-----    168    -----
Za kratek čas in poduk.
Mojster skaza.
Ste kedaj slišali od njega?   ste ga kedaj videli, mojstra skazo?   Kaj hočete meni dati,  da ga vam po-
kažem? Nebo treba daleč iti, da bi ga wideli.   Kamor koli pridem, najdem ga hitro in vam ga laihko pokažem.
Mojter skaza se po vnanjem malo razloči od dru-zih ljudi, razun da je njega obličje v&asi prisiljeno modro; ko se ž njim meniš o opravilu njeegovega rokodelstva, hitro ti bo zasmrdela njega samcohvala; zakaj veliko ti bo povedal od svoje zastopnosti in umetnosti. Ce kak drug kaj ume, tudi on zastopi; če drugi še tako čvrsto delajo, vendar se nobenega me vstraši; ni ga, da bi kako reč bolj prav, dobro in čisto izdelal, kakor on.
Kdor se klati po deželi, da dela išče — tak je večidel mojster skaza — ne pečaj se ž njim, maj ima še tolikanj dobrih pisanih pričevanj; nič mu me verjemi; — gotovo te bo osleparil. Kedar se d6ma (drži, postopa in okoli se ozira, kdo mu bo kaj zdelati dal; ako mu kaj daš ali naročiš, da bi ti kako reč hitiro naredil, se bo zgovarjal, da zavoljo veliko njemu izročenega ali naročenega dela ti ne more tako hitro nairediti, pa vendar se bo dal preprositi, in kedar bo nanedil, bo narejeno, da se Bogu smili! Ali je slabo narejeno ali tako skaženo, da se ne d& več popraviti. Poheg tega bo pa še veče plačilo kakor drugi, kteri prav maredž, od tebe tirjal, in od izročenega blaga več ali mamj obdržal, te okradel in to zavoljo tega, da bi se pri pomanjkanji dela lože pošteno preživel!!
Ljubljana je poglavitniši sedež kramjske učenosti, mnogih žlahnih umetnosti in rokodelstev. Kako? ali se v takem mestu tudi mojstri-skaze najdejo)? Nekteri ve-likovedci pravijo, — to naj bo pa med mami natihoma rečeno, — da še cel6 med temi, kteri idohtarijo, sodijo, zdravijo itd. se taki znajdejo. Prredrzno je od takih gospodov kaj tacega govoriti; ko bii se med njimi kaj nak&znega našlo, to bi dobilo drugo iime, in le med temi,  ki z rokami delajo,  se  mojstri-slkaze nahajajo.
V Ljubljani — tako je bilo menii povedano — je bil nek gospodičič štacuno odprl in zsačel na svojo roko delati; ta je bil kakor na dratu žživ, fletne podobe , oblečen, kakor da bi bil iz škaitlice vzet; na kmetih bi ga bili za kakega grofica držalli. Mamka so mu iz mladega vse dovolili, očka pa z*a njega poduk in izbrušenje premalo skrbeli. Oba sta večkrat rekla: „z leti bo že tudi pamet prišla". Kediar je odrastel, sta ga v daljna mesta na delo poslala, dai bi se bil bolj zbrusil, brihten in brhek postal. Njemu p>a ni bilo mar, da bi bil k umnim mojstrom na delo pirišel; s skaže-nimi tovarši se je pečal, krčme, igre in še kaj hujega ž njimi obiskoval; zdaj je iz tega mesta na dom pisal, da ni bilo nikakor mogoče k delu pritti; iz druzega spet, da je bil do golega okraden, ali pa, da je nevarno bolan. Mamka so mu od ene strani skrivaj, očka od druge očitno denarjev pošiljali, dokler mi nazaj prišel, veči tepec in bolj n&kazen, kakor je s iz doma šel. Mamka so rekli mu štacuno napraviti, im vse bo prav. Očka pa, dasjravno se jim je zdelo, dai. bo ta prazna, so — svoji ljubi gospodinici od nekdaj zvcesto pokorni«— tudi to dovolili. Štacuna se odpre, gospoodičič se s svojim gibčnim životom, s prijaznim obličjeim in s sladka-stimi besedami povsod prilizovaje marsