Med najstarejše in v umetniškem pogledu najpo membnejše ljubljanske javne spomenike spada bro nasti lik Matere božje na Sv. Jakoba trgu. Prav letos stopi ta zgodovinski in nabožni spomenik, na novo postavljen, v tretjo dobo svojega obstanka, ki sega daleč nazaj v drugo polovico 17. stoletja. I. DOBA: 17. STOLETJE DO L. 1844. Ljubljana je bila v 17. stoletju razmeroma še majhno, z visokim zidov jem obdano mesto, šireče se od Pisanih (Karlovskih) vrat med znožjem Grada in Ljubljanico tja do Frančiškanskih (Poljanskih) vrat na sedanjem Vodnikovem trgu. Onstran Ljubljanice je bila plemiška četrt, katere osredje je bil Novi trg. Glavna prometna proga stare Ljubljane je bil Stari trg, ki se je takrat pričenjal že pri Pisanih vratih. Ime Florijanske ulice se je uveljavilo šele pozneje, ko so postavili cerkev sv. Florijana, ki ji je bil temeljni kamen položi) škof Rabalta 1. 1672.1 Pri sedanji Tranči je Stari trg prehajal v Glavni (Mestni) trg. Preko Ljubljanice sta držala tistih dob v mestu le dva lesena mostova, čevljarski (sed. Hradeckega most) in Špi- talski (sed. Trimostje). Osrednja cerkev v najstarejšem delu mesta je bila šentjakobska, ki jo je prenovljeno posvetil škof To maž Hren 1. 1615. Cerkve ob južni strani se je dotikal jezuitski samostan (kolegij), ob strani proti Staremu trgu pa je stala jezuitska gimnazija, na katere mestu je tja do potresa stalo redutno poslopje, sedaj pa mestna dekliška ljudska šola. Sredi med obema in pred cerkvijo se je širil odprt prostor, t. zv. forum academicum, dotlej verjetno brez posebnega okraska ali spomenika. Proti bregu Ljubljanice pa so stale pri tlične meščanske hiše. Ob vzhodnem zidu jezuitskega bloka je tekla Rožna ulica, v vsej dolžini neprekinje na, ne kakor dandanes, ko prehaja na Sv. Jakoba trg. Kranjska dežela je doživljala v tisti dobi burne in pretresljive dogodke. L. 1621. je vznemiril hud potres Ljubljano, 1. 1640. pa Škofjo Loko. Na Dolenjskem je 1. 1625. divjala morilna kuga, kakršna se je pojavila 1. 1646. tudi pred vrati Ljubljane, v Dravljah na Ljubljanskem polju. Kužno znamenje ob Celovški cesti še danes hrani spomin na to bedno leto. Mnogo nevarnosti in škode so povzročale skoraj vsako leto poplave Ljubljanice; tako je bilo jeseni 1. 1642. vse Barje pod vodo.3 Najhujša nevarnost in nadloga za prebivalstvo pa so bili ponovni roparski napadi Turkov. Peter Zrinj- 1 Zgodovinski podatki za to dobo so posneti iz spisa Jan. Greg. Thalberga (Delničarja) Epitome chronologica, Ljub ljana 1714. 'x Podrobne podatke gl. v članku: dr. Jože Rus, Naš stari Šentjakob in njegova okolica, Jutro, 29. maja 1938. 3 Da bi se poplave Ljubljanice omejile in omilile, so de želni stanovi na predlog nekega kapucina, rojenega Nizo zemca, 1. 1658. sklenili, da strugo Ljubljanice pred njenim vstopom v mesto razdele z izkopom nove struge. Tako se je pričelo delo, že več. stoletij zaobljnbljeno in zaželeno, ski je sicer 1. 1658. in 1661. v krvavih zmagah odvrnil turške roparske čete od avstrijskih meja, vendar so močni oddelki 1. 166J3. zopet vdrli na Hrvatsko ter so s tem nepričakovanim napadom zbudili tolik strah med prebivalstvom, da je trumoma bežalo v Ljub ljano. Zrinjski je Turke pri Otočcu premagal, a ti so s tem večjo silo udarili naslednje leto proti Avstriji. V krvavi bitki pri Monoštru (Sv. Gothardu) ob Rabi jih je general Montecuccoli dne 1. avgusta 1664. po polnoma porazil in sklenil z njimi mir za dobo 20 let. V zahvalo Bogu in Materi božji za to sijajno zmago so kranjski deželni stanovi na željo cesarja Leopol da L, ki je bil 1. 1660. obiskal Ljubljano, dne 8. de cembra 1664. pod vodstvom deželnega glavarja Volka Lngelb. grofa Auersperga storili zaobljubo, da bodo vsako leto kar najslovesneje praznovali praznik brez madežnega spočetja Marije device ter da se bodo dan prej postili, in so sklenili, da postavijo Mariji v čast in zahvalo marmornat spomenik z bronastim kipom Brezmadežne. Storjena obljuba je naložila stanovom častno dolž nost, toda delo ni šlo tako naglo izpod rok. Janez Vajkart Valvasor, med kranjskimi plemiči tedanje dobe v kulturnem in umetniškem oziru gotovo pro- minentna osebnost, je bil prevzel skrb za umetelno izvršitev spomenika. Sam je napravil načrt za spo menik in zasnoval model za Marijin kip. Priprave za delo pa so iz neznanih vzrokov zastajale. Kolikor se da iz zapisnikov tedanjega stanovskega (deželnega) zbora posneti, so kranjski plemiči bržčas radi denarne stiske delo odlašali. Tako n. pr. je grof Gallenberg na neki seji dejal, da je treba Valvasorju namigniti, da naj delo sploh opusti, češ da stanovi ne zmorejo stro škov. Zato naj bi se pred jezuitskim kolegijem za časno postavila lesena soha Matere božje, Valvasorju pa naj se za njegov trud podari 1500 gold. in odpiše zaostali dolg od njegovih gradov.4 V nekem drugem sejnem zapisniku se navaja, da je Valvasor prosil stanovski zbor za odločitev, ali naj z delom za kip Matere božje prične. Stolni prost je bil mnenja, da naj počakajo na model, ki so ga bili v Benetkah na ročili; dotlej pa naj se odposlanci nadalje z Valvasor jem posvetujejo. Vsekakor pa da se hočejo stanovi glede kipa še premisliti.5 Toda Valvasor ni bil mož pomišljave narave. Zapo- četo delo je vztrajno nadaljeval: napravil je osnutek kamenitega podstavka in stebra ter risbo za Marijino soho. Kip mu je po tem načrtu modeliral saleburški kipar \Volf Weisskirchner, po čigar kalupu ga je nato toda kmalu so ga opustili in odgodili na poznejše čase. (Gl. Thalberg, Epitome chronologiea, str. 75). Ta načrt odvojitve Ljubljanice v umetno strugo je zasnoval v drugi polovici 18. stoletja jezuit Gabr. Gruber, dovršil pa major Struppi 1. 1782. 4 Prim. Vrhovec, Topografi.ški opis Ljubljane, LMS, 1895., str. 205. 5 (JI. Vrhovec, Die \vohllobl. landesfiirstl. Hauptstadt Laibaeh, str. 53. 