Gospodarske stvari. 0 petiotiziranju. (Piše Rih. Dolenec.) Primerimo rajasnjeni riačin petiotiziranja, katerega smo edino pravega imeuovali, z onim v nSlov. Narodu" (štev. 106 in 107 lan. 1.) priporočenim. — Koj prve vrste v nNarodu" popisane ,,prakse" se z našim načinom ne njemajo, ker uči pisavec v ,,Narodu", da se petiotizira z ,,izprešanimi tropinami" ; mi pa, da se n e s m e j o tropine pred petiotiziranjem nič iztisniti ali izpresati. — Res da vsak vinorejec ve, da se tropine, ako se delj casa pii miru ležati puste, segrejejo, to je, sladkor, kolikor ga je še v njih, prične kipeti, iu konečno se nastali alkohol dalje v kis ali jesih spremeni, ako je dotika s zrakom in nja gorkota nastanju kisa zadostna. Brez zadostne dotike s zrakom ostane alkohol dolgo dolgo časa nespremenjen, to se pa čisto laliko s tem doseže, da se tropine v posode ali pa jame dobro natlačijo, ter s slamo, trtnim perjem itd. in zemljo ali še bolje z ilovico zakrijejo. Meseca in meseca ostanejo tako shranjene tropine nespremenjene, to je: brez vsega cika (Essigstich), že celo pri nizki gorkoti. Ako bi se pa imelo pri potiotiziranju samo na to gledati, da se tropine ne skišejo, bogme! nobeden bi ne irnel uzroka, pri nalivanju vode kaj posebno se podvizati, že celo tam ne, kjerjse s čisto surovimi tropinami opravlja, kakor po Štajarskem, Avstrijanskem itd., kjer viuo po nemški šegi napravljajo, to je, mošt brez tropin za-se povreti puščajo. Za kraje, kjer vino bolj po italijanskem načinu napravljajo, to je, kjer mošt in tropine skupaj kipeti puščajo, to se ve da ne velja, o tem pa poznejše kaj več. Kdor hoče popolnoma pravilno petiotizirati — in v dosego izvrstnega vina za prodajo bi nobeden drugače ravnati ne smel — ta mora več znati in storiti, kakor da se .,Lialivanje vode na tropine odlašati ne sme, ampak se mora to takoj p o p r ešanji stoiiti, češ, da se sicer tropine segrejejo in skišejo, in so potem le za jezih". (,,Narod". Z dolivanjem ali petiotiziranjem ,,po prešanju" zabraniš edino le, da se ti tropine ne skišejo; takošno petiotizirano vino pa v dojbroti in dcsledno se ve da tudi v ceni močno ali ceI6 znižaš, lahko še ob vso trgovsko vrednost spraviš. V čem da to pokvarjenje obstoji, bilo je že rečeno v 43. štev. lanskega in ob kratkem v 3. štev. letošnjega nGospodarja", kjer je biati: nRobkanje*) se mora liitro vršiti, če ne, se pričae na razmaščenib jagodab razlita strojnina s zračnim kislicem vezati, in tropine zadobe potem rnjavo barvo, poznejše vino pa zopern, neprijeten duli in okus po tropinah, ravno tako kakor iz iztisnjenih tropin in vode napravljeni nvinček", nvin piccolo", ali nemški rHansel". Ta duh se ne da več iz vina spraviti, zato se mora zel6 paziti, da v vino ne pride, kar se doseže, ako se gleda na to, da ostanejo tropine vedno mokre". Ako pa tropine že med robkanjem lahko ono rujavo barvo zadobe^, ktera pomenja zoperno poznejše vino, kaj bode pa še le s tropinami, koje sedo petkrat izpreiajo, do suhega izprešajo?! — Gotovo bodo zrujavele popolnoma tako, da bodo bolj čreslu nego tropinam pndobne. Da bi se s tropinami, koje so rujave postale, petioti*) 0 tcm pisatelj v nSlov. Navodn" nič no pove. Pis. zirati ne moglo, ni rečeno, saj se še s takimi petiotizira, koje so z moštom vred 6—8 dni vrele, in katere so se pozneje tudi otisnile; ali to petiotiziianje je vse kaj druga nego pravilno, in v kratkem pridemo tudi do tega, ter bodemo o tem kaj več zvedli. Toda v krajih, kjer virio pravilno po nemškem načinu napravljajo — pustivši da mošt sam na sebi povre — to ne gre, ker se po tera ravnanju zatrosi v petiotizirano viuo ptuj, neprijeten okus iu dtih, kar je bilo že omenjeno. Po tem napačnem načinu pridobljeno viuo se tudi nigdar tako dobro prodalo ue bode, kakor bi se laliko, ako ptujega okusa in dulia v sebi ne bi imelo. (Dalje.) Telička ali bikec? Sam sem že pred mnogimi leti v gospodarskih časnikih čital, pa tudi pisal: Ako hoče gospodar teličko ali bikeca, si labko pomaga. Ko pa vprvič slišim svojega starega, blizo 701etnega vincarja leta 1856 trditi: telička bo! se nasmejem toliki njegovi gotovosti; vzroka pa mi povedati dolgo iii liotel. Enkrat ]>a, ko sva sama, nai na mojo zopetno pitanje: zakaj se tako gotovo nadja od svoje krave teličke? plašljivo reče: ,,če se od krave telička želi, naj se s polniin vimeaom k biku žeue; ce se pa bikec želi, se mora krava poprej podojiti, pomolzti, pa bo':. —¦ Na to radoveden pricakujem izteleteuja njegove krave, ktera je zares teličko storila. Do 1869. leta se nisem mogel prepričati omenjene resnice; takrat si pa za svoje posestvo troje velikili brejih krav nakupim, ktere za poredoma bikece storijo. Jaz pa hoSem teličke, ktere bi se doma v krave izredile, naše krme, postrežbe in kraja privadile. Torej zaukažem pojavne krave s polnim vimenom k biku gnati. Eno kravo je dekla zavoljo moje prazne vere, kakor je mislila, ali pa tudi iz kljubovanja, poprej pomolzla, in je zares sopet bikca storila; drugi dve kravi pa ste s polnim vimenom k biku gnane bile, in storile teličke. Po takem to ni prazna vera, marveč resnična pripomoč. Razjasnim si pa jaz to prikazen s tem le: Krava s polnim vimenom ima vse žile bolj polne in napete, ki jo tiščijo, tedaj tudi ne more iineti tako živega nagona za sparjenje, kakor ga menda ima s praznim vimenom, in se torej naravno slabeja stvar — telieka — spočne; inače pa bikec. Kdor kaj boljšega ve, pa naj pove. Fr. Jaučar. *) *) Pri tej priliki spričujemo, da od g. Jančarja, razon gospodarskih spisov, nikdar dopisa za nGospodaija" prejeli nismo, da jo toraj grda ovadba, ako dopisnik ,,od Drave" v „81. Narodu" št. 150 lan. lota sum vzbuja, da je dopis rod Negove" v 50. liatu Janskpga rGospodaija" od č. g. Jančarja samega poslan bil. Dopisnik ,,od Drave" menda ni pogledal. kdo da je v dopisu ,,od Ncgove" podpisan, ali pa misli, da mi bia'ce za nos vodimo. Vredn.