Želite, prosim?!
,,Ti. ki veliko hodiš na izle-le, napiši članek o tej stvari," mi je po telefonu pihal na du-šo urednik.
Prav. sem si mislil. Tu je turistično leto. na izlete ho-dim. slabo postrežen sem bil tudi . . .
..Boš videla, kako bo prijet-no.". sem prepričeval ženo. ..In solidno nam bodo po-stregli tam gori." Sina ni bilo treba prepričevati.
Se malo popotnice v cekar. pa hajdi pot pod noge. Ko iz-stopiš na zadnji postaji v Viž-marjih, te vodi pot skozi Gunclje in naprej skozi vasi-co, imenovano Dvor. Tu se pot dvigne v gozd in človek se lahko naužije svežine po mili volji.
Uro hoda dolga pot (s tri-letnim drobižem morda tudi dve) te pripelje v dolino in mimo gostilne Bormez. Kdo ve, kaj človeka vleče više in više. Povzpeli smo se na dru-go stran in se v bližini go-stinskega objekta nastavili soncu. Zaradi zagotovila. da je moč v ,,Slavkovem domu"
tudi obedovati. smo se brez-skrbno prcpustili toplim žar-kom. Sonce se je nagnilo že malo čez poldan, ko scm se zavedel praznega želodca.
,,Kaj boš ti, žena?"
,.Juho, krompir, telečjo pe-čenko . . ."
Pohiteli smo v prijazno so-bo in v pričakovanju postrež-be premišljevali o slabostih domačc kuhe.
..Želitc, prosim?" nas je vljuden glas zdramil iz pre-mišljcvanja.
..Najprej juho. prosim. Tri-krat."
,,Mhm . . . nimamo, zmanj-kalo."
Nekoliko manj samozavest-no sem povprašal za krompir.
..Tudi   nimamo."
Običajno sledi vprašanje: ,.Kaj pa sploh imate?"
Jaz tega nisem vprašal. Na-ročil sem osvežilno pijaeo, plačal in zapustil kraj nesreč-nega . . .  (turizma).
Spustili smo se po pobočju, pustili za seboj dolino, prc-hodili gozdno pot in pozno popoldan prišli domov. Na hitro pripravljeno kosilo nam je teknilo kot še nikoli.
Vlado KOVAČ