Zdenko Žeravica: Axte und Beile aus Dalmatien und an- deren Teilen Kroatiens, Montenegro, Bosnien und Herzegowi- na. Prahistorische Bronzefunde 9/18. Franz Steiner Verlag, Stuttgart 1993. 154 strani, 50 tabel. Pred nami je 18. zvezek devetega oddelka PBF avtorja Zdenka Žeravice iz Sarajeva. V tem zvezku je avtor zbral in kataloško obdelal različna kovinska orodja iz eneolitika, brona- ste in delno iz železne dobe, najdena v Dalmaciji, na območju osrednje Hrvaške, v Črni gori ter v Bosni in Hercegovini. Že iz naslova je razvidno, da bomo v tem zvezku dobili podatke o sekirah, kovinskih rudarskih orodjih, glinenih kalupih itd. Žeravica nam, kakor je v PBF navada, najprej prikaže kratek uvod, zgodovino raziskav in kronološko podlago, na podlagi katere časovno umešča posamezne tipe kovinskih ordij. Naslednje poglavje je skupaj s tablami okostje vsakega zvezka serije PBF. Avtor nam na 122 straneh predstavi ka- talog kovinskega orodja in kalupov, najdenih na tukaj pred- stavljenem območju. Najprej so to kaldivaste sekire, kombi- nirano orodje oz. sekire krampi (Hackenaxte), nato sledijo sekire na uho, kalupi za omenjeni tip sekir in enorezne tež- ke sekire na uho ter sekire, ki imajo cevasti nastavek za na- saditev ročaja (Schaftrdhrendxte). Sledi poglavje o ploščatih sekirah, miniaturnih ploščatih sekirah, o kalupih za plošča- te sekire, o pahljačastih ploščatih sekirah, o sekirah z rob- niki (Randleistenbeile), o plavutastih sekirah, o tulastih se- kirah, posebej še o okrašenih tulastih sekirah, o dletih in o železnih primerkih plavutastih in tulastih sekir. Na koncu tega poglavja Žeravica na kratko predstavi nastavke za ko- vaški meh ali pihalo (Tondiisen), nekaj keramičnih posod, ki so jih uporabljali prazgodovinski metalurgi, talilno pogačo (Guflkuchen) in sekiram podobne miniaturne obeske. Sku- paj je to 779 predmetov predstavljenih v risbi ali fotografiji na 49 tablah z najdiščno karto kot dodatkom. Poglavje o najdbah avtor začne z bakrenimi kladivastimi sekirami tipov Pločnik, Szekely-Nadudvar in Čoka. Sledijo sekire krampi (Hackenaxte) tipa Mugeni, Jaszladany, Kla- dari. Omenjene sekire so verjetno uporabljali kot orožje ali kot statusni simbol, za nekatere primerke pa se domneva, da so jih uporabljali za kopanje zemlje, kot krampe ali mo- lite. Kombiniranim sekiram sledijo sekire na uho tipa Ba- niabie, Corbasca, za pozni eneolitik Slovenije pomemben tip Kozarac, glineni kalupi za izdelavo sekir omenjenega tipa so znani tudi z Ljubljanskega barja. Žeravica omenja kalu- pe za izdelavo sekir tipa Kozarac z Debelega brda v osred- nji Bosni. Bakrenodobnim sekiram na uho sledijo bronasto- dobne sekire na uho, in sicer sekire albansko-dalmatinske- ga tipa, ki se pojavljajo na priobalnem pasu južnega vzhod- nega Jadrana in v Bosni od srednje do pozne bronaste dobe. Njihov izvor je treba iskati na vzhodu. Sledijo poznobrona- sto- in železnodobne težke sekire na uho, znane tudi iz zna- menitega škocijanskcga depoja. Pri nas so datirane v konec kulture žarnih grobišč. Kot poseben tip so omenjene tudi zgodnjebronastodobne sekire s cevaslim nastavkom za na- saditev ročaja tipa Krtenov. Poleg večkrat objavljene sekire iz Ličkcga Osika je tukaj prvič objavljena tudi sekira z nezna- nimi najdiščnimi podatki iz Zcmaljskega muzeja Sarajevo. V naslednjem poglavju se avtor posveti ploščatim seki- ram, in sicer najprej sekiram tipa Stollhof-Pločnik, sledijo sekire tipov Spitz, Gurnitz, Szakalhat (pri nas znana po edins- tvenem primerku iz Bezgečeve jame), Split in Altheim. V Sloveniji so ploščate sekire tipa Altheim znane z več najdišč (Ljubljansko barje, Korinjski hrib), na Barju so bili ohra- njeni celo kalupi za njih