58
ИДШјГ^	SMILJAN ROZMAN : KRTI (1245) ^ ^ S^ Ш
IjP^	PAVEL LUŽAN : KARAVANA (1273) ' v'^ i^«
^	MARKO SVABIC:RAZVITEŽENJE (1298)
^	FRANCI KONCILU A: PESMI (1303)
RAINER MARIA RILKE: DEVINSKE ELEGIJE; prevedel Kajetan
Kovic (1305)
STANE SAKSIDA: DRUŽBENA STRATIFIKACIJA V JUGOSLAVIJI
(1315)
MARKO KERSEVAN: NEKAJ SPORNIH VPRAŠANJ MARKSISTIČNE
TEORIJE RELIGIJE (1343)
JURE JURAS: O RELIGIJI MED NAMI prevedel J. G. (1354)
I. JUVANClC: JUŽNOTIROLSKI NEMCI OB PRIMORSKIH SLOVENCIH
V ODNOSU DO ITALIJE, nadaljevanje (1360)
JOŽE STER: MORALA NI NEMORALA (1378)
MILAN PINTAR: KORCULSKI POLETNI SOLI NA ROB (1406)
KARL MARX : CIRKULACIJSKI PROCES ;
prevedel Valentin Kalan (1412)
OKTOBER 1967
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, september 1967
leto V., št. 57
Ureja uredniški odbor: Božidar
Debenjak, Janez Dokler, Vla-
dimir Kavčič (glavni urednik),
Marko Kerševan, Vlado Kralj,
Milan Pintar (odgovorni ured-
nik), Rudi Rizman, Mitja Ro-
tovnik, Ivan Urbančič, Franci
Zagoričnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 310-033, tekočI
račun: 501-8-475/1 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
24 N dinarjev. Za študente in
dijake 18 N dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2,50 N din
Izdajata CK ZMS In UO ZSJ
v Ljubljani. Tisk Učne delav-
nice ZUSGP
Krti
Smiljan Rozman
Odlomek iz romana POKOPALIŠČE, ki bo izšel pri založbi OBZORJA
Ob misli na krte se je gospod Avgust ozrl okoli sebe. Že je hotel na-
daljevati pot proti prehodu, ko je nenadoma obstal in se znova ozrl na
desno. Sele zdaj je opazil, da je pripravljenih nekaj grobov za pokop, in
v nosnicah je začutil vonj sveže zemlje. Ozrl se je tudi na levo. Da, tudi na
levi je bila desetina gomil nad temnimi oglatimi jamami, podprtimi z de-
skami. Gospod Avgust si je začel nehote treti dlan. Hotel si je dopovedati,
da to sploh ni nič nenavadnega. Grobarji so pač skopali nekaj več jam, za
nekaj dni naprej. Zakoračil je proti prehodu, vendar prav takrat je zaslišal
iz ene izmed jam na desni kašelj. Obstal je in prisluhnil. Pomislil je, da ga
je varal sluh. Pa ne. Kašljanje se je zaslišalo znova. Roke, ki so mu bile
sklenjene na trebuhu, so brez moči padle k telesu. Počasi je krenil proti
smeri, od koder se je slišal glas. Izogniti se je moral trem prstenim gomi-
lam. Potem je obstal. Spet je zakašljalo. Blizu, le nekaj korakov od njega
Za hip se ga je polotil strah. Ni se mogel odločiti, ali naj stopi k jami, ali
pa naj se hitro vrne na pot in odide na stari del pokopališča. Odločil se
je za prvo. S počasnimi koraki, skoraj po prstih, se je približeval izkopa-
nemu grobu. Korak pred robom je obstal, ker si ni upal stopiti prav do
roba. Nagnil se je globoko predse, ter se zazrl v odprtino. Nič ni videl, sli-
šal pa je tiho škrebljanje. Zato se je pomaknil še bliže in zagledal na dnu
jame sedečega človeka. Ni mogel videti obraza, ker so ga zakrivali široki
krajci klobuka. Zato se je začel pomikati ob levi strani jame. Na desni je
bila gomila. Človek spodaj, globoko sklonjen predse je zakašljal. Toda go-
spod Avgust še vedno ni mogel videti obraza, ne kaj možak počenja. Ne-
hote je zakašljal. Takrat se je človek ozrl kvišku. »A, vi ste.« je zaslišal
gospod Avgust iz mraka. Se vedno ni vedel s kom govori, čeprav je videl
obraz.
»Kako ste me sploh našli?«
Gospod Avgust se je prijel za grlo. Ni mogel odgovoriti, ker človeka
še zdaj ni spoznal. Nekaj pa je le ugotovil. Da ima možak pred sabo kos
počečkanega papirja. Gospod Avgust je počepnil in se zazrl v neznanca.
»Jaz sem, jaz!« je dejal neznanec, kot da bi želel gospoda Avgusta
spodbuditi k besedi.
1245
^^Goepod Merlot, gospod Merlot, kajne!« je izfsnil iz sebe začudeni
gospod Avgust.
»Tako je,« je odvrnil Merlot, sklonil glavo nad papir, in zdaj je šele
gospod Avgust videl, da Merlot riše. Sam ni vedel, zakaj so se mu začele
tresti noge. Hotel je še nekaj reči, vsaj besedo, vendar ni zmogel. Hotel
se je vzdigniti, noge pa kot iz lesa.
Merlot je spet vzdignil glavo. »Kaj delate tu, gospod Avgust?«
Gospod Avgust je skomignil z rameni. Potem se je le domislil. »Reg-
rat, saj sem vam rekel.«
Merlot je pokimal in se sklonil nad svojo risbo: »Tu vendar ni regrata.
Na pokopališču ni regrata.«
Gospod Avgust je le zbral toliko moči, da se je vzdignil. Kolena so ga
bolela in sprva je komaj lovil ravnotežje.
»O regratu sem vas vprašal,« se je spet zaslišalo od spodaj.
»Da regrat. Regrat sem nabral na polju, vidite, polno mrežo ga imam.«
Gospod Avgust je vzdignil mrežo predse, tako da jo je lahko Merlot videl.
»Potem pa sem stopil malo na pokopališče. Nekoliko sem se zamudil ob
spomeniku padlim v vojni.«
»A, tam.« Merlot je bil še vedno sklonjen nad risbo.
»Da«. Gospod Avgust ni znal nadaljevati. Pa se je spomnil na dečka.
»Tam je bil deček s psom.«
»Kateri?«
Gospodu Avgustu je začelo presedati.
»Ne morem vam odgovoriti, kateri. Saj ne vem, koliko dečkov s psom
poznate.«
»Zanima me, ali je bil šepavi deček. Tisti s pokopališča.«
»Da, tisti s pokopališča. Imel je psa na vrvici in ga učil skakati s stop-
nic spomenika in nazaj.«
»Poznam dečka. Dober dečko, le prepameten za svoja leta. Nerodno,
da je drugačen od drugih vrstnikov.«
»Kako drugačen?«
»Saj sem vam rekel. Prepameten in šepav.«
Gospod Avgust je gledal v Merlotov klobuk in si nenadoma zaželel, da
bi zgrabil kepo prsti in jo vrgel naravnost nanj. Zelja je bila že tako moč-
na, da se je začel ozirati okoli in s pogledom obstal na kupu prsti onstran
jame.
»Pustite kepo pri miru,« je zaklical slikar od spodaj.
»Kakšno kepo !«
»Nič, samo šalil sem se.« Sele zdaj je Merlot spet pogledal gospoda
Avgusta, ki je stal ob robu groba kot dolg lesen kip.
Gospod Avgust je videl njegove zobe, ki so izstopali iz mračnega pro-
stora. Pomislil je, zakaj je sploh prišel na ta kraj in jezilo ga je tudi, da je
zamudil pogovor z Veroniko. Postal je jezen sam nase. Tako lep načrt je
imel. Tako izreden dan je bil, in potem sreča Merlota, ki skuša vse skupa;
pokvariti. Nenadoma se mu je odtrgalo: »Kaj pa vi delate tukaj, tu v ja-
mi? To mi povejte?«
1246
Merlot se je počasi vzdignil in njegova glava je bila v višini Avgusto-
vih čevljev. S kazalcem desne roke si je pomaknil klobuk na teme, pogle-
dal gospoda Avgusta in rekel: »Saj vendar vidite. Rišem.«
Gospodu Avgustu je roka segla k vratu. Toda ko je na njem občutil
hlad dlani, se je roka odmaknila in nekaj časa visela v zraku, potem! so se
prsti oprijeli gumba na spomladanskem plašču. Skoraj zašepetal je: »Kako
rišete? Saj je vendar že mrak in spodaj pri vas skoraj tema.«
»Kljub temu vidim.«
Gospod Avgust je spet počepnil: »Kaj?« Gledal je Merlotu naravnost
v oči.
»Ljudi. Kaj drugega bi risal tukaj.«
»Tu vendar niso ljudje. Ni jih, sploh jih ni.« je skoraj zakričal gospod
Avgust.
Merlot je spustil mapo s papirji, da je padla na dno jame. Listi so se
raztresli. Plosknil je, se oprijel deske na robu jame in se začel smejati kot
ponorel. Njegov smeh je razbijal večerno tišino in se zgoščal nad pokopa-
liščem. Toda nenadoma je utihnil. Obraz, prej širok z nabreklimi ličnicami
s polmesecem pod nosom, se je zožil, in polkrog pod nosom se je spreme-
nil v komaj vidno črto. Tako je bilo za hip tiho, potem pa je črta le zaži-
vela. »So, le videti jih moraš znati. Kot ribe plavajo, kot ribe pozimi, ko se
napol zarijejo v blato. Pri ljudeh pa je še nekaj drugega. Spojijo se z zem-
ljo. In živijo naprej.«
»Kdo?«
»Mrtvi.« Merlot je to zašepetal, kot da bi molil. »Na tisoče jih je. Tičijo
v kamenju, v prsti, sesajo korenine dreves in bilk. Ce hočeš slikati resnič-
ne ljudi, moraš skočiti v jamo za pripravljen grob. Kajti več je ljudi tu
notri kot zgoraj, kjer stojite vi.«
Gospod Avgust se je nehote, s težavo vzdignil. Ni se znašel. Pogledal je
po okolici, kot da bi se želel prepričati, ali je še tam, kamor je pravkar
prispel. S prosto roko si je otipal čelo in si z dlanjo obrisal pot. Pokrajina
je bila modrikasto siva in le za zahodnimi vrtovi se je skušala vzpeti ble-
da svetloba.
»Toda kje? Ljudje smo vendar mi, tu zgoraj. Le mi smo ljudje.«
»Pa če gremo v grob?« Merlotov glas je bil skoraj porogljiv.
»Potem smo mrtvi. Potem nismo več ljudje.«
»In vaš oče?«
»Mrtev je,« je odvrnil gospod Avgust.
»Ga sploh ni več?«
»Ni ga več.«
»Tudi ne mislite več nanj?«
»Včasih se ga spominjam.«
»Torej je še.«
Gospod Avgust ni vedel, kaj bi odvrnil. Skomignil je z rameni in se
zagledal v mrak, iz katerega so se belili nagrobniki padlih talcev.
»Povsod so. V naših mislih, v predmetih, ki so ostali za njimi, v poteh,
po katerih so hodili in po katerih hodimo zdaj mi,« se je slišalo od spodaj.
1247
Gospod Avgust se je skušal pripraviti do tega, da bi ne razmišljal o
Merlotovih besedah, toda zaman. Vsaka beseda mu je privlekla na dan že
izgubljen spomin. »Moram iti,-« je dejal in pogledal v jamo.
Merlot je pravkar pobral zadnji list. »Počakajte, tudi sam sem kon-
čal.« Segel je v žep in privlekel iz njega žepno svetilko. Rumen snop luči
se je zarezal v temo. Po dnu jame je začel krožiti svetal krog. »A, tu je.
Oglje. »Marlot je počepnil, pobral oglje in ga spravil v žep. 2e je hotel
vstati, ko se je zazrl v desno steno jame, tja, kjer so se nehavale deske, ki
so podpirale jamo. »Oh, poglejte! Kaj takega.«
»Kaj?« gospod Avgust je počepnih, da bi bolje videl.
»Krt. Kobaca se iz zemlje. Tu v luči.«
Gospod Avgust je zagledal sredi rumenega kroga živalco, ki je s spod-
njima šapama kobaca iz zemlje. Najprej je gledala iz prsti le glava, po-
tem so se sprostile sprednje nožice. Krt je počasi lezel iz zemlje. Sprednje
nožice so mlatile v prazno, medtem ko se mu je debelo kožuhovinasto te-
lesce komaj opazno zvijalo in se osvobajalo prijema zemlje. Ko je bilo
telo osvobojeno do sredine trebuščka, se je glava živalce povesila, črna
kožuhasta kepica je telebnila v globino.
»Krt !« je zaklical gospod Avgust in se zbal sam svojega glasu.
Živalca je ležala na hrbtu ter otepala z nožicami. Merlot se ji je pri-
bližal in jo prevrnil s konico čevlja, da se je znašla na nogah. Živalca
je vohala okoli sebe, vzdigovala smrček in ga spet spuščala k zemlji. Pogle-
dala je v luč, skušala zariti smrček v prst, in ko tega ni mogla, se je sku-
šala rešiti rumenega obroča. Začela je počasi tekati na levo, na desno, toda
to tekanje je bilo bolj podobno plezanju, zdelo se je, da trebušček polzi po
zemlji. Rumeni krog pa je živalci sledil in je ni pustil iz svoje sredine. Ži-
valca se je zaletela s smrčkom ob rob stene, se za hip umirila, potem pa
skušala splezati po steni navkreber. Posrečilo se ji je, da se je rešila tal,
vendar takoj nato, se je prst okrušila in živalca je bila spet na hrbtu.
Merlot se je začel smejati na vse grlo. Zdaj je počepnil in z žepno
baterijo spravil živalco na noge. Ta se je potuhnila, ležala je negibno na
trebuščku, s smrčkom pritisnjenim k tlom. Merlot se je vzdignil in pogle-
dal gospoda Avgusta. »Boji se. Baje krti sploh ne prenesejo svetlobe. Kaj
naj naredim z njim?«
»Pustite ga pri miru in zlezite že enkrat iz te luknje. Saj bo že noč.«
Merlot je pogledal kvišku in se začudil: »Resnično. Kako se človek
zmoti.« Se vedno je imel živalico v rumenem krogu. Potem je svetilko ne-
koliko vzdignil. Hotel jo je že ugasniti, ko je s snopom luči obstal na prsteni
steni, tam, kjer se je sesipala prst, kot da bi jo kdo rinil iz notranjosti zem-
lje. Iz prsti sta se prikazali najprej lopatasti šapici, pa smrček pa črn debel
krtov smrček. Prav tako se je skobacal na prosto kot prvi, le da se je ta, ko
je padel na tla, znašel na nogah. »Spet eden.« je rekel Merlot in začel sve-
titi po stenah. Tako je zalotil še tri krte, ki so končali na dnu jame. »Čud-
no,« je rekel. »Nikoli nisem opazil krtov v jamah. Sploh sem videl v
življenju le dva. Mrtva, na poti.«
Gospod Avgust se je ves tresel. »Zlezite že vendar ven! Kaj pa čaka-
te? Saj vidite, da je nekaj izrednega. To sploh ni normalno, običajno.«
1248
Merlot je spet presvetil dno jame. »Pet jih je že. Cesa takega pa še ne.«
Ugasnil je svetilko in prej razsvetljeni štirikotnik se je pogreznil z žival-
cami vred v temo.
Gospod Avgust je vzel robec in si obrisal potno čelo. »Tak zlezite že
vendar ven!« Glas je bil tresoč in tih, kot da bi se gospod Avgust bal,
da bi slišal kdo tretji.
»Ja, takoj !« se je slišalo. Merlot je položil risalni blok na rob jame se
oprijel, desk ob straneh jame in se ročno vzpel, tako da je bilo telo oprto
na komolcih. Potem se je z nogami uprl ob stene, oprl roke na deske in se
zavihtel iz jame, da je čepe pristal na njenem robu. Tako je ostal in gospod
Avgust mu je že hotel reči, naj vendar vstane, pa je Merlot to storil brez
njegove spodbude. Zdaj sta si stala nasproti in si nemo strmela v oči.
»Čudno,« je rekel Merlot. Prvič se mu je tresel glas.
»Na travnikih in njivah je vse polno krtin. Tam,« gospod Avgust je
pokazal z roko proti reki. »Videl sem, ko sem nabiral regrat. Še svoj živ
dan nisem videl toliko krtin. Nekaj čudnega je. In ko sem se vračal, se
mi je zazdelo, da jih je še več. Toda tu na pokopališču jih ni bilo. Segale
So le do ograje.«
»Od kod so se vzeli? Prav imate, nekaj izrednega je. Nekaj jih je pri-
vabilo.« Slikar si je začel treti brado. Kaj bodo le rekli ljudje?«
»Vpraševali se bodo, od kod in zakaj so prišli. Ljudje store vedno tako,
če se znajdejo ob podobnem vprašanju.«
»Ne mislim teh zgoraj, ki žive z nama. Mislil sem tiste v zemlji. Na
primer, kaj bo rekla vaša žena Veronika.«
»Aha, ne bo ji vseeno. To je povedala iz vaših ust. Poglejte jih.« Merlot
je spet posvetil v globino. Zdaj je bilo na dnu jame že deset živalc, goma-
zele so po sveži, od Merlotovih nog steptani prsti. Ko jih je obsvetila luč,
so se potuhnile in obležale s trebuščki, prižetimi k zemlji.
»Deset,« je dahnil gospod Avgust.
»Vedno več jih je. Pojdiva!« Merlot je ugasnil svetilko.
Gospodu Avgustu je odleglo. »Prav rad. Danes mi tukaj ni všeč.«
»Se bojite?«
»Tega ne, le nelagoden občutek imam. Zgodilo se je nekaj izrednega.
Ne vem zakaj. In prav to vprašanje me muči. Ko bom zvedel, ko mi bo kdo
razložil, zakaj so krti prišli, mi bo lažje. Hotel sem samo regret in našel z
regratom tudi krte. Ko bi bil ostal doma, bi mi potekel dan mirneje.«
»To se pravi, da bi tičali v tisti vaši sobi, ki smrdi po starem papirju
in prašnem pohištvu.«
»Ničesar ne pozabite,« je siknil skozi zobe gospod Avgust. »Danes sem
pokadil smotko, danes diši.«
»A, potem se morda oglasim pri vas.«
Gospod Avgust je molčal. Ni vedel, kaj naj bi odvrnil Merlotu.
»Razmišljate?«
»Da, lahko vas povabim na regrat.«
»Regrat? Ni slabo. Kako ga delate? Z zaseko in vrelim kisom?«
1249
»Lahko tudi tako,« je skoraj jezno rekel gospod Avgust. Začel se. je
ogledovati po okolici. Presedal mu je že. »Kreniva vendar! Noči se. Prav-
zaprav je že noč. Se h Pleteršnikovim moram stopiti !«
»Kdo pa je to?«
Gospod Avgust se je zmedel. »Pravzaprav ne vem. Danes popoldne
sem se srečal z njim v avtobusu na poti h pokopališču. Povabili so me h
,Knapu'. Tam se bodo ustavili po pogrebu.«
»A, vem, kdo so. Imajo veliko grobnico v novem delu pokopališča tam
pri zidu.« Z roko je pokazal proti zidu, ki je delil stari in novi del pokopa-
lišča. »Posrečena družba. Tudi grobnico sem že slikal. Pojdiva, pokazal
vam jo bom.«
Gospod Avgust je dobrohotno pokimal. Bil je vesel, da Merlot ve za
grobnico in da mu je ni treba samemu iskati. Videti pa jo mora na vsak
način. Mora vedeti, kakšna je, da se bo lahko z možakom iz avtobusa pogo-
varjal o njej.
Sla sta mimo novih grobov. Ko sta prišla do prve pripravljene jame,
je Merlot posvetil vanjo. Oba sta se nagnila čez rob. V rumen iluči, ki je
krožila po dnu jame, so se svetili kožuščki krtov. Spogledala sta se in, ne
da bi se dogovorila, skoraj stekla do naslednje jame.' Tudi tam so bili krti.
Tekla sta, ne da bi bil Merlot ugasnil svetilko, do tretje, četrte, pete jame.
Povsod sta našla enako podobo. Zadihana sta obstala na glavni poti, posuti
z belim peskom. Gospod Avgust je dihnil: »Posvetite!«
Merlot je ubogal. Pot se je vlekla skozi prehod na stari del pokopa-
lišča. Bila je bela kot sneg, povsem brez lis.
»Tu jih ni,« je zadovoljno rekel gospod Avgust in zajel sapo.
Sla sta po poti do prehoda in zavila na levo. Merlot je pokazal z roko:
»Peta, tista z venci.«
Obstala sta pred veliko grobnico iz črno sivega marmorja. Slikar je
usmeril svetlobo proti vrhu. Pod robom je z velikimi zlatimi črkami pisalo
DRUŽINA PLETERSNIK. Potem je svetloba preletela spomenik z imeni
umrlih in pristala na štirih velikih papirnatih vencih.
Gospodu Avgustu je bilo skoraj žal, da se ni snop svetlobe ustavil na
imenih. Hotel je poprositi Merlota, da bi osvetlil imena, pa ni utegnil, ker
je Merlot vzkliknil: »Poglejte!« Po črni plošči je lezel krt. Nerodno, ker
je bila plošča gladka, se je bližal vencem. Prispel je do zelenega povoščene-
nega listja, ga ovohal in izginil pod njim. Gospoda Avgusta je postalo
strah. »Pojdiva, ne počutim se dobro.«
»Tudi tu krti,« je rekel slikar, kot da bi ga ne bil slišal.
»Da. Pojdiva, prosim.« Zdaj ga je Merlot pogledal. Za hip mu je po-
svetil v obraz in dejal: »Znojite se. Imate robec?«
»Imam,« je skoraj zašepetal gospod Avgust. Čutil je, kako se mu ši-
bijo kolena. Vzel je iz žepa robec in si obrisal čelo. Okoli njiju je bila že te-
ma, na levi se je izza gor prikrajal mesec. Zid, na katerega so se naslanjali
spomeniki in grobnice, se je vlekel v nedogled. Spominjal je na umazano
sivkasto ravnilo.
Merlot je še zadnjič preletel z lučjo grobnico. »Pojdiva, dovolj imam
pokopališča.« Z dolgimi koraki je krenil proti prehodu. Gospod Avgust ga
1250
je komaj sledil, zadovoljen, ker zapuščata pokopališče, pri tem pa se je
spomnil na Veroniko. Zaželel si je, da bi šel mimo groba, če se že nima
časa pogovoriti z njo. »Pogledal bi k Veroniki. Samo mimo bi stopila.«
»Kam bi šli?« je vprašal. Merlot, ker ni razumel njegovih besed.
»Pogledal bi Veronikin grob. Samo za hipec.«
»Lahko, če želite,« je rekel slikar. Snop njegove svetilke je skakal po
pesku pred njima.
Prišla sta do prehoda in stopila v stari del pokopališča. Obstala sta
kot prikovana. Pokopališče je ležalo mrtvo pred njima. Spomeniki so se
belili v mesečini, podobni škrbastim zobem, med njimi pa se je tiho širila
medla svetloba redkih sveč. Grobnici sredi pokopališča sta se osamjeni
dvigali nad nagrobnike, ciprese so temnele v nebo.
»Sveče,« je dejal gospod Avgust. »Popoldne, ko je bil pogreb, jih je bilo
še več.«
»Nič posebnega. Mrtvi imajo vsak dan po nekaj obiskovalcev. Ti pona-
vadi prinesejo tudi sveče. Počakajte.« Merlot je stopil k najbližjemu grobu,
sedel na njegov marmornati rob, odprl blok in brez besede začel risati z
ogljenim svinčnikom.
Gospod Avgust je prihitel k njemu. »Kaj pa vendar počenjate? Saj
nimava časa!«
»Kdo je to rekel? Jaz imam časa na pretek, za vas pa ne vem. Sam
sem prišel, sam se lahko vrnem v mesto.«
»To že,« je rekel gospod Avgust in se ugriznil v ustnico. »Mislil sem,
da bi pogledala k Veroniki. Tako sva se vsaj zmenila.«
»Tudi za to bo še čas.« Merlot je potegnil široko črto.
»Pa Pleteršnikovi. Možaku sem obljubil, da pridem. Tudi vi morate
z mano.«
Slikar se je ozrl nazaj, ustnice so se mu za hip razširile. Potem je po-
kimal in dejal: »Ni mi treba iti, šel bom pa kljub temu. Pogrebci me vedno
zanimajo, v tesnejši zvezi so z mrtvimi kot drugi ljudje. Lahko bi rekel, da
so mrtvi v njih ... Čeprav so v vsakem od nas,« je pridal nazadnje in se
spet sklonil nad papir.
Gospodu Avgustu ni preostalo nič drugega, kot da je sedel zraven
Merlota. Mrežo z regratom si je položil med noge. Opazoval je Merlotovo
roko, ki je šarila po papirju. Zazrl se je čez pokopališče, potem spet opa-
zoval njegovo roko in zaman skušal najti zvezo med Merlotovimi preple-
tenimi črtami in resničnostjo, ki jo je imel pred sabo. »Kaj pa rišete?« mu
je ušlo.	'	1
Merlot ga je začudeno pogledal in roka na papirju se je umirila. »Kaj
neki, saj vidite.«
»Nič ne vidim.«
»Poglejte vendar predse. Pokopališče.«
»Nič ne vidim. Morda ne razumem. Kje sta tisti dve cipresi?« gospod
Avgust je pokazal s komolcem na cipresi pred nj ma.
»Cipresi nista pomembni.«
»In grobnici na sredini.«
»Tudi nista pomembni.«
1251
»Pa visoki spomenik na desni.«
»Tudi ta je brez pomena.«
»Kaj je potem pomembno, kaj sploh rišete? Potem sploh ni nič po-
membnega, potem lahko pustite prazen papir, ali pa vsega počečkate s tem
svojim ogljem. Potem ni treba tukaj zapravljati časa, ker zakaj bi človek
počenjal nekaj, kar je brez pomena, saj se vendar to ne izplača. Človek
mora vedeti, za kaj dela, imeti mora cilj, vse skupaj mora biti nečemu
podobno...«
»Počakajte!« Merlotov glas se je zarezal v kopico Avgustovih besed,
da je umolknil in se s strahom ozrl v Merlotov obraz. Postalo ga je sram,
pogledal je v tla in si pomel dlani skoraj do bolečine.
»Zakaj se pravzaprav razburjate, kaj je za vas tako POMEMBNO pri
tej moji risbi, da se razburjate?«
»Sam ne vem, zakaj sem vam rekel vse to, besede so same vrele na
dan. Oprostite. Morda sem hotel zvedeti, zakaj delate tako in ne drugače.«
»Zakaj bi delal drugače, če lahko tako,« je skozi smeh rekel Merlot.
»Želim delati tako. Pomembno pa ni nič. Ne cipresi, ne visok spomenik,
ne svetloba osamljenih sveč. Zdaj so, včeraj niso bile, jutri bo samo spo-
min nanje.«
»Toda pomembno je tisto, kar je danes.«
»Kaj pa je danes?«
»To, vse.« Gospod Avgust je vzdignil roko in zamahnil z njo v loku,
kot da bi hotel zajeti vse pokopališče in noč za njim. »To je danes.«
»Ali pa se vam samo zdi. Kam pa spadajo krti?«
Gospod Avgust si je položil dlani na obraz. Povlekel jih je čez oči, po-
tem so mu padle na kolena. »Molčite o krtih, Dovolj sem se jih nagledal
danes.«
»Vidite, jaz pa želim molčati o cipresah, o tistem visokem spomeniku
sredi pokopališča. Zato rišem tako.« Povlekel je še nekaj črt, otemnil desno
stran lista, tako da je ogle vlekel po širini in zadovoljno rekel: »Končal
sem. Lahko greva k vaši Veroniki.« Zaprl je blok in vstal.
Gospod Avgust mu je sledil. Hotel je že reči, da je prepozno in da se
bo z Veroniko lahko srečal drugega dne, Merlot pa je že stopal proti nje-
nemu grobu. Gospodu Avgustu je bilo žal, da se je vmešal v Merlotovo
risanje, začenjalo ga je mraziti in želel je čimprej zapustiti pokopališče.
Sla sta za rumenim plešočim krogom. Gledal je v Merlotov hrbet in pogle-
doval mimo njega v rumeno luč s strahom, da bi ne zagledal kakšnega krta.
»Kako pa vèste za Veronikin grob?« je vprašal.
»Vse pokopališče poznam. Vsak teden sem po nekajkrat tu. Pa tudi
na pogrebu sem bil. Se ne spominjate?«
»Ne, ne spominjam. Bilo je toliko ljudi.«
»Seveda, takrat ste mislili na Veroniko. Gledali ste, kako smo pri-
stopali in vam izražali sožalje, gledali ste v naše roke, ki so se rokovale
z vašo, naši obrazi pa so šli mimo vas. Vem, kako je to.«
»Veste?«
»Vem.«
»Kako to, da veste?«
1252
»Ne bi vam pripovedoval. Toda lahko mi verjamete, da vem.« Merlot
je pokazal z roko predse: »Tamle je, kajne?«
»Je.« Nehote je obstal. S strahom je zrl v razsvetljeni grob. Sredi nje-
ga je trepetala svečka v zadnjih, vzdihljajih. Vosek se je razlili po sveže
prekopani prsti in pod plamenom se je srebrilo prozorno jezerce. Gospod
Avgust se je počasi približal grobu.
Merlot je pokazal na svečo. »Nekdo je bil tu.«
»Da. Verjetno Gorazd. Imel jo je zelo rad.« Zdaj je šele pomislil, da
bi moral pravzaprav on prvti počistiti in urediti grob in prižgati prvo
spomladansko svečko.
»Tu je gospa Veronika,« je zamišljeno rekel Merlot. Potem je pogledal
gospoda Avgusta. » Zdaj vam lahko povem. Veste, imel sem jo rad. Zaljub-
ljen sem bil vanjo.«
»Kako, se šalite!«
»Ne. Res je. V gimnaziji me je učila zgodovino in zemljepis. Vsi smo
bili zaljubljeni vanjo. Ves razred.«
Gospodu Avgustu je odleglo. Presenečeno je pogledal Merlota, ki je zrl
v plamen svečke. Sele zdaj se je zavedal, koliko je Merlot mlajši od njega.
Ustnice so mu trepetale in se počasi širile v nasmeh. »Pa ona, je bila do-
bra z vami?«
»Je, zelo. Imeli smo jo za svojo. Večina drugih nas je podcenjevala.
Imeli so nas za čredo idiotov.« Slikarjeve ustnice so se v jezi stisnile, čelo
nagubalo, pa ne za dolgo. Mišice so popustile, bežno je s pogledom preletel
gospoda Avgusta: »Imeli smo jo za svojo, pa čeprav nam je dajala slabe
ocene. Zdelo se nam je, da skuša biti z nami pravična. Skratka, razumela
nas je.«
Gospod Avgust je odsotno prikimal. »Da zmeraj je skušala biti pra-
vična. To je bilo nekako v njej.«
Stala sta molče ob grobu in svečka je počasi dogorela. Prst na grobu
je bila skrbno zgrabljena, posejana s svežo travo. Cetverokotni beli na-
grobnik je sesal trepetajočo svetlobo, in Veronikina slika iz mladih let v
elipsastem zlatem okvirju je nežno gledala v noč.
»Da, bila je dobro dekle,« je rekel gospod Avgust. Sele po izgovor-
jenih besedah se mu je zazdelo, da bi bil moral reči žena.
»Prav ste rekli, da svoje smrti je bila dekle.« je pritrdil Merlot.
Sveča je še zadnjikrat vzplamtela, kot da bi želela seči s plamenč-
kom do vrha teme. Potem je začela svetloba počasi slabeti, stenj se je nag-
nil na stran in tonil v jezerce stopljenega voska.
»Vosek, ki je sveči do zdaj dajal moč, da je gorela, jo bo ugonobil»«
je zamišljeno dejal Merlot.
Svečka je ugasnila in gospoda Avgusta je že vdrugič zmrazilo.
Znašla sta se v temi. Ko pa so se jima oči privadile na mesečino, sta
se zadnjič ozrla na grob, mu obrnila hrbet in s hitrimi koraki odšla proti
glavni poti, kakor da se bojita da bi ju Veronikin grob ne pritegnil tako,
da bi morala ostati na pokopališču vso noč.
1253
Merlot je spet tipal pred sabo s svetilko. Prispela sta do glavne poti
in se napotila proti kapelici in upravnim zgradbam ob glavnih vratih po-
kopališča.
Ob visokih stebrih velikih vrat sta obstala in se ozrla nazaj. Pokopa-
lišče je samevalo v mesečini, mrtvo, stisnjeno vase, neredko posejano z
medlimi lučkami. Stopila sta skozi vrata. Pred sabo sta že videla mesto,
nad mestom poloblo medle svetlobe, razsvetljena okna bližnjih blokov in
rumena okna avtobusa, ki so hitela mimo njih. Obema je postalo laže.
Sla sta naprej po širokem drevoredu proti glavni cesti, po nekaj korakih
pa je Merlot obstal. Pokazal je na rumeni krog svoje svetilke. »Spet so tu.«
»Kdo?«
»Krti. Poglejte!«
Gospod Avgust je z očmi sledil svetlobi. V rumenem krogu je zagledal
tri debelušne živalce. Podobne so bile žogicam, narejenim iz črnega žameta.
Nerodno so se vrtele okoli svoje osi, kot da bi bile izgubile občutek za pro-
stor. »In tam!« je vzkliknil gospod Avgust ter pokazal s prstom naprej po
drevoredu.
Merlot je sledil njegovi roki. Ugasil je svetilko. Zdaj se je drevored
videl še bolje. Bil je poln črnih gibajočih se kepic.
»Pohitiva!« je rekel gospod Avgust. »Pleteršniki so gotovo že pri
Knapu.«
Skoraj stekla sta po drevoredu mimo prodajaln cvetja. Med tekom sta
gledala v tla in pazila, da bi ne pohodila katere izmed živalic. Ko sta pri-
hitela do vrtnarije, je gospod Avgust obstal. Na pragu vrtnarije, pod lučjo,
ki je visela nad vrati, je sedel šepavi deček. S komolci je bil oprt na kole-
na, z dlanmi si je zakrival lica in oči, v temnem kotu, pri bencinskem sodu,
ki so ga uporabljali za stekanje deževnice, je ležal pes z gobcem, pritisnje-
nim k tlom. Pes je vzdignil glavo. Ko je zagledal prišleca, je žalostno za-
cvilil, kot da bi iskal pomoč.
Deček je imel še vedno zakrit obraz. Izza dlani se je zaslišalo: »Marš,
marš, marš, marš!« ВЦ je napol jokajoč glas, poln ihte in sovraštva.
Pes je vzdignil glavo proti še golim vejam dreves in žalostno zatulil.
Potem se je spet potuhnil.
Sepavi fantek je vzdignil glavo, pogledal psa in zgrabil palico, ki jo je
imel pripravljeno zraven sebe. Pes je skočil, zatulil in se splazil nekaj ko-
rakov vstran, v mrak, tam se je spet prilepil k tlom. Zdaj so se videle le
njegove sveteče se oči, ki so budno spremljale palico v fantkovi roki. Fantek
je začel tolči s palico po pragu in vpil: »Marš, marš, marš, marš!« Zadnja
beseda se je spremenila v jok. Fantek je zahlipal, si zakril obraz, takoj
nato pa si je začel z dlanmi brisati solze, ne da bi nehal jokati.
• Gospod Avgust in Merlot sta se spogledala. Gospod Avgust je za-
kašljal.
Deček je v hipu prenehal jokati. Ozrl se je kvišku in skušal obrisati
preostale solze. Hotel je vstati, že se je privzdignil, pa je zgubil ravnotežje
in spet sedel, ne da bi znova poskusil vstati.
»Zakaj se jokaš« je vprašal gospod Avgust.
»Ne jočem se,« je jezno odvrnil fantek.
1254
«Seveda, saj vidim.«
»Ne jočem se. Samo jezen sem,« je siknil deček skozi zobe.
»Zakaj, na koga?«
Deček je pokazal proti bleščečim se očem. »Dik. Zaradi Dika. Navadna
prašiča je, ne pes.«
Pes je spet zatulil, kot da bi bil razumel.
»Kaj je storil?«
»Ujel je krta. Med šapami ga je imel, med zobmi. Potem ga je pustil
in krt je ušel.«
»Nič takega.»
»Toda tega bi ne bil smel narediti, tega ne bi bil smel narediti. Moral
bi ga bil raztrgati.«
»Zakaj?« je jezno vprašal Merlot.
»Ker je pes. Zato. Ko je spustil krta iz gobca, se sploh ni več menil
zanj. Ne zanj ne za druge. Povsod je polno krtov. Povsod.« Deček je za-
mahnil z roko in pokazal pokrajino pred sabo. »Kar poglejte. Se tu na
poti so.«
»Videla sva,« je rekel gospod Avgust.
»To je pi-ava mrcina in ne pes,« je nadaljeval fantek z ihto. »Prav ste
imeli, nič ne zna in neumen je kot noč.«
»Kaj pa če je pametnejši od tebe? Hočeš, da bi pobil vse krte na tem
svetu. Le zakaj?«
»Ker je pes in ker so krti škodljivi.«
»Zakaj škodljivi?«
»Zaradi krtin in sploh so škodljivi. Vi tega v mestu ne veste. Mrcina
se še zmeni ne zanje.« Fantek je spet zajokal v dlani.
»Krtine boš lahko poravnal.«
Fantek je začudeno pogledal gospoda Avgusta. Zamislil se je in priki-
mal. »Prav, krtine bi se dale poravnati, to je res. Toda kaj narediti s šče-
hetom?« Spet je pokazal na Dika.
»Pes ni nič kriv. Zakaj bi le ubijal krte? Pameten pes. Vseh bi tako
ne mogel pobiti.«
»Vsaj nekaj. Tako pa še spati ne bom mogel zaradi njih. Sanjal bom o
njih ponoči, premišljal o njih podnevi. Bojim si jih.«
Gospod Avgust je nehote s pogledom obstal na premikajoči se črni
žogici, ki je hitela čez pot nekam v mrak. Nenadoma se je zavedel, da se
tudi sam ne bo mogel znebiti premišljanja o krtih. Pomishl bo nanje, pre-
den bo legel, sanjal bo morda o njih in se spomnil nanje, ko se bo zjutraj
prebudil. »Premišljaj o čem drugem.« Skušal je potolažiti sebe in fantka.
»Le o čem? Do zdaj sem premišljal o pogrebih. Kateri je bil lepši, pri
katerem sem dobil večjo napitnino. Tudi zdaj skušam premišljati o tem,
pa se venomer priplazijo krti in vse pokvarijo. Ce bi jih Dik vsaj nekaj
strgal. Vedel bi, da so navadni krti. Tako pa se mi je zdelo, da sploh niso
navadni, da so neka nova vrsta, ki je še ne poznamo. Vprašal sem očeta,
pa je star in ne razume. Zanj so vsi krti enaki. Rekel mi je: ,prišli so in
tako bodo odšli. To sem že doživel'. Nisem mu mogel dokazati, da so
ti krti nekaj posebnega.«
1255
»Morda ima pa tvoj oče prav. Izkušen vrtnar je in pozna krte.«
»Saj sem vam rekel, da je star. Njemu je vse enako. Celo novi avtobus.
Rekel je: ,Stari avtobus, novi avtobus, oba sta enaka. Oba vozita.' Da pa
ima novi avtobus motor vgrajen v ohišju, tega sploh opazil ni. Zanj je
pomembno samo to, da avtobus vozi ljudi na pokopališče.« Fantek je
skimal z glavo in se žalostno nasmehnil.
»Saj ima tudi prav,« se je zdaj oglasil Merlot.
»Nima. Vi sploh ničesar ne razumete. Ne avtobusa, ne krtov ne tega
neumnega psa. Vi ste STARI in nič ne razumete. STARI, STARI, STARI!
Tudi mene ne razumete. Sploh ne razumete nas mladih. Za vas smo vsi
majhni neumneži.« Fantek je spet zajokal.
Gospod Avgust in Merlot sta se spogledala. Merlot je molče segel v
žep, vzel iz njega denarnico, našel sto dinarjev, stopil k fantku in se sklo-
nil nadenj. »Drejc!«
Deček se je ozrl kvišku.
»Na, tukaj. Pojdi v slaščičarno, pa si kupi bonbone.«
Deček je z velikimi očmi gledal rdečkasti bankovec, potem se je ža-
lostno nasmehnil in rekel tiho. »Saj imam denar tudi sam. Nič ne razu-
mete. Ne potrebujem vašega denarja... Mrcini bom pa že pokazal.« Ne
da bi se ozrl na gospoda Avgusta in Merlota, je vstal, odšepal do vrat in
izginil v hiši.
»Čuden fant,« je rekel gospod Avgust.
»Seveda, če je pa samo me'd odraslimi in mrtvimi ljudmi. Le v šoli
pride skupaj z vrstniki, toda z njimi se sploh ne pogovarja. Takoj ko po-
zvoni, steče domov. Krti so ga vznemirili.«
Iz mraka se je počasi približal pes. Rep je imel podvit, gobec mu je
težil k tlom. Tiho je cvilil.
»Tepel ga je, ker ga je pes razočaral. Neumen deček,« je rekel gospod
Avgust in pogledal proti glavni cesti. »Pojdiva !«
Ko sta prihitela do avtobusne postaje, je avtobus pravkar ustavljal.
Zadihana sta se vzpela vanj. Ko je avtobus potegnil, sta se komaj obdržala
na nogah. Oprijemajoč se ročice pod stropom, sta se s težavo prizibala do
sprednjih sedežev za voznikom.
Gospod Avgust je spet zagledal Franca. »Franc!« Voznik je pogledal
v ogledalo in smeje se pokimal. »Avgust, šele zdaj se vračaš!«
»Pozen sem, res.«
»Pa regrat?«
»Imam ga, polno mrežo.« Gospod Avgust si je vzdignil mrežo v višino
prsi. Nenadoma ni vedel, kaj naj stori z regratom, nenadoma niu je postal
breme. Nikakor si ni mogel misliti, kako naj pride z njim v gostilno »Pri
knapu«. H Gorazdu ne bo šel, doma si ga tudi ne bo naredil, ker bo pre-
pozno. Pogledal je Franca: »Ga hočeš?«
»Kaj?«
»Regrat.«
»Sam ga boš jedel.«
»Ne bom. Želel sem ga jesti danes, pa sem prepozen. Povabljen sem
na večerjo. Vzemi, doma jih boš presenetil. Mrežo mi boš že vrnil.«
1256
Avtobus je ustavil na postaji. Franc je pogledal gospoda Avgusta. »Pa
misliš resno?«
»Resno. Na.«
»Semkaj ga daj, na tla. Tako. Hvala lepa. Pa je bil res lep dan, kaj.«
»Je. Izreden dan. Pa tudi čuden. Pomisli, videl sem veliko krtov. Na
travnikih krtine, na pokopališču krte. Tudi v drevoredu.«
»Ne?« Francove oči so bile široko razprte, mišice na vratu napete.
»Krti, praviš?«
»Krti.«
Sprevodnica je zazvonila.
Franc kot da je ni slišal. »V drevoredu in na travniku. Tudi jaz sem
jih opazil na cesti. Kakih deset, in glavo stavim, da sem jih nekaj povozil.«
»Tudi na glavni cesti?«
»Tako je. Na progi.«
•Spet je pozvonilo. Franc je nejevoljno pogledal proti sprevodnici,
vključil smerno lučko in zavozil na cestišče.
Gospod Avgust je pogledal Merlota. »Ste slišah? Tudi on jih je opa-
zil. Povsod so, tudi na cestišču.«
»Seveda. Povsod bodo. Morda bodo prišli celo v stanovanja.«
»Ne, tega ne morejo,« je prestrašeno rekel gospod Avgust.
»Kdo ve?«
»Krti nikoli ne prihajajo v stanovanja.«
»Morda pa so to krti posebne vrste. Bomo že videli čez nekaj dni.
Zdaj pa morate izstopiti.«
»Saj greste vendar z mano?«
»Le vas so povabili.«
»Nič ne de. Tudi vas bodo veseli. Dobri ljudje. Na vsak način morate
z mano.«
»Prav, če želite, pojdem,« je zadovoljno rekel Merlot.
Avtobus je stresal po asfaltu uničenem od zime. Pred semaforjem z
rdečo lučjo se je ustavil. Franc je pogledal čez rame proti gospodu Avgu-
stu. »Doma bom povedal, da je regrat od tebe.«
»Prav,« je rekel gospod Avgust. Bil je zadovoljen, ker ni imel več
mreže v roki. Počutil se je svobodnejši, lahkotnejši. Franc je nadaljeval:
»Se pet voženj imam, potem končam. Danes sem resnično zdelan. To spo-
mladansko vreme človeka uniči. Pa še enkrat hvala za regrat.«
Avgust je hotel reči, da je zadovoljen, ker se je rešil regrata, pa ni
utegnil. Franc se je zazrl v zeleno luč na semaforju, pritisnil na plin, pre-
stave so zahreščale in avtobus se je počasi prevalil čez križišče.
Izstopila sta in počakala, da je avtobus odpeljal. Sele ko se je skril
za ovinek, sta prečkala cesto in nadaljevala po levi strani cestišča proti
okrogli svetilki, ki je razsvetljevala vhod gostilne »Pri knapu«. Merlot je
pogledal na uro, suho je zakašljal in potisnil roke globoko v žepe dežnega
plašča. Gospod Avgust se je ozrl nanj. Vedel je, da hoče Merlot nekaj reči.
»Kaj pa je?« je vprašal.
»Morda bi bilo boljše, če bi šli sami?«
1257
Gospod Avgust je jezno pogledal Merlota. »To pravite zdaj, ko sva že
pri vratih.«
»Spomnil sem se, da bi moral biti ob devetih v .Evropi'«
»Do takrat bova že v mestu. Ne bova se dolgo zadržala. Le pozdravila
bova, spregovorila nekaj besed in odšla naprej v mesto.«
»Prav,« je rekel Merlot in še bolj stisnil svoj blok pod pazduho. Go-
spod Avgust je vedel, da še zdaj ni zadovoljen. Hotel mu je reči, da je tudi
on želel ostati več časa ob Veroniki, da je hotel odnesti Gorazdu regrat,
da je hotel povabiti na regrat Lenko. Da je pravzaprav on kriv, ker je vse
to zamudil, saj ga je zadržal z risanjem in s tistimi krti, ki so tako smešno
lazili po dnu jam. Pri misli na krte je nehote pogledal v tla, čez katere je
metala luč nad vrati medlo svetlobo. Bile so le smeti. Nič živega se ni pre-
maknilo med vrženim časniškim papirjem, senom in konjskimi odpadki.
Skoraj vesel je bil, da ni zagledal nobenega krta, toda ko mu je pogled
spet zdrsnil v temo za gostilno, kjer so se vlekla polja, se ga je polotil
strah pred nečim neznanim, nedojemljivim. Začutil je, kako so se mu krti
začeli počasi, ne da bi sam hotel (nasprotno, želel jih je pozabiti), zajedati
v zavest. Nehote je spregovoril: »Ti krti. Ne morem jih pozabiti.«
»Tudi jaz ne,« je priznal Merlot. »Žejen sem za dva. Danes bi se naj-
rajši zapil. Odkrito vam povem, prav nič se mi ne ljubi v to gostilno, to
bom storil le zaradi vas. Zmenjen sem za v ,Evropo'. Ze ves dan sem mis-
lil, kako se bom tam srečal z znancem, pa ste prišli vi in vse spremenili.
Sicer pa je vseeno,« je še dodal Merlot, zamahnil z roko, češ saj se ne da
nič pomagati, in stopil čez prag gostilne.
Gospod Avgust mu je sledil, jezen ker mu je Merlot skušal dopovedati,
da se žrtvuje zanj. Še zadnjič je pogledal na smeti pred hišo, stopil za
Merlotom k točilni mizi in se naslonil s komolcem nanjo.
V prostoru ni bilo nikogar. Tla so bila nastlana s papirjem in ogorki,
stene vlažne, s temnimi madeži, po kotih pajčevina.
Merlot je tipal s pogledom po predmetih in nazadnje dahnil: »Svinja-
rija. Saj jih sploh ni!«
»So, slišim jih,« je rekel gospod Avgust in pokazal na dvodelna ste-
klena vrata iz mlečnega stekla.
»Najprej bova nekaj popila tukaj, ker sem hudičevo Žejen,-«
»Prav, popila bova tukaj,« je rekel gospod Avgust. Zdaj ni bil več
jezen. Ze zato, ker je bil vesel, da so pogrebci res v prostoru za mlečnim
steklom. Šaril je s prstom po mokri pločevini točilne mize in si želel le to,
da bi že kdo prišel ter mu ponudil nekaj pijače. »Kje le so?« je zamrmral.
Takrat so se odprla vrata. V prostor je stopila debela točajka v črni
obleki s kratkimi rokavi. Na trebuhu ji je visel majhen predpasnik. Lasje
skuštrani, pod nosom redki brki. Mesnati prsti so se oprijemali vratov
dveh steklenic. Skoraj presenečeno ju je pogledala in vprašala: »Želita?«
»Kaj bova?« je vprašal Merlot.
»Vino, črno.«
»Dvakrat po dva črnega,« je rekel Merlot in se zagledal v točajkine
brke.
1258
Točajka ju je spet preletela s pogledom, postavila steklenici na točilno
mizo in natočila dva kozarca. Potem je kozarca postavila pred njiju.
V sobi za mlečnim steklom so zapeli »Vigred se povrne...-«
Točajka je našobila ustnice in rekla bolj sebi kot njimi: »Spet pojejo.
Prav lepo je napisano na steni PETJE PREPOVEDANO, tudi rekla sem
jim, da ne smejo peti. Pa nič ne pomaga. Sploh te danes nihče ne posluša.«
»Vas?« je naivno vprašal Merlot.
»Drug drugega. Vi mene, jaz vas, midva oba njega.« Pokazala je na
gospoda Avgusta, »vsi trije spet ne poslušamo četrtega. To sem mislila...
Pa ne zijajte v moje brke.«
Merlotu je postalo nerodno. Povesil je pogled, se nečesa domislil in
rekel: »Sploh ne gledam vaših brkov, čeprav so zanimivi.«
Točajka se je zasmejala z visokim hreščečim glasom. »Sla bom v bol-
nišnico zaradi njih. Dajali mi bodo ženske hormone. Mene brki sploh ne
motijo, nekaterim moškim sem z njimi še bolj zanimiva od drugih žensk.
Toda šla bom kljub temu. Samo da se za nekaj časa rešim te luknje. Pla-
čalo bo socialno.«
»Posebno čisto pa nimate,« se je zdaj oglasil gospod Avgust in takoj
mu je bilo besed žal.
Točajka je jezno prestavila Štefan. »Kaj pa mislite s tem reči, da smo
umazani? Kdo pa posvinja? Vi, gosti. Jaz garam od jutra do mraka. Celo
pometem opoldne, čeprav ni to moje delo, pa je zmeraj enako posrano.
Pepelnike imate, košarico za smeti, vi pa mečete ogorke, cigaretne škatle,
papir in vse drugo kar na pod. Seveda, potem sem pa kriva jaz. Vi ste
packe.«
»Sele prvič sva tukaj. Pa tudi danes bi ne bila prišla sem, ko bi ne
bila povabljena.«
»Kdo vas je povabil?«
»Pleteršnikovi.«
»Notri so in vaju čakajo. Matevž me je že nekajkrat vprašal, ali ga
ni kdo iskal.« Zdaj je bila točajka prijaznejša. »Poznate Pleteršnikove?
To so odlični ljudje. Sprva so se mi zdeli nekoliko bučni. Veliko govorijo
in pojejo radi. Saj jih slišite. Ne morem jih pripraviti do tega, da bi spo-
štovali predpise.«
»Kakšne?« je vprašal Merlot, čeprav je vedel. Igral se je z napol praz-
nim kozarcem.
»Na zidu lepo piše PETJE PREPOVEDANO. Nič se jim ne da dopo-
vedati. Pojdita vendar k njim.«
»Najprej bova popila. In plačala,« je rekel Merlot.
»Jaz bom.« Gospod Avgust je «egei po denarnico.
»Pustite,« se je nasmehnil Merlot in položil na mokro točilno mizo tri
stotake, da so se prilepili na pločevino.
Točajka jih je spravila mokre v listnico.
Vrata z mlečnim steklom so se sunkovito odprla in med njimi je za-
koračil v sobo možak, ki je bil govoril v avtobusu z gospodom Avgustom.
»Matevž, tovariša te čakata,« je rekla točajka in pokazala na prišleca.
Potem je počakala, kaj bo.
1259
Matevž je pogledal Merlota, se nekoliko zmedel, ko pa je pristal s po-
gledom na gospodu Avgustu, so se mu usta razširila do ušes. »Pozdrav-
ljeni, pa ste le prišli!« v dveh korakih je bil pri gospodu Avgustu in mu
z vso silo stresel roko, tako da se je treslo vse Avgustovo telo. »Bal sem
se, da ste pozabili. Pa ste le prišli. Zelo lepo.«
»Pripeljal sem znanca. Našla sva se na pokopališču.«
Matevž je premeril Merlota, se za hip ustavil na njegovem risalnem
bloku in mu ponudil roko. »Dober večer! Tudi vi dobrodošli. Prav rad vas
povabim na kozarček. Cim več nas bo, tem prijetnejše bo rajnkemu bratu.«
»Kako prijetnejše?« je vprašal gospod Avgust.
Matevž ga je z začudenjem pogledal, se zamislil, in ustnice so se mu
spet skušale nasmejati. »Kako naj bi vam razložil? Rajnki brat je zelo rad
srknil kozarček, pa mu bo zato prijetnejše, če bo pil v njegov spomin še
kdo drug, ne samo mi svojci.«
»Saj je vendar mrtev. Kako naj mu bo prijetnejše?«
»To je težko razložiti. Ce je prijetno nam, bo tudi njemu. Saj je še
vedno pri nas. Meni se zdi, da sploh ni umrl, če se pogovarjam z vami o
njem, se mi zdi, da je navzoč. To sem mislil reči. Me razumete?«
Gospod Avgust je samo prikimal. Spomnil se je, da mu je tudi Merlot
povedal na pokopališču nekaj podobnega. Pa še zdaj ni prav razumel, ne
Merlota, ne Matevža.
Medtem se je Matevž obrnil k slikarju: »Vi ste slikar?«
»Sem,« je rekel Merlot in stisnil blok pod pazduho.
»2e nekajkrat sem vas videl na pokopališču. Kasneje bi se rad nekaj
pogovoril z vami. Zaradi grobnice.«
»Prav,« je rekel Merlot in popil ostanek vina.
Ko^je Merlot postavil prazen kozarec na točilno mizo, je Matevž prijel
oba za roki, tako da je bil sredi med njima, in smeje se pokazal na vrata.
»Zdaj pa pojdimo k našim.«
»Petje je prepovedano,« se je oglasila točajka.
Matevž jima je namignil in se na široko zarežal: »Vedno gnjavi s tem.
Pojdimo.«
»Petje je prepovedano!« se je zagnal za njimi točajkin hreščeči glas.
Stopili so v veliko sobo. Sredi nje se je vlekla dolga miza, ki je segala
od enega do drugega konca sobe. Ljudje so sedeli na obeh straneh mize,
se gledali z rokami, položenimi na kolenih, in peli. Končavali so zadnjo
kitico in Matevž ju je zadržal pri vratih, ne da bi jima spustil roki. Poču-
tila sta se kot otroka, ki ju mati ne spusti čez cesto.
Pleteršnikovi so zrli predse, odpirali usta in polnili sobo z žalostno
melodijo. Nihče ni pogledal proti vratom, čeprav so vsi vedeli, da stojijo
prišleci pred njimi. Ko so končali, je v sobo legla tišina. Ljudje so še vedno
zrli predse, kot da bi se bili med petjem zasanjali.
»Pripeljal sem prijatelja!« je zaklical Matevž skozi molk.
Ljudje so se obrnili proti vratom in voščeni, mirni obrazi so zaživeli.
Na prej stisnjene, od petja utrujene ustnice je sedel smeh. Matevž je vzdig-
nil Avgustovo roko, kot sodnik na boksarskem ringu. To je gospod ...«
Pogledal je gospoda Avgusta in iskal pomoč. »Gospod?«
1260
»Avgust.«
»Matevž je zadovoljno pokimal. »Gospod Avgust.« In to je... Zdaj
je pogledal Merlota. »Gospod?«
»Mihael. Mihael Merlot. Slikar.«
»Mihael Merlot, slikar!« je veselo ponovil Matevž ter vzdignil Merlo-
tovo roko.
Vsa druščina je zaploskala kot na povelje.
»Ugajata jim,« je skoraj skrivnostno rekel Matevž ter ju povlekel za
sabo k mizi. »Malo prostora za naša prijatelja.«
Mlajši moški, majhne gibčne postave, je skočil od mize, stekel v kot,
kjer so bili naloženi stoli, pograbil dva in pritekel z njima k mizi. Drugi
so se pomaknili na levo in desno in naredili prostor.
»Prosim, kar tukaj sedita. Vi, goskod Avgust, na desno stran moje
žene, semkaj.« Pokazal je na drobno žensko. »In vi boste na tej strani pri
meni, gospod Mihael.«
Merlot je prikimal, hotel je že sesti, pa se ni mogel vzdržati. »Ponavadi
me kličejo Merlot. Ime Mihael se mi zdi nekoliko čudno. Nisem ga vajen.«
»Prav. Oprostite, gospod Merlot, Sedite, prosim.«
Merlot je sédel, pogledal ženico in dejal tiho. »Jaz sem Merlot.« Po
izgovorjenih besedah se mu je zazdelo, da bi lahko bil ostal tiho, ker mu
je ženica smeje se odgovorila: »Vem. Poznam vas s pokopališča. 2e nekaj-
krat sem vas videla, kako rišete ali slikate. Jaz sem njegova žena, Tereza
mi je ime. Tereza Pleteršnik. Mi vsi smo Pleteršniki.« Z roko je pokazala
po ljudeh. »Bilo je osem bratov. Zdaj jih je še šest. Eden se je ponesrečil
v Bosni. Drugega smo danes pokopali. To je bil Ivan, Angelin mož. Velika
in močna družina smo.« V glasu je bilo čutiti ponos. Vsa druščina se je
tiho pogovarjala, toda Merlot je opazil, da je bilo to pogovarjanje le pre-
tveza. Vsi so prisluškovali Terezinim besedam in škilili k sredi mize.
Matevž je prijel mladeniča, ki je prinesel stole, za ramo. »Gustelj,
prinesi še dva kozarca.«
Ta je samo pokimal in stekel iz sobe. Matevž je sedel zraven gospoda
Avgusta. Ko je Gustelj pritekel nazaj s kozarci, je Matevž razložil. »Gustelj
je najmlajši, čevljar. Drugače smo vsi monterji. Mislim, da sem vam že
pravil o tem. Zelo je uren. Že peto leto tekmuje v krosu. Le on še ni ože-
njen.« Pazljivo je natočil kozarca, ženi in sebi pa pritočil. Kozarci so bili
polni.
Tiho žlobudranje je utihnilo. Vsi so se zazrli v Matevževo roko. Ma-
tevž je vzdignil kozarec in roke drugih so kot na povelje prijele svoje.
Matevž je vstal, kozarec je držal pred sabo, oči uprte v prazno steno na-
sproti. »Dragi bratje, popijmo v spomin na našega Ivana!«
»Popijmo, popijmo,« so odgovorili v zboru.
»Popijmo v spomin našega Ivana, ki nas je danes zapustil.«
»Popijmo, popijmo.«
Popijmo v spomin našega Ivana, ki je še vedno z nami.«
»Popijmo, popijmo,«
»Popijmo v spomin našega Ivana, ki bo vedno z nami!«
»Popijmo, popijmo,«
1261
Matevž je počasi zanesel kozarec k ustom. Ko se je steklo prilepilo
na debele ustnice, je sunkovito nagnil kozarec in v enem samem dušku
popil. Potem je postavil kozarec trdno na mizo.
Takrat so izpili tudi drugi, žene in možje, v enem samem požirku, do
dna. Ko so postavili kozarce predse, so sedli. Za hip je bilo tiho, potem
se je nenadoma začelo govoriti glasno vsevprek.
Gospod Avgust je gledal svoj napol prazni kozarec, poškilil je k Mer-
lotu in opazil, da tudi ta ni izpil do dna. Matevž je ujel njegov pogled.
Pokazal je na kozarec. »Popijte! Ce pijemo v spomin, se mora popiti do
dna. Tak je običaj.«
Gospod Avgust je molče pokimal, namignil je Merlotu in oba sta kar
se da hitro izpraznila kozarca. Preplašena sta obredla z očmi družbo in se
končno oddahnila, kajti nobeden se ni zmenil zanju. Ustnice ljudi so se
premikale, kot da bi imeli v ustni duplini kroglico, ki bi se morala veno-
mer vrteti. Besede so se trle med sabo in zdelo se je, da bi hotel vsak pre-
glasiti vsakega.
Matevž je opazil njuna pogleda, ki sta se oprijemala pregibajočih
ustnic navzočih. »Pogovarjajo se.«
Gospod Avgust je pokimal. Čeprav so se mu Matevževe besede zdele
neumne, ker je tudi sam videl, da se ljudje pogovarjajo, je vprašal: »Kaj?
O čem se pogovarjajo?«
Matevžu so se v začudenju razširile oči: »O pokojniku vendar. Nocoj
se MORAMO pogovarjati o pokojniku.« Zdaj se je Matevž komaj opazno
nasmehnil, prizanesljivo pokimal gospodu Augustu in se ozrl k Merlotu.
Položil je svojo veliko dlan na Merlotovo roko in rekel: »Da, že prej sem
vam mislil reči, lahko bi nam pomagali.«
»Komu, s čim?« je vprašal začudeni Merlot in skušal rešiti svojo roko
izpod Matevževe dlani.
Matevž se je za hip zmedel, zakašljal in pojasnil: »Za grobnico gre.
Želeli bi... mi vsi...« Zamahnil je z roko po omizju. »Želeli bi, mi vsi,
da bi naslikali našo lepo grobnico.«
Merlot je rekel skoraj zamišljeno: »Grobnico?«
»Da, našo grobnico. Saj veste, kje je, ob zidu.«
»Da, vem. Maloprej sva bila tam z gospodom Avgustom.« Merlot se je
začel poigravati s kozarcem. Ovlažil si je ustnice: »Le ne vem, ali bi vam
bilo moje slikanje všeč. Pa tudi naročil ne sprejemam rad.«
Zdaj je padla na Merlotovo roko še druga Matevžova dlan. »Poslu-
šajte, grobnico nam morate naslikati! To je za nas zelo pomembno. Popol-
noma vam zaupamo. In plačali bomo tudi dobro.«
Merlot je čutil na roki Matevževe težke dlani kot velik ploščat kamen,
topel od poletnega sonca. Znova se je skušal rešiti prijema, ko pa je spre-
videl, da je to nemogoče, so mišice na roki popustile in se predale Matev-
ževim dlanem. Vendar se je še vedno skušal izmakniti naročilu. »Veste,
jaz ne slikam realistično. Ne bi vam bilo všeč, kar bi naslikal.«
Matevž ga ni razumel. »Realistično, ali nerealistično, naslikajte, kakor
veste in znate. Mi bomo zadovoljni in tudi hvaležni vam bomo za to.«
1262
»Zakaj pa je ne fotografirate? Lahko naročite barvno fotografijo, lepo
povečano.«
Matevž je sunkovito zmajal z glavo. »Ne, tega nočemo. Želimo imeti
pravo umetniško sliko. Fotografij imamo že dovolj. Veste, grobnica je za
nas zelo pomembna. Prav grobnica združuje našo številno družino. Privo-
lite vendar ! Za vas to ni težko, saj ste študirali slikarstvo.«
»Rekel sem vam, da zelo nerad sprejemam naročila. Slikam tisto, kar
je meni všeč in nič drugega.«
»Ne boste rekli, da vam naša grobnica ni všeč!« je užaljeno rekel
Matevž. »Poslušajte, naredite nam to uslugo! Slika naj bi bila približno
take velikosti.« Matevževe dlani so se odlepile od Merlotove roke in zari-
sale v zraku kvadrat.
Merlot je kar se da hitro umaknil roko z mize in jo skril pod prt. Za-
čutil je olajšanje, oddahnil se je in se skoraj veselo zagledal v Matevževe
roke, ki So še vedno visele v zraku nad kozarci.
»Približno tako,« Matevž je spet zarisal četverokotnik, potem so mu
roke padle na mizo.
»Pa jim naredite sliko, Merlot,« se je zdaj oglasil goskod Avgust.
Merlota je za- hip zjezilo, ker se je gospod Avgust vmešal v pogovor,
toda le za hip, takoj nato je rekel: »Prav, naredil vam bom sliko, toda ne
smete me priganjati. Ko jo bom končal, bom povedal.«
Matevže v obraz se je razlezel in še malo prej stisnjene ustnice so za-
risale polkrog. Z vso močjo je udaril Merlota po ramenu, še preden se je
ta utegnli umakniti, in vzkliknil: »Tako se govori, gospod Merlot! Vedel
sem, da boste uslišali mojo prošnjo. Se enkrat se vam zahvaljujem. Iz vse-
ga srca, iz vsega srca.« Matevž ni vedel kam z rokami, mahal je pred sabo,
kot da bi želel objeti vsakega posebej. »Poslušajte, ljudje!« Vstal je, glave,
ki so se prej gugale na levo na desno s pregibajočimi se usti, so zdaj one-
mele in oči so se zagledale v Matevža. »Poslušajte, ljudje, gospod Merlot
nam bo naslikal NASO grobnico. Obljubil je.« Prsti so pristali na miznem
prtu.
Sorodniki so se za hip spogledali, obrazi so zaživeli, prostor je napol-
nilo ploskanje.
Merlot je naskrivaj pogledal gospoda Avgusta, in ko sta se jima po-
gleda srečala, je skomignil z rameni, kot da bi se gospodu Avgustu želel
opravičiti za položaj, ki je nastal v prostoru zaradi njegove privolitve.
Gospod Avgust mu je ohrabrujoče pokimal, se nasmehnil in tudi sam
nekajkrat udaril z dlanjo ob dlan.
Merlot je skomignil z rameni, ni se mogel rešiti nelagodnega občutka,
da je vse to, kar se dogaja, smešno, igrano, da nima nobene prave zveze
s temno sivo grobnico in s pokojnikom, ki so ga popoldne pokopali. Zdaj
mu je bilo skoraj žal, da je privolil.
Matevževa žena je vzkliknila: To ste lepo naredili! Prava sreča, da ste
prišli z gospodom Avgustom .« Pogledala je gospoda Avgusta. »Tudi vam
se moramo zahvaliti, ker ste ga pripeljali. Kdo ve, kdaj bi se drugače
srečali z gospodom, Mihaelom. In kdo ve, ali bi imeli dovolj poguma za
1263
tako prošnjo.« Spet je zaploskala, toda nje plosk je bil osamljen, zapoz-
nela ptica nad tihim poljem.
Matevž jo je skoraj začudeno pogledal, sedel je, prijel kozarec in gp
vzdignil proti Merlotu : »Na zdravje, gospod Mihael...«
»Merlot,« mu je skočil ta v besedo.
»Oprostite, gospod Merlot. Se enkrat, na zdravje!«
Ko so bili kozarci spet na mizi in so jih tisti, pred katerimi so bilt
steklenice, znova napolnili, je prišel k Matevžu Gustelj. Sklonil se je nad
Matevža in rekel: »Mislim, da je že čas. Ura je osem. Lahko bi začeli.«
Matevž je pogledal na svojo uro, kot da bi Gusteljnu ne verjel. »Res-
nično, vsak hip bo osem.« Potrkal je s kozarcem ob steklenico in vzkliknil:
»Ljudje vsak čas bo osem. Mislim, da bi lahko šli za hišo.«
»Seveda, za hišo moramo, če ne, bomo pozni,« se je oglasila Matev-
ževa žena.