110 KRONIKA MARIJIN SPOMENIK NA SV. JAKOBA TRGU V LJUBLJANI (ZGODOVINSKA ČRTICA OB PRENOVITVI SPOMENIKA L. 1938.) JOS. WESTER ulil ljubljanski zvonar Krištof Sehlags v svoji livarni pred Karlovškimi vrati dne 16. decembra 1681. med 11. in 12. uro ponoči srečno brez napake v enem kosu s kroglo vred, na kateri stoji Marijina podoba. Pred tem pa so bili že meseca marca 1680. izkopali tla pred cerkvijo za temelj in zgradili nanj podstavek iz lepega pisanega, kar najbolj uglajenega marmora. Prav tako je bil vitki steber izklesan iz redkega šarastega mar mora v enem kosu, glavič (kapitel) pa iz belega ge novskega marmora. Na štiri pomole četverovogelnega podstavka so postavili iz sivkastega peščenca izkle sane svetniške sohe: sv. Jožefa, sv. Leopolda, sv. Igna cija Lojolskcga in sv. Frančiška Ksaverja.1 Spomenik z obsežno balustrado vred je zavzemal malone ves zapadni del akademskega trga. Visoki steber z Mari jinim kipom je zrl preko slemen pritličnih hiš v ospredju, kakor nam kaže Valvasorjeva slika celotne Ljubljane (knj. XI., med str. 666 in 667). Na podstavku je bila vzidana plošča s posvetilom: Del M a t r I V I r g I n I s t a t V s C a r n 1 o L I a e pos. e x V o t o. (Materi božji Devici postavili stanovi Kranjske po zaobljubi.) Kronogram izpričuje leto postavitve: 1682. Najbrž na nasprotni strani podstavka pa je bila pritrjena plošča iz temnega marmora, ki je še ohra njena in sedaj vzidana v steno cerkvene veže stran skega vhoda pod zvonikom ter se glasi: D. O. M. MARIAE DEIPARAE V. QUAE CONCEPTA SINE MACULA ORI- GINIS SUPPEDANEAE LUNAE TRIUM- PHATRK AN. MDCLXIV OTTOMANI- CAM LUNAM A FINIBUS PATRIAE AVERRUNCAVIT, VOTI REA PROVIN- CIA CARNIOLIAE IURATA EIUSDEM PURAE CONCEPTIONIS PROPUGNA- TRIX M. P. ANNO MDCLXXXII. To besedilo bi se glasilo slovenski: Mariji božji po rodnici Devici, ki je spočeta brez izvirnega madeža, zmagovalka lune pod nogami, 1. 1664. otomansko luno od meja domovine odvrnila, je Kranjska dežela, ve zana po zaobljubi, njenega čistega spočetja zakleta prvoboriteljica, spomenik postavila I. 1682. Pripomniti je treba, da se letnica 1664. nanaša na poraz Turkov pri Monoštru dne 1. avgusta 1664. in da je v tej dobi veljala še »pobožna vera« v brezmadežno spočetje, ki jo je šele vatikanski koncil 1. 1854. raz glasil za versko dogmo." Podstavek je bil obdan, kakor kaže Valvasorjeva slika, s kamenitim stopniščem in ograjen s stebričasto balustrado. Vitki steber z Marijinim kipom vred, visok ' Cesar Leopold je sv. Jožefa proglasil 1. 1075. za varuha notranje-avstrijskih dežel in kranjski deželni stanovi so ga slovesno sprejeli za patrona Kranjske v cerkvi bosih avguštincev, posvečeni sv. Jožefu. — Sv. Ignacij Loj. in Frančišek Ksaver sta bila prav v 17. stol. proglašena za svetnika. L. 1669. so šentjakobski cerkvi prizidali kapelico sv. Frančiška Ksav., znamenito po svoji umetniški opremi. - Ne ta napis, ne Valvasorjevo poročilo ne omenjata, da bi bila tudi odvrnitev kuge dala povod za zaobljubo in po stavitev tega spomenika. Pač pa je utegnila kuga, ki se je bila po Thalbergovem sporočilu (gl. Epitome str. 82) po- Marijln spomenik v prvi dobi. (Po sliki v Valvasorju, knj. XI.) ok. K) m, je bil dobro viden preko streh spredaj sto ječih nizkih hiš. Poleti 1. 1683. so bili Turki z močno vojsko pridrli do Dunaja. Oblegani prestolnici so poslali tudi kranj ski stanovi v pomoč močen oddelek konjenice pod po veljstvom Janeza Vajkarda Valvasorja. In ko je bil Dunaj otet, se je opravila dne 24. oktobra v ljubljan ski stolnici slovesna zahvalnica, od tod pa je šla pro cesija na trg sv. Jakoba, kjer so peli pred okrašenim Marijinim spomenikom slovesne lavretanske litanije s spremljevanjem izbrane simfonije in streljanjem topov ob besedah »Pomoč kristjanov«. (Gl. Epitome, str. 83.) Veliki požar, ki je bil dne 28. junija 1774. izbruhnil v Krakovem in se razširil preko Ljubljanice na šent jakobski okraj, je tu upepelil 58 hiš; pogorela sta tudi jezuitski kolegij in šentjakobska cerkev z obema zvo nikoma, zvonovi v njih so se od vročine stopili, med tem ko Marijin spomenik ni trpel nikake škode, vsaj poročila o tem molče. javila jeseni I. 1679. na Dunaju in so v Ljubljani opravljali javne molitve za nje odvrnitev, pospešiti izvršitev že pred 15 leti storjene zaobljube. Res pa je, da so Ljubljančani z radodarno pomočjo grofovske rodbine Auerspergov v za hvalo za odvrnjeno kugo postavili kip sv. Trojice na tri kotnem trgu Ajdovščini (»forum quod Haidensehaft au- dit«) pred cerkvijo bosih avguštincev 1. 1693. (Gl. Thal- berg, Epitome, str. 88.) Ta pobožni spomenik stoji sedaj, prenovljen in prestavljen 1. 1898., na Kongresnem trgu pred nunsko cerkvijo. KRONIKA 111 O nadaljnji zgodovini našega spomenika naj posna memo nekaj podatkov iz obširnega poročila, ki ga je napisal v Kroniko mestne župnije sv. Jakoba župnik Gustav Kosti. Spis v nemškem jeziku zavzema 43 strani male četvorke in je datiran z 31. dec. 1870.1 Po srečni postavitvi spomenika so deželni stanovi dne 1. februarja 1684. sklenili, da bodo na praznik Brezmadežne priredili vsako leto procesijo k spome niku in da se naj opravijo ob njem vsako soboto sv. litanije. Sčasoma pa se je. to opustilo. Zato je dne 3. junija 1722. zbrani stanovski zbor poudarno zauka- zal, da naj se te pobožnosti redno opravljajo in se je deželno predsedstvo obrnilo do knezoškofa Viljema grofa Leslieja za izrecno odredbo, škof je z ustanov nim pismom z dne 4. decembra 1722. izdal naslednjo naredbo: 1. Vsako leto na praznik Brezmadežnega spočetja, t. j. dne 8. decembra, naj gre ob 3. uri popoldne pro cesija iz stolnice k spomeniku, tam naj se opravijo pete litanije in se procesija nato vrne v stolnico. 2. Procesijo naj vodi sam knezoškof; če pa je za držan, eden izmed kapitularjev. 3. V primeru, da bi se procesija radi slabega vre mena ne mogla vršiti na omenjeni praznik, naj se preloži na bližnji Marijin praznik. 4. Na vse velike Marijine praznike naj opravi prelat slovesne litanije s spremljevanjem godbe, asistirata naj mu dva levita 'in k temu potrebni akoliti; ob na vadnih sobotah pa naj moli litanije en duhovnik ob asistenci dveh levitov. 