525 utrujeno, greben je bil sorazmerno strm. K sreči sva bilo no grebenu in tako vsaj z orientacijo ni bilo težav. Zopet raztežaj za raztežajem, zabijanje cepina in varo­ vanje. Videl sem le nekaj metrov grebena pred seboj, vse drugo so zakrivali obloki in snežinke. Pozno popoldne je nehalo snežiti in obloki so se razgrnili. Veličasten pogled: Globoko nekje spodaj vasice v Aosti, vse naokrog pobeljeni vrhovi, Mt. Blanc v rdečem siju sonca, po nebu po je silovit veter razganjal obloke. Vršni greben, ki povezuje oba vrhova Mt. Blanco, se je strašno počasi približeval. Raztežaji so se nizali, grebena po ni in ni bilo konca. A nekje je bil kljub temu tudi zadnji raztežaj. Se malo, še por metrov. Zdajci zasadim cepin na drugo stran vršnega grebena, se zavalim čezenj in rohnim od veselja v veter, ki me kar prestavijo. Ko je prišel no greben še Zon, nisva imelo niti toliko časa, do bi si seglo v roke. Ze sva hitelo dalje proti pravemu vrhu Mt. Blanco, soj je bilo dneva še zelo malo. Veter je bil strahovit. Drobno zrnca snega so pikolo v lica in v solzne oči, vsakih nekaj trenutkov je butnil v noju močan sunek vetra, ki naju je, če že ne prestavil za nekaj metrov, vsaj podrl no tla. čez vrh Mt. Blanco sva hitelo brez besed, kajti obodvo sva si želela, do bi čimprej prispelo do bivaka Vollot. Ko sem vstopal, se je že zmračilo. Za konec sem se v bivaku še spotaknil, tako do sem vse štiri pomolil od S!lbe in sem s preklinjanjem zbudil oba Angleža. Njiju je dobilo neurje pred nama. Vsi smo si želeli le še spoti in kljub mrazu, ki je grizel v bivaku, nos je zbudil šele naslednje jutro hrup heli­ kopterja, ki je pristal poleg bivaka. Pilot je poizvedoval, če je vse v redu, soj je vremenski preobrat marsikoga neprijetno presenetil. Ko smo prišli k sebi, smo skupaj z Richardom in Johnom sestopili čez ledenik Bossons v dolino. Popoldne smo bili že v našem taborišču v Chamonixu. Prijatelji so noju bili veseli, soj jih je že skrbelo, do je kaj narobe. Odšli so že no žandarmerijo, tokol sva jim naročilo. Tom so po od pilota zvedeli, da sta v Vollotu dva Jugoslovana, prvi majhen, ki dobro govori francosko, in drugi velik, ki se na postelji samo smehlja. V taboru je bilo tudi nekaj pijoče za proslavljanje, vendar smo jo še nabavili, soj sto bilo nošo gosto tudi Angleža in Japonec, ki je taboril z nami. Zvečer, ko smo bili vsi zbrani, razen tržiških fantov, ki so se še dajali z Wolkerjevim stebrom v Grondes Jorrosses, se je slišalo po vsej dolini hrupno petje, kakršnega zmoremo menda res le Kranjci. Naslednje dopoldne so prišli tudi Tržičani, utrujeni o veseli, do so splezali težko smer v tako slabih raz­ merah. Popoldne je bilo no programu še kopanje. Zvečer sem se odpravil proti domu, kajti v Ljubljani me je čakal študij, ki sem go res precej zanemaril. Ni mi žal, kajti doživetja, ki sem jih opisal, so nepozabno. DRAGO MEZE, POREČJE KOKRE V PLEISTOCENU• MILAN NATEK zadnjem štirinajstem zvezku Geografskega zbornika je natisnjeno tudi Mezetovo študijo z gornjim naslovom. Delo je plod večletnega in temeljitega terenskega prouče­ vanja. V njem je prikazan in osvetljen zahodni predel Kamniških ali Savinjskih Alp ter del Karavank v območju Jezerske kotlinice kakor tudi ravnino Kranjskega polja, skratka razčlenjeno in proučeno je celotno porečje Kokre. Ze v preteklosti je bilo problematiko pleistocenske poledenitve Savinjskih ali Kamniških Alp kakor tudi Karavank predmet številnih zanimanj in raziskav. Z načrtnim prouče­ vanjem so že pred prvo svetovno vojno pričeli avstrijski geomorfologi, katerih delo • Geografski zbornik, XIV, str. 7-100, Ljubljana 1974. so noto nadaljevali noši domači strokovnjaki (npr. F. Seidl, A. Melik, l. Rakovec idr.). Toda nezadržen razvoj naravoslovnih znanosti po zadnji vojni je prinesel tudi v števil­ ne geomorfološke študije nove poglede no razvoj reliefa, ki je rezultat d inamičnega in sočasnega učinkovanja podnebnih, tektonskih, kamninskih, vegetacijskih in drugih lastnosti posameznih območij. Zato ni presenetljivo, do je tudi med slovenskimi geo­ grafskimi študijami vse več takih; ki posegajo v prevrednotenje dosedanjih spoznanj o nastanku in izoblikovanju našega površja. In prav v sklopu tega proučevanja smo v zadnjem poldrugem desetletju dobili nekaj dokaj novih, marsikdaj tudi povsem originalnih, predvsem pa sodobnejših pogledov na nastanek in razvoj reliefa v poedinih predelih Savinjskih ali ·Kamniških Alp.** In v krog takšnih in podobnih raziskovalnih prizadevanj z vso upravičenostjo uvrš•čamo najnovejše Mezetovo delo. Tudi med našimi ljudmi se vse bolj in bolj širi in povečuje zanima'nje za gore: Pri tem po tudi ne moremo prezreti številčno ne najbolj šibkega kroga tistih· planincev, ki jih v gore ne privlačujejo samo športno-rekreativni užitki in nameni, temveč je med njimi vedno več zanimanja za spoznavanje in umevonje·celovite podobe »planinskega sveta«. Zategadelj vedno več obiskovalcev gora ·sega po strokovno-znanstveni književ­ nosti, ki jim razkriva, pojosnuje; ·poglablja pa tudi razčlenjuje p ·odobo življenja na posameznih gorskih območjih. ' • • čeprav je bil Mezetov· osnovni smoter, 'da s sodobnejšimi in bolj celovitimi pristop'i razvozla in kolikor· toliko tudi prikaže dogajanja· v dolinah in po dolinicah, • po plohjovah in pobočjih ter v osteniih poedinih predelov v· porečju Kokre, pa n· om· je s tem pravzaprav tudi osvetfil in izostril' da'našnjo sliko površja v tem predelu Kamni~ ških Alp. ·Večkrat, ko 'zaverovani v svoje vsakdanje tegobe pofujemo po nehrupnih dolinicah (med njimi nas avtor še posebej opozarja no samotnost in mikavnost Grde doline v Roblekovem kotu · pod Krvavškim pogorjem), ki ·se l