izdelavo. Sekiram tipa Altheim sle- di soroden sekirni tip Vinča in lepo oblikovane ploščate se- kire tipa Griča, ki v Sloveniji niso znane. Izmed sekir z robniki sc na območju, ki ga avtor obdelu- je v tem zvezku, pojavljajo štirje tipi imenovanih sekir, in sicer lipi Ncyruz, Spič, Bizovac in Emmerberg. Prvi tip sekir seje najverjetneje pojavil že v poznem eneolitiku in se ohranjal v bronasti dobi. Nekateri primerki sekir tipa Neyruz so ba- kreni, drugi bronasti. Drugi trije tipi sekir z robniki so bro- nastodobni. Sekiram z robniki sledijo za bronasto dobo značilne plavutaste sekire. Žarnogrobiščnim tulastim sekiram avtor posveti zelo ve- liko prostora, in sicer od 74. do 108. strani. Pri opisu pose- bej loči neornamentirane tulaste sekire (te najprej predsta- vi) od ornamentiranih. Opazno je tudi, da v nasprotju z eneo- litskimi bakrenimi sekirami bronastodobne tulaste sekire niso razdeljene po imenskih tipih, temveč je vsak posamezen tip poimenovan z navadno dolgim opisnim imenom. Tik pred koncem 18. zvezka se Žeravica posveti nekate- rim tipom železnodobnih železnih sekir, kopač itd., ki se po- javljajo v različnih tipih. Očem všečna je rekonstrukcija že- lezne tulaste sekire iz Donje Doline, ki se je ohranila skupaj z lesenim držajem ter nastavkom za kovinski tulec. Sledi poglavje o livarstvu, v njem so predstavljene najd- be talilne pogače, livarskega keramičnega posodja in eneo- litskih glinenih nastavkov za pihalnik ali za livarski meh. V zelo zanimivem zbiru bakrenih, bronastih in železnih sekir, dlet, kopač itd. so na koncu predstavljeni miniaturni obeski, ki ponazarjajo dvojne sekire (Labrise) ter v dveh primerih tulaste sekire. Časovno so to železnodobne najdbe. Delo, ki ga predstavljam, je nastajalo zelo dolgo časa, kar delu, ki je bilo opravljeno za takšno količino najdb, go- tovo ni v prid. Prav tako je s citirano literaturo, ki je v seda- njem hitrem življenjskem ritmu nekoliko zastarela, uporab- ljena Ititeratura sega do leta 1987, toda za območje in najd- be, ki jih omenjeni zvezek obravnava, še vedno temeljna. Razveseljivo je tudi, da je avtor zmogel pripraviti za objavo gradivo z območij, na katerih je do včeraj divjala vojna, in tako znanstvenemu svetu omogočil dostop do trenutno ne- dostopnih ali težko dostopnih najdb. In prav to je največja vrednost 18. zvezka, ki nam gaje pripravil Zdenko Žeravica iz Sarajeva, ter namen serije Prazgodovinske bronaste najd- be (PBF). Anton VELUŠČEK M. Itcl t ran Lloris: Guia de la cerdmica Romana. Libros Portico, Zaragoza 1990. Na knjigo sem naletela v rimskem Germaniku že pred nekaj leti in moram reči, da je zapustila v meni močan vtis. Žal smo naročeno delo prejeli šele nedavno. Kljub zamudi menim, da je je predstavitev tega zanimivega in obsežnega dela najpomebnejšega španskega keramologa potrebna. Po splošnem kratkem uvodu, v katerem avtor predstavi izhodišča za študij rimskodobne keramike, sledi izčrpen pregled pomembnejših keramoloških publikacij in njihovih doneskov, seveda z vpogledom na važen delež španskih avtorjev, ki so mnogokrat po krivici zapostavljeni, v naših krogih pa naj- večkrat nepoznani. Prvo poglavje je posvečeno splošnemu uvodu v študij rimske keramike. Predstavljena je proizvodnja, tipologija in eko- nomika. V odstavku o kronologiji avtor obravnava različno žigosanje in pečatenje keramike. Proizvodnjo keramike je pojasnil zelo izčrpno, s posameznimi etapami pridobivanja gline in razlago različnih postopkov oblikovanja posodja. V pomoč razlagi so slike iz temeljne Hofmanove knjige o sigilati. Pri žganju keramike je zelo iz- črpen in se naslanja na delo Nine Cuomo di Caprio. Poglav- je zaključuje z razpravo o kupcih in odjemalcih