Marica Škorjanec: Košnji veter (ilustracije Milena Paulin Houška, spremna beseda Alenka Glazer). Mariborska literarna družba 2001.
Tretja pesniška zbirka Marice Škorjanec Košnji veter (pred njo je napisala in objavila zbirki Ukradena dežela, 1975, in Julijevo leto, 1982) se oglaša v hrupni svet z utišano, subtilno liriko, uglašeno na svet in njegova protislovja v njegovi prvinskosti, kakor ga doživlja oziroma ga je doživljal mlad človek, in ga za vselej ohranja v sebi ter oblikuje v vse bolj izčiščenih oblikah. To je zbirka, ki ne potrebuje interpretacij ne analiz, ker vsaka izmed sedeminšestdesetih pesmi v njej učinkuje sama zase, hkrati pa se tudi v povezavah v celovitost razrašča v zaokrožen doživljajski splet, ki obstaja od nekod in za vselej. To je poezija, ki tematizira razmerja med lirskim subjektom (kot literarna teorija že nekaj časa sugerira oznako za poeta) in slikovito naravo v njeni ciklični rasti in odmiranju ter ponovnem brstenju, kamor se vključuje tudi rod, iz katerega avtorica izhaja, ter seveda izrazito osebnostni vrednostni odnos do nasprotij v teh procesih. To je ilustrirano z detajli, ki jih ni malo in so praviloma uglašeni na dihotomijo, izraženo s prispodobo "potica se peče, spet bo sedmina" (iz pesmi Praznično) ali "Sem iskalec ali plen" (Kozjak).
Iz teh pesmi Marice Škorjanec je mogoče razbrati vrednostni diagram, ki se iz veljavnih prvin v doživljanju vijuga navzdol do spoznanja, izrečenega v pesmi Ko greš: "Ni več strahu pred ciljem - doseči nič." Toda pred tem so cikli, ki z nostalgičnim občutjem segajo v otroštvo; to so pesmi v spletih Svit, pa Košnji veter, po katerem ima zbirka naslov, v Romanjih, s podobami v ciklu Ko greš skozi gozd in nazadnje bolj narativno zasnovan cikel o Koreninah v vetru. Toda vseskozi z nakazanimi nasprotji, kot na primer, da se "cvetni prah razsipa po blatu", kar pomeni pomensko širitev teme minevanja in "pobeglega otroštva", če si oznako izposodim pri Zlobcu, na spreminjanje vrednostnih postavk seveda v doživljajskem svetu. Oznake življenjskih izkušenj v odtujevanju, pogrezanje v samotnost in samost so metaforično izrazite, vse pa vezane na naravno in pokrajinsko okolje mladosti, staršev, jogrov - beračev, na oblike in vezi, kijih je ustvarilo nekdanje na zemljo vezano življenje z nenehnim dvomom, ali je res tudi v svoji prvinskosti tako, kot se je na začetku zarisovalo.
Sodobnost 2002 I 1565
Misli  o(b)   knjigah
Misli   o(b)   knjigah
Ni pomembno, ali se poezija Marice Skorjanec navezuje na Jenkovo in Murnovo izročilo, v vsakem pogledu je samosvoja, iskriva in iskrena, tiha in hkrati dovolj povedna, da bralca privabi v svoj svet, saj bi se ga dalo označiti kot svet, ki izraža bolečino resničnosti; gre skratka za pristno lirsko izpoved z negovano pesniško govorico, bodisi v svobodnem samosvojem kratkem ali pripovednem verzu, pa tudi v ritmiziranih in rimanih sekvencah.
Tudi v zbirki Marice Skorjanec nagovarja bralca gospa Alenka Glazer s spremno besedo K branju Košnjega vetra, za vizualizacijo prispodob pa je poskrbela Milena Paulin Houška z ilustrativnimi ponazoritvami v pesmih zaznamovanega naravnega okolja.
Sodobnost 2002 I 1566