5. Za godbo in opravilo teh pobožnosti naj se je zuitom izplača od deželnih stanov določeni znesek 60 gld. 6. Vsako leto na praznik Brezmadežne naj se kupi za razsvetljavo spomenika 24 belih voščenih plamenic po 3 funte težkih. Le-te se nato prepuste jezuitom, ki morajo zato skozi vse leto sami skrbeti za svečavo pri litanijah, ne da bi jim dala dežela kako povračilo. Te obveznosti ustanovnega pisma sta obe stranki vestno izpolnjevali tja do vladanja cesarja Jožefa II., ko se je po tedanji regulaciji službe božje ta procesija odpravila; litanije pa so se z vso v ustanovnem pismu odrejeno slovesnostjo redno vršile, a ne več pod milim nebom, ampak v cerkvi sv. Jakoba. Po razpustitvi jezuitskega reda 1. 1773. stanovska blagajna zneska 60 gld. nekaj časa ni izplačevala, toda deželno glavarstvo je z dopisom z dne 9. maja 1777. oba cerkvena ključarja obvestilo, da se bo ves zaosta nek nadomestil in se bo v bodoče vse redno izplače valo. Toda že 1. 1785. se je pokazal nedostatek, izpla čali so se sicer 60 gld., odrekli pa so sveče za razsvet ljavo. Zadevno pritožbo obeh cerkvenih ključarjev je deželni odbor zavrnil, na kar sta se obrnila s prošnjo do gubernija v Gradcu, da naj bi kranjski deželni stanovi svoje obveznosti glede dobavljanja sveč točno izvrševali. Toda graški gubernij je njiju prošnjo z odlokom z dne 3. februarja 1787. odklonil. Tudi je dvorna naredba z dne 7. septembra 1786. ukazala, da naj se opusti dotlej običajno nakazovanje iz stanov ske blagajne za tedenske litanije kakor tudi procesija na Marijin praznik, glede oddaje 72 funtov voščenih 1 Na tem mestu izrekam najtoplejšo zahvalo sedanjemu župniku g. Janku Bar letu, ki mi je blagovoljno do volil uporabo tega zanimivega zgodovinskega zapiska. J. W. sveč pa preneha obveznost kranjske dežele, češ da stanovski »obvezni instrument« (Verbindungsinstru- ment) z dne 4. decembra 1722. ne more veljati kot pravomočno ustanovno pismo, ker se je ta davščina cesto izpodbijala in se je morala smatrati za samo voljno dajatev. Čeprav deželni stanovi po tem odloku niso več iz polnjevali nekdanjih obveznosti, so vendar obdržali patronat nad spomenikom in so ga dali 1. 1806., ko je bil že dokaj poškodovan, popraviti. Ogledna komi sija, ki jo je bilo odredilo deželno glavarstvo, je namreč ugotovila, da je spomenik potreben poprave. Preračunjeni stroški za popravo so se cenili na 1000 gld. 30 kr. in dvorna pisarna je nato ta znesek nakazala iz »domestikalnega sklada« s pripombo, da bi morebiti bolj kazalo spomenik odstraniti. In zopet se je sestala ista komisija in v zapisniku izjavila, da bi odstranitev spomenika stala ok. 500 gld. Ta »ex voto« postavljeni spomenik pa da se ne more podreti, ne da bi se s tem občutno žalila občina. Zato je de želno glavarstvo na predlog stanov z odlokom z dne 26. julija 1806. odobrilo, da se spomenik popravi. V teku naslednjih desetletij je bilo stanje spome nika vedno slabše. Dne 15. sept. 1839. je »gradbena - gasilska - olepševalna komisija« mestne občine ugoto vila njega razpadljivost ter je o tem poročala na višje mesto, na kar je okrožni urad magistratu naročil, naj kaj ukrene za ohranitev spomenika in naj pred laga, katero bi bilo primerno mesto, da se spomenik tja prestavi. Po nekaterih pismenih razpravah med mestnim magistratom in okrožnim uradom se je dne 9. marca 1840. sestala komisija, v kateri so bili tudi mestni župnik Pohlin, oba cerkvena ključarja in več umetniških veščakov, in ki je po natančnem pregledu spoznala za potrebno, da se spomenik podpre. V žup- nišču je dala tole na zapisnik: Spomenik je v vseh svojih delih razpadljiv. Te meljni zid sicer ne daje povoda za nevarnost, pač pa so obdelani kamni večidel iz svoje lege premaknjeni. Na njih stoječi podstavek, na katerem stoje štirje svetniški kipi, je povsem preperel; v njem so nastale take razpoke, da je vremenski vpliv povzročil mnogo škode na notranji trdnosti, radi česar se je nagnil ste ber proti cerkvi; kocka pod stebrom je skoraj docela razjedena in v več kosov razpokla, razdrobljeni kosi so z železom povezani. Tudi steber sam je preperel in kaže na več mestih razpoke; ni dvoma, da bi raz padel v kose, če bi ga dvignili. Glavič (kapitel) iz kararskega marmora pa je nepoškodovan in kip Ma tere božje se nahaja v prvotnem stanju. Nevarnost razpada, če bi se tla količkaj potresla, je verjetna, če ne neizogibna. Zato je treba takoj vsa sredstva upo rabiti, da se razpad zadrži. V ta namen bi bilo treba spomenik s pokončnimi hlodi na vseh štirih straneh podpreti. Cerkveno predstojništvo je zapisniku pristavilo še svoje pripombe: da je s to komisijsko razpravo pač nevarnost razpada tega spomenika »pobožne hvalež nosti za srečno prestano strašno dobo« odstranjena, vendar bi kazalo glede odstranitve in vzpostavitve spomenika to upoštevati, da se ljudstvo glasno izjavlja za njega neprekinjeno ohranitev. Zato da cerkveno predstojništvo prosi, da se steber ne odstrani prej, dokler se visoki gubernij ne izjavi glede smotrnosti nove postavitve tega verskega spomenika, kakor tudi 112 KRONIKA Sv. Jakoba trg okoli 1.1830. Fotografska kopija akvarelne slike iz zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani glede izbire novega primernega stojišča. Zakaj sicer bi se ne samo v domači župniji, temveč v vsem mestu glasno pojavila nezadovoljnost. Ljudska želja da gre za tem, da se spomenik po regulaciji obširnega trga pred cerkvijo postavi na sredi trga. In končno stavi cerkveno predstojništvo v sporazumu z umetniškimi strokovnjaki predlog, da se oni štirje svetniški kipi, izklesani iz peščenca, premeste v prikladne dolbine (niše) na pročelju cerkve, s čimer bi se najbolj ustreglo želji cerkvene občine. Napravo opore za spomenik, kar je komisija spo znala za nujno potrebno, je prevzel tesarski mojster Košir za znesek 40 gld. Tako je ostal spomenik pod prt, dokler ga niso odnesli. To neprilično stanje je dajalo po poročilu gradbene komisije na okrožni urad z dne 12. maja 1842. mnogim tujcem povod za nepri jetne opazke. Okrožni urad je predložil zapisnik gra- škemu guberniju s poročilom, da je spomenik sedaj tako podprt, da bi ga mogel samo potres zrušiti; stroške za njega odstranitev in vzpostavitev novega pa naj bi nosila mestna občina, ker jih deželni stanovi nočejo prevzeti. Ta