Poslednja kontrola pred startom. Morda bo mehanik v zadnjem trenutku opazil kakš; o napako, ki bi utegnila vreči vozilo iz vrst kandidatov za prva mesta. TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine Izdaja Tehniška založba Slovenije, Ljub¬ ljana, Lepi pot 6 Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vu- kadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokov¬ šek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Loj¬ ze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič. Odgovorni urednik: Božidar Grabnar TIM izhaja 10-krat letno. Celoletna na¬ ročnina 60,00 din, posamezna številka 6,00 din. Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X Tekoči račun: 50 103-603-50 480 Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Ko¬ čevje Revijo sofinancira Kulturna skupnost Slo¬ venije Slika na naslovni strani: Miran Novšak poštnina plačana v gotovini cena 6,00 din TIM”" 3 NAŠ INTERVJU V prvi in drugi številki smo se mudili na obrobju naše domovine, zato smo sklenili, da tokrat ostanemo za spremembo kar doma in poiščemo našega intervjuvanca v Ljub¬ ljani. »Žrtev« za tale pogovor smo izbrali skupaj s tovarišico Toni Zupančič, ki poučuje tehniški pouk, mimo tega pa vodi modelar¬ ski krožek na osnovni šoli Hinka Smrekarja in piše za vas rubriko Prvi koraki. To je Štefan Dimnik, učenec osmega razreda, vnet modelar, novator in preizkuševalec, o čemer boste v nadaljevanju izvedeli še več. Takole nam je pripovedoval o svojih mo¬ delarskih izkušnjah in uspehih. »Za mode¬ larstvo se zanimam že vse skozi, odkar ho¬ dim v šolo. V začetku so me zanimale predvsem makete in modeli letal. Delal sem preproste modele iz kartona in letvic, ku¬ poval pa sem tudi sestavljive makete letal. Kmalu pa mi to ni bilo več dovolj in začel sem se ukvarjati še z raketarstvom. Ob njem sem skupaj s prijatelji preživel veliko pri¬ jetnih uric, vmes je bilo tudi nekaj prav napetih trenutkov. S prijateljem sva na pri¬ mer nekoč lansirala enega od manjših mo¬ delov raket, pri čemer nama je razgnalo motor in sva prišla domov sajasta kot dim¬ nikarja. (Ta zgodba se je za Štefana srečno končala, vendar ne bo odveč, če ob tej pri¬ ložnosti opozorimo vse mlade raketarje, naj pri lansiranju ravnajo skrajno previdno, ker se sicer zadeva lahko tudi nesrečno konča.) Kmalu pa sem se tudi raketarstva naveličal, želel sem spoznati še druga področja mo¬ delarstva, in ker sem ob tem hotel izpopol¬ niti svoje znanje, sem se v petem razredu vpisal v modelarski krožek. Lotil sem se modelov motornih čolnov, ker sem si zelo želel tekmovati. Vendar nisem imel sreče, saj se mi je prvo leto, ko sem se udeležil tekmovanja na Šternu v Ljubljani, čoln za¬ radi preobremenitve potopil. V želji, da bi dosegel čim boljši rezultat, sem namreč vgradil pretežak motorček. Naslednje leto pa je najprej tekmovanje zaradi dežja odpa¬ dlo, kasneje pa sem imel še to smolo, da mi je model, ki sem ga pripravil za to tek¬ movanje, padel na tla in se razbil, tako da z mojo udeležbo spet ni bilo nič. Vendar me vse te nezgode niso potrle, še naprej se vneto ukvarjam z modelarstvom. Poleg modelov motornih čolnov in jadrnic me zadnje čase spet vse bolj zanimajo letalski modeli. Pred kratkim sem končal vezan le¬ talski model, ki pa ga še nisem preizkusil; zanj še nisem dobil pravega goriva. Če bo ta model uspešno poletel, bom v prihod¬ nje poskušal napraviti model helikopterja, za katerega imam načrte po lastni zamisli že pripravljene. Zelo rad pa bi si omislil na¬ pravo za daljinsko vodenje in upam, da mi bo tudi to prej ali slej uspelo.