keramične- ga posodja ter o namebnosti le-tega. Drugi del knjige je namenjen tipologiji, kronologiji in raz- prostranjenosti rimske keramike. Začenja ga z kampansko keramiko, nadaljuje z italogrško reliefno, sledijo italske, galske, španske, afriške in ostale pozne sredozemske sigilate. Deveto poglavje je namenjeno španski slikani keramiki, sledi keramika tankih sten in glazirano posodje helenistične tradicje iz vzhodnih, italskih, galskih in rodanskih ter špan- skih proizvodnih centrov. Enakovredno finemu namiznemu posodju avtor predsta- vi namizno in kuhinjsko keramiko ter posodje za pripravo hrane. Posebno poglavje je namenjeno rdečemu pompejan- skemu posodju in afriški kuhinjski keramiki ter terilnicam. Vse te vrste preprostega, a vendar zelo kvalitetnega kuhinj- skega posodja srečamo namreč dokaj pogosto tudi na naših najdiščih! Kot se avtorju zelo znane knjige o amforah spodobi, je namenil izčrpno poglavje transportnemu posodju. Najprej je posebej pozorno analiziral španska proizvodna središča, oblike posodja in žige, ki se na tem pojavljajo. Sledi mali corpus žigov španskih amfor in poglavje o značilnostih trgo- vanja s španskim blagom. Sledi izčrpna tipološka tabela. Poglavje o navadnem transportnem posodju je kratko, pa nič manj pomembno, saj je običajno popolnoma prezrto. Prav zagotovo pa so pogosto uporabljali za transport poleg am- for tudi dolije, posebne vrče in pitose. Devetnajsto poglavje je namenjeno oljenkam. Najprej obrav- nava italske, sledijo afriške in španske s posebnim poudar- kom na tamkajšnjih pečatih in njih razprostranjenosti. Z velikim posluhom za manj izurjene preučevalce rimske keramike je poglavju dodana tipološka ekvivalentna razpredelnica od Dres- sla do Pavolinija. Sledijo keramične proizvodnje iz srednjega in poznega cesarstva vse do bizantinskega oz. arabskega obdobja. To so korintske in fokejske proizvodnje z vzhodno sigilato. Posebno poglavje je namenjeno dišavnicam in kadilnicam ter nazad- nje še posodju s premazom. Tretji del knjige je namenjen giganstkemu indeksu. Zbrana bibliografija obsega 44 strani, vendar ni pretirana. Sledi ti- pološka rapredelnica z refencami in geografski indeks. Vsako poglavje je opremljeno z vsemi potrebnimi karta- mi razprostranjenosti, seveda s posebnim ozirom na špan- ska najdišča, sledijo zelo bogato opremljene in izjemno lepo oblikovane tipološke tabele, izčrpna bibliografija in če je mo- goče tudi izvlečki posameznih petrografskih analiz posodja. Delo pa ima žal tudi slepo pego za ves tisti dragocen pris- pevek, ki so ga prispevali starejši in mlajši keramologi vzhodno od Trsta, z izjemo nekaj avstrijskih avtorjev. Zaman boste iskali celo ime znamenite E. Bonis! Prav tako ni sledu o ro- munskih raziskovalcih vzhodnih amfor in izginile so ruske objave črnomorskih najdišč. Pa natančno vemo, da so tudi tam najdene španske amfore in da med rimskodobno kerami- ko zavzema velik delež vzhodnomediteranska proizvodnja. Kljub omenjeni nemajhni hibi je delo izjemno bogata in lepa knjiga z razkošnimi tabelami in kartami, napisana z iz- jemnim razumevanjem rimskodobne keramične industije in ekonomike. Delo je nastajalo skozi dolga leta izčrpnega študija in na- pornega dela z rimsko keramiko in je sad velikanske zakladnice znanja. Kdorkoli se zanima za rimskodobno keramiko se mora seznaniti s pričujočo knjigo! Verena VIDMU PERKO in Bernarda ŽUPANEK A. Toniolo: Le anfore di Altiiio. Societii archeologica Ve- neta 14. Padova, 1991. 232 strani, 398 slik fotografij in risb. Delo sodi k vrsti publikacij o amforičnem gradivu sever- ne Italije. Med prvimi je nastal članek M. B. Carre in M. T. Cipriano (Note sulle anfore conservate nel Museo di Aqui- leia, Ant. Altoadr. 