Lrtfl IV.
Celovec, 20. ielirnarja 1948
Številka 8
Zunanji minister Bildault izjavlja:
Sovjetska zveza odgovorna za cepitev
Trnjeva po! slovenske knjige
Nedavno se mi je pripetil sledeč slučaj: nekdo, ki je oči vidno potreboval ■ denarja, mi je ponudil v nakup slovensko knjigo in sicer Wolfov nemško-slovenski slovar za ceno 200 Sh. Knjiga je ogromno delo izdano skoraj pred stoletjem in je še danes drago' cen pripomoček prevajalcu in jezikoslovcu. Tudi cena je bila odgovarjajoča. Zanimalo me pa je, odkod ima gospod, ki sploh ne zna slovenščine, to knjigo. Odprl sem jo in vi« del na prvi strani žig: „Zavod sv. Stanislava v St. Vidu nad Ljubljano". B'Ho mi je jasno: ta izvod je eden izmed deset in deset tiso» čev knjig, ki jih je nemška okupacija Go" renjske in Štajerske pobrala iz javnih, cerkvenih in privatnih knjižnic, jih deloma uničila, deloma odvlekla s seboj v „Reich".
Spomnil sem se na malo obravnavo in vendar najžalostnejše poglavje v zgodovini slovenske pisane besede. Poleti in jeseni 1941. so nekvalificirani predstavniki naroda, ki je človeštvu dal toliko velikih duhov, toliko izumiteljev, ki pa je zapeljan po blazni ideji nadvrednosti prizadejal s svojo napadalnostjo toliko gorja, izseljevali slovenske intelektualce ali jih pozaprli, prepovedali govoriti slovensko, uničili slovensko šolstvo in prebivalce silili, da so se izjavljali za Nemce ali „vindišarje". Cni, ki so vsak trenutek imeli na ustih, da so „najkuHurnejši", so' napovedali uničenje kulture malemu narodu, ki v vsej zgodovini svojega obstoja ni počel drugega kot požiral krivice, trpel in garal. Uničevali so mu tisto, kar mu je najsvetejše: njegov jezik in lepo knjigo. In da je imel in da ima naš narod res lepe knjige trajno vrednosti, je dokaz v tem, da so ich ti „kulturonoscl" vozili na svoje domove in jih še danes hranijo kot realne vrednote.
Dejstvo je, da je danes po Koroškem in Štajerskem ter verjetno tudi globlje v notranjosti na tisoče slovenskih knjig, ki žde po zabojih in omarah, ne predstavljajo za sedanjega posestnika osebno nikake bibliofilske vrednosti, so pa ukradeno blago, na katerega se js skoraj pozabilo. Če se govori in razpravlja o „preseljenih osebah , katerim je omogočiti povratek v domovino ali pa človeka vredno eksistenco, potem te knjige pač v najvišji meri res zaslužijo, da se jih smatra najmanj samo za „preseljene", ker je njih sedanji položaj sličen človeku, ki so ga proti njegovi volji prisilili, presadili in zaprli.
Vem za kraj. kjer je zbrano na tisoče takih knjig na istem mestu. Leže in trohne. — Zakaj? Morda zato, ker so slovenske?
Verjetno. — Slovenski narod je pač majhen, šteje z vsemi tistimi, ki jim je življenje na rodni grudi bilo pretrdo ali prehlapčev-sko in so se izselili, — komaj dva milijona duš — in vendar so temu pritlikavcu sosedje'velikani očitali nič manj kot — šovinizem in imperializem. Pa pustimo te: prav radi teh dveh napak so bili oni dami kaznovani. — v
Slovenski narod pa ni zagrešil drugega greha, kot da je hotel še naprej govoriti, kakor mu je Bog jezik dal, in obdelovati Zemljo, katero je bil skozi stoletja gnojil s svojim znojem in s svojo krvjo.
Krvavel je braneč to svojo zemljo pred turškimi vpadi in s svojimi žrtvami branil tudi svojo oholo severno gospodo.
Ni mu ta gospoda prostovoljno dala svoje omike in kulture, katere se je kasneje Sama pokazala tako nevredna. Priboriti si jo je moral. Boriti se je moral za vsako knjigo in za vsak razred v šoli. — Kulturo so mu navsezadnje tudi priznali. Le to jim ni šlo v fačun, da je izražena v slovenščini.
Slovenski narod ima dragocena svojstva: je delaven kakor malokateri drugi, veren In globoko vdan sv. Cerkvi ter zvest. — V tem svojem zadnjem svojstvu je šel celo tako daleč, da je dovolil, da so njegovi najboljši sinovi v masah izkrvaveli ob Piavi, Tilmemtu, Soči in v Karpatih.
Jasno je, da svoje usode spričo velikih', Znogočnih. sosedov ni mogel vedno sam kro-
Zunanji minister Bidault je izjavil 13. februarja pred francosko narodno skupščino tekom zunanjepolitične debate, da se bo v kratkem vršila v Rimu konferenca med zastopniki Velike Britanije, Francije, Italije in Benelux-drzavami, kjer bodo proučevali pogoje, pod katerimi bi bilo možno vzpostaviti carinsko zvezo med temi državami.
»Za Francijo je Evropa celota«, je izjavil Bidault. »Sedanja cepitev je brezplodna.
Genera! Dwight Eisenhower je izjavil v svojem zaključnem poročilu o svojem delovanju kol glavni šef štab:? ameriške armade, katerega je- armadni, minister Kenneth Royall priobčil, da morajo Združene države biti pripravljene, da odbijejo morebitni nenaden napad z atomskim orožjem. Združene države morajo biti pripravljene, da vzdržijo vsak tak napad in sicer tako dolgo, .dokler ne bodo vsi narodi pripravljeni opustiti vsako napadalno misel.
V svojem poročilu je Eisenhower zahteval enako preiskavo vzrokov nove vojne in proučevanje možnosti, da jo preprečijo, kakor je v navadi, če se hoče dognati vzrok kakšne bolezni in najti sredstvo za njeno preprečitev. Na ta način bi lahko morebiten izbruh vojne prav tako nadzorovali kakor kakšno fizično bolezen.
General Eisenhower je nato zavzel svoje stališče do splošnega političnega položaja ter pripomnil:
Ameriški senatni odbor za odnošaje s tujino se je soglasno izrazil v korist dovolitve nakazila 5.300,000.000 dolarjev za evropski obnovitveni program za dobo enega leta, to je od prvega aprila 1948 do prvega aprila 1949. Novemu kongresu, ki bo izvoljen meseca novembra, pa bo pripadla naloga določiti obseg zneskov*za program po prvih dvanajstih mesecih.
Predsednik odbora za odnošaje s tujino senator Arthur H. Vandenberg je izjavil novinarjem, da popravki k zakonskemu načrtu predsednika Trumana ne predvidevajo znižanja zneska, katerega je ta zahteval za prvih dvanajst mesecev.
Predsednik je bil zehteval za prvih petnajst mesecev evropskega obnovitvenega
j iti. Za vse svoje žrtve za tega ali onega pa je žel le nehvaležnost.
Trnjeva je bila pot slovenskega naroda. Pesniki in pisatelji, ki so mu napisali prve slovnice in čitanke, so'-pomrli od gladu. Njihovi nasledniki so se z vso ljubeznijo zagrizli v izpopolnitev njihovih del, pa so prav tako po večini iz svojega idealizma prezgodaj končali. Njih potomci so dvignili slovensko besedo na raven, ki je enaka ravni drugih številnejših in mogočnejšh narodov. Tudi ti so svoj idealizem plačali z življenjem. Tudi tem je bilo usojeno iti isto trnjevo pot.
Ostala pa so njihova dela — knjige. In teh se je njih narod oklepal in jih ljubil kot svojo kri in kot njih očetje so tudi te šle svojo trnjevo pot.
Evropa ni samo prostor ob Sredozemskem morju, Evropa se razteza od Urala in navdaja jo krščanski in človečanski duh.« Danes je tradicijonalna evropska civilizacija zastopana samo v šestnajstih državah, ki so sprejele Marshallov načrt in ki so s svojo udeležbo pri pariških pogajanjih podale dokaz svoje neodvisnosti.
Bidault je izjavil, da je Sovjetska zveza odgovorna za cepitev Ev, ope, katere pa Francija ne more dokončno sprejeti. Posle-
»Tragediia tega veka je v tem, da se sedaj namesto prejšnjih vojnih grozot poli-. čne ideologije zaletavajo druga, v drugo. Naši tradicionalni prijatelji v Zahodni Evropi so vsepovsod v težkih razmerah in mnogi izmed njih so izpostavljeni groŽrtjam politične stranke, katere edini cilj je ustvarjati zmedo-in vstajo v- prid tuje ideologije. ^ Če bi te dežele opustile boj za ohranitev skupno podedovane svobode ter postale' žrtve totalitarizma, tedaj bi bila tudi varnost Amerike neposredno ogrožena.«
Zahodna Evropa
V Času, ko sta bila predložena dva praktična koraka k tesnejšim odnošajem v severno-zahodni Evropi, je državni minister Hector McNeil odšel na obisk v Bruselj. Izvajajoč politiko, katero je napovedal dne 22. januarja britanski zunanji minister Bevin v spodnji zbornici, je Brita-
programa, to je za dobo med prvim aprilom 1948 in prvim julijem 1949 skupno vsoto 6.800,000.000 dolarjev.
Senator Vandenberg je poleg tega izjavil, da je odbor dovolil nakazila za evropski obnovitveni program do tridesetega junija 1952 v višini, ki jo bo kongres moral določiti kasneje.
V pričakovanju nove avstrijske konference v Londonu
London, 17. februarja. Tri dni pred novo konferenco posebnih opolnomočencev za Avstrijo so dospele v London že skoro vse važnejše osebnosti, ki bodo navzoče pri poizkusu, da se najde rešitev avstrijskega vprašanja.
Ameriški visoki komisar za Avstrijo, general Keyes ter poslanik Erhardt sta prišla z Dunaja enako kot zunanji minister dr. Gruber. Iz Amerike so dospeli z ladjo »Queen Elisabeth« novi ameriški opolnomočenec Samuel Reber ter člani njegove delegacije skupno z avstrijskim poslanikom v Washingtonu, dr. Kleinwächter-jem.
Prvi razgovori zastopnikov se bodo predvidoma pričeli v petek zjutraj v palači Lancaster v Londonu, in pričakujejo, da opolnomočenci ne bodo izgubljali časa z razgovori o dnevnem redu. Na vsak način so Angleži mnenja, da je bodoče zasedanje opolnomočencev smatrati za nadaljevanje pogajanj, ki so bila prekinjena 17. decembra.
dice te cepitve, bi lahko pomenile »velikansko nesrečo«.
Bidault je poudaril: »Francoska vlada je pozdravila govor britanskega zunanjega ministra Ernesta Bevina o evropskem sodelovanju.« Francoska vlada je pripravljena voditi pogajanja z vsako evropsko državo, ki bi zavzela isto stališče glede carinske zveze. Dosedaj je francoska vlada prejela samo od' Italije izviren odgovor na takšen predlog.
iiiimiiiiiiimimiiiiiiiimiiiiiimiiimiMimuiiiiiiimiiiiniiiiniiiimiiiii
nija predložila Belgiji, Nizozemski in Luksemburgu, naj sklenejo z njo pogodbe o zavezništvu in medsebojni pomoči. Te pogodbe bi bile.podobne pogodbi, kot sta to sklenili Britanija in Francija v Dun-querkeju, za dosego tesnejših stikov med državami zahodne Evrope pa je, francoska vlada, predložila Belgiji, Nizozemski in Luksemburgu, naj bi v svojo carinsko zvezo sprejele tudi Francijo, Naravno je, 1.: podvzamejo prve korake k tesnejšim odnošajem v zahodni Evropi Britanija, Francija ter države zveze Benelux. Tc države so pripravljene dati omenjeni zvezi trdno podlago. Pri razgovorih med državami Be= neluxa v Luksemburgu smo slišali glasove, da se tem državam zdi nemogoče in nezaželjeno vztrajati pri doktrini o nevtralnosti, ki je bila za te države sicer v tradiciji in ki je teoretično tudi privlačna, pa jih v drugi svetovni vojni vendar ni mogla rešiti. Te države prav zato, ksr so spoznale, da je izjava ov nevtralnosti brez moči pred napadom, želijo, da bi jim bila z nemško mirovno pogodbo zagotovljena Varnost. V tej zadevi hočejo tudi one imeti svojo besedo in sicer v tem smislu, da bi politične določbe omenjene pogodbe ustrezale njihovim težnjam in da v gospodarskem pogledu ne bi bile oškodovane v korist Nemčije. To so njihove upravičene zahteve.
Objava sovjetskih dokumentov
»Manchester Guardian« piše, da je objava dokumentov o svojetsko-nemškem paktu iz leta 1939 izipodbodla Sovjete, da so objavili neko noto, nanašajočo se na čas in razgovore okoli Monakovega.
»Manchester Guardian« pravi: »S to objavo Sovjeti kažejo umazano darilo izza Miinchena ter leto pred njim, ko sta skušali britanska in francoska vlada pomiriti Hitlerja. Sovjeti so upravičeni to storiti. Politika Chamberlainove vlade je bila res slaba in morda celo sramotna, toda Sovjeti so pozabili, da je takrat polovica britanskega naroda tej politiki ostro nasprotovala. Oni pri objavi teh stvari niso omenili — ker bi to njihovemu namenu škodilo — kaj so takrat izjavili o tej politiki možje kot Churchill, Attlee in Lloyd George. Če v takratni britanski politiki ni bilo kaj prav, je dobro, da se to pove, pa čeprav bi nekateri starejši, ali maloštevilni državniki zato prišli v zadrego.
Je pa tudi glede tega razlika med. Britanijo in Sovjetsko zvezo in sicer razlika med demokracijo in diktaturo. Medtem ko smo mi odstranili ljudi in stranke, ki je odgovorna za Monakovo, so Sovjeti dvakrat spremenili svojo politiko, ohranili pa so svoje voditelje. Res je, da je Molotov nadomestil T hvinova, toda zakaj? Kakor vemo iz nemških dokumentov ga je nadomestil zato, da je dosegel sporazum z Nemčijo.«
Združene države potrebujejo varstvo pred nenadnim atomskim napadom
Za evropski obnovitveni program
Haj je e£oue&?
(Nekaj odlomkov iz sociologije)
Vsi odgovori na najrazličnejša vprašanja, ki jih stavlja življenje v družbi, so odvisni od tega, kako kdo pojmuje človeka. Komur je človek samo najvišje razvita žival brez nesmrtne duše, bo drugače 'gledal n. pr. na vprašanje uporabe sile v družbi ali na določanje delovnih pogojev v tovarni kot drugi, ki priznava neumrljivost človekove duše.
, VEZNI ČLEN
Človek je mejno bitje, vrv med nebom in zemljo, vezni člen, ki združuje v sebi vse različne plasti stvarstva. V človeku se dogajajo isti fizikalni in kemični pojavi kot' v rudninskem svetu, v njem se javljajo iste zakonitosti in smotrna dogajanja kot pri rastlini ali živali, človek pa ima tudi duha kot angeli in je oseba z razumom ter svobodno voljo.. Po milosti božji more postati celo deležen božjega življenja sv. Trojice. Vse te plasti pa so v človeku združene v eno samo nedeljivo enoto. Vodstvo pripada duhu. Če se polaste vodstva nižje sile (strasti), nastane v človeku, pa tudi v družbi nered.
ČLOVEK JE BIL USTVARJEN
Človek ni nastal sam od sebe, pa tudi se ni kot človek razvil iz živali, iz opice, kakor pravijo nekatere domneve. Današnja znanost označuje te teorije o razvoju človeka iz živali za pravljice. Toda tudi, če bi se kedaj posrečilo dokazati, da se je človek po telesu razvil iz živali, ni s tem še nič dokazanega. Človek nima samo telesa, ampak tudi nesmrtno dušo. Te pa od živali ni mogel dobiti, ampak jo ima neposredno od Boga.
ENKRATNA ZAMISEL BOŽJA
Posredovanje življenja otrokom pomeni neposredno sodelovanje s Stvarnikom. Tako je vsak človek enkratna zamisel Boga. Zato mora vsakdo ostati zvest samemu sebi in posnemati vzore samo v mejah sposobnosti, ki 'jih ima v sebi. Ta zvestoba samemu sebi pa predstavlja spoznanje samega sebe; ne samo vsakokratnega bolj ali manj nepopolnega stanja, marveč tudi možnosti razvoja k večji polnosti življenja. V vsakem človeku, na videz še tako neznatnem, tiče neizmerna bogastva. Treba je le imeti oko znanja in se večkrat zamisliti vase, ne pa stalno bežati pred sabo z obiskovanjem plesišč in kina, z udajanjem vinu ali kaki drugi razbrzdanosti! Resnica prijateljstva in prava ljubezen dokazujejo pravilnost te trditve. Seveda je treba mnogo dela, potrpežljivosti, obzirnosti in vztrajnosti pri odkrivanju duhovnih bogastev duše, toda uspeh je vedno zagotovljen.
POMEN DELA ZA ČLOVEKA
Odkar je človek postal suženj stroja, je postalo človeku breme, ki bi se ga najraje otresel. Toda še danes čutimo, da nas'delo napolnjuje z veseljem, kadar delamo nekaj, kar odgovarja naši nadarjenosti, našemu zanimanju.
Delo služi razvoju človekovih sposobnosti,’ rasti njegove osebnosti. Današnja specializacija v industriji ter upravni službi sili velik del ljudi v nenaravne pogoje dela. Najbolj človeku, odgovarjajoče delo danes je ostalo še kmečko delo, ki zaposli celega človeka, njegove duhovne in telesne sile, ne pa samo nekatere. Kdor je pripravljen opravljati enostransko usmerjena dela bodisi samo ročna, bodisi samo umska, mora sam skrbeti za izravnanje, da ne bo postal telesno in duhovno pohabljenec.
ROMAR
Bistvena človekova poteza je rast, postopno zorenje, romanje od nepopolnega k popolnejšemu, ki vodi mnogokrat tudi pre-ko zablod. Varno pot kažeta človeku vera in Cerkev ,vendar mora znati vsakdo to pravilno pot tudi razumsko utemeljiti in si jo osebno prisvojiti, da ne bo ob prvi preizkušnji odpovedal.
SPOŠTOVANJE RESNICE
Ker je človekovo spoznanje omejeno, je tem bolj važno, da vsakdo brezpogojno prizna vsako resnico, kjer koli se pojavi, četudi morda pri nasprotniku in čeprav utegne biti kedaj trenutno zanj neugodna-Prav tako se je treba varovati presojanja položaja z zgolj osebnega stališča in ocenjevanja z ozirom na lastno korist, kakor tudi farizejstva. Farizeji so svoja lastna naziranja skrivali za božjo avtoriteto in polagali večjo važnost na predpise o dajanju desetine tudi od kumne kot na zapoved ljubezni do bližnjega. Tudi mi se moramo varovati, da svojih časovno pogojenih naziranj in sodb ne bomo razglašali za božje, ter tako postali mnogim kamen spotike. Vse človekovo delo je bolj ali manj nepopolno, krhko, popolnost in trajnost jo samo božja lastnost.