« Omenil je tudi, da je za tehniški krožek na njihovi šoli vse več zanimanja, saj se je zanj letos odločila tudi ena od deklic. (Ob tem se nam spet ponuja misel, da je uspeh pri izvenšolskih dejavnostih v veliki meri od¬ visen prav od zavzetosti in sposobnosti vo¬ dje krožka.) Na vprašanje, kako se oskrbuje z materialom in kako je zadovoljen s preskrbljenostjo to¬ vrstnih trgovin, mi je odvrnil, da najde obi- TIM 3 74175 97 čajno ves potreben material v Mladem teh¬ niku ali pri kakšnem mizarju. Dozdeva pa se mu, da bi morale trgovine, ki prodajajo modelarski material, posvetiti več pozorno¬ sti raznim mehanskim delom, kot so na primer razni motorčki različnih kubatur in drugi drobni deli, potrebni za izdelavo mo¬ dela. Pritožil se je nad cenami za daljinsko vodenje oziroma nad stroški za izdelavo teh naprav, saj so ob teh cenah le-te mla¬ dim modelarjem praktično nedostopne. V TIMu ga zanimajo predvsem načrti in meni, da bi jih bilo lahko še več. Ob tej priložno¬ sti spet vabimo vse tiste, ki so zgradili kak zanimiv model po lastnih načrtih, da nam jih pošljejo, tudi če niso izrisani čisto po pravilih. Priprava za tisk bo naša skrb. Le na ta način bomo revijo popestrili in ji dali podobo, kot si jo želite vi, mladi bralci. Po tem kar nam je povedal, smo si že sami lahko ustvarili sodbo, da je Štefan vsestran¬ ski in živahen mladenič. Občasni neuspehi, katerim je nedvomno botrovala njegova ne¬ prestana želja, da bi bil vsak model zase najmočnejši in sploh naj, mu niso vzeli poguma in veselja do dela. »Na napakah se učimo,« pravi pregovor, zato menim, da mu je koristilo tudi to, če kakšen model ni uspel, in se je tudi ob tem kaj naučil. Nasploh pa ga predvsem zanima tehnika, v šoli so mu najbolj všeč tehniški pouk, fi¬ zika in kemija, čeprav je na primer za elek¬ triko, ki spada sicer v fiziko, povedal, da mu ni všeč, »ker se je ne da prijeti«. V šoli mu gre dobro, saj po pravilu izdeluje če že ne z odličnim, pa vsaj s prav dobrim uspehom. Poleg tega pa redno telovadi pri TVD Partizan v Spodnji šiški. O svojih načrtih v prihodnje pa pravi, da se še ni odločil, kam jo bo ubral, gotovo pa bo to tehnična smer. Mimogrede mi je zaupal, da je nekaj časa nihal med poklicem profesorja telovadbe in profesorjem tehni¬ škega pouka, da pa ga glede na položaj delavcev v prosveti zadnje čase to vse manj privlači. Kakorkoli že, želimo mu, da bi bil tudi v prihodnje tako uspešen in aktiven kot doslej. Nič zato, če mu kdaj pa kdaj kakšna stvar ne bo uspela tako, kot bi si želel, v življenju je že tako, pa vendar je morda prav zaradi tega še bolj zanimivo, kajne? Božidar Grabnar 98 TIM 3 74175 PRVI KORAKI O kolo Toni Zupančič Plašč in zračnica V žlebu platišča na obodu kolesa sta na¬ meščena plašč in zračnica. PLAŠČ je narejen iz močne gume, ojačene s plastmi platna. Rob, ki se zagozdi v platišče, je pogosto mehek, izdelujejo pa tudi pla¬ šče z ojačenim robom. V rob zalijejo žico. Tak plašč sicer teže snamemo s platišča, vendar ni nobene nevarnosti, da bi se v kakršnemkoli primeru sam snel. Tudi pri ne¬ veščem snemanju se ne bo prečno raztrgal. Plašč ščiti tanjšo in bolj občutljivo zračnico. Prestreza vse sunke, hkrati pa omogoča hi¬ trost. Opazujmo