži- narske politike podrejen položaj iz treh raz- logov: prvič, bil je sploh področje manj akcentiranega gozdnega železa; drugič, delo- vanje samostojnega fužinarstva je dušil mo- čan izvoz iz severnih delov dežele; tretjič, zaradi prepovedi uvoza iz Koroške (uvoz iz Kranjske sploh ni prišel v poštev) ni bilo ' konkurence in konkurenčnih cen, tržišče \ samo — Spodnja Štajerska — pa tudi nit vplivalo na spremembo dejanskega stanja. Oba navedena fužinarska reda sta dalje trdno vztrajala pri tem, da je odvisna zgra- • ditev, prestavitev ali sprememba fužin iz-1 ključno od deželnoknežjega dovoljenja. ^ Mislim, da spričo zgoraj nakazanih dejstev ¦ Ili bilo zgornještajerskim fužinarjem težko, ' doseči omejevanje ali zadrževanje razmaha ! gozdnega fužinarstva v južnem delu dežele, i Nihče se ni navduševal za konkurenco gozd- i nega železarstva. Dokajšnje spremembe na bolje za Spodnjo Štajersko je izsililo splošno primanjkovanje I lesa. Redčenje gozdov je pritiskalo na oblasti, ' da so pričele z novo prakso. Ta se je nazorno ' izkristalizirala v kratkem dekretu dvorne ' komore, ki nosi datum Dunaj, dne 28. fe- \ bruarja 1810. Tu piše, da se bolj in bolj čuti j Glavna ležišča železove rude ua Štajerskem in Koroškem okoli leta 1750. Hribi v porečju reke Enns (= Aniža) se imenujejo s skupnim imenom Innerberg, hribi ob Muri, v glavnem od Judenburga do Leobna in še malo čez, pa Vordernbcrg. Vordernberg je prešel v jugozahodni smeri na koroška tla. Koroško rudarsko >glavnü mestot je bil HUtten- berg. Na obrobju glavnih ležišč železove rude so se razpro- stirala področja >gozdnega železa«. Na zemljevidu seveda niso vrisana vsa, ker bi ta že ne bil več pregleden. Na Koroškem je vrisana zlasti važna zgornja Labotska dolina, južno od Drave pa precej šibkejša Železna Kapla in Rož. Na Štajerskem je ob Aniži važen Adraont, med Eisencrzom (še v Innerbergu) in Marico pa okolice rudarskih krajev Mariazell, Allenz, Mürzzuschlag. Dodam naj še, da se je Inncrberg nadaljeval ob Aniži v severni smeri v obe Avstri- ji, v Avstrijo nad Anižo in Avstrijo pod Anižo. Slovensko narodnostno ozemlje se je v tem času še razprostiralo južno od debelo pikčaste meje. Področje Pohorja nima znakov za nahajališča gozdnega železa, ker ga takrat še ni nihče kopal. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZC;ODOVINO pomanjkanje kuriva [= oglja in lesa] in da naj zato oblasti ne izdajo nobenega dovolje- nja za ustanovitev novih ali razširitev že obstoječih obratov, ki trosijo tako gorivo. Tako prvi kot drugi naj vpeljejo v svoj pro- izvajalni postopek premog ali šoto — ali pa naj se napote d predele Spodnje Štajerske, bogate z lesom. Ugodni učinek spremenjene politike do Spodnje Štajerske se je res pokazal prav kmalu: že delujoče tamkajšnje fužine so pre- jele dokaj novih koncesij, ustanovljenih je pa bilo še nekaj nadaljnjih fužin. V času, ko so zahodni predeli slovenskega ozemlja živeli v okrilju francoskih Ilirskih provinc in ne- posredno po tem kratkem, a važnem obdobju je doživljalo fužinarstvo vzhodnih področij naše zemlje kar znaten polet. 3. UTEMELJEVANJE SPODNJESTAJERSKIH FUŽIN Po obeh splošnih uvodnih poglavjih pre- hajam na ožje področje dela. V tem odstavku bom naštel osnovne podatke o naših fužinah. V obdobju 1724—1852 je delovalo v slo- venskem delu Štajerske sedem fužin. Šest iz- med njih je bilo nameščenih okoli Pohorja ali na njem samem, le ena je bila precej jugovzhodno od tam, na severnem podnožju Bohorja. Podobno je tudi z visokimi pečmi: vsega skupaj so bile tri; dve sta pripadali pohorski skupini fužin, ena boliorski fužini. Zaporedje v koncesioniranju fužinskih obratov je bilo naslednje: 1. Misi in ja dne 8. julija 1724 (visoka peč 24. novembra 1762); 2. Muta dne 27. oktobra 1786; 3. Oplotnica dne 2. julija 1788; 4. Vita- nje dne 25. julija 1788; 5. Fužina pod Bohorjem dne 28. oktobra 1807 (visoka peč istočasno) ; 6. Lovrenc na Pohorju (krat- ko: Lovrenc I) dne 11. junija 1812 (visoka peč 21. novembra 1817); 7. Lovrenc na Pohorju (kratko: Lovrenc II) dne 19. no- vembra 1812. Hrbtenico spodnještajerskega fužinarstva vsekakor predstavlja obrat v Mislinji (ob potoku Mislinji blizu Št. Ilja pod Turjakom). Ne zato, ker je bil najstarejši, pač pa zato, ker je bil po proizvodnji najmočnejši in imel najobsežnejše tržišče, izkoriščal največji areal gozda ter največja in morda najboljša železova rudišča. Najhitreje in najtemeljiteje se je v danem okviru moderniziral in kazal težnjo k prehodu v napredno železarno. Ena- ko pomemben je bil tudi glede svojih finanč- nih transakcij. Pri tej fužini želim našteti še naslednje podrobnosti: Koncesijo je prosil in prejel Ernest Jožef Hänschitz, meščan in fužinar iz koroškega Št. Vida. Spadala je pod rudar- sko sodišče v koroških Brezah. Zelo verjetno zato, ker je bil Hänschitz koroški fužinar in so njegov mislinjski obrat pojmovali kot podružnico njegovega glavnega koroškega podjetja. Leta 1753 jo je prodal grof Schrot- tenbach za zelo zmerno ceno vodilnemu kranjskemu podjetniku Michelu Angelu Zoisu. Ta jo je prepustil 31. decembra 1770 Žigi Zoisu. Anton Bonaczy pi. Bonazza je kupil od njega 16. avgusta 1817 dve tretjini fužine, drugo tretjino pa je šele pet let in pol pozneje (15. februarja 1823) ponovno odkupil od Antona Jagra tako, da je bil kot popolni in edini lastnik vpisan 23. aprila 1823. Anton Bonaczy pi. Bonazza (Zoisov nečak) je umrl dne 14. decembra 1853. V poslednjih letih življenja je bil tudi član sekcije za rudnike in tovarne v štajerski trgovski in obrtni zbor- nici v Gradcu. Z odločbo sodišča v Celju z dne 19. novembra 1858 so postali lastniki Bo- naczyjeve ostaline: Matija in Viljemina Loh- ninger 2/3, Amalija baronica Paumgarten 1/3. S kupoprodajno pogodbo z dne 20. julija 1865 je Amalijina tretjina pripadla Lohnin- gerjevima. Za fužino v Muti ob Bistrici je zanimivo, da zvemo za ime lastnika šele v začetku XIX. stoletja (1804): Ivan Obersteiner & Comp. Tudi sicer je pri tem obratu še nekaj ne- jasnosti. Tako na primer še ni ugotovljeno, kdaj se je razširilo na Vuzenico. Šele pri kon- cesiji z dne 24. maja 1816 se omenjata obrata v Muti in Vuzenici skupaj. Verjetno je prišlo do nove menjave lastništva leta 1840, kajti neki podatek z datumom 26. oktobra 1840 pravi, da je bilo tega dne ocenjeno podjetje na 30.000 fl. Tudi se še ne ve, kdaj je postal lastnik vsega premoženja Anton Jäger, prej deležnik v mislinjski fužini. Zunanji dogodki se razbistrijo z dnem 31. marcem 1841, ko sta prejela vsak pol podjetja njegova otroka Gustav in Clelija Jäger. Dne 30. novembra 1847 je na eksekucijski način izdražil fužino Ivan baron Kometer. Na osnovi pogodbe med njim in Ludvikom pl. Bernuthom z dne 28. februarja 1855 je bila fužina 9. aprila pre- pisana na Bernutha. Sorazmerno miren zunanji razvoj je do- življala oplotniška fužina. Koncesijo zanjo je prejel Ferdinand grof Attenis; stala je seveda še v območju njegovega gospostva Slovenska Bistrica. Ferdinandov naslednik v lastništvu je postal Ignac grof Attems. Prav gotovo je doživljala najbolj razgibane spremembe fužina v Vitanju ob Hudiuji juž- no od naselja. Že 14. marca 1788 sta sklenila Mihael Tschitschek, lastnik gospostva Vita- nje, in Alojzij Klinz pogodbo o obojestranski 146 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vezanosti pri napravi fužine. Dejansko je zanjo prejel koncesijo Tschitschek. Več kot eno leto po prejemu koncesije, dne 8. no- vembra 1789, je Tschitscbek dal svojo polo- vico posesti v zakup Klinzu za 6 let po 1000 fl. Dne 18. oktobra 1795 sta podpisala Matija Geiger in Jožef Krammer pogodbo, po kateri je odstopil Geiger polovico fužine Krammerju za 20.000 fl. Ta je kupil od vor- dernberškega podkovskega kovača Luberja 10. novembra 1802 pravico do enega talilnega ognjišča. Ker fužina ni uspevala najbolje, je bila 15. februarja 1804 sklenjena družab- niška pogodba o užitku pri vitanjski fužini. Užitek je bil sorazmeren z vlogami, ki jih je prispevalo naslednjih 19 družabnikov: Dr. Franc Kreufzberger...... 4.000 fl Dr. Jožef Vogl......... 4.000 fl Anton Kratzer.......... 3.000 fl Marija Ana grofica Dietrichstein . . 2.000 fl Dr. Jakob Weitzer........ 2.000 fl Jožef Piller........... 2.000 fl Franc Winter.......... 2.000 fl Marija Ana Wimmer....... 2.000 fl Dr. Jurij Stiibinger........ 1.000 fl Jožef Hofrichter ml........ 1.000 fl Anselm Hüttenbrenner....... 1.000 fl Barbara Artner roj. Rosenthal . . . 1.000 fl Magdalena Griessler ....... 1.000 fl Matija Fissi........... 1.000 fl Viljem, Kollmann......... 1.000 fl Jožef Salmutter......... 1.000 fI Jožef Jurij Wallner........ 1.000 fl Mihael Rixniger......... 1.000 fl Ignac Kreutzberger........ 1.000 fl Skupaj . . . 32.000 fl Fužina je bila takrat ocenjena na 80.000 fl, pogodbo pa je 16. junija 1804 intabuliral Ma- tija Anker. Družba je bila torej lastnik 40 «/o podjetja. Uradno se je imenovala Užitninska družba vitanjske fužine (Weitensteiner Ham- merwerks-Fruchtgenussesgesellschaft). Po- godbi je bil dodan 27. februarja 1806 odsta- vek, ki govori o obratni administraciji in o prenosu vrhovnega vodstva na dr. Jožefa Vogla. Mesec dni pozneje je dal ta odstavek intabulirati dr. Kreutzberger kot član in re- prezentant užitninske družbe. Za postavitev fužine v Fužini pod Bohor- jem se je prvi odločil znani Alojzij Klinz. Najpozneje ob prejetju koncesije sta že bila njegova družabnika Tadej Saam in Jožef Kazimir pl. Protasi. Saam je bil njegov dru- žabnik vsaj še leta 1811. Tri leta potem že beremo, da je direktor podjetja postal Atzl, človek, ki se je nekako 25 let pozneje na široko angažiral v zasavskem premogovni- ! štvu. Ni še točno znano, kdaj sta postala last- i nika fužine Emerich in Terezija pl. Machick. ; Podjetje Lovrenc 1 ob potoku Slepnici je organiziral človek, ki je imel izmed vseh spodnještajerskih fužinarjev morda najvišji ¦ družbeni položaj, če smemo to sklepati iz i njegovega naslova. To je bil Rudolf Jožef i baron Hackelberg Landau, c. kr. komornik, , tajni svetnik, commandeur reda sv. Štefana. Ker sam ni bil železarski strokovnjak, je na- mestil za osrednjega inšpektorja Karla Un- gerja, za fužinskega direktorja Franca Ivana Schultza. Fužina je bila koncesionirana s po- gojem, da bo natalila v visoki peči letno 84 ton surovega železa. Omejitev je bila ukinje- na 14. decembra 1822. Za Rudolfom Jožefom je prevzel podjetje Leopold baron Hackel- berg Landau. S pogodbo z datumom Gros- spertholz, dne 26. februarja 1825, ga je pro- i dal lastniku gospostva Fala, Ferdinandu Martinu Liebmannu, od 1836 dalje baronu ; Rastu. Okrog leta 1850 ali kakšno leto po- zneje ta polplavž ni več talil; ustavil je delo. Morda najmanjše podjetje je bil Lovrenc II, ki se je razvil iz prejšnje orodjarne. Spre- Ozcmlje gozdnega železa med Pohorjem in Bohorjem okoli leta 1840. Znaki pomenijo: Mu. = Muta: Mi. = Mislinja: L. I. in L. II. sta oba Lovrenca; V. = Vitanje; O. = Oplot- nica; F. = Fužina. Debelo pikčasta črta nad Muto je slo- venska narodnostna meja, zobata kolesca upodabljajo fužine, pokončni pravokotniki pa visoke peči. Črtkana meja je meja Štajerske. Vodoravne črtice povedo, kje so kopali železno rudo. Takoj severozahodno od Celja je širša oko- lica Galicije (Galicija, Grmovje, Hramše), nad njo pri Vi- tanju pobočja Paškega Kozjaka. Nekoliko zahodno od obeh je smer proti Velenju. Severovzhodno od Mislinje leži Rib- niško sedlo, severozahodno od nje zaledje Slovenjega Gradca. Južno od Oplotnice se razprostira Konjiška gora. Končno naj omenim še ležišča severovzhodno od Fužine okoli Olimja in Podčetrtka. Okoli Fužine so pobočja Bohorja. ] 147 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO memba v fužino je bila dovoljena domačemu orodjarju Boštjanu Weningerju. S poznejšimi \ povečavami je pričel nekoliko konkurirati so- i sedu Liebmannu-Rastu. Ta je zato prosil ; dvorno komoro, naj odkloni Weningerju na- : daljnje koncesije, toda uslišan ni bil. Kdaj i je prešel Lovrenc II na dr. Franca Ressman- [ na, bo treba še ugotoviti. Vsekakor pa je \ znano, da ga je od njega kupil 20. julija 1838 ; Franc Sackl. Ta mu je bil lastnik vsaj še : konec leta 1849. i 4. ZDRUŽEVANJE FUŽIN V ENI ROKI Zanimivo je, da ni izšla misel o koncen- traciji obratov iz vrst fužinarjev samih, pač pa je prišla od zunaj. V teku sedem let in pol so prišli kar trije obrati v ene same roke, v last Jožefa Steinauerja. Da je »podjetnik« to zmogel, je moral gotovo imeti v blagajni najmanj vsoto 150.000 fl (samo vitanjska fu- žina je laila ocenjena 1804. na 80.000 fl, seveda z gozdovi vred!). Na vprašanje, kako in kdaj je akumuliral Steinauer toliko denarja, da- nes še ne morem odgovoriti. Združevanje je potekalo takole: Najprej je kupil od Ignaca grofa Attemsa 9. maja 1824 Oplotnico, kmalu nato, 22. januarja 1826. prvo polovico, dne 31. januarja 1827 pa drugo polovico obrata v Fužini pod Bohor- jem od Machicka. Končno je 15. novembra 1831 prevzel še Vitanje v smislu poravnalne listine med njim, Steinauerjem in Ivanom Mihaelom Winklerjem (kot njen lastnik je bil vpisan na sodišču šele 13. februarja 1850). Zdi se, da je šlo za nek celotni ali delni dolg, ki ga je Winkler plačal s fužino. Na ta na- čin je združil Steinauer v svoji roki tri fu- žine in eno visoko peč. Do večje koncentracije od te ni prišlo, ker je v bližini rasla nova moderna železarna in se ni več obetal večji dobiček pri fužinar- stvu. Zaradi te in drugih železarn so ostale vse fužine na stopnji manufaktur ali le na pol tovarn in se polagoma preobrazile v orod- jarne in podobno. 5. PREGLED PODELJEVANJA KONCESIJSKIH LISTIN Tu mi gre za to, da strnem spodnještajer- sko fužinarstvo v nekakšno proizvodno enoto. To skušam doseči tako, da ga zajamem v skupno razpredelnico. Vendar moram tu še posebej opozoriti, da mi gre v tem poglavju le za šteoilo koncesijskih listin, torej doku- mentov kot takih. Njihovo vsebino (število in kvaliteto ognjev, kladiv itd.) bom obdelal v posebni razpravi. Razlika je seveda velika. Ena sama koncesijska listina je namreč zelo j pogosto dovoljevala več sprememb istočasno: j postavitev dveh po namenu različnih ognjev, eno ali več kladiv itd. Tolmačenje vsebine koncesijskih listin je v najožji zvezi s tehni- ; ško platjo fužinarstva samega; zato bom pri- | tegnil vsebino dokumentov k obdelavi pri | tehniki. Že tu pa lahko namignem, da bo re- i zultat podoben: največ sprememb zaznamu- jejo leta od vključno 1812 do 1840. Podeljevanje listin po letih in obratih je potekalo takole: Iz razpredelnice razberemo naslednje: 1. V skupaj 64 letih XVIII. stoletja (1724- 1788) je bilo podeljenih vsega skupaj le pet koncesijskih listin, kar je prav toliko, kolikor so jih izdali v sedemletju 1802—1808, torej tik pred globokimi spremembami, ki jih je prinesla ustanovitev Ilirskih provinc. Isto- časno zvemo, da je začetek XIX. stoletja tudi začetek povečanega delovanja spodnještajer- skega fužinarstva. V primeri s Kranjsko in slovenskim delom Koroške je to vsekakor precej pozno. V XVIII. stoletju je znašal časovni interval (seveda čisto računsko!) med posameznimi koncesijami 13 let, v prvih le- tih naslednjega stoletja le še 1,4 leta. 2. Še posebej pomembno je leto 1812 s svo- jimi štirimi koncesijskimi listinami (ali eno na 0,3 leta). Mislim, da so vzroki za to pred- vsem naslednji trije: prvič, ustanovitev Ilir- skih provinc je še bolj spodbodla do tedaj skrite spodn jesta jerske gospodarske sile; drugič, učinek navedenega dekreta iz leta 1810 že sam po sebi; tretjič, razvijajoča se 148 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA civilizacija z večjimi potrebami je zajela tudi južni del Štajerske in terjala nove in številnejše gospodarske dobrine, ne nazadnje fužinarske izdelke. 3. Po krajšem presledku so prejeli spod- nještajerski fužinarji v šestletju 1815—1820 še nadaljnjih sedem koncesij (eno na 0,8 leta). To so — politično gledano — prva leta restavracije, doba relativnega miru in abso- lutizma. 4. V naslednjih letih je »časovna zgošče- nost« nekoliko popustila: v triletju 1826—27— 28 je znašal interval 1,5 leta, v štiriletju od 1837 do 1840 pa 1,3 leta. Računanje časov- nega presledka se zdi na prvi pogled ne- koliko smešna statistika, vendar nam vseeno primerno dobro nakazuje konjunkturna valovanja. 5. Z letom 1840 je bil v glavnem izčrpan »industrializacijski val« na fužinarski osnovi. Kar je sledilo temu, je bila le nekakšna za- polnitev že danega volumna. Kaj bistveno novega se s klasičnim fužinarstvom že ni dalo več doseči, kajti od leta 1830 dalje so se vedno više dvigali dimniki sosednjih Prevalj in kot svarilni prsti žugali Pohorju in njego- vemu podnožju. Še huje je postalo, ko so pri- čeli graditi Štore. 6. Od vseh koncesijskih listin nosi le 20*/o datum XVIII. stoletja, drugih 80«/o doku- mentov pripada manj kot prvi polovici XIX. stoletja. Take rezultate da vodoravno čitanje tabele. Enako zanimive podatke dobiš, če prebiraš razpredelnico v navpični smeri. 7. Tu prednjači Mislinja s svojimi sedmimi dokumenti ali s približno 25 */o vseh spodnje- štajerskih koncesijskih listin. Drugih 75 "/o si razdelijo Muta, Lovrenc I, Oplotnica, Vita- nje itd., v glavnem pohorska skupina pod- jetij. Mislinja se je spopolnjevala najdlje in najvztrajneje; ko že ni nobena fužina več prosila za koncesije, se je Mislinja vztrajno potegovala zanje. 8. Ne računajoč Mislinje so druge fužine, vzete vse skupaj, prejemale koncesije v glav- nem v dvajsetletju 1802—1820 in sicer sku- paj 15 ali več kot 40 o/o absolutno vseh spod- nještajerskih koncesij. Z letom 1820 je nji- hova ekstenzivnost obstala na doseženi višini. Take, kot so bile, so popolnoma zadoščale potrebam bližnjega tržišča — in finančnim zmogljivostim lastnikov. Ne tako Mislinja, ki se je uporno širila in bi se morda v ugod- nejših okoliščinah celo preobrazila v pravo moderno železarno. Dejstva, nanizana v zgornjih 8 točkah, opi- sujejo le zunanjo, ekstenzivno, formalno zgo- dovino teh podjetij. Daleč važnejše bo se- veda notranje, vsebinsko, kvalitativno tol- mačenje teksta in vsebine koncesijskih listin. 6. TRŽIŠČE Podrobnosti o tržišču so nam presenetljivo malo znane. Samo splošno se lahko reče, da so izdelke obravnavanih fužin, na primer lopate, motike, pluge, železne ograje, vezi za stavbe, sekire, kose, kladiva in podobno pro- dajali v bližnji in daljni okolici ali jih iz- gotavljali po naročilu strank. Spet smo za Mislinjo najbolje poučeni. Dolgo časa ji je bil gospodar Zois, ki jo je vključil v svojo trgovsko politiko — v izvoz v Italijo. Tako nam eden izmed redkih konkretnih podat- kov pravi, da je 9. aprila 1781 pisal Jožef Adam Globočnik, da je poslal iz Mislinje v Ljubljano sodčke z žeblji. Ti so šli gotovo naprej čez morje. Bonaczy je nadaljeval Zoisovo tradicijo. O tem nam pričajo njegovi kontokorenti pri tržaških grosistih. Glede njegovega spodnje- štajerskega tržišča vemo še, da je po naro- čilu izdelal tudi dokaj komplicirane pred- mete. Za potrebe spodnještajerskih premo- govnikov Južne železnice je izdelal leta 1844 tri železne svedre, dalje 28 kratkih zagozd, po štiri velika, srednja in mala prosto tekoča kolesa. Dve leti pozneje je izdelal železne dele za koksno peč v Hrastovcu, ki je tudi bila last tamkajšnjega južnoželezniškega premogovnika. Sicer pa so se skoraj gotovo angažirale pri delih za Južno železnico vse fužine razen obeh pohorskih. To sodelovanje pomeni za njih konjunkturo. Zlasti bi ute- gnila biti razen Mislinje še Muta zaposlena z deli za progo. Na to me navaja neko pre- cej poznejše dejstvo: kot član kartela je Muta izdelovala predvsem tračnične žeblje (»kladveca«) in vijake. 7. LEŽIŠČA ŽELEZOVE RUDE Pri Mislinji kot prvi fužini z visoko pečjo ne vemo od leta 1762 skoraj 20 let nič o tem, kje točno je Zois kopal železovo rudo. Le domnevati moremo po največji verjetnosti, da se ni mnogo oddaljeval od fužine; držal se je pobočij Pohorja in tam iskal rudo. Šele za 2. december 1785 zvemo jasno, da je prejel trikrat po 9 jamskih mer po plani- nah okoli Ribniškega sedla nad izvirom Mi- slinje. Toliko mer je vsekakor veliko. Zna- menje, da je dobro pregledal teren. Domnev- no istega dne je še prejel rudo pri Vitanju (tu je vrtal v hrib v obliki pravega rudnika). V okolico Vitanja se je vrnil še 25. junija 1823, ko je prejel rudo na južnih pobočjih Paškega Kozjaka pri Resniku. Nadaljnje področje, od koder je prihajala ruda za Mislinjo, so bila brda pri Grmovju 149 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO blizu Galicije (9 jamskih mer dne 6. septem- bra 1794, le presežek še 24. julija 1839. Tod je kopal že leta 1782 kranjski fužinar Dio- nizij Urbančič, nekaj pozneje tudi Ruard). Okolica Galicije je sploh bila nadvse po- membno področje, saj je bilo najmanj še 12 lastninskih pisem izdanih za ta okoliš (15. septembra in 11. novembra 1824, 9. marca in II. novembra 1825, presežek 24. julija 1839). V okolico Konjic in žičkega samostana se je naselil 16. januarja 1835 in 25. novembra 1851 (tokrat prav blizu ruševin starega konjiškega gradu). Spet več površine je prejel v Raz- boru pri Starem trgu 7. oktobra 1835. Manj se je kopalo v področju kraja Hramše (18. novembra 1840), medtem ko so bila bolj po- membna ležišča v kraju Stare Slemene pri žičkem samostanu (15. julija 1841 in 27. sep- tembra 1843). Končno je prejel Bonaczy ne- kaj mer dne 25. novembra 1851 pri Velenju in južno od ruševin konjiškega gradu. Po do sedaj pregledanih virih je Mislinja šestnajstkrat prejela lastninska pisma za železovo rudo za devet ali deset raznih kra- jev in za približno 70 jamskih mer površine. Leta 1851 je imela še 48 lastninskih pravic, naslednjega leta le 36 podobnih pravic. V zvezi z rudo se nehote vprašamo, ko- likšna je bila dejanska proizvodnja surovega železa v Mislinji. Nekaj malega podatkov nam pove, da je nataljena količina zelo ni- hala: leta 1819 je znašala 235 ton surovega železa, naslednjega leta 309 ton, za leto (mor- da pa le za del leta) 1821 samo 171 ton. Leta 1831 so pridobili 746 ton železa (cit. po Slokarju), 1841 pa le 137 ton železa (po Slo- karju 99 ton). Pri takšnem nihanju proizvod- nje ima kvaliteta železove rude gotovo od- ločilen pomen. Sicer pa to niti niso tako porazno nizke številke, če pomislimo, da so plavži na Kranjskem natalili v letih okoli 1800 skupaj po 530—540 ton surovega železa. Le mimogrede naj še omenim, da je prejel Bonaczy 9. septembra 1824 eno jamsko mero svinčeve rude severovzhodno od Galicije. Vsekakor je to samo enkraten pojav in iz njega sklepam, da je s svincem bolj eksperi- mentiral, kot pa ga resno mislil eksploatirati. Za taljenje svinca so potrebne posebne peči; zanje ni nikoli prejel nobene koncesije. Pri iskanju železove rude je šla manj v širino bohorska fužina. Alojzij Klinz je imel kope železa tik nad fužino v severnih po- bočjih Bohorja pod vrhoma Oslica in Ko- privnik. Tu je prejel 28. oktobra 1807 skupaj 6 jamskih mer. Naslednjega leta je smel od 30. julija 1808 dalje kopati pri Planini in dalje v smeri proti Laškemu v 4 jamskih merah. V naslednjih letih si je pridobil no- vih pravic v okolici Planine in Kozjega in to v naslednjem zapovrstju: 18. februarja 1809, potem 10. januarja 1811, končno 24. av- gusta 1814. Za tem je nastal dolg premor. Šele leta 1836 je prejel Steinauer na en sam dan, 24. februarja, osem jamskih mer, šest od teh v Sopotah pod Olimjem, dve pri Pod- četrtku. Leta 1831 je Fužina pridobila menda 131 ton surovega železa (cit. po Slokarju), točno 10 let pozneje komaj 48 ton železa (po Slokarju 151 ton). Morda je »kriza« v letu 1841 v zvezi z gradnjo večjega plavža (o njem več pozneje). Najmanj razteznosti je pokazal Lovrenc I. Zanj vemo samo to, da je 24. marca 1817 prejel ležišča v okolici Lovrenca na Pohorju. Skupna količina pridobljenega surovega železa na vsem slovenskem delu Spodnje Štajerske je pričela kmalu po sredini XIX. stoletja naraščati: leta 1850 ....... 473 ton leta 1853 ....... 914 ton leta 1857 ....... 1724 ton Porast je znašal v tem kratkem času več kot 364 odstotkov. Vzrok je seveda v tem, da je tržišče vse bolj povpraševalo po izdelkih iz železa in da je bilo treba zato povečati zmog- ljivost plavžev in izkop rude. Tako je Mislinja s svojo 9,90 m visoko pečjo (fužinska visoka 9,60 m) pridobila leta 1851 že 656 ton suro- vega železa, naslednjega leta celo 709 ton grodlja ob zaposlitvi 4 uradnikov in okoli 35 delavcev. K temu naj pripomnim, da ni do leta 1850 spodnještajerska proizvodnja grodlja nikoli presegla količine 500 ton. Vzrok za skokovito naraščanje po tem letu je v tem, da so Štore kupovale surovo železo v Misli- nji, Fužini, dalje na Savi in v Gradacu v Beli krajini ter celo na Hrvatskem. Pre- delovali so tudi stare tračnice. Točnejši opis razmer v rudnikih imamo le za Mislinjo. Rudarjev šilit je trajal 10 ur na dan. Pri tem je zaslužil približno 9 fl na mesec. S postranskimi šihti na dnevnem kopu, pri popravilu rudniških poti itd. je mogel vsak zaslužiti tudi 11 fl na mesec. Ce računamo mesec po 30 dni, mu je v prvem primeru ostalo 18kr za dnevno oskrbo, v drugem primeru 22 kr na dan. Luč, smodnik in orodje so dobili brezplačno pri podjetju. Cent ali 56 kg železove rude je stal pri jami podjetnika 16 kr. Srednja letna potreba 168—224 ton železove rude se je dala nako- pati s šestimi rudarji. V dnevnem kopu je zmogel nakopati en sam rudar letno 45—56 ton pa tudi več. Podatki veljajo za konec XVIII. stoletja. Take so bile razmere v rudnih ležiščih na ribniških planinah, kjer so kopali magneto- vec (Magneteisenstein). Proti koncu XVIII 150 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZC; ODO VI.NO KRONIKA stoletja so postale zaloge železove rude skrom- nejše. V vitanjskem rudniku na desnem bregu Hudinje, kjer so kopali jeklenec (Spat- eisenstein), je bilo teže. Stroški kopanja so bili večji zaradi izdelave opažev in čestih vrtanj. Zategadelj je stalo 56 kg železove rude že pri jami 56 kr. Ugodno za rudnik je bilo to, da je bil tik ob komercialni cesti Celje—Slovenj Gradec. Za voznino rude od Vitanja do fužine je plačalo podjetje 10 kr za 56 kg, so jo pa pozneje zvišali na 11 kr. Voz- niki so smeli voziti od fužine do Vitanja končne izdelke. Neki podatek navaja, da je imel Bonaczy leta 1851 in 1852 zaposlenih v premogovnikih poleg enega uradnika še 68 delavcev. Naj- večja verjetnost pa je, da je to skupno šte- vilo zaposlenih delavcev (rudarjev in dnevni- čarjev) v vseh rudnikih, tako železovih kot premogovih. 8. VPRAŠANJE OGLJA Spet smo najbolje poučeni o gozdnih raz- merah mislinjske fužine. Zois je imel tam imenje s pripadajočim dominikalnim gozdom in nekaj rezervati. Proti koncu XVIII. sto- letja je njegov gozdni zaklad zlahka kril letno proizvodnjo do 280 ton surovega železa. Kljub vsemu pa je Zois zelo skrbel za to, da ne bi preveč izčrpal svojega vira surovine. Zato je že poleti 1788 naprosil Ivana Mihaela Tschitschka, naj mu proti odškodnini pre- pusti v izrabo del svojega gozda na Pohorju. Tschitschek je na to pristal. Zoisovemu zgledu je sledil tudi Bonaczy. Dne 2. septembra 1839 se je pogodil s Ferdi- nandom baronom Rastom, lastnikom gospo- stva Fala, za posek Rastovega gozda. O cenah oglja vemo naslednje: Zois se je proti koncu XVIII. stoletja pritoževal, da proizvodni stroški naraščajo. Delna krivda za to da je tudi v cenah oglja. Koroški Schaff oglja stane, pravi Zois, nekje 14 kr, drugje 18 kr; dobro da bi bilo, da bi cena ne zrasla preko 20—22 kr za Schaff. Tudi če bi bila tolikšna, bi bila še vedno nižja od cen [so- sednjih] treh fužin in dveh steklarn, ki pla- čujejo za Schaff 27—30—36 kr. Strinja se s tem, da bi plačali ogljarjem 6 kr več za tiste Schaffe oglja, ki presegajo dogovorjeno količino oglja. Koroški Schaff oglja je tehtal 61,6 kg (110 funtov). Za 560 kg izdelkov (1000 funtov ali 1 meiler) je potrošila Mislinja pri dvojnem taljenju 1848 kg oglja, medtem ko so drugi potrošili le 1663 kg oglja. Tose pravi: kolikor so druge fužine morale draže plačevati Schaff oglja, toliko so bolj varčevale z njim. morda celo v škodo kvalitete izdelkov. Eno- staven račun nam pove, da je bila v letih pred 1800 fužina po ogljarski strani še ren- tabilna, če je dobila za 1 fl vsaj 180 kg oglja (približno 3 Schaffe). Ce ga je pa dobila za isti denar le 120 kg (nekako 2 Schaffa), se je že utegnila bližati izgubi — če ni pri tem zniževala mezd fužinskih delavcev. Morda bi se dala nakazati splošna gospo- darska kriza proti koncu XVIII. stoletja z naslednjim bežnim podatkom: Michel An- gelo Zois je zapustil ob smrti premoženja za 1 milijon goldinarjev. Vsa Zoisova podjetja so v skupni bilanci za leto 1780 še izkazovala okoli 150.00011 suficita, dvajset let pozneje komaj 11.000 gld. (Goldinar terezijanske dobe je nihal med 1000—2000 dinarjev današnje vrednosti.) Kako je bilo z Zoisovim kritičnim stanjem v letih 1810—20, bom pa povedal v 10. poglavju. 9. VPELJAVA PREMOGA Občutljivo in nadvse važno vprašanje do- bave oglja sta v prvih desetletjih XIX. sto- letja drugod po svetu že reševala premog in koks. Enostavno zato, ker sta bila cenejša. Kako je bilo pri nas? Pionirstvo pripada na Spodnjem Štajer- skem Bonaczyju. Koncesija iz leta 1826 mu je bila dana prav s pogojem, da bo v novem obratu uporabljal premog. O njem pa skoraj eno desetletje ne zvemo ničesar. Šele v letu 1835 je pričel dejansko kopati premog okoli Slovenjega Gradca, blizu Starega trga. Iz- sledil ga je sicer še pri Kotljah, Zrečah, La- škem, Vitanju itd., a največ ga je izvozil iz starotrških kopov. Statistika priča, da je znašal leta 1845 izkop 170 ton, tik pred nje- govo smrtjo se je pa že povzpel na okoli 340 ton. Ni dvoma, da ga je uporabljal v fužini, vprašanje je le, kako, kje in kdaj. Za sedaj še ni točnejših vesti o eksperimentiranju z njim. Ker je uporabljal starotrški premog, ki je visoko kaloričen in ga ni težko razžve- plati, je skoraj gotovo, da ga je primešal oglju v tistih ognjiščih, kjer so polizdelke le zarili in pripravljali za naslednjo stopnjo ob- delave. Da bi dodajal premog ali razžveplani premog oglju v visoki peči, je izključeno. Po- skusi o koksanju premoga v Mislinji mi niso znani. Čeprav so koksali premog od leta 1846 dalje v Hrastovcu pri Poljčanah, ga Bonaczy ni kupoval. V pritegnitvi premoga k proizvajalnim postopkom vidim če že ne priprav za pre- skok v moderno železarno pa vsaj uvod v modernizacijo fužine kot take. Vsekakor je 1511 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO uvedba premoga faktor, ki ga ne gre pre- zreti ali le registrirati kot dejstvo. Ze to, da je prednjačil Bonaczy, da slutiti, kakšne cilje je zasledoval in da je vsekakor hotel biti napreden železar. Kljub veliki zalogi lesa je videl bodočnost svojega obrata v premogu in koksu. Drugi fužinarji ga še zelo dolgo niso po- snemali. Ostali so raje pri oglju. In pri na pol obrtništvu. 