Ljudje so začeli vstajati in pritrjevati s kimanjem glav in s kratkimi
stavki, ki so padali med prestavljanje in ropotanje stolov.
Avgust in Merlot sta še vedno sedela, ne da bi vedela, kaj bi.
Matevž je že stopil proti vratom. Pogledal je nazaj in šele tedaj opa-
zil, da gosta sedita. »Gospod Avgust, gospod Merlot, prosim, kar z nami.
Balinat gremo. Vstanita!« Zadnje je zvenelo kot povelje, in to ni bilo go-
spodu Avgustu prav nič všeč.
Spogledala sta se, vstala in se pridružila ljudem, ki so rinili k vratom.
Skupina se je prerinila v točilnico in nadaljevala pot skozi zadnja vra-
ta, po ozkem hodniku mimo stranišča in slednjič prišla na prazno dvorišče
z balinališčem. Ljudje so obstali ob steni gostilne in se tiho pogovarjali,
pogledi so jim vedno znova uhajali k Matevžu, ki je nekaj pripovedoval
svoji ženi. Med vrati se je pokazala točajka. Radostno je gledala Pleteršni-
ke, z rokami globoko v žepih predpasnika, tako da ga je potiskala pod de-
beli trebuh.
Od nekod je pritekel Gustelj in dejal: »Ne vem, kje so krogle.«
Namesto Matevža se je oglasila točajka. »Tam v kotu, v zabojčku!«
Gustelj se je zagnal v kot, zgrabil zaboj ček in ga prinesel k balina-
lišču.
»Se luč !« je rekel.
Točajka se je izgubila v veži. Že naslednji hip so se nad baliniščem
prižgale luči in steptana zemlja balinišča je dobila barvo prežganja.
Možje so pohiteli k zabojčku. Kot na povelje so segli vanj, tako da so
se jim ramena dotikala in so bili podobni velikemu črnemu cvetu. Vendar
so se takoj vzdignili in se odmaknili od zabojčka.
Ženske so ostale ob steni gostilne.
Matevž je stopil h gospodu Avgustu in Merlotu. »Balinali bomo. Ivan
je tako rad bálinal. Zato tudi balinanje spada k pogrebščini. Pleteršniki
balinamo vsak teden, ob sredah. Pridita, zelo dobro balinamo.« Nasmeh-
nil se je in pokazal z glavo na balinišče. Možje so stali raztreseni po dvori-
šču, vsak s svojo kroglo v desnici. Ko se je Matevž napotil k balinišču, so se
tudi možje odlepili od dvorišča in mu sledili. Ženske so molče ostale ob
1264
steni. Gospod Avgust se je sprva obotavljal, potem je tudi sam zakoračil
proti balinišču in za njim še Merlot.
»■Micka, prinesi nekaj vina!« je zaklical Matevž proti vratom.
Točajka je še vedno stala med vrati: »Koliko?«
Matevž je za hip pomislil. »Štiri litre.« Potem je pogledal gospoda
Avgusta in Merlota. »Vsak igra zase, da boste vedeli.« Takoj nato je vrgel
balinec. Krogla se je odvalila na spodnji del balinišča in Matevž je ostal
prelomljen v telesu, dokler balinec ni obstal. Pogledal je brate, se obrnil k
ženam in dejal: »Pa začnimo v Ivanovem imenu.« Pomeril je na balinca in
vrgel kroglo. Krogla se je približevala cilju, vedno počasneje, dokler ni z
zadnjimi močmi poljubila balinca.
»Odlično!« je vzkliknil Gustelj z žarečimi očmi.
Točajka je prinesla polne steklenice, ženske pa so vzele s kota dvorišča
stole in sedle. Gospa Tereza je napolnilna kozarce.
Matevžev brat Tine je zbil balinca.
Matevžev brat Franci je kroglo bližal in bil najbližji.
Matevžev brat Slavko je zbil Francijevo kroglo in zdaj je bil naj-
bližji Tine.
Matevžev brat Stefan je bližal. Ki-ogla se je dotaknila balinca.
Zadnji je bil na vrsti Gustelj. Bratje so se umaknili na stran, nekateri
so šli na spodnji konec balinišča. Gustelj je dolgo gledal v krogle, zbrane
okoli manjšega balinca. Potem se je odločil, globoko se je pripognil klec-
nil v kolenu in bližal. Krogla se je počasi odkotalila proti spodnjemu delu
balinišča. Ko je bila na polovici, pa je sredi balinišča pred kroglami step-
tana zemlja zaživela. Vsi so prav dobro videli, kako se vzdiguje kupček.
Kroglja je pripolzela do njega, zadela obenj in spremenila smer. »Vraga!«
je zaklical Gustelj in stekel za kroglo, ki se je ustavila na samem robu
balinišča ob deski. Možje so stopili v balinišče, gospod Avgust in Merlot
sta pohitela za njimi in se vključila v krog, ki je nastal okoli kupčka. Ta
je začel pokati in se širiti, dokler se nista med drobci zemlje pokazali kr-
tovi nožici in smrček, ki je rinil na površje.
»Krti, tudi tukaj !« je preplašeno vzkliknil gospod Avgust in si nehote
položil dlan na usta.
Možje so se za hip ozrli nanj, pa so se spet zagledali v živalco, ki se je
prerila na površino.
»Pokvaril nam je igrišče,« je rekel Matevž, Gustelj pa: »Ta je kriv,
da nisem mogel približati, prekleto.« Skočil je v središče kroga in z vso silo
brcnil živalco. Ta je udarila v Tinetovo nogo, padla na tla in skušala zbe-
žati. Toda Gustelj je brcnil vdrugič in živalca je zletela čez rob balinišča v
travo. Gustelj je stekel za njo.
Gospod Avgust je videl, kako se je s čevljem dotaknil negibne ža-
metne kroglice. »Tega ne bi bil smel narediti,« je skoraj šepnil.
Gustelj se je ozrl proti možem: »Crknil je.« Njegov smejoči se obraz
je bil prilepljen na globoko temo spečih sadovnjakov, skladišč in njiv.
Gospod Avgust je pohitel h Gustlju, ga stresel za rokav in vzkliknil:
»Tega bi vendar ne bi bili smeli storiti ! Nič žalega vam ni storil.«
1265
Gustelj, za glavo večji od gospoda Avgusta, se je otresel njegovega
prijema in prej režeči se obraz se mu je podaljšal v rumenkasto melono.
»Zaradi njega nisem mogel približati. Sicer pa, zakaj se jezite, saj je vendar
samo krt.«
»Pa ne navaden krt. To vam rečem. Pa tudi sam ni, vse polno jih je.
Tam!« Avgust je pokazal s tresočo se roko v temo, kot da bi jo hotel s
kazalcem prebosti.
»Neumnost,« je rekel Gustelj in odšel nazaj k balinišču, kjer so stali
možje.
Gospod Avgust je ostal sam ob krtu. Pogledal je Merlota in opazil, da
ta komaj prikriva smeh, ki mu je silil na dan med stisnjenimi ustnicami.
To ga je spravilo iz ravnotežja, stekel je k Matevžu in spet pokazal v te-
mo. »Res je tako, kot sem rekel, gospod Matevž. Sami se lahko prepričate.
Vse polno jih je polno in tudi na pokopališču sva jih videla. Celo na vaši
grobnici sva našla enega!«
»Na grobnici?« Matevž ga je prijel za ramo. »Je to res?«
»Vprašajte gospoda Merlota.«
Merlot se je oglasil, ne da bi čakal na vprašanje: »Resnično. Izpod ven-
ca je prilezel.« Smeh se je čutil v glasu, čeprav je Merlot skušal biti resen.
Matevž se je zagledal v temo, potem pa odhitel v hišo, in za njim so
se začeli gnesti tudi drugi Pleteršnikovi, tako da sta na dvorišču ostala
gospod Avgust in Merlot nenadoma sama.
Gospod Avgust si je obrisal z robcem potno čelo in zamajal z glavo.
»Ne verjamejo.«
»Verjamejo, pa še kako,« je rekel Merlot in pokazal na mizo s polnimi
kozarci. »Srkniva ga kozarček. Ne bo nama škodilo.«
Gospod Avgust je molče prikimal in mu sledil do mize. Ko sta popila,
se je med vrati pokazal Matevž in za Matevžem drugi. Zagnali so se na-
ravnost proti temi, in ko so bili na njenem robu, so jim v rokah zasvetile
žepne svetilke. Možem so sledile žene in tudi te so imele v rokah svetilke.
Gospod Avgust in Merlot sta stekla do prvih sadnih dreves. Pleteršni-
ki so se razkropili po temi. Slišala sta njihove osamljene ostre klice in
gledala v rumene kroge, ki so se zaganjali med sadnim drevjem in njivami.
Vedno globlje so se luči pogrezale v temo, krogi so postajali manjši in
klici slabotnejši. Včasih se je svetloba oprijela tal, plavala nad nj^mi in se
spet zagnala naprej. Bili so velike kresnice.
»Saj so ob pamet!« je vzkliknil gospod Avgust. »Kaj vendar poče-
njajo?«
»Prav pošteno ste jih prestrašili. Ne bi jim bili smeli povedati o krtih.«
»Zdi se mi, da niso prestrašeni. Le radovedni.«
»Kljub temu ste jim pokvarili zabavo.«
»Pogrebščino, ste mislili reči.«
»Pa pogrebščino, če tako želite. Po moje se Pleteršniki vedno zabavajo.
Celo na pogrebih. Veselo sorodstvo, bi rekel.«
»Kam pa so zbežali?« se je oglasilo za njima.
Obrnila sta se in zagledala sredi dvorišča točajko.
1266
»Tam, na polju so,« je rekel gospod Avgust in pokazal proti tavajočim
lučem.
»Saj lahko, kajne,« je rekla točajka in prijela kozarec.
»Seveda, na zdravje,« je rekel Merlot in šel k mizi, ker se mu je zde-
lo, da se je dovolj nagledal pleteršnikovskih luči, ki so se lovile po polju.
Ko je popil kozarec, je zaklical gospodu Avgustu: »Moral bi v ,Evropo'.
Čakajo me.«
Avgust je pokimal in se počasi približal. Zazdelo se mu je, da bi bil
storil veliko bolje, ko bi ne bil prišel na Pleteršnikovo pogrebščino. Zdaj
bi bil pri Gorazdu, poslušal njegove šale ali pa gledal televizijo. Bil je pre-
pričan, da je ta večer poln krtov, izgubljen in da nima nič skupnega z
izrednim dnevom, ki ga je doživljal popoldne doma. Noge so mu težke
drsele po dvorišču posutem s peskom, v mišicah je čutil utrujenost, v ustih
grenak okus. Potem se mu je še zazdelo, da je pokvaril večer tudi Merlotu,
da Merlot to ve in prav zaradi tega sili v ,Evropo'. »Tega sem kriv jaz, ker
sem vas povabil. Tega bi ne bil smel storiti.«
Merlot se je zarežal na glas. »Kaj pa govorite človek božji! Ko bi ne
bil želel z vami, ne bi bil šel. Pleteršniki me pa prisrčno zabavajo.«
»To so odlični Ijdje, samo peti jih ne morem odvaditi,« se je vmešala
točajka. »Za vse se zanimajo. Matevž je najpametnejši med njimi. Celo član
delavskega sveta je.«
»A, kje?« je zinil gospod Avgust, čeprav ga ni to prav nič zanimalo.
»Pri Konstruktorju. Vsi so zaposleni pri Konstruktorju, tu čez.« To-
čajka je pokazala z roko proti polju.
V temni luži noči so se svetlikale luči Pleteršnikovih pogreznjene v
njeno mastno gostoto, pa ne za dolgo. Nenadoma so zafrfotale, zaplesale in
pohitele proti sadovnjaku in hiši, ter se s svojo svetlobo oprijele sadnega
drevja. Opotekale so se med lesenim stebriščem, dosegle travnik pred dvo-
riščem in se spojile z njegovo svetlobo. Izza luči so vzklili Pleteršniki. Na
robu svetlobe so za hip obstali, kot da bi si pomišljali, ali se jim izplača
priteči na razsvetljeno gostilniško dvorišče. Toda Matevž je zakoračil proti
gospodu Avgustu, Merlotu in točajki, in drugi so mu sledili. Niso hiteli
kot doslej, skušali so se kazati neprizadete, brezskrbne, vendar niso mogli
zakriti razburjenja, ki jih je stresalo.
Matevž je že od sadovnjaka naprej premišljal, kaj bo dejal gospodu
Avgustu. Besede si je natančno zarisal pred oči, videl jih je, bral, ponavljal,
toda ko je obstal pred mizo s steklenicami in kozarci, ko je že odprl usta
in hotel zdrdrati vnaprej pripravljeni stavek, ga je prehitel Merlot.
»Upam, da ste se tudi sami prepričali, kajne?« S smejočim se pogle-
dom med priprtimi vekami se je plazil od obraza do obraza.
Matevž je pozabil na pripravljene besede, ustnice so se odlepile druga
od druge, toda beseda, ki je hotela na piano, se je zagozdila med zobmi. Ma-
tevžev že tako rdeči obraz je postal modrikast od napora, pogledal je na
desno, na levo, in skašal ujeti pomoč, pa brez uspeha, ker so se oči sorod-
nikov izmikale njegovemu prosečemu pogledu. Potacal je po pesku, da je
ta zaškrabljal, in skomignil z rameni.
1267
»Mislim o krtih. Hotel sem vas vprašati, ali ste jih videli. Tam.« Mer-
lot je pokazal v temo za njihovimi hrbti.
Glave so se kot na povelje obrnile v smer Merlotove roke in Gustelj se
je celo zasukal v krogu na levo, kot da bi bil pri vojakih. Toda takoj nato
je spet stal z obrazom proti Merlotu. Dahnil je: »Prav imate. Videli smo
jih. Nekaj krtov in še več krtin.« Začel je mahati z rokami. »Tam, tam,
tam. Povsod. Vse polje jih je polno. Vse skupaj se mi zdi zelo čudno...«
»Da, Gustelj ima prav!« se je slednjič posrečilo Matevžu.
Sorodniki so se zganili, zakrilili z rokami, nekateri so se dotaknili so-
sedovega ramena, drugi so se pomaknili k mizi, ustnice so se tresle in luči
so šarile po steklenicah, po kozarcih in trebuhih gospoda Avgusta, Merlota
in točajke.
»Da, Gustelj ima prav. Veliko krtov je na polju.«
»Se več krtin.«
»Naštel sem jih čez deset.«
»To je vendar nekaj nemogočega, toliko krtov.«
»Nič posebnega ni. Nekaj več jih je kot sicer.«
»Je, je nekaj posebnega.«
»Potem moramo kaj ukreniti.«
»Morali bi priglasiti.«
Merlot ni več vzdržal: »Kam priglasiti?«
Prepletajoči se glasovi so na mah utihnili, luči v rokah okamenele.
»Kam priglasiti?« je ponovil gospod Avgust, ker se mu je zazdelo, da
se mora tudi sam oglasiti.
»Na milico, morda na milico,« je spregovoril Matevž in pogledal svojo
ženo. Ta mu je brez pomišljanja pritrdila.
»Milica nima nič opraviti s krti,« je dejal Gustelj. »Krti niso ljudje.«
»Priglasiti moramo na občino,« je rekel Tine.
Oglasila se je točajka: »Občina je zaprta.«
»Ničesar ne moremo storiti. Pa tudi, zakaj bi? Krti nimajo ničesar
opraviti z nami in mi ne s krti,« je pribil Gustelj, vzdignil s tresočo se roko
najbližji kozarec in na dušek izpil.
Ze naslednji hip je večina moških stegnila roke po kozarcih. Gospod
Avgust je opazoval podaljšane vratove, na katerih je ob vsakem požirku
zaigralo adamovo jabolko. Nenadoma mu je postalo mučno sredi teh ko-
maj znanih ljudi in nelagodni občutek se mu je še povečal ob pomisli na
to, da jim ne more povedati o krtih nič pametnega, da jim ne more raz-
ložiti, zakaj so se pokazali, zakaj jih je toliko. Približal se je z ustnicami
Merlotovemu ušesu in šepnil: »Najboljše je, da greva. V ,Evropi' vas
čakajo.«
»Potrpite še malo,« je odvrnil Merlot in čakal, da so možje položili
kozarce na mizo, ter jim rekel: »Preveč ste vznemirjeni zaradi krtov.«
»Prav nič nismo vznemirjeni,« Matevž je preletel z očmi sorodstvo.
»Res je, prav nič,« je to mrmraje ponovilo.
1268
»Tega vam ne verjamem,« Merlot se je nasmehnil. »Celo svetilke ste
zaradi vznemirjenja pozabili ugasiti.«
Ljudje so osupli pogledali v svoje roke in svetilke so ugašale druga za
drugo, da se je sredina kroga potopila v mrak.
»Pozabili smo,« se je opravičil Matevž.
Pleteršniki so se drug za drugim trgali iz strnjene skupine in se iz-
gubljali v gostilniški veži. Matevž je medtem, želeč, da bi spremenil vse-
bino pogovora, začel pripovedovati, kako se je rajnki brat Ivan pred šti-
rimi dnevi ponesrečil. »Bil je visoko prav na vrhu konstrukcije. Se zdaj
ne vem, kako se mu je to pripetilo. Toda zdi se mi, da je morala biti tra-
verza mokra, pa mu je spodrsnilo. Ko bi bil vsaj privezan! Pa ni bil. Ni-
koli si ni hotel pripeti varnostnega pasu, čeprav je to predpisano. Bil je
odličen monter in podjetje ga bo imelo še dolgo v lepem spominu.« Sele
ko je končal, je opazil, da so ostali na dvorišču le gospod Avgust, Merlot
in točajka. »Gotovo se odpravljajo domov.« Skušal se je nasmehniti. »Ti
krti so nas popolnoma vrgli iz tira. Mishm časovno. Do zdaj bi bili lahko
že končali partijo balinanja. Celo zapeli bi bili lahko.«
»Petje je prepovedano,« se je oglasila točajka.
Matevž jo je jezno pogledal: »Marsikaj je prepovedano. Spati vsak
dan z drugim dedcem je tudi prepovedano.«
»Kje pa to piše?« se je zarežala točajka.
»Ti bom že pokazal kje.« Matevž je prijel gospoda Avgusta za rokav.
»Pojdimo, tovariša.«
Gospod Avgust se je dal skoraj zadovoljen vleči k vratom. Točajka
jih je še pred vhodom prehitela in jezna zaloputnila kuhinjska vrata.
V sobi so se mieli glasovi. Žene so imele opraviti s torbicami in mre-
žami, možje so nazdravljali drug drugemu, ali pa tudi brez nazdravljanja
zlivali vase pijačo, boječ se, da je ne bi ostalo kaj na mizi.
Matevž je bil videti nad vsem tem presenečen. Skakljal je z očmi od
sorodnika do sorodnika, kot da bi premišljal, koga naj bi poklical. Vendar
se sploh ni mogel odločiti, da bi katerega poklical, rajši se je obrnil k go-
spodu Avgustu in Merlotu ter pokazal na stole. »Sedita, prosim. Danes ni
vse skupaj ničemur podobno. Tako lepe pogrebščine imamo ob drugih pri-
hkah. Vse je ORGANIZIRANO. Tu, zdaj, pa ni nobenega reda.« Z utru-
jeno roko jima je razočaran natočil kozarca. »Za Ivana,« je rekel s tujim
glasom. Nista si še utegnila primakniti kozarca k ustom, ko je Matevž že
postavil svojega praznega na mizo. »Naj vaju ne motijo. Zdi se mi, da ste
imeli le nekoliko prav, gospod Mihael.«
»Merlot,« je popravil slikar.
»Oprostite, gospod Merlot. Resnično vznemirjeni so. Doživeli so nekaj
novega, česar niso pričakovali, in zdaj se ne znajdejo. Toda skušal bom
spraviti zadevo v normalni tek, tako kot smo si jo zamišljali pred neljubim
dogodkom s krti. Človek mora vedno živeti načrtno, po natanko določenem
redu. Le tako se ogne presenečenjem.«
»Niste nikoli presenečeni?« je vprašal Merlot.
1269
Matevž se je zmedel. Pogledal je po ljudeh, se prilepil z očmi na praz-
no steno in dejal: »Že že, toda moja presenečenja so manjša in tudi mož-
nost presenečenj je manjša kot na primer pri vas.«
»Uživam ob presenečenjih,« se je zarežal Merlot na glas.
Ljudje so ga radovedno pogledali.
»Da, mislili ste na ljuba presenečenja. Vendar je teh v življenju dosti
manj kot neljubih. Kolikokrat sem si želel, da bi bil presenečen, prijetno
presenečen pri loteriji. Pa se mi nikoli ni posrečilo. Nazadnje sem igranje
opustil. Poglejte, pred štirimi dnevi pa neljubo, neprijetno presenečenje,
ko je zdrsnil s traverze naš ljubi Ivan. In še nekaj je. Ce človek živi z vna-
prej zarisanim redom, ni odvisen od golega naključja. Svobodnejši je,
sam svoj gospodar. Ima občutek, da dela, kar sam želi.«
»A, vi delate samo to, kar sami želite?« Merlot je komaj zakril roganje.
»V danih možnostih. V danih možnostih, seveda.«
»Kaj bi morali počenjati zdaj, tukaj? Po vašem načrtu, mislim.«
»Takoj vam bom povedal,« se je razveselil Matevž, segel v žep, našel
skrbno zložen listek, ga razširil, spolzel s kazalcem do enaindvajsete točke
in prebral. »Petje priljubljenih Ivanovih pesmi.«
»In kaj počenjate zdaj?«
»Takoj bomo začeli.« Matevž je vstal in zaploskal. Glasovi so utihnili,
oči so se zagledale v Matevževo žiroko postavo. Gustelj se je zagnal čez
sobo, podrsal po tleh in sedel k Matevžu.
»Matevž, domov hočejo.«
»Ne.«
»Res je, Matevž. Pozno je že. Pa tudi ti krti nas skrbijo.«
»Krti so samo krti. Kaj naj bi vas skrbeli? Saj moramo še zapeti.«
V Matevževem glasu se je čutila jeza.
»Zapeli bomo drugič. Danes moramo domov. Vsaj midva s Tinco. Sla-
bo ji je.«
»In drugi. Želite domov tudi drugi?«
»Da, šli bi domov,« se je zdaj oglasil Slavko in še dodal: »Tako smo
se zmenili.«
»Zmenili, brez mene. Jaz sem vendar zdaj, ko ni več ljubega Ivana,
najstarejši. Kako ste se mogli zmeniti brez mene?« je zaklical Matevž.
Ženske so sklonile glave nad svoje torbice, možje niso vedeli kam
z rokami.
Gospodu Avgustu je postalo nerodno in najrajši bi se bil neopazno
odkradel iz sobe. Zazdelo se mu je, da bi z Merlotom ne smela biti zraven
ob pogovoru, ki se je vlekel na robu prepira. Ozrl se je k Merlotu in po-
kazal na vrata, Merlot pa je zmajal z glavo in se tiho nasmehnil. S stra-
hom je gospod Avgust pogledal navzgor v Matevžev modrikasti obraz, bo-
ječ se, da je ta opazil slikarjeve smejoče se ustnice. Oddahnil se je, ko je
videl, da Matevž polzi s pogledom po bratih in njihovih ženah. Toda ob-
čutek, da je v sobi odveč, se ni mogel rešiti iz njegove zavesti.
1270
»Saj moramo vendar še zapeti!« je spet vzkliknil Matevž. Hripavi glas
je zatrepetal v molk sobe in omahnil.
Sprva ni nobeden odgovoril. Matevž je že hotel reči še nekaj, da bi jih
vendarle prepričal o nujnosti petja. Vendar, komaj je odprl usta, že je
vstal Tine, zakrilil z rokami in vzkliknil: »Matevž, razumi vendar, mora-
mo domov. Cez sedem dni imamo sedmino, pa bomo takrat kaj več zapeli.
Brez tebe smo se zmenili, ker te pač ni bilo v sobi. Saj si ostal na dvorišču.«
»Toda lahko bi me bili poklicali! Jaz sem zdaj najstarejši. Neki red
mora biti. Brez reda ne gre, dragi bratje, ne gre!«
»Nismo tega storili zanalašč. Moral boš pač oprostiti. Domov pa MO-
RAMO. Saj imamo vendar otroke.«
»Tudi jaz imam otroke. Kaj pa Ivan, kaj pa Ivan?«
Vdova je zahlipala v robec. Njen cvileči glas je rezal nastalo tišino in
težko dihanje razburjenih ljudi.
Matevž je z začudenjem v očeh pogledal vdovo. Roke so mu omahnile
in dlani padle na mizni prt. Počasi je prikimal, toda glava je ostala pove-
šena, oči uprte v roke oprte na mizo. »Da, seveda, res je najboljše, da gre-
mo domov. Jutri se bomo pomenili. Po šihtu.« Noge so mu klecnile in
sesedel se je na stol, ne da bi vzdignil pogled.
Ljudje so začeli vstajati. Nobeden ni več spregovoril. Slišalo se je le
ropotanje stolov in prepletajoči se koraki, ki so skušali biti čim tišji.
Gustelj se je nagnil k Matevžu in tiho dejal: »Matevž, jaz bom ostal,
če želiš.«
Matevž je utrujeno vzdignil glavo, se nasmehnil in rekel: »Prav, če
želiš. S Terezo morava čakati Ignaca. Te bomo že potegnili do doma.«
»Seveda,« se je prvič oglasila Matevžova žena in prijela moža za roko.
»Ne zameri jim, Matevž. So pač nekoliko v skrbeh. Na sedmini bo pa dru-
gače. Mislim, da so res krivi krti.«
»Krti so samo krti,« je spet pribil Matevž. Potem je pogledal proti
Merlotu in gospodu Avgustu. Skušal se je nasmehniti. »Moram vama pri-
znati, da sem nekoliko presenečen. Tako nenadoma je prišlo. Ne maram
presenečenj, ker se težko v hipu prilagodim. Nisem pričakoval, da se bodo
vedli tako. Morata mi oprostiti. Mislil sem, da bo prijeten večer. Na spo-
redu smo imeli še balinanje, pripovedovanje dogodivščin, ki so bile vezane
na našega ljubega Ivana, in nazadnje še petje. Ko bi bil vedel, da se bo
tako izteklo, bi vam bil prihranil ta večer z nami. Povabil bi vas drugič.«
Gospod Avgust je vedel, da mora Matevžu kaj reči. Počutil se je sko-
raj nesrečnega, in medtem ko je tuhtal, kaj naj mu reče, mu je misli pre-
sekal spomin na popoldan, na sonce, na smotko, na stopnišče in Lenko. In
ta spomin ga je naredil resnično nesrečnega, ker nenadoma ni mogel do-
umeti, da sedi zraven zagrenjenega Matevža in posmihajočega se Merlota.
Pogled mu je sledil Matevževe brate in njihove žene, ki so se prerivali pri
obešalniku ter iskali svoje površnike in plašče. »Včasih je boljše, da človek
nima preveč sorodstva.«
1271
' Besede so same zdrknile med zobmi in ustnici sta se prilepili druga
k drugi, ko je bilo že prepozno.
Merlot se je z zanimanjem zagledal v Avgustov osupli obraz.
»Mi smo bratje. Bilo nas je osem. Saj to sploh ni odvisno od človeka,«
je dejal Matevž s tresočim glasom.
»Oprostite, ušlo mi je.« Gospod Avgust je bil na robu obupa.
»Kaj ni odvisno od človeka?« se je oglasil Merlot.
»Koliko ima sorodstva, koliko ima sorodstva. Toda če ga ima, mora
imeti z njim neke odnose. Zdrave odnose. To so vendar moji bratje in jaz
sem zdaj najstarejši. Biti mora neki red.«
Merlot se je spomnil na plavajoče ribe.
Gospod Avgust je pomislil na načrt, ki si ga je pripravil, ko se je po-
popoldne odpravljal z doma. V zavest se mu prikradla misel, da je tudi sam
želel spraviti popoldan in večer v neki red, ki pa se je kasneje zaradi krtov,
zaradi dečka s psom in zaradi Merlota razrušil. »Da, seveda neki red mora
biti,« je dejal samo zaradi tega, da bi potolažil Matevža.
1272
Karavana
Pavel Lužan
2. dejanje
KRIŽANJE KARAVANE
1. prizor: MODRI DAN
vrhovi: od Človeškega jedra
do Človeškega jedra
TRHEL OBRAZ
KI ONEMOGOČA
,	LACNO VSTAJANJE
Prvi vrh: zakaj terja prah svojega časa
zakaj terja svojo resničnost
ob žetvi
VRHOVI: Terja zemljo svojih korenin
Terja težo svojih plodov
TERJA VEČNOST SVOJEGA ZNOJA
Drugi vrh: čeprav je izmozgana svetloba
sočnih rok
čeprav odmirajo obredi svobode
v selitvah brezimnih ptic
v bela svetišča
naslednjih dni
VRHOVI: In zemlja ostaja
na vekov veke
črna rjava rdeča
neizčrpnost
Kamnita sodba
v neslutnem prelomu časa
1273
Tretji vrh: Nihče si iz žil
ne izseka
večno znamenje časa
četudi je že trhlo zavetje
brezčasja
Nihče si iz odmrlih oči
ne iztrga
žveplenost nebesne doline
čeprav je mrtva negibnost
žive pravice
žit j a in gnitja
Iz sanj in krvi
si nihče ne izdere
resničnosti svojih sten
čeprav je že zdavnaj
peščeno breme
neznane popkovine
VRHOVI: Resničnost se razmakne
njena struga je videz
izgorele krvi
Prostor pokoplje
roke in noge
Tema izsesa
zenice in kožo
Edino znoj je neprehodno bistvo
oprijemljiva resnica
za prihodnja jutra
zakaj zemlja presna vi j a
živi molk
KAMEN PADE
IZ ROK
V ROKE
Prvi mož: O poslednje spoznanje ob rojstvu
Prva žena: otipljivo in cisto
Drugi mož: in nespremenljivo
Druga žena: v vrhu zrelega časa
Tretji mož: ki ga sprejemamo
skozi razkrite žile
1274
Tretja žena: In v srhu noči
razprta letina zdrsne
v meso in dušo
Četrti mož: kakor poslednje spoznanje
ob rojstvu
Četrta žena: kakor negibna usodnost
v kamnu
KARAVANA: Glejte
doumljiva je
priklenjenost vsakega jedra
ki je tačas tu
kakor brezoblično sonce nad nami
ki je svetloba
ki je toplota
kakor polje
ognjeni jezik zemlje
ki objeda kamen
v nagibu žetve
kakor vrhovi
ki se pretakajo pod videzom miru
in so prilepljeni v temo sveta
Prvi mož: IN SMO obred
svojih sanj
v ugrezanju resnice
Drugi mož: Izropano svetišče
človečnosti
Prva žena: Izrojeni pretekli časi
izrojena sedanjost: UPANJE IN SLEPILO
lebdeča prihodnost: OBLJUBE IN BREME
KARAVANA:	GLAD JE NESKONČEN
Tretji mož:	Glad iztakne oko maternice
Četrti mož:	Glad izžge ognjišče
Tretja žena:	O goli čas
Četrta ' žena :	Boj s temo v temi
Prva žena:	Tema boja v boju
VRHOVI: O IZTRGAJ SI KORENINO
O IZTRGAJ SI KORENINO
1275
KARAVANA; Končno venio
koliko žebljev potrebujemo
da smo kovači
svojega žejnega ognja
' IN TU SMO
RESNIČNO IN NEOGIBNO
KAMEN NA POTI
IN KRI V NEDOGLED
Prvi mož: Glej ded
tvoje korenine v trhlem domu
tvoje nemo kopje
ki ga obletavajo tope čebele
Tvoje prežeče spanje
ki je kljubovanje v polsnu
MOJA DEZELA V TEBI
ZAVITA V KRVAV VONJ
PRASTAREGA GNITJA
MOJA DEZELA V TEBI
JE VEČNO BREZ OBLIKE
KARAVANA: Prapori so oveneli
Nobena molitev
ne spere smrti z mrtvih
Nobena molitev
ne oplodi žive zemlje
Nobena molitev ne dvigne neba
MED VČERAJ IN DANES
JE SPOMENIK
Prva žena: In onkraj so preperele sanje
v mladi svetlobi
ki si jih nadeneš
za dan žetve
kakor da trupla niso sodba
kakor da korenine spet ne razpre j o žrela
za teboj
ki si še tu
pred nami
KARAVANA : O neskončno odmrla prisotnost
ki zapiraš dušo
1276
v naši daritvi
rojstva in dalje
Prvi mož: Zakaj tu smo za teboj
s svežim znojem časa
z mladim želom plodnîc
ob setvi časa
Prva žena : CASA
KARAVANA: ki izpljune bolečine
iz otrplega trebuha civilizacije
Drugi mož: SETEV CASA SETEV CASA
KARAVANA: HOČEMO
SETEV CASA
KI IZLIZE SVET
DO RESNICE
2. prizor: RDECI DAN
VRHOVI: In greš Karavana
proti neslutnemu jutru
Tvoja vera raste z znojem
Tvoj utrip udarja polni molk
Prvi vrh: Uporna razjedaš zemljo
prastarih lobanj
in preudarjaš gole dneve
svoje preteklosti
zakaj v tvojem telesu je žejen izvir
Drugi vrh: Tvoja beseda se zliva čez pot
kakor rodovitni molk
Oljke gorijo v tvojih očeh
Dim puhti iz kože
kjer se zbira čas
v gnojne čire
VRHOVI: IN TO JE SODBA
V BREZNU
MOLIS K SVOJEMU KAMNU
Tretji vrh: Tvoje sanje
so blazno suženjstvo
zakaj dan je pretehtan
1277
na poti
in dihanje je odmerjeno:
VDIH sedanjost
IZDIH preteklost
To je vse in
in tudi korak nikamor
Drugi vrh: In to je resničnost
ki je groznica
povzdignjena
v boj in breme
vdiha in izdiha
Prvi vrh: zakaj prastare kamenine
se ohranjajó
v novih oblikah
in žarečih vizijah sveta
ki je stiska semena
Očitno je da ste sami
svoj kamen
in njegova čeljust
na pragu vročičnega vesolja
VRHOVI : Nepremična usodnost
je v tebi
Prvi vrh: kljubuješ vetru
ki ti izprazni glavo
in izsuši pogled
Drugi vrh: kljubuješ prehojeni poti
ki te zazida v svoj prah
da ti odmre duša
Tretji vrh: kljubuješ sebi
ostrina svojega zobovja
ki objeda svojo priklenjenost
Prva žena: Glejte obstali smo
na bregu svojega preganjanja
kjer zmoremo zgolj sanjati
svojo moč
na izparinah trhle
dediščine
Prvi mož: kakor da smo izropali
svojo podobo
kakor da smo obgrizli
1278
meso časa
do kosti
kjer se pretakamo
zdrizasti mozeg
iz brezna v brezno
živega dne
Druga žena: zakaj živi dan
je nenehnö dviganje
omrtvelih jedr
ki so rojstvo
nedoumljivih nagibov
žilavih sten
iz rojstva v rojstvo
nespremenljivega zlivanja
trdnega kamna
in bolne struge
Tretja žena: zakaj živi dan
je neskončno ostrenje čeri
padanje ob vrhu kljubovanja
počasno izginjanje
kjerkoli
na konicah sveta
Četrta žena: zakaj živi dan
je otipljiva resničnost
neizrečenih besed
davno dotrajanih zmag
na mrtvaških prtih
teme
kjer se preliva svet
skozi mreže
neznane noči
kakor nenehno pričakovanje
svetlobe
KARAVANA: O gora
ki nisi zglavje naših misli
' O gora
ki nisi oltar našega darovanja
soncu
O gora
ki si kipeči videz
nesmiselnega zmagoslavja
ob uri preobrazbe
1279
Prvi mož: Zemlja te izpljune
kakor razdejano pot
v premrle sanje
vesolja
KARAVANA: Zakaj iz zemlje izhaja
odtekanje našega soka
kakor nespremenljivo bivanje
sonca in teme
in hoče biti
POSLEDNJE
Prva žena: zakaj poslednje je vedno
zbližanje s soncem
ko gredo narazen stene
breztelesne noči
a ne tudi sočnost in gnitje
v drobovju človeštva
Prvi mož: zakaj poslednje je vedno
naslednje
kakor vklesana ognjenost
v dojkah zemlje
kakor dokončno očiščen
neukročeni smisel
ki je neločljiva polnost
večnosti
KARAVANA: IN TU SMO
sedanjost znojnega polja
in mladi trenutek
resnično
drugačni
v utripu človeške stiske
KRI IN SANJE
GOLE VIZIJE SVETA
KI TERJAJO
OBLIKO IN CAS
zakaj to je nespremenljivi
beg
iz mrtvega bivanja
zasužnjenih mitov
iz dotrajane preteklosti
ki s krvavo prisotnostjo
razkraja brezbrežje
našega dne
1280
Prvi mož: In čas
bodi čas kaljenja
ki polno in glasno
stopi
iz peščenih zavetij
in bojnih nesmislov
pred naše brezobličje
O mrtve veke ognjenih oči
o darovani čas ki votlo vstajaš
pred neslutne tokove
našega neprizanesljivega
UNIČENJA
do poslednje iskre
požiganja živih stebel
ki požira pot pred nami
kakor edino izročilo
dediščine
KARAVANA: VRHOVI
od nekdaj in poslej
VRHOVI
Peščena večnost
ki si zavetje mrtvih
Prvi mož: Recite vrhovi
Recite vrhovi z glasom živih
Recite v meglo časa
KARAVANA: TO JE CISTA VODA
KI NAPAJA VIZIJE SVETA
Prva žena: O vrhovi
iztisnite iz mrtvih koščene besede
v meglo časa
Drugi mož : Molčite ...
Razpadate v nemoč
Molčite ...
KARAVANA: KRI JE ODTEKLA
IN JE POSTALA VODA
IN VODA JE BOLNA
zakaj gnili bregovi
so ji vsilili tok
Prvi mož: Recite vrhovi
Recite z glasom živih
Recite v meglo časa
1281
KARAVANA: TO JE TRDNI DOM
KI TERJA PLODOVE
IN DAJE OTIPLJIVO RESNIČNOST
Tretji mož : Molčite ...
Mrtvi vam grebejo v prsih
da bi si izterjali
svoj živi čas
ki se mrtvo nadaljuje
Molčite...
KARAVANA: KRI JE ODTEKLA
IN JE POSTALA DOM
IN DOM JE BREZDUSNOST
STEN IN UGASLEGA ZGLAVJA
zakaj od človeka do človeka
so dalje
kakor življenja
Prvi mož: Recite vrhovi
Recite z glasom živih
Recite v meglo časa
KARAVANA: TO JE RESNIČNA POT
KI SE STEKA
V	DAN ČLOVEŠTVA
ONKRAJ USODNOSTI
Druga žena : Iztisnite
resnično besedo
iz mrtvih in živih
Četrti mož : Molčite ...
dasi ste ostanki mnogih časov
razgrebli zenice neskončnosti
Molčite...
KARAVANA: KRI JE ODTEKLA
IN JE POSTALA POT
IN POT JE ZABLODELA
V	OGNJENOSTI
zakaj svet je gnojna skorja
bivajoča sedanjost
rojstva in smrti
ki sta edino resnično dejanje
človeštva
ki ne spočne
1282
svoje polnosti
niti med zemljo in nebom
niti v podobi človeka
Prvi mož: ^zakaj tema nas zarašča
ko je dan
Prva žena: in resnica je daleč
3. prizor: MRTVI
KARAVANA: Glejte
dan je nesluten
in breztelesen
NJEGOV VRH se oddaljuje v
NJEGOVO BREZNO ostaja
njegov tok umira
ob smiselnem kamnu
svetlobe
zakaj naše zenice
so razrezane žile
in noben radar nas ne odreši
z odkritjem polnega glasu
v betonski puščavi
nobeno utripanje se ne prežre
skozi prastare stene
nobena sekira ne izseka
otopelega gnitja
iz človeškega debla
Prvi mož: zakaj vsakdo mazili
svojo kamnito kožo
in vsakdo ustoliči
svoj poliran videz
na hrbtu človeštva
ob odhajanju dneva
Prva žena: in v votlem znamenju
se razmnožujejo
razpadle duše v pasjih gobcih
in ugasla telesa
prenašajo
bolno prisotnost
skozi rdeče vizije
1283
Drugi mož : In vendar biva zmagoslavje
v zatohlih pred ver j ih
in vendar gori slava
na obali vsake stene
in vendar votlo udarja
v slepoto
ko se trkamo na brezoblične prsi
ko večno korakamo v neskončnih sprevodih
obsedenih pridigarjev
ki raznašajo iz tolstih grl
spreobrnenje
sveta
ponižanje hribov
omrtvelost brezimnega vetra
Druga žena : in tako vsakokrat znova
izničimo
smisel odtekanja
v tostranstvu
in pokopljemo pot pred seboj
KARAVANA: TU SMO vsakdanja stiska
kakor edina možnost preteklosti
Tretji mož: Onstran svoje rasti
ne smeš bivati resničen
Razdejali moraš svoj dom
Zažgati moraš svoja vrata
Preorati moraš svoje polje
Iztiriti moraš svojo pot
Zavreči moraš svoj sluh
Ugasniti moraš svoj vid
Požreti moraš svoj utrip
Razkopati si moraš žile
Izviti se moraš iz mlade kože
Tvoja kri se mora razliti
čez davno pot
Tretja žena: Ampak lahko si jagnje
ugasle pravice
in lahko si veličastna mravlja
v mravljišču
ki upada v svoji kislini
in lahko si peščeno zrno
večnosti
1284
in lahko si blato na čevljih
svojega plemena
in lahko spel ješ vetrove mrtvih
na svoja jadra
prav v trenutku pristajanja
na trhel planet
Prva žena: IN lahko si postaviš
bleščeče kraljestvo
v ogradah človeškega videza
kjer izmozgaš ogenj
do poslednje iskre
in potem raztrosiš pepel
okrog kamna
svojega gnilega bivanja
Prvi mož: In živa praznina
bedni z duhom in ugasli v telesu
te bodo častili
kakor odteklo nezamenljivost
In veličastni
povidezu in svoji votlini
bodo molče prezrli tvoje spoznanje
in bodo razdejali tvojo živo besedo
ki je njihova stiska
ki je njihova blaznost
v znamenju mrtvega molka
Četrta žena: vendar imaš otipljiv videz
ki je cvet betona
KARAVANA: SAMO PRELITI SE MORAS
IZZA MLADIH BREGOV
V PRASTARE KALUPE
Drugi mož: Glej samo odmreti moraš
v sebi
in biti zlomljen
na pragu dneva
Tretji mož: in biti zgrizen
in povsem prežvečen
do poslednjega jedra
svojega pohoda
1285
Drugi mož ; in biti vdan
svojim razbitim mislim
in spominu svoje pokončnosti
Prvi mož: in biti živo mrtev
Četrti mož: Mrtev kakor stene
ki jih postavljaš
Mrtev kakor nema usta
ki so razprta
ob neresničnih čudežih
Mrtev kakor beg za soncem
do poslednje besede
resnice
prezeblih oči v slani puščavi
Četrta žena: Bližina je dalja
Dan je brezbrežje
Znoj je zver
KARAVANA: CAS JE KAMEN
NA KAMEN
IN MOLK DO NEBA
ZENE : _	O žgoče seme
v mrtvi zemlji
Prvi mož: Izgovarjam
neizrečeno besedo
svoje stiske
Drugi mož: Izgovarjam
prhkost svojega doma
in uklenjene roke
svojega bistva
Tretji mož: Izgovarjam
razdejanje svetlobe
v čeljustih svojega rodu
Četrti mož: Izgovarjam
premrle sanje davnih smrti
ki so mrtve besede
enominutnega molka
in trikratnega nesmisla
slave
1286
ŽENE:	zakaj plodovi so izropani
lupine so prerasle oči
bose noge raznašajo kri
v utripajočo neskončnost
Neoplojene maternice odmirajo
in ogenj sežiga sam sebe
v dojkah zemlje
MOZJE:	Nobenemu odmevu
ne zadošča njegovo rojstvo
ZENE:	Nobeni rasti
ne zadošča večna luč
KARAVANA: In udarjamo
plat zvona dalje
Prvi mož: Otipaj svoj človeški utrip
Prva žena: Iztisni smisel svojega znoja
Druga žena : Prisluhni nezadržnemu toku
v globini teme
Tretji mož: Izpljuni svoje gnilo drobovje
Tretja žena: Nahrani kamne
svoje sušne ljubezni
Četrti mož: Izbruhaj groznico
večnosti
Drugi mož: Iztrgaj si svoje jedro
resnice
KARAVANA: Ravnini se iztrgajo
le kamnite ptice
Potokom je vtisnila
svoj slepi tok
VRHOVI: Trenutek črede
pušča za seboj le trhlo sled
ki ugaša v votlih piščalih
Prvi vrh: Ravnina kriči
svojo slepoto
ki se v tropih širi
čez robove časa
1287
Drugi vrh: Zivi kamni klokotajo
v neskončno žrelo
zakaj resničnost je zavrgla
svojo dosegljivost
Tretji vrh: Drobci vaše resnice
nezadržno razpadajo dalje
v moji kamniti senci
ki se ohranja
onkraj odtekanja ravnine
onkraj izčrpanega polja
onkraj blazne skorje
z znamenjem naslednjih bojev
VRHOVI: In ostaja zgolj
naša negibna večnost
kakor izropana plima
kakor oseka v plodovih
OSTAJAMO NEDOSTOPNI
Zakaj naša nenehna moč
je veter
ki omamlja s polnostjo
človeški videz:
Napolni se do vrha svojega bremena
Razpne se čez svoje stene
Kljubuje potopu in žarčenju
In razpada
ker ne zmore doseči konca
svoje votline
Četrta žena : O večna luč prehodi ravnino
ki poji rast gora
in poglobitev brezna
zakaj prhek prah me zarašča
in moja žeja
je jalovo semenje
Četrti mož: Krvav izvir bruham v ravnino
kjer je dan zakopan
na begu iz mrtve gladine
da bi naplaknilo moj znoj
v neskončnosti
ki me raznaša
Četrta žena: Tvoj izvir
je izsušila neskončna lakota
1288
Četrti mož: Polnost tvojih dojk
je odtekla
v otroke lebdečega časa
Četrta žena: Tvoj korak je zastal
sredi brazde
ki so jo izravnali
Četrti mož: O sonce
vzemi iz mojih ust
ta tok
ki se prazno razliva
in molk naj zajame
krvavo čeljust mojega praga
Četrti mož
in žena: Zakaj ne zmoreva več
hliniti
svoje moči
ko se plodnice osipljejo
v neslutnost dneva
Prva žena: Možje so izlizani
prav do ogrodja
svoje volovske moči
in v večerih nosijo svoje bedno meso
izgorelega mišičja
k izviru naših zavetij
da bi potešili
svojo luknjičavo kožo
v naših strasteh
Druga žena: da bi ugasili temo svojih zenic
za našimi zaprtimi vekami
Tretja žena : da bi sprostili moč svojih okončin
v tisočernih objemih
na trhlem zglavju sveta
Prva žena: da bi našli smisel
svoje sekire
, svojega pluga
svojega neizrečenega glavarstva
v tisočerih rojstvih sedanjosti
Tretja žena : da bi našli smisel
svoje ljubezni
onkraj ognjenih nagibov
1289
kamna
ki ni mrtva otrdelost
ampak nenehno terja
razdejanje
moči in duše
Druga žena: ko so oblaki rdeči
Prva žena: ko so domovi rdeči
Druga žena: ko so otroci rdeči
Tretja žena: in do poslednjega prgišča
se zabada vanje
ognjena beseda
kakor kovinski nesmisel
ki je večna čeljust
v podobi enkratne ljubezni
kakor smrti
Prva žena: Iz dneva v dan
tema za temo
Druga žena: Hotenja kakor večna obala
Hoteča hotenja
zakaj rastemo
zgolj v znamenju nedosegljivih hotenj
ki so v nas
pred nami in nad nami
neskončne silnice
Tretja žena: zakaj nikdar ne vdihnemo
polnega zraka
temveč le izparine svojih rok
in usedline svojega razuma
KAR JE RESNIČNOST
KAR JE NENEHNA NEZADOSTNOST
ZRNA IN KAPLJE
Prva žena : Zrna zrn in kaplje kapelj
atomov zrna in atomov kaplje
in atomi jedr in jedra atomov
intakodalje v neznani smeri
naprej ali nazaj
k nerazkritemu
skozi otipljivost resničnosti
1290
Tretja žena: s hotenjem živih jedr
kjer se koti prihodnost
v vonju sanj
Druga žena: Tako večno strmoglavi j amo
pod križem sedanjosti
v znamenju ognja
za naprej in nazaj
Prva žena: zakaj breme je
kar razjeda
v podobi časa in prostora
breme je
Druga žena: vse kar leze in gre
in na videz zastane in umre
Tretja žena: in dasi onkraj časa
dalje hoče svoja mrtva hotenja
v besedi živih
Druga žena: dalje breztelesno biva
v živih žetvah
Tretja žena: zakaj vsak izvir steče v svojo neskončnost
in ohranja svojo neizmernost
Prva žena: samo spremeni svoja jedra
samo spremeni svoj tok
samo spremeni svojo gladino
Tretja žena: dasi bregovi ostajajo
dasi bregovi nastajajo
dasi se bregovi stikajo
Prva žena: gniloba je za skorjo polnosti
brazda zasipa brazdo
žetev oropa setev
votlina prebada prsi
boji se bijejo z boji
kamen postaja trdnejši
ZENE:	A KRI TECE
KRI ODTEKA
KRI SE IZGUBLJA
A KRI KRVI TECE
KRI KRVI ODTEKA
KRI KRVI SE IZGUBLJA
1291
BREZ PLODU JE VECNA ZETEV
KRI KRVI
KI POSTAJA BREZBARVNI TOK
Prva žena: BREZBARVNI TOK CÀSA
BREZBARVNI TOK SVETA
BREZBARVNI TOK RASTLINE
BREZBARVNI TOK ZlVALI
BREZBARVNI TOK ČLOVEKA
Druga žena: BREZBARVNI TOK BREZIMNEGA ISKANJA
PESCENE RODOVITNOSTI ZEMLJE
Tretja žena: BREZIMNEGA ISKANJA
SOČNIH SEMEN
Prva žena: BREZIMNEGA ISKANJA
PRIHODNJEGA CASA
ZENE:	O KRI KRVI POSTAJA
BREZBARVNI TOK SLEPOTE
MOZJE:	In vendar kljubujemo brazdam
ki se kipeče krčijo
In vendar se vračamo
v mednožja svetov
da bi popolnejše oplodili
sočno sevanje
Drugi mož : V tebi sem
neskončno kipenje hotenj
nepremičnost v mnogih oblikah
neizmerna dokončnost boja
ki pokonča klanje
Druga žena : Ves čas sem tu
v ogradah tvojega brezna
na pragu zatohlega doma
in ves trenutek ugašam
kakor pričakovanje
da bo prihodnost prišla
nepričakovano
v zapuščene doline
vidnih ognjev
setve
Tretji mož: Glej
požet na konicah
resničnosti
1292
udarjam v stene neizprosnega molka
da se razširja
žvepleno kljubovanje
kakor davno raznesena ljubezen
v brezoblični zrak
Druga žena: Slutim ognjen steber
ki vstaja iz mrtvega žrela
Neizprosno se zabada v čelo
in kolje čeljusti sanj
V trenutku ljubezni
se steka v resničnost
Drugi mož: In ne ugaša Ne ugaša
Ognjeno kljubuje ognju
Zajeda se skozi zračne plasti
pokončno in nezlomljivo
kljubovanje
onstran mnogih uničenj
kakor poslednje zavetje
plodnic
Druga žena: O iztrgaj
iz moje krvi in duše
kar te ohranja
neprehodnega
in raztrešči
lupine moje nemoči
zakaj nezavedno odmiram
v pogonu praznine
Tretja žena: Glej
moje veje so posekane
in prah se useda na oči
mojega debla
v slepe plasti
ki me zazidajo
v gnojni čir
živega utripa
Tretji mož: Hočem kričati
čeprav votlo in nemočno
ampak hočem kričati
Hočem razgibati
zračne valove prihodnosti
Kričati...
1293
Kričati čas
Izkričati breme
Izkričati čas
Izkričati breme
Kričati.. . kriki... krik ... KRI
Drugi mož: In na koncu
v poslednjem vdihu
trhlega sveta
vstaja v meni
neumrljivo kljubovanje
VRHOVI: O človeški videz
majhen si v opičjem času
in vse manjši postajaš
dokler se ne prerodiš v človeka
Prva žena : Glej
od vrha do vrha
je molk
Prvi mož: Najglobja ostuda
je izgovarjati molk
z zaprtim gobcem
na medlem pragu
resničnih
Prva žena: najglobja ostuda
ugasle sedanjosti
je početje sveta
v podobi nesmiselnih smrti
ki polzijo v čas
kot sluzasta neobstojnost
človeškega rodu
Prvi mož: O usta razprta
dokončno izmučena
spačena v prahu
negibno molčijo
svobodo
svojega drobca človeštva
in soka dreves
in ognja živali
Prva žena : zakaj razkolje te
nema beseda
ki ni začetek ki ni konec
ki ni bivališče ki ni čas
1294
ki ni resnica ki ni mir
ki ni prostost ki ni navezanost
Prvi mož: Katera usta so čez nebo razprta
O izmučeni trenutek
Prva žena: Postaneš deroča riba
v brezzračnem prostoru
nobenega časa
nobenega rodu
Od človeka do človeka
je molk
VRHOVI: Kateri grom Kateri blisk
oplodi zemljo
v brezdušnem spanju
Prva žena: O tema
ki me dolbeš
v krvavo korito
kjer si izpereš smrtni krik
O tema
ki boš prividno zavetje
svetlobe
Umiješ si votlo telo
Senca ti razkolje ognjeno čelo
2eja ti izsuši dušo
In neslutno pride
odrešenje v novih krinkah
kakor sodba
ki kroži v žilah sveta
in tvoje telo prebode
videz miru
zakaj kri splakne s tebe
čista voda
O VODA
živiva
brez oblike
tekoči kamen in toplota ognja
Živiva
1295
brez trdnega časa
dom ki se seliš in sonce ki večno prihajaš
tostran prihodnosti
Prvi mož: in vase pronicajo
železni kremplji	.
in črn znoj potim
da bi te ustvaril
po svoji krvi
zakaj žetev ostane
ki prežre trenutek
v tvojih prsih
O zemlja
Prva žena: Človeško deblo
ima najine roke
Plodovi vstajajo iz korenin
Prvi mož: Cas izmeri utrip krvi
Cas je izžgal večno znamenje
Cas prihaja molče
Tvoja vrata
so žitne obale
Tvoja streha jezdi
polno temo
Prva žena: Tvoje besede so ognjene piščali
v zavetju časa
kjer si človek iztrga
svojo podobo
Tvoj dom je večen
Prvi mož: V trenutku potešenja
te razgrebe svetloba
na osušenih konicah
teme
in razliješ se v belih tokovih
večne luči
VRHOVI: Mrtvo
kot čeri človeške duše
Mrtvo
kot kri ob selitvi sonca
1296
Mrtvo
kot stopinje mrtvih in na videz živih
otrok smrtnosti
Mrtvo
kakor skorja zemlje in globine sveta
Mrtvo
brezno človeškega videza
daljno v svojem koncu
1297
Razviteženje
Marko Švabič
Kaj naj bi storil vitez ob poslušanju Bachove fuge v D-molu?
(To je dolga zgodba)
(To je kratka zgodba, ki utegne dolgočasiti)
(Ta zgodba ni resnična!)
Vitez je storil tole: nizkotno je vrgel raz sebe oklep, malomarno je
odvrgel tudi ščit in šlem, z vsem tem pa svoje poslanstvo viteštva: pokazal,
se je takšnega ubogega mesnatega moža. A mož ni vitez.
Ljudje bi vprašali: Koga ali kaj je ta vitez pravzaprav branil, kakšno
in čigavo korist je ščit, se je mar bojeval za blaginjo časa ...?
Ne, vitez je bil varuh svojega viteštva, zlatega oklepa svoje čiste vesti,
ki je bila omotana v tesen ovoj vseh človeških vrlin in kreposti.
In takšno razmajano ulje, kot je vitez naše zgodbe, je pač tisti tipični
povprečni človek, kakršnih mrgoli povsod, ki jih srečujemo sleherni hip
ob vsakem koraku, denimo, ko gremo v mlekarno po mleko, na javnem
prevoznem sredstvu in podobno.
Pa stopimo po gazi napak z našim zgrešenim vitezom !
Zavrženi vitez je na krompirišču med zelenim ščavjem našel nekako
o mraku mrtvega dojenčka. Na moč se je prestrašil, prav kot hudodelec se
je na hitrico ozrl okrog sebe, pogledal je celo v krošnjo bližnjega drevesa
ali morda prav tam ne tiči kdo, ki bi ga utegnil zalotiti pri hudodelstvu. Ko
se je prepričal, da ga nihče ne opazuje, je vlažno, mrzlo trupelce stisnil pod
srajco in jo naglo odkuril s krompirišča.
Cesa se je naš vitez tako bal? Je imel mar slabo vest? Zakaj ni stopil
naravnost pred pristojni organ in brez odlašanja priglasil svojo najdbo? —
Odgovorov na ta vprašanja ne poznam, zato si oglejmo vitezovo nadaljnje
početje, analizirajmo sleherni njegov gib, potem pa skušajmo najti kak
odgovor !
Ko je tako čutil na prsih vlažno kožo dojenčkovega trupelca, je tekel
in tekel, a povsod so bili kaki ljudje, ki so s hladno, da, že kar računsko
preudarnostjo opazovali njegovo početje, in vsi pogledi so bili tako obto-
1298
žujoči, neusmiljeni. .. Malopridni vitez je menil, da pač že vsi ljudje vedo
za njegovo hudodelstvo.
Led dojenčkove kože ga je mrazil in peklil hkrati, bilo je neznosno,
obupno, bilo je ogabno. Tekel je in tekel, sam ni vedel kam, pa kljub temu
ni hotel odnehati. Zavedal se je, da zdaj ni več moč odstopiti od tega po-
četja, vedel je, da je zdaj edinole en krivec; mati, ki je dojenčka zadušila
in ga odvrgla v ščavje na krompirišču (vsaj vitez je hudodelstvo nad no-
vorojenčkom pripisoval materi), je bila razbremenjena svojega hudodel-
stva.
Isti hip, ko je vitez našel trupelce, je pomislil: »Kaj pa če me bodo
vprašali, kaj sem sploh iskal tukaj? ne bodo dejali, da sem hotel krasti?...
In če jim porečem, da sem šel po naključju mimo, pa sem ugledal med zele-
njem nekaj belkastega — truplo bo, da sem si dejal? Mi bodo verjeli? Ne,
to je tako neumno! Ne! Vprašali bi me naprej, kako da sem šel »po naključ-
ju« mimo, kaj da ima naklučnost skupnega z njivo krompirja in mrtvim
dojenčkom... in bi me ujeli. Moral bi priznati, da mimo nisem šel po na-
ključju, in če nisem šel po naključju, sem pač z nekim namenom, jasno
kakšnim: da bi odvrgel truplo in potem odšel na policijo povedat, da leži
tam in tam mrtev dojenček ... Ampak jaz nisem, razumete, vi tamle, ki
me tako gledate, razumete, jaz nisem detomorivec, razumete, povsem ne-
dolžen sem, nedolžen sem, kaj me gledate ... ! Mrliček, ki ga stiskam k sebi
pod srajco, ni bil moje dete, še nikoli prej ga nisem videl, še zdaj ga ne
poznam, tudi ogledal si ga nisem ... ! Ljudje, nisem jaz, to je verjetno sto-
rila mati, kar poiščite jo in povprašajte, sama vam pove ... ne, nikar me ne
glejte, ne saj vendar, saj sem vitez, zlat oklep imam ...«
A ne; zlatega oklepa ni imel, odvrgel ga je bil že dan poprej, ko je
poslušal Bachovo fugo v D-molu. Kaj se je tedaj pravzaprav zgodilo s tem
človekom :
Takole je bilo:
Ta človek je bil velik vitez, vedno je tičal v zlatem oklepu, okrašenem
s številnimi emblemi, ki so ponazarjali osnovne človeške kreposti. Ta oklep
je pač vsakomu daroven od rojstva in od tega vsakogar je potem odvisno,
koliko časa ga bo nosil in varoval s tem sebe kot svoje kreposti. Potem
oklep nekega dne poči po katerem od šivov in tedaj je spet odvisno od
človeka •— viteza: ali bo oklep odvrgel, ali pa bo skušal obdržati na sebi
vsaj počeno kovinsko oblačilo.
In oklep našega viteza je pričel razpadati ravno ob tem nepomemb-
nem poslušanju že omenjene skladbe. Tako se je pač zgodilo, tu ni kaj. Vi-
dite, in ko bi ta vitez ne bil nizkoten, pokvarjen in malopriden, bi bil oklep
kljub vsemu obdržal na sebi. A ne: njemu se je zahotelo svobode, zaželel
si je čistega zraka, prostih prsi, lahkih korakov . . . Oklep je vrgel na smeti-
šče, se dvakrat, trikrat po mačje pretegnil in si nadel laneno suknjo.
Logično, sledi, ko bi bil vitez tisti hip, ko je našel mrtvačka, nosil
svoj oklep, ki je bil nepredušen in trden, bi še pomisliti ne bil mogel, da se
takšna mrtva stvar utegne skriti. Oklep je nepredušen in trden, oklep ni
platnena srajca, v njem je prostora komaj za viteza. Ker pa je bil vitez
1299
že v navadni človeški, platneni obleki, ga je nehote zmedlo, in vtaknil je
otročička v nedrje.
Bravci si verjetno še vedno niso na čistem, zakaj naj bi bil vitez kljub
vsemu nizkoten. Poglejmo!
Tekel je in tekel, skakal je čez plotove, tu je neka ženska okopavala
vrtiček, tam je starček potiskal zvrhano cizo zarjavelega železja, na dvori-
šču so frkolini zbijali kozla, gospodinja je gledala skozi okno in vpila k
večerji, spet ravno tamle stoji tovornjak, ki razklada steklenice piva; in brž
ko je vitez pritekel mimo teh ljudi, so nemudoma opustili svoja opravila
in se popolnoma prepustili opazovanju nenavadnega početja človeka, ki
teče, kot bi mu gorelo pod nogami, in nekaj skriva v nedrih. In vsi pogledi,
pogled ženske, ki je okopavala vrtiček, pogledi frkolinov, ki so zbijali ko-
zla ..., vsi so bili tako žgoči, rentgenski, vsi ljudje so bili sodniki, porot-
niki, ki brez trohice usmiljenja zviška gledajo na to uljé, ki naj bi bilo vi-
tez. Vsi so, tako se je vitezu dozdevalo, natanko vedeli, kakšen tovor to-
vori, a noben pogled ni govoril, da ve tudi, od kod mu ta tovor. To je hudo,
to je neznansko, to je mučno !
Ha, tamle stoji smetnjak, tam odvržem zoprno stvar, nihče me ne bo
videl, nihče ne bo vedel... Teci, brat, teci, mudi se, hudo je, hitro! O, že
spet nekdo; kam, kam, kam! Kaj zdaj, kaj zdaj...!
Kot ponorel je zdivjal vzdolž ulice, obrobljene s topoli, a na vsakem
drevesu so čepeli ljudje, ki so vpili: »Primite morivca, primite ga!«
Vitez, ki zdaj sploh ni bil več vitez, je pridrvel na križišče dveh ulic
na srečo ni bilo nikjer stražnika, a za seboj je čutil zasledovavce, videl je
nešteto ljudi, ki so kot val razbesnelega oceana hrumeli za njim z ugona-
bljajočo energijo. Kaj, ko bi se skril, je pomislil, a takoj se je znova pognal
v dir in stekel naprej.
Tisti dan, ko je odvrgel oklep, je bilo tako nenavadno. Prišel je bil
namreč k dekletu, katerega se še zdaleč ne bi bil smel dotakniti. A ker je
bilo kazno, da dekle ni povsem ravnodušno do njega, si je zaželel slišati
tisto vzvišeno glasbo. Dekle je seveda takoj poskočila in izbrala med gra-
mofonskimi ploščami ravno Bachovo fugo v D-molu. Je res, je tedaj po-
mislil vitez (tisti hip je bil njegov oklep z vsemi emblemi vred še popolno-
ma nedotaknjen in zlat), da Bachova glasba učinkuje na ljudi tako povzdi-
gujoče, da vzbudi v nas nekakšno hrepenenje, slo po nečem velikem?
Potem je poslušal, in gledal je, kako mu je dekle zlezlo v naročje ter
ga poljubilo na ustnice .Oklep je popustil in vitez ga je nizkotno odvrgel
ter odnesel dekle v posteljo. Ko je odhajal, še pomislil ni več na oklep,
odšel je kar v človeški uniformi iz mehke tkanine. Kako svobodnega se je
tedaj počutil bivši vitez človeških kreposti! Saj to je neskončno prijetno,
je pomislil, in brezskrbno je blodil med polji in nasadi na obrobju mesta.
Tako je blodil in taval, ves lahak je bil, kot ptica lastovica, bi bil sam
dejal, ko bi ga bili tisti hip vprašali, kar pride do njive s krompirjem.
Brezskrbno je zakoračil med božajoče zelenje, mahoma pa je na prstenih
tleh pred svojimi nogami ugledal trupelce. Kaj se dogaja nadalje, je znano.
1300
In malopridni vitez teče, ko prispe do periferije na drugi strani me-
sta, se prestraši: noče stran od hiš, kajti med zelnatimi glavami bi utegnilo
biti spet kako truplo, dveh trupel pa ne more nositi : zbeži nazaj !
Ob glavni ulici je špalir. To je zarota zoper mene, si pravi. Hoče steči
nazaj, a ko se ozre, vidi, da se ljudje, ki so zadaj sestavljali špalir, zgri-
njajo v polkrožno gručo, ki bo zdaj zdaj pohitela za njim. Torej naprej!
Boji se, da bi ne zašel v slepo ulico, tedaj bi bil namreč zagotovo pogub-
ljen. Vse več zviška strmečih ljudi, jeznih pogledov, srditih gibov, ki ka-
žejo očitno željo, da ga še ta hip linčajo. Ubogi vitez! Uboga zavržena kre-
atura! O ti uljé ti tako!
Tam, kjer se glavna ulica cepi v dvoje manjših krakov, stoji lesena
tribuna. Vitez že od daleč vidi, da je na njej postavljena pokromana giljo-
tina, in ker je nekaj žarometov uperjenih ravno na oder, se pokromano,
nerjavno železo blišči v mavričnih barvah. Gori na lesenem odru sta poleg
usmrčevalne naprave še dva človeka: uradni sodnik (izvoljen od ljudstva)
in uradni rabelj (tudi od ljudstva).
Spalir ukaže teči naravnost na morišče. Ni izhoda, Da, vsi so že vedeli,
vsi, zato so se postavili tako, da ni moč zbežati. Kaj če bi odvrgel trupelce?
Ne, ni več časa za to. Kaj bi? Kaj naj?
Vitez zasoplo priteče na oder. Tam se zgrudi na kolena in moleduje:
»Nisem kriv, nisem kriv ! Ne obglavite me, nedolžen sem !•«
A sodnik in rabelj sta kot malika.
In ravno tu pride tisto: Vsakomur se bo zdelo čudno, kako da ni nikjer
ne toživca ne branivca, povsod le porotniki, sodniki in rablji. Vidite, tako
je bilo. Malopridnega viteza ni nihče ničesar obdolžil, kaj šele obtožil...
Zato ga pač tudi braniti nihče ni mogel. Sam se je obtožil, sam je prisilil
množico, da je postavila oder z giljotino in izvolila sodnika ter rablja, nihče
pa ga še vprašati ni mislil, kaj je hudega storil, zakaj vsi so vedeli, da se
bo trenutek pred smrtjo sam izpovedal in s tem tudi obtožil. In res: Vitez
je potegnil izza srajce majceno truplo, zdaj že popolnoma modro od nje-
govega potu, si ga vzdignil visoko nad glavo in zavpil: »Tu je, ljudje, zdaj
sodite !-«
Tako je prišla obtožba iz njegovih ust. A ker se mu je za hipec za-
zdelo, da se bo porotnikom morda hudodelstvo, kot je tovorjenje mrlička,
zdelo premajhno, je hitro priznal še ono z oklepom, ki ga je tako nizkotno
zavrgel. Da, prav je imel: Tedaj je ljudstvo staknilo glave in se jelo posve-
tovati. In kot je bilo pač pričakovati, v ljudeh je žal še vedno dokaj živali,
se je iz množice nenadoma utrgal bučni vzklik: »Na smrt!«
»Na smrt ! Na smrt ! Na smrt ! Na — smrt — na — smrt — na smrt —
na smrt!« je skandiralo razkačeno ljudstvo.
Sodnik je sédel za mizo, ki je stala tik ob giljotini, si nadel belo sko-
drano lasuljo in naočnike z zlatimi okvirji, in potem pričel listati po debeli
knjigi. Vse je bilo videti na moč pametno in resno. Ljudstvo je utihnilo, še
miško bi bili slišali tekljati ta hip.
1301
Potem se sodnik nenadoma zravna in naznani z ženskastim glaskom:
»Obsojen na smrt z obglavljenjem!« Ljudstvo pa: »Hura, hura, huraaaa!«
Zgrešeni in malopridni in zavrženi vitez kar sam in brez odpora stopi
k usmrčevalni napravi, dà glavo na tnalo in počaka, da rabelj potegne za
vzvod.
Glava poskoči v košaro, ljudje vpijejo hura, rabelj pa hladnokrvno
stopi k trupelcu, ki medtem že ves čas leži na lesenem podu, ga pobere in
kar tako od daleč v loku zažene v košaro h glavi. Potem si otare roke ob
delovno haljo in sname kapuco. S sodnikom se odpravita po stopnicah na-
vzdol med ljudstvo, ki še z večjim navdušenjem vpije hura; ljudje ju vzdig-
nejo na roke in nosijo po mestu.
Tedaj je že pozna noč.
1302
FRANCI KONCILIJA: PESMI
Cogito, ergo sum
Cogito, ergo sum?
Ce sem
in nisem
tisto, kar misliš
Lahko sem
smrdljiv ogorek,
ribja kost
v gobcu resnice,
lepljiv konjak
prerezane steklenice,
ščetinasta preproga
na lapornih tleh
Lahko sem
lahko sem
če sem
in morem
ne biti!
Cogito, ergo sum?
V katakombah
Globoko v katakombah
trepetajo gola telesa.
Med verigami se svetijo
bele kosti, ki mečejo sence
na telesa v temi...
1303
Iz smrdečih kletk,
so spustili leve
z opletajočimi, slinastimi jeziki.
Hlastajo po mrzlih telesih,
jih trgajo in strastno
požirajo krvave kose ...
Smrdi po drobovju
in krvavi levji gobci
ližejo glave,
iz katerih se cedi kri...
Sit sem teme in krvavih gobcev!
Dajte mi studenčnico,
da izperem mlako krvi
sredi mrtvih teles...
Rakev kože
Umiram med'stenami
človeških kož!
Sopem (skozi lojnice)
ogaben smrad po
potu tuje volje,
ki me zastruplja
v omami tolažbe!
Umiram !
Davi me želja ljubezni,
pomešana z vonjem akacije.
Para me nož žalosti,
oblit s krvjo mrtvakov
Zre me črv spomina,
v mastni kožnati krsti.
1304
RAINER MARIA RILKE: DEVINSKE ELEGIJE
Prva elegija
Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? in celo, da me eden od njih
kar na lepem objame: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota
je le začetek strahote, ki ga še ravno prenesemo,
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,
da nas uniči. Vsak angel je strašen.
Zato se pač potajim in pogoltnem vabljenje
temnega joka. Ah, kdo nam sploh more biti
poraben? Angeli ne, ne ljudje,
in bistre živali že opažajo,
da nismo zelo zanesljivo doma
v pojasnjenem svetu. Morda nam ostane
kakšno drevo na pobočju, da bi ga vsak dan
videvali; ostane nam včerajšnja cesta
in neka razvajena zvesta navada,
ki ji ugaja pri nas in je torej ostala in ni odšla.
O, in noč, noč, ko veter, ves poln vesolja,
nam grebe obraz —, le komu ne bi ostala, vabljena,
v razočaranjih blaga, ki se tegobna skloni
nad vsako srce. Je zaljubljencem lažja?
Ah, le drug z drugim prekrivajo svojo usodo.
Kaj še ne veš? Vrzi praznino iz rok
k prostorom, katere dihamo; morda bodo ptice
v razširjenem zraku letele prisrčneje.
Da, bil si potreben pomladim. Mnoge zvezde
so ti prisojale, da si jih čutil. Vzpel
se je val iz preteklosti, ali pa,
ko si šel mimo odprtega okna,
so se ti gosli predale. Vse to je bilo naročilo.
Pa si ga zmogel? Nisi še zmeraj
razstreseno čakal, da ljubica
vse ti oznani? (Kje jo boš shranil,
1305
ko pa pri tebi velike tuje misli
hodijo sem in tja in ostajajo večkrat čez noč.)
Ce te že mika, pa poj o zaljubljencih; še zdaleč
dovolj nesmrtno ni njihovo slavno čustvo.
O zapuščenih, o tistih, ki jim skoraj zavidaš
in ki ljubijo bolj kot uslišanci. Znova in znova
začenjaj nedosegljivo čaščenje;
glej: junak se ohrani, še pogin mu je bil
le pretveza za bivanje : zadnje njegovo rojstvo.
A zaljubljence vzame trudna narava
spet vase, ko da ji manjka moči
za ponovitev. Si se zadosti spominjal
Gáspare Stampe, da bo dekle,
ki jo je ljubi zapustil, ob močnejšem primeru
davne ljubimke čutilo: da bi bila kakor ona?
Kaj ni že čas, da nam te stare muke
sad obrodijo? Kaj ni že čas, da se ljubeče
ljubljenemu odrečemo in ga v drgetu premagamo :
kot puščica tetivo, da bi zgoščena v odskoku
več bila, kakor je. Ker nikjer ni obstanka.
Glasovi, glasovi. Poslušaj, srce, kot so sicer
le svetniki poslušali: da jih je silni klic
vzdignil od tal; oni pa, nemogoči,
so klečali naprej, ne meneč se za to :
t ako so bili čuječi. Ne da bi moral zdaj ti
vzdrževati glas božji ,še zdaleč ne. Poslušaj pa sape,
to nenehno sporočanje, ki ga poraja tihota.
K tebi šumi zdaj od tistih mladih mrličev.
Kjerkoli si vstopil, v cerkvah Neaplja
in Rima, mar te ni nagovarjala njihova usoda?
Ali pa se plemenito ti je ponudil napis,
kot še nedavno plošča v Santa Maria Formosa.
Kaj bi radi od mene? odstranim naj tiho
videz krivice, ki kdaj pa kdaj rahlo ovira
čisto premikanje njihovih svetlih duhov.
Seveda je čudno, da ne živiš več na zemlji,
da opuščaš komaj privzete navade,
da rožam in drugim obetajočim stvarem
ne prisojaš pomena človeške prihodnosti;
da nisi več, kar si bil v neskončno
plahih rokah, in da še svoje ime
odvržeš kot strto igračo.
Čudno, da želje naprej ne želiš. Čudno,
da vse, kar si gledal v odnosih, prosto
plava v prostoru. In mrlištvo je mučen
1306
uk zamujenega, da bi počasi začutil
nekaj od večnosti. — Vendar živeči
grešijo, ker preveč razlikujejo.
Angeli, pravijo, često ne vejo, ali med
živimi ali med mrtvimi hodijo. Večni tok
gre skoz obe kraljestvi in nosi s seboj
vse starosti in jih v obeh preglasi.
Mi navsezadnje njim, zgodaj umrlim, več nismo potrebni,
narahlo odvadiš se zemlje, kot mati te nežno
od prsi odstavi. A mi, potrebni
velikih skrivnosti, ki nam pogosto iz žalosti
blažen napredek brste —; bi m o gli biti brez njih?
Je zaman pripovedka, da je presunila glasba
ob žalovanju za Linosom prvikrat suho otrplost;
šele prestrašeni prostor, ki ga je skoraj božanski
mladenič za zmeraj zapustil, je sprožil praznino
v nihaj, ki nas zanaša, tolaži, pomaga.
Četrta elegija
Drevje življenja, o kdaj zimsko?
Nismo soglasni. Nismo zgovorjeni
kakor selivke. Pozni, zaostali
nenadoma se vsilimo vetrovom
in se spustimo na brezbrižni ribnik.
Cvet in odcvet sta nam v zavesti hkrati.
Nekje pa so še levi, ki ne vejo,
dokler žive v sijaju, za nemoč.
A mi, glej, Eno hočemo, a že
ga ruši drugo. Najbolj blizu
nam je sovraštvo. Si zaljubljenci,
navkljub obetom doma in daljave,
ne prizadevajo nenehnih ran?
Za bežno risbo je pripravljeno
ozadje iz nasprotja, trudoma,
da bi jo videli; ker brž doženemo,
kako je z nami. Ne poznamo
konture čutenja: le, kar jo zunaj robi.
Kdo ni sedel plah pred srca zastorom?
Odprl se je: scena za slovo.
Lahko umljivo. Znani vrt, zanihan:
šele potem priplaval je plesalec.
Ni o n. Dovolj! Ce še tako lahak:
je preoblečen in meščan postane
in skozi kuhinjo gre v stanovanje.
1307
Ne maram teh pol praznih mask, imam
že raje lutko. Polna je. Prenesel
bom njen naphani trup, in žico in obraz
iz videza. Tu. Tik pred njo stojim.
Čeprav ugasnejo luči, čeprav
mi poreko: Nič več —, četudi z odra
praznina plane s sivkastim prepihom,
čeprav nobeden mojih prednikov,
nobena ženska ne ostane z mano,
še deček s škilavim očesom ne:
vendàr ostanem. Zmeraj lahko gledaš.
Kaj nimam prav? Ti, ki ti je zadišal
bridek okus iz mojega življenja,
ti, oče, ki si spet in spet okušal
prve, motne navdihe moje nuje,
ki si z okusom po prihodnosti
preskušal moj pogled, še ves zastrt, —
ti, oče, ki te je, odkar si mrtev,
pogosto strah še v mojem upanju,
ki se odrekaš ravnodušju mrtvih,
odrekaš za to malo moje usode,
kaj nimam prav? In vi, kaj nimam prav,
vi, ki ste me ljubili, ker začenjal
sem jaz ljubiti vas, a le začenjal,
ker prostor, ki sem ljubil ga v obličjih,
se stekal je v vesolje, tam pa vas
ni več bilo ...: če si želim ostati
pred odrom, kjer so lutke, in tako
zagledati se vanj, da kot igralec,
ki bo odtehtal moje gledanje,
mora stopiti angel med nagačke.
Angel in lutka: to je slednjič igra.
Tedaj se združi, kar nenehno s svojo
prisotnostjo razdvajamo. Tedaj
šele iz letnih časov zrase krog
življenja. Angel zaigra tedaj
čez nas na ono stran. Glej, umirajoči,
ali ne slutijo, da vse, kar tu
počnemo, je samo pretveza? Nič
ni podobno sebi. O otroške ure,
ko za figurami je stalo več
kot le preteklost, daleč še prihodnost.
Seve, smo rasli in se tudi gnali,
da bi odrasli, pol na ljubo njim,
ki niso imeli druga kot odraslost.
In smo bili, ko smo hodili sami,
1308
2 vsem trajnim zadovoljni in smo stali
v prostoru vmes med svetom in igračo,
na mestu, ki je že od prazačetka
ustvarjeno za pradogajanje.
Otroka, kot stoji, kdo ga pokaže?
Kdo ga postavi v zvezde in mu da
mero oddaljenosti? Kdo napravi
iz sive skorje otroško smrt, ali
pusti jo v oblih ustih kot ogrizek
lepega jabolka? ... Morivce
je moč spoznati. Ampak to: nositi
še p r ed življenjem v sebi celo smrt,
nositi rahlo in brez zlobe,
je nepopisno.
Peta elegija
Posvečena gospe Herthi König
Kdo pa so , reci mi, oni glumači, ti še malo
minljivejši kakor smo mi, ki jih od rana nasilno
ožema komu, komu na ljubo
nikoli potišana volja? Temveč jih zvija,
ožema, opleta, poganja,
meče jih in jih lovi; kakor iz oljnega,
glajšega zraka se spuščajo
na razcejrani, od njihovih večnih
doskokov tanjši preprogi, tej izgubljeni
preprogi v vesolju.
Prilepljeni kakor obliž, kot da predmestno
nebo bi zemljo tam zabolelo.
In komaj tam,
pokonci tu, na ogled postavljeni: prihoda
velika začetnica .. .,že jih, najmočnejše
može, spet kotali, za šalo, zmeraj se
vračajoči prijem, kot Avgust Močni pri mizi
cinasti krožnik.
Ah in okrog te
sredine, roža pogledov:
cveti in odcveta. Okoli
tolkača, pestiča, s svojim
cvetočim prahom zadetega, spet oplojenega
za navidezni sad neugodja, ki se ga
1309
sploh ne zaveda, — sijoča z najtanjšim
površjem navidezno nasmehljanega neugodja.
Tu: veli, nagubani vzdigovalec,
starec, ki bije samo še na boben,
skrčen v svoji veliki koži, ko da bi prej
dva moža vsebovala in bi zdaj eden
ležal že pokopan, drugi pa bi še živel,
gluh in včasih malo
zmeden, v ovdoveli koži.
Mladenič pa, moški, kot da je sin
nune in tilnika: čvrsto in strumno napolnjen
z mišicami, s preproščino.
O vi,
ki vas je bolečina, še majhna,
dobila nekoč kot igračo, v enem od svojih
dolgih ozdravljenj ...
Ti, ki s padcem,
kot ga le sadje pozna, nezrel,
stokrat na dan odpadeš z drevesa skupno
zgrajenega gibanja (ki doživi, hitreje kot voda,
v nekaj minutah vigred, poletje, jesen) —
odpadeš in treščiš na grob:
včasih, v kratkem odmoru, ti ljubeznivo obličje
hoče zrasti tja čez k tvoji redkokdaj
nežni materi; na tvojem telesu
ki ga plosko porabi, zgubi se ta
plaho komaj začeti obraz ... In spet
zaploska človek k poskoku, in preden
v bližini zmeraj razburjenega srca
sploh bolečino razločiš, jo prehiti, svoj izvir,
skelenje podplatov z nekaj na hitro
v oči prignanimi pravimi solzami.
In vendar, na slepo,
smehljaj...
Angel! o vzemi, utrgaj to drobnocvetno zelišče.
Vazo ustvari, ohrani ga ! Daj ga med tista, nam š e ne
odprta veselja: počasti ga v ljubki žari
s cvetno zanosnim napisom: »Subrisio Saltat.«
In ti, ljubka,
ti, od najmikavnejših radosti
nemo preskočena. Mogoče so
1310
sreče tvoje resice zate —,
ali pa se nad mladimi
čvrstimi prsmi zelena kovinska svila
čuti neskončno razvajeno in ne pogreša ničesar.
Ti
na vse nihajoče tehtnice ravnotežja zmeraj drugače
položeni tržni sad ravnodušnosti,
pod rameni razgaljen.
O kje, kje je kraj — nosim ga v srcu —,
kjer zdaleč še niso zmogli drug drugemu
se izneverjali kot pojajoče se, ne prav
družljive živali; —
kjer uteži so še težke;
kjer še z zaman
zavrtinčenih palic padajo
krožniki...
In nenadoma v tem utrudljivem Nikjer, nenadoma
neizrekljivo mesto, kjer se čisto Premalo
nedoumljivo sprevrže —, preskoči
v tisti prazni Preveč.
Kjer mnogomestni račun
se brez ostanka izide.
Trgi, o trg v Parizu, prizorišče neskončno,
koder modistka. Madame L am o r t,
zanka in vije nemirna zemeljska pota,
brezkončne trakove, in izumlja iz njih
nove pentlje, naborke, cvetice, kokarde, umetne sadove
vse neresnično obarvane, — za cenene
zimske klobuke usode.
Angel!: če bi na kraju, ki zanj ne vemo, tamkaj,
na neizrekljivi preprogi, če bi zaljubljenci,
ki tukaj nikdàr ne postanejo mojstri, tam pokazali
drzne visoke figure srčnih zanosov,
svoje stolpe slasti, svoji
oddavna, brez tal, le druga na drugo
prislonjeni lestvi, drhte, — in če bizmo gli,
tam, pred gledalci, neštetimi nemimi mrtveci:
Ali bi vrgli oni tedaj svoje zadnje, zmeraj prihranjene,
zmeraj skrite, neznane nam, večno
veljavne novčiče sreče pred slednjič
resnično smehljajoči se par na potešeni
preprogi?
1311
Deseta elegija
Da bi nekoč, ob koncu togotne spoznave,
hvalo in slavo zapel pritrjujočim angelom.
Da izmed jasno ubranih kladiv srca
ne bi nobeno odreklo ob mehkih,'dvomečih
ali natrganih strunah. Da bi me moj
s solzami obliti obraz obleščal; da bi
nevidni jok zacvetel. O kako vas bom ljubil tedaj,
užaloščene noči. Zakaj vas nisem, nepotešljive sestre,
bolj na kolenih sprejemal in se vašim spuščenim lasem
bolj sproščeno predajal? Mi, razsipneži bolečin.
Kako jih iščemo spredaj, v žalostnem trajanju,
če se morda ne končajo. Ko pa so vendar
naš zimzelen, naše temno zelenje,
ed en od časov skrivnega leta —, ne le čas —,
tudi kraj, naselbina, tabor, tla, bivališče.
Joj, kako tuje so, kajpak, ulice v Mestu trpljenja,
kjer v lažni, s hrupom prekriti
tišini iz kalupa praznine bahavo
odteka pozlačeni ropot, napihnjeni spomenik.
O, kako bi jim angel steptal to Tržišče tolažbe,
ki ga cerkev meji, kupljena narejena:
snažna, zaprta in razočarana kakor pošta v nedeljo.
Zunaj pa kar naprej sejem viha robove.
Vrtiljaki svobode! Potapljači in glumači gorečnosti!
In nališpane sreče slikovito strelišče,
kjer vse cepeta okrog cilja in se leseno obnaša,
če kak spretnejši zadene. Od pritrditve tava
naprej do naključja; ker stojnice z radovednostjo
vabijo, trobijo in kriče. Odrasli pa si lahko
še posebej ogledajo razmnoževanje denarja, anatomsko
ne samo za zabavo: spolni organ denarja,
vse, celoto, potek —, to je poučno
in koristno za plodnost...
... Tam zunaj pa, prècej
za zadnjimi plankami, za lepaki »Nesmrtnika«,
tistega grenkega piva, ki se zdi pivcem sladko,
če žvečijo zraven zmeraj nove zabave ...
precej za hrbtom plotu, prècej za njim, je resničnost.
Tam se igrajo otroci, objemajo se zaljubljenci, — resno
na samem, v posmukani travi, in psi sledijo naravi.
Mladeniča vleče naprej; ljubi morda Zalostinko,
mlado in lepo... Sledi ji na travnik. Ona mu pravi :
— Daleč. Tam zunaj stanujemo ... Kje? In mladenič
1312
sledi. Gane ga njena drža. Rame in vrat —, mogoče
je plemenite rodbine. Pa jo pousti, se obrne,
ozre in pomaha ... Kaj hi? Ko pa je Zalostinka.
Le mladi mrliči, na začetku
brezčasne brezbrižnosti, ko se svetu odvajajo,
ji voljni slede. Deklica čaka
in se z njimi sprijatelji. Tiho jim kaže
svoje obleke. Bisere bolečine in rah,le
tančice potrpežljivosti. — Z mladeniči hodi
molče.
A tam, kjer živijo, v dolini, ena izmed starejših
poskrbi za mladeniča, ko sprašuje: — Nekoč smo
bile, mu pravi, velik rod, me, Zalostinke. Očetje
so rudo kopali tam po gorovju; včasih se najde
še pri ljudeh kos brušene prabolečine
ali iz starih vulkanov žlindra kamene togote.
Da, to izvira od tam. Nekoč sma bili bogati. —
In narahlo ga pelje skoz širno pokrajino Zalostink,
stebrišča templjev mu kaže in razvaline
tistih gradov, od koder so njihovi knezi nekoč
modro vodili deželo. Potem mu pokaže visoka
solzna drevesa in polja cvetoče otožnosti,
(živim so znana samo kot rahlo zelenje);
pokaže živali žalosti, ki se pasejo, — m včasih
se ptica splaši in potegne, plosko skoz njun pogled,
daleč tja pisno podobo svojih osamljenih krikov. —
Zvečer ga popelje h grobovom starih
iz rodu Zalostink, k sibilam, k svarivcem.
Ce bliža se noč, gresta tiše in kmalu
se kvišku pri mesečini nad Vsem
čџječi nagrobnik. Sestrska tisti ob Nilu,
vzvišena sfinga —; moleljive izbe
obraz.
In strmita ob kronani glavi, ki je za zmeraj
molče položila
obličje ljudi na tehtnico zvezd.
Njegov pogled, od zgodnje smrti omoten,
je ne dojame. Njene oči pa, strmeč
izza roba pšenta, prestrašijo sovo. In ta,
ko počasi drsi ob licu navzdol,
ob tej najbolj zreli oblini,
zariše narahlo v novi
mrliški sluh, čez na dvoje
odprti list, nepopisni obris.
1313
Tam više pa zvezde. Nove. Zvezde Dežele trpljenja.
Zalostinka jih imenuje : — Tu,
glej Jezdec in P alica ,in tisto, bolj polno
ozvezdje -.Venec sadov. Potem naprej, do tečaja
Zibelk a; Pot;Goreča knjig a; Punčka; Okno.
A na južnem nebu, čist kot v notranjosti
blagoslovljene roke, jasno sijoči »M«,
ki pomeni matere ...
A mrlič mora proč in Zalostinka odpelje
molče ga v globoko dolino,
kjer v mesecu se blešči:
vrelec veselja. Spoštljivo
izreče ime in pravi: — Plovna reka
je med ljudmi.
Stojita ob vznožju gorovja.
In tu ga jokaje objame.
Samoten stopa navzgor, v gorovje prabolečine.
In še njegov korak ne zveni iz brezglasne usode.
A če bi večni mrliči v nas prebudili primero,
glej, hi morda pokazali mačice prazne
leske, viseče, ali bi
v mislih imeli dež, ki pada na temno zemljo spomladi. —
In mi, ki verjamemo v srečo,
ki ras t e , bi občutili ginjenost,
ki nas skoraj osupne,
kadar srečna stvar pada.
Prevedel Kajetan Kovič
OPOMBE: »Subrisio Saltat.« v Peti elegiji je treba brati: Subrisio
Saltatorum (igralski, komedijantski nasmeh).
Pšent v Deseti elegiji je dvojna krona združenega staroegipčanskega
kraljestva.
Prevodi so iz zbirke, ki izide prihodnje leto pri založbi Mladinska
knjiga.
1314
Družbena stratifikacija v Jugoslaviji
stane Saksida
V	49. številk; »Problemov« je bil objavljen avtorjev članek »Modeli
družbene stratifikacije«. Članek je bil pravzaprav prvi del tu objavlje-
nega teksta. Zal zaradi pomanjkanja časa ni bilo mogoče objaviti obeh
delov članka v sledečih si nadaljevanjih.
V	prvem članku smofza osnovo analize stratifikacije predlagali uved-
bo modela, ki temelji na štirih temeljnih dimenzijah: na distribuciji moči,
dohodka, na porabi in socialnem statusu.^
CModel razslojenosti družbe po štirih temeljnih dimenzijah je samo
okvir analize stratificiranosti sodobne družbeJUporabljamo ga pri grobi
analizi, brez specifikacij situacije. V konkretnih analizah, ki upoštevajo
popolnoma določene situacije, pa je potrebno poleg štirih temeljnih vpeljati
še nove dimenzije stratifikacije. Analiza katerekoli kapitalistične družbe
zahteva, da dodamo dimenzijo lastnine proizvajalnih sredstev. V zelo hitro
razvijajočih se družbah je treba za nekatere analize dodati dimenzijo sta-
rosti. Zaradi hitrega razvoja se v teh družbah starejše generacije včasih
identific rajo z družbenimi odnosi in procesi, ki glede na dinamiko raz-
voja ovirajo razmah novih odnosov4n njihovih nosilcev. Isto velja za raso
ali za barvo kože v državah, kjer je temeljni družbeni problem rasna
segregacija.
Iz povedanega dovolj jasno sledi metoda zgraditve in uporabe mo-
dela družbene stratifikacije. Konstrukcija modela je odvisna od:
I — ciljev, ki jih hočemo z analizo doseči,
j — sredstev, ki jih izberemo, da bi najbolj ustrezno dosegli zastav-
ljene cilje.
Ce vzamemo, da je naš cilj prestrukturiranje, sprememba konkretne
družbe, bomo iskali pač tista izhodišča, o katerih domnevamo, da nam
bodo omogočila najuspešnejšo akcijo v izbrani smeri. Od tega, ali je druž-
bena akcija kratkoročna ali dolgoročna, omejena na veliko ali manjše pre-
bivalstvo, na velike ali manjše teritorije, torej od tega, kako je časovno
in prostorsko določena, je odvisno, kako natančno bomo definirali druž-
bena strata. Kratkoročne akcije na majhnih področjih zahtevajo podrobne
analize in navadno večje število dimenzij, dolgoročne akcije s svetovno
1315
perspektivo pa analize velikih grupacij in uporabo zgolj temeljnih
dimenzij.
Vsak model je zgrajen zaradi odkrivanja »nečesa«. Ce analiziramo
družbeno stratifikacijo z vidikov družbene akcije, potem so predmet od-
krivanja družbene skupine, povezane s skupnimi interesi, ki usmerjajo
nj hovo dejavnost ali nedejavnost k postavljenim ciljem ali proč od njih.
V analizi družbene stratifikacije torej odkrivamo družbene skupine,
smer njihove aktivnosti, odnos do ciljev akcije, ki si jih je družbena sku-
pina zastavila, notranja gibala teh skupin — njihove interese in končno
tudi njihovo stvarno učinkovitost, se pravi realne rezultate njihove ak-
tivnosti. Taka analiza pa seveda ni mogoča, če nismo natanko določili
izhodišča naše akc je, se pravi, izhodišča tiste skupine, strate, ali več sku-
pin ali strat, »v imenu« katerih izvajamo analizo.
Raziskovalni in akcijski pomen takega modela je predvsem v tem, da:
•— omogoča primerjave različnih družbenih struktur na različnih ni-
vojih analize. Ce hočemo namreč uspešno raziskovati razlike med sfratami
v različnih družbah, družbenih sistemih, moramo nujno uporabljati ista
merila za ugotavljanje razlik. V nasprotnem primeru ugotavljamo razlike
med merili, ne pa razlik med družbami,
—	je fleksibilen glede na izhodišče analize, torej omogoča prostorski
in časovni premik izhodišč; to je zlasti pomembno za izvajanje praktičnih
akcij,
—	omogoča kontrolo naših izhodišč, naše nujne pristranosti v vsaki
družbeni analizi, pristranosti, ki se ji ni mogoče ogniti, jo je pa mogoče
eksplicirati, namesto da bi jo zamolčali. Eksplikacija pristranosti modela
dovoljuje primerjavo ciljev skupin, v imenu katerih analiziramo, s cilji
drugih skupin in daje možnost skupne odločitve za takšno ali drugačno
smer akcije. Nasprotno pa zgolj implicirani cilji neke analize premikajo
težišče konflikta od dejanskih interesov na razpravljanja o videzu, o »pra-
vilnosti«, o »objektivnosti« določenih analiz. Pri tem vsaka stran računa
na objektivno pravilnost svojih analiz, čeprav različnost ugotovitev ne iz-
vira iz različnosti stvarne situacije, temveč navsezadnje iz različnosti in-
teresov razpravljajočih strank. Jasno je, da s tem nočemo zanikati objek-
tivnosti družbenega dogajanja samega. Zanikamo samo videz nepristran-
ske objektivnosti spoznanj o družbeni stvarnosti, in zahtevamo, da vsak,
kdor stvarnost analizira, najprej reflektira svoje izhodišče, kolikor je tega
zmožen.
Ta obči model za preučevanje družbene stratifikacije je še posebno
pomemben za analizo dogajanj v hitro razvijajočih se družbah današnjih
na novo nastalih držav, bivših kolonij. Statične modele družbene strati-
fikacije — to je modele, ki operirajo z eno samo ali tudi z več enakimi
dimenzijami, brez vpeljave novih — je včasih še mogoče uporabiti za ana-
lizo stratifikacije v relativno stabilnih družbenih sistemih. Tu so odnosi
med dimenzijami, vsaj med prelomnicama, med kvalitativnima spremem-
bama relativno stabilizirani, zato se število in vrsta dimenzij ne spremi-
nja; spreminjajo se samo kvantitativni odnosi v okviru vsake dimenzije
in odnosi med dimenzijami.
1316
Drugače je v družbah, ki so v nekaterih svojih delih prešle neposred-
no iz patriarhalne ali polfevdalne družbene ureditve v moderno državo
s sodobno produkcijo in kompl ciranim upravnim sistemom, ob zavestni
usmeritvi v socialistično družbo ali včasih ob zavestnem boju proti taki
usmeritvi. Natančnejše marksistične analize teh družb, njihovega razvoja
in stratif kacije do danes še niso bile izdelane. Tudi zato se pomembne
spremembe v teh državah razlagajo skrajnje poenostavljeno. Na eni strani
jih skušajo aktivistični časnikarji in piraktični politiki razlagati zgolj kot
posledico vmešavanja tujih sil in kot nadaljevanje kolonialistične politike
v novih razmerah. Na drugi strani pa predstavniki intervencijskih sil ali
njihovi domači izvajalci pojasnjujejo menjave oblasti in družbene pertur-
bacije ob nj h kot posledico izprijenosti posameznih politikov, nezadostne
zmožnosti administracije, sporov med plemenskimi poglavarji, megaloma-
nijo v sprejemanju gospodarskih načrtov ipd. Kdo ima prav, je seveda
treba raziskati v vsakem konkretnem primeru. Res je, da bi v vrsti azij-
skih in afriških držav spori nikoli ne dali rezultatov, kakor so jih dali v
Kongu, Gani, Nigeriji in v vrsti drugih držav, ko se ne bi v spore vme-
šavale bivše kolonialne sile in ZDA, ali ko ne bi te sile ponekod same
sprožile sporov. Res pa je tudi, da bi bile destruktivne zunanje inter-
vencije nemogoče, ko ne bi intervencionisti spretno izkoriščali obstoječih
notranjih sporov, degeneracije nekaterih nosilcev oblasti, ekonomskih te-
žav, ki so jih povzročili nezmožni gospodarstveniki, nezadovoljnosti neka-
terih najbolj zaostalih plasti prebivalstva, nazadnjaštva plemenskih po-
glavarjev, ki se opirajo na te plasti ipd. V nekaterih od teh držav bi upori
in prevzemi oblasti sploh ne bili mogoči, ko ne bi armada nastopala kot
samostojna sila.
Za razumevanje, obrazložitev in praktično ukrepanje v zvezi z doga-
janji v teh državah je nujno potrebno i-azviti konceptualno aparaturo,
ki bo omogočala take analize. Ustrezni analitski model družbene stratifi-
kacije je nedvomno ena od osnov take konceptualne aparature. Mnenja
smo, da teh družbenih dogajanj ni mogoče razložiti zgolj z modelom boja
med temeljnima razredoma, med drugim tudi zato ne, ker v nekaterih
od teh držav teh dveh razredov praktično ni. Pač pa bi jih bilo mogoče
obrazložiti z uporabo stratifikacijskega modela, ki se opira na dimenzije
oblasti, prisvajanja dohodka, vrednotenja in porabe, morda z dodatkom
novih dimenzij, kot so starost, rasa, pleme. Tam pa, kjer obstoji privatno-
lastninski sistem, ostaja dimenzija lastnine še vedno dominantna.
To možnost analize omenjamo samo kot predlog. Vendar se takemu
predlogu skoraj ni mogoče ogniti, če upoštevamo obupno revščino v kakrš-
nihkoli teoretičnih obrazložitvah dogajanj v teh državah. Marksistični
znanstveniki bi se morali resno zamisliti ob spoznanju, da po dvajsetih
letih burnih družbenih prevratov v azijskih in afriških državah, po pre-
vratih v Indoneziji, Gani, Kongu, Nigeriji ■— da ne omenimo samo največje
— ni niti ene resnejše marksistične teoretične analize teh dogajanj. In to
po več kakor stoletnem obstoju marksizma in po več kot štiridesetletnem
sistematskem razvijanju te znanosti na univerzah in inštitutih socialistič-
nih in nesocialističnih držav, ki so izšolale desettisoče marksističnih teoi-e-
1317
tikov! Mneja smo, da je marksistična okostenelost, dogmatiziranost in
zastarelost starih stratifikacijskih modelov eden osnovnih vzrokov temu
stanju.
Tudi za razlago družbene strukture v Jugoslaviji so modeli, ki teme-
ljijo na teoriji dveh temeljnih protislovnih razredov, neuporabni. Že zato,
ker je bila v revoluciji odpravljena privatna lastnina kapitala. Potrebe
po empiričnem raziskovanju jugoslovanske družbene strukture nam tako
(narekujejo uporabo modela, v katerem buržoazija in proletariat nista te-
meljna razreda. V nadaljnjem bomo skušali pokazati, ali je mogoče strati-
ficiranost jugoslovanske družbe raziskovati s predlaganim modelom strati-
fikacije po štirih dimenzijah, glede na cilje, proti katerim se jugoslovan-
ska družba razvija. Prostor in čas, ki sta nam na voljo, ne dopuščata po-
drobne empirične analize v tej smeri. To bo predmet nadaljnjih preuče-
vanj in obsežnejših študij, tako vsaj upamo. V nadaljevanju tega teksta
pa bomo uporabili model kot eno mogočih hipotez, ki je potrebna nadalj-
nje empirične verifikacije in seveda ne izključuje kakršnegakoli razvija-
nja in aplikacije drugih modelov. Ciljev, proti katerim se jugoslovanska
družba razvija, ni težko definirati. To so cilji, ki jih je postavil že Marx:
brezrazredna družba, v kateri bodo ljudje upravljali reči in sami sebe.
Na prvi stopnji razvoja brezrazredne družbe naj bi bilo merilo udeležbe
posameznika v nacionalnem dohodku delovni prispevek, na drugi njegove
potrebe.
V terminih našega modela bi cilje lahko izrazili kot postopno odprav-
ljanje dimenzije oblasti kot stratifikacijske dimenzije v družbeni strukturi
in restratifikacijo družbe v dimenziji dohodka tako, da bi gornjo strato
sestavljali posamezniki, ki dajejo najvišji, spodnjo pa posamezniki, ki da-
jejo najnižji prispevek. To bi bilo na prvi stopnji, na drugi stopnji bi bila
stratifikacija po dohodku praktično odpravljen^ Dimenzija porabe bi v
takem sistemu postala na prvi stopnji odvisna od dohodka, se pravi od
delovnega prispevka, na drugi pa samo še od potreb, ki bi si jih človeštvo
zastavljalo samo. Zelo verjetno bi vzorci porabe v takem razvoju preha-
jali od vzorcev, še omejenih s količino dohodka, do vzorcev, ki bi vedno
bolj izražali osebnostne poteze in stil življenja posameznika. Statusna,
vrednostna stratifikacija bi se ravnala — kot se je v obrisih tudi do sedaj
— na prvi stopnji po dohodkovni, drugače rečeno, ob postavki, da bi bil
dohodek funkcija delovnega prispevka, bi tudi status posameznika izražal
njegov delovni prispevek. Kaj bi izražal na drugi stopnji? O tem lahko
le ugibljemo.
Tako definiran bi bil cilj razvoja jugoslovanske družbe pravzaprav
odprava stratifikacijskih dimenzij, ustvarjenih v lastninski družbi.
Nadaljnja vprašanja, ki sledijo iz razvijanja modela, so:
—	katera strata obstajajo danes v jugoslovanski družbi;
—	so ta strata kreirana po dimenzijah lastninske družbe ali pa se v
današnji družbeni stratifikaciji že kažejo strata, nastala po kriterijih brez-
razredne družbe na prvi stopnji razvoja;
—	katere institucije, skupine zadržujejo stratifikacijo v smeri krite-
rijev nove družbe, katere jo pospešujejo in zakaj ;
1318
—	kakšni so procesi zadrževanja stratifikacije po kriterijih lastnin-
ske in formiranja str at po kriterijih brezlastninske družbe;
—	koliko je zadrževanje stratifikacije po kriterijih lastninske družbe
»upravičeno«, se pravi, koliko ga z zavestno akcijo ni mogoče smiselno
spremeniti zaradi objektivnih ovir, odnosno brez škode za cilje razvoja
samega, in katere so objektivne ovire, ki proces odpravljanja stratifika-
cije po kriterijih lastninske družbe zadržujejo.
Odgovori na ta vprašanja v tem tekstu so samo hipoteze.
V nadaljnjem bomo, da poenostavimo anaUzo, logično razlikovali sub-
sistem, ki se opira na stratifikacijske kriterije lastninske družbe, in sub-
sistem, ki se opira na kriterije brezlastninske družbe. Ta logična ločitev
seveda ne pomeni ne njune ločitve v družbi kot celoti, ne ločitve v posa-
mezniku. Tako v družbi kot v posamezniku sta sistema v permanentnem
nasprotju, v sporih, se prepletata, včasih celo podpirata itd.
Institucionalna osnova stratifikacije
Institucionalna osnova družbene stratifikacije po dimenzijah lastnin-
ske družbe so institucije, ki so prešle iz lastninske v porevolucijsko druž-
bo. Ena najpomembnejših je hierarhična organizacija proizvodnje in druž-
benih služb. Ta poraja vertikalno stratifikacijo delovnih mest in s tem
poklicev. Na drugi strani pa proizvajalci in drugi delavci, poklicno formi-
rani za potrebe hierarhično organiziranega delovnega procesa, zavirajo
preoblikovanje hierarhično organiziranega delovnega procesa y drugačne
organizacijske sisteme in modele tudi tam, kjer bi bilo to glede na razvoj
tehnologije in znanosti o organizaciji dela že mogoče izvesti. Tako se oba
subsistema — institucionalni in subsistem vertikalne okupacijske strati-
fikacije — združujeta v dokaj trdno bipolarno strukturo, v káteri vsak
pol krepi drugega. Ni mi znano, da bi bili skušali kakorkoli razbiti kate-
rega od teh dveh subsistemo v, bodisi z zavestnim uvajanjem tehnoloških
in organizacijskih ukrepov, s spremembami v sistemu poklicnega formi-
ranja, še najmanj pa z akcijo, ki bi zavestno kombinirala spremembe na
obeh straneh.
Druga, ne manj pomembna institucionalna osnova stratifikacije po
dimenzijah lastninske družbe je obstoj države. V nasprotju s prvim pod-
ročjem je bil tu ž uvedbo samoupravljanja napravljen velik korak na-
prej. Vendar za zdaj še nismo načeli nekaterih temeljev državne organi-
zacije kot sile, ki stratificira družbo v nosilce oblasti, posrednike in via-
dane. En sam dokaz : vse temeljne spremembe v smeri demokratizacije so
bile pri nas izvršene z vrha navzdol. Resnično, proces debirokratizacije,
decentralizacije, uvajanje samoupravljanja, reelekcije, rotacije, formiranje
nove forme skupščine, ustavna utrditev teh sprememb — vse to so pro-
cesi, ki daleč presegajo institucije buržoazne demokracije in postavljajo
Jugoslavijo pred druge socialistične države. Res je, da izražajo potrebe
vseh ljudi in da so usmerjene proti formiranju birokracije. Res pa je tudi,
da so bile te spremembe sklenjene v vrhovnih državnih in partijskih or-
1319
ganih in so se izvedle od vrha navzdol, in da državnega aparata še nismo
usposobili, da bi pri temeljnih odločitvah deloval tudi v nasprotni smeri.
Za sedaj so edini mogoči formalni kanal za vpliv na odločitve v vrhovnih
državnih organih še vedno volitve. Model državne organizacije, ki bi omo-
gočala obojesmerni vpliv, se sicer razvija, a je dosti preširok, da bi že na
sedanji razvojni stopnji deloval kot učinkovit mehanizem, s katerim držav-
ljani zavestno usmerjajo svojo usodo. Ali je to v sedanjih razmerah mo-
goče ali ne — to je drugo vprašanje. Tu opisujemo stanje.
Ena najbolj trdnih institucij, ki utrjuje stratifikacijo po dimenzijah
lastninske družbe, je družina. Možnosti, ki so jih ustvarili starši, dajejo
potomcem popolnoma neenake »startne osnove«, neenaka izhodišča v živ-
ljenjski usodi. Pri nas delujejo te možnosti predvsem v treh smereh: ko-
pičenje osebnega premoženja, vzgoja, in sistem stikov s posamezniki v
višjih, nižjih in v svoji strati. Za posameznike, ki so se rodili v družini,
v kateri pripadajo starši nižjim stratam, je verjetnost, da se povzpno v
višja strata, neprimerno manjša kakor za tiste, ki so se že rodili kot otroci
staršev iz višjih družbenih stratumov. Včasih se zdi, da so naši družbeni
teoretiki, zlasti tisti, ki ljubijo bolj romantične plati družbenih teorij in
družbene stvarnosti, nekoliko pozabili na to vlogo družine, torej na dru-
žino kot enega stebrov ohranjanja preživelega v družbi.
Mimo teh treh temeljnih institucij, na katere se opira vztrajanje druž-
bene stratifikacije, obstoji še vrsta manj pomembnih, ki pa včasih v in-
terakciji s temeljnimi izdatno pomagajo ohranitvi obstoječih strat. Vendar
imajo v razdobju, ko delujejo temeljne institucije, bolj vlogo ojačevalcev
kot vlogo tvorcev stratifikacije.
Stratifikacija po dimenziji oblasti
Temeljito restratifikacijo družbe glede na vse dimenzije smo izvedli
v revoluciji. iRevolucija in porevolucijsko razdobje ni samo ekspropriiralo
ekspropriatorjev, omogočilo je tudi velikemu delu prebivalstva zasesti de-
lovna mesta, ki jih v drugačnih razmerah ne bi moglo nikoli zasesti^omo-
gočila je šolanje mnogo večjemu številu ljudi iz srednjih in г1аЖ nižjih
slojev itd. Toda na različna vodilna delovna mesta v katerihkoli delovnih
organizacijah in v državi je bilo mogoče postaviti samo ljudi, formirane
v predvojni buržoazni družbi, ljudi z nedvomno pozitivnimi hotenji, z vi-
sokimi cilji o preobrazbi družbe — as premajhno izobrazbo in celo v
okviru te izobrazbe s premajhnim znanjem za uspešno obvladovanje na-
log, ki so bile pred njimi in so jih morali reševati vsak dan in vsako uro.
Družbeno teoretsko znanje teh ljudi je obstajalo iz nekaterih stalinistično
obarvanih izsekov iz marksistične teorij g. Izvzemam nekatere posamez-
nike, toda ti niso mogli bistveno spremeniti stanja v množicah novih ljudi
na delovnih mestih v oblastnih organih in v delovnih organizacijah.
Mimo tega je bilo v času po revoluciji strokovnjakov premalo. Veliko
število poštenih, iz proletariata zraslih in v smeri zmage proletariata delu-
jočih strokovnjakov je bilo pobitih med vojno, odpeljanih v taborišča itd.
1320
Od preostalih je del strokovnjakov sodeloval z okupatorjem, del pripadal
bivšemu razredu lastnikov in malomeščanov.jPredvojna univerza in stro-
kovne šole niso vzgojile dovolj strokovnjakov. Tako je bilo premalo stro-
kovnjakov s fakultetno izobrazbo in ki bi bili istočasno tudi objektivni
nosilci in subjektivni izvajalci interesov delavskega razredáf Položaj se je
zapletel še z zgraditvijo novih tovarn in celih novih industrij, ki so odpirale
nova in nova delovna mesta. To situacijo je »spremljala« teorija o dikta-
turi proletariata — teorija, po kateri mora proletariat po zmagoviti revo-
luciji prevzeti državno oblast in državo izkoristiti v boju proti ostankom
lastninskih razredov. In tako se je iz dveh nujnosti rodila politična in druž-
bena praksa, ki je v svojem nadaljevanju postajala vedno manj nujnost.
Iz neogibnosti, da se vodilna delovna mesta zasedejo z delavci, se je
po teoriji o diktaturi proletariata rodila farsa praktične uporabe te teorije.
Lahko bi jo izrazili v načelu: vodilna in strokovna mesta fizičnim delav-
cem ali tistim, ki so jim najbližji — se pravi ljudem s čim nižjo šolsko
izobrazbo. Dejansko se je to načelo uveljavilo v kadrovski politiki, ko se je
že začela formirati plast novih »vodilnih ljudi«.
Centralistična kadrovska politika je z uporabo gornjega načela vedno
bolj utrjevala celotno strukturo manj izobraženih ljudi na vodilnih mestih
v delovnih organizacijah in državnem aparatu. Centralistična kadrovska
politika je namreč nujno temeljila na »dodeljevanju položajev« že znanim
in preizkušenim ljudem, skratka tistim, ki so jih dejanski voditelji kadrov-
ske politike bodisi osebno poznali ali pa so zanje imeli kaka druga zago-
tovila »pozitivnosti«, to je, so bili znani njihovim neposrednim sodelavcem
ali so bila znana kakršnakoli njihova dejanja, ki so zagotavljala zvestobo
določene osebe. Tako je postopno nastala plast večnih direktorjev, vodil-
nih uslužbencev,"politikov (danes družbenih delavcev), skratka vrhnja plast
birokracije.
Enak proces je potekal v nižjih teritorialnih enotah in v vsaki posa-
mezni delovni organizaciji. Ker so bili vrhovi vodstev za vso državo, v
republikah, teritorialnih enotah in delovnih organizacijah, medsebojno
povezani, je nastal kompleksen sistem vertikalnih in horizontalnih zvez,
ki je ustvaril zelo trdno in težko prebojno vodstveno strukturo .''Ena temelj-
nih funkcij te vodstvene strukture je bila seveda samoreprodukci j a. Tej so
rabile tudi razne v naglici skovane teorije in teorij ice, ki so bile, zavestno
ali ne, preračunane za ohranitev obstoječe vodstvene strukture« Ena takih
teorij, zraslih iz neznanja in primitivizma, je bila npr. deformacija Marxo-
ve teorije o materialni bazi in vrhnji stavbi v družbi. V praksi se je »apli-
kacija« te teorije kazala kot usmerjanje nacionalnega dohodka v graditev
materialne baze, to je v graditev česarkoli v zvezi z industrijo, rudarstvom,
energetskim sistemom, ne glede na notranja sorazmerja potrošnih sred-
stev, npr. brez ozira na to, ali so se delali zidovi ali kupovali stroji. Gradi-
tev objektov za administrativne namene, ki so lahko samo »materialna
baza« birokracije, tu raje ne omenjamo. Ob razvijanju »materialne baze«
ekonomike pa smo zanemarili razvijanje drugih bistvenih elementov celot-
ne ekonomske strukture, brez katerih ni moderne proizvodnje.
1321
Nesorazmerno usmerjanje nacionalnega dohodka v tako imenovano
»materialno bazo« družbe je povzročilo hipertrofijo v razvoju industrije
ob zanemarjanju tega, kar je pogoj razvoju moderne industrije.
Birokracija zaradi svojih interesov, ki jih je po svoje oblikovalo tudi
neznanje in iz tega izhajajoče primitivne razlage ekonomike in družbenih
dogajanj, ni bila zmožna ocenjevati razvoj nacionalne ekonomike kot ce-
loto. Njeno praktično delovanje in prazne prakticistične parole, ki so za-
menjale teorijo, oboje je bilo, zavestno ali ne, usmerjeno v reprodukcijo
same sebe. Zato je nujno razvijala tiste dele ekonomske strukture, ki so
ustvarjali možnosti za njeno reprodukcijo. V celotni ekonomiki je to bila
industrija, predvsem težka, v ostalih delih družbene strukture pa admini-
strativni aparat in to, kar administrativni aparat podpira: prazna, brez-
vsebinska aktivnost. V dinamiki hitro razvijajoče se družbe je nastajala
vrsta problemov in nerešenih vprašanj. Klasični način birokratskega re-
ševanja teh dodatnih težav ni bil in še vedno ni takojšnji operativni spo-
pad z ovirami in razrešitev problema. Tak način bi od birokrata zahteval
strokovno znanje, ki ga nima, in pa delovanje njega samega — in to mu
ne more ustrezati, ker zmanjšuje območje njegove učinkovitosti. Zato biro-
krat namesto takojšnje operativne rešitve ustanavlja strokovne zbore, od-
bore, komisije, ki se spet ne lotijo problema, temveč ustanavljajo pod-
odbore, podkomisije in še bolj strokovne zbore. To je medij, v katerem
birokrat lahko določa linijo, ne da bi mu bilo potrebno karkoli znati, hkrati
pa zvečuje njegovo območje delovanja, podreja mu vedno večje število
ljudi in odpira nova območja, v katerih razvija svojo linijo določujočo de-
javnost. Končna rezultanta takega delovanja je velikanska količina praz-
ne dejavnosti, sestankov, dogovorov, razprav, prenašanj, komunikacij in,
kajpada,, nerešen problem.
Spomnimo se npr. enega samega primera iz naše družbene prakse:
ustanavljanje ustanov za razbremenitev gospodinj in mater. Industriali-
zacija je porodila potrebo po zaposlitvi vedno večjega števila žena in s tem
sprožila vprašanje, kako prenesti del dejavnosti gospodinj v razne servise.
O tem so leta in leta razpravljali na tisočih sestankov z referati, pojasnje-
vanji ipd. Na stotisoče ur je bilo izgubljenih na sestankih, kjer so ljudje
drug drugega prepričevali in se strinjali glede tega, kako so servisi za po-
moč gospodinjam, za polkuhano hrano, samopostrežne pralnice ipd. nujno
potrebni. Na desetine ljudi je poklicno živelo od govorjenja o teh servisih
in planiranja servisov, in na stotine drugih si je s tem pridobivalo svoj
družbeni status. Praktični rezultat? Poleg ustvaritve nekaj desetin novo-
pečenih birokratov, od katerih nekateri še vedno delujejo, še vedno pre-
nizke kapacitete in predvsem neustrezne storitve obratov družbene pre-
hrane, nekaj gospodinjskih servisov in v Ljubljani dve samopostrežni pral-
nici. In te dve nista nastali zaradi delovanja stotin aktivistov in pred-
vsem aktivistk, temveč zato, ker je nova politika omogočila učinkovito
dejavnost dovolj inteligentnim in zavzetim posameznikom, ki jim ni do
tega, da bi si pridobivali družbeni ugled z govorjenjem, temveč si ga sku-
šajo ustvariti z denarjem.
1322
Ta skok v stran je skušal samo ilustrirati delovanje zveze birokracije
in birokratskih institucij kot zaprtega sistema, v katerem se veča število
birokratov in razvija rakasta tvorba neproduktivnega dela institucij. En
del sistema razvija drugega. V takem zaprtem sistemu birokrat v vsaki
posamezni instituciji ne more percipirati družbe v njeni celotnosti. Vsak
drug del družbe je zanj sovražna, oblika, ki omejuje njegovo območje delo-
vanja. In v takšnem smislu je povezovanje državne birokracije z indu-
strijo kot njeno osnovno oporo prav tako nujnost. Položaj po prevzemu
oblasti zahteva od njega, da najprej razreši temeljna ekonomska vprašanja
(preskrbo prebivalstva, razdeljevanje dobrin, obnovitev delovanja industrije
itd.). Zasipa ga s tisoči dnevnih nujnih nalog. Mimo tega mu sprimitivizi-
rana teorija materialne baze dokazuje, da bo z razvojem industrije avto-
matično rešil vsa druga vprašanja, vse »odprte probleme«./ Ce temu še
prištejemo, da so bile v času, ko je nastajala birokracija kot sloj, mikro-
ekonomika, mikrosociologija, teorija organizacije in druge družbene zna-
nosti, ki se ukvarjajo s tehnikami vodenja družbenih skupin in agregatov,
razglašene za buržoazne znanosti, namenjene zgolj izkoriščanju delavca,
potem je smer akcije birokrata v državnem aparatu skorajda determinira-
na: razvijanje industrije^ To mu namreč omogoča delovanje ob vseh teh
komponentah, ki sodoločajo njegovo akcijo. Ob vsem tem je seveda jasno,
da se birokracija kot sloj, zlasti v začetkih svojega nastajanja, ne zaveda,
da formira in utrjuje sama sebe kot sloj, da uveljavlja sama svoje interese.
Razvita forma takšne zavesti bi vsaj del birokracije pripeljala do drugač-
nih smeri delovanja — to opažamo v zadnjih letih. Birokracija v prvih
časih deluje v sveti veri, da resnično rešuje svef, in tudi v resnici služi
delovnim ljudem. Njena objektivna tragika je v tem, da s procesom pro-
gresivnega utrjanja svojih pozicij v družbeni strukturi interese delovnih
ljudi istočasno tudi negira. In šele zavest o tej poziciji ustvarja iz večine
birokratov cinične lovce na moč, položaj in denar. Drugi, manjši del biro-
kracije pa se je zavedel, da samo reprezentira, in skuša uresničiti interese
delovnih ljudi. Ta del aktivno deluje proti utrditvi birokracije kot sloja.
Birokracija se tako koncentrira na en del razvijanja družbe kot celote
— na industrializacijo. Toda neskladno razvijanje enega samega člena ve-
rige zavira istočasno razvijanje njegovih podlag in sčasoma tudi možnost
učinkovanja tega člena samega. Celotnost ekonomske strukture si je mo-
goče predstaviti v obliki vrste členov v medsebojnem delovanju. Ce vsak
člen pospešuje razvoj drugih členov, se celotni sistem razvija pospešeno.
Ce pa se členi medsebojno zavirajo, celotni sistem postopno prehaja v
stagnacijo. In to se je dogajalo z našim ekonomskim sistemom, ker ob raz-
vijanju industrije ni razvijal členov, s katerimi sestavlja industrija celoto.
Moderna industrija ne more proizvajati in se razvijati brez določenih
delovnih navad ljudi, ki v njej delajo, brez dognane organizacije proiz-
vodnje in služb v podjetju, brez razvitega okolja, transporta dobrin in lju-
di, brez razbremenitve zaposlenih žena itd. Ce se torej šolstvo, znanstveno
raziskovalno delo, socialno varstvo, zdravstvo, transport ne razvijajo vzpo-
redno z razvijanjem industrije, bo produktivnost ostala nizka ali se bo celo
zmanjševala. S tem bo seveda pritekalo iz industrije tudi manj sredstev. In
1323
birokracija bi ne bila birokracija, če bi svoja pričakovanja usmerila v pri-
hodnost in preusmerila sredstva v skladno razvijanje celotne ekonomske
in družbene strukture. Birokracija se rešuje iz položaja z drugačnimi ukre-
pi. Bistvo teh ukrepov je prelivanje nesorazmerno velikega deleža sred-
stev nazaj v industrijo, pospeševanje investicij, poskus, da bi se produk-
cija razvijala zgolj s krepitvijo poenostavljeno pojmovane materialne baze.
Brž ko se je negativni začarani krog medsebojnega zaviranja členov začel,
se ne more več ustaviti brez radikalnega prestrukturiranja položaja. Nižja
in nižja produktivnost, ki nastaja zaradi nesorazmerja med industrijo in
drugimi členi ekonomske strukture, zmanjšuje produkcijo in s tem dotok
sredstev. Z zmanjšanim dotokom sredstev se skuša ekstenzivno povečati
fizični obseg proizvodnje. Tako dobivajo drugi členi spet manj sredstev.
Zmanjšani dotok se tako uporablja za zvečanje nesorazmerja, ki je povzro-
čilo zmanjšanje dotoka. Proces gre v smeri progresivnega zaviranja razvoja
celotne ekonomske in družbene strukture.
Birokracija odgovarja na takšno dokazovanje s protidokazi — češ, dru-
gi členi ekonomske strukture se ne razvijajo skladno s količino sredstev,
vloženih vanje. To je celo res, vendar se je treba vprašati zakaj. Odgovor
smo že povedali: ker birokratski sistem tudi v drugih členih strukture
razvija medsebojno igro neproduktivnih birokratov in neučinkovitih in-
stitucij. Tudi v drugih členih se razvija negativni začarani krog interakcije
med birokrati, ki problema ne morejo reševati neposredno, temveč z »apa-
ratom« in v permanentno naraščajočem institucionalnem okviru tako raz-
vijajoče se aparature. Taka kombinacija stalno povečuje količino dela ob
istočasnem zmanjševanju količne rešenih problemov. Vedno večji del sred-
stev se porabla za vzdrževanje in večanje administrativne vodstvene apa-
rature in njenega delovanja, učinkovitost pa pri tem progresivno pada.
Tako poraja notranji paradoks vsakega posameznega člena paradoksni od-
nos med industrijo in drugimi členi ekonomske strukture. Namesto da bi
dotok sredstev razvijal člene celotne strukture, zmanjšuje njihovo učinko-
vitost in tako navidezno opravičuje zgolj ekonomsko in pretirano investi-
cijsko usmerjenost ekonomske plasti birokratske strate.
( Birokratski sistem ne vpliva samo na odnose med industrijo in drugimi
členi ekonomske strukture, sproža tudi procese, ki vedejo k manjšanju
produktivnosti in k neučinkovitosti znotraj industrije same.| Proces poteka
po splošnem vzorcu delovanja birokracije. Primitivne metode vodenja pod-
jetij, ki izhajajo iz neznanja vodilnih ljudi v gospodarstvu, se sprva vežejo
z nezadostnim številom strokovnjakov. Postopno se prične iz prakse pri-
mitivnega vodenja razvijati zavest, včasih izoblikovana v urejen sistem
sodb, o neogibnosti prav takega sistema vodenja. 2e kakih 20 let vlada
v naših podjetjih praktična filozofija, katere temeljni aksiom je trditev,
da za vodenje proizvodnje kot celote ni potrebno posebno znanje o tehno-
logiji, organizaciji proizvodnje in poslovanja, ekonomiki itd. Šele v zad-
njem času se gesla tega stanja spreminjajo. Manj se spreminja praksa.
Vzporedno s prakso primitivnega vodenja se v podjetjih oblikuje vodilno
jedro petih, šestih ljudi, ki s svojimi kombinacijami zlahka obvladajo po-
ložaj v podjetju in »pozitivno« razrešijo vsak spor. Te skupine seveda ne
1324
želijo sprejemati v_podjetje novih strokovnjakov, razen če ti ne škodujejo
že postavljenim odnosom in utrjenemu hierarhičnemu organizacijskemu
sistemu. Ponekod, v manj primitivnih razmerah, vodilne skupine spreje-
majo tiste strokovnjake, ki utrjujejo njihove pozicije. Tako se primitivna
organizacija dela in poslovanja nadaljuje neodvisno od šolanja strokov-
njakov, teh je vse več, a kljub temu ne morejo spremeniti položaja v celoti
vseh podjetij.
Rezultanta delovanja vseh teh silnic je usmerjenost v ekstenzivno ve-
čanje proizvodnje. Intenzivno večanje namreč skoraj vedno zahteva pre-i
ureditev vseh notranjih razmerij v podjetjih, postavitev racionalne orga-
nizacije dela in poslovanja, s tem pa razbitje in uničenje zvez, ki jih je leta
in včasih desetletja pletla vodilna skupina. Zahteva racionalno razmestitev
strokovnjakov, to pa pomeni v jeziku vodilne skupine odvzem njenih polo-
žajev ali vsaj učinkovitosti položajev. Vodilna skupina se nujno ogiba
takim rešitvam in se namesto tega preusmerja v nove investicije. Te nam-
reč krepijo njen položaj ob nespremenjeni notranji organizaciji in razpo-
reditvi kompetenc. Hkrati zvečujejo investicije fizični obseg proizvodnje
in tako upravičujejo eksistenco in delovanje vodilne skupine navzgor do
višjih birokratskih institucij in navzdol do kolektiva in teritorialne enote.
V celoti vzeto pa ekstenzivno povečanje proizvodnje komplicira obstoječo
šibko organizacijo, zvečuje notranji transport, blokira komunikacijske poti
v poslovanju, povzroča nove in nove težave in tako postopno znižuje stop-
njo naraščanja produktivnosti ali celo zmanjšuje produktivnost. Tako je
tudi tu sklenjen začarani krog: obstoj vodilne skupine se iz položaja rešuje
z večanjem obsega produkcije, in to spet znižuje naraščanje produktivnosti,
krepi pa vodilno skupino. Interakcija med birokratsko strato in njeno
produkcijsko petrifikacijo ustvarja spet neprobojno predimenzionirano in
vedno manj učinkovito zajedavsko tvorbo, ki zavira razvoj tako industrije
kot družbenih procesov.
V avtarktičnem gospodarstvu, na nizki stopnji porabe in ob nizkem
življenjskem standardu je negativni začarani krog v produkciji, v drugih
členih ekonomske strukture in v zvezi med produkcijo in drugimi členi še
mogoč. Brž ko pa se ekonomika razvije do stopnje, ko je za njen nadaljnji
razvoj potrebno razvijati notranje tržišče, se pravi zviševati življenjski
standard, in ko avtarktično gospodarstvo onemogoča nadaljnje napredo-
vanje temeljnih industrijskih panog, se prično uveljavljati posledice teh
negativnih začaranih krogov. Mednarodna menjava je mogoča samo z in-
tervencijo države, ki krije razlike med produktivnostjo domače in tuje
industrije s subvencijami. Notranjega tržišča pa, ker je industrija neobčut-
ljiva do potreb prebivalstva in izključno usmerjena v produkcijo, skoraj ni
mogoče razvijati. Obstoječa ekonomska struktura tako sama onemogoča
svoj nadaljnji razvoj,
-fibomo ukvarjali samo s tistimi, ki zadevajo stratifikacijske procese. In med
njimi so nedvomno poglavitni procesi, ki razvijajo dohodkovno in porab- A
- Iz tega spora se skuša država reševati z najrazličnejšimi ukrepi. Tu se ^
Д niško dimenzijo socialne stratifikacije.
1325
stratifikacija po dohodku in premoženju
,V začetku razvoja povojne jugoslovanske družbe je bila stratifikacija
po dohodku odsev stratifikacije po hierarhični birokratski strukturi, dr-
žavni, partijski, policijski in vojaški. Mimo tega so bile za ta položaj zna-
čilne razmeroma majhne razlike "med najvišjo in najnižjo dohodkovno
strato. Dohodek in premoženje zato nista imela pomembne samostojne vlo-
ge pri nastajanju posebnih interesnih skupin, ki bi bistveno vplivale na
družbene procese/ V času pomanjkanja osnovnih dobrin je dohodek skupno
s potrošnimi beheficijami igral vlogo krepilca birokratske stratifikacije.
Dohodek in poraba privilegiranih slojev sta oblikovala in utrjevala poseb-
ne interese birokratskih slojev v državni upravi, policiji, vojski in v te-
ritorialnih enotah, in tako pripomogla k temu, da so se ta strata pričela
formirati v skupino s svojimi posebnimi interesi.
Pomembnejši korak od tega stanja je bil storjen šele, ko je produkcija
toliko narasla, da je presegla zadovoljevanje najnujnejših eksistenčnih po-
treb in se je začelo formirati sprva sicer revno, nato pa postopno obsežnejše
tržišče. V tem času se je razvilo gibanje za analitično oceno delovnih mest
— bolje povedano, za plačilo po delovnem mestu. Delovna mesta so bila
razvrščena glede na različne kriterije in dohodki so se določali glede na
vsoto vseh ocen po teh kriterijih. Ta primitivna oblika ocene posameznika
v produkcijskem in družbenem procesu, ki je postavljala odvisnosti med do-
hodkom in družbeno vlogo posameznika, se je razvila pod geslom plačila
po delu. Ce bi tako postavljena zveza v resnici realizirala odvisnost med
dohodkom in delovnim prispevkom, bi bilo načelo »vsakemu po njegovem
delu« že uresničeno in restratifikacija prebivalstva glede na dejanski de-
lovni prispevek tudi dosežena. Vendar se stvarnost ne uresničuje z norma-
tivnimi proklamacijami, tudi v tem primeru ne.
Zato je analitična ocena delovnih mest samo izrazila obstoječo hierar-
hično organizacijo proizvodnje, delovnih procesov na drugih področjih, ali
drugače: nekoliko bolj kvantificirano je izrazila razlike med delovnimi
mesti, ustvarjene v birokratskem sistemu. Hkrati je vnesla širše nihanje
dohodkov v vsaki skupini sorodnih delovnih mest ter med skupinami de-
lovnih mest, in s tem delno pomagala ustvariti prav to, kar je zahtevala
industrija v začetku formiranja tržišča: ustvariti večjo kupno moč za raz-
lične ravni porabe.
Takšna delitev osebnega dohodka je seveda predpostavljala, da je po-
sameznik v delovnem procesu plačan ne glede na to, ali bo njegov izdelek
prodan ali ne. Hkrati ni upoštevala dejansko opravljenega dela.
Akcija, ki naj bi uredila te odnose, se je začela, ko se industrija ni
mogla več razvijati brez intenzivnega širjenja notranjega trga in intenziv-
ne mednarodne menjave. V tem položaju tržišče ne obsorbira več vsakega
proizvoda, ki ga izdela industrija. Zato tudi posameznik ne more biti več
plačan za vsako delo, ki ga je opravil, ali za katero se je domnevalo,
da ga mora opraviti, temveč samo za delo, ki je opredmeteno v proizvodnji
ali storitvi in ga je mogoče prodati. Zato so se v tem času oglasile zahteve
o »nagrajevanju po delu« skupaj z zahtevami po »delitvi dohodka glede na
1326
realizacijo«. Se pravi, dohodek naj bi postal odvisen od možnosti prodaji^)
proizvodov in storitev ter od količine in kvalitete vanj vloženega dela. '
Brez obsežnejše raziskave je nemogoče ugotoviti, koliko so bile te za-
hteve tudi realizirane. Vendar pot k realizaciji zahtev in same zahteve
kažejo naravo statifikacije družbe ob teh kriterijih. Najprej: uveljavljanje
načela blagovne menjave na veliki večini področij, v skoraj vseh členih
družbene in ekonomske strukture, je nujno samo okrepilo neravnovesje
med industrijo in delno nekaterimi monopolnimi družbenimi službami
(zdravstvo, pošta ipd.) ter ostahmi, že tako prešibko razvitimi členi. Tu zlasti
trpi šolstvo in raziskovalno delo. Tako skoraj izključno tržiščno usmerjena
delitev dohodka, brez intervencij za novo razporeditev nacionalnega do-
hodka, še naprej zavira razvoj družbene in ekonomske strukture kot celote.
To nesorazmerje v institucijah ustvarja svojo posebno obliko družbene
stratifikacije po dohodku. V tem sistemu tržišče ustvarja priviligiran polo-
žaj ljudem, zaposlenim v industriji in nekaterih monopolnih družbenih
službah, in manj priviligiran položaj tako imenovanim »neproduktivnim«^
delavcem. Kakšne posledice bo to imelo za bodoče rodove, še ni mogoče j
prerokovati. Nekatere posledice pa so vidne že danes.
' Sprostitev tržišča je izzvala živahno ekonomsko dejavnost in sprva
zelo hitro zvečevanje fizičnega obsega proizvodnje. Hkrati je znotraj in-
dustrije in v odnosu industrija — neindustrijske dejavnosti sprožila širje-
nje razponov v dohodkih, ne le znotraj posameznih gospodarskih organiza-
cij, temveč v okviru celotne države. Od prvotnih odnosov med najvišjimi
in najnižjimi dohodki, ki so se gibali nekako med 1 : 3 do 1 : 4, smo prišli
že do odnosov 1 : 10. 1 : 15, in nič ne kaže, da se bo ta razvoj ustavil. Tako
prehaja del prebivalstva postopno na srednje kline dohodkovne lestvice,
in s tem se seveda krepi tendenca po oblikovanju tako imenovanih srednjih
slojev. To tendenco še krepi vedno, bolj razvejana poraba, uveljavljanje
socialno statusnih razlik, značilnih za srednje sloje. Celota vseh teh proce-
sov pa še naprej ustvarja posamezne forme družbene zavesti srednjih slo-
jev.
Ce imajo ljudje pred seboj zviševanje dohodka kot svoj osnovni cilj,
in če jim konkretni položaj dokazuje, da je ta cilj uresničljiv, se njihovi
interesi bolj in bolj podrejajo temu osnovnemu cilju. In če je višina do-
hodka temeljno merilo družbenega ugleda posameznika, bo posameznik
svojo osnovno dejavnost posvetil zviševanju dohodka. Ta osnovna smer
dejavnosti postaja tudi bolj in bolj uradna ideologija, čeprav v prikriti
obliki. Nenehno večanje razponov dokazuje, da je uresničljiva.'^Interesi
ljudi na določenih mestih statusne lestvice se tako postopno identificirajo:
zaslužiti več, porabiti več, povzpeti se na ta način više. Ta identifikacija
postopno povezuje prej ločene sloje v enoto. Interesi tistih, ki v obstoječi
situaciji vidijo realno možnost zvečevanja svojega dohodka in osebnega
premoženja, to je interesi birokratskega sloja, večjega dela inteligence,
nekaterih kategorij kmetov in nekaterih kategorij visoko kvalificiranih
delavcev, se glede na dimenzijo dohodka izenačujejo. To^poraja skupno
»porabniško« zavest srednjega sloja^ In v topilniku zvečane porabe se po-
stopno manjšajo razlike med prej ločenimi družbenimi skupinami in se
1327
e, /
ih|f
veča njihovo medsebojno razumevanje. Ta proces poteka, kot smo že ome-
nili, z razvijanjem porabe in s postavljanjem ustreznega družbenega
statusa.
Potrošna in statusna stratifikacija
V naši družbi so dohodkovna, potrošna in statusna dimenzija stratifi-
kacije še vedno zelo tesno povezane/ Vendar imata potrošna in statusna
stratifikacija svoje posebne učinke in ju je potrebno zato posebej obrav-
navati.
i Družbeni status nam pomeni mesto, ki ga posameznik zavzema na
vrednostni lestvici v družbi, to je oceno pomembnosti njegovega položaja,
družbene vloge, ki se izraža v njegovi lastni oceni in v oceni referenčnih
skupini V vsaki družbi skušajo posamezni sloji tudi navzven izraziti mesto,
ki ga zavzamejo na lestvici, Temu namenu rabijo statusni simboli, to je
predmeti dejavnosti in načini obnašanja, po katerih je mogoče takoj ugoto-
viti, kateremu sloju posameznik pripada. Taki statusni simboli so npr. na-
čin oblačenja, nakit, orožje, služabniki, način govorjenja, posebne vrste
dejavnosti (nekateri športi npr.), razvite oblike etikete itd. J
Veblen je pokazal, da skušajo višji sloji statusne simbole oblikovati
in uporabljati tako, da bi ti simboli izražali dvoje: da tistemu, ki jih nosi,
ni treba fizično delati, in da si lahko kupuje in ima v lasti predmete, ki so
nepotrebni za zadovoljevanje njegovih eksistenčnih potreb. Med simbole,
ki demonstrirajo posvečanje drugačnim opravilom, ne fizičnemu delu, lahko
uvrstimo obleke, ki s svojim zunanjim videzom kažejo, da v njih ni mo-
goče delati — tako dekorirana oblačila fevdalnega plemstva in svečenikov,
današnji beli ovratniki in kravate — dejavnosti, kot so lov, ribolov, golf
ipd., vedenje, ki zahteva dolgotrajne vaje in uglajenosti ipd. Med tako
imenovano demonstrativno porabo pa lahko uvrstimo nakit, nepotrebne
služabnike, ročne izdelke, tam, kjer industrijski prav tako opravljajo svojo
funkcijo, prevelika prebivališča — gradovi, velike sobane ipd. Statusni
simboli so v predindustrijskih družbah sestavljali zamotan in velikokrat do
vseh nadrobnosti izdelan sistem, ki je natančno označeval pripadnost po-
sameznika določenemu razredu in sloju in natančno opredeljeval njegovo
mesto na hierarhični lestvici. Z razvojem industrije in delno še pred njim
denarnega gospodarstva pa so statusni simboli postajali bolj in bolj odvis-
ni od količine denarja, ki ga je imel posameznik na voljo. V kapitalistični
družbi razredi niso bili več strogo hereditarno ločeni, prehod iz razreda v
razred in zlasti iz sloja v sloj znotraj razreda je postajal odvisen od pri-
dobljene lastnine. Tako so tudi statusni simboli postajali bolj in bolj od-
visni od obsega lastnine in količine denarja. Pri tem so bili statusni simboli
višjih slojev vedno vzorec, ki so ga posnemali nižji sloji.
I Z razvojem množične proizvodnje in porabe so statusni simboli postali
še bolj gibljivij Nekdanjo trdno lestvico zunanjega izraza družbenega sta-
tusa je zamenjala dinamična menjava simbolov. Z naraščanjem povpreč-
nega dohodka so iz seznama simbolike, ki razločuje sloje, postopno izginjali
1328
tisti objekti, ki si jih je vehka večina prebivalstva lahko priskrbela brez več-
jih težav, in tiste dejavnosti, ki se jim lahko skoraj vsak posveča. Zamenjali
so jih drugačni, večji in dražji predmeti, bolj izključne aktivnosti. Nekateri
predmeti so celo dobili statusno vrednost, ki je v nasprotnem sorazmerju
s ceno predmeta. Tako npr. nova obleka in najdražji avtomobil v ustaljeni
kapitalistični družbi kažejo povzpetnika parvenuja. Ugleden bussinesman
in zlasti intelektualec na visoki stopnji bo oblekel staro obleko, včasih
brez kravate, in se bo vozil v zmerno dragem ali celo najmanjšem in naj-
cenejšem avtomobilu. Kljub tem manjšim izjemam pa še vedno velja, da so
glavni nosilci statusnih simbolov v sodobni družbi predmeti trajne porabe,
avto, predmeti, ki se uporabljajo v nekaterih športih: motorni čolni, opre-
ma za podvodni ribolov in smučanje na vodi, obleke za posebne slovesnosti,
krzno, velikost stanovanja ali hiše in kraj, kjer hiša stoji, obiskovanje
posebnih lokalov, pohištvo. Pri tem je značilno: brž ko postane neki pred-
met dostopen velikemu številu, to je večini prebivalstva v dohodkovnih
slojih s povprečnimi dohodki, razvije industrija predmete, ki so sicer na-
menjeni natančno isti funkciji, toda na nekoliko drugačen način, so večji
ali manjši ali skromnejši — skratka drugačni in seveda dražji.
Del prebivalstva v industrijsko razvitejših deželah se ne spušča v
takšno statusno tekmo, skuša si življenje smiselno organizirati z izdelki
moderne industrije. Zanje je proizvodnja sredstvo za oblikovanje takšnega
stila življenja, kot ga želijo živeti, in poraba način realizacije tega stila.
Zato v takšni situaciji lahko obravnavamo porabo, kot samostojno dimen-'
zijo stratifikacije.
V naši družbi pa je potrebno potrošno in statusno dimenzijo še obrav-
navati skupnoj Smo še na stopnji, ko poraba služi pridobivanju statusnih
simbolov in z njimi ustvarjanju občutka socialne varnosti. Takšno funkcijo ■
statusnih simbolov in porabe, ki realizira statusne simbole kot diferen- '
cialne znake različnih strat, smo prevzeli neposredno iz lastninske družbe.
To dejstvo je bilo neposredno razvidno zlasti v prvih časih prevlado-
vanja birokratskega sistema. Birokracija je zgradila v času pomanjkanja
zelo natančen sistem gradiran j a raznih stopenj birokratov, ker v tem času
ni bilo večjih razlik v dohodkih posameznih kategorij državljanov, je biro-
kracija utrdila razlike s sistemom privilegirane delitve težko dostopnih ,
proizvodov in storitev.) Ta sistem je vključeval uradna prevozna sredstva
za najvišje kategorije birokratov, posebno trgovsko mrežo in način pre-
hranitvene možnosti (menza ipd.), nedostopne navadnim državljanom,
ekskluzivne možnosti za oddih in preživljanje dopusta, gojitev lova in ri-
bolova, ter za tedanje razmere po prostoru in lokaciji nadpovprečna stano-
vanja, navadno zaplenjena bivšim kapitalistom in sodelavcem okupatorja.
In tako je v nekaterih mestih birokraciji uspelo, da se je tudi pro-
storska ločila od ostalega prebivalstva. Vsi ti statusni znaki: demonstrativ-
na poraba na višjem nivoju, ekskluzivne dejavnosti, in družbena ter po- /
nekod prostorska ločenost, so bili pred revolucijo statusni znaki, ki so di-
ferencirali buržoazijo, včasih drobno buržoazijo in del inteligence od de-
lavcev in kmetov. Birokracija jih je neposredno prevzela s sistemom pri-
vilegijev. Prav tako je prevzela izdelan sistem gradacije uradov glede na
1329
njihovo stopnjo v hierarhiji. Sprva so bili uradni prostori dokaj nivelizi-
rani, kasneje pa so se z dekoracijami, redekoracijami, s preprogami, stilom
pohištva, z velikostjo miz, z naslonjači, s številom telefonov, z uvajanjem
specialnih linij, in končno z novimi gradnjami ustvarile zelo natančne
irazl ke med uradi na raznih stopnjah. Tej uradniško-birokratski sim-
[boliki bi bilo mogoče posvetiti celo študijo. Vsekakor pa velja tako zanjo
kot za statusno simboliko birokracije v vsakdanjem življenju splošno
pravilo o formiranju statusnih simbolov. Kakor hitro je proizvodnja
toliko napredovala, da je prej redek proizvod postal dostopen ve-
čini ljudi, so posebne trgovine in magazini nižje birokracije prevzeli
določene nove, še vedno redke izdelke iz območja posebnih trgovin
višje birokracije, ti pa so si poiskali nove, še; redkejše izdelke. Isto
se je dogajalo z avtomobili različnih znamk, s stanovanji, pohištvom, z
opremo uradov, s stanovanjskimi in uradnimi stavbami. Skratka: birokra-
cija je ohranila mehanizem dinamičnega diferenciranja slojev in birokrat-
skih stopenj s statusnimi simboli; statusni simbol je moral obdržati svojo
izključnost — brž ko jo je izgubil, ga je zamenjal novi, ravno dovolj redek,
da je lahko označeval samo pripadnike natanko opredeljenih hierarhičnih
stopenj.
£]Zviševanje produkcije, postopen prehod iz sistema administrativnega
vodenja proizvodnje in centralne distribucije v sistem odvisnosti produk-
cije od tržišča in blagovne menjave je spremenil tudi način reagiranja bi-
rokracije] Statusni simboli so se postopno izenačili s podobnimi na zaho-
du. Osrednji simbol je postal avto ■— sedaj ne več uradni, temveč v osebni
lasti, za njim pa predmeti trajne porabe, in samo za manjši del birokracije
tudi stanovanja; večji del je bil namreč preskrbljen z njimi.pCer je v novih
razmerah odločal o nabavi nekega statusnega simbola denar, se je razvila
živahna tekma med birokrati in drugimi sloji s podobnimi dohodki.^Biro-
krati so v tej tekmi ravnali skrajnje nefair: izkoriščali so svoje zagotovljene
oblastne pozicije, če je bilo treba celo z izigravanjem postav in s črpanjem
dragocenih nacionalnih deviznih rezerv. Tako se jim je vse do pred nekaj
leti posrečilo obdržati prva mesta v tekmi. V Sloveniji smo bili priče ta-
kemu tekmovanju. Ko je Fiat 600 in 750 postal sorazmerno dostopno vo-
zilo, je birokracija v Sloveniji za svoje potrebe uvozila 1000 ccm vozilo. Na
prodor naslednje stopnje, Fiata 1300 ccm, je birokracija neutegoma reagi-
rala z uvozom dveh tipov vozil, 1500 ccm in 1700 ccm. Na višjih birokrat-
skih nivojih so imela vozila seveda nekoliko več ccm. Vse kaže, da se je
izključnost, potrebna za direrenciranje nekega sloja birokracije, gibala med
25(Pin 450 ccm, kar je dokaj skromno, če primerjamo naše slovenske tek-
me s podobnimi na zahodu in vzhodu. Morda tudi to pričuje o naših
skromnih razmerah?
Podobne tekme smo opazili na drugih področjih. Proizvodnji domačih
in uvozu manjših polavtomatskih pralnih strojev je npr. sledil uvoz tujih
povsemavtomatskih pralnih strojev. Graditvi počitniških hišic je sledila
enaka graditev. Brž ko so bile postavljene za večino predstavnikov biro-
kracije, so postali posebni počitniški domovi nepotrebni — in sledil je
odlok, ki jih je odpravil. Ko se je razširila zidava individualnih hiš, so si
1330
skupine birokratov in nekaterih njihovih znancev postavile stanovanjske
hiše na mestih z izjemno ugodno lego. In tako naprej.
Prizadeti bodo trdili, da se vse to naštevanje bere kot slabo časnikar-
sko zabavljanje, da nima ničesar skupnega z analizo družbene situacije,
da so vse to nepomembni pojavi, ki ne pomenijo ničesar, če jih primerjamo
z velikimi družbenimi gibanji. Toda resnični odgovor je drugačen: Na to
bi bilo mogoče odgovoriti tudi časnikarsko: če je že golo naštevanje majh-
nega dela drobnih dejstev neresno — kakšna je bila šele resničnost! Ta
način obrambe je za birokracijo tipičen — z neprenehnim govorjenjem o
velikih in pomembnih gibanjih, spremembah, in revolucijah prikriva vsak-
danje drobno uveljavljanje in realiziranje svojih interesov, ki jo konsti-
tuira, oblikuje in povezuje ter ustvarja iz nje družbeni sloj, povezan s
skupnimi interesi.
Formiranje statusnih razlik, izražanje statusnih razlik v statusnih
simbolih, povezava statusa in statusnih simbolov s porabo so v resnici se-
kundarni pojavi, če jih gledamo genetsko. Vežejo se na primarno nastale
razlike v distribuciji moči in dohodka. So pa pomembni, ker utrjujejo
obstoječo razslojenost, onemogočajo nadaljnjo restratifikacijo, in v današ-
nji situaciji povezujejo interese birokratov z interesi ostalih predstavnikov
srednjih slojev.
Predmeti in dejavnosti, ki rabijo kot statusni simboli v določeni fazi
ekonomskega in družbenega razvoja, sami po sebi ne pomenijo ničesar.
Nekateri od njih so samo sredstvo za bolj smotrno organizacijo življenja
individua, za skrajšanje delovnega časa doma, večjo mobilnost, rekreacijo
itd. S tem argumentom se bo branil vsak prizadeti birokrat. Vendar tu
ne razpravljamo o praktični funkciji predmetov in dejavnosti, temveč o
tem, kako izražajo vrednostno lestvico, stopnjo, do katere se je posamez-
nik povzpel v družbi, torej njihovo funkcijo v celotnem družbenem živ-
ljenju. V tej d menziji pa postajajo statusni simboli sredstvo za ločeva-
nje slojev od drugih slojev, za zagotavljanje izjemnega položaja. Posa-
mezniki v določenem sloju se tako izločijo iz množice, se postavijo nad .
»maso« in sami sebe obravnavajo kot nekaj višjega, posebnega. Petrifi-
cirani izraz družbenega statusa postane tako samostojni cilj, h kateremu
se usmerja celotni sloj. Da bi ga dosegel, je pripravljen ustvariti vrsto
privilegijev, obiti postave, delati proti interesom skupnosti kot celote.
Birokratska struktura je izredno težko prebojna prav zato, ker se kaže
in obstaja kot interakcija ustvarjenega institucionalnega sistema hierar-
hično povezanih subsistemov, osebnih interesov birokratov in celotnih
interesov birokracije kot sloja. O institucionalnem sistemu je bil že
govor. Ta sistem daje skupno z možnostmi akcije birokraciji življenjsko
perspektivo, potrdilo njihovemu občutku o smiselnosti akcije in realno
možnost odločanja v vsaki konkretni situaciji. Takšna vključenost v širše
dogajanje, možnost spreminjanja zgodovine, je grandiozen okvir, v imenu
katerega birokracija zanemarja takšne malenkosti, kot so osebni privi-
legiji. Ustvarjalcu zgodovine bomo pač odpustili majhne osebne pregrehe!
Zato vidi birokrat v pridobivanju statusnih simbolov neke vrste upra-
vičeno plačilo za njegov trud, za to, da posveča svoje življenje vzvišenim
1331
ciljem zgodovine. V resnici pa rabijo tako statusni simboli kot občutek
uravnavanja zgodovine istemu cilju: razvijanju ločenosti birokrata od
odstalih ljudi.
Celotni sistem daje posameznemu birokratu tudi življenjsko perspek-
tivo: ima realno možnost, da smiselno planira svoje življenje. V uradu je
to večja soba (ali manjša soba v večji hiši), debeljša preproga, sekretarka
(če je še nima), bolj izobražena sekretarka (če jo že ima), telefon ali pri-
ključek več na pisalni mizi. V zasebnem življenju pa je to boljše stano-
vanje, večji avto itd. Vse to je zelo jasno, otipljivo, neposredno. In vse to
je seveda odvisno od tega, koliko in kako bo birokrat znal ustreči željam,
pogledom, stališčem in akcijam svojih nadrejenih.
Prav tako se njegove možnosti plezanja navzgor povečujejo, če veča
število svojih stikov z višjimi birokrati. Temu rabijo neformalne dejav-
nosti, lov in ribolov, pripadnost separiranim klubom, prebivanje v delih
mesta ali celo v isti stavbi, kjer prebivajo tudi drugi birokrati, skupno
popivanje itd. Vse to se zdi dokaj nedolžno, vendar pa povezano z reali-
zacijo življenjskih aspiraci j birokratov ne samo zagotavlja neformalne stike
in nekaj predmetov več ali manj, temveč tudi pomaga — in to odločilno
— doseči soglasje birokracije kot sloja, kadar gre za izvajanje enotne ak-
cije, uveljavljanje in sprejemanje enotne ideologije. Od privolitve v izva-
janje skupne akcije in formalnega skladanja s temeljnimi ideološkimi po-
stavkami je odvisna realna življenjska perspektiva birokrata. Takšno spre-
jemanje mu daje družbeni status. In narobe: ko je že vključen v sistem
plezanja po družbeni vrednostni lestvici, si mora pridobivati statusne sim-
bole in plezati navzgor. In to je zanj mogoče samo, če sprejema veljavno
smer akcije in se strinja z veljavno ideologijo. Malo birokratov je namreč
usposobljenih, da bi strokovno delali na drugih področjih. In tudi če so
^— to bi pomenilo, da morajo začeti znova; čim višje pa je birokrat pri-
plezal, tem težja je zanj vrnitev na začetne kline lestvice nekega drugega
'v^področja.
Takšna usmerjenost je utrdila birokratske strukture od začetkov, to
je od temeljnih teritorialnih vplivnih skupin in klik v podjetjih, do po-
slednjih vrhov državne, gospodarske, partijske, vojaške in policijske biro-
kracije. V zadnjih letih so se vezi med hierarhičnimi klini institucij ne-
koliko zrahljale in ponekod celo popolnoma popustile. Zato pa se je, tiho
in neopazno — okrepil drugačen proces: medsebojna podpora lokalne bi-
rokracije', krepitev klik v podjetjih in povezava oseb.
Lokalno birokracijo in klike v podjetjih sestavljajo po veliki večini
ljudje, ki so svoje položaje zavzeli pred usmeritvijo v intenzivno gospo-
darjenje, v dvig produktivnosti, in pred procesi, ki naj bi dosegli debiro-
kratizacijo. V času, ko za preboj v vodilna strata ni bilo potrebno strokov-
no znanje in zmožnost vodenja, so si ustvarili ugodno življenjsko eksi-
stenco, prijatelje, dohodke, si kupili hiše in stanovanja — skratka, zasi-
drali so se v nekem kraju in si pridobili družbeni ugled, ali vsaj mislijo,
da so si ga. Vsekakor se ne morejo seliti, ne morejo drugje, v kakem dru-
gem kraju začeti znova. Na dosedanji kraj jih vežejo stanovanja, hiše,
ugodnosti. V drugem kraju bi jim manjkalo strokovno znanje in sistem
1332
zvez, ki jim je omogočil dosedanji uspeh. Zato se ta najnižja plast biro-
kracije oklepa svojih delovnih mest in svojega kraja, razvija intenzivno
dejavnost, da bi za vsako ceno obdržala svoje položaje.
Preusmeritev gospodarstva je še močneje aktivirala lokalno birokra-
cijo. V začetku je skušala na pritisk reagirati stereotipno, z ekstenzivnim
večanjem proizvodnje, z novimi investicijami, kasneje pa se je umaknila
v pasivni odpor — v vztrajanje na svojih mestih, v občasno menjavanje
teh delovnih mest tako, da skupine ljudi ostajajo iste, menjajo pa se po-
ložaji. Te skupine v skrajnje kritičnih situacijah celo žrtvujejo posamez-
nike, grešne kozle, največkrat tiste na najvišjih položajih, a v celoti osta-
jajo nespremenjene. Njihova politika je še vedno, da bodisi odbijajo stro-
kovnjake (na različne načine: neposredno, z dodeljevanjem nezadostnega
dohodka ipd.), ali pa onemogočajo delovanje strokovnjakov z neadekvatno
razporeditvijo v podjetju, z intrigiranjem in z drugimi, v desetinah prime-
rov preizkušenimi sredstvi.
Istočasno pa te skupine delujejo v smeri, ki so je že navajene: v smeri
hitrega zviševanja dohodkov brez večanja produktivnosti, kratkoročnih re-
šitev, ki imajo v daljšem razdobju včasih katastrofalne posledice.
Ohranitev istega družbenega statusa, zunanjih znamenj tega statusa,
in poskus obdržati vire moči — to je del temeljnih faktorjev za vztrajanje
lokalne birokracije na njenih pozicijah. Osnovna utemeljitev takšne situ-
acije je vztrajanje pri načelu, češ da je treba ljudi pravično nagraditi za ,
njihove dosedanje žrtve, delo, prizadevanja, napore, vztrajanje. In vztra- j
janje na položajih ter prezentiranje statusnih simbolov se šteje za dovolj
pravično nagrado. Prevladuje prepričanje, da smo to miselnost pometli.
Zal stališča, po katerih postajajo usoda ljudi in stvari predmet, s katerim
se plačujejo resnične ali navidezne zasluge nekaterih izbranih posamezni-
kov, v praksi še vedno obstajajo, čeprav se manjkrat javno izražajo. In ne
obstajajo samo na nivoju lokalne birokracije. Na višjih stopnjah se izra-
žajo v obliki ustanavljanja novih teles. Ta naj delujejo istočasno z že ob-
stoječimi. Pri tem se skuša ustanavljanje novih institucij prikriti z najraz-
ličnejšimi teorijami o kontinuiteti revolucionarne in državniške izkušnje,
o ločitvi formiranja načel in izvajanja politike itd. V resnici pa gre za dve
osnovi institucij: na eni strani se skuša obdržati status do sedaj delujo-
čega birokratskega sloja, na drugi pa zagotoviti učinkovitost, ki jo zahteva
nadaljnji razvoj ekonomike in družbe v celoti. V končnem efektu se za-
radi kolizije velikega števila institucij in delovnih mest, različnih usmeri-
tev posameznikov in sistematskega razpletanja neformalnih zvez institu-
cije medsebojno zavirajo in so tako kot celota v sporu s temeljnim nače-
lom današnje stopnje razvoja — z učinkovitostjo.
i Statusna dimenzija in statusni simboli ne samo da povezujejo biro-
kracijo, povezujejo tudi birokracijo z ostalimi deli srednjega sloja. V na- .
šem položaju je težko natančneje opredeliti srednji sloj, zlasti še brez em-
piričnih analiz v tej smeri. Naj nam torej srednji sloj pomeni ljudi z nad-j
povprečnimi dohodki, z možnostjo povečevati te dohodke, in z usmeritvijo
v uveljavljanje svojega družbenega statusa v porabniški--smeri družbene
1333
stratifikacije. Taka definicija je difuzna, vendar to samo izraža resnično
neoblikovanost in difuznost srednjega sloja samega.J
Pred izrazito usmeritvijo v razvijanje notranjega tržišča bi bilo mo-
goče govoriti samo o zametkih srednjega sloja in pa o analognih reakcijah
birokracije in srednjih slojev v sodobnih kapitalističnih družbah. Po za-
četkih razvijanja tržišča, zvečevanja razponov med stopnjami dohodkov,
I in po usmeritvi v porabo pa se ta družbena skupina intenzivneje razvija,
I in lahko bi rekli, da so njeni interesi danes ena najpomembnejših kompo-
f nent v usmerjanju tako razvoja ekonomike kot družbe v celoti.
Omenili smo že, da je razvijanje tržišča pomenilo reakcijo na stagna-
cijo ekonomike, na nizko produktivnost, prepočasni razvoj in nesorazmerje
v menjavi med razvitimi deželami in našo. Istočasno pa je takšna orienta-
cija sprožila divjo gonjo za dvig osebnega standarda, v kateri so se po-
, stopno ločili tisti sloji, ki so imeli možnost zviševati svoje dohodke. Sta-
\ tusna lestvica se je bolj in bolj identificirala za dohodkovno in potrošno.
Za srednje sloje je prevladal interes za izboljšanje osebnega standarda
in gonja, da bi se povzpeli čim više na statusni lestvici. Veljavna ekonom-
ska politika je lahko ta interes z razvijanjem tržišča samo pospeševala.
Toda zvečevanje dohodkov brez ustreznega zvečevanja produktivnosti,
ob istočasnem vztrajanju ekonomskih omejitev iz časa administrativnega
vodenja gospodarstva in v tržišče usmerjene produkcije, ter ob obstoju
istih vodilnih garnitur v gospodarstvu, to je porušilo ravnotežje med ob-
segom produkcije in delom nacionalnega dohodka, odvedenim za osebni
dohodek in družbeno porabo. Vse to se je izrazilo v skrajnje nestabilnem
gospodarstvu, v razsipanju in inflaciji. Nadaljnji razvoj v isti smeri ob
nespremenjenih razmerah bi vedel v polom — zato je bilo nujno potrebno
poiskati mehanizme, ki bi odpravljali negativne učinke birokratsko vode-
nega gospodarstva: nizko produktivnost, nerentabilnost produkcije, počas-
no obračanje zalog, nerentabilne politične investicije itd. Ukrepi v tej sme-
ri, gospodarska reforma, so seveda zavrli zlati dež. In tu so se začeli raz-
vijati zunanji spori med srednjim slojem in birokracijo. Toda to niso spori
temeljnih interesov, izražajo se predvsem v obliki osebnega kritikarstva,
krepijo pa se tudi zaradi posebnega odnosa birokracije in srednjega sloja.
Birokracija je namreč ustvarila sorazmerno zaprt sistem svoje rege-
neracije. Drugi sloji so se temu monopolu upirali in svojo kritiko usmerjali
delno prek samoupravnih organov, delno po drugačnih kanalih. Ko pa se
je pokazala možnost pridobitve socialnega statusa na temelju porabe in
potrošn'h statusnih simbolov, so srednji sloji sprevideli pozitivno možnost
tekmovanja z birokracijo. Vrgli so se v pridobivanje statusnih simbolov
in istočasno kritizirali birokracijo, ki se, kot smo že omenili, pri naporih
za zviševanje svojega statusa ni omejevala zgolj na zviševanje dohodkov,
temveč je, kjer je bilo to le mogoče, izkoriščala privilegije nosilcev oblasti.
Toda osebna kritika birokracije je bila' tudi skoraj edina oblika družbenega
angažiranja srednjih slojev (kot slojev, ne kot posameznikov). Usmerjanje
v porabo je pasiviziralo še zadnje ostanke njihove stvarne družbene akcije,
ki bi bila usmerjena v spreminjanje družbe.
1334
In kot izraz orientacije srednjih slojev so se oglasile teorije o hoteni
pasivnosti, o nesmiselnosti družbenega angažmaja.
Omenili smo, da je ta^spor med birokracijo in srednjimi sloji nebist-
ven. Ne samo to. Obstaja ne le kot spor interesa dveh različnih slojev,
temveč tudi kot spor v birokraciji sami. Birokracija danes namreč ni eno-
ten sloj, istočasno zajema tudi del srednjega sloja. In če razvoj ekonomike
ne zadovoljuje birokracije, se birokrat kot član srednjega sloja v kritikar-
stvu obstoječega stanja in obstoječih ljudi na vodilnih mestih pridružuje
kritiki nebirokratskega dela srednjega sloja.? Tako je nastala vsesplošna
inflacija brezvsebinske in nesmiselne kritike, ki ne spreminja ničesar in o
kateri vsakdo tudi ve, da ničesar ne bo spremenila. Prav to, da kritika
nima nobene resnejše posledice, pa dokazuje, da ne gre za spor temeljnih
interesov, temveč za spor o večji ali manjši učinkovitosti ukrepov, ki naj
privedejo do istega cilja: zvečevanja porabe in možnosti, da se del prebi-
valstva z dohodkom, porabo in statusnimi simboli loči od drugega dela pre-
bivalstva z manj dohodki, ki zadoščajo samo za eksistenčne potrebe. Ti
osnovni cilji so obema slojema skupni in zato se njuni temeljni interesi pre-(|
pletajo. Takšna osnovna usmerjenost poraja tudi isti pogled na svet, isti
temeljni način dojemanja sveta. Značilna zanj je nezmožnost videti inte-
rese celotne družbe, presojanje stvarnosti izključno skozi očala svojih oseb-
nih in partikularnih interesov, in iz tega sledeča nezmožnost dojeti razvoj
in perspektive stvarnosti kot celote. Omenili smo že, da pri ukrepih biro-
kracije to pomeni hipertrofijo industrije, zanemarjanje razvoja drugih čle-
nov ekonomike, in nekritično uvajanje blagovnega gospodarstva na pod-
ročja, kjer je blagovna menjava absurd. Srednji sloj teh ukrepov ne kriti-
zira, razen če ravno podpirajo njegovo tezo o »nezmožnosti politikov«. Dru-
gače pa se taka orientacija ujema z usmerjenostjo srednjega sloja: služiti
in porabljati čim hitreje in čimveč, pridobiti si udobje in ugled in si isto-
časno zagotoviti osebno varnost, ne glede na to, kar se dogaja v družbi
kot celoti.
Trenutna usmerjenost v tržno ekonomijo — kakor je že nujna ali ne
— ne more ob obstoječi družbeni stratifikaciji in ob utrjenih birokratskih
strukturah v temeljnih teritorialnih enotah in podjetjih roditi ničesar dru-
gega kot nadaljnjo krepitev srednjega sloja in močnejše povezovanje te-
meljnih interesov birokracije z interesi srednjega sloja. Druga stvar je,
koliko je taka usmerjenost v trenutni situaciji, ob upoštevanju vseh se-
stavnih delov obstoječe strukture, kot faza v razvoju neogibna.
Zveza temeljnih interesov srednjega sloja in birokracije se razvija
tudi na drugih področjih. Šolstvo je nedvomno eno najznačilnejših, ker je
nedvomno eden temeljnih vzvodov restratifikacije. Leta in leta je znano,
da se socialna struktura dijakov v srednjih in zlasti študentov v visokih
šolah menjuje v korist razvitih področij in posameznikov z višjimi dohod-
ki. To pomeni, da se obstoječa družbena razslojenost prebivalstva ne samo
reproducira, temveč se celo povečuje. Do sedaj nismo opazili nikakršne
sistematske polifke, ki bi obstoječe stanje spreminjala, razen morda k
še večji privilegiranosti že privilegiranih. Za zdaj so vsi napori za vklju-
čitev večjega števila otrok z nerazvitih področij ter delavskih in kmečkih
1335
otrok v šole na drugi stopnji in visoke šole ostali brezuspešni. In tu opa-
žamo celo kombinacije zaviralnih tendenc v centrih in v teritorialnih eno-
tah. V globalni razdelitvi nacionalnega dohodka je šolstvo glede na pomen,
ki ga ima za usodo bodočih generacij in formiranje bodoče družbe, močno
zanemarjeno. Te tendence podpira razporeditev sredstev v teritorialnih
enotah in v podjetjih, (razen na najmanj razvitih področjih) in podeljeva-
nje štipendij; nihče ne usmerja štipendijske politike tako, da bi zavestno
spreminjala obstoječo socialno strukturo v šolah druge stopnje in zlasti
še na univerzi in visokih šolah.
Birokracija je to svojo politiko privilegiran j a privilegiranih in samo-
reprodukcije srednjega sloja uspešno prikrila. Najprej z decentralizacijo
financiranja šolstva, ki je formalno, v besedah, bolj demokratično kot cen-
tralizirano financiranje. Decentralizacija naj bi povezovala interese ko-
mune kot celote s šolsko politiko; naložila naj bi komunam odgovornost
za njihov naraščaj. V resnici pa pomeni takšna decentralizacija, da bogata
področja lahko dajejo za šolstvo več, revna pa manj — in to samo pove-
čuje že obstoječo diferenciranost med razvitimi in nerazvitimi področji
ter onemogoča mladini nerazvitih področij doseči drugačno mesto v družbi.
Nadaljnji ukrep, ki je uspešno zamegljeval pravo naravo politike v
šolstvu in posledice te politike, je bila vpeljava nagrajevanja po delu v
šole in v univerzitetne institucije. glede na namene, ki so porodili takš-
ne ukrepe, je celotna akcija sprožila živahno dejavnost v smeri notranje
\ delitve dohodka v šolah in učnih zavodih in omogočila zameglitev bist-
ij venega problema: namreč smiselnosti in učinkovitosti razdelitve nacional-
nega dohodka v celotni družbi. V bistvu je takšna delitev nacionalnega
dohodka, ki zavira razvoj šolstva in znanstvenega dela, žaganje veje, na
kateri sedimo, uničevanje tistega dela nacionalnega kapitala, ki je naložen
v ljudeh. Pomeni, da ne izkoriščamo najcenejših investicij — investicij v
ljudi — in to za ceno investiranja v stroje in naprave, ki zahtevajo ljudi
z več znanja. S tem pa ustvarjamo ozko grlo, pomanjkanje strokovnjakov,
ki še naprej zavira razvoj industrije.
Učinkovite kritike v tej smeri ni bilo. Do sedaj nismo spremenili ni-
česar bistvenega. Tisti del ljudi, ki bi bil najbolj poklican, da takšno kri-
tiko uresniči — učitelji na vseh stopnjah — je bil popolnoma paraliziran
z bojem za »notranjo delitev«, torej z dejavnostjo, ki naj bi vsakemu po-
V samezniku omogočila odtrgati malce večji košček od že tako dosti pre-
\ majhnega kosa. Tako se je kritika uspešno preusmerila od spreminjanja
stvarnosti v medsebojne spore, prepire, pričkanja, in to je popolnoma one-
mogočilo vsak enotni nastop, vsako učinkovito akcijo. Kjer pa so nastopili
posamezniki, ki so zahtevali ali celo organizirali učinkovito akcijo in vse-
binsko kritiko, jih je birokracija uspešno nevtralizirala tako, da se je oprla
na »gornji sloj« intelektualcev: na najbolje plačani del učiteljstva. Kadar-
koli se je oglasila kaka ostrejša kritika, je ni udušila birokracija sama,
prepustila je »zmernim elementom«, da so akcijo zadušili s kompromisom,
sklicujoč se na nacionalno kulturo, na razumno reagiranje, ali na kakšno
podobno prazno geslo. Na tem področju torej birokracija uresničuje inte-
rese srednjega sloja po dveh poteh: tako da s šolskim sistemom ne le omo-
1336
goča, temveč tudi pospešuje reprodukcijo srednjega sloja, in s tem, da se
pri izvajanju politike opira na predstavnike srednjega sloja med učitelj-
stvom. Poudarjam, da tu analiziramo objektivne učinke neke politike, ne
dobrih namenov. Vse preveč smo se navadili soditi vrednost akcij po sub-
jektivnih namenih akterjev.
Mogli bi navajati vrsto drugih konkretnih področij, kjer politika biro-
kracije uresničuje interese srednjega sloja, ali kjer se interesi obeh pove-
zujejo. Eno dokaj pomembnih področij je npr. nacionalistično orientirana
ekonomska politika in »teorije«, ki jo spremljajo. Pri tem ne mislim na
ekonomsko utemeljeno preusmeritev od centralistične delitve narodnega
dohodka v decentralistično delitev. Zveza je drugje. Tako birokracija kot
srednji sloji so pripravljeni uporabiti nacionalizem kot plašč, ki naj pri-
krije bodisi ekonomske neuspehe birokratov ali pa zaradi nizke produk-
tivnosti neupravičene in pretirane dohodkovne in potrošniške pretenzije
srednjega sloja.
Tako se torej delovanje birokracije v obstoječi družbeni strukturi veže
z interesi srednjega sloja. Vprašanja, ki se ob tem nujno zastavljajo pa so:
—	je takšna politika birokracije kot sloja nujna?
—	je to tudi edina pot naše družbe v celoti? Ce je, potem je nepo-
trebno o čemerkoli razpravljati še naprej ; kritika je nepotrebna, potrebno
nam je samo še ujemanje z nujnostjo, priznanje nujnosti. Toda če to ni
edina in nujna pot, kakšna bi morala biti drugačna politika? V tem pri-
meru bi bilo treba tudi odgovoriti na vprašanje, ki smo ga postavili v za-
četku razpravljanja •— v imenu katerih družbenih slojev ali skupin je mo-
goče kritizirati obstoječo politiko, in čigave interese naj bi takšna politika
realizirala?
Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja, je treba kratko osvetliti pot,
ki je pripeljala v to situacijo.
Omenili smo že, da je utrjena birokratska strukturiranost v družbi,
zveza birokracije kot sloja z institucijami, ki so predstavljale njeno distri-
bucijo moči, izzvala zastoj ekonomije. Iz tega zastoja sta se tedanjemu
birokratskemu sloju kazala dva izhoda. Prvi v še večji centralizaciji moči,
centralističnega ekonomskega planiranja, centralne delitve narodnega do-
hodka. Druga pot je peljala v sprostitev tržišča kot temeljnega regulatorja
ekonomske dinamike. O prvi poti ne bomo razpravljali, ker se je v dru-
gačnih razmerah v drugih socialističnih državah, dovolj jasno pokazalo,
da krepitev centralizacije v času nastajanja industrije za široko porabo
in razvijanja notranjega trga poraja vse večjo stagnacijo. To ne pomeni,
da ta smer ni imela vpliva v jugoslovanski ekonomiji in politiki. Toda ju-
goslovansko gospodarstvo in ekonomija sta se v celoti obrnila v drugo
smer.
In ta druga smer je razvijanje tržišča kot temeljnega ekonomskega
regulatorja, kar pomeni boj za zviševanje produktivnosti, hitrejše obračanje
zalog, ustvarjanje in preustvarjanje možnosti, da se na tržišču ustvari po-
doben položaj, kot ga imajo dežele, s katerimi zamenjujemo svoje blago.
To zahteva tudi preorientacijo v industrijo, ki producira za široko porabo,
in skladno preusmeritev družbe tudi v tej smeri. Najprej zahteva razvi-
1337
janje industrije, ki dela za široko porabo, in njena diferenciacija formi-
ranje družbenih slojev, ki bodo takšno proizvodnjo absorbirali. Zato po-
. stane zvečevanje razponov v dohodkih in ustvaritev srednjega sloja ne-
1/ogibni pogoj produkcije za široko porabo. Nadalje ima produciranje za
"tržišče svoje zakonitosti, svoja pravila igre, drugačna od centralno diri-
girane produkcije. Ta pravila predpisujejo, da se promet surovin, blaga
in financ podreja zahtevam učinkovitega »napajanja« tržišča. Ob tem po-
stajajo togi centralno-planerski ukrepi, neadekvatne omejitve in pretirane
družbene dajatve anahronizmi. To pa tudi pomeni, da je potrebno pre-
oblikovati vse družbene institucije, ki tako delujejo, in to so v času admi-
nistrativno-birokratskega socializma skoraj vse institucije.
Edini sloj, ki to preorientacijo v resnici lahko uspešno izvede, je v
okviru administrativnega sistema birokracija sama. Ce naj ostane na obla-
sti, mora začeti odpravljati tisto, kar jo je rodilo: centralistični birokratski
aparat. In tako se je birokracija znašla v vlogi svojega lastnega odprav-
Ijavca. To je bila v času, ko se je ta proces pričel, nedvomno revolucio-
narna poteza in taka je še danes. Birokratski sloji socialističnih držav
tega do jugoslovanskega primera niso bili zmožni izvesti. Sele v zadnjem
času opažamo v nekaterih državah bolj, v drugih manj pogumne premike
v tej smeri.
Toda ta nedvomno revolucionarna usmeritev je imela tudi svoje ne-
gativne posledice. Ker je birokracija vodila proces preusmeritve, se je ce-
lotnemu procesu tudi prilagodila. V času tega preusmerjanja je vladalo
in še danes vlada tiho prepričanje, da pomeni odpravljanje centralizma tudi
odpravljanje birokracije. To pa nikakor ni nujno. Ne samo to. Mogoče je
celo, da postane birokratski sistem, to je zveza birokracije in institucij,
v katerih in po katerih učinkuje v porabniški družbi, sicer bolj ^krit, zato
pa toliko učinkoviteje delujoč mehanizem. Na to nas opozarja razvoj po-
rabniške družbe v lastninskem sistemu. Ne pravimo, da se je pri nas to
zgodilo, ker brez empiričnih analiz tega ni mogoče za gotovo trditi. Toda
v bodočih empiričnih analizah bo treba odgovoriti na vprašanje, kakšne
poživljajoče injekcije je birokratski sistem dobil ob prehodu iz administra-
tivno-centralističnega sistema v sistem vse intenzivnejšega sproščanja
tržišča.
Prej smo omenili nekatere oblike prilagajanja birokracije novim raz-
meram: njeno začetno usmerjenost, da bi z ekstenzivno proizvodnjo za-
dostila povečanemu obsegu proizvodnje. Dalje formiranje in utrjevanje
klik v teritorialnih enotah, v podjetjih in povezovanje obojih. Se naprej —
povezovanje njenih interesov, form reagiranja, oblikovanja socialnega sta-
tusa in simbolov s srednjimi sloji. Vztrajanje pri industriji kot edinem
členu, ki razrešuje vse ekonomske in družbene probleme.
Birokracija prikriva svoje prilagajanje novim razmeram tako sama
sebi kot drugim slojem s starimi in novimi formami ideološke mitologije.
Tako uporablja eno najmočnejših orožij svojega starega arzenala: zame-
njuje stvarno situacijo s svojimi normativnimi zahtevami in željami. Naj
omenimo nekatere teh normativnih mitov. Birokratski s'stem se npr. šteje
za preživel, zlasti po zadnjih kadrovskih spremembah. Sistem se je morda
1338
z vidikov optimalnih rešitev ekonomskih in družbenih problemov res pre-
živel, toda videli smo, da še kako žilavo vztraja in se obnavlja. Z razglaša-
njem sistema za »preživelega« birokracija tiho predpostavlja avtomatsko
odmiranje sistema ali njegovo neeksistentnost in tako samo odvrača po-
zornost od bistvenih k »praktičnim« problemom.
Dalje: birokracija razglaša vse svoje zgrešene ukrepe v preteklosti
za zgodovinsko nujnost in si s tem seveda popolnoma umiva roke nad to \
preteklostjo in svojo odgovornostjo za smer, v katero je šla ekonomika v \
določenih razdobjih. V drugi obliki se skriva odklanjanje odgovornosti za
popolno anonimnostjo krivcev nekaterih zgrešenih investicij, nesmiselnih
predpisov, administrativnih ukrepov, ki so včasih zavrli razvoj celotnih
panog ekonomike (kmetijstva npr.). To so samo nekateri zgledi birokratske
mitologizacije resničnosti. Hkrati birokracija ovira vsako vsebinsko, de-
javno kritiko takšne situacije in demitologiziranje svojih ideoloških pri-
krivanj. V osnovnih teritorialnih enotah klike onemogočajo, da bi se stro-
kovnjaki prebili na mesta, kjer bi lahko opravili »stvarno kritiko« situa- Y
cije, to je tam, kjer bi lahko organizirali intenzivno proizvodnjo, i-azvili '
višjo produktivnost v resnici, ne le v besedah. Na višjih nivojih pa biro-
kracija onemogoča razvijanje družbene kritike s tem, da duši razvoj druž-
benih ved in omejuje — kjer je to le mogoče — organiziranje in izvajanje
resnično kritičnih ekonomskih, socioloških in zlasti kombiniranih obsež-
nejših analiz. To stanje se je npr. izražalo v administrativnem razdobju
i_diskreditiranjem znanosti, ki se ukvarjajo z empirično analizo družbe,
kasneje pa v zaviranju razvoja institucij za družbeno in ekonomsko ana-
lizo. Tako je bilo še leta 1965 v znanstveno-raziskovalnih organizacijah, ki
so se ukvarjale s tehniko, pet tisoč raz skovalnih delavcev, v družboslovnih
raziskovalnih institutih pa niti tristo raziskovalnih delavcev. Obstoječe ten-
dence vodijo k nadaljnjemu zmanjševanju dejavnosti družboslovnih razisko-
valnih institutov. Takšna osnovna zainteresiranost se seveda prikriva z raz-
pravljanji o objektivnih težavah, ki jih poraja gospodarska reforma. Pri
tem pa nihče ne razpravlja resno o vlogi družbenih ved v procesu demito-
logizacije birokratske ideologije in o pomenu takšne demitologizacije za
nadaljnji družbeni in ekonomski razvoj. Birokracija skriva svoje interese
— nemalokrat pred samo seboj — za »objektivno situacijo«, to je samo
stara oblika obrambe pred svojo soodgovornostjo. Birokracije kot sloja se-
veda tu ne identificiramo s posameznikom v upravnem, političnem, par-
tijskem aparatu. Del teh posameznikov deluje ravno v nasprotni smeri.
To pa seveda ne spreminja niti objektivnih interesov birokracije kot sloja,
niti smeri akcije, ki skuša te interese uresničiti.
Dosedanja analiza nam tako daje možnost, da odgovorimo na drugo
vprašanje, ki smo si ga zastavili v začetku tega poglavja, namreč, ali je
orisana družbena struktura statična, reproducira zgolj samo sebe, ali pa
obstoje procesi, ki vodijo v drugo smer, in sloji, ki bi bili nosilci teh pro-
cesov.
V kritiki tega stanja smo skušali izhajati ravno z vidika nasprotnih
procesov. Ce ne bi eksistirali, najbrž taka kritika sploh ne bi bila mogoča.
1339
ГТете1јпа institucija, ki formira in podpira procese, nasprotne formi-
ranju birokratskega sloja, je nedvomno samoupravljanjeHNe mislimo peti
običajne hvale tej instituciji, temveč le ugotoviti, da pri distribuciji moči
nujno deluje v nasprotni smeri kot birokratizacijaiVendar samoupravlja-
nje razkraja birokracijo samó, če konkretno razbija birokratske klike, pre-
vzema upravljanje tam, kjer je prej gospodovala birokracija, v procesu
osvajanja pozicij moči, ki jih je prej zasedala birokracija.^Te funkcije
samoupravljanja poudarjamo zato, ker večinoma zamenjujemo eksistenco
samoupravnih organov z njihovim učinkovitim delovanjem za redistribu-
cijo moči. Eksistenca samoupravnih organov je zgolj pogoj za njihovo de-
lovanje. Samoupravljanje kot proces pa pomeni vsakodnevno razbijanje
birokratskih struktur. Kljub desetinam študij o samoupravljanju danes
ni mogoče reči, kako daleč je proces samoupravljanja prišel v tej smeri.
Velika večina študij in predvsem političnih razprav temelji na mitologi-
ziranju, ki je eno temeljnih ideoloških_prodij birokracije. Namreč prav
na domnevi, da samoupravni organi že samo s tem, da obstojajo, razbijajo
birokratske strukture. Takšna normativna mitologija seveda služi intere-
som birokracije, kajti tako si nihče ne zastavlja akcijskega programa, ki
bi temeljil na zgraditvi taktike vsakdanje akcije samoupravnih organov,
na odgovorih na vprašanja, kako vsak dan razbijati birokratske klike, in
ne le na bledem ugotavljanju, da se je treba bojevati proti birokraciji.
VDrugi procesi, ki delujejo za razkrajanje birokratskega sistema v da-
našnjih razmerah, so"]bili implicitno omenjeni že v tekstu. To so zlasti:
—	boj za takšno redistribucijo nacionalnega dohodka, ki razvija vse
člene ekonomike in družbe in razvija optimalno kombinacijo njihovih
členov,
—	procesi, zavestni ali spontani, ki vodijo k bolj enakopravnim mož-
nostim za mlade ljudi, ki zavirajo in odpravljajo obnavljanje obstoječih
socialnih strat in omogočajo posameznikom in skupinam ter njihovi drugi
generaciji na nižjih klinih stratifikacijskih lestvic vzpon na višjo stopnjo.
Skratka procesi, ki pospešujejo družbeno mobilnost.jBistven tak proces je
realizacija enakih možnosti šolanja za vsa socialna Strata, to je ustvarjanje
razmer, v katerih bi bila osnovni selekcijski faktor za nadaljevanje šola-
nja nadarjenost, ne pa socialni status in dohodek družine ter pokrajina,
v kateri se je kdo rodil,
—	procesi, ki odpravljajo hierarhično razporeditev institucij, tako v
proizvodnji kot v teritorialnih enotah, in ki zamenjujejo hierarhične zveze
z medsebojnim sodelovanjem, s horizontalnimi organizacijskimi shemami^
z zvezo na temelju ugotovitve skupnih interesov, ne pa z zvezo, kjer pred-
stavniki višjih enot, ločeni od svojih subjektov, omejujejo akcijo podobnih
predstavnikov nižjih enot.
Tako imamo torej opraviti z dvema skupinama nasprotujočih si pro-
cesov. Prva skupina se zbira ob razvijanju masovne produkcije in porab-
niške družbe. Razvijanje industrije za potrebe porabe zahteva na drugi
strani takšno razdelitev celotne mase osebnega dohodka, ki bo omogočila
porabo na različnih nivojih in intenzitetah. In takšna delitev mase oseb-
nega dohodka nujno diferencira družbo, v naši situaciji vsaj v dveh sme-
1340
reh: znotraj vsake ekonomske pokrajine in med ekonomsko različno razvi-
timi pokrajinami. Ena glavnih posledic ekonomske diferenciacije med po-
krajmami pri nas je večanje razlik med narodi, ki so kot celota na različnih ,
stopnjah ekonomskega razvoja. Ob tej osnovni diferenciaciji pa nastopajo
še razlike med pokrajinami v okviru vsakega naroda.
Skušali smo pokazati, da ta proces birokracije ne uničuje, temveč jo
vsaj ohranja kot sloj, in da birokracija z uresničevanjem tega procesa
nujno ustreza interesom srednjega sloja in tako povezuje svoje interese
z interesi srednjega sloja. Tej skupini procesov nasprotujejo procesi, ki de-
lujejo za razbijanje birokratske strukture, za integriranost družbe, torej za f
zmanjševanje diferenciacije.
Se je mogoče v izvajanju konkretne akcije odločiti bodisi zgolj za prvo
ali zgolj za drugo skupino procesov? Verjetno ne. Osnovna smer prvega
procesa, dohodkovna, potrošna in statusna diferenciacija družbe, nam ob
sprejetem modelu ekonomske rasti zagotavlja nadaljnjo možnost razvija-
nja industrije in ekonomike v celoti. Osnovna smer drugega procesa —
samoupravljanje in boj za enakopravnost — je glede na cilje, zaradi kate-
rih je ta družba zrasla, osnovna smer političnega delovanja in politične
strukture. Vendar bi nas nekontrolirani razvoj v smeri diferenciacije druž-
be privedel v stanje, ki bi bilo zelo blizu podobnemu stanju v sodobni kapi-
talistični weif arestate : v potrošno družbo, v kateri so proizvajalci popol-
noma ločeni od upravljanja, v kateri so poraba, gonja za statusnimi sim-
boli in pobeg v organizacijo individualnega življenja forma, ki preprečuje
politični in celotni družbeni angažma individua. Torej v družbo, v kateri ;
zviševanje produkcije povečuje alienacijo individua. In prav tako bi nas j
izključna usmerjenost v samoupravljanje in boj za enakopravnost vseh pri-'
peljala do svojega nasprotja. Umetno zmanjševanje diferenciacije bi po-
vzročilo stagnacijo industrije in ekonomike, to pa bi samoupravljanju vzelo
materialno osnovo. Hkrati bi izključna orientacija v integriranost družbe
kot celote nujno zvečala centralizem in s tem moč birokracije.
To pa pomeni, da je temelj racionalne odločitve za usmerjanje nadalj-
nje akcije celovit proces, v katerem sestavljata nasprotujoča si procesa
enoto. Obstajata seveda vsaj dve usmeritvi tega procesa: prva v smeri,
kot je delno utrjena z današnjo situacijo. Se pravi diferenciranje družbe
ob ohranjevanju birokratskih struktur. Skušali smo pokazati, da takšna
usmerjenost zavira možnosti za nadaljnji razvoj družbe, ekonomike in in-
dustrije. Druga smer celotnega procesa pa je ohranjevanje in regulacija
diferenciacije ob istočasnem razvijanju in krepitvi samoupravnega sistema
v stvarni situaciji, ne v besedah. V prvem primeru se v interakciji obeh
procesov krepijo negativni, v drugem pretežno pozitivni elementi naspro-
tujočih si procesov. Z zavestno usmeritvijo v način dosezanja tega cilja bi
bilo potrebno doseči, da bi prevladala druga smer.
In to je tudi odgovor na vprašanje, kateri sloji so nosilci procesov
diferenciacije in katerih procesov, usmerjenih v uresničenje samouprav-
ljanja in enakopravnosti£y današnji situaciji so za dohodkovno in potrošno : |
diferenciacijo objektivno zainteresirani predvsem birokrati in srednji slojj ¡ ■
kakor je že difuzno definiranj[^dor ima manjše možnosti za pridobivanje
1341
dohodka, kdor ima negotovo prihodnost in kdor noče, da bi mu vladali
birokrati, je zavzet za razvijanje samoupravljanja, integracijo družbe, za
enakopravnost in enake možnosti. In to so sloji z nižjimi dohodki, velik del
mladine, del ljudi v organih samoupravljanja.^
Vendar tako, zgolj objektivno in na osnovi logike definirani interesi
kažejo samo eno stran situacije. Ze prej smo omenili, da prizadevanja
birokracije niso enosmerna, temveč protislovna — če hoče obstati v ob-
stoječih centrih distribucije moči, jih mora odpravljati. To in pa procesi
rotacije cçpijo akcijsko usmerjenost birokracije in delijo birokracijo sámo
v del, ki vztraja pri obstoječi situaciji, in del, ki to situacijo negira.
Podobno bi lahko trdili o slojih z nižjimi dohodki. V teh obstojijo ten-
dence po zvišanju dohodka in porabe, to pomeni približevanje teh slojev
statusu in porabi srednjih slojev, torej »pozitivno« odpravljanje svojega
položaja, ne samo zniževanje socialnih razlik z omejevanjem dohodka in
porabe srednjih slojev. Vsi ti interesi se v procesu proizvodnje, porabe in
samoupravljanja prepletajo in sestavljajo kompliciran mozaik. Natančnejše
forme tega mozaika brez empirične analize ni mogoče niti opisati, kaj šele
natanko poiskati zveze med nijmi.
Vse to pa govori v prid stališču, da ni mogoče natančno in za vse situa-
cije določiti nosilcev akcije v smeri določenih ciljev. Ti nosilci akcije rea-
girajo različno v razničnih situacijah, njihovi interesi se včasih prepletajo
drugič se negirajo. In to onemogoča enotno opredeljevanje slojev v dolgo-
trajnih razdobjih in zato tudi nastajanje strank, ki bi trajneje reprezen-
tirale interese različnih slojev.
Tako ostaja za usmerjanje praktične akcije samo vzdrževanje nasprotja
med razvijanjem moderne množične produkcije in procesa gibanja k enako-
pravnosti in samoupravljanju. Z drugimi besedami: usmerjanje celotne
družbe v dosezanje temeljnih ekonomskih in družbenih interesov celote:
redistribucije moči, višje produkcije, zvečane porabe, delitve po delu, in
boja za enakopravnost. Dokler pa bo ta proces v rokah birokracije, se bodo
birokratske strukture nujno prilagajale vsaki sproženi spremembi. Proces
bo ostal v okvirih negativnega začaranega kroga; namesto v dosezanje teh
osnovnih ciljev bo celotna situacija vodila v njihovo negiranje. Zato je
edina pot, da se razbije pozitivni začarani krog do procesa, v katerem se
bodo pozitivni elementi obeh nasprotujočih se procesov dopolnjevali in
negativni odpadli, zgraditev mehanizma, ki bo omogočal povezovati temelj-
ne interese različnih slojev in skupin v obstoječih institucijah. Se pravi,
organizirano gibanje množic, ne pa forma institucij, komitejev.
Ta ugotovitev je zelo splošna. Toda verjetno je praktično delovanje
mogoče samo v tem splošnem okviru, čeprav seveda ne kot ponavljanje
besed. Ce se bo obstoječi družbi posrečilo zgraditi takšne mehanizme pove-
zovanja interesov med sloji, ki bodo učinkovito delovali v dosezanju ome-
njenih ciljev, in sicer v večini posameznih konkretnih situacij, potem lahko
rečemo, da se bo približevala zadanemu cilju, postavitvi socializma. Ce pa
bo ostalo zgolj pri ponavljanju besed, če bo birokracija mogla obdržati
svojo normativistično mitologijo, bomo ostajali v morda zunanje bleščeči,
v jedru pa birokratski družbi.
1342
Síekaj spornih vprašanj marksistične
teorije religije
Marko Kerševan
Marksistične teze o religiji kot obliki alienacije, projekcije, fantastič-
nega izraza obstoječega sveta, izraza bede in protesta proti njej, ali celo
konkretneje, kot opija ljudstva ter razprave marksističnih avtorjev o druž-
benozgodovinski pogojenosti religioznih predstav sprejemajo danes tudi
mnogi teologi oziroma religiozni misleci. Ugotovitve, da je religija imela
in ima vlogo opija, da je posvečevala in konservirala obstoječe stanje, da
so bile religiozne predstave pogosto izraz celo zelo konkretnih družbenih
situacij in teženj itd., so danes tako nesporne, da se jih ne more izogniti
nobene resen, pa čeprav religiozen avtor (1). Vendar pa tudi tisti (religiozni)
avtorji, ki sprejemajo mnoge marksistične ugotovitve o religiji ugotav-
ljajo — nekateri z obžalovanjem in začudenjem, drugi triumfalistično in
vzvišeno — da marksistična teorija noče ali ne more videti tistega, kar je
za religijo (tudi) bistveno (2).
Ob tem, kateri pojavi v religiozni sferi upravičeno zaslužijo oznako
odtujenosti, se razni avtorji sicer močno razhajajo; po nekaterih je ali-
enacija le zloraba religije; pri drugih gre pri tem za zgodovinske defor-
macije religije ali za nekaj, v čemer se izčrpavajo vse »naravne religije«, ne
^a krščanstvo; srečamo tudi mnenje, da ima zgodovinski materializem
»kvantitativno prav« (De Lubac) ali da je alienacija bolj ali manj nujna
usqfia vseh institucionaliziranih religij.
' Vedno pa ostane nekaj, kar da marksistična teorija ne zajema. Pre-
pričan sem, da marksistična teorija religije ne more napredovati, če na-
čelno ignorira tovrstna vprašanja in očitke, ki jih izrekajo religiozni av-
torji. Ignoranca še nikoli ni prispevala k napredku misli. To so med dru-
gim ugotovili tudi na drugem vatikanskem koncilu, kjer so namesto do-
sedanje površne obsodbe ateizma kot nečesa, kar izvira ali iz pomanjka-
nja zdrave pameti ali iz »slabih strasti«, pozvali k študiju »skritih vzrokov
zanikanja boga«, k »globoki in resni preučitvi vprašanj, ki jih postavlja
ateizem«. (»Gaudium et spes« I; 1, 21.)
Pričujoči sestavek nima velikih pretenzij: skušal bi le nakazati neka-
tere smernice in izhodišča za celovitejšo marksistično teorijo religije.
1343
Filozofija — religija
Marxu pogosto očitajo, da je — govoreč o družbenih funkcijah in
družbeni pogojenosti rehgije — spregledal ali vsaj zelo malomarno obšel
dokaze za božje bivanje; da se skratka ni ukvarjal s temeljem religioznih
predstav: prav obravnava le-tega pa bi pokazala, da bog ni zgolj katego-
rija človeških želja in iluzij (3). Pri tem navajajo dokaze in razloge za nuj-
nost bivanja »prvega vzroka«, »arhitekta« in »nadzornika« vesolja, »vrhov-
ne sankcije morale«, »najvišjega bitja«, absolutnega duha itd. (dokazi iz
smotrnosti, vzročnosti ipd.). Ne glede na uspešnost teh dokazovanj je res,
da bi za religijo, ki bi temeljila na takem pojmu boga, ne mogli reči, da
se je porodila iz človekove nemoči, teženj po večnosti in popolnosti ipd.
Vendar — preden se pri obravnavi "religije spustimo v obravnavo, ali ti
dokazi drže ali ne, si je treba zastaviti bistveno vprašanje: o čem ti do-
kazi govore. Tu namreč zadenemo na znano Pascalovo razlikovanje »boga
filozofov« in »boga Abrahama, Izaka in Jakoba«, »boga filozofov« in »boga
religije«, na razlikovanje, ki ga je morda najbolje označil Bergson: »Vse
(religije) govore o Bitju, ki je lahko v odnosu z nami; prav tega pa Aristo-
telov bog, ki ga je z manjšimi adaptacijami sprejela tudi večina njegovih
naslednikov, ne zmore«. (Pri tem Bergson poudarja: če daste besedi radi-
kalno drugačno vsebino od tiste, ki jo navadno ima, se nanaša na nov
objekt ; v tem primeru nam govori o drugi strani. Prav to se dogaja takrat,
ko filozofi govore o bogu) (4).
Tudi če bi naravna teologija ali filozofija uspevali dokazati transcen-
dentni »prvi vzrok« ipd. s tem ne bi dokazali bistvenega: da je na primer
»prvi vzrok« — Bog (5). (»Prvi vzrok) naravne teologije in filozofije
obstaja v mejah splošne metafizike; odgovori na metafizična vprašanja pa
še ne morejo zbuditi religioznega čustva. Metafizika ne more dokazati tiste-
ga, zaradi česar je »bog« Bog.
Bog religij namreč ni oboževan (worshipful) kot gospodar vesolja, prvi
vzrok ali vzdrževalec moralnega reda; oboževan je zaradi dveh atributov:
svoje skritosti in svoje intimnosti, svojega odnosa do nas. Naravna teo-
logija te razlike pogosto ne opaža, ker so teologi religiozni že prej, preden
se lotijo naravne teologije, in svoji profani' podobi boga že vnaprej pripi-
šejo lastnosti boga rehgije (A. B. Gibson) (6).
Tudi to misel je izrekel že Pascal (Misli, 119), ko pravi, da lahko do-
kazi iz narave govore le verujočemu človeku, v očeh drugih pa zbujajo
posmehovanje. Tomaž Akvinski npr. ob koncu svojih »poti« (k »prvemu
vzroku« itd.) vedno sklepa: to ohčejo izraziti, ko pravijo bog; to vsi ime-
ijujejo bog; znano je vsem, z vso jasnostjo, da je to bog, Kari Rehner, ki
govori iz ateističnega razpoloženja sodobnega sveta ob tem točno pripo-
minja, da danes ni več tako preprosto reči: to je bog, danes ne zadošča
več logična difenicija, kaj se razume pod besedo »bog«(7).
Religija ni dedukcija iz spekulativnih spoznanj; prepad med »abso-
lutem«, »prvim vzrokom« itd., in »Bogom« lahko prekorači le vera (8). Re-
ligioznega boga ne moremo spoznati iz narave, odkriti v naravi ali prek
1344
rije; temveč le iz človeka (»človek, to pa je človekov svet, družba država«
— Marx).
To razlikovanje je plodno tudi pri obravnavanju nastajanja in spre-
minjanja religioznih predstav. Ni mogoče reči, da so predstave o duhovih,
duši, nevidnih silah, razlage o nastanku sveta, v katerih nastopajo fanta-
stična bitja že same po sebi religiozne predstave. Lahko so zgolj začetki
»filozofije narave« ali psihologije. Religiozne predstave so predstave o
»nadnaravnem«, »svetem«. »Nadnaravno« in »sveto« pa se ne da prepro-
sto izenačiti z vsemi (za nas) fantastičnimi predstavami in razlagami, ki si
jih je »primitivec« ustvaril o neznanih pojavih. Ne glede na vse težave
ob opredeljevanju »svetega« (9) so »skrivnostnost«, »moč« in nekaka obr-
njenost, usmerjenost k človeku lastnosti, ki jih ima vsak objekt člove-
kovega religioznega odnosa. Vseh teh lastnosti pa ni mogoče ugotoviti na
objektih (duši, duhovih, stvarnikih, fetiših) »kot takih« — temveč le ob
posebnem odnosu (religioznih) ljudi do njih. Razliko med svetim in pro-
fanim lahko ugotovimo le prek odnosa ljudi do raznih objektov, ne pa ob
analizi objektov samih (10). Levy Brühl npr. sploh ugotavlja, da so pred-
stave o nevidnih silah ipd. pri primitivnih ljudstvih zelo nejasne, neizde-
lane, zato pa so do skrajnosti izdelani načini ravnanja do pojavov »nad-
ravnega sveta« (11).
Veda o izvorih religije, ki ostaja le pri ugotavljanju nastajanja pred-
stav o duhovih in drugih fantastičnih bitjih in silah, ne dela pa si skrbi
z opredeljevanjem specifično religioznega (pojmovanja »svetega« in »nad-
naravnega«), do jedra problema religije sploh ne prodre. (Čeprav je pre-
učevanje nastajanja predstav o personificiranih silah ipd. seveda izredno
pomembno, saj so le-te prvi pogoj za nastanek religioznih predstav.)
Preučevanja religije kot specifičnega fenomena ne smemo zamenjavati
s preučevanjem religij v smislu izdelanih religioznih sistemov, kot je npr.
islam, budizem, razne variante krščanstva, indijski religiozno-filozofski si-
stemi. V vseh religioznih sistemih so dejanske religiozne predstave vedno
vključene oziroma se stalno na novo vključujejo v bolj ali manj celovito
predstavo o svetu. V tej predstavi nujno nastopajo tudi (filozofska) poj-
movanja absolutnega, razlage nastanka oziroma večnosti sveta, nastanka
in bistva življenja itd. Taka predstava se ne more izogniti (če ni ateistična)
neki filozofski predstavi o bogu. Oblikovalci teh miselnih sistemov so tako
vedno soočeni z nalogo, da pojasnijo razmerje med bogovi religije in bo-
gom filozofije. Za krščanske religiozne sisteme je bilo značilno, da so si
prizadevali izenačiti »naravnega« boga stvarnika z razodetim Bogom (12).
Videli smo že, da ta identifikacija racionalno ni dosegljiva. Vendar
prizadevanje pö taki identifikaciji ni nujnost vsakega religioznega siste-
ma. To kažejo npr. nekateri indijski religiozno-filozofski sistemi, kjer je
npr. absolut brezosebni večni zakon, ki so mu zavezani tako ljudje kot nji-
hovi bogovi. Temelj (Grund) ni religiozni bog, temelj je pod njim (13).