površino starega in novega plašča. Površina starega plašča je gladka. Na površini novega plašča je po obodu glo¬ boko vtisnjen vzorec. Na tem mestu je plašč tudi najdebelejši. Hrapava razbrazda¬ na površina se med vožnjo močno tare ob cesto, kar omogoča kolesu močan in sigu¬ ren odriv. Nekaj poskusov s trenjem smo opisali v prejšnji številki, zato že vemo: če pri ležaju v pestu kolesa skušamo trenje čimbolj zmanjšati, bomo med plaščem in cesto skušali doseči čim večje trenje. Prav zaradi trenja pa se površina plašča počasi izrablja. Vzorec postaja plitvejši, površina je vedno bolj gladka. Vožnja s takimi plašči ni le težja, ampak tudi nevarna. Izrabljen plašč ob ostrih kamnih hitreje prebodemo in poškodujemo zračnico. Star plašč zamenja¬ mo z novim. Pod plaščem je varno spravljena okrogla gumijasta cev, napolnjena z zrakom. Vsak kolesar ve, da ima zračnica ventil. Poiščimo na platišču ventil in ga odvijmo. Že med odvijanjem opazimo, da iz zračnice »piha«. Kaj se dogaja? Pritisnimo na plašč. Zelo mehek je, ker smo iz zračnice spustili zrak. Pravimo, da je zračnica prazna. Zakaj je zrak ušel iz zračnice, saj vemo, da je zrak tudi zunaj nje? Zakaj se zračnica lahko sama izprazni, napolni pa ne? Odgovorimo s po¬ skusom: Napihnimo balon. V balon pihamo zrak. Stisnimo balon. Še je mehak. Ga lahko še bolj napihnemo — natlačimo lahko vanj še več zraka? Kaj se bo zgodilo, ko bo pritisk zraka znotraj na stene balona prevelik? Seveda, balon bo počil. V balonu je bil zračni pritisk velik, ker smo zrak vanj stlačili in ušel bo na prosto, kjer je pritisk manjši. Na prosto bi ga lahko izpustili tudi po isti poti, kot smo ga spravili v balon. V vsakem primeru pa bi odtekel z mesta z višjim pritiskom na mesto z nižjim priti¬ skom. Poskus nam je tudi dokazal, da je zrak stisljiv. Iz zračnice smo spustili zrak skozi ventil. Zračnico tudi polnimo skozi ventil. Vemo, da ventil v zračnici zrak zadržuje, če ga ne od¬ vijemo. Zakaj ta drobna napravica v eno TIM 3 74 75 99 smer zrak propušča, v drugo pa ne? Tako tesno zapira izhod, da tudi pri velikem pri¬ tisku znotraj zračnice zrak ne more na pro¬ sto. Oglejmo si ventil: Gumijasta cevka se tesno prilega kovinski. Predvsem je pomem¬ bno, da je pravilno nataknjena. Samo ena izmed narisanih cevk je pravilno nataknjena. Obkrožite jo. Snemimo gumijasto cevko. V notranjost kovinskega dela ne vidimo, ven¬ dar vemo, da je tudi ta del cevka, saj mora skozenj priti zrak. Le, če bi del prerezali, bi videli, kako je cevka speljana. Narišite ta prerez. Ko zrak tlačimo skozi ventil v zračnico, zrak odrine prožno gumijasto cevko (slika 1). No- 1 2 va količina zraka pritisk v zračnici poveča. Zrak pritisne na stene gumijaste cevke ter jo pritisne ob luknjico. Zrak torej sam sebi zapre pot (slika 2). V balon tlačimo zrak tako, da ga najprej zajamemo v pljuča in ga nato iz pljuč izpi¬ hamo v balon. Postopek ponavljamo, dokler balon ni poln. V zračnico pa tlačimo zrak s posebno tlačilno črpalko, ki ji kratko rečemo tlačilka. Po domače ji pravite tudi pumpa, a ta beseda je tujka in se ji raje ognemo. Tlačilko lahko razstavimo. Odvijmo pokrov pod ročajem. Z ročajem iz valja potegnemo batnico z batom in tesnilom. Delovanje tlačilke: 1. Bat vlečemo navzgor. Tesnilo se umakne in zrak gre pod bat (slika 1). 