53Jezikoslovni zapiski 29  2022  2 Mihaela KoletniK NarečNa podoba porabskih družiNskih balad Cobiss: 1.01 https://doi.org/10.3986/JZ.28.2.03 Prispevek prinaša izsledke narečne analize porabskih družinskih balad, objavljenih v peti knjigi Slovenskih ljudskih pesmi (2007). V Porabju je bilo zapisanih osem tipov družinskih balad z 59 različicami. Nekatere izkazujejo tipične prekmurske glasoslovne, oblikoslovne in leksične značilnosti, kot jih poznamo iz izkustva in izsledkov znanstvenih preučevanj porabskih kra- jevnih govorov, spet druge pa prehajajo ali v nadnarečni (pokrajinski) jezik ali pa so že dokaj približane knjižnemu jeziku. Ključne besede: slovenščina, slovenska ljudska pesem, družinske balade, Porabje, panonska narečna skupina, prekmursko narečje The dialectal image of family ballads from the Porabje region The paper presents the findings of a dialectal analysis of the Porabje family ballads published in the fifth book of Slovenske ljudske pesmi (Slovenian folk songs) (2007). In Porabje, eight types of family ballads, with 59 variants, were recorded. In some we find typical Prekmurje phonolo-gical, morphological and lexical features as already known from the fieldwork and the findings based on the study of the Porabje local dialects. Other still are either moving in the direction of a (regional) supradialect or are fairly close to the literary language. Keywords: Slovenian, Slovenian folk songs, family ballads, Porabje, Pannonian dialect group, Prekmurje dialect uvod Prispevek osvetljuje jezikovno podobo porabskih ljudskih pripovednih pesmi, ki govorijo o družinskih usodah, objavljenih v peti knjigi Slovenskih ljudskih pesmi (Golež Kaučič idr. 2007), ki zajema 54 tipov družinskih balad z 857 različicami. V prekmurskem narečnem prostoru je znanih dvanajst tipov družinskih balad, osem od teh tudi v Porabju, pokrajini na skrajnem zahodu Madžarske ob reki Rabi na tromeji Madžarske, Avstrije in Slovenije,1 kjer v sedmih vaseh živijo pripadniki Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa P6-0156 (Slovensko jezikoslovje, književ- nost in poučevanje slovenščine), ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 1 Konec 11. stoletja je območje od Rabe do Mure, tj. današnje Prekmurje in Porabje, postalo ma- džarska kronska posest. Porabski in prekmurski Slovenci, ki so bili političnoupravno, kulturno in gospodarsko povezani v skupni madžarski državi do konca prve svetovne vojne, so bili tako skorajda tisoč let ločeni od matičnega naroda. Po razpadu Avstro-Ogrske je s trianonsko mirov- no pogodbo leta 1920 območje današnjega Prekmurja pripadlo nekdanji Jugoslaviji, slovensko Porabje pa Madžarski, s čimer je bila slovenska manjšina v Porabju z državno mejo ločena od Prekmurja in s tem »matične domovine«. Z uveljavitvijo t. i. železne zavese po resoluciji Infor- mbiroja leta 1948 so se stiki med prebivalci z obeh strani meje praktično prekinili; na novo so se vzpostavili šele po letu 1989, okrepili pa z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991. 0 54 Mihaela Koletnik  NarečNa podoba porabskih družiNskih balad slovenske manjšine. Porabske družinske balade, ki imajo 59 različic, tematizira- jo poroko z razbojnikom in morilcem (Z roparjem omožena (248)), smrt matere (Vdovec na ženinem grobu (252), Zapuščene sirote (261/B)), smrt sinov (Žalostna usoda treh sinov (254)), hudobno mačeho in hudo usodo otrok – sirot (Mačeha in sirota (256/A1, 256/A2, 256/A3)), nezvestobo (Nezvesta gospa s tremi stražarji (267/B)) ter detomorilstvo nezakonskih mater (Nevesta detomorilka (286), Obso- jena detomorilka (287)). Čeprav najstarejši zapisi prekmurskih različic obravna- vanih pesmi segajo že v prvo polovico 19. in 20. stoletja, s preloma obeh stoletij pa so tudi njihove prve tiskane objave (Štrekljeva zbirka, prekmurski Koledar srca Jezusovega), so bile porabske različice družinskih balad zaradi zapletenih družbe- nopolitičnih razmer zapisane šele v letih 1970–1972. Zapisi so rezultat načrtnega zbiranja sodelavcev Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (Zmage Kumer, Julijana Strajnarja, Mirka Ramovša, Marije Šuštar in Valensa Voduška), tri zapise je prispeval Gustl Labric(z), dva pa Milko Matičetov. Nekateri tipi obravnavanih porabskih pripovednih pesmi so razširjeni po celotnem slovenskem ozemlju (252, 267/B, 286, 287), spet drugi samo po nekaterih slovenskih pokrajinah (248, 254, 256/A3). Dve pesmi sta poznani na štajerskem in panonskem narečnem območju (256/A1, 256/A2), ena pa živi samo na skrajnem severovzhodnem koncu Sloveni- je v Prekmurju in Porabju (261/B); drugod po Sloveniji ni razširjena. V prispevku bomo osvetlili jezikovno podobo zapisov iz Porabja ter skušali ugotoviti, koliko so porabske ljudske pesmi blizu živi govorici, kot jo poznamo iz izkustva in iz izsledkov znanstvenih preučevanj obeh porabskih krajevnih govorov. JezikovNa podoba porabskih balad Z roparjem omožena Balada Z roparjem omožena (SLP 248) je primer zapisa dveh tematskih različic pe- smi,2 pojavljajoče se v osrednji in severovzhodni Sloveniji. Iz Porabja, kjer sta se raz- vila dva narečna govora: (gornje)seniški, ki se govori na Gornjem in Dolnjem Seniku, na Verici in v Ritkarovcih, ter števanovski, ki se govori v Števanovcih, Otkovcih, An- dovcih, Sakalovcih in Slovenski vesi,3 je osem zapisov, vsi so iz približno istega časa (marec in november 1970, januar 1971), zapisali pa so jih trije različni zapisovalci (Zmaga Kumer, Valens Vodušek, Julijan Strajnar). Trije zapisi so z Gornjega Senika (19., 22. in 23. različica), dva iz Slovenske vesi (17. in 21. različica), po eden pa z Dol- njega Senika (16. različica), Otkovcev (18. različica) in Števanovcev (20. različica). Primer dokaj narečno obarvane seniške različice balade je zapis Zmage Kumer z Gornjega Senika (25. 1. 1971) pod številko 22: 2 Po Terseglavu (2007: 119) se prekmurske in porabske različice (Kata, Katalena) naslanjajo na hrvaške pesmi o različnih usodah treh omoženih hčera, osrednjeslovenske različice s poudar- jenim motivom razbojnika in ubijalca pa se prepletajo z drugimi baladami s temo od daleč ali nasilno omožene neveste. 3 Fonološki sistem gornjeseniškega govora je prvi opisal Tine Logar (1974: 53–57), glasoslovno in oblikoslovno podobo števanovskega govora pa Zinka Zorko (1998: 101–114). 1 1.1 55Jezikoslovni zapiski 29  2022  2 1. Kata, Kataleina daleč mouža zela, ednoga Vogrina velkoga tatina. 