10. ZADOLŽEVANJE Ta faktor se mi zdi tako važen za našo gospodarsko zgodovino preteklega stoletja, da sem mu odmeril posebno in precej dolgo poglavje. Zadolževanje lahko študiramo iz i treh zornih kotov: iz ožje gospodarske per-j spektive (izposojanje zaradi investicij, tre- nutne nelikvidnosti itd.) ; iz širšega narodno- gospodarskega vidika (pasivnost določene ] industrijske panoge); iz zornega kota narod-j nostne politike, če ga seveda vežemo na ta- i kratno politično borbo in na vse, kar je s tem i v zvezi (izposojanje v tujih bankah in po- sledice tega). Za nas so važni vsi trije momenti. Ze kar j na tem mestu moram še posebej opozoriti na opazovanje problema s tretjega stališča: za- dolževanje je namreč neka posebna oblika pojava, ki ga moremo imenovati »vdor tuje- ! ga kapitala«. Seveda je šlo pri izposojanju zavestno le za posojila v čisto gospodarskem ' pomenu besede, za eno izmed funkcij kapi- ; tala, toda značaj upnikov (banke, velika in- i dustrija) in njihova provenienca (Dunaj,] Trst, Gradec, Lolling) imata za nas Slovence i kot prebujajočo se narodnostno manjšino v : letih 1840—1870 in gospodarsko šibkejši pre- del Avstrije nehote tudi širši pomen. Prav to je tista druga ali politična in družbena funk- cija kapitala. Pri izposojevavcih bomo namreč takoj opazili, da domačih upnikov skoraj ni bilo, \ namreč upnikov, ki bi bili doma na sloven- i skem narodnostnem ozemlju. Ce gledamo po- jav z vidika narodnostnega boja, za kar smo glede na politično stanje mnogonacionalne Avstrije in pozneje celo na prevrat kot raz- plet boja upravičeni, vidimo, da upniki niso | bili Slovenci, torej so bili v nekem pomenu ; tujci. Z dajanjem posojil na obresti se nam- ; reč ni krepil »slovenski« ali domači kapital; denar ni ostal v družbi, živeči na slovenskem narodnostnem ozemlju in ni povečeval tu- ; kajšnjega narodnega dohodka, ampak je od- tekal na drugo stran narodnostne meje in s tem slabil domačo družbo, domači kapital. Izposojali so zlasti »tujci«, ker se je pri njih zaradi določenega zgodovinskega razvoja kapital hitreje akumuliral. Tako se je nji- hova senca razprostrla tudi nad spodnje- štajerskimi fužinami. Domači obrati so v i določeni meri in vsaj v nekem smislu pri- : hajali pod vpliv »tujega« kapitala in zato | v območje drugačne gospodarske politike, i Tako se niso mogle dovolj razviti silnice do- i mačega, lastnega gospodarstva. Komponento »izposojanje« moram najprej ¦ podati čisto faktografsko, šele potem bom : mogel zaokrožiti dejstva v neko ugotovitev. \ Največ so se zadolževale fužine Mislinja, Vitanje, Muta. Pri mislinjski se je zadolževal že Žiga Zois, vendar samo v rodbinskem j krogu. Razen 2000 fl, ki si jih je sposodil pri ] Jožefu Gorzanerju ml. v korist Mislinje leta ! 1812, odpade glavna vsota posojil na leto ; 1813 (Ilirske province in gospodarske posle- | dice!). Dne 1. julija 1813 je izdal njegov po- j oblaščenec Jožef pl. Lehmann zadolžnico za j 30.000 f 1 po 5 */o v korist Zoisovega nečaka j Antona Bonaczyja, potem za 6920 f 1 po 4 "/o v dobro drugega nečaka Avguština Zoisa, dalje za 6000 fl po 4 "/o v plus Antonije Zois, končno za 20.000 fl po 5 */o v prid Ceciliji Zois. Že dne 10. septembra 1819 je prešlo po- i sojilo Antonije Zois v last Ivane pl. Lehmann \ roj. Zois. Cecilija pa je 11. junija 1833 odsto- pila od svoje vsote 20.000 fl eno desetino ali 2000 fl Mariji Marussig, rojeni pl. Gold. Skupna vsota rodbinskih posojil je zna- ! šala 62.920 fl; od tega je posodil nečak Anton ' Bonaczy skoraj polovico. Že 28. februarja ; 1817 je Bonaczy zastavil svojo vlogo 30.000 fl ! borzni grosistični kompaniji Kern & Comp, za že dane in še v bodočnosti dane predujme. ' In res je bila že 4. avgusta 1818 vpisana po- ' godba med Bonaczyjem in grosistom Kernom j & Comp, za zavarovanje 10.000 fl, danih v \ korist Marije Bonaczy pl. Bonazza, roj. Ha- i genauer. Dne 10. septembra 1819 so podpisali v Gradcu listino (dve leti pozneje superin- tabulirano), s katero je prešel kapital 6000 fi Antonije Zois v last Ivane Lehmann, roj. Zois. Dne 1. januarja 1827 se je Bonaczy za- dolžil za 8000 ti pri zagrebškem škofu Maksi- ; milijanu Vrhoven pl. Rahitovcu. Preden se i bom lotil velikih in pomembnih transakcij , v letu 1841, moram v nekaj stavkih pojasniti posebno obliko odvisnosti, ki je imela v bi- stvu značaj dolga, zadolžnice. To je prenota- | cija kontokorenta ali predznamba tekočega j računa. Prenotacija se je seveda vpisovala v rudarske knjige kot vse druge važne za- deve. Bonaczy je imel poslovne zveze med dru- gim tudi z grosisti v Trstu in na Dunaju. Pri njih je imel tekoče račune. Zaradi občas- nih kratkoročnih dolgov in nelikvidnosti mu \ 152 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA je bil blokiran določeni del finančnih sred- stev s tekočega računa (opravila se je pre- notacija ali predznamba). Za prenotirano vsoto je do izplačila jamčil s fužino, z visoko pečjo, rudniki železa, premoga itd. Po rešitvi obvez je bil kontokorent spet sproščen. Tako sta mu bila na en sam dan, to je 22. maja 1841, prenotirana dva kontokorenta v korist tržaških kapitalistov, prvi v višini 70.246 f 1 35 kr v korist grosista, ki se je pisal Luigi Pezzer, drugi v višini 55.733 fl 2 kr v dobro grosista z imenom J. Hagenauer. Kmalu nato je bila ta poslednja vsota super- prenotirana v korist tržaških bankirjev (Banquiers) s firmo Morpurgo & Parente. Tri tedne pozneje je bil prenotiran kontokorent z dne 23. maja za zavarovanje terjatev 6836 fl 59 kr in 28.000 f 1 v korist grosista z imenom Pompej pl. Panzera (v primeri s firmo Mor- purgo & Parente so bili do tedaj grosisti Pezzer, Hagenauer in Panzera v naši gospo- darski zgodovini manj znani). Po teh transakcijah se je Bonaczy takoj obrnil še na Dunaj. Tekoči račun z dne 26. maja je bil predznamovan za zavarova- nje vsote 6160 fl v korist grosistične tvrdke Arnstein & Eskeles. Iskal je pomoč tudi pri industrialcih: za zavarovanje terjatve v ko- rist Evgena pl. Dickmanna je bil prenotiran kontokorent z dne 3. junija za varstvo 20.966 f 1 20 kr. Vse navedene predznambe so ugasnile še v teku avgusta 1841 (Arnstein-Eskelesova 1. septembra). Ce še navedem, da je izdal Bonaczy 18. maja 1841 menico za 7063 fl 48 kr v korist Jožefa Dimmerja, in 1. oktobra zadolžnico za 18.000 fl Ceciliji Zois s pogojem zakupne pravice v njeno korist, sem navedel vse male in srednje partnerje. Ostane še omemba naj- večjega kreditorja, to je. Prve avstrijske hra- nilnice (Erste österreichische Sparrkasse), ki mu je posodila 4. avgusta istega leta kar 260.000 fl. Vsota je bila zanj tolikšno breme, da je bilo odplačanih do 6. februarja 1854 komaj 40.00011. Dolžnih 220.00011 je pre- pisala hranilnica na Splošni oskrbovalni za- vod (Allgemeine Versorgungs-Anstalt), ker sta se oba zavoda tik pred tem fuzionirala. Bonaczy je medtem umrl. Tako je še po njegovi smrti stegovala roko nad niislinjsko fužino tuja tvrdka in to tja v osemdeseta leta XIX. stoletja. Vrsto Bonaczyjevih upnikov zaključujem z naslednjima dvema kreditorjema : v za- četku leta 1844 je izročil Ivanu baronu Paum- gartnu menico za 10.000 fl, zadnjega decem- bra 1851 pa je bil prenotiran kontokorent dunajske grosistične firme Frauer & Comp, za zavarovanje saldo ostanka 23.289 fl 51 kr. Vitanjska fužina je bila obremenjena z manjšimi obveznostmi. Tako se je zadolžil Jožef Krammer 2. novembra 1795 za 2000 fl pri Dominiki pl. Monsperg. Več se je zadol- ževal Matija Anker. Dne 31. maja 1806 je superintabuliral Ivan pl. Bellan njemu v bre- me 6000 fl. Deset let pozneje, 20. novembra 1816, je bila vpisana zadolžnica, ki jo je iz- dal dr. Vogl v korist Helene pl. Reichenberg v višini 25.000 fl. Cez pol leta je bila vsota intabulirana na Krammerjev tretjinski delež pri fužini. Končno je bila prenotirana 25. fe- bruarja 1818 službena pogodba z dne 1. av- gusta 1817 med Blažem Mayerjem (svinčar- skim podjetnikom v slovenski Koroški) in dr. Voglom & Comp, za zavarovanje obveze in kavcije v višini 10.000 fl. Pri mucki fužini opazimo pri zadolževanju seveda mnogo podobnih pojavov. Tudi to podjetje se je najbolj zadolževalo v letu 1841. Skupna vsota finančnih transakcij se je po- vzpela na 25.488 fl. Vsekakor moram na prvem mestu omeniti Štajersko hranilnico, ki je lastnikoma posodila 1. maja kar 12.500 fl. Dne 13. maja 1846 je bil eksekutivno inta- buliran v škodo Gustava in Clelije Jäger in v korist hranilnice ostanek še vedno v višini 11.800 fl. Prav tako v maju 1841 sta oba Jägra že izdala jamstveno listino za 5000 fl v korist Dickmannovega železarskega pod- jetja v Löllingu. Nekaj pozneje se je opra- vilo še nekaj prenotacij kontokorentov : dne 7. julija za zavarovanje terjatve v višini 5688 fl 24 kr v korist hlittenberške železarske družbe Rauscher v koroškem Št. Vidu; dne 17. novembra je bila izdana prima menica za 2300 fl na ordro Jožefa Žerjava, ki jo je potegnil Martin Žerjav, akceptiral pa Anton Jäger; končno je bil 21. maja 1842 prenotiran kontokorent z dne 31. decembra 1841 za za- varovanje 3.024 fl v korist dunajske banke Frauer & Comp. Menica z datumom 27. aprila 1843 v višini 1750 fl je bila na eksekutivni način intabulirana v breme Gustava in Cle- lije. Vsekakor moram omeniti še menico za 2073 fl 53 kr, ki jo je izdal 1. julija 1844 sebi v korist koroški železarski podjetnik Gustav grof Egger in sta jo oba Jägra akceptirala. Za zaključek naj navedem le še dejstvo, da si je 17. novembra 1849 sposodil Franc SackI pri Frideriku Brunu Andrieuju 681 fl 59 kr. Navedene transakcije nam povedo mnogo. Ce si odmislimo izposojanje v rodbinskem krogu, vidimo, da pripadajo največje finanč- ne obveznosti letu 1841. Vsota posojil oziroma dolgov se je povzpela na 312.000 fl. V to veli- kansko vsoto pa prenotacije kontokorentov niti niso vštete! Gre le za bančni kapital, v manjši meri za menice in druga jamstva. 153 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Dalje vidimo, da se največkrat omenjata Trst in Dunaj. To še zdaleč ni nobeno na- ključje, saj sta to dve mesti z močnimi ban- kami in podjetniki. Trst zato, ker je bil pri- stanišče vse Avstrije, Dunaj zato, ker je bil pač prestolnica. Kapital se je najhitreje aku- muliral v teh dveh mestih in tako je mogel že sorazmerno zgodaj intenzivno sodelovati pri utemeljevanju raznovrstne industrije na slovenskem narodnostnem ozemlju: sladkorne in tekstilne industrije, premogovnikov itd., da gradnje Južne železnice ne omenjam še posebej. Ce gledamo problem s slovenskega narodnostnega stališča, lahko rečemo, da je bil uvoz kapitala na slovensko ozemlje naj- močnejši prav iz teh dveh »tujih« mest. Ne morem dovolj močno podčrtati, kako zelo odločilno je bilo to dejstvo na potek gospo- darske zgodovine slovenskega naroda. Ob- dobje firm Morpurgo & Parente, Arnstein & Eskeles, Revoltella, Rothschild in sinovi, po- zneje tudi tvrdk iz Gradca, gotovo zasluži posebno razpravo. 11. KONCESIONIRANJE ŽELEZARNE ŠTORE Prav sredi XIX. stoletja je prišlo v sloven- skem delu Štajerske do silne spremembe. Njeno bistvo so prav gotovo doumeli hkrati in takoj vsi tamkajšnji fužinarji. Dne 17. no- vembra 1850 je namreč podelilo ministrstvo za poljedelstvo in rudarstvo Frideriku Brunu Andrieuju koncesijo za zgraditev pudlarne in valjarne na njegovem lastnem zemljišču. Zdi se, da je Andrieu dobro pretehtal vse stvarne okoliščine (železnica, bližina Italije, zaloge premoga, šibka lokalna konkurenca, zadostna lastna finančna sredstva, sosedstvo gozdov) in se hitro odločil za Štore. Že med pripravami za prošnjo in prejem koncesije je s pogodbo z dne 23. januarja 1850 kupil od Ignaca Novaka premogovnik Pečovje v neposredni bližini Štor. Koncesija je obsegala pet enojnih pudlovk z ognjišči za predogrevanje, tri enojne varil- ne peči, dve enojni žarilni peči, ogenj za orodjarja, plosko kladivo, valjčno linijo za pločevino in grudasto železo, eno valjčno linijo za grobo palično železo, drugo za fino in žično železo, dvoje škarij, prve plamenske, druge za pločevino, cirkularko, ventilator za peči in orodjarno, kladivo za ravnanje, struž- nico. Dve pudlovki in dve varilni peči sta dobili parne kotle, ki so se ogrevali z odvečno toploto teh peči. Koncesija se je dala s po- gojem, da se bo uporabljalo zgolj fosilno gorivo (premog). Ze med gradnjo samo je pričelo Andrieuju zmanjkovati denarja ali pa se ni več zanimal za železarstvo. To sklepam iz dejstva, da sta premogovnik Govce že kupila 20. avgusta 1851 Friderik Bruno Andrieu in Pavel pl. Putzer iz tirolskega Bozna. To sta storila, pravi vir, pod vplivom Ivana pl. Putzerja. Enako zanimiva sta tudi naslednja dva po- datka: Pavel pl. Putzer je kupil 25. septem- bra 1851 premog v Breznu pri Laškem od prejšnjih lastnikov Tomaža Grilca in Jožefa Drascha; Andrieu je dal Ivanu in Pavlu pl. Putzerju predujem za izgradnjo Štor. Iz te- ga sledi, da je verjetneje, da je Andrieu rade volje prepustil Store Putzerjema in jima pri gradnji celo pomagal. Tako je prišlo do tega, da je 22. januarja 1852 kupil Pavel pl. Putzer Andrieujevo kon- cesijo. Po ogledu naprav v Štorah in po opravitvi raznih formalnosti so Putzerju pri- znali koncesijo dne 30. novembra 1853. Kmalu nato je nastopil službo v novem podjetju Putzerjev opolnomočenec Henrik Vittorelli, kmalu za njim kot direktor Karel Avgust Frey. Ambiciozni Bonaczy je torej še utegnil vi- deti, kako ga je Putzer spodrinil s svojimi Storanii. Konec leta 1853 je za zgodovino spodnještajerskega železarstva kar simboli- čen: klasični fužinar Bonaczy je umrl, Putzer se je odločil končati začeto delo — spustiti Štore v pogon. 12. PUTZERJEVO ZADOLŽEVANJE Spet sta stopila v osprednje Dunaj in Trst. Najprej Dunaj. Dne 18. decembra 1857 je Putzerju posodil Kreditni zavod za trgovino in obrt (Credit-Anstalt für Handel und Ge- werbe) 50.000 fl, dva meseca pozneje, 20. fe- bruarja 1858, nadaljnjih 50.000 fl. Zašel bi predaleč, če bi pojasnjeval ta- kratne spremembe v Avstriji v področju de- narništva. Le nakažem naj položaj. Stare fužinarje so podpirale grosistične tvrdke (po- leg blagovnega prometa so se ukvarjale tudi s kreditnimi posli, čeprav niso bile registri- rane kot prave banke), moderne železarne pa so fiiiansirali pravi denarni zavodi, ki so bili vsi delniške družbe. Ta primerjava skriva v sebi silne kvantitativne in kvalita- tivne spremembe v takratni Avstriji. Pri istem kreditnem zavodu si je sposodil Putzer 31. maja 1859 nadaljnjih 60.00011. Za posojilo z dne 9. avgusta 1862 v višini 75.000 fl pa je zahteval in tudi prejel Credit-Anstalt že hipotečno kritje. Že pred tem, 28. novem- bra 1861, si je Putzer izposloval predujem 50.000 fl, ki je šel v korist avstrijski vrhovni mornariški komandi. S tem je stopil v ospred- je Trst, toda ne več v civilni obleki. I 154 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 13. VOJNO DOBAVITELJSTVO , Znano dejstvo gospodarske zgodovine ka • terekoli države je, da so trgovci in podjetniki j vedno radi postali liferanti za armado. Te možnosti Putzer ni zanemaril. Komaj se je dobro postavil na noge, že je prejel 51. av- gusta 1862 predujma od vojne mornarice i oziroma od mornariškega ministrstva na ra- čun bodočih dobav za mornarico v višini 350.000 fl. Njegov nadaljnji korak je bil, da je sklenil 14. julija 1863 v Trstu pogodbo o dobavi oklepnih plošč pristaniškemu ad- miralatu v Trstu za 26.000 fl. V splošnem je bil to čas, ko je Avstrija po zgledu drugih mornaric prešla na gradnjo i železnih vojnih ladij s parnim pogonom. To j je dalo dela mnogim železarnam in strojnim i tovarnam, ne nazadnje Štoram. V poznejših j letih je gotovo še kaj prodal mornarici, toda tu tega prometa že ne morem več zasledo- vati. 14. TEHNIČNA OPREMA , , Da je Putzer vse to zmogel izdelati hitro in dobro, je moral imeti železarno stalno na primerni tehnični ravni. Neki podatki pra- vijo, da je vgradil Putzer prvi parni stroj s 85 KM leta 1852. Dve leti pozneje je spustil v pogon drugega, ki je imel le 2 KM. Pač pa je v letu 1855 pričelo delovati kladivo teže 4,6 tone na pogon s parnim strojem 15 KM. Leta 1856 je montiral še štiri parne stroje s skupaj 96 KM. Naslednjega leta je že obra- tovalo 6 peči za pudlanje, peč za cementno jeklo, 6 varilnih peči, 8 valjčnih prog, 4 škar- je itd. Tovarna je predelala 3640 ton suro- vega železa in potrošila 14.500 ton premoga. Zaposlenih je bilo 7 uradnikov, 4 nadzorniki, 350 delavcev, 18 vajencev in 397 (!) »rudar- jev«. Razmere so se močno spremenile v letu 1858: Putzer je imel sicer že tri peči za ce- mentno jeklo (število drugih proizvajalnih sredstev je ostalo nespremenjeno, le da je v Pečovju postavil takrat parni stroj 15 KM za dviganje vode), zato pa le še 100 delavcev, 10 vajencev, 108 »rudarjev«. Druge je zajela redukcija in jih postavila na cesto. Krizo je moral Putzer dokaj ugodno pre- stati, sicer ne bi do vključno januarja 1862 vgradil še eno talilno peč, Jonvalovo turbiüo, opekarno z dvema pečema in izdelovalnico talilnih loncev ali tiglov, ustanovil modelno delavnico za mizarstvo in zgradil železniško progo od premogovnika Pečovja do železarne — itd. Vse je bilo vredno 515.000 fl. To je več, kot so bile vredne vse spodnještajerske fu- žine skupaj. Ker niso mogle te niti od daleč več držati koraka s Štorami, so ostale komaj kaj več kot orodjarne na vodni pogon. Moč Stor bomo dobro spoznali s pomočjo naslednje primerjave: leta 1865 je imela vsa Spodnja Štajerska 26 parnih strojev s 656 KM, od tega samo železarna 9 parnih strojev z 290 KM. To se pravi, da je njej pripadla več kot tretjina parnih strojev z nekaj manj kot polovico konjskih moči. Kaj naj bi spričo tega še zmogle klasične fužine? 13. DELNIŠKA DRUŽBA Modernizacija železarn je sedaj potekala hitreje in v večjem obsegu kot nekdaj spo- polnjevanje fužin. Izumi so si sledili z večjo naglico, tržišče je terjalo kar najkrajši do- bavni rok. Kvaliteta izdelkov je morala v vsakem pogledu zadostiti naročilom. Kdor tega ni zmogel, je bil v nevarnosti, da bo zgubil tržišče. Za primerno spopolnjevanje so bile potrebne vedno nove in nove investi- cije. Putzer vsega tega ni zmogel več sam. Pristal je na ustanovitev delniške družbe. Pogodba o tem je bila podpisana 30. junija 1865. Statute za delniško družbo je ministrstvo odobrilo 22. decembra 1865. Po sklepu z dne 1. februarja 1867 je bila vključena vsa imo- vina v podjetje z naslovom »Rudarska in železarska delniška družba Štore« (Berg- und HüttenwerksTActien-Gesellschaft Store). , OPOMBE Zgodovine spodnještajerskih fužin po letu 1852 se v razpravi podrobneje ne lotevam več iz dveh razlogov: prvič, ker so se te po navede- nem času že znašle v podrejenem položaju (prvi parni stroj v Štorahl), — meni pa gre tu za vodilno dogajanje, — drugič, ker je litera- ture, ki obravnava zgodovino fužin v drugi po- lovici XIX. stoletja, kar precej (čeprav različne kvalitete). Omejujem se na navedbo le neka- terih standardnih del: Bericht der Gratzer Handels- und Gewerbekammer za leta 1852, 1853, 1857 itd., vmes pa Statistischer Ausweis der Grazer Handels- und Gewerbekammer. — Josef Rossiwall, Die Eisen-Industrie des Herzog- thums Steiermark in Jahre 1857; Wien 1860 (Mit- theilungen aus dem Gebiete der Statistik, VIII. Jgg.). — Bericht des statistischen Comités in Leoben über den Zustand der Eisen-Industrie in Steiermark, Kärnthen und Krain ... Bruck a. M. 1859. — Hlubek, Ein treues Bild des Herzog- thumes Steiermark, Gratz 1860. — Tudi nekaj leksikonov starejšega in novejšega datuma ima 155 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO podatke o obravnavanih fužinah, enako uradne Tafeln zur Statistik der österreichischen Monar- chie. Zbrati to in drugo literaturo in prepisati iz nje želene podatke, pač ni težko delo. Teže je, preveriti točnost teh podatkov s po- močjo virov. Če pa se že pripravimo k temu, potem je bolje poseči sploh samo po virih. Saj ima napake in pomanjkljivosti celo tako delo kot je Hansa Pircheggerja Geschichte der Steier- mark 1740—1919 und die Kultur- und Wirt- schaftsgeschichte 1500—1919, Graz-Wien-Leipzig 1934 (spodnještajerskega fužinarstva se loti prav na kratko na straneh 259, 310, 311). Odlični sta dve knjigi istega pisca, prva z naslovom Das steirische Eisenwesen bis 1564 — Mit einem Ueberblick über das Kärntner Eisenwesen, Graz 1937 (Steirisches Eisen. Beiträge zur Geschichte des österreichischen Eisenwesens, II), druga z naslovom Das steirische Eisenwesen von 1564 bis 1625, Graz 1939 (Steirisches Eisen. Beiträge..., III). Za njim ne zaostaja Hermann Wiessner, Ge- schichte des kärntner Bergbaues, III. Teil, Kärnt- ner Eisen (Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, 41. und 42. Band), Klagenfurt 1953. Najšibkejši, čeprav gotovo še vedno zelo uporaben, je Alfons Müllner s svojo Geschichte des Eisens in Krain ..., Wien 1909. Škoda je le, da Wiessner in Müllner nimata svojih monogra- fij dobro urejenih in preglednih in da Pircheg- ger ne seže še v prva desetletja XIX. stoletja. Vendar se da na osnovi njihovih del in morda s pritegnitvijo moje razpravice že napraviti do- ber pregled fužinarstva na slovenskem narod- nostnem ozemlju pred vznikom modernih žele- zarn. To delo ne bi bilo odveč, ker je vsakomur znano, kolikšen je delež fužinarstva in pozneje železarskih veleobratov pri narodnem dohodku. Da bi morali pri tem upoštevati še spise drugih piscev, se razume samo po sebi (Joža Gašperšič, Franjo Baš, Ciril Rekar, Ivan Mohorič, Marija Verbičeva itd.). Za širši okvir more služiti Ivana Slokarja Geschichte der österreichischen Indu- strie..., Wien 1914 {gi. tudi str. 468 si.). Pri 2. poglavju sem se opiral še na delo Max. Jo- sepha Gritznerja, Handbuch d. kärntner. Kam- merordnung vom 24. April 1759, Klagenturt 1843. Seveda pa raziskovanje zgodovine spodnje- štajerskega fužinarstva še zdaleč ni končano. Kdor bo hotel napisati kaj temeljitejšega, bo moral vsekakor preštudirati vire v dunajskih in graških arhivih, tudi mariborskega ne bo smel prezreti. Kako je z arhivskimi fondi tistih trža- ških in dunajskih grosistov, ki jih navajam v besedilu razprave, mi ni znano. Jaz sem k svo- jemu delu pritegnil le tiste arhivske fonde, ki jih hrani Državni arhiv LR Slovenije v Ljublja- ni. To so tri rudarske knjige, Zoisov arhiv in Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, fase. 25 (Razno; ovoj Rudarstvo). Fevdna in koncesijska knjiga obravnava Mi- slinjo na straneh 35, 97, 101 si., 152 si., 187 si, 191 si., 206 si.; Muta je zabeležena na str. 182 si.; o Oplotnici je govora na str. 131 in 200; za Vitanje glej str. 201; Fužino najdeš takoj na str. 1 sL; Lovrenc I je popisan na str. 169 si.; sledi mu Lovrenc II na straneh 176, 181; navedbe za Štore išči na straneh 124, 227. Rudarska knjiga A (ali: Steiermärkisches Berg- hauptbuch für den Cillier Kreis) ima največ podatkov za Mislinjo. To so strani: 245 si., 257 si., 281 si., 401, 409, 525, 533 si., 609 si., 645 si., 845 si. Druge fužine so zastopane šibkeje: Oplot- nica str. 345 si., 353; Fužina str. 1 si., 721; Štore 277 si., 695; 703, 735. Rudarska knjiga B obdeluje Mislinjo na str. 570; Mute se loti na str. 62 si., 66, 70 si.; Vitanje je zastopano na str. 82, 86, 90 si.; Lovrenc I ima mesto na str. 1 in 21, Lovrenc II pa na str. 42, 46; za Štore prelistaj strani 242, 246, 250 si. Zoisov arhiv, fase. 29 (Rudniki in fužine), ima poseben ovoj z napisom Fužina Mislinja. Mislim, da je tu jedro Zoisovih podatkov za mislinjski obrat; nekaj malega je še v fase. 7 tega fonda. Spis iz Zbirke Muzejskega društva za Kranj- sko, kjer je opis plavža, žebljarne in orodjarne v Fužini pod Bohorjem, ni datiran, vendar do- mnevam, da je iz sredine XIX. stoletja ali še mlajši. Pisec navaja, da leži obrat v okolici, ki ima okoli 7000 ha gozda. To da zadostuje fužini za 585 let obratovanja, kajti vsaka kubična klaf- tra lesa da da 18 sodčkov (Fassl) oglja, fužina pa ga potroši letno 40.000 sodčkov. Članka, ki ga je objavil Josip Mravljak v Časopisu za zgodovino in narodopisje leta 1936, str. 129—132, in ima naslov Plavž pri Sv. Pri- možu na Pohorju, nisem mogel upoštevati, ker se mi zdi trditev o obstoju plavža v tem kraju zelo problematična. Zgoraj citirana koncesijska knjiga nima podatkov o plavžu za čas, ki je okvir moje razprave. Sicer bom pa o fužinar- skih napravah pri Sv. Primožu več napisal pri opisu tehniške plati spodnještajerskih fužin. 156 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA RUDARSKO POKLICNO ZNAMENJE »KLADIVO IN KLIN« JOŽE GASPERSIC Od besede resda različen, a kakor ona neobhoden služabnik duha in kulture je orodje. Med delom in orodjem je čudna j vez in neprestano povezovanje obojega in z i obojim vodi v simbolizacijo enostavnih, vsak- danjih sprav, da postanejo poklicna zname- nja, spoznavni znaki, ki ne govore le o vrsti človekove dejavnosti, temveč nas spominjajo tudi njenih okoliščin npr. težavnosti, po- membnosti, uspešnosti, zgodovine itd. Odkar ga poznamo, je rudarski znak dvojica med seboj različnih, a vsak zase v bi- = stvu enakih ročnih odkopnih orodij za razno- j vrstno rudo v skladih, eno za desno, drugo i za levo roko, ki sta danes in v taki zvezi komaj še kje v rabi. Obe orodji sta bili v delu neločljiva enota, nobeno se ni lotevalo od- kopa vanja brez drugega. Ko prištejemo še j kratki, enoročni toporišči, spoznamo vso staro odkopno druščino pri delu in v sim- bolu. Odkar je človek v srednjem veku začel riti po jaških in rovih v zemeljske globine, da bi odkopal njihove zaklade, je odslužila težka dvoročna rovača, ker je rudarju ni bilo mo- goče vihteti v sklonjeni, klečeči ali ležeči drži. V nizkem, tesnem, mračnem in krušlji- vem okolju, kjer je bilo rude navadno več ali boljše, mu je bilo bolj pripravno enoročno, ) Rudar pri delu z rovačo krajše in lažje, dasi dvojno orodje, ki mu je nekoliko sproščalo gibanje rok. Vendar ju ni nosil na svetlo, temveč ju je spravljal v jami, ob posebnih prilikah, morda v liku, ki ga kaže rudarski znak: kladivo je položil i iz desnice s koncem toporišča proti sebi, kri- žem čez kladivo pa je odlagal levo orodje. o katerem bo še beseda, z vrhom toporišča proti sebi. Tako je označeval mesto, do koder se je rudarju izmerila in obračunala količina nakopane rude, ali mesto, kjer je stala od- kopana ločilna stena s sosedom ali pa so lik sestavili o delopustih. Križem položeni od- kopni orodji sta bili posebno prazniško zna- menje. ščit s strguljo in rovačo iz leta 1453 Motiv dvojnega odkopnega orodja s topo- rišči in lik njegovega odlaganja sta z milijon- kratno ponovitvijo po širokem svetu postala svetovni rudarski znak, ki ga stoletja poslej niso bistveno spremenila, čeprav postaja ru- darska tehnika v zadnjih desetletjih dru- gačna, saj grade namesto ročnih orodij za- motane električne odkopne stroje. Kaj vidimo v drugem orodju rudarskega znaka? Nemci od začetka imenujejo simbol »Schlägel und Eisen«, kakor je povedal Ma- thesius 1559. Polno ime drugega dela simbola se imenuje »Bergeisen« in Agricola ga tudi tako imenuje ob njegovi risbi. Sicer redko srečamo to polno ime. Tako, kot pravijo sim- bolu, imenujejo Nemci tudi obe orodji, misleč na njuno delo v tehniškem pogledu. Oglejmo si to delo! Schlägel smo prevedli s kladivom. Zakaj niso rekli Hammer? Cigaletu je Schlägel preje leseno kot železno kladivo, torej kij, kijec, o katerem vemo, da je in da je bil" lesen. Ali Eisen, Bergeisen, torej železo, ru- darsko železo kot ime drugega dela rudar- 157 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO skega znaka poleg Schlägel, lesen kijec za prvi del znaka, ne vzbuja vprašanj iz zgodo- vine orodja, npr., če morda rudarska »kla- diva« v davnini niso bila lesena? Ali je narod pravil nekemu orodju »železo« s posebnim ozirom na leseni kijec in ni imel za železo Rudarski znak na stropu cerkve sv. Petra v Radovljici iz ] leta 1459 (foto SI. Vengar, december 1961). Obe orodji sta I kladivi s profiliranima ioporiščema bolj določnega imena po delu? Pri nas še sedaj zabijajo z lesenim kijem kline in za- gozde — železne ali lesene — v klade, ki jih hočejo razcepiti, kalati. Nasajeni klini, na toporišča nataknjene in pričvrščene ostre kline so sekire, cepavke, gorenjsko klavnice, na svetu take kot nasajen ozek visok klin. Kljub drugačnemu nasadilu in drugi obliki si zato upamo tudi staremu rudarskemu Eisen reči »nasajeni klin« ali krajše »klin« in prevajamo celo ime rudarskega znaka s kladivom inklinom! Rudarski znak na stropu rožnovenske kapele v župni cerkvi sv. Petra v Radovljici (foto SI. Vengar). Kropa, Kamna gorica in Bohinj so bili v radovljiški župniji; kapela je bila zgrajena nekaj let kasneje kot pa cerkveni strop. — ProfUacija toporišč obeh kladiv slabo razločna. Kladiva prejšnje in te slike morda niso rudarska kljub Mii 437 Vse to orodje v dvoje je bilo v rokah ene- ga človeka, kot kaže Agricolova slika v 1. št. letošnje Kronike. Rudar na enem kolenu kle- če je nastavil klin na rudni sklad v steni, kjer je slutil, da se bo ruda odklala. Na klin je udarjal s kladivom, da ga je pognal v raz- poko, dokler se ni gmota odkrhnila. Ce je hotel dobiti daljše kose, je h klinu priložil dolage. Potrebno poč je vsekal z daljšim vit- ke jšim ostrim klinom (Ritzeisen), ki ga Cigale z Vodnikom prevaja kot »veliki sveder«, kar je menda tehniško nepravilno. Tak nasajen tanek klin-risavnik je bilo treba umetelno in narahlo voditi in nastavljati, da mu ni ostri- na otopela, kakor tudi drvar išče klinu po celi kladi mesto, kjer bo najbolj živo prijel. Načeto zev je rudar nadalje odpiral z debe- lejšimi zagozdami (Plötze), da so jo razgnale. Kje, kdaj in kako je prišel v rabo simbol »kladiva in klina« in (pred tem) njegova tehnika? Ergolog Wilsdorf razpravlja o delu in delovnem orodju rudarjev v saškem Rudo- gorju v XVI. stol. v petem zvezku knjige »Deutsches Jahrbuch für Volkskunde, 1959« in ceni količino porabljenih nastavnih klinov (Bergeisen) v omenjenem Rudogorju od XVI. stol. dalje na nekako 200 milijonov primer- kov. Hkrati ugotavlja, da jih sedaj v muze- Kladivo in klin sta položena ali vdolbena znamenja. Nad njima črka W. Preris pečata. Konca toporišč zaobljena. — Stara fužina v Bohinju XVI. stol. Mu 344, 345 jih Rudogorja ni niti 100 primerkov več. Gre mu namreč za metalografske preiskave tega orodja bolj kot za zunanje meritve, ki so dale povprečno dolžino klina od 9,2 do 9,5 cm. Brinellova trdota namreč more biti od 80 in : 90 do 400 in 450, kar so neznanske razlike! Tudi za kladiva (Schlägel) mu ne zadostuje samo navedba povprečne teže med 1,4 do 1,6 kg in pa obris. Tolikšna gomila klinov je nedvomno zahtevala ustrezno število kladiv, pač nekaj milijonov. Gora orodja v novem sistemu nam olajšuje sklep, da je bilo tu ali i v podobnih razmerah in v več krajih Sred- j nje Evrope rojstvo rudarskega znaka. . J 158 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Govorili smo o starejši tehniki rovače (Keil- haue). Z njo smo imenovali v eni sapi še strguljo (Kratze), ki ju najdemo obe naslikani ''. na ščitu kot emblem pri liku rudarja iz leta ; Rimrdova rudosledna tabla na Jesenicah iz leta 1760 (muzej). Nepravilen znak zaradi zamenjave lege klina. Nepravilna oblika klina. Konca toporišč zaobljena {foto Fr. Torkar, j marec 1962) i 1453 v svoboščinski listini Friderika III. za železarski trg Eisenerz onstran štajerskega Erzberga. Listina za enak namen iz istega leta za Vordernberg tostran Erzberga pa kaže tri figure: rudarja pri kopanju rude z rovačo in dva fužinska delavca pri razpolavljanjn po taljenju dobljene mase z orodjem, podob- Ruardov rudarski znak na koru v savski cerkvi (Jesenice) iz leta 1761 (fato Fr. Torkar, marec 1962). Nepravilna oblika klina, plošča v sredi ne sodi sem nim drvarski klavnici. Sliki nam pričata, da tedaj še ni bila uvedena ali razširjena rudar- ska tehnika »kladiva in klina« oziroma, da še niso obstajale predloge za njeno ponazar- Slika rudarskega znaka nu zunanji steni Ruardove graščine na Savi, sedaj jeseniški tehniški muzej, XVIII. stol. (foto Fr. Torkar, marec 1962). Klin je zasukan. Znak je naslikan nad sončno uro Janje v simbolu. Pozneje, gotovo pa v teku prve polovice XYI. stoletja, ki je pri nas na Jesenicah na Savi, v Bohinju, v Kropi, ob Krki itd. znano po nastanku novih fužin in po porastu železovega rudarstva, v Evropi že govore o rudarskem simbolu z novo tehniko. Vrh tega so rudarski redi, kakor so enega Rudarski znak na stolpiču za fužinsko uro pri nekdanji i Zoisovi fužini na Bistrici v Bohinju iz druge polovice XVHI. ! stoletja. — Zaradi slabe fotografije nejasen znak (foto R. ; Finžgar, februar 1962) 159 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Rudarski znak na bivšem Zoisovem gasilskem domu na Javorniku (foto Fr. Torkar, marec 1962). Klin ni pravilen. Šilasta palica ne sodi k znaku Rudarski znak z votivne podobe na steklu iz Zg. Avstrije ali Šlezije iz zgodnjega XIX. stoletja (Leobner Grüne Hefte, »t. 39). Znak je pravilen, klin ima obliko male rovače, toporišči zaobljeni. Slika na steklu Litoželezni Levičnikov nagrobnik v Železnikih, napis v bokoričici, okoli 1. 