260 Moralizmi Igor Likar SO TO DOTIKI So to dotiki oddaljenih sonc? ODDALJENIH SONC? Kar v nas buči, se ne umiri, kar izmuči noči? So to, te goste niti opoja, ta vrisk razgrete polti? Te more o belopoltih bogovih materije, o tihem očesu, ki gleda iz teme? Kaj v nas zori? Napete in vabljive so dojke matere smrti, kaj v njih zori? Kaj se nam na njih zgodi, da se zgodimo mi? NESLIŠNI DOGODKI Kakor zlom lasu v tišini rasti V MENI Kakor pok svetlobe v rečeh Kakor žeja rože v težo zemlje Kakor sesedanje dna v posodi časa 261 Prihaja tvoja podoba. Moralizmi Kakor svetljenje vrča v pozabi spomina Kakor noč na pobočjih rose Kakor zvezda v senci niča Kakor nerojen glas v drhtenju grla Boli tvoja podoba. Kakor senca vržena med stene jutra Kakor nasmeh na dlani slovesa Kakor strah jelenjega kopita Kakor sunek rezila v gosto kri Izgine tvoja podoba. Kakor zlom lasu v tišini rasti Kakor pok svetlobe v rečeh Kakor žeja rože v težo zemlje Kakor sesedanje dna v posodi časa Prihaja tvoja odsotnost. O VENERA, O, Venera, divja in pogubna dojilja, ALI SI TI ki si pošiljala mladeniče TA PRAZNINA z mlekom poguma v smrt, MED NJO ki je tvoj dih IN MENOJ? žarel v kletvi in v daritvi kot popotni urok! Ob slovesu so si tvoji otroci zabadali nože v kri, da so pritekle kaplje zahvale pred tvoje noge, kakor slovesna zaobljuba! Danes, utrujena nebeščanka, razglašaš pozabo med žicami telefonov, v stoku elektronov, ki prekinjajo zvezo med nebom in zemljo, med krvjo in urokom, med snom in strastjo. Med njo in menoj! Tvoja maščevalnost je ukročena, tvoja nekdaj odpuščajoča skrb — vesoljna vseenost! Med njo in menoj! Vseeno je ali poslušam govorico ljudi ali drobeče se zvoke motorizirane glasbe. Vseeno je ali si navijem uro ali se dotaknem ženske, ki bo v istem hipu pričela govoriti o sebi in oboževati praznino v meni! Praznino med njo in menoj! MORALIZMI SPOMIN NA VESOUNI MLIN (branim to dno najinih noči) I. Tak bo moj spomin na — vesoljni mlin: Zlagane in varljive proslave, čez njih vihrajo hišne zastave, zgoraj hitri govorci trosijo praznično seme v razplod, spodaj ovčice človeške drvijo k nastavljenim pultom dobrin, bogaboječe blejajo h krmi iz zvezdnih skomin. Ob strani brezglave, dobrikave črede, za vsak primer, ovčarji oblasti hranijo uvežbane krike moči, pazijo, da so predpisno urejene družbene gredice in dostojno izrečene rojstne in nagrobne zdravice. 262 Igor Likar 263 Moralizmi II. Tudi tak bo moj spomin na — vesoljni mlin: Tihe sobane, v slino strasti zapredeni pari, in te velike, ogromne noči, ki nas poganjajo v dni, širše kot jih hočemo mi. Čudežne ure sna, ki vse potlačene ohrabrijo, jih preuredijo in napojijo za jutra naporov, za korakanje v vrsti, ki se vleče tja do neslutenih obal in obzorij, tja do prozornih svetlobnih ležišč, kjer ležemo vsi. III. Tudi tak bo moj spomin na — vesoljni mlin: Pome prideš Ti, z lakotno kačo, smokuljo, sredi dekliških oči. Tvoje tople roke zdrsnejo čezme in me iščejo tam, kjer sva močna oba, oba divja in — svoja brez dna. Zunaj naju rase trudno trnje, ki bedi. V naju rase poželenja gosti sok, ki se vabljivo pne v nemirno in mogočno bogoskrunstvo.