2. Noči prišo, noči odišo, drugo nej prneso eno svejko sablo. V pesmi najdemo tipične prekmurske glasoslovne značilnosti, kot so: z dve- ma različnima grafemoma zapisani dvoglasnik ej4 za stalno dolgi jat (Kataleina, svejko ‘svetlo’); dvoglasnik ou za stalno dolgi nosni o (mouža); srednji l za pa- latalni ĺ (sablo); onemitev vzglasnega v- >  (zela); prehod soglasniške skupine -tl- > -kl- (svejko sablo < sveklo < svetlo) ter onemitev nenaglašenega i (prneso, velkoga). Končni -ł v edninskem glagolskem deležniku moškega spola se po izgo- voru zapisuje kot -o (prišo, odišo). V 19. različici pesmi imamo e za novoakutirani polglasnik (mrtvečo glavo ‘mrtvaško’), v 23. različici pa diftong ou za stalno dolgi o (tou, Bouga) ter prehodni zapornik -k- v skupini sl- (skuzami‘ solzami’ < *skł̥za < *slьza – Ramovš 1924: 249; prim. še SLA 1.2: 77). V pesmih je poknjižen nare- čni ü (drugo), v 19. in 23. različici pa sta ponekod poknjižena tudi oba dvoglasnika (morja, prek). Oblikoslovni posebnosti v 22. različici sta tretjeosebna nikalna oblika pomo- žnega glagola biti (nej prneso ‘ni’ (< *ně)) in pridevniška končnica -oga (ednoga, velkoga), izstopata pa še prislov noči ‘ponoči’, v preostalih seniških različicah za- pisan s predlogom v za v narečju živo obliko vnoči. Leksična posebnost je Vogrin (< stcslovan. *ǫgrinъ ‘Hungarus’ (Bezlaj 1982: 243) s protetičnim v-) za poime- novanje pripadnika madžarske narodne skupnosti. Fonološke razlike med (gornje)seniškim in števanovskim govorom ponazarja balada številka 20, ki sta jo v Števanovcih 7. 3. 1970 zapisala Julijan Strajnar in Zmaga Kumer: 1. Kuota, Kuotaleina daleč moža vzela, preik sivoga morja, preik črnoga Dunája. 2. Sigdar je jodišo, sigdar nuoči prišo, drügo nej prnieso, samo jedno rokou. 3. Nuoči je iodišo, v‿nuoči je pa prišo, drügo nigdar nei prneso, samo jeno nogou. 4 Narečna fonema /e:i̯/ in /o:u̯/ se v pesmih zapisujeta v poenostavljeni obliki z grafemi 〈ej〉/〈ei〉 in 〈ou〉. 56 Mihaela Koletnik  NarečNa podoba porabskih družiNskih balad V porabskem števanovskem govoru, kjer sta dvoglasnika ej in ou nekoliko širša kot na Gornjem Seniku (tj. /a:i̯/ in /a:/), zapisana pa enako kot v seniških baladah (npr. preik, rokou), so se staroakutirani nosni e, novoakutirani in umično naglašeni e ter polglasnik razvili v diftong ie, staroakutirani nosni o ter novoaku- tirani in umično naglašeni o pa v diftong uo. Oba dvoglasnika se v zapisu ohra- njata (prnieso; nuoči, v‿nuoči ‘ponoči’), enako narečni ü za u (drügo), v pesmi pa izstopa zapis narečnega drsnega dvoglasnika oa za kratki labializirani a – zapisan je namreč kot uo (Kuota). V primeru morja je narečni diftong ou poenoglašen oz. poknjižen, moškospolski deležnik jodišo ‘odšel’ pa je zapisan s protetičnim j-, ki ga narečje sicer ne pozna. Narečne značilnosti se kažejo tudi v oblikoslovju, a se ne razlikujejo od že prej omenjenih, le v 21. različici imamo še ponavljalni glagol (müjvlen ‘umivam’) ter pridevnik na -či (< -čki < *-cьskъjь (Ramovš 1924: 298) oz. -ji) (človečo gla- vo). Tudi nekateri prislovi in členki so narečni, npr. sigdar ‘vedno, vselej’, pa ‘spet, zopet’, nigdar ‘nikoli’, v besedju pa nastopa hrvatizem jedno, jeno ‘eno’. Vdovec na ženinem grobu Balada Vdovec na ženinem grobu (SLP 252) je ena najbolj znanih in po celot- nem slovenskem etničnem ozemlju razširjenih pripovednih pesmi s 154 doku- mentiranimi različicami, od katerih jih je sedemnajst tudi iz Porabja. Zapisi, ki so iz približno istega časa (marec in november 1970, januar 1971, februar 1972), so delo sodelavcev Glasbenonarodopisnega inštituta (GNI) Znanstve- noraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Zmage Kumer, Valensa Voduška, Mirka Ramovša in Julijana Strajnarja), po en zapis pa sta prispevala še Milko Matičetov (1970) in Gustl Labricz (1971). Z obmo- čja seniškega govora je enajst zapisov: sedem z Gornjega Senika (117., 118., 119., 123., 124., 127. in 131. različica), eden z Dolnjega Senika (126. različi- ca) in trije z Verice - Ritkarovcev (120., 132. in 133. različica). Narečne značilnosti seniške različice balade ponazarjamo na primeru za- pisa Julijana Strajnarja in Zmage Kumer z Gornjega Senika (4. 3. 1970) pod številko 117: l. Lainsko leto sam se žienu, jano mlado san si zew. 2. Duže mi je nei živeila, samo jeno lieto gni. 3. Drügo mi je nei tünjala jeno malo deitece. 4. Štero nemre krüha jesti, ni še file rane nei. V pesmi so opazne naslednje prekmurske glasoslovne značilnosti: ü za u (drügo); u za zlogotvorni ł̥ (duže ‘dlje, bolj dolgo’); ej za stalno dolgi jat 1.2 57Jezikoslovni zapiski 29  2022  2 (živeila, deitece); vmesni -j- (lainsko leto); dvoustnični -, zapisan z w,5 in za seniški govor netipičen -u iz -ł v edninskem moškospolskem deležniku (zew ‘vzel’, žienu ‘ženil’); prehod soglasniške skupine dn- > gn- (lieto gni ‘dni’) in kt- > št- (štero ‘katero’); onemitev vzglasnega v- >  in h- >  (zew ‘vzel’; rane ‘hrane’) ter prehod končnega -m > -n (san ‘sem’) v prvoosebni glagolski obliki pomožnika biti.6 V glasoslovju najbolj izstopa v dveh glasovnih razli- čicah izpričani leksem leto (leto in lieto), saj dvoglasnika ie za staroakutirani jat (ter nosni e, novoakutirani in umično naglašeni e in polglasnik) seniški govor ne pozna.7 V zanikani obliki glagola moči (nemre ‘ne more’) se opušča nenaglašeni o, primer odmika od narečja pa je oblika krüha za narečno krüja po prehodu h > j v položaju med dvema vokaloma; kot taka je oblika zapisana v 118., 120. in 124. različici. V 120. različici imamo dvoglasnik ej iz stalno dolgega polglasnika, e in nosnega e (na tej cintor ‘ta’) ter -o za -ł v glagolskem deležniku moškega spola (zazibo ‘zazibal’); najdemo ga še v 131. (ženo ‘ženil’) in 133. različici (oženo ‘oženil’). Dvoglasnik ou za dolgi o se pojavlja v 118. različici, a le enkrat (pro- uti domi, toda to). Primer srednjega l za palatalni ĺ imamo v 118. (zemla), 119. (ziblem) in 120. različici (zemla). Med oblikoslovne posebnosti spadajo poseben način zanikanja pomožne- ga glagola biti (je nei živeila ‘ni’), zanikana oblika glagola moči (nemre < ne more), i-jevska končnica v dajalniku ednine samostalnikov in zaimkov mo- škega spola (118. različica: prouti domi; 123. različica: njemi ‘njemu’) ter gla- golska pripona -no- (< pslovan. *-nǫ-) za sodobno knjižno -ni- (124. različica: gor stanouti ‘vstati’). Ženskospolski množinski nikalni zaimek nikše ‘nobene’ v 118. različici se zapisuje tudi kot ni še (ni še file rane nei), narečni sta obliki ar ‘ker’ (120. in 124. različica) in idem ‘grem’ (118. različica), v besedju pa ob panonizmih, npr. oča ‘oče’, nadajala ‘nadojila’, tünjala (< tu nehala) in nijala (< nehala < nehati ‘pustiti’ < *ne xajati ‘ne brigati se’ (Bezlaj 1982: 219; Snoj 2003: 441)), najdemo tudi madžarizma file < fele ‘vrsta’ < madž. féle ‘stran, polovica’ (Bezlaj 1976: 128) in cintor < madž. cintere ‘pokopališče’ (Bezlaj 1976: 65) ter v treh fonetičnih različicah (jedno, jeno, jano ‘eno’) zapisan hr- vatizem. Kalk (v)stani gori ‘vstani’ imamo v 118., 120. in 124. različici. Tež- njo približevanja knjižnemu jeziku kažeta veznika daj (< kdaj) za narečni gda ‘kdaj’ v pomenu ‘ko’ in kaj za narečni ka v pomenu ‘ko, ker’ v 118. različici (»Kak naj stanem, daj ne morem, kaj me zemla dol teži«), poknjiženo podobo pa ima osebni zaimek jaz (118., 119. in 124. različica), ki se v narečju sicer glasi ge (< ges < jaz). Na območju števanovskega govora, katerega narečne značilnosti ponazar- jamo na primeru balade, ki sta jo ista zapisovalca zapisala v Števanovcih 7. 