Sofija
Ferdo  Kozak
Zimska   pravljica
Potovati, romati, trenotno nikjer doma in povsod, ali ni to pravljica vseli dni, ena najbolj bujnih in najbolj sproščujočih? No, ljudje smo resni in stvarni, radi nabiramo čela nad čemerkoli, vsaj na zunaj, in le včasih, med štirimi stenami, se ponižamo do priznanja, kako nais tu in! tam zažeja po vsespajajoči preprostosti pravljičnega sveta. V vsakem srcu joče otrok, ki ravnamo po mačehovsko z njim, in z drobnimi ročicami tipi je po kapljici luči sredi zadušnih in trdih borb vsakdanjega dne.
Potovati! Postaja je črn pristan ob črni reki, deroči iz daljine v daljino, in vlaki se bahato zavijajo v oblake vihraj očega dima in radosti spričo nevzdržnega leta preko sveta. Lokomotiva biča zimski zrak, ves drhti ta lepi stroj kakor plemenita žival, ki komaj čaka, kdaj zdrvi v solnčno jutro. Mož v modrem jopiču ga treplja po kolesih, otira mu znojne ventile in vijake, visoko zgoraj pri kotlu stoji njegov gospodar, zrasel z njim, in roka mu počiva na njegovem srcu.
Potem zdrkne mimo okna znano mesto, zadnji spomini ti še pomagajo v pozdrav s predmestnih ulic, z znanih poljskih poti — tu in tam ti bliskoma užgo v duši davno minuli, pozabljeni dan — kakor pod visoko dvignjeno obrvjo oko, ise ti še začudijo planine... in kar nenadoma se skloni od zunaj neznan, dober obraz k oknu in pripoveduje, pripoveduje...
Potovati, drveti preko zemlje, gledati jo od daleč kakor skozi čuda visoko okno v svoji duši, srkati njene hipne smehljaje, zamišljene vzdihe, brezčuten prav za prav za vse sledove, ki jih je tod in tam pustil na njenih prsih človek. Le včasih te to in ono premoti, da se skloniš in povprašaš, da pribiješ prikazen v preteklost ali sedanjost, da jo za hip utrdiš v nekem posebnem smislu, toda pravljica se ne zaustavlja, pravljica je nevedna kakor otroško srce, pravljica teče dalje kakor srvetal studenec.
In dobri obraz za oknom pripoveduje...
Čim se je razparala jutrnja megla in so nad zeleno vodo za-štrleli skalnati vrhovi v zimsko modrino kakor rožnato zlati rogovi, že se je ta voda na desni razlila v široko dolino in vsa motna in ko-vinasta onemela pod zgrinjajoče se sivino. Modrikaste kepe gora so se razmaknile, snežna ravan gine nekje prav blizu v meglo. Tu in tam mrtvo, črno drevo, umazana gaz bogve kam.
104
Tale gospod kraj mene je videti prestar za pravljice, za lo tiho po-kojnost, biti na zemlji ptič in me vedeti za nič, kar uganja po njej človeško pleme. Rad bi mi dopovedal, da je Kranj krepko razvito mesto, da v Ljubljani še ni bil in da se pelje v Belgrad, ker so minuli prazniki. Toda meni se trenolno ne da tipati po teh raznih razmejitvah zemlje. Molčim. Všeč mi je, da sem kar nenadoma lahko pozabil, kaj je Ljubljana in Kranj in Belgrad, da sem © srcem vesi pri brezčasni megli tam zunaj in pri širni, grenko sladki zemlji, ki počiva pod njo.
Vlak ae je nekam istegnil, ves sproščen in voljan in za čuda laja ak leti preko zemlje. Obraz za oknom postaja dober in gorak, zdi se mi, kakor hi videl premikajoče se ustnice in mehko brado. Čim bolj se zigošča večer, tem tišji, prijetnejši je nijegov glas.
Nizko na obzorju je zazevala špranja v megli, rumena luč je vzblestela na zamrzli luži. Na zasnežene poljane je hitro kakor izne-nada legel večer.
