ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 11. 12 kr. po posti, 2 fl. brez pošte.
čislo 9. v torek 24. februarja 1852. I- tečaj.
Ljudska šola*
Od učne osnove in učnega postopka. Kdor hoče novo hišo alj kako drugo poslopje staviti, ni še dovolj, da kamenje, apno, les, pesek itd. pripravi in navozi, temuč treba je, da si naredi načert alj osnovo (Bauplan), po kterej bode zidal tam klet alj hram tu jisbo, tam kuhinjo tu stopnice itd. Pa vendar še tudi to ni dosti. Kaj bi ljudi rekli, ko bi hotel pri strehi začeti? Lepo zaporedoma in počasi mora hiša iz tal naviš lesti in rasti, debeli in majhini kamni, pesek in apno, les in železo lepo med seboj se vezati in črediti, kakor potreba kaže: tako zraste izpod rok pridnih in modrih delavcov hiša lepa in terdna.
Ravno taka je tudi pri nauku u šoli. Učitelj si mora narediti osnovo, po kterej hoče učiti; ta osnova, ktera kaže, kaj se ima u šoli učiti, ktere ure in koliko ur, se pravi učna osnova (Lehr-plan). Učitelj mora pa še dalej vediti, s čim začeti, kako napre-* dovati in postopati, kako nauk svoj verstiti in vezati, da posamezni predmeti eden druzega razjasnujejo in podperajo. Te red, kterega se učitelj pri podučevanju derži, po kterem posamezne predmete med seboj versti in veže, se imenuje učni postopek (Lehrgang).
Kar učno osnovo in učni postopek zadene, ste naj imenit-nejši sledeči dve reči:
1.	kdaj se ima nauk sploh začeti in kdaj ti posameznih predmetih posebej? in
2.	u kterem redu alj po kterej versti se ima u soli učiti?
Kar pervo prašanje tiče, velja leto pravilo (Grundsatz): »Nauk se naj tedaj začne, kedar so otroci godni (zreli, empfanglich)
ga sprejeti alj tedaj, kedar se njihove duševne moči začnejo zbujati in razvijati
Bolj na fanjko se ta reč ne da odločiti. Duševne moči ne jemejo se pri vsili otrocih tisti čas zbujati in razvijati, — pri nekterih se to godi prej in liitrej, pri nekterih pozdej in časnej.
Silno veliko je pri tej reči na tem ležeče, kakšni ljudi in kakšne reči otroka obdajajo; naj več pa na tem leži, kakšne duševne moči in dari je otrok od Boga prejel in s seboj na svet prinesel.
Po tem taj se lahko vidi, da se čas, kdaj se ima kak nauk začeti, bolje na tanjko in za vse otroke po enem kopitu odločiti ne da. Vendar skušnja uči, da se duševne moči redom po redu zbujajo in bolje in bolje razvijajo, — skušnja uči in kaže stalni red duševnega razvitka (Entwicklungsgang).
Dete najprej spoznava to, kar udarja u zvunajne čutila, in scer najpervo to, kar ošlata, potem kar vidi, potem pa kar sliši, okuša in ovoha. Malo poznej začne dete spoznovati reči in stvari, ki jih je že vidilo inspomočjo svoje pameti (Gediichtniss) se na nje spominja najprej nehotomce (unvvillkiihrlich), pozdej pa tudi hotomce. Zatim se zbuja in pojavlja u njem notrajna čut s umom (Verstand), in ono začne poznavljati duševno svoje stanje; dalej začne spoznavati, na čem so si stvari slične (podobne) na čem različne (nepodobne), začne prebirati sliko in razliko med raznimi stvarmi in predmeti, začne zajedno srodne znamenja na njih vidjene in opažene ujedno sbirati in stapljati, nesrodne pa ločiti in na tako vižo počenja narejati pojeme (Be-griffe) in soditi, in scer najprej o stvarih in predmetih, ki jih je samo iskusilo, potem pa tudi tacih, kteriso u medjusobnej zavezi kot uzrok in uspeh (Ursahe und Wirkung, Causalnexus). Začne se tudi od tih reči pogovarjati brez da bi znalo svoj pogovor dokazati alj s dokazi podpirati, poznej pa tudi jeme donašati dokaze svojega pogovora.
Slednič in najpoznej se tudi pokaže razum (Vernunft) in razvija žlahtno svojo moč.
