KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO NAJSTAREJŠA LIVARNA ŽELEZA NA SLOVENSKEM V nizu sicer poredkih arheoloških izkopavanj v Bohinju pred drugo svetovno vojno je odkop srednjeveške topilnice železa v Nomnju leta 1938 po prof. W. Schmidu pomembno odkritje in pomemben prispevek k železarski zgodovini Slika 2. Tloris topilnice pri Nomnju (S. Smolej) bohinjskega kota oziroma Gorenjske, ki se že od pradavna ponaša s staro železarsko tradicijo in tehnično kulturo. Medtem ko nam najdene stare žlindre nekda- njih primitivnih topilnic železne rude na Aj- dovskem gradcu, na Dunaju pri Jereki, skupaj z vdolbinami prvobitnih topilnic, vsekanimi v skalo, na Dunaju pri Jereki, in najdeni rimski novci na mestih za pridobivanje železa (Ajdov- ski gradeč in Dunaj pri Jereki) dokazujejo antično udejstvovanje nekdanjih prebivalcev Bohinja v topilništvu železa, ki se je vršilo na primernih pobočjih, še bolje rečeno, na stra- tegičnih točkah, ki zapirajo vhode v doline (Ajdovski gradeč v spodnjo Bohinjsko dolino, Dunaj pri Jereki v zgornjo), smo v odkritem plavžu v Nomnju našli pomemben vmesni člen srednjeveškega plavžarstva, ki je deloval v do- lini in že izkoriščal vodno silo manjšega potoka. Ob potoku z značilnim imenom Plavževka nasproti Nomnja onstran Save »pri Koritih«, na kraju, za katerega je ustno izročilo ohranilo ime »ipri sveti Emi«, so bili navedenega leta odkopani temelji treh stavb: topilniške stavbe, skladišča oglja in večje stanovanjske hiše. Temelji oziroma spodnji deli stavb so se naj- bolje ohranili pri topilniški stavbi, plavžu, ki leži tik stare, danes malo uporabljive in precej opuščene nekdanje srednjeveške poti v Nemški rovt in dalje čez Baško sedlo na Primorsko in Italijo. Slabše so ostali ohranjeni na bolj vzvi- šenem zemljišču na drugi strani poti temelji 54 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Slika 3. Plavž pri Nomnju v preseku in tlorisu (S. Smolej) za skladišče oglja in omenjene stanovanjske hiše, ki je bila dolga 12.85 m in široka 7.60 m. Kakor kaže pričujoča skica zlasti zanimive topilniške stavbe, je le-ta obstajala iz plavža (A), delavnice (B), ki je bila ločena od plavža po 1.50m debeli steni in predprostora (C), ki je bil na spodnjo stran odprt ter skladišča (D), kjer so se našli manjši kosi rude, in kuhinje (E) z ognjiščem na sredi. Razen kuhinje, ki je Ibila lesena, je bilo vse drugo zidano zelo solidno iz kamna in malte. V livni jami, na spodnji strani plavža, je bil odkopan tudi livni jarek in nekaj preostankov zidanega temelja za leseno stavbo, ki je po- krivala livno jamo, t. j. prostor, v katerem so iz plavža ulivali raztaljeno železo. Na koncu zaokroženega livnega jarka so se našli tudi nekateri preostanki kovaškega ognjišča. Ob samem plavžu in v mimo tekočem potoku Plav- ževki in zlasti na niže ležečem zemljišču preko potoka je bilo najdeno in je mogoče še danes najti precej žlindre kot odvečni preostanek topilniškega procesa v plavžu. Ta žlindra je živo zelene do modre barve, steklasta, zelo gladke površine, kar je dokaz, da se je v plavžu v Nomnju odvijal metalurški proces z majhno izgubo železa, da je zelo malo železa pri top- Ijenju rude prešlo v žlindro. Ruda, ki se je našla v skladišču (D), je bila dveh vrst: bobovec, ki ga je najti na bližnji Jelovici in na oddaljenejšem bohinjskem Rud- Slika 4. Odkopavanje plavža 1. 1938 (S. Smolej) nem polju, in pa manganova ruda, ki se je svoj- čas dobivala na Begunjščici in kakršno so nekdaj uporabljali na javorniku, ko so izde- lovali v Cojzovih plavžih znane jeklene izdelke in v tedanjem svetu sloveči feromangan. To rudo so torej v nomenjskem plavžu upo- rabljali kot dodatek pri topljenju železa. Pred srednjim vekom topilnica v Nomnju ni mogla obstajati iz enostavnega razloga, ker so se preselili prvotni plavži k vodam v doline šele z iznajdbo vodnega kolesa, ki je poganjalo mehove za vpihovanje zraka v plavž, kar se je zgodilo v XV. stoletju. Prvotni plavži tudi niso proizvajali tekočega železa, pač pa se je v njih s pomočjo razžarjenega oglja po naravnem vleku zraka na vetrovnih pobočjih, kjer so prvotno stali plavži, železna ruda razžarjala in na pol raztopila. Tako razmehčano železno te- stasto gmoto, pomešano z žlindro in žarečim ogljem, so nekdanji plavžarji kot tako imeno- vanega »volka« izvlekli iz plavža in to žarečo kepo z udarci težkih kladiv s kovanjem očistili neželeznih primesi (žlindre in žarečega oglja) ter tako dobili kovno železo, ki so ga še žare- čega ali z nadaljnjim razžarjanjem kovali v različne uporabne predmete. Plavž v Nomnju pa je deloval na naslednji način: v obokani odprtini — v skici označeni z (b) — je bil nameščen meh, ki je v plavž vpihaval zrak in ga je poganjalo vodno kolo mimo tekočega potoka Plavževke. To vodno kolo se gotovo ni moglo dosti razlikovati od vodnih koles, ki so še do nedavna poganjali kovaške mehove vigencev v Kropi in Kamni ¦ gorici. S tem, da so se v plavž dovajale večje količine zraka, kot so ga mogli dobiti prvotni KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO plavži z vlekom naravnega vetra na gorskih pobočjih, se je oglje moglo močneje razžarjati in s tem so se ob večji količini zraka mogle doseči tudi višje temperature v plavžu, Že- lezna ruda se je na ta način raztopila v tekoče stanje; je pa pri tem v plavžu še vedno ostalo nekaj ne popolnoma raztopljene železne rude, žareče železne gmote, tako imenovani »volk«. Ko se je v jašku plavža nabralo zadosti tekočega železa, so nomenjski plavžarji pri odprtini, označeni z (a), pri dnu jaška plavž predrli, da je izteklo tekoče železo po livnem jarku v livni prostor. Obokana odprtina (a) — glej skico — visoka 1.80 m pa je služila plav- žarjem za vlečenje preostale razžarjene gmote, »volka«, katerega velikost je bila odvisna od poteka redukcije železa v plavžu. Seveda so morali plavžarji plavž na tem mestu razkopati in ga po izvlečenju »volka« iz njega ponovno zazidati. V plavž so zatem zopet naložili na- izmenično plast oglja in rude iz bližnjih skla- dišč. V osnovi se enako nalaga tudi današnji plavž s to razliko, da se mesto oglja uporablja po večini le koks. Pri današnjih modernih plav- žih se zrak, ki ga dovajamo v plavž, predhodno pregreva (za kar nam služijo ogrevalci zraka, cowperji). Današnji plavži proizvajajo le tekoče železo ali grodelj in ga izpuščajo iz plavža v livno jamo pri dnu skozi tako imenovano »oko« plavža, ki ga po vsakokratnem izteku grodlja iz plavža s posebnim strojem ponovno zaprejo. Tehnična zgodovinska zanimivost plavža v Nomnju je nadalje tudi ta, da je bil njegov jašek grajen iz prav takega obdelanega pe- ščenca, kakršen je bil peščeni brus, najden v kotu delavnice poleg plavža. Kemična analiza leta 1938 najdenega koščka železa v prostoru pred plavžem, ki sem ga našel v času arheološkega izkopavanja, in ke- Slika 5. Jašek odkopanega plavža pri Nomnju Slika 6. Pogled na odkopani plavž pri Nomnju v smeri (a) Glej skico mična analiza tistega koščka, ki sem ga našel deset let kasneje na zgornjem delu, žal, že razpadajočega jaška, izkazujeta identičnost, ker imata enak odstotek ogljika v železu (1,54%). Ta analiza nam dokazuje, da je plavž v Nomnju proizvajal lito železo. To je sicer razmeroma nizek odstotek nasproti odstotku ogljika pri grodlju današnjih modernih plavžev, gre pa na rovaš tega, da s tedanjimi mehovi, ki so jih uporabljali, kot že rečeno, za vpiho- vanje zraka v plavž, ni bilo mogoče proizvesti tako visokih temperatur, kakor jih moremo dandanes. Kemične analize pri plavžu najdenih žlinder (z 1,73 do 2,80% železa) pa dokazujejo, da je pri redukcijskem procesu v plavžu šlo zelo' malo železa v žlindro, da se je torej v Nomnju vršil ob tedanjem stanju proizvajalnih