1847. Klin po manjši rovači nasajen preblizu osti, toporišči profilirani Našitek na rudarski paradni čepici. Jesenice, sredi XIX. \ stol., tehniški muzej, Jesenice {foto Fr. Torkar, marec 1962) : Pločevinasti našitki na ovratniku in rokavih rudarske pa- radne obleke. Jesenice, sredi XIX. stoletja, tehniški muzej, Jesenice (foto Fr. Torkar, marec 1962) Rudarsko-plavžarski emblem, lega Oirodij zamenjana. Zagradec. XIX. stol., tehniški muzej, Jesenice Znak na podboju hišnih vrat, klin ima ost nepravilno na- vzgor, robovi profilirani. Železniki leta 1861, pri Blažku Rudarski znak na nagrobnem kamnu v zahodnem zidu po- kopališča v Kropi (foto SI. Skriba, januar 1962). Vklesan znakJ orodji sta klina nepravilnih oblik. Gornji, tu ne slikani del spomenika velja fužinarju in posestniku Jožefu Varlu, menda tastu Karla Pibrovca, rojenemu leta 1788, umrlemu leta 1861. Sinček Karla Pibrovca, Adalbert, je bil rojen 1. 1863 in je isto leto umrl. Plošča njemu je bila na de- dovem (?) spomeniku izdelana 1. 1863 ali pozneje 160 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA dobile 1550 Kropa, Kamna gorica in Kolnica proti zakupniku radovljiškega gospostva Dietrichsteinu, utegnili dvigniti poklicno za- vest rudarjev. Vzgibi in rast železarstva na Gorenjskem in mnogo pomembnejši uspehi železarjev na Zgornjem Koroškem in na Zg. Štajerskem se pa ne dajo primerjati vzniku rudarstva, srebrovega in drugega, v Rudogorju (Erzge- birge) Češke in Saške, posebno v XVI. sto- letju. V Jahiniovu ( Joachimstal in krajše Tal ali Thal) v češkem Rudogorju, od koder smo v stari Avstriji prejeli ime in denar v srebr- nih tolarjih, slutimo eno izmed možnih rojst- nih mest rudarskega znaka. Tu so 1518 začeli Rudarski znak na hiši Jurija Magušarja v Kropi (foto SI. ^ Škriba, januar 1962). Vklesan znak, klinova ost narobe, klin I je podoben žebljarskemu >šmolu« (kljunu) j kopati srebrovo rudo in je rudnik v štirih letih štel že 8000 mož, kopajočih v vedno večjih globinah. Češki lev je bila podoba na prvih kovancih iz jahimovskega srebra v lastništvu grofov Šlik, a 1543 je Ferdinand kot deželni knez prisvojil regal. V Jahimovu je deloval od 1532 do 1540 in od 1542 do 1565 luteranec Ivan Mathesius kot rektor latinske šole, potem pa kot luteranski župnik — >ru- darski« pridigar. (Tudi drugi novoverski dušebrižniki na Nemškem so dobili ta vzde- vek.) Kakih dvajset Mathesiusovih dolgih nemških pridig namreč, ohranjenih v tisku, ki jih je imel navadno za novo leto in o pustu, je govorilo o rudarstvu s polno alegorij o predmetu. Agricola [nemško Bauer, po naše Kmet) Jurij, rudarski tehnolog v bližnjem saškem Rudogorju, je živel v Jahimovu od 1527 do 1533 kot zdravnik in naravoslovec, do konca Mathesiusov prijatelj, in je 1556 izdal slovito latinsko delo De re metal- lica v 12 knjigah, namenjeno takratnemu Risana povečava skupinske fotografije šentanskih rudarjev, i ki drže znak narobe obrnjen, sicer bi bila lega obeh delov ! pravilna. Tržič, ok. 1900, priobčeno pri Mohoriču, str. 259 \ rudarstvu kot učbenik, zlasti mladini v šolali. Skice in teksti so nastajali med 1530 in 1550, risbe naprav okoli 1550 do 1553, lesorezi v Baslu in revizija besedila pa okoli 1553 do 1555. Ob tem delu, v času hudih verskih in socialnih bojev — rudarji tam so se splošno in zgodaj poluteranili — je mogla zrasli in se dvigati stanovska zavest in kultura, katere sad je bil lahko rudarski znak. Njegovo reklo »kladivo in klin« je Mathesius spravljal med ljudstvo v cerkvi in šoli, z besedo in tiskom, kakor tisti, ki so učili rudarsko tehnologijo po Agricoli. Udomačil se je znak v cehih in tovarištvih rudarjev, prisvojile so si ga rudarske družbe in podjetja, ki so bila z rudarstvom v tesni življenjski povezavi: železarne, fužine, livar- ne ipd., ki so kopale in predelovale lastno rudo. Kratko: rudarski znak se je kmalu v Evropi razširil in utrdil. Pravzorec znaka je bil nujno spremenljiv, ker so to povzročali zelo različni objektivni in subjektivni pogoji: razločki v stopnji in vsebini tehnike, razločki v rudah, v njihovih = Dva pravilno položena klina s širokim, rezilom (ali pa je levo orodje klin). Alabaster. Železniki, >Johanova< (Globoč- nikova) grobnica, 1. 1902 161 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO vrstah, v količini in kakovosti, v globini rud- nikov itd., ki so delovali bolj ali manj za- vedno na premike mer in oblik sestavnih de- lov znaka ne manj, kakor stilistična gledanja Rudarski znak na srebrni čaistni medalji za Leoben, delo ] zlatarju Schmidta. Kovan pravilen znak, premogarsko obliko- van klin. Leoben 1. 1961, iz časopisa Der Anschnitt, Bochum ustvarjavcev znakovnih upodobitev. Včasih je bil razloček v podobi znaka tudi material ozir. orodje za izdelavo znaka, ki je bilo ko- vina, kamen, tekstil, barva, ozir. dleto, čopič, igla, škarje, pila itd. Veliko spremembo v upodobitvi znaka, iz- virajočo iz spremembe pri odkopnih orodjih, zlasti pri klinu, je sprožil premog, ki so ga začeli kopati tu stoletje in nekaj več, tam dve stoletji pozneje, kot je nastal prvotni znak. Marsikje pa so obtičali pri starejših oblikah znaka, ponekod tudi pri starejši teh- niki rudarjenja npr. pri pridobivanju žele- zove rude. Alpski rudarji železa so izhajali celo brez klina in izkazujejo v znaku dve majhni rovači, kar vidimo v Železnikih in v podobi na steklu iz Avstrije. . Preris pravilnega znaka na poštni znamki, rudarska svetilka ne sodi zraven. Paris, 1. 1959 (iz Anschnitta) Rudarska kladiva tiste podobe, kakor je bil Schlägel, doslej v slovenskih muzejih morda niso znana, še manj je najti nasajeni klin (Eisen, Bergeisen) Agricolov ali podobno. Tiskan rudarski znak kladiva iu klina, toporišči zaobljeni, ponvica ne sodi k znaku. (Inserat Rudnika svinca in topil- nice v Mežici; Delo, dne 28. decembra 1961) Za Bergeisen ima Cigale po Vodniku monta- nističen izraz pikelj, kakor se je v Bohinju morda reklo krajevno, skladno z delom tega orodja, — če je dobil Vodnik »pikelj« za Bergeisen od rudarjev na Koprivniku. Tako bi tudi razumeli rudarski znak na pečatniku iz Bohinja iz srede XVI. stoletja, podoben majhni rovači, ki naj bi zastopal klin. Ker je drugi del znaka kladivo, bi to pomenilo, da le ni predstavljena stara rovača, ampak da imamo opravka z upognjenim klinom, ka- terega so zasajali v rudne poči in tolkli nanj do odkola skale. Kladivo in klin sta torej tudi tu kakor eno orodje iz dveh delov in še iz tretjega, toporišča. Klin pri rudarjih premoga, drugačen kakor ga poznamo pri Agricoli in iz časov, ki še niso diferencirali orodja, s kladivom in to- poriščem še dalje predstavljajo vse rudar- stvo. Ce se bo na tem znaku še kaj spreme- nilo in kako bi se klinu bolje reklo, naj uganejo premogarji, ki jih je v Sloveniji na tisoče, medtem ko železove rude pri nas več ne koplje živa duša. v Kamni gorici ni več najti rudarskega znaka, pač pa je ' na kamnitem podboju Smrekarjeve hiše v sklepniku letnica ¦ 1822 in v oglih klešče in kladivo, žebljarsko znamenje ! (foto SI. Skribu, februar 1962) 162 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Priobčujem letos na Gorenjskem ugotov- ljene rudarske znake s slikami in opisi, ka- terih trije in sicer št. 10, 14 in 18 so bili ob- javljeni že v 1. številki Kronike. Tu so dodani informativno še znaki št. 19, 20 in 21 od drugod ter št. 22 kot nerudarski iz Kamne gorice. Na strani 371 ima Müllner (Geschichte des Eisens) risbo razpadle fasade Stare fu- žine iz 1895. Nad portalom je bil narisan znak s kladivom in klinom. Sliko rudosledne table iz Železnikov iz 1885 z rudarskim zna- kom so prinesli Loški razgledi I960, tablo hrani Loški muzej. Rudarski znak v zidnem ometu je bilo videti na hiši, ki je bila nekdaj last Matije Škriba, »vogomoštra« Spodnje fužine v Kropi, ki je podrta zaradi razširi- tve ceste v Kotel. Dobro oko opazi nekaj rudarskemu znaku podobnega v železniških voznih redih za vlake ob delavnikih. OPOMBE Viri in slovstvo: Wort und Werkzeug in den Predigten des Johann Mathesius, Deutsches Mu- seum, 1932. — Heimatmuseum, Eisenerz, 1948. — Vordernberg und seine technischen Merkmale, Leobener Grüne Hefte 37. Risbe V tej in prejšnji številki Kronike so delo Boštjana Gašperšiča, risbe iz Železnikov pa delo Jelke Zumrove. VIŠJE ŠOLE NA SLOVENSKEM OZEMLJU V XVII. IN XVIII. STOLETJU BRANKO REISP Prve srednjeveške univerze niso državne institucije in nimajo nacionalnega značaja; veljajo za organe katoliške svetovne cerkve in so principialno nadnacionalne kakor cer- kev sama. Na zunaj se to izraža tako, da je latinščina še globoko v XVIII. stoletju edini učni in občevalni jezik. Namen univerze ni samo gojitev znanosti, temveč tudi nadzor duhovnega življenja. Pripadniki univerze brez razlike stopnje in položaja, učitelji in učenci, predstavljajo na zunaj skupnost, »Universitas magistrorum et scholarium«. Pod privilegiji in sodstvom univerze stoje tudi tako imenovani »akademski meščani«, apotekarji, knjigotržci pa tudi rokodelci in služabniki, ki so v kakršnikoli zvezi z uni- verzo. Študije začenjajo z 2-letnim artističnim pripravljalnim kurzom. Prvotno je bil na- menjen ta kurz tako imenovanim »Septem artibus«, in sicer trem, ki omogočajo človeku, da se pravilno, lepo in jasno izraža (grama- tika, retorika, dialektika) in štirim, ki mu omogočajo dojeti harmonijo sveta (aritme- tika, geometrija, astronomija, muzika). Ta nižja fakulteta, ki se imenuje od XVII. sto- letja naprej tudi filozofska fakulteta, je prvotno povsod začetnica višjega študija. Obiskovati so jo morali vsi, ki so hoteli pre- stopiti na višje fakultete: pravo, teologijo in medicino, na katerih pa je trajal študij pet ali več let. Na srednjeveških univerzah so bile tri akademske stopnje: 1. bakalaver je starejši študent, ki pomaga učitelju in kolegom. 2. licenciat lahko že uči, vendar pod nad- zorstvom magistra, 3. magister, ali od XV. stoletja pogosto imenovan doktor, ima sposobnost in celo dolžnost poučevati. Ogromna je razlika med srednjeveškim in današnjim znanstvom. Sholastika je po- sredovala le malo spoznanj, toda glavni na- men ji je bila šola duha in spomina, zato se omeji na posamezna dela, ki jih vedno znova komentira. Seznama predavanj ni bilo, vse je bilo improvizirano. Študentje in tudi dok- torji so radi potovali. Cesto se je zgodilo, da je prišel na univerzo nadpovprečen učitelj, pa tam ni ostal dolgo in njegova stroka je ostala nezasedena. Začetniku je bilo treba posredovati, kako se da znanje logično raz- deliti in kaj sodijo o tem avtoritete. Globlja spoznanja doseči in posredovati jih, je bila stvar posameznikov. Tudi srednji vek je po- znal prirodne in eksperimentalne vede, ven- dar le-te po tedanjem mnenju niso imele mesta na univerzi. V poznem srednjem veku je za deželne go- spode ustanovitev univerze problem osebne in dinastične slave, zasledujejo pa tudi že praktične namene, ker zahtevajo začetki državne uprave juriste, izobražene v smislu politike deželnega gospoda. Rezultat takih prizadevanj je dunajska univerza, ki jo je ustanovil leta 1365 vojvoda Rudolf IV. Uni- verza je preživljala težke krize še več stoletij po ustanovitvi predvsem zaradi slabih fi- nančnih pogojev, pozneje v času turškega prodiranja v Srednjo Evropo pa tudi zaradi nemirnega in neugodnega političnega polo- žaja v tem delu sveta. Zlasti težko so priza- 163 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO deli univerzo reformacijski boji. Leta 1591, po ustanovitvi jezuitskega kolegija, pa ji začno konkurirati tudi jezuiti. Tak položaj je rodil številne spore, zmagajo pa jezuiti, ki dobe leta 1623 univerzo skoraj popolnoma v svoje roke, zlasti pa še teološko in filozof- sko fakulteto. Ti dve fakulteti pod jezuit- skim vodstvom odslej dobro uspevata, medi- cinska in juridična pa skoraj propadeta. Neugodne razmere na dunajski univerzi so karakteristične, ker kažejo kulturno zaosta- lost na periferiji zahoda. Splošni razvoj univerz v XVI. in XVII. stoletju je v znamenju cerkvenega razkola. Univerze izgubljajo stari univerzalistični in internacionalistični značaj. Prevlada teri- torialni princip; vsaka večja pokrajina in mesto stremita za tem, da bi na svoji uni- verzi vzgojila duhovne in svetne uradnike. Zato nastane mnogo novih katoliških in pro- testantskih univerz in tudi novih »akadem- skih gimnazij«. Univerzitetna ustava se ne- koliko spremeni, ohranjene pa so štiri fakultete z rektorji in dekani. Ohranjena je artistična oziroma filozofska fakulteta kot splošnoznanstveni učni zavod, nad katerim so tri druge strokovne fakultete. Ta nova fakulteta pa se od stare artistične, ki je bila izpolnjena v glavnem s študijem Aristotela, razlikuje po tem, da goji humanistični študij, kateremu se priključi še zgodovina, pa tudi prirodne vede pridobe na pomenu, čeprav se primerno razvijejo šele v XVIII. stoletju. Za- radi novih pogojev in zahtev časa se zelo razvijeta teološka in pravna fakulteta, med- tem ko je medicinska še nepomembna. Šolska reforma v katoliških pokrajinah se razlikuje od reforme v protestantskih de- želah. Tu se ustanavljajo knežje šole. V ka- toliških deželah pa se ne ustanavljajo držav- ne šole niti neposredno cerkvene, temveč šole ' nekakšne internacionalne družbe, to je jezuit- skega reda. Jezuitski cilji: obnova cerkve, podrejanje sveta papeževi oblasti, zlasti pa spreobračanje odpadnikov, bi se dosegli le, če se posreči vzgojiti izobraženo, moralno in disciplinirano duhovščino. To je mogoče do- seči le s šolo. Zato je imel red že okoli leta 1600 v svojih rokah večji del katoliškega šol- stva, v Nemčiji predvsem v deželah Habs- buržanov, Wittelsbachovcev ter ob Renu in Maini. Kolegije so ustanavljali in vzdrževali svetni in duhovni knezi, nekatere pa mesta in privatniki. Jezuiti prevzamejo fundacijo in nadzorstvo nad poukom brez vsake omeji- tve in vpliva. Patroni nimajo pravice vmeša- vati se v delo ustanove. Zato je jezuitsko šol- stvo v organizacijskem pogledu res izredno. Vse jezuitske šole so bile bolj ali manj enako organizirane. Dokončni šolski red je izšel po skrbnih in dolgotrajnih predelavah leta 1599 pod naslovom: Ratio atque institu- tio studiorum Societatis Jesu; izdal pa ga je peti redovni general Claudius Aquaviva in je ostal temelj jezuitskemu šolstvu do raz- pusta reda leta 1773. Šolski red v podrob- nostih so določala tako imenovana Consuetu- denaria, ki so urejala običaje v posameznih provincah. Za avstrijsko provinco so bila iz- dana leta 1640. V filozofskih tečajih jezuitskih kolegijev so poučevali logiko (dialektiko), matematiko, fiziko, metafiziko, etiko in kazuistiko, to je del morale, ki se ukvarja z načeli, po katerih se rešujejo težji primeri vesti. Predavanja so trajala dopoldne in popoldne po eno uro, po predavanju pa so študentje eno uro snov ponavljali. Dopoldne je bila tudi maša. V so- boto je bila javna disputacija, ko so študentje zagovarjali to ali ono tezo. Mesečna dispu- tacija je trajala ves dan ob navzočnosti vsaj treh profesorjev in njihovih slušateljev. Ob- ravnava filozofije je bila sholastična, izgub- ljala se je v vedno večjih špekulacijah, pri tem pa je izpuščala potrebne in praktične stvari. Mnogo so razpravljali o tem, koliko časa naj tak filozofski kurz traja. Splošna težnja jezuitov je bila, naj bi trajal tri leta. Ponekod so se vdali prizadevanju oblasti in želji študentov, da bi prišli čimprej do svo- jega strokovnega študija, to je medicine in prava, in so zato uvedli dvoletni kurz. Na teološki fakulteti je trajal študij štiri leta. Poučevali so sv. pismo stare in nove zaveze, sholastično teologijo, cerkveno zgodovino, grščino in hebrejščino. Jezuitsko gimnazijo v Gradcu so leta 1585 povzdignili v teološko in filozofsko fakulteto. Od drugih kolegijev v avstrijski redovni pro- vinci sta tudi kolegija v Olomucu leta 1581 in v Innsbrucku leta 1671 postala univerzi. Poleg univerz so nastajale vedno številnejše »male akademije«, to je gimnazije, ki so jim dodali filozofski in teološki kurz. Ti kolegiji so bili enako organizirani kakor univerze. Namen jim je bil, da bi sinovom revnejših staršev omogočili izobraževanje v domačem kraju. Slišati je bilo tudi ugovore proti pre- številnim akademijam, češ da znižujejo ra- ven univerz in jim jemljejo ugled. Študentje so imeli svojo posebno nošo; ogr- njeni so bili v nekakšen plašč, lase pa so imeli na kratko ostrižene. Po vzoru lands- knehtov pa se je kmalu začelo širiti razkošje v obleki in frizuri. Jezuiti so se temu bolj ali manj uspešno upirali. Na jezuitske uni- verze so prodrli tudi nekateri srednjeveški nemški študentski običaji, npr. »depozicija«, ki so jo morali jezuiti obdržati, ker bi sicer njihove študente drugi akademiki zasramo- 164 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vali. Prvotno je bil ta običaj preizkušnja po- guma in potrpežljivosti novega študenta, praktično pa so uganjali z novincem vse mo- goče surovosti. V začetku XVI. stoletja je bila depozicija skoraj oficialen akt in prav tako važna za študenta kakor imatrikulacija, ki je bila brez depozicije sploh nemogoča. V XVI. stoletju se pojavi tudi »penalizem«, enkratni akt depozicije se raztegne na celo prvo leto. Proti koncu tega stoletja so začeli ostreje nastopati zoper nesmiselne in škod- ljive običaje, zato se penalizem na jezuitskih univerzah ni uveljavil. V avstrijski provinci je bila depozicija po vizitaciji Montmoren- cyja odpravljena, pozneje pa z nekaterimi olajšavami na Dunaju, v Gradcu in drugod zopet prevzeta. Tudi pri promocijah so bili v navadi ne- smiselni običaji, ki so bili povezani z visoki- mi taksami in stroški za obleko, za razdelitev rokavic povabljenim gostom in za doktorsko kosilo, ki se ga je udeležilo včasih tudi po več sto povabljencev. Ostal je tudi običaj, da je moral bakalaver ali magister odgovoriti na določeno število nesmiselnih vprašanj. V Gradcu je 1. 1678 izšla celo zbirka takih vprašanj. Ob promociji so izdali teze v bolj ali manj dragoceni opremi. V Gradcu so od leta 1662 uvedli običaj, da so posvetili učenci retorike novo promoviranemu magistru, učenci poezije pa bakalavru tiskano spome- nico. Pred promocijo so bili nekateri izpiti, tako moralni izpit (examen morum) o domo- vini, starših, prejšnjih kaznih, vedenju itd. Samo svobodnjak ali osvobojenec je smel promovirati. Ce je kandidat moralno ustre- zal, je moral opraviti izpite iz učne snovi. Ti so trajali na filozofiji tričetrt ure. Po izpitih so kandidatom sporočili dobro novico (bona nova) in prebrali iz kataloga njihov uspeh. Promociji je nato nujno sledila še depozicija. Splošni propad šolstva po tridesetletni vojni je zajel txxdi jezuitske zavode. Zaradi vojne je disciplina med študenti zelo trpela. Številni so bili tepeži in poboji, kvartanje, praznoverje in druge kršitve statutov. Šolska vodstva so take prestopke kaznovala z za- porom ali denarno kaznijo, v hudih pri- merih pa celo z izključitvijo. Univerze in tudi študentje sami so ljubosumno čuvali avtonomnost univerzitetnega sodstva. Vmeša- vanje mestne policije in vojske pri aretaciji študentov so smatrali za kršitev akademskih privilegijev. Po tridesetletni vojni se je zelo povečal dotok študentov na gimnazije in univerze. Zlasti nekateri zavodi so bili pre- napolnjeni. Povprečno število slušateljev v Gradcu je v drugi polovici XVII. stoletja do 1200, leta 1678 in 1697 pa celo do 1500. Pre- davalnice so bile tako napolnjene, da sluša- telji niso mogli sedeti in so pisali stoje ali na kolenih. V Ljubljani je leta 1694 v kolegiju z višjimi fakultetami skupaj skoraj 700 štu- dentov. Leta 1665 je bilo v Celovcu 629, leta 1694 pa 686 študentov. Za leto 1665 sta iz- pričana v Gorici 502 študenta. Razširile so se nekatere slabe navade, kakor potepanje in prosjačenje. Število dijakov so skušali znižati s strožjimi izpiti, pogoste pa so bile tudi izključitve, ki so prizadele zlasti rev- nejše dijake. Letni odmor je trajal na višjih študijah eden do dva meseca. Veljalo je na- čelo: čim višje študije, tem več odmora. Na univerzi ni bilo predavanj tudi okrog božič- nih in velikonočnih praznikov. Poleg počit- nic je bilo še dosti drugih prostih dni. Ob koncu XVII. stoletja vlada na univer- zah še vedno stari sholastični duh. Teološko- cerkveni interesi, odločilni v času reformacije in protireformacije, pa stopijo v XVII. sto- letju po težkih verskih vojnah zaradi mo- derne filozofije in znanosti v ozadje. Po- membne spremembe se pa izvrše v političnem in socialnem življenju. Modema država do- seže v absolutni monarhiji Ludovika XIV. svoj višek. V Nemčiji se s politično razdrob- ljenostjo po tridesetletni vojni ustvarijo v novih rezidenčnih mestih središča duhovnega in političnega življenja. Veliki dosežki v zna- nosti in umetnosti so spremenili odnos do antike. Z omalovaževanjem gledajo raciona- listi na Aristotela, univerze pa se ga še drže, zato prezirajo te zaostale ustanove, kjer di- sputirajo in govoričijo, realnih znanosti pa ne posredujejo. V Nemčiji nastanejo prve moderne univerze v Hallen leta 1694 in Göt- tingenu leta 1737. Te sprejmejo moderno filo- zofijo in znanost, ki se je doslej razvijala le privatno, in razglase princip svobode mišlje- nja in učenja. Doslej pa je vladalo na prote- stantskih kakor tudi katoliških univerzah načelo, da je profesor posredoval le sprejeto znanje. Nove smeri, ki se porajajo v zahodni Ev- ropi v XVII. stoletju, zadenejo na jezuitski duhovni sistem, ki je združeval humanistično obliko s sholastično vsebino. Ugled jezuit- skega šolstva začne močno padati zaradi za- vračanja novosti na religioznem in intelek- tualnem področju. Posledica tega je bila nazadovanje šolstva in nezavipanje do reda. Poskusi, reformirati jezuitsko šolstvo se začno že začetek XVIIL stoletja, toda tudi prva učna reforma na univerzi leta 1735 ni rodila nobenih sadov. Šele po končani nasledstveni vojni je Marija Terezija uvedla vrsto reform, ki so do konca XVIII. stoletja visoko šolo spremenile do temelja. Ne le druge nemške, temveč tudi avstrijske univerze se organi- zirajo po novih načelih: 165 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO a) moderna filozofija in znanost dobi pri- stop na vse fakultete; b) princip svobode raziskovanja in zna- nosti prodre in se kljub nasprotovanju uve- ljavi kot osnovni zakon univerz; c) zelo se je spremenila oblika akadem- skega pouka; na mesto stare »lectio«, to je razlage predpisanih tekstov, nastopi preda- vanje, to je sistematični znanstveni sestavek; č) nemški jezik postane učni jezik z iz- jemo nekaterih filozofskih predavanj in ka- tol. teologije, ki se še predavajo v latinščini. d) klasični študij ne stremi več za neola- tinskimi deli, ampak raziskuje antične pisce. Reforma študija v Avstriji se je opravila najprej na medicinski fakulteti na Dunaju leta 1749 po predlogih Gerharda van Swie- tena. Reforma se leta 1752 raztegne še na druge fakultete. Voljeni univerzitetni rek- torji in dekani fakultet se omejijo na upravo ekonomskih in pravnih poslov kolegija, v pe- dagoško-didaktičnem delovanju pa jih nado- meste direktorji, ki jih imenujejo. Najvišja prosvetna oblast postane študijska in knjiž- nocenzurna dvorna komisija, ustanovljena leta 1760. Njen prvi predsednik je bil dunaj- ski nadškof Migazzi, drugi pa Gerhard van Swieten. V posameznih deželah nastanejo študijske komisije, katerih člani so tudi di- rektorji fakultet. Reforme temeljito spremene posamezne fakultete. Juridična fakulteta naj vzgaja na- stajajoči uradniški državi njene uradnike, zato se uvajajo novi predmeti: državno in ljudsko pravo, deželno pravo, državna zgo- dovina in kriminalno pravo. Leta 1763 je dodana še stolica za policijsko in kameralno znanost, v današnjem smislu torej državo- znanstvo. Na filozofski fakulteti reforma še upošteva prevlado jezuitskega reda in je njen namen sprva le štednja. Splošni predpisi o ureditvi humanističnih in filozofskih študij izidejo leta 1753. Filozofski kurz se skrajša na dve leti. V prvem letniku se predavajo: uvod v filozofijo, logika, metafizika in matematika, v drugem letniku pa prirodoslovje, fizika in etika (z moralno filozofijo, pravno filozofijo in politiko z nacionalno ekonomijo). Za kan- didate teologije je študij matematike, pri- rodoslovja in fizike neobvezen. To leto je prineslo tudi pomemben prelom v doseda- njem latinskem značaju filozofske izobrazbe. Na dunajski univerzi se uvede elokvenca, to je gramatika in stilistika nemškega jezika, ki ga predava Slovenec Žiga Popovič (1705— 1774). Na tako imenovanih »malih univerzah« (npr. v Ljubljani in Celovcu) se poostrijo zahteve za dosego akademskih stopenj (ba- kalavreata). Ukinitev jezuitskega reda leta 1773 je od- prla pot novim reformam. Naslednje leto napravi komisija pod Martinijevim vplivom načrt za reformo filozofskega študija, ki ga je potrdila cesarica. Nov učni načrt zopet skrajša počitnice, matematično-f izikalni predmeti pa postanejo obvezni tudi za kan- didate teologije. V prvem letniku predavajo logiko (s psihologijo), metafiziko, etiko (mo- ralno in pravno filozofijo), elemente čiste matematike, aritmetiko, algebro, geometrijo in trigonometrijo; v drugem letniku pa fiziko in praktično matematiko. Zgodovina dobi mesto na juridični fakulteti; prirodoslovje, višja matematika, astronomija, estetika, kla- sična in nemška literatura in moderni jeziki so neobligatni predmeti. Akademski stopnji filozofske fakultete ostaneta le še dve, ma- gister in doktor. Gimnazija s petimi razredi in akademija z dvema letnikoma sta sicer ločena zavoda, toda povezana med seboj, ker se snov navezuje in izpopolnjuje. Najmanjše so bile spremembe na teološki fakulteti. Za vlade Jožefa II. delujeta prosvetljenca Jožef Sonnenfels in Gotfrid van Swieten. Poudarja se koristna in praktična stran zna- nosti, teoretična znanost pa se skuša odpra- viti. Na univerzah se leta 1781 odpravijo zadnji ostanki srednjeveške imunitete, last- nega sodstva in upravljanja premoženja. Univerze v Gradcu, Olomucu in Innsbrucku se pretvorijo leta 1782 v lice je, na njih je filozofski študij skrajšan, namesto medicin- ske fakultete pa imajo samo nižji kirurški študij. Tudi manjše univerze, npr. v Ljub- ljani in Celovcu preosnujejo v liceje in se tudi tu uvede kirurški študij. Vse druge av- strijske visoke šole se postavijo v isto vrsto. Univerze si medsebojno priznajo doktorate. Filozofska fakulteta dobi še tretji letnik. Leta 1786 je odpravljen naslov »magister artium« in tudi na filozofiji se zaključi štu- dij z doktoratom, za kar je potrebno opraviti tri rigoroze. Od leta 1786 se poučuje v prvem letniku logika z empirično psihologijo in metafiziko, kozmologija, matematika, sploš- no prirodoslovje in klasiki filozofije; v dru- gem letniku fizika, matematika, splošna zgo- dovina, klasiki filozofske literature; v tretjem letniku pa metafizika, praktična filozofija, teorija umetnosti, splošna zgodovina in kla- sično leposlovje. Predavanja iz starinoslovja, numizmatike, diplomatike, tehnologije in praktične geometrije niso bila obvezna. Filo- zofski kurz je imel še vedno karakter pred- stopnje za druge fakultete, kljub tretjemu letniku in doktoratu. Učni načrti višjih fa- kultet se le malo spremene, skrajša pa se študijski čas na štiri leta. O samostojnem znanstvenem delu profesorjev v tem sistemu 166 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ni govora, študentje pa so morali na hitro predelati maso snovi in so jo površno me- morirali. Posebno poglavje pa predstavlja razvoj medicinske fakultete. Prosvetljenstvo je vek za razcvet medicine; na dunajski uni- verzi je tedaj delovalo večje število nadvse pomembnih raziskovavcev in utemeljiteljev 1 nove medicinske znanosti. | Za Leopolda II. se uvede pomembna no- vost. Odpravijo se študijski direktorji in se s študijskimi konsesi in učiteljskimi skup- ščinami uveljavi v šolstvu neke vrste samo- uprava. Studijski pritisk je bil olajšan, kar omogoči tudi temeljitejše znanstveno delo. Za vlade Franca I. prevzame vodstvo študijske dvorne komisije Rottenham. Studijska zako- nodaja se omejuje nekaj let le na disciplin- ske uredbe. Leta 1802 pa se spet uvedejo štu- dijski direktorji in se odpravijo študijski konsesi. i II. LJUBLJANA — Na popolni jezuitski gimna- ziji začne 1. 1628' predavati en profesor kon- traverze in 1. 1633 dva profesorja kazuistiko (Herman Horst in Mihael Divinar).^ Ta pre- davanja posluša 1. 1634 poleg 30 zunanjih še 12 jezuitskih sholastikov; 1. 1665 pa je sluša- teljev moralke 36." Ko pride leta 1651 pro- fesor moralne teologije Franc Harrer in začne prefekt Ludvik Schönleben na ukaz provin- ciala leta 1655 poučevati dialektiko (logiko), je bil višji kurz teologije izgrajen."