Poleg dveh skrajnih primerov — identifikacije in doslednega loče-
vanja, — poznamo še množico posredovanih oblik.
Razlikovanje religioznega boga od boga filozofije je nujno za preuče-
vanje družbenih funkcij in virov religije in religioznosti. Osnovno izhodi-
1345
šče bi moralo biti, da je treba preučevati, v kaj ljudje dejansko verujejo.
Religiozni sistemi in njihovi nosilci (cerkve in teološke šole) prej zakrivajo
kot razkrivajo dejanske vere in funkcije religioznosti. Kot pravi M. Eliade
(Das Heilige und des Profane) so sodobno velike religije tako obdelane
in predelane od izobražencev, da je prek njih težko priti do razumevanja
»■homo religiosusa« ; boljša pot je poznavanje ljudske folklore. Ta misel
je lahko plodna, tudi če jo razširimo na proučevanje sodobnih običajev
in navad.
Religija kot opij za ljudstvo
Znani Marxov izrek o religiji kot opiju ljudstva je bil vedno deležen
številnih kritik, čeprav zgodovinske, sociološke in psihološke študije ugo-
tavljajo, da je taka oznaka ustrezna dejanski vlogi religije v raznih oko-
ljih in obdobjih. Vendar izrek kljub temu težko vzdrži kritiko iz več vidi-
kov. Prvič je povsem neustrezno, kadar se razlaga (in tudi napačno pre-
vaja) Marxov »opij ljudstva« kot »opij za ljudstvo«. Taka razlaga predpo-
stavlja nekoga (vladajoči razred, duhovnike), ki je ljudstvo varal, omam-
ljal z opijem predstav o onstranskem svetu, da bi jih izkoriščal v stvarnem
svetu. Ne glede na dejansko obstajanje takega varanja, take razlage kot
splošne teze ni mogoče sprejeti. Religija, ki je učila »blagor ubogim, zakaj
njih je nebeško kraljestvo« in »laže pride vrv skozi šivankino uho kot bo-
gataš v nebeško kraljestvo« ni mogla nastati med »mogočnimi tega sveta«
— razen če so bili sami brezverci, kar pa je v tej zvezi nesmiselno.
Osnovno teoretično izhodišče je lahko le, da je vsak razred in druž-
bena skupina izražal v svojih religioznih predstavah svoj položaj, svoje
težnje in interese (ne glede na to, koliko je bilo to izražanje adekvatno).
Analize Marxa Webra pa tudi sodobno sociološke raziskave religioznosti
dajejo o tem dovolj gradiva (14).
Vladajoči razred si je vedno prizadeval, da bi podrejeni sprejeli nje-
gove vzore, nazore in vrednote, ki izražajo in utrjujejo njegov položaj in
interese. Pri tem je uspeval toliko bolj, kolikor bolj so bili podrejeni sloji
nesposobni, da sami formulirajo in teoretično osmislijo svoje težnje. Tav-
tologija je, če rečemo, da je dominirajoči razred po navadi v tem tudi
uspeval. To se dogaja v vseh sferah kulture, v religiji prav tako kot v
morali ali pravu. V zgodovini lahko srečamo primere, ko so v imenu boga
ali bogov zahtevali spremembo obstoječega reda, in primere, ko so v nji-
hovem imenu posvečevali obstoječe stanje. Ne more pa nas čuditi, če je
v uradnih cerkvah in religijah vseskozi prevladoval poudarek na ohranje-
vanju obstoječega, medtem ko so bile uporniške zahteve podrejenih zasto-
pane le v sektah, herezijah, slabo formiranih in osmišljenih predstavah, ki
so jih vladajoča cerkev in oblast preganjali z ognjem in mečem ali vsaj
dušile na bolj prefinjene načine.
Nelogično je pojmovanje, da je religija v svojem bistvu produkt do-
minirajočega razreda oziroma zgolj sredstvo za držanje v pokorščini ipd.,
medtem ko da je le zgodovinsko naključje, plod določenih okoliščin, če
1346
se je kako revolucionarno gibanje poslužilo religioznih predstav oziroma
se izrazilo v njih.
V osnovi je nesmiselno tudi postavljanje nasproti npr. religiozne in
socialistične morale. Religiozna morala — če že sprejmemo ta izraz — je
le specifičen način osmislitve in sankcioniranja obstoječih vrednot in norm
razreda ali družbe. Tako je smiselno govoriti o fevdalni religiozni morali,
buržoazni religiozni morali, in če smo dosledni — čeprav se to sliši bogo-
kletno — socialistični religiozni morali; lahko jih postavljamo nasproti
druga drugi oziroma laični fevdalni, laični buržoazni in laični socialistični
morali; nima pa smisla »religiozne morale« postavljati nasproti buržoazni
ali socialistični. (Dejstvo, da si fevdalne morale skoraj ni bilo mogoče za-
misliti brez religiozne oblike, medtem ko se danes morala kapitalističnih
in socialističnih družb skoraj ne pojavljata v njej, govori le o naraščajoči
avtonomiji religije oziroma morale.) Konservativna narava religije in po-
vezanost dominirajoče cerkve s starim vladajočim razredom (»katoliška
cerkev se vedno bori na strani včerajšnjega sovražnika proti jutrišnjemu
prijatelju«) je nedvomno prispevala k temu, da sta se v stvarnosti dejan-
sko soočali religiozna (v resnici fevdalno-religiozna) morala in morala no-
vega vlagajočega razreda — npr. buržoazna ali socialistična morala.
Religija kot opij ljudstva
Oznaka religije kot opija ljudstva se po navadi razlaga v tem smislu,
da je religija opij, ker predstava o bogu, »onstranstvu«, posmrtnem živ-
ljenju, višji sili, ki odloča ali posega v dogajanje v svetu, z iluzijami od-
vrača ljudi, da bi se angažirali za dejanske spremembe položaja, ki poraja
potrebo po iluzijah; ker odnosi z bogom in odgovornost pred bogom od-
vračajo ljudi od edino dejanskih odnosov in edine dejanske odgovornosti
do soljudi. Čeprav gre pri tem za pravilno pojmovanje Marxove primer-
jave o opiju, pa tako pojmovanje v bistvu nasprotuje Marxovi (in ne sa-
mo Marxovi) tezi, da »človek ustvarja religijo in ne religija človeka« (15).
V veri v boljši onstranski svet, v božjo vsemogočnost in poseganje v svet
v predestinacijo, v izpolnjevanje božjega poslanstva je navzoča tako mož-
nost, da se človek pasivizira ali angažira v svetu. To pokaže tako formalna
analiza navedenih kategorij kot zgodovinska izkušnja. Vera v obstoj bolj-
šega onstranskega sveta lahko človeka odvrča od angažiranosti v »tostran-
skem« življenju, lahko pa ga prepričuje, da ta svet ni najboljši od vseh
svetov in mu daje moči za zahteve po spremembah; zaupanje v božjo vse-
mogočnost lahko človeka pasivizira, ker da tako ali tako ni nič od njega
odvisno, lahko pa ga spodbuja v akciji, ker vedno upa na božjo pomoč v
»pravični stvari« in se zato nikdar ne počuti dokončno premaganega; fa-
talizem je islamskim ljudstvom dal okvir za izredno ekspanzivnost in ak-
tivnost, v drugih razmerah pa je bil okvir popolne življenjske pasivnosti.
Iz predstave o bogu same po sebi ne izhaja nobeno opredeljeno rav-
nanje. To, da se v določenem času realizira prav določena možnost, do-
ločen »model« odnosov med »drugim svetom« in človekom, lahko razlo-
1347
žimo na več načinov: lahko damo za Maxom Webi-om večji poudarek na
samo formalno možnost različnih modelov in družbenozgodovinsko rela-
tivno nederminirane izbire med njimi ali pa si oblikovanje določenih pred-
stav o razmerju med bogom, svetom in človekom razlagamo s celoto so-
cialnih in socialno-psiholoških razmer življenja posameznikov, skupin ali
družb, ki te predstave oblikujejo ali razlagajo. Funkcija opija je le ena
od možnih funkcij rehgije; res pa je v religiji latentno vedno navzoča
prav zaradi narave religije kot podvajanja sveta, kot priznavanja človeka
po posredniku (Marx). (Toda treba je dodati: vsaka ideologija, vsak, »sve-
tovni nazor«, vsaka »filozofija« — vzeta obstraktno — lahko v določenih
razmerah učinkuje kot »opij«. Primer zgodovinskega determinizma je do-
volj znan, nanj opozarja že Gramsci; toda Gramsci opozarja tudi na »ve-
ro« v znanost in čudodelno moč — človekove ustvarjalnosti, ki lahko v do-
ločenih razmerah ruši samo osnovo te moči.)
S tem seveda ne zanikamo, da religija v določenih okoljih zaradi raz-
ličnih vzrokov v dolgih obdobjih ne nastopa zgolj kot »opij ljudstva«.
Vse to izvajanje zveni kot kritika Marxove misli o religiji kot zgolj
opiju ljudstva. Toda Marxistične teorije religije ni mogoče zgraditi le iz
analize izrečenih Marxovih misli o religiji še manj le s citiranjem izrekov
in primerjav, temveč le z analizo pojava samega z metodami in iz osnovnih
izhodišč, ki jih je Marx izoblikoval in uporabljal pri preučevanju druž-
benih pojavov.
Reduktibilnost ali nereduktibilnost religije
Drugo sporno področje je vprašanje reduktibilnosti ali nereduktibil-
nosti religije na pojave druge vrste — vprašanje ali obstoje posebne reli-
giozne potrebe ali ne, ali pomeni religija za ljudi vrednosto samo po sebi ali
je le sredstvo (ali nadomestek) za neke druge cilje in vrednote. Marksistič-
ne, psiho-analitične in druge znanstvene analize religij so razkrile vsebino
religioznih predstav kot projekcijo človekovih povsem »zemeljskih« stanj
in teženj in kot sredstvo za dosego ali kompenzacijo »posvetnih« ciljev.
Mnogi religiozni misleci danes sprejemajo — eni bolj drugi manj — dobr-
šen del teh ugotovitev. Toda eni kot drugi »trdovratno« odgovarjajo, da
se v tem religija ne izčrpa, še več, da to ne prizadeva bistva religije ozi-
roma bistva »prave« religije. Vse te družbenozgodovinske pogojenosti in
vplivi le deformirajo, zakrivajo pravo bistvo religije. Zato da ima ateistič-
na, danes zlasti marksistična kritika religije za (pravo) religijo pozitivno
funkcijo, ker z razkrivanjem družbenih deformacij pomaga prečiščevati,
poglabljati in vedno znova odkrivati pravi smisel religije. To se sicer vča-
sih razlaga le kot očiščevanje zastarelih ali že nefunkcionalnih predstav o
bogu, včasih pa bolj radikalno kot stalno očiščevanje religije vseh nereli-
gioznih primesi, ki so stalno navzoče v ljudskih religioznih predstavah.
Sem spadajo tudi ideje, da bo šele marksistični program osvoboditve člo-
veka omogočil polno realizacijo prave religije (16).
1348
Avguštinov Bog, »ki je nad vsakim imenom in nad vsako mislijo, on-
stran vsakega ideala in vsake vrednote«, Bog kakega Meistra Echarta,
Angelusa Silesiusa, Janeza od Križa, vzhodnih mistikov, evangelijski »Bog,
ki je ljubezen«, končno tudi Bog Karla Rahnerja (17), »Zivi Bog« H. de Lu-
baca, »Bog odgovornosti«, neizrečene skrivnosti ipd. dejansko nima dosti
opraviti z Bogom, s kakršnim ima opravka marksistična analiza religije
kot projekcije in alienacije. (Čeprav ta bog seveda ni le fikcija marksistič-
ne teorije, saj še vedno prevladuje v religiozni in cerkveni praksi.) (18)
Ce taka religija ni »oprijemljiva« z našimi kategorijami, zato še ni-
mamo pravice ignorirati njenega obstoja; nima smisla prepričevati reli-
gioznega človeka, da veruje v drugačnega boga, v kakršnega dejansko ve-
ruje. Očitno stojimo pred fenomenom, ki presega religijo, pojmovano le
kot projekcijo »zemeljskega kraljestva v oblake«. Zato seveda še ni po-
trebno, da sprejmemo teološko razlago tega fenomena: idejo o razodetju
ali apriorni, človeku od vsega začetka lastni religiozni potrebi ali ideji
o bogu, ki da jo je zgodovina prej zakrivala in deformirala kot oblikovala.
Bil pa bi »abstraktni racionalizem, če bi šteli religijo (kot tudi katerikoli
drug pojav), za nekaj, kar je večno identično samo po sebi... treba je
sprejeti religiozno vizijo religije, da jo lahko okamenimo v večnost, ne-
občutljivo za realno gibanje zgodovine (19).
Človekov razvoj ne pozna le zadovoljevanja danih potreb, temveč tu-
di nastajanje novih in preoblikovanja starih. Ce je religija nastala kot
»izraz bede in protest proti njej«, kot projekcija človekovih stanj in teženj,
to še ne pomeni, da mora to nujno tudi večno ostati, oziroma da iz sebe ne
more poroditi ničesar novega. Mislim, da to vprašanje dobro rešuje L. Ko-
lakowski, ko pravi: »Z vidika materialističnega pojmovanja zgodovine lah-
ko sprejmemo nereduktibilnost religioznega pojava, upoštevajoč hkrati
njegovo genetično pojasnljivost kot rezultata, sredstva in oblike izražanja
drugih družbenih dejstev... vedenje ljudi je funkcija njihovih potreb (in
to nikakor ne le bioloških). Ce je oblikovanje idej vrsta človeškega vedenja
in je reakcija na potrebe, ki so se jih zavedali, lahko priznana tudi ... ob-
stoj religioznih potreb kot nereduktibilnega, a genetično razložljivega
pojava. Človek namreč ni vsota enkrat za vselej danih potreb; njegova
posebnost je prav v procesu razširjanja in postopne osamosvojitve dolo-
čenih potreb, nastalih spočetka le kot sredstvo ali partikularizacija dru-
gih«. Kolakowski navaja pri tem še en argument za nereduktibilnosti re-
ligije: Ce je religija »ena izmed oblik, v katerih se organizirajo (družbeni)
konflikti, je to le zato, ker religiozne potrebe obstoje v družbeni zavesti
kot njeno avtonomno območje. V nasprotnem primeru bi bilo povsem ne-
razumljivo, kako da imajo religiozni pojavi lahko svojo instrumentalno
funkcijo v družbenem življenju ... Očitno je pač, da bi bile vse ideologije,
miti in simboli povsem neuporabni, če bi njihovi privrženci vedeli, da so
dejansko le sredstvo za dosego drugih ciljev — takrat namreč ne bi bilo
privržencev ideologiji« (20).
Mistično pojmovanje boga, »hrepenenje po bogu«, kot vrednota sama
po sebi, ne pa le kot sredstvo za dosego drugih ciljev, kakor nam ga pred-
1349
stavljajo nekateri sodobni teologi in kakršno lahko srečamo pri mistikih,
ni izhodišče, temveč rezultat, proizvod že visoke stopnje religioznega raz-
voja. Dejstvo, da zasledimo mistična iskanja (v navedenem pomenu) že ze-
lo zgodaj, ne govori proti temu. Bog mistikov ni bil in ni bog religioznih
množic, čeprav je vedno spremljan in prepleten z elementi religioznega in
filozofskega boga, da ne govorimo o vseh drugih sestavinah religioznega
sistema. (»Religije so zgodovinske, ne pa le logične ali celo le psihološko
konstituirane tvorbe.«) (Max Weber).
Čeprav zveni navidez paradoksalno, pa ni brez smisla teza, ki jo na-
vaja R. Bastide (21), da veliki zakon sociologije religije ni odmiranje reli-
gije, temveč naraščajoča avtonomizacija mistične funkcije. Teza ni v na-
sprotju z očitnim zmanjševanjem vloge religije v svetu. Vloga religije se
manjša ravno zato, ker religija z avtonomizacijo mističnih funkcij izgublja
množično bazo, ki jo je imela takrat, ko je bila (v večji meri kot danes in
v perspektivi) stvarni ali iluzorni okvir, sredstvo ali nadomestek za reše-
vanje »posvetnih« vprašanj (22). »Cista«, mistična, religioznost ni bila ni-
koli množičen pojav.
Avtonomizacija mističnih funkcij, »prečiščevanje človeškega pojma bo-
ga«, poteka vzporedno, točneje je le druga plat, tako imenovanega »odča-
ranja«, desakralizacije sveta. V svetu je vedno manj prostora za »sveto«
ali »posvečeno«, za čudež, za božje »intervencije« (23). Bog postaja vedno
bolj »Nepojmljivo«, »nevključljivo Bitje«, vsevključujoča Navzočnost« ipd.
Vedno teže se je sklicevati na »božjo voljo« v kakršnih koli zadevah (Del
protestantske teologije — ki je bolj dosledna in radikalna od katoliške —
zanika, da bi obstajala »krščanska etika.)
Med krščanskimi teologi večkrat srečamo mišljenje, da je krščanstvo
kot tako nova stopnja, nova kvaliteta religije. Očitno je, da večji del tiste-
ga, kar je bilo dejanska religija ljudi, ki so sprejemali krščanstvo, ne po-
meni te nove kvalitete: zakramenti v klasičnem katoliškem pojmovanju,
kult svetnikov in Marije, čudeži, pojmovanje božjega in naravnega prava,
predstave o posmrtnem življenju itd. so še v okvirih tradicionalne religioz-
ne podobe sveta. Res pa je, da nekatera osnovna krščanska pojmovanja
— zlasti predstava o bogu kot radikalno transcendentnem svetu in o Kri-
stusu, bogu-človeku — nosijo v sebi kal negacije religije kot človeku od-
tujene sile, kot (iluzornega) dopolnila bede tega sveta, negacijo boga kot
nekega zunanjega, heteronomno mišljenega objekta, negacijo starega »na-
ravnega boga«.
2e Hegel je zapisal, da je v Kristusu umrl stari transcendentni bog,
po sebi obstoječi bog Stvarnik. Krščanstvo je za Hegla realno humanizira-
nje boga: »človek prihaja v zgodovini do zavesti, da je človek neposredno
navzoči bog (24). To misel — čeprav v drugih okvirih razvijajo danes šte-
vilni teologi. W. Dantine npr. pravi, da je izjava »bog je mrtev« avtentič-
no krščansko spoznanje: bog v smislu velikega Pana, Gospoda, je mrtev
(25). Rahner, ki ne gre tako daleč ,tudi poudarja: bog je definitivno in ne-
preklicno tam, kjer smo mi. Človek je postal osnovna manifestacija
boga (26).
1350
Tudi v popularnem cerkvenem učenju vedno bolj stopa v ospredje
nauk »Kristus — to je tvoj bližnji«, čeprav katoliška cerkev še vedno
vzdržuje ves arzenal oblik in sredstev »alienacijske religije«. Iz razumlji-
vih razlogov so katoliški teologi bolj aktivni pri razvijanju novega kot pri
negiranju starega. K. Lehman pa postavlja vendarle pred teologijo nalogo,
da se ponovno vpraša po pomenu temeljnih besed in osnovnih motivih za
govorjenje o »bogu«, »milosti«, »pogodbi«, »vtelešenju«, itd. (27).
Lahko rečemo, da tudi znotraj religiozne sfere poteka proces vračanja
človeka iz sveta religije k samemu sebi, o katerem sta govorila Feuerbach
in Marx •— svojevrsten proces dezalienacije religije ali morda samouki-
njanja religije.
Religiozna zavest mora neprestano akceptirati ateistično in humani-
stično kritiko, če se hoče vzdrževati v horizontih sodobne kulture. Njen
razvoj temelji na sprejemanju te kritike. S tem hkrati nujno afirmira po-
zitivno vsebino ateistične humanistične kritike.
Ateistična humanistična misel in odnos do sveta lahko uspeva le, če
v resnici uspeva humanizirati, neposredno dati človeku vsebino, ki jo le
ta sicer sprejema po posredniku — religiji.
»Ker je bog poosebljenje nedosežne človekove popolnosti bo pome-
nilo izginjenje boga popolnejše uresničenje človeškosti« (Esad Cimić) (28).
Ta misel —, ki je povzetek Marxovih misli iz Prispevka h kritiki Heglove
pravne filozofije — ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled. Religija
je priznavanje človeka po posredniku. Je »fantastično uresničenje člove-
škega bistva, ker človeško bistvo nima resnične stvarnosti« (Marx). Koli-
kor bolj človek uspeva neposredno uveljavljati svoje »človeško bistvo«,
toliko bolj bog izginja. Toda bog lahko izginja tudi, če izginja težnja po
človekovi »popolnosti«, po »uresničevanju človeškega bistva«, če se člo-
vek zadovolji z obstoječim in sprejme svoje obstoječe meje za dokončne.
Bolje je brez posrednika, toda bolje je s posrednikom kot nič. Perspektiva
»premagovanja« religije ni le v njenem odmiranju, temveč tudi v njenem
»ukinjanju« v Heglovem in Marxovem smislu. V tem je tudi smisel »tek-
me« med laično humanistično in religiozno zavestjo, tekme, ki poteka v
stalnem ukinjanju stopenj in oblik tako religije kot ateizma in v stalnem
približevanju kljub stalnemu ohranjevanju različnosti.
». . . Ne-razumni udarci proti heglovskemu, kot nazadnje tisti Karla
Bartha, (so) poučni in koristni prav zato, ker drago prodajajo življenje
nebes. Zato ker — dasiravno na reakcionaren in povsem mitološko-trans-
cendenten način — omogočajo razpoznati še Neosvetljeno v religiozno
označenih ali razloženih vsebinah, kar ne more biti kar tako reducirano
na človeško zvrst, ki je postala prezentna, ne torej biti razvezano Vanjo«.
(Ernest Bloch, Subjekt-Objekt, Berlin 1952, str. 317, hrv. prevod Zagreb
1959, str. 256).
1351
OPOMBE:
(1)	Zanimivo je o tem prebrati sodbe G. Le Brasa o družbeni funkciji reli-
gije in celo katolicizma v Gurvitchevi Sociologiji (drugI zvezek, Zagreb, Napri-
jed 1966, str. 89—113). Članek v dominikanski reviji Lumière et vie, pa na pri-
mer razglaša za mitične naslednje predstave o »nebesih«: nebesa kot povračilo
za slabosti, vsakdanjosti in bednosti zemeljskega življenja; nebesa kot varno
zagotovilo spričo negotovosti življenja; nebesa kot rešitev za družbene krivice
v svetu; nebesa kot alibi za neangažiranost v zemeljskih navzkrižjih (prim. Nova
pot 1963'2—4, O nebesih).
(2)	Na tem mestu se ne bi spuščali v nesoglasja o obsegu termina in pojma
religija; znano je, da se nekateri teologi odrekajo temu terminu pri označevanju
krščanske vere (Barth npr.) ali da hočejo, naj bi se krščanstvo »odpovedalo re-
ligiji« (Bonhoeffer); nekateri avtorji pa — izhajajoči iz funkcionalističnih poj-
movanj — širijo obseg daleč prek meja religije, pojmovane kot odnosa do sve-
tega in nadnaravnega, in slednji v sodobni družbi sploh ne priznavajo več na-
rave religije (prim. Th. Luckmann, Problem der Religion in der modernen Ge-
sellschaft. Freiburg 1963). Glej tudi članek: Marko Kerševan. Nekaj socioloških
vidikov religioznosti v sodobni družbi, »Problemi« št. 49.
(3)	Tako npr. dr. J. Janžekovič v polemiki z Z. Roterjem v (Novi poti 1964
str. 525 in dalje). Glej tudi Marcel Reding, Politische Atheismus, Wien—Graz—
Köln 1957, Str. 147 in dalje.
(4)	Bergson, Les deux sources de la morale et de la religion, Oeuvres, P.U.F.
Paris 1963) str. 1180—1181.
(5)	»Edina karakteristika božanstva je religiozno oboževanje.« (L. Feuer-
bach, Predavanja o suštini religije, 19. pred., Beograd Kultura 1955, str. 21).
(6)	Referat na XI. mednarodnem filozofskem kongresu v Bruslju 1953. Raz-
prava na kongresu ob temi »filozofija religije« je izzvenela v poudarjanje raz-
like med »bogom religije« in »bogom filozofije«. (Prim. Actes du XL Congres
international delaphilosophie, vol. XL, Louvain 1953).
(7)	Prim. Concilium, Rivista internazionale di teologia, 1967'3, str. 89, (K.
Rahner, Esigenza di una formula sintetica della fede cristiana).
(8)	To navsezadnje ugotavlja celo Tomaž Akvinski, ko pravi: »Bivanje bo-
ga in drugo, kar lahko z naravnim razumom spoznamo, niso določila vere, tem-
več predstopnje k temu« (Teološka summa. I, 2, 3). Njegova napaka je, kot pra-
vi H. de Lubac, da vidi nekako kontinuiran prehod iz filozofije v mistiko. Mi-
stična religiozna želja »videti Boga« pa se ne da zreducirati na željo razumeti
svet, »Bog filozofov« pa le dopolnjuje »formulo sveta«. (Prim, de Lubac, Sur
les chemins de Dieu, ital. prev.: Sulle vie di Dio, Ed. Paolin Alba 1959) De
Lubac sicer deklarativno izjavlja, da je ali da je vsaj lahko za vsemi idejami
»prvega vzroka«, Gospodarja sveta, Boga Očeta itd., ista ideja o bogu; vendar
temu v prid ne uspe navesti argumentov.
(9)	M. Aliade: neki objekt ali akt je svet, če uteleša, to je razodeva, neko
stvar, različno od sebe; objket postane hierofanija v trenutku, ko neha biti to,
kar je bil in dobi novo naravo; (po Sabino Acguaviva, L'eclissi del sacro nella
civiltà industriale, Milano, comunità 1961, str. 17).
(10)	Znana so spreminjanja religioznih predstav v zgolj pravljično gradivo;
na vmesnih stopnjah so ljudje še verovali v njihov obstoj, čeprav niso imeli do
njih več religioznega odnosa; analogno je šel proces od animatizma in personifi-
kacije naravnih pojavov do religioznih, »svetih« bitij.
(11)	Prim. L. Levy Brühl, Le surnaturel et la nature dans la mentalité pri-
mitive, Paris, P. U. F. 1963, str. XV—XL.
(12)	Čeprav se danes mnogi teologi t. i. »ateistične teologije« ali »radikalne
teologije« tej identifikaciji odpovedujejo. Glej npr. W. Dantine, Der Tod Gottes
und das Bekenntniso zum Schöpfer (v zborniku Marxistisches und christliches
Weltverstandniss, Herder V. Freiburg-Wien 1966, str. 65—137).
(13)	Podobno premaknitev temelja srečamo pri ruskem religioznem misle-
cu Berdjajevu, ki povzema in razvija misli nemških srednjeveških mistikov: v
1352
osnovi sveta je brez-dno (Ungrund), ki je svoboda, večne volje, ki se lahko raz-
vija v vse smeri. Iz nje se stalno poraja Bog, ki ustvarja vesolje kot urejeni
kozmos. Svobodna volja je načelo, iz katerega se poraja vse. Ta volja je v glo-
bini božanstva in pod njim; Bog zato ni odgovoren za vse pojave te svobode,
za vse zlo; (po I. F. Balakina, Religioznaja filosofija N. A. Berdjajeva, v zborniku
Voprosy naučnogo ateizma, Moskva 1966.)
(14)	R. Niebuhr pravi na primer, da je cepitev protestantizma na cerkve in
sekte v ZDA tesno povezana z »ločitvijo ljudi na kaste nacionalnih, rasnih in
ekonomskih grup«. Za religijo revnih, ki jo predstavljajo predvsem sekte, ugo-
tavlja: »pri njih najdemo bolj kot drugod visoko vrednotenje religioznih vred-
not solidarnosti, enakosti, sočustvovanja in medsebojne pomoči«; za buržoazijo
pa pravi, da »daje večji poudarek osebnemu zveličanju kot socialnemu odre-
šenju, bolj ceni individualno blaženost, kot upanje na prihod božjega kraljestva«.
(Po zborniku Soziologie der Kirchengemeinde, izdali D. Goldschmiedt, F. Grei-
ner, H. Schelsky, Stuttgart 1960, str. 77).
(15)	Marx smeši Stirnerja zaradi »otroške lahkovernosti«, ker meni z apo-
stolom Pavlom, da se mora kristjan počutiti na zemlji kot tujec, popotnik.
»Obratno«, pravi Marx, »tujci na zemlji... so se morali imeti za kristjane. Ni
krščanstvo iz njih napravilo brezdomce, potepuhe, temveč je njihovo potepuštvo
naredilo iz njih kristjane« (Marx-Engel Werke, III. Band, Dietz V. Berlin 1949,
Str. 317, hrv. prev. Nemačka ideologija I, Kultura Beograd 1964, str. 139).
(16)	Glej Emil Fuchs, Marxismus und Christentum, Leipzig 1955.
(17)	»Človek je v svoji globini vedno usmerjen na neko skrivnostno in
sveto bitje ki konstituira temelj njegove eksistence. Ali se te resnice eksplicitno
zaveda ali ne, je malo pomembno... To je najbolj evidentna in izvirna stvar-
nost, a hkrati tudi najbolj skrita in neopazna. Govori, vtem ko molči... To je,
kar imenujemo Boga;« (Concilium 196713, op. cit. str. 93).
(18)	»Hipokrizija, praznoverje, konvencija, otročarija, moč navade lahko
nastopajo v treh četrtinah in več tega, kar ljudje mislijo ali govorijo v svojem
kultu in molitvah«. (H. de Lubac, op. cit. str. 232).
(19)	Gilbert Mury, Chrétiens et communistes, v Cahiers du communisme
1964/5.
(20)	Leszek Kolakowski, Swiadomosé reltgijna i wiež koscielna, (Warszawa
1965, PWN str. 37—38).
(21)	R. Bastide, Eléments de sociologie religieuse, Paris 1947, str. 1947.
(22)	S tem še ni nič rečenega o vlogi in moči cerkvenih organizacij, ali o
množičnosti obiskovanja cerkvenih obredov — zlasti ne v konkretnih primerih.
Ti pojavi so odvisni še od številnih drugih dejavnikov, ki s tako ali drugačno
religioznostjo nimajo tesnejše zveze. Le Bras piše za francoske razmere: »Ali ni
med imenitnejšimi osebami danes stvar dobrega okusa biti pri maši ali vsaj pri
glavnih obredih, medtem ko dekristjanizirane vaške množice pojasnjujejo za-
vračanje obredov pogosto s spremembo mode«. (Études de sociologie religieuse
I, P. U. F. 1955, str. 345).
(23)	»Ateizem in sodobna teologija se ujemata v eni točki: v tem svetu
Boga ni najti (Urs von Balthasar, cit. po. A. Maltha, Die Neue Theologie, Mün-
chen 1960, Str. 60).
(24)	Po Ernst Bloch, Subjekt-objekt, Zagreb 1959, str. 234—243.
(25)	O tem W. Dantine, op. cit. str. 94 in dalje.
(26)	Concilium 1967/3, op. cit. str. 95.
(27)	Concilium 1967,3, L'annunzio cristiano agli increduli d'oggi, str. 107.
(28)	Esad Cimić, Socijalističko društvo i religija, Svjetlost, Sarajevo 1966,
str. 8.
1353
o religiji med nami
Jure Juras
I. Pogovor o religiji, o stališčih do religije, do te ali one religije, je
obremenjen s predsodki, bojazljivostjo in nezaupanjem kot noben drug po-
govor. Pogovor o Bogu in o človekovi opredelitvi do Boga je pogosto
povsem onemogočen spričo vnaprejšnje in ekstremne polarizacije med raz-
nimi tekmujočimi verskimi nazori, med ljudmi, ki jim je neka (ali na splo.š-
no) religija nekaj svetega in najbolj zvišanega, pa tistimi, ki jim je neka
(ali vsaka) religija nekaj prekletega, tujega in globoko ponižujočega. Spo-
padi med samimi verskimi opredelitvami namreč dostikrat niso manj ostri
od spopadov med religijo kot tako in radikalnim ateizmom. Se več, kate-
rikrat tudi najmanjši razločki med pojmovanji z religiozno ali sploh ide-
ološko tematiko povzročajo izredne napetosti med ljudmi. Privrženec po-
vsem druge vere, navernež ali samo heretik je »pravemu« verniku (piko-
lovskemu pravoverniku, moderneje povedano, sektašu) skoraj enako ne-
prijeten in nevaren. Ce se na tej podlagi izoblikujejo še politične diskri-
minacije, preganjanje, privilegiji in monopoli — in to se zelo lahko in
umljivo dogaja v degradirani ali šele delno človečni razredni družbi —
tedaj naglo vzkipi ideološko in versko sovraštvo, in to katerikrat pripelje
v najbolj grozovita obračunavanja, kar jih poznamo v zgodovini.
2e zaradi tega nobena širša družbena skupnost in tudi ne skupine ali
posamezniki v njej — ki si plemenito prizadevajo za slogo in razumevanje
med ljudmi, ali ki sta jim ta sloga in razumevanje iz katerih si bodi razlo-
gov potrebni — ne morejo zapirati oči pred tèmo o sporih med ljudmi
na verski podlagi v najširšem pomenu'. Zlasti svobodna, enakopravna in
samoupravna družba mora biti v tem pogledu še posebno budna in zrela.
Prav zato sem si to obravnavo o »religiji med nami« zamislil v horizontu
samoupravljanja, v horizontu enakopravne in svobodne družbe, v kateri
je živ in umirjen, angažiran in znanstven odnos do vsakega problema ne
samo pogoj za objektivno in rodovitno analizo in razrešitev, temveč tudi
pogoj za samoupravno življenjsko prakso kot táko, za svobodno ustvarjalno
življenje, vredno ljudi. Površna gesla, iracionalne opredelitve, dogmatični
V komisijah in odborih OZN prav zdaj intenzvno raziskujejo vprašanja
verske nestrpnost. Vse članice te organizacije to delo živahno podpirajo.
1354
razlogi, preveličani spori ob svakem problemu, tudi ob problemu religije, so
zelo škodljivi tudi za realno spoznavanje dejstev, in prav tako za ustvarja-
nje domačega ambienta za rodovitna srečanja, za sodelovanje med ljudmi,
za zaupanje, tovarištvo in razcvet.
Čeprav je religija od nekdaj v središču kulturnega zanimanja, čeprav
je bila od nekdaj pomemben dejavnik za mobiliziranje najglobljih motivov
človeškega bivanja, na žalost ravno religijo in pogovor o njej izjemno
preplavljajo površna gesla, podjarmljajo iracionalne opredelitve, dušijo
dogmatični razlogi in maličijo preveličani spori. Zagovorniki religije in
njeni nasprotniki so pogosto podobno v popolni zmoti, daleč od njene res-
nične vsebine — šopirijo se s svojo kvalificiranostjo, pa tudi slutijo ne
njene narave in razsežnosti. Razlogi za tako stanje so zelo globoki tako v
psihološkem kot v sociološkem pogledu. Vendar ima precejšnjo vlogo tudi
nepoznavanje problemov, zato morejo imeti resni teoretični pogovori tudi
veliko praktično vrednost.
Prvi korak v takem pogovoru je navadno tudi že zadnji, zato je najbolj
nevarno, če ta korak naredimo s strastnim dokazovanjem svojih že zdav-
naj sprejetih stališč in jih strastno, napadalno vsiljujemo in jih skušamo
širiti. Tudi to moje premišljanje se ne bo moglo ogniti tej primarni nevar-
nosti. Zato je treba takoj v začetku najti pravo pot, ki nas bo bistveno
približala zastavljeni tèmi in ki bo naš pogovor stvarno omogočala, ga
odpirala in ga ohranjala ves čas odprtega. To je pot, ki sem jo že imenoval
samoupravljanje, ker šele po njem pogovor, raznovrstnost predlogov, na-
sprotovanj in argumentacij, dobivajo ne lastnosti prepira, podtikanja ali
tekmovanja, temveč lastnosti skupnega dela, učinkovite produkcije in kom-
pleksne ustvarjalnosti: vseeno je potem, ali je kaka spodbuda v razpravi
širše sprejeta ali ne.
Kar želim povedati, je sad mojega dolgoletnega premišljanja, korigi-
ranja samega sebe in kritičnega vrednotenja, pa tudi živih neposrednih
pogovorov in še posebno upoštevanja najrazličnejših — za to tèmo klasično
relevantnih — teorij, med njimi tudi marksistične. Kritičen dialog in ne-
dogmatičen prijem, ki sta tako poglavitna podlaga mojih pogledov na
vprašanje o religiji, nalagata tudi bralcu, da me posluša in razume v ena-
kem duhu, primerno tèmi in metodi njenega raziskovanja. Nikakor ne že-
lim dokazovati kakih že zdavnaj sprejetih stališč in tudi ne osvajati nepri-
pravljenega sobesednika za nove »resnice«. Mislim na enakopravnega pri-
jatelja, ki želi sprejeti in razume mojo gotovost in mojo negotovost, pa mi
oboje povrne enako prostodušno in odkrito.
Brez take človeške, tovariške in samoupravne vitalnosti, brez te ele-
mentarne skromnosti, kritičnosti in medsebojne odprtosti ni poti do velikih
odkritij (vsaj danes ne več), do novih znanstvenih spoznanj, do globoke
umetnosti in filozofije, in tudi ne do prave religije in stvarnega pogovora
o njej med nami.
II. Upam si zdaj reči: človek je odprta celota, neskončna ustvarjalna
naloga zmerom svobodneje angažirana zavest (osebnost) do totalnosti v nas
samih, v družbi in kozmosu. Vendar si ne moremo misliti, da bi bila ta
človekova angažiranost do totalnosti dejavna brez duhovne odprtosti, brez
1355
razvoja, dopolnjevanja in sodelovanja, brez tujih prispevkov, brez stalnega
zbiranja in stalnega pričakovanja, brez hvaležnosti in povraćanja z našim
delom in z našimi darovi. Vse, kar je človek kot človek ustvaril v svoji
zgodovini, ima korenine v taki njegovi kooperativni angažiranosti do total-
nosti, v taki njegovi par excellence človeško-družbeni praksi. Tu je pravi
izvir tako človekove ekonomske ustvarjalnosti kot njegove družbenosti in
njegove kulture, in tudi njegove religije.
Razpon med razsežnostmi konkretnega človeka v določenem trenutku
in človekovega potencialno neomejenega poslanstva v skupnosti, ta razpon
med posameznim in totalnim, ki nam je podarjen z rojstvom, odločilno
omogoča našo vedno večjo osvobojenost, kritiko, duhovno odprtost, stalno
nezadovoljstvo, globljo moč simpatije in kooperacije, torej našo ustvarjalno
prakso. Prav ta razpon temeljno označuje to prakso kot še ne ranjen in še
ne odtujen, kot izviren in pristen način našega človeškega nastanka in
obstanka.
Zato se tudi ni treba čuditi, da je t-avno vprašanje o totalnosti, o enem
in celostnem, kakor tudi vprašanje o srečnem življenju, o neodtujenem,
človeku primernem delovanju, bilo in do danes ostalo poglavitno vprašanje
za človekovo usodo, za človeško zavest in vest. Dovolj logični, dovolj zgo-
dovinsko ustrezni in praktično upoštevani odgovori na ta vprašanja so
odigrali ob vsem drugem tudi odločilno vlogo v razvoju vsake pomembnejše
dobe v človeški zgodovini. Taki odgovori so se kazali v najrazličnejših obli-
kah umetniškega izraza, ljudskega izročila, filozofskih, idejnih in religij-
skih pojmovanj, zmerom pa jim je skupna neka bolj ali manj optimistična
zamisel človekovega sveta, večidel zaokrožena okoli kake prevladujoče ide-
je, in prav tako zgodovinsko dinamičen, široko moralno mobilizirajoč od-
mev v družbi in v človeškem srcu.
Predaleč bi nas odpeljalo, če bi hoteli opisati in globlje razčleniti na-
stajanje, diferenciranje, konstituiranje, zastarevanje in pomlajevanje takih
vse zajemajočih kulturno-družabnih ideologij (tu v najširšem in le deloma
pejorativnem pomenu). Le-te so imele in imajo enako usodo kot človekovo
življenje na tem planetu, kot vse razsežnosti in vse možnosti tega življenja
v raznih dobah in v raznih deželah. Njihovo porajanje in bogastvo njihove
vsebine, njihovi novi vidiki gredo navadno vštric z nekim realnim napred-
kom človeških kvalitet, z napredkom globlje povezanosti in večje razno-
vrstnosti življenja v človeški družbi. Z zgodovinskimi krizami take poveza-
nosti in take raznovrstnosti našega življenja (pri tem ima gotovo zelo po-
membno in morda odločilno vlogo moment relativne ali absolutne ekonom-
sko-družbene zožitve z nastopanjem selitev vojn, imperijev, blokov, raz-
rednega in birokratskega izkoriščanja) pa pogosto prihaja involucija in
zastarelost nekdaj bleščečih, globoko optimističnih in živo prepričljivih
ideologij, ki tedaj odlagajo svoje kozmično-zgodovinsko sporočilo v prazne
sheme, magične obrede, kliširane spomenike, pred noge oblastnikom, v roke
neizprosne hierarhije. Prav v teh krizah resda dostikrat prihaja tudi po-
mladitev, in tudi porajanje novih, pristnih odgovorov, kakršne so pač oko-
liščine, v katerih se ideološko oblikujejo človečnejše in naprednejše druž-
bene plasti.
1356
Tu bi momogrede omenil, da sta krščanstvo in marksizem (zlasti huma-
nistično-komuni stični ateizem) dva izredno vitalna uda družine človekovih
ideologij. O njunem pravem pomenu, o njunih razločkih in nasprotjih bi
bilo mogoče napisati cele knjižice, podobno kot lingvistične razprave o po-
sameznih jezikih in njihovih odnosih. Vendar nam take razprave ob naši
tèmi morejo dati le malo, da bi doumeli živo problemsko vsebino določene
ideologije, če so napisane zato, da bi slavile eno stališče in jemale ceno dru-
gemu, kadar podžigajo — čeprav tudi v rokavicah — medsebojno napiho-
vanje, kompleks ošabnosti in maščevanja, in kadar v svojih zadnjih posle-
dicah vodijo k medsebojnemu ignoriranju in zatrebljanju. S svoje strani
bi opozoril samo na prednost, ki jo ima pogumno in humano dejanje (ena-
ko v krščanski kot v marksistični koncepciji) pred lepimi abstraktnimi
besedami, pred pravoverno, moralistično frazo.'
III. V današnjem trenutku je mogoče za človeka in njegovo poslanstvo
v totalnosti posamezne osebe, v totalnosti družbene skupnosti in kozmosa
v celoti, storiti to, da se visoko povzdigne človekova dejavna samozavest
o njem samem, o njegovih močeh, odnosih, razponih in brezmejnih nalo-
gah. To pa pomeni naslednje:
1.	Razvoj gospodarske in vsake druge ustvarjalnosti in razvoj najširše
družbene povezanosti ljudi, njihove medsebojne podpore in odgovornosti.
Zato moramo imeti za dominantno vrednoto in praktično dolžnost vse, kar
more — reda postopoma, vendar tudi učinkovito — usmeriti zgodovino k
pravičnemu in trajnemu miru, k izenačenim pravicam in izenačenim mož-
nostim življenja za vse ljudi (SAMOUPRAVLJANJE IN DRUŽBENO-
POLITIČNI PLURALIZEM).
2.	Podpirati svoboden, viteško strpen in raznovrsten razvoj vseh ide-
ologij, ki morejo bolj ali manj osmisliti vrednost človeškega življenja in
medsebojnih obveznosti vseh ljudi z neko posebno, dovolj optimistično in
celostno zamislijo, posebno če ob tem danes dobivajo zgodovinsko dinami-
čen, moralno mobilizirajoč odmev v družbi in v človeškem srcu. Možnosti
in razmerja med takimi ideologijami mora regulirati sámo osvobojeno
družbeno življenje, enako kot ob podobnih kulturnih ali znanstvenih vpra-
šanjih (IDEJNO-MORALNI PLURALIZEM).
3.	Onemogočiti zlorabo, kompromitiranje in znašanje ideologij narav-
nost v območje gospodarsko-političnih razmerij in nasprotij, ker imata
območje ideološko-kulturnih koncepcij in območje gospodarsko-političnih
struktur vsako svojo poudarjeno dinamiko in svojevrstno metodiko. Ce se
ta svojevrstnost zanemari, nastajajo usodne posledice za obe območji in
nadvse hude grožnje za prihodnost človeštva. Take grožnje najpogosteje
izhajajo iz teokratične združitve v politično in ideološko falango v duhu
cezaropapizma ali papocezarizma. To posebno pomeni, da nobeni politiki
^ O nekih pogojih za dialog med marksizmom in krščanstvom sem razprav-
ljal v tehle novejših sestavkih: »O dialogu«, publikacija »DIALOG 2«, Stari
grad 1966; »Sinteza in zgodovina« v časopisu »ENCYCLOPAEDIA MODERNA«,
št. 1, Zagreb 1966; prispevek k razpravi o dialektiki narave na znanstvenem
zboru v Opatiji 1965, zdaj objavljen v tretjem zborniku »MARX IN SODOB-
NOST«, Beograd 1966.
1357
(katera koli država, stranka, družbena struktura) ne sme biti dano, da bi
militantno obvladala káko vse zajemajočo ideologijo, prav tako pa kaki
vse zajemajoči ideologiji (katera koli vera, filozofija, ustrezne kulturne
strukture in združitve) ne sme biti dano, da bi militantno obvladovala po-
litiko.' To stališče, stališče laičnosti, je že od začetka novega veka elemen-
tarna pridobitev evropske zavesti (T. Morus, B. Spinoza, J. S. Mili, Fr. He-
gel, K. Marx, V. 1. Lenin idr.), zastopano je tudi v vsaki novosodobni ustavi,
pa vendar še vedno traja boj za resnično realizacijo tega stališča proti vsem
mračnim oblikam cezaropapizma (politika je vse, zato nastopa tudi kot
ideologija) in papocezarizma (ideologija je vse, zato nastopa tudi kot po-
litika). Ta nepogojenost in to razločevanje človekovih ideološko-kulturnih
od njegovih družbeno-političnih opredelitev sta danes odločilna za vitalnost
in kvaliteto teh in takih opredelitev, in tudi za popolno človeško emanci-
pacijo. Nobena odkrita politična privilegirana ideologija nima za daljšo
dobo moralno-političnih možnosti v človeškem srcu. Seveda gre tu pred-
vsem za nepogojenost in razločevanje na ravni politike in družbenih struk-
tur (LAIČNA, ne ideološka ali sakralna DRŽAVNOST IN DRUŽBE-
NOST).
Zgoraj navedeni trije momenti, ki napovedujejo in sestavljajo člove-
vekovo neposredno prihodnost v samoupravni svetovni družbi, so med se-
boj neločljivo povezani, in podpirajoč se med seboj, so izjemno vitalni na
poti družbenega napredka. Prihodnost vsakega človeštva in konkretno sve-
tovnega socializma je zato dramatično odvisna zlasti od tega, ali se bo
ateistično-humanistična idejna koncepcija v političnih programih komuni-
stičnega gibanja ohranjala, razlagala in stereotipno prakticirala na teokra-
tičen, konkretno cezaropapističen, ali celó samo meščansko-ateističen na-
čin, ali pa se bo ohranjala, razlagala in postopoma prakticirala na način
človeške emancipacije v tu nakazanem — po mojem trdnem prepričanju
— marksističnem pomenu (SAMOUPRAVLJANJE, POLITIČNI IN IDEJ-
NI PLURALIZEM, DOSLEDNO LAIČNA DRŽAVNOST, IN ZLASTI TI-
STA ZIVA DRUŽBENOST NEPOSREDNO SVOBODNE CLOVESKE
SKUPNOSTI). Pravkar izraženo stališče imam v celoti za komunistično in
ateistično, nanj pa se morejo (ne da bi se morale!) brez neposredne obvez-
nosti z vso pravico in skladno opreti po človekovi osebni opredelitvi razne
humanistično vitalne filozofije in rehgije (dialektični materializem, dia-
lektični humanizem, univerzalistični humanizem, eksistencializem, komu-
notarni personalizem, pragmatizem, konfucionizem, islam, krščanstvo idr.,
in celó budizem, ki ima komaj še kako zvezo z zgodovinsko-optimističnimi
in humanističnimi stališči). Táko bolj ali manj ubrano, v vsakem primeru
pa svobodno in osebno opiranje v takih ali podobnih primerih in v tej in-
terpretaciji nikakor ni kakršna koli herezija, kompromis ali kapitulacija.
Obsežen in danes nujen primerjalni študij poglavitnih ideologij bi celó
zanesljivo pokazal, da je ob množici degenerativnih ali manj bistvenih pr-
vin vendarle v vsaki zgodovinsko relevantni ideologiji avtentično pričujoče
' Ob tem vprašanju prim, pogovore »O demokraciji danes in tukaj«, v ča-
sopisu ENCYCLOPAEDIA MODERNA, št. 2, Zagreb 1967.
1358
tudi živo jedro komunističnega ateizma v tukaj razloženem pomenu (resda
morda skrito in večidel še nedomišljeno).
Družbene sile, ki so tu nakazano perspektivo doslej prebijale v svetu
in pri nas, in ki jo bodo odslej vse bolj zagotavljale, svoje avantgardne
vloge ne morejo opravljati povsem brez prisiljevanja, izraženega zlasti v
boju za politično oblast ali za smer in stabilnost že osvojene oblasti. Táko
prisiljevanje je delno neogibno navzoče tudi v moralno-vzgojnem usmer-
janju. Pot k demokraciji, k razorožitvi in miru je namreč zaznamovana z
bojem proti diktaturam in proti anarhiji, prav tako pa z žilavim bojem za
to, da se demokracija razveji in čvrsto utemelji v družbenih razmerah in
— poudarjam — v zrelosti ljudi.
Zelo pomembno je tu še oceniti, katere realne družbene moči so v
perspektivi zgodovinskega gibanja po svojem objektivnem položaju v
družbi neposredno dolžne in prizadete za uresničitev zgoraj navedenega
komunističnega in ateističnega programa za samoupravno in pluralistično
družbo. Naj mi bo za zdaj dovoljeno samo navesti brez globlje razlage: te
moči so med ljudmi, ki so zmožni okrepiti samoupravljanje ter ubrano in
krepko voditi gospodarsko, družbeno in kulturno življenje naprej. Največ-
krat so to mladinci v delovnem odnosu in v šolah, kvalificirani delavci in
delavci v primarnih, sekundarnih in terciarnih dejavnostih, potem kvali-
ficirani družbeni in politični delavci, znanstveni delavci in sploh tehnična
in humanistična inteligenca. ' Gre za nov, vse bolj zaveden in vse bolj kom-
pleten proletariat, ki z mnogimi pretresi in težavami zbira in ureja svoje
vrste tako proti kapitalistično-etatističnim kot proti birokratsko-etatistič-
nim monopolom, in tudi proti svetovnim vojaško-blokovskim in gospodar-
skim polarizacijam.
IV. Na tej filozofski in znanstveni ravni bi se bilo treba vsestransko
in tovariško vse več in vse pogosteje pogovarjati o religiji in o ideologiji v
družbi med nami, ljudmi, in tako poiskati neke čimbolj resne in čvrste
načelne rešitve kot plodno orientacijo v brezmejni množini vsakdanjih
praktičnih vprašanj s tega zelo občutljivega in pomembnega področja člo-
vekovega osebnega in družbenega življenja.
Prevedel J. G.
^ O tem natačneje v člaiku: Vlado Vodopivec, Stare in nove ocene. Sodob-
nost 1967, št. 1.
1359
Južnotirolski Nemci
ob primorskih Slovencih
v odnosu do Italije
I. Juvančič
VIII. Italijanski iredentizem in naravne meje
položaj južne Tirolske
(Nadaljevanje iz prejšnje številke)
Kot uvod moramo tu dodati še zelo važno vprašanje, ki se ga še nismo
dotaknili. Z južno Tirolsko in južnotirolskimi Nemci in z vso Tirolsko je
v svojem razvoju in v dobi nacionalnih prebujenj povezano Tridentinsko.
Tridentinsko in tridentinske Italijane so nemški Tirolci nazivali
»Welsch Tirol«, italijanska Tirolska. »Welsch« je za Nemce enakovreden
izraz našemu »Vlah«, »Lah« in je prvotno pomenil polatinjene staroselce,
na katere so Bavarci-Nemci in Slovenci naleteli. (Glej M. Kos 1. c. ; B. Gra-
fenauer 1. C.). V fevdalni dobi so tu gospodovali nadškofje Tridenta, dasi
so na račun tirolskih grofov, svojih advokatov, zgubili svoje teritorialno
svetsko gospostvo nad svojim ozemljem, ki je segalo tudi na nemško ozemlje
onstran Salurnskih kluž tja v dolino Vintschgaua — Val Venota, ostali so
še državni knezi nemškega cesarstva, dokler ni Franc II. 1804 kot udarec
Napoleonovemu cesarstvu prevzel naslov avstrijskega cesarja. Nekaj let
nato, 1806., je odložil celo »čast nemškega cesarja«, saj se je pod pritiskom
francoskega cesarja, zlasti z njegovo rensko zvezo začel razpad nemškega
cesarstva.
V dobi reakcionarne restavracije po dunajskem miru se je začelo novo
življenje obnovljene dežele Tirolske, ki zajema tudi Tridentinsko. Tirolska
je pod Napoleonovo vlado prišla 1805. pod Bavarsko; 1809. pa pod italijan-
sko kraljestvo. Prav čez južno Tirolsko je tekla meja, ki jo imenujejo »na-
poleonska«.''^
E. Vallini in Paolo Alatri, La Questione dell'Alto Adige, Firenze 1961.
Važen .le uvod v knjigi P. Alatrije, ki obsega zgodovino Tridentina in manj
južne Tirolske. P. Alatri je zgodovinar — levičar moderne dobe.
1360
Preveč bi bilo govoriti o tem, južnotirolski Italijani postanejo pod ge-
slom »Trento« samo eden izmed problemov avstrijske monarhije, ki jih
monarhija ne zna in ne zmore več rešiti. Problem Tridenta bi pa lahko re-
šila v prejšnjem stoletju, bala se pa je dati vzgled drugim narodom. Južno-
tiroski Italijani, vsi, tudi zvesti podložniki avstrijske monarhije so za svojo
zemljo zahtevali deželno avtonomijo in s tem odcepitev od Tirolske, ki je
imela svoj sedež v Innsbrucku. S tem vprašanjem je povezana zahteva po
italijanski univerzi, ki je povezana tudi s Trstom in Gorico, ki je ostala
neizpolnjena, dasi so Italijani dobili vsaj začasno o italijanščini pravno
stolico na nemški innsbruški univerzi.
To vprašanje pa ni bilo samo avstrijsko vprašanje Dunaja; bilo je
vprašanje nemških Tirolcev in južnih Tirolcev. V prejšnjem stoletju so
nemški Tirolci še podpirali idejo avtonomije Tridenta. Ob zlomu stoletja
(1902. so zadnjič obravnavali tridentinsko avtonomijo), pa so še zelo redki
nemški Tirolci, ki jo branijo, in še ti iščejo samo kompromisno rešitev. Ve-
čina, prav vodilni nemški južni Tirolci (pozneje med fašizmom znani in
slavni župan Bočna Perathoner), so postali odločni nasprotniki avtonomije.
In še tisti, ki so bili za kompromis, so zahtevali, da se ladinski dolini Fasse
in Fiemme odtrgata od Tridenta. Razumljivo, da so sami Tridentinci ta
kompromis odklonih.®^
Posledica je, da Tridentinci, ki sicer uživajo vse jezikovne pravice v
šolah, upravi in na sodišču, Trident je italijansko mesto, ki dobi svoj sim-
bol spomenik Dante Alighierija, postajajo s katoliškim delom vedno bolj
gorki nemškim Tirolcem. Obstrukcija Tridentincev v deželnem zboru v
Innsbrucku je na dnevnem redu. Kdo bi jim ne dal prav v zahtevi avtono-
mije! Ob tem položaju je teren za iredento kot nalašč rodoviten.
Z začetkom tega stoletja, ko se začenja doba, ki je vodila v svetovni
spopad, se med južnotirolskimi Italijani pojavijo iredentistični tokovi celo
v katoliških konservativnih krogih. Sam tridentinski nadškof je naklonjen
iredentizmu. Katoliški poslanec Tridenta Alcid de Gaspari mu ni nedosto-
pen, dasi sedi v avstrijskem parlamentu kot najmlajši poslanec vse do
razsula monarhije. (Kot kurioziteto omenimo, da je bil tajnik parlamen-
tarne seje, ko je voditelj jugoslovanskega kluba dr. A. Korošec bral znano
majniško deklaracijo 1917.)
. Ni pa moči trditi, da bi vsi južnotirolski Italijani bili iredentisti. Obrat-
no, ljudstvo je stalo za avstrijsko oblastjo.'® Južnotirolski viri citirajo
memoarski podatek, da je de Gaspari sam 1915. menil, da je 90 % Triden-
tincev za Avstrijo. (Strinja se kritični P. Alatri ob E. Valliniju, ki prinaša
dokumentacijo 1. c.)P
Glej zlasti južnotirolskega publicista, Nemca B. Zellingerja, Die Grund-
lagen der Südtirol Politik, ital. izdaja, 1951, str. 33—40, ki kritizira nemško
politiko.
Th. Veiter, Die Italiener in der Österreichisch-Ungarischen Monarchie,
Publicističen prikaz. Bolj kritičen je H. Kramer, Die Italiener unter der öster.-
Ungar. Monarchie, Wien—München 1954.
™ Citat iz J. B. von Sales, Weltgeschichte der neusten Zeit, Band II.,
Zürich 1955, Str. 329.
1361
Gotovo je, da je na položaj južne Tirolske in položaj Tridenta vplival
svetovni položaj. Na južnotirolske Nemce tako, da je bilo njim v škodo.
Konservativni po tradiciji so postali še bolj konservativni, prešli so na re-
akcionarne pozicije. »Od vseh etničnih skupin monarhije, je bil prav Ti-
rolec tisti, ki je vtelesil idejo o nadvse dinastični državi, konservativni,
verni... v kar najradikalnejši meri. Množ'čno vzeto so bili južni Tirolci
najbolj vneti zagovorniki in branilci dinastične teorije, cesarja, suverena
in gospoda lojalnih in zvestih državljanov..tako piše južni Tirolec B.
Zellinger.® Zato je monarh, stari Franc Jožef 1., ob Hofferjevi proslavi
1909. v Innsbrucku zaklical Tirolcem: »Zvestoba za zvestobo!« — Bila je
majav, trhel temelj kot celotna monarhija, »dežela podedovane utrujeno-
sti in polovičarstva«, kot pravi avstrijski zgodovinar Josip Redlich.'"
Niso pa južni Tirolci služili le monarhiji. Katoliški cerkvi so dali kardinala
J. B. Franzelina (t 1886), ta je pripravljal s svojimi tezami 1 .vatikanski kon-
cil, ki je utemeljil papeško oblast. H. Noldin (rojen v Salurnu 1838) je kot
profesor moralke v Innsbrucku s svojimi deli učil tudi slovensko duhov-
ščino itd. Južnotirolski kmet je še danes: zvest cerkvi.
In še druga plat tirolske medalje. Ob konservativni množici, zvesti
cesarju in državi, in njihovih voditeljih zažari v tirolskih mestih ideja
vsenemštva, poudarjenega nemštva. Liberalna stranka ne prvači ,toda zbira
meščanstvo, intelektualce. Ti so proti Alighieriju v Tridentu v Bocnu po-
stavili spomenik Walterju von der Vogelweidu, pevcu viteške ljubezni, in
zlasti delali v organizacijah, ko so bile »Südmark« in »Schulverein«, za
»obrambo nemštva«, zlasti med Ladinci. Gledali so celo čez mejo Avstrije,
mislili na »brate Nemce« onstran meje. Ne samo na Tridentinskem, v Ita-
liji. V resnici je tam na planoti Asiero-Asiaga živelo nekaj vasic, nekaj
stotin italijanskih državljanov, ki so prišli v prejšnjih stoletjih kot kmetje
iz Tirolske, govorili še svoje narečje, toda vmes je bilo kompaktno italijan-
sko ozemlje. Ta nemška otoka sta znana kot »Sette Comuni« in kot »Tre-
dici comani« (S eben- in Draizhn-gemeinden), sedem in trinajst občin. (Se
danes pišejo o teh nemških otokih, in tistih v Val d'Aosti).'i
Tako se zaostruje položaj med Bočnom in med Tridentom. Tu pa do-
živimo tudi presenečeni, da gredo proti ideji avstromarksizma, ki rešuje
monarhijo, tridentinski socialisti svojo pot. Eden izmed socialističnih po-
slancev na Dunaju, Tridentinec Cesare Battisti (ustanovitelj, urednik »II
Popolo«) je v boju za italijanstvo Tridenta prešel na iridentistične pozicije,
se pa zaradi svojih demokratičnih pozicij ni nikdar direktno vezal z ire-
dento liberalno-nacionalne smeri. Kot tržaški Scipio Slataper in njegov
krog (Stuparich itd.) je v začetku pod monarhijo, še upal na federativno
preosnovo monarhije. Ko je ta šla 1914 v vojno, je C. Battisti prešel mejo,
vstopil nato kot prostovoljec v ital. vojsko, bil ob napadu od avstrijskega
vojaštva ujet (9. 7. 1916), obsojen kot dezerter in izdajalec in ustreljen.
Cesare Battisti se je vezal 1914 16 v Italiji na interventiste leve smeri
(skupina biv. socialistov Bissolatti — Bonomi), imel je stike zlasti z Salve-
minijem, se z njim dopisoval. Salvemini je zlasti zahteval, da Cesare ohrani
Die deutschen Sprachinseln in Trentino und Oberitalien, Bozen 1959.
1362
svoji akciji »demokratično naravo«."- Dejstvo je, da Cesare Battisti ni
zahteval brennerske meje, pač pa mejo pri Salurnu. Na tej liniji je po 1945.
ostala tudi njegova vdova.
Ernesta Battisti-Bittanti je bila zelo' gorka tridentinskim krščanskim
socialistom, ki so avtonomijo sporazuma de Gaspari — Gruber razširili na
Trident, ko je bila dana oktobra 1963 — (XVII. št. 10, str. 1402) .Z mrtvim
možem se je borila sama za Trident, ki začenja pri Salurnu, kot je Cesare
Battisti pisal kot geograf v knjigi »II Trentino« (1898). Poznejše posmrtne
ital. izdaje so ta pasus o meji izpuščale.^^
Po tej primesi, ki zadeva italijanski Trident, se moramo vrniti k vpra-
šanju južnotirolskih Nemcev in posebej k vprašanju iredentizma in nje-
gove zahteve po Brennerju, po naravni meji.
Francoska revolucija je sprožila proces političnega formiranja naro-
dov. Prav združena Italija se je še najbolj zgledovala po Franciji. Zanimi-
vo dejstvo, ki priča za to, je v tem, da se še danes v teh dveh državah
»narod« istoveti z »državo«. Nazionalità je za Italijana državna pripad-
nost. Francoska revolucija je ysaj za Francijo postavila zahtevo po »na-
ravnih mejah«, Alpe—Pireneji—Ren, ker je te že dosegla absolutistična
monarhija francoskih kraljev. Za francoske revolucionarje ni prišlo niti v
pretres, da bi Nemci Alzacije — Lorene ne bili Francozi. Da sploh ne go-
vorimo o drugih ljudstvih Francije (Bretoncih), ki jim ni dala pravice
do samoodločbe; bila so le narečja.''' Italija je z naravno mejo na Alpah
posnemala Francijo v celoti.
Vemo, da je marksizem »naravne meje« kot načelno zahtevo reševanja
nacionalnih vprašanj odklonil, saj se za njimi nujno skrivajo strateške me-
je generalnih štabov in imperializmov. Dotakniti pa se moramo tu italijan-
skega revolucionarja Mazzinija.'^
Mazzini je bil v bistvu bliže Marxu in Engelsu kot pa doktrini o na-
ravnih mejah. Že samo dejstvo, da je bil glavni ideolog ne le mlade Itahje
(Giovane Italia, ustanov. 1831.), marveč tudi mlade Evrope (Giovane Eu-
ropa iz 1. 1834.) govori za to, da je Mazziniju ljudstvo — narod odločilni
faktor, ki s svojo naselitvijo in s svojim žitjem in bitjem odloča o svoji
usodi. Mogoče, da se vprav zato v vprašanju vzhodnih meja Italije s Slo-
venci in Hrvati ni znašel in je tu tudi on končal pri naravni meji sardin-
skega štaba iz 1. 1845 na Triglavu — Snežniku in Butoraju; nemalo je pač
vplivalo na vse Italijane nepoznanje »del mondo slavo« — slovanskega sve-
ta in tudi to, da zlasti slovensko ljudstvo, majhno, zaostalo, ki se je komaj
narodno prebujalo, ni moglo v svetu dvigniti svojega glasu, da bi ga ta
P. Alatri v E. Vallini, La Questione dell'Alto Adige, str. 34, in še »Fiume«
1965, jan.—jun., XIl/št. 1—2, str. 3.
Piero Pieri, C. Battisti nella storia d'Italia, Tr.ento 1965, Ocena v »Alto
Adige«, 2. 2. 1966, str. 3; glej še A. Gamperer, Festschrift, str. 125.
Fran Zwitter, Slovenski politični prerod XIX. stol. v okviru evropske
nacionalne problematike Zgodov. časopis 1965 XVIII., str. 75—153. Uvod tudi
v »Sodobnosti« 1964 XII.. str. 1061—1080, 1197—1208.
Več glej: I. Juvančič, Pojav ital. iredentizma in vprašanje asimilacije.
Razprave in gradivo INV Ljubljana 1966, št. 1, str. 135—149.
1363
slišal. Nekaj časa so stali blizu Mazzinijevi osnovni dokti'ini o bratstvu
narodov, o pravicah naroda tudi ljudje kroga »Faville« v Trstu (zlasti Va-
lussi).
Glede Brennerja je pa prav Mazzini, predstavnik italijanskega risor-
gimenta, ki je povsem »izoliran«, osamljen, postavil zahtevo po meji na
njem. Res šele 1866., gorak je bil Nemcem, bal se germanstva, ni pa poznal
položaja južne Tirolske, »100.000 Nemcev«, zato je menil, »da niso .kom-
paktno naseljeni'« — (prav to ne drži) in »se jih bo dalo poitalijančiti«.
Mazzini je to res lahko zapisal, toda kako to izvesti?'®
Da. med Brennerjem in med salurskimi kalužami so stali in živeli Nem-
ci strnjeno s svojimi mesti. Težko bi bilo tu zahtevati brennersko mejo po
načelu narodnosti. Ta je tu nujno »naravna« in s tem »strateška«. Južni
Tirolci so tu že v zgodovini imeli nekak ljudski plebiscit proti Francozom.
Italijanom in Bavarcem 1809. pod A. Hofferjem. V njem so našli še svojega
nacionalnega mučenika, saj je bil ta krčmar in kmet vodja upora, ob-
sojen in ustreljen v italijanski Mantovi (1810). Andreas Hoffer je zaživel
in živi še danes po 1945. v tradiciji Tirolcev, zlasti južnih Tirolcev kot
njihov junak in vzgled. Vsako leto se ga južni Tirolci spominjajo.
Ob takem položaju je italijanski iredentizem s svojo zahtevo po Bren-
nerju imel pač zelo težko stališče. Vprašanje, kako bo rešil vprašanje nad
200.000 nemških južnih Tirolcev — po avstrijskem štetju iz 1910 — ni bilo
lahko. Rešitev so italijanski iredentisti videli v asimilaciji tako Slovencev.
Hrvatov-Istranov kot Nemcev. Glede prvih sta teze v šestdesetih letih
prejšnjega stoletja postavila Valussi in Antonini: kruto, jasno, odločno (75).