Da kratko rečemo, duševni razvitek je sledeči: Do konca šestega leta skorej vse duševne moči spijo, le samo ogledna alj
nazorna moc (Anseliauungsvermogen) je zbujena in tlela; s sedmim letom se jeme pokazovati pamet (Gedaclitniss), še le konec devetega alj desetega leta počenja tudi um (Verstand) in sled-nič razum (Vernunft) se razvijati in delati.
Vsaka učna osnova in vsaki učni postopek mora te red duševnega razvitka zmiram pred očmi imeti, in zvesto se ga der-žati, — alj kar gre ves nauk narobe in rakovo pot, skazi najboljše učence in rodi negodne spake.
Potem taj ni dobro in modro, pred koncem 6tega leta otroke družili reči učiti, kakor tiste, ki u zvunaj ne čutila dirajo; treba je, otroke le učiti take reči in stvari ogledovati in imenovati, med seboj primerjati in razločevati, jih narisati (abzeichncnj itd.; še le 6. leto naj pridejo taki predmeti na versto, pri kterih je že več pameti treba, in še pozdej — s 9.—10. letom take reči, pri kterih je treba, daje um in razum že zbujen in razvit.
Kar smo rekli, da se ima nauk sploh začeti, kedar so otroci godni ga sprejeti: ravno to velja tudi od posameznih predmetov. Vsaki predmet se ima začeti tedaj učiti, kedar so otroci godni ga sprejeti, alj kedar so njihove duševne moči za te predmet že dosti zbujene in razvite.
Kdaj pa ta doba pri posameznih predmetih nastopi, bode pokazalo posebno učboslovje (specielle Methodik).
►Strupene cvetlice.
Akoravno je letašnjo zimo na kupce snega, mraz pa tudi že Grudnika precej hud bil, so vendar vkljub vsim overam narav-skega razvitja na sončnej strani Obirjažev sredi Prosijncabelim kokardam podobne kurjice ali čemerike (Helleborus niger, schwarze Niessvvurz) pokazale se.
Te cvetlice imajo nogovito ali nogam podobno, košato perje, 5 velikih, belih cvetnih peres (pri tej cvetlici kalež (calix)Kelch imenovanih), veliko prašnjakov (Staubgefasse) in 5 semenjakov (Samenbehalter oder Samenkapseln), kteri so po odevetu zeleni, podolglasti in precej debeli.
Marsikdo se bode temu Čudil; ako pa pomislimo, da je po gorah mičneje vreme bilo, zemlja pod snegom paodmelda, daje na
sončnej strani sneg kjer bodi lahko skopnel; če opomenemo, da te cvetlice po celej Rožncj dolini vsako leto, kadar zemlja nc zmerzne, že Svečnika spod snega pokukajo, in da je letos že minulega mesca kresa (bobovec, Nasturtium officinale, Brunnen-kresse) pri blatih močno rasla, se bode to vsakemu lahko verjetno zdelo. — Kurjice se pokažejo v zimskih in jesenskih mescih. — Hočem še tudi nektere druge cvetlice imenovati in opisati, kterih posebno v Rožncj dolini brez števila najdeš.
Proti kraju mile spomladi in po letu primarširajo mali turčki (Cyclamen europaeum, Erdscheibe) s svojimi rudečimi čalmami spod zemlice; te cvetlice leliko poznaš na tem, da rudeco cvetijo, da golo steblo in okrogel kakor velik lešnik debel koren imajo.
O tem času najdeš po bolj nerodovitnih mestih in peskastej zemlji obširno germiče rudečega maslovnjaka (Daphne Cneorum, eine Art Seidclbast), kterega po njegovem pustem, strupenem duhu lehko poznaš. — Ker ta rastlica s svojim strupom, ko bi jo povžii, masljak (die Wulh) porodi, zatorej se maslavnjak (der Wuthtrager) imenuje; ali jaz zato nisim porok, ker se tako le pripoveduje.
Mesca oktobra prikažejo se pri Podgorjah, okoli Sveč, v slovenskem Plajberzu in po druzih krajih bledorudečkasti smert-njaki ali podlesk (Colchicum autumnale, Herbstzeitlose) brez lepenja (perja), ktero že v spomladi odraste, skoz leto odpade in jesen cvet iz korena požene.