Zjutraj sem stal na mejah mladega mesta, visoko nad širokima rekama, ki sta se tu pod menoj kakor dve motno se bleščeči kači spajali v eno samo, leno se plazečo žival. Umazano solnce je viselo v pa-rečih se jutrnjih meglah nad premrlo zemljo. Dva mostova, prav tako mrzla in trda kakor v led vkovana pokrajina, ista segala z brega na brelg, po črni reki so lezli parniki. Sirene so tulile. V (pristanišču so se dvigala ramena žerjavov, bati so nabijali na ostro pojoče železo. Za menoj je vstajal zabrisan trušč prebujajočega se mesta. Tedaj so popadale cunjaste megle s solnca, da se je odprlo brezno do kraja odprtih obzorij pred menoj. Pogled je po bliskovo prhnil skozi prostor, ki je zeval globoko pod njim, se dotaknil črte obzorja in zdrknil v polkrogu ob njej, na levo, potem še na desno. Za trenotek je znova zastal nekje na črti, kakor bi hotel čez, nato pa omahnil na mrtvo, tožno ravnino. Da, bil sem kakor vrh mrkega stolpa trdnjav-ska straža; tu ni veselih sprehodov oči po obrisih gričev in gora, tu te ne vabi igriva barvitost, ne večno se menjajoči obrazi zemlje — tod se pogled uči le stražiti in čakati. In kadar je od molka in samote bolan, prhuta ob strogi črti obzorja, dokler se upehan ne stisne kjerkoli k zemlji in strmi in molči z njo vred.
Solnce je stalo še visoko na obzorju, ko se je vlak vijugal po brdoviti pokrajini; kakor hladna, rumena snov se je topilo v mleku zimskih megel, da je ostala le zrnkasta, ostra bleščava po njem. Zunaj so se vrstile položne in strme rebri, ponekod se je zemlja pognala v drzen, črnikast val in se <po drugi strani pretila v zložen hrbet nad sa-mnjočo dolino. Redki, miniaturni kmečki dvorci: drobčkane, štiri-oglate hiše z rezljanimi lesenimi hodniki, obdane od sivorumenih zi-
105
dov iz ilovice, vse napol skrito za orne, metlaste nasade sliv. Umazane lise majhnih mest z modrimi ravnicami in komaj zaznavnimi cestami. In male, rumenkaste postaje: otožne oči mestec, katera ne najdejo v sebi radosti izpolnjenega življenja. Vas je! zaključen svet, pro-vincialna mesta so pa polna na smrt utrujajočega hrepenenja. Male postaje izginjajo v dalji, strmeče za vlakom v prazen dan, za podobo nekega bujnega življenja, ki je za hip postalo in odvihralo dalje.
Dalje!
Nenadoma se zgubi megla: zlata luč, modrina, bele gore, črno drevije po njih kakor strniščen. Na desni se pojavi mrtev grič, pusta, sivo zelena skala. Za njim ise zvrste še drugi, primikajo se1 k progi in že zajamejo vlak v pošastno sotesko. Mrtev kamen brez snega in brez bilke se grmadi v višino, ves grudast, kakor bi gledal kope okame-nelega blata. Fantastični prelomi in drče, fantastično skrotovičeni previsi in police1. Grenka, mrtva zemlja! Na divjem grebenu čepi debela, pošastni glavi podobna skala, krog in krog raztrgani, zveriženi skladi kakor 'kupi odrtih islonjih kož. Z vrtoglave višine je zazijala do tal, do kalne vode, mrka preseka; v njej vise tu in tam1, preko črnih polic, umazano beli, zamrzli slapovi. Snopi štrlečih, mastno se bleščečih curkov. In že jih je dobrotno skrila očem trmasta stena, kakor da je v strahovitem sunku vzkipela pod nebo.
Onstran te peklenske soteske kalkor ogenj rdeča zemlja. V gori vas s tenkimi, visokimi topoli nad položnimi strehami. V dalji črne gore.