Glede južnotirolskih Nemcev pa mnogo pozneje glavni ideolog italijanskega
iredentizma Ettore Tolomei, mimo katerega ne moremo iti, ne da bi ga bili
omenili.
Bil je iz Tridenta, iz Roveretoa, 1887 je promoviral v Rimu iz knji-
ževnosti, postal je »dottore delle belle lettere«. Vrgël se je pa že 1886. v
študij južnotirolske toponomastike. V kakšnem duhu, v kakšni smeri? Za-
dosti je, da citiramo, kar je sam zapisal'^ že v tridesetih letih, v dobi
fašizma, ko je Brenner že bil italijanski: »Nam je zavzetje Zgornjega Poa-
dižja prineslo ne le izpolnitev stoletnih (?!) aspiracij, z ničimer se primer-
jajočo mejo, ki je nadvse trdna, marveč tudi hegemonski položaj v Sred-
nji Evropi. Kot gospodarji Vetta d'Italia«, — to je Tolomeievo poimeno-
vanje pred I. svetovno vojno za 2911 m visoki Glockenkarkopf, ki ni nik-
dar imel italijanskega imena, saj spada v skupino Grossvenedigerja, —
»smo se prerinili v sredo kontinenta; z vrha gledamo na Podonavje: mi
smo navzoči med vsemi ljudstvi tu v notranjosti. Najbrž jih je bilo malo
v Italiji, ki bi slutili, kako izredno prednost pomeni priti na Brenner...
Trikolora vihra v krajih, ki leže bolj na severu, kot sta Bern in Gradec
(Graz)« itd. Iz vsega veje duh ultrašovinizma in imperializma. Iz tega je
Tolomei ustvarjal.
E. Vallini in P. Alatri, 1. c., str. 26.
" Archivo per l'Alto Adige, zv. XXVI, str. 265 in 267.
1364
1890 je ustanovil list »La Nazione Italiana«, v katerem razvija svoj
program, »da se od Julijske Benečije odvrne nevarnost slovanske invazi-
je, ... da se bo nemško prebivalstvo brez boja podredilo naravni asimi-
laciji« (?!) itd.
N i se sramoval in bal ponaredb, navaja jih K. H. Ritschel™ in mu
lahko verjamemo, da je falsificiral celo zemljevid nemško-ital. meje ob
Salurnskih klužah in italijanski kraj Rovere, prestavil na sever, da bi pri-
dobil več Italijanov proti južnotirolskim Nemcem.
Ustanovitev »Archivio per l'Alto Adge« iz leta 1906 (danes ga nada-
ljuje Carlo Battisti) pomeni njegovo ofenzivo. Tedaj dobi nemška južna
Tirolska svoje italijansko poimenovanje: Alto Adige — Zgornje Poadižje.
Tolomei piše v svojih spominih, da je bil zunanjemu ministru Sonninu
njegov arhiv »edini vir«. On sam je bil izvedenec Sonninove delegacije
(1918—1919). In Encielopedia Italiana prinaša pod geslom »E. Tolomei« pri-
znanje, ki je kar objektivno, da je arhiv Tolomeia italijanskemu narodu
svoje misli v svoji sedanji geografski formulaciji že pred I. svetovno vojno
»vsilil-» (podčrtal avtor članka).
Ob vstopu Italije v vojno je E. Tolomei formuliral svoj načrt italija-
nizacije v 31 točkah... in sodeloval pri izvedbi le-tega po letu 1918. zlasti
v dobi fašizma™.
Eno izmed glavnih del, ki ga je Tolomei ob pomoči Carla Battistija
opravil, je bilo poitalijančevanje geografskih imen (krajev, rek, gora) in
tudi nemških priimkov; C. Battisti je izdal o tem kar zajeten leksikon, go-
tovo je, da mož, učenec dunajske filološke šole pred 1. 1910., pri tem ni
upošteval znanstvenih tez. Sledi še danes Tolomeiu, dasi bolj »zmerno«,*^
kot sodijo progresivni italijanski znanstveniki.
Tolomei je pod fašizmom postal »conte« — grof in senator, toda po
zlomu 1943. ga je nacizem spravil v taborišče, iz katerega se je vrnil. Nje-
gov osebni arhiv pa je prišel v nemške roke in ga južni Tirolci dobro po-
znajo in uporabljajo. (Odnesel ga je prof. Fr. Huter v Innsbruck in še da-
nes ga Italija ne more dobiti.
Napredni ljudje moderne Italije so po letu 1945. E. Tolomeia ocenili,
kot je prav. Omenimo ob E. Valleniju, Alatriju (1. c.) še Alda Garoscija^-,
ki je imel pred seboj E. Tolomejeve spomine ko je pisal: »Nič ne skriva
v spominih. Kar imamo mi za nečastno in nevredno, se njemu zdi zasluž-
no ...« »Tolomei se baha s svojo iznajdbo imena Alto Adigo. Ni pomislil,
da je to izumetničena stvar ...« »Baha se s predrznostjo in nesramnostjo ...
italijanizacijo južne Tirolske«.
K. H. Ritschel Südtirol ein europäisches Unrecht, Graz-Wien-Köln 1959,
Str. 37.
™ »Dolomiten«, 7. 3. 1964, 19. 3. 1964, 19. 4. 1964, 19. 8. 1965 itn. in v vseh
publikacijah o j. T.
80 E. Vallini in P. Alatri, 1. c., str. 117.
E. Vallini in P. Alatri, 1. c., str. 195—198.
Mondo, 18. 12. 1957 (tednik — Rim), A. Garosci, Memorie di vita di E.
Tolomei Garzanti, 1948.
1365
»Radikalno etično rešitev«, o kateri bomo še govorili, iz leta 1939., iz-
selitev, je Tolomei predvideval že 1920.^^
Končajmo še s sodbo A. Tambora, italijanskega zgodovinarja,*^'' ki
gotovo ni usmerjen levo, saj obsoja »nacionalismo ottuso e intransingente«.
Italijanska iredenta Trsta—Gorice—Istre tako zagrizenih načrtnikov
ni poznala, dasi so Tolomeia posamezniki občudovali. Obratno ob »Mangia-
slavi« moramo le pokazati na Scipia Slataperja, ki je kljub raznim odklo-
nom stal na stališču; »Volja raznarodovanja je tako bestialna in obsurdna,
da ne le da ni nikdar uspela v nobenem kraju, vsaj v modernem času, pač
pa je celo zbudila in oborožila nujnost iredente«.® Dokaz za to je južna
Tirolska — danes, in Goriška, Trst po letu 1926 ...; o tem pričajo TIGR
in bazoviške žrtve.
IX. Spopad imperializmov v I. svetovni vojni —
Londonski pakt
Vsi Tirolci, zlasti še južni, stalno poudarjajo, da Brenner v zgodovini
ni bil nikdar meja držav. Ne v dobi Rima, ko se je Reci j a razprostirala na
obeh straneh Alp ne pozneje. Bil je prehod, ki je ljudstva vezal. Na avstrij-
ski strani Brennerja stoji spomenik, postavljen med dvema svetovnima
vojnama z napisom: Aquas seiungo, populos coniungo — Ločim vode, zdru-
žujem ljudstva (citiram po spominu).
Slovenci bi lahko isto trdili glede naše severne etnične meje na Kara-
vankah, gore ne smejo biti meja. Slovenci smo tu in tam, na Koroškem.
Ali v tem našem primeru so prav Korošci Nemci, ki postavljajo meje svo-
je »enotne« Koroške na Karavanke. (Drugače so pisali, govorili 1941—1945,
ko so Gorenjsko priključili Koroški). Nemški Tirolci in ultra-nemški Ko-
rošci imajo tu različna merila. Toda pri vsej resnosti vprašanja prav Ijud-
stvo-narod, ko gre za njegove meje, ne odloča, odloča mrtvo gorovje ali re-
ka. Prav obmejna ljudstva sploh niso odločala. Z njimi so se največkrat
igrali veliki predstavniki ne velikih narodov, pač pa velikih držav.
Ne moremo se spuščati v podrobnosti, poudariti moramo samo bist-
veno. Prva svetovna vojna, ki se je začela z napadom nekdaj mogočne mo-
narhije Avstrije, nato Avstro-Ogrske, na malo Srbijo, gotovo ni hotela
reševati vprašanja meja po želji ljudstev, narodov. Nasprotne sile antante
tudi niso preveč govorile o pravici narodov. Toda, zlasti po izpadu carske
Rusije iz vojne (1917) so zahodne velesile začele I. svetovno vojno razgla-
šati za vojno, ki naj da ljudstvom-narodom svoje pravice. Wilsonovih 14.
točk je postalo geslo ... Proti njemu je oktobrska revolucija postavila Le-
ninovo načelo o pravici do samoodločbe in pravici do odcepitve. To načelo
E. Tolomei, Fanatiker, Fälscher und Faschist — Dolomiten, 14. 8. 1965,
št. 18,5.
'''i a. Tambora, L'idea di nazionalità e la guerra 1914—1918 (Atti del XLI
congresso di storia del Risorgimento italiano — Trento 1963, Roma 1965 —
Poseben odtis.)
S. Slataper, Scritti politici, Milano 1954, str. 349—351.
1366
se je na zahodu le malokdaj slišalo, saj nove sovjetske države ni bilo na
versajski konferenci, ki je urejala novo Evropo.
Danes pišejo o tem tudi zahodni zgodovinarji (Švicar J. von Sallis, G.
Barraclough —■ Anglež),^ da tudi Wilson, dasi je bil pričujoč pri načrto-
vanju nove Evrope, ni mogel uspeti. — Njegova lastna država. Združene
države Amerike, so nanovo urejeno Evropo prepustile usodi tako, da ta
med 1919 in 1934 visi med ZDA in Sovjetsko zvezo in rodi najprej fašizem,
nato nacizem in vrsto fašizmov okoli obeh. Italijanski fašizem kot nacizem
hočeta novo ureditev Evrope.
V vprašanju južne Tirolske in zahodne Slovenije ni odločala 9. Wilso-
nova točka, ki je zahtevala za Italijo le etnično mejo, pač pa je zmagal
londonski pakt iz aprila 1915, v katerem so Anglija, Francija in Rusija
zagotovile Italiji naravno mejo Alp: Brenner—Triglav—Snežnik, če vsto-
pi v vojno. Uradni Italiji, celo po 1917. ni šlo v račun govorjenje o odre-
šenju narodov; Sonnino in Orlando bi oba raje videla staro monarhijo, dasi
zmanjšano, potisnjeno od morja proč, toda pri življenju; raje kot novo
nastajajočo zvezo Jugoslovanov na vzhodu Adrije. Uradni Italiji ni šlo za
avstrijske narode, ko je vstopila v vojno »sacro egoismo« je Salandra-
Sonnina gnal, da doseže »Trento—Trieste«. Geslo pa je obsegalo mnogo,
mnogo več, celo del Dalm.acije; po razpadu monarhije, celo Reko, ki jo je
londonski pakt izrecno izključil in pustil še monarhiji.
Sam Wilson je pristal na mejo na Brennerju navzlic svoji 9. točki. Se
danes se Avstrijci, Tirolci in zlasti južni Tirolci radi sklicujejo na Angleža
Harolda Nicolsona,®^ da je to »nasprotovalo« Wilsonovim načelom. Ci-
tirajo Wilsonovega tajnika (Ray Stanard Baker),^ da je Wilson samo svo-
jo odločitev obžaloval, češ da ni poznal položaja, ko so o tem odločali. V
italijanskih krogih pa je izšla memoarska notica® samega V. O. Orlanda,
predsednika vlade, da je Sonnino presenetil in očaral velike državnike in
zlasti Wilsona na versajski konferenci, ker je začel svoje diplomatsko do-
kazovanje z navajanjem, da ima Italija pravico doseči mejo na »Vetta
d'Italija«, na vrhu, ki ga je tako krstil le Tolomei. Skratka Sonnino je ve-
like prevaral, sam Wilson naj bi vzkliknil: »Ime govori za sebe«.
Držijo tudi trditve južnih Tirolcev, Avstrijcev, ki so skušali spodbijati
londonski pakt z vidikov mednarodnega prava, češ naperjen je proti avstro-
ogrski monarhiji, ki je res v 19. stoletju ovirala združitev Italije. Zato bi
Italija nasproti močni državi imela pravico zahtevati varne naravne, stra-
teške meje; toda ko se je monarhija razsula, je ostala le šibka mala repu-
blika Avstrija; »položaj se je spremenil« in s tem pade pogodba. — Ni
obveljalo to dokazovanje; še v spremnem pismu, ki pomeni uvod senžer-
menske pogodbe, stoje besede o varnosti Italije in naravnih mejah.
J. von Salles glej pre.i ; G. Barraclough, The Origins of Modern Ger-
many, 1957, ital. izdaja — Sansoni 1959.
H. Nicolson, Peacemaking, London 1929, str. 165.
«« R. Stanard Baker, W. Wilson and World Sattlement, New York 1922.
str. 196. Citira ga P. Alatri, Nitti, D'Annunzio e la questione adriatica, Roma
1959, str. 42 opomba.
L'Alto Adige (dnevnik — Bolzano), 4. 3. 1950, št. 54.
"" Der Staatsverbrag von St. Germain, Wien 1919, str. V—VI.
1367
Argument bi veljal tudi za vzhodne meje, za vzhodna vrata Italije; Ka-
nalsko dolino. Postojnska vrata. Ta meja je prišla sicer v pretres v najviš-
jih vrhovih in posredno našla odmev v javnosti, v časopisju, ko je Wilson
branil Reko pred Italijo in v Istri postavil svojo mejo (Wilsonovo črto).
Slednjič se je pa tudi on umaknil, kot so se taktično umaknili Francozi
in Angleži in odločitev prepustili zainteresiranim državam, Italiji in Ju-
goslovanom. Nova SHS je morala skleniti rapalsko pogodbo (1920) in kloniti
pred Italijo, dasi ne brez diplomatskega pritiska antantnih sil Francije in
Anglije.3i
Publicist Claus Gatterer, po rodu iz južne Tirolske, je v članku (zbor-
nik Südtirol) postavil trditev, da je Italija čutila, kako ne more hkrati do-
biti južne Tirolske in Trsta, češ Wilson je popusti glede južne Tirolske, da
bi branil Trst. Gatterer se je skliceval samo na memoarski vir italijanskega
diplomata Aldobrandoija — Mareschotija, ki nekje omeni mimogrede svoj
strah zaradi južne Tirolske in Trsta. Ni bil upravičen; znana zgodovinska
dejstva povedo, da sta Trst in Gorica z zahodno Istro od vsega začetka bila
brez diskusije priznana Italiji. Spor je bil le glede Reke in severne Dal-
rhacije.
Zbornik »Südtirol«"- in z njim mnogi južni Tirolci sodijo, da so si
s sprejetjem meje londonskega pakta »dale roke ?ievednost, neumnost in
hudobija«. Mogoče je bila nevednost glede Jugoslovanov dosti dosti večja
kot glede Nemcev. To priznavajo danes italijanski zgodovinarji, npr. Piero
Pieri®, ko trde, da italijanski diplomati niso ločili Slovencev od Slova-
kov, niso vedeli, kje teče etnična meja med Italijani in Slovenci in Hrva-
ti itd.
Taki so pač imperializmi ; nauk sile in moči ne išče, racionalnih razum-
skih argumentov. Velja to tudi za nemškega in z njim povezane avstrij-
ske šoviniste.
Centralni velesili, zlasti Nemčija — njena vlada in vojska, zlasti vo-
dilna generala Hinderburg in Ludendorf, sta tja do konca poletja 1918,
pretresali nove meje na zahodu, rezali ozemlje Francije in Belgije. Na
vzhodu sta dokaz svojega imperializma dali z brestlitovskim mirom.®''
In tudi nemški šovinisti južne Tirolske so se oglasili. Se 9. maja 1918
je zborovanje v Sterzingu (Vipiteno), organiziral ga je Tiroler Volksbund,
zahtevalo ponemčenje Tridentincev, Nemca za škofa v italijanski Trident
— tedanji Endricci je bil konfiniran kot »italianissimo«. Zahtevala pa je
tudi meje južno od Gardskega jezera in po južnih pobočjih trinajstih in
sedmih občin.®"' — Je šlo tu za »nevednost« kot pri Brenner ju? Niso
Nemci vedeli za italijanski Trento-Trident itd.?
Razsulo nemške fronte v poznem poletju 1918. in prodor solunske fron-
te pospešita razsulo avstrijsko-ogrske monarhije jeseni 1918. Strašen pre-
Zbornik »Slov. Primorje in Istra«, Beograd 1953.
if-i »Südtirol«, str. 438.
Piero Pieri, L' Italia nella I. guerra mondiale, Torino 1965.
e* Fritz Fischer, Der Griff nach der Weltmacht 1964, citira L'Alto Adige,
19. 1. 1966. str. 3.
B. Zallinger, 1. c.: E. VaUini — P. Alatri, 1. c.; L'Alto Adige, 14. 7. 1962
in 20. 6. 1965, str. 3.
1368
obrat za Nemce južne Tirolske. 12. in 13. oktobra 1918 protestirajo na zbo-
rovanjih proti londonskem paktu; zanj so bolj ali manj vedeli kot Slo-
venci že od maja 1915. Razkrila ga je v celoti v tem času že sovjetska di-
plomacija. Protestirajo proti odcepitvi južne Tirolske, ali kdo jih je poslu-
šal, dasi so Tirolci v vojni žrtvovali kar 40.000 življenj za monarhijo in
mnoga od teh proti Italiji v obrambo Tirolske.
Londonski pakt je držal. Zal.
Naj preidemo razna poročila, memoarske vire itd.,®® po katerih je
tirolska vlada predlagala celo federacijo Tirolske z Italijo, samo da bi
ohranila enotnost dežele in s tem žrtvovala povezavo z Avstrijo. Deželni
zbor Tirolske je 23. 9. 1919., ko je dunajska vlada že podpisala senžermensko
pogodbo soglasno sprejela izjavo:... »V senžermenski pogodbi je posilstvo
nad Tirolsko«. Deželni zbor »ne bo miroval, dokler se ta skrunitev svobod-
ne dežele ne popravi«. — Nič sličnega si ni upala Slovenija ob Rapallu, ob
koroškem plebiscitu. Ta tudi če bi, če bi posnemala Tirolce, ne bi nič poma-
galo: šlo je tu in tam za igro velikih, ki so rezali male "šibke narode.
Pomislimo še na dejstvo, da so se meščansko napredni Slovenci borili
celo na strani antante,®' celo na strani Italije.
Po krivdi italijanske politike so se na soški fronti proti Italijanom
bojevali tudi avstrijski jugosolvanski možje in fantje.®® Branili so svojo
zemljo kot Tirolci, katerih vsak deseti je padel. In skupina Ljudevita Piv-
ka, Slovenca, poveljnika bosanskega bataljona, je prav na južnotirolski
fronti, pri Carsano v Val Sugana, septembra 1917. odprla avstrijsko fronto
za italijanski vdor. Italijanski generali so zakrivili, da ni prišlo do »Koba-
rida« avstrijske vojske.®® Italijani so to zamolčali. Mussolini je knjigo
italijanskega generala Lalate o Carzanu dal še 1927 pokupiti: Slovenci,
Bosanci na strani Italije, to mu ni šlo v račun, kot ni šlo to v račun Orlan-
du in Sonninu ob pariških pogajanjih.
X. Južni Tirolci — Tržaški goriški Slovenci
s Hrvati Istre pod Italijo
A. Parlamentarno obdobje
To ni mesto, da bi navajali obljube in zagotavljanja o spoštovanju
pravic Slovencev in Hrvatov ter obljube Nemcev na Južnem Tirolskem, ki
so jih izrekali generali, diplomati, politiki, ministri in sam italijanski kralj
pred aneksijo južne Tirolske, Trsta, Gorice in Istre ter ob njej (o tem glej
pri nas samo zbornik Slovensko Primorje in Istra, Rad-Beograd 1053 in
P. Alatri, Nitti, D'Annunzio e la questione adriatica, 1. c., str. 83,
opomba.
W. Goldinger, Geschichte der Republik Österreich, Wien 1962, str. 40—41.
Dobrovoljci, Kladivarji Jugoslavije, Ljubljana.
Zelenika, Bitka kod Kobarida, Beograd.
Dr. Ljudevik Pivko, Proti Avstriji (Pod tem naslovom je vezanih 5
knjižic, izšle so Maribor 1924).
1369
vso južnotirolsko publicistiko). Ostale so besede, zlasti po nastopu fašizma
in Mussolinija. Ta je javno večkrat, 1928. celo v parlamentu izjavil; oblju-
be prejšnjih vlad me ne vežejo. Mnogi drugi so pravili za svoje besede, da
so vezane na »preteklo zgodovino«, zato »ne veljajo več« itd.
Nam gre tu za bistvene poteze komparativnega položaja južnotirolskih
Nemcev in Slovencev, samo mimogrede Hrvatov Istre. O tem še ni študij.
Glede Slovencev je po 1. svetovni vojni zgodovinar Piero Pieri zapisal,
da vladni krogi v Rimu 1915—1918 še za njihov obstoj niso vedeli.'"
Ustanovitelj P. P. (Partito popolare) katoliške stranke Don Sturzo je še
po 11. svetovni vojni pisal o »slavizirani« italijanski pokrajini itd. Vseh
Slovencev je 1918. bilo nekaj nad poldrug milijon; veljali so za nezgodo-
vinski narod, ki od 8. stoletja ni več imel svoje oblasti nad seboj. Južni
Tirolci so za seboj čutili ne le Avstrijo, imeli so simpatije Nemcev iz Svice
in Nemčije. Za »Tedesche«, za Avstrijo, za Nemčijo, je Italija vedela, kaj
je pomenila nova, sama sebe, svojo ustaljenost iskajoča SHS (Jugoslavija),
so Slovenci v tej državi sami čutili.
Drugo dejstvo velikega pomena je bilo tole: južni Tirolci so med Bren-
nerjem in Salurnsko ožino naseljevali strnjeno ozemlje s kar spoštovanja
vrednimi mesti Bočen, Briksen, Meran — da drugih ne štejem. Slovenci
niso bili nikdar priznani v mestih: ne v Trstu ne v Gorici; še ljudske šole
so tu pred 1915. morali sami ustanavljati in vzdrževati. Imeli so pa strnje-
no zaledje.
Tretje dejstvo, ki sloni na zgodovinskem razvoju, pa je imelo močan
politični poudarek, da o psihološkem dejavniku, ki se kaže v zavesti, ne
govorim. Tirolec, južni Tirolec je bil stoletja gospodar v svoji deželi, o svoji
usodi je odločal, se boril — omenili smo Andreja Hofferja — pod Franco-
zi, boj Tirolcev 1915—1918. za svojo zemljo. Omeniti bi morali njihov de-
želni zbor v Innsbrucku, ki je odločal tudi o usodi italijanskih Tridentincev,
tako, da morajo južnotirolski Nemci še danes pisati, da je npr. Alcide de
Gasperi imel antitirolski kompleks in je ob aneksiji v duhu maščevalnosti
zapisal južnim Tirolcev: »vaše življenje, naša smrt, naše življenje, vaša
smrt«.""' Videli smo že, da pa tudi južni Tirolci niso uporabljali roka-
vic, ko so pomagali krojiti usodo Tridentincev.
Slovenci? Naj govorimo o tolminskih kmečkih puntih, ki so končali s
krvjo! O političnem boju slovenskih predstavnikov v goriškem in trža-
škem deželnem — občinskem zboru? Tu so doživljali usodo Tridentincev.
Toda šlo je za najosnovnejše pravice, za osnovne šole itd., ki jih niso do-
segali, vsaj v mestih ne. Trident je bil na boljšem. Slovenski Tržačani in
slovenski goričani so 1918. zamenjavali avstrijske oblastnike za italijanske,
Dunaj za Rim; v deželi, v občinah so ostali tam, kjer so bili, dokler ni začel
italijanski šovinistični pritisk, ki se je končal v fašizmu. — To so bile ve-
like razlike med Primorsko in južno Tirolsko.
Citiram po zborniku »Südtirol«, str. 30.
'"I Glej več: Fr. Catalano, L'Italia della dittatura alla democrazia, Milano
1962, str. 201—202.
F. Chabod, L'Italia contemporanea (1918—1948), Einaudi 1961, str. 82
dalje.
1370
z vidika notranjega italijanskega političnega razvoja lahko govorimo,
opirajoč se na italijanske zgodovinarje (Catalano, Chabod, Alatri itd.), o
štirih obdobjih Italije. Prvo je obdobje liberalnih vlad (Nitti — Giolitti
— Bonomi — Facta) do fašističnega prehoda na oblast (1918—1922). Drugo
obdobje je obdobje, ko fašizem še vlada z liberalnimi zavezniki, samo kra-
tek čas tudi s PP (Partito popolare — ljudsko stranko katoličanov), ki najde
svoj konec 3. 1. 1925. Umor socialnodemokratskega, poslanca Matteotti j a
je fašizem spravil v hudo krizo; izraz te je Aventin, dasi ne najde izhoda,
bojkot parlamenta, ki ga izvajajo antifašistični poslanci (komunisti nekaj
časa, socialisti, demokrati, republikanci). Pod pritiskom desnih fašistov
prevzame 3. 1. 1925 Mussolini v parlamentarnem govoru »vso odgovornost«
za umor Metteottija in s tem se začne doba fašistične diktature, »diktatura
celotne stranke«. V začetku 1925 26 udari svobodo tiska, nato ukrepa proti
demokratični svobodi. Jeseni 1926. najde svoj vrh (prepoved političnih
strank, ustanovitev T. S. — Tribunale speciale ■— posebnega sodišča ; ome-
jitve svobode s policijskimi ukrepi: internacije, konfinacije, oblastno izre-
čeno nezaupanje — deffide, uvedba osebnih izkaznic itd.), ki je tudi posle-
dica atentatov proti Mussoliniju. — Meja med tretjim in četrtim obdobjem
je težko ugotovljiva. Pod vplivom nacizma, Hitlerja, ki je prišel na oblast
jan. 1933., gre tudi Mussolini na pot firerstva; poudarek naslova »duce«. ki
ga je kot ustanovitelj fašizma nosil, dobi politični izhod v osebni diktaturi.
Zunanji izraz je »totalitarna država«, ki naj bi dobila »korporativno ure-
ditev«.«'!
V prvem ohdohju, dobi liberalnih vlad, ki se še opirajo na parlament,
najdemo neko zanimivo paralelo med južnotirolskimi Nemci in Slovenci
in Hrvati slovenske Primorske in Istre, kar zadeva meščanske stranke. Te
se združijo, da bi lažje vodile nacionalni boj, »Deutscher Verband« (nem-
ška zveza) že okt. 1919. združi »Katholische Volkspartei« — katoliško ljud-
sko stranko, ki je bila dotlej v večini z liberalno »Deutschfreihaitliche
Partei« .— nemško svobodno stranko. V slovenskih vrstah so v tržaški
»Edinosti« združijo goriški katoliški s tržaškimi in goriškimi liberalno-
meščanskimi privrženci; pravzaprav je ta združitev potekala že od leta
1917 18, od tako imenovanega gibanja za »majniško deklaracijo«.
Preden pridemo do vprašanja skupnega nastopa tirolskih Nemcev in
meščanskih Slovencev, moramo omeniti malo predigro, ki zadeva le Južne
Tirolce. Podatke imamo le iz memoarskega dela E. Reut - Nicolussija,i"2
toda ni vzroka, da bi mu ne verjeli. Južna Tirolska je bila anketirana pred
Trstom in Gorico 10. 10. 1920 prav na dan, ko je bil koroški plebiscit.
Tedaj so se voditelji tirolskih Nemcev potegovali za avtonomijo južne Ti-
rolske. Kralj jo je obljubil, celo fašist Mussolini ni bil v začetku proti;
tudi civilni komisar južne Tirolske Credaro, univ. prof. filozofije, ki je
študiral v Nemčiji je bil za. In celo Francesco Salata, istrski Italijan, ki je
vodil Ufficio per le nuove Provincie (urad za nove province) v Rimu je
hotel podpreti Nemce z južne Tirolske proti »Slavom«, ki jih je kar »600
E. Reut-Nicolussi, Tirol unterm Beil, München 1928, str. 65—66, str.
39—41, str. 44—52.
1371
tisoč in jih sovraži«. Predsednik Nitti sicer ni imel jasne ideje o avtono-
miji, vendar je tudi on za. Toda ko pride aprila 1920 v pretres tirolski
osnutek o avtonomiji so vsi italijanski vladni krogi proti... Nastopili so
proti Južni tirolski Tridentinci. Tisti avstrijski Tridentinci, ki jim tudi
južnotirolski Nemci pred 1. svetovno vojno niso hoteli dovoliti avtonomije
(glej prej). Tirolsko stališče starih dni se je maščevalo po dvajsetih letih.
Condrad F. Latour'® govori naravnost ' in pravilno o maščevanju Tri-
dentincev nasproti južnim Tirolcem za vsa poniževanja pod Avstrijo.
Skupni nastopi zastopnikov narodnih manjšin pridejo do veljave zlasti
v udeležbi pri parlamentarnih volitvah prvič 15. maja 1921 in drugič
6. aprila 1924. Južni Tirolci so imeli znak »Edelweis« — planinko, Slovenci
— Hrvati »lipo« (pri drugih volitvah 1924. je prišlo celo do povezave list
pod planinka-lipa, ki je pa bila le politično-tehnične narave. Kandidatne li-
ste so morale biti predložene v več provincah.) — Levica, nemški socialni
demokrati, je pri prvih volitvah 1919. nastopila celo na Tirolskem samo-
stojno in dobila 3893 glasov (proti »planinki« 36.574, 90 % vseh oddanih
glasov, teh je bilo 40.567).
Reči je treba, da so Tirolci prav ob volilnih kandidatih — nato izvolje-
nih poslancih — hoteli pokazati svoje »tirolstvo«. Za italijanske desničarje,
zlasti fašiste je bil grof Frid. Toggenberg, bivši notranji minister dunajske
vojne vlade Stiirgkha (ustrehl ga je 1916 socialist Adler), bivši cesarski
namestnik tako v Trstu kot v Innsbrucku, kujše izzivanje kot rdeča ruta
v španskih bikoborbah. Poleg še enega plemiča (dr. Willi von Walther) je
bil trn v oči še dr. E. Reut — Nicolussi advokat, ki so ga zaradi priimka
Italijani neupravičeno imeli za odpadnika, je pa že v avstr. parlamentu
sept. 1919 nastopal proti »diktatu«. Četrti izvoljeni je bil dr. K. Tinzl, no-
tar; umirjen, razgledan mož.
Slovenska »lipa« je dobila pet mandatov. Okrog dr. J. Wilfana advo-
kata in voditelja tržaških Slovencev, ki pa ni nikdar vsaj pri avtohtoni
italijanski liberalni tržaški gospodi pomenil »sovražnika« — le nasprot-
nika, so se zbrali sami novi ljudje, ki pod Avstrijo niso nastopali (51.850
glasov »Lipa«; ital blok 49.921; komunisti 30.495, socialisti 12.257).
Sama primerjava glasov pokaže diferenciacijo, ki je vladala na Pri-
morskem v nasprotju z južno Tirolsko. Ne moremo je tu podrobneje obde-
lovati. O parlamentarnem delu tirolskih in slovenskih poslancev nam je
dr. K. Tinzl zapustil spomine,""' v katerih je ocenil dr. Wilfana kot
»moža velike, splošne kulture«, omenja še V. Sčeka »župnika« (v resnici
je bil navaden »kaplan«) kot »pravega duhovna, ki je bil izvoljen v rim-
ski parlament«, ne pove pa, da je zato bil kaznovan s prepovedjo oprav-
ljanja verskih obredov (suspenz), ker ni dobil privoljenja vatikanskih obla-
sti za kandidaturo. Sček je kot dijak bil učenec socialista Tume; dasi je
študiral le realko, je potem ko je začel že univerzo v Gradcu, vstopil v
Conrad F. Latour, Südtirol und die Achse Berlin—Rom 1939—1943,
Stuttgart. Str. 11.
Südtirol — zbornik, 1. c., str. 68—99; Milica Kacin-Wohinz, Parlamen-
tarne volitve in politične razmere v Julijslci krajini 1921—1924, IZDG, Ljub-
ljana 1965.
1372
bogoslovje. Omeniti moralo, da je bil daleč od krelikalizma, če ga pri-
merjamo s katoliškimi v Sloveniji.
Južnotirolski kot slovenski poslanci so politično zavzeli isto linijo z
izjavo, da so zastopniki samoodločbe. Hoteli so s stališča legalne lojalnosti
sodelovati v parlamentu v dobro svojega ljudstva. Tu ne moremo podrob-
neje oceniti njihove nastope npr. proti upeljavi italijanskega kazenskega
zakonika proti upravnim metodam, ki so že šle na italijanizacijo pokrajin:
dalje boj za avtonomnost pokrajin in provinc itd. Boj se je poostril 1923, 24,
ko je nastop'la Mussolinijeva vlada ob zavezništvu liberalcev. Tedaj že
pride do Gentilijeve reforme šole, ki že predvideva postopno odpravo ne-
italijanskih, slovenskih, hrvaških, nemških razredov, začenši prvo leto s
prvim razredom. Uvede se že italijanski uradni jezik itd. Omenimo tu le
ta dejstva, ki govore, kako so italijanski liberalni tokovi, mnogi predstav-
niki teh so pozneje postali antifašisti, v tem času le stali s fašizmom proti
upravičeni zahtevi narodnih manjšin. Sicer pa so npr. goriškim Slovencem
že liberalne vlade pred fašizmom izgnale vse srednje slovenske šole iz Go-
rice: gimnazija je šla v Idrijo, učiteljišče v Tolmin. V Trstu pod Avstrijo
nismo imeli nič, razen privatne trgovske šole.'""'
Druge volitve, 6. 4. 1924, so bile v znamenju enotne vladne liste, faši-
šistov in še mnogih liberalnih, pa tudi nekaterih privržencev popolarov.
Lista je z relativno zmago dobila dve tretjini mandatov. Opozicija si je
delila preostalo tretjino.
Južna Tirolska s svojo že strnjeno naselitvijo, tudi v mestih, je dala
3200 glasov »planinki«, 83 "/o, in Tirolci so obdržali še vedno kar dobro za-
stopstvo dveh poslancev. Ob umirjenega dr. K. Tinzla je prišel baron Paul
von Sternbach, bivši član deželnega odbora v Innsbrucku.
Omeniti moramo še to, da so nemški socialni demokrati 1924. glaso-
vali za »planinko«. Medtem ko slovenski proletariat, levica v Gorici, Trstu,
Istri, nastopa razumljivo samostojno, in to deljeno, komunisti za sebe, ob
socialistih.
Slovenske meščanske stanke, združene pod »lipo«. Primorske in Istre
so izvolile tudi le dva poslanca; pritisk je bil tu velik, kljub zagotovilom
Mussolinija, ki je jan. 1924. podpisal z Beogradom »prijateljski« jadranski
pakt (z njim je dobil svobodno mesto Reko pod italijansko suverenost). Dr.
Wilfanu se je pridružil krščanski socialist (tako ga lahko imenujemo, saj
je bil z dr. Gosarjem sourednik krščanske socialistične »Socialne misli«
1923—1925), dr. E. Besednjak. Tinzl (104) ga ocenjuje kot »zelo živahno,
aktivno osebnost«.
V nasprotju s temi ostaneta na liniji lojalne legalnosti južnotirolska
in slovenska zastopnika v parlamentu ali v skupini parlamentarne opozi-
cije, dasi jih z italijansko opozicijo nič ne veže, v parlamentarni opoziciji
najdemo ob Giolittiju Orlanda in celo Salandra.^"® Dr. E. Besednjak se
je demonstrativno udeležil celo pogreba umorjenega Matteottija."'^
Dr. Lavo Cermelj, Slovenci in Hrvati pod Italijo.
10« Več glej: Fr. Catalano, 1. c., str. 103—105, Chabod 1. c.
1"' E. Apih, Italia, Fascismo e Antifasicmo nella V. G. Laterza, 1966.
1373
Zastopniki narodnih manjšin so si še v tem času proti Gen tili j evi re-
formi upali zahtevati narodne šole."'*^ Zanimiv je iz te dobe govor dr.
E. Besednjaka, ki pa je postal odgovor, če ne polemičen pogovor z Mussoli-
nijem itd. (ohranjen v »Goriški straži«) o pravicah narodne manjšine do
šole itd. — Ostali so »glas vpijočega v puščavi«. Musolinijev govor 3. 1.
1925, ki ga je dr. Tinzl nezadostno ocenil"'' s političnega vidika, je kon-
čal drugo obdobje povojne italijanske politike. Začenja se doba čiste faši-
stične diktature in z njo doba »raznarodovanja« tako Nemcev na južnem
Tirolskem kot Slovencev in Hrvatov v Primorski in Istri. Parlament te-
daj ne igra nikake vloge, dasi 1. 1924. izvoljeni poslanci obdrže svoj man-
dat do 1929., ko imamo nove volitve s samo fašistično volilno listo.
Ocene parlamentarnega obdobja, pri katerem so na liniji narodne
obrambe nastopali južnotirolski in slovenski ter hrvaški narodni zastopni-
ki, do danes še ni. Iz navedenih podatkov lahko sklepamo, da so zlasti v
prvem obdobju, 1919/24, bili južnotirolski zastopniki bolj »trdi«. — Izraz
je vzet iz italijanske in avstrijske parlamentarne prakse pred prvo svetov-
no vojno. »Duri«, kar ne pomeni »radikalen«, pač pa v taktiki, v nastopu
»oster«. Po politični liniji so Tirolci vezani na avstrijske konservativce ali
nemške svobodnjake, zato se v liberalnem italijanskem parlamentu ne
znajdejo.
Dodati je treba, da so jih italijanski konservativci in desni liberalci
spoštovali: bili so gospodje, celo plemeniti, dasi iz stare monarhije; itali-
janski konservativci so bili 1915. nevtralisti, proti vojni z Avstrijo. (To radi
povedo južnotirolski Nemci, na primer zbornik »Südtirol»).
»Slovenski parlamentarci so ,prožnejši'« v svoji opoziciji. Tako dr. J.
Wilfan kot V. Sček, ki se oba znata bolje sklicevati na italijanski risorgi-
mento, na velikega Mazzinija, res pa brez posebnega uspeha. Oba sta v
svojih izrazih manj ostra. — Pregled in podrobnejša ocena govorov južno-
tirolskih kot slovenskih narodnih zastopnikov bi bila zelo zanimiva študija.
B. Pod fašizmom
Parlamentarno obdobje in obdobje fašizma se ne ujemata. Videli smo
že, da začne italijanizacija šol že v dobi fašistično-meščanske koalicije;
predstavniki meščanskih strank, ki so nato po 1926 poslati antifašisti, se
niso poskušali in se tudi ne morejo oprati soodgovornosti, ki so jo nosili
s fašisti za antimanjšinske ukrepe dobe 1922—1925. Ko se začne prava
fašistična diktatura, se ti ukrepi množe, novi zgube kakršenkoli videz le-
galnosti. Fašizem je imel tu lahko stališče, saj Italija kot vse velike države
ni sprejela nobenih pogodbenih obveznosti do Društva narodov, ki je bilo
zagotavljalo pravice narodnim manjšinam. Ravnanje z manjšinami raz-
glaša fašizem kot strogo »notranjo zadevo« Italije, v katero se nima nihče
pravice vmešavati. Vsaka vez narodne manjšine z maternskim narodom
je s tem vprašanje države dovoljena, kolikor se zdi tej prav. Totalitarni
režim, kot je bil fašizem, pa izenačuje vse državljane totalno, načelno in
skuša to izvesti v praksi. S tem posegamo v vprašanje širšega okvira tako
1374
za južno Tirolsko kot za Slovence in Hrvate pod Italijo; gre za odnose Ita-
lija-Avstrija-Nemčija in Italija-SHS.
V parlamentarni in v polparlamentarni dobi (1924—1925), ko nasto-
pajo v rimskem parlamentu še predstavniki manjšin sta tako Avstrija kot
SHS manj poklicani, da nastopata kot advokata za svoje narodne manj-
šine. V dobi fašistične diktature se to spremeni. Nastop avstrijske vlade in
parlamenta v dobi 1926—1928 je dosti bolj energičen, jasen, odločen za juž-
ne Tirolce kot tisti v Beogradu za Slovence in za istrske Hrvate.
Gremo lahko mimo žalne zastave na kipu A. Hof fer j a v dvorni cerkvi
v Innsbrucku, ki je bila izraz »bolesti ne samo Tirolske, temveč vse Av-
strije«.""' Zdi se, da je avstrijska vlada do 1. 1926 imela strah pred
Nemčijo. Kancler Seipel in njegova katoliška stranka, ki je po I. svetovni
vojni bila še za anšlus, se je prej kot socialni demokrati začela od tega
odmikati, ker ji je bila ustava weimarske Nemčije preveč centralistična;
to pa avstrijskih socialnih demokratov ni motilo. Posledica je bila, da hodi
Seipel svoja pota, boji se celo, da bi nemški zunanji minister Stresemann
ne priznal brennerske meje in s tem dobil prosto roko v politiki na vzhodu
zlasti do Poljske, saj je ob svoji zvezi z Briandom z lokarnskim paktom
zavaroval Nemčijo na zahodu. Toda ne! 2e 9.2. 1926 je Stresemann javno
priznal, da o meji na Brennerju odloča Avstrija. Ostro je odbil in obsodil
Mussolini j ev nastop v južnotirolskem vprašanju. Posledica je bila, da je
Mussolini začutil, kako za Brennerjem stoji tudi Nemčija, ki je to toliko
bolj poudarjala, ker je vsaj fašistično časopisje omaloževalo lokarnsko po-
godbo, dasi jo je podpisala tudi fašistična Italija.
Zato razumemo, da tudi Seipel dobi večji pogum. L. 1928 pride do za-
ostritve z Italijo, italijanski poslanik je celo odpoklican z Dunaja za štiri
mesece, ko je Seipel (dvakrat 17. in 24. 2. 1928) odkrito povedal v dunaj-
skem parlamentu, da je ravnanje z južnimi Tirolci »daleč od predstav, ki
jih ima Avstrija o kultui'nih pravicah manjšin«, dasi je priznal, da nima
možnosti za diplomatsko akcijo, toda »nad mednarodnim pravom stoji
mednarodna morala«. V poznem poletju (8. 9. 1928) je osebno nastopil za
varstvo manjšin v plenarni seji Društva narodov; pripravil je o tem celo
daljšo spomenico, ki pa jo je poslala naslednja vlada šele po njegovem od-
stopu.
Se enega vprašanja se moramo tu dotakniti. Znano je, da je Seipel
podpiral in se opiral na gibanje Heimwehra, desne meščanske oborožene
formacije proti oboroženim enotam socialističnega »Schutzbunda«. Heim-
wehrovci so nosili v sebi pečat nastanka. Tri dežele so bile tu odločilne:
Štajerska, Tirolska in Nižja Avstrija. Lokalni patriotizmi, utemeljeni v po-
sebnostih teh dežel, so nujno rodili trenja med voditelji, kot je menji pro-
blem dal smer Heimwehrom teh dežel: Štajerska je bila antislovenska,
antijugoslovanska, Tirolska pa antiitahjanska.'"' Seipel se je opiral na
tirolski Heimwehr, na dr. Riharda Steidla, rojenega na južnem Tirolskem,
v Meranu. Tega je poslal celo v Pariz, ker so se štajerski heimwehrovci
Südtirol, str. 77—78.
Walter Goldinger, Geschichteder Republik Österreich, str. 197—178.
i'" J. V. Sales, eWltgeschichte, str. 589.
1375
preveč vezali z nemškim Stahlhelmom; pozneje pa postali filonacistični,
saj je v Dollfussovem času štajerski Rintelen bil do neke meje udeležen
celo pri nacističnem atentatu na Dollfussa (1934). — V Dollfussovi dobi pa
je heimwehrovsko organizacijo v celoti že obvladal knez Stahremburg iz
Nižje Avstrije in jo povezal s fašizmom v obrambo Avstriji proti nacizmu.
Zal, nimam virov, celo južni Tirolci o tem molče, kako so od 1926. do
1929. gledali na avstrijsko politiko. (O tem bi dal sliko prerez skozi njihovo
časopisje, ki pa je nam nedostopno.) Ni neverjetno, da so simpatizirali z
dr. Steidlom, svojim sorojakom, b-li pa gotovo veseli Seiplovih nastopov.
Manj pa so v Dollfusovem obdobju obravnavali povezavo s fašistično Ita-
hjo, ko je 1932. Stahremberg dobil celo denar in orožje od Mussolinija. V
resnici pa se je že za Seiplom in še pred Dollfussom avstrijska zunanja po-
litika temeljito spremenila. Liberalni večkratni kancler in zunanji mini-
ster Schober je že podpisal z Mussolinijem več pogodb. Za južno Tirolsko
je sicer dobil določena »olajšanja«, dasi do danes ne poznamo pisanih do-
kumentov o tem, toda zgodovinarji pišejo, da fašizem odslej manj pritiska
na južne Tirolce, ker je Schober zato dovolil prehod italijanskih čet iz južne
Tirolske in prek Kanalske doline čez Koroško, če bi se vnela vojna z Ju-
goslavijo, torej v hrbet jugoslovanske fronte.!''
Ne bi podrobneje nakazovali polit'ke Karadjordjeve Jugoslavije do
Italije in do manjšin. Tu naj iz obdobja Seiplovih nastopov proti Italiji
omenimo le nastop zunanjega ministra Ninčiča v Beogradu, ki mirno pri-
zna: »Vprašanje manjšin je italijanska notranja zadeva«. Razlika med
Seiplom in Ninčičem je na dlani. Seipel spodbuja fašistično manjšinsko po-
litiko vsaj z vidika mednarodne morale, Ninčič klone pred njo.
Tudi ne bi podrobneje opisovali fašistične južne Tirolske (o tem govo-
ri vsa doslej navedena južnotirolska literatura, ki je kar obširna) in Pri-
morske, Istre, o čemer imamo nepopoln, toda lep pregled pri dr. Lavu
Cermelju (francosko-angleška knjiga iz let pred II. svetovno vojno sedaj
nekaj izpopolnjena slov. izdaja) in pri italijanskih avtorjih.i'^ Na kratko
povejmo, da je ukinitvi šol sledila ukinitev prosvetnih in kulturnih or-
ganizacij. Prepoved tiska in časopisov pri Slovencih in Hrvatih je po 1. 1930
popolna; do skrajnosti je omejen tisk knjig — saj izhajajo le še koledarji
Goriške matice, manj Goriške Mohorjeve s kakšno dodatno knjigo. Toda
neredno. Sledi tudi ukinitev ali polastitev zadružnih zlasti denarnih zavo-
dov, zadružnih zvez. Uprava postane vsa italijanska, ko zgube občine svo-
jo avtonomijo, ki je bila kar obsežna, dasi je bila avstrijska ustava oktro-
irana; odprava zadnjih ostankov deželne avtonomije, saj so po italijanski
zasedbi obstojali vsaj do neke meje deželni odbori. Italijanizacijo sodišč so
izvedli že pred tem, že v parlamentarni dobi. Da je bila mera polna, sta se
hkrati začela premeščanja v Italijo ali prisilna emigracija učiteljev, pro-
fesorjev, uradnikov in tudi železničarjev ter celo cestarjev itd. Po občinah
in sodnijah je ostal še sluga (obhodnik — kurir), ki je dostikrat zaradi bor-
nega kruha služil kot tolmač, pa tudi kot obveščevalec. Obstaja pa le raz-
"1 W. Goldinger, 1. c., str. 183.
I. Juvančič, Stališče PKI do slov. narodnega vprašanja. Naloga INV
Elio Apih, Italia Frascismo e Antifascismo nella Venezia Giulia,
1376
lika med južno Tirolsko in slovenskim in hrvaškim ozemljem pod fašiz-
mom. Npr. dnevniki, tedniki na Tirolskem niso nikdar popolnoma zginili.
»Cas brez kakršnih koli časopisov« je na južnem Tirolskem bila le doba od
okt. 1926 do jan. 1927.Zaradi turizma so hoteli in gostilne dobivali
tuje avstrijske, nemške, švicarske časopise; praviloma je bilo toliko tujih,
kolikor italijanskih. Južni Tirolec je v gostilni ali kavarni ujel glas iz on-
stran meje, česar Slovenec in Hrvat vsaj od 1927 do pakta Stojadinovič-
Ciano, torej deset let nista. — Premalo pri nas poudarjamo ukrep, ki je
zadel gospodarske in denarne organizacije (zadruge, hranilnice), saj je s
tem manjšina zgubila svoje finančne vire. To je zadelo tudi Tirolce (faši-
sti so zasegli »Zentralkasse« Landwitschaftlicher Verband — Centrale na-
bavnih zadrug, razpustili Tiroler Bauernbund itd.) toda ti so imeli vsaj v
mestih močnejšo privatno kapitalistično zaslombo. In še južnotirolske cer-
kve so bile neprimerno bolj premožne; vodstvo briksenške škofije je bilo
in ostalo v nemških rokah."'' Škofijske gimnazije so odprle vrata na
široko, saj so tu še poučevali nemško. Gorica in Trst pa zgubita vse in v
tridesetih letih dobita celo filofašistično cerkveno škofijsko vodstvo.
(Naprej v naslednji številki)
Referati antifašistov v Torinu: Fascismo s Antimascismo, Torino 1962.
Festschrift M. Camper — Südtirol, str. 83.
J. Kögl, La sovranità dei vascori di Trento e Bessanone, Trento 1964.
Glej še »Dolomiten«, 28. 7. 1964.
1377
Morala ni nemorala
Jože Ster
V 44. in 45-48. številki Problemov je I. Urbančič objavil študijo z na-
slovom »Morala je nemorala«. Prav vsebina te študije me je spodbudila k
pisanju tegale članka. Moj osnovni namen ni, da bi ob to študijo postavljal
svoja kritična in sistematična razmišljanja o morali,' niti samo kritizirati
s »svoje moralne pozicije«, ne gre tudi za Marxovo koncepcijo morale, ne
za obrambo socialistične morale.
Ce je kriterij resnice praksa, potem je teorijo treba dokazati v praksi.
Treba je najti empirična dejstva, ki jo potrjujejo. Tudi Urbančič je ubral
to pot. Navaja obilico dejstev, ki naj bi potrjevala njegovo tezo. Moj osnov-
ni namen sedaj pa je ugotoviti, ali so ta dejstva točna in ali so iz njih lo-
gično dosledno izpeljani sklepi. Ce so dejstva in njihove konsekvence toč-
ne, ter ni moč najti nasprotujočih si dejstev, potem je teza dokazana, v
nasprotnem primeru pa mora teza pasti.
Toda pri tem se zdi, naletimo na nepremostljivo oviro, Urbančič nam-
reč pravi: »Da bi torej dojeli to nerazličnost ,morale' in ,nemorale', ki se v
tem stavku kažeta kot dvoje, nam ne pomagata niti logika niti dialektika.
Doumetje tega je eksistenčno.« (str. 884) Kritika je torej načelno nemogo-
ča. Da bi lahko človek uresničil svoj namen, mora zato najprej premisliti
misel o »eksistencialnem doumetju«. Sele skozi rešitev tega vprašanja se bo
pokazala možnost ali nemožnosti kritike.
2e na prvi strani članka beremo: »Zato želim že vnaprej opozoriti, da
pomeni tak »logičen sklep« (da je enačenje polov »nihilizem« — J. S.), ki
bi ga lahko imenovali tudi predsodek, nepremostljivo oviro za svoboden
pogled na to temo in za razumevanje vseh tu naštetih vprašanj, pomeni
samoomejevanje mišljenja.« (str. 887)
Zakaj je to predsodek, omejevanje mišljenja? Avtor za to ne daje do-
kazov. Mar v imenu absolutne svobode? Potem je nesmiselno pisati, mi-
sliti in tudi delovati. Ce se ima enačenje polov po logičnih zakonih za ne-
sprejemljivo, napačno, nihalizem, relativizem itd., s kakšno pravico in brez
1 Pod moralo razumem svobodna in zavestna delovanja, akcije človeka,
kakor tudi ocenjevanje teh početij. Pri tem je pretežno-praktični del odnosov
pomembnejši od teoretičnih.
1378
argumentov potem očita Urbančič temu logičnemu pravilu, da je predso-
dek? Mar niso logični zakoni posplošitve izkustva, in je bila njihova toč-
nost že milijon in milijonkrat potrjena ter jo vsak posameznik v svojem
delovanju in mišljenju vedno znova potrjuje in dokazuje? Za Urbančiča
pa je to predsodek in omejevanje mišljenja. Da je to omejevanje mišljenja
in svobode, o tem ni dvoma. Toda, mar je zato tudi že predsodek? Seveda
je ta tolikokrat dokazani »predsodek« zelo koristen, racionalen, potreben
za pravilno mišljenje in uspešno delovanje, ter za sam obstoj človeka nu-
jen. Lahko ga zavrnem kot a priori nepravilnega in me nato življenjska
izkušnja pripelje nazaj k njemu. Lahko sem do njega kritičen in dokažem
njegovo netočnost (čemur pa se Urbančič odpoveduje, ko trdi, da logika pri
dojetju nerazličnosti morale in nemorale ne more pomagati).
Sicer pa to implicira tudi sama avtorjeva trditev, da je po elementarni
logiki (kasneje dodaja še dialektično) teza — »morala je nemorala — ne-
vzdržna in zato pomeni konec nadaljnega raziskovanja« (str. 878). Toda on
ima raje svojo tezo kot logiko.
Tega stavka (morala je nemorala) logično ne moremo dokazati. Toda
iz tega ne sledi sklep, da je netočen, nepravilen, pač pa je potem »logičen«
sklep, da se logika zavrže, da je logika za filozofijo samoomejevanje, da
je za odkrivanje resnice nezadostna, in ne le to, ampak jo celo zavira in v
principu onemogoča spoznanje resnice.
Ta metoda, ki po avtorjevem mnenju omogoča odkrivanje resnice, je
»eksistenčno doumetje«. Toda, če ta metoda ni logična, če se ne drži logič-
nih zakonov, se seveda postavi vprašanje možnosti kritike. Ali ni odreka-
nje logiki že vnaprejšnja obramba pred katero koli možno kritiko? Toda
hkrati s tem se postavlja tudi vprašanje možnosti razumevanja takega raz-
pravljanja, s tem pa smisel pisanja samega. Oziroma ali ni že samo pisa-
nje — ki ima filozofske, ne pa zgolj »izpovedne« pretenzije — negacija
tega, da je »eksistenčno doumevanje« izven logike — ne-logično.
Sicer pa kaj sploh je to »eks-stencialno doumetje«, kakšna metoda je
to, kako jo označuje avtor sam?
»Da bi to ugotovili (da sta morala in nemorala nerazlični — J. S.) ni
potrebno imeti že kakega »moralnega stališča«. Treba je samo primerjati
(podčrtal J. S.) tisto, kar velja neki določeni morali za »moralno dobro«, in
tisto, kar isti morali (podčrtal J. S.) velja za »moralno zlo«, torej »nemo-
ralno«. Primerjamo pa lahko oboje le z neke točke (podčrtal J. S.), ki je
na neki način zunaj tega razpona moralnega in nemoralnega, ki ta razpon
transcendíra«. To pomeni, da moramo svojo eksistenco poglobiti pod po-
vršino običajne vsakodnevne in utečene eksistence in se spustiti v njene
bistvene možnosti.
Da bi torej dojeli to nerazličnost »morale« in »nemorale«, ki se v tem
stavku kažeta kot dvoje, nam ne pomagata niti logika niti dialektika. Dou-
metje tega je eksistenčno (str. 884).
Naj poleg prej navedenih pomislekov dodam zdaj še tele argumente:
1. »Treba je samo primerjati«. Da pa je komparacija metoda, ki jo
uporabljajo logika, znanosti, filozofija in je »znotraj« logike, tega naenda
ni treba posebej dokazovati, saj je to ena izmed fundamentalnih in naj-
1379
bolj rabljenih metod logike in tudi vsakega človeka, tako v teoriji kot v
praksi. Toda to bi pomenilo ostati pri logiki (odpovedati se tezi), zato skuša
Urbančič to zakriti s »prevodom v pravi filozofski jezik:« »To pcmeni, da
moramo svojo eksistenco poglobiti pod površino običajne vsakodnevne in
utečene eksistence in se spustiti v njene bistvene možnosti.«
2.	Potem je tu dokazovanje. No, seveda je to lahko logično pravilno
ali pa logično nepravilno, uspešno ali neuspešno. Toda že to, da gremo do-
kazovati, da je dokazovanje nujno, je ena temeljnih zahtev logike (ele-
mentarna logika jo celo formulira kot zakon mišljenja).
3.	Avtor vseskozi uporablja sodbe, z njihovo strukturo in zakonitost-
mi, rabi pojme, sklepanja, dejstva, posplošuje, deducirá itn. Vse to so ele-
menti logike, z njihovimi pravili se ukvarja logika, prav ti pojmi so del
njenega predmeta. Uporablja prav tako obče, splošno priznane in rabljene
termine, ki imajo tudi svojo logiko in logičen nastanek, logična pravila
uporabljanja itn. Ko bi vsega tega ne upošteval in uporabljal, bi a priori
odpadla možnost in smisel pisanja in kakršnekoli komunikacije sploh.
4.	Pri uporabi te metode »eksistenčnega doumetja« na dejstvih Urban-
čič večkrat navaja citate iz različnih avtorjev, zlasti pa iz Marxovih del. Se
več, včasih (npr. 1113—1114, 1105) celo povsem sprejema zastavitve in re-
šitve problemov v citatih (seveda sedaj ni važno, če to, kar trdi Urbančič,
res izhaja iz navedenih citatov, pomembno je to, da misli, da dejansko iz-
haja). Zakaj je to sedaj pomembno? Zato, ker se ti avtorji, ki jih citira, ni-
kakor ne odpovedujejo logiki, kakor Urbančič. Zato menim, da pomeni
citiranje implicitno pristajanje na logiko. Ti avtorji sprejemajo logične
metode. Urbančič jih citira in se z njihovimi tezami strinja. Torej priznava
in pristaja na logiko in je »v njej«. Ko bi to ne bilo res, bi bilo vsako citi-
ranje nesmiselno.
5.	Na začetku razprave (str. 887) govori avtor o tem, da' »logičen«
sklep, enačenje polov, pomeni »nihilizem«, predsodek in samoomejevanje
mišljenja. Pri tem daje termina logičen in nihilizem v narekovaje. Ta na-
videz nepomembna malenkost pa se pokaže kot pomembna za naše raz-
mišljanje. Mar ne pomenijo ti narekovaji, da za avtorja to ni logičen sklep,
ampak da je tudi enačenje polov logično in zato tudi lahko imenuje tisto
logiko v narekovajih za predsodek? Ker pa je doumetje nerazličnosti mo-
rale in nemorale eksistenčno, pa to pomeni, da je ta metoda ostala znotraj
logike. Toda avtor ta logičen sklep na drugih mestih eksplicite zavrača
(str. 878 in 884).
Mogoča je seveda še ena rešitev, namreč: da Urbančič misli na neko
drugo »logiko«, ki ni logična. Toda potem bi tu ne potreboval narekovajev,
ker je po elementarni in dialektični logiki to (da je enačenje polov nevzdrž-
no) logičen sklep in zato tega ne moremo kar preprosto razglasiti za pred-
sodek. Poleg tega pa proti tej varianti govore tudi argumenti prvih štirih
točk.
Ce sedaj povzamem dosedanje razpravljanje, potem lahko ugotovim,
da so se že pokazala nerazrešljiva protislovja. Po logiki je tisti stavek
(morala je nemorala) nevzdržen, vendar je vztrajanje pri njem pravilno,
vstrajanje pri logiki pa predsodek in samoomejevanje mišljenja. Metoda
1380
»eksistencialnega doumetja« je »znotraj« logike in torej nevzdržna, trdi-
tev, da je enačenje polov nihilizem. pa predsodek.
Toda sedaj zapustimo logično analizo logike in si oglejmo to metodo
»eksistenčnega doumetja« »pri delu«. Avtor demonstrira njeno uporabo
na nekaterih konkretnih »moralah«.
Najprej pokaže njene rezultate pri obravnavi morale v kapitalizmu.
Preden si to ogledamo, naj navedem še tole misel, ki jo avtor navaja na
koncu analize kapitalizma: »To smo doslej obravnavali z Marxovega sta-
lišča.« (str. 1105)
Avtor navaja najprej nekaj osnovnih zakonitosti kapitalističnega trga
in produkcije ter odnosov med kapitalisti in proletariatom, kot so se nuj-
no izoblikovali na tej zgodovinski stopnji razvoja proizvajalnih sil. Naj
osnovne ponovim:
1.	Proletarc je prisiljen — če hoče živeti — »nositi« na trg svojo edino
lastnino — delovno silo.
2.	Kapitalist jo kupuje, ker brez nje ne more povečati svojega ka-
pitala.
3.	Kapitalist plača delovno silo po njeni vrednosti, tj. njena cena je
enaka vrednosti sredstev za njeno reprodukcijo.
4.	Marx je prvi spoznal skrivnost nanovo ustvarjene vrednosti. Ta je
v delovni sili, ki je sposobna ustvarjati večjo vrednost, kot je njena lastna.
5.	Presežno vrednost si prisvaja kapitalist, ker je delovna sila, tedaj ko
proizvaja novo vrednost, njegova lastnina.
6.	Kapitalistični način produkcije je za kapitalista seveda moralen. Po
navadi plačuje delavca pravično, tj. po ceni delovne sile. Torej ga ne go-
ljufa.
Po vsem tem pa Urbančič takole sklepa :
Najvišja stopnja morale je bila tedaj po kriterijih prav te morale (pod-
črtal J. Š.) obenem najvišja stopnja nemorale, zakaj »pošten« kapitalist je
bil ravno največji »goljuf« v nevsakdanjem pomenu te besede. Kapitalist, ki
je deloval z največjim spoštovanjem občega zakona delovanja — po Kan-
tovi morali najmoralnejši — je bil hkrati in v istem odnosu najbolj ne-
moralen (podčrtal J. Š.), zakaj med enim in drugim ni bistvene razlike. Ta
njegova bistvena goljufivost pa je bila zunaj njegove zavesti, posebno pa
še zunaj njihove moralne zavesti, ki je" bila dominantna moralna zavest.
Ali je tu še mogoče govoriti o bistveni razliki med moralo in nemoralo?«
(str. 1094; Glej tudi str. 1098).
Kot vidimo, je avtor »za lažje razumevanje« uvedel termina »pošten
kapitalist« in »kapitalist goljuf», pri čemer je zlasti drugi termin treba
razumeti v nevsakdanjem pomenu.
Nerazumljivo pa je, zakaj naj bi bil »pošten kapitalist« (tj. tisti, ki
ne prisvaja, ne izkorišča čez mero in plačuje delavca po pogodbi), hkrati
največji >ygoljuf«. Mar ni večji »goljuf« tisti kapitalist, ki ni niti pošten, ki
delavca izkorišča, kolikor se le da, in mu potem niti ne plača take mezde,
kot sta se dogovorila? Ne, to ne, zakaj avtor potrebuje za svojo tezo prav
to, da mora biti največji »goljuf«, nemoralnež, prav tisti kapitalist, ki se
drži, ki dela po obči morali kapitalistov in je torej najbolj moralen.
1381
Sedaj pa si oglejmo sam sofistični sklep. Da bi dokazal enakost, ne-
različnost morale in nemorale, bi to moral dokazati z enega mesta, z iste
točke. Toda ali je to res storil? Na prvi pogled bi se zdelo, da je, saj nam
avtor zatrjuje, da je kapitalist »hkrati in v istem odnosu-» najbolj moralen
in nemoralen. Po besedah v istem času (hkrati) in istem odnosu, se kar
samo od sebe vsili še in v istem smislu (kar smo navajeni ponavljati ob
elementarno logičnih zakonih mišljenja). Zakaj Urbančič tu ni pristavil še
v »istem smislu«? Ali je samo pozabil ali je imel zato morda kakšne vzroke?
Točno je, da je kapitalistu ta proces moralen. Novo vrednost, večjo
vrednost, ki jo je dobil, si razlaga kot nagrado za svoj trud, kot nagrado
za riziko, kot naraven rezultat, ki ga da vsaka vrednost, vložena v
proizvodnjo itn. Da pa je presežena vrednost plod delovne sile in da
je torej kapitalist >ogoljufal« delavca, ker mu jo je odvzel, to je od-
kril šele Marx. Tega pa seveda kapitalist ne bo priznal. Ce bi kapitalisti
to priznali, bi se morali odpovedati svoji teoriji, svoji morali, s tem pa, če
bi bili konsekventni in to storili tudi dejansko, v praksi, bi seveda pre-
nehali biti kapitalisti. To pa, kolikor mi je znano, kapitalisti nikakor ne
žele. Kapitalisti še vse do danes vztrajajo pri svoji teoriji, pri svoji morali
(kar ne pomeni, da se kapitalistična morala v teh stoletjih ni popolnoma
nič spremenila, zlasti njene teoretične utemeljitve), katere lažnivosti pa so
se zavedli premnogi proletarci.
Torej, kapitalist je moralen, če se drži svoje teorije, nemoralen pa,
če prizna in sprejme proletarsko moralo. Taka so torej dejstva, pa naj
bo to »zunaj zavesti kapitalista« ali pa znotraj. Kapitalist je, vse dokler
se drži svoje morale, oziroma njenih norm, moralen pač, pa je isto dejanje
nemoralno s pozicije proletarske morale, nikakor pa ne po »kriterijih prav
te morale^" (kapitalistične), kakor zatrjuje Urbančič.
Kot vidimo, je Urbančič imel dovolj tehtne razloge, da ni pristavil
tudi tisti »v istem smislu«. Toda če je hotel dokazati, da je morala nemo-
rala, bi seveda moral dokazati, da je določena moralna norma hkrati, v
istem odnosu in istem smislu tudi nemoralna.
Tako smo torej dobili prvo karakteristiko te metode »eksistencialnega
doumevanja«: kar je z ene točke moralno, je z druge nemoralno. Toda
dejstvo, da je to gledano z dveh pozicij, da sta rabljena dva različna kri-
terija, je treba »zabrisati«, »zakriti« ter zatrjevati, da je rezultat dobljen
le z ene pozicije, z enim kriterijem.
Naj poleg navedenega povprašamo za mnenje še avtorja samega.
Samo nekaj strani pred navedenim citatom lahko beremo: »Toda te ,golju-
fije' nikakor ne gre razumeti v moralnem pomenu, ker je to pravzaprav
eden izmed temeljnih objektivnih in obče veljavnih zakonov kapitalskega
procesa, ki je sleherni morali docela nedostopen.-'-' (Podčrtal J. S.; str. 1091.)
Ce torej ta »goljufija« nima moralnega pomena, kako je potem mogoče
po nekaj straneh naenkrat isto »goljufijo« imenovati »največjo stopnjo
nemorale«?
Povsem netočna se mi zdi tudi trditev, da je ta osnovni zakon kapi-
talističnega procesa »sleherni morali docela nedostopen«. Toda kaj bi s
protesti in razrednim bojem, kaj z njegovim vrhom v krvavi revoluciji,
1382
zrušitvi kapitalističnih odnosov. Res, kako predrzni so bili proletarci in
s svojo moralo »stopili» k temu »docela nedostopnemu« in ga celo nasilno
zrušili! Morda jim kot olajševalno okoliščino lahko štejemo to, da takrat,
ko so to počeli, še ni bilo Urbančiča, ki bi jim razložil, da tega ni moč
narediti.
Sedaj pa zapustimo kapitalista in poglejmo, kako je s proletarčevo
moralo v kapitalizmu.
»Ena ,nadlog' kapitalskega procesa pa je po Marxu tudi rezervna de-
lovna armada. Ko torej proletarec stopa na delovni trg — tako kot vsi —
do neke meje onemogoča druge, pravzaprav pa vsakdo s tem dejanjem že
onemogoča tudi sebe — streže po življenju drugemu in v drugem sebi.