Smertnjak (der Todtriiger) je jako strupna rastlica. Kdor bi le nektere zerna snedel, bi vtegnil v smertno nevarnost priti alj pa vmreti; zatorej se smertnjaki imenujejo. Ako smertnjakovo perje in semenjak med seno pride, živini zlo škoduje. Kurjice, turčki, maslavnjak in smertnjak so strupene cvetlice. Šolski prijateljih enkrat to kopo naznani, da bi jih dragi ljudski učitelji spoznali in tudi svojej šolskej mladini pokazali, kjer se take znajdejo. —
Po gori najdeš mnogo kančičevja (Rliododendrou hirsutuin, Alpenrose), kedar dozori ima lepo rudeče sadje, kakor da bi
kančiki (Tropfen) na kupu bili, od česar je tudi svoje lepo ime: kančičevje dobilo.
Južne koroške gore so iz golega apna. Ker se pa po teli gorah, po njih podnožju in po eclej dolini toliko gori imenovanih cvetlic in Še mnogo drugih najde, ni dvojiti, da apneno zemlišče in bolj hladen in vlažen kraj ljubijo. Na unem kraju Drave jih le malo, od nekterih pa nobene ne najdeš. Odkod ima taj Rožna dolina svoje ime?	G. Somer.
Pastir.
Komaj je nježna zarja mladi dan napovedala, in pervi žarki sonca verliove gor poljubili, je že neki pastir svojo čredo skerbno pasel, in si veselo prepeval. Dežclski nadžupan, katiri je blizo njega lovil, ga zagleda in k sebi pokliče, ter pravi: „Za-kaj pa si tako vesel, preljubi fantič?" Pastir, ko nadžupana ni poznal, odgovori: „Kaj bi vesel ne bil? Naš dobri nadžupan niso bogatejši, kot jes.u Tako? Povej meni kaj imaš. Fant pravi: »Sonce na lepem bistrem nebesu sije za me ravno tako prijazno, kakor za nja; ravnine in gore se zelenijo in cvetijo za me ravno tako lepo, kot za nadžupana; moje roke jes za sto tavžent goldinarjev ne dam, moje očesa imam rajši, kakor vse njegovo blago. Verli tega imam vse, kar moje serce poželi, zakaj jes ne poželim več, kar potrebujem. Vsak dan se nasitim, imam zadovolj obleke, sc pošteno pokriti in dobivljam za svoje delo in prizadevanje toliko denarjev, da za potrebo imam.
Alj zamorete reči, nadžupan ima več? Dobri gospod se smehlja, se da spoznati in pravi: „Prav imaš fantič, ti moreš rečti, nadžupan ti je poterdil." —
Travn.
Ferdinantek Bertiko u šolo vozi.
Dobro mamico je skerbelo: Kako bo Bcrtica, slabi otrok u hudem vremenu po zimi u šolo hodila? Oče odgovori: Saj še ni ravno huda hoja. Ko bo slab pot, se bo že koja pomoč nasvetovala. Deset let star Ferdinant se ravno molče u šolo odpravlja. Iz šole pridši, privleče iz dervamice
polomljen otročji vozek, ter ga popravi, kolikor zna in zastopi. čez noč se že sneg navali ped visoko. Ferdinant se na tihem veseli, in Bertiko priganja, naj se za šolo napravi. Ko sta oba gotova, privleče Ferdinant voziček preddvuri, in kliče: Bertika, pojdi! kočija je že pripravljena in konjiček priprežen: pojdi, da šole ne zamudiva! In tako Ferdinant 6 let staro Berto u šolo vozi, kedar je slabo vreme. Bratci! naj vam bo sporočeno: Pojdite in storite tako-'
Ptiček in deček.
Deček hočeš me ujeti, O zanesi mi!
Da želiš me že zapreti. Tak se meni zdi. — Ljubi deček! saj se spomni, Kak bo težko mamci moji, Ki ne bo me vidila, Ker se tako ljubiva. — Deček. Nočem, nočem tc loviti, Bodi ptiček v miru le, Hočem, hočem te pustiti, Le raduj pri mamci se. Zrase naj ti perčice, Se nauči pesmice, Da jih bodeš prav vesel Nam po gojzdu prosto pel.
A. Praprotnik.
Zakoiioša,
Zastran tega, da se ima v ljudskih šolah materski jez-ik kakor naučni jezik rabiti. AHsoko ministerstvo za uk je 25. oktobra 1851 št. 5184/550 odločilo, ktere šolske knjige se imajo u slovenskih šolali na Koroškem rabiti. Pri tej priložnosti je visoko ministerstvo za dobro spoznalo, tole zaukazati, da se povsod spolnujc:
„Ministerstvo je že večbart svojo misel izreklo, da se ima v ljudskih šolah materski jezik kakor naučni jezik rabiti. Vendar je u nekterih kronovinah veliko šol, u kterih se potreba kaže, da bi se dva deželna jezika učila in vadila. To se taj na nobeno vižo ne sme pregledati.