3. 1970, je bilo dokumentiranih šest zapisov: trije so iz Slovenske vesi (128., 5 V preostalih različicah tudi z v, npr. biv ‘bil’. 6 Ista oblika je v prvi vrstici zapisana s končnim -m (sam); nedoslednosti v zapisu te oblike, ki se pojavlja v še dveh fonetičnih različicah (sem, səm), so opazne v vseh zapisih pesmi. 7 Omenjena dvojnost v zapisu je v preostalih različicah opazna v moškospolskih deležnikih oženil (oženu in užienu) ter vzel (zev in ziew). 58 129. in 130. različica), po en pa iz Sakalovcev (125. različica), Andovcev (122. različica) in Števanovcev (121. različica, navedena tule):8 l. Lainsko lieto sem se‿užienu, jeno mlado sem si ziev. 2. Duže mi je nei živeila, samo jeno lieto dni. 3. Drügo mi je nei nijala, samo jeno deitece. 4. Štero nemre krüja jesti, a dojit ga s‿kem ne veim. 5. Jaz pa idem ne ta cintor, ne ta cintor žegnani. 6. »Draga žiena, goraj vstani, jet to deitece nadoj(t)!« 7. »Jaz pa nemrem gor vstanoti, ar me zemla doj teži.« 8. Jaz pa idem prouti domi, malo deite sladko spi. 9. Marija ga je nadojila, Jožef ga sam pozibav. Za glasoslovje števanovskega govora je ob dvoglasniku ej za praslovanski stal- no dolgi jat (živeila, veim, deite, deitece) in dvoglasniku ou za stalno dolga o in nosni o – ta dvoglasnik je v pesmi poknjižen (npr. to, vstanoti), razen enkrat (prouti domi) – značilen tudi diftong ie za staroakutirani jat in nosni e, novoakutirani e in polglas- nik ter umično naglašeni e in polglasnik (lieto, a tudi jesti; ziev ‘vzel’; užieno ‘oženil’; žiena). Nedoslednosti v njegovem zapisu opazimo še v 122. (lieto in leto, ženu) in 130. različici (lieto, ženu ‘ženil’). V pesmi imamo u za o (užienu), izstopa pa e za a v predlogu na v 5. kitici (Jaz pa idem ne ta cintor, ne ta cintor žegnani), česar v nare- čju ni najti, pač pa to pozna e za a v kazalnem zaimku ta zaradi e-jevske vokalizacije polglasnika (*tъ > ta > te(j)). Preostale narečne glasoslovne značilnosti so enake tis- tim v seniški različici balade, le da se v števanovski različici končni -m, ki v narečju prehaja v -n, dosledno zapisuje z grafemom m, narečne premene dn- > gn- v primeru dni pa ni opaziti. Samoglasnik o za zaokroženi a v položaju pred zvočnikom imamo v prvoosebni obliki pomožnega glagola biti (som ‘sem’) v 130. različici. 8 V različicah pod številkami 122., 125. in 129. je zapisana ena (prva) kitica, ki ji sledi pripis, da je besedilo ali podobno ali z manjšimi jezikovnimi spremembami enako kot v (tu predstavljeni) različici 121. V različici 128 besedilo ni zapisano, iz pripisa pa izvemo, da je pevka (Julane Melcer, rojena Dončec (1904)) zapela tri kitice, podobne tistim v različici 121. 59Jezikoslovni zapiski 29  2022  2 V oblikoslovju bistvenih razlik med števanovskimi in seniškimi različicami ni, izjema je le narečna orodniška oblika vprašalnega zaimka kdo (s‿kem ‘s kom’), zapisana v drugi vrstici 4. kitice. Vprašalni zaimek kaj (narečno ka) v Porabju namreč nima sklanjatve. V besedju izstopa knjižni glagol dojiti za sicer narečno obliko nadajati ‘dojiti’. Žalostna usoda treh sinov Balada Žalostna usoda treh sinov (SLP 254), ki je domnevno nastala v času od konca 18. do sredine 19. stoletja verjetno na Štajerskem po resničnem dogodku, zelo odmevni smrti treh sinov (Golež Kaučič 2007b: 253), ni razširjena po celot- nem slovenskem ozemlju, pač pa se pojavlja v SV (Štajerska, Prekmurje, Porabje), JV (Bela krajina) in osrednji (Gorenjska, Dolenjska) Sloveniji, znana pa je tudi na Notranjskem. V prekmurskem narečnem prostoru so dokumentirane štiri različice, od tega tri v Porabju. Različici 25 z Gornjega Senika in 27 iz Slovenske vesi sta zapisala Julijan Strajnar in Zmaga Kumer, prvo 4. 3. 1970, drugo pa 28. 1. 1971, različico z Dolnjega Senika pod zaporedno številko 26, katere zapis navajamo v nadaljevanju, pa sta 13. 11. 1970 zapisala Zmaga Kumer in Valens Vodušek: 1. So oče meli sine tri, kaj bi njih (v) pomouč bili, kaj bi njih (v) pomouč bili, na njegove stare dni. 2. Prvi sin je biv študent, on je študirav dvanajst leit, on študirav dvanajst let, na trinajsto mogu‿umreit. 3. Drugi sin je biv vojak, on je slüžu deveit leit, on je slüžu deveit leit, na desejto mogu‿umreit. 4. Tretji sin je biv bolan, on je ležo leto dan, on je ležo leto dan, smərti si je prosiv sam. 5. Podneh je klicav Jožefa, ponoč paj milega Jezuša: »Jezuš, Jezuš, Jezušček moj, jaz sem žif in mrtef tvoj!« 6. So oče bili žalostni, za svoje preljube sineke tri, za svoje preljube sineke tri, na veke so mu odrajžali, za svoje preljube sineke tri, na veke so mu odrajžali. 1.3 60 V pesmi je opaziti omahovanje v zapisu zaokroženega ü za u (slüžu, drugi) ter dvoglasnika ej za stalno dolgi jat (umreit, leit in let). Narečni so še dvoglasnik ou za stalno dolgi o (pomouč); z dvema različnima grafemoma zapisani dvoglasnik ej iz stalno dolgega e, nosnega e in polglasnika (deveit, desejto); dvoustnični -, zapisan z grafemom v, ter -o < -ł, -ał v edninskem moškospolskem deležniku (biv, študirav, ležo), medtem ko končaja-u < -ł (mogu, slüžu) narečje ne pozna; po izgovoru zapisani f za zvočnik v na koncu besede pred premorom (žif, mrtef) ter onemitev nenaglašenega i- (meli ‘imeli’), mestoma tudi predloga v, na kar kaže njegov zapis v oklepaju ((v) po-mouč). Približevanje knjižnemu jeziku je opaziti pri v narečju ohranjenem zlogotvor-nem r, zapisanem skupaj s polglasnikom (smərti), glasoslovno poknjižene pa so še oblike prosiv ‘prosil’, dan, jaz in preljubi, ki se v narečju glasijo proso, den, ge (< ges < jaz) in (pre)lübi. V oblikoslovju izstopajo pridevniška končnica -ega za narečno -oga (milega Je- zuša), raba tretjeosebne množinske oblike moškega spola v govoru o spoštovani osebi in tretjeosebna množinska zaimenska oblika njih za narečno dajalniško njim (So oče meli sine tri, kaj bi njih (v) pomouč bili [...]), raba glagola možnosti v pomenu nujnosti ([...] na trinajsto mogu‿umreit ‘moral’) ter kratki nedoločnik namesto dolgega, kot je to v narečju ([...] na desejto mogu‿umreit). Odmik od narečja je opaziti še pri vezniku kaj ‘da’ za narečni veznik ka ‘da’ ter v besedju, npr. oče za narečno oča, bolan za narečno betežen, vojak za narečno so(l)dak, klicati za narečno zvati, podneh za narečno vodnek ‘podnevi’, ponoč za narečno vnoči. Leksema rajžati, prevzetega iz srvnem. reisen ‘po- tovati’, narečje ne pozna. V 25. (seniški) in 27. (števanovski) različici je dvoglasnik ou poenoglašen ([...] v‿pomoč bili [...]), poknjiženi dvoglasnik ej za stalno dolgi jat pa je opazen v rodilniku množine samostalnika leto (25. različica: osem let in osem leit; 27. različica: dvanajst let in osam leit). Čeprav so se v števanovskem govoru staroakutirani jat in nosni e ter novoakutirani in umično naglašeni e in polglasnik razvili v dvoglasnik ie, staroakutira- ni nosni o, novoakutirani in sekundarno naglašeni o pa v dvoglasnik uo, ta dvoglasnika v pesmi nista zapisana (mew ‘imel’, proso ‘prosil’). V 27. različici najdemo še a za e (osam ‘osem’), prehod soglasniške skupine dn- > gn- ([...] na njegove stare gni), srednji l za palatalni ĺ ([...] za svoje prelube sine tri [...]) ter onemitev vzglasnega u- >  ([...] na deveto mogu mret ‘umreti’). Narečni sta še pridevniška končnica -oga (mi- loga Jezuša) in tretjeosebna edninska dajalniška zaimenska oblika njemi (< njemu) za knjižno naslonsko mu ([...] kaj bi njem v‿pomoč bili [...]),v besedju pa imamo leksem oča in panonizem zvati ‘klicati’. Pesmi o hudobni mačehi in siroti Snov hudobne mačehe in sirote je predstavljena v treh tipih pesmi: Mačeha in sirota (SLP 256/A), Mačeha in sirota (SLP 257/B (Sirota Jerica)) in Mačeha in sirota (SLP 258/C (Sveta Kristina)). V Porabju je znan samo prvi tip pesmi, tj. 256/A, ki je po Slo- venskem razširjen v treh podobah: prvi in drugi podtip (A1 in A2) najdemo samo na Štajerskem, v Prekmurju in Porabju, tretjega (A3) pa z izjemo Koroške in Bele krajine tudi drugod. 1.4 61Jezikoslovni zapiski 29  2022  2 V prvi podtip, ki tematizira hudo mačeho, se uvrščajo tri porabske različice:9 prva, pod številko 10, je iz Števanovcev, druga, pod številko 11, z Verice - Ritkarovcev in tretja, pod številko 12, z Gornjega Senika. Njihove narečne značilnosti so že bile opi- sane (gl. Jakop 2007a: 898). V drugi podtip z isto, a novejšo tematiko se uvrščata dve različici.10 Prva, pod številko 7, je z Dolnjega Senika in je precej poknjižena. Narečni so dvoglasnika ej za stalno dolgi jat ter ou za stalno dolgi o in nosni o (deite, ceile tri dni; na poulu, šlou), vrinjeni -j- v srednjespolskem deležniku (je najšlo) ter protivni veznik paj ([...] deite kopalo ceile tri dni, paj še do mamice prišlo ni), na onemitev vzglasnega v- >  pa kaže zapis (v)zelo v prvi vrstici tretje kitice. V različici pod številko 8 iz Slovenske vesi je opaznih nekoliko več prek- murskih glasoslovnih značilnosti, kot so: ü za u (prelüba mamica, krüheka, drügo mačijo ‘mačeho’); u za zlogotvorni ł̥ (dugo ‘dolgo’, sunce ‘sonce’); dvoglasnik ej za stalno dolgi jat (deitece, deite, poleivala (< *lějo) ‘polivala’), ki je mestoma tudi poenoglašen (detece, dete, beli); i in a iz ponaglasnega e (mačija ‘mačeha’); srednji l za palatalni ĺ (prelübi mežnar); -j- za -h- v položaju med vokaloma (mačija ‘mačeha’); f za v v izglasju besede (krf ‘kri’); vrinjeni -j- (najšla); pre- hod soglasniške skupine kt- > št- (štera ‘katera’) in dn- > gn- (tri gni ‘dni’); onemitev nenaglašenega i (maš ‘imaš’, blo ‘bilo’) in o v prislovu (tak ‘tako’). Pesem izkazuje tudi nekatere oblikoslovne značilnosti: končni -i (za knjižni -u) v mestniku ednine samostalnikov moškega in srednjega spola (v grobi, na polji), obliko velelnika idi ‘pojdi’, vprašalni zaimek ge ‘kje’ (< gde), zapisan kot gje, in prislov ta ‘tja’. V tretji podtip, v katerem mati usliši tožbo otroka o grdem ravnanju mačehe tako, da ga vzame k sebi v smrtno domovanje, se uvršča sedem različic: štiri (42., 43., 45. in 46.) so z Gornjega Senika, po ena pa z Dolnjega Senika (44.), iz Slovenske vesi (47.) in z Verice - Ritkarovcev (48.), ki je navedena tule. Vse različice, ki imajo različne zapisovalce, so bile zapisane v istem času (1970), le zapis Julijana Strajnarja in Zmage Kumer z Verice - Ritkarovcev, ki ga navaja- mo kot primer dokaj narečno obarvane seniške različice balade, je mlajši (5. 2. 1972): 1. »Deitece ti malo, mamco si zgibilo, mamco si zgibilo, deitece. 2. Ti maš drügo mamco, ti maš drügo mamico, mačijo.« 3. Deitece pravilo: »Ona nej tak mila, 9 Vse tri različice so bile zapisane v istem času (1970), imajo pa različne zapisovalce. 10 Obe sta bili zapisani v približno istem času (1970, 1971), imata pa različne zapisovalce. 62 ona nej tak mila, kok ste vi. 4. Ona mene češe, kri po lici teče, kri po lici teče, mamica. 5. Puca mi punčule, me po glavi tuče, me po glavi tuče, mačija. 6. Krüjek meni reiže, trikrat me pogledne, trikrat me pogledne, mačija. 7. Vi ste mi rezali, s‿srca radi dali, s‿srca radi dali, mamica.« Pesem izkazuje glasoslovne značilnosti prekmurskega narečja, kot so ü za u (drügo, krüjek ‘kruhek’); u za zlogotvorni  (tuče ‘tolče’); diftong ej za stalno dol- gi jat (deitece, reiže); i iz ponaglasnega e in prednaglasnega u (mačija ‘mačeha’, zgibilo ‘izgubilo’); j za h v položaju med vokaloma (krüjek, mačija) ter onemitev nenaglašenega i- (maš ‘imaš’, zgibilo ‘izgubilo’) in -o v prislovu tako (tak). Narečne oblikoslovne posebnosti so mestnik ednine samostalnikov srednjega spola na -i za knjižni -u (po lici), zanikana oblika 3. osebe ednine glagola biti z refleksom jata ([...] ona nej tak mila [...]), tretjeosebna sedanjiška oblika glagola pogledati (pogledne) ter primerjalni veznik kok (< kak) ‘kot’. V leksiki ob pa- nonizmu praviti ‘reči’ najdemo germanizma pucati ‘čistiti’ (< nem. putzen) in punčoli ‘čevlji’ (< nem. Bundschuh) ter knjižna leksema mamica z različico mam- ca za narečno mati in kri za narečno krv. Tudi v preostalih seniških različicah pesmi imamo dvoglasnika ej za jat in ou za stalno dolgi o in nosni o (reiže, deitece, deite; tou, roukica, ne boudo), ki sta mes- toma tudi poknjižena (43. različica: ne bodo; 44. različica: za rokico; 45. različica: dete, detece, za rokico); ü za u (drügo, poslüšalo); e za polglasnik (42. in 45. raz- ličica: k‿meši); srednjejezični l za palatalni ĺ (npr. pelali, pošila ‘pošilja’); j za h v položaju med vokaloma (mačija, krüja); onemitev nenaglašenega i- (maš, zgubilo) ter -o v prislovu tako (tak). V 45. različici imamo dvoglasnik uj za po naglasnem umiku naglašeni u (spuiste ‘spustite’), dvoglasnik ej za dolgi e (prelübleino ‘pre- ljubljeno’), a za nenaglašeni e (krüjaka ‘kruheka’) ter po izgovoru zapisani f za zvočnik v v izglasju besede (krf ‘kri’, a tudi krv). Primer za onemitev vzglasnega v- najdemo v 45. in 46. različici (gor stali ‘vstali’, stala ‘vstala’); v prvi je leksem mačeha zapisan v treh fonetičnih različicah (mačija, mačeja in mačeha). Narečne značilnosti se kažejo tudi v oblikoslovju. V 45. različici najdemo 63Jezikoslovni