Svetovni gospodarski položaj
Gospodarski odsek Združenih narodov je izdal poročilo o svetovnem gospodarskem položaju. Poročilo kaže, da je svet po gospodarski strani močno izgubil ravnotežje. Splošna primerjava položaja v letu 1947 z letom 1937 na prvi pogled ni tako slaba. Razlika se suče okoli 10%, v nekaterih primerih pa je'celo pozitivna. Velike razlike opazimo šele, če ši ogledamo podatke za posamezne države ali posamezne dele sveta. Za povprečnega človeka bo verjetno najbolj presenetljiva ugotovitev, da se je svetovno prebivalstvo v zadnjih desetih letih pomnožilo za 10% kljub najbolj krvavi in v zgodovini največji svetovni vojni. Toda zgodovinska izkušnja nam kaže, da so število rojstev po vsaki vojni močno dvigne. Vsekakor drži dejstvo, da je’ danes na svetu za 10% človeških bitij več, kakor jih je bilo pred desetimi leti. Če naj se obnovi življenslta raven iz leta 1937, je torej potrebna tudi za 10% višja proizvodnja. Drugo dejstvo, ki vsakomur takoj pade v oči ,je veliko nesorazmerje med zahodno poloblo ter ostalim svetom. To velja zlasti za Združene države, ki so izšle iz vojne z nepoškodovanimi industrij-
skimi ter gospodarskimi napravami ter s silno povišano proizvodnjo. Po drugi strani pa je Evropa in zlasti Nemčija danes globoko padla pod stopnjo proizvodnje iz leta' 1937. Isto velja za nekatere dele Azije, zlasti za Kitajsko in Japonsko. Posledica tega je, da Združene države, prenašajo večino bremena za kritje primanjkljaja v Evropi in v manjši meri tudi v Aziji. Evropa in Azija v sedanjih okoliščinah ne moreta plačevati tega, kar dobivata od Amerike ,ker nimata ne dobrega denarja, ne produktov, ki bi bili sprejemljivi za Združene države. Kako dolgo bodo mogle Združene države v takšnih okoliščinab prenašati to breme, je veliko vprašanje ne le v čisto finančnem pomenu, temveč tudi zato, ker bi utegnilo nadaljnje neravnovesje spraviti iz ravnotežja tudi Združene države in njihovo gospodarstvo, kar bi bilo katastrofalno za vse. Najbolj nujno in potrebno je, da svet poveča pridelovanje živil, čeprav je za obnovo prav tako težavno tudi vprašanje tekočega in pogonskega goriva, jekla in prevoznih sredstev.
Gospodarski položaj Sovjetske zveze
Ker je svetovni gospodarski pregled, ki so ga objavili Združeni narodi, zelo malo govoril o Sovjetski zvezi, se je Sovjetska zveza očividno razjezila in je prvič« predložila Združenim narodom podatke o svojem gospodarskem položaju. Ti podatki so dvomljivi in nerazumljivi, ker govorijo le o odstotkih, ne podajajo pa osnove, na podlagi katere so ti odstotki izračunani. Tako je ostala sedanja sovjetska proizvodnja uganka, zavita v misterij. Glavni namen tega poročila je, pokazati, da spada Sovjetska zveza, med države, ki jih je vojska najbolj prizadela in ki bo kmalu dosegla v svoji proizvodnji predvojno stopnjo. Druga poročila, ki prihajajo iz Sovjetske zveze, pa pravijo, da dela njeno samozvano »socialistično« gospodarstvo V večjimi napori in z večjim trpljenjem kakor gospodarstvo ostalega sveta. Nekatere sovjetske države se ne razlikujejo od težav kapitalističnega gospodarstva, čeprav je sovjetsko načrtno gospodarstvo hotelo odpraviti prav te težave za ceno uničenja vseh osebnih svoboščin. Druge težave iz-virajjc( iz narave načrtnega gospodarstva samega, kakor strašen centralizem, birokracija itd. Pripomočki, ki jih komunisti proti temu up'orabljajo ali propagirajo, kažejo, da je zveza socialističnih republik po svojih načelih in po svojem ravnanju veliko bolj kapitalistična kot katera koli druga današnja kapitalistična država-Njen kapitalizem je državni kapitalizem, ki pa ne .prinaša ljudstvu koristi, kakršne jim prinaša zasebni gospodarski sistem. Zadnje najdramatičnejše potrdilo tega dejstva je bilo seveda razvrednotenje rublja, ki je z enim zamahom zaplenilo večino zasebnega imetja ter prihrankov in ki je, kakor se je zdaj izkazalo, zmanjšalo sovjetski narodni dohodek za 57 milijard rubljev v času, ko je sovjetski proračun dosegel rekordno višino. Zaradi tega so sovjetske oblasti sprožile drastično gonjo za delo in proizvodnje. Ta gonja zahteva povišanje proizvodnje in zmanjšanje »proizvodnih stroškov. To hočejo doseči z uvedbo kapitalističnega akordnega plačilnega siste-
ma, s poostreno disciplino med delavstvom, z izboljšanjem vodstva in tehničnega ustroja dela. Glavni namen te gonje je izrecno povišanje tega, kar komunisti napadajo kot največjo kapitalistično zlorabo, to je dobička sovjetskih podjetij, za katere pravijo ,da so glavni vir blaginje sovjetskega ljudstva in moči sovjetske države. S tem vidimo posledice od Sovjetov samih priznanih pomanjkljivosti ,goljufij, ponarejanja poslovnih knjig, poneverb, potrat ter neuspehov v proizvodnji ali v porazdeljevanju. Vse to je del takozvane »samokritike«, ki dopušča kritiziranje posameznikov, ne dovoljuje pa kritiziranja osnovne gospodarske politike, ki jo vodi Kremelj. Za tem pa tiči še nekaj več. Vsa ta naglica razodeva poizkus za izpolnitev sedanje petletke v štirih letih. Ta poizkus ima obenem s poudarjanjem dobička posebni pomen. Petletka je namreč v prvi vrsti petletka za oborožitev. Sovjetska zveza pa potrebuje tudi dobiček, s katerim bi mogla pospešiti razmah sovjetske industrije.
Madžarski državni predsednik Zoltan Tildy in madžarska delegacija pod vodstvom ministrskega predsednika Lajos Dinnivesa so prispeli v torek v Moskvo, da bi tu sklenili prijateljsko pogodbo in pogodbo a vzajemni pomoči. Pozdravil jih je sovjetski zunanji minister Molotov.
Neki govornik moskovskega radia je izjavil danes, da prekaša sovjetska armada po svojem številu in bojni sili, kakor tudi opremi in vojnem vodstvu vse armade sveta. Vojne, ki jih je vodila Sovjetska armada ,so bile svete in pravične.
* '
Pri torkovi razpravi pred sodnim zborom v Zagrebu proti dvanajstim pristašem neekdanjega vodje kmečke stranke, dr-Vladimirja Mačka, ki živi sedaj v begun-
IZVIRNI GREH
Nauk o izvirnem grehu je sicer verski nauk. Toda zanimivo je, da ga poznajo v tej ali oni obliki vsi narodi in da nam postane zgodovina človeškega rodu nerazumljiva, če izvirni greh zanikamo. Tudi so vodili do uspehov doslej še vsi družbeno reformirani poskusi, ki so ta nauk zanikali (: francoski mislec Rousseau je trdil, da je človek po naravi dober, angleški mislec Hobbes, da je človek po naravi popolnoma slab in pokvarjen).
Bistvo izvirnega greha je v tem, da je bil človek nezadovoljen s svojim mestom v lestvici ustvarjenih bitij in je hotel postati Bog, to je od nikogar odvisen. Ta napuh je povzročil, da so se človekovemu duhu uprle nižje zmožnosti v njem (nagoni), kakor se je sam uprl Bogu, in odslej je razdvojenost človekova usoda. Človekova družbena narava pa je vzrok, da se ta razdvojenost in nered prenašata iz roda v rod.
Toda z grehom niso bile uničene vse odlike človekovega prostega stanja. Le razbite so, zaprašene, pomešane med rmševi-re. Naloga človekovega življenja obstoja prav' v tem, da to prvotno stanje zopet obnovi. S Kristusovim odrešenjem mu je izpolnitev te naloge tudi možna in ob ponovni združitvi duše poveličanim telesom bo ta popolnost tudi dosežena.
I	7.	■
ČLOVEKOVA DRUŽNA NARAVA
Posameznika radi smatramo za najnižji sestavni del družbe. Toda v resnici ni najmanjši del družbe posameznik, ampak zakonska družba. Od temeljne edinice namreč zahtevamo, da posreduje svoje življenje naprej. To opravlja v ci'ganizmu celica, v človeški družbi pa zakonska družba.
Človek kot tak sploh ne obstaja. Poznamo samo moža ali ženo, ki sta sicer oba osebi, vendar odražata vsak isto človeško naravo nekoliko drugače. Šele njuno medsebojno telesno in duhovno dopolnjevanje omogoča posredovanje življenja in rast kulture.
SVET V MALEM
Človek je torej svet v malem — osrednja točka, kjer so združene vse različne jalasti stvarstva v enoto. Človek ni in ne morebiti ne kamen, ne rastlina, ne žival, pa tudi ne zgolj duh, čeprav združuje vse to v sebi.
Red v sebi in v družbi more človek ohraniti le, če prizna svojo odvisnost od Stvarnika in se svobodno odloči, da se bo ravnal po božjih postavah, ki jih more razbrati iz bistva stvari ali pa jih sprejema iz razodetja.	dreš
Vrhovni sovjet je potrdil .zakon, ki prepoveduje sovjetskim državljanom poroko z inozemci.
BritansKi pa Srednjem
Vzhoda
\
Britanija je bila veliko let na Srednjem Vzhodu dominantna sila. V splošnem je bila dobrohotna. Nudila je tem državam oboroženo zaščito pred napadom* * drugih sil, katerih jarem bi bil težji. Bila je neke vrste vladarica, pa tudi osvoboditeljica. Osvobodila je Egipt, Arabijo in Irak turške nadvlade in tudi njeno posredovanje, naj Francija ne bombardira Damaska, je bilo z navdušenjem sprejeto.
Danes se je položaj spremenil. Arabski voditelji vidijo, da' se. Britanija umika ne le v Indiji in Burmi, ampak tudi v mnogo bližji Palestini. Britanski odnošaji s Srednjim Vzhodom pa so nestalni tudi zato, ker je ves tamkajšnji politični položaj nestalen. Več držav ima v nekem smislu demokratične vlade. V teh državah pa je po drugi strani velika razlika med bogatimi in revnimi sloji. Največja nevarnost za položaj Britanije na Srednjem Vzhodu je, da bi jo potisnili v tak položaj, da bi morala braniti neko stanje, ki ga sploh ni mogoče hraniti. Za Britanijo nikakor ni priporočljiva naslonitev na vladajoče oligarhije v arabskih državah. Komunizem je bistveno napredoval med socialno zanemarjenimi poljedelskimi in tovarniškimi delavci.' Komunizem seveda ne bo prinesel izboljšanja. Za britansko vlado bo najbolje” ,da prigovarja arabskim vladajočim krogom, naj uvedejo socialno reformo, ki nudi jamstvo pred komunistično nevarnostjo bodisi od znotraj bodisi od zunaj. Britanija bo ohranila svoj vpliv, če bo ljudstvo videlo v njej glavno zaveznico reformatorjev. V glavnem pa seveda zavisi britanski vpliv in moč v prekomorskih državah od njene domače produkcije. Privilegij svetovnega vodstva si je treba zaslužiti doma.
stvu v Ameriki, so predložili obtožbo, da so hrvaški vodje opozicije imeli v načrtu zaroto za odstranitev visokih jugoslovanskih voditeljev s pomočjo bacilov in strupenega plina. Kakor so baje ugotovili, je bilo v tej zaroti predvideno napeljati fosgen in druge strupene pline kakor tudi bacile legarja v konferenčne dvorane, in sicer s pomočjo prezračevalnih naprav. Tudi pri, kongresih, ki jih prirejajo elani vlade, naj bi napeljali strupeni plin v polne dvorane ljudi.
*
Izvedelo se je, da je povabil predsednik Združenih držav Amerike, Truman, gene-ralisima Stalina na obisk v Združene države, da se pogovorita in da mu da možnost govoriti v Združenih državah. Stalin, kateremu bi stavili za potovanje v Združene države na razpolago križarko, je povabilo odklonih
■*
Senator Robert Taft, vodja republikanske stranke in njen kandidat za predsedniško mesto Združenih držav, je bil do nedavnega najhujši nasprotnik Marshallovega načrta za Evropo. Sedaj pa je izjavil, da je pripravljen podpreti Marshallov načrt. To izjavo je podal senator Taft potem, ko je hotel Marshall vnesti boj za svoj načrt med širše sloje naroda.
*
Predsednik svetovne sindikalne zveze je izjavil, da bodo člani sindikalne zveze vedeli, kje stojijo, če bi hoteli v svetovni sindikalni zvezi reševati samo vprašanja, ki ugajajo Sovjetski zvezi. Svetovna sindikalna zveza naj bi pričela sedaj namreč razpravljati o Marshallovem načrtu. Izgleda, da bo prišlo zaradi ruskega zadržanja do razkola v svetovni sindikalni zvezi.
#
Predsednik češkoslovaške socia"lno-demo-kratske stranke, Tymes, je izjavil, da se bodo češkoslovaški socialni demokrati zoperstavili vsaki obliki »narodne fronte« po balkansko-vzhodnem vzorcu.
*
Holandski ministrski predsednik, Luis Bell je v svoji vladni izjavi poudaril, da bo njegova vlada pobijala komunizem s tem, da bo ojačila krščansko življensko podlago in socialno pravičnost.
*
Krščansko-demokratski člani italijanske sindikalne zveze so izjavili, da bodo koj izstopili iz te zveze, če bi se sindikalna zveza priključila »ljudski fronti«. Glavni tajnik italijanske sindikalne zveze je nato izjavil, da se zveza ne bo priključila nobeni stranki.
*
Ameriški minister za obrambo je sporočal, da bodo v Združenih državah v kratkem ustanovili civilni urad, ki bo imel nalogo, izdelati splošen načrt za organizacijo narodne civilne obrambe. Njegova pobuda temelji na priporočilih Sveta za civilno obrambo. Večino državnih in občinskih organizacij za civilno obrambo so v Ameriki po vojni namreč razpustili.
OdDCauiankih
Ko sem stal prvič na Obirju in gledal raz njegov ostri vrh — odtod tudi ime Ojstrec — to lepo koroško zemljo, se mi je zazdel kot pravi kralj Koroške. Zato stoji zapisano o njem v »Koroški SloVb-niji« (Pl. V. 1927):
»Slovenski del koroške zemlje se zdi,' da je sestavljen iz sameh velikih planot, ki so kakor viseči vrtovi postavljene druga poleg in nad drugo. Tako imamo dvoje planot v Gornjem Rožu: na eni blesti Baškega jezera svetlo oko, onstran Drave je planota, v katero je vkovan Vrbskega jezera temni smaragd. Ta terasa sega na drugi strani do pod nog starega Obirja, pokrajinskega kralja slovenske Koroške.«
Obir je neposredni stražar Železne Kaple, ki se stiska v dolino Bele med Obirjem in Peco onstran Jezerskega sedla — kraj, ki po svojem položaju tako živo spominja na gorenjski Tržič. Onstran Železne Kaple na Podjunski strani v precejšnji razdalji za zelenim, potegnjenim predgorjem, potisnjenim morda še bolj v ospredje tamošnje pokrajine stoji veličastna gora, toda brez onih smelih oblik, ki jih kaže sicer Ojstrec, zajemajoča nas bolj po svoji razsežnosti kakor slikovitosti. To je Pec a.
Ako imenujemo Obir kralja, moramo nazvati njegovo sosedo Peco — kraljico naše Koroške.
Peca je resnična kraljica po svojem sijajnem položaju kot zadnja mogočna gorska pregraja na severnem delu naše zemlje. Vse, kar omejuje našo zemljo dalje na severu, je sredogorje, ravnina, gričevje ... Sporedno s Peco, južno od nje, je druga taka zanimiva pregraja —- nekoliko nižji in ožji, vitkejši greben — Ovševe. Niti Ovševa niti Peca nista v sklenjeni verigi, nego sta dve, rekel'bi, skoro samostojni gorski gmoti, ki raseta iz gozdnate okolice brez prave zveze, kakor smo jo sicer vajeni v sklenjeni vrsti Kamniških planin ali Karavank: To se pravi: med njima in sosednjimi gorami so tako globoke in obenem široke zaseke, da jima daje ta rahla zveza Čisto svoj, zanimiv, položaj. L e-ta jih izločuje iz vrste znanin in obiskanih gor. Prav zaradi tega svojega značaja pa imata posebno privlačnost za ono vrsto gorskih potnikov, ki ljubijo mir, samoto in prijetno izpremembo. In vse to ne» najdeš le na Obirju in Ovševi, marveč predvsem na Peci. Ona ne stoji v vrsti z drugimi, ona tvori sama svojo vrsto — kraljica! Je čudakinja med gorami, kakor je SVoje vrste čudak — njen sosed, ostro-iiki, vitki poglavar Koroške.
Nad vse krasna mora biti pot iz Solčave na našo stran. Solčava z vitkim stolpom svoje cerkve je po vsej podobi naša slovenska — Sveta Kri — seveda brez ogromnega ozadja Velikega Kleka. Iz Solčave nas vede pot skozi široko in globoko usedo med Radoho in Ovševo v gorsko krajino, ki je vsa pogreznjena v gozdno tišino. Globoka, v gozd odeta useda daje tudi Radohi kakor najbližji sosedi Ovševe
Anton Koder:
dCmefaki
famm&ibai
Zgodovinska povest
10.
»Pričnite pri Gubcu in končajte pri Jeli,« je oskrbnik dvoumno svetoval.
»Preognjeni ste, Černič! Sila ni vedno dobra. Kaj hočem z Ilijem? Skoraj mi je žal, da sem vas ubogal. Izpustiti ga ne smem, ker bo naščuval ves narod proti meni.
Z zlobnim nasmehom mu je odgovoril oskrbnik: »Potem ga postavite za kmetskega kralja!«
»To je peklenska misel! Bila bi blaznost in njihova popolna poguba.«
»In naša,« je hudobno pristavil Černič.
»Odkod so vam te sodbe? Ali imate zato dokaze?« je vprašal zopet graščak.
»Jaz izpolnujem le svojo dano besedo. Isti dan, ko se bom prvič imenoval beg Černič, bom pred vas položil tri uporniške glave in zvestobo preprostega naroda!«
Graščaku so se dozdevale te besede pretirane, čeprav si jih ni mogel tolmačiti. Dalje z oskrbnikom ni govoril; sklenil pa je, da bo danes na veselici pazil na vsako malenkost.