To velja imenito zastran šol tistih krajev, kjer ljudi raznih jezikov namešani prebivajo, kjer otroci še prej, da se u šolo po-šlejo in dokler u šolo hodijo, dva deželna jezika poznajo in se zmiram u njima vadijo. U tacih krajih je taj naravno 111 primerno, da se to u šoli dalej uči, kar so otroci doma začeli, in doma slišijo in se vadijo. Pa vendar tudi u tistih krajinah in vesih, kjer vsi prebivavci, alj saj njih večji del scer le samo eden materski jezik govorijo, kjer pa vendar stariši želijo, da bi se njih otroci tudi drugi deželni jezik učili, je treba to voljo starišev spolniti.
To se ima pa takole zgoditi. Materski jezik ima se scer skoz in skoz pri celem uku za podlago vzeti, tudi se ima 011 pri pervem podučevanju v branju tako dolgo rabiti, da otroci perve in začetne pravila premagajo in znajo, ravno tako se ima materski jezik pri tistem predmetu, kterega namen je ne samo um in pamet razsvetliti, temuč tudi serce in voljo požlahtniti, to je: pri keršanskem nauku prideržati. Ko pa otroci u nauku že dalej pridejo, morebiti koj pri začetku drugega razreda, se ima drugi deželni jezik med redne naučile predmete vzeti, in tako pridno učiti in vaditi, da bojo otroci u stanu, u tem jeziku brati, govoriti in pisati.
Po tih pravilih se je treba ravnati in zraven pa tudi na posebne okolšine gledati; zlasti je pa treba, pri tistih občinah, od kterih se tukaj govori, sledeče pravila pred očmi imeti:
a)	U tistih občinah, kjer se božja beseda u cerkvi po slovensko oznanuje, se ima tudi keršanski nauk u šoli po slovensko učiti.
b)	U jezično namešanih krajih se imajo otroci u slovenskem in nemškem jeziku učiti; kako je pa treba pri tem nauku se obnašati, se imapoposebnihokolšinah tih krajev odločiti.
c)	Na to, da slovenske občine želijo, da bi se njih otroci nemški jezik u šoli učili, se ima zvesto gledati. Za to taj se
— w —
nauk u nemškem jeziku iz tistih šol, u kterih se je dose-daj po navadi učil, ne sme odriniti, temuč se ima dalej učiti, ako ravno se slovenski jezik kakor naučni jezik vpelja. Nemški jezik se ima u teh šolali po tej viži učiti, kakor je bilo goraj izrečeno.
Slednič se nauk u slovenskih šolah ne sme uravnati in vre-diti, brez da bi dotično škofijsko svetovavstvo ne privolilo.
To se vam, blagorodni gospod! oznani, da to sami veste in tudi občinskim županom slovenskih in jezično namešanih šolskih okrajev na znanje daste."
Drobtincice.
*	Neki oče v Borovljah pove svojej okoli 10 let starej licenci, da „BčeIa" ne bode več »šolskega prijatela" prinesla. Deklica ga vpraša,zakaj dane? Očeodgovori: ako ga hočemo imeti, moramo se na njega posebej naročiti. Deklica hitro pristavi: slišite, atej! jaz imam nekaj srebernih šestič prihranjenih, iz serca rada jih hočem dodati, da bi le »šolski prijatel" zopet prišel. Blaga deklica!
*	IJ nekej družbi vpraša ena gospa, od kod to pride, daje toliko mladih gospodarjev brezženuhov? In ravno takovi mlade-neč odgovori: Vzrok tega je lahko razjasniti. Ce mi^ dandanašnje neveste prevdarimo, so kakor lilije na polju, ki ne šivajo, ne predejo tudi ne delajo in so lepše oblečene od kralja Salamona u svojej svitlosti.
*	Njegovo c. k. apost. veličastvo, naš presvitli cesar, so 5. februarja 1852 skleniti blagovolili, da ima gosp. Franc Gasser, učitelj u Eržni (Irschen) na Koroškem, sreberni križec s krono za svojo dolgoletno službo in izverstne zasluge u šolskih rečih dobiti.
Uganjka.
Jaz imam ti jeden sodček, V njem pa dvojno vino je, Na njem ni noben obroček, Ki nikolj ne smeša se.
•aafef