spis je gubernij poslal gradbeni direkciji v izjavo in ta je odgovorila, da nima pomi slekov proti nameri, da se spomenik prestavi sredi trga, samo da je treba svet primerno regulirati in po sipati, del Rožne ulice pa je treba opustiti kot pre vozno cesto od Karlovške ceste proti šentjakobskemu mostu. Nato je gubernij okrožnemu uradu naročil, da naj obvesti mestni magistrat, da je treba vse kritje za prestavitev poskrbeti iz privatnih sredstev, češ da se za to ne morejo pritegniti ne mestna blagajna, ne cerkveno imetje, ne kak drugi javni sklad. Nato je magistrat z dopisom z dne 8. marca 1841. zaprosil župnika za mnenje, kako naj bi se dobila sredstva za kritje stroškov. Župnik Pohlin pa je od govor odlašal najbrž radi tega, ker je videl, da so ga pri vzpostavitvi spomenika, ki so ga bili deželni sta novi svoj čas po zaobljubi postavili in mu preti raz pad, sedaj le-ti kakor tudi mestni magistrat pustili na cedilu, šele na ponovno prošnjo magistrata je župnik dne 20. junija 1842. odgovoril, da se vprašanje ne tiče samo cerkvene občine šentjakobske, ampak da je to zadeva vse mestne občine in kranjskih de želnih stanov in da je pričakovati, da bo občinski svet storil soglasen sklep, da naj se spomenik prestavi sredi šentjakobskega trga in da se za kritje stroškov razpiše javna zbirka (subskripcija), ki naj bi se vršila v vsej ljubljanski občini, zlasti pa med deželnimi sta novi in kranjskim plemstvom. Pri tem pa da more cerkveno predstojništvo dati zagotovilo, da šentjakob ska župnija, čeprav najrevnejša v Ljubljani, gotovo ne bo zadnja in bo, kolikor le zmore, prispevala za postavitev spomenika, »s katerim jo veže ne le hva ležni spomin na odvrnitev morilne kuge, ampak tudi spomin na hrabre junake kranjskega plemstva in ljubljanskega meščanstva, ki so nekdaj za premago zakletega sovražnika krščanstva velikodušno žrtvovali kri in življenje na oltarju čiste domovinske ljubezni. Zato da pač ne bo nikogar, ki bi mu ne bila sveta dolžnost, da se ta lepi pomnik naših vrlih prednikov ohrani za spodbuden zgled potomcem in to tem bolj, ker bi v nasprotnem primeru stala ne samo Ljubljana, ampak tudi vsa Kranjska pred svetom po pravici osramočena, ker bi zakrivila najkrutejši vandalizem.« KRONIKA 113 Na ta dopis mestnega župnika je občinski svet dne 15. julija 1842. sklenil, da naj se razpiše javna sub- skripcija in da naj da gubernij župniku pooblastilo za to akcijo. Gubernij je medtem magistratu naročil, da naj določi mesto za prestavljeni spomenik, na kar je magistrat izjavil, da niso mogli izbrati drugega me sta kakor središče med cerkvijo in Virantovo hišo. Ko je okrožni urad dne 16. decembra 1842. magi stratu naročil, da mora spomenik z vsem stebrovjem vred v teku osmih dni odstraniti, je magistrat za prosil, da naj bi se na željo župne in vse mestne ob čine pričelo razdiranje spomenika šele takrat, ko bodo začeli polagati temelj za novi spomenik. Magistrat se opravičuje, da ne kaže nastopiti z nasilnimi nared- bami proti cerkveni občini, ko se more zlepa prepre čiti ljudska nejevolja. Na občinski seji dne 9. januarja 1843., ki so se je udeležili tudi župnik Pohlin, cerkvena ključarja in nekateri odlični hišni posestniki, so se zedinili v tem, da je prostor sredi trga najprimernejši, da prevozna cesta na obeh straneh spomenika lahko še nadalje obstane in da naj se uravna okoliš tako, da bo v skladu z nivojem pred mostom in pred cerkvijo sv. Florijana. Javna zbirka naj se ne vrši samo v Ljub ljani, ampak tudi med plemstvom, ki je nekdaj ta spomenik postavilo, in med duhovščino, in sicer naj prej v petih ljubljanskih farah. Vsa kočljiva zadeva glede odstranitve spomenika in odbire novega prostora se je še nadalje pletla med župnim predstojništvom, mestnim magistratom, ordi- nariatom, okrožnim uradom in gubernijem. župnik Pohlin, jako previden in oprezen mož, ni zaupal ob ljubam in odredbam na papirju, ampak je odločno vztrajal na tem, da se postavitev novega spomenika zagotovi kakor v finančnem tako tudi v tehničnem pogledu. Misliti je bilo treba tudi na to, da dobi kip Matere božje za čas po odstranitvi starega spomenika do zopetne postavitve pristojno mesto, da bi se ne žalil verski čut občanov, župnik poroča v dopisu z dne 24. novembra 1843. ordinariatu med drugim: »Če bi se spomenik z oblastno odredbo razdejal, še preden bi bila občina uverjena, da se zopet postavi, bi dalo tako prenagljeno ravnanje povod za surovo zabav ljanje proti visokim oblastim, morda tudi za nepri jetne nastope v mestnem svetu in to tem bolj, ker so ljudje videli, s kolikim sijajem in s kako pobožno svečanostjo so prav letos dva manj znamenita spo menika, Hrenov v Poljanskem predmestju (na sed. Ambroževem trgu) in sv. Trojice pri dunajski mitnici (na Ajdovščini) zopet postavili.« Dalje predlaga žup nik Pohlin, da naj bi ostal kip na svojem mestu ne- premaknjen dotlej, da bo za novi spomenik zgrajen podstavek in postavljen steber, šele takrat naj bi kip s sedanjega stala dvignili in prestavili na novi steber. Značilna je župnikova pripomba: »S tem bi se ovrgel tudi slabi glas, ki se je razširil med občani, češ da se mora ta spomenik po volji nekaterih svobodomi- slecev v sramoto krščanstva umakniti brezbožnim predpustnim veselicam v redutni dvorani.