Železnice pa liberalizeni. Vsaka stvar se preživi in postane atara. Kedar se izpozna, da je z njo že tako pri feoncu, tedaj se ji človek rad odteguje in drug za drugim ji daje slovo. Lehko pa to vsekako ni, kajti v časih je ona svoje korenine tako zarila v vsakdanje življenje, da trpi le-to cel6 škodo, ako se ona h krati odpravi. Tako blizu se godi z liberalizmom. Ta spaka, kar smo je doslej imeli, se je že pokazala na vseh straneh za pravcato spako in kdor ima oči, izpoznal je že lebko, da ni sodila za svet Nekoliko časa je ljudi motilo lepo ime. katero so tej spaki dali, a malo po malein jeli so Ijudje izpoznavati, da ni raogoč huji trinog, kakor smo ga v doslenjem liberalizmu imeli. Kaj je namreč doslej liberalizem nam prinesel'? — Nič druga, kakor to. da nam je stare naprave podrl iu mesto njili nove vpeljal, ali nikar ne vprašajte, kake! Le-te so vam saini spački. Kar poprej ni bilo dobro, to je liberalizem — pustil, samo drugo ime in če je bilo veliko, drugo obliko mu je našel; kar je bilo dobro, to vam pa je čisto gotovo podrl. Dnes ne moremo našteti vsega, kar se je v tem oziru izgodilo od leta 1848 naprej, s časom pa še pridemo že na to. Za does čemo naše bralce opomeniti samo na eno — na to, kar smo doživeli od liberalizma glede železnic. S kraja so bile one v rokah države. Ona jih je naredila in lehko se ve, da se je pri njih zato massikaj grešilo, kedar so jih še le začenjali. Iakušinj še za nje ni bilo in torej ni čuda, če sp le bolj tavali, kedar so jib. merili in vsled tega kje katero potegnili čez kraje, kjer bi je ne bilo treba. ali pa so za-njo več izdali, kakor bi bilo sedaj treba, ko so tacib. že veliko naredili ia si zato že lepih izkušinj pridobili. Da jih že s kraja niso tako delali, to se očituje vedno mož^tn, ki so imeli ta dela v tiatih dneh v svojib rokah. Kar se tiče nas, nič nam ne pripada dolžnost, naj jih zagovarjamo, toliko pa veudar smemo reči, da čisto brez glave ti možje niso bili in da so marsikaj pri svojem delu vzeli v poštev, česar bi v naših liberalnih časib. iz lebka ne doživeli. Da so železnice imenitna naprava, o tem je sodba trdua in. zoper nje nima nihče kaj. Eno pa je pri njih vendar-le, izlasti v našib. dneb, kar ne dopade človeku — to, da je pri železnici človek »korej, da malo manj, kakor ,,mašina". Brž se vpraša še pri njih, kako je kaj z mašino, kakor pa z Ijudmi, ki imajo z njo opravka Ljudem se plača. kar jim gre, a dalje se ne raztegne skrb za nje iu malo se vpraša glede njib za to, kako da iim gre. In da je prialo pri železuicah do tega, za to gre bvala liberalizmu. S kraja ni bilo tako. Prvi čaa. kedar so pocele železnice, uravnali so pri njih ves red tako, da so ljudje, ki so pri njih bili v službi, še imeli časa za to, da so se oddabnili ter še tudi storili kaj za svojo dušo, za svojo družino ali odkar je dobil železnice liberalizem v roke, nehalo je vse to do cela iu ljudje so postali na njib v resnici gola mašina. Far ur se jim je sicer v tednu pnstilo prostih, lebko so v njib storili, kar se jim je zljubilo. Pri tem se ni vprašalo nikoli, ali in kako bi si tiste obrnili v prid svoje duše, svoie družine. Kedar so le-te ure potekle, priti jitn je bilo na železnico, v slnžbo. To se je tudi vselej izgodilo in ni bilo drugaoe, njih služba je to terjala in ljudem je bodilo za ljubi krubek, za to so tudi vselej in v pravi čas prišli. To tudi ni, da človek graja. Služba je služba in v njej nam je biti natančaim naj že smo potlej v kateri koli službi. Drugo pa je vprašanje, ali je vselej treba tacega reda v službi? Mogoče je tudi, da se napiavi drug red, tak, ki ugaja obema. njemu ki jemlje v službo pa tudi njemu, ki službo jemlje. 0 času, ko je imela dr/žava železnice v rokah, se je to tudi pri njih godilo in ni bilo uzroka pritoževati se ljudem, ki so bili pri njih v službah. Vsi so imeli dovolje dela, pa tudi dovolje še časa za svojo dx'užino. Prišlo pa je kmalu drugače. Prvo, ko so prišle železnice v roke zasebnib društev, jeli so varčevati — z ljudmi, ki so bili pri njih službab in so jim dali iz prva več zaslužka, ob enem pa jih de jali ob proste ure. kolikor in kjer se je dalo. Radi ali neradi so se v to ljudje podali in s tem so postali pravi sužnji, ljudje, katerim je bila železnica, red, kakor je pri njej veljal, vse. Za vse drugo, kar še terja od človeka življenje, ni se vam pri njih nihče več izmenil Take so bile železnice liberalne gospode in take službe so pri njih bile v navadi. (Konec prih.)