* Za leto 1695 se navaja kot učno osebje: rektor kole- gija Anton Gregorius, prefekt superiorum scholarum Fr. Pröller in prefekt humaniorum scholarum C. Haas.^ Torej se leta 1695 iz- recno ločijo scholae superiores in hunianiores. Na prelomu stoletja so s prizadevanji, iz- popolniti univerzo v Gradcu s pravno in medicinsko fakulteto, nedvomno v zvezi tudi podobna prizadevanja v Ljubljani. Zanimiv dokaz za to se nam je ohranil v semeniški knjižnici: osnutek proračuna za univerzo na treh lističih Janeza Gregorja Dolničarja.' Dokler ni bila organizirana fakulteta, so si pomagali ne samo v" Gradcu, temveč tudi drugod, z zasebnimi predavanji, ki jih je oblast priznala in podpirala. Podoben poskus je znan tudi iz Ljubljane, ko je leta 1710 odprl zasebna juridična predavanja (preda- val je »Instituta«) vicedomov tajnik in fiskal Franc Krištof Bogataj (Wogathai).^ Ali so se ta predavanja kasneje nadaljevala, ni znano. V prizadevanjih, da bi izpopolnili filozofski študij, so meceni prispevali večje zneske.^ Prvič v zgodovinskem razvoju so se v Ljub- ljani pokazali ugodni pogoji za organizacijo popolne univerze na prelomu XVII. v XVIIL stoletje. Na tako možnost kažejo nekateri kulturni pojavi in prizadevanja določenega kroga znanstvenikov. Premagane so bile težke posledice tridesetletne vojne, politično razdrobljena, gospodarsko in kulturno omrt- vela Nemčija ne vpliva več na naše dežele. Pokaže se vpliv bližnje Italije; pri nas zma- guje baročna smer v umetnosti in v življenju. Meščanska in plemiška plast je zaradi zvez z Italijo že tri leta po ustanovitvi rimske Arkadije presadila to ustanovo na naša tla kot Akademijo operosorum (1693). V njej se uveljavlja pesništvo, še bolj pa znanost. Naj- znamenitejši člani so bili Janez Krstnik Pre- šeren (1656—1704) iz Hraš pri Lescah, stolni prost v Ljubljani, pobudnik in prvi pred- sednik Akademije; Janez Gregor Dolničar (Thalnitscher) (1655—1719) iz Ljubljane, mestni sindik; Ivan Štefan Florjančič (1663—• 1709), odvetnik deželnih stanov, sloveč jurist in numizmatik; Marko Grbec (1658—1718) iz Št. Vida pri Stični, deželni fizik in znan-j stvenik. Vsi navedeni so v latinščini pisali i razna znanstvena dela in razprave. Od leta 1698 obstaja v Ljubljani Collegium juridicum Labacense. Člani kolegija so obhajali spomin j zaščitnika juristov sv. Ivona še leta 1710. j Ustanovnik kolegija je bil Janez Andrej Mu- i Naslovna stran tiskane teze za disputacijo o hebrejščini (ljubljanski tisk, 1777) 167 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO gerle, pomemben član pa je bil tudi I. Š. Florjančič. Operoz Janez Bertold Höffern je leta 1701 ustanovil Academio philcharmoni- corum, istega leta pa se omenja tudi risarsko društvo, Academia incultorum. Prava po- družnica rimske Arkadije, Academia Emonia nastane leta 1709, pobudo zanjo pa je dal Aleš Sigmund Dolničar, sin Gregorja Bolni- čarja. Njen predsednik je postal kanonik Franc Gotfrid Billichgraz. Od leta 1678 ima Ljubljana zopet svojo tiskarno. Nenavadno živa kulturna dejavnost te generacije po Scliönlebnu in Valvasorju spominja, v skrom- nejši meri seveda, na protestantsko gene- racijo pred dobrimi sto leti, ki pa je za raz- liko od te generacije jemala pobude iz severne nemške reformacije. Jezuiti so bili kot odločujoč kulturni faktor v avstrijskih deželah tem prizadevanjem nasprotiai. Sploš- nemu razvoju in želji ugodijo le toliko, da razširijo filozofske in teološke študije, ki so slej ko prej še monopol reda. Od leta 1705 dalje uvajajo logiko in cerkveno pravo, nato fiziko in metafiziko, tako da konča leta 1707 prvi triletni kurz filozofije. Tega leta imajo jezuiti na zavodu 795 učencev, od tega 247 na višji šoli.' Leta 1712 se omenjajo na ko- legiju naslednji profesorji: rektor Andrej Mögerl; »praefectus altiorum scholarum« in profesor kanonskega prava C. Enders; »praefectus inferiorum scholarum« in pro- fesor kazuistike W. Lewenberg; profesor kazuistike J. Kappus; profesor metafizike J. Teiss; profesor fizike F. Rain; profesor logike in matheze J. Leger. »Auditores philo- sophiae« se dele v »auditores in primi« ali »secundi anni« in v »auditores matheseos«.!" Rezultat in- trajnejša pridobitev vseh teh prizadevanj sta torej triletna filozofska in izpopolnjena teološka fakulteta. Za vse te študije pa je značilen konservativizem, ki je začrtan v Ratio atque institutio studiorum S. J. in daje karakteristiko šolstva do raz- pusta reda. Težnjam časa so jezuiti neradi popuščali in le počasi uvajali realije v svoje šole. Kljub temu so sredi XVIII. stoletja predavali trije pomembni profesorji za realije: Franc Ks. Wulfen (1728—1805), profesor logike, meta- fizike in matematike, je prvi v Ljubljani predaval o Newtonovi fiziki in sodeloval s Scopolijem pri raziskovanju rastlinstva; Ga- brijel Gruber (1740—1806), po rodu Dunaj- čan, profesor za geometrijo, fiziko in risanje; Jožef Maffei (1742—1807) iz Gorice, mate- matik in stavbenik. Vzgojili so slavnega slo- venskega matematika, fizika in topničarja Jurija Vego (1754—1802). Gruber in Maffei pa sta zasebno poučevala nekaj časa tudi prosvetljenca Žigo Zoisa. V navadi so bile javne disputacije iz po- sameznih znanosti po tiskanih tezah. Nava- jam dva njihova naslova: 1. Tentamen piiblicum ex linguae hebraeae rudimentis, quod in Caes. Regia Academia La- bacensi ex praelectionibus Jacobi Sortschan, Presbyteri Saecularis, SS. Theologiae Doctoris, & Caes. Regit Linguarum oriemtalium, & Her- meneutices Sacrae Professoris pubi. & ord. sub- ibunt. Reverendi, Eruditi, ac Perdocti Domini Bartholomaeus Bastiantschitsch, Carn. Möschna- chensis. Lucas Geriol, Cam. Pillichgraz. Valen- tinus Terboscheck, Styr. Oberb. Matthaeus Wolff, Carn. Rathmonstorf. Clerici dioeceseos labacen- sis, historiae ecclesiasticae, & linguarum orien- talium auditores. Anno M. DCC. LXXVII. Die Junii. 2. Tentamen physicum ex astronomia phy- sica quod in aula academica archiducalis Socie- tatis Jesu collegii Labaci anno M. DCC. LXXIll. Ex praelectionibus R. P. Gregor. Schöttl e Soc. Jesu Phys. Prof. Pubi. & Ord. subibunt. Per- doct. D. Joann. Bonnes, Carn. Tolmin. Perdoct. D. Ant. Prevodnig, Carn. Möschn. Perdoct. D. Thom. Sedey, Civ. Carn. Labac. Perdoct. D. Jos. Verwega, Austr. Vienn. Philosophiae in 2dum annum Auditores. Ob razpustu reda leta 1773 so bile v Ljub- ljani tele stolice višjega študija: rektor ko- legija Kristijan Rieger, prefekt filozofskega študija Ignac Rasp, za logiko in metafiziko Bernard grof Hohenwart, za moralno teolo- gijo Ignac Rosenberger, za cerkveno pravo, Jožef Dollhopff, za mehaniko Gabrijel Gru- ber, za fiziko in moralno filozofijo Jurij Schöttl, za matematiko in zgodovino Jožef Maffei, za poljedelstvo (agraria ars) Janez Giell.» Po ukinitvi reda prideta filozofska in teo- loška fakulteta pod neposredno državno upravo in se preosnujeta v smislu novih stremljenj. Vodstvo fakultet prevzame štu- dijska komisija, sestoječa se iz dveh svetni- kov deželnega glavarstva in direktorja teolo- ških študij, eksjezuiti pa še deloma ostanejo kot nepogrešljive učne moči. Študijsko ko- misijo leta 1779 sestavljajo: Alojz Adolf grof Auersperg, svetnik; Franc Jožef grof Wurm- brand, svetnik; Jožef Jurij Lenaz, direktor teološke fakultete in Jožef Hübner. Gimna- zijska in študijska komisija sta bili leta 1781 združeni. Učno osebje obeh fakultet leta 1779: Teološka fakulteta: direktor Jožef Jurij Lenaz, profesor dogmatike; Franc Ziegler, profesor moralne teologije, patristike in pa- storalike; Franc Pogačnik, profesor kanon- skega prava in cerkvene zgodovine; Jakob Sorčan, profesor orientalskih jezikov in her- menevtike. Filozofska fakulteta: direktor Jožef Jurij Lenaz; Anton Ambschel, profesor fizike; Anton Tschokel, profesor logike (leta 1780 168 ČASOPIS ZA SL0V1:;NS1C0 KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA pa Andrej Novak); Martin Jell, profesor ma- tematike.'^ Vlada je priključila leta 1782 filozofskemu študiju medikokirurški učni zavod, ki pa leta 1785 ni bil razpuščen kakor filozofska fakulteta. Učni jezik je bil prvotno latinski, od leta 1784 pa nemški. V šolo so lahko sto- l^ili tisti, ki so služili tri leta pri kakem ranocelniku za vajenca. Tečaj je trajal prvot- no dve leti, ko pa so leta 1784 dovolili vstop tudi absolventom normalke, je trajal tečaj tri leta. Gojenci so morali opraviti semestral- ne in letne izpite, po drugem letniku pa izpit pred komisijo. Učni načrt je vseboval pouk botanike, nekaj kemije in pouk o notranjih boleznih, kar je poučeval doktor medicine; drug profesor pa je poučeval anatomijo, ra- narstvo in porodništvo; ta je dobil leta 1786 asistenta, ki je poučeval anatomijo. Od leta 1794 poučuje Se tretji profesor živinozdrav- ništvo. Večjo razširitev učnega načrta so do- bile kirurgične šole leta 1810. V Ljubljani je bila vpeljana ta študijska reforma seveda šele po avstrijski restavraciji. Profesorji so bili prvotno doktorji medicine ali magistri kirurgije, ki so imefi dober sloves, kasneje pa so morali kandidati za profesuro pred- ložiti še po tri znanstvene razprave. Vodstvo zavoda je bilo poverjeno ravnatelju, ki je bil običajno protomedik province. V prvi dobi sta poučevala na ljubljanski šoli dva sve- tovno znana profesorja Baltazar Hacquet in Vinko Kern ter porodničar Anton Makovic, ki je za nas odličen kulturni pionir.'^ Jožef II. je leta 1783 ukinil bogoslovne štu- dije v posameznih škofijah. Za svetni in re- dovni duhovniški naraščaj so bila osnovana generalna semenišča na Dunaju, v Inns- brucku in Gradcu; študij je bil urejen kakor na univerzi. Teološka fakulteta v Ljubljani je bila razpuščena, profesorji Lenaz, Ziegler, Pogačnik in Sorčan pa so bili premeščeni v Innsbruck.''' Z dvornim dekretom 20. oktobra 1785 je bila filozofska fakulteta ukinjena z moti- vacijo, da ne ustreza zahtevanim osnovnim principom. Neposredni povod za ukinitev pa je bila afera profesorja logike Andreja No- vaka. V svojih predavanjih je izražal svo- bodomiselne nazore svoje dobe, o čemer je direktor filozofskega študija, bivši jezuit Ambschel poročal vladi. Gubernij je Novaka suspendiral, dvorna študijska komisija pa je odstranila Ambschla in nastavila Novaka na dunajskem Terezijanišču ter fakulteto raz- pustila.'^ Po sto letih je ostala Ljubljana zdaj brez višjih šol. Škof Karel Herberstein je v skrbi, da ne bi ostala škofija brez duhovniškega naraščaja, vložil 7. aprila 1787 pritožbo na notranjeavstrijski gubernij v Gradcu; kranj- ski deželni stanovi pa so v dveh vlogah, 27. maja 1786 in 20. aprila 1787, prosili cesarja ne samo, da se spet uvede filozofski študij po starem sistemu, temveč da se organizira po zgledu preosnovane dunajske univerze nova podobna ustanova. Stanovska spome- nica je zaradi svoje motivacije in logične ostrine kulturnozgodovinsko zanimiva in ka- rakteristična za stremljenja tega razdobja. Stanovi takole utemeljujejo potrebo po visoki šoli v Ljubljani: 1. vzpostavitev filozofskega študija popol- noma ustreza načelom vladarja, ker je vzgoja razuma osnova človeške sreče, iz katere iz- haja čistost vere, dobre nravi, poznanje mo- ralnih in fizičnih pojavov, vodstvo javnih opravil, ubogljivost najvišjim ukazom; torej vsi interesi države in religije. Tako umsko izobrazbo pa daje samo filozofski študij; 2. namen vladajočega šolskega sistema je ne samo razširiti prosvetljenstvo v vseh de- želah, temveč tudi odpraviti povsod škod- ljive predsodke. Lega pokrajine najbolj ustreza namenu, čim uspešneje razširiti te ideje. Dunajske univerze ne more vsakdo po- sečati, najbližji liceji pa so v Gradcu, Ce- lovcu, Zagrebu in Padovi. Ljubljana ima s tega stališča najugodnejše pogoje za ustano- vitev filozofske šole ne le za Kranjsko, teni- Naslovna stran tiskane teze za disputacijo o astronomski fiziki (ljubljanski tisk, 1773) 169 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO več tudi za sosednje dežele: Hrvaško, Furla- nijo, Dalmacijo, avstrijsko obalo in beneško kopnino (terra ferma); 3. v poštev pride tudi gojitev deželnega jezika. Ker pridejo v tujini študirajoči Slo- venci v nevarnost, da pozabijo svoj materni jezik, jih je zato težko uporabiti v domovini kot učitelje, duhovnike in civilne uradnike; 4. živosrebrni rudnik Idrija, fužine, tovar- ne v Ljubljani, Trstu, Gorici in Reki, trgo- vina preko Trsta in do Beograda tudi zahte- vajo svojo višjo šolo; 5. kirurško-anatomska šola potrebuje kot svojo predstopnjo filozofski študij; 6. ustanovitev takega zavoda je tudi v in- teresu kmetijske družbe; 7. za organizacijo takega študija ima Kranjska nekatere posebne prednosti, kakor biblioteke, zbirke (numizmatične, Hacque- tova zbirka naturalij), vse potrebne instru- mente za mehaniko, kemijo in ladjedelništvo. Zagotovljena so finančna sredstva iz dotacij, sredstva za znanstvena potovanja učiteljev o počitnicah, obstaja še kapital 22.11011 iz leta 1704 nekaterih deželanov, namenjen za ureditev univerze, z letnimi obrestmi 884 fl 24 kr. Stanovi so ponudili prazni frančiškan- ski samostan za normalko, gimnazijo in filo- zofijo in so ga pripravljeni urediti do jeseni leta 1787. Pripravljeni so dati tudi prostore za zvezdarno. Gredo pa še dalje in celo pred- lagajo profesorje za posamezne stolice in sicer: Novaka za direktorja in profesorja filozofije, Hacqueta za profesorja prirodo- slovja, Knaverja za profesorja estetike, Gru- berja za profesorja matematike, Kuralta bibliotekarja v Lwowu, Zella iz Celovca za matematiko in Michelazzija iz Gorice za astronomijo.'* Filozofski študij so spet uvedli 24. aprila 1788. Želji stanov se je torej ugodilo le delo- ma. Z nastopom novega vladarja dobi Ljub- ljana nazaj 10. junija 1791 tudi teološki študij. Za vlade Jožefa H. se torej v Ljubljani drugič pojavijo misli o ustanovitvi popolne univerze. Da so obstajali realni pogoji, se vidi iz spomenice kranjskih deželnih stanov. Prosvetljensko gibanje doseže v tej dobi svoj višek, zopet se pojavi generacija, ki jo od- likuje aktivna težnja, spremeniti zaostali kulturni položaj. Akademija delavnih, ob- novljena leta 1781, in jezikoslovna prizade- vanja so le delno odsev teh stremljenj. V Ljubljani deluje v tej dobi vrsta mož, ki so sposobni zasesti stolice na novi, moderneje organizirani visoki šoli. Vendar je karakte- ristika teh prizadevanj drugačna kot pred osemdesetimi leti, ko se še ni pojavil narod- nostni in jezikovni moment. Nova generacija pa stremi hkrati s sprejemanjem prosvet- Ijenskih idej tudi za spremembo jezikovno- kulturne prakse. Zato začno prosvetljenci z dejavnostjo na slovenskem jezikovnem pod- ročju. Zaradi slovenskega kulturnega zamud- ništva pa je bilo treba začeti z delom pri temeljih. Tudi stremljenja vladarjev niso šla v smeri razširjanja visokega šolstva. Ze Marija Terezija je proti preštevilnim gimna- zijam v nekaterih deželah, ostreje pa se po- kaže to za Jožefa IL, ki osredotoči bogoslovni študij, preosnuje celo univerzi v Gradcu in Innsbrucku v navadne liceje, skrajša študij- sko dobo in sploh gleda na šolstvo le z vi- dika neposrednih praktičnih koristi. Za vlade Leopolda II. in Franca I. se šol- stvo nadalje reorganizira, spremembe pa so bolj upravno-organizacijskega značaja. Z dvornim dekretom 20. aprila 1792 na kranj- sko deželno glavarstvo, je ustanovljen na liceju študijski konses. ki začne delovati 16. julija 1792. Študijski konses iz leta 1792 je sestavljen takole: rektor Franc Pogačnik, profesor cerkvene zgodovine; asesorji: s teo- loške fakultete Martin Koben, profesor orien- talskih jezikov; s filozofsko-kirurške fakul- tete Apfalterer, eksjezuit, bivši učitelj mate- matike; z gimnazije Flori jan Tanhauser, prefekt; iz normalke Anton Mulič, direktor; iz biblioteke Franc Wilde, bibliotekar in profesor filozofije." Vrstni red predsednikov kranjskega štu- dijskega konsesa in obenem rektorjev ljub- ljanskega liceja: Tomaž Franc Pogačnik, 1792, Franc Wilde, 1792, Jožef Hänle, pro- fesor moralne teologije, 1793, Jurij Grossauer, profesor cerkvenega prava, 1794—1796, Jožef Hänle, 1797, Peter Ferdinand Terler, pro- fesor hermenevtike in novega testamenta, 1798, Janez Friderik Kastelic, svetnik dežel- nega glavarstva in kameralni prokurator, 1799—1801, Jožef Walland, profesor moralne in pastoralne teologije, 1802.'^ Člani učiteljske skupščine leta 1792 so: s teološke fakultete: Janez Tretter, profesor dogmatike, Jožef Hänle, profesor moralne teologije, Kajetan Graf, profesor pastoralne teologije, Peter Terler, profesor hermenev- tike in novega testamenta; s filozof sko-kirur- ške fakultete: Anton Gruber, eksjezuit, pro- fesor matematike, Jernej Schaller, eksjezuit, profesor fizike, Jakob Kachelmayer, profesor kirurgije in babištva, (stolica za živinozdrav- stvo je vakantna), Franc Wilde, bibliotekar in profesor filozofije, Anton Makovic, iz- redni profesor babištva in slovenskega je- zika.'« Dvorni dekret z dne 29. aprila 1802 ime- nuje zopet direktorje, nov dekret z dne 22. oktobra 1802 pa ukine študijske konsese. Za 170 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA direktorja teološke fakultete je imenovan : Jožef Walland, za direktorja kirurško-medi- i cinske fakultete Anton Jelovšek, protomedik, i in za direktorja filozofske fakultete Franc i Wilde.20 Nekatere oblike višjih šol so bile na slo- { venskem ozemlju tudi v Celovcu, Gorici in i Trstu. Podobno kakor v Ljubljani pa so se ; višje šole sistematično gradile le v Celovcu.] CELOVEC — Jezuitska gimnazija je popolna leta 1611, leta 1617 pa prideta profesorja za moralno teologijo in dialektiko.^' Leta 1652 omogoči ustanova kanclerja Leonharda Sclie- rerja v znesku 50.000 fl (za 1 profesorja cer- kvenega prava, 2 profesorja moralke in 5 profesorjev filozofije) organizacijo popol- nega filozofskega in teološkega kurza. Pre- davanja se začnejo naslednje leto. Od leta 1655 se predavata tudi etika in matematika, ter pride še nov profesor filozofije, zato je na- slednje leto popolni kurz filozofije s 24 štu- denti prvič končan. Isto leto je prva javna disputacija iz cerkvenega prava po tiskanih tezah. Koroški deželni stanovi dovoHjo leta 1678 letno vsoto za tisk in opremo tez devetih najboljših disputantov. Leta 1665 je na mo- ralki 25, metafiziki 35, fiziki 39 in logiki 69 študentov.^2 Teta 1765 štejejo višje šole 102 študenta. Ob ukinitvi reda so na filozofski in teološki fakulteti predavali: 1 profesor cer- kveno pravo, 2 profesorja moralno teologijo, 2 filozofijo, 1 etiko in 1 matematiko z meha- niko.^^ Celovške višje šole so v naslednjih letih doživljale iste reforme, kakor drugi podobni zavodi v Avstriji. Leta 1782 je dobil Celovec mediko-kirurški študij, podobno organiziran kot v Ljubljani, bogoslovna fakulteta pa je bila naslednje leto razpuščena. Skromni so podatki za razvoj višjega šol- stva na Goriškem in v Trstu. GORICA — Predavanja iz moralke se začno leta 1639, iz logike pa 1650.2* Sredi XVII. sto- letja je imela Gorica torej le dveletni kurz filozofije; predavala sta 2 profesorja moral- ke in 1 filozofijo. Od leta 1697 sta za filozo- fijo 2 profesorja,^^ leta 1700 se začne pouče- vati tudi fizika, leta 1760 pa še matematika. Leta 1665 je poslušalo moralko 38, filozofijo 25 in dialektiko 27 študentov. Leta 1768 je 161 študentov na višjih študijah.^« Po ukini- tvi reda so gimnazijo prevzeli piaristi." TRST — Kvantitativno se šolstvo v Trstu ni moglo prav razviti. Število učencev nikdar ne preseže stotice. Ko se leta 1706 na jezuit- ski gimnaziji uvede logika in leta 1718 na željo meščanstva tudi fizika, dobi mesto s tem popoln filozofski kurz. Od leta 1754 se predava po ukazu cesarice navtika in leta 1768 se uvede v vseh razredih aritmetika.^^ Teološkega kurza Trst ni imel, le leta 1647 se na željo škofa predava moralka za kler trža- ške škofije.^' Po razpustu reda učijo na gim- naziji posvetni učitelji, leta 1792 pa prevza- mejo šolo frančiškani.a" OPOMBE Literatura: Janko Polec, Ljubljansko višje šol- stvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo. (Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929.) Ljubljana 1929. — Bernhard Duhr, Geschichte der Jesuiten in den Ländern deu- tscher Zunge. I-IV. Freiburg im Breisgau (idr.) 1907—1928. — Fridrich Paulsen, Das deutsche Bildungswesen in seiner geschichtlichen Entwik- kelung. (Aus Natur und Geisteswelt. 100) Leip- zig 1912. — Adolf Ficker, Geschichte, Organisa- tion und Statistik des österr. Unterrichtswesens. (Bericht über österreichisches Unterrichtswesen.) Wien 1873. — K. A. Schmid, Enzyklopädie des gesamten Erziehungs- und Unterrichtswesens. V. Gotha 1866. — Gustav Strakosch-Grassmann, Bibliographie zur Geschichte des österreichischen Unterrichtswesens. II. Wien 1902. — Wilhelm Böhm, Die Wiener Universität. Wien 1952. — Johann Nečasek, Geschichte des Laibacher Gym- nasiums. (Programm und Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1860, 1861.) — Mat-, Naslovna stran tiskane teze za disputacijo z navedbo govornikov (ljubljanski tisk, 1772) 171 : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO thaus Klimescli, Zur Geschichte des Laibacher Gymnasiums. (Jahresljericlit des k. k. Staats- Obergymnasiums zu Laibach 1896.) — Norbert Lebinger, Die Reformation und Gegenreforma- tion in Klagenfurt. (Programm des Staats-Ober- gymnasiums zu Klagenfurt. 1867, 1868.) — Ivan Pintar, Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec. Ljubljana 1939. — Viktor Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika od 1. 1660 do 1. 1718. IMDK XL 1901. — Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. Celje 1912—1916. — Simon Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. (Slovenska zemlja. 2.) Ljubljana 1896. Opombe: 1. Polec, Lj. višje šolstvo, 5. — 2. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn., Programm 1860, 6. — 3. Duhr, G. d. Jesuiten III, 206. — 4. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn., Programm 1860, 6. — 5. prav tam. — 6. Polec, Lj. višje šol- stvo. 10. — 7. Steska, Dolničarjeva lj. kronika, 163. — 8. Polec, Lj. višje šolstvo, 9. — 9. Duhr, G. d. Jesuiten IV/1, 395. — 10. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn., Programm 1860, 6. — 11. Ne- časek, G. d. Laibacher Gymn., Programm 1860, 12. — 12. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn., Pro- gramm 1861, 4. — 13. Pintar, Mediko-kirurški zavod, 9 si. — 14. Polec, Lj. višje šolstvo, 15. — 15. Polec, Lj. višje šolstvo, 16. — 16. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn.. Programm 1861, 6-8. — IF. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn., Programm 1861, 12. — 18. Klimesch, G. d. Laibacher Gymn., Jahresbericht 1896, 20. — 19. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn. Programm 1861. 12. — 20. Kli- mesch, G. d. Laibacher Gymn., Jahresbericht 1896, 23. — 21. Duhr, G. d. Jesuiten II/l, 341. — 22. Duhr, G. d. Jesuiten III, 205. — 23. Duhr, G. d. Jesuiten IV/1, 396. — 24. Duhr, G. d. Je- suiten II/l, 348. — 25. Duhr, G. d. Jesuiten III, 207. — 26. Duhr, G. d. lesuiten IV/1, 399. — 27. Gruden, Zg. slov. naroda, 970. — 28. Duhr, G. d. Jesuiten IV/1, 397, 398. — 29. Duhr, G. d. Jesuiten II/l. 350. — 30. Rutar, Samosvoje mesto Trst, 129. ROGAŠKA SLATINA IN ZRINJSKI* ADOLF REZEK (ZAGREB) Pojavi naselij-zdravilišč pri izvirih mrzlih rudninskih voda so časovno vsekakor mlajši kot pojavi pri izvirih naravnih toplih voda, dasi je človek poznal in lahko razlikoval tudi mrzlo rudninsko vodo od navadne vode pogosto po njenem okusu, plinasti sestavini, po bolj nemirnem iztekanju vode in podob- no.'-^ Z drugimi besedami, naravne mrzle rudninske vode je sprejela medicina veliko pozneje, sprejemala pa jih je šele, ko je spo- znala njihov zdravilni učinek na resnično prav različne načine. V omenjenem pogledu je posebno zanimiv nastanek naselja-zdravilišča ob izviru mrzle rudninske vode današnje Rogaške Slatine ravno zaradi tega, ker je imel svoj začetek v zdravljenju enega izmed znamenitih hrva- ških banov, grofov Zrinjskih. Da je zares bilo tako, je zgodovinsko dejstvo (ne pa legenda, kakor bi nekateri želeli), o katerem ni po- trebno več posebej razpravljati, kakor bomo takoj spoznali. Vendar se v dveh do nedavno edino znanih in dosedaj uporabljenih zgodo- vinksih virih (to je v dveh medicinskih de- lih), v katerih se je ohranilo sporočilo o tem * Izvirnik rokopisa pričujoče razprave je na- jisan v hrvaščini in je bil konec leta 1%0 pred- ožen Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Po ocenitvi je bilo opozorjeno na razpravo uredništvo »Kronike«, ki jo je spre- jelo v objavo in to, po sporazumu z avtorjem, v nekoliko skrajšani obliki ter v slovenskem prevodu (prevedel dr. Ljubo D. Jurkovič). znamenitem dogodku, izrecno ne govori ne o imenu Zrinjskega (o banih Petru oziroma Nikoli), niti o letu, ko se je to dogodilo. V obeh virih so misli v tekstih neizražene in meglene ter se vlečejo take tudi skozi li- teraturo vse do naših dni. Čeprav je litera- tura o Rogaški Slatini izredno obsežna,'-*' sta nam vendarle znana le dva poskusa, da se vsaj kolikor toliko razjasni nejasnost okrog imena Zrinjskega in okoli letnice dogodka. Prvi je izvirno pisal o tem zdravnik dr. E. H. Frölich v svojih monografijah o Rogaški Slatini pred več kot stodvajset leti kot edini med bivšimi avstrijskimi pisci. Kakor bomo kmalu videli, se je, ne da bi navedel razloge, nagibal k mišljenju, da je to bil hrvaški ban grof Nikola Zrinjski. Polnih sto let pozneje pa je — leta 1936 — načel ta vprašanja, posebno o letnici dogodka, prof. F. Kidrič (s pomočjo prof. F. Šišica), je pa obdelavo opustil s pripombo, da se ta vprašanja po tekstih do tedaj znanih virov ne morejo re- šiti. In tako je ostalo oboje še naprej nepo- jasnjeno. Ker sem se pobliže zanimal za življenje in delo starih slatinskih zdravnikov, sem opazil razlike v tekstih posameznih izdaj omenjene monografije dr. Frölicha. Iskanje razlogov, zaradi katerih je ta raziskovavec slatinske zgodovine napisal o Zrinjskem neprimerno več in drugače od vseh drugih svojih sona- rodnjakov in piscev, in to nenadoma in ravno^ 1721 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA V II. izdaji (leta 1851), t. j. v svoji moški dobi, me je znova privedlo na vprašanje o osebi Zrinjskega, preko tega pa tudi na let- nico dogodka. Sprva sem nameraval le ne- kako dopolniti tisto, kar sem bil o tem že napisal v svoji monografiji o Rogaški Slatini iz leta 1937,8 vendar sta mi temeljitejše po- znavanje pretežnega dela literature in arhiv- skega gradiva, kakor tudi znatno povečanje vsega, kar sem si pridobil v času od omenje- nega leta sem, dovolila, da si obe vprašanji ogledam tudi s popolnoma nove plati. To delo sem opravil in to, kar sem mogel ugoto- viti, podajam v pričujoči razpravi. Seveda si ne bi upal trditi, da sem delo končal po- polnoma brez pomanjkljivosti, vendar pa menim, da bo moja razlaga tega znamenitega dogodka vsekakor za daljši čas izpopolnila dosedanjo znatno vrzel ne le v zgodovini Ro- gaške Slatine, temveč nasploh. Za boljše razumevanje razlage dogodkov bo najprej koristno spoznati kratko razdelitev zgo- dovine Rogaške Slatine, potem pa še najstarejša joročila o izviru (vodi), dokler ob njem še ni )ilo nobenega naselja. Preteklost Rogaške Sla- tine (naselja-zdraviijišča) je treba razdeliti v glavnem v pet obdobij: 1. od najstarejših časov pa preko prvih pisanih poročil do obiska enega od hrvaških banov Zrinjskih, oziroma do pojava prve hiše-prenooišča ob samem izviru (1. 1676). To je doba t. im. prve Amecke« Slatine; 2. od obiska Zrinjskega preko leta 1676 dalje — naj- prej do leta 1721, t. j. do dneva, ko je izključ- no pravico do izkoriščanja izvira ali natančneje rečeno pravico do raizpečavanja vode kot kon- cesijo dobila »Družba enajstih dunajskih lekar- narjev«, potem pa dalje do leta 1782, t. j. do časa, ko iso dunajski lekarnarji to koncesijo izgubili. Oboje pomeni dobo t. im. «fevdalne« Slatine oziroma Slatine »koncesij«;; 3. od 1. 1782 do leta 1801, t. j. do časa, ko izvir preide v last države (>«tajerskih stanov«). To je doba t. im. druge »kmečke« Slatine; 4. od leta 1801 nekako do leta 1860, t. j. od časa, ko so podrli prvi slatinsiki »Zdraviliški dom« in dve — tri oko- liške stavbe. To je doba t. im. »stanovske« Sla- tine (deloma pa tudi že »meščanske«, ker se je začela izgradnja že okrog leta 1840) ter 5. od leta 1860 dalje prav do naših dni. To je doba t. im. »meščanske« Rogaške Slatine. Razumljivo je, da je razdelitev drugačna, če se postavi njeno težišče pretežno na razvoj izvira.' Najstarejše danes znano izročilo, za katero se domrneva, da bi se lahko nanašalo na roga- ške rudninske vode, izvira iz leta 1142. Stoji v listini o zamenjavi posestva, dogovorjeni med rodbino Sounek (od leta 1341 dalje grofov Celj- skih) in salzburškega škofa Konrada, v kateri pa se kot mejnik omenja tudi s kamenjem ob- ziidan studenec, in sicer v občini »Cezt« (leži v neposredni bližini Rogaške Slatine še danes). V slatimsko literaturo je vnesel ta podatek dr. A. Schlossar leta 1904* prav gotovo iz ene od razprav K. Tangla,' ki je prvi poskušal dolo- čiti položaj omenjenega posestva ter obenem opozoriti na možno zvezo z rogaškim izvirom. Bolj natančno in kritično je obdelal ta zapisek F. Kovačič v razpravi iz leta 1915* z zaključ- kom, da je omenjeni »s kamenjem obzidani studenec« pripadal nekdaj rogaškemu izviru. Nadaljnji podatek iz nejasne preteklosti Ro- gaške Slatine, o katerem se tudi s pravico sodi, da se nanaša na rogaško vodo, izvira že iz dobe tiska, in to iz časa alkemije. Podatek — to je pravzaprav prva »kemična analiza« roga- ške vode — je zapisan leta 1572 v znamenitem delu Paracelsovega privrženca, alkimista, zdrav- nika in rudarja L. Thurneysera,' ki je delovail tudi v teh krajih.'" Ne polnih deset let kasneje, t. j. leta 1581, pa se omenja »en izvir slatine na Štajerskem« (»Sawerbrunn«) tudi v delu nemškega zdravnika J. T. Talbernaemontanusa." In končno je znana tudi zgodba o dozdev- nem »prvem bolniku«, ki je obiskal rogaški iz- vir leta 1594. To je zapisano v kroniki, objav- ljeni osem let pozneje, t. j. leta 1602.'^ Pisec kronike pravi, da se je grof Wolf Ungnad učil v Strassburgu, veliko potoval in zbolel ter po dolgem bolehanju umrl leta 1594 v mestu »Sa- wern-Brun« v grofiji celjski (lahko je spoznati, da se je to zgodilo 13 let po objavi dela Taber- naemontanusa, ki »mesto« imenuje z istim ime- nom kot kronist). Ce se ta jtodatek zares nanaša na Rogaško Slatino, kar je zelo verjetno, potem bi bil omenjeni Ungnad resnično prvi bolnik, o katerem je iz literature znano, da je obiskal rogaški izvir, in to pred več kot 365 leti. Kakor je malo poprej povedano, se Zrinj- ski omenja v zvezi z Rogaško Slatino v dveh tehtnih medicinskih delih, ki je obe napisal sodobnik. Prvo, starejše delo — »Praxis medicae ...