«1 Glede zaprošenega dovoljenja za javno zbirko je stanovski upravni urad odgovoril, da ne more ugoditi 1 Redutno poslopje (na mestu nekdanje jezuitske gimna zije), strelišče za Gradom in takrat še nova Kazina so bila glavna zabavišča ljubljanskega prebivalstva. Prim. Prešer novo zabavljico »Božje in hudičeve hiše« v Ljubljani. želji magistrata, ker slične subskripcije med kranj skim plemstvom še nikoli ni bilo. Ordinariat pa je ustregel prošnji mestnega magistrata ter je pozval ljubljanske župnije k nabiranju milodarov, izjavil pa je, da brez posebnega navodila gubernij a nima dovolj povoda, da bi sličen poziv naslovil tudi podeželski duhovščini. Uspeh zbirke v ljubljanskih župnijah je bil tale: Stolna župnija (župnik Karel Zoro.) je nabral 14 gld. 55 kr.; župnik pripominja, da se za potratni prenos kipa ne kaže nič naklonjenosti. Frančiškanska žup nija je prispevala 6 gld. 42 kr.; župnik p. Kalist Omejc se opravičuje, češ da je župnija v stiski in da je postavila spomenik sv. Trojice, šempetrski župnik Mat. Svetličič je nabral 4 gld. 22 in pol kr. ter pred laga, da naj ostane spomenik na sedanjem mestu in se le popravi, »ker plesa željni kljub temu lahko v plesno dvorano prihajajo«. Trnovski župnik Franc Barlič je izkazal 10 gld. 14 in tri četrt kr. »brez upa nja, da bi mogel še kaj nabrati«. Ker je bil tak uspeh zbirke v »premožnejših« ljubljanskih župnijah jako slab (komaj 36 gld.), je župnik Pohlin opustil na daljnje zbiranje milodarov, v pričakovanju, da bo do mača župnija svoj čas gotovo več prispevala. Tudi magistrat je poročal okrožnemu uradu o ne uspehu zbirke, dalje tudi, da spomenik, ki je v stanju razpadanja, spričo bližnjega prihoda cesarja in cesa rice in spričo obrtne razstave, ko bo prišlo v Ljubljano mnogo tujih gostov, ne sme več ostati na svojem mestu. Okrožni urad je nato na osnovi komisijskega ogleda, ki se je vršil dne 21. avgusta 1844., odredil, da se mora spomenik radi razpadljivosti nemudno odstra niti. Verski čut prebivalstva pa bi se najbolje spo štoval, če se Marijin kip do postavitve novega spome nika shrani v šentjakobski cerkvi. župnik Pohlin je na to odredbo izjavil, da more po diranje spomenika le pod tem pogojem dovoliti, če da deželna oblast ordinariatu obvezno zagotovilo glede postavitve novega spomenika na določenem prostoru na Sv. Jakoba trgu. Tudi župan Hradecki se je zavzel pri ordinariatu za stvar, češ da ima le-ta v verskem čustvovanju meščanstva, ki se je izkazalo pri gradnji nove kupole v stolnici in pri obnovitvi Hrenovega in sv. Trojice spomenika, dovolj no zagotovilo, da se bo tudi ta spomenik vzpostavil. Okrožni urad pa je od redil, da se mora stari spomenik takoj odstraniti in istočasno ograditi prostor za novega, nabiranje spo meniškega sklada pa naj se nadaljuje. In res, že dne 22. avgusta 1844. so pričeli spomenik rušiti. Delo je bil prevzel tesarski mojster Košir za vsoto 187 gld. 30 kr., odn. za 102 gld. 5 kr., če se mu prepusti material. Radi ugovora mestnega magistrata je Košir akordno delo znižal na 73 gld. Vse delo so opravili do 31. avgusta. Tako je »višja sila« pospešila odstranitev spomenika in ko je dne 1. septembra po poldne prispel cesar Ferdinand v Ljubljano, je bil trg pred cerkvijo sv. Jakoba že izpraznjen, kip Matere božje pa so shranili v kapeli sv. Križa v šentjakobski cerkvi. Kdaj in kam so izginile s podstavkov one štiri svetniške sohe, ne omenja ne župnijska kronika ne kako drugo sporočilo. Bržčas je zob časa te kipe iz pe- ščenca že prej razglodal, da so jih morali odstraniti. Tako se je končala prva doba našega spomenika, ki je stal na prvotnem mestu 162 let. (Konec prihodnjič.) 114 KRONIKA VRHNJI DEL NOVEGA SPOMENIKA PRI SV. JAKOBU (OD MESTNEGA POGLAVARSTVA NAGRAJENA FOTOGRAFIJA AVTE KORNIČA) MARIJIN SPOMENIK NA SV. JAKOBA TRGU V LJUBLJANI FOTO: O. KOCJANČIČ MARIJIN SPOMENIK NA SV. JAKOBA TRGU (Konec.) II. DOBA: 1870.—1938. Previdni šentjakobski župnik Janez Pohlin je, ka kor smo že omenili, dovolil odstranitev prvotnega spo menika le pod tem pogojem, da se obenem takoj prične s pripravami za postavitev novega na onem pro storu, ki ga je določila mešana komisija, torej nekako na sredi med cerkvijo in Virantovo hišo. In res so pod vodstvom zidarskega mojstra Matije Dobravea takoj izkopali tla za novi temelj in ta prostor ogradili. S tem je bil vsaj pričetek dela za postavitev novega spo menika nakazan in zasnovan. Toda z delom niso zdr žema nadaljevali, ker so upravne oblasti še vedno imele pomisleke glede prostora in ker je manjkalo — denarja. Za novo leseno ograjo je izplačala mestna občina 40 gld., ker deželni stanovi niso hoteli nič pri spevati. Cesarski gubernij je bil sprejel odstranitev starega spomenika (dne 30. avgusta 1844.) na znanje ter ob enem izjavil, da je gradnja novega poslej zgolj zadeva mestne občine in da ni pričakovati podpore iz stanov skega sklada, češ da stanovi te vzpostavitve ne zahte vajo in da zanjo nimajo nikakih obveznosti. Proti izbiri prostora je predložila gradbena direkcija ugovor okrožnemu uradu iz razloga, da bi spomenik oviral vozovni promet med Rožno ulico in Bregom. Predočiti si je treba, da je šel v tisti dobi naj živahnejši tovorni promet z dolenjske strani po Sv. Jakoba trgu in preko šentjakobskega mosta, ki so ga bili dogradili 1. 1824., na Breg, kjer je bilo glavno tovorno prista nišče in preklad ališče blaga. Ko pa je stekla železnica iz Ljubljane proti Celju (1. 1846.) in proti Trstu (1. 1857.), je Breg izgubil malone ves svoj promet in pomen kot ljubljansko pristanišče.1 Okrožni urad je bil pritožbo gradbene direkcije za vrnil, na kar se je le-taprizvala še na gubernij v Grad cu s predlogom, da se more postavitev spomenika do voliti le pod pogojem, da se iz varnostnih ozirov opusti del Rožne ulice kot prevozna cesta. In res je gubernij dne 20. oktobra 1846. odobril preložitev tovornega pro meta mimo redutnega poslopja, odn. po Starem trgu, kar pa bržčas ni dosti zaleglo, ker je promet z Bregom po otvoritvi Južne železnice vedno bolj pešal. Za temeljno zidovje so porabili gradivo starega spo menika. Tesarski mojster Pristov je zastonj dobavil pilote, zidarski mojster Dobravec pa je zadevni za služek 128 gld. podaril gradbenemu skladu. Medtem ko je bil Marijin lik shranjen na varnem mestu v cerkvi v kapelici sv. Križa, sta se župnika Pohlin (t 17. januarja 1850.) in njegov naslednik Frnnc Hrovat (do svojega odhoda v Palestino meseca aprila 1867.) vneto trudila z nabiranjem milodarov v korist novemu spomeniku. Ko je dne 24. aprila 1867. nastopil novi župnik Gustav Kosti, je prevzel od svojega prednika zbirko okoli 3800 gld. ter se z vso goreč nostjo lotil častne naloge, da čimprej postavi novo znamenje. Napisal je propagandno knjižico »Mariin spominek na šentjakopskem tergu v Ljubljani«, Ljub ljana 1868. (tudi v nemškem jeziku) ter je po nasvetu mestnega župana dr. Etbina Coste, ki je župnikovo namero odločno podpiral, ustanovil posvetovalni od bor, čigar člani so bili: trgovec Leopold Biirger, župan dr. Gosta, občinski svetnik Karel Dežman, čevljarski mojster Franc Drašler, rokavičar Jan Horak, vladni svetnik dr. Anton Schoppl, čevljarski mojster Josip Schvventner, višji inženir Vencel Stedry, grof Viljem Wurmbrand, inž. Henrik Hausner in njegov naslednik asistent Franc Ziegler. Ta odbor je imel dne 6. septembra 1868. ob šestih zvečer svojo prvo sejo. Po predlogu mestnega župnika so se zedinili v tehle točkah: 1. Kip naj se postavi na podzidek, zgrajen 1. 