2. Bat potiskamo navzdol. Tesnilo se zravna in drsi tesno ob steni valja, da zrak ne more mimo nad bat. Pod batom je vse manj pro¬ stora. Zrak torej tlačimo. Napravimo poskus: Na tlačilki s prstom zatisnimo odprtino za ventil. Potisnimo bat navzdol. Na prstu čutimo močan pritisk. Ali lahko potisnemo bat do dna ne da bi uma¬ knili prst? Potiskajmo bat dokler moremo, nato pa ročaj hitro spustimo. Ročaj kar izskoči. Odrine ga zrak, ki se razpne, kakor hitro ga nehamo stiskati. Podobno se doga¬ ja, kadar stiskamo vzmet. Zrak je torej pro¬ žen. Tudi zračnica, ki je pravilno napolnjena z zrakom, je prožna. Naloga za konstruktorje Izdelali si bomo preprosto tlačilno črpalko. Za valj izberemo plastično cev s poljubnim premerom. Kdor take cevi nima, lahko izvo¬ li 100 TIM 3 74I75 tli 20 cm dolgo bezgovo palico. Batnica naj bo primerno dolga in dovolj močna ravna leskova palica. Bat lahko napravimo na več načinov: na batnico lahko nataknemo pluto¬ vinast zamašek, leskovo palico lahko ovije¬ mo s platnenim trakom, na palico lahko pritrdimo plastičen zamašek in ga opremimo z gumijastim ali usnjenim tesnilom. Načinov je še več in kateregakoli boste izbrali za svoj izdelek, vsak bo dober, če bo le dobro tesnil. To naj bo tokrat vaša naloga. Zgoraj in spo¬ daj zapremo cev s plutovinastim zamaškom. V oba zamaška pa bomo prej napravili do¬ volj veliki luknji: spodaj za slamico ali dru¬ go manjšo cevko, zgoraj pa za batnico. Plu¬ tovinast zamašek najlaže preluknjamo, da z razgreto iglo plutovino izžgemo. Iglo držimo s kleščami in pazimo, da se ne opečemo. Z izdelano črpalko lahko črpate tudi vodo. Janko Dunlop na triciklu z votlimi gumami, ki mu jih je leta 1888 naredil njegov oče iz svojega gumijastega veterinarskega predpa¬ snika. Ima voda enake lastnosti kot zrak? Radove¬ dneži lahko ponovijo nekaj poskusov in do¬ kažejo, zakaj zračnice ne polnimo z vodo. Muzej koles Za plašč in zračnico boste pogosto slišali ime pnevmatika. Neke vrste pnevmatiko so iznašli že 1845. leta. Gumijasto cev — zrač¬ nico so oblekli v usnjen plašč. Vendar so to pnevmatiko uporabljali predvsem za vozove. Prvi poizkus za udobnejšo vožnjo s kolesom so izvedli 1869. leta, ko so lesene kolesne obroče pričeli ovijati z gumijastimi trakovi. Težko bi rekli, da je bila vožnja s takimi ko¬ lesi kaj bolj prijetna, vsekakor pa so z gumijastimi oblogami dosegli večje trenje in torej boljši odriv. Ker so takrat že imeli pedala za pogon na prvem kolesu, so lahko dosegli že kar lepe hitrosti. Ker so se tra¬ kovi hitro izrabljali, so v žleb kolesa pričeli polagati polno gumo. šele 1888. leta so na Irskem iznašli pravo pnevmatiko. Vožnja s kolesom je postala hitra in udobna na meh¬ ki blazinici pnevmatike. Kolo ni bilo več samo vozilo za šport, ampak se je vse bolj uveljavljalo tudi v rednem prometu. Vzdrževanje kolesa Star izrabljen plašč nadomestimo z novim. Pri nakupu novega plašča moramo vedeti, kakšen premer ima kolo — športna se raz¬ likujejo od dirkalnih ali pony koles. Kolo najprej snamemo. Preden pričnemo s sne¬ manjem plašča, izpraznimo zračnico. Po celem obodu najprej rob plašča spravimo izpod roba platišča, nato ga postopoma dvi¬ gamo čez platišče. Mehanik ima za snema¬ nje plaščev posebne montirne vzvode, mi TIM 3 74]75 101 pa si lahko pomagamo s kolesarskim klju¬ čem. Pri snemanju pazimo, da ne poškoduje¬ mo zračnice. Odstranimo tudi zračnico, saj moramo pri montiranju novega plašča naj¬ prej zagozditi rob plašča v eno stran pla¬ tišča in šele nato