SLAB ZRAK NAD LJUBLJANO
V občinah nimamo sarioupravnih interesnih skup-nosti za varstvo zraka
Vsi vemo, da je zrak nad Ljublj.ino večkrat prekomerno onesnažen. Obveščajo nas tudi o alarmih, ki jih ne jemljemo preveč resno.
Kurišča, promet, industrija
Kdo onesnažuje Ijubljanski zrak? Kurišča, promet in industrija. V naše ozračje izpuščajo naslednje strupene pline: žveplov dvokis (SO2), duši-kove okside (NO2), ogljikov monok-sid (CO), svinec (Pb), v industrijskih predelih pa še težke kovine in flouri-de.
V Ljubljani meiirno načrtno in vsak dan le koncentracijo žveplovega dioksida v kubičnem metru zraka. Še dovoljena povprečna dnevna kon-centracija žveplovega dvokisa znaša 0,300 miligrama tega plina v kubič-nem metru zraka. Še dovoljena po-lurna koncentracija pa znaša 0,750 miligrama žveplovega dvokisa v ku-bičnem metru zraka.
Alarmi tren stopenj
In kdaj pride do alarma? Do alarma I. stopnje pride, če je trikrat zapored polurna koncentracija žve-plovega dvokisa večja od 1,2 mili-grama v kubičnem metru zraka, do alarma II. stopnje, če znaša ta kon-centracija več kot 2 in do alarma III. stopnje, če znaša koncentracija tega plina več kot 3 miligrame v kubičnem metru zraka. Alarm prve stopnje ra-zumemo kot priporočilo, alarm druge stopnje kot omejitev, alarm
tretje stopnje pa kot prepoved.
Odlok o uveljavitvi izrednih ukre-pov (vse tri stopnje alarmov) izda v Ljubljani mestni izvršni svet na pred-log merske službe Meteorološkega zavoda Slovenije ali mestne sani-tarne inšpekcije.
Alarm I. stopnje — priporočilo
Poglejmo, kaj pravijo priporočila I. stopnje. Med drugim svetujejo prebivalcem, naj ne zračijo stano-vanjskih prostorov, naj ljudje s kro-ničnimi boleznimi dihal in srca, otroci in starejši ljudje ne hodijo ven, priporočajcj da bi vsi, ki ogrevajo svoje domove s slabim premogom ali olji, prešli na kuriva, ki zrak manj onesnažujejo (elektrika, plin, bolj kvaliteten premog ali olje). Priporo-čajo tudi, da bi zmanjšali promet z motornimi vozili. Vsega tega pa se Ljubljančani prav malo držimo, še posebno nas je težko spraviti iz je-klenih konjičkov.
Za nameček v Ljubljani nimamo niti ene same občinske SIS za varstvo zraka, čeprav bi že morale biti usta-novljene in delati s polno paro!
Kako do čistega zraka?
Kaj pa potrebujemo za čistejši zrak? Predvsem bi morali širiti to-
plarniško omrežje tudi na indivi-dualne hiše in predvsem večja nase-Ija (Savsko naselje), kjer še nimajo centralnega ogrevanja; bolje izolirati zgradbe; ogrevati več s plinom in elektriko, s kvalitetnimi olji in pre-mogom. Predvsem pa bi morali boljše vrste kuriv uporabljati v vseh individualnih kuriščih, ki imajo nizke dimnike, slabša kuriva pa bi lahko uporabljala le toplarna, ki ima visok dimnik in čistilne naprave.
Kaj pa izpušni pUni?
Ljubljanski odlok o varstvu zraka predvideva tudi alartn za previsoko koncentracijo dušikovih oksidov (NO2), ki jim pravimo preprosto tudi izpušni plini, saj jih v pretežni meri povzročajo vsa motorna vozila. Po lanskoletnih meritvah (v Ljubljani le za Bežigradom) bi alarma zaradi prevelike koncentracije teh plinov lahko sprožili vsak jasen zimski večer in često tudi zjutraj.
Pa tega ne počno! Zakaj? Meteo-rološki zavod Slovenije ni imel in še vedno nima urejenih naprav za mer-jenje izpušnih plinov, ker jim manjka 150 tisoč dinarjev?
Čas bi torej bil, saj nad slabim m-kom vsi j«diku}«mo, da bi vsak aue ¦ vsi skapaj skrbeH za čistejšl zrak, predvsem pa moramo od neuspeš-nega (vsaj do sedaj) samoupravnega sporazumevanja na področju zralu končno preiti k akdji!