sred- stev v ondotnem plavžu že naprednejši meta- lurški proces, naprednejša plavžarska metoda dela. Kajti žlindre, najdene na bližnjem Aj- dovskem gradcu in Spodnji Lipnici izkazujejo po kemični analizi od 61,75 do celo 79,57% železa, kakor mi je to ugotovil kemični labo- ratorij železarne Jesenice. Navedene kemične analize železa in žlindre iz plavža v Nomnju podajajo jasen dokaz, da je »pri Koritih« delovala livarna litega železa, ki se je pečala z vlivanjem litoželezne robe. Leta 1938, v času odkrivanja nomenjskega plavža, mi je profesor Schmid izrazil svoje pre- 56 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZOODOVINO KRONIKA senečenje nad velikostjo samega plavža skupaj s skladiščem za oglje in stanovanjsko hišo. Pripomnil je, da v vsej svoji dotedanji 33-letni arheološki praksi ni še našel tako velikega plavžarskega kompleksa. Tudi ne, ko je na Spodnjem Avstrijskem veliko raziskaval za Alpine Montangesellschaft, na njenih posestvih odkrival stare topilniške kraje, in kjer je našel precejšnje število primitivnih topilniških ka- dunj, ni pa našel večjih topilniških naprav. Livarna v Nomnju, ki jo po pravici lahko tako imenujemo, je torej v resnici pomembna tudi v evropskem smislu tehnične zgodovine in jo je kot našo najstarejšo livarno na Sloven- skem še bolj zaščititi nasproti atmosferalijam s primerno streho. Kako dolgo je delovala livarna v Nomnju, ni znano. Leta 1958 objavljena časopisna poročila o arheološkem izkopavanju plavža v Nomnju in pripadajoče stanovanjske hiše, ki se je ozna- čevala kot »gradič sv. Heme«, češ, da je bil v rabi še v XIII. do XIV. stoletju, so nastala zaradi označevanja kraja po ljudskem ustnem izročilu kot kraj »pri sveti Emi«, pa tudi po razlagi samega prof. Schmida, ki je to razlago verjetno podal zato, da je na ta način sploh mogel priti do potrebnih finančnih sredstev za arheološko znanstveno delo v Bohinju pri te- danji vladajoči klerikalni banski upravi v Ljub- ljani, ki je njegovo delo v Bohinju po njegovih neštetih prošnjah financirala. Kasneje mi je prof. Schmid sporočil iz Gradca, kjer je bil ravnatelj muzeja in univerzitetni profesor za rimsko zgodovino in provincionalno rimsko arheologijo na stolici graške univerze, da časopisna poročila ne drže: »Kakor sem preštudiral material, bo gradič sv. Heme le mlajši iz XV. ali XVI. stoletja. S tem tudi plavž. Ljudstvo je torej s sveto Hemo povezalo po- znejšo stavbo.« Kaj pravijo in koliko vedo povedati doslej znani zgodovinski zapiski in zgodovinska lite- ratura o topilnici v Nomnju? Zapiski so sicer skromni, vendar s povedanim spredaj takšni, da utegnemo topilniško posto- janko v Nomnju postaviti na pravo mesto v naši zgodovini. Valvasor pravi v svoji drugi knjigi na strani 128, da leži eno miljo niže Bistrice livarna, v kateri vlivajo železne retorte za žganje živega srebra in druge stvari, ki jih navadno vlivajo iz železa. Ta kraj označuje Valvasor kot »drugu Bohinj«. Pisec knjige »Geschichte des Eisens«, Miillner, navaja v svoji knjigi pismo ljubljan- skega zdravnika dr. Wiederholdtsa iz leta 1617, v katerem je zaprosil za postavitev plavža v Bohinju, ko razmotriva o lokaliteti livarne, ki jo omenja Valvasor v Bohinju, Balthasar Hac- quet pa je v svoji knjigi »Orjctographia car- niolica« ne navaja. Navaja tudi, da ta livarna za časa Zoisa ni delovala. Ce torej sledimo Valvasorjeve navedbe in iščemo eno miljo niže Bistrice na njeni desni strani nasproti Nomnju, na kraju »pri Koritih«, smo resnično točno eno miljo daleč od Bistrice, kjer je torej morala stati livarna, za katere postavitev je po navedbi Miillnerja leta 1617 zaprosil omenjeni ljubljanski zdravnik in ki je bila arheološko odkrita leta 1938. Menim, da je s tem ta doslej v naši zgodo- vinski literaturi še ne dokazana lokaliteta stare livarne litega železa v Bohinju dokazana. Slavko Smolej 57