vstaviti zračnico. Naravna¬ mo jo najprej pri ventilu. Zračnico nekoliko napolnimo in šele nato zagozdimo rob pla¬ šča še z druge strani v platišče. Kadar opazimo, da je zračnica prazna, po¬ glejmo najprej pri ventilu. Preperelo ali strgano gumico ne bo težko zamenjati. Pre¬ luknjano zračnico pa moramo sneti. Sneto zračnico napolnimo. Potopimo jo v posodo z vodo in mehurčki nam bodo pokazali, kje je preluknjana. Mesto zaznamujemo s kemič¬ nim svinčnikom. Vedno preglejmo vso zrač¬ nico z vseh strani, saj je luknjic lahko več. Zračnico s suho krpo osušimo in gumo okrog luknje dobro očistimo z brusnim pa¬ pirjem. še tako dobra samolepna krpa ne bo prijela, če je guma pod njo prašna ali ma¬ stna. Navadno gumijasto krpo tenko nama¬ žemo z gumijasto raztopino, jo pustimo, da se osuši, nato pa jo pritisnemo na očiščeno mesto čez luknjico. Zračnica mora biti med krpanjem prazna. Kadar uporabljate posebna lepila, preberite navodila in se po njih ravnajte. Še nekaj koristnih napotkov: 1. če je zrač¬ nica prazna, naj kolo ne stoji na ventilu. 2. Ko mažemo ležaje v pestu, pazimo, da se olje ne cedi po plašču. Mastna mesta so gladka! 3. Počenega plašča ne podlagajmo s krpami. Med vožnjo lahko plašč raznese in posledice so za kolesarja ponavadi hude. Kolesarji in cesta Hitrost vožnje mora biti vedno prilagojena sposobnosti voznika kolesarja. Ne prece¬ njujmo svojih sposobnosti. Cesta ni prime¬ ren kraj za junačenje. Na hitrost vožnje vplivata tudi cesta in vozilo. Razmere na ce¬ sti so v veliki meri odvisne od vremena. V dežju bomo bolj pazljivi, prav tako v mraku in v megli. V snegu in na poledeneli cesti pa vožnjo raje opustimo. Kolesar mora med vožnjo opazovati cestišče. Luknje so pogost pojav in za kolesarja nevarne pasti. Motorna vozila puščajo oljne madeže, ki so posebno na asfaltiranih cestah prava nadloga. Pred¬ mete, ki ne sodijo na cesto, bo vsak vesten kolesar odstranil, čeprav niso njegovi. Pre¬ hitra vožnja je posebno nevarna v ovinku, če rob ceste ni posebej utrjen. Znaki, ki tudi kolesarja opozarjajo na nevar¬ nost. Zapišite, kako jih imenujemo. 1 2 3 A A A 1 2 3 102 TIM 3 74 75 I MODELARJI Balistični raketni izstrelek tipa Pershing I A Matjaž Cvahtal Raketa je dvostopenjska in uporablja trdo gorivo. Osnovni tehnični podatki: višina 10,56 m premer trupa 1 m startna teža 4.500 kg največji domet 750 km z nuklerno bojno glavo 650 km Izdelava makete rakete PERSHING I A Začnimo kar s stabilizatorji. Izrežemo jih iz 2 mm debele balse, ki jo profilno obrusi¬ mo, kakor vidimo v načrtu. Potem pridejo na vrsto trije mali delci, ki so nalepljeni na stabilizatorje. Naredimo jih iz dveh različno velikih koščkov (v načrtu). Konica na vrhu glave je iz dveh delov, iz 4 mm balse in iz 5 mm balse. Valj je obrušen, tako da je popolnoma okrogel. Glava, narejena iz lipo- vine, je popolnoma izdolbljena. Trup rakete je iz dveh stopenj. Prva stopnja meri 190 mm, druga 210 mm. Trup je iz šeleshamra, ki je dvakrat ovit okrog cevi s premerom 52 mm. Sedaj, ko imamo že vse narejeno, se lotimo barvanja makete. To je seveda naj¬ bolj težavno. Barvamo s tremi barvami: belo, srebrno in črno, črke U. S. ARMY napišemo na prvo, se pravi spodnjo stopnjo z rdečim letrasetom 8x9 mm. Sedaj, ko imamo ra¬ keto gotovo, se lotimo še izdelave padala. Ta naj bo poljubnega premera in iz poljub¬ nega števila svilenih vrvic. Moj je izdelan iz tankega polivinila