220
KAJ S ŠUNDOM, PORNOGRAFIJO IN PODOBNIM
V grb svojega razvoja smo zapisali: Samoupravna socialistična družba. To potovanje skozi čas prav gotovo nekaj pomeni. Tudi če pustimo ob strani vse podrobnosti, nejasnost kontur časa in prostora ob poti — kar je lahko naraven pojav tako zaradi naglice potovanja samega kot zaradi megle, ki kdaj pa kdaj zajame slehernega potnika na tako dolgi poti, toda: smer potovanja mora ostati jasna. Seveda lahko takoj zapišemo, da je laže o tem govoriti kot pa se tega držati. Zato pa je na relaciji družbenega razvoja tako ime-
221
Kaj s šundom, pornografijo in podobnim
novano »vztrajanje na začrtani poti« tako vražje zamotana zadeva.
Taka zamotana zadeva je prav gotovo merjenje in ocenjevanje neprestano spreminjajočega se odnosa med zavestno usmerjenostjo družbe in stihijo demokratičnega razvoja. Pri nas je ta dilema še prav posebno živa: Ko se nam krmilo razvoja — tudi zaradi slabe ceste — nekoliko zatrese v rokah, se že vprašujemo, če je pri nas preveč ali premalo demokracije. Pri takem spraševanju osebne (politične) in družbene vesti se komajkdaj zavedamo, da je v taki misli že impliciran sum, kot da je veliko demokracije že nevarnost za varno družbeno vožnjo. Dilema ni namišljena, resnična je in boleča: vemo, da je demokracija nekaj velikega in dragocenega, da človeka osvobaja itd., torej: ali lahko o nečem, ki se nam vidi veliko in dragoceno in je celo eden izmed ciljev naših prizadevanj, rečemo v določenih družbenih stiskah, da ga je preveč, da je torej — v našem primeru — demokracije preveč?
Bolj ko o tem (v konkretnih situacijah) razmišljamo, bolj se počutimo negotovi, bolj smo naklonjeni nečistim rešitvam, tistim, ki jih sicer sprejemamo, a neradi priznavamo.
V pogovoru ob taki dilemi mi je prijatelj rekel približno takole: Demokracija so široko odprta vrata, skoznje se v obeh smereh pretaka vse in karkoli, tudi nezaželeno, neprijetno in škodljivo. Včasih, ko postanemo zaradi tega zaskrbljeni, pripremo ali zapremo v tej zaskrbljenosti vrata, v tihi misli najbrž, da je demokracije preveč. Morali pa bi čisto preprosto samo vreči spet skozi vrata vse tisto nezaželeno, neprijetno in škodljivo, kar je skoznje butnilo v naš dom.
Tako moj prijatelj, moder in razsoden človek.
Nanj sem se spet spomnil zdaj, ko razmišljam o vse večji poplavi meščanskega, bulvarskega, pornografskega in
ne vem še kakšnega tiska pri naš, ob katerem nas vse bolj in bolj boli glava, pa si ne vemo pomagati.
Resnično: s samoupravno socialistično družbo ta stranski produkt demokracije prav gotovo nima kaj opraviti. Dva minusa sta v matematiki lahko plus, dva plusa tudi plus, tu pa, v stvari, o kateri je govor, pa se iz dveh plusov kaj rad izcimi prav grd minus.
Smo bili morda premalo budni? Bilo bi krivično trditi kaj takega. Naši najuglednejši politični forumi so že večkrat z vso zaskrbljenostjo obravnavali ta problem, nanj z dvignjenim prstom že nekaj časa opozarjajo naše ugledne kulturne in učno-vzgojne ustanove, bolezen je torej identificirana, vse zdravstveno osebje je na nogah, pa vendar: bolezen se veselo širi, poganja korenine, reproducira samo sebe, pa tudi prav nič bolehna ni ne v obraz ne v telo, nasprotno: cvetoča je in polna življenja, prikupna in prijazna, v primeri z njo so vsi, ki jo zdravijo, prave krmežljave grinte.
Pa zavzdihnemo nemočni: Ja, ja, preveč je že te demokracije. Tako kot tisti neumni kmet, ko mu je plevel zadušil pridelek: Ja, ja, preveč sem pognojil letos.