Prireditev v Gubčevem domu je bila obsežna. Prireditelj ni štedil z denarjem. Domačini so se čudili, ker so prihajali kmetje tudi iz daljnih krajev. Vsi moški pa so fosili za klobuki zimzelen, kar sicer ni bilo v navadi. Preprosto ljudstvo se je zabavalo zunaj, vodje raznih skupin pa so
samostojen položaj. —■ Razmeroma široka je ta useda, ki ju veže in razdvaja obenem.
Na gozdnem potu, nad to usedo — Sleme — je pa toliko vrzeli, da uživaš z raznih točk najlepše razglede na Solčavske planine.
Onstran te usede so temne doline, ki vse tonejo v črnem gozdu. Kakor iz breztalne, temne globine, raste onstran glavne doline M e ž e raztegnjena mogočna masa, odeta po valovitem hrbtu v svetlo zelenje širokih planinskih trat -— stara »siva Peca«, ki pa je skoro bolj zelena kot siva. Tiha, neznana, skoro zapuščena je razvodnica med dotoki Meže in dotoki žele-zokapelske Bele.
Gori na bregu se zasveti osamljena bela cerkvica. V tem predelu naše zemlje jih je videti le malo. Sv. Jakob Mežiški je na osojni strani Koprivne, a je vendar točka polna sonca, 1066 metrov nad morjem. To je farna c'erkvica dolge, raztresene vasi. Tu bi ti zapel pesem o sveti samoti in veličastvu miru. Pozdravljen, ko-privniški Sv. Jakob. Take fare še nisem videl. Celo Sv. Trije kralji nad Vrhniko imajo nekaj hiš v bregu. Tu pa se še tistih par človeških. zgradb takorekoč skriva in potuhne. Iz objema gozda se sprosti beli zvonik svetle cerkvice, ki je kakor igračica na mali trati, za njo sta skrita
župnišče in gostilna, skorp najlepša na svetu, čeprav tako skromna.
Ko jo prvič ugledaš od ali one strani, bi jo smatral za kako zapuščeno podružnico, pa je vendar farna cerkev ko-privniška.
In na tej strani gora? Tu prebiva trdoživi slovenski rod. Neuklonjen skozi stoletja zre Peci in Obirju v obraz, odkoder in dokoder seže slovenskega jezika glas. Kajti poleg kralja Obirja se vidi tudi kraljica Peca prav od vseh krajev naše Koroške.
V skoro ravni črti priromaš do Pece. In zdaj se ji vzpneš na vrh. Ako. premotriš njeno lego, vidiš, da je smer njenega giav-nfcga grebena, če smemo to široko, valovito in visoko planoto tako imenovati, vzhod — zahod. Od glavnega grebena se proti jugu odcepi stranski greben, čigar pobočje naravno pada na dve strani v stranski dolini.
Nekoliko pod sedlom, na vzhodnem pobočju grebena, leži koča. Lepa je — in prvovrstna, pravi »planinski dom«! Od nje te vabijo vedre višave, v soncu se smejoče Pece. Višave pravim, kajti Peca ni vrh, nego majhno kraljestvo bolj ali manj položenih vrhov, med katerimi so razni kotli in kotliči, kakor da si kje na Krasu.
Že od koče pregledaš lep del slovenske, čisto posebne, svojevrstne zemlje. .Temne
so bližine in daljne kupole gora, temen kot Meže in Črne, ki je res ves črn, a še mnogo bolj znamenit po svojih svinčenih rudnikih. Saj sta Meža in Črna središči rudarskih uradov, rudokopov, topilnic in dimnikov in vsega ,kar še prinese s seboj ta črni obrat s svojim bolj ali manj veselim obeležjem. Toda vse to ni nič \ proti razgledu, iti se nudi s katerekoli višinske točke obširne Pece, nele z najvišje. Za Ovševo, našo nižjo vzporedno sosedo, ki bi jo lahko nazvali »malo Peco«, se razvrsti pred nami vsa skupina Kamniških planin.
Vse, kar vidiš s Pece, je slovenska zemlja. Mnogo je je. Vsa slovenska Podjuna se nam smeji s svojimi bujnimi polji. Na njej še govori naš rod svoje kleno narečje, najbogatejše med vsemi slovenskimi.
Peca je na našo koroško stran tako odsekana, kakor je odsekana proti dolini Tople, prav kakor Karavanke proti rožan-ski strani. Skoro navpične stene se spuščajo proti gozdom, ki krijejo do višine 1800 metrov pobočje skoro vseh slovenskih gora.
Tako" tavaš po tej samoti skoro prav do Pliberka. Postaja Pliberk Ježi bolj sredi ravnine, dočim je mesto pomaknjeno dalje proti severu, kjer se nekaj holmov približa Bistrici: brez slikovitega gradu na enem od njih si sjtoro ne moreš misliti nobene naše pokrajine.
Tu je središče naše Koroške, tu slišiš našo besedo, tu pluje do neba pesem našega srca — slovenska beseda — tu smo mi doma;
re S' Ing teza po ^ICorotanu
Leta 1644 se ‘je rodil v Nonvichu v vzhodni Angliji mož, pozneje dobro znani zdravnik Edward Browne, ki je v svojem življenju mnogo prepotoval. V svojem popotovanju je prišel .tudi v naše kraje. O njegovem potopanju se je ohranil dnevnik, iz katerega posnemamo nekaj zanimivosti, ki jih je Browne izdal v knjigi.
Brownova knjiga je izšla leta 1673. Trinajst let pozneje je izšel v Niimbergu tudi nemški prevod. Ta prevod je služil kot vir Valvazorju, ki je 1689. leta izdal svojo »Slavo vojvodine Kranjske«, kjer čestokrat navaja po cele odstavke iz Brcnvno-vega dela, zlasti pri opisovanju Ljubelja, Cerkniškega jezera in idrijskega rudnika. Prejkone je imel Valvazor v. roki tudi angleški izvirnik, ker na nekem mestu popravlja nemški prevod.
V svoji knjigi pravi pisec, da ne more potovati s poštno kočijo, ampak na konju, da se lahko ustavi, kjerkoli želi, ter krene če treba, tudi na stranske poti in steze. Pot ga je vodila z Dunaja skozi Baden, Bruck, Knittelfeld, Judenburg, Št. Vid.
»V Št. Vidu smo se ustavili (verjetno ni potoval sam, ker govori večkrat v množini — op. ur.) ter imeli priložnost pri-sostovati uprizoritvi latinske kopiedije v frančiškanskem samostanu. Bilo je v maju; višje gore je .še pokrival sneg, nižje pa so bile vse zelene, polne smrek in me-
cesnov. Vreme je bilo deževno.
Iz št. Vida smo potovali v Gospo Sveto. V tem kraju je mnogo starin; mnogo pa so jih že raznesli v druge kraje ali uničili. Na' tem polju sem videl tudi starino, o kateri toliko govorijo: vojvodski prestol (: Browne ga imenuje kraljevi stol — King-chair). Narejen je iz kamna ter sestavljen v obliki dveh naslonjačev, obrnjenih drug proti drugemu. Na treh izmed! kamnov so napisi, ki pa so gotovo starejši kot sam stol. Ob ustoličenju koroškega vojvode, pa naj si bo kralj, knez ali cesar, sedi on sam, ali pa njegov namestnik na eni strani prestola proti vzhodu, kmet pa na drugi, strani, ki je obrnjena na zapad. Med ceremonijami (obredi) se dvigne kmet ter podari knezu debelega in suhega vola. Kmet mora vzeti suhega ter vrniti debelega. Nato dobi oni, ki naj bo ustoličen, od kmeta še lahno zaušnico in s tem je ustoličenje končano. (Browne je ustoličenje slabo opisal. To je storil verjetno le po ustnem izročilu, ker se njegov opis ne ujema s poročilom opata Janeza Vetrinjskega. To tudi ni čudno, saj je od zadnjega ustoličenja pa do Brownovega prihoda h Gospe Sveti preteklo 400 let. Obenem pa se je tudi oblika obredov pri ustoličenju spremenila. ^Ernest Železni je bil IS. marca 1414. leta zadnji slovesno ustoličen ter je sedel tudi še na knežjem
kamnu. Leta 1651 pa se je zadnjič vršilo ustoličenje po zastopnikih Ferdinanda IV. na vojvodskem prestolu, kajti Leopold I. je bil leta 1660 že ustoličen v celovški deželni hiši. — Op. prevaj.)
Od Gospe Svete smo šli v Celovec, ki je sedaj glavno mesto Koroške (do 16. stol. je namreč bil Št. Vid). Trg mesta krase marmornat steber« z Marijinim kipom na vrhu, cesarjev kip, predvsem pa lep vodnjak sredi trga. Ogromen zmaj, izklesan iz enega kamna, stoji na njem, pred zmajem pa Herkul s kijem. Pravijo, da je to ' kip kmeta, ki je ubil zmaja, razsajajočega nekoč v teh krajih. Tudi to so pripeljali z Gosposvetskega polja. (Spomenik z zmajem so postavili 1636. leta. Kamen pa ni z Gospe Svete, kakor misli Browne, ampak so ga izklesali na Križni gori). Izmed nenavadnih starih običajev v teh krajih pripovedujejo tudi tegale: Če je bil človek osumljen tatvine, so ga obesili in tri za tem sodili. Če je bil kriv, so njegovo telo püstili viseti, dokler ni izginilo, v nasprotnem pa so ga sneli in ga pokopali na javne stroške ter opravili molitve za njegovo dušo (poročilo Eneja Silvija).«
Toliko iz Brownovega dnevnika, kjer govori o naših krajih. Zanimivo je da je ravno Celovec in Gospo Sveto tako podrobno opisoval, ko je sicer pri drugih v glavnem le označeval kraje, skozi katere je potoval.
bili v hiši, kjer je, bilo ozračje bolj podobno važnemu zborovanju kot narodni veselici.
Popoldne se je s popitim vinom stopnjevalo tudi veselje in tudi ljudje so bili manj previdni v svojih besedah. Guzetič in Pa-sanec sta skrbno opazovala. Pustila sta Gubcu prvo besedo. Vsekakor sta bila iz-nenadena nad tolikim obiskom, posebno še s Kranjskega. O tako obširni organizaciji nista vedela prav nič. Takorekoč za hrbti prijateljev je Gubec razprostrl svoj vpliv daleč okrog. Da sta bila užaljena, je gotovo.
Tako je bilo razpoloženje na veselici, ko je strel naznanil prihod grofa Tahyja. Pozdravil ga je Gubec in ga posadil na častno mesto. Zappredoma so vstajali možje in se mu klanjali, kar je gospodu ugajalo. Ni pa jim videl v oči, ki so' se svetile v zadržanem upöru.
»Zavidam vas za take prijatelje,« je dejal proti Gubcu, ki pa mu, je odgovoril tako, da mu je takoj uplahnilo navdušenje.
»Vaša milost! Blagor mu, kogar ti možje ljubijo in gorje onemu, ki se jim zameri!«
Ob teh besedah se je razlil po grofovem obrazu zaničljiv nasmeh. Zakril pa je zadrego in dejal:
»Preprosto ljudstvo je. podobno čredi. Če udariš vodnika, se razkropi čreda.« Sicer je hotel govoriti dvoumno, pa se mu ni posrečilo. Vsi so obnemeli ob teh besedah. Molčali so, le Guzetič se ni mogel premagati in je zinil:
»Če pride huda ura, zdivja tudi čreda.«
Preveč je povedal. Tahyju se je pričelo bolj in bolj jasniti, s kakšnim namenom je bila prirejena veselica.
V tem trenutku je vstopila Jela in padla grofu pred noge, ter ga prosila za svo-
jega očeta. Tahy pa se je zaničljivo zasmejal, se sklonil b klečeči in je pošepetal na uho nesramne besede, pa tako ,da so ga slišali tudi drugi. Guzetič je planil kakor lev, dvignil dekle in zavpil:
»Možje, kličem vas za pričo, da sodite, kako se teptajo naše pravice in naša poštenost.«
Ko je izgovoril, je z Jelo zapustil sobano. Za njim so odhajali tudi drugi in zastonj se je trudil Gubec, da bi jih zadržal. Oproščal se je grofu, pa le v besedah, kajti v resnici je mislil drugače ,saj je videl, da ima narod za seboj.
Pozno ponoči je bilo ,ko se je Tahy vračal z oskrbnikom ter. spremstvom proti domu. Tema je bila kot v rogu in zato ni nihče opazil skrivnostnih senc ob poti. Nenadoma pa je zaklel jezdec ,ki je zajezdil v vejevje, nagrmadeno na cesti. Istočasno pa je zašumelo grmovje ob poti in nešteto krepkih rok je poseglo po nočnih potnikih.
»Nikomu ne storite nič žalega! Pokazati hočemo, da nismo razbojniki! Le svojo pravico zahtevamo!« je ukazoval neki glas-»Poiščite prva dva!«
»Tu je pasjedlakec Tahy in tu je pijavka Černič,« je zaklicalo več glasov.
Takoj nato so očistili cesto vejevja in sprevod se je pomaknil proti Tahyjevemu gradu. In spet je bilo čuti ukazujoč glas:
»Deset mož naj odvede Černiča na grad, da odpre Ilijevo ječo. Mi bomo počakali tu. Če bo hotel kdo pobegniti, se bo postopalo z njim- brez milosti.
Desetorica z oskrbnikom je odšla in pol ure kasneje se je začulo veselo ukanje med goricami in množica mož je obdajala. Tlijo Gregoriča, mu vzklikala, tor obriubljala zvestobo.
Osmo poglavje
Nočni napad ni ostal brez odmeva. Gosposka je vedela kje iskati kolovodje upora in je stegnila roko po imovitejših kmetih. Ni pa zasegla najbolj sumljivih kmetov, ker so še isto noč z vsem svojim premičnim premoženjem izginili iz dežele. Le Gubec je ostal. Uvedli so tudi proti njemu preiskavo .obsodili pa so ga le na denarno kazen. To je pomnožilo sum njegovih zaveznikov. Gosposka mu nit mogla do živega, pristaši pa se ga tudi niso mogli otresti, ker so preveč rabili njegovo veljavo in njegove zlatnike.
Prvega decembra je dobil Gubec sledeče pismo :■
»V Brežicah na Kranjskem zbrani zbor vabi svojeg'a načelnika k zadnjemu in odločilnemu posvetovanju na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije z željo, da razjasni svoje dosedanje zadržanje na-pram triumviratu. V primeru da. ne pride, bomo polnomočno sklepali brez njega.«
Ulja Gregorič
V	Brežicah, kamor so se begunci umaknili ,si je Pasanec najel hišo, v kateri je odprl majhno trgovino. Tako je zakril sestanke, ki so se zadnje čase vršili pri njem. Istočasno pa so ubegli kmetje prepotovali deželo in vsepovsod vzpodbujali k splošnemu uporu.
V	noči pred praznikom se je pomikal po poti iz Stubice Gubec z nekaterimi hlapci in dvema mestnima človekoma.
»Neprijetno mi je, da vsak moj korak razlagajo napačno, da vidijo povsod le izdajo,« je dejal Gubec svojemu mestnemu spremljevalcu Igi Juriču, ki si ga je pridobil pri zadnjem obisku v Zagrebu in sta skupaj korakala pred drugimi po poti.
(Dalje prihodnjič.)
GOSPOD JANEZ
V	Zapotoku med Javornikom in Hrušico
je pred več kot osemdesetimi leti župni-koval dobri gospod Janez. Že več kot deset let je pasel pridne in nemarne, goreče in mlačne duše. Zelo vneto 'se je trudil na prižnici z zgovorno besedo, na domovih s prijaznimi obiski pri bolnikih, starih in betežnih župljanih in zakrknjenih grešnikih. Veliko je molil za telesne in duševne potrebe svojih vernikov. Nekateri so ga poslušali in ljubili kakor pokorni otroci dobrega očeta, drugi so pa godrnjali nad njegovim mnogokratnim pridiganjem o ljubezni do bližnjega. Zapotočani so kaj radi pred vsakim še tako potrebnim beračem zapirali hišna vrata. To grdo razvado je gospod Janez stalno grajal, a uspeha ni dosegel.	,
Nekega lepega pomladnega dneva so Zapotočani zagledali gospoda Janeza v zamazani obleki v kamnolomu. Ruval je kamenje, ga razbijal, drobil in tolkel. Po eno uro na dan od ponedeljka do sobote se je ubijal s tem delom, čudili so se, zmigava-li z glavo in celo mislili, da se je župniku nekoliko »zmešalo«. Župan Jernej Gruden je stopil v župnišče in vprašal oprezno gospoda, zakaj tolče kamenje, ko je .vendar tako delo le za težake.
»Že razložim v nedeljo na prižnici,« je dejal župnik kratko in odločno.
Preden je prišla nedelja, se je zgodilo, da je priromal v vas reven, bolan starec ■— berač. Hodil je od hiše do hiše. Povsod so bila vežna vrata zaklenjena, onemogel, lačen in izčrpan je prilezel v župnišče. Župnikova sestra Metka ga je peljala v kuhinjo, posadila za mizo in mu postregla s toplim čajem, sirom in belim kruhom. Revež je s težavo nekaj zavžil. Naporno je dihal in prosil za skromno ležišče na slami ali v listju. Metka ga je prijela pod pazduho in peljala v svojo sobico, mu pripravila posteljo in mu pomagala, da se je slekel in legel.
»Slabo mi je, duša dobra. Umrl bom,« je jecljal.
»Pokličem hitro župnika.«
,»Le pokličite, duša dobra.«
Gospod Janez je molil v cerkvi, ko ga je sestra obvestila o bolnem beraču. Naročil je, naj pozove cerkovnika Matevža in pripravi Vse potrebno za sv. popotnico in sv. poslednje olje.
Ko so vaščani začuli glas zvona, so se povpraševali, koga gre gospod Janez pre-videt. Ko so zvedeli, da leži v župnišču smrtno bolan starec, kateremu so zaklepali vrata, jih je za trenutek nekaj zaskelelo v duši, a kmalu so se otresli nadležne misli in govorili: »Prav in lepo je, da ga je župnik sprejel. Lažje je to storil kakor sleherni vaščan.«
Bolni starec se je spovedal, popižno in pobožno prejel sv. obhajilo in sv. poslednje olje in še tisti večer, ko so poslednji žarki zlatili gore, mimo umrl.
V	nedeljo je gospod Janez zelo nenavadno kratko pridigal. Govoril je o sveti Moniki, ki je toliko časa molila in se pokorila za svojega sina Avguština, da se je spreobrnil, postal duhovnik, škof in svetnik. Tudi on moli in se pokori za zakrknjene Zapotočane. Trdi so kot kamenje, katero dan za dnem lomi, drobi in tolče, da bi se omehčala neusmiljena srca. Pred dvemi dnevi je bil pokopan revni starec, ki je zaman na smrt bolan trkal na hišna vrata po vasi. Ali veste? kdo je vsak siromak, ki mu zapirate vrata in ne privoščite skorje kruha? Gospod Jezus je, ki vam govori: »Kar ste storili kateremu mojih najmlajših, ste meni storili. In kar niste storili kateremu mojih najmlajših, meni niste storili,« je končal.