Tudi tu se moralno ne razločuje od nemoralnega, zakaj vsakdo krni člo-
veškost tako v svoji osebi kakor v osebi vsakega drugega.« (Str. 1094.)
Toda kaj je tu moralno in kaj nemoralno, kaj je tisto, kar je po Urban-
čičevi tezi enako? Kaj je tu dobro in zlo in po kateri morali? Rezervna
armada je za proletarca nemoralnost. A to je le eden izmed temeljnih
pojavov nemoralnosti v tem produkcijskem načinu. Med temi nemoral-
nostmi pa je prav gotovo tudi to, da mora svojo delovno silo nositi na trg
in jo prodajati. Saj nastopa proti takemu sistemu, kjer je delovna sila
blago. Gre mu prav za tak sistem, kjer bo lahko razvijal svojo človeškost,
ki je v kapitalizmu ne more. Delo mu je tu sredstvo za eksistenco, ne pa
potreba. Kaj je v tem odnosu tisto, kar naj bi bilo moralno?
Ce naprej sledimo avtorjevi konkretni uporabi metode, nas pot pri-
pelje do zlatega pravila moralnosti (kar želiš, da drugi naredi tebi, naredi
ti drugemu). Poglejmo kako konkretizira Urbančič to pravilo. »Tako je
npr. spoštovanje pogodb, poslovnih in trgovskih dogovorov, delovnih do-
govorov itd. (to so temeljne dejavnosti, ki opredeljujejo vse druge dejav-
nosti teh ljudi) vedno v interesu posameznega lastnika in vseh lastnikov
v medsebojnih odnosih, skratka v interesu celotnega kapitalskega procesa.
Lastnik ne povzroča drugim »zla«, da ga drugi ne bi njemu — ravna se
torej po zlatem pravilu moralnosti... Vsi tedaj ravnajo po tem »zlatem
pravilu« in se s tem omogočajo. To njihovo ravnanje je moralno. Toda po
občem zakonu kapitalskega procesa prav s tem, ko tako ravnajo (podčrtal
J. S.), strežejo drug po drugem, strežejo drug drugemu po lastnini, se prav
s tem uničujejo (podčrtal J. S.). Rast kapitala vsakega kapitalista sledi
namreč imanentnomu zakonu te rasti: vse večji koncentraciji, to pa vklju-
čuje množično propadanje posameznih kapitalistov, da niti ne omenimo,
kako jih kapitalski proces še vse drugače človeško siromaši. Tisto kar po
»zlatem pravilu« samem velja za moralno, ni torej prav nič različno od
tistega, kar je po prav tem pravilu nemoralno (podčrtal J. S.): s tem ko
so ravnali moralno, so ravnali nemoralno.« (Str. 1096.)
1.	Najprej lahko ugotovimo, da spoštovanje pogodb in dogovorov —
torej moralno delovanje — vodi do koncentracije kapitala, to pa pomeni
propad mnogih kapitalistov — torej nemoralnost. Od kdaj velja ta zako-
nitost?
2.	Za primerjavo si oglejmo nekoliko starejši zakon, tj. pojmovanje,
kakor ga je razvil Marx v Kapitalu.
1383
Prvo, kar lahko ugotovimo, je, da do propada kapitalistov ne pripe-
ljeta ne spoštovanje pogodb ne koncentracija kapitala. Koncentracija ka-
pitala je akumulacija (Kapital, str. 707), koncentracija je »samo drug izraz
za reprodukcijo v razširjenem obsegu« (str. 708). Ta pa ne vključuje pro-
pada nobenega kapitalista.
3.	Do propadanja kapitalistov pripelje centralizacija. Ta pa je mogoča
na dva načina: z nasilnim sredstvom aneksije ali pa z nastajanjem del-
niških družb (Kapital, str. 709). Takoj lahko ugotovimo, da centralizacija,
ki poteka znotraj, v okviru pogodbenih odnosov, nikakor ne vodi do pro-
pada kapitalistov. Tu gre le za združevanje kapitalistov in njihovih kapi-
talov v delniške družbe, kjer vsi združeni kapitalisti še vedno ostanejo
kapitalisti. Kapitalisti propadajo pri nasilni centralizaciji.
4.	V kapitalizmu je vir kriz anarhičnost trga, s tem pa tudi vzrok
propadanja kapitalistov — torej »nemoralnost« —. Propadanje omogoča
prav anarhičnost proizvodnega načina, tj., ker ni zajeto v dogovore, po-
godbe kapitalistov — torej, ker ga ne zajame »moralno« delovanje. In
tudi ne more biti zajeto v dogovore, ker je to prav zakon klasičnega kapi-
talizma. Ti odnosi so odtujeni in jih ni moč obvladovati. Vse skupaj je
nujna posledica svobodne konkurence in samostojnosti, neodvisnosti za-
sebnih lastnikov proizvodnje.
Torej smo spet pri isti karakteristiki metode. Dva različna pojava —
od katerih eden vodi do »moralnosti«, drugi pa do »nemoralnosti« — skuša
z netočnim govorjenjem identificirati, tj. prikazati, kot da sta oba rezultata
istega pojava, procesa, dejanja.
5.	Poleg vsega pa je treba reči še to, da propadanje kapitalistov ni tudi
za kapitaliste same nemorala, kakor hoče to dokazati Urbančič.
Tako razpravljanje ga je potem seveda pripeljalo nujno še do enega
odkritja, do teze o dveh proletarskih moralah.
»Kaj je torej proletarska morala? Predvsem moramo ugotoviti, da sta
nujno dve morali. Prva je lastniška in nujno pripada slehernemu delavcu
(podčrtal J. S.) kot svobodnem' lastniku posebnega blaga (tj. lastne de-
lovne sile). Ta je za vse ljudi kapitalskega procesa dominantna, torej obča.«
(Str. 1104.) »Vladajoča morala je bila prej opisana lastniška morala, ki
vključuje po svoje tako revne kot bogate. Ta je vladala v družbi tistega
časa prav zato, ker so jo priznavali in ji sledili tudi proletarci, ko so nasto-
pali kot lastniki določenega blaga (svoje delovne sile).« (Str. 1099.)
»Lastniška morala« je torej obča, dominantna, velja za vse pripadnike
kapitalizma, vsi jo priznavajo, vsi se ravnajo po njej in vse je v najlepšem
redu. Toda, kaj je vsebina te »lastniške morale«? Avtor ni preveč rado-
daren, vendar nam najosnovnejše le pove. »Tako je npr. spoštovanje po-
godb, poslovnih in trgovskih dogovorov, delovnih dogovorov itn. (to so
temeljne dejavnosti, ki opredeljujejo vse druge dejavnosti teh ljudi) (pod-
črtal J. S.), vedno v interesu posameznega lastnika in vseh lastnikov v
medsebojnih odnosih, skratka v interesu celotnega kapitalskega procesa.«
(Str. 1096.)
Toda.
1384
5.	To spoštovanje dogovorov nikakor ni temeljna dejavnost niti za
kapitalista niti za proletarca in tudi ne za kapitalizem.
6.	Ce ta moralna norma velja za kapitalizem, to ni nobena specifičnost,
saj je veljala v vseh družbah.
7.	Morala kapitalista in proletarca nista bili nikdar povsem identični,
čeprav ni moč zanikati skupnih elementov (obče človeške norme), ki pa
niso bistveni, temeljni, karakteristični za njune morale.
Poglejmo sedaj nekaj dokazov v prid tem tezam. Marx piše, »kaj je
namreč differentia specifica kapitalistične produkcije (podčrtal J. S.). De-
lovne sile tu ne kupujejo, da bi s svojo storitvijo ali s svojim produktom
ustregla kupčevim osebnim potrebam. Kupčev namen je povečati vrednost
svojega kapitala, producirati blago, ki vsebuje več dela, kakor pa ga plača,
katerega vrednost torej vsebuje del vrednosti, ki ga nič ne stane, se pa
navzlic temu s prodajo blaga realizira. Produkcija presežne vrednosti ali
pridobivanje profita je absolutni zakon tega produkcijskega načina.« (Ka-
pital, str. 698.)
Temeljni cilj kapitalista pa je egoistična težnja po čim večji realizaciji
profita, doseči čim večjo presežno vrednost. Zato zahteva popoln libera-
lizem, svobodno konkurenco kot najvišjo avtoriteto. Svoj monopolizem
nad proizvajalnimi sredstvi kapitalisti žele čim temeljiteje izkoristiti. Zato
hoče rezervno armado, hoče čim bolj eksploatirati delavca, zato podaljšuje
delovni dan, ko tu doseže višek, hoče znižati mezdo, zakaj vse to pomeni
sposobnost v konkurenčnem boju, pomeni njegov uspeh, večji profit. Ka-
kršnokoli omejevanje svobodne konkurence delovne sile, zakonsko omeje-
vanje izkoriščanja, dolžine delovnega dne itn. pa je obsojal in ga skušal
z vsemi sredstvi preprečiti. Skratka, težnje kapitalista imajo različne pojav-
ne oblike, cilj vseh pa je profit, »goljufija«. Uresničevanje teh teženj je za
kapitalista moralno.
Je to počel tudi proletarec? Ali je morda to ocenjeval kot moralno?
Nasprotno, proti tej parazitski morali se je boril. Obsojal in boril se je
proti kapitalistu, njegovemu brezmejnemu izkoriščanju, zahteval zakonske
omejitve delovnega dne, hotel pravičnejšo mezdo itn., skratka izkoriščanje
hoče omejiti, če že ne ravno odpraviti. »Določitev normalnega delovnega
dne je rezultat večstoletnega boja med kapitalistom in delavcem.« (Ka-
pital, str. 305.) Višina mezde pa je bila tudi indirektni pokazovalec raz-
merja sil med proletarcem in kapitalistom. Poglejmo si še, kako končuje
Marx eno izmed ironičnih osti proti apologetskim tezam o kapitalizmu kot
,zemeljskemu raju prirojenih človeških pravic,' svobode, enakosti, lastnine.
»Ko zapuščamo to področje enostavne menjave blaga, iz katerega črpa feet-
rader vulgaris svoje nazore, svoje pojme in merilo za svojo sodbo o družbi
kapitala in mezdnega dela, se nam zdi, da se je fizionomija naših dramatis
personae (nastopajočih oseb) že nekoliko spremenila. Bivši posestnik de-
narja koraka naprej kot kapitalist, posestnik delovne sile stopa za njim kot
njegov delavec; prvi se pomenljivo smehlja in žari od podjetnosti, drugi
se plašno obotavlja kakor tisti, ki nosi svojo lastno kožo na trg in ne more
pričakovati nič drugega, kakor da mu jo bodo — strojih.« (Kapital, str. 200.)
1385
Proletarčeva in kapitalistova »lastniška morala« se torej precej raz-
likujeta med sabo. Njuna temeljna cilja, osnovni dejavnosti, k: jih opre-
deljujeta, sta protislovni. Odkod sicer že v Marxovem času večstoletni
razredni boji, če ena identična »lastniška morala, ki velja za vse priprad-
nike kapitalskega procesa«, ni dvojna, če nista to le dve protislovni mo-
rah?
Toda Urbančič vse to »spregleda« in obe morali identificira v »last-
niško moralo«, pač zato, ker imata oba, delavec in kapitalist, lastnino.
Po tej logiki bi bili tudi vsi ljudje pesniki ali filozofi, ker imajo pač
glavo, vsi čevljarji, ker imajo pač nogo itn.
Zakaj tako početje? Urbančič potrebuje tako tezo, potrebuje identično
»lastniško moralo«, ki ima dve protislovni morali, da potem lahko naredi
sklep, da je morala nerazlična od nemoral« (Str. 1098.)
Pri tem nam je Urbančič ostal dolžan odgovor na vprašanje, zakaj je
ta »lastniška morala« nastala šele v kapitalizmu, saj vemo, da je lastnina
obstajala že prej, in zakaj jo je naenkrat proletarec zapustil, zakaj je ni
tudi v socializmu, ko lastnina še vedno obstaja? Ce ta morala izhaja iz last-
nine, zakaj potem ni obča, dominantna tudi v drugih družbenoekonomskih
formacijah, kjer je obstajala lastnina?
Kako so proletarci »pristajali« na to »lastniško moralo«, nam pričajo
tudi utopisti, začenši z Moorom, pa do Saint Simona in Owna. Sicer pa
poglejmo še, kakšnega mnenja je Engels o »lastniški morali«. »In čeprav
si je meščanstvo na splošno lahko lastilo pravico, da zastopa v boju proti
plemstvu hkrati interese različnih delovnih razredov tiste dobe, pa so se
vendarle pojavljala pri vsakem velikem meščanskem gibanju samostojna
gibanja tistega razreda, ki je bil bolj ali manj razvit predhodnik moder-
nega proletariata. Tako je bilo v dobi reformacije in kmečke vojne v Nem-
čiji s smerjo Tomaža Münzerja; v veliki angleški revoluciji z leveller ji;
v veliki francoski revoluviciji z Babeufom. Te revolucionarne vstaje še
nedozorelega razreda so spremljale ustrezajoče teoretične manifestacije;
v 16. in 17. stoletju utopični opisi idealnih družbenih razmer, v 18. stoletju
že direktno komunistične teorije (Morelly in Mably.)« (Antidüring, Ljublja-
na 1948, str. 21.)
Kako sedaj? Tako Urbančič kot Engels sta problem anahzirala z Mar-
xovega stališča, a tako različni rezultati. Komu naj zdaj verjamemo?
Isto metodo in zato iste rezultate dobi tudi pri analizi moralne norme
»ne kradi«.
»Tudi po Marxu je šlo torej za ,nedovoljeno' prisvajanje presežka
ustvarjene vrednosti, ki jo je ustvaril delavec pri svojem delu, ker je
kapitalist delavca na neki način ,goljufal'. Ta način ,goljufanja' je prav-
zaprav celotni kapitalski delovni proces, ki ga Marx analizira v ,Kapitalu'.
Kako je sedaj s krajo tuje lastnine? Ali lahko tatu (v vsakdanjem
pomenu te besede) še naprej meni nič tebi nič kar moralno obsojamo?
Ali ni krasti in ne-krasti isto, če okradeni krade tatu?« (Str. 1097.)
»Goljufija«, ki je ne gre razumeti v moralnem pomenu, je spet dobila
moralni pomen! Sicer pa smo že spet pri starem načinu sklepanja. Za kapi-
1386
talìsta prisvajanje presežne vrednosti ni kraja, ni »goljufija« (kar smo vi-
deli že prej), ne v vsakdanjem in ne v nevsakdanjem pomenu besede.
Torej zanj to ni nemorala. »Goljufija«, nemara je za Marxa (in za tistega,
ki sprejema njegovo teorijo). Toda avtor se kljub temu sprašuje, ali ni
krasti in nekrasti isto. Da bi dokazal tezo »moi-ala je nemorala«, seveda
to zabriše, zabriše, da je isto dejanje moralno z enega vidika, nemoralno
pa z drugega, za drugo moralo, ter trdi, da je to z enega in istega vidika,
stališča, kriterija.
Posebno vprašanje je seveda, kaj okradeni (proletarec) krade tatu
(kapitalistu)?
Prav isto počenja potem še s pravičnostjo.
Proletarec nima kapitala, je siromašen — »žal« —, ima pa zato to srečo
in bogastvo — v nasprotju s kapitalistom — da ima kar dve morali. Oglej-
mo si sedaj še drugo (prva je bila »lastniška«).
»Proletarska morala je morala boja, rušenje vseobsegajoče obstoječe
perverzije subjekta in objekta v vseh oblikah. Proletarska morala je nega-
cija in v tem obenem potrditev sleherne obstoječe morale (zato je hetero-
nomija iz negacije), kot je proletariat negativiteta obstoječega.
Te abstraktne besede pa pomenijo strašno krvavo, mučno, uničujoče
trpljenje, morjenje, vseh vrst zločinstva, mučenje in nečloveškosti, skratka
boj na življenje in smrt.
Na poti k cilju obeh strani je proti sovražniku dovoljeno vsako sred-
stvo. Vse moralne norme izgubljajo pomen in se neogibno sprevračajo v
svoje nasprotje. O kaki ,občečloveški morali' v pomenu človeškega človeka
v brezkompromisnem boju združenih proletarskih sil, ki bi veljala zunaj
teh razmer, ni mogoče govoriti. Vsa ta morala je prav toliko kot nemorala,
ni razlike po bistvu.« (str. 110).
Vidimo, Urbančičeva ljubezen do Marxa je velika, zlasti kadar ga po-
trebuje. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, kako je Marx menil, da
bo prehod iz kapitalizma v višji družbeni red nujno revolucionaren, obo-
rožen boj, surov in krvav prevrat. Danes dejstva to zanikajo. V nekaterih
visoko razvitih državah poteka ta proces mirno, brez krvavih bojev in
prevratov.
No, ne glede na to pa je bilo dosti tudi teh krvavih, surovih prevratov.
V teh revolucijah pa je proletariat imel sredstva, uporabljena proti sovraž-
niku (kapitalistu), za moralna. Ker je tu vsako sredstvo dovoljeno in mo-
ralno, naredi Ui'bančič sklep, da se moralne norme sprevračajo v svoje
nasprotje, in ta morala je nemorala. In to je tudi vse, kar lahko spravimo
iz njega. Izmika pa se, da bi to jasno pokazal, povedal konkretno, vse-
binsko, kako se te norme sprevračajo v nemoralo. Kar ni storil on, sku-
šaj mo mi.
1.	Sredstva, metode ter rezultati za proletarca niso nemoralni ne sub-
jektivno ne objektivno.
2.	Vse to pa je seveda nemoralno za kapitalista. Toda Urbančič ne
daje tu poudarka temu vidiku.
1387
3.	Ubijanje, »zločinstva« itn. so nemoralna tudi s stališča obče človeške
morale. Prav ta je navzoča v navedenem citatu, čeprav Urbančič tega eks-
plicite ne trdi.
4.	Toda ubijanje ipd. je moralno tudi s stališča obče človeške morale
(npr. smrtna kazen za zločinca, umor v samoobrambi ipd.). Toda Urbančič
vseh teh različnosti, strani, možnosti ne navede, ker bi mu vsaka taka
precizacija onemogočila dokazati svojo tezo.
5.	Ko omenja obče človeško moralo, misli tu reči, da v proletarski
morali ni nikjer te toliko deklarirane obče človeške morale. Se več, to je
»zverinstvo vseh vrst, mučenja«, skratka nemorala. Toda zakaj? Vse mo-
ralne norme se »neogibno sprevračajo v svoje nasprotje«. Zakaj? Tega ne
zvemo. To je pač neogibno. Ce se spustimo malo pod »površino«, bomo
takoj ugotovili, kje tiči vsa težava. Urbančič ve »toliko« slabega povedati
,0 obče človeški morali (kot bomo videli še kasneje), toda tu nam prodaja
najslabšo obče človeško moralo, vulgarno, aprioristično obče človeško mo-
ralo. Zakaj vsi ti očitki o proletarski revoluciji kot nemoralnosti so zasno-
vani na predpostavki, da je ubijanje, mučenje itn. obče priznano in a priori
nemoralno dejanje. (To je implicirano tudi v že navedeni misli, da je pro-
padanje kapitalistov nemorala.)
Proletarec ve, da je kapitalist ubijalec, izkoriščevalec, mučitelj. Ni
treba, da gremo po dokaze za te zločine v prvo fazo kapitalizma — kjer
je kapitalist ubijal, izžemal delavca v tovarni do onemoglosti —, niti ni
treba, da se spominjamo svetovnih vojn, koncentracijskih taborišč, ne za-
piranja in ubijanja komunistov in naprednjakov v stari Jugoslaviji. Vse
to se dogaja še danes pred našimi očmi vsak dan. Treba se je le ozreti na
južno Ameriko, kolonialno Afriko, iRodezijo in Vietman. Tudi vseh po-
javnih oblik zločinstev ni treba naštevati, to bi bilo le odvečno naštevanje
preznanih in trpkih dejstev.
Ali ni potem v tem trenutku moralno onemogočiti te zločine, jih ob-
soditi, krivce pa poklicati »na odgovornost«? Toda kapitalist zločinov ne
priznava, noče priti pred »sodišče«, temu se upira z vsemi sredstvi. Ali ni
potem moralno in pravično, da uporabimo vsa sredstva, in zločinca pri-
silimo, da »pride na sodišče« ter ga kaznujemo? Mučenja in ubijanja zlo-
čincev in ubijalcev pa nimamo za nemoralnost.
Toda to ni edini razlog za ekspropriacijo ekspropriatorjev. Stopnja
razvoja proizvajalnih sil omogoča moralnejše družbene odnose, bolj vse-
stransko uresničevanje človekovega bistva, moralnejše in racionalnejše
producira, kot je kapitalistično. Zato je treba te moralnejše odnose
tudi ustvariti. Ustvariti pa jih je treba tudi zato, ker to omogoča uresni-
čevanje še višjih odnosov. Se več, toda pustimo, da avtor sam govori. Kaj
je gnalo proletarca v revolucijo, »kaj je tista osnovna vrednota socializma
in komunizma, v imenu katere se je mogla postaviti zahteva zavestnega
vključevanja v revolucioniranje dane obstoječe perverzije kapitalskega
procesa, perverzije, ki spreminja človeka le v objekt in privesek. Po Marxu
nič drugega kot človek sam, ki naj bi iz objekta zgodovine postal njen sub-
jekt in lastni ustvarjalec. Tisto najvišje je torej človek kot dejanski sub-
1388
jekt, človek kot avtokreator, človek kot koren in najvišja bitnost samega
sebe.« (str. 1109)
Toda proletarec ni v tem boju, v uresničevanju te osnovne vrednote
le »golo sredstvo« (str. 1104), kot zatrjuje Urbančič. Ta trditev je seveda
spet pogojena z njegovo tezo »morala je nemorala«.
Proletarec je v uresničevanju te osnovne vrednote njegove morale le
golo sredstvo, torej je to nemoralnost. In jasno je, da potem iz tega sledi
sklep — morala je nemorala.
Pa poglejmo še, kaj pravi o revoluciji Lenin: »revolucijo pa v trenut-
kih posebnega poleta in posebnega napora vseh človeških sposobnosti (pod-
črtal J. S.) uresničujejo zavest, volja, strast, fantazija desetin milijonov ...«,
zato mora proletariat znati »za uresničenje svoje naloge obvladati vse
oblike ali področja družbene dejavnosti.« (Izbrana dela zv. IV., Cankarjeva
založba 1950, str. 394) Torej za uresničitev te osnovne vrednote, človeškega
človeka, kjer je človek resničen subjekt dogajanj, kjer bo človek lahko raz-
vil celovitost in raznovrstnost svojega bogatega bistva, ni treba čakati do
komunizma. Ze sedaj in tu lahko uresničujemo vse človeške sposobnosti in
obvladamo celotno družbeno dejavnost in dogajanje, čeprav časovno ome-
jeno. Torej je revolucija zelo moralna tudi s stališča bodočega človeškega
človeka. Ali si v sedanjih okoliščinah, na tej stopnji razvoja lahko zami-
slimo bolj moralno dejanje, ki pa ga Urbančič razglaša za »nemoralno«?
On še kar naprej vzklika »morala je nemorala«, po bistvu ni razlike. Re-
volucija je nemoralna za kapitalistovo moralo, ne pa tudi za proletarčevo.
Poglejmo še eno misel. »... kapitalski proces, ki je neodvisen od hotenj
in želja posameznikov, pa naj bodo to kapitalisti ali delavci. Ta proces
sam vedno spreminja ,moralno' delovanje delavcev in ,moralno' delova-
nje kapitalistov po njihovi morali v ,nemoralno', čeprav so sami zase sub-
jektivno lahko najbolj »moralni«. Zato ta morala ni različna od nemorale.«
(str. 1105-6) Mi že vemo, da to moralno in nemoralno, kadar o njej sploh
lahko govorimo, ni za isto moralo, ampak, da sta bila tu uporabljena dva
kriterija.
Toda tu se srečamo s še enim problemom, s subjektivnostjo, z zavest-
nostjo (str. 1094). Urbančič vsekakor ve, da bi nezavestno, nehoteno itn.
dejanje, če bi ga kar meni nič tebi nič razglasili za moralno relevantnega,
pripeljalo do absurdnih sklepanj. Zato tu daje termina morala in nemorala
v narekovaje. Vendar ga to prav nič ne moti, da iz tega ne bi naredil skle-
pa brez narekovajev: »Zato ta morala ni različna od nemorale.«
Preostane nam sedaj še, da si pogledamo uporabo te metode »eksisten-
cialnega doumetja« pri analizi »socialistične morale«. Pri tem mu socia-
lizem pomeni prehod med kapitalizmom in komunizmom — torej spada
sem tudi današnja jugoslovanska družba. Za vso to prehodno fazo pa je
najvišji moralni princip delitev po delu. (str. 1109) Torej se tu srečamo že
s tretjo moralo proletarca. (Značilnost dela pa, da »je še vedno zgolj sred-
stvo, ima še vse poteze mezdnega dela«.) (podčrtal J. S.) (str. 1113 in 1107)i
^ Govoriti o Marxovem citatu, ki ga Urbančič navaja kot potrditev svojih
tez, se mi zdi nepotrebno, zakaj, če je tako iztrgan iz konteksta, ima bistveno
drugačen smisel, kot v samem Marxovem tekstu.
1389
Toda,
1.	V »socializmu« delo ni mezdno delo. Ko bi bilo tako, potem je ne-
smisel govoriti o socializmu kot prehodu od kapitalizma h komunizmu,
zakaj mezdno delo je temeljna značilnost kapitalističnega sistema. Ce ima
delo še vse poteze mezdnega dela, potem je tudi že v principu nemogoče
govoriti o delitvi po delu.
2.	Delitev po delu ni najvišji moralni princip prehodne faze, »soci-
alizma«.
3.	In sploh je delitev po delu v tem prehodnem obdobju, kot ga ozna-
čuje Urbančič, fikcija.
Naj se vrnem k prvi tezi. Temeljna ekonomska kategorija (tj. miselno
zajetje proizvodnih odnosov) kapitalizma je mezdni odnos med delavcem
in kapitalistom. V »socializmu« imamo še vedno blagovno-denarne odnose,
blagovno-tržno menjavo, toda odnos med delavcem in proizvajalnimi sred-
stvi se bistveno spremeni. V »socializmu« ni več parazitskega izkoriščanja
(kar ne pomeni, da ni nobenega izkoriščanja), ni več kapitala, ki je nujni
pol v kapitalizmu (kar ne pomeni, da ni nobenega kapitala — zlasti v banč-
nih poslih idr.). »Proizvodi lahko postanejo specifično blago, to je predmet
menjave proizvodne dejavnosti različnih delovnih kolektivov in potrošni-
kov, ne da bi bili proizvod kapitala.« (F. Cerne, Planiranje in tržni meha-
nizem v ekonomski teoriji socializma, Ljubljana, Cankarjeva založba 1960,
str. 296) Torej se s tem ko neposredni proizvajalci postanejo tudi lastniki
proizvodnih sredstev, ukine mezdni odnos dela in kapitala. (Prav tam, str.
276).
Sedaj pa si oglejmo še drugi dve tezi. Urbančič z lepo konstrukcijo in
dedukcijo izvaja princip delitve po delu iz osnovne vrednote socializma
(!-J. S.) in komunizma; v imenu katere se je moglo postaviti zahtevo za-
vestnega vključevanja v revolucioniranje dane obstoječe perverzije kapi-
talskega procesa »... Tisto najvišje je torej človek kot dejanski subjekt,
človek kot avtokreator, človek kot koren in najvišja bitnost samega sebe.«
(1109) Tu vidimo, da on sam postavlja isto osnovno vrednoto za »sociali-
zem« in komunizem. In dejansko bi tako tudi moralo biti. Ce je delavcu že
v kapitalizmu osnovna in najvišja norma človeški človek, človek komu-
nizma, potem je jasno, da je to tudi v »socializmu«. Ali ne pove to že
sam pojem »socializma« kot prehodne faze h komunizmu? To je faza gra-
ditve, ustvarjanja pogojev za komunizem. Permanentna revolucija se na-
daljuje, zavestno revolucioniranje je še nujno, torej je tudi za socializem
osnovna norma človeški človek.
In zakaj delitev po delu v socializmu ni mogoča? Preprosto zato, ker
obstajajo blagovno-tržni odnosi in je zato menjava v principu (da o kon-
kretnih odstopanjih sploh ne govorimo) ekvivalentna le v povprečju, vsa-
ka dejansko ekvivalentna menjava pa zgolj izjema.
Pri nas danes toliko govorimo o nagrajevanju ali delitvi po delu, ki pa
je kvečjemu nagrajevanje po dohodku, po ekonomskem uspehu. Pri nas
pa ta dva bistveno različna pojma — delitev po delu in delitev dohodka po
delu — neprestano zamenjujemo.
1390
Toda pustimo jugoslovansko družbo in si poglejmo, kako dokazuje
»delitev po delu« Urbančič. »Ce igra pri tem delo vlogo merila prisvajanja,
pomeni to, da tisti, ki dela, ne dobi iz proizvodnega družbenega fonda bo-
gastvo absolutnega ekvivalenta za posebno bogastvo, ki ga je sam s svojim
delom prispeval k družbenemu bogastvu, temveč po raznih neogibnih od-
bitkih (akumulaciji, splošne družbene potrebe itn. — J. Š.) le svojemu
prispevku sorazmerno (glede na prej omenjeno merilo) odmerjen del, tako
je to formuliral že Marx.«
»Kaj pa je pravzaprav pri delu tisto, kar je lahko taka mera? Nič dru-
gega kot delovni čas v svoji enostavni in potencirani obliki, ki se izraža v
obliki vrednosti proizvodnih produktov dela v blagovni menjavi. Produkti
sami nastopajo v tej menjavi kot blago. Tam, kjer je mera in odmerjanje
v prej opisanem pomenu, je neogibno tudi delovna sila, vrednost, blago, trg,
temu ustrezni blagovnotržni odnosi, prosti čas kot korelat delovnega časa
itn.« (str. 1110)
Razrešitev je torej zelo preprosta: imamo delovni čas, vrednost, blago
itn. in stvar se po njihovih imanentnih zakonih že sama uredi. Toda zakon
vrednosti se je že v kapitalizmu spremenil oziroma razvil v svojo specifično
formo zakona produkcijske cene. Da bi se ta cena, ki se formira na trgu,
približala menjavi po vrednosti za določen proizvod, je nujna svobodna
konkurenca. (Toda še vedno bi bila ekvivalentna menjava le v povprečju.)
Toda tega dejansko nikdar ni, to je le Marxov teoretični model, ki ga je
vzel kot izhodišče za svojo analizo. In drugič je treba upoštevati bistveno
razliko v funkcioniranju blagovno-tržnega mehanika v »socializmu« in
klasičnemu kapitalizmu. A to je: plansko gospodarjenje. Ali povedano dru-
gače, Urbančič se ne vpraša, kako se formira cena v »socializmu«, kateri
faktorji vplivajo na oblikovanje cene.
Po nekaj straneh se vrne na ta problem in ugotavlja: »Zdi se, da tržno-
blagovna menjava s svojimi zakoni bistveno spreminja in onemogoča na-
čelo delitve oziroma prisvajanja po delu. Toda to je le videz.« (podčrtal J.
S., str. 118). Nekoliko dalje pa daje pod črto tale dokaz za to svojo trditev.
R. Albreht: O ekstra dohodku. »V razmerah blagovne menjave (pov-
prečna poraba dela) ustvarjajo vse delovne skupnosti, ki dosegajo, prese-
gajo ali ne dosegajo povprečne produktivnosti dela pri proizvodnji določe-
nih proizvodov, ravno tolikšen dohodek, s katerim morejo kupiti enako
količino proizvodov, ki jo sami proizvedejo. To tezo je mogoče dokazati z
zelo preprostim zgledom, ki je zaradi jasnosti do kraja poenostavljen. Dve
delovni organizaciji izdelujeta čevlje. Prva porabi za par čevljev dve uri
oziroma 3000 dinarjev za par. Drugi pa so potrebne štiri ure oziroma porabi
pri tem 6000 dinarjev. Čevlji se prodajajo na trgu po povprečni porabi
dela, se pravi tri ure za en par, oziroma 4500 din. Nadaljnji račun je na-
slednji: produktivnejša delovna organizacija porabi pri paru čevljev doho-
dek, ki je za eno uro oziroma za 1500 din večji, kot znaša njena poraba
dela. Toda z doseženim dohodkom od čevljev lahko delovna skupnost kupi
na trgu natanko toliko čevljev, kolikor jih je sama proizvedla. Isto velja
tudi za manj produktivne delovne skupnosti.
1391
To pomeni, da blagovna menjava pravzaprav omogoča delovni skup-
nosti, da lahko z doseženim dohodkom od svoje proizvodnje kupi na trgu
natanko toliko čevljev, kolikor jih je sama izdelala. Zatorej v razmerah
blagovne menjave delovne skupnosti prisvajajo enako količino, kot so jih
same proizvedle. To se pravi, da prisvajajo rezultat svojega dela. Edina
posebnost je v tem, da ne prisvajajo rezultatov svojega dela neposredno,
temveč s posredovanjem blagovne menjave, ki na podlagi priznavanja
družbeno potrebne porabe dela zagotavlja delovnim skupnostim, da tudi s
posredovanjem blagovne menjave pride do iste količine proizvodov, ki so
jo same proizvedle, seveda različnih vrst blaga.
Korigirati je treba to, da bi si lahko delovne skupnosti v razmerah
blagovne menjave prisvajale enako količino proizvodov, kot so jo same
proizvedle. Od česa pa bi tedaj živela vojska, državna administracija itd.?«
(str. 1120).
V tekstu pa to komentira takole: »Primer, ki ga navaja, je prav osup-
ljivo preprosta potrditev načela delitve oziroma prisvajanja po delu v bla-
govno-tržnih odnosih, potrditev teze o inherentnosti blagovno-tržnega go-
spodarstva temu načelu z vsem, kar spada zraven.«
Urbančič torej sprejema to dokazovanje kot točno. Toda ali se s takim
zagotavljanjem lahko že zadovoljimo?
1.	Vrednost proizvoda prve organizacije je 3000 enot.
2.	Vrednost proizvoda druge delovne skupnosti je 6000 enot.
3.	Tr:':na vredni; st obeh pa je 4500 enot, in toliko bosta tudi dobili na
trgu.
Toda računajmi* dlje — čeprav sem filozof, bom zaradi osupljive
preprostosti primera mogoče znal izračunati. Prva delovna organizacija je
dobila vendar 1500 enot (dinarjev) preveč in druga 1500 enot (dinarjev)
premalo. Ce je menjava ekvivalentna, potem morata dobiti enako, kot sta
ustvarili (torej vrednost 3000 oziroma 6000 enot). Ce pa sta namesto tega
dobili obe enako (4500) je torej tu »goljufija«.
Nič hudega, to ni »goljufija«, menjava je kljub temu ekvivalentna, saj
vsaka delovna organizacija z »doseženim dohodkom od čevljev lahko kupi
na trgu natanko toliko čevljev, kolikor jih je sama proizvedla.« O tem sko-
raj ni dvoma — posebno če bosta obe kupili isti dan, v isti trgovini itn.
— Sicer je pa to čudovita menjava, mar ne? To kar sem proizvedel in pro-
dal, bom, — menda zato, ker nimam drugega dela spet kupil nazaj. Tako
bom najbolj verjetno dobil nazaj enako vrednost. Po mojem ti dve delovni
organizaciji ne bosta dolgo producirali (razen če nista »politični tovarni«).
Ekvivalentna menjava je le toliko časa, dokler prodajam in kupujem
svoje proizvode — in tu je vseeno ali je tržna vrednost 4500 ali pa 6000 ali
3000 dinarjev ali pa en dinar. Ce pa menjava ni tako nenavadna, potem
pa nesem iskupiček s trga domov, torej vsak 4500 dinarjev. Toda prvi pri-
nese 1500 dinarjev več (njihova individualna vrednost je bila 3000) in drugi
tisoč petsto dinarjev premalo (ker so ustvarili vrednost 6000 dinarjev).
Jasno, eden je »oguljufan«, a drugi »goljuf«. Lahko kupi za izkupiček
(4500) na trgu drugo blago (surovine), toda jasno je, da se s tem stvar ne
spremeni, sedaj imam pač vrednost 4500 enot le v naturalni obliki.
1392
Kje je zdaj ekvivalentna menjava, kje delitev po delu?
Ker Urbančič vse to zanika, se seveda nujno zapleta v nerazrešljiva
protislovja in nesmisle: v blagovni menjavi je neogibno, da se »delo meri
(da nastopa v obliki vrednosti in blaga).« (Str. 1118.) Mar je res treba
spodbijati Marxovo fundamentalno misel, brez katere bi ne mogel priti do
rezultatov, do katerih je prišel. Marxova genialnost (brez te Marx gotovo
ne bi vsega tega razrešil, pa naj Urbančič še tolikokrat »prekolne« njegovo
genialnost) je bila prav v diferenciaciji dela in delovne sile. Delo je ravno
merilo vseh vrednosti in prav zato samo nima in ne more imeti vrednosti.
Ni in ne more biti blago.
Toda to še nikakor ni vse o delitvi po delu, glavno nas še čaka. Tam,
kjer se konča citat, ki sem ga prej navedel (s str. 1110), Urbančič pod črto
navede kot potrditev svojih tez tole Marxovo misel:
K. Marx: Kritika gothskega programa: »Zato prejema vsak posamezni
proizvajalec — po odtegljajih za družbene fonde — natanko to nazaj, kar
ji daje. Kar je družbi dal, je njegova individualna količina dela. Npr. druž-
beni delovni dan sestoji iz vsote individualnih delovnih ur; individualni
delovni čas posameznega proizvajalca je tisti del družbenega delovnega
dne, ki ga je on prispeval, je njegov delež družbenega dne. Od družbe dobi
potrdilo (danes je seveda to denar — op. I. U.), da je prispeval toliko in
toliko dela (po odbitku njegovega dela za družbene fonde) in s tem potr-
dilom dobi iz družbenih zalog toliko potrošnih sredstev, kolikor velja enaka
količina dela, ki ga je dal družbi v eni obliki, prejme vrnjeno v drugi
obliki.
Očitno vlada tu isto načelo, ki urejuje blagovno menjavo, kolikor je
to menjava enakih vrednosti. (Podčrtal 1. U.) Vsebina in oblika sta spre-
menjeni, ker v spremenjenih okoliščinah nihče ne more dati kaj drugega
kakor svoje delo in ker na drugi strani ne more priti v lastnino posamez-
nika kaj drugega kot individualna potrošnja sredstva. Kar se tiče razdeli-
tve potrošnih sredstev med posamezne proizvajalce, velja isto načelo kakor
pri menjavi blagovnih ekvivalentov, zamenja se enaka količina dela v eni
obliki za enako količino dela v drugi obliki. . .« (Str. 1111.)
Naj najprej poudarim, da v nasprotju z Urbančičem za Marxa v so-
cializmu ni blagovno-tržne menjave. Te izredno pomembne razlike Ur-
bančič seveda ne pove. Marx poudarja, da »se pri blagovni menjavi zame-
njujejo ekvivalenti samo v povprečju, ne v posameznih primerih.« (Kritika
gothskega programa. Izbrana dela, zv. II, CZ, Ljubljana 1950, str. 19.) V
socializmu ni blagovne menjave, zato se tu »tudi delo, spremenjeno v pro-
izvode, ne pojavlja kot vrednost teh proizvodov, kot neka njihova mate-
rialna lastnost, ker sedaj — nasprotno kot v kapitalistični družbi — posa-
mezno delo ne postane posredno, marveč neposredno sestavni del celotnega
dela (podčrtal J. S.).« (Prav tam, str. 18.)
Torej Marx negira zakon vrednosti, Urbančič ga poudarja, za delo pa
trdi, da »ima še vse poteze mezdnega dela«, pri Махи pa postane nepo-
sredno del celotnega dela. To isto izraža Marx tudi v misli, ki jo citira
Urbančič. On je to celo sam podčrtal: »Očitno vlada tu isto načelo, ki ureja
blagovno menjavo, kolikor je to menjava enakih vrednosti.« (Očitno ima
1393
Marx v mislih enostavno blagovno menjavo.) Torej, kolikor je to menjava
ENAKIH VREDNOSTI, ne pa, če se (kot je to v razviti blagovni menjavi)
ekvivalenti zamenjujejo le v povprečju.
Cesa je več v takem dokazovanju: ponarejanja ali neznanja?
In nenazadnje se lahko vprašamo, zakaj Urbančič govori o samoizko-
riščanju delavcev, če je na drugi strani ekvivalentna menjava?
Naslednja naloga je spraviti »socialistično moralo«, kot že prej »last-
niško«, v Kantovo formo. Toda pri tem pozablja, da je za Kanta moralno
le delovanje iz dolžnosti. Mi pa že vemo za kapitalista, da ga je v njegovo
moralo gnal »nagon po bogastvu, profitu«. Za moralno načelo »delitve po
delu« pa avtor pravi, da je nujno zato, ker bi sicer »zmanjkalo indivi-
dualne in grupne spodbude za delo in predvsem za razvoj produktivnih sil,
to pa bi rodilo družbeno stagnacijo in celo propad ... vsakogar spodbuja
le njegova volja po večjem prisvajanju.« (Str. 1113.) Torej gre očitno za to,
kar imenuje Kant heteronomija, in da nikakor ne more biti morala v nje-
govem pomenu besede, ampak je kvečjemu lahko legaliteta.
Ko je tako »razložil« in ponovil »znane in tolikokrat premíete reči,«
se začne sklepanje.
»Samo načelo samoupravne delitve oziroma prisvajanja po delu v tej
svoji celotni družbeni kompleksnosti kot prisvajanje po enaki meri za
enako delo pa je v prav istem odnosu, času in kraju neenakomerno prisva-
janje. Ta enakost je neenakost, ta pravica je nepravica, ta morala je ne-
morala; v ,luči' te morale se je razkrij_a hkrati tudi njena ,tema', med njima
ni razlike, vse je le pusta brezrazlična sivina enakega. Tudi to je o tej
morali ,prehodne' družbe izrekel že Marx (podčrtal J. S,) :
Enaka pravica je tu v načelu torej še zmerom — buržoazna pravica,
čeprav si načelo in praksa ne nasprotujeta več, medtem ko se pri blagovni
menjavi zamenjujejo ekvivalenti samo v povprečju, ne v posameznih pri-
merih. (Imenujmo tu v mislih, da imamo še vedno tudi blagovno menjavo.
— Op. I. U.) (Torej tu, v socializmu, ni več ekvivalentna menjava le v
povprečju — kot pri blagovni menjavi — ampak tudi v vsakem posamez-
nem primeru, in si zato praksa in načelo nista več v protislovju. Tu se
šele pokaže ves nesmisel avtorjeve opombe, zlasti v luči tega, kar smo že
ugotovili prej o delitvi po delu in blagovni menjavi. — Op. J. S.) Kljub
temu napredku ima ta enaka pravica še vedno neki buržoazni okvir. Pra-
vica proizvajalcev je sorazmerna z njihovimi prispevki dela; enakost je
v tem, da se meri z istim merilom, z delom. Toda eden lahko prekaša dru-
gega telesno ali duševno, daje torej v istem času več dela ali lahko dela
dlje časa (npr. nadure pri nas — op. I. U.); da pa se delo lahko uporabi
za merilo, se mora določati po trajanju ali po intenzivnosti, sicer ne bi
moglo biti merilo. Ta enaka pravica je neenaka pravica za neenako delo.
Ne priznava nobenih razrednih razlik, ker je vsak le delavec, kakor so
drugi; molče pa priznava neenako individualno nadarjenost in zato ne-
enako storilnost kot naravni privilegij. Je torej po svoji vsebini pravica
neenakosti kakor vsaka pravica. Pravica lahko po svoji naravi obstoji le,
če uporablja isto merilo; toda neenaki individui (in ti ne bi bili različni
individui, ko bi ne bili neenaki) se dajo meriti z enakim merilom samo, če
1394
jih gledamo z enakega stališča, samo z določene strani, v tem primeru npr.
samo kot delavce in nič drugega, vse drugo pa abstrahiramo. Dalje: en
delavec, je oženjen, drugi ne, eden ima več otrok kot drugi itn., itn. Pri
enakem delu in zato enakem deležu iz družbenega potrošnega fonda dobi
potemtakem dejansko eden več kot drugi, je eden bogatejši kot drugi itd.
Da bi te pomanjkljivosti odpravili, bi pravica ne smela biti enaka, temveč
neenaka. Toda te pomanjkljivosti so neogibne v prvi fazi komunistične
družbe, kakršna se po dolgih porodnih bolečinah rodi iz kapitalistične
družbe.
Ce smo to prebrali ali slišali, potem se mimo tega ne moremo meži-
kajoč izmuzniti z veljavno razpotegnjenim obrazom in zatrjujoč, da je ta
misel zanimiva, da pa vsekakor postaja vse boljše in boljše, in nato mirno
spet vrteti svoj stari moralni boben in lajno, kot da ni nič. Ce bo boljše,
potem prav gotovo ne za to, ker bomo vse bolj pozabljali na vse to. Moramo
premisliti, kaj to pomeni že na nivoju principa in potem pogledati, kaj tak
princip, tako načelo pomeni v dejanskih odnosih oziroma kakšni so de-
janski odnosi tega načela.« (str. 1114.)
1.	To dokazuje, da je morala nemorala.
2.	To je »potuhtal« že Marx.
3.	Kdor potem še govori o morali je v veliki zmoti, ne pozna in ne
razume Marxa, niti ne pozna »dejstev« in sploh zato še naprej »vrti svoj
moralni boben«.
Toda tu ni nikakršnega dokaza, da je morala nemorala in sploh ne
vem, iz kakšnih razlogov naj bi bila to tudi Marxova teza. Kje to trdi?
Da bi bolje razumeli navedene Marxove misli je potrebno najprej najti
njihov konteksni smisel.
Marx tu ocenjuje gothski program s stališča prejšnjih programov de-
lavskih strank, s stališča Komunističnega manifesta in statuta internaci-
onale. V teh je postavljen kot cilj komunizem, človeški pogoji človeka,
delitev po potrebah. S tega vidika razčlenjuje nesmisel in nazadovanje
gothskega programa. In ugotavlja: enaka pravica delitve po delu je zato
(s komunističnega vidika), prvič okrnjena (družbeni fondi), drugič še vedno
v »načelu buržoazna pravica«. Zakaj buržoazna? Ker je to delitev po delu
in torej tu posameznik dobiva še vedno neko vrsto rente zaradi večje na-
ravne fizične ali umske sposobnosti. Ta pravica bo obstajala na nižji stopnji
komunizma. Nasproti tej postavlja Marx na višji stopnji komunizma višjo
pravico, pravico delitve po potrebah. Toda to nikakor ne pomeni, da je
princip delitve socializma nemoralen.
Pravica delitve po delu je »torej po svoji vsebini pravica neenakosti
kakor vsaka pravica.« Torej bo tudi komunistična pravica delitve po po-
trebah neenaka pravica, ker bo pač vsak dobil po potrebah, ne glede na
to, koliko bo družbi dejansko dajal. Mar tu trdi, da je morala nemorala?
Nikakor, le ugotavlja, pravica je vedno pravica neenakosti, ker mora nujno
uporabiti isto merilo, konkretni ljudje pa so vedno različni. Zato, če je
pravica neenakosti, še ni nemoralna. Neenakost nikakor ni že a priori ne-
moralna, kakor hoče to sugerirati Urbančič.
1395
In končno Marx trdi, da je ta pravica delitve po delu v prvi fazi komu-
nizma še neogibna in moralna. Nemoralna bi postala šele, če bi ta pravica
veljala tudi še v razvitem komunizmu.
Pravici lahko še tisočkrat dodamo predikat »neenaka«, toda s tem še
nismo povedali prav ničesar o njeni moralni vrednosti.
Urbančič ima polno besed o konkretnosti, zgodovinskosti, posamez-
nosti itn. družbe in morale, kadar hoče negirati občost. Ko pa naleti na
pravico in neenakost pa ne ve ničesar več o konkretnosti, posameznosti,
ampak le še o pravici, neenakosti nasploh.
Kje je zdaj teza »morala je nemorala«? In kdo še kar naprej vrti
svoj moralni boben?
Da bi bil še bolj »prepričljiv«, se je spustil Urbančič z načelnega raz-
pravljanja o »socializmu«, prehodni fazi, na konkretnejša tla. Pri tem je
tebi nič meni nič zamenjal »socializem« z našo današnjo omejeno in ne-
razvito jugoslovansko družbo.
»Toda ko tak ,višji' (delavnejši — J. S.) sloj skuša sam sebe reprodu-
cirati v svoji družbeni diferenci, določa na drugi strani ,samoreprodukcijo'
,revščine' tako, da že vnaprej onemogoča možnost enakega dela, onemo-
goča po samem načelu prisvajanja po delu, ker že vnaprej krni delovno
zmožnost revnejših, saj le-ti nimajo možnosti razviti svoje delovne zmož-
nosti na njemu enakovreden nivD. Zato je tudi njihov delež dela (produk-
tivnost) manjši in je seveda tudi prisvajanje sorazmerno z manjšim delom
manjše itd. Kakšna je sedaj razlika med to moralo in to nemoralo? Me-
nim, da je ni.« (Str. 1116.) Zakaj naj bi bogatejši krnili delovno zmožnost
revnejših? Kateri so pozitivni pogoji za približevanje k delitvi po delu v
tržno blagovnih odnosih?
»Ker pa v gospodarstvu tekmujejo ljudje ponavadi skupinsko in z
različnimi tehnično izpopolnjenimi sredstvi, je potrebno, da družba kjer-
koli je mogoče, individualizira tekmovanje ter tako zagotovi tele pogoje
tekmovanja v gospodarstvu:
1.	Družba mora organizirati enakost pogojev tekmovanja. Med enake
pogoje štejem: a) enako možnost izobrazbe; b) možnost enakih pogojev
dela; c) za enako delo v enakih okoliščinah enako plačilo; č) preskrba
enakih proizvodov za enako ceno ter nobene priviligirane (skrite) delitve
narodnega dohodka.
2.	Družba mora regulirati samo tekmovanje. To naj bi obsegalo: a)
družbeno določitev metod in sredstev tekmovanja ter b) družbeno nadzor-
stvo nad tekmovanjem, storitvami in stopnjo neenakosti, ki je izražena v
višini razpoložljivega dohodka.
3.	Družba mora omogočiti odprto in javno tekmovanje. To pa bi zopet
zahtevalo: a) svobodo in javnost poklica ter stroke, b) volilnost vseh vodil-
nih mest in zamenjavanje manj sposobnih z bolj sposobnimi ter c) javnost
in družbeno nadzorstvo nad dohodki prebivalstva.
Le tako (podčrtal J. S.) bi bila tekmujoča sposobnost prvi pogoj nagra-
jevanja in relativno pravilna osnova ekonomske neenakosti ljudi v socia-
lizmu (kolikor bo še nujno obstajala).« (F. Cerne, cit. delo, str. 277—89.)
1396
Za Urbančiča teh pogojev ni. In jih tudi ne more biti, ker kje bi potem
dobil dokaze za svojo tezo. Ce te pogoje upoštevamo, potem tudi načelno
ne more priti do Urbančičevih trditev, do »krnitve delovnih zmožnosti rev-
nejših«. Kje je potem teza morala je nemorala?
»Toda tudi pri nižjih slojih, ki so nižji tako po proizvedenem kakor
tudi prisvojenem bogastvu in ki prav tako v celoti priznavajo princip pri-
svajanja v skladu z vloženim delom, tudi pri njih ima ta morala poseben
ton. Pri njih se namreč porajajo zahteve po ,pravični' uveljavitvi tega prin-
cipa. Ta ,pravičnost' pomeni tu zahteve po rigorozni uveljavitvi tega prin-
cipa, kar pomeni zahtevo po uveljavitvi enega samega merila vlaganja in
prisvajanja, ki bi kot en sam ,center' onemogočilo zgolj ,navidezno' ena-
kost merila. Ta navidezna enakost merila (za zavest teh nižjih slojev se-
veda) izhaja iz določenih izjemnih okoliščin, v katerih poteka določena
konkretna proizvodnja. Te so npr. trenutna konjunktura določenega pro-
dukta (lahko npr. zaradi razmer na svetovnem trgu) ali določene delovne
usposobljenosti, višja proizvodnost kot posledica zgodovinske dediščine in
ali osebne tradicije itn. Gre skratka za predpostavko implicitnega ekonom-
skega prelivanja proizvedenega nacionalnega bogastva od nižjih k višjim
slojem, iz manj k bolj razvitim področjem itn., ki sicer poteka po principu
prisvajanja po delu, vendar bi se moralo — v skladu s to rigorozno zahtevo
seveda — pri tem upoštevati okoliščine možnosti večjega delovnega pri-
spevka ,višjih' posameznikov, slojev in pokrajin. Teh možnosti si namreč
za zavest ,nižjih' ,višji' niso sami omogočili, ampak že v njih začeli in iz
njih izšli. Tako ,nepravično' implicitno ,prilivanje' bi bilo treba zato ,od-
Uti' nazaj, da bi tajko ostalo zares samo tisto, kac so pirtsamezniki vložili
svojega. Tega ne bi bilo mogoče izvesti drugače kot s temeljnimi central-
nimi ukrepi. Ti pa spreminjajo ljudi v nesamostojne priveske, ker jim jem-
ljejo samoupravno avtonomnost in obenem ovirajo napredek ,višjih' in s
tem napredek sploh, s čimer pa se ta posebni ton obče priznane morale
spet ne razlikuje od nemorale.« (Str. 1116—17.) (Očitno je tu nazvoča jugo-
slovanska polemika med razvitimi in nerazvitimi področji.)
Kaj lahko ugotovimo:
1.	»Višji« sloji in Urbančič se motijo, pravilna pa je trditev »nižjih
slojev«, ker ti zahtevajo enake možnosti, zahtevajo uporabo samo enega
merila. Tega seveda Urbančiča ne zanima, ker je pač delitev po delu inhe-
rentna blagovni menjavi. Zato je zanj zahtevanje enakih pogojev, enakih
možnosti samo nekaj, kar je netočna zavest »nižjih slojev«. Toda po vsem
dosedanjem razglabljanju lahko ugotovimo, da je nekaj narobe le z za-
/estjo »višjih slojev« in ne »nižjih«.
2.	Avtonomnosti (ki jo Urbančič mora postulirati, ker hoče to moralo
strpati v Kantovo formo) ni ne v centralistično-planskem gospodarstvu ne
v »necentralističnem« blagovnem produciranju in menjavi. Ce je za prvo
to povsem jasno, pa ni to prav nič manj jasno za »necentralistično« gospo-
darstvo. Tu se pač ovire avtonomije (ki delajo ljudi za nesamostojne pri-
veske) kažejo kot stihijno formirane zakonitosti blagovno tržne produk-
cije in menjave.
1397
3. Odkod sklep, da centralistični ukrepi ovirajo »napredek sploh«, ni
jasno, še manj pa dokazano. Mar samo zato, da bi lahko izpeljal tezo:
morala je nemorala? Neavtonomnost zaradi centralističnih ukrepov ni
nujno ovira za napredek (seveda tu ne mislim raznih neuspelih totalno
plansko-centralističnih mehanizmov V dosedanji zgodovini »socialističnih«
držav — čeprav tudi ti niso bili le ovira napredka). Ravno nasprotno, cen-
tralistično-planski ukrepi omogočajo večji napredek kot neracionalno ure-
janje v kapitalizmu, ki prav zaradi stihijnega urejanja pripelje do kriz
in drugih protislovij, ki krnijo in zavirajo hitrejši razvoj.
Po vseh teh mnogoterih ugotovitvah je lahko spoznati še eno karakte-
ristiko metode »eksistenčnega doumetja«: deformacija dejstev.
Oglejmo si še tole umetnino »eksistenčnega doumevanja«:
»Ta potencirana stimulacija (bič, ki ga vsakdo sam vihti nad svojim
hrbtom) samoupravnega samoizkoriščanja, ki se mu po domače pravi rast
standarda delovnih ljudi, potiska ljudi v vse večje bistveno človeško eksi-
stenčno uboštvo in izpraznjenost golega vrtinca porabe, da bi se zagotovila
rast proizvodnje in večanje proizvodnje, da bi se zagotovila rast porabe,
vse drugo pa ostaja bolj ali manj nepomemben privesek in dobiva naravo
enega ali drugega. Celo umetnost, znanost, filozofija, šola itn. niso izvzeti
iz tega samogibnega vrtinca« (str. 1119).
Očitno gre za odtujitev v Marxovem pomenu besede, ki pa menda ni
več moderna, zato avtor raje pravi »eksistenčno uboštvo«. Po Marxovi
teoriji — kakor tudi po avtorjevem mnenju, ta »vrtinec zajema tudi filo-
zofijo« — se potem nujno pojavi — »eksistenčno uboštvo filozofije« ali
»eksistenčno uboštvo eksistenčnega doumevanja« v konkretnem primeru.
Toda, ali gre res le za rast proizvodnje in vse večje siromašenje člo-
veka, on je le objekt itn.? Kaj pa tu pomeni samoupravljanje, kaj demo-
kratično odločanje večine ljudi o družbenih zadevah, procesih, kaj instru-
ment planiranja v gospodarstvu, kaj rast prostega časa itn.? Treba je vi-
deti tudi procese dezalienacije! Ti procesi — čeprav skromno — se zače-
njajo že sedaj v naši jugoslovanski družbi.
»Sedaj pa se je pokazalo — ne sicer s stališča same te moralne presoje
(podčrtal J. S.) — da se ta revščina poraja iz jedra samega najvišjega mo-
ralnega načela, in to kljub temu, da imajo sedaj ljudje mnoštvo raznih
tehničnih predmetov, ,standard' in tehnično udobje. Zato pravimo, da med
to moralo in nemoralo ni razlike.« (Str. 1119) Končno je tudi Urbančiču
pošlo »potrpljenje«. »Eksistenčna revščina«, torej nemorala ni nemorala
s stališča te morale, delitve po delu. S pozicije katere moralne presoje je
potem to nemorala? Avtor ne pove. Gotovo je, da ne s stališča delitve po
delu, kot trdi sam avtor, pač pa je to nemorala s pozicije reintegracije,
neodtujenega človeka. Kljub tem ugotovitvam in kljUb zatrjevanju, da je
to treba dokazati »z ene točke, da je moralno in nemoralno za isto moralo«
(884), naredi avtor sklep: »Zato pravimo, da med to moralo in nemoralo
ni razlike.« Očitno ravno nasprotni sklep, kot sledi iz premis.
2e površen bralec lahko ugotovi, da potrebuje Urbančič logiko, kljub
zatrjevanju, da ni tako. Še bolj pa bo prepričan pozoren bralec, da gre za
1398
uporabo osnovnih logičnih zakonitosti, in to vse do sklepa. Ko pa je treba
iz premis izvesti sklep, se pa avtor odpove logiki in začne uporabljati
logične napake.
Poglejmo si sedaj še nekaj primerov iz I. poglavja, kjer se eksplicite
drži logičnih zakonov. »Toda paradoks — pravimo — je tudi navidezna
protislovnost, ki pa jo je — po tej opredelitvi paradoksnega — mogoče
prek določenega ovinka pokazati kot neprotislovnost. V našem primeru bi
to pomenilo, da rabimo besedo ,morala' v istem stavku vsakokrat v dru-
gačnem pomenu, da je ta beseda rabljena enkrat na enem miselnem nivoju
in drugič na drugem, kar pa v stavku ni posebej izrečeno;« (str. 878).
Predvsem je treba ugotoviti, da so taki ovinki v logiki novost. Teze »mo-
rala je nemorala« ne moremo ne z ovinkom ne brez ovinka pojasniti in
razumeti, kot »da gre za nasprotje med občo in posebno moralo, ki je s
stališča obče nemoralna«. Ta druga teza vsebuje razlike (vsebinsko, mo-
ralno in logično), v prvi teh razlik ni nikjer. V prvi gre za odnos obče-
obče (ali pa posebno-posebno), v drugi pa za odnos obče-posebno. Zato
je vsak poizkus, da bi se identificirali, z ovinkom ali pa brez njega, ne-
vzdržen in povsem nepravilen.
»V novem veku je Heglova opredelitev tega odnosa (med občim in po-
sameznim — op. J. S.) v celoti na tirih, ki jih je postavil Aristoteles.
Od Aristotelovega in Heglovega načina postavitve vprašanja odnosa
občega, posebnega in posameznega in tudi odgovora nanj se — ne glede
na vnanje razlike — v osnovi ne razločuje dialektično-materialistično poj-
movanje tega odnosa v formulacije P. Vranickega.« (Str. 880.)
Kakšen je odnos med splošnim in posameznim pri Heglu? Hegel jih
identificira (če o primarnosti idr. pri odnosu splošnega in posameznega
sploh ne govorimo), kar navaja sam avtor — »občost in posameznost se
razlikujeta, vendar sta obenem identični« —. Kaj takega ne počenjajo ne
Aristotel ne Vranicki, še manj pa klasiki dialektičnega materializma (to
je mogoče ugotoviti že iz tekstov, ki jih navaja avtor sam). Toda te tako
bistvene razlike so za Urbančiča le »vnanje razlike« (kot je kasneje razlika
med moralo in nemoralo le na površini), zato je Hegel »v celoti na tirih«
Aristotela in marksizem »se v osnovi ne razločuje« od njiju. Skratka kljub
bistvenim razlikam jih Urbančič identificira.
Z nepravilnimi identifikacijami smo se srečali tudi pri uporabi metode
»eksistencialnega doumetja«.
Nato zvemo, da je vsem moralam skupna le abstraktna forma, ki nima
nobene vsebinske opredelitve. »O ,obče človeški morali' v prej opisanem
pomenu lahko rečem le to, da se kot prazna forma (podčrtal J. S.) vseh
posameznih relativnih moral nanaša le na nji primerno prazno (podčrtal
J. S.) abstrakcijo človeka.« (Str. 882.) »Iz tega primera je očitno (čeprav
Pavičevič tega ne trdi — J. S.), da so te ,elementarne' in ,obče' človeške
lastnosti zgolj prazna abstrakcija.« (883)
O kakšni prazni, brezvsebinski formi ni moč govoriti. To je kontra-
dikcija. Prej je Urbančič govoril (881), da ima obča morala le tisto vsebino,
ki je skupna vsem posebnim moralam. Sedaj pa zvemo, da je obče (»obče-
1399
človeške lastnosti«, »obče človeška morala«) le »prazna forma«, »zgolj praz-
na abstrakcija«. Tudi sam sprejema trditev, da je vsebina občega istost
vseh vsebin posameznega (881). Zato je identifikacija občega s prazno for-
mo ne le logično napačna, ampak tudi protislovna njegovim lastn m tezam.
Očitno je, da je ta »prazna forma« v bližnjem sorodstvu s Kantom.
S tem pa so v nji implicitno navzoče tudi Kantove absolutizacije, abso-
lutno ločevanje apriornega in aposteriornega, abstraktnega in konkretne-
ga, splošnega in posameznega itn. Seveda zato pri njihovem povezovanju
nalefmo na nepremagljive težave. To se je lepo pokazalo pri Urbančičevi
razlagi — ko naj bi obče imelo vsebino posameznega, a hkrati bilo zgolj
prazna forma. Da zgolj prazna, čista forma ni mogoča, je povedal že Hegel.
2e s tem ko so kategorije (Kantove) določene, imajo vsebino, pravi Hegel.
Zelo poučen je tudi tale primer. Urbančič trdi, da je teza »morala je
nemorala« paradoks (883), in to pravi paradoks (879). Toda zanj se
1.	z logičnega vidika ta stavek ne da dokazati, dokazati enalrosti mo-
rale in nemorale. Za logiko je to nevzdržen stavek;
2.	s pozicije »eksistenčnega doumetja« pa sta enaka, torej v tistem
stavku trdimo le, da sta pojma enaka, da sta sinonima. Paradoksnosti
torej ni.
Torej ne s prvega, ne z drugega stališča ni paradoksalnosti. Paradok-
salnost bi bila, ko bi bila omenjena pojma enaka in različna hkrati z enega
stališča. Da Urbančič lahko trdi, da je »pravi paradoks« torej nujno na
tihem predpostavlja identiteto obeh stališč. Spet imamo opraviti z identi-
fikacijo različnosti, toda ta nepravilnost se s spretnim izražanjem prikriva.
Vsekakor lahko ugotovimo, da med »logiko« in metodo »eksistenčnega
doumetja« ni kakšne pomembne razlike. Druga se od prve loči le po imenu
in avtorjevem zagotavljanju, da je različna od »logike«. Povsod identifi-
cira različnosti, le pri »eksistenčnem doumet ju« pove, da je treba dokazati,
kako sta dve različnosti enaki, z ene točke; pri logiki pa se to razume že
samo po sebi. Seveda pa ne dela tega ne pri logiki, ne pri »eksistenčnem
doumetju«.
Prav gotovo je v Urbančičevi študiji še cela vrsta problemov, ki so
zanimivi in važni, njihove rešitve pa precej sporne (tlačenje vseh defi-
nicij človekovega bistva v pojem animal raciónale, pojmovanje Kantove
morale in odnos do dejstev, razlaga Marxa, prehodnost moralnih norm
itn.), toda z vidika moje intencije nimajo osnovnega pomena, zato se ob
njih ne bi posebaj zadrževal. Pač pa se bom dotaknil še dveh bistvenih
problemov: obče človeške morale in konformnosti morale z obstoječim.
»Morala tedaj vedno skuša le držati ljudi na tirih te vsakokrat dolo-
čene zgodovinske realitete obstoječega, kar pomeni: je to obstoječe samo.
Tisto najbolj notranje jedro sleherne morale kot morale je torej pozi-
tivizem v Marxovem pomenu, tj. »pristajanje na bistvo dane zgodovinske
realitete obstoječega. Kolikor je človekovemu ravnanju korektiv (in sicer
korektiv človeka te realitete obstoječega), se ta nanaša vedno samo na tisto,
kar karkoli ovira ali ruši normalno dogajanje vsakokratnega obstoječega,
in pomen tega moralnega korektiva je: ohranjati in varovati obstoječe.«
(str. 887.) Ta teza se še ponavlja (str. 1106, 1115).
1400
Ni moč trditi, da je večina moral in da so morale večidel (časovno) res
konforrtîhe in so usmerjene na ohranjevanje obstoječega. Toda pustimo,
da avtor govori sam. »Menimo namreč, da ta pot ne zadošča (empirična —
J. S.), ker je tako najvišje socialistično načelo moralo obstajati že pred
vsemi temi akti, statuti, pravilniki, ustavo in javnim mnenjem, saj jim
mora biti vsem osnova« (str. 1108). Moralno načelo je bilo pred stvar-
nostjo, preden se je dejansko uresničilo. Ce v družbi, empiriji še ni tega
načela, je torej družbena stvarnost drugačna, različna od načela. Taka kot
je načelo naj bi šele postala.
Na naslednji strani pa še ugotavlja: »... kaj je tista osnovna vrednota
socializma in komunizma, v imenu katere se je mogla postaviti zahteva
zavestnega vključevanja v revolucioniranje dane obstoječe (podčrtal J. S.)
perverzije kapitalskega procesa...« (Str. 1109) Kje je zdaj »absolutni
konformizem«? Vsekakor ga ni, razen če ne pomeni »revolucioniranje dane
obstoječe perverzije« »ohranjati in varovati ' obstoječe«, »pozitivizem v
Marxovem pomenu besede«. V tem primeru pa bi seveda bilo potrebno
resnično revolucioniranje obstoječega miselnega ali pa vsaj izraznega apa-
rata, Urbančičevega.
Prav gotovo ob tem ni treba omenjati kapitalistične morale in njeno
nekonformnost fevdalni družbi in drugih primerov.
Najbolj »žaljivo« pa je za Urbančiča govorjenje o obče človeški morali,
o obče človeških moralnih normah. O obče človeških normah govore lahko
le nepoznavalci ali pa vulgarizatorji filozofskih problemov.