zapiski 29  2022  2 mestnik množine samostalnikov srednjega spola na -aj (po licoj < po licah), vpra- šalni prislovni zaimek gde ‘kje’ (< *kъde) ([...] gde so naša mati [...]) in narečni prislov ta ‘tja’ ([...] naprej me ta pošila [...]), v 44. pa orodnik ednine osebnega zaimka jaz na -ov (nad menov), primerjalni veznik kak ‘kot’ (»Ona nej tak draga, kak vi ste bili mamca [...]), časovni veznik da ‘ko’ (< gda < kda) (Ona da me češe, mi kri po licu teče [...]), zanikano obliko 3. osebe ednine glagola biti z refleksom jata (»Ona nej tak draga [...]) ter ponavljalni glagol pošikavle ‘suva’. Poseben način zanikanja pomožnega glagola biti je izkazan tudi v 2. vrstici pete kitice v 43. različici ([...] tou je nei [...] ‘ni’), kjer imamo še primer velelnika idi za knjižno pojdi ([...] ti idi domov [...]) ter množinsko govorjenje o odsotni spoštovani osebi (»Mamca so zaspali [...]). V besedju ob panonizmih, npr. oča, krv ‘kri’, popejvali ‘peli’, pošikniti ‘suni- ti, pahniti’, srakica ‘srajca’, škrinja ‘krsta’, najdemo še madžarizem cintor ‘poko- pališče’ ter iz prevzete osnove tvorjeni leksem popeglati ‘polikati’ (< bav. avstr. pögeln). Kalk gor vstali (po nem. aufstehen) imamo v 43. in 45. različici. Zapisa krüj ‘kri’ v 3. vrstici 4. kitice v 44. različici ([...] mi krüj po licu teče [...]) in poši- ravle ‘suva’ za nar. pošikavle ‘suva’ v 2. in 3. vrstici 8. kitice ([...] naprej me po- širavle, naprej me poširavle [...]) sta verjetno posledica nejasnega izgovora pevke. Krajevni govor Slovenske vesi, kjer je bila zapisana 47. različica, ima ob dif- tongu ej za stalno dolgi jat, zapisanem z dvema grafemoma (deite, leipo, popejvali, rejže), in diftongu ou še dvoglasnika ie za staroakutirani nosni e, novoakutirani in umično naglašeni e ter polglasnik in uo za staroakutirani nosni o ter novoakutirani in umično naglašeni o, ki pa sta v zapisu poenoglašena (npr. ona, mene, teče za na- rečno uona, miene, tieče). V pesmi najdemo ü za u (drügo), e za polglasnik (vzeme ‘vzame’), i za ponaglasni e (mačija ‘mačeha’), j za h v položaju med vokaloma (mačija, krüjece ‘kruhece’) in po izgovoru zapisani f za zvočnik v v položaju pred nezvenečim soglasnikom (glafco ‘glavico’). V oblikoslovju izstopajo narečni -i (za knjižni -u) v mestniku ednine samostalnikov srednjega spola ([...] mi krv po lici teče [...]), -ov v orodniku ednine zaimenske sklanjatve (nad menou) ter poudarjena zanikana tretjeosebna množinska oblika pomožnega glagola biti (»Nej so mi tak mili [...] ‘niso’), v besedju pa ob panonizmu popejvati ‘peti’ najdemo še iz prevze- tih osnov gvant (< srvnem. gewant ‘(boljša) obleka’) in kuš, kušek (< srvnem. kuss ‘poljub’) izpeljana leksema gvantec in küševati ‘poljubljati’. Zapuščene sirote Balada Zapuščene sirote je znana samo na Štajerskem, v Prekmurju in Porabju. Razširjena je v dveh podobah. V prvi (SLP 261/A), ki jo potrjujeta dve različici, ena iz okolice Celja, druga pa iz Frama, je ohranjena srednjeveška pravna prvina, ki je določala oblast brata nad sestro, ko je ta postala vdova, in nad njenimi otroki (prim. Golež Kaučič 2007a: 373). Drugi tip balade (SLP 261/B), ki tematizira obsodbo sirot na slabo ravnanje znotraj družine po smrti matere, je dokumentiran samo v Prekmurju (dva zapisa iz Turnišča) in Porabju. V Porabju so štirje zapisovalci v približno istem času (1970, 1971?) na Gor- njem Seniku zapisali tri različice pesmi, katerih jezikovno podobo je že osvetlila Tjaša Jakop (2007b: 900). 1.5 64 Nezvesta gospa s tremi stražarji Balada Nezvesta gospa s tremi stražarji (SLP 267/B) je bila prvotno družinska balada z motivom nezvestobe in kaznijo zanjo, odsevajoča pogled preprostega človeka na grajsko gospodo. V spremenjeni obliki, potem ko je postala šaljiva ljubezenska pesem, v kateri dekle vabi fanta na vasovanje, dogajanje pa je bilo preneseno iz grajskega v vaško okolje, pa se je od konca 19. stoletja hitro razširila po vsem slovenskem ozemlju (prim. Klobčar 2007: 443). V Porabju so v letih 1970–1972 štirje različni zapisovalci zapisali sedem različic. Pet jih je z Gornjega Senika (39., 40., 41., 44. in 45.), po ena pa z Dolnjega Senika (42.) in iz Andovcev (46.). Narečne značilnosti ponazarjamo na primeru zapisa Gustla Labricza (1971) z Gornjega Senika pod zaporedno številko 44: 1. Tam dol na ravnom poli stoji en beli grad. 2. Al z‿grada doli gleda ena mlada deklina. 3. Pod gradom pa špancira eden mladi, mladi fant. 4. »Hodi, fant, gor k‿meni, daj sama sem doma!« 5. »Ne bom šow gor k‿tebi, daj se bojim zaspat!« 6. »Nič se ne boj zaspati, ar mam jaz prebudinčke tri! 7. Ta prvi mi zapoje, da urca pownoči. 8. Ta drugi mi zapoje, je urca dve al tri. 9. Ta tretji mi zapoje, se dela beili dan.« Pesem je dokaj približana knjižnemu jeziku. Narečna diftonga ej za stalno dolgi jat in ou za stalno dolgi o in nosni o sta poenoglašena (beli grad, dve; na ravnom poli ‘polju’), razen enkrat (beili dan), poknjižen je zaokroženi ü za u (ta drugi), ohranjata pa se narečna srednji l za palatalni ĺ (na ravnom poli) ter dvoustnični - < -ł, zapisan z grafemom w, v edninskem moškospolskem deležniku (šow ‘šel’). Dvoustnični -- je tudi zvočniška varianta -l- v zvezi -o- med soglasnikoma iste bese- de (pownoči). Najdemo še onemitev nenaglašenega i (mam ‘imam’, al ‘ali’, dol ‘doli’). Narečne značilnosti v oblikoslovju so: -i (za knjižni -u) v mestniku ednine samostal- nikov srednjega spola (na [...] poli ‘polju’); -om v mestniku ednine pridevnikov sre- 1.6 65Jezikoslovni zapiski 29  2022  2 dnjega spola11 (na ravnom poli); določna oblika pridevnika namesto nedoločne (mladi fant); velelniška oblika (h)odi za knjižno pridi; členek ta pred vrstilnim števnikom v funkciji samostalniške besede (ta prvi, ta drugi, ta tretji); veznika da(j) (< gda) ‘ko’ in ar ‘ker’ (< pslovan. *a-že (Bezlaj 1976: 5)). V besedju ob narečnem leksemu deklina ‘dekle’ najdemo še zastarelo obliko pri- slova doli ‘dol’ (Al z‿grada doli gleda [...]), prek nem. spazieren ‘sprehajati se’ (< it. spaziare ‘bloditi, postopati’) prevzeti leksem špancirati za narečno špancerati in špan- ceirati, kar potrjujejo 39., 42. in 46. različica, knjižne pa so še oblike in besede fant (nar. pojeb), zapoje (nar. spopejvle), nič (nar. nika, nikaj), urca (< urica) (nar. vöra) in dan (nar. den). Leksem prebudinček ‘petelinček’ ([...] ar mam jaz prebudinčke tri!) v prekmurščini ni znan, prav tako ne za isti pomen izpričana leksema preboliček in prebudiček, ki ju najdemo v 41. ([...] ker mam jaz preboličke tri!