Upal je, da bodo njegove besede in dejanja obrodila dober sad. A ostali so isti nepoboljšljivci. Stara navada-železna srajca. Ko- je čez dva dni prikrevsala nema in revna mamica s Podkraja prosjačit, so spet zaprli pred njo vežna vrata.
Tedaj je pa gospod Janez sklenil, da poprosi za drugo faro. Saj so bile razpisane kar tri. Sklenjeno, storjeno. A Zapotočani so kmalu zvedeli za župnikovo prošnjo. Dobra sestra Metka ni mogla molčati. Skrivnost je zaupala svoji prijateljici, cerkveni pevki Tinci, ta pa svoji materi. In če vedo trije, vedo vsi ljudje. Novica je prišla na uho občinskemu svetniku Preglju Juriju, ki je zahteval od župana, da skliče sejo občinskega sveta.	,
Župan je takoj ustregel Pregljevi želji, ker ga je kot birmanskega botra imel v veliki časti in vedno uvaževal njegovo teh' o besedo.
Spoštovani svetovalci so dolgo razmišljali,-podpirali glave, kadili dolge pipe, si kimali, govorili in končno sklenili, da gresta župan in Pregelj v Ljubljano prosit
škofa, da pusti gospoda Janeza še dalje za župnika v Zapotoku.
Drugi dan sta odposlanca koračila čez Hrušico v Logatec, kjer sta sedla na vlak in se odpeljala v Ljubljano. Vso pot sta preudarjala, kako bosta zastavila besedo pri škofu, da bo rodila uspeh.
Škof pa se je mudil tiste dni na birmi v Suhi Krajini. Sprejel ju je ravnatelj škofijske pisarne. Ko sta mu razložila važno zadevo, ju je potrepal po ramah in svetoval, naj Zapotočani ubogajo župnika in ne zaklepajo beračem hišnih vrat. Gospoda Janeza naj poprosijo, da umakne prošnjo in ostane v Zapotoku. Ker škof župnika zelo'čisla, bi znal ustreči njegovi prošnji in ga poslati na boljšo faro.
Župan in Pregelj sta se vrnila v Zapo-tok in poročala svetovalcem o svojem obi-
Manser Karel:
sku v škofiji. Modri občinski možje so se dolgo posvetovali. Končno se je oglasil tesar Martin Plešnar, ki je bdi dragonec v vojski na Laškem in videl precej sveta. »Možakarji, kaj pa nam preostane drugega, kakor poslušati nasvet škofije? Nikjer ne zapirajo vrat. Pa jim jih odprimo. Gospoda Janeza moramo obdržati na fari. Dobra duša je, z milo besedo nas prijema, moli in pokori se za nas. Če dobimo kakega sitnega župnika, bi naše otroke lasal in klofutal, nas pa ošteval na prižnici, na vasi in po hišah, da bo o tem govorilo de-set-fara. Zato moramo do gospoda Janeza, da ostane pri nas.«
»Tako bo prav,« se je oglasil župan. In sklenili so, da ne bodo več zapirali beračem vrat in prosili gospoda Janeza, da ostane v Zapotoku.
Ko sta župan in Pregelj sporočila župniku sklep občinskega sveta, se je smejal in dejal: »Ostanem, a pod pogojem, da nobeden Zapotočan ne zapira več beračem vrat.«
»Nihče jih ne ho več zapiral,« je slovesno izjavil župan Jernej Gruden.
In Zapotočani so držali besedo r^di ali neradi.
^O^Corolan
IBEIRAC
m
Res mu ne vem dati drugega imena. Med stotimi je bil, ki sem jih kot študent srečaval in vtisnil se mi je y spomin kakor milostna podoba.
Navaden berač, bi rekel, človek, ki je ostal ob poti, otrok v gnječi. Nihče se ne zmeni zanj, življenje vihra mimo njega in se ga komaj dotakne.
Morda' mu je bilo petdeset let, zakaj lasje so mu že siveli. Velika, mesnata spodnja ustnica mu je ob vsakem koraku poskakovala in ga delala neumnega. Desno nogo in roko je čudno metal predse. Imel je okovan čevelj, pa ne kakor navadni ljudje. Vsega je imel obitega s pločevino, zakaj z drugo nogo je zadeval obenj. Z glavo je neprenehoma majal in sline šo mu kar naprej tekle po bradi na suknjič. Zasmilil se mi je koj prvič, ko sem ga videl. Šel je čez Kranj in med velikimi strnjenimi hišami je bil tako majhen, kakor da je pravkar prišel na svet. Z nogo je tolkel po pločniku, da je odmevalo, roko metal zvito predse in sline so se mu cedile čez mesnato ustnico.
Prav nič ni spadal med ljudi. Kot da je prišel z neznanega in še neodkritega otoka. Nihče ga ni "ustavil, nihče nič vprašal. Pred izložbo je obstal in se zagledal v razstavljeno blago. Potlej je z roko obrisal slino, ki se je z roke štrenasto potegnila prav do tal in nadaljeval svojo pot.
Bilo je sončno popoldne, malo pred Veliko nočjo. Zrak mehak kakor pesem‘in v ljudeh odkrito veselje. Kakor da ni nobene skrbi.več na svetu.
Berač je s pločnika odšel na sredo ceste. Preveč je bilo ljudi pred izložbami. Vsem je bil v napoto. Gnusila se jim je slina, ki mu je venomer kapljala od brade in se kakor pajčevinasta nit od suknjiča včasih spustila prav do(tal.
Sonce je sijalo na stare strehe in berač je šel mirno svojo pot. Kakor da mu za sonce ni mar.
Počasi sem šel za njim. Zavil je v cerkev.
Tudi jaz sem šel. Cerkev je bila prazna, čudno tiha, težke gotske klopi so samevale. Berač je sedel v osmo klop, jaz v deseto. Popolnoma sama sva bila, kakor naročena za to uro. Mislim, če bi kdo prišel v tem hipu, bi se samo obrnil in odšel, zakaj midva z beračem sva se tiho pogovarjala.
Tako tiho se pogovarjajo samo prijatelji, ki se do dna poznajo. Brez besed, še misli molčijo. Srce samo je misel in beseda.
Togo je sedel v klopi, kakor da je iz klopi zrasel, kot da je del te gotske gmote, ki diši po žegnani vodi. Omaščen klobuk je položil predse in ni premaknil glave. Ravno in mimo je sedel, podoben stebra, Id so ga zidarji pozabili dovršiti.
Sonce je tipalo skozi.- visoka šiljasta okna, na katerih so stali svetniki in svetnice, sestavljeni iz vijoličastih steklenih ploščic. Žarki so, šli ravno mimo beračeve glave in se zadirali v somrak pod korom. Prijazna sončna igra mi je zmedla misli.
Vrh beračev^ glave je bil vijoličast, vijoličaste so bile tudi roke, ki so ležale na klopi, vijoličast je bil zrak pred beračem.
Nisem se mogel zmagati. Vstal sem in po prstih šel k stranskemu oltarju. Hotel sem beraču pogledati v obraz, od blizu videti njegove vijoličaste roke, ki se niso premaknile na klopi.
Zdelo se mi je, da je vijoličasta celo tišina v cerkvi, da so vijoličaste moje stopinje. *
Pred stranskim oltarjem sem se obrnil. Videl sem beraču natančno v obraz. Spodnja ustnica mu je trepetala, glava pa je še kar naprej mirovala. Zdelo se mi je čudno, saj je pri hoji neprenehoma majal z njo.
Slina, ki se mu je vlekla od ust čez brado, je bila vijoličasta. Pa še nekaj sem uzrl, kar me je najbolj zagrabilo.
Na licih sta stali dve veliki solzi kakor dva mešička. Vijoličasto sta žarela med kratkimi, resastimi kocinami.
Nisem mogel moliti. Strmel sem v ti dve solzi kakor v neznano čudo. In videl sem v njih krivico, ki je bolela; videl sem v njih dolge samotne ceste, deževne in viharne dneve, oguljene krone in trde besede in mrzle noči v šupah in v stogovih.
Vem .tedaj bi moral vstati in zavekati z beračem. Pa nisem. Moral bi vsaj z glavo udariti ob kamnite stopnice. In tudi nisem.
Vstal sem in šel tesno ob klopeh, tako tesno, da sem se dotaknil beračeve palice, ki. je visela s konca klopi
Ozrl se je vame. Tedaj sta zdrknili solzi po bradi in se zmešali s slino-
Tiho sem zaprl cerkvena vrata in tisti dan sem bil bolan.
J. Gozdar
STRAŠILO GA JE
V samotni bajti je kakor izumrlo. Ves dan sameva, le tu pa tam se kakšna miš prikrade do omare in pregleda njeno vsebino. šele zvečer dobi nekaj življenja, ko' se njen »oskrbnik« Jure vrne iz gozda.
Včeraj je prišel Jure nenavadno pozno domov. To sicer ni njegova navada, toda včeraj so nekoliko zalili. Beseda je dala besedo, kozarci so se praznili in tako je bilo že blizu enajstih, ko je Jure prikolovratil domov.
Pri odpiranju bajte se je tudi zamudil. Najprej nikakor ni mogel najti ključa, ko ga je pa končno le iztaknil prav v vrhnjem žepu, pa ni mo£el najti ključavnice. Po dolgem prerekanju s samim seboj in ko je na pomoč poklical še tristo vragov, se mu je bajto le posrečilo odpreti.
Vendar mu gre vse narobe. Ko je že po velikem trudu in s pomočjo vragov bajto odprl, pa le ni mogel najti vrat v sobo-Najprej se je z glavo zaletel ob podboj in s pomočjo novih »tristotih« je le otipal kljuko.
Duli po zatohlem mu je udaril v nos, vendar ga to ni motilo. Navajen je bil tega. Saj se niti ne spominja, kdaj so bila okna zadnjikrat odprta in kdaj je bilo pometeno po tleh. O pač, o Veliki noči, ko je bila
Liza pri njem. Od takrat je že minilo šest mpseccv. O božiču pride spet Liza in bo pospravila.
Po dolgem naporu je prišel v hišo in kar oddahnil se je. V glavi se mu je sicer nekaj vrtelo, toda kaj bi tis to ^ saj je končno že doma. In če pomisli, da je hodil celo eno uro namesto pol, mu je še bolj prijetno v svoji sobi.
»Krščen Matiček«, samo to je še utegnil reči im že je bil pod mizo. Njegova soba je imela pač to slabo lastnost, da je bila miza na sredi. Nikdar ni mislil na to, da bi jo postavil v kot, kot so jo imeli doma. Je bolj gosposko, če je na sredi. Sicer dobro ve, da je od vrat do mize tri korake, sinoči se je pa le uštel. Prvič, kar je »oskrbnik« te bajte.
Naslednjih »tristo« je poklical na pomoč, da se je pobral. Brez tuje pomoči bi šlo pač težko. Kako dobro je, če ima človek v sili zavetnike. In še toliko, vrhu vsega pa še kosmate, zelene in celo — mobilizirane. Nekoliko vojaškega duha ima Jure še v -■■'M, saj je bil v vojski »obergefreiter«, zato v sili svoje zaveznike tudi mobilizira. Seveda jih takrat ne pokliče na pomoč samo tristo ampak tristo »tavžent«. če so že mobilizirani, naj jih bo tudi dovolj.
Zlat večer se je naslonil na hribe, ki sem jih deček gledal od južne strani: kako je tam daleč, tam zad?
Tiha jezera, v temnem smrečju,
tihi topoli ob veliki cesti,
tih rod z mehko dušo, otožna pesem, vdano
oko,
o, moja deveta dežela!
Razriti grebeni gora strle v večerno nebo liki krona kralja Heroda.
Anton žužek
Ko je bil torej pokonci in je ugotvoil, da stoji na lastnih nogah, je pa vendarle izgubil orientacijo. Nikakor se ni mogel domisliti, v katerem kotu je postelja, le to se je spominjal, da nad posteljo visi petrolejka. To mora najti, saj v temi ne more biti.
»Prmej trikrat« ,se je zopet jezil na žepe in vsakega je petkrat obrnil, da je našel vžigalnik. Če bi ga pa potem kdo skrivaj opazova}, bi si pač moral predstavljati, da živi še v srednjem veku, ko so še uporabljali kamen in kresilno gobo. Pa pustimo to, saj se mu je končno le posrečilo prižgati petrolejko in izraz zadovoljstva si mu bral na obrazu.
V en kot je vrgel nahrbnik, v dragega kapo in suknjič. Sicer je imel v sobi omaro, toda ta mu še na misel ni prišla. Čez noč naj vse leži kar v kotu, saj bo zjutraj zopet pobral, ko bo šel na delo.
Vsedel se je za mizo in najraje bi kar tam zaspal. Četudi ga je premagoval spanec in ga je bolela glava, se mu je vendar oglasil želodec. Saj že od opoldne ni nič jedel, sedaj bo pa polnoči. Rad ali nerad se je privlekel do omare. Mogoče bo tamle še kaj, da mu ne bo treba kuhati. — A tega nocoj ne bo. Bo pa zjutraj vstal eno uro prej, da bo skuhal,'da bo vzel s seboj. Druge dni to naredi že zvečer. Če bo grah malo bolj trd, pa tudi nič ne de. Namočiti ga pa le mora, da bo zjutraj prej kuhan.
Po dolgem iztikanju je privlekel iz nekega kota kos kruha. Sicer je bil objeden od miši, toda kdo bi gledal na to. Tudi zaseko se mu je posrečilo najti. Preden pa je začel jesti, je namočil še grah. Drugače bi lahko pozabil. _
S težavo je prišel do mize in se lotil mrzle večerje. Ni še pojedel do polovice in ravno ko je odlomil kruh na tistem koncu, kjer ga je čez dan objedla miš, je pri mizi zaspal. — ^
*
Pok, pok. v j
Jure se je prebudil, čudno se mu je zdelo, da je za mizo in da gori luč. Pogledal je na uro. štiri!	| i
Pok, pok.. *
»Kaj za vraga poka?«’
Kakor bi kdo lomil prav drobne vejice. Zopet je vse tiho.
♦Jure ni vedel, kaj bi naredil. Ali naj gre v posteljo, ali naj kar pri mizi nadaljuje. Do šestih je še dve uri. če gre v posteljo, bo gotovo zaležal. Glava ga je še bolela in skoraj ni vedel, zakaj je ostal za mizo. Po glavi pač sklepa, da nekaj ni bilo v redu. Ni mu preveč za premišljevanje, zato se zopet nasloni na mizo, da nadaljuje s spanjem.
Pok... pok, pok!
Zopet ga tenak pok prebudi. Kaj vraga je to? Saj vlada vendar v bajti grobna tišina, zato se mu čudno zdi to lomljenje vejic. In prav tanke morajo biti. Ne more si tega razložiti.
Pok!
Sedaj mu je pa le dosti in gre do tistega kota, iz/katerega se mu zdi, da pokanje prihaja.
Zopet vse tiho. Kar jezi ga! Čaka, čaka, toda nič.
»Vrag vzemi vse skupaj«, in gre zopet nazaj za mizo.
Pok ... pok!
Od omare prihaja. Jure vstane in gre k omari. Čaka, toda zopet vse tiho. že hoče oditi, ko spet poči-
»Ne boš Kranjca«, s temi besedami odpre omaro, toda kakor zakleto. Tiho kakor prej in v omari nobenega sledu o kakšni posebni stvari.
Pok, pok! Jure se zagleda v skledo, polno namočenega grah a.
Jure ni vedel, ali bi se jezil ali smejal. Jezil bi se rad, ker ni mogel več zaspati, smejal pa zato, ker je pokal v skledi — namočeni grah.
Vendar Jure to noč ni več zaspal. Zakuril je in dal kuhati grah, zaradi katerega ni mogel spati.
Ob šestih je bil grah kuhan, seveda le
na pol...
Za dobro voHo
Prisotnostduha
Kmet: »Kaj pa delaš gori na jablani?«
Paglavec: »Jabolko je padlo na tla, pa
bi ga rad nazaj privezal.«
Sram ga je
Sodnik: »Najbolje je, če poveste resnico.«
Obtoženec: »To pa že ne! Enkrat sem jo povedal, pa mi je še danes žal.«
O TAJNIH PISAVAH
Kdaj se tajne pisave prvič pojavijo v fcgodovini človeštva, ni mogoče točno ugotoviti. Lažji je odgovor na vprašanje: kako so nastale?
Gotovo je, da sprva ni bilo nobene’ pisave, ki bi bila splošno umljiva. Pisanje je sploh bilo v tistih temnih pradavninah redka umetnost, ki so jo gojili najstarejši člani plemen ,posebno njihovi svečeniki in čarodeji. Ti so se med seboj sporazumevali s pomočjo nekakih tajnih znakov. Take tajne pisave (grško:- kryptograme) poznamo v stari zgodovini vseh narodov: pri Kaldejcih, Egipčanih in Asircih. Sčasoma so pa ti skrivni znaki, sprva samo redkim izvoljencim znani; postali skupna last večjega števila ljudem istega plemena, tako da njihovo poznavanje ni bilo več izredna last izbrancev. Zato so svečeniki izumili novo pisavo ,ki sc- jo skrbno skrivali pred množico.
Tako so nastale razne vrste skrivnih znamenj. Tako nam opisujeta Cezar (rimski vojskovodja) in Tacit (rimski zgodovinar), da so stari, galski svečeniki, imeno-' vani Druidi, poznali tajno pisavo, ki so jo skrbno izročali mlajšim. Iz nemške in sploh iz germanske zgodovine so se ohranili dokazi o skrivnih pisavah, nazvanih »Runen«. To so bili znaki, Id so jih vrezovali v palčice, ki so sestavljene tvorile besedilo poročila. V Južni Ameriki so se ohranili do današnjih dni pri gorskih prebivalcih razni načini skrivnih pisav. Stari Azteki so pisali s pomočjo vrvic; ki so jih na poseben, le maloštevilnim, zaupanja vrednim starcem znan način, zavozlavali. Po teh vozlih je prejemnik obvestila »prebral« ,kaj mu je odpošiljatelj javil. V poznejših časih se je umetnost tajnih pisav skrila v samostane in med duhovščino, vendar ni dosegla kmalu one važnosti, ki jo je zavzemala v starem veku. Starogrški vojaški pisatelj »Enej iz 4. stoletja pr. Kr. je poznal petindvajset različnih sestavov tajnih pisav. Rimski pesnik Ovidij omenja v svoji pesniški zbirki »Ljubavna umetnost« nevidno, tako imenovano »simpatično črnilo«. V eni njegovih pesmi beremo navodilo zaljubijenkam: ,»Če se pa bojite, da bi odposlanko preiskali, ji z mlekom napišite na hrbet sladke besede. Če potem
ljubimec na popisana ramena potrese oglja, bo zagledal pisavo in bral skrbno obvarovano skrivnost. Ljubezen je iznajdljiva.«
Rimljani in Grki so pa poznali še drug način, kako sporočiti tajnost oddaljenim osebam. Sužnju so prav do golega obrili glavo in mu obvestilo napisali na teme. Na to so ga, čim so mu lasje zopet >zrasli in zakrili napis, ki je bil pisan z neizbrisnim črnilom ,poslali kot živo pismo naslovniku. Ta je dal sužnja obriti in prebral na temenu napisano skrivno vest.