»Glede na tako določen odnos med občim, posebnim in posameznim,
ki ga je postavila metafizika in ki še danes velja, moramo ugotoviti, da ni
mogoče govoriti o kaki ,obče človeški morali', ki bi bila ločena od ,posebnih
moral', da je torej ,vsebina' te ,obče človeške morale' vedno le neka vsebina
,posameznih in posebnih moral', tisto, kar je skupno tem mnogoterim mo-
ralam. To pa vsebuje za naše premišljanje pomembne implikacije, ki se
bodo pokazale ob obravnavanju vprašanja obče veljavnosti določenih mo-
ralnih norm. Pokazalo se bo, da je vsem moralam skupna le abstraktna
forma, ki nima nobene vsebinske opredelitve, ki je že ne bi vsebovala
kaka posebna morala, nobenega ,božanskega' presežka ni v nji. Prav zaradi
te njene abstraktnosti in formalnosti pa jo je mogoče kot že vnaprej pri-
pravljeno mrežo položiti na vsako ,posebno moralo', na vse zgodovinsko,
prostorsko, razredno, skupinsko itd. različne človeške odnose in ravnanja.«
(Str. 881) Tako tu. Kasneje pa govori o prazni, abstraktni formi (882), v
kateri »ni več dejanske vsebine« (1105). (Da je taka splošnost kontradik-
cija, je bilo že rečeno.) Torej to, kar najprej trdi, potem zanika, da bi nato
spet trdil, da »je ,obče človeška porala' le povzetek-abstrakt nekih skupnih
elementov različnih zgodovinsko relativnih razrednih, skupinskih itd.
moral.« Neposredno nato pa spet trdi: »Kot osnova tega pojmovanja se
vedno kaže ,človek kot človek', ,človek sploh', neko ,bistvo' človeka ... Od
opredelitve tako razumljenega bistva človeka je tedaj odvisna tudi opre-
delitev ,vsebine obče človeške morale', je odvisno izbiranje in abstrahi-
ranje .elementov obče človeškega' iz posameznih relativnih moral.« (str.
1401
881) Ne zanikam, da pojmovanje bistva človeka ne igra pomembne vloge
v morali ter da je osnova utemeljevanja vsakokratne konkretne morale.
Nesprejemljivo pa je, da bi bila obče človeška morala odvisna od tega,
kako označimo bistvo človeka. Ce hočemo objektivno določiti občo moralo,
potem je nujno, da njeno vsebino sestavljajo le tisti elementi, norme itn.,
ki jih nahajamo v vseh posameznih moralah in nič drugega, noben bo-
žanski presežek.
Iz istih razlogov obče ne more biti »vnaprej pripravljena mreža, ki
jo lahko položimo na vsako posebno moralo«. Primarno je posamezno, ne
obče. Obče dobimo šele z abstrakcijo iz vseh posameznih.
Vse to ne navajam le zato, da bi si pripravil »prostor« za tezo o obče
človeški morali, ampak predvsem zaradi nevzdržnega, protislovnega poj-
movanja splošnega in ker iz tega avtor izvaja neke netočne konsekvence.
»S tem pa ni rečeno, da ne bi mogel kak moralni zakon ali norma
imeti formalno ,obče veljavnosti', rečeno je samo to, da določene vsako-
kratne zgodovinsko vezane vsebine tega formalno vedno enakega moral-
nega zakona ali norme na noben način ne morejo imeti ,obče veljavnosti'.«
,(str. 1105) (Sorodstvo s Kantovim pojmovanjem forme in vsebine je več
kot očitno.)
Zanj je torej občost le prazna, brezvsebinska forma. Človek, miza,
voda itn. so le prazne forme, brez vsake vsebine. Kako jih potem sploh
ločimo med sabo?
Ko bi Urbančič pravilno pojmoval odnos obče-posamezno, seveda ne
bi prišel do teze, da so norme z občo formalno veljavnostjo, ne pa tudi
vsebinsko. Ker pa forme ni brez vsebine in ker je splošno to, kar je
skupno mnogoteremu, sledi iz tega nujen sklep, da so splošne, obče norme
tudi vsebinske, da imajo tudi občo, vsebinsko veljavo. Te obče norme bodo
torej tiste, ki so veljale v vseh posameznih moralah.
Naj kot ilustracijo navedem še konkretni primer. Recimo, moralna
norma, da so starši dolžni skrbeti za svoje potomstvo. V vseh družbeno-
ekonomskih formacijah je veljalo kot moralno skrb staršev za biološko
vzdrževanje svojih otrok, za njihovo moralno, družbeno vzgojo itn. (kar
ne pomeni, da ni za to skrbela tudi družba). Mar to ni vsebinska oznaka?
Seveda je ta norma v posameznih družbah, razredih imela še neko »do-
datno« vsebino, odvisno od razmer te konkretne družbe, razreda. Splošna
norma pa je splošna prav zato, ker od teh konkretnih vsebin abstrahira
tiste vsebinske elemente, ki so specifični za to družbo, razred (ne pa od
vsake vsebine) in »sprejme« le tiste elemente, ki so v vsaki konkretni
normi, v formulaciji vsake družbe, vsakega razreda. S tem še ne postane
prazna, brezvsebinska forma, saj je kljub temu, da je abstraktna, zadosti
vsebinsko določena — zakaj pod normo skrbi staršev za svoje otroke so
povsod razumeli, da jim je treba dati hrano, jih vzgojiti, »naučiti živeti« itn.,
ne pa, da jih je treba ubiti, da jih je treba točno po dveh mesecih in petih
dneh dati dojiti volkulji ipd.
1402
Prav tako obče veljavna norma je npr.: ne kradi (ne orisvaj&j si tega,
kar ni tvoja last). Mar ni to vsebinska določitev? Kaj je . 'daj tisto, česar
ne smeš ukrasti (ali avto ali lok ali banana itn.), je seveda določila vsako-
kratna konkretna morala. Vsebina splošne norme pa je tista, ki je skupna
vsem posameznim (ne prisvajaj si tuje lastnine). Prav gotovo pn je različna
forma te splošne norme od forme vsake posamezne norme. JJ . bančič pa
trdi ravno obratno: vsem je skupna le forma, različne pa imaju vsebine.
»Vsebina krščanske pravičnosti je spet povsem (podčrtal J.' '5.) dru-
gačna od grške. Pa tudi za bogatega kristjana pomeni biti pravičer^ nekaj
docela (podčrtal J. S.) drugega kot za revnega kristjana.« (Str. 101/7) Ce
je ena pravičnost do-cela in po-vsem različna od druge, potem je j.asno,
da nimata prav ničesar skupnega. Ali je potem še umestno imenovati obe
pravičnost, če že za pojme, kot so npr. Indijanec, kocka, abstrakcija, zel 'no
itn., ki imajo nekaj skupnega, rabimo različne termine?
Očitno je, da je s stališča posebne morale druga posebna morala nemo-
rala (po kriterijih prve, ne pa tudi po moralnem kriteriju te druge morale).
Prav tako tudi, da je lahko ista moralna norma (ne ubijaj) ali dve posle-
dično isti dejanji (npr. uboj) v različnih situacijah, kontekstih pomeni en-
krat moralnost (uboj sovražnika, napadalca, morilca itn.), drugič pa ne-
moralnost (uboj tovariša, matere itn.). Skratka, da je ista morala ali ista
moralna norma v drugih odnosih, smislu, času, kraju itn. lahko nemorala.
Lahko je torej ista moralna norma tudi po kriterijih te iste morale nemo-
ralna, toda nikakor ne v istem odnosu, smislu, času. Da je morala nemo-
rala torej ne moremo trditi.
Kaj pa če na moralo apliciramo dialektične zakonitosti? Ce velja za
vsako stvar, za vsak pojem, da je enotnost mnogoterosti, različnosti in
protislovnosti, mar potem ne velja to tudi za moralo, za moralno delo-
vanje? Vsekakor velja.
Pogoj morale je svoboda. To pa implicira, da imamo pri odločanju
vsaj dve možnosti. Toda s tem ko izberemo eno možnost, zavržem vse
ostale. S tenr^ pa je v moralo že vključena tudi nemorala kot drugi element.
Ko se odločim (če se moralno odločim), izberem pač najbolj moralno mož-
nost, a s tem sem zavrgel manj moralne možnosti, se torej odpovedal neki
moralnosti in zato bil »nemoralen«. Moralno dejanje je torej tudi sestav-
ljeno iz elementov nemorale. Toda te elemente ločimo med sabo. Ni pa
isti element v istem odnosu in smislu hkrati moralen in nemoralen (zato
pa tudi ne morala nemorala).
Isto lahko ugotovimo tudi tedaj, če analiziramo samo moralno de-
janje, to, kar smo storili v neki situaciji več možnosti. Tudi tu imamo
»mozaik« moralnih in nemoralnih elementov, ki pa jih ne smemo kar pre-
prosto identificirati samo zato, ker so vsi sestavni deli iste celote. Ko potem
ocenjujemo kako dejanje kot celovit akt, seveda upoštevamo celotnost
vseh teh elementov in šele na podlagi tega odločimo, ali je dejanje mo-
ralno ali ne. Toda to ne pomeni, da postanejo s tem, ko ocenimo kako
dejanje celovito kot moralno, tudi nemoralni elementi moralni, in obratno.
To tudi ne pomeni, da bi odločanje o kakem aktu, ali je moralen ali ne-
1403
moralen, pomenil o le kvantitativno merjenje (seštevanje in odštevanje
pozitivnih in ne'gativnih elementov), ampak je predvsem treba upoštevati
kvaliteto teh ekimentov.
Vsako de'J an j e je torej polarnost pozitivnega in negativnega (moral-
nega in nemoralnega), toda iz tega ne sledi teza, da je morala nemorala.
Zakaj vsako dejanje gledano celovito (ali pa tudi posamezni elementi te
celote) so za isto moralo, v istem času, smislu, odnosu le moralni ali pa
nemoral ni, nikakor pa oboje hkrati.
Torej je res, da nam tudi dialektika ne more pomagati pri dokazo-
vanju teze"»morala je nemorala«.
Ponuja pa se en obrat. Ce je morala nemorala, potem je tudi nemorala
morala. S tem pa ni le moralno dober človek baraba, ampak je tudi kri-
min alec poštenjak, in sploh je vse to moralno enako. Največja nemorala
je največja morala.
Z moralne pozicije torej ni razlike med Leninom in Hitlerjem, med
Russellom in Smithom, med tistim, ki rešuje iz deroče reke utapljajočega
otroka, in tistim, ki je tega otroka namerno vrgel v reko. Torej karkoli
delám — ali pa tudi nič — smo moralno vsi enaki.
Konsekventno je potem trditi, da je nesmiselno sploh govoriti o poseb-
nih konkretnih moralah. Ce sta v vsaki morali dobro in zlo enaka, potem
so tudi vse morale enake, potem tudi nobena ne pomeni kaj novega, bolj-
šega, moralnejšega. Ce hočemo uresničiti bolj moralne odnose, je to Sizifovo
delo, ker smo ustvarili le bolj nemoralne. Sužnjelastniška morala je enako
nemoralna kot komunistična, ta spet enako kot fevdalna itn., in sploh je
vseeno, katero moralo imamo. Moralnega napredka ni. Skratka moralno (s
pozicije katerekoli morale) je vsakršno dejanje, akcija, vsako delovanje
enakovredno. S tem pa nesmiselno vsako vrednotenje oziroma sploh ni
mogoče, in torej tudi morala sama ni mogoča. O morali ni moč govoriti in
tudi ne, da je ni.
Se ena neprijetnost — ki pa se ji je avtor izognil — je problem odnosa
med moralo in pravom. To je tem bolj važno, ker se je Urbančič ukvarjal
predvsem z najvišjimi moralnimi normami, prav te pa so skoraj vedno
tudi pravno kodificirane.
Iz njegove teze »morala je nemorala« izhajajo tudi za pravo uničujoče
posledice. Ker je vsako pozitivno dejanje negativno in vsako negativno
pozitivno, se seveda postavi vprašanje, kako naj koga obsodimo. Pravično
je nepravično in nepravično je pravično, prestopek je neprestopek itn. Ali
naj sedaj človeka obsodimo, ker je pravično deloval^ ker je naredil ne-
prekršek? Ce je krasti in nekrasti isto, potem res ne morem biti obsojen,
ker sem ukradel avto. Ne vem, če bi avtor tako vztrajal pri svoji tezi, če bi
ukradel avto njemu. Sicer pa je bolje,»da ga ukradem, kot če ga ne, ker
je nekraja tudi kraja.
V luči te teze (morala je nemorala) se vse pravne institucije nujno
pojavijo le kot odvečen balast. Pravo zgubi vsako osnovo. Zakaj naj obso-
1404
dimo človeka, če je, recimo, iz objestnosti ubil več ljudi, saj ni naredil niče-
sar bolj nemoralnega kot tisti, ki je preprečil, da jih ni pobil še več, zakaj
naj obsodimo človeka, ki je poneveril deset milijonov, saj ni naredil niče-
sar nemoralnejšega, slabšega, škodljive j šega kot tisti, ki ni ničesar ukradel.
Pravo nima nikakršnega temelja in nikakršnega smisla ter cilja.
Vse to pomeni, da moram pristati na vsako dejanje in akcijo in se
moram odpovedati tudi kritiki vsake akcije, vsake družbene institucije.
Toda družba še vedno obsoja (moralno in pravno) ena dejanja in po-
četja, druga pa nagrajuje in hvali. In to ne neupravičeno, zakaj empirija
— kot smo videli — ne govori v prid Urbančičevi tezi, praksa je ne more
potrditi.
Katerakoli družba, ki bi se odpovedala morali in pravu, bi se gotovo
sama obsodila na smrt.
1405
Korčulski poletni šoli na rob
Milan Pintar
Ce se hočemo v tem »zapisu na rob« ogniti namenu informiranja ali
ocenjevanja vseh tistih posameznosti, ki so se nanizale v desetih dneh
avgustovskega filozofskega semina^-ja na Korčuli, moramo naše uvod-
no vprašanje zastaviti tako, da nas bo prek vrhnje, prozorne in že same
po sebi umljive plasti dogajanja vodilo v tisto dimenzijo, v kateri se bo
navidezna slučajnost in nepogojenost tega posameznega izkazala za bist-
veno opredeljenost. Poskušamo torej nakazati tisto, kar na Korčuli ni bilo
izrečeno, kar pa je, gledano v celoti, vendarle skupna osnova velike ve-
čine tam izrečenih misli. To naše hotenje lahko formuliramo v vprašanje:
kako lahko opredelimo tista filozofska tla, na katerih se je gibala velika
večina filozofskih diskusij ?
Z opredelitvijo teh tal filozofije, ki na Korčuli skorajda niso bila zapu-
ščana, hočemo doseči dvoje: prvič s tem spravimo na enotni skupni imeno-
valec vso raznolikost posameznih filozofskih misli, zahtev, trditev, itd. in
s tem razpremo možnost, da se nam pokažejo opredeljene v syoji bistveno-
sti; drugič pa s tem, ko pripeljemo to v osnovi ležeče do jasnega umevanja,
omogočimo misel, ki bo izrekala aktualnost in današnjo pomembnost ce-
lotne poletne filozofske šole na Korčuli. Jasno nam je, da bo ta misel izpe-
ljana šele, ko jo bomo ujeli v razmerje z opredelitvijo današnje naloge
filozofije.
Zavedamo se nevarnosti, na meji katere se gibljemo: označitev vsega
posameznega za bistveno ne pomembno, torej za táko, kar lahko tu »izpu-
stimo« tako, da spravimo na tisto enotno, nas kaj lahko zapelje na spolzka
tla neopredeljene splošnosti, kjer se sivo izgublja v sivem. Toda zavest o
tej nevarnosti v nas ne budi strahu, temveč ohranja pozornost, ki je potreb-
na, da to »razmišljanje nasploh« ne bo izzvenelo v nekakšno opredeljeva-
nje počez in po dolgem, v šarjenje z neopredeljenimi pojmi, ki nas od
tistega bistvenega, kar iščemo, le odvračajo.
Tisto bistveno smo imenovali v osnovi ležeče ali tla filozofiranja. Vsi
pojmi nam tu povedo isto: iščemo tisto, kar so udeleženci izrekali v posa-
meznem kot zamolčane predpostavke tega posameznega; kar se sicer v
vsem tem posameznem kaže, vendar le tako, da opominja nase, na sebe kot
1406
skrito in v osnovi. To skrito lahko imenujemo sozvočnost vseh teh posa-
meznih misli, njihovo enotno in hkrati bistveno opredeljenost.
Vse te misli, ki so se nanašale na neko posamezno bivajoče (konkretno
ali obče: birokracijo, strukturo socializma, oblast, človekovo svobodno
ustvarjalnost itd.) so izhajale iz neke povsem določene (in njim vsem skup-
ne) podobe sveta. Kaj naj predstavlja ta podoba? Vsekakor izraža bistve-
nost tega sveta, bistvenost naše zdajšnje prisotnosti v tem svetu. Razum-
ljena je torej kot rezultat analize konkretnega dogajanja, ki izpoveduje
strukturo tega dogajanja. Ta struktura je tisto bistveno opredeljujoče v
vsem posameznem. Naša naloga je torej, da iz vsebine tega posameznega
pridemo do narave te in tako opredeljene strukture našega sveta in nato
zastavimo vprašanje, ali je ta struktura resnično še zmeraj stvarna struk-
tura našega sveta ali samo struktura neke vizije. Drugi odgovor bi hkrati
pomenil, da je velika večina tistega, kar smo slišali na Korčuli, izhajala iz
neke navidezne ali vsaj danes ne več stvarne strukture sodobnega sveta,
kot se ta zastavlja v filozofiji.
Da bi opravili to nalogo, nam ni treba ponovno premisliti posamičnih
misli, tudi tu nam gre le za dimenzijo mišljenja. Ta pa je zadosti prisotna
že v naslovih skoraj večine referatov in v okvirnih označitvah tem sim-
pozijev: Kreacija in akcija (uvodni referat). Svoboda in planiranje (tema
prvega simpozija). Socializem kot institucija in socializem kot ideja (re-
ferat slovaškega predstavnika), Birokracija, tehnokracija in osebne svo-
bode (tema drugega simpozija) itd. Kaj nam povedo vsi ti naslovi? Vse-
kakor je najbolj opazna njihova enotna zunanja struktura, v kateri se ne-
čemu pozitivnemu postavlja nasproti nekaj negativnega ali vsaj nezadost-
nega: nasproti kreaciji akcija, nasproti svobodi planiranje, nasproti oseb-
nim svobodam birokracija in tehnokracija, da bi se to protislovje kasneje
lahko razrešilo v prevladi pozitivnega ali v nekakšni sintezi na »višjem
nivoju«. Ni nam pomembna misel, ali je to negativno ali nezadostno po-
stulirano ob pozitivno samo zato, da bi se ustvarila struktura nekakšnega
gibanja, ki se skuša razrešiti, temveč nam je pomembno to, da je v vseh
teh naslovih struktura protislovnosti, ki na enem svojem koncu izraža
obstoječe negativno ali nezadostno, na drugem pa pozitivno, ki je še ne-
obstoječe ali obstoječe na nezadosten način. To je struktura, ki prav kliče
v akcijo za odpravo ali vsaj totalno spremembo tega obstoječega ^— torej
za realizacijo tega še ne obstoječega.
Enotna utemeljenost vsega posameznega v osnovnem se nam zdaj
opredeljuje kot enotnost postavljenosti na način protislovnega — podoba
sveta torej kot bistvenost sveta pojmuje to dualiteto, v kateri se na eni
strani opredeljuje stvarnost (»obstoječe«) na drugi in prvi nasproti pa
bodočnost (»še ne obstoječe«). To je nepomirljiv, vendar v filozofski za-
vesti reflektiran in kot problem zastavljen razkol med tistim, kar je, in
tistim, kar naj bo; med tistim, kar je in je vredno, da propade, in tistim,
kar ni, pa je vendar vredno, da mu rečemo: bodi! (bodočnost!). To je
stavek akcije, ki je skoraj povsem podoben stavku morale, ki opredeljuje
nasprotje med tistim, kar je (stvarnim), in tistim, kar naj bi bilo (naj-
stvom); iz te podobnosti nam terminus technicus za filozofijo morale, tj.
1407
praktična filozofija zveni povsem drugače. Vendar bi nas raziskava o po-
drobnejšem odnosu med sfero morale in strukturo akcije odpeljala pre-
daleč; tisto za nas pomembno lahko postavimo že tu: stavek akcije v
tistem, kar (naj) bo, postulira idealiteto, ki je hkrati cilj in smisel celot-
nega gibanja. Ta cilj ima smisel v tem, da v njegovi realizaciji, ki je sklep
akcije, odpravimo negativnost ali nezadostnost obstoječega: je torej na
neki način zunaj tega obstoječega, njemu inherenten in postavljen nasproti
(v bistveno filozofskem pomenu), v nekem onstranstvu, ki pa ga je moč
realizirati. Naloga filozofije je prav ta realizacija tega pozitivnega, ki je
obstoječemu tuje (ali odtujeno) in s tem pomiritev nasprotja med tostra-
nim in onstranim, med obstoječim in mogočim. Hkrati s tem, da je to edina
naloga filozofije, pa je ta realizacija lahko naloga samó filozofije, kajti
edino znotraj filozofske pameti je obstoječe zastavljeno kot problem in
edino filozofija lahko meri razpon med stvarnim in mogočim.
To, kar smo domislili, da namreč podoba tega našega sveta kaže kot
njegovo bistvenost dualiteto, nam preusmerja premišljanje v zgodovinsko
dimenzijo, da bi iz nje lahko zastavili vprašanje, ali ta podoba še ustreza
stvarnosti. Dualiteta kot predpostavka filozofske akcije je izhajala kot
rezultat iz filozofske analize sveta že Heglu. Zato je njemu naloga filo-
zofije v tem, da tega sveta ne pojmuje v tej podvojenosti že realnega in
še ne realnega, v tej razklanosti na praktično in teoretično, na stvarnost
in um (glej Heglovo kritiko Kanta v Enciklopediji, zlasti § 44 in 45), tem-
več v združujočem enem, ki je prvo na način drugega in drugo na način
prvega; da to zunanje protislovje pojmuje kot notranje protislovje (»vse,
kar pomislimo, je že v zavesti«) in s tem hkrati že kot vzrok tistega filo-
zofskega gibanja (»akcije«), katerega cilj je posredovanje tega dvojega v
enem. Dualiteta se odpravlja v tem samoposredovanju enega, ki zdaj je
na način samoposredovanja. Relacija inherentnosti je v tem permanent-
nem samoposredovanju dokončno zrušena, kajti protislovnost je bistveno
notranja protislovnost in je način bivanja; tisto »onstrano« je bistveno
tostrano, že tu v tem bivanju prisotno. Protislovje je vsemu bivanju in miš-
ljenju imanentno, kar hkrati pomeni, da je tudi protislovnost med biva-
njem in mišljenjem imanentna (»enotnost biti in misli«). Na eni strani
tega notranjega protislovja je zdaj tisto obstoječe, kar že je tu prisotno
na način realiziranega: bivajoče. Na drugi strani tega protislovja pa je
tisto, kar že je tu prisotno na način še ne realiziranega: toda tudi že biva-
joče. Temeljnega razkola v filozofskem pomenu (shizmatičnosti sveta) ni
več, zato je protislovno le še permanenten moment v gibanju, ki se odprav-
lja in posreduje (aufheben). S tem je struktura sveta ujeta v dialektično gi-
banje ali »razvoj«. Razrešitev obstoječe dualitete se je torej pri Heglu raz-
krila kot imanentnost protislovnosti ali dialektično gibanje: v pojmu. Prav
na izkušnji te misli o dialektičnem samoposredovanju totalitete bivajočega
je lahko zastavil Marx svojo fundamentalno zahtevo po razrešitvi proti-
slovja ne v pojmu, temveč v spreminjanju sveta. In to spreminjanje sveta
je edina naloga filozofije. Zakaj ta prenos filozofičnosti iz teoretske sfere
v praktično? Zato ker se je Heglu subjektiviteta subjekta, bit (Sein),
opredelila kot umnost uma. Marx pa je to bit, tisto, po čemer vse v prisot-
1408
nosti (bivanju) je, doumel kot delo, torej kot človeško delo. Delo je bistve-
nost tega sveta; tisto, po čemer svet je; na principu dela je ponovno pro-
blematizirana celotna filozofija. Iz te analize izhaja, da se svetu imanentno
protislovje skriva v nedrjih dela. Ta filozofska misel je odpeljala Marxa
v natančno analizo konkretne situacije (»obstoječega«), iz katere mu je to
protislovje izšlo opredeljeno kot protislovje med proizvajalnimi silami in
proizvajalnimi odnosi. Tu se je Marxu razkrilo samoposredovanje dela v
njegovih zgodovinsko opredeljenih momentih, bistvenost kapitalskega pro-
cesa in celotna problematika alienacije. Iz teh konkretnih rezultatov ana-
lize obstoječega pa se je konkretno opredelila tudi prej samo abstraktno
določena naloga filozofije: odprava protislovnosti kot revolucionarna od-
prava obstoječega kapitalskega procesa po nosilcu zgodovinskega gibanja:
proletariatu. Protislovje med obstoječim in tistim, kar naj bo, se je v
dimenziji človekove navzočnosti v času opredelilo kot protislovnost med
predzgodovino in zgodovino: toda protislovnost je imanentna, zakaj kralje-
stvo svobode je nasproti kraljestvu nuje (živalskemu svetu) na način nje-
gove realne možnosti. Realnost te možnosti je razumljena kot zakonitost
materialističnega pojmovanja zgodovine, ki kot nujno konsekvenco izpo-
veduje: ali komunizem ali barbarstvo. V taki strukturi je razumljivo, da
je bil Marxu osnovni stavek filozofije stavek akcije: treba je, da filozofija
ta svet spremeni.
Naloga filozofije je bila, da svet razlaga; nezadostnost nje same, da
ga razlaga v njegovem konkretnem bivanju, je v njej in iz nje rodila nov
instrumentarij in novo metodo. S tem se je filozofija kot filozofija razlaga-
nja sveta odpravila — postala je sociologija, ali: filozofija je iz sebe rodila
sociologijo. Naloga filozofije je bila, da svet spremeni. Nezadostnost nje
same, da bi ga spremenila v njegovi konkretni bivajočosti, je rodila v njej
zahtevo, da stopi iz svoje kontemplativnosti v krvavo areno politike. Da
s tem odpravi sebe kot filozofijo: to je njeno poslednje dejanje; samood-
prava ali samoukinitev.
Marx je svoje misli mislil na izkušnji Heglovega filozofiranja. Kaj
lahko mi danes mislimo na podlagi Marxovega filozofiranja? Najprej to:
da je to, kar se je Marxu kazalo kot bodoča in neodložljiva naloga filozo-
fije, danes že •— stvarnost. Ne samo da filozofija, po Marxovi zahtevi sa-
moposredovana v politiko, spreminja svet, iz filozofije je rojena tudi
znanost tega spreminjanja, politologija. To je uresničitev za Marxa še bo-
bodoče naloge filozofije; ta bodočnost je danes že resničnost ne le tu, pri
nas, kjer vsak posamezni trenutek že živimo uresničevano Marxovo zahtevo
po spreminjanju sveta, temveč tudi drugod in povsod po svetu. S tem je
Marx postal »svetovni« filozof in s tem je iz filozofije kot filozofije brisan
problem razpona med tistim, kar je, in tistim, kar naj bo ; obstoječe razlike
procesa totalnega spreminjanja sveta se zato v filozofiji kažejo kot parci-
alna mnogoterost v osnovi istega. Spreminjanje kot koreliranje tistega, kar
naj bo, s tistim, kar je, je in mora biti danes temeljni problem sociologije
in politologije: to sta znanosti spreminjanja.
Da to tudi tako že je, nam kaže razvoj teh dveh znanosti in njuno
interdisciplinirano povezovanje navzven in njuno medsebojno sodelovanje.
1409
Rodila se je cela vrsta novih »političnih« in »socioloških« znanosti, katerih
naloga je prav to: podrobneje opredeliti dogajanje v sodobnem svetu in
na podlagi teh analiz planirati akcijo spreminjanja sveta. Rodila se je cela
vrsta štabov, laboratorijev in institutov, opremljenih z mehanizirano zmož-
nostjo, analiziranja, vezano na kibernetiko in elektroniko itd. itd., zato da
lahko vsak najmanjši prem k v svetu takoj registrirajo in analizirajo in da
so te ocene podlaga za načrtovanje vsake sedanje in prihodnje akcije.
Znotraj tega orjaškega procesa, ki planira tako akcijo za odpravo lakote v
svetu kot tudi akcijo vojaških intervencij, ni več naloga filozofije, da spre-
minja svet. V tem zapletenem svetu kvantificiranih relacij filozofija še
svetovati ne more več. Filozofija ni več v pouk sociologiji in politiki; njena
permanentna kritika do politike, to hujskanje filozofije zoper regulativne
nosilce spreminjanja, oblast, in njihovo »slabo politiko« (in v tej strukturi
je za filozofijo vsaka pol tika slaba in vsaka oblast ničvredna) je hipertro-
fija filozofije, njeno neutemeljeno napihovanje, je vračanje filozofije na
predmarksistične pozicije. Ne na Marxove, saj Marx zahteva odpravo filo-
zofije — da filozofija stopi v krvavo areno politike in postane znanost
spreminjanja. To pa danes že je.
Brezpogojno moramo doumeti vse to, da bi si odprli pot v sodobnost filo-
zofskega mišljenja. V tem svetu za filozofijo ni več nepomirljivega protislov-
ja, ki bi ga morala razlagati ali odpravljati. Kaj je torej naloga filozofije?
Kako opredeliti filozofsko sodobnost sodobnih filozofskih problemov?
Naloga filozofije je danes ena sama: da ponovno premisli to, kar tu že
je. To, kar je že tu, je permanentno spreminjanje sveta, samoposredovanje
protislovnega, toda protislovnega za sociologijo in politologijo. Naloga filo-
zofije je, da to spreminjanje premisli v luči človekovega prebivanja v sve-
tu, v luči tistega, po čemer se to sprem-njanje kaže (če se kaže in kolikor
se kaže) kot ogrožajoče človeka in njegov svet.
Spreminjanje sveta poteka v duhu univerzalizacije, ki jo je treba hkrati
razumeti kot težnjo za večjo funkcionalnostjo. Funkcionalnost: to je ures-
ničeni ratio, razumskost; kvantificiranje vseh relacij pomeni odpravo vse-
ga tistega, kar se je doslej opredeljevalo kot nerazumsko, animalično, ira-
cionalno. Ta perfekcionalizacija vseh kvantitet prebivanja pomeni popolno
prevlado racionalne sfere človeka, kot se je ta opredeljeval v klasični filo-
zofiji: animal-rationale. Heglov univerzum bivajočega je b;l uresničen prin-
cip umnosti: umnost uma. Marx je subjektiviteto subjekta dojel kot delo;
spreminjanje sveta poteka v duhu enotenja teh dveh načel: strukturirati
delo po principu umnosti: ekonomičnost. Ekonomičnost pa je treba spet
razumeti v duhu univerzalizacije: nastajanje enega gospodarskega prosto-
ra, planetarnega trga in planetarne produkcije. Mednarodna delitev dela.
Tisto, kar je treba premisliti, je, ali ni ta celotni proces v svojem bi-
stvenem, tj. razumskosti, nekaj človeka ogrožajočega. Ce je, potem te ogro-
ženosti ni moč izraziti s starimi filozofskimi kategorijami, saj so te kate-
gorije živo tkivo logike — torej ista razumskost razuma. Prav tako tega
ni mogoče domisliti z našim dobrim starim logičnim mišljenjem, zakaj tudi
to mišljenje je ujeto v istem. Treba je poiskati nov način premisleka in
nov način posredovanja: to je naloga filozofije.
1410
Sele zdaj se lahko vrnemo na začetek. Kaj nam po tem premisleku o
sodobnosti filozofskih problemov govorijo naslovi referatov, podanih na
Korčuli? Kaj nam govori naslov letošnjega seminarja sam? Samo to, da ne
odpira filozofskega mišljenja na nivoju sodobnosti problema, temveč na
parcialnem nivoju. Mar je zato čudno, da je filozofski seminar vedno znova
zanašalo v situacije, v katerih je filozofija še vedno skušala dajati nasvete
pol.tiki. In to danes, ko je vendar že treba doumeti, da se politiki nimajo
česa naučiti od filozofov. To neprenehno izpadanje z nivoja filozofskega po-
misleka, to neprenehno beganje v zaprtosti postulirane dualitete med
ustvarjanjem in postvarelostjo, to iskanje shizmatične strukture tega sveta,
ki ga živimo, to iskanje revolucionarnih področij in ta občutek poguma,
če tej naši oblasti, tem našim izvršnim svetom in centralnim komitejem
lahko v brk zabrusimo, da so slabi in zanič — kaj je vse to na ostrini
filozofske misli?
Nezadostnost in neaktualnost. Vedno novo premlevanje stare situacije;
za spremembo tokrat v mednarodni zasedbi. To je vendar »filozofsko«
opredeljevanje situacije, ki je Marxa tisti trenutek, ko jo je doumel, od-
peljala na področje sociološko-politološko-ekonomskih raziskav in na
področje stvarne politične akcije s političnimi sredstvi. (Kapital; ustanav-
ljanje delavske internacionale.)
Ce danes zavest iste situacije ne vodi na enako pot, temveč se skuša
filozofsko opredeljevati kot »filozofska analiza naše resničnosti« pri tem
pa ne zastavlja problema v resnično filozofski dimenziji premisleka, tem-
več je pouk ex katedra politiki, sociologiji in drugim znanostim, tedaj je
ta »filozofija« dosegla nivo, ki je hkrati njena poslednja mogoča oblika
n njena neskončno dolgo mogoča oblika. In ta nivo je dosegla filozofija
v pretežni meri na korčulski poletni šoli. Zato je ta šola v svoji letošnji
izvedbi tudi dosegla poslednjo mogočo obliko in hkrati tako, v kateri se
bo lahko v nedogled ponavljala.
Zgrešena bi bila trditev, da na Korčuli nismo videli poskusov, da se
filozofska misel vendarle zbere in utrdi na konici preseganja te »filozof-
ske« dimenzije. Nasprotno, teh poskusov je bilo precej in občutno so v
njih sodelovali tudi slovenski predstavniki; toda prav resnica, da je vse
ostalo pri neuspešnih poskusih, in da je bila ta neuspešnost tolikšna, da
smo te poskuse lahko dojeli že kot avanture, zbuja toliko večjo skrb.
Vtis, ki smo ga prinesli s Korčule, te Meke jugoslovanske počitniške
filozofije, torej zbuja skrb in skoraj strah. Edina svetla točka v tej neza-
dostnosti je lahko naše malo, zasebno zadovoljstvo: da je naša slovenska
filozofija prav na Korčuli poskušala preboleti kompleks svoje provincialne
zaostalosti, iz katere je doslej vedno lovila zvezo z bolj »razvitimi filo-
zofijami« naših bližnjih sosedov, se poskušala jasno opredeliti zoper tak
način filozofiranja in si s tem odpreti pot v sodobnost filozofskih proble-
mov. Iskreno upamo, da ta možnost ne bo ostala povsem neizkoriščena
in da se naše »malo domače zadovoljstvo« ne bo spremenilo v samoprevaro.
1411
Cirkulacijski proces'
Karl Marx
(Iz Poglavja o kapitalu)
Menjava oblike in menjava snovi v cirkulaciji
kapitala. — B-D-B. D-B-D.
[36] Pri cirkulaciji kapitala se sočasno dogaja menjava oblike in me-
njava snovi.* Tu ne smemo začeti od D, temveč od procesa proizvodnje kot
predpostavke. Gledano s snovne strani se v proizvodnji uporablja orodje
in predeluje surovina. Rezultat je proizvod ■— novo ustvarjena vrednost,
različna od svojih elementaričnih predpostavk. V procesu proizvodnje je,
gledano s snovne strani proizvod šele ustvarjen. Na trgu, v zamenjavi za
denar, je proizvod izvržen iz krožnega kapitala in pripada porabi, postane
predmet porabe, bodisi za finalno pomiritev kake individualne potrebe ali
kot surovina drugega kapitala. V menjavi blaga za denar se snovna in
oblikovna sprememba pokrivata; ker pri denarju ravno sama vsebina spa-
da k ekonomski formalni določitvi. Vzvratna sprememba denarja v blago
pa je tu hkrati prisotna v vzvratni spremembi kapitala v snovne pogoje
proizvodnje. Godi se reprodukcija določene uporabne vrednosti, prav tako
pa tudi vrednosti kot takšne. Kot pa je bil snovni element tu pri vstopu v
cirkulacijo vnaprej postavljen kot proizvod, tako [je] na koncu cirkulacije
blago [postavljeno] znova kot pogoj proizvodnje. Ce denar tukaj nastopa
kot sredstvo cirkulacije, je to z ene strani dejansko le kot posredovanje
proizvodnje s porabo v échange [menjavi], kjer kapital odbija od sebe
vrednost v obliki proizvoda, in z druge strani posredovanje med proizvod-
njo in proizvodnjo, kjer se kapital odbija od sebe v obliki denarja in blago
potegne v svoj krožni tok v obliki pogoja proizvodnje. Gledano s snovne
strani kapitala se kaže denar zgolj kot sredstvo cirkulacije, po formalni
strani kot nominalna mera njegovega ovrednotenja in za določeno fazo
kot za sebe bivajoča vrednost; kapital je torej prav tako B-D-D-B kot tudi
' Grundrisse der Kritik der politischen Oekonomie, ss. 559/36—569, 54.
* Prečrtano: Najprej kapital obstaja kot D, ki si ga lahko začasno pred-
stavljamo v obliki kovanega denarja. Tu sta oblika in vsebina abstraktno iden-
tični; materija vrednosti in njena oblika sta isti; abstraktno vzeto, ker kapital
kot /.../ Opomba v nemški izdaji.
1412
D-B-B-D, in sicer tako, da sta obe obliki enostavne cirkulacije tu hkrati
dalje določeni, s tem da je D-D denar, ki ustvarja denar, in B-B blago, ka-
terega uporabna vrednost se prav tako reproducira kot povečuje. Glede na
cirkulacijo denarja, ki se tu kaže kot vstopajoča cirkulacija kapitala in
določena po tej cirkulaciji, hočemo le en passant [mimogrede] pripomniti
— kajti stvar je mogoče obravnavati au fond [temeljito] šele potem, ko se
raziščejo vse kapitalije v njih akciji in reakciji druge na drugo —, da je
denar tukaj očitno postavljen v različnih določitvah.
Razlika med proizvodnim časom in delovnim
časom. — Storch. Denar. Trgovski stan.
Kredit. Cirkulacija.
Doslej smo privzemali, da se proizvodni čas ujema z delovnim. Toda v
poljedelstvu se npr. dogajajo prekinitve dela znotraj same proizvodnje,
preden je proizvod dokončan. Uporabiti se more isti delovni čas in traja-
janje proizvodne faze more biti različno, ker je delo pretrgano. Ce obstaja
razlika le v tem, da v enem primeru proizvod zahteva daljšo delo, da bi bil
dokončan [gefinished] kot v drugem primeru, pa ni no case at all consti-
tuted [to noben poseben primer] ker [je] tedaj po splošnem zakonu jasno,
da ima proizvod, ki vsebuje večjo količino dela, toliko večjo vrednost, in
če je potem reprodukcija v danem razdobju manj pogosta, tedaj je repro-
ducirana vrednost toliko večja. In 2 X 100 [je] ravno toliko kot 4 X 50.
Kot s celotno vrednostjo, tako je tedaj s presežno vrednostjo. Neenako
trajanje, ki ga zahtevajo različni proizvodi, čeravno se zanje uporabi isti
delovni čas (namreč skupaj v nakopičenem in živem delu), konstituira
question [vprašanje]. Capital fixe dozdevno tu deluje popolnoma sam, brez
človeškega dela, kot npr. seme, zaupano krilu zemlje. Ce se tu še zahteva
delo, [je treba] to odšteti. Vprašanje [je treba] čisto postaviti. Ce je tu čas
kroženja isti, je ta obrat bolj redek, ker je proizvodna faza večja. Torej
proizvodni čas + čas obtoka = 1 enota, večja kot v primeru, ko se proiz-
vodni čas ujema z delovnim časom. Cas, ki je tu uporabljen, da pridelek
dozori, prekinitve dela tu tvorijo pogoje proizvodnje. Ne-delovni čas kon-
statira pogoje za delovni čas, da slednji sploh je proizvodni čas. Vprašanje
pravzaprav očitno spada najprej v izravnavo profitne mere. Mora pa se tu
pojasniti [gehcleart] temelj. Počasnejši obrat — to je bistvo — ne izvira
tukaj od časa kroženja, temveč od okoliščin samih, v katerih je delo pro-
duktivno; tak obrat spada k tehnološkim pogojem procesa proizvodnje.
Absolutno se mora zavrniti, kar neokusno je, da bi mogla naravna okol-
nost, ki ovira kapital v določeni panogi proizvodnje, da bi se izmenjal v
istem času z isto količino delovnega časa, kot drug kapital v drugi panogi
proizvodnje, kakorkoli prispevati k temu, da bi pomnožila njegovo vred-
nost.2 Vrednost, torej tudi presežna vrednost, ni = [enaka] času trajanja
2 »Cirkulacijski čas izraža le hitrost cirkulacije; hitrost cirkulacije /je/ le
pregrada hitrosti. Cirkulacija brez cirkulacijskega časa — se pravi prehajanje
kapitala iz ene faze v drugo z isto hitrostjo, s katero se obrača pojem — bi bila
maksimum, se pravi, ujemanje obnovitve procesa proizvodnje z njegovo dovr-
šitvijo.« Grundrisse, s. 524 27—32.
1413
proizvodne faze, temveč [je enaka] delovnemu času, tako upredmetenemu
kot živemu, ki je uporabljen v tej fazi proizvodnje. Samo slednji [živi] •—
in sicer v razmerju, v katerem je uporabljen do upredmetenega — more
ustvarjati presežno vrednost, ker [je] presežni delovni čas.* Upravičeno
se je torej trdilo, da je s te strani poljedelstvo f. i. [npr.] manj produktiv-
no (produktivnost se tukaj nanaša na proizvodnjo vrednosti) kot druge
industrije. Prav tako kot je z druge strani — kolikor porast v njem prav
(mastno tiskano) zmanjšuje nujni delovni čas — bolj produktivno kot vse
druge industrije. Ta okolnost pa lahko pride prav poljedeljstvu le tam,
kjer že vlada kapital in njemu ustrezna general form of production [sploš-
na oblika proizvodnje]. Ze v tej prekinitvi znotraj proizvodne faze je vse-
bovano, da poljedeljstvo nikoli ne more biti sfera, s katero kapital začenja,
kjer namešča svoje prvotno bivališče. To je v protislovju s prvimi osnov-
nimi pogoji industrijskega dela. Sele s povratnim učinkovanjem se agri-
kultura vindicira kapitalu in poljedeljstvo postane industrijsko. To zahteva
z ene strani visok razvoj konkurence; z druge strani velik razvoj kemije,
mehanike etc., i. e. manufakturne industrije. Zato se tudi zgodovinsko
nahaja, da se poljedelstvo nikoli ne kaže čisto v proizvodnih načinih, ki
so bili pred kapitalom ali ki ustrezajo njegovim lastnim nerazvitim stop-
njam. Podeželska industrija (Nebenindustrie) kot preja, tkanje etc. mora
make up [poravnati] mejo uporabe delovnega časa, ki je tu postavljena —
in ki je v teh prekinitvah. Neujemanje časa proizvodnje z delovnim ča-
som more sploh ležati v naravnih okoliščinah, ki so tu direktno v napoto
uporabi dela, se pravi prisvojitvi presežnega dela po kapitalu. Te ovire
na njegovi poti seveda ne konstituirajo nobenih advantages [prednosti],
temveč, de son point de vue [z njegovega vidika], izgube. Ves case [pri-
mer] je pravzaprav tukaj treba omeniti le kot primer fiksiranega, v eni
fazi fiksiranega kapitala. Kar je tu treba zadržati, je le, da kapital ne
ustvarja nobene presežne vrednosti, dokler ne uporablja živega dela. Re-
pi'odukcija uporabljenega capital fixe samega seveda ni postavljanje pre-
sežne vrednosti.
(Pri človeškem telesu, kot pri kapitalu, se pri reprodukciji ne izme-
njavajo različni deli v enakih razdobjih, kri se hitreje obnavlja kot mišice,
mišice kot kosti, ki jih po tej strani lahko imamo za capital fixe člove-
škega telesa.)
[37] Kot sredstva, ki pospešujejo kroženje, Storch^ našteva: 1. nasta-
nek razreda »delavcev«, ki se ukvarja le s trgovino; 2. facilité des moyens
de transport [olajšava prevoznih sredstev]; 3. denar; 4. crédit.
Iz te pisane sestave izhaja vsa zmeda političnih ekonomov. Denar in
cirkulacija denarja — kar smo imenovali enostavno cirkulacijo — je pred-
postavka, pogoj tako kapitala samega kot tudi cirkulacije kapitala. Za de-
nar, kakor torej obstaja, kot razmerje prometa, ki pripada stopnji proiz-
vodnje pred kapitalom, za denar kot denar v njegovi neposredni obUki
* Da pri izravnavi profitne mere prihajajo druge določitve, /je/ jasno. Tu
pa ne gre za razpodelitev presežne vrednosti, temveč za njeno ustvarjanje.
Marxova opomba.
^ H. Storch; Cours d'économie politique, Paris 1823, t. I, s. 413.
1414
se torej ne more reči, da pospešuje cirkulacijo kapitala, temveč je pred-
postavka te cirkulacije. Ce govorimo o kapitalu in njegovi cirkulaciji, sto-
jimo na neki stopnji družbenega razvoja, kjer vpeljava denarja ne prihaja
kot odkritje etc., temveč je predpostavka. Kolikor ima denar vrednost v
sami svoji neposredni obliki, [in] ni ne le vrednosti drugega
blaga, simbol njegove vrednosti — kajti če naj bo nekaj, kar je sa-
mo neposredno drugo neposredno, tedaj to more ono le predstavljati, d'une
manière ou d'un autre symbol [na nek načni ali z drugim simbolom] —
temveč ima sam vrednost, je sam upredmeteno delo v določeni uporabni
vrednosti, je denar tako daleč od tega, da bi pospeševal cirkulacijo kapi-
tala, da jo prej zadržuje. Denar, gledan z obeh strani, kot se kaže v cir-
kulaciji kapitala, spada k cirkulacijskim stroškom, kolikor je denar sam
delovni čas, ki je uporabljen, da bi z ene strani skrajšal cirkulacijski čas,
z druge strani pa predstavljal kvalitativni moment cirkulacije — povratna
sprememba kapitala vase kot za sebe bivajoče vrednosti. Na nobeni strani
ne povečuje vrednosti. Z ene strani ga je treba prikazovati kot dragoceno
obliko vrednosti, ki stane delovni čas in ki torej odpade od presežne vred-
nosti. Z druge strani se lahko gleda kot stroj, ki prihranja cirkulacijski čas
in tako sprošča čas za proizvodnjo. Kolikor pa celo kot takšen stroj stane
delo in je proizvod dela, je nasproti kapitalu faux frais de la production
[neproduktiven toda nujen strošek proizvodnje]. Nastopa med cirkulacij-
skimi stroški. Izvirni cirkulacijski strošek pa je cirkulacijski čas sam v
nasprotju z delovnim časom. Realni cirkulacijski stroški so sami upred-
meteni delovni čas — mašinerija, da se skrajšajo prvotni stroški cirkula-
cijskega časa. Denar v svoji neposredni obliki, kot pripada zgodovinski
stopnji proizvodnje pred kapitalom, se torej kaže kapitalu kot cirkulacij-
ski strošek, in prizadevanje kapitala gre torej za tem, da si denar pri-
merno preoblikuje; da ga napravi za reprezentanta momenta kroženja, ki
ne stane nobenega delovnega časa, ki sam ni dragocen. Kapital je torej
usmerjen v to, da odpravi denar v njegovi tradicionalni neposredni stvar-
nosti, in ga spremeni v čisto idéjno [in ein rein Ideeelles], ki ga postavlja
kapital in prav tako odpravlja. Ne more se reči, kot to dela Storch, da
je denar nasploh pospeševalno sredstvo cirkulacije kapitala, temveč se mo-
ra nasprotno reči, da kapital skuša denar spremeniti v zgolj idejni mo-
ment svoje cirkulacije in ga šele vzdigniti v njemu ustrezno adekvatno
obliko. Odprava denarja v njegovi neposredni obliki se kaže kot zahteva
denarne cirkulacije, ki je postala moment kapitalske cirkulacije. Cirkula-
cija brez cirkulacijskega časa je tendenca kapitala; od tod tudi postavlja-
nje instrumentov, ki služijo samo skrajšanju časa obtoka, v formalna do-
ločila, ki so postavljena zgolj po kapitalu, kot so različni momenti, ki jih
kapital preide v cirkulaciji, kvalitativna določila njegove metamorfoze.
Kar zadeva nastanek posebnega trgovskega stanu — se pravi razvoj
delitve dela, ki je sam posel menjave spremenila v posebno delo — za to
je seveda morala vsaka izmed operacij menjave že doseči določeno višino
— (če zahteva menjava pri 100 ljudeh 100. [stoti] del njih delovnega časa,
tedaj je vsak človek 1/100 menjalca; 100 100 menjalca bi bilo one single
1415
man [en sam mož]. Na sto ljudi bi torej mogel priti en trgovec. Ločitev
trgovine od same proizvodnje, ali da je sama menjava predstavljena na-
sproti menjajočim, sploh zahteva, da sta menjava in promet to a certain
degree [do določene stopnje] razvita. Trgovec predstavlja nasproti proda-
jalcem vse kupce in nasproti kupcem vse prodajalce in vice versa, torej
ni ekstrem, temveč sredina same menjave; se torej kaže kot posrednik) —
je nastanek trgovskega stanu, ki predpostavlja nastanek denarja, četudi
ne razvitega v vseh njegovih momentih, ravno tako predpostavka za ka-
pital in se^ ne more navajati kot posrednik njegovega specifičnega obtoka.
Ker je trgovina tako zgodovinska kot pojmovna predpostavka za nastanek
kapitala, se bomo morali na to povrniti, preden končamo to poglavje, ker
spada pred odsek o nastanku kapitala ali vanj.
Izboljšanje prevoznih sredstev, kolikor meri na olajšavo fizične cir-
kulacije blaga, ne spada sem, kjer pregledujemo le formalna določila cir-
kulacije kapitala. Proizvod šele postane blago, šele stopi iz proizvodne faze,
ko je na trgu. Z druge strani spadajo prvotna sredstva toliko sem, kot mo-
rajo returns /stroški/ kapitala — se pravi čas kroženja — rasti z oddalje-
nostjo trga od kraja proizvodnje. Skrajšanje te razdalje s prevoznimi sred-
stvi se kaže torej [kot] direktno, s te strani [kot] direktno, tako da spada
v pregled cirkulacije kapitala. Vendar to pravzaprav sodi v nauk o trgu,
ki pa sam sodi v odsek o kapitalu.
Končno kredit: To obliko cirkulacije etc., ki jo direktno postavlja ka-
pital — ki torej specifično izhaja iz narave kapitala, to differentia specifica
kapitala — meče Storch etc. tu skupaj z denarjem, trgovskim stanom, etc.,
ki sploh pripadajo razvoju menjave in more or less (bolj ali manj) proiz-
vodnji, ki temelji na tem razvoju. Navesti differentiam specificam je tu-
kaj tako logični razvoj kot ključ za razumevanje zgodovinskega. Tudi hi-
storično nahajamo npr. v Angliji (prav tako v Franciji) poskuse, da se
denar nadomesti s papirjem, z druge strani pa, da se da kapitalu, kolikor
obstaja v obliki vrednosti, čisto po njem postavljena oblika, končno po-
skuse, da se utemelji kredit na uspešnosti kapitala. (Npr. Petty, Boisgu-
illebert.)
Mala cirkulacija. Proces menjave med kapi-
talom in delovno zmožnostjo sploh. Kapital v
reprodukciji delovne zmožnosti.
Znotraj cirkulacije kot celotnega procesa lahko razlikujemo veliko in
malo cirkulacijo. Prva obsega ves čas od trenutka, ko kapital stopi iz pro-
izvodnega procesa, do trenutka, ko se povrne vanj. Druga je kontinuirana
in se nenehoma dogaja sočasno s proizvodnim procesom samim. Je del
kapitala, ki se izplača kot mezda, se izmenja za delovno zmožnost. Ta pro-
ces cirkulacije kapitala, ki je po formi postavljen, dejansko pa odpravlja-
joči se in [je] le kot formalno postavljena izmenjava ekvivalentov (prehod
vrednosti v kapital, kjer se izmenjava ekvivalentov spreobrne v svoje na-
sprotje in na osnovi menjave menjava postane čisto formalna, and the
1416
mutuality is all on one side [in je vzajemnost vsa na eni strani]), je treba
razviti takole: vrednosti, ki se izmenjujejo, so vedno upredmeteni delovni
čas, količina (v uporabni vrednosti) bivajočega dela, ki je predmetno pri-
sotna, vzajemno predpostavljena. Vrednost kot taka je vedno učinek, ni-
koli vzrok. Izraža torej količino dela, s katero se neki predmet proizvede,
torej — če predpostavimo isto stopnjo produktivnih sil — more biti repro-
duciran. Kapitalist ne izmenjuje naravnost kapitala za delo ali delovni
čas, temveč v blagu vsebovani opravljeni čas za izdelani čas, ki je vsebo-
van v živi delovni zmožnosti. Zivi delovni čas, ki si ga zamenja, ni menjalna
vrednost, temveč uporabna vrednost delovne zmožnosti. Kot stroj ni za-
menjan, plačan kot vzrok učinkov, temveč kot učinek sam; ne po svoji
uporabni vrednosti v procesu proizvodnje, temveč kot proizvod ^— dolo-
čena količina upredmetenega dela. Delovni čas, ki je vsebovan v delovni
zmožnosti, se pravi čas, ki je nujen, da se živa delovna zmožnost vzpostavi,
je tisti, ki je nujen — pod predpostavko iste stopnje produktivnih sil —
da reproducira, se pravi ohrani delovno zmožnost. Menjava torej, ki se do-
gaja med kapitalistom in [38] delavcem, torej popolnoma ustreza zakonom
menjave; toda ne le ustreza, temveč je njih zadnja oblika. Dokler namreč
delovna zmožnost ne menjuje samo sebe, osnova proizvodnje ne sloni na
menjavi, temveč je menjava zgolj ožji krog, ki sloni na ne-menjavi kot
svoji osnovi, kot v vseh menjavah, ki so bile pred meščansko proizvodnjo.
Uporabna vrednost pa, ki jo je kapitalist zamenjal, je sama element ovred-
notenja in njena mera /je/ živo delo in delovni čas, in sicer več delovnega
časa, kot ga je upredmetenega v delovni zmožnosti, se pravi več delovnega
časa, kot stane reprodukcija živega delavca. S tem, da torej kapital zame-
nja delovno zmožnost kot ekvivalent, je kapital zamenjal delovni čas —
kolikor ta prehaja delovni čas, ki je vsebpvan v delovni zmožnosti — brez
ekvivalenta: si prisvojil delovni čas hrez zamenjave s posredovanjem obli-
ke izmenjave. Menjava postane torej zgolj formalna in, kot smo videli, pri
nadaljnjem razvoju kapitala je odpravljen tudi videz, da je kapital zame-
njal za delovno zmožnost kaj drugega kot njeno upredmeteno delo; torej
,da/ je sploh kaj zamenjal za delovno zmožnost. Obrat torej nastopi tako —
da je zadnja stopnja svobodne menjave menjava delovne zmožnosti kot
blaga, kot vrednosti za blago, za vrednost; da je delovna zmožnost predana
kot upredmeteno delo, njena uporabna vrednost pa obstaja v živem delu,
se pravi v postavljanju menjalne vrednosti. Obrat nastane iz tega, ker je
uporabna vrednost delovne zmožnosti kot vrednost sama element, ki tvori
vrednost, substanca vrednosti in substanca, ki povečuje vrednost. V tej
menjavi daje torej delavec za ekvivalent delovnega časa, ki je upredmeten
v vrednosti, svoj živi delovni čas, ki tvori in povečuje vrednost. Proda
se kot učinek. Kot vzrok, kot dejavnost pa ga vsrka in uteleša kapital.
Tako se menjava obrne v svoje nasprotje, in zakoni zasebne lastnine —
svoboda, enakost, lastnina — lastnina nad svojim delom in svobodno raz-
polaganje z njim — se obrnejo v brezlastninskost (Eigentumslosigkeit) de-
lavca in odtujitev njegovega dela, njegovo ravnanje z delom kot s tujo
lastnino in vice versa.
1417
Cirkulacijo tistega dela kapitala, ki je postavljen kot plača (Salär),
se prikazuje kot ekonomski formalni odnos poleg kapitala, in je sočasna
in prepletena (interwoven) s kapitalom. To kroženje je šele kapital kot
tak; je pogoj njegovega procesa ovrednotenja in ne postavlja le njegove
formalne določitve, temveč [tudi] njegovo substanco. Je to nenehno cirku-
lirajoči del kapitala, ki v nobenem trenutku ne stopi v sam proces proiz-
vodnje, in ga stalno spremlja. Je del kapitala, ki v nobenem trenutku ne
stopi v njegov proces reprodukcije, kar za surovine ne velja. Preskrba z
živili /approvisionnement/ delavca izhaja iz proizvodnega procesa kot pro-
izvod, kot rezultat; toda kot takšna nikoli ne stopa v proizvodni proces,
ker je preskrba za individualno potrošnjo finished produce [končni izde-
lek], ker neposredno stopa v porabo delavca in ker je neposredno zamenjan
za porabo. To je torej tako v nasprotju s surovino kot tudi z delovnim orod-
jem circulating capital KAT'EKSOCHÉN. Tu je edini moment v krožnem
toku kapitala, kjer poraba vstopa neposredno. Tam, kjer se blago menja
za denar, ga drugi kapital lahko zamenja kot surovino za novo proizvod-
njo. Nadalje se proti denarju postavlja po predpostavkah kapitala ne po-
samezni porabnik, temveč trgovec; tisti, ki kupuje blago samo zato, da ga
prodaja za denar. (To predpostavko je treba razviti s trgovskim stanom
sploh. V tem sta cirkulacija med dealers [trgovci] ter cirkulacija med dea-
lers in porabniki različni.) Cirkulirajoči kapital se kaže tukaj naravnost
kot določen za individualno porabo delavcev; sploh določen za neposredno
porabo in torej obstoječ v obliki dovršenega izdelka. Ce se torej z ene
strani kapital kaže kot predpostavka izdelka, se prav tako končni izdelek
kaže kot predpostavka kapitala — kar se zgodovinsko razreši v to, da ka-
pital ni začel sveta od začetka, temveč je nahajal pred sabo proizvodnjo
in proizvode, preden jih je podvrgel svojemu procesu. Ko /je/ v teku, izha-
jajoč iz samega sebe, se nenehno predpostavlja v svojih različnih oblikah
kot porabljivi proizvod, surovina in delovno orodje, zato da se v teh obli-
kah lahko nenehno reproducira. Te oblike se kažejo enkrat kot pogoji,
ki jih je sam postavil, potem pa kot njegov rezultat. Tu torej nahajamo
— v razmerju kapitala do žive delovne zmožnosti in do naravnih okoliščin
ohranitve teh pogojev •— cirkulirajoči kapital določen tudi od uporabne
vrednosti kot proizvod, ki stopa naravnost v individualno porabo in ki
naj se v njej porabi. Torej se je napak sklepalo, da je cirkulirajoči kapital
sploh porabljivi [konsumierbares], kot da premog, olje, barvilo etc., orodja
etc., izboljšava zemlje etc., ne bi bilo ravno vse porabljeno, če se s porabo
razume odprava njih uporabne vrednosti in njih oblike; vse te vrednosti
pa ravno tako niso porabljene, če se s tem razume individualna poraba,
poraba v pravem pomenu. V tej cirkulaciji se kapital stalno odbija od
sebe kot upredmeteno delo, da bi si prisvojil živo delovno silo, svoj živ-
ljenjski zrak. Kar zdaj zadeva porabo delavca, ta reproducira eno — nam-
reč delavca samega kot živo delovno zmožnost. Ker /je!ta reprodukcija nje-
ga samega pogoj za kapital, se tudi poraba delavca ne kaže naravnost kot
reprodukcija kapital, temveč razmerij, pod katerimi kapital edino je. Živa
delovna zmožnost prav tako spada k njegovim pogojem eksistence kot su-
1418
rovine in orodje. Kapital se torej dvojno reproducira, sam v svoji obliki,
v porabi delavca, toda le kolikor ta poraba delavca reproducira kot živo
delovno zmožnost. To porabo zato kapital imenuje produktivno porabo —
produktivno ne kolikor reproducira posameznika, temveč posameznike kot
delovno zmožnost. Ce se Rossi^ spotika ob tem, da se je plača pri računa-
nju upoštevala dvakrat, najprej kot revenu [dohodek] delavca, potem kot
reproduktivna poraba kapitala, tedaj velja ugovor le nasproti tistim, ki
plačo prištevajo naravnost v proces proizvodnje kapitala kot vrednost. Pla-
čevanje mezde je namreč akt cirkulacije, ki se godi z aktom proizvodnje
in poleg njega. Ali kot pravi s tega stališča Sismondi — delavec porablja
svojo plačo neproduktivno; kapitalist pa jo porablja produktivno, kolikor
zamenja zanjo delo, ki reproducira plačo in več kot plačo. To se nanaša
na kapital, če se ga gleda le kot objekt. Kolikor pa je kapital razmerje,
in sicer razmerje do žive delovne zmožnosti, [tedaj] poraba delavca to
razmerje reproducira; ali kapital se reproducira dvojno, kot vrednost v
zamenjavi za delo — kot zmožnost, da se proces ovrednotenja začenja zno-
va, da znova agira kot kapital — reproducira se kot razmerje v porabi
delavca, ki delavca reproducira kot za kapital — plača kot del kapitala
— izmenljivo delovno zmožnost.
Ta cirkulacija med kapitalom in delom torej kaže določitev enega dela
kapitala kot nenehno krožečega, approvisionnement; nenehno rabljen, [ki
ga je] treba nenehno reproducirati. Pri tej cirkulaciji se prepričljivo kaže
razlika med kapitalom in denarjem; med cirkulacijo kapitala in cirkulacijo
denarja. Kapital npr. plača tedensko delovno mezdo: delavec to mezdo
nese k épicier u [špeceristu] etc. Ta jo direktno ali indirektno deponira pri
banker-ju [bankirju] ; in naslednji teden jo tovarnar znova vzame od ban-
kirja, da jo znova razdeli med iste delavce etc. in tako naprej. Ista vsota
denarja nenehno spravlja v cirkulacijo nove dele kapitala. Vsota samega
denarja pa ne določa delov kapitala, ki so v takem kroženju. Ce poraste
denarna vrednost delovne mezde, bo porastel cirkulirajoči medij, toda ta
porast ne določa množine tega medija. Ce stroški za proizvodnjo denarja
ne bi padli, ne bi nikakršno povečanje denarja vplivalo na del denarja, ki
stopa v to cirkulacijo. Tukaj se kaže denar kot golo sredstvo cirkulacije.
Ker je treba sočasno plačati mnoge delavce, je hkrati potrebna določena
vsota denarja, ki raste s številom delavcev. Z druge strani pa je zaradi
hitrosti obračanja denarja znova potrebna manjša vsota kot v okoliščinah,
kjer je manj delavcev, a mašinerija denarne cirkulacije ni tako urejena.
Ta cirkulacija je pogoj procesa proizvodnje in s tem procesa [39] cirkula-
cije. Z druge strani, ko se kapital ne bi vračal iz cirkulacije, se ta cirkula-
cija med delavci in kapitalom ne bi mogla znova začeti; cirkulacija je to-
rej s svoje strani pogojena s tem, da kapital prehaja različne momente
svoje metamorfoze zunaj procesa proizvodnje. Ko se to ne bi dogajalo,
se ne bi, ne ker ni dovolj denarja kot cirkulacijskega sredstva, temveč
^ P. Rossi: Cours d'économie politique, Bruxelles 1843; cf. Grundrisse, ss.
485—488.
1419
ker bi bodisi ne bilo kapitala v obliki proizvodov, ker bi manjkal ta del
krožnega kapitala, ali ker se kapital ne bi bil postavil v obliki denarja, se
pravi, ker se ni realiziral kot kapital, to pa spet ne bi izviralo od količine
cirkulacijskih sredstev, temveč od tod, ker se kapital ni postavil v kvali-
litativni določitvi kot denar, za to pa nikakor ni potrebno, da je postav-
ljen v obliki hard cash [gotovine], v neposredni denarni obliki, in če se je
ali če se ni postavil v takšni obliki, spet ne bi bilo odvisno od količine
denarja, ki kurzira kot cirkulacijsko sredstvo, temveč od menjave kapitala
za vrednost kot takšno; znova kvalitativni, ne kvantitativni moment, kot
bomo pobliže določili, ko bomo govorili o kapitalu kot denarju. (Obresti
etc.)
Prevedel V. Kalan
V	št. 57 sta se nam poleg manjših tiskarskih napak vrinila še dva hujša
spodrsljaja: Izbor iz sodobne slovaške poezije v prevodu Ivana Minattija se je
tako na ovitku kot v notranjem naslovu spremenil v češko poezijo. Naslov iz-
bora se torej prav glasi: Iz sodobne slovaške poezije.
V	pesmih Frančiške Buttolo so pri lomljenju stavka pomešali verze oziro-
ma kitice iz pesmi »Odvrnitev« in »Pred semaforom«. Tu ju, nepopačeni pona-
tiskujemo:
ODVRNITEV
Saj vem, kako sem kri,
ki vodi samo od srca do srca,
brez moči po pojočih tunelih,
z nemimi usti,
z dlanmi, ki ne znajo jemati.
Saj vem, da sem brez skrivnosti,
brez bolečine, brez mladostnega,
junaštva, brez sovraštva s priokusom
ljubezni.
Saj vem, da sem utrujena in zastrupljena,
vsa prestrašena,
a vem, da bi še spraševala;
se darovala in se opijanjala
z ugaslim vinom,
čeprav prihajata
rdeči svinec in bela ptica,
ki se bo ujela v moje žile,
se zadušila v mojem srcu,
utopila v materinskem mleku
in se zveličala v tenčičnih sanjah.
O, žgoča tekočina reke,
ki cvreš meso in brusiš lobanjo,
ne pred tvojim, pred svojim
življenjem trepetam,
drhtim kot novorojena žival
v kristalni pomladanski noči.
PRED SEMAFOROM
Ko bi trije zlati levi
sedli na naše križišče in
se zableščali v soncu!
Gospe bi si snele očala
in gospodje spustili volane.
Vsi bi se čudili
njihovi lepoti.
Ko hi levi,
trije zlati levi,
ponosno sedli na naše
križišče !
Bralce in prizadete avtorje prosimo, da nam neljubi pomoti oproste.
1420
tz prihodnjth Številk
veno taufer: obrazci in resitve (poezija)
bojan pisk: devet pesmi
joze snoj: pesmi
franci zagoričnik: izvidnica (poezija)
pavel lužan: v obsegu jutra (poezija)
i. g. plamen: poldan (poezija)
janez turk: besnenje (poezija)
vladimir kavcic: aleksander veliki (drama)
drago grah: snubacenje (odlomek iz romana)
tomaž šalamun: korist (poezija)
andrej brv ar: slika (poezija)
ervin fritz: nekaj političnih pesmi za marijo
sasa vegri: konstelacija 2 1966
breda dr. pogorelec: oblikovanje slovenske
knjižne besede (predavanje)
nace dr. šumi: likovna moderna in slovstvo (predavanje)
herman vogel: dvoje izpovednih jeder (esej)
ivo urbancic: heretični jezuit teilhard de chardin in
njegova misel celote (razprava)
taras kermauner: prostor senc (interpretacija)
janko dr. pleterski: nacionalno vprašanje v
jugoslaviji v teoriji in politiki kpj—kps