s premerom 1200 mm. O TIM 3 74175 103 vodna energija v službi človeka Ivan Sivec HE — HIDROELEKTRARNE Turbine moremo izkoriščati za proizvodnjo električne energije v posebnih pogojih. Tre¬ ba je zbrati in dovajati vodo na gonilnik. Postaviti moramo v strugo reke pregrado — jez ter poskrbeti, da bo voda tudi odte¬ kala. Tem pripravam pravimo elektrarna. Delimo jih po načinu izkoriščanja vode, pad¬ cih, legi strojnice v koritu, moči itd. Izmed naštetih si bomo ogledali: 1. Akumulacijske 2. Pretočne AKUMULACIJSKE elektrarne opremljajo z zbiralniki, ki jim pravimo akumulacijska je¬ zera. Nastanejo z zajezitvijo doline, v kateri se zbira voda in ustvari umetno jezero. Gladina vode za pregrado se le malo spre¬ minja. Turbine s strojnicami so v podaljša¬ nem jezu na eni ali obeh straneh brega. Vanj postavljajo Kaplanove (Medvode) ali Francisove (Moste) turbine. V primeru, da je turbina niže pod jezerom, vstopa voda v zgornjem delu v tlačni cevovod in po tako odprtem vodu do turbine. Navadno vgraju¬ jejo Peltonove turbine, kakor je HE Završni- ca in HE Savica. PRETOČNE elektrarne nimajo možnosti, da bi za jezom zbirale vodo. Sproti izkoriščajo tisto množino vode, ki priteče po strugi. Njena gladina se z množino padavin močno spreminja. To pomeni, da morajo ob večjem dotekanju odvečno vodo izpuščati preko je¬ zu, ob zmanjšanem dotoku pa obratovati le s toliko agregati, kolikor je vode. V take elektrarne postavljajo izključno Kaplanove turbine. Take turbine imajo vgrajene vse elektrarne na Dravi, razen HE Fala, ki obra¬ tuje s Francisovimi turbinami. Sistem postavitve Kaplanovih turbin Verjetno ste že vsi videli pretakanje teko¬ čine z višjega položaja na nižji, če ne, lahko sami napravite preprost preizkus z gumijasto cevko. Iz cevke izsesamo zrak in damo en konec v posodo z vodo. Zaradi zmanjšanega tlaka v cevi po njej priteče vo¬ da, če držimo cev niže od gladine. To pri¬ kazuje slika 1. Voda teče toliko časa, da se gladini izravnata, razen seveda v prime¬ ru, ko voda sproti priteka in odteka. Pred¬ nost take postavitve je v tem, da lahko postavimo turbino v cev, oziroma v jašek, ki je pod vodno gladino. S tem umetno ustvarimo večjo višino (večji padec), ki ga navadno tako primanjkuje. Ta del odtočnega kanala imenujemo sesalna cev. Primer pretočne elektrarne nam prikazuje slika, na kateri so označeni naslednji deli: 1. jez 2. dovodni kanal 3. betonska polspirala 4. turbina z generatorjem 5. sesalna cev 6. vodilnik Slika 1 Delovanje turbine Izkoriščanje vodne energije pri nizkih pad¬ cih je I. 1919 rešil Kaplan, prof. na tehniški visoki šoli v Brnu. Ugoden izkoristek pro¬ pelerske turbine pri nizkih padcih je dose¬ gel na ta način, da je skonstruiral gonilnik s premikajočimi se krili. Gonilna krila so vležajena v pestu tako, da jih je med obrato¬ vanjem mogoče obračati in s tem spremi¬ njati njihov naklon. Voda vstopa v gonilnik vedno pod istim kotom (aksialno), gonilna krila pa pri različnih obremenitvah zavzame¬ jo tako lego, da pada voda nanje brez udar- 104 TIM 3 74 75 cev. Pojav reakcijske sile na gonilnik nam bo pojasnil profil letalskega krila v zračnem toku. Zaradi razlike v tlakih nad in pod kri¬ lom nastane sila vzgona (F vzg ). Poleg vzgona deluje na krilo tudi upor zraka (F u ). Celotna sila, ki deluje na krilo, je enaka rezultanti z imenom prečna slika (F pr ). Če si sedaj zamislimo letalski profil