Primož Čučnik
Pesmi
MERJENJE NOČI II.
Ženska iz moje kosti, sled v tebi je moja sled. a spuščaš se globlje in postavljaš temne tabore, od koder uravnavaš gibanje nomadov, ustavijo se, da dobijo hrano in pijačo, pogreješ njihovo otožnost in pospremiš sonce na zahod.
ženska iz mojega rebra, mečeš največjo senco, prižigaš najmočnejšo svetlobo, za naše sanje in noči, ležiš gola in nedotaknjena, spoznal sem te, ko se je pod temnim kotom lomil žarek, ležala sva gola in razdelila ljubezen.
ženska moje kosti, iz tvojih rok sprejemam spoznanje o barvah budnosti in barvah sna. koža, kjer se božaš, je prepojena z oljem, voda, v kateri se čistiš, je morje, sol je hrana najine ljubezni in potopa.
kar sem se naučil, je prišlo od tebe. in hudo in dobro je prišlo od tebe. tekočina, prozorna in bela, je od tebe. jabolko, modrost in krči rojstva, ženska,
sled v meni je tvoja sled.
ŽELJA
Bila si zadaj, za vsakim stavkom in za vsako kretnjo, v slehernem premiku, bila si voda, na kateri sem stal kot čudež, ki je odprl morje Mojzesu in vsemu ljudstvu, bila si nit
sredine, kjer sem tekel in nisem bil sredina, če se to podre, sem vedel, je vse zaman, tudi kaplje in mera, ki jo je postavil čas. bila si v krvi očeta, ko je slišal za lepoto
in dovolil ljubezen, bila si v mesu in vinu, ko so sestavljali koščke naših usod. ker nekaj je iz radosti, nekaj pa iz groze, ptič je prazen prostor, ki ga ne seka glas.
za čas sem vedno mislil, da je podoba boga. pripravljen sem na to ločitev, ker zmeraj sanjam ton, ki neskončno izzveni. - ne bo zaman, prošnje bodo uslišane, čudež se bo ponovil.
kar vem jaz in kar veš ti, so le stopnje na poti želje. - v toplem si in hladnem, v zaprtem in odprtem - dihanju mojih oči.
L
ITERATURA
11
PISMO
Največ pesmi ne razumem, še svoje le napol in samo včasih cele. ene berem dvajsetkrat, druge sploh samo oplazim, se ne dotaknemo, redke pa so takšne, ki zasvetijo in se jih ne rešim več, ker sem zaljubljen, kratek premor ali izmišljena pozaba ne pomagata, moram se vrniti z ljubeznijo in se skrčiti na gladini razumevanja, bližine, kot pri ženski in prijatelju, ko poznaš že vse njune slabosti, a jih oprostiš že vnaprej, ker ni pomembno, ker so drugi nivoji, priznam: ne razumem poezije, čeprav me privlači in potaplja in vzdiguje, mi šepeta besede v krogih, se igra s tem, kako sem šibek in močan, kako sem pol in cel. vem pa tudi: nekaj se je prelomilo, že prvič, potem še drugič in tako naprej, vseskozi se lomi, hrsk, suh les, dolga palica iz leske, piščalka, plešem, kot ti piskaš. jaz sem zvesti poslušalec, ki te rabim, ljubezen, seštevek vseh trenutkov v praznem, molk in razdalja, se vse izteče, se ne izteče nič. in še to, kar pravi Milosz: who serves best doesn't always understand, dovolj smo daleč, ko temu rečemo ljubezen, in priznam še enkrat: sem že. še nisem, tole pišem tebi, ki se že končaš, a nama najdem vedno nov začetek, in kot v ljubezni izrečem tvojo polt. vem: treba je biti natančen, iz zaupanja, treba je misliti na vse. zmeraj več kot sebično, kaj naj rečem: pogrešam te, v tej pesmi, pogrešam te v tej sobi,
pogrešam tvoj glas. pogrešam tvoj glas. in kuijo polt dotika, samo iz ljubezni je mogoča pesem, lepota je vakuum, vakuum je popolno, popolno je krčevito in prosto, kdor najbolj služi, ne razume vedno, to zdaj prestavi daleč stran in pomaga, vse se čuti. vse miruje, vse je.