«), 45. ([...] ar mam prebudičke tri!) in 46. različici ([...] da jaz mam prebudičke tri). Domnevno gre za novotvorjenke. V preostalih različicah pesmi se v besednih zvezah beli grad in beli dan diftong ej ohranja (beili grad, beili dan), sicer pa na omahovanje v zapisu diftongov kažeta prime- ra števnika dve (dvei – 42., 45. in 46. različica; dve – 40. različica) in samostalnika polje (na pouli – 40. in 45. različica; na poli – 39., 41., 42. različica). Samoglasnik ü za u ima- mo v 40., 42. in 45. različici ((ta) drügi), onemitev vzglasnega h- >  v 41. (»Odi, fant, gori k‿meni [...]) in 46. različici (»Fant, iodi gori k‿meni [...]),12 primer za feminizacijo samostalnika srednjega spola v 45. različici (Doj z‿okne mi pa gleda [...]), velelnik idi ‘pojdi’ pa v 46. različici ([...] paj idi zdaj domov!«). V besedju ob narečnem prislovu doj ‘dol’ (45. različica), zastareli obliki prislova gori ‘gor’ ([...] gori k‿meni [...], [...] gori k‿tebi [...] – 41. in 46. različica) ter hrvatizmu jeden, jen, jedna, jena ‘eden, en, ena’ izstopajo še členek paj za knjižni pa (45. in 46. različica), prislov štista ([...] da je štista, štista beili dan [...]) za narečno sčista ‘čisto, popolnoma’ in kalk stani gori (Fant, zdaj paj stani gori [...]) v 46. različici. Težnjo približevanja knjižnemu jeziku kaže veznik daj (< kdaj) za narečni gda ‘kdaj’ v pomenu ‘ko’, v pesmih poknjižena sta končni -n za -m (tam) ter zanikana prvoosebna prihodnjiška oblika pomožnega glagola (ne bom za narečno nemo), knjižne pa so še oblike in besede petelinček (nar. kokotek), ker (nar. ar, ka), jaz (nar. ge < ges < jaz) in ura (nar. vöra). Nevesta detomorilka Balada Nevesta detomorilka (SLP 286), ki tematizira detomorilstvo nezakon- ske matere, je v 188 različicah, od katerih jih je sedem iz Porabja, razširjena po celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Porabski zapisi z Gornjega Senika (132., 136., 138. različica), z Verice - Ritkarovcev (133.,13 135., 139. različica) ter iz Slovenske vesi (137. različica) so iz let 1970 in 1971 ter so delo Zmage 11 V vseh preostalih različicah v tem primeru zapisane končnice -oj (na ravnoj poli) seniški govor ne pozna. Končnica -oj se v prekmurščini namreč pojavlja samo v dajalniku in mestniku pridev- nikov ednine ženskega spola. 12 Zapis iodi (za narečno uodi ̒ hodiʼ) morda kaže na števanovski diftong uo za staroakutirani nosni o ter novoakutirani in umično naglašeni o, potrjen še v prvi vrstici druge kitice (Dol z‿iokna mi paj gleda [...]). 13 Ta različica je izvorno z Gornjega Senika (Golež Kaučič idr. 2007: 660). 1.7 66 Kumer, Valensa Voduška, Julijana Strajnarja in Mirka Ramovša. Kot primer seniške različice balade navajamo zapis Valensa Voduška z Gor- njega Senika (3. 3. 1970) pod številko 132: 1. Mladi ovčar ovce pasu na zeleni travnikaj. 2. K‿njemi prišlo malo deite: »Vi ste pravi vüjec moj!« 3. »Kak bi tou mogouče bilo, ka bi jaz tvoj vüjec biw? 4. Samo edno sestro imam, štera ravno sneja je.« 5. Ovčar ovce domov žene, malo deite za njim grei. 6. Ovčar ovce v‿štalo ženi, malo deite za njim grei. 7. »Dober večer, gostüvanci, samo mojoj materi nei.« 8. Starešina deite pita: »Štero je tvoja mati?« 9. »Moja mati ravnoč tou je, ko ti leipi venec ma.« 10. »Če mi vi to ne verjete, naj vam poje li kokot, šteri küjan ino pečen, naj zapoje on trikrat.« 11. Kokout je na okno skočo paj zapojo je trikrat. 12. Gostüvanci se prestrašjo, snejo je odneso vrag. Ostale kitice recitira: 13. »Niste meli samo mene, saj ste meli skrajne tri. 14. Prvo deite porodila pər toj bistroj vodici. 15. Tisto deite tam vmorila pər toj bistroj vodici 67Jezikoslovni zapiski 29  2022  2 16. Drügo deite porodila pər tom küpčeki gnoja. 17. Tisto deite tam nijala, pər tom küpčeki gnoja. 18. Mene ste pa porodili, vu toj votloj bükvici. 19. Mene ste tud tam nijali vu toj votloj bukvici. 20. Marija mi je mati bila, Jezuš mi je oča biw. 21. Marija mene nadajala, Jezuš me je zibaw sam.« Pesem izkazuje nekaj tipičnih prekmurskih glasoslovnih značilnosti, kot so: za- okroženi ü za u (bükvici, a tudi bukvici, drügo, gostüvanci, küjani, küpčeki); ej za stalno dolgi jat (deite, leipi); ou za stalno dolgi o in nosni o (tou, kokout, mogouče, a tudi to, kokot, bilo); ej iz stalno dolgega e, nosnega e in polglasnika (grei ‘gre’); e za novoakutirani polglasnik (sneja ‘snaha’); i za prednaglasni e (nijala < nehala ‘pus- tila’), jat (li < le ‘le’) in naglašeni tematski e v osebilu dvozložnih glagolov (Ovčar ovce v‿štalo ženi ‘žene’);14 po izgovoru zapisani zvočnik v- za vzglasni u- (vmorila ‘umorila’); protetični v- (vüjec ‘ujec’); onemitev izglasnega -h >  (na zeleni trav- nikaj); prehod h > j v izglasju ali med vokaloma (na zeleni travnikaj; sneja ‘snaha’, küjan ‘kuhan’, nijala ‘pustila’); prehod soglasniške skupine kt > št (štera ‘katera’, štero ‘katero’); onemitev nenaglašenega i (ma ‘ima’, meli ‘imeli’, a imam, tud ‘tudi’) in o v prislovu kako (kak). Po izgovoru se zapisuje -l v edninskem glagolskem delež- niku moškega spola (skočo, odneso), medtem ko končaja -u (pasu ‘pasel’) narečje ne pozna. Dvoustnični - (< -ł) je zapisan z grafemom w (biw, zibaw). Odstopanja od narečja imamo pri končnem -m, ki v narečju prehaja v -n (vam, tam, sam, za njim), narečni zlogotvorni r̥ pa se zapisuje s polglasnikom kot ər (pər < pr < pri). Narečne značilnosti se kažejo tudi v oblikoslovju, npr. mestnik množine sa- mostalnikov moškega spola na -aj (< -ah) (na zeleni travnikaj); dajalnik in mestnik ednine samostalnikov in zaimkov moškega spola na -i (za knjižni -u) (k njemi, pər tom küpčeki); mestnik ednine kazalnega zaimka moškega spola na -om (pər tom ‘pri tem’); dajalnik in mestnik ednine pridevnikov ženskega spola na -oj (samo mojoj materi nei; pər toj bistroj vodici; vu toj votloj bükvici); mestnik ednine kazalnega zaimka ženskega spola na -oj (pər toj ‘pri tej’); veznik ka za knjižni da (Kak bi tou mogouče bilo, ka bi jaz tvoj vüjec biw?), paj za knjižni pa (Kokout je na okno skočo paj zapojo je trikrat) in ino za knjižni in, pa ([...] šteri küjan ino pečen [...]); členek zanikanja ne ima obliko z refleksom jata (nei); predlog vu ‘v’. 14 Ta e je v narečju zelo ozek in domnevno zato zapisan z grafemom i. Enak zapis je opaziti še v moškospolskem kazalnem zaimku ta: ti leipi venec (< te ʻtaʼ < ta < *tъ). 68 Poknjiženi sta poudarjena tretjeosebna sedanjiška oblika glagola biti ([...] šte- ra ravno sneja je.«) in zanikana drugoosebna množinska oblika istega glagola (Niste meli samo mene [...]), ki se v narečju glasita ge(j) ‘je’ oz. ste nej ‘niste’. V besedju ob panonizmih, npr. oča ‘oče’, nadajala ‘nadojila’, pita ‘vpraša’, ravnoč ‘ravno’, vüjec ‘materin brat’, starešina ‘poročna priča’, gostüvanci ‘svat- je’, nijala ‘pustila’ (< nehati ‘pustiti’ < *ne xajati ‘ne brigati se’ (Bezlaj 1982: 219; Snoj 2003: 441)), najdemo tudi prevzeti leksem štala (it. stalla < germ. *stalla- (Bezlaj 2005: 105)). Poknjiženo podobo imata osebni zaimek jaz in glagol peti, ki se v narečju glasita ge (< ges < jaz) in popejvati. V preostalih seniških različicah imamo še ö za e v položaju za ustničnikom in pred r (vörjete ‘verjamete’ – 133. različica); o za po naglasnem umiku naglašeni zaokroženi a (»Kok bi to mogoče bilo [...] – 135. različica); i za nenaglašeni e (Či mi vi to na verjete [...] – 139. različica); e za nenaglašeni i ([...] naj kokout na okno skouči in zapoje jen trikrat.