Sredi noči je vlak obstal. Zunaj so v snežnem viharju stali možje v kožuhih, s puškami na ramah. Iz Črnega brezna nepredirne temine je seval visok, bel kamen tik ob progi. Meja.
Novi   svet
Če mi kdo pravi: Carigrad ali pa: indijska džungla, se zgane fantazija in že ustvarja pred notranjim pogledom bujne podobe, polne barv, solnca in njegove sladko tkane eksotične poezije. Snov za vse to so dale knjige, kino in tudi govorice o daljnem svetu, ki se od bog ve kod znešene usedajo kakor zlat prah v spomin, ne da bi čutil kdaj potrebo, pretehtati njih resničnost. Toda Bolgarija? Ne. Bila je v imeni bel list — naj bo priznanje v sramoto ali ne — brez vsega, kamor bi se oprla predstavotvorna volja. No, recimo, nekaj davno že prebranih knjig. Nekaj pesmi naših starih pevcev o balkanskih junakih, oziroma te še najmanj. Ti junaki so bili navzlic vsem kulisam pač le domač izum, s kranjsko dušo, pravi sinovi njenih brezspolnih vizij o življenju na svojo pest. Njih junaška glorijola s svojim romantično sentimentalnim bleskom se kaj malo prilega upornikom v teh molčečih gorah, ki ©o nekoč, s krvjo na rokah in v dušah, spletali mrke mreže
106
upora, stavili svoje življenje v igro kakor raztrgano cunjo in se kakor zdrave, vročekrvne živali trgali s tujcem za kose domače zemlje.
Zdaj so se na ta beli list zgrnili bežni vtisi, kakor je bil bežen ipot v to deželo. Bržkone so polni pomanjkljivosti, v marsičem plitvi, vendar ©o, strnjeni v celoto, doživetje, neposredno, živo in neinsceni-rano, kakor se je užgalo v mislih in čutih ob mojem (prvem koraku v ta novi svet.
Sofijska postaja mi je ostala v spominu, da je kar zunaj na polju, brez navadnega špalirja predmestij. Sredi mrzle zimske noči je bila malo pusta, malo splašena, kakor tiiste temne postave v kosmatih plaščih do peta, ki so posegle po naši prtljagi. Onkraj postaje je mesto, široko sprostrto, nia prvi pogled kakor k zemlji stisnjeno, kalkor vsa nižinska mesta. Sofija, starodavni Sredec!
Drugo jutro so stali za okni visoki zidovi hiš, stopničasti sivi obrisi zgradb v kadeči se megli; ledeno solnce je z ostrimi, zlatimi iglami prelbadalo jutmje prostranstvo, veter je bičal dim, ga metal ob strehe in poplesaval z njim kakor z zastavami. Stal sem pri oknu in užival ta prvi pozdrav neznanega mesta. Dobro dene, če te sprejme s takole veselo, razvihraino jutrnjo čilostjo, če se z vetrom v laseh predstavi takoj prvi hip kot mesto, kot tista prava, v razmerjih raz-mahnjena grmada zidovja in streh, praznih sten, pisanih izveskov in reklam, ki priča o zgnetenem, bujnem življenju. In že me je zažejalo, videti veič, hoditi, gledati in uživati to z vetrom pojoče jutro.