« — je iz leta 1680,'' napisal pa ga je tedaj znameniti zdravnik dr. P. Sorbait, nekdanji profesor medicine na Dunaju in nekaj časa osebni zdravnik avstrijske cesarice Eleonore, žene cesarja Leopolda I. V tej priročni me- dicinski knjigi se na str. 534 in 535, v po- glavju pod napisom: »Caput X. De Colica Curata«, bere (str. 534 — stolpec prvi) med drugim tudi naslednje (gl. tudi sliko št. 1): »Acidulae autem fuerunt Roidschenses, ante >auoos annos a Zrinianis Comitibus, forsan, ut jilem, contra Serenissiimam Domum Austriacam absque causa increscentem diluerent, ex antiquo sambuci arboris tronco scaturientes inventae, quae ex nltimis inferioris Styriae finibus quatuor milliaribus infra Petavium ...«, ali V prevodu: »Rogaške slatine so pred nekaj leti našli grofje Zriujski, morda zato, da izperejo žolč, ki je brez razloga raisel proti presvitli avstrij- ski hiši, in so izvirale iz starega bezgovega panja, od končne meje Spodnje Štajerske štiri milje pod Ptujem ...« Kmalu po knjigi prof. Sorbaita se je poja- vilo tudi drugo medicinsko delo — »Roit- schocrene ...«, ki tudi govori o omenjenem dogodku ob rogaškem izviru. To delo je ob- enem tudi prva monografija o rogaški vodi (tudi danes še najbolj obsežno), po starosti in pomenu pa ena od ne ravno številnih takš- nih medicinskih knjig nasploh. Napisal jo je zdravnik in prirodoslovec dr. J. B. Gründel, tedaj mariborski fizik, in objavil v dveh iz- dajah: prvo leta 1685 v latinščini (tiskana na 173 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Dunaju)," drugo pa leta 1687 v nemščini (tiskana v Gradcu).*' Omenjenemu je treba takoj dodati, da pripoveduje dr. Griindel o dogodku samo v drugi, t. j. nemški izdaji svoje monografije —¦ v prvi, latinski izdaji pa tega sploh ne omenja. Ta, pravzaprav edina razlika v tekstih omenjenih, tako rekoč zaporednih dveh izdaj je eden od ključnih podatkov za rešitev obeh nakazanih vpra- šanj. Na pomembnost tega podatka v slatin- ski literaturi se dosedaj nihče ni oziral, če- prav je gotovo prepolna pripovedovanja o dr. Gründlu, je z maloštevilnimi izjemami in vedno istim obnavljanjem že zdavnaj vražje slabo čtivo. Poglejmo, kaj je leta 1687 v nemški izdaji »Roitschocrene« (str. U in 12) zapisal o do- godku dr. Griindel (gl. tudi sliko št. 2): »Was die Zeit aabelangt / da diser Sauer- brunn hat anfangen zu floriren / soll sich über die 40. Jahr nicht erstecken / so vil ich von glaubwürdigen Männern hab erfahren können; wie mir der berühmbte Professor Herr Doctor Sorbait mündlichen erzehlet / soll ein Graff Zrin diesen Brunnen auff der Jagd ohnegefehr haben angetroffen / und weilten er damahlen mit der schwartzen Gelbsucht überladen / auch Leber imd Miltz hart gewesen / hat er angefan- gen selbigen zu trincken / und dardurch die völlige Gesundheit erhalten / dahero solches in der Nachbarschafft / und auch zu Wienn er- schallen / wo gedachter Herr Sorbait hat vil Flaschen bringen lassen / in vilen Curen mit grossen Nutzen probirt / in Welschland und an- dere Oerther recommendiret / ...«, ali V prostem prevodu: »Kar zadeva čas, ko se je ta Slatina začela razvijati, kolikor sem lahko zvedel od verodo- stojnih ljudi, najbrž ne presega štiridesetih let, kakor mi je ustno pripovedoval sloviti profesor gospod doktor Sorbait, je na ta izvir slučajno naletel pri lovu neki grof Zrinjski. Ker je bo- lehal tedaj na hudi zlatenici, otrdela pa so mu jetra in vranica, ga je začel piti ter potem popolnoma ozdravel. To se je zvedelo v sosed- stvu in na Dunaju, kamor je omenjeni gospod Sorbait dal poslati veliko steklenic in je z ve- likim uspehom preizkusiil to vodo pri mnogem zdravljenju, ter jo priporočil v Italiji in v drugih krajih ...« SI. 1. Leto 1680: odlomek iz knjige dunajskega zdravnika prof. P. Sorbaita (loc. cit. 13, str. 534), v katerem je govora o odkritju rogaške vode in o Zrinjskih Ko smo tako spoznali predmetne tekste iz obeh do zdaj izključno uporabljenih zgodo- vinskih virov za opis znamenitega dogodka, lahko ponovno trdimo, da je bivanje in zdravljenje enega od Zrinjskih pri rogaškem SI. 2. Leto 1687: odlomek iz druge (nemške) izdaje mono- i grafije mariborskega zdravnika dr. J. B. Griindla o rogaški \ vodi (loc. cit. 15, str. U in 12), kjer se govori o odkritju ¦ vode in o Zrinjskem ! izviru popolnoma utemeljena zgodovinska resnica. Tiče se predvsem podatka iz knjige prof. Sorbaita, in ta podatek sam nedvomno dovolj podpre trditev o absolutni resničnosti dogodka. Sicer je ta podatek označen kot tak po vsej pravici v trenutku, ko je prvič stopil v izrazito literaturo o Rogaški Slatini — za čuda šele leta 1838. To je storil dr. E. H. Frö- lich že v prvi izdaji svoje monografije o Ro- gaški Slatini.''* Do tega časa pa so se opirala prikazovanja dogodka le na podatek iz nem- ške izdaje dr. Gründia, latinske izdaje pa, kot rečeno, slatinski pisci niso pogledali. Ko že govorimo o dr. E. H. Frölichu in o doslej najbolj dragocenem prispevku, ki se je ravno po njegovi zaslugi našel in pre- nesel v slatinsko literaturo, nam je dana pri- ložnost, da pokažemo tudi njegov opis zna- menitega dogodka ob rogaškem izviru, pri tem pa poskusimo razjasniti tudi razlike v tekstu njegovih monografij, ki so me, kot sem omenil v uvodnem delu, neposredno spod- * Dr. Frölich citata iz knjige prof. Sor^baita ni točno prenesel. Ze v I. izdaji (tudi če se ne bi ozirali na točen prenos interpunkcije, akcen- tov, velikih črk in nekaterih očitnih tiskovnih naipak), je izpustil besede: autem fuerunt (izza začetne besede in). Citat je ostal nespremenjen tudi v vseh drugih izdajah. 174 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO AGOÜOVINO KRONIKA budile k obdelavi načete tematike. Hkrati je tu priložnost, da nekaj več povemo o ome- njenem prizadevanju prof. Kidriča, da reši vprašanje letnice dogodka. Oboje bo omo- gočilo, da se potem natančneje, kritično in primerjalno bolj izčrpno pretehtajo tudi malo prej prikazani teksti iz knjig prof. Sor- baita in dr. Gründia. Omenjenega leta, t. j. 1838, je bil dr. Frö- lich star 27 let''''^ in je že istega leta (torej malo po končanem študiju na Dunaju), ob- javil tudi omenjeno prvo izdajo dobro na- pisane monografije o Rogaški Slatini," eno leto prej pa tudi bolj obširen članek v stro- kovnem časopisu'9 ter nato še v nekaj dru- gih, v glavnem polemičnih spisih.^"-^* Vendar je šele polnih trinajst let pozneje, t. j. leta 1851, objavil drugo izdajo,^* in nato še na- daljnje tri izdaje, tretjo leta 1856,^* četrto leto 1857" in peto, zadnjo, leta 1865.28 Pri- merki teh izdaj so danes precejšnje redkosti, posebno druga izdaja (izvod v Univerzitetni knjižnici v Zagrebu), a ravno v tej izdaji je dr. Frölich prvič, torej že v svojih zrelih letih, opisal dogodek pri rogaškem izviru popolnoma drugače kot v prvi izdaji. Pišoč tu zelo obširno, toda ne tudi kritično in ute- meljeno, je nenadoma ugotovil, da se je zdra- vil z rogaško vodo hrvaški ban grof Nikola Zrinjski. Tako je napisal o banu Nikolu go- tovo več, kakor lahko beremo v šolskih zgo- dovinskih knjigah; ni pozabil niti njegovega literarnega udejstvovanja, a pri njegovih te- lesnih in duševnih naporih je poiskal celo tudi vzroke za omenjeno bolezen. Vsekakor se je bilo treba vprašati, kaj ga je moglo spodbuditi, da je šele 13 let po I. izdaji navedel ime Zrinjskega, in to ravno Nikole, čeprav mu je moglo biti bolj pri roki, ko se je že odločil za navedbo imena, da po zajed- ljivih besedah prof. Sorbaita sprejme mne- nje, da je to bil ban Peter Zrinjski. Ker pa sploh ni razpravljal o letnici dogodka (pa tudi ne o tistem, ki ga nudi dr. Gründel — navajajoč enostavno, da se je zgodil »okoli leta 1640«), je malo verjetno, da se je odločil za bana Nikolo zato, ker je, recimo, vedel za njegovo stalno bivanje v Cakovcu. Bliže je resnici, če povemo, da se je dr. Frölich pesniško izražal. To najbolj dokazuje ne- skladnost med omenjenim vzrokom bolezni in omenjenim letom dogodka. Ce bi namreč resnično bilo tako, kakor je izpričal dr. Frö- lich, tedaj bi se vsi neugodni pripetljaji v življenju bana Nikole, ki pa jih dr. Frölich označuje kot vzroke bolezni, morali dogoditi po vrsti pred letom 1640, ker se je okrog tega leta že zdravil zaradi njihovih posledic. Kakšna nelogičnost zaradi Gründlove nepri- merne navedbe časa! Po mojem je bana Ni- kola omenil na hitro in samo zato, da bi o Zrinjskem sploh lahko pisal, in to vsekakor več, kakor se je tedaj v slatinski literaturi pisalo. Pisalo pa se je šele tu in tam in ra- zume se, nikakor ne posebej o banu Petru, ki je avstrijskim slatinskim piscem bil ozi- roma moral biti še vedno nekako pohujšljiv. To je morda tudi razlog, zakaj se nobeden od njih (npr. že omenjeni dr. A. Schlossar, potem dolgoletni slatinski zdravnik dr. J. Hoisel, kakor tudi drugi)^« niso lotili dela in poskusili razvozlati vprašanja o imenu in letnici dogodka. Tega niso storili niti ob pro- slavi stoletnice podržavljenja nekdanje druge »kmečke« Rogaške Slatine (leta 1801—1901), še manj pa leta 1913, ko so nabavili za novo razkošno zdraviliško dvorano štiri alegorične slike o važnejših dogodkih iz preteklosti Sla- tine (avstrijskega slikarja A. Schrötterja'"), med katerimi ena, začuda, prikazuje »nekega Zrinjskega« na rogaškem izviru, druga pa, omenjeni ravno nasproti, bivanje avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. v Rogaški Slatini (leta 1882). Dr. Frölich je vsekakor imel po- sebne razloge, da je postopal drugače. Go- tovo je, da je za sestavo takšnega čiiva mo- rala obstajati — posebno če se upoštevajo tedanje družbeno-politične razmere — tudi določen politični pogum, zanj pa tudi neki znatnejši notranji nagib in to zares popol- noma drugačen od tistega, ki bi sicer za- doščal, da se napiše tudi dober prikaz, a le zaradi koristi zdravilišča. Kot sin prvega stalnega slatinskega zdravnika in obenem ravnatelja zdravilišča dr. J. Fröhlicha (ka- kor vidimo, je oče pisal priimek Fröhlich, tako se je pisal tudi sin Ernst Hilarij, toda le do I. izdaje svoje monografije o Rogaški Slatini, t. j. do leta 1838, dalje pa Frölich),* je nameraval na tem položaju slediti svoje- mu očetu ter je gotovo tudi zaradi tega na- pisal omenjeno monografijo in pri tem tudi izkoristil gradivo iz ordinacije svojega oče- ta,'' (Predgovor — oče, dr. J. Fröhlich, ni pisal o Rogaški Slatini). A ker mu to ni uspelo — o razlogih bomo takoj zvedeli —, je želo naperil v prvi vrsti na novega ravna- telja, vladnega pristaša in svojega tekmeca dr. J. Socka, preko njega pa tudi na tiste v Gradcu in na Dunaju, ki so mu to nasled- stvo onemogočili in je ostal proti njim skoraj v trajni opoziciji. Lahko bi se dalje reklo, da je dr. Frölich vnesel v H. izdajo svoje monografije obsežni odstavek o Zrinjskem (čeprav tudi samo o banu Nikolu) zato, da je na neki način dal duška svojemu (in oče- * Prof. Kidrič ni zapazil ali pa je spregledal to vsekakor pomembno razliko ter je zaradi tega v svoji razpravi iz leta 1937" za oba upo- rabljal priimek Fröhlich. 175 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO tovemu) vsekakor zelo težkemu, da ne rečem usodnemu življenjskemu neuspehu.* Za to pa bi se mogel najti globlji in bolj nepo- sreden razlog, iz katerega so gotovo tudi iz- virale vse zadrege. Morda je bil dr. E. H. Frölich, čeprav po poreklu Nemec, pristaš ilirskega gibanja. Po vsej verjetnosti je po- stal to tudi pod neposrednim vplivom samega dr. Lj. Gaja. Saj je bil Gajev oče lekarnar v sosednji Krapini, oče dr. E. H. Frölicha pa 32 let zdravnik v Rogaški Slatini in domači zdravnik Gajevih.'^ Pozneje je deloval v Sla- tini tudi sin Hilarij; otroci, t. j. dr. L j. Gaj in dr. E. H. Frölich, so bili vrstniki, oba sta se šolala v Avstriji, kamor je mladega Gaja peljala pot preko Rogaške Slatine itd. Sicer je na naklonjenost dr. E. H. Frölicha »ilir- skemu preporoditeljskemu gibanju« namignil tudi prof. Kidrič v svoji žal edini razpravi o Rogaški Slatini," sklepajoč to po tem, da je dr. Frölich ob priliki prepeval z domačini slovenske pesmi ter da je imetju svojega očeta dal ime » Jankomir« — ne pa » Johanns- ruhe«.** Ce upoštevamo, da sta bila tedanja Rogaška Slatina kakor tudi sosednji Rogatec posebno oporišče za germanizacijo, se ne smemo čuditi, da »poslovenjeni« ali »iliri- zirani« Nemec ni mogel zasesti mesta zdrav- nika-ravnatelja. Potemtakem torej moramo sprejeti mnenje, da dr. Frölich ni pisal tako obširno o Zrinjskem samo zaradi duška, tem- več tudi zato, ker je, čeprav po poreklu Nemec, kulturno in politično neprikrito čutil in mislil vsekakor drugače od tistega, kar je najmanj zahtevala tedanja dunajska vlada od svojih uslužbencev, povrh še na tako iz- postavljenem položaju. To je obenem tudi pravi vzrok njegovega neuspeha v Rogaški Slatini. O drugem pa, tudi že na kratko omenje- nem poskusu prof. Kidriča iz leta 1937, da reši načeta vprašanja, je treba tukaj omeniti še naslednje. Prof. Kidrič je pravzaprav prvi med slatinskimi pisci, ki se je lotil točne * Vedeti moramo, da je oče, dr. J. Fröhlich (rojen v Celju leta 1771, umrl na Dunaju 20. X. 1850),^' pridobil za svojega službovanja znat- no zemljiško posest v Rogaški Slatini, računa- joč, da se mu bo rod gotovo trajneje zadrževal v tem kraju. Toda po upokojitvi je zapustil Rogaško Slatino, del posestva pa kmalu potem ponudil zdravilišču v nakup, ostalo pa so od- tujili dediči — do leta 1893.^», ** Popraviti oziroma dopolniti je treba poda- tek iz razprave prof. Kidriča: »...ker je (dr. E. H. Frölich) slatinskemu posestvu in vili svo- , ega očeta Johana iz otroške pietete dal ime .ankomir...« (17, str. 165). Vila »Jankomir« namreč ni pripadala posestvu družine Fröhlich- Frölich, miti je ni dr. J. Fröhlich zidal-' — zadnji je za vsega svojega službovanja stano- val v državni stavbi, enako tudi sin za svojega samo sezonskega bivanja v Rogtóki Slatini.-''-'' letnice, prizadevajoč si, da bi po njej dobil odgovor na vprašanje o imenu Zrinjskega (3 — Ob zgodovinopisju Rogaške Slatine). Da bi določil letnico, se je opiral izključno na podatek iz knjige dr. Griindla, da bi pa ta podatek popolnoma zanesljivo razvozljal, se je obrnil za pomoč tudi na zagrebškega zgodovinarja prof. F. Šišica.^" Prof. Kidrič seveda ni mogel sprejeti podatkov o času do- godka in spraviti v sklad s pripovedovanjem dr. Griindla, po katerem bi se morala, kakor je razvidno, letnica dogodkov ugotoviti ne- kje v širokem razdobju, t. j. med leti 1640 in 1664 (če bi šlo za bana Nikolo), oziroma leta 1671 (če bi šlo za bana Petra). Razen tega je nastala posebna zadrega, ko je poiz- vedoval o resnosti bolezni Zrinjskega, ker je s pomikanjem letnice dogodka bliže letu 1640 kazalo, da se je bolezen pojavila že v zelo mladih letih, o tem pa po sebi tudi malo verjetnem ni bilo dokaza. Zaradi tega je odnehal od nadaljnje obdelave in mi je prepustil omenjeno pismo prof. Šišica s pri- pombo, da se vprašanje o Zrinjskem po nje- govem mišljenju ne more določiti po zapisku dr. Griindla. Vrnimo se sedaj na bolj podrobno razlago tistega, kar sta o dogodku napisala prof. Sorbait in dr. Griindel. Kakor smo videli, je prof. Sorbait, sodob- nik obeh bratov Zrinjskih, »odkritje« roga- ške vode pripisal »Zrinjskinia« (morda se je tako izrazil, da bi se izognil navedbi imena), potem imenuje vodo po sosednjem mestu Rogatec (to je prvič, da je voda poimenovana s tem imenom),^* pove vsaj nekaj o legi in videzu izvira, celo tudi o lastnosti vode, da »izpira« žolč. Iz tega prvega poročila o zna- menitem dogodku se morajo izločiti mnoga kar po vrsti zanimiva vprašanja, poleg naših že omenjenih, t. j. o letnici in o imenu, še naslednja: kako je dogodek potekal — čigav je bil v tem času izvir — od kod je izvedel prof. Sorbait za dogodek Zrinjskega (kolikor se je dogodek pripetil prej kot leta 1652, te- daj je o njem lahko zvedel le posredno) — kaj se mora razumeti pod »odkritjem« — ali je tudi drugemu in kateremu tedanjemu zdravniku tudi pred prof. Sorbaitom bila znana rogaška voda — ali je kateri od teda- njih zdravnikov celo pisal o rogaški vodi pred prof. Sorbaitom — kaj so z rogaško vodo delali zdravniki v Gradcu (in na Du- naju) — kaj se je dogajalo pri rogaškem izviru pred obiskom enega od banov Zrinj- skih in več ali manj neposredno po njem itd. Razumljivo je, da bi nekatera teh vpra- šanj zaslužila tudi posebno obdelavo, toda to je treba prepustiti času in morda druge- mu peresu. Za razmišljanje ob tej priložnosti 176 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA — tu pa je treba osvetliti dogodek, ki je velikanskega pomena v preteklosti Rogaške Slatine, t. j. vstop rogaške vode v tedanjo »službeno« medicino oziroma ustanovitev na- selja-zdravilišča — je vredno, da najprej razložimo pomen »odkritja«. Ne moremo sprejeti, da je eden izmed Zrinjskih našel ali odkril rogaško vodo (ali izvir) sploh, toda treba je sprejeti ali razumeti, da jo je zanemarjeno odkril ali natančneje povedano, da je na svoj način le znova potrdil njene že prej znane zdravilne lastnosti. Rogaška voda je bila gotovo znana tudi že prej, a sveto- kriški domačini so gotovo hranili vsaj kakrš- nokoli poznavanje njene zdravilnosti — saj je tudi samo to lahko napotilo alkimista Thurneysera na sled rogaški vodi, ko se je zadrževal v teh krajih. Če ne bi bilo tako, bi se morali vprašati, kdo je Zrinjskega, ko je že prišel ter izvir baje odkril, napotil, da je rogaško vodo tudi pil. Ko ga je že napotil tja, je moral od nekod vedeti ne samo, da je zdravilna, temveč tudi da je Zrinjski bolan itd. Razen tega je izvir (zemljišče) moral nekomu tudi pripadati; od prej prav gotovo ni pripadalo fevdalcu baronu Courtyju v so- sednjem Rogatcu, ker bi ga dunajski cesar ne bil tako lahko odstranil s posestva. Fev- dalec se je pojavil kot lastnik šele po smrti Zrinjskega (bana Petra), cesar pa mu je to prilastitev samo kasneje odklonil in preklical. Morda je najbliže resnici domneva, da je bil izvir na posestvu Zrinjskega in si ga je po smrti bana Petra, opirajoč se najbrž na sod- bo, potem na primeru drugih in na pravice močnejšega, prilastil najprej fevdalec, po- tem pa tudi sam cesar, ki ga je nato pre- pustil, kot je znano, izkoriščanju privilegi- rancem. Da so Zrinjski imeli posestva tudi v teh krajih, je že omenil tudi dr. E. H. Frö- lich, toda samo v I. izdaji svoje monografije (16, str. 21). Dalje ni v zapisku prof. Sorbaita opore za odgovor na vprašanje o načinu, kako je Zrinjski izvedel za zdravilnost vode (kakor tudi za izvir — po dr. Griindlu se je to pripetilo »slučajno«) ter se zato v sili mora sprejeti, da je izvedel za to od domačinov (kmetov). Takšno mišljenje se je udomačilo tudi v slatinski literaturi, posebno v izrazito reklamni. Toda če se upošteva, da so mnoge evropske tople in rudninske vode že precej vzbudile pozornost tedanje medicine (sodeč po delih Thurneysera, Tabernaemontanusa in drugih), bi lahko domnevali, da so bolnega Zrinjskega že vnaprej opozorili na rogaško vodo morda ravno njegovi zdravniki. Tako mnenje izključuje neprimerno slučajnost in posredovanje domačinov, dovoljuje pa celo tudi misel, da se je ban Peter Zrinjski pre- selil iz Ozlja v Cakovec prav zaradi zdrav- ljenja — tu je mogel biti bliže zdravnikom (Maribor, Gradec!). Seveda med temi zdrav- niki ni potrebno iskati tudi prof. Sorbaita. Kajti če bi on imel priložnost opozoriti »Zrinjske« na rogaško vodo, bi tedaj težišče omenjenega odlomka iz njegove knjige ne bilo prav v trditvi o »odkritju«. Gotovo pa je, da je prof. Sorbait vedel za dogodek »Zrinjskih« (vseeno iz čigavih ust), ter da je dobro ocenil njegov medicinski pomen, tako da ga zaradi tega tudi ni mogel enostavno zamolčali, kakor ga, kot je znano, tudi ni zamolčal. Enako je gotovo, da je o vsem tem, posebno o osebi in o bolezni, vedel nekaj več. Drugo vprašanje pa je, zakaj se ni o celotnem dogodku izrazil bolj jasno, posebno pa o letnici in o imenu. Toda tudi to je lahko doumeti, če upoštevamo, kaj vse je storila tedanja leopoldovska Avstrija, da bi uničila Zrinjske — celo spomin nanje. Gotovo so bile tudi možnosti prof. Sorbaita, čeprav je bil dvorjan, s te plati omejene. Ni treba pa dvo- miti, da mu je kot znamenitemu zdravniku in povrh izrednemu in nadvse vztrajnemu poborniku uporabe rogaške vode moralo biti in je tudi bilo zelo do tega, da opiše v svo- jem delu tudi medicinski primer, povezan z znamenitim in slavnim, v tedanji Evropi na daleč znanim imenom Zrinjskih. Storil je to, in to je treba priznati, zelo spretno — zavil je primer v pikro pripombo, s katero je seveda meril na bana Petra. Ni pa težko razbrati, če bi se izključno po tej pripombi lahko sklepalo, čeprav je pripisana na sploš- no, t. j. »Zrinjskima«, da se je zdravil z roga- ško vodo ban Peter. Možna je namreč do- mneva, da se je prof. Sorbait tako izrazil ravno zato, da bi pri opisu »odkritja« ven- darle nekako omenil tudi ime tistega, ki jo je odkril. Oglejmo si sedaj še od blizu, kaj je prav- zaprav napisal o dogodku dr. Gründel leta 1687, torej sedem let po zapisku profesorja Sorbaita. Vsebina prikazanega odlomka iz Gründlove monografije o Rogaški Slatini je posebno zanimiva. Sestavljena je tako, kakor da izvira vse, kar je v njej povedanega, iz druge roke. Toda tako je samo na prvi po- gled. Niti trenutek ni treba dvomiti, da je vedel tudi dr. Gründel (kakor tudi prof. Sor- bait) o doživljaju Zrinjskega gotovo več od tistega, kar je vnesel v prikazani odlomek, posebno kar zadeva osebe in bolezen. Ver- jetno je vedel tudi več od samega prof. Sor- baita, ker je kot sodobnik živel in deloval ne le na Dunaju, temveč tudi v Mariboru ter neposredno tudi ob samem rogaškem iz- viru. Sicer ga je že samo zbireinje snovi za obsežno monografijo privedlo v tem pogledu v izjemen položaj. Toda pri obdelavi snovi 177 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO je moral tudi on že iz podložniških pogledov biti oprezen — vsekakor bolj kot prof. Sor- bait — posebno ker je vedel, da mu bo roko- pis pregledala tudi posebna cenzura. V po- trditev povedanega je dovolj omeniti, da je podatek o Zrinjskem (o enem, ne pa o »Zrinj- skih«, kakor je napisal prof. Sorbait) izrecno položil na jezik prof. Sorbaitu, čeprav bi se lahko enostavno skliceval na znani odlomek iz njegove knjige, katere se je obilno poslu- ževal pri svojem delu »Roitschocrene« in ki jo je tako tudi prvi vnesel v slatinsko lite- raturo (to je privedlo na sled tej knjigi tudi dr. Frölicha). Komaj pa bi človek mislil, da nekdo sestavlja monografijo, ne da bi pri tem, ko se že poslužuje določenega dela, in to dela dozdevnega začetnika tematike, za- pazil v tem delu ravno tistega »glavnega«. K temu je treba dodati, da bi dr. Griindel, če ne bi slučajno poznal dela prof. Sorbaita, pri sestavljanju rokopisa za I. izdajo svoje monografije o rogaški vodi, gotovo o njem izvedel iz pisma katerega svojih kolegov v Gradcu, o čemer bomo takoj govorili. Toda obstaja še drugo potrdilo, da so možnosti za prikaz »primera Zrinjski« bile zares zelo omejene ter da je pravo čudo, da se je o tem dogodku, kar so napisali sodobniki, ohranilo vsaj toliko. To potrjuje razlika v ustreznem tekstu (latinskem) in drugem (nemškem) iz- daje Griindlove monografije in sem o tej raz- liki že govoril. V prvi izdaji je govor na ustreznem mestu (Cap. 8, str. 8) samo nasled- nje (gl. tudi sliko št. 3): »Tempus, quo acidulae istac florere incepe- runt, ultra quadragiinta annos, quantum a viris fide dignis expiscari potui, vix se extendet (tu je izpuščen odlomek: »... kakor mi je ustno po- vedal ..., ter potem popolnoma ozdravü,....« — prim, s tekstom na str. 174); attamen prius in alio loco quinquaginta oirciter passibus a moderna scaturigine distantes scatuniebant, ubi siponta- nee disparuerunt, et nulla defacto restant indi- cia, ...«. ali V prevodu: »Öas, odkair so te slatine začele napredovati, kolikor sem zvedel od verodostojnih ljudi, ko- maj da presega nekaj več od štirideset let (gl. tudi zgoraj) ; vendar so prej izvirale na drugem mestu, oddaljenem okrog petdeset korakov od sedanjega izvira, kjer so pravzaprav izginile same od sebe brez sledu ...«. Komaj bi bil potreben boljši dokaz, kako pisec ni imel pravice, da bi po lastni volji obširno opisal dogodek, ki ga je, lahko se reče, celo spodbudil, da je napisal obsežno monografijo o rogaški vodi (tedaj tako rekoč iz izvira-barjavca). Vendar je treba povedati tudi nekaj o tem, kako je to bilo mogoče, da je II. izdaja dopolnjena z omenjenim odlom- kom o Zrinjskem. Morda je prof. Sorbait po pregledu latinske izdaje nasvetoval j dr. Griindlu, naj v nemško izdajo vendarle j vnese vsaj nekaj tudi o tem dogodku. Od tod tudi pravi pomen oznake v Gründlovem i tekstu o »ustnem« pripovedovanju. Ne bo j odveč, če dodamo še tudi nekaj o razlogu, i SI. 3. Leto 1685: odlomek iz prve (latinske) izdaje mono- grafije mariborskega zdravnika dr. j. B. Griindla (loc. cit. 14, str. 8), kjer se poroča o odkritju vode, toda nc tudi o Zrinjskem ' zaradi katerega bolj resni slatinski pisci niso zapazili omenjene razlike (to se nanaša po- sebno na dr. Frölicha). Razlog je resnično enostaven: pri opisovanju tega dogodka so se v glavnem kot znamenite zgodovinske res- nice posluževali le nemške izdaje, ki jim je bila poleg drugega bolj dostopna. Poglejmo sedaj Gründlovo navedbo letnice dogodka. Predvsem se je izrazil drugače o času, kdaj se je dogodek »mogel« pripetiti — različno od prof. Sorbaita, ki je napisal leta 1680, da se je to pripetilo »pred nekaj leti" (to »nekaj« bi bilo za bana Nikola najmanj 16 let, za bana Petra pa najmanj 9 let). Če- prav dr. Griindel ni izrecno povedal točne letnice, ampak le dogodek postavil v široko razdobje, zasluži njegov podatek za nekaj časa vendarle pozornost, ker nekako uteme- ljuje vsaj letnico za spodnjo mejo razdobja, t. j. letnico 1640, pred katero se ta dogodek, kakor je povedal, ni mogel pripetiti.* Kolikor bi se torej sprejel Griindlov podatek (do nedavnega pa, kakor bomo kmalu videli, ni bil zapažen kak drug), tedaj bi se moralo povedati, da se je eden od grofov Zrinjskih zdravil z rogaško vodo: nekje v času od leta 1640 dalje sem — nikakor pa ne »okrog leta 1640 ali 1645«, kakor se je ukoreninilo v sla- tinski literaturi. Toliko za sedaj o sami let- nici dogodka po zapisku dr. Griindla. * Po Gründlovem zaipisku sta se vrinili v sla- tinisko literaturo za ta dogodek dve nekaj (in ne bistveno) različni letnici, in sicer leto 1640 in 1645, zadnja — tako tudi v moji monografiji iz leta 1937 (3) — gotovo zaradi neustrezne razlage izreke: »...über die 40. Jahr...« (ta številka se namreč ni prebrala kot vrstilni štev- niik, letnica 1645 pa se je dobila po odštetju od letnice latinske izdaje »Roitschocrene«). j 178 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Dalje pravi dr. Gründel, da je bil na roga- škem izviru »neki (en) grof Zrinjski«, toda o osebi Zrinjskega nas tudi on zapušča v dvo- mu. Ob tem opazimo tu, da izhajata od prof. Sorbaita pravzaprav dve verziji, ker govori v svoji knjigi o »grofih Zrinjskih«. Vendar je možno, da se po zapisku dr. Gründia v tem primeru doseže vsaj tisto (in za sedaj) najbolj verjetno — poglejmo kako. Če nam- reč verjamemo, da je imel dr. Gründel razlog, da ravno leto 1640 naznači kot spodnjo mejo razdobja, v katerem se je pripetil ta dogo- dek, tedaj se za zgornjo mejo (dokler misli- mo na oba brata) mora sprejeti prva letnica 1664 (do tega leta je živel ban Nikola), potem pa letnica 1670, t. j. nekaj pred tragedijo bana Petra. Potemtakem bi vprašanje o osebi ostalo trajno nejasno do leta 1664, t. j. dokler sta še živela oba brata, toda Peter v Ozlju. Kolikor pa bi se ugotovilo, da se je pripetil dogodek po tem letu, tedaj bi bil pri izviru lahko seveda samo ban Peter (f leta 1671). Ni težko opaziti, da se je dogodek, če računamo po Gründlovi spodnji časovni meji, moral pripetiti v dobi 24 let (kolikor bi se nanašalo na bana Nikolo), oziroma v dobi kakih 30 let (kolikor bi to bil ban Peter). Toda če se upo- števa, kaj je o času dogodka povedal leta 1680 prof. Sorbait, t. j. da so rogaške slatine našli »pred nekaj leti«, a to bi bila pravza- prav nekakšna označba zgornje meje za ome- njeno Gründlovo razdobje, tudi ni težko opa- ziti, da se tisto »nekaj« mora časovno nana- šati bolj na bana Petra kakor na Nikola (za prvega, kakor je že povedano, znaša naj- manj 9 let, za drugega pa najmanj 16 let). Preostaja še eno zanimivo mesto v tekstu dr. Gründia, ki se mora razložiti, toda pri tem se ne sme pozabiti na dejstvo, da se je pojavilo živo zanimanje za rogaško vodo pri doslej omenjenih zdravnikih (prof. Sorbaitu in dr. Gründlu, kakor bomo videli pa tudi drugih) prav gotovo šele po dogodku enega od banov Zrinjskih. To je odlomek: »... to pa se je razvedlo pri sosedih in na Du- naju ...«. Kaj je dr. Gründel mogel misliti pod »sosedih« — gotovo mesta medicinskega pomena, t. j. v prvi vrsti Maribor in Gradec (nekaj pozneje bi bilo prav vključiti tudi Ljubljano),5^—*^ to pa so mesta, skozi ka- tera se je s področja Rogaške Slatine poto- valo in se potuje na Dunaj (ki ga dr. Gründel izrecno izloča, gotovo iz posebnih ozirov proti prof. Sorbaitu), ter je iz teh mest, po doživljaju Zrinjskega, gotovo prišlo tudi spo- ročilo o zdravilnosti rogaške vode. K temu je treba dodati, da sta obe mesti (kakor tudi sam rogaški izvir) nekako enako oddaljeni od Čakovca, bivališča Zrinjskih. Če se opu- sti možnost, da je prof. Sorbait zvedel o dogodku neposredno od samega Zrinjskega (kar bi lahko tudi bilo), bi se komaj moglo verjeti, da je sporočilo, ko je šlo po omenjeni poti, prodrlo do zdravnikov na Dunaju, da pa o dogodku (»odkritju«) ne bi zvedel tudi kateri izmed zdravnikov v omenjeni soseščini — v prvi vrsti seveda v Gradcu. Razumljivo je, da je slatinskim piscem, začenši od leta 1801 in dalje, zelo ugajalo v vsakem oziru, da so prvo medicinsko uporabo rogaške rud- ninske vode lahko povezali ne le s tedaj zna- menitim in uglednim medicinskim središčem, t. j. z Dunajem, temveč tudi s tedaj zname- nitim in uglednim zdravnikom, t. j. prof. Sor- baitom — a so pri tem mnogi obžalovali, da je to gibanje povzročila oseba, t. j. znameniti bolnik Zrinjski, ki ni primeren za pripovedo- vanje. Na ta način se je sčasoma oblikovalo mišljenje, da sta prof. Sorbait in po njem dr. Gründel (kakor to sklepajo nekateri sla- tinski pisci), ki ju je spodbudil doživljaj enega Zrinjskih, postala in v slatinski lite- raturi ostala utemeljitelja »slatinske medi- cine«, po zabeležbi dr. Gründia pa je bilo sprejeto leto 1640, ki ga je on izračunal kot letnico, okrog katere se je baje pripetil do- življaj Zrinjskega. Li vendar se dasta oba podrobno razložena zapiska, t. j. Sorbaitov in dr. Gründlov (po- sebno njegova letnica) tudi popolnoma dru- gače razvozlati, kolikor se osvetlita in dopol- nita še z nekimi drugimi, doslej neopaženi- mi podatki iz stare (tudi slatinske) literature. Sicer je bilo razvidno tudi iz dosedanje raz- lage, da je ne le potrebno, temveč tudi možno opustiti shematizirano prikazovanje zani- mive slatinske zgodovinske snovi ter kar naj- manj dati mesta za vstavljanje dodatka, ki bo dovoljeval popolnoma zanesljive odgovore tudi na obe naši vprašanji, razen tega pa pri- spevati k boljšemu razločevanju nedvomno velikih zaslug omenjenih zdravnikov za me- dicinsko uveljavljenje rogaške vode. Predvsem dobiva Gründlov podatek o let- nici 1640 (po našem kot spodnja meja za raz- dobje, v katerem se je doživljaj lahko dogo- dil) drugačen pomen (a ga lahko celo zane- marimo), če se primerja z nekim drugim po- datkom tudi iz Gründlove monografije o ro- gaški vodi, ki govori o času, ko se je rogaška voda pravzaprav prvikrat medicinsko upo- rabila, in to ravno v Gradcu. Dr. Gründel je namreč objavil v svoji monografiji (v L iz- daji na začetku, v IL izdaji ob koncu knjige — str. 381—^387) tudi nekaj pisem svojih kolegov, v katerih mu ti (gotovo že po pre- branju samega rokopisa) izražajo svojo sodbo o njegovem delu, sporočajo svoje izkušnje, čestitajo itd. Tako mu je med drugim pisal obširno pismo tudi dr. J. B. Wagner, tedaj 179 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Štajerski fizik in praktični zdravnik v Grad- cu. V tem dr. Wagnerjevem pismu je rečeno med drugim tudi naslednje (gl. sliko št. 4) : >Ego de ominibuis bisce gratulor ac gaudeo Excellentissimum Domiinum Collegam rebus ta- libus esse occupatum, quae ante plurimos annos jam dudum valde fuerunt desideratae. Experi- menta medica circa has aoidute, viginti, et ultra annis a me observata, pauca oommunicabo: so- lum ea, quae Magnificus Dominus Sorbait, Pro- fessor noster colendissimus. Medic, practic. tract. 