1844.: studenec na trgu sv. Jakoba naj se prevede na obzidje župnikovega vrta ali pa naj se zasuje. 2. Sprejme se načrt, ki ga je bil že I. 1856. napravil kamnoseški mojster Ignacij Toman in ga je 1. 1864. Maverjev umetniški zavod za cerkvena dela v Miinche- nu izboljšal ter mestni magistrat odobril; višji inž. Stedry se naprosi, da ga malenkostno izpremeni. 3. Ves kameniti spomenik naj bo iz klesanega na- brežinskega marmora. Stari spomenik s soho sv. Nikolaja 1 Podrobnejše podatke o zgodovini šentjakobskega oko liša je objavil dr. Jože Rus v zanimivem članku »Jedro Ljubljane in njegovi stvarniki« (Jutro, 28. junija 1938.). 164 KRONIKA V LJUBLJANI JOS. WESTER (ZGODOVINSKA ČRTICA OB PRENOVITVI SPOMENIKA L. 1938.) 4. Mestni župnik stopi v dogovor s tvrdko Clocta & Schwarz v Trstu glede dobave kamna in struženega stebra, s Tomanom pa radi obdelave kamna; dalje naj poskrbi proračune in sklene dobavne pogodbe. župnik Kosti je skrbno vodil vso nabiralno akcijo in razposlal prošnje raznim korporacijam in uglednim osebam. Tako je daroval stari cesar Ferdinand 1000 gld., cesar Franc Jožef in cesarica Elizabeta 400, stara cesarica Karolina 100, deželni odbor 500, kranjska hra nilnica 500, občinski svet ljubljanski 500, Alojzija Kaiser, vdova po drž. pravdniku, 1000, več prispevkov je bilo po 50 do 200 gld. župnik je mogel na drugi od- borovi seji dne 6. septembra 1869. z zadovoljstvom povedati, da razpolaga s skladom nad 9000 gld. Z gradnjo na prvotnem podstavku iz 1. 1844. so pri čeli dne 19. aprila 1870. Delo je šlo spešno izpod rok. Dne 7. junija so blagoslovili kamen z Oljske gore, ki ga je bil poslal iz Palestine prejšnji župnik Hrovat, da naj se vzida kot temeljnik. Blagoslovitev je opravil stolni dekan dr. Janez Pogačar, običajne ceremonije s kladivom so izvršili pontifikant in povabljeni pred stavniki oblasti, med njimi deželni predsednik baron žiga Conrad Evbesfeld, dež. glavar Karel pl. Wurz- bach, župan dr. Jos. Suppan,1 cerkvena ključarja Al bert Samassa in Franc šušteršič. V sinajski kamen je bila vdolbena votlina in so vanjo vložili škatlo iz že lezne pločevine, v to pa naslednje spominske pred mete: listino o opravljenem blagoslovu z latinskim be sedilom, listino o pristnosti temeljnega kamna z Olj ske gore, uradni list Laibacher Zeitung istega dne, zadnji številki Zgodnje Danice in Bleivveisovih Novic, šematizem ljubljanske škofije za 1. 1870. in načrt me sta Ljubljane iz I. 1854., svetinjico vatikanskega kon cila in kovance, ki so bili takrat v prometu, vsakega po en kos (mali cekin, dvogoldinar, goldinar, petin- dvajsetica, dvajsetica, desetica, petica, četrtak, krajcar in polovičar). To škatlo so vpričo visoke gospode spo jili in zazidali ter jo dali noč in dan skrbno čuvati, dokler ni gradnja toliko napredovala, da je bila tatvina izključena. »Naposled je napočil težko pričakovani dan, ko naj bi Marijin kip zopet zavzel svoje vzvišeno mesto, ki mu je bilo prvotno določeno,« stoji zapisano v župnijski kroniki. Dne 13. julija so dvignili lik iz dolbine (niše) v kapelici ter ga prenesli na oder, postavljen tik pred cerkvenimi vrati, kjer je ostal do dne 16. julija. »Ne štete množice pobožnikov vseh stanov so obiskale v teh dneh Marijino podobo ter so jemale slovo od nje, ki so jo bili za 26 let njenega bivanja v šentjakobski cerkvi tako zelo vzljubili.« Opoldne dne 16. junija, na praznik karmelske Ma tere božje, so prepeljali kip iz cerkve na trg in ga zvečer istega dne vpričo velike množice dvignili v vi šino ter 7 minut po sedmih postavili na visoki steber. Nadaljnja potrebna dela so izvršili do večernic praz nika rojstnega dne Matere božje. Magistrat je bil dal med tem vodnjak ob spomeniku zasuti. Na praznik dne 8. septembra ob devetih je opravil stolni prost dr. Janez Pogačar tiho mašo, na kar se je ob slovesnem zvonjenju zgrnila procesija pred spo menikom ob navzočnosti najvišjih predstavnikov obla sti in vseh ljubljanskih župnikov. Razgrnili so Marijin 1 Prejšnji župan dr. Etbin Costa je bil že leta 1867. od stavljen »radi pretepov med turnarji in Sokoli«. Gl. Slov. biogr. leks. I, str. 86. KRONIKA Marijin kip (Valvasorjev zasnutek) kip, na kar ga je prost blagoslovil, kakor tudi nove štiri sohe ljubljanskih farnih patronov: sv. Jakoba, Miklavža, Petra in Janeza Krstnika. Pevski zbor pod vodstvom mladega kapelnika Antona Foersterja je zapel Marijino pesem, prost je dal še pontifikalni bla goslov in procesija se je vrnila v cerkev. Zvečer je bila svečana razsvetljava spomenika in vseh hiš na šent jakobskem trgu. Množice so pele do enajstih ponoči Marijine pesmi in lavretanske litanije. Naslednji dan so bila v vseh ljubljanskih župnih cerkvah darovanja, ki so izkazala dokaj lepši uspeh kakor »ofri« v letu 1844. (Gl. Kronika str. 114.) Tako so darovali v stol nici 135 gld. 50 kr., pri frančiškanih lil gld. 87 kr., v Trnovem 60 gld. 5 kr., pri Sv. Petru 45 gld. 40 kr., največ pa je dala domača fara, 245 gld. 13 kr.; vsega skupaj 597 gld. 95 kr. Namesto prejšnjih svetniških kipov iz sivega pe- ščenca so postavili na štiri pomole podstavka sohe ljubljanskih farnih patronov iz t. zv. »spiautra«, zli tine cinka (ok. 90 %) in antimona, morda tudi nekaj 165 Marijin spomenik po prestavitvi — pred potresom 1. 