Hodil in gledal isem brez pisane zgodovine v žepu, dejal bi, primitivno, kakor pač ne hodi dandanes civiliziran človek na pot. Toda zgodovina je ali pokojen grob ali pa privid, užgan skozi lečo naših lastnih želja. Mesto pa je današnji dan. Stopil sem v solnoe in mraz in pred menoj so se odpirale dolge, široke ulice. Ob cestah drevoredi, dolge vrste hiš z nekam umerjenimi, skromnimi fasadami, brez krika moderne tehnične zanesenosti in zanositosti. Prostrani trgi, intimni parki — vse na široko grajeno, zračno, a vendar strogo in prijetno resnobno. Mesto, ki mu je videti tradicijo rasti, dasi ne več kot petdeset let staro, toda od takrat premišljeno vodeno v razmah. Ali ne diše iz te mreže ulic in cest, iz teh umerjenih blokov hiš duh severa, nekaj resnobne germanske vestnosti? Ogledoval sem izložbe, poulični vrvež, lahne kočije e krepkimi, majhnimi, kosmatimi konjiči in tedaj sem se spomnil, da sem prav za prav sredi Balkana, nedaleč od turške meje, ne da bi navzlic temu mogel zaslediti okrog sebe sled orienta. Nasprotno, vse je tako začuda evropsko, sicer s pristnim prizvokom Balkana, toda brez začimbe orientalskih razvad. In še to: mesto brez hohštaiplerskega videza. Skromno oblečeni meščani in meščanke, trgovine brez razkošja, ki bije v oči, — kraj, ki se ne vzpenja na prste in
107
ne steguje vratu čez plot svojih razmer, poželjivo se ozirajoč po blišču in sijaju evropskih velemest. Celo zdaj ne, po vojni, ko so skoraj vsa mesta, tudi v srednji Evropi, postala navadna pariška predmestja, z vso predmestno brezokusnostjo in kričavostjo. Tod imaš pa vtis, da je vsakdanji dan vtisnjen v strugo, ki je bolj ali manj primerna razmeram. Radi tega je življenje po ulicah manj viharno, a zato bolj polno, kakor val, ki se ne spotika ob vsaki skalici, pač pa iana mehak in voljan, tiho, molčečo globino pod seboj. Odtod, mislim, tudi ta domačnost, ki te pritegne k sebi, da je hrup tišji in dan veselejši.
Ob prostranem trgu, kjer je drlo solnce v ponorelih brzicah čezenj in se razbijalo v bliskajoče se pršavico, stoji v tihem vrtu starodaven spomenik turške slave, rdeča Bujiik držamija. Kockasta, mrka stavba z ravno streho in vrsto nanjo povezmjenih, okroglih kupol — tako značilna za elementarne prvine moslemske arhitekture. Njen stvariteljski duh je črpal svojo moč iz molka puščav, iz solnonega ognja, iiz melanholično veličastnega, večno brezmadežnega oboka okamenele modrine nad zemljo, ki mu je, pusta in ničeva, položena le v podnožje. Zato je čutiti v njegovih tvorbah mrkost odrevenele misli, zato je postavljal stene, ki vpijajo ves solnčni ogenj, a ne1 izžarevajo nobene topline, nobene intimnosti. Postavljene so v spomin krvi, ki je prezirala življenje in se je kakor reka razlila preko sveta k edinemu, junaka vrednemu smislu življenja, k veličastni zarji slave, spro-strte nad izvršenimi deli. Kalko krotki so ostali še do danes v naši zgodovini pojmi o turških pohodih, vsi zastrupljeni z obrambnimi gesli katoličanstva in habsburške dinastije, ki sta oba z njimi razvnemala rajo, da je umirala za njih varnost. Tod se je pa na razvalinah bizantinsko rimskega sna o oblasti nad vsem svetom za nekaj sto let zakoreninil Vieter iz puščave, ki mu je bilo življenje le ničev sen, vroča, krvava steza do onstranske slave.