Prav posebno je tajna pisava cvetela v dobi zadnjih francoskih kraljev, pod tremi Ludoviki. V tej dobi neprestanih intrig, revolucij, zarot, ljubezenskih in političnih spletk se je povzpela do nezaslišane višine. Nastalo je mnogo izvrstnih šifriranih (šifro imenujemo ključ, po katerem rešimo tajno pisavo) sistemov. Tako je na primer filozof in revolucijski govornik Mi-rabeau (izg. Mirabo) sestavil sledečo kombinirano pisavo: razdelil je 25 črk (francosko abecedo) v 5 skupin po 5 členov. Na primer:
12 3 4 s v a c
1 2 e x
3 4 f 1
2
h
4 5 w b
Vsako črko je označil z dvoštevilčnim številom, kjer je desetica pomenila skupino, enojka pa mesto v skupini. Tako pomeni na primer 13 črko a, 35 črko b, 14 črko c. - Preostale številke 6, 7, 8, 9 in 0 je uporabljal, ker v njegovem sistemu niso ničesar označevale, le, da zmedejo nepoznavalca, ki bi hotel spoznati tajnost njegove pisave. Zato jih je poljubno lahko postavljal med prvih pet številk.
Prav posebno pa so razvili 'tajno pisavo v policijski službi. Potni listi, izkazi o istovetnosti in priporočilna pisma tAi časov so dokazi najbolj pretkane in ogabne »špieeljske« umetnosti. Iz oblike, lege in razvrstitve črk, okvira, iz načina pisave in okrasja na tiskovinah, z raznimi, na videz nepomembnimi znaki so poznavalci brali sporočila in važne vesti.
ZDRAVSTV 0:
fteiiaj & Repnem reßeu
• »Žepni robec« ni več kaj posrečeno ime. l'Ie pove nam namreč tistega cilja in na-öiena, za katerega je takoimenovani »žepni robec« določen. Bolje bi zadeli, če bi ta kos blaga imenovali »nosni robec«, ali ne?
Kako dolgo je že znan žepni robec? Že pred 500 leti so ga nosile odlične, visoke dame kot zanimiv in imeniten luksus. Kmalu pa je takorekoč preplavil svet. Danes spremlja vsakega kulturnega človeka jn se je že tako udomačil, da si ob njem že nič posebnega ne moremo več misliti. Tako čisto pozabljamo, da nam je včasih — celo zelo pogosto :— kaj nevaren. Zakaj neki? Spada namreč med najnevär-hejšq prenašalce bolezenskih kaii in bolehni sploh. Zakaj neki?
Tudi če smo zdravi, se nabirajo na sluznicah v našem žrelu in prav tako v nosu fazne bolezenske' kali. čeprav te bolezenske kali nas samih ne napadejo, so lahko Zelo nevarne za druge, posebno za otroke. In med temi kalmi niso le kali, ki povzro* čaj o otrokom ali odraslim prehlad ali kak nedolžen katar. Med temi kalmi so lahko tudi nevarni zločinci in sovražniki našega telesa in našega zdravja ali pa celo tudi našega življenja. Med nje spadajo povzročitelji tuberkoloze, davice, pljučnice, hri-Pe, vnetja možganske mrene, sklepnega fevmatizma, otroške ohromelosti (paralize) in še cele vrste drugih bolezni. Ugotovljeno je, da so taki povzročitelji ravno ha sluznicah nosa in žrela zdravih ljudi. Torej so čisto gotovo tudi v našem žep-hem robcu.
Vse ugodnosti za čim uspešnejši razvoj tniajo tam: toplo je, temno in vlažno v ha vitem žepnem robcu. Zato lahko dolgo brezskrbno živijo in ostanejo nevarni. Iz tega bi že lahko sklepali na nekaj posledic. človek, ki se le nekoliko zaveda, kakšno kotišče bolezenskih kali je lahko žep-hi robec, bo čim previdneje z njim ravnal. Ko uporabi bo robec skrbno zganjen zopet opravil v žep, da tisti del, ki je vlažen, ne bo prižel v dotiko z žepom ali žepno p«d-fogo. Kadar bo potegnil robec iz žepa, ga he bo javno stresal in razgrinjal. Paril bo, da se vsebina robca ne bo raznesla karu okoli.
Če že moramo pljuniti, je varneje, da Pljunemo v robec kot pa po tleh. Toda robec potem skrbno zavijmo. Mnogo ljudi Pljuje okrog sebe po tleh samo zaradi gr-
de razvade. Niso jim dovolj opomini po stenah v gostilnah, čakalnicah, vlakih: »Ne pljuvaj po tleh!« Kljub temu pljujejo po tleh in kjer koli.-če bi se le malo zavedali, koliko nesreče lahko napravi en sam tak pljunek, bi vseh teh napisov ne bilo treba. Tako pa je zaradi njihove malomarnosti in nebrižnosti nesrečnih na stotine ljudi.	’
Žepni robec ni treba, da je fin, biti pa mora snažen, opran in na soncu posušen ali vsaj z vročim likalnikom dobro zlikan. Niso redki primeri — zlasti pri nepoučenih ljudeh —, da en in isti robec uporablja obenem več oseb. Pri skupni uporabi robca zlasti grešijo starši in otroci, posebno matere. Odvadite se te neokusne' nezdrave in neprimerne navade! Majhni otroci so posebno občutljivi za vsako nalezljivo bolezen. In če se jo nalezejo, se potem čudite, od kod je prišla bolezen v hišo. Ne pomislite pa na to, da ste jo sami povzročili s svojim nespametnim ravnanjem. Zato se zavedajte nevarnosti vsi očetje, matere, vzgojiteljice in negovalke, in ne upo-
Tajnih pisav so se, kakor se dandanes, vedno posluževali ljudje, ki so morali skrivati svoja poročila. To so predvsem diplomati, trgovski verižniki in zlasti vohuni in vohunska služba. Znano je, da se vse dopisovanje poslanikov vrši s pomočjo šifrirane (tajne) pisave, ki jo prejemnik nato s posebnim ključem d e š i f-r i r a. Seveda se morajo te šifre vedno izpreminjati, ker jih sovražni vohuni sicer razrešijo in tako preberejo skrivna poročila. S pomočjo zamotanih računov je mogoče precej zanesljivo razrešiti skoraj vsako tajno pisavo. Ta »verjetnostni račun« je bil povod, da so med vojno vojaški generalni štabi neprestano menjavali šifre. Če je sovražnik izvedel za šifro, je to nasprotniku bolj škodovalo, kakor vojaška sila. Da ne bi nasprotniki dobili ključa za dešifriranje, so knjige, ki vsebujejo tajne znake ,na vojnih ladjah vedno vezane v težke svinčene platnice. Če ladji preti, da
jo bo sovražnik ujel, poveljnik ladje Ssk poskrbi, da uniči knjigo s šiframi
Preprosto sredstvo za tajno dopisovanje so črnila ,ki izginejo in se pod posebnimi pogoji spet pojavijo. Znano je, da črke, napisane s solno raztopino, čisto pobledi-jo, da.pa se zopet prikažejo, če jih namažemo s pepelom. Druga črnila se pojavijo pod vplivom sončnih žarkov ,raznih kemikalij in vročine.
Iz naše domače zgodovine je znan prt; mer tajnega dopisovanja, ki je bil tiste čase zelo razširjen. Med francosko okupacijo Kranjske in Primorja pred dobrim stoletjem so avstrijski pristaši sporočali važne vojaške stvari tako, da so besede, ki so tvorile pismo, na neopažen način označevali v raznih knjigah, ki so jih nato pošiljali osebam izven francoske Ilirije.
Seveda imamo poleg tega še mnogo drugih načinov in sredstev za sporočanje tajnih sporočil. Iznajdljivost in izpopolnitev glede tajnega sporočanja se je v zadnji vojni še izpopolnila, k čemur je zlasti pripomogel razvoj tehnike v zadnjih desetih letih.
Zmotno mnenje o živalih
O lastnostih živali se mnogokrat motimo. Navadno pravimo: pogumen kot lev. Toda v primeri z velikostjo, lev še dolgo ni tako pogumen kot na primer lisica ali pa celo krotka ovca.
Neki prirodoslovec pravi, da je oven posebno pogumna žival in da ga ni skoraj živega bitja, katerega hi se zbal in bi se mu ne zoperstavil. Ne pomišlja si napasti celo bika, če ta ogroža njegovo čredo. Svoje ovce brani proti vsakomur, tudi človeka se ne ustraši in najbolj divjega psa napodi v beg. Boj med dvema ovnoma je sila redek dogodek, toda napet in razburljiv, kadar se spopadeta dva ovna.. Navadno obleži eden izmed bojujočih se ovnov na mestu, dostikrat pa oba, ker oven je nenavadno trmasta žival in raje pogine, kakor pa da bi odnehal.
Divji prašič je izredno pogumna žival in poznavalci trdijo, da je to edina žival, ki si upa s tigrom piti iz istega studenca. Divji prašič je mnogo bolj razvpit, kakor pa-to zasluži. Niti ni tako požrešen, kakor mu prisojajo. Neki prirodoslovec pravi, da kanarček porabi razmeroma več hrane, kakor divji prašič. Pa ne samo to. Divji prašič spada med inteligentne živali in izkušnje so dokazale, da ne zaostaja
rahljajte svojega robca, da bi otroku sna-žile nos ali usta. Nikdar naj se ne zgodi, da bi že itak nevarni žepni robec še posebej slinili in brisali z njim otroka po obrazu, čeprav samo zaradi male pikice, ki jo ima otrok na nosu ali na licu.
Uporabljajmo torej žepni robec le za nos, ne v druge namene. Eni namreč brišejo z robcem prah s čevljev in vtaknejo tak prašen robec v žep, bodisi v zunanji žep suknjiča ali pa v notranji žep. Nevarnost je ista. Naj1 si še tak kavalir, zapomni si, da je to grdo in nevarno. Drugi si pa umije roke in si jih obriše z robcem ali pa isto stori otroku. Hvala lepa! Vsa nesnaga z žepnega robca se je sedaj razmazala po rokah. Tretji brišejo svoji dami in sebi sedež v parku s svojim robcem. Tudi tem hvala lepa za tako uslugo. Čeprav je bil robec morda še neuporabljen, prenesemo s prahom tudi nelnago v žep. Nesnago prenašamo tudi v torbico, v kateri branimo svoj nosni robec. V torbici je vse polno stvari, ki ji s takim robcem onesnažimo. In naj tako torbico v resnici potem nosimo kot modni okras, če ni nič drugega kot skladišče bolezni in vir najrazličnejših okuženj?
befiele „po navoeilu
V kratkem bodo ameriški poljedelci lahko uporabljali za opraševanje svojih polj posebne čebele, ki bodo »napravljene po naročilu.«
Čebele, ki nabirajo med, imajo prekratek jeziček, da bi mogle v cvetni čaši doseči nektar. In posledica tega je, da so polja, posejana z rdečo deteljo, mnogokrat nezadostno oprašena. Na podlagi novih izkustev pa bo mogoče ustvariti novo vrsto čebel z zelo dolgim jezičkom in zato bodo te čebele zelo pripravne za delo na deteljiščih.
Dve važni odkritji bosta v kratkem omogočili nastanek dvospolnih čebel na isti način, kot pridobivamo dvospolno žito.
' Prvo izmed teh dveh odkritij je neko mamilo, ki ga pridobivamo na podlagi ogljikovega oksida in omogoča samooploditev še neoplojene matice. To je prvi primer, da se je posrečilo povzročiti samooploditev v živalskem svetu. Drugo odkritje pa sloni na umetni oploditvi. Ker postane čebela po postopku na podlagi ogljikovega oksida vedno moškega spola, jo
nato združijo z njeno materjo s pomočjo umetne oploditve.
Prav tako pridobivajo tudi dvospolne
žitarice.
Treba je bilo 20 let, preden so odkrili današnje visokovredne vrste takih žitaric. Za čebele bi potrebovali mnogo manj časa, kajti medtem ko žito s težavo posejemo le dvakrat na leto, zadostuje' za nastanek novega čebeljega zaroda le 15 do 24 dni
Ta nova odkritja niso važna le za čebelarje, temveč tudi za veliko večino poljedelcev. Na primer v nekaterih ameriških državah čebele oplode in povzroče zorenje plodov pri 25 do 35 odstotkih vseh pridelkov. Pogosto raznaša veter cvetni prah, toda v mnogih primerih pa je cvetni prah pretežak in leži tako trdno na rastlini, da ga veter ne more raznesti
Strašilo
Soseda A: »Povejte, ali nimate na vrtu nobenega strašila?«
Soseda B: ,»Ni treba, sem ves dan sama na vrtu.«
mnogo za opico ali psom. Primera »prašičeva lenoba« tudi ne drži, kajti v mnogih krajih Evrope je prašič pridna in delavna žival. Bolj prav bi bilo reči, len kot mačka, kajti te so v resnici lene.
Če pravimo: neumen kot osel, gotovo nimamo prav. Navadno je osel bolj o prebrisan kot pa konj. Ako na primer osla postavimo v ograjen prostor, moramo vhod dobro zapreti ker bi sicer kaj kmalu ušel. Konj pa bo tekal ob ograji gori in doli in le redko kdaj bo našel leso ali vrata. Ako konja napadejo divje živali, potem beži, kolikor ga noge nesejo. Osel pa si poišče varen kot, kjer ima zavarovan hrbet in od tu deli udarce s kopiti-
Pravijo, da medved gode ali renči, torej hočemo reči, da je neprijazen. Pa ni res. Medved je jako ljubezniva žival, ki jo je prav lahko ukrotiti, seveda, če z njo lepo ravnaš.
Netopir je simbol (prispodoba) slepote, kar je tudi zmotno. Ta tič in miš, kakor mu pravi naš narod, izborno vidi. Nekateri prirodoslovci celo trdijo, da »vidi« z vso kožo, kajti v največji temi se zna kre-tati ter si poišče najmanjše žuželke.
Tako vidimo, da imamo dostikrat v presoji živali napačno mnenje.
Kdo Ima pr®??
Tukajšnji časopis »Volkswille« je napisal dne 5. t. m. med drugim sledeče: »Nobenega dovoljenja za potovanje v Švico in nobenih deviz pa 'ni dobil naš najboljši smučarski skakalec Sepp Bradi, ki ni samo kot edini Avstrijec kos znanju severnjakov v tej športni panogi — ampak je tudi samo sin rudarja.«
»Slovenski poročevalec« z dne 7. t. m. pa piše: »Josef Bradi ni prišel v Švico, ker mu niso dali dovoljenja za prehod avstrijske meje, predvidevajoč, da ho njegova prisotnost na olimpijadi vzbudila proteste vseh reprezentantov demokratičnih držav-«
Torej dva časopisa z isto ideologijo podajata popolnoma nasprotujoči si karakteristiki (kakor se pri njih to službeno imenuje) enega in istega Sepp-a Bradla; po »Volkswille« sodeč, je to vseh’ komunističnih simpatij vreden sin rudarja, po »Slovenskem poročevalcu« pa je tako črn, da hi že sama njegova prisotnost v St. Moritzu vzbudila proteste predstavnikov ta-kozvanih demokratičnih držav.
Mi se v tej zadevi vzdržujemo vsakega komentarja, hoteli bi samo vedeti, ali ima »Volkswille «prav, ali pa »Slovenski poročevalec«. Vsekakor se pa redko zgodi, da dva časopisa s tako ideologijo kot jo oba zastopata ,dasta tako popolnoma nasprotujoči si sodbi o eni in isti osebi. Ali je pa mogoče »Volkswille« iz nam neznanih razlogov začel sedaj gledati na Bradl-a drugače in ni bil »Slovenski poročevalec« o tem pravočasno obveščen?
Kdaj je ženska v najboljših letih?
Pravijo, da ne tedaj, če je stara osemnajst let, ne tedaj, če poje mladost iz nje in so ji lica kakor žamet in sevajo oči kakor lučke; ne tedaj, če je brhka kakor srna, dovtipna, sveža, vsa v ognju, ženska je v najboljših letih tedaj, ko je stara 35 let. Pri teh letih je trezna in razsodna. Prešle so ji vse neumne želje, neutešena hrepenenja so pri kraju, ima že svoje izkušnje, pozna ljudi in ve, koliko se je zanesti na druge in koliko nase, ne zaupa več v neko višjo in neskončno ljubezen iz oblakov, zna ceniti denar in je preudarna pri vseh stvareh. Zato je petintridesetletna ženska najboljša žena za dom in gospodinjstvo, je zmožna negovati moža in otroke in jo veže domačnost in tišina no. tranjega, družinskega mini. Pogumno sprejme križ in je Uagoslov družine.
iZa naše gospodarje
Zimsko škropllenjo sadnega drevja
Izredno milo zimsko vreme v januarju in febniarju je dalo marsikateremu sadjarju povod za razmišljanje, zakaj ne bi v tem času že škropil sadnega drevja. Pred glavnimi vigrednimi deli bo namreč tako malo časa, da navadno skoraj zmanjka časa za škropljenje sadnega drevja. In vendar je zimsko škropljenje sadnega drevja izredno važno.
Z zimskim škropljenjem pokončamo mnogoštevilne sovražnike, škodljivce sadnega drevja, ki prezimujejo na sadnem drevju. Ako ne uničimo z zimskim škropljenjem škodljivca samega, pa uničimo njegove ličinke in jajčeca. Listne uši uni-čimo z zimskim škropljenjem zlasti temeljito, ako smo preje odstranili staro lubje, nato pa drevo dobro poškropili.
Z zimskim škropljenjem uničujemo tudi razne lišaje in pa mali na sadnem drevju, s tem pa 'tudi mnogoštevilne škodljivce, ki so se zarili zaradi prezimovanja v mah in lišaj na sadnem drevju.
Zimsko škropljenje sadnega drevja je treba izvršiti o pravem času. Gotovo si marsikdo misli: .»^ko morem, sedeti” brez suknjo pred hišo, tudi za škropljenje sad-nega^ drevja nc bo prezgodaj.
Sicer je res, da je letošnje zimsko vreme tako, da je primemo za škropljenje sadnega drevja, vendar pa moramo biti vseeno previdni. Saj more kar naenkrat, preko noči, nastopiti hud mraz, ki more napraviti na sadnem drevju, ki smo ga škropili, velikansko škodo. Dokler torej vreme ni zanesljivo, odložimo še nekaj časa zimsko škropljenje.