1895. malo svinca. Na zadnji strani podstavka je bil s čr kami iste snovi pritrjen prvotni kronogram iz Valva sorjeve dobe, na čelni strani pa nov letokazni napis: Virgin I si ne L a b e ConCeptae DeDI t a VoVere CorDa (1870). Napis pravi: Devici brez madeža spočeti poklonila vdana srca. Vsi gradbeni stroški so po izkazu župnijske kronike znašali 16.316 gld. 97 kr. Od tega je odpadlo na posa mezna dela: tvrdki Cloeta & Schvvarz za nabrežinski marmor 3126 gld., za prevoz z Nabrežine v Ljubljano 601 gld., tvrdki Toman za kamnoseška dela 4503 gld., tvrdki Maver v Miinchenu za 4 svetniške sohe, emble me evangelistov in kronogram 4786 gld., Francu Fale- schiniju za zidarska dela 969 gld., Antonu Jerančiču za tesarska dela 507 gld., Kasparju Ahčinu za železno ograjo 1239 gld., za 4 plinske kandelabre, dobavljene iz Augsburga, 288 gld., za pozlačenje zvezdne gloriole na Marijinem kipu 91 gld. Mestni magistrat je na žup- nikovo prošnjo prevzel skrb za razsvetljavo 4 plinskih svetilnikov, zato pa je opustil eno luč na šentjakobski cerkvi, drugo na Virantovi hiši. »Zgodnja Danica« je prinesla že dne 10. junija 1870. kratko poročilo o polaganju temeljnega kamna dne 7. junija. V listu 35. z dne 2. septembra je objavljen oris zgodovine in opis dela novega spomenika obenem s slavnostno himno pesnika Frana Cimpermana, obse gajoča 14 stane. List 37. »Zg. Danice« z dne 16. sep tembra pa je objavil dopis iz Ljubljane: »Večer pred malim šmarnom so bile vse hiše na šentjakobskem trgu okrog prelepega novega znamenja M. D. razsvet ljevane skoraj do enajstih v noč, znamenje samo si jajno razsvetljeno, silne množice vernega prebivalstva so iz celega mesta veselo trg napolnjevale, petje Ma rijinih pesem se je vse okrog razlegalo. Prebivalci so to častitljivo preslavljanje nebeške kraljice napravili radovoljno in skrivaj, da g. fajmošter Kosti poprej še vedel ni. — Ta verska izkazovanja so se ponavljala tudi na šmarni dan v noč. Take dogodbe kažejo, kako zvesto verna je večina ljubljanskega prebivalstva, in novi nejeverniki in mavtarji s svojo sovražljivostjo in vražjo jezo zoper cerkev dosegajo ravno nasprotno tega, kar žele; ljudje se z njih hudobnim počenjanjem le še bolj za dobro vnemajo.« Kot protivek k temu dopisu nabožnega lista naj omenimo precej kritično poročilo mladoslovenskega glasila »Slov. Naroda« (št. 105. z dne 10. septembra), ki je izhajal takrat še v Mariboru: »Včeraj se je slo vesno odgrnil znani kip Matere božje na trgu pri sv. Jakobu. Delo prezgodaj umrlega kamnoseka Tomana je prav lepo, kakor tudi železna ograja, manj zado voljijo pa v Monakovem vlite podobe. Na vsak način je znamenje v kinč trgu, saj pa stane tudi 15.000 gld. želeli bi, da bi se enaka darežljivost manifestirala kedaj na Kranjskem in zlasti v Ljubljani pri narod nih namenih.« . . . Prenovljeni spomenik je stal trdno in neomejno več ko šest desetletij. Ni ga razmajal pogubni potres 1. 1895., niso ga prizadele granate, ki so jih za svetovne vojne spuščali laški letalci nad Ljubljano. Pač pa na brežinski marmor ni mogel stalno kljubovati vremen skim vplivom. Kamen je jel prhneti in pokati, svetni ške sohe so radi oksidacije dobivale vedno večje raze in reže, železno ograjo so morali radi razpadljivosti odstraniti in črke obeh kronogramov so postale rop malopridnih rok. Tudi glavni steber je dobil nevarne razpoke, tako da ga je bilo treba z železnimi obroči povezati. Ker je nevarnost razpada vedno bolj grozila, je bila mestna občina že za 1. 1937. sprejela v proračun po stavko 15.000 din za popravilo spomenika. Toda iz kazalo se je, da bi samo delna poprava ne rešila spo menika razsula. Zato je mestni svet odločil, da naj se spomenik podre in na njega mestu postavi nov spo menik po umetniški zamisli in načrtu arhitekta Blagoslovitev spomenika dne 3. julija 1938.: škof dr. Rozman blagoslavlja, desno podpredsednik občine dr. VI. Ravnihar Foto: Aleš 166 KRONIKA mojstra prof. Jož. Plečnika. V ta namen je bila na osnovi proračuna kamnoseškega mojstra Alojzija Vodnika sprejeta postavka 180.000 dinarjev, izplač- Ijiva v treh enakih letnih obrokih. Obveljalo je, da naj neokrnjeni bronasti kip Matere božje in mar morni steber prvotnega spomenika iz Valvasorjeve dobe ostaneta; cinkove svetniške sohe naj se v raz pokah zalijejo, pobronijo in postavijo na trdne plinte. Za gradivo glavnega stebra pa naj se porabi podpeški apnenec, ki je v našem podnebju trpežnejši kakor sivi kraški marmor. Po zamisli arhitekta prof. Plečnika naj bi tudi novo znamenje krasili stari liki: bronasti kip Matere božje in štiri svetniške sohe, postavljene na vrhnjo ploščad novega stebra: ohrani naj se tudi prvotni mramorni steber s kapilelom vred kot vrhnje stališče Madoni- nega lika. Kamnoseška tvrdka Alojzija Vodnika je pričela z vnanjim delom letos pomladi, medtem ko je kamnite sestavne dele že pozimi v svoji delavnici pripravila. Dne 12. marca so delavci sneli like s starega spome nika. Kip Matere božje so shranili v Rožni ulici na dvorišču hište št. 21, ki je last Alojzija Jankoviča, poslovodje omenjene tvrdke. Svetniške sohe pa je prevzel v obnovo kleparski mojster Franc Košenina z Viča. Nato so odnesli kamnite dele starega spome nika ter položili na podlagi starega novi temelj v obliki jake armirane betonske plošče v izmeri 7-8 v kvadratu. Prej pa je bilo treba iz starega temelja dvigniti sinajski temeljni kamen, kar se je zgodilo dne 9. maja. Kulturni odbor mestnega sveta je dal na svoji seji dne 10. maja ta kamen odpreti. Pri tej priliki se je tole ugotovilo: Dolbina, v kateri je bila shranjena pločevinasta škatla (13 : 13 : 8 cm), je vsebovala do polovice vodo, ki jo je v teku desetletij propuščala kamnita stena. Zato je bila škatla na dnu vsa po rji razjedena. Vsi predmeti, ki so jih bili I. 1870. vanjo položili, so se naravno nahajali v njej, in sicer ko vinski (novci) dobro ohranjeni, dasi (razen malega zlatnika) oksidirani, papirnati pa vsi premočeni v preperelem stanju. Dobro čitna je še listina o prist nosti sinajskega kamna, medtem ko je pergament s podatki o blagoslovitvi spomenika in s podpisi odlič- nikov, ki so bili pri takratni slavnosti navzoči, zbog obledelega črnila domala nečiten. Dokazilna listina, opremljena s črnim žigom: S. Mons Sion in Jcrusa- lem — in z voščenim pečatom: Sigil. Guardiani et