29, 1987, 479-484) med drugimi pa je sle- dila tudi vrsta člankov o amforah v reviji Quaderni di Ar- cheologia Veneta. Delo obravnava preko 600 celih in delno ohranjenih am- for iz muzeja v Altinu. Avtorica jih je obdelala po posamez- nih izkopavalnih akcijah sledeč kronološko topografskemu kriteriju. Razdelila jih je na italske, španske, galske, afriške egejske in vzhodnomediteranske. Obdelala je tudi žige, vedno sledeč tipu posodja na kateremu se pojavijo. Skupaj je zna- nih 106 žigov. Za lažje razumevanje so dodani zemljevidi izkopanih področij. Med italskim posodjem srečamo najprej pozno grško italski tip, Dressel 1, Lamboglia 2, Birndizi in sorodne, ovalno ja- dransko amforo, Dressel 6B, Dressel 6A, Dressel 2-4, po- sodje z ravnim dnom, sorodne rodoški vrsti, Schorgendor- fer 558 (ali z italijanskim izrazom anfora troncoconica da olive), oblika Cadi ali Dressel 21-22 za suho sadje, Portore- canati in Forlimpopoli ter njim sorodne. Od španske proizvodnje se pojavljajo le amfore oblike Dressel 7-11 in en primerek Dressel 20 za olje. Amfore za garum so v nasprotju s posodjem za olje številne, četudi dom- nevajo, da so za garum uporabljali tudi posodje oblike Dressel 6A. Priljubljenost španskih omak pa je izpričana tudi v poz- ni antiki z ohranjenim ustjem amfore oblike Almagro 50. Med egejskim posodjem srečamo poznorodoške vrste, kret- ske Dressel 43 in malo znane Dressel 25. Glaske amfore so zastopane z obliko Pelichet 47, ki so služile tako za vino kot za olje, v širokem časovnem razponu od 1. do 4. st. Afriške proizvodnje se pojavijo že zgodaj z obliko Mana C1 punske tradicije, za olive in olje, ki so sočasne starejšim grško italskim amforam. Morda so jih proizvajali tudi v juž- ni Italiji. K poznim afriškim pa sodita tudi cilindrična amfo- ra in špatejon. Vzhodnosredozemskega izvora so amfore LR 3 ali egej- ski vrč in narebrena amfora, za katero pa žal avtorica ne navaja mednarodne klasifikacije. Vse tipe je avtorica obravnavala zelo kratko in jedernato s priloženo risbo, z najnujnejšimi podatki o proizvodnji in v skladu z najnovejšim stanjem raziskav. Sledijo analize najdenega gradiva po posameznih krono- loško razvrščenih najdiščih iz petdesetih let naprej začenši z Marcellom, Vigna Bortoletto, Fornasotti, Zuccarello. Zaccello, Canalle Sioncello in dvema nekropolama, slede najdišča Si- lone, Ca'delle Anfore, Sequeslri in nazadnje sporadične najdbe. Vsako najdišče začenja z osnovnimi podatki in zgodovi- no raziskav. Sledi katalog amfor, ki je razporejen po tipih posodja in obsega najosnovnejše podatke (manjkajo barvne določitve po Munsellu) in fotografija oziroma risba amfor in napis ali žig. Seveda bi bile risbe amfor veliko primerješe, vendar tudi fotografije zadostujejo. Vsaka risba ali fotogra- fija posode je identificirana in opremljena z inventarno šte- vilko, napisi oziroma žigi so transkribirani. Objavo gradiva zaključuje avtorica z povzetkom, kjer se dotakne nekaterih problemov izvora in datacije posamez- nih tipov. To poglavje pa je posebnega pomena prav zaradi nove klasifikacije zgodnjih amfor oblike Dressel 6B, ki jih avtorica poimenuje ante 6B in ugotovi značilnosti ter isto- časnost obliki Lamboglia 2. To spoznanje pa je povsem novo in prinaša velike spre- membe v naše poznavanje zgodnjih amfor, še posebej ker se zdi, da je zgodnja proizvodnja neznana v Istri. Istočasne tem so tudi t. i. Adriatiea I in 2, kijih podrob- neje obravnava, tako kol tudi nekaj drugih jadranskih tipov zgodnjega transportnega posodja. Podrobneje obravnava tudi amfore tipa Portorecanati. Za obliko Schorgendorfer na podlagi petrografskih analiz za- nika islrski izvor. Podrobneje obravnava vinsko posodje Dressel