Ker pa je v vigredi navadno zelo malo časa, pripravimo že sedaj vse potrebno orodje in vsa potrebna škropiva, da moremo takoj začeti s škropljenjem, ko bo vreme primemo.
ŠKROPIVA
Gotovo bo vsakega zanimalo, kakšna sredstva za zatiranje in uničevanje sadnih škodljivcev bomo imeli letos na razpolago za zimsko škropljenje. Vsi bi gotovo želeli ,da bi imeli zadostne količine neo-dendrina. Žal pa teh sredstev letos še nimamo, ali pa v zelo omejeni količini. Razna nova sredstva, ki jih zadnje čase ponujajo na' trgu, pa še niso dovolj poznana in po kmetovalcih preizkušena, da hi mogli imeti sadjarji popolno zaupanje v njihovo vrednost in učinkovitost.
Pri vseh teh sredstvih je eden glavnih pogojev, da jih pred uporabo resnično temeljito premešamo. Pa tudi letos je veliko vprašanje, ali se bo pravočasno posrečilo dobiti zadostne količine raztopin mineralnih olj in karbolineja.
Bo pa gotovo v zadostni količini na razpolago žvepleno apno in žvepleno-barije-vi preparati. Vse žveplene preparate moremo brez nadaljnega uporabiti za zimsko škropljenje in proti vsem škodljivcem, ki jih hočemo z zimskim škropljenjem uničiti.
Žveplenoapnene brozge uporabljamo v 8 do 25 odstotni raztopini, žvepleno bari-jeve preparate (to je: eprotiohar, atetra-bar in sulfbarit) pa uporabljamo le v petodstotni in ne v triodstotni raztopini, kakor so jo večkrat v prejšnjih letih uporabljali.
Za polletno škropljenje sadnega drevja vzamemo seveda le eno, do največ triodstotno raztopino žvepleno apnene brozge in le enoodstotno raztopino žveplenobari-jevih preparatov.
Drevesne karbolineje uporabljamo za zimsko škropljenje v deset do 12 odstotni raztopini, neodendrin, dobal in arbodino-vo rdečilo pa v petodstotni raztopini.
KAKO ŠKROPIMO?
Način zimskega škropljenja je splošno znan. Pri tem ne smemo nikakor pozabiti da moramo drevo popolnoma oprati in ne samo od zgoraj površno poškropiti, še preje pa odstranimo vse suhe skorje lubja, mah in lišaj ter suhe drevesne plodove, ki so ostali na drevesu mogoče še od jeseni, ker so v teh plodovih navadno klice raznih sadnih bolezni.
Vse te odpadite pa ne pustimo ležati pod
drevjem, tudi jih ne vržemo na gnojišče ali kompost, ampak jih sežgemo in tako uničimo neštevilne sadne škodljivce.
Ako jeseni nismo prekopali zemlje pod drevesno krono, napravimo to sedaj. Pri tem nam morajo zelo mnogo koristiti kokoši, ki jih moramo privabiti pod drevje. Kokoši poberejo namreč iz zrahljane zemlje ogrce, polžke, razne strune in ličinke
in.	s tem pomagajo uničiti razne škodljivce sadnega drevja in sadja.
Rahljanje zemlje je posebno še priporočljivo in potrebno pri onih sadnih drevesih, ki so jih preteklo leto zelo napadli razni sadni škodljivci. Zelo priporočljivo
je,	da pri tem istočasno trosimo tudi apno in sicer do 50 kg na 100 kvadratnih metrov površine,,
Končno si zapomnimo ,da sadnega drevja ne smemo škropiti pri zelo velikem mrazu .nadalje neposredno po dežju ali ko so drevesne vejice še vlažne, rosne. Ravno tako ne škropimo sadnega drevja neposredno pred bližajočim se dežjem in pa pri vetrovnem vremenu.
Količino škropiva določimo najlažje po velikosti drevesa oziroma po debelini drevesnega debla. Pri tem računamo, da potrebujemo za drevo, pri katerem ima deblo obseg 20 cm, tri litre škropiva. Za drevo z obsegom debla 50 cm rabimo 15 litrov, za drevo z obsegom 80 cm rabimo 80 litrov, za drevo z obsegom 100 cm rabimo 40 litrov, za drevo za obsegom 130 cm rabimo 55 litrov in za drevo z obsegom 135 cm potrebujemo 65 litrov škropiva.
lof m petrolej
Pod imenom petrolej razumemo večkrat v navadnem življenju le samo ono smrdljivo tekočino, ki jo uporabljajo za razsvetljavo tam, kjer ni električnega toka.
Pod imenom petrolej pa razumemo v širšem smislu ono tekočino, ki je nastala v pradavnih časih zgodovine naše zemlje 'iz razpadlih oziroma pokopanih organskih snovi, torej iz rastlin in živali
To tekočino, ki jo imenujemo tudi nafta ali zemeljsko olje, črpajo s posebnimi pripravami iz zemlje, jo primerno čistijo (rafinirajo) in. je nato njena uporaba tako mnogovrstna, da si danes normalnega življenja brez nafte in njenih proizvodov skoraj ne moremo predstavljati Za razsvetljavo, za pogon najraznovrstnejših motorjev, za mazanje strojev, za lepotične in zdravstvene namene in še povsod drugje v življenju srečavamo nafto v tej ali oni obliki.
Uporaba nafte ali petroleja se je še prav posebej razširila in zelo povečala z razvojem letalstva in z motorizacijo prometa.'
Ker je uporaba nafte danes tako mnogovrstna, je tudi izredno važno, kdo razpolaga z vrelci petroleja. Odkar je postal petrolej tako mnogovrstno uporabna surovina, gre boj za lastništvo petrolejskih vrelcev. Zato ni brez razloga trditev, da se vseh vrelcev drži kri in da so vse vojne zadnjega časa bile le v eni ali drugi obliki prikrit boj za lastništvo petrolejskih vrelcev.
Zaloge nafte v zemlji pa niso neizčrpne. Ako ne bodo našli novih petrolejskih vrel-cev, računajo, da bodo že v prihodnjih dvajsetih letih — ali pa tudi že preje — izčrpali zaloge petroleja v zemlji. Saj cenijo zaloge nafte v vseh znanih ležiščih cele zemlje'na približno 4 milijarde ton. Samo lansko leto pa so izčrpali iz ležišč nafte okoli 400 milijonov ton te dragocene, četudi smrdljive tekočine.
Po sedanjih podatkih so zaloge nafte na svetu takole razdeljene:
Dežela	milijoni ton		%vse nafte
Evropa	742.1	18.3
Albanija	1.0	0.0
Francija	1.3	0.0
Nemčija	2.3	0.0
Poljska	69.0	1.7
Romunija	113.1	2.8
Sovjetska zveza	550.7	13.5
ostale države	3.8	0.3
Azija	910.6	22-4
Borneo (angl.)'	3.6	0.1
Indonezija (holand.)	138.0	3.4
Indija	12.5	0.3
Iran	299.0	7.3
Irak	395.0	9.7
Japonska	59.5	1.5
ostale države	3.0	0-1
Afrika	3.5	0.1
Egipt	2.3	0,1
ostale države	1-2	0.0
Amerika	2.408.9	59.2
Argentina	11.1	0.3
Ekvador	1.0	0.0
Dežela	milijoni ton	%V3Q nafte
Kanada	1.2	0.0
Kolumbija	50.3	.1.2
Mehika	49.3	1.2
Peru	15.7	0.4
Trinidad	11.9	0.3
U. S. A.	2.029.3	49.9
Venezuela	235.1	5.8
Vsa z e m 1j	a	4.066.0	100.0
Ako pregledujemo prednje številke, nam ho bolj razumljivo, zakaj se Združene države ameriške, ki imajo sicer skoraj 50% vseh petrolejskih ležišč v svoji državi, in zakaj se istočasno Sovjetska zveza, ki pa ima z Romunijo in Poljsko komaj 20% vseh petrolejskih virov, razumljivo nam ho torej, zakaj se ti dve velesili tako zanimata za Iran, za Irak in za Arabijo.
V zvezi s prednjimi številkami, ki nam povedo, kje so ležišča petroleja, so pa zelo zanimive tudi številke, Id nam povedo, koliko so po celem svetu pridobili petroleja leta 1938 (pred vojno), koliko leta 1946 in koliko lansko leto. Vse številke so v tisoč tonah. Ako pripišemo torek vsaki naslednjih številk še tri ničle, dobimo število ton pridobljene nafte.
Država	1947	1946	1938
U. S. A.	250.000	234.215	164.066
Venezuela	63.000	56.700	28.890
Sovj. zveza	26.000	22.800	29.700
Iran	19.000	19.497	10.359
Saudi-Arabija	12.000	8.200	67
Mehika	7.200	7.040	5.460
Irak	4.700	4.700	4.364
Romunija	3.800	4.193	6.610
Kolumbija	3.500	3.189	3.127
Argentina	3.800 /	2.976	2.443
Trinidad	2.900	2.890	2.456
Kuwait	2.700	800	—
Borneo (angl.)	i 1.850	300	864
Peru	1.700	1.663	2.096
Egipt	1.300	1.280	223
Bahrein otoki	1.100	1.100	1.137
Kanada	850	980	864
Avstrija	760	846	57
Indija (holand.) 700		300	7.394
Madžarska	600	♦ 685	37
Nemčija .	575	642	552
Ekvador	300	307	309
ostale dežele	1.300	1.150	2.514
Skupno	410.135	376.452	273.583
Iz prednjih številk vidimo, da so v nekaterih državah lansko leto pridobili velike količine nafte, medtem ko pred vojno proizvodnja nafte v teh deželah -še ni bila velika. Tako na pr. v Avstriji, v Saudijevi Arabiji, v Kuwaitu in v Egiptu. (Pripominjamo, da je Kuwait v Arabiji, Bahrein otoki pa so v Perzijskem zalivu ob Ara-biji.) v
Te številke nam pa tudi povedo, da pridobivajo Združene ameriške države same več kot. 60% vse svetbvne proizvodnje nafte. Venezuela, ki je bila leta 1938 še tik za Sovjetsko zvezo na tretjem mestu, je bila lansko leto med vsemi državami sveta že na drugem mestu, saj je svojo proizvodnjo, nafte več kot podvojila.
Sovjetska zveza je sicer lansko leto pridobila več nafte kot v letu 1946, vendar pa še ni dosegla proizvodnje v predvojnem letu 1938. Upravičeno moramo zato verjeti poročilom, da petrolejski vrelci ob 'črnem morju, v Bakuju in Batumu, pojemajo.
JANEZ JALEN:
38.
»Volkuna so strgali volkovi,« je zamišljeno ponovil Marko za Ančko in ji pokazal gradanico, pribito nad posteljo, in je vedela, kako hudo mu je za psom, in je molčala. Marko pa je v spomin Volkunu pristavil: »Zvest prijatelj mi je bil, življenje je dal zame. Pa tudi .vaš Koca kaže, da bo dober pes. Ali še veš, kako nama je bilo o svetem Klemenu, ko ga je ata pripeljal, lepo?«
»Vem, Marko.«
»Vzel bi Kočo, pa čemu mi bo pes?«
»Jarce bosta pasla.«
»Ančka! Marko ne bo več pasel jarcev.«
»Kaj boš pa začel?« Strmela je vanj. Tako čuden se ji je zdel.
Marko pa je spet malo pomolčal in šele potem povedal: »Poskusil bom dobiti službo vozarja. Ko bi pa Rozalke in Manice ne bilo, bi odšel po svetu tako daleč, da bi no znal več nazaj.«
Ančka pa mu jc očitala: »Marko! Kaj me nimaš nič več rad?« Kar misliti si ni mogla, da bi Marka nikoli več ne. videla..
Marko je očitek prav razumel: »Saj prav zato bi šel, Ančka, ker te imam preveč rad.«
Ko je pa Ančka odšla in je Marko ostal sam, si je priznal, da bi ne mogel.oditi po svetu, čeprav bi ne imel sestra, prav zato ne, ker ima Ančko preveč rad, čeprav bo žena dragega.
Ančka je vse natančno povedala mami, kako jc oprav jia pri Marku. In čudno. Ta» krat se je prvič.Podlipnici primerilo, da je
čutila z Ančko, ne kakor s hčerjo, kakor s prijateljico: »Ančka! Moj Cena in tvoj Marko, oba sta prestala hudo preizkušnjo. Ti že še poi^m, kakšno. Oba sta tako dobra, da ju človek mora imeti rad. Medve, Ančka, ju spet sprijazniva. In potem nam bo tako lepo —« Podlipnici se je milo storilo.
»O, mama!«
še isti dan je Podlipnica pregovorila Manico, da je peljala Kočo k Primoževim. Marko psa ni mogel vrniti, že zavoljo Manice ne, da bi laže pozabila Volkuna.
*
V Rebri so se razpuščale kurjice in marsikateri vrtinec resja se je že razcvetel. Z abrankov na leščevju se je že kadil cvetni prah in vrba je poganjala mucike. Po Pečeh so se spet vzpenjale koze, za plotom so zablejali jarci.
Marko je pogledal, kako se suši koža volka, ki se mu je bil v mrazu ujel v jamo, in se spomnil, da mora zaradi živine za-mostiti in zasekati jamo na Gojzdecu. Vzel je sekiro in odšel na Reber kar skozi leso pri Vrbankovem čebelnjaku.
Miren, sončen dan je bil; brez vetra. Na klopici pri bečelnjaku so sedeli Vrha» nek, Jok, Tomaž in Mežkov Joža, se greli in kadili, se pogovorjali in gledali bečele, ki so že pridno nosile obnožnino.
»Marko! Sem pridi, da se pogovorimo«, je poklical Marka konjar Tomaž.
Hrust mu je pritekel naproti in še potem, ko je Marko prisedel, grizel njegovo roko in se igral z njo.
In je povedal Tomaž, da ne bo več pasel konj, da se je naveličal in da mu jih tudi treba več ni:	»Pa sem premišljal,
komu bi jih izroč5!? Marko! Ko bi bil ti kirasir in jaz tvoj polkovuik, bi ti dal za
tvoj pojezd v Tržič medaljo. Ker pa ti nisi kirasir in jaz še manj polkovnik, ti ponudim, da te vsaj malo odlikujem: Pasi za mano konje.«
Marko pa se ni maral izdati in se je izgovarjal: »Žorga bo hud.«
»Boštjan ni za h konjem. Naj le z voli mulca naprej.«
»Saj Podrobar, srenjski župan, ne bi dovolil, ko me ne mara.«
»Nima Podrobar vse besede, če jaz rečem, da drugače ne zdravim konj, ga bodo kmetje hitro prevpili.«
Marko ni vedel nobenega izgovora več in je molčal. Mežkov Joža ni mogel umeti, kako da Marko noče zameniti ovčarja s konjarjem:	»Zakaj še pomišljaš? Si se
mar res tako navezal na Podlipnikove jarce? Verjemi, da se bo še Ančki dobro zdelo, če prevzameš konje.«
Marko ni mogel več prikrivati: »Nisem* se navezal na jarce in bi koj prevzel konje» Pa — ne bom več pasel.«
,»Kaj?« so se mu začudili.
»Lenček iz Vrbe mi je že obljubil, da me vzame za vozarja, če si ne premislim-In jaz se ne bom premislil.«
»Krajcpataljon!« se je razveselil Tomaž. »Še bolj prav, Marko. Med pastirji je konjar najvišja šarža, med vozarji pa lahko avanziraš do svojih konj in do svojega voza.« Konje je nato prepustil Mežkovemu Jožu, ki jih je bil noro vesel, ker se je spomnil, da se bo kot konjar pred pustom lahko oženil s Frčejevo Rezko. Koj ji je šel pravit. Prav zato ga je tudi Tomaž določil za konjarja, da še on, Tomaž, malo pripomore k Joževi in, Rezkini sreči, za katero se je Bajtnikova Mica toliko trudila: »Pa naj bosta srečna ta dva. če ni-. .v. znria. biti midva z L,-c.c.
Marko je prijel Hrusta za uho, da je pes zarenčal in se naredil, kakor hi se biL razhudil: .»Jok! Pri Podlipniku pa ti vprašaj za trop. Oba sta dobrih rok, on in ona. In letos imaš ti najboljšega psa in ga boš ša dolgo imel, ko Volkuna ni več.«
»Bom povprašal, če res ne misliš ti več pasti.«
»Res ne.«
Med resjem in kurjicami je šel Marko preko Rebri. Vrbanek je s prstom pokazal za njim in se zvito nasmejal: »Ne vem, ali Marko ne ve,. da sta Podlipnica in Lenčkovica sestri in Podlipnik in Lenček kakor eden. Vozar bo, vozar, Marko. Samo čigav, se bosta pa šele najprej dedca dogovorila, Cena in Lenček. In jaz mislim, da bo Marko vozil s Podlipnikovimi konji, ne z Lenčkovimi.«
»Skoraj ne morem verjeti,« je podvomil Tomaž.
»Na svetu je vse mogoče,« je pristavil Jok in odšel k Podlipniku.
*
Po vrtovih in po sečah se je razcvetel podlesek, modri dolinski in beli gorski, kakor bi še roža vedela, da si v vaseh 'pod Pečmi segata v roko polje in planina.
Bečele so tisto pomlad nekaj obolele. Kuharjev Tonej jim je skuhal janeža, ga primešal med strd in pokladal, da jim ozdravi trebuščke. Dobravec jim je pa brgijevca prilil med poklajo, pa preveč, zato jih je-nadražil na rop. Njegov bečel-njak je napadel Kuharjevega in Tonej je sporočil Marku, naj pride s krošnjo, da bo nesel svoje panjove v Bitgovec, saj je Zavrhom še boljša paša in klanju je treba umakniti razvijajoče se bečelne družine.
Marko, ki je bil zadnie čase že večkrat pri Podli.pahku, i.-icmr .11 bii doma —
»
Življenski jubilej prelata
Odmaknjen od cestnega vrvenja je v tihi skromnosti praznoval vstop v dvainosemdeseto leto koroškim Slovencem'dobro znani rojak gospod prelat Valentin Pod-g o r c. V dvainosemdeseto leto je stopil mož, po letih star, a po duhu mlad in živahen. Niti vojna leta, niti' povojne težave niso v njem strle mladostnega zagona in delavnosti. Kjer koli hočeš, ga lahko srečaš. Čeprav večkrat na žunaj osamljen in i krivično cenjen, stoji trdno na svoji poti. Vse mogoče mu očitajo, a po krivici. On dobro ve, kaj dela in kaj hoče, zato si tudi ne pusti od nikogar predpisovati dela in odmerjati narodne zavesti.
Koroški Slovenci se z njim vred veseli-; mo njegovega lepega življenskega jubileja in želimo, da nam ga dobri Bog še dolgo vrsto let ohrani čilega in zdravega. Saj si ! naših zadrug in posojilnic skoro ne moremo misliti brez njegove roke, ki je tem organizacijam položil temeljni kamen. Tudi Mohorjeva družba bi ga težko pogreša- " [ la, posebno še sedaj, ko se je tako trdno in odločno postavil v bran za njene pravice.