obrnjen, deluje re¬ zultanta poševno navzdol v vodnem toku. Navpična komponenta predstavlja osni pri¬ tisk, ki pri navpični gredi obremenjuje no¬ silni ležaj, vodoravna komponenta pa obrača gonilnik. Izdelava Kaplanove turbine Tudi za Kaplanovo turbino bomo potrebovali le cenen odpadni material. Za okrov turbine bomo prav tako kakor pri prejšnjih uporabili okroglo škatlico od bombonov. Sesalna cev naj bo steklenica za čistilo »cet«. Vodilnik je lahko iz pločevine konzervne škatle, ka¬ kor pri Francisovi turbini in z istimi merami. Lahko pa ga izdelate tudi iz kozarca za jo¬ gurt, vendar morate izbrati kozarec, ki se ne lomi temveč reže s škarjami. Dotočna cev je lahko vrat steklenice za »cet« ali kake druge plastične steklenice. Os gonil¬ nika je medeninasti vložek izrabljenega ke¬ mičnega svinčnika. Lopate gonilnika, ki so v enem kosu, napravite iz kosa pločevine kon¬ zervne škatle ali iz aluminija. Nosilec go¬ nilnika je iz kakršnekoli pločevine, ležaj pa odrezana konica starega kemičnega svinčnika. Zelo primerna je namesto stek¬ lenice za »cet« tudi taka steklenica, ki je v sredini ožja, da prav v tem delu namestimo gonilnik. Če nimate ne enega ne drugega, vzemite kakršenkoli plastičen kozarec. Pod¬ stavek je lesen, odtočni kanal pa je škatli¬ ca za svinčnike. Izdelava Okrov (1): V zgornji in spodnji del okrova izvrtajte luknjo 3,2 mm za os gonilnika. (Pa¬ zite, da vam škatla ne poči — navodila v prvi številki.) Vodilnik (3): Odrežite kozarec za jogurt v višini 25 mm nad dnom. Za vodilnik lahko uporabite tudi plastični pokrovček kakega »spreja« s podobnimi merami. Na osmih mestih zarežite navpično do dna. Vsako osmino zarežite pri dnu za 2/3 še v vodo¬ ravni smeri. Te dele zapognite proti sre¬ dini. Nezapognjeno tretjino pa zalepite na obroček (3a), ki ga prav tako odrežete od kozarca. Zalepite vodilnik na dno okrova, zaprite škatlo in jo zalepite. Dotočna cev (4): V okrov odtalite luknjo s premerom vratu steklenice in pravokotno na okrov prilepite dotočno cev. Sesalna cev (2): Odrežite steklenici za »cet« spodnji del in zgornji razširjeni del. (Fotografija detajlov!) V dno okrova morate predhodno odtaliti luknjo v velikosti zgor¬ njega dela sesalne cevi (040 do 45 mm), da bo skozi njo padala voda na gonilnik. Tako izdelan okrov prilepite na sesalno cev. Gonilnik (6]: Na pločevino načrtajte gonil¬ nik, kakor je v načrtu. Na štirih mestih zare¬ žite do kroga 0 10 mm. V sredino napra¬ vite izvrtino 3,2 mm. Nastala krila zapognite za 30°, kakor to vidite na fotografiji. Natak¬ nite na os (5) od spodaj navzgor, za njim pa še košček tesno prilegajoče se polivinil- ne cevke (7). Nosilec ležaja (9): Odrežite trak 80 mm dolg in 10 mm širok ter ga zapognite v obliki črke U. Srednji del naj ima tako mero, kakor jo ima sesalna cev znotraj. Mero dobite ta¬ kole: Od spodaj navzgor vstavite gonilnik kake 2 cm od dna in pomerite s papirjem notranji premer sesalne cevi v višini konice osi gonilnika. Ležaj (8): Odrežite 5 mm konice starega kemičnega svinčnika in jo prilepite na sre¬ dino nosilca. Nato zalepite še nosilec. Vse dele lepimo z »NEOSTIK« lepilom. Dokler je lepilo še sveže, lahko ležaj z nosilcem po¬ mikamo, tako da se gonilnik ne bo zadeval v steno sesalne cevi. Podstavek: Je lesen in ga lahko izdelate v poljubni velikosti. Vanj izrežete z žagico za TIM 3 74I75 105 ISL K. Jtl JjSkrocfc I Jtp zanezati\ vodoravno 55 i LO