Commissarii Terrae Sanctae, se glasi: Lapidem hunc, qui fiet auspicalis in fundamento aedis sacrae, vere seetum fuisse de vertice Oliveti montis, per apposi- tionem parvi et magni sigilli Terrae sanctae, ratum esto. Hierosolvmis VI. Kalen. Martias MDCCCLXIX. (Podpis:) Fr. Camillus a Rutiliano, Terra saneta a Secretis. Po sklepu kulturnega odbora se ta kamen z njega zakladom vred shrani v mestnem muzeju, namesto posvetilne listine pa naj se vloži v novi spomenik svinčena ploščica s primernim besedilom kot nemin ljiv dokument o njega postavitvi. Ves spomenik druge dobe so odstranili do 6. maja ter so naslednji dan pričeli polagati novi temelj. KRONIKA IH. DOBA: OD 1938. DALJE Postavljanje novega znamenja je šlo dokaj naglo izpod rok, ker je kamnoseška tvrdka v svoji delavnici že prej obdelala in pričelila posamezne kose iz pod- peškega kamna. Stari marmorni steber, ki se je po kazal na obeh koncih prhkega, so za nekaj skrajšali, ostali čvrsti del stebra pa kanelirali in stari, še dobro ohranjeni kapitel očistili. Kip Matere božje so osna- žili, zvezdno gloriolo pozlatili, sohe štirih svetnikov pa v razpokah začinili in nato pobronili. Tako je bil obnovljeni spomenik do dne 2. julija postavljen. Višina vsega znamenja od tal do vrha (gloriole nad Marijino glavo) znaša točno šestnajst metrov. Osnov na stopnica na temelju meri 7-8, druga 7 m, tretja, visoka 58 cm, pa 5'7 m v kvadratu. Na tej so v voglih nameščeni štirje nastavki (klopice), visoki po 37 cm, sredi nje pa počiva podstavek glavnega stebra v iz meri 1'7 m v kvadratu, visok 31 cm. Iznad tega se dviga glavni steber, visok 9-55 m, v premeru 1'2 m, obstoječ, iz 28 kosov, zloženih v 15 kolobarjev. Obseg zgornje ploščadi (abaka), na kateri stoje svetniške sohe, meri 2 : 2 m. Vrhnji steber iz belega marmora je visok 2-9 m, od tega je 60 cm vtopljenega v kapitel novega stebra. Stari ornamentirani glavič je v svojih Iežiščnih ploskvah obložen s svinčeno plastjo ter je tako zavarovan pred zamokom. Svinčena spominska ploščica je vložena v vrhnji ploščadi v posebno dobro zadelani dolbini. Besedilo ploščice je v lapidarnem slogu sestavil pisec teh vrstic, vrezal pa ga je z velikimi začetnicami akad. kipar Bož. Pengov ter se glasi: Matere božje spomenik, ki so ga po svoji za obljubi in po zasnutku zgodopisca Jan. Vajk. Valvasorja postavili pred cerkvijo sv. Jakoba kranjski deželni stanovi 1. 1682., je bil, v raz padu porušen 1. 1844., na to mesto prestavljen Blagoslovitev spomenika dne 3. julija 1938.; škof dr. Gr. Rozman govori Foto: Aleš Delavska knjižnica v Ljubljani 168 Pod to ploščo je iz stebra izklesan okoli 1-6 m visok dekorativen stebrič in preko njega trak z napisom: Alojzij Vodnik, kamnosek. Tvarno delo je bilo dne 2. julija končano. Dan nato, v nedeljo, dne 3. julija, pa se je ob 11. uri iz vršila blagoslovitev spomenika, h kateri se je poleg predstavnikov oblasti in mestne občine zbrala mno žica ljudstva zlasti iz šentjakobskega okraja. Kr. ban- sko upravo je zastopal g. banski svetnik Fran Mra- mor, mestno občino podpredsednik g. dr. Vladimir Ravnihar v družbi članov kulturnega odbora mestnega sveta: predsednika g. prof. Silv. Kranjca in gg. pol kovnika Vikt. Andrejke, stolnega župnika kanonika dr. Tom. Klinarja, univ. prof. dr. Fr. Steleta, prosv. insp. Jos. VVesterja in načelnika prosvetnega oddelka dr. Rud. Molela. G. knezoškof dr. Gregorij Rozman je v vznesenih besedah označil zgodovinski in verski po men svetega znamenja ter je nato v prisotnosti šent jakobskega župnika g. Janka Barleta in kaplana g. Jož. Jamnika opravil cerkveni obred blagoslovitve. Podžupan g. dr. Ravnihar se je v jedrnatem govoru zahvalil g. knezoškofu za opravljeni blagoslov, arhi tektu g. prof. Jož. Plečniku za umetniški zasnutek in mojstru g. Al. Vodniku za tvarno izvršitev spomenika ter je izjavil, da sprejme mestna občina prenovljeni spomenik v svoje varstvo. Ko je šentjakobski cerkveni pevski zbor pod vodstvom g. Stanka Grabnarja odpel dve nabožni pesmi, je bila preprosto intimna inavgu- racija najnovejšega, a obenem najstarejšega ljubljan skega javnega spomenika opravljena.1 * * # Ej, da bi ob uri duhov oživel bronasti Valvasor na Muzejskem trgu in bi v košati viteški opravi v me sečini prišetal mimo svoje rojstne hiše na Starem trgu pred cerkev sv. Jakoba! Tedaj bi opazil, da je tam že davno izginil mali »forum academicum« in da se širi sedaj ubrano oblikovan trg, okrašen z visokimi topoli, javori in drugim drevjem, z žuborečim vod njakom pod vrbo žalujko in z novim spomenikom. Z dopadenjem bi na njem uzrl bronasti Madonin lik, ki ga je bil sam zasnoval pred malone 260 leti, stoječ na istem marmornem stebru s korintskim kapitelom. Zadovoljen bi šepetal svoje priznanje kongenialnemu mojstru arhitektu, ki je ustvaril novi pomnik, in ve del bi hvalo mestnemu svetu, ki je opravil le svojo častno dolžnost, da je monument zgodovinske, umet niške in nabožne vrednosti ohranil sedanjemu in pri hodnjim rodovom. 1 Za sodobno vrednotenje kulturnih slovesnosti značilno je dejstvo, da sta oba ljubljanska jutranja dnevnika z dne 4. julija prinesla med dnevnimi novicami pač kratko po ročilo o tej slavnosti, eden v 12, drugi v 21 vrsticah, med tem ko ima prvi poročil o športnih dogodkih bežnega po mena skoraj celo stran, drugi pa pol strani. — W. KRONIKA Svinčena spominska ploščica, vložena v vrhnji del glavnega stebra 1. 1870., prenovljen ob troških mestne občine ljubljanske, ko je županil dr. Jure Adlešič, po načrtu prof. arh. Jož. Plečnika in posvečen po knezoškofu dr. Gr. Rozmanu dne 3. julija 1938. Da bi zrl na dolgo vrsto srečnih rodov! V okras glavnega stebra je nekako v višini 3 metrov na čelni strani iz celega izklesana, obli ploskvi se pri legajoča plošča, na njej pa sta vdolbena oba napisa iz prejšnjih dob: DEI MATRI VIRGINI STATVS CARNIOLIAE POS EX VOTO — in: VIRGINI SINE LABE CONCEPTAE DEDITA VOVERE CORDA Črke kronogramov (1682., odn. 1870.) so v rdeči, ostale pa v zlati barvi. Slovenski napis pa pravi: TRETJIČ POSTAVILA MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA LETA 1938.