Zaslužnemu možu želimo še mnogo let Srečnega in mirnega življenja v upanju, da bo tudi v prihodujosti kot zvest sin slovenskega naroda žrtvoval vse svoje sile v dobrobit slovenstva.
KOSTANJE
Staro leto je že nekaj časa za nami. če Pogledamo nazaj, moramo omeniti, da je doživela naša farna cerkev lansko leto 330 letnico. Pozidana je bila leta 1617 in bd tega časa dalje je doživela marsikaj novega. V dveh svetovnih vojnah je izgubila dvakrat zvonove in piščali pri orglah. 1*0 prvi. svetovni vojni smo zvonove kupili druge, po drugi vojni pa imamo samo »nega. Pri podružnicah v Črešnjah in Trebčah smo kmalu dobili po en zvon nazaj. Izustili smo jih preliti in jih na novo bla^ goslovili ter obesili na staro mesto, od koder zopet vabijo vernike v cerkev, naznanjajo, kdaj se kdo poslovi od tega sveta ter oznanjajo slavo božjo. Farna cer-
kev pa je dobila novega. Lansko leto se je mnogokrat oglašal in naznanil, da je kdo umrl. 'Letos se je že petkrat oglasil, kajti bela žena se pridno oglaša. Grabi pa bolj po moškem, kakor po ženskem spolu.
Lansko leto smo naprošali precej mošta in tudi žganja smo nakuhali. Zato nič ne hodimo v gostilno, ker je tudi vse tako drago. Rajši gremo v kakšno hišo, kjer vržemo karte in naredimo nekaj požirkov, 'or od letošnjega leta ne vemo kaj napisati, moramo počakati, da se bo kaj novega zgodilo in o tem bomo potem napisali.
ŠKOFIČE
V	novo leto smo se zazibali. S.krstom smo sicer začeli, toda isti dan se je še pripravljala krsta. Praznoverne bodo že rekle: slabo znamenje. Toda mi pravimo, to je človeško življenje. Življenje in smrt' si podajata vedno roki. Umrla je hči poštarja v. p. Popodi v Logu. Nemka sicer, Južno-tirolka. Vsa čast ji. Ni se ravnala po nemoralnem nasvetu zdravnika v Vrbi. So še značajna dekleta! Dogorela je sicer njena življenska sveča, toda ostala je .pametna devica. Nadalje moramo v veselje enega in na žalost drugega člankarja »iz dežele« povedati, da smo letos začeli kar z dvema nezakonskima. Uvodoma navedeni krst je bil še iz starega leta. Kaj pa rečete k temu? Duhovnika ni ka j prida. Bog se nas usmili. Ne sodite nas. Že popravljamo. Sicer ne tisti, ki bi morali ... Krakolinkov Jozoj se je izbral za nevesto Zimovo Kunigundo v Rodi. In Manužnik Motej Sima v Rodi, katerega je pred kratkim »Kronika« s kolom podregala, je to tako speklo, da je šel v Ig pri Ljubljani po svojo nevesto. Naj sedaj kdo pravi, da smo' nepoboljšljivi.
Ker pa .»Kronika« tako rada prinaša kronike iz raznih krajev in ker ljudje to radi bero, bodi obema ustreženo. V preteklem letu smo imeli: doma 16 rojstev in 15 krstov. Ne mislite kaj slabega o nas, glejte zgoraj. Od teh je bilo 11 zakonskih, 5 nezakonskih. Rodilo se je 6 fantkov in 10 deklet. Umrli so med letom od teh 3 : 2 fantka in 1 deklica. Razen tega so bili 4 rojstva in krsti v Celovcu. Napram lanskemu letu smo nazadovali. Za koliko, tega ne povemo. Porok smo imeli doma 8. Drugod se je 6 faranov poročilo. Porok je bilo doma polovico več kot lansko leto. Umrlo jih je doma 13, drugod 5. Najstarejša oseba je bila 81 let stara. Umrlo je 5 moških, 5 ženskih in 3 otroci. Sv. obhajil je bilo 3389. Na domu sprevidenih je bilo 18. Velikonočnih spovedi je bilo doma 299. Cerkveni račun je sklenjen še po prejšnji valuti in ni bogve kaj posebnega, zato ga ne povemo. Kakor kaže pregled: zadnji nismo, še manj pa med prvimi. Srednja pot, zlata pot, mislimo mi, drugi pa gotovo drugače. Smo počasni v klanec!
SUHA
V	naši občini Libeliče-Suhft sta dva orožnika, ki hočeta pri naših ljudeh vpeljati nekak velenemški sistem. Kjer hodita okrog ljudi, sprašujeta, ali so pri »Korenovi« stranki.
Eden od teh orožnikov sprašuje ljudi, zakaj nimajo nemških koledarjev, če vidi,
f'odlipnica in Ančka sta umeli vezati raztrgano prijateljstvo —, je poslal k Podlipniku Manico pogledat, ali ni Cena doma, da gre potem prosit krošnjo na posodo.
, Manica bi se bila v veži skoraj zaletela v Cena, tako je, pritekla k Podlipniku. Podlipnik jo je vprašal, kaj se ji tako mudi. In otrok je povedal, da jo je poslal Marko pogledat, ali ni njega doma. Pod-lipniku * je zaigral v levem kotu ustnic steeh: »Le povej Marku, Manica, naj kar krez skrbi pride po krošnjo; ne bo naletel name.« Vzel je sejalnico in odšel na tolje k oračem.
Pa sta res umeli Podlipnica in Ančka bezati raztrgane vezi prijateljstva.
„ Marko je hodil k bečelanrv Bitgovec in 2e hoj prve dni dognal, da je medved ?Vohal bečele in da kar vsako noč posku-8a priti do njih. Šel je Podgoro iskat na Posodo medvedji skopec. Tako težak je til, da ga je dovolj imel prinesti čez Gos-tak v Bitgovec. In tako težko ga je bilo Postaviti, da ga tudi najmočnejši možakar M razpel samo z rokami. Marku ga je Ku-Parjev Tonej razpel z rajkljem in on je nastavil za vabo satič strdi. Zadrgnil je k sPopcu dolgo verigo in jo s tremi klanfami Pribil na težko bruno, katero je bil privalil P° bregu. Da zakrije skopec in verigo medvedu, ju je posul, z mravljiščem, v kate-P'OCi je bilo malo mravelj, pa vendar toliko, jih bo na satiču vse črno, in medved, ki ovohal med, ga jim bo nevoščljiv, bo Mastnil po njih in — se bo ujel.
.-Marko je prišel čez Črvivico in rovte v bitgovec. že od daleč je opazil, da ni več 6®°pca in bruna pri bečelnjaku, medveda P* tudi ni bilo nikjer. Izza leskovega gram njim je gledalo za laket bruna. Marko ^ pripravil ostro nabrušeno robevnico in
oprezno stopal po strmini navzdol pogledat, ali ni skopec medveda zadušil in ali se ni medved odtrgal. Pa je zarožljala veriga in Marko se je zdrznil, tako grozno je za-rjul medved, se pognal iz grmovja proti njemu, se vzpel in silno zamahnil s prvima šapama; na levo je bil pripet skopec, da je bila zverina še pošastnejša. Težko bruno je ruknilo medveda nazaj in ga za trenutek zmotilo. Tisti hip je šinil Marko naprej, usekal z robevnico in kakor maček odskočil nazaj v strmino. Pojemajoče je zarenčal medved in se z brunom vred s presekano glavo zvalil za grm. Marko pa se je umeknil še nekaj korakov, bil vedno pripravljen in prišel bliže šele, ko medved že dolgo ni več genih Pa še potem se je bližal oprezno, a medved ni več vstal.
Nak. To pa ni bil mežek. Stara mrcina je bil, z eno samo klanfo še pribit na bruno in še tista se je že majala. Marko ga je prijel za kožuh in potresel: »Stric! Kp bi se bil odtrgal, ali če bi bil ti više v bregu kakor jaz, ko sva se srečala, ne vem, kdo bi sedaj ležal mrtev. Ti ali jaz? Najbrže jaz.« Nato je Marko zankal, da se je razleglo po vsem Zavrhu.
Odzval se mu je Kuharjev Tonej že čisto blizu in se je vedel, ko je ugledal Marka in ubitega medveda, od samega veselja kakor otrok.
Tonej je ostal v Bitgovcu, Marko pa je „ šel domov y Krnice po voz. Spomnil se je, kako je obljubljal, leto bo skoraj od tega, da ubije Ančki v veselje medveda. In ga je. Stopil je v Peči in natrgal za Ančko meše-nikelcev, izgrebel dve roži s korenino, da bo Ančka videla, kako lepo se zlati nad srebrnimi listi dišeči cvet: »Na okno naj jih vsadi. Nobena druga jih nima.«
da imajo naši ljudje slovenski koledar in ne nemškega. Ali ta dva gospoda sploh vesta, da je pri nas velika večina slovenska-Kar tiče glede Kmečke zveze, poudarjamo, da je ni ustanovil Koren, ampak slovenski narod sam. Ali ti in taki gospodje pozabljajo, da tudi slovenski kmet plačuje davke, da taka in podobna gospoda lahko živi in da ni noben greh, če ljudje nimajo nemških koledarjev? Kdor hoče, naj si ga pač kupi in prebere, nihče mu tega ne bo zameril. Protestiramo pa, da bi so naše ljudi v to tako sililo. Ali bi ne bilo bolje, če bi taki ljudje opravljali službo v nemškem kraju. Morda bi tam Nemce spraševali, zakaj nimajo naročenih slovenskih koledarjev. Naj se nihče potem ne čudi, če med prebivalstvom ni medsebojnega razumevanja. Na tej podlagi ga tudi nikdar ne bo, ker sila rodi protisilo in zlo rodi le zlo. Ljudje pa naj se ničesar ne bojijo, če hodijo okrog njih taki in s takimi »demokratičnimi načeli« ter jih silijo v nekaj, za kar nimajo nobene pravice niti podlage.
ŠMIHEL NAD PLIBERKOM
Tudi pri nas se je zopet nabralo od začetka leta do sedaj nekaj novic, Iti naj bi bile zabeležene v »Koroški kroniki«.
Kljub zamotanim življenskim vprašanjem v svetu gre življenje v svojih osnovah normalno pot naprej. Eni umirajo, na njih mesto prihajajo drugi. Mnogi si kljub negotovi bodočnosti, ki je pred nami, ustvarjajo novo družinsko življenje.
Zadnje tedne smo pri nas položili k zadnjemu počitku- sledeče župljane:
Kdo iz naše okolice ni poznal Žmavcar-jevega Luka iz Rut pri Rinkolah? Vse do zadnjega je bil krepak. Da je še fant, je hotel pokazati s tem, da je vedno nosil za klobukom visoka peresa iz petelinjega repa. Lepo pripravljen je v 83. letu starosti umrl in smo ga v četrtek 29. januarja položili med rajne sobrate in sestre v Kristusu. Možje in fantje so se radovedno spraševali, komu je Luka zapustil tisti fantovski klobuk s petelinjim perjem, povezanim z zlato nitjo.
V petek 6.- februarja smo ob veliki udeležbi vernikov pokopali Hribernikovega očeta iz Bistrice. Dočakal je 70. leto starosti, kar še ni tako veliko in bi lahko še nekaj let živel. Bil je 15 let župan bistriške občine, zaveden slovenski narodnjak, praktičen katoličan in dober družinski oče. Naj je bilo vreme lepo ali slabo, Hribernikov oče ni nikoli izostal od izpolnitve svoje nedeljske dolžnosti.
Nepričakovano je v sredo 4. februarja na posledicah težke operacije umrla stara Libekova mati iz Šmihela. Rajna je bila daleč okrog poznana in priljubljena, kar je dokazal zlasti številno obiskan pogreb, ki je bil v nedeljo popoldne na domačem pokopališču. Rajni smo izkazali zadnjo čast zlasti s pesmijo. Domač cerkveni zbor ji je zapel na grobu štiri, moški zbor iz Ponikve pa dve lepi nagrobnicr.
Rajnima sobratoma in sosestri želimo mir pri Bogu, domačim pa iskreno sožalje.
Predpostni čas smo tudi letos dobro porabili Kar šest parov se jih je poročilo v domači župniji, nekaj pa jih je šlo prenašat zakonski jarem in uživat srečo družinskega življenja drugam.
Ludvik Somrak iz Metlove je poročil Šparlovo Lonco iz Rut; Vitus Kotnik iz
Pri krniškem križu je Marko naletel na Petra Koračka. Počival je in se oziral nazaj v dolino, od katere je jemal slovo. Težka krošnja je stala poleg njega.
»Kam pa, Peter?«
»Čez Vrtačo v Mače in me ne bo več nazaj.«
»Beži.«
»Z Majdo se bova vzela še pred planino in letos bom jaz mačevsM ovčar.« Veselje in žalost sta se mešala v Petrovih očeh, pa je bilo več veselja kakor žalosti.
Marko se je spomnil lanskega mačevske-ga ovčarja Urha in je rekel, ne da bi se zares bal za Petra, samo zato, da konča pogovor: »Glej, da se še ti ne ubiješ, kakor se je Urh.«
»Ne bom lezel za rožami, Majdi ni nič zanje.«
Marko je pritrdil Petni: »Verjamem.«
Peter je pokazal s prstom mešenikelce, ki jih je držal Marko v roki:* »Ali ti pa spet neseš Podlipnikovi rože?«
Za vse na svetu bi Marko ne govoril s Koračkom o Ančki, zato je pogovor kar pretrgal in podal Petru roko: »Srečno živita z Majdo.«
»Tudi jaz voščim srečo tebi in Ančki, naj že bo kakorkoli.«
Ločila sta se. Marko je sam sebi rekel: »S .kakorkoli’ midva z Ančko ne moreva biti srečna«, in se je spustil v mel.
V Krnicah je šel naravnost k Podlipniku. Nič ni premišljeval, ali bo Cena doma ali ne. In je bila Ančka vesela in je bila Pccl-
lipnica vesela, ko jima je pripovedoval. Neredno pa je bilo obema, ko je rekel, da gre Skočirja prosit, naj gre z vozom po medveda.
Libuč Pavličevo Reziko iz Kotar; Johan Pernat, pd. Bricov iz Bistrice, Alojzijo Ivartnik iz šmelca; Leopold Andrej iž Strpne vasi Heleno Kuhar; Jaka in Ludvik na Letini pa sta vzela Žnidarjevi na Letini, Jaka Katro, Ludvik pa Pepco.
Vsem želimo veliko sreče v novem življenju.
Zelo smo veseli, da se je obnovila Mohorjeva družba v Celovcu. Zopet bomo dobivali knjige, napisane v pravem narodnem in versko katoliškem duhu. Koledar, ki smo ga že prejeli, je odlično urejen. V njem je res nekaj domačega, nekaj, kar smo koroški Slovenci od ukinitve Mohorjeve družbe v Celovcu zelo pogrešali. Zelo težko pričakujemo še »Večernic«, ki nam bodo gotovo prinesle veliko lepega branja.
ŽELEZNA KAPLA
V	letu 1947 je bilo y tukajšnji župniji krščenih 77 otrok, pokopanih je bilo 35 oseb. Najstarejši mož je bil star 93 let, najstarejša žena 94 let. Poročenih je bilo 20 parov. V novem letu se je rodilo 5 otrok. V tem letu je stopil, prvi k oltarju Valentin Kelih in Katarina Pasterk roj-. Sadol-šek. Sp. Tavčmanova družina, ki je bila tako težko prizadeta v vojni, je z njim dobila novega pridnega gospodarja, ki se bo žrtvoval za dom1 in vojne sirote. Vsi vrli Sp. Tavčmanovi trije bratje so postali vojne žrtve. Gospodar Jurij Pasterk je bil na smrt obsojen in na Dunaju 29. aprila 1943 obglavljen. Še nekaj ur pred- smrtjo je napisal svojim dragim pretresljivo pismo v slovo, bi je najlepši testament dragim. Brat France je padel v osvobodilni borbi, brat Jakob je postal vojna žrtev na francoski fronti. Tudi dobra Tavčmanova mati je umrla med vojno.
Simon Pečnik, ki je zgubil med vojno nogo, je peljal k oltarju Kupčevo Marijo Lipuš. Dobil je dobro družico, ki mu bo stregla in pomagala nositi križ življenja. Obenem sta obhajala srebrno poroko njegov oče Peter Pečnik in njegova žena Ivana. Tudi ta družina je med vojno mnogo trpela, mlajši sin Peter je umrl kot vojna žrtev v koncentracijskem taborišču. — Matičkov sin Franc Kuhling je poročil pridno Nežiko Božič, brivec Janez Schmid-maier si je izbral za življensko družico na-stavljenko Marijo Pasterk, Franc Vence-lak je poročil Ano Grubelnik. Vsem novo-poročencem želimo obilo blagoslova.
V	večnost so se preselili: Franc Kogoj, p. d. Veglnov, vojni invalid, zgled marljivega delavca na očetovem domu, katerega je ljubil nad vse in se za njegovo ohranitev žrtvoval. Veglnova družina je izgubila tekom vojne sina visokošolca Cirila Kogoja, ki je radi svoje marljivosti in nadarjenosti mnogo obetal. Padel je sorodnik Mihael Kogoj, eden naših najboljših fantov, Kristusovih borcev, mlajši sin Miha pa je še do danes pogrešan. Po dolgi težki bolezni je umrla Helena Vojnik. Franc Teran je izdihnil na cesti, ko se je vračal domov. Mnogo pokojnih je nesel na farno pokopališče, vedno pripravljen za to delo telesnega usmiljenja. Zdaj počiva med njimi.
Pogrebno opravilo je bilo tudi za vojno žrtvijo Ivanom Kogojem, p. d. Breznikom v Lobniku. Devet nepreskrbljenih otrok žaluje za dobrim očetom, skrbnim gospodarjem, sosedje pa žalujejo za vedno prijaznim in potrpežljivim sosedom.
Pa je stopil iz hiše Cena in rekel: »Mar-ko! Kaj pa, ko bi midva šla v Bitgovec po medveda? Saj bi moral tako enkrat preskusiti žrebca, ali zvleče prazen voz -čez Peči, da bom vedel, ali je dober za pred parizar. No, pa saj je Bitgovec tudi zatorej strm kakor pot čez Vrh.«
»No, le. Pa pojdiva«, je odgovoril Marko.
Podlipnica in Ančka sta se zavedali, da je padel zadnji kol plotu, ki ga je postavila med ata in Marka žalost za Cenekom, in sta bili obe veseli kakor že davno ne in sta imeli Anca svojega Cena, Ančka pa svojega Marka še bolj radi.