Bistri bravci so prav gotovo uganili, da imam nekaj za bregom in da je ta dolgi uvod samo zato tako dolg, ker si ne upam takoj z besedo na dan. Res je tako, hkrati pa mi je tudi malce laže, ko sem si to priznal. Brez ovinkov torej!
Problem meščanskega, bulvarskega, pornografskega in drugega takega tiska je seveda splošen pojav, toda v naši samoupravni socialistični družbi je vendarle nekoliko bolj moteč. V Srbiji se pripravljajo za radikalno potezo: zbrale so se skupaj pametne glave politikov, kulturnikov in vzgojiteljev ter domišljavo sklenile, prvič: ni res, da ne bi bilo mogoče ločiti zrno od plevela, in drugič: ni res, da moraš s puljenjem plevela nujno pomendrati tudi
222
C. Zlobec
pšenico. In tako so, spoštujoč demokracijo, sklenili: Ves ta tisk bomo pošteno obdavčili.
In zdaj pripravljajo tak zakon.
Preprosta poanta: Takšen zakon bi, bilo treba čimprej sprejeti tudi v S/o-* veniji. Res je, da v odprti, demokra-* Učni družbi vznika vse, pšenico pose-' ješ, plevel se zaseje sam. Tudi na dru-i gih področjih vsakdanjega življenja, smo se že zdavnaj privadili, da je nekaj nujno potrebno, drugo pa samo neizbežno, v mlečni restavraciji na primer so cene neprimerno nižje kot] v nočnem lokalu. Pa se nam zdi to normalno. V deželi, kot je Jugoslavija, kjer je nepismenost še zmerom družbena rana in kjer je še do nedavnega veljalo, da je tiskana beseda že sama po sebi vrednota, kulturno dejanje, se tudi v tem trenutku, ko doživljamo pravo eksplozijo tiska, skuša plasirati sleherna publikacija kot dejanje napredka, večje kulturnosti in demokracije. In vendar terja sleherna zrela družba tudi sposobnost, da zna ločiti koristno od dopustnega. Ves ta tisk, od brezidejno meščanskega do civilizirano pornografskega, je že po svoji naravi tak, da ga javni toživec po službeni dolžnosti ne prebira, ker ni paragrafov, s katerimi bi meril njegovo družbeno škodljivost, zato nam ne preostane drugega, kot da zberemo v sebi potreben pogum in za vrsto žurnali-stičnih žanrov ugotovimo, da njso niti kultura niti vzgoja niti razvedrilo, temveč preprosto to, kar so, se pravi, dobro idoče potrošniško blago. Sleherna razumna družba »nabije davek«, preprosto rečeno, predvsem na tiste produkte, ki prinašajo največ dobička, zlasti še, če je ta dobiček v nesorazmerju z vloženim delom. Mi poznamo poseben davek na nepotreben uvoz (vsaj zadnje čase), koliko nepotrebnega uvoza, ki pa ni obdavčen, je prav na področju  omenjenega  tiska?
Kulturne skupnosti, ki bi rade tudi znotraj sebe samih razvile globljo vse-
binsko dejavnost, bi prav gotovo lahko bile pobudnice za sprejem takšnega zakona pri nas. Sprejem takšnega zakona bi moral nesramežljivo vsebovati v sebi dvoje ciljev: ustaviti škodljivi pohod takega tiska, tisti del pa, ki se bo kljub takemu zakonu ohranil, naj plačuje družbi svoj obolos, ki naj ga potem ta družba koristno kje drugje uporabi.
Vse dosedanje razprave, vsi dosedanji pozivi, da je treba šund, pornografijo in podobno zajeziti, ker da je sramota na obrazu naše družbe, niso kaj prida zalegli, nasprotno: prav ta dejavnost se veselo širi in udomačuje tudi pod znamenjem demokracije in socializma. In vendar so bile vse te razprave zelo zavzete, kot pravimo, tudi dobro mišljene in prihajale so z dovolj avtoritativnih forumov, političnih in kulturnih.
Sprejetje takšnega zakona ne bi bil nikakršen udarec niti demokraciji niti naši samoupravnosti, bil pa bi prav gotovo dokaz naše demokratične zrelosti in samoupravne odgovornosti.
Da takšen zakon sprejmemo, najbrž ni prepozno, prezgodaj pa tudi ne.
C. Zlobec