7. cap. 10. adnotaverit, et plurimorum exemplis oomprobaverit, comtixmare oogor, modum tan- tum exhibendi perscribam, quo in diversis aftec- tibuis usus sum.« ali v prevodu: »Za vse to Vam čestitam in me veseli, da se vzvišeni gospod kolega ukvarja z rečmi, ki so že pred mnogimi leti bile zelo zaželene. Poročal bom o medicinskih raziskovanjih teh slatin, ki sem jih opravljal dvajset in več let: moram potrditi tisto, kar je velezmožni gospod Sorbait, naš zelo spostovanii profesor, zapisal v Med. pract. tract. 7, cap. 10 in dokazal s primeri mnogih, a bom navedel le način uporabe, ki je v navadi pri različnih boleznih.« SI. 4. Leto 1683: odlomek iz pisma graškega zdravnika dr. ; J. B. Wagnerja mariborskemu zdravniku dr. J. B. Griindlu ; (loc. cit. 15, str. 381), kjer omenja, da je uporabljal rogaško • vodo že (pred) »dvajsetimi in več leti« Dr. Wagner torej pravi, da je pred dvaj- set in več leti pri svojih medicinskih posku- sih uporabil rogaško rudninsko vodo. Če se dopušča, da tisto »več« označuje največ pet let (ko bi se moralo označiti več, bi se gotovo reklo: pred petindvajsetimi leti ali več kot petindvajset let — tako se pravi tudi takrat, ko se pozabi točno število let), izhaja (če štejemo seveda od leta 1685, ko je bilo napi- sano omenjeno pismo), da so potekala ome- njena medicinska raziskovanja nekje med letom 1660 in 1665, toda vsekakor bliže zad- njemu letu, t. j. nekje okrog leta 1665 ali še bolj natančno, ne pred letom 1665 (tisto »pred nekaj leti« v zapisku prof. Sorbaita znaša v takšnem primeru največ 6 let). Če se pri tem,i upošteva še tisto, kar pravi dr. Wagner v svojem pismu z izbranimi, toda umerjenimi besedami o delu prof. Sorbaita, potem pa dejstva: da je prof. Sorbait prišel na Dunaj le osem let pred tem, da je začel delovati kot profesor medicine le pet let pred tem, da je šele dvanajst let po prihodu na Dunaj objavil svojo prvo razpravo o rogaški vodi, t. j. leta 1672,39 šele dvajset let po prihodu na Dunaj pa omenjeno delo,'' tedaj moramo sprejeti, da dr. Wagner z veliko obzirnostjo tudi ne pove drugega, kakor da je pravza- prav on prvi medicinsko uporabil rogaško vodo. A naj bo že kakor hoče, dr. Wagnerja je treba po pravici imeti za prvega pisca do zdaj najstarejše »zdravniške izjave« o medicinski uporabi rogaške vode, čeprav je objavljena pozneje (t. j. po polnih dvajsetih letih) in ne v obliki, ki je v navadi za raz- prave. Kot prva v tisku objavljena razprava o rogaški vodi, kolikor je to tukaj potrebno poudariti, slovi za zdaj in v bodoče tudi malo prej omenjena razprava prof. Sorbaita iz leta 1672." Pripovedovanje dr. Wagnerja o času, ko je zdravnik v tisti dobi prvič upo- rabil rogaško rudninsko vodo, t. j. okrog leta 1665, oziroma ne pred tem letom, lahko pre- nese vsako preizkušnjo ter mu zato pritiče označba popolnoma zanesljivega podatka o preteklosti Rogaške Slatine. Sicer pa bo toč- nost tega podatka kmalu na svoj način po- trjena z druge plati. Posebnega pomena je, da se tudi dr. Wag- ner v svojem pismu sklicuje na delo prof. Sorbaita in to ravno na tisto poglavje, v ka- terem se govori o »Zrinjskih« in o zdravil- nosti rogaške vode. To sklicevanje namreč dokazuje: prvič, da je tudi dr. Wagner vedel za znamenito doživetje pri rogaškem izviru, t. j. za zdravljenje enega od grofov Zrinjskih z rogaško vodo, in drugič, da je za ta do- godek gotovo moral vedeti tudi dr. Griindel že pri sestavljanju latinske izdaje monogra- fije »Roitschocrene«, ker je Wagnerjevo pi- smo vnesel tudi v to izdajo in ga je pri tem gotovo tudi prebral. Morda je tudi Wagner, navajajoč v pismu delo prof. Sorbaita, na neki način želel opozoriti dr. Griindla, da v rokopisu za L izdajo ni vnesel podatka o Zrinjskem. Iz vsega pa prav tako neizpod- bitno sledi, da je dr. Griindel pri sestavljanju prve (latinske) izdaje svoje monografije res- nično hote in namenoma izpustil podatek o »Zrinjskih«, gotovo pa ne manj hote obšel tudi letnico dogodka. Kmalu bomo videli, da je točno vedel ne samo, na katerega Zrinj- skega se to nanaša, temveč je podrobno vedel tudi za njegovo bolezen. Omenjeno pripovedovanje dr. Wagnerja, po katerem je v tistem času pravzaprav prvi 180 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vnesel rogaško vodo v medicinsko prakso, zahteva — kakor bi se lahko uporabilo tudi pri nadaljnjem razmišljanju — določeno do- polnilo in to posebej v zvezi z Gründlovo letnico 1640, oziroma z letnico 1665, vzeto iz podatka dr. Wagnerjevega pisma. Postaviti moramo namreč vprašanje: kaj je moglo vzbuditi zanimanje dr. Wagnerja za rogaško vodo, oziroma od kod mu sporočilo o izviru in o zdravilnosti vode? Glede na to, da se ni mogel o tem poučiti iz literature (ker je prva razprava prof. Sorbaita bila objavljena 12 let, omenjena knjiga pa celo 20 let pozne- je), preostaja mnenje, da je o tem zvedel — enako kakor tudi prof. Sorbait in dr. Gründel — na kak drug način. Toda o tem primeru tudi ni nujno razmišljati o nekaterih mož- nostih, ki so morda same zase zanimive, tem- več bo zadostovalo, da se samo ena izmed njih popolnoma izključi. Poglejmo zakaj. Ce se najprej vprašamo, kakšno je bilo sporo- čilo, ki je o rogaški vodi dospelo do dr. Wag- nerja, moramo priznati, da je bilo gotovo za- nimivo podano, na vsekakor medicinsko pri- vlačen način in sposobno vzbuditi pozornost zdravnika, oziroma, da ga je izzvalo na ak- cijo — kakša pa je akcija dr. Wagnerja bila, vemo neposredno od njega samega. Oboje pa, t. j. maloprej opisani pomen sporočila o ro- gaški vodi ter na to sporočilo vezano delo- vanje dr. Wagnerja prav gotovo nalagata po- polno izključitev možnosti, po kateri bi od časa, ko je dr. Wagner zvedel za rogaško vodo pa do dne, ko jo je začel uporabljati, pre- teklo več časa od — recimo — enega ali dveh let (ali toliko, kolikor je bilo potrebno, da uredi dostavo vode). Z drugimi besedami, dr. Wagner gotovo ni izgubljal dosti časa, am- pak je takoj, kakor hitro je zvedel za roga- ško vodo, šel na delo in jo je uvedel v medi- cinsko prakso. Ce je bilo tako, in komaj bi bil dosegljiv kak razlog za dvom, da je bilo drugače, tedaj se oba dogodka, t. j. sprejem vesti o rogaški vodi in označeni čas, ko jo je dr. Wagner začel uporabljati (t. j. ne pred letom 1665), časovno ne razhajata preveč. Ce še upoštevamo, da dr. Wagner ni mogel pre- jeti zastarelega sporočila t. j. sporočila, ki bi bilo z začetkom kroženja nekako okoli leta 1640 (to je Gründlova spodnja časovna meja za dogodek na rogaškem izviru) dospelo do dr. Wagnerja šele po dvajsetih letih blodenja (ali, kar bi bilo isto, da je sporočilo prejel pravzaprav že prej, vendar je dolgo čakal do začetka svoje akcije), se vendarle lahko trdi, da od nastanka vesti pa do njenega pri- hoda v Gradec ni moglo preteči dosti časa. Sicer pa že bližina Gradca in rogaškega iz- vira zadošča, da popolnoma izključimo na- sprotno možnost, celo tedaj, če bi ravno mo- rali sprejeti mišljenje, da je sporočilo blodilo sem in tja celo dve ali tri leta. Končno pa, ker dr. Wagner nič ne govori o pobudi, ki ga je napotila, da se je ukvarjal z rogaško vodo, kakor tudi ne o izvoru sporočila (čeprav bi mu bilo za tako pripovedovanje moglo dobro služiti prav pismo, vendar je moral računati, da bo dr. Gründel pismo objavil) je to prav tako eden od dokazov, da se je moral takim podatkom izogniti — morda iz popolnoma zdravniških razlogov, kakor se bo to obenem v hipu tudi potrdilo. Kakor smo torej doslej mogli videti, nudi kritična razlaga tekstov iz dveh do pred- kratkim znanih in uporabljenih virov (iz dela prof. Sorbaita in dr. Gründia), zraven pa še izredni podatki, vzeti iz pisma dr. Wagnerja in pravkar razloženi, sami po sebi dovolj zanesljivosti, da se najprej popolnoma zanesljivo razreši vprašanje letnice dogodka na rogaškem izviru in se po njem odgovori tudi na drugo vprašanje o osebi Zrinjskega. Po tej razlagi je treba torej sprejeti za po- polnoma zanesljivo dejstvo, da se omenjeni dogodek na rogaškem izviru ni odigral pred letom 1665 (to je resnična spodnja časovna meja), in da se je z rogaško vodo mogel zdra- viti samo grof Peter Zrinjski. Kar pa se tiče posebej imena, bi se zanesljiveje dalo slutiti že po znani pikri opazki v beležki prof. Sorbaita. Ostaja nam še pretehtanje enega samega in to pred kratkim sprejetega dodatka, po katerem se, kakor bomo kmalu videli, popol- noma zanesljivo razreši vprašanje imena Zrinjskega, in se po njem zopet potrjuje tudi točnost izpeljane letnice dogodka. Ta novi in nadvse zanimivi zgodovinski vir je pismo dr. J. B. Gründia iz njegovega do- pisovanja z dr. R. Lentiliusom, zdravnikom v Nördlingenu (Nemčija),* napisano v Mari- boru 3. XII. 1686, a kot odgovor na pismo dr. Lentiliusa od 1. VIII. istega leta. Na- pisano je torej v času, ko je bil dr. Gründel že objavil latinsko izdajo svoje monografije o rogaški vodi in pravkar pripravljal nem- ško izdajo, kakor to tudi sam govori v ime- novanem pismu. Izrazito strokovna vsebina tega Gründlovega pisma, v katerem je te- žišče prav »medicinski primer Zrinjski« (v izvirniku je seveda bolnik omenjen anonim- no, t. j. kot »primer grofa N«), je bil morda eden glavnih razlogov, zaradi katerega je dr. Lentilius to pismo objavil v celoti (ni * Dr. Rosinus Lentilius (* 1657, f 1733) je zve- del za rogaško vodo verjetno iz monografije dr. Gründia, torej na popolnoma sodoben način, t. j. iz literature. Po pripovedovanju dr. Gründ- ia (15, str. 141), je tudi dr. Lentilius zdravil z rogaško vodo. 181 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO dvoma, da je to napisal s piščevim pristan- kom). Objavil ga je v svojem delu o prak- tični medicini leta 1698,*" in se je tako pi- smo ohranilo — vendar ga je vsekakor bilo treba najti.* Pismo je natisnjeno na str. 477— 479 pod naslovom: »De acidulis Roitschen- sibuB epistola Excellentiss. Dn. D. Griindelii, Marbugensis in Styria Medici«. Tu je prva kratka vsebina nebistvenega dela v tekstu, ki je sicer dolgo pismo. V medsebojnem do- pisovanju razpravljata oba zdravnika (dr. Grundel se pri tem močno sklicuje na mišlje- nje drugih tedaj znamenitih zdravnikov, od katerih so nekateri prav tako zdravili z ro- gaško vodo) v glavnem o vprašanju, ali so v rogaški vodi »zlato«, »živo srebro« in »ar- zen« ali ne. Dr. Grundel v rogaški vodi ni našel takih sestavin; ne omenja jih v latinski izdaji svoje monografije, a jo je bral in se po njej ravnal njegov sobesednik dr. Lentilius. Dr. Lentilius pa mu je priporočil (v omenje- nem pismu od 1. VIIL 1686), naj te sestavine poskuša ugotoviti, ker se je po mišljenju dr. A. Pozzisa (cesarjevega telesnega zdrav- nika in morda tudi zdravnika katerega Zrinj- skih), neki grof N (to pa je, kakor bomo kmalu videli, grof Peter Zrinjski) pozdravil z rogaško vodo zato, ker so v tej vodi te se- stavine. Toda dr. Grundel, ki je posumil, da bi to ozdravljenje bilo popolno, ker da so morda, kakor pravi, znaki bolezni samo po- pustili, se je izrazil o tem primeru takole (gl. tudi sliko št. 5): »... Ob es aber Bestand gehabt |und ob es eine Fundamental-Cur gewesen sey| hätte man allererst mit der Zeit erfahren können |wann nicht gedachter Graf| wegen seiner gegen Ihre Majestät begangenen Untreu |bald darauf wäre enthauptet worden|.« ali T prevodu: »... Vendar bi se moglo izvedeti, če je bilo to zdravljenje trajno oziroma temeljito, vse- kakor šele s časom, če ne bi bili imenovanemu grofu zaradi njegove mezvestobe do veličanstva kmalu potem vzeli glavo.« Po tem torej ne more biti več dvoma, da se je z rogaško vodo v resnici zdravil Peter Zrinjski. Bolj zanesljivega dokaza si ne mo- * Ko sem zibiral gradivo o življenju in delu zlasti starih slatinskih zdravnikov, sem siste- matično zasledoval tudi delo vseh tistih zdrav- nikov in prirodoslovcev, ki jih dr. Grundel ome- nja v isvoji monografiji. Pri tem delu me je pnijetno presenetilo tovariško obvestilo dr. M. D. Grmeka, da je videl eno od del dr. Lentili- usa, v katerem je natisnjena tudi neka »©pišto- la« dr. Griindla. Kmalu potem sem po zaslugi in pomoči dr. M. Uršičeve, sodelavke Slovenske akademije, dobil na razpolago prepis te zna- menite »epistole« in posebne dodatke h gradivu o slatinski zgodovini. Na tem mestu se tudi zahvaljujem kolegu dr. Grmekn in dr. M. Ur- šičevi. remo želeti, toliko bolj, ker podatek iz pisma dr. Gründia potrjuje tudi točnost sklepanja o imenu in ta .sklep se more tudi opirati sa- mo na rezultate kritične razlage tiste opombe « iz knjige prof. Sorbaita in dr. Gründia ter pisma dr. Wagnerja. Razen tega rešuje ta tako popolni in končno zanesljivi podatek o imenu sam po sebi tudi drugo vprašanje, t. j. vprašanje o letu dogodka. Ključ za to rešitev je v pomenu Griindlovega izraza: »kmalu nato«, po katerem bi bolnik moral poseči po rogaški vodi nekje v času po svo- jem prihodu v Cakovec leta 1665 in nekako proti koncu leta 1670. Ni torej težko opaziti, da tudi s te plati (kakor tudi po ugotovitvi iz podatka v pismu dr. Wagnerja) gotovo pridemo do trditve, da se je dogodek pri- petil po letu 1665, kakor tudi do potrditve, da ima Gründlov izraz »kmalu nato« z iz- razom prof. Sorbaita »pred nekaj leti« isti pomen, kolikor drugemu s pravico še do- damo: od smrti Petra Zrinjskega. In ob koncu — kakšna je razlika med pripovedjo dr. Gründia v njegovem ravnokar prikaza- nem pismu in tistim, kar je v teku dogodka in o imenu Zrinjskega, prav gotovo pa o bo- lezni in ozdravljenju megleno povedal samo leto kasneje v nemški izdaji svoje monogra- 31 S. Leto 1686: odlomek iz pisma mariborskega zdravnika dr. J. B. Gründia zdravniku dr. R. Lentiliusu (Nördlingen, Nemčija) o >primeru Zrinjski« (loc. cit. 40) fi je, t. j. v javnem tisku. Boljšega potrdila za trditev, da se je točnemu izražanju spret- no izmikal (enako kot tudi prof. Sorbait) iz podložniških, a morda tudi, kot smo že rekli, iz zdravniških ozirov, si ne moremo želeti niti iskati. Z ravnokar dokončanim prikazovanjem pisma dr. J. B. Gründia iz 1.1686 kot zadnjim od štirih danes znanih zgodovinskih virov za rešitev dveh v začetku načetih vprašanj iz preteklosti Rogaške Slatine moramo to razpravo tudi končati. S temeljito razlago in kritičnim vzporejanjem podatkov iz tek- stov teh štirih zgodovinskih virov — dveh prej znanih in dveh novih — smo dobili temelj, na katerega se po pravici lahko opi- ra ta moja, ni dvoma, popolnoma zanesljiva rešitev obeh načetih vprašanj, t. j. tistega o letu dogodka kot onega o imenu Zrinjskega, ki se je zdravil z rogaško vodo, in je ta reši- tev bistveno drugačna od tiste, ki jo je gletle tega nudila dosedanja literatura. Jedrnat in končni odgovor na obe vprašanji je takle: 182 ČASOPIS / A SLOVENSKO KRAJEVNO Z G ODO \' INO KRONIKA Z rogaško vodo se je zdravil — ali je bil zdravljen — hrvaški ban grof Peter Zrinj- ski, ta znameniti dogodek v zgodovini Roga- ške Slatine pa se je odigral neposredno po njegovi preselitvi iz Ozlja v sosednji Cako- vec, t. j. leta 1665 ali le malo za tem. In ob koncu: z zdravljenjem bana Petra Zrinjskega, ki je potekalo pred skoraj pol- nimi tri sto leti, se je začela slatinska medi- cina XVII. stoletja, dogodek sam pa je bil neposreden povod tudi za ustanovitev da- našnjega naselja-zdravilišča. Ko je medicina tistega časa izvedela prav za »primer Zrinj- ski«, se je takoj spravila nad rogaške vrelce in je po pravici ostala tu vse do naših dni. OPOMBE 1. Mayer, A.: lasi. Vjesnik Hrvatskog arlieolo- škog društva, Zagreb, 1935, n. s. XVI., str. 69. — 2. Bolla, L.: Ilirska naselbina na Rifniku pri Šentjurju. Celjski zbornik. Celje, 1959, str. 258. — 3. Rezek, A.: Iz prostosti vrela mineralnih vo- da Rogaške Slatine (z uvodno razpravo dr. Fr. Kidriča: »Ob zgodovinopisju Rogaške Slatine«). Celje, 1937. — 4. Rezek, A.: Prilog poznavanju mineralnih voda Rogaške Slatine. Popis literatu- re 11. Liječnički vjesnik (Zagreb), 1943, št. 6. — 5. Rezek, A.: Rogaška Slatina 1572.—1950. Biblio- grafska i arhivska grada s {»pralnim tekstovi- ma. (Rokopis.) — 6. Schlossar, A.: Geschichtli- ches über Rohitsch-Sauerbrunn. Steiermärkische Landes-Kuranstalt Rohitsch-Sauerbrunn (reklam- na brošura), Graz, 1904. — 7. Tangi, K.: t)ber den angeblichen Markgrafen Poppo-Starchand von Soune. Mittheil, des Histor. Vereines für Steiermark (Graz), 1853, str. 91. — 8. Kovačič, F.: Posestvo »Cezt« v listini 1. 1141. in njega lastniki. Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor), 1915, str. 12. — 9. Thurneysser, L.: Pison. Das erst Theil von kalten (warmen) minerischen und metalischen Wassern... Franckfurt a. O., 1572. — 10. Giesinger, L.: Paracelsus in Slovenija. Zdravstveni vestnik (Ljubljana), 1958, št. 12. — 11. Tabernaemontanus, J. T.: Neuw Wasser- schatz ... Franckfurt a. M., 1581. — 12. Dresser, M.: Ungnadische Chronica... (von 1147—1601). Leipzig, 1602. -—IJ. Sorbait P.: Praxios medicae, auctae, et a plurimis typi mendis, ab ipso aucto- re, castigatae ... Auetore Paolo de Sorbait, Bel- ga, Philosophiae et Medicinae Doctore, Praxios Medicae, 24 Annis Professore primario, Sacrae Imperatricis Eleonore Viduae Personae et Aulae Medico, ab Excelso Regimine Sanitatis Consilia- rio, Superintendente et Inquisitore, nec non Reg- ni Equite, etc. Anno (Viennae) 1680. — 14. Grün- del, J. B.: ROITSCHOCRENE SEU SCRUTINIUM PHY- SICO-MEDICO-CHTMICUM IN QUO ACIDULARUM ROI- TSCHENSIUM MINERALIA CHYMICE, ET MECHANICE EXAMINANTUR, PROPRIETATES DETEGUNTUR, TAN- DEMQUE PER VARIAS CAUTIONES, ANIMADVERSIO- NES, DECISIONES, ET OBSER VATI ONES, MORRIS JUX- TA VETERUM RETENTIORUMQUE PRINCIPIA ACCOM- MODANTUR CUM LEGITIMA ADHIBENDI METHODO, ET DIAETA CUNGRUA, QUANDO SILLICET, QUAM DIU, QUOMODO, ET QUANTUM BIBENDUM? ET QUA DENUM RATIONE SYMPTOMATIBUS IN IPSA POTATIONE SUPER VENIENTIBUS, CHIRURGICE, PHARMACEUTICE, ET DI- AETETICE SUCCURENDAM, AD NORMAM, ET FORMAM SAC. ROM. IMP. ACADEMIAE NATURAE CURIOSORUM DIRECTA AUTHORE JOANNE BENEDICTO GRÜNDEL, PHILOSOPHIAE ET MEDICINAE DOCTORE, SAC. ROM. IMP. NATURAE CURIOSORUM ACADEMICO, INCLYTO- RUM, STYRIAE STATUUM PHYSICO, AC MARPURGI PRACTICO. VIENNAE AUSTRIAE, SUMPTIBUS AUTHO- RIS, TYPIS LEOPOLDI VOIGT, ANNO 1685. _ J5. Grün- de!, J. B.: Roitschocrene, Das ist Ausführliche Beschreibung Des in Unter-Steyer weit-berühm- ten Roitsohen Sauerbrunn, in welcher Alle, und jede Mineralien, Eigenschafften und Würk- kungen, nach Galenischer und Chymischer Lehr examinirt, und miü Aufflösung viler nothwendi- gen Fragen entdecket werden, sambt einem nutz- lichen Bericht, wie, wann, wie lang und in was für Zuständen diser Brunn äusserlich und inner- lich sey zugebrauchen, auch wie man sich im diät, und Kranckheiten Zufällen verhalten soll. Erstliclien in Lateinischer, jetzo aber in Teu- tsclier Sprach, mit unterscliidlichen neuen An- merckungen, und viler hochgelehrten Männer Erfahrnussen vermehrter in Druck gegeben. Von Joanne Benedicto Gründel, Phil, et Med. Docto- re, Sac. Rom. Imp. Academiae Naturae Curio- sorum Collega, einer Hochloeblichen Landschaft in Steyer Physico ordinario zu Marburg. Ge- druckt zu Grätz, bey denen Widmanstetteri- schen Erben zu finden bey Johann Cristoph Erhardt, Buchführer allda Anno 1687. — 16. Fröhlich, E. H.: Die Sauerbrunnen bei Rohitsch in Steiermark. Mit besonderer Rücksicht auf die dortige ständische Heilanstalt, nebst Anleitung zum Kurgebrauche. Von Ernst Hilar Fröhlich, Doctor der Heilkunde, öffentl. angestellt. Ar- menarzte des P. Bezirkes Raindorf und wirkl. Mitgliede der med. Fakultät zu Wien. Mit einer lithographirten Ansicht der Heilanstalt, Wien. Auf Kosten des Verfassers. 1838. — 17. Kidrič, F.: Rogaška Slatina 1801—1814. v slikah, črtežih in memoarih. Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor), 1937, zv. 1/4. — 18. Sock, J.: (Poročilo višji oblasti ob zahtevi dr. E. H. Frölicha, da se mu prizna naslov »11. slatinskega zdravnika«.) Reg. — Prot. 1823—1911, leta 1852, spis št. 235. — 19. Fröhlich, E. H.: Die Sauerbrunnen bei Ro- hitsch in Steiermark. Gesundheits-Zeitung (Wien), 1837, št. 61 in 66. — 20. Frölich, E.H.: Schil- derung der Steiermärkisch-ständischen Kuran- stalt Sauerbrunn bei Rohitsch und Vorschläge zur Abstellung der dort herrschenden tJbelstände. (Frölich: Ref. 3: Handschritt »im Archive eines hohen Dikasterialgebäudes der innerenstadt Wien«.) Wien. 1855. — 21. Frölich, E. H.: Das Gebiet der Mineralquellen von Rohitsch. Jahr- buch d. k. k. geolog. Reichsanstalt (Wien), 1855. — 22. Frölich, E. IL: Roitscherbriefe. Oester- reich. Zeitung (Wien), 1860, št. 8 in 9. — 27. Frö- lich, E. H.: Reformen für Bad Rohitsch. Wien, 1861. — 24. Frölich, E. H.: Antwort an die Be- trachtungen eines Anonymus über meine Bro- schüre: Reformen für Bad Rohitsch, Wien, 1861. 183 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO — 25. Frölich, E. H.: Die Sauerbrunnen bei Rohitsch. Monographie von Dr. Ernst Hilarius Frölich, praktischem Arzte und wirkt. Mitgliede der med. Fakultät zu Wien, des Vereines homöo- pathischer Aerzte Österreichs für physiologische Arzneiprüfung und des geognostisch-montanisti- schen Vereines für Steiermark. Zweite umgearbei- tete Auflage. Mit einer in Stahl gestochenen An- sicht des Kurortes. Auf Kosten des Verfassers. Wien. In Commission bei J. G. Heubner 1851. — 26. Frölich, E. H.: Die Sauerbrunnen bei Ro- hitsch. Monographie von Dr. Ernst Hilarius Frö- lich, praktischem Arzte und wirkt. Mitgliede der mediz. Facultät und des Vereines homöopa- thischer Aerzte Österreichs für physiologische Arzneiprüfung zu Wien, correspondirendem Mit- gliede des Centraivereines für Homöopathie in Deutschland und des geognostisch-montanisti- schen Vereins für Steiermark. Dritte vermehrte Auflage. Wien. Verlag von L. C. Zamarski. 1856. — 2?. Frölich, E. H.: Die Sauerbrunnen bei Ro- hitsch. Monographie ... (dalje kot v 3. izd.). Vier- te Auflage. Wien. Verlag von L. C. Zamarski. 1857. — 28. Frölich, E. H.: Bad Rohitsch und die Rohitscher Sauerbrunnen von Dr. Ernst Hilarius Frölich praktischem Arzte und wirkt. Mitgliede des Doktoren-Kollegiums der Med. Facultät, des Vereins homöopathischer Aerzte Oesterreich's für physiologische Arzneiprüfung, des geognostisch- montanistischen Vereines für Steiermark und corresp. Mitgliede der k. k. geolog. Reichsanstalt zu Wien. Fünfte umgearbeitete Auflage. Wien 1865. Wilhelm Braumüller k. k. Hof- und Uni- versitätsbuchhändler. — 29. Rezek, A.: Rogaška Slatina po starim slikama, fotografijama, zemljo- vidnim kartama, spomenicima i čašama. Zagreb, 1959. (Rokopis.) — 30. Die Schrötterschen Wand- bilder für Rohitsch-Sauerbrunn. Tagespost (Graz), 1916, št. 223. —¦ 31. (Pregled spisov v zvezi s posestvom »lankomir«.) Reg. — Prot. 1823—1911, leta 1887, spis št. 182. — 32. Horvath, J.: Pis- ma Julijane Gaj 1806 (1830) — (1831) 1939. (Pisma sinu Ljudevitu, Krapina, 28. IX. 1829, marca 1830 in Ptuj, U. VI. 1830.) Zagreb, 1957. (Rokopis.) — 33. (O stanovanju dr. E. H. Frolic cha v Rogaški Slatini.) Reg. Prot. 1823—1911, le- ta 1852, spis štev. 226 — 1853, spis štev. 17 — 1857, spis štev. 304 — 1858, spis štev. 256 — 1860. spis štev. 160, 163 in 174 — 1864, spis štev. 51 — 1879, spis štev. 282 — 1893, spis štev. 94. — 34. Šišic, F.: Pismo prof. dr. F. Kidriču, Ljubljana. Zagreb, 3. XII. 1936. — 35. Gerbezius, M.: De fomentationum evaporationum et stillicidiorum in tumore uteri regionem occupante usu. Miscellanea Acad. nat. curios., 1691, dec. H, anno 8, obs. 69. — 36. Gerbezius, M.: De Acidularum Roitschen- sium in Colica biliosa et contracture metu, sin- gulari virtute. Miscellanea Acad. nat. curios., 1694, dec. III, anno I, obs. 78, str. 118. — 37. Ger- bezius, M.: De singultu potu acidularum exitato. Ephemerides Acad. nat. curios., 1717., cent. 5—6, obs. 46. — 38. Gerbezius, M.: Chronologia medica. Labaci, 1699 in dalje. — 39. Sorbait, P.: De dysen- teria acidulis curata. Miscellanea Acad. nat. cu- rios. 1672, dec. I, anno III, obs. 272, str. 486. — 40. Rosini Lentilii, Miscellaneorum medico-practi- corum tripartitorum Pars li... Ulmae,... Anno MDCXCVIII. 184 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA AGITACIJA »NOVIC« ZA PRESELJEVANJE SLOVENCEV V SRBIJO V LETU 1865 IN 1866 OLGA JANŠA Propadali je slovenskega kmeta, ki se je v večjem obsegu pričelo že v dobi Bachovega absolutizma, se je v 60. letih XIX. stoletja še stopnjevalo. Kmetov položaj se je poslabšal predvsem zaradi prodiranja kapitalističnih odnosov na vas pa tudi zaradi visokih dav- kov, odškodnine za zemljiško odvezo in sla- bih letin. Kmet se je zadolževal ali pa pro- dajal dele svoje zemlje, ki so jo kupovali razni vaški mogotci in posledica tega je bila, da se je kmečka posest manjšala, večala pa se je veleposest. Po drugi strani je industrij- ska proizvodnja uničevala važen vir kmeto- vih dohodkov — domačo obrt, z uvedbo železniškega prometa pa je odpadel tudi dohodek tistih ljudi, ki so se ukvarjali s pre- vozništvom. Ker v Sloveniji ni bilo zaslužka, so ga mali kmetje in kajžarji iskali drugod; nekateri so odhajali na sezonsko delo v sla- vonske gozdove, vedno več pa jih je mislilo na izselitev v tujino. Tudi Bleiweisove »Novice«, sredi 60. let še vedno vodilni slovenski časnik, so posebno v letih 1865 in 1866 posvetile precej prostora problemu izseljevanja Slovencev. Tako so objavljale 1865 vrsto pisem iz Mehike, kamor je odšlo veliko Slovencev branit novega me- hiškega vladarja Maksimiljana Habsbur- škega. Ti tako imenovani meksikajnarji so, kot lahko sklepamo iz pisem Franca Kaste- lica, povečini nameravali ostati v Mehiki. (Novice 1865, str. 384.) V splošnem pa so bile »Novice« proti pre- seljevanju v Ameriko, ker je bilo to povezano z velikimi stroški in ker je bila vrnitev malo verjetna, pač pa dajejo vrsto predlogov za naselitev v Rusiji, Banatu in Srbiji. Ker je nastalo posebno za razmere v Srbiji med Slo- venci veliko zanimanje, so »Novicam« prišli zelo prav prispevki, ki jih je pošiljal vojaški zdravnik dr. Janez Kovač-Podliščekov. Ta je namreč že od 1861. leta živel v Srbiji, kjer mu je bilo zelo všeč in je že kmalu po svo- jem prihodu preko »Novic« vabil v Srbijo mlade slovenske zdravnike in živinozdrav- nike (Novice 1861, str. 262, 295). 