Vso pot sta se Podlipnik in Marko pogovarjala: o medvedu, o vremenu, o konjih in vozovih, o letini in živini, o vsem ,le razgovora O tem, o čemer sta oba vedela, da se morata pogovoriti, sta se oba skrbno ogibala, šele za Mostami je rekel Podlipnik kar med Markovo pripovedovanje:
»Marko; Da boš vedel. Ne mislim jaz, da sd ti iz babje radovednosti poslušal pod oknom. Iz skrbi si. In to je lepo od tebe in te ni treba biti sram zato. Da si pa potem še jezdil v Tržič po padarja v talci noči, ki si slišal, da če mama ozdravi, Ančka ne more biti tvoja —« Podlipnik ni vedel, kako bi povedal, zato je malo pomolčal in potem ni povedal začetih besedi do konca. Pa je od druge strani pokazal, kaj misli: »No«, je rekel: »Napak sem te obsodil na klancu v Kranju. Veš, se mi je od same Žalosti kar temnilo pred očmi. Na zameri in pozabi.«
»Nič, nič, nič«, je hitel Marko zabrisa-vati bridke spomine in še . z roko je zani-kaval, ves rdeč je bil v obraz, kakor bi ga bilo res sram.
(Dalje prihoanjič.l
RADIČ CH.CVEC
(Nadaljevanje)
DRUŽBA IN GOSPODARSTVO PRI NAS V 15. STOLETJU
Težke politične in vojne krize, ki jih je pretrpela slovenska zemlja v 15. stoletju, niso ostale brez posledic v njenem gospodarstvu, socialnem, cerkvenem in kulturnem življenju.
Občutno na slabše se je proti koncu-prednjega veka obrnil položaj slovenskega kmeta, o katerem smo slišali, da je v 13. in 14. stoletju živel v primeroma ugodnih razmerah. Takrat že ima rastoče število podeželskega prebivalstva za posledico .po eni strani beg v mesta, po drugi strani pa obubožan je na domači grudi ostalega Seljaka, ki mora deliti stare kmetije ali se pa zadovoljiti s kajžarskim domom, kjer ga redi skromna njivica, dnina ali obrt-Od 15. stletja dalje nastajajo pri nas čimdalje številnejše kajžarske naselbine. Množijo se najbolj tam, kjer so prometni položaj, bližina farne cerkve (obrtniki), procvit rudarstva (fužinarji, delavci) in s tem spet v zvezi večja izraba gozdov (drvarji) vabili k naselitvi
Od 15. stoletja dalje se slovenski kmet bori že mnogo težje za svoj kruh nego njegov prednik v 13. in 14. stoletju. Zunanji dogodki, vojne v deželi, pogosti turški vpadi in ne na zadnjem mestu tudi elementarne katastrofe so položaj slovenskega kmeta v drugi polovici 15. stoletja še posebno poslabšale. 'Čas je prinesel znatno razvrednotenje denarja, kriza novca v letih 1457 — 1460 je njegovo vrednost znižala celo na eno petnajstino. Pri plačevanju gosposki se krnet na to ni oziral. Držal se je svoje »stare pravde«, zapisane v urbarju in plačeval le toliko v denarju, kolikor je bilo tamkaj navedeno. Gospod, ki je bil pri tem udarjen, si je pomagal na razne načine, ki so končno vendarle najhuje obtežili kmeta. Začel je zahtevati razne pristoječe mu »pravice«, ki jih je po^ prej, v času ugodnih gospodarskih razmer, pogostokrat izpregledal ali pri njih popustil. Vedno češče je sedaj zemljiški gospod ob kmetom smrti zahteval, najboljši rep živine iz pokojnikovega hleva. Prilaščal si je srenjsko zemljo, pazil strožje kot doslej na njeno pravilno izrabo, jo spreminjal v dominikalno zemljo, vse zaradi ustanavljanja novih kmetij, ki naj bi mu donašale na novo določene, višje dohodke. Dalje je zahteval nazaj odtujeno mu zemljo. Da bi povečal dohodke in rentabilnost svoje zemlje, je gledal poslej tudi na natančnejše opravljanje tlačanskega dela, v čemer je poprej večkrat popuščal. Tudi pri »meri in vagi« stavi višje, ne malokrat že neupravičene zahteve.
Silno so težili v drugi polovici 15, stol. izredni davki, ki sta jih država in dežela nalagali stanovom, ti jih pa zopet preva-Ijevali v največji in redko krivični izmeri na podložnega kmeta. Ti izredni davki šobili za našega kmeta najhujše breme. Vodili so ga do obupa in upora, posebno, ker je kmet videl, da se nabrani novec slabo ali sploh ne uporablja v namene, v katere je bil razpisan. Od obrambe pred turško silo, za katero sc je tolikokrat pobiral izredni davek, je imel slovenski kmet v 15. stoletju bore malo.
Stanje slovenskega kmeta se je proti koncu srednjega veka poslabšalo tudi zaradi tega, ker se' je v mnogih zadevah vrinil med njega in deželnega kneza zemljiški gospod. Najvažnejša sprememba te vrste zadeva sodstvo. Ker je večji del deželskega sodstva prešel od deželnega kneza na zemljiškega gospoda in se je to na ta način zvezalo s patrimonialno oblastjo ,pod katero je kmet spadal, je le-ta izgubil zaslombo, ki jo je imel poprej v pritožbah proti svojemu zemljiškemu gospodu pri deželskem sodniku, odvisen do tedaj samo od deželnega kneza.
Poleg vseh teh težav so prišle nad našega kmeta še nove. Beg izpod oblasti zemljiškega gospoda v mesto, ki je prinašal kmetu svobodo in navadno boljši gospodarski .obstanek, sta gosposka in deželna zakonodaja čimdalje bolj obteževali in preprečevali. Zemljiški gospod, v bojazni za svoj delovni material, drži kmeta z vsemi silami na grudi. Cerkev, ki je kot vsi stanovi trpela zaradi razvrednotenja denarja, strogo določene desetine sicer ni mogla zvišati, zato je pa zahtevala višje pristojbine za maše, podeljevanje zakramentov in pokope. To je bilo v škodo kmetu in ugledu cerkve same.
Proti vsemu temu se je kmet vedno znova skliceval na svojo »stara p?av-d o«, kot stoji zapisana v urbarskth bukvah, je vsebovana v pravnih napotilih ali je pa kot nezapisano pravo živela v sporočilu od roda do roda. Že v 15. stoletju je ta klic po »stari pravdi« prišel do iz-
gmoti po tasopitu
raza v krajevnih kmetskih uporih, ki pa so bili kmalu zatrti. Navzlic temu je nezadovoljstvo ostalo in pripravljalo tla velikim uporom slovenskega kmeta v 16. stoletju.
V socialnem oziru se že v 14. stoletju započeti proces izenačevanja slovenskega kmeta nadaljuje. Svobodnih kmetov je vedno manj, staroslovenski ko-sezi se čimdalje bolj pokmetujejo in iščejo varstva pri zemljiškem gospodu, socialna svoboda kmeta velja še prav malo, svoboden kmet je že blizu nesvobodnemu.
Vodoravno: 1 Prvi slovenski pesnik („Ilirija oživljenja“, „Zadovoljni Kranjec”. Živel od leta 1758—1819);	8 Za Bohoričem
prvi ki se je lotil sestavljanja slovenske slo» vnice. (Živel od leta 1738—1805); 13 Žensko krstno Ime; 14 Notranji del človeškega tele» sa; 15 Turški oblastnik; 16 Grška črka; 17 Pritrdilnica; 18 Del električne napeljave; 22 Kratica za „starejši”; 23 Praznična jed; 26 Obrobna mestna četrt; 28 Sovražnica žele» za; 29 Pevska nota; 31 Cepiti, klati (drva); 33 Kratica za „do nadaljnega”; 34 Z vodo polit; 35 Členica, ki zaznamuje starost; 36 Pod, temelj; 37 Pogosto žensko ime; 38 Go»
rovje v Aziji; 39 Osebni zaimek; 40 Vzh o» dnoštajerski pesnik, imenovan „drugi veseli pevec Slovenskih goric”; 43 Vodna žival; 44 Ploskovna mera; 45 Štajerski pesnik, „veseli pevec Slovenskih goric“ (1741—1816); 48 Ve» znak; 49 Zvesta domača žival (drugi sklon); 51 Neka cvetlica; 54 Državni proračun; 55 Shakespearjeva gledališka igra; 59 In tako dalje; 60 „Malo" v koroškem narečju; 61 Ustvarltelj, duševni oče; 64 Slovenski piša» telj, tržaški škof, imenovan „oče slovenske proze". Prevedel v slovenščino mladinske spise Krištofa Schmida; 66 Električni delci 68 Delavčevo orodje,- 70 Kratica za neki akademski naslov; 71 Kraj prvega čudeža; 72 Poziv, glas; 73 Prvi slovenski veliki jeziko» sloveč (njemu je veljala Prešernova pšica: „Le čevlje sodi naj..74 Veznik, ki pomeni „kljub temu, prav tako"; 76 Visokokultur» no staroindijansko pleme; 79 Začetnici imena in priimka slovenskega pisatelja („Viso-
V 15. stoletju nastaja en sam enoten stan kmetskih podložnikov, ki druži po svojem izvoru socialno višje stoječi kmetski sloj s socialno nižjim v eno samo plast splošnega podložništva.
Političnih pravic slovenski kmet — kakor jih je imel na primer njegov tovariš na Tirolskem ali v Švici — nima. Te ima edino v ustanove razporejeno plemstvo, višja duhovščina in zastopniki mest ter trgov. V 15. stoletju sta dosegla veljava in vpliv stanov v naših deželah višek. Deželni knez je bil od stanov vedno bolj odvisen, predvsem ker so imeli stanovi pravico dovoljevati mu izredne davke, ki jih je deželni knez ob rastočih vojnih in gospodarskih krizah potreboval in nujno zahteval. Tudi neprestane delitve dežel in prepiri med člani habsburške hiše so večali moč stanov. Vojne 15. stoletja so pov-
ška Kronika”); 80 Kemična označka za prvino; 81 Prebivalec Gorice,- 82 Kraj ob Vrbskem jezeru; 83 Včeraj zvečer.
Navpično: 1 Naselje; 2 Zgodovinar in prvi slovenski dramatik (1756—1795); 3 Nepoučen človek; 4 Odgovor na vprašanje „kolik?"; 5 Domač nasad; 6 Jezikoslovec in nabožni pisatelj. Izdal slovnico. Črkopis se po njem imenuje; 7 Oziralni zaimek; 8 .Nenadna smrt,- 9 Jezikoslovec. Izdal slovensko slovnico. Po njem se imenuje neki črkopis. (Živel 1789—1860); 10 Nauk o duševnih vrednotah; 41 Domača žival; 12 Osebni zaimek;
19 Nadležna žuželka; 20 Zdravilna eksotična rastlina; 21 Začimba; 24 Odstop, demisija; 25 Očka; 27 'Operna pesem; 28 Leposlovna struja v prvi polovici 19. stoletja; 30 Sanjav človek; 32 Tujka, ki pomeni „vmes, vmesen"; 33 Včeraj zjutraj; 35 Sestavil prvo slovensko čitanko („Nemško^ slo venska branja" 1813); 41 Darilo; 42 Zalivati z vodo (vrt). Tudi blagoslovljati z vodo; 46 Anal, letna kronika; 47 Eden izmed voditeljev francoske revolucije; 49 Gospodinjski opravek; 50 Zbiratelj ljudskih pesmi. Izdal v Gorici „Pe» sme za kmete ino mlada ljudi“ — 1822;, 52 Znamka ustne vode; 53 Kratica za „circa" (približno); 56 Vzklik pri bolečini; 57 Kratica za „množina"; 58 Geometrijski pojem; 62 Kazenski prestopek; 63 Težak, nadvse marljiv delavec; 64 Krajši izraz za zardevam; 65 Telesna poškodba; 67 Veznik; 69 Kako? 75 Časovni veznik; 77 Veznik; 78 Druga in tretja črka v abecedi.'
zdignile stanove do političnega faktorja, ki je bil enakopraven deželnemu knezu, in ga je v dobi Friderika III. celo prekosil.
V 15. stoletju so se začeli stanovi v posameznih deželah sestajati na deželnih zborih (na Kranjskem prvič 1431, na Štajerskem 1412). Na kranjski deželni zbor sta pošiljali svoje zastopnike tudi Slovenska Marka in habsburška Istra. Od druge polovice 15. stoletja so se sestajali stanovi treh dežel Štajerske, Koroške in Kranjske na skupnih deželnih zborih, ki so jih narekovali interesi vseh treh dežel in želja deželnega kneza, prihraniti si dolgotrajna pogajanja od dežele do dežele. Prvi tak »generalni deželni zbor« se je zbral leta 1453 v Velikovcu, sledili so mn v burnih časih turških navalov in vojne z Matijo Korvinom nadaljnji v Gradcu,, Lipnici in Mariboru.
Radio Ceiouec
Sobota, 21. februarja:
7.15	Iz svetovnega tiska.
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
Nedelja, 22. februarja:
7.30 Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
19.30 Polurna oddaja.
Ponedeljek, 23. februarja:
7.15	Zgodovinsko predavanje.
17.1.0	Poročila.
Torek, 24. februarja:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila. ~
Sreda, 25. februarja:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
Četrtek, 26. februarja:
7.15	Zvočni tednik.
17.10	Poročila.
18.00	Polurna oddaja.
19.15	Pouk slovenščine za nemško govoreče.
Petek, 27. februarja:
7.15	Literarno predavanj«.
17.10	Poročila.
Morebitne spremembe bomo objavili v radii u.
> HEŠITEV KRIŽANKE „POČETNIKI SLOVENSKEGA SLOVSTVA"
V o d o r a v n o : 1 Primož Trubar; 10 Luka Svetec; 19 radi; 20 ee; 21 poper; 23 dado; 24 nade; 25 Hinko; 28 legar,- 29 Dalmatin; 31 Marko Pohlin; 34 Milka; 35 Izak; 37 mačice; 38 nagrobnik; 71 dk; 32 gora; 43 Ka; 44 Rado; 45 anoda; 47 abs; 48 Sb,- 50 akt; Sl aleja; 52 telic; 55 Dev;. 57 ro; 58 tl; 59 Janez Svetokrižki; 65 hlev; 66 Ital,- 67- koral; 63 Steržin^r,- 71 Hipolit; 73 Renata; 75 čuden; 76 proces; 77 pravo; 78 Eva; 79 ban; SO no; 81 zid; 82 krača; 83 Eva; 84 dim; 85 mir.
Navpično: 1 Pridigarji; 2 rak; 3 Miha Kastelic: 4 ženka; 5 tekoč,- 6 up; 7 bolhe; 8 apel,- 9 Regina; 11 ud; 12 kad; 13 Adam Bohorič; 14 solina,- 15 enak; 16 tata; 17 Edi; 18 cenik; 22 rana,- 26 Irma; 27 opij; 30 mlinar; 31 Mars; 32 ocet; 33 krat; 36 zob,- 39 Grk; 40 kol; 41 dajte; 43 Klek; 46 Valvazor; 48 SLS; 49 bivol; 50 Anita; 53 ez; 54 čeri; 55 Dobrač; 56 Vrsno; 57 riž; 60 nahod; 61 Tatra; 62 žetev; 68 krava,- 64 snubi; 65 Hren; 67 kos,- 69 Adam; 70 SPZ; 72 pes,- 74 Eva,- 77 pr.;
Boj za petrolej
(Nadaljevanje s 6. strani.)
Zato je tudi še posebno Sovjetska zveza zainterlsirana na petrolejskih vrelcih na prejšnjem Poljskem v Galiciji, nadalje V Romuniji in v Avstriji. Z nezaupanjem in zavistjo ob enem pa gleda Sovjetska zveza proti Perzijskem zalivu, kjer črpajo ameriške petrolejske družbe v Kmvaituna Bahrcinških otokih, v Iranu, v Iraku in Arabiji velikanske zaloge nafte.
Iran, ki je dvignil proizvodnjo nafte od leta 1938 skoraj za 100%, Sandijevo Arabijo in Kuwait, ki sta pred vojno proizvajali še zelo pitalo ali pa skoraj niš nafte, moramo prištevati danes z njihovo proizvodnjo več milijonov ton med najvažnejša ležišča nafte na svetu.
Značilno je nazadovanje proizvodnje 7 Romuniji od 6,610.000 ton v letu 1938 na
3,800.000	ton v preteklem letu, značilno pa je nadalje močno povišanje proizvodnje nafte v Egiptu.
V Avstriji se je proizvodnja nafte od leta 1988 do leta 1946 zelo povečala, v preteklem letu pa je spet malo nazadovala-Isto moremo reči o Madžarski in Holandski Indiji. Ta je še zelo daleč od svoje predvojne proizvodnje nafte, četudi je mogla povečati v lanskem letu svojo proizvodnjo nafte v primeri z letom 1946 za več kot 50%,
V kratkem bo izšel v založbi „KOROŠKE KRONIKE” nov roman
našega znanega pisatelja
KARLA MAUSERJA
»PRIMITA KRI«
Knjiga obsega 150 strani in stane 7 šilingov. Prednaročila sprejema uprava „KOROŠKE KRONIKE” v, Celovcu, Völkermarkter Ring
I. nadstr., telefon 36-51!96.
Na poštni položnici oz. nakaznici označite, da je znesek za plačilo romana
„Prekleta kri”
'
Vsem naročnikom priporočamo, da plačajo j.50 šilingov za knjigo v naprej, ker podraži pošiljanje po povzetju pošiljko za 2 šilinga.
U prava
„KOROŠKE KRONIKE”
m:		2	3 1 1 i4 1 e 1 n 1			1 15		0	6		i	00 m			n	9 m	10	u	d		12 IH m	
ir			«i							n m		151 1			Ü	16			m	17		
ir			|r.i |28 j			21 m		Ü	n	m	22		mr 24						25	m	m	
s®		1Ž6			l	27 m		23	i m			29	30 inr							32	pip	
ü	33 j		sur		1		m		k mr				m 86					mr i 1 m				
m	33	1			mr 1 inr				I"	r							k	IH	42 mi t mm				
m	43	i i i mm m							m	44		m		m	45	46 O			rti Ir»				
mr 1 mmmr r i mr r												53		m	IH51					mm		
mmwr r ri						, rast 1				m	60			m	6t 62 j					mr m		
mr Mii-							85 mj66			67	Ul			m	m	GS				63.		m
m	70	»n711 1					mr			! B				m	73 k				t			m
n	74	1 rs MRi"					1 k ! |ü				s' mr				m	79			m	80	. m	
m		m	81	1 1 1				Ü	82							mr					m	
Kuroška Säen ks" uhs'a vsak petek. — List Izdaja Britanska obveščevalna služba. — Uredništvo lista je v Celovcu, Völkermarktei Ring 25/1. Telefon 3651/02. - Uprava in oglasni oddelek v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1, Telefon 3651, — Mesečno naročnino Je treba plačati y naprej. Rokopisi se ua vračajo, — Tisk. Ticiarns „Cailn'Jna",