Hodil sem okrog in prebiral napise večjih ulic: avenija Marije Luize, Ferdinandov bulvar, park princa Borisa, zraven pa ulica Carja Osvoboditelja, trg z istim imenom, z velikim carjevim spomenikom, poleg drugih, manj blestečih bolgarskih imen. Imena so slednjič imena, po navadi ti malo povedo, vendar se navzlic temu, ko jih prebiraš, prav rahlo dotikaš za njimi se skrivajočega pomena. Gorje zemlji, ki so ji stoletja tujega gospodstva razbila notranjo enotnost, ji izpridila, odtujila in naposled uničila tiste sloje, ki so bili ta čas nosilci njenega skupnostnega življenja; dvakrat ji gorje, če jo je usoda postavila tja, kjer se križajo interesi z vseh strani! V tako zemljo dežuje raznih dobrotnikov in osvoboditeljev, v njej živeti je človeku grenko in tesnobno. Prvi je prišel veliki batjuška car s svojimi kazaki, z ruskimi in tujimi baroni. Osvobodil si je ta kos zemlje — saj  je bila prva
108
stopnica do uresničitve pradavnih sanj o ruskem Stamibulu. Nevarna senca sredi Balkana! Vendar je car premalo računal s tem, da se ga ne bodo prestrašili le ob Bosporu, pač pa še marsikje v Evropi. Ta neznatna pomota je dala pruski roki, ki se je okrepila z zmago na za-padu, priliko, da je vrgla svojo prvo karto na Balkan. Tako je v Sofiji zavladala dinastija železne rase. Bolgarija je rasla, rasla pa je hkratu carjeva jeza. Oj, jalovi srd! Užaljenost in salonski pritisk nista zaustavila razvoja. Car je dobil svoj spomenik, rasa svoj konak. Berlin je izpodrinil Petrograd. Toda, videti je bolj na zunaj, v političnem in civilizacijskem oziru. Kajti srečanje bolgarskega človeka z ruskim, takorekoč za hrbtom batjuške carja, je zapustilo v njem globlje in intenzivnejše sledove, kakor pa so jih bili sposobni vtisniti politični računi. V neki, pri mas nekje na jugu izhajajoči reviji, je pred leti ugotovil bister člankar, da je Rusija zastrupila bolgarsko izobražen-stvo z nevarnim socializmom, nihilizmom in anarhizmom. Da, vsekakor nevaren eksport! Toda pustimo bistre članke. Nedvomno je ruski duh izrazito vplival na rast bolgarske kulture, nedvomno pa je tudi, da so pri tem sodelovale sile, ki niso razumu na prvi mah dostopne. Tu gre za nekaj po naravi bolj ali manj sozvočnega, da se izognem razlagi z besedo: slovanstvo, ki ima tako vztrajno zlorabijana, že skoraj plehek okus.
In danes? Obeh prejšnjih dobrotnikov prav za prav ni več, politika obeh enot, ki sta nastali namestu njiju, ne kaže iz teh ali onih vzrokov nobenega očitnega kurza v bolgarsko smer. V Sofiji je čutiti veter od drugod. V široki ulici te preseneti v izložbi florentinsko blago; nad vrati je napisano »Italijanska prodajalna'. V opoldanskem vrvežu srečaš fantiča z napisom ,Scuola italiana' na čepici. Oboje se ti zazdi kakor nekaj tujega, v zrak pripetega; če se pa spomniš, kako so v večnem Rimu s silo oživili že dvakrat mrtvi sen o starodavnem rimskem imperiju, razumeš, zakaj je segla tudi do sem njegova mrtva senca. Vznemirila je celo Pariz in nekoč pozneje bomo morda izvedeli, kaj so skušali dopovedati Bolgariji razni francoski obiski. Danes je navzlic vsemu videti, da se v Sofiji tehtnica še ni nagnila na nobeno stran. Kakor bi tajna roka krmarila čolniček te zemlje, ne da bi se doslej že odločila za kak pristan. Italija je trenotno prav tako pri vrhu kakor Berlin; moč francoskega vpliva pa bi bilo mogoče preceniti le po obsegu političnih in zlasti gospodarskih interesov.