« – 139. različica); za seniški govor neobičajni dvoglasnik ie za umično naglašeni e (siestra, piečen ‘pečen’, miene – 136., 138., 139. različica); po izgovoru zapisani f za zvočnik v pred nezvenečimi soglasniki (ofčar, ofce, f hižo, a tudi ovčar, ovce – 133. različica; ofce in ovce – 138. različi- ca); mestnik ednine samostalnikov moškega spola na -ej (< -ě) (na travnikej – 135. različica) in pridevnikov moškega spola na -om (na zelenom travniki – 133., 136. in 138. različica); pridevniško končnico -oga (prvoga, drügoga, tretjoga – 133., 136., 138. in 139. različica); členek paj ‘pa’, veznik nego ‘ampak’, množinsko go- vorjenje o odsotni spoštovani osebi (»Gje so pa tvoja mati?« – 133. različica); pa- nonizma popeivati ‘peti’ in hiža ‘hiša’. Narečni vprašalni zaimek ge ‘kje’ (< gde) se zapisuje kot gje, narečni veznik ka ‘da’ pa kot kaj. V 138. različici je z dvema grafemoma zapisan dvoglasnik ej za dolgi jat (deite in dejte, lejpi), dvoglasnik ou za dolgi o in nosni o je ponekod poknjižen (mogoče – 135. in 136. različica; to – 136. in 139. različica), dvoustnični - < -l v edninskem moškospolskem deležniku pa se zapisuje tudi z grafemom v (biv – 135., 138. in 139. različica). Zapis iz Slovenske vesi (različica 137), ki je delo Zmage Kumer in Valensa Voduška (16. 11. 1970), je primer balade z območja porabskega števanovskega govora: 1. Ovčar je paj ofce paso na zelenom travniki. 2. K‿njem je prišlo malo dejte: Vi ste pravi vüjec moj.« 3. »Kak bi tou mogouče bilo, kaj bi jaz tvoj vüjec biv?« 4. Ofčar ofce domov žene, dejte je paj za njim šlo. 5. Ofčar ofce v‿štalo zapre, dejte je paj v‿hižo šlou. 6. »Dober večer, gostüvanci, samo mojoj materi nej!« 69Jezikoslovni zapiski 29  2022  2 7. Starišina pita deite: »G(j)e ti svojo mater maš?« 8. »Tou so ravnoč mati moja, ka te beili venec ma. 9. Prvoga je porodila pri jednom šipkovom grmej, prvoga je tam püstila pri tom šipkovom grmej. 10. [...] [...] Paj ga tüdi tam püstila pri tom šipkovom grmej. 11. Drügoga je porodila pri ednoj bistroj vodici, paj ga tüdi tam püstila pri tistoj bistroj vodici, paj ga tüdi tam püstila pri tistoj bistroj vodici. 12. Mene je paj porodila pri ednoj votloj bükvici, paj me tüdi tam nihala pri toj votloj bükvici, paj me tüdi tam nihala pri toj votloj bükvici.« Za glasoslovje števanovskega govora sta ob zaokroženem ü za u (tüdi, pri toj votloj bükvici), dvoglasniku ej za stalno dolgi jat, zapisanem z dvema grafe- moma (dejte in deite, pri tom šipkovom grmej), in dvoglasniku ou za stalno dolgi o in nosni o (tou, mogouče, šlou, a tudi šlo), samoglasnikih e za polglasnik (te ‘ta’ < ta < *tъ) in i za nenaglašeni jat (starišina) značilna tudi dvoglasnik ie za staro- akutirani jat in nosni e ter novoakutirani in umično naglašeni e in polglasnik ter dvoglasnik uo za staroakutirani nosni o in novoakutirani ter sekundarno naglašeni o, ki sta v pesmi poenoglašena (npr. mene, moj, dober, moja, vodici). S f se po iz- govoru zapisuje zvočnik v v položaju pred nezvenečim soglasnikom (ofce, ofčar, a tudi ovčar), z v pa tudi dvoustnični  < -ł v edninskem moškospolskem deležniku (biv ‘bil’). V pesmi najdemo protetični v- (vüjec), onemitev nenaglašenega i (maš, ma ‘imaš, ima’; k njem ( < -i < -u)) in o v prislovu kako (kak). V oblikah in be- sedju med seniško in števanovsko različico ni bistvenih razlik, morda omenimo le končnico -ej (< -ě) (pri jednom šipkovom grmej [...] – [...] pri tom šipkovom grmej) v mestniku ednine samostalnikov moškega spola, ki se ohranja tudi v Slovenski vesi. Obsojena detomorilka Balada Obsojena detomorilka (SLP 287) je razširjena po vseh slovenskih pok- 1.8 70 rajinah. V Porabju je znana v dveh različicah z Gornjega Senika. Prvo, ki ima zaporedno številko 69 in jo navajamo v tem prispevku, sta 4. 3. 1970 zapisala Julijan Strajnar in Zmaga Kumer, drugo, z zaporedno številko 70, pa je 26. 1. 1971 zapisala Zmaga Kumer. 1. Dekla sinka porodila, vrgla ga je v‿Moravo, -ravo dekla sinka porodila, vrgla ga je v‿Mora-, Moravo. 2. Morava je bistra voda, vrgla ga je v‿Donavo, -navo, Morava je bistra voda, vrgla ga je v‿Dona-, Donavo. 3. Donava je vetna voda, vrgla ga je na su-, na suho, Donava je vetna voda, vrgla ga je na su-, na suho. 4. »Tou te prosim, lubi fantič, da naj ne bom sojena, -a, -a, tou te prosim lubi fantič, da naj ne bom soje-, sojena!« 5. »Tou ti drügo ni pomoči kot lublanske visance, -e, -e, tou ti ti drügo ni pomouči od ljubljanske visan-, visance.« 6. Visance so zaškripale, düšo je pa šatan vziew, visance so zaškripale, düšo je pa šatan, šatan vziew. Pesem je dokaj približana knjižnemu jeziku. Nekaj narečnih značilnosti naj- demo v glasovju, ü za u (drügi, düšo, toda na suho, lubi); dvoglasnik ou za stal- no dolgi o in nosni o (tou, pomouči, a tudi pomoči); za števanovski govor tipič- ni dvoglasnik ie za staroakutirani nosni e (vziew ‘vzel’); z grafemom w zapisani dvoustnični  < -l v edninskem moškospolskem deležniku (vziew) ter srednji l za palatalni ĺ (lubi, lublanske, a tudi ljubljanske). Posebnosti v besedju so panonizem dekla ‘dekle’, iz narečnega glagola visiti ‘viseti’ tvorjeni leksem visance ‘vislice’ ter iz madžarščine prevzeti leksem šatan ‘satan’ (< madž. sátán). Tudi druga seniška različica balade je precej poknjižena. V glasoslovju ima- mo ü za u (na süho, drügo, düša, toda ljubi), dvoglasnik ou za stalno dolgi o in nosni o (tou, pomouči, a tudi pomoči), z grafemom v zapisani dvoustnični  < -ł v edninskem moškospolskem deležniku (vzev ‘vzel’), v predhodni različici izpričani narečni leksemi dekla, visiti in šatan pa so poknjiženi (Dekle sinka porodila [...] – Vislice so zaškripale, düšo je pa satan vzev [...]). 