96                                  Ivan Albreht:   Ljubavha pesem.
Doma je pa tako čudno hudo, da so stlačeni kakor duše v vicah — in še ni prostora za človeka, ki mu je treba solnca in zraka ... Hiša, to se pravi: največja soba v hiši, kjer se shaja vsa družina čez dan in na večer, je prostorna in svetla. Strop sicer tišči k tlom, toda bela miza vabi iz prednjega kota kakor nalispana mati.
„Pa sedita," ponudi Gregorin prostore in naenkrat izteče beseda v svežem toku. Sorodna kri se pozdravlja, kakor da ni let ločitve med njo. Beseda je vzeta iz srca in gre do srca — in Meta si od časa do časa otare solzo, ki ji zapolzi po licu.
Cilka je vesela.
„Stric," nagovarja Gregorina pri vsaki primerni in neprimerni priliki — in je ponosna na to, da sme reči takemu človeku tako besedo —
Ko se mati poslavlja, ne čuti dekle nikake otožnosti.
„Pridna bodi," naroča Meta z drhtečim glasom, Cilka pa nagaja s smehom in draži materino skrb:
„Na kmetih ostanem! Tu ni saj, ne mila, ne raztrganih srajc—"
Mati ostrmi, se smeje in plaka obenem. Hčerine besede padajo v dušo kakor brušena rez —-------
(Dalje prihodnjič.)
Ivan Albreht:
Ljubavna pesem.
T
1 ežji od svinca se dvom mi žariva v možgane, in kamor v trenotkih razpaljenih kane, povsod je le tema in težka bolest. O, koliko v svetu širokih je cest, a vendar mi noga vsak hip zastane — In glej, to je moje boli povest . . .
Tvoj dom pa je mir in luč je tvoj stan — draga, preberi mi srečo raz žuljavo dlan!