V mladem jutru visoke, mogočne, od solnca obsijane kupole — to so kakor zamaknjeni, gorečnosti polni pevci v zboru hiš, ki prepevajo sami zase, z jekleno polnimi glasovi jutra je himne. Tako je obstalo oko na zlatih kupolah katedrale Aleksandra Nevskega v daljavi, tako na sveti Nedelji. Vendar sem tisti dan stopil le v hram svet© Petke,
109
ki je zunaj skoraj neviden, ker jie; zidan v tla. Cerkev brez kupol in blišča, vendar morda prav radi tega kraj v preprosti veri gorečih duš. Nekaj stopnic navzdol, pa si v sobi z lesenim podom, kamor seva ©kozi majhna okenca skopa luč. Navadna železna pečica, stoli, prelgraja, za katero sedi pop, nekaj svetih podob in odprta vrata v drugo, še nekaj stopnic niže ležečo, polmračno sobo. Tu je prava cerkev z ikonostasom, s svetimi podobami, z vroče plamtečimi svečami na skupnem podstavku. Zatohel zrak mi je udaril iz teh prostorov v obraz. Duh po svečah in starini, po brezsolnčnem podzemlju. V kotu je ležal vznak na žiimniei mrtvaško bled mož, oblečen, z roko na prsih. Starka v črni obleki, suha in od vsega posvetnega gorja trudna, je klečala v prahu in se s čelom dotikala tal. Fantič s prestrašenimi očmi je stal pred eveto podobo, na štrlieičih laseh mu je počivala stola in pop je mrmral nad nijim nerazumljive molitve. Ljudje so prihajali po prstih, polni bridkosti v očeh, se križali, poklekavali in zopet brezšumno odhajali. Iz druge sobe je sijal tajinstveni žar svetišča — tam so si nekateri umivali oči v studencu, ki izvira za ikonostasom. Da, sem hodi ljudstvo molit za zdravje, tu je svetišče bolnega, upehanega, zavrženega, obupanega, od gorja preganjanega človeka. Spomnil sem se naših božjih potov, vendar je vzdušje tod drugačno, skoraj še bolj zadušmo, od krvavih srag vsakdanjeiga trpina zaznamovano. Katolicizem razpenja gtoriio posmrtnega raja tudi nad gnojnimi ranami in polni tudi najrevnejši svoj hram s svetlobo in hladom romanskega sveta, kjer je odgnal "svoje korenine in dokončno dozorel. Tu pa je čutiti bizantinsiko mračno perot Kristusa pantokrata: privid v prah skrušenega, od groze prevzetega, na zemlji samemu sebi prepuščeneiga človeka, ki jie! ustvaril okrog sebe same do nebes segajoče, pošastne skrivnosti. To je tleči ogenj ruskega pravoslavja, mistika brez svetlega plamena in brez kristalnega okna v mrzlo luč občečlovieškega bratstva. To je mistika podzemlja, ki spominja na Dostojevskega, mistika pokorščine in slado-strastne podrejenosti.
Mislil sem na tisto pračuvstvo človeka, ki so od pamtiveka zgrajene na njem vse vere in ki je poleg razuma ena bistvenih oznak človeka. Vseeno, če so ti ali oni konfesionalni sistemi opirali nanj svojo oblast, izkoriščali množice in jih sebi v korist vzgajali v sovražnosti do svobodnega spoznanja. To sodi med probleme socialnega progresa. Jaz sem čutil zmeraj in povsod neko instinktivno sozvočje med seboj in ljudstvom, pri katerem sem začutil ta praodnos do zemlje in njenih potov v večnem prostoru. Kajti če podereimo vse, kar so zgradile kon-fasije, in če razbijemo tudi nevednost poganstva, ki še dandanes tako živo prepleta vise verske sisteme, tedaj ti zagori nasproti krvavo srce, ki nezavedno čuti, da mu užiga luč življenja ista sila, kakor vidni in
110
nevidni naravi okrog njega. Po svojem instinktu je nerazdružno povezano z življenjem vsega sveta, z njim vred posoda nesmrtne koz-mične čutnosti. V smislu tega prvobitnega religioznega gona ne dojema le razumu bolj ali manj dostopnih skrivnosti, pač pa tudi doživlja moč, lepoto in veličast stvarstva. To pračuvstvo je maternica človekove najdragocenejše posesti: lepote in ljubezni. Ono je edini podzemski studenec, ki napaja ustvarjajočega duha. Ustvariti temu čuvistvu nov, čist, doibi ustrezajoč izraz, to je morda ena največjih nalog nastajajoče družbe.