71Jezikoslovni zapiski 29  2022  2 zaklJuček Z analizo narečnih prvin v porabskih družinskih baladah ugotavljamo, da tovrstno ljudsko pesemsko izročilo ni najprimernejše kot študijsko gradivo za raziskovanje narečja. Ljudska pesem, ki nastaja in živi skupaj z melodijo in ki se zaradi ustnega prenašanja lahko spreminja in poraja vedno nove različice, je »samosvoja besedno- -glasbena umetnina« (Kumer 2002: 11). Odsotnost narečnih prvin v pesniškem je- ziku pripomore k razumljivosti besedila, prav to pa pesmi omogoča njeno razširja- nje oz. prehajanje iz ene pokrajine v drugo, iz enega narečja v drugo.15 Nekatere v analizo zajete balade (npr. 248/20, 22; 252/117, 121; 286/132, 137), zapisane v po- deželskih naseljih Porabja, sicer izkazujejo tipične prekmurske glasoslovne, obli- koslovne in leksične značilnosti, kot jih poznamo iz izkustva in izsledkov znan- stvenih preučevanj gornjeseniškega in števanovskega porabskega govora,16 spet druge (npr. 248/19; 254/26; 256/A2/7; 267/B/44, 45, 46; 287/69, 70) pa prehajajo ali v nadnarečni (pokrajinski) jezik ali pa so že dokaj približane knjižnemu jeziku. Izsledki raziskave tako potrjujejo ugotovitve Tjaše Jakop (2006: 68), da je v večini primerov ljudskih pesmi bolje govoriti o njihovi pokrajinskosti kot pa narečnosti. kraJšave germ. – germansko; madž. – madžarsko; nem. – nemško; pslovan. – praslovan- sko; srvnem. – srednjevisokonemško; stcslovan. – starocerkvenoslovansko viri iN literatura Bezlaj 1976 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I: A–J, Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik – Mladinska knjiga, 1976. Bezlaj 1982 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika II: K–O, Ljubljana: SAZU, Inšti- tut za slovenski jezik – Mladinska knjiga, 1982. Bezlaj 2005 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika IV: Š–Ž, dopolnila in uredila Marko Snoj – Metka Furlan, Ljubljana: SAZU – ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik – Za- ložba ZRC, 2005. Golež Kaučič 2007a = Marjetka Golež Kaučič, Zapuščene sirote (261/A), v: Slovenske ljudske pesmi V: pripovedne pesmi 5, ur. Marjetka Golež Kaučič idr., Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU – Slovenska matica, 2007, 373. Golež Kaučič 2007b = Marjetka Golež Kaučič, Žalostna usoda treh sinov (254), v: Slovenske ljudske pesmi V: pripovedne pesmi 5, ur. Marjetka Golež Kaučič idr., Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU – Slovenska matica, 2007, 253. Golež Kaučič idr. 2007 = Marjetka Golež Kaučič – Marija Klobčar – Zmaga Kumer – Urša Šivic – Marko Terseglav, Slovenske ljudske pesmi V: pripovedne pesmi 5, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU – Slovenska matica, 2007. Jakop 2006 = Tjaša Jakop, (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi, Jezikoslovni zapiski 12.1 (2006), 51–69. Jakop 2007a = Tjaša Jakop, Dialektološke analize izbranih tipov pesmi: Mačeha in sirota (256/A1), v: Slovenske ljudske pesmi V: pripovedne pesmi 5, ur. Marjetka Golež Kaučič idr., Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU – Slovenska matica, 2007, 895–898. 15 O problematiki ugotavljanja (ne)narečnih prvin ljudskih pesmi je pisala T. Jakop (2006: 52, 54; 2007c: 24). 16 Narečnih skladenjskih značilnosti zaradi metrike in poetike same skorajda ni mogoče ugotavljati. 2 72 Jakop 2007b = Tjaša Jakop, Dialektološke analize izbranih tipov pesmi: Zapuščene sirote (261/B), v: Slovenske ljudske pesmi V: pripovedne pesmi 5, ur. Marjetka Golež Kaučič idr., Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU – Slovenska matica, 2007, 900. Jakop 2007c = Tjaša Jakop, Jezikovna podoba in narečna analiza pete knjige Slovenskih ljudskih pesmi (SLP5), v: Slovenske ljudske pesmi V: pripovedne pesmi 5, ur. Marjetka Golež Kaučič idr., Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU – Slovenska matica, 2007, 24. Klobčar 2007 = Marija Klobčar, Nezvesta gospa s tremi stražarji (267/B), v: Slovenske ljudske pesmi V: pripovedne pesmi 5, ur. Marjetka Golež Kaučič idr., Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU – Slovenska matica, 2007, 443. Kumer 2002 = Zmaga Kumer, Slovenska ljudska pesem, Ljubljana: Slovenska matica, 2002. Logar 1974 = Tine Logar, Govor Slovencev v Porabju na Madžarskem (glasoslovna skica), v: X. se- minar slovenskega jezika, literature in kulture, ur. Tine Logar, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1974, 53–57. Ramovš 1924 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II: konzonantizem, Ljublja- na: Učiteljska tiskarna, 1924. SLA 1.2 = Jožica Škofic idr., Slovenski lingvistični atlas 1: človek (telo, bolezni, družina), 2: komen- tarji, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. SLP = Golež Kaučič idr. 2007. Snoj 2003 = Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Modrijan, 2003. Terseglav 2007 = Marko Terseglav, Z roparjem omožena (Kata, Katalena), v: Slovenske ljudske pesmi V: pripovedne pesmi 5, ur. Marjetka Golež Kaučič idr., Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU – Slovenska matica, 2007, 119. Zorko 1998 = Zinka Zorko, Haloško narečje in druge dialektološke študije, Maribor: Slavistično društvo Maribor, 1998 (Zora 6). summary The dialectal image of family ballads from the Porabje region The paper presents the findings of a dialectal analysis of the Porabje family ballads pub- lished in the fifth book of Slovenske ljudske pesmi (GNI SAZU, 2007). The book en- compasses 54 types (with 857 variants) of narrative poems thematizing family destinies. In Porabje, where seven villages are inhibited by members of the Slovenian minority, eight types of family ballads, with 59 variants, were recorded. These discuss marrying a brigand and a murderer (Z roparjem omožena (248)), the death of a mother (Vdovec na ženinem grobu (252) and Zapuščene sirote (261B)), the death of sons (Žalostna usoda treh sinov (254)), the wicked stepmother and the stepchild’s grievous fate (Mačeha in sirota (256A1, 256A2, 256A3)), unfaithfulness (Nezvesta gospa s tremi stražarji (267B)), and infanticide committed by illegitimate mothers (Nevesta detomorilka (286) and Obsojena detomorilka (287)). Despite the earliest written records of the Prekmurje variants of these ballads dating back to the first halves of the 19th and 20th centuries and their first printed publications appearing at the turn of the two centuries, it was not until 1970–1972 that the Porabje family ballads were recorded. This was due to the sociopolitical tensions in the discussed geographical region. The ballads were systematically collected by the SAZU’s Institute of Musicology. By analyzing dialect elements in family ballads from the Porabje region, we discovered that this type of folk songs is not the most suitable study material for dialect research. In some ballads (e.g. 248/20, 22; 252/117, 121; 286/132, 137) we find typical Prekmurje phonological, morphological and lexical features as already known from the fieldwork and the findings based on the study of the Porabje local dialects. Other (e.g. 248/19; 254/26; 256/A2/7; 267/B/44, 45, 46; 287/69, 70) still are either moving in the direction of a (regional) supradialect or are fairly close to the literary language. Lin- guistically, the majority of folk songs are better described in terms of regional rather than dialectal features.