1865. so pri- našale »Novice« poleg njegovih »Pisem iz Srbije«, v katerih je seznanjal bravce s srb- skimi navadami in načinom življenja, še vrsto dopisov, s katerimi je odgovarjal na številna pisma tistih Slovencev, ki so se za- nimali za pogoje naselitve v Srbiji. Vprašanje preseljevanja v Srbijo je načel v »Novicah« urednik sam. Ob nekem dopisu iz bohinjske doline, kjer se pisec pritožuje zaradi denarne stiske in visokih davkov in pravi, da se bo treba preseliti v Ameriko, je urednik zapisal svoje mišljenje. Priznava, da so težki časi, toda odsvetuje Ameriko, češ da že potni stroški za enega človeka zna- šajo okrog 240 goldinarjev, s tem denar- jem pa lahko živi majhna družina eno leto, »saj imamo, predno bi moral kdo doma od lakote umreti v našem cesarstvu kraje, kjer sprejemajo naselnike, tako na Ogrskem. Saj bližnja Srbija po najnovejši postavi bolje ponuja priselnikom, kakor Amerika. Srbija ni daleč od nas in preselnik ako se doma zboljšajo časi in mu tam ne dopada, pride lahko nazaj domu« (Novice 1865, 195). Na to urednikovo opombo se je kmalu oglasil neki dopisnik iz konjiške okolice na Štajerskem in želel izvedeti, kakšni so kon- kretni pogoji za naselitev v Srbiji in Banatu. Tudi tokrat je odgovorilo uredništvo. Dopis in odgovor uredništva sta bila objavljena na naslovni strani z velikim naslovom »O pre- seljevanju Slovencev v ptuje dežele«, kar ka- že, da je bil problem res aktualen. Glede pogojev v Srbiji je urednik obljubil odgovor dr. Kovača, glede Ogrske, Hrvaške, Slavonije, Vojvodine, Tamiškega Banata in Erdelja pa je odgovoril sam. Za te dežele je veljalo za nove kmečke naseljence naselno pravo od 25. XII.. 1858 in sicer, če se priseli toliko ljudi, da ustanovijo novo sosesko, so 6 let prosti zemljiškega davka, 15 let pa hišnega in vseh drugih davkov. Posamezni naseljenci so 3 leta prosti zemljiškega davka in 6 let drugih davkov. Dr. Bleiweis najbolj pripo- roča Banat in južnodonavske kraje onstran Tise, opozarja pa, da mora vsak, ki se misli preseliti tja, imeti sam nekaj denarja, da si kupi vsaj 8 oralov zemlje in sezida hišo (Novice 1865, str. 237, 238). Nekoliko kasneje je o pogojih za naselitev v Srbiji pisal dr. Kovač. »Novice« so celo objavile njegov prevod novih srbskih zako- nov o naseljevanju tujcev od 10. februarja 1865 (Novice 1865, str. 273, 281). Pogoji so bili brez dvoma precej ugodni in Podliščekov, ki se je tega zavedal, je zelo propagiral na- selitev v Srbiji ter ji dajal prednost pred Ogrsko, od koder pravi, da se še vsako leto v Srbijo preseli veliko ljudi; Ameriko pa je sploh odsvetoval. Obljubil je tudi, da bo pri finančnem ministru skušal dobiti nova de- narna sredstva za naselitev Slovencev. Velike prednosti naselitve v Srbiji so bile namreč v tem, da jih je srbska vlada finanč- 185 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO no podpirala. Kdor si sam ni mogel kupiti zemlje, živine in poljedelskih pripomočkov, je dobil državno pomoč in sicer 3 orale ob- delovalne zemlje in 3 orale neobdelane zem- lje, pašnikov in gozdov in še hišo, zgrajeno na države stroške, potrebno živino, živež in poljedelsko orodje. Teh stvari naseljenci ni- so smeli prodati, niti se nanje zadolžiti, le s prirejeno živino so smeli delati po lastni volji. Po 15 letih pa bi postalo vse njihova last. Poleg tega so bili za 5 let osvobojeni vseh državljanskih dolžnosti, vojaške službe v stalni vojski za 10 let, v narodni vojski pa za 5 let, razen če bi jih država v stiski po- trebovala. Privlačno je bilo dalje tudi dej- stvo, da bi bilo v Srbiji mogoče naseliti cele slovenske vasi in končno, da je Srbija tako blizu, pot do nje po Savi pa še cenejša. Na številna pisma interesentov, kateri kra- ji bi bili najbolj ugodni za naselitev, Pod- liščekov sicer ni mogel svetovati nekega do- ločenega kraja, vendar je na splošno pripo- ročal desni breg Save od Drine do Beograda (Mačvo) in dolino Morave (Novice, 1866. str. 185). Sicer pa niso imeli ne vem kakšne izbire, zakaj kdor je prišel na državne stroške v Srbijo, so ga poslali tja, kjer so bili naseljenci najbolj potrebni. Kljub tem ugodnim pogojem in velikemu zanimanju so se pojavili v »Novicah« tudi ugovori proti naselitvi v Srbiji in še novi predlogi. Nekdo iz Dolenjske je bil odločno proti preseljevanju v Banat in Srbijo in je predlagal preselitev na Kavkaz (Novice, 1865, str. 381, 390, 405, 414, 423). Proti naselitvi v Banatu je bil zato, ker je tam že primanjko- valo zemlje, ker ni bilo tekoče vode in ne lesa za gradnjo hiš in kurjavo. Proti Srbiji pa, kjer ni bilo teh problemov, navaja druge razloge in sicer, da so Srbi pravoslavne vere in je zato dežela bolj ugodna za naselitev Bolgarov in Bosancev, za Slovence bi prišla v poštev le, če bi se mogli naseliti v večjem številu skupaj, tako da bi imeli posebne cer- kve in posebne šole. Taka naselitev kar celih občin pa je po mnenju dopisnika mogoča le na Kavkazu, od koder so se preselili moha- medanski Cerkezi v Turčijo. Dopisnik pri- pominja, da je ruska vlada že pričela na- birati naseljence iz Bosne in Bolgarije (No- vice, 1865, str. 390). Toda kaže, da bravci »Novic« niso bili nič kaj navdušeni za novi predlog, vsaj nihče ni nič spraševal, medtem ko je zanimanje za Srbijo še vedno naraščalo in je Podliščekov odgovarjal na številna pisma kar preko »No- vic«. Hvalil je rodovitno srbsko zemljo, ki je je še dovolj naprodaj, in je zato propagiral predvsem naselitev kmečkega prebivavstva. Kdor bi se želel ukvarjati s trgovino, mu svetuje naselitev v Beogradu, kjer pravi, da bodo v kratkem prodali hiše izgnanih Tur- kov. Ker je bil to čas, ko so pripravljali Mo- ravo za paroplovbo, po dolini Lepenice in Morave pa naj bi kmalu stekla železnica, priporoča naselitev blizu Smedereva, Kragu- jevca, Čuprije in Paračina. in bi po njego- vem mnenju posebno uspevali nekateri obrt- niki kot mlinarji, usnjarji in klobučarji, zakaj doslej v Srbiji še ni srečal usnjarja in klobu- čarja, medtem ko je videl le dva dobra mli- narja in to v Beogradu in Požarevcu, »da bi tudi tretji lahko živel, se ve, posebno ako bi si pri mlinu valjano žago napravil, ktere še v Srbiji nikjer videl nisem« (Novice, 1866, str. 5). Zelo dragi so bili po pisanju dr. Kovača mizarji, tesarji in zidarji, ker jih je bilo tako malo in še ti so bili tujci, Bolgari ali Cincari. Posebno težko pa je bilo v Srbiji dobiti hlapce, dekle in dninarje (Novice, 1866, str. 184), kar je razumljivo, ker je bilo dovolj zemlje za naselitev. Medtem ko je po eni strani nekaterih obrt- nikov primanjkovalo, pa je bilo drugih do- volj, saj je dr. Kovač velikokrat hvalil, kako lepo znajo Srbi delati lončeno posodo, orožje, gosli, sukno in platno (Novice, 1866, str. 170, 177). Tudi uradnikov je bilo dovolj in zato tem nikakor ne priporoča, da bi se selili v Srbijo, ker jih bo tu kmalu še preveč, »ako se Srbija čez Drino, Timok in Kosovo polje ne razširi« (Novice, 1866, str. 5). Te vrste dopisi so med bravci »Novic« še povečali zanimanje za razmere v Srbiji, po- sebno za stanje obrti, kajti po izselitvi Tur- kov so nekatere obrti propadle, s prodorom evropske mode v srbska mesta pa so nasta- jale nove obrti. Zato nas vprašanje bravca iz Gorenjske, koliko se v Srbiji letno proda klobukov in koliko je razširjena trgovina z usnjem v primeri s slovenskimi deželami (Novice, 1866, str. 83), nič ne preseneča. Prav klobučarstvo in čevljarstvo je bilo v Srbiji še zelo malo razvito ter so le bogatejši ljudje nosili čevlje in klobuke, vsekakor pa sta imeli obe obrti bodočnost in je imel dr. Kovač prav, ko ju je priporočal. Tudi na razne formalnosti ob preselitvi so »Novice« opozarjale, predvsem na to, da mora vsakdo notranjemu ministru poslati prošnjo za srbsko državljanstvo. Prošnja naj bi bila po možnosti pisana v srbskem jeziku, če pa to ne bi bilo mogoče, v slovenskem ali nemškem jeziku (Novice, 1866, str. 185). Ker bi se v primeru večjega izseljevanja Slovencev v Srbijo preselilo največ kmeč- kega prebivavstva, je Podliščekov njim v svojih člankih posvetil največjo pozornost. 186 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Zlasti jih je opozarjal, naj se ravnajo po že ' omenjenih srbskih zakonih, če se mislijo na- ^ seliti na državne stroške. Tistim pa, ki znajo j kako obrt, ali si sami mislijo kupiti zemljo, | se ni treba držati teh zakonov in jim je do- ; volj potni list njihove dežele. Kmečkim pri- i seljencem je svetoval, naj se naseli več slo- venskih družin skupaj, da bi lahko druga drugi pomagale graditi značilne slovenske i hiše, kozolce, kašče, hleve, čebelnjake in naj j v novem okolju prav tako gojijo deteljo, i repo, korenje, proso in ajdo, česar Srbi še ni- i ma j o, a jim bo gotovo všeč (Novice, 1866,185). Zadnjikrat so »Novice« pisale o preselje- vanju v Srbijo 13. junija 1866, ko je Pod- liščekov še enkrat opozoril, da je učiteljev in uradnikov v Srbiji dovolj, potem pa o tem problemu niso več razpravljali. Iz vsega navedenega se vidi, da so bile »Novice« v letih 1865 in 1866 izseljevanju v Srbijo zelo naklonjene in čeprav do tega v takem obsegu, kot so pričakovali, ni prišlo, ker bi sicer v naslednjih letih kaj pisali o tem, ni izključeno, da so se posamezniki prav po zaslugi agitacije »Novic« napotili name- sto v Ameriko v Srbijo. NOVO ODKRITI SPOMENIK RIMSKEGA MATERINSKEGA BOŽANSTVA V PTUJU IVA MIKL Sredi poletja I960 so pripravljali v Ptuju na Titovem trgu (pare. 48 k. o. Ptuj) prostor za novo gradnjo. Ko so kopali za temelje, je bilo v zemeljskih plasteh možno tik ob cesti ugotoviti ruševinske in humozne plasti, ki so se stvorile ob srednjeveški in poznejši na- selitvi. Med njimi je bilo do globine nekako 3 m mogoče opaziti tudi temeljne zidove stavb iz tega časa in v ilovici okrog 4 m glo- boko tudi leseno oblogo okroglega vodnjaka. Proti vzhodu, to se pravi, v mestni jarek, ki ga je napajala Grajena, pa je izmed teh ruše- vin tekel delno ohranjen visok obokan kanal. Slika plasti je bila v vzhodnem delu par- cele znatno drugačna. Tu so ruševine in no- vejši sip segali samo 1 m globoko. Pod tem je bila mogočna, do 0,9 m debela plast steril- ne ilovice. Pod njo pa se je začenjal prod, kjer smo našli primešanih nekaj drobcev od vode povsem izlizanih tegul. Taka slika nam potrjuje, kar vemo o toku Grajene. Danes, ko je regulirana, teče znatno bolj južno. V antiki in pozneje ves srednji vek je tekla le nekaj metrov stran od vzhodnega roba naše parcele in napajala mestni jarek, ki ga še danes delno jasno vidimo. (Glej priloženo situacijsko skico!) Grajena je gotovo tudi poplavljala, zlasti kadar je poplavljala Drava in ji zapirala izliv. To je moralo biti na pre- delu, kjer je današnji južni del mesta, zelo občutno, če upoštevamo, da je Drava tekla tedaj vzliodneje in se je Grajena izlivala vanjo nekje tam, kjer je danes minoritski samostan. Pogled v plasti na pare. 48 nam torej zanimivo osvetljuje rob srednjeveškega mesta ob jarku. Rimski čas na tej parceli gradbenih sledov sicer ni zapustil, med srednjeveškimi ruše- vinami, ki smo o njih govorili, pa so našli nekaj rimskih marmornih spomenikov. Ene- mu izmed njih naj zaradi posebne zanimivosti velja glavna naša pozornost v tem članku. Ti marmorni spomeniki so morali biti pri- neseni od drugod in so bili uporabljeni kot gradivo za temelje poznejšim stavbam. Med njimi je bil razbit oltar iz I. stoletja, drobci nekaj kipov in razmeroma dobro ohranjen kip na prestolu sedeče žene (slika 2). Ta kip sedeče žene je bil najzanimivejša najdba. Glava in desnica sta postavi odbiti, poškodovan je tudi rob stola in podstavka. Delo je iz zrnatega, belega pohorskega mar- mora. Visoko je 0,76 m in do 0,45 m široko. Stol, na katerem žena sedi, ima še preko višine ramen segajoče naslonjalo, ki tvori v enotnem loku, le da se zniža, tudi oporo za roke. Iz česa naj bi stol bil, na površini ni videti, vendar oblika močno spominja na pletene naslanjače na reliefih iz rimske Ga- lije in Gerinanije.' Žena je oblečena v dolgo Situacija najdišča 187 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO prepasano in nagubano obleko z rokavi do komolca, nosi ovratnico in dve okrogli plo- ščati fibuli na ramenu. Na stolu sedi spro- ščeno, le desno nogo je pomaknila malce na- zaj. Z obema rokama drži v naročju veliko, čisto plitvo košarico s hlebčki kruha ali ver- jetneje sadeži. Glava je žal odbita, vendar je jasno videti, da lasje ženi niso padali ne na ramena ne na hrbet. Kip je zelo dobro klesan, čeprav so gube na prsih in ob strani krila nekoliko nena- ravno shematizirane in robate. Mnogokatera pomanjkljivost gre gotovo na rovaš zrnatega marmora. Lepo pa so izklesane sprednje gube na krilu in laket ohranjene roke. Glede na stil z datiranih reliefov, zlasti posvetilnih reliefov Nutrie, bi kip stavili nekako v polno n. stoletje. Vprašujemo se, koga naj kip predstavlja. V naših krajih kipu podobnega ni moč za- slediti, zato se je pri interpretaciji težko od- ločiti. Ce pa pogledamo plastične spomenike po rimskem imperiju, nam je takoj jasno, da atribut sedeče žene, košarica s sadjem, označuje kip kot upodobitev božanstva. Sa- deži so namreč pridatek raznih božanstev rodovitnosti in sreče, kakor so npr. Pomona, Priap, Epona, Fortuna, Matres ali Matronae itd.ä Da najdemo pridatke božanstva rodo- vitnosti ravno pri ženskem božanstvu, nas ne bo niti malo presenetilo, saj vemo, da je ča- ščenje rodovitnosti v ženskih božanstvib pra- staro in razširjeno po vsem svetu od davnine. Fotografija kipa materinskega božanstva Toda, če pregledamo upodobitve božanstev iz časa rimskega imperija, ugotovimo še dru- go zanimivost. Našemu kipu moremo najti presenetljivo podobne vzorce v zahodno- evropskih rimskih provincah (Galija, Ger- manija, zlasti provincia Belgica), še več, upo- dobitve porenskih materinskih božanstev so našemu kipu večkrat popolnoma enake.' Med kraji, kjer so v upodobitvah sedečih žena častili domača keltska materinska bo- žanstva še v rimskem času, in Ptujem je ogromen prostor, kjer srečamo v bogočastju sicer sem in tja sorodne pojave, a enakih upodobitev ne moremo zaslediti. Zato bi bilo povsem zgrešeno, če bi naš kip zaradi po- dobnosti preprosto povezali z upodobitvami Matron, božanskih mater v Porenju in ga tako razlagali. A vendar je dejstvo, da smo našli kip, ki je povsem enak upodobitvam galskih materinskih božanstev, ravno v Ptu- ju, v starem Poetoviu, nenavadno zanimivo. Nekako od devetdesetih let prejšnjega sto- letja vemo po prvih Gurlittovih najdbah za izredno zanimiv kult v Poetoviu. Ta je častil, kot pričajo napisi, božanske dojnice, Nutrices Augustae, torej tudi materinska božanstva, ki se kot predrimska materinska božanstva v drugih provincah pojavljajo v množini, verjetno v trojici.^ V Ptuju so nato konec prejšnjega in v začetku tega stoletja pri iz- kopavanjih zbrali celo vrsto spomenikov tega kulta. Na Sp. Hajdini so med ruševinami rimskega mesta nedaleč med svetiščno četrt- jo, malim trgom in skladišči ilirske carine (na pare. 1078/1 k. o. Hajdina) odkrili ostanke majhnega svetišča, ki bi moglo biti posvečeno Nutricam. Zaradi množine gradiva je moglo biti podobno svetišče tudi na Zg. Bregu blizu 3. mitreja in gotovo tudi na Panorami.* Med ruševinami teh kultnih stavbic je zlasti dosti posvetilnih reliefov, ki nosijo vedno enako ali skoraj enako upodobitev in napis, ki go- vori v običajnih formulah o imenu darovavca in o njegovem namenu. Ob strani naj omeni- mo, da so reliefe običajno darovali moški in sicer za blagor svojih žena in otrok. Božanske dojnice so bile zaščitnice otrok in ob tem ver- jetno tudi porodnic. Na reliefih so običajno upodobljene tri žene. Ena sedi na prestolu in doji otroka, drugi dve pa ji prinašata otroke in darove na oltar pred njo. O verstvu so že precej pisali in razprav- ljali v podrobnostih o pomenu posameznih upodobljenih figur.' Razpravljali so pred- vsem o odnosu sedeče Nutrix do drugih dveh upodobljenih žena in o odnosu imena, ki je vedno v množini s številom upodobljenih žena na reliefih. Toda ta neskladja v mne- njih posameznih avtorjev ne spremenijo osnovnih ugotovitev v zvezi s kultom. Jasno 188 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA je, da so pred nami neka materinska božan- stva izrazito krajevnega značaja, saj more- mo čaščenje v taki obliki med vsemi arheo- loškimi najdišči v nekdanji rimski državi zaslediti samo v Ptuju. Ker se na posvetilu pojavlja ime Nutrices vedno v množini, mo- remo po primerjavi z raznimi, a pretežno predrimskimi božanskimi skupinami po Ev- ropi, tudi pri Nutricah soditi, da je pred nami božanska trojica. Najvažnejša pa je ugotovitev, da je čaščenje te božanske ma- terinske trojice še predrimskega izvora. Kot rečeno, neposredne zveze z drugimi verstvi po rimski državi, ki smo jih v primerjavi omenili, nima, pa vendar so našim Nutricam vsa materinska božanstva, kakor se od Galije do severne Italije imenujejo, v osnovi le ne- kje sorodna. Ta pojav nam je pomagal še do enega sklepa: vsa omenjena materinska bo- žanstva se pojavljajo v pokrajinah, kjer je v sestavu prebivavstva močan keltski ele- ment. Ta pa je bil važen sestavni del pre- bivavstva na Dravskem polju in v Poetoviu, saj nam to pričajo latenske najdbe iz Skorbe, Formina, Brstja ter samega Ptuja, pa tudi razni pojavi v materialni in duhovni kulturi rimskega Poetovia.^ Ko smo tako povzeli vse, kar vemo o ča- ščenju domačih materinskih božanstev v Poe- toviu, vidimo, da je kip, ki je upodobitvam galskih materinskih božanstev tako podoben, med najdbami v Ptuju zelo zanimiv. Seveda se nam vsiljuje ob njegovem pojavu vrsta vprašanj, ki nanje ne moremo takoj odgovo- riti. Kako to, da je kip tako enak upodobi- tvam krajevnih božanstev zelo oddaljenih pokrajin? V kakšnem odnosu je do čaščenja Nutrie? V kakšnem odnosu so potem Nutri- ces in Matres ali Matronae iz Poren ja? Na to zadnje vprašanje moremo odgovoriti, da di- rektne zveze ne more biti. Sicer pa bodo morda nekega dne le nove najdbe pomagale pojasniti ta zapletena vprašanja. Kot smo omenili, je naš kip zlasti upodo- bitvam iz Triera tako soroden, da ne rečemo enak (ženina obleka, naslanjač, celo ploščata fibula na ramenu, ki jih je v naše kraje raz- širila trgovina iz Poren ja), da bi bili skoraj te misli, da je klesar kipa sam poznal upo- dobitve Matron iz Porenja. To bi ne bilo iz- ključeno, saj je bilo II. stoletje čas, ko je trgovina s Porenjem cvetela in so bile sploh zveze med Panonijo, Germanijami in Galijo zelo žive. Enako pa najdemo pravkar ome- njene detajle tudi na ptujskih reliefih Nu- trie. Spremljevavka, ki nosi na teh reliefih košarico s sadjem, je ponavadi enako pre- pasana kot sedeča žena, naš kip; Nutrix, ki doji, pa pogosto sedi na enakem stolu, ki spominja na pletene naslanjače. Kot rečeno, te podobnosti na eni in drugi strani danes lahko samo opažamo, ne more- mo pa jim pripisati še nobenega pomena, čeprav si težko zamišljamo, da bi bile vse nastale čisto slučajno. Vsekakor pa moremo že sedaj reči, da je kip pred nami zelo ver- jetno spomenik domačih poetovijskih ma- terinskih božanstev in kot tak spomenik predrimskega predstavnega sveta, ki se je dedoval iz roda v rod. Plastično upodobitev je pa ta odsev predstavnega sveta dobil v času polnega razvoja rimske kulture pri nas in je dobil svojo dokončno podobo tudi pod vplivom raznih kulturnih zamenjav iz dru- gih, včasih zelo oddaljenih pokrajin. OPOMBE 1. E. Espérandieu, Recueil general des Bas- reliefs, statues et busies de la Gaule Romaine. Paris 1913. VI str. 345, VII str. 154. — 2. S. Rei- nach, Repertoire, Tome l-Il. Paris 1897, 1898 glej Pomona, Priap, Fortuna, Epona, Matres. — 3. Schleiermacher, Studien an Göttertypen der röm. Rheinprovinzen, BRGK 23, 1933, str. 109 si. — Ihm, Der Mütter oder Matronenkultus, Jhbh. d. Vereins v. Altertumsfr. im Rheinl. LXXXIII. str. 1. si. — Loeschke, Tempelbezirk im Altbach tale zu Trier, Berlin, 1928, str. 26. — Espérandieu, o. C. V str. 368; XIII. supl. Poitiers str. 8148. — 4. W. Gurlitt, Pettauer Antike, AEM XIX str.l —25. — 5. W. Schmid, CZN XXX 1935, str. 136 si. — Hoffiller-Saria AIJ I, Zagreb 1938 str. 154. — M. Abramič Jahreshefte d. Oesterr. Archäol. Inst. XVII, Wien 1914, Beiblatt str. 37—133. — 6. M. Abramič, Poetovio, Ptuj 1925, str. 38. — W. Gur- litt 1. C. — Hoffiller-Saria 1. c. — K. Wigand, Oesterr. lahrehefte XVIII 1915 Beibl. str. 189 si. — 7. A. Smodič CZN XXXV, 1—2, 1940 str. 14. — J. Korošec, Prazgodovinska naselbina na Ptuj- skem gradu. Dela SAZU 6, Ljubljana 1951 str. 17. — Varstvo spomenikov, poročilo za leto 1959. 189 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO OB SEDEMDESETLETNICI AKADEMIKA MILKA KOSA Sredi dela in v ospredju snovanja sloven- ske zgodovinske znanosti praznuje sedem- desetletnico zgodovinar, univerzitetni pro- fesor in akademik dr. Milko Kos. Rodil se je 12. decembra 1892 v Gorici in se je že kot gimnazijec odločil za študij zgo- dovine; tedaj je tudi že napisal svoje prvo znanstveno delo. Po visokošolskem študiju na Dunaju in promociji se je še posebej posvetil pomožnim zgodovinskim vedam in se na tem področju izpopolnjeval v obeh najpomemb- nejših središčih za tovrstni študij: na Du- naju in v Parizu. S kariero akademskega učitelja je začel v Beogradu in nato preko Zagreba prišel v Ljubljano, kjer je leta 1926 postal izredni, leta 1934 pa redni profesor za občo zgodovino srednjega veka in pomožnih zgodovinskih ved. Predaval pa je vse do leta 1937 tudi vso, a do leta 1946 le srednjeveško slovensko zgodovino. Postal je član mnogih znanstvenih društev, institucij in akademij doma in na tujem. Od imenovanja prvih članov Akademije znanosti in umetnosti, se- daj SAZU, je njen redni član in že več kakor deset let tudi njen generalni tajnik in upravnik Inštituta za zgodovino pri SAZU. Za svojega delovanja na univerzi je ponovno opravljal razne funkcije in je bil tudi dolgo- letni rektor. Ob več kakor polstoletnem znanstvenem delu si je akademik Kos osvojil ogromno znanja, naravnost izredno je njegovo pozna- vanje virov za srednjeveško, še posebej za slovensko zgodovino. Zato je njegov opus ne samo po obsegu ogromen — saj presega nje- gova bibliografija čez 300 številk — in zelo raznovrsten, marveč tudi znanstveno visoko kvaliteten. Zajema publiciranje virov (listin, urbarjev, historiografskih del), ki jih je opre- mil z neverjetno temeljitimi komentarji in uvodi, ki znatno presegajo njihovo običajno vsebino, dalje vprašanja s področja zgodo- vinskih pomožnih ved, zlasti diplomatiko, področje slovenske historiografije, srednje- veško agrarno zgodovino in zlasti obsežen ter po problematiki zamršen kompleks kolo- nizacije, prav tako pa tudi razna področja politične in kulturne zgodovine, pri čemer je posegel tudi izven srednjeveškega obdobja. Veliko dela je opravil v zvezi s pripravami izdaje zgodovinsko topograf. leksikona slo- venskega ozemlja in enciklopedije slovenske gospodarske in socialne zgodovine, ki jo po njegovi iniciativi in pod njegovim vodstvom pripravlja Inštitut za zgodovino pri SAZU. Njegovo najpomembnejše delo pa je prva znanstvena sinteza slovenske srednjeveške zgodovine do reformacije, ki je postala te- melj za nadaljnje proučevanje slovenske zgo- dovine tega obdobja in ki je v svoji drugi, izpopolnjeni izdaji s srbskim prevodom do- bila tudi širšo jugoslovansko publiciteto. Ob življenjskem — a tudi delovnem — ju- bileju najvidnejšega slovenskega zgodovi- narja, katerega objavljena dela so mnogo- stransko obogatila slovensko kulturo, pa je treba poudariti tudi vso tisto njegovo dejav- nost, ki je zabeležena le v skopih uredniških beležkah, v raznih priporočilih in poročilih ter kratkih noticah v seznamih predavanj na fakulteti, a ji je profesor Kos posvetil veliko svojega časa. Gre za delo v uredništvih zgo- dovinskih časopisov in drugih publikacij, pri organizaciji slovenskega zgodovinopisja, pri skrbi za arhive in arhivske fonde ter končno za odgovorno delo akademskega učitelja, ki ga je opravljal z veliko ljubeznijo, neizmerno prizadetostjo in vestnostjo. Celim generacijam slovenskih zgodovinar- jev je profesor Kos odpiral pota v zgodovin- sko znanost in jih seznanjal tudi s slovensko zgodovino v času, ko na filozofski fakidteti 190 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ljubljanske univerze ni bilo stolice zanjo. Mnoge svoje učence je navdušil in pripravil za znanstveno delo. Ni mogoče pozabiti semi- narjev in predavanj, kjer so zajemali iz nje- gove bogate zakladnice znanja. Prav tako ne more zbledeti spomin na toplo človečnost, ki jo je čutil do svojih študentov in s katero se je skušal in znal približati vsakemu izmed njih, jih vodil in jim pomagal v času študija in tudi Se potem, ko so kot diplomanti sto- pali v poklice ali se podajali na pot znan- ' stvenega raziskovanja. Za vsakega, ki je pri- ] šel k njemu s tako ali drugačno željo ali i prošnjo, je našel čas kljub ogromnemu delu. ¦ Ko danes čestitamo profesorju in akade- ' miku Kosu ob njegovem življenjskem jubi- ^ leju, se čustvom spoštovanja pridružuje še j prisrčna hvaležnost za vse, kar je v svojem ! poklicnem delu in poleg njega storil za rast i slovenske univerze in kulture. Isto hvaležnost : smo mu dolžni še posebej tudi v imenu slo- t venske zgodovinske znanosti, ki jo je s svo- jim delom odločno dvigal iz njenih temeljev. Želimo mu, da bi še dolgo vrsto let uspešno i delal na svojem pedagoškem in zimnstvenem ^ področju, da bi dokončal zaključna dela ; svojega proučevanja in tako s svojimi izsled-ij ki še naprej bogatil naše zgodovinopisje. Ferdo Gestrin ZGODOVINSKO BRANJE Laura Kraker, L'attivita giornalistica di Domenico de Manzoni. Izdal Istituto per la storia del Giornalismo, Trieste, 1962, 23 str. Prvi zvezek prve serije publikacij pred kratkim ustanovljenega inštituta za zgodo- vino časnikarstva v Trstu je manjša razprava »Časnikarska dejavnost Domenica de Mau- zonija« dr. Laure Krakerjeve, asistentke vo- lonterja za zgodovino časnikarstva na tržaški univerzi. S tem prihaja razprava že drugič v javnost, saj je svojo prvo izdajo doživela lansko leto v časopisu »Pagine Istriane«. Ker zajema delo problem iz zgodovine italijan- stva na naših tleh, je prav, da si ga v poro- čilu nekoliko pobliže ogledamo in tudi pri- merno ocenimo. Domenico de Manzoni je bil Koprčan in je še kot študent pričel leta 1874 izdajati v Ko- pru štirinajstdnevnik »L'Unione«, zavedajoč se pomena časopisja za tedanje iredentistično gibanje. Časnik ni bil prvi poskus in primer iredentističnega tiska avstrijskih Italijanov, zakaj avtorica je to prvenstvo pripisala reški publikaciji »Gazzetta di Fiume« in tržaške- mu »Tempu«. Pri svojem razglabljanju o teh zadevah je navedla napačno dejstvo, da je bilo Reka pridružena Hrvatski leta 1848; v resnici se je to zgodilo že leta 1822. Razprava že takoj na začetku ne pozabi poudariti tes- ne vezi Istre z Italijo in italijanstvom. Prav to poudarjanje je vodilo Manzonija pri izda- janju časnika, ki mu je bil sam vodja in urednik. Manzonijeva stremljenja so dajala listu močno italijansko noto, ki jo je list vseh sedem let svojega obstoja skrivoma propa- giral. Kot avtorica z zadovoljstvom ugotavlja, je znal urednik italijansko propagando pre- vidno in spretno prekriti, saj je bil časnik v vseh teh letih le trikrat zaplenjen. Vzroka eni od konfiskacij je bila objava znanih verzov iz Dantejevega »Pekla«, kjer pesnik govori o vzhodnih mejah Italije (»si com'a Pola presso Quarnaro, che Italia chiude e suoi termini bagna«). Veliko prostora je čas- nik posvečal italijanskim zadevam; tako je bila npr. vest o smrti kralja Viktorja Ema- nuela II. objavljena čez celotno prvo stran. Zanimivo bi si bilo ogledati tiste številke »L'Unione«, ki so izšle v času berlinskega kongresa. V nekaj nadaljevanjih je izšla ta- krat zgodovina Srbije, ki je v tistem času postajala neodvisna. Manzoni jo je smatral za voditeljico in osvoboditeljico tistih na- rodov, nad katerimi je še vedno vladala Tur- čija. »L'Unione« se je tudi spoprijemala z razmerami v avstrijskem cesarstvu; delovala je proti preveliki uporabi nemščine, sklicu- joč se na člen 19 decembrske ustave iz 1867. leta, kjer je govora o enakopravnem položaju in uporabi jezikov avstrijskih narodov. Člen 19 se v razpravi morda zaradi tiskarskega škrata napačno beleži s številko 9. Leta 1881 je »L'Unione« prenehala izhajati. Avtorica navaja o tem razne vzroke. List je ukinil Manzoni prostovoljno, ker mu je zmanjkalo sredstev za nadaljnje izdajanje lista. Drugi moment, ki je tudi vplival na njegovo prenehanje, pa pripisuje Krakerjeva predvidevanju Manzonijevega političnega duha. Na vidiku je bila namreč sklenitev trozveze in Italija je bila s pristopom k tej zvezi prisiljena prenehati s podpiranjem ire- dentističnega gibanja Italijanov v Avstriji. Manzoni je spoznal pomen tega dogodka, za- to se je še pred sklenitvijo zveze umaknil s svojim listom. Eden od številnih listov, ki so jih Italijani izdajali na ozemlju avstro-ogrske monarhije,' 191; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO je S tem dobil svojo prvo, sicer zelo skromno monografijo. Sledile naj bi še druge, za iz- dajo katerih naj bi imel skrb navedeni inšti- tut; ta si je v programu svojega dela zadal nalogo obdelati zgodovino časnikarstva v vzhodnih predelih Italije. Avtorica je v zvezi s problemi okoli časnika in njegovega izdajatelja obdelala le tisto plat, ki govori o odnosih lista do Italije, o njegovem pro- italijanskem propagiranju ter o odnosih do avstrijskih oblasti in do razmer v Avstriji. Nas Slovence bi seveda zanimalo stališče lista in njegovi odnosi do slovanskih sosedov, ti seveda ne bi mogli biti drugačni kot nepri- jateljski. Ce se je pisalo prijazno o Srbiji, je bilo to predvsem zaradi vzgleda, ki ga je Srbija kot osvoboditelj zasužnjenih narodov dajala. Podobno vlogo naj bi seveda za ita- lijanske razmere vodila kraljevina Italija. Prepričan sem, da bi se dalo o pisanju Man- zonijevega časnika še več napisati. Razprava bi s tem dobila bolj zaokroženo in popolno obliko, toda hotenja in namen razprave bi splavali v drugačno, od avtoričinih namenov bolj oddaljeno smer. Sem pa mnenja, da nam bo vsaka bodoča takšna ali podobna publi- kacija dobrodošla, čeprav bo trpela zaradi svoje nekritičnosti in enostranosti. Opozar- jala nas bo na probleme — s temi se mi za- radi pomanjkanja virov ne moremo resneje spoprijeti — in vprašanja, ki jih bo treba tudi še z naše strani obdelati, upoštevajoč pri tem tudi vsa tista merila in vidike, ka- terim se Italijani le preradi izogibajo. Branko Marušič Donge risunz, nel quarantesimo anniver- sario della fondazione della societa filologica friulana »G. I, Äscoli«, a cura del comune di Gorizia, Gorizia 1919—1959, str. 48, 4". Poročanje o spominski publikaciji furlan- skega filološkega društva je sicer zapoznelo, toda kljub temu se je na kratkem spomnimo, če že ne zaradi ne visokega strokovnega ni- voja njene vsebine, pa vsaj zaradi eviden- tiranja in spoznavanja živahnega tovrstnega dela onstran državne meje. Furlansko filološko društvo, ki nosi ime po znanem goriškem jezikoslovcu Ascoliju, je bilo ustanovljeno 1919. leta z namenom, da bi proučevalo in gojilo furlansko govorico ter njeno literarno dejavnost. V teku štiri- desetih let svojega obstoja je društvo odigralo znatno vlogo v kulturnem življenju Furla- nije in sosednjih pokrajin. S publiciranjem revij (Ce fastu?. Sot la nape, koledar II stro- lic Furlan) in drugo knjižno dejavnostjo je najlepše kazalo in še kaže svojo dejavnost. Društvo se je sestajalo na svojih letnih zbo- rih, od katerih je 36. po vrstnem redu pro- slavil štiridesetletni obstoj društva. Temu na čast je občina v Gorici izdala to publikacijo, ki nosi v slovenskem prevodu naslov »Vzdolž Soče«. Njena vsebina je pestra, od raznih poljudnoznanstvenih razprav do pesniških prispevkov v furlanščini. Zgodovinsko in zgodovini sorodno vsebino publikacije si oglejmo v naslednjem. »Uno sguardo alla storia Goriziana« (str. 7 do 12) avtorja Mora je kratek pregled go- riške zgodovine, omejen predvsem na sred- njeveško obdobje in konča s sredino XVIII. stoletja. V posamezne problematično obrav- navane zadeve se spričo nivoja in namena članka ne bi splačalo^ spuščati. Spessot je prispeval kratko poročilo »II ,CaIepinus' Go- riziano in miniatura. ,Dizionario' in sette lin- gue ed in friulano di G. Vuk« (str. 13—15), kjer govori o slovarju goriškega duhovnika Vuka, izdanem v sredini prejšnjega stoletja. Med sedmimi jeziki, ki jih slovar obravnava, je tudi slovenščina. Barduscov članek »Cen- tocinquant'anni di stampa periodica a Gori- zia« (str. 19—21) obravnava goriško italijan- sko časopisje od začetkov pa do prve svetov- ne vojne. Njegovo nadaljevanje je Casaso- lovo razpravljanje »II giornalismo Goriziano tra le due Redenzioni« (str. 23—24). Kratek kulturni pregled je Monaiev donesek »Pa- norama culturale di Gorizia« (str. 25—27), podoben je Joosov pregled »Panorama arti- stico di Gorizia« (str. 29—30). Nekaj drobnih podatkov nudi dalje tudi Bozzijev »Uno sguardo rapido alla Provincia Isontina di ieri e di oggi« (str. 33—35). Drugi prispevki, ki jih publikacija prinaša, govore o stanju kulture in kulturnih ustanov v Gorici, o gospodarskem položaju Gorice in goriške pokrajine, poseben članek pa se nanaša na furlansko folkloro. Zadnji članek, ki ga ta spominska izdaja goriške občine prinaša, obravnava zadeve Italijanov, ki so se po kon- čani drugi svetovni vojni preselili iz Istre. Poln je strupene mržnje do naše domovine in nikakor ne govori v prid dobrim odnosom med sosednjima državama. Branko Marušič Tiskano in izdano v Ljubljani 1%2 — Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča« v Ljubljani — Klišejc izdelala klišarna >Ljudske pravice« v Ljubljani — Odgovorni urednik prof. Zvone Miklavič, za izdajatelja odgovarja dr. Jože Šorn 192 ZGODOVINSKI SPOMINSKI ZBORNIK jubilejnih, slavnostnih in informativnih člankov ter člankov z gospodarskega in kulturnozgodovinskega področja Ljudske republike Slovenije v PRET[|{LDSTI, S[D/\W1DSTI IKI PRIHDDPSTI Celotna industrijska dejavnost se deli v vseh medjnarodnih klasifikacijah v ekstraktivno in predelovalno. Najvažnejša panoga v predelo- valni industriji je brez dvoma živilska indu- strija, v okviru katere se prikazuje in analizira tudi proizvoidnja alkoholnih pijač. Zaradi različnega tehnološkega postopka se proizvodnja piva in viina prikazuje ločeno od močnih oziroma žganih alkoholnih pijač. Proizvodnja žganih pijač, za katere je zna- čilno, da vsebnjejio najmanj 18*/o alkohola, se uvršča poleg proizvodnje špirita v industrijo vrenja. V Jugaslaviji imamo skoraj šestdeset podje- tij, ki se bavijo s proizvodnjo špirita in alko- holnih pijač. S proizvodnjo žganih pijač se bavi v državi 20 podjetij, na področju Slovenije pa devet. Vodilno industrijsko podjetje močnih al- koholnih pijač v LRS in drugo največje pod- jetje alkoholnih pijač v Jugoslaviji je »ALKO«. Vzrokov za to, da je to, po zunanjem videzu sicer majhno podjetje, doseglo taiko pomembno, skoraj vodilno mesto v Jugoslaviji, je več in jih je zanimivo analizirati. Zgodoviinski začetek podjetja sega v 1. 