Globoko sem srkal vase ledeno svežino, ko sem stopil iz podzemr lja. Bilo mi je prav tako, kakor v davnih časih, ko sem še kot otrok prišel   iz   komedije   v   Tivolskem   parku,   kjer   so   kazali   iz   voska napravljene  figure,  ki  so navite majale  z glavami,  vrtele oči,  odkrivale   rane  im  so  jim v krutih   bolečinah valovale   prsi.   Zahotelo se  mi   je   vsakdanjega   vrveža.   Pomešal   sem se  med   ljudi,   motril dolge,   zelene  tramvaje,   ki  so  drveli   po  napeti   cesti, užival  pokoj-nost   stranskih   ulic,   to prijetno vzdušje mesta,   ki ti postaja od ure do ure bližje in bolj domače. O, biti tujec, kjer ti je sleherni hip naskok na nekaj novega, in zraven čutiti doslej neznani kraj kot prijatelja, ki ti nekam umirjen, zrel in samosvoj prihaja nasproti — to je ena   najlepših   pustolovščin  popotnika   po   krvi.   Jutrnji   nepokoj   te nosi s sejboj iz ulice v ulico, na desni in levi se lagodno menjavajo slike. Zlata in zelena pravljica ruske cerkve, kakor bi moraili na ploščadi pred njo  vsak hip nastopiti bahati bojarji s svojimi  bujnimi spremstvi  in bodo udarili  zvonovi  nekemu vsemogočnemu,  pravljičnemu carju na čast. S ceste odmaknjeni konak, nevsiljiva, nizka palača za visoko razraslim drevjem. Dolga, moderna sedemnadstropna stavba, osamljena na dnu trga, steklo in cement, puščobnega in mrzlega lica. Temno rdeče gledališče v senci, park v snegu in solncu. Študenti z rdečimi in zelenimi čepicami; srednješolci z modrimi, ki te ustavljajo in izprašu je jo, odkod, in se v zadregi, hipoma zardeli, odmika jo v gnečo,   iz katere   so se pognali pred te. Vojaki, z belimi   jermeni navzkriž prepasani čez prsi. Iz neke krčme — tiste tipično balkanske, obstoječe iz ene same ogromne sobe — odmeva sladak, razvlečen dunajski valček. Skozi okna se oziraš v napol prazne kavarne. Tam na oglu zopet džamija z vitkim minaretom, čigar konica je v solncu vsa bela. Med meščanskim svetom se pojavljajo kmetje v do tal segajočih, belih pelerinah s črnimi pasovi, delanih doma iz debele volne, da štrle kakor masni plašči od ramen nizdol. Danes je tržni dan. Utiraš si pot skozi snažno tržnico mimo kupov rib, mimo rožnato rdečih sten vsakovrstnega mesa in se na drugi strani spustiš skozi ozek izhod na ulico.
111
Z vseh strani pljuska vate tisočero enolično donečih glasov, vpitje, krik, trušč, ropotanje voz: veliki trg — pazar.
Ob obeh straneh ceste stojnice, nekateri prodajalci so razpostavili blago kar po tleh ali ga pa razvesili po zidu, vozovi in zopet sttojnice, nekaj kilometrov dolga vrsta. Veter se kakor hudomušen frkolin sprehaja sem in tja, dvigne tam preprogo, zapleše tu z ženskimi krili, vrtinci kupe volne in jo pobriše zopet dalje ter se, z drobnimi iglami loteva lic in ušes prodajalcev. Solnce je nad vsem tem šumnim mravljiščem le kepa zlata, ki jo je zlosčila burja, da je ves steklen njen blesk. Na prvi pogled sem imel vtis, da se taki tržni dnevi prav nič ne razlikujejo od naših podeželskih. Po stojnicah skoraj isto blago, po večini seveda tovarniško. Razlika je le v dirugačnem načinu in v množini. Vendar se je lice paizarja vse bolj približavalo življenju tukajšnje zemlje, čim dlje sem prediral vanj. Domači izdelki in pridelki — tisto delo, ki potrjuje statistiko, da je osemdeset odstotkov vsega prebivalstva malih kmetov in pastirjev. Noše so tudi tod menda pri kraju. Tistih nekaj lop, kjer so bile