1919. Do leta 1945 je delovalo na področju Ljubljane deset različnih majhnih podjetij, ki so se bavila s proizvodnjo močnih alkoholnih pijač in ki so se v teku nacionalizacij v letih 1945—1948 zdru- žila v enotno podjetje z imenom »ALKO«, to- varna sadnih sokov in alkoholnih pijač. Zelo zastareli obrati pa so bili že v začet- ku skupnega poslovanja zaradi nerentabilnosti ukinjeni. Pospješen razvoj industrije žganih pijač v podjetju »ALKO« nastopi po letu 1950 z izvo- litvijo delavskega sveta, kot centralnega samo- upravnega organa v podjetju. Zgodov^inski za- četek upravljanja in vodenja podjetja z delav- skim svetom je 9. september 1950, ko je bila sklicana prva seja delavskega sveta podjetja. Na tej seji je bil izvoljen tudi šestčlanski upravni odbor. Ob formiranju podjetja so bile strojne naprave zelo zastarele, vendar jih je delovni kolektiv v svoji prizadevnosti še nadalje upo- rabljal; deloma so bili nabavljeni novi stroji, vendar je v interesu delovnega kolektiva, da preide na popolno modernizacijo in avtomatiza- cijo in v nove delovne prostore. Podjetje realizira svojo celotno proizvodnjo na področju Slovenije; ima v glavnem svoje stalne odjemalce ter tako ne potrebuje posebne reklame. Podjetje »ALKO« redno sodeluje na medna- rodnem sejmu vin, sadnih sokov in žganih pijač na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Vzrok za sodelovanje ni samo komercialen, delovni kolektiv je zainteresiran, da strokovno ocenje- valna komisija prizna tudi kvaliteto izdelkov. Tudi na letošnjem sejmu je strokovna komisija dodelila podjetju »ALKO« več zlatih in srebr- nih medalij, s čimer je delovni kolektiv po- novno dobil priznanje za kvalitetno proizvodnjo žganih pijač. Stanovanjski stolpič tovarne Rog Samski dom Mestne kanalizacije v Ljubljani GRADBENO PODJETJE »BEŽIGRAD se je razvilo iz nekdanjega obrtno uslužnega podjetja, ki je do leta 1959 opravljalo le razne adaptacije in popra- vila. Vrednost osnovnih sredstev je bila 1959. leta 16 mili- jonov dinarjev, sedaj pa znaša 60 milijonov. Vsa ta osnovna sredstva si je podjetje ustvarilo iz sredstev, ki jih je ko- lektiv sam prislužil. Podjetje se je lotilo tudi zahtevnejših stanovanjskih in industrijskih gradenj, ki jih je opravilo v splošno zadovoljstvo investitorjev. Kolektiv se vedno močneje zaveda, da lahko le z dobrim gospodarjenjem, s povečanjem delovne storilnosti in z mo- dernizacijo delovnega procesa vzdrži konkurenco, ki postaja iz dneva v dan hujša tudi v gradbeništvu. Zato so se člani kolektiva že lani in letos odločili, da se odrečejo izrednemu dohodku in vlože ta denar v investicijske sklade podjetja, za nabavo mehanizacije in gradnjo samskega doma. Podjetje, ki zaposluje okoli 200 delavcev, lahko sedaj prevzame kakršnokoli naročilo za industrijske in stanovanj- ske, visoke in nizke gradnje vse do kanalizacijskih in re- montnih del. Podjetje je razdeljeno na štiri ekonomske enote oziroma sektorje: ena ekonomska enota opravlja remontna in usluž- nostna dela, dve ekonomski enoti izvajata nove gradnje, ena ekonomska enota pa je centralno skladišče z vsemi delav- nicami in strojno bazo. Kolektiv se ne zadovoljuje le s tem, temveč bo svoje storitve izboljšal z dopolnjevanjem strojne opreme, z grad- njo novega skladišča in razširitvijo lastnih delavnic za vzdrževanje strojev in izdelavo montažnih stropov, preklad in raznih drugih elementov, tako da se bo lahko vključil v konkurenco z drugimi večjimi podjetji. Kolektiv pa tudi skrbi, da bo čimbolje uredil življenj- ske razmere svojih članov; spomladi leta 1965 bo podjetje dogradilo samski dom za 120 ljudi. S sredstvi sklada skup- ne porabe pa pomaga članom kolektiva, ki si gradijo hišice. Tak obračun dela razmeroma mladega kolektiva je ne- dvomno njegovo najboljše priporočilo za prihodnje. MONTAŽNO PODJETJE ob petnajstletnici Ob svojem širokem poslovnem razmahu praznuje letos podjetje ^.Toplovod« petnajstletnico svojega obstoja. Petnajst let v življenju in poslovanju podjetja sicer ni ravno dolga doba, vendar pa je lahko za družbeno skup- nost zelo pomembna, zlasti če podjetje lahko pokaže svoje uspehe, in te podjetje »Toplovod« tudi ima. Ustanovljeno v dobi, ko je naša nova Jugoslavija na vseh področjih začela s široko obnovo v štiriletni vojni porušene domovine, je podjetje »Toplovod« že tedaj imelo velik pomen, saj je bilo edino tovrstno podjetje v Sloveniji. Vsak začetek pa je težak in težave tudi »Toplovodu« niso prizanesle. Problemi in težave zaradi pomanjkanja ma- teriala, orodja in ne nazadnje kadra — saj je podjetje ob ustanovitvi imelo samo 84 delavcev in uslužbencev — so zavirali normalen razvoj in napredek podjetja. Vse to je terjalo od vsega kolektiva mnogo prizadevanja, preurejanja in vzgajanja. Kolektiv je vse te začetne težave tudi pre- magal ter ves čas zadovoljivo izpolnjeval svoje naloge v korist družbeni skupnosti. V prvem letu obstoja je podjetje ustvarilo le 55,000.000 din celotnega dohodka. Širši in hi- trejši razvoj se je začel z delavskim samoupravljanjem. V tem novem obdobju je podjetje močno razširilo svojo de- javnost. Vedno širše področje dela, hkrati pa vse večji tehnični razvoj v svetu, kateremu je moral kolektiv slediti, je zahteval od kolektiva vsestransko usposabljanje, da je lahko sledil vse večjim zahtevam montažne dejavnosti. V dobi vse širše industrializacije je podjetje »Toplovod« utr- dilo svoj pomen za vso družbeno skupnost, saj skoraj ni večjega industrijskega niti družbenega objekta v Sloveniji, pri katerega gradnji podjetje »Toplovod« ne bi sodelovalo. Danes obratuje na stotine industrijskih objektov, tovarn, bolnišnic in šol ter stanovanjskih objektov, ki so jih v teh 15 letih z raznimi instalacijami opremile roke naših mon- terjev. Za uspešno izvrševanje nalog, za prizadevanje in vlaganje posebnih naporov v delo je kolektiv Cesto prejemal zasluženo priznanje in podjetje danes upravičeno uživa ugled enega najboljših in najsolidnejših podjetij. Ze v letu 1954 je bil v okviru podjetja ustanovljen pro- jektivni biro, ki je za podjetje pomenil velik napredek. Nje- gova naloiga je ves čas bila, da s študijem strokovne lite- rature in strokovnim usposabljanjem posameznih projektan- tov v inozemstvu spoznava nove materiale, zasleduje teh- nični razvoj v svetu ter na podlagi novih spoznanj izdeluje projekte za vse vrste instalacij. Poseben pomen za podjetje pa ima tudi industrijski obrat na Trati pri Šentvidu, ki izdeluje razne vrste izdel- kov za potrebe montažne dejavnosti, kakor tudi razne druge industrijske izdelke. Danes podjetje obratuje s 1110 zaposlenimi delavci in uslužbenci in bo v letu 1962 ustvarilo 4.300,000.000 dinarjev družbenega bruto produkta. Omeniti je treba, da je v podjetju še 15 članov kolek- tiva, ki že od ustanovitve zvesto vztrajajo na svojih mestih v podjetju. Vse od leta 1948 pa vodi podjetje glavni direk- tor Stanko Krumpak, eden izmed redkih direktorjev, ki so vzdržali na tako odgovornem mestu toliko časa. Pod nje- govim vodstvom podjetje zaznamuje nenehno rast in na- predek. V zavesti, da so strokovno in kvalitetno izvršena insta- lacijska dela osnova uspehov, bo podjetje tudi v svojem bodočem poslovanju vse svoje prizadevanje usmerilo v to, da popolnoma zadovolji vse svoje naročnike in v čim večjo korist vse naše družbene skupnosti. REKONSTRUKCIJA »TIKI«j 150.000 električnih grelcev — bojlerjev To je številka oziroma načrt, za katerega količino se je obvezal kolektiv podjetja »TIKl« na Trati v Šentvidu, da se mu bo skokovito približeval. Podjetje >TIKIc se je v teku nekaj let specializiralo za proizvodnjo bojlerjev, sedaj ime- novanih tudi >grelniki vode«, ter do konca preteklega leta ni imelo pravih delovnih pogojev za svoj razvoj. Z več- letnim trdim in vztrajnim delom in z voljo, da se povzpne na enako raven drugih kolektivov v našem gospodarstvu, mu je ludi s pomočjo pristojnih občinskih forumov uspelo skoraj z lastnimi sredstvi zagotoviti nujno potrebne investi- cije za izdelavo delovne hale s potrebnimi sanitarijami in drugimi napravami. »TIKIc spada med podjetja, ki ni imelo in še sedaj nima posebnih delovnih pogojev, niti kapacitet, da bi za artikel, ki ga sedaj proizvaja še v maloserijski proizvodnji, izdeloval kompletno v svojem podjetju. Že pred leti so organi delavskega samoupravljanja in vodstveni kadri spre- videli, da je edina rešitev povečanja kapacitet — kooperacija in sen na tej bazi povzpeti v Čim večji meri do osvojitve kvalitete, prvenstveno na domačem, potem pa na zunanjem tržišču. V zadnjih dveh oz. treh letih so bili dani pogoji večje akumulacije investicijskih sredstev, za katere se je kolektiv odločil, da jih uporabi v rekonstrukcijske namene. Tem sredstvom je Še dodal preko 23 milijonov dinarjev od svojih osebnih prejemkov. Tako smo lahko že v teku meseca septembra t. I. opa- zili na gradbišču gradbenega podjetja >Tehnika< ob Ale- ševčevi ulici v Šiški >smrekco< kot dokaz, da so glavna gradbena dela investitorja podjetja >TIKI« na delovni hali s pripadajočimi napravami itd. skoraj gotova. V polnem teku so dela na elektroinistalaoijah, napravah za ogrevanje prostorov, napeljavi za komprimiran zrak in drugih obrt- niških delih. Vsa dela morajo biti zaključena do 29. no- vembra 1962. Pričetek selitve posameznih oddelkov bi torej bil v mesecu decembru letos. V podjetju samem se na ta važni dogodek, ki je že sedaj nakazal določno perspektivo, že dalj časa pripravljajo. V teku so detajlna obravnavanja s člani delavskega samoupravljanja in kolektivom o bodo- čem organizacijskem poslovanju podjetja, o bodočem tehno- loškem proizvodnem procesu, o komercialni politiki, poli- tiki izvoza, servisni službi, o poglobitvi samoupravljanja, sistemov nagrajevanja in ideološko strokovnega dviga, kon- kretizacija preselitve oddelkov — obratov s čim manjšimi izgubami v proizvodnem procesu itd. Znano je, da si je kolektiv zadal obvezo, oskrbeti se z rebalansom plana v teVoČem letu, kar je sprejel že v me- secu marcu, zagotovitev manjkajočih investicijskih sredstev za dovršitev gradbene rekonstrukcije. Potek realizacije plana (samo bojlerjev 40.000) je zelo ugoden, saj je kolektiv pra- vilno računal na znatno povišanje plana, ker je znano, da je lanskoletnega že v mesecu septembru prekoračil (855 milijonov) in to kljub ponavljajočim se krajšim zastojem v proizvodnji, zaradi nepravočasnih dobav surovin, vijačne robe, delno nepravočasno izvršenih uslug na sestavnih delih itd. Vsak tak dogodek povzroči kup reorganizacij v pro- izvodnem procesu, reklamiranja in očitkov, katerih strem- ljenja so pa lo v tem, da se taki nedostatki v čim večji meri odpravijo. Strokovni kadri v podjetju z zunanjimi sodelavci in institucijami imajo polne roke dela pri zboljšanju kvalitete izdelkov, ki jih podjetje že proizvaja in jih skuša spraviti nad raven inozemskih konkurentov oz. dobaviteljev, da si na ta način čimprej pridobijo »legitimacijo« za zagotovljen plasma na inozemskem tržišču. Razne analize, narejene v zadnjih mesecih, so pokazale, da bo podjetje moglo posebno v novih pogojih dela izvažati kvalitetne in tudi v ceni konkurenčne izdelke. Že v bodo- čem letu predvidevajo izvoz do 20Vo svoje realizacije. Do sedaj je podjetje plasiralo vso proizvodnjo na do- mačem tržišču, ki ga kljub konkurennci domačih in tujih uvoženih izdelkov ni moglo povsem pokriti. V preteklem letu so prvič prišli v poskusne stike glede izvoza preko poslovnega združenja »Marisc z uvozno- izvoz- nim podjetjem iMašino-Impeks« iz Zagreba. Rezultati izvoza so malenkostni: v letu 1961 za 1,400.000 dinarjev, v letu 1962 pa za 1,600.000 dinarjev. Kolektiv se je vprašanja izvoza lotil z vso odgovornostjo in računa, da bo z zavestnim delom zamujeno dohitel in si na ta način pridobil nov pogoj za boljšo perspektivo svo- jega razvoja. Posebno letošnji momenti gospodarsko političnega raz- voja so vplivali na več kot 50 Vo skok proizvodnega plana v podjetju; kot kaže, bodo spet isti momenti narekovali 50 Vo večji plan za leto 1963 in na ta način dali pobudo, da se bo podjetje v teku drugega polletja 1963 moglo lotiti realizacije tudi nad 150.000 kosov svojih izdelkov, če bo domače ali tudi zunanje tržišče tako zahtevalo. Nekaj pokazateljev tudi dokazuje opravičenost razvoja: V celotnem razvoju so v podjetju imeli poleg vodilnih kadrov še prav posebno vlogo organi družbenega samo- upravljanja. Demokratičnost upravljanja se je razvijala v skladu z zrelostjo in sodelovanjem celotnega kolektiva, kar je bila tudi posledica že navedenih rezultatov in lepi uspehi dela. S skromnimi sredstvi, ki jih je podjetje imelo na raz- polago, so skušali čim bolj urediti življenje na delovnem mestu. S tega stališča so vlagali določena sredstva tudi v obrat družbene prehrane, za športno in kulturno izživlja- nje; v zadnjih nekaj letih so po svojih možnostih reševali najtežje primere stanovanjskih vprašanj, za kar je bilo in- vestiranih okrog 21,600.000 dinarjev. Skrb za delovnega človeka je bila tudi v tem, da so iz leta T leto s^krbeli posebno za izpopolnitev strokovnega kadra preko raznih seminarjev, tečajev, strokovnih šol, prav tako tudi za vsebinsko rast članov družbenega upravljanja itd. V takem položaju je podjetje pričelo z rekonstrukcijo, ki predvideva, da se dokonča v gradbeno opremnem smislu v roku dveh oz. treh let v namene za specializirano indu- strijsko podjetje za izdelavo električnih bojlerjev — grelni- kov vode, ki naj bi že v teku rekonstrukcije z novimi do- datnimi strokovnimi kadri postopoma razširjalo svoj asor- tima, dopolnjevalo ga z novimi, od tržišča zahtevanimi izdelki za široko potrošnjo in morebitno drugo industrijsko opremo. TOPLARNA LJUBLJANA prvi sodobni termoenergetski objekt za kombinirano proizvodnjo toplotne in električne energije v Sloveniji V topla/mi bosta postavljena dva parna kotla za kurjenje z manjvrednimi vrstami premoga. Zmogljivost vsakega parnega kotlia bo 180 ton pare na uto, tlaka 95 atmosfer in temiperature 550» Celzija. Za pogon električnih generatorjev sta pred- videni idve enalki odjemno-kondenzacijski parni turbini z močjo po 32.000 kW. TuTbini sta gra- jeni tako, da dajeta polno moč pri čistem kon- denzacijiskem obratovanju oiziroma pri obrato- vanju z maksimalniim odjemom pare za oskrbo- vanje ipotrošnikov toplotne energije. Za oskr- bovanje teh potrošnikov ima vsaka turbina dva regulirana 'odjema kapaoilete O—100 ton pare na uro; prvega pri tlaku 7 + 2ata za potrebe indusitrijiskih pcjtrOEmkov in drugega pri tlaku 1,0—2,5 ata za daljinsko ogrevainje zgradb. Toplotna energija se bo prenaša do potroš- n.iikov preko parnega in vpačevodnega omrežja. Toplotni medij za oskrbovanje industrijskih potrošnikov bo para, za oslkrbovanje ogrevalnih naprav in naprav za pripravo tople vode pa vroča voda z najvišjo temperaturo 130° C. Kombinirana proizvodnja toplotne in elek- trične energije v toplarni zagotavlja večji iz- koristek toplote v gorivu in s tem prihranek v porabi goriva. Z uporabo manjvrednih vrst premogov v toplarni se bodo sprostile znatne količine visoko- vrednih vrst goriv, ki se danes uporabljajo v individualnih kotlarnah. Razen navedenih splošnih ekonomskih pred- nosti pa zagotavlja gradnja toplarne še naslednje možnosti in prednosti: Odpade investiranje v individualne energet- ske objekte, kar znižuje specifične investicije. Oskrbovanje industrije na mestnem področju s tehnološko paro daje solidno einergetsko bazo za razvoj obstoječe in nastanek nove industrije. Oskrbovanje mestnega področja « toplotno energijo za ogrevanje stanovanjskih, upravnih in poslovnih zgradb iz toplarne je vsekakor rentabilnejše od individualnega, razen tega pa se lahko uporabijo prostori, namenjeni za ko- tlarne potrošnikov, v druge namene. Bistveno se izboljšajo higienske razmere na oskrbiovalnem obmiočju, ker odpade kvarjenje ozračja z neočiščenimi dimnimi plini in sajami iz individualinih naprav. Prav tako odpade vsa nesnaga v zvezi z dovozom premoga in odvozom pepela. V precejšnji meri pa se s tem razbre- meni tudi mestni promet. Zagotovi se preskrba mestnega področja z električno energijo. Za sDoje stanovanje in za osebno rabo izberite najboljše, kar oam nudi trg: blago za pohištvo, epingle, moket, po- steljna pregrinjala in garniture, frotirke, tkane in bobinet zavese, umetno krzno in pliše za plašče, svilene in volnene pliše za dekoracijo, ki jih v bogati izbiri in po zmernih cenah dobavlja Tovarna dekorativnih tkanin LJUBLJANA Obiščite našo prodajalno »BALA«, Ljubljana CEMENTAR LJUBLJANA Vodovodna cesta 5 a tel. 30-735 Vsakovrstni izdelki iz umetnega kamna. Be- tonske cevi in drugi betonski izdelki. Pro- izvaja terazzo pesek. Proizvaja vse vrste separiranih frakcij za betone. Prodaja izde- lan beton Specializirano podjetje za razsvetljavo Ljubljana Poljanski nasip 42 nudi usluge podjetjem, projektivnim birojem in drugim, zlasti občinskim ljudskim odborom, pri izdelavi: projektov, gradenj, montaž; servisne službe za javno razsvetljavo cest, parkov, fasad in športnih prostorov, izložb in reklame, dalje osvetlitve spomenikov, zgradb, dvoran in vseh drugih monumentalnih objektov gradi nove in rekonstruira obsto- ječe ceste L, II. in 111. reda, pa tudi druge ceste in ulice na svojem ob- močju. Opravlja asfaltna dela na ulicah in pločnikih, dobavlja vse vrste kamnolomskega materiala za gradnjo cest, ulic in pločnikov ter za posipanje dvorišč in poti v par- kih in drugih nasadih asilska oprema Ljubljana, Levstikov trg 7 Telefon 20-102 Nudimo : gasilske avtomobile, pre- vozne in prenosne gasilne apara- te, spojke in prehodne komade, hidrantne nastavke, lestve in se- salne cevi, gasilske uniforme, re- ševalne vrvi kakor tudi električne in ročne sirene za protiletalsko zaščito ter vso opremo za gasilske edinice Tovarna otroških vozičkov in kovinske opreme lokalov Ljubljana, Karlovška 4 Telefon 21-734 Čestita Dsem deloonim kolektioom za dan republike in se priporoča s svojimi izdelki Kolektiv podjetja čestita vsem de- lovnim ljudem Jugoslavije za pra- znik 29. novembra Obenem obvešča poslovne prijatelje, da nudi za mehanizacijo notranjega transporta: baterijske viličarje VE 600, VE 1000 in VE 1500; diselske viličarje VD 1500, VD 2500; ročne viličarje V R 1000 Dalje izdeluje ekscentrične stiskal- nice ES 30 in hidravlične stiskalnice HS 60 in 150 ton Točnejši komercialni kakor tudi tehnični podatki so vam na raz- polago v našem komercialnem oddelku Priporočamo se Splošno gradbeno podjetje Grosuplje TELEFON 15 je med prvimi gradbenimi podjetji pri nas začelo graditi stanovanja za trg. Trenutno ima v gradnji 188 stanovanj, ki bodo gotova v 1. 1963. Za naročila se priporočamo! Delovni kolektiv tudi čestita vsem našim ljudem za dan republike! Ljubljana, Poljanska 77 Telefoni: 30-306, 30-30?, 30-308 Telegrami: TERMIKA LJUBLJANA MONTAŽNO IN INDUSTRIJSKO PODJETJE ZA TOPLOTNE, HLADILNE IN AKUSTIČNE IZOLACIJE Obrati: obrat za proizvodnjo mineralne volne SKOFJA LOKA — BODOVLJE obrat specialno mizarstvo POLJANE NAD SKOFJO LOKO D e 1 o v i š č a : RJJEKA. PULA, KRALJEVIČA, SPLIT, KORCULA, ZAGREB, BEOGRAD, RTANJ, KOSOVO itd. Opravlja: na industrijskih objektih, v hladilnicah in v gradbeništvu montažna izolacijska dela v ladjedelništvu in proizvodnji vagonov, P r o i z D a j a ; mineralno volno v prostem stanju, v obliki blazin, filcev in vrvi specialna vrata in pokrove za hladilnice P r o j e fc ^ i r a ; hladilnice za hrano in tovor na ladjah razne izolacije v industriji akustične in protipožarne izolacije stanovanjske objekte montažne gradnje daje navodila in dobavlja material za izdelavo lahkih fasadnih sten Specializirana dela po raznih tujih licencah ^ GRADBENO P0D:ET3^ Šentvid Podgora 25 Telefon 51-230 izvršuje vsa gradbena dela, visoke in nizke gradnje, gradnjo industrijskih peči in vsa v to stroko spadajoča dela Vsa dela izvršuje točno in solidno ter se priporoča Istočasno kolektiv čestita vsem delovnim ljudem za dan republike Splošna gospodarska banka LR Slovenije LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA 38 Čestita vsem svojim komitentom za praznik dneva republike KOMUNALNO PODJETJE iMeoti/ia Mi/iailßa LJUBLJANA, CESTA NA ROŽNIK 2 — nudi najsodobnejši Sortiment sobnih lonč- nic kot fikuse, filodendrone, ciklame, pri- mule in kombinirane cvetlične aranžmaje v poljubni izbiri — dekorira lokale, razstave in izposoja deko- rativno zelenje za razne sprejeme ter v druge reprezentančne namene — načrtuje in izvaja vsakovrstne zelenice, vrtove, parke, igrišča, grobove ter prevze- ma oskrbo nasadov — prodaja sadike za živo mejo, lepotno drev- je, vrtnice in drugo grmičevje ter cvetje — prodaja klopi, robnike, plošče, cvetlične pladnje, montažne tople grede in vse dru- ge parkovne elemente L J U B L J A N JVlestni trg 24 Telefoni: 21-520, 21-407, 21-240, 20-187 Teleprinter: Domexim Centrala: Ljubljana, Mestni trg 24 Trgovine: v Ljubljani, Mestni trg 24, Trg revolucije 5, Cankar- jeva 6, Titova 4, Go- sposvetska 10, Vodni- kov trg (sNa trgu«) — in sezonska trgovi- na na Bledu Odkupne postaje: Rašica, Ziri, Sooodenj, Cerkno, Hotavlje, Lucine, Javorje, Poljane, Gorenja vas, Trebija in Sorica Zajema vso delavnost domače in umetne obrti Slovenije in Jugoslavije / Izdelke nudi v bogati izbiri na domačem kakor tudi na tujem tržišču podjetje za promet z odpadki LJUBLJANA z odkupnimi postajami po vsej Sloveniji odkupuje vse vrste odpadkov po najvišjih dnevnih cenah >^porl oprema« vam nudi: telovadno orodje in kompletno opremo za nove telovadniee razna orodja za letna igrišča in kopališča orodja in opremo za lahko in težko atletiko orodja in opremo za otroška igrišča razne športne in eamping opreme Zahteoajte cenike in prospekte! Se priporoča »ŠPORT OPREMA« LJUBLJANA - VIZMARJE 1 PRODAJNI SERVIS LJUBLJANA vam nudi bogato izbiro modnih novosti tel(stila in konfel(Gii8 KAREL ŽUPANČIČ kamnoseški in cementni izdelki LJUBLJANA, MARIBORSKA ULICA 20 Telefon 51-580 Izdelujem vsa kamnoseška dela iz naravnega kamna, predvsem obloge sten v najrazličnej- ših marmornatih ploščah in obloge z različ- nimi mozaiki domačega izdelka. Ureditev lo- kalov, bank, kavarn, hotelov, restavracij, vestibulov, preddverij, gledališč, kinodvoran, barov, bifejev, klubskih in diplomatskih ka- binetov, sejnih dvoran itd. Izdelujem različne oaze in stebre za okraske VELETRGOVINI MERCATOR Ljubljana, Aškerčeva cesta 3 so se pripojila naslednja podjetja in trgovine: Trgovsko podjetje >Polje< s 1. 1. 1962 Trgovsko podjetje >Litiiä< s 1. 4. 1962 Trgovsko podjetje yLogatect s 1. 4. 1962 Trgovsko podjetje ySpecerija< s 1. 4. 1962 Trgovsko podjetje >Emnna< s 1. 4. 1962 Trgovine ^Center - Crnuče< s 1. 4. 1962 Trgovsko podjetje ^Grmadac s 1. 7. 1962 Trgovsko podjetje ^Rožnikt s 1. 7. 1962 O nadaljnjih pripojitvah, ki so v teku, bomo cenjene potrošnike in dobavitelje obvestili, brž ko bo pripojitveni postopek zaključen. Pripojena podjetja bodo odslej poslovala kot poslovne enote veletrgovine ^Mercatore, ki bodo sa- mostojno sklepale pogodbe o nakupu in prodaji v mejah svoje poslovne dejavnosti in ob pogojih, dolo- čenih s pogodbo. Za nadaljnje sodelovanje se priporočajo: POSLOVNA ENOTA :.POLJE« - Polje št. 70, z vsemi prodajalnami POSLOVNA ENOTA .LITIJA« — Litija, Valva- sorjev trg št. 10, z vsemi prodajalnami POSLOVNA ENOTA >LOGATEC< - Dolenji Logatec št. 27, z vsemi prodajalnami POSLOVNA ENOTA >SPECERIJA< Ljublja- na, Prisojna št. 7, z vsemi prodajalnami POSLOVNA ENOTA »EMONA. — Ljubljana, Borštnikov trg 3, z vsemi prodajalnami EKONOMSKA ENOTA »CRNUCE« — Črnuče št. 102, s prodajalno Črnuče POSLOVNA ENOTA »GRMADA« — Ljubljana. Celovška cesta 43, z vsemi prodajalnami POSLOVNA ENOTA .ROŽNIK« — Ljubljana, Titova cesta 18, z vsemi prodajalnami PAßüETARi obrtna zadruga LJUBLJANA Jurčičev trg 3 Telefon številka 23-275 polaganje vseh vrst parke tov »S L O v E N I J A - S A D J E« EKSPORT I IMPORT LJUBLJANA - TITOVA 19/VIlI Telefon: 23-301, 23-302 , 23-303 Poštni predal 83/11 Telex: Ljubljana 03179 Trgooska predstavništva o Mariboru, Beogradu in Skopju — Skladišče o Volčji dragi in Kanalu Hladilnica o Zalogu pri Ljubljani Zivilski kombinat XITO LJUBLJANA nudi ose vrste mlevskih izdelkov in žit ter priznane testenine PEKATETE Opravlja : KVALITETNO, POCENI IN HITRO — vse špedicijske usluge v zvezi z domačo in mednarodno blagovno menjavo ne glede na vrsto in količino blaga — vse carinsko posredniške posle pri uvoznih in izvoznih pošiljkah — kvalitativni in kvantitativni pregled blaga — prevoz blaga s tovornimi avtomobili doma in v inozemstvo — sejemske usluge z lastno mehanizacijo — nakladanje, prekladanje, skladiščenje, hranjenje in zava- rovanje blaga INTERESENTI, zahtevajte informacije in ponudbe od cen- trale podjetja in podružnic: Beograd, Zagreb, Rijeka, Maribor, Celje, Jesenice, Koper, Nova Gorica, Sežana, Novi Sad, Subotica S poslovnim sodelovanjem se boste o solidnosti opravljenih uslug sami prepričali VELETEKSTIL LJUBLJANA - MASARYKOVA 17 Telefon 32-916, 52-887 začenja trgovino na drobno: poslovalnica »SVILA«, Ljubljana, Kresija (prej Trubarjeva 1) poslovalnica Šiška, Ljubljana, Zvezna ulica poslovalnica Črnomelj, Črnomelj Izdelava moških, ženskih in otroških oblačil po meri v polkonfekciji in konfekciji poslovalnica Modna krojačnica Center, Ljubljana. Tavčarjeva 1 in Šiška, Zvezna ulica Prostori novih poslovalnic so sodobno urejeni in nudijo docela prosto izbiro blaga KOMUMIM BAIM LJUBLJANA - SUBICEVA 2 in njene poslovne enote Ljubljana: CELOVŠKA CESTA PARMOVA ULICA TRŽAŠKA CESTA VIDE PREGARCEVE ULICA LJUBLJANA MOSTE — Ob železnici 16 Telefon 55-666 Izdeluje: pločevinasto embalažo za prehrambeno, ke- mično in farmacevtsko industrijo iz črne, bele in alupločevine / izdelke široke potroš- nje / kuhinjske škatle / pladnje / igrače / razpršilce itd. / dele za avtomobile in bicikle: žaromete vseh vrst in svetilke / zgoščeval- ke / avtomobilska ogledala / kolesarske žaro- mete / zvonce in zgoščevalke za bicikle / elektrotoplotne aparate: kuhalnike / peči in kaloriterje / litografirane plošče in eJoksirane napisne ploščice TRGOVINA S PAPIRJEM IN GRAFIČNIM MATERIALOM NA VELIKO Mestna hranilnica ljubljanska ČOPOVA ULICA Domžale Logatec Grosuplje Medvode Kočevje Rakek Litija Vrhnika Zagorje Opravljajo vse posle po žiro računih hitro in kulantno, sprejemajo vloge na hranilne knjižice in jih obrestujejo brez odpovednega rolia po 5 "io, z odpovednim rokom po 5 Vo do 6 Vo na leto Silvaprodukt LJUBLJANA, DOLENJSKA CESTA 38 - TeL 20-504 proizvaja sredstva za enostavno in učinkovito impregnacijo lesa in lesnih izdelkov kakor tudi sredstva za zaščito kovin pred korozijo SGP SIDVENIIA CESTE Ljubljana Prevzema in izvršuje: vsa gradbena dela na objektih visoke in nizke gradnje — Specializirano podjetje za gradnjo cesi z raznimi sistemi vozišč, predorov ter za asfaltna dela Lastna mehanizacija z obrati za popravilo in izdelavo gradbenih strojev — Lastni projektivni biro — Dobava kamenih agre- gatov iz lastnih kamnolomov Cosmos INOZEMSKA ZASTOPSTVA LJUBLJANA CELOVŠKA CESTA 34 Telefon: 23-351, 21-808 Vodenje konsignacijskih skladišč Opraoljanje servisne službe za vozila: ALFA ROMEO - RENAULT - BERTO JA ler za DIESEL naprave SPICA OBRTIVIK LJUBLJANA - MASARYKOVA 34 - Telefon 31-040 Izdeluje: vsa moška in ženska konfekcijska oblačila, delovne zaščitne obleke, vse vrste uniform in čepic, moško in žensko perilo, moške in ženske delovne čevlje in škornje — Poslužite se naših trgovin in en gros oddelka v LJUBLJANI - MARIBORU - NOVEM MESTU - POSTOJNI in AJDOVŠČINI Delovni kolektio čestita k dnevu republike Gruda - Živinopromet LJUBLJANA, TITOVA 19 EKSPORT — IMPORT TELEFON: 23-061, 20-547, 22-184 IZVAŽA : žioa goveda in prašiče za pleme in klanje konje za delo, pleme in klanje perutnino živo in zaklano sveže in zmrznjeno meso suhomesnate proizvode mesne konserve mlečne proizvode vse vrste živalske krme UVAŽA: vse vrste živine za pleme jajca za valjenje krmila Izvaža in uvaža na vsa svetovna tržišča Proizvajalne organizacije, obračajte se glede vseh zunanje tgovinskih poslov pismeno ali telefonično na direkcijo podjetja: LJUBLJANA - TITOVA 19 Delovni liolelitivi centrale in poilrnžnic niARODNE BAnill[ FLRI v LR Sloveniji opravljajo naloge s področja j • izvajanja splošne kreditne politike * • emisije denarja • kreditiranja poslovnih hank • plačilnega prometa doma in v tujini • in poslov, ki so jim naloženi po zakonu o družbenem] i • knjigovodstvu 1 TRIGLAV FILM podjetje za snemanje filmov LJUBLJANA proizvaja celovečerne igrane, dokumentarne in lutkovne filme ter filme po naročilu V lanskem letu je podjetje doseglo svoj kvantitativni in kvalitativni vrhunec; proizvodnja 5 igranih filmov in 9 najvišjih priznanj v Puli Razen tega se filmi Triglav filma uspešno uveljavljajo tudi v inozemstvu Prizor iz filma »Naš avto« VEIETRCDVINA LIUBLIAKIA, Bežigrad C SPECIALIZIRANO TRGOVSKO PODJETJE z usnjem — gumo — plastičnimi masami — čevljarskimi, sedlarskimi in tapetniškimi po- trebščinami ter orodjem — tehničnim tekstilom — zaščitnimi sredstvi — plastično, usojeno in kovinsko galanterijo — bižuterijo in z ig'raoami — vas postreže iz svojih sortiranih zalog vedno po najnižjih in konkurenčnih cenah :i'ASTRAt — serois za polaganje plastičnih mas in gume — vam obloži prostore in da brezplačne strokovne nasvete Vsa naročila: osebna, pismena ali naročila po naši potniški službi izvršujemo solitino in hitro