razložene vezenine in pisana kmečka oblačila, je bilo namenjenih le meščanu in tujcu — kmiet itak ne prodaja na stojnicah, kar so mu za njegovo osebno rabo ustvarile domače statve. Navtzlic temu sta me privabila osnovni ton, zlato in srebro na črnem dnu, in sočna barvitost, oboje izraz skoraj resnobnega okusa, polne, zrele, intimne fantazije. Preproge si je povsem osvojila tovarna, dočim je lončeno blago skoraj izključni privilegij domače obrti. Za tem blagom kupi volne, prodajalci kresilne gobe in kamena, posušene jagnetine in zopet volne in volne. Visoko nad množico je sedel za miniaturnim harmonijem ljudski pevec in neutrudljivo prepeval. Povesti o tegobah in sanjah človeškega srca, o vsakdanjem življenju: o preprosti zgodbi smeha in solz. Velik krog poslušalcev, otrok, kmetic in odraslih mož se je gnetel pod njim. On pa je ubiral z rokami monotono, sladko muziko in pel z obrazom, dvignjenim proti solncu. Odtod dalje so se razvrstili kmetje s svojimi mlečnimi in .mesnimi izdelki, s polnimi bednjami raznih sirov in bog-vedi česa še. Stali so v nepregledno dolgi vrsti v belo strojenih ovčjih kožuhih, v kučmah in svetlo namazanih škornijiih, v črno progastih, volnenih pastirskih pelerinah, snažni in jedri; ženske po večini v črnem, s črnimi rutami, ovitimi še povrh okrog vratu. Belo ivje na kožuhih, mraz je rezal med vrstami; prodajalci so držali v rokah okrogle, lesene skodele in se pogovarjali med seboj. Nič hrupa kakor tam zgoraj med kramarji, le živahna govorica, usmevajoče se oči ali zamišljeno stisnjena usta. Zdravi, okrogli obrazi, tihi, nekateri skoraj pretihi. Včasih se ti zazde podobni čudmi zmesi otroške nebogljenosti in vedre, pretehtane modrosti. Sredica bolgarske zemlje! Hodil sem med
112
temi vrstami in mislil na njih domove ipo bujnih gozdnatih soteskah, po golih, široko razimahnjenih gorskih pobočjih, mislil senu na njih borne koče med drevjem, na samotne pastirske stanove, na črede, vračajoče ise pod večer v domača zatišja, ko se nad belo zlatimi gorskimi vrhovi užge zvezda večernica. Gorati Balkan, razsežni pašniki, bistre vode in temni, deviški gozdovi: to je zabel tega ljudstva, Kako plehka in degenerirana se mi je spričo vsega tega zazdela kričava propaganda balkanizma, ki so jo pred leti uganjali nekateri izobraženci na našem jugu. Izprijena, slabokrvna deca prehitro zavžite civilizacije, ki se ji še sanjalo ni o teh mehkih, pastirskih samotah, o rosni jasnim valovitih grebenov, niti o krutosti balkanskih goličav in mračnih, kakor v smrt vodečih sotesk. Oznanjali so le brezdušno gesto, namenjeno evropskim tržiščem, skrotovičen sen blazirancev, brez razumevanja za sredico te zdrave zemlje.
Utrujen sem se vračal po cesti, ki jo tam daleč v dnu zaslanja mogočni masiv Vitoše planine. Oblo teme gole gore strmi z vseh strani v mesto. Tam sem včeraj na podnožju, ki ga seka veselo med ledom in snegom čofotajoč studenec, v cerkvici za vasjo Bojana videl obraz dvanajstletnega Jezusa v templju. Vtisnil se mi je v spomin zaradi svoje neizrekljive, svetle lepote. Obraz otroka, ki ga je razsvetljevala rajsko čista luč preprostega srca. To lice je sijalo ves dan v meni, navzlic neštetim novim vtisom, ki ga niso mogli zastreti.
Danes se mi je na poti domov godilo skoraj podobno. Ogledoval sem svet okrog sebe, toda pred imenoj je venomer stala dolga vrsta kmetov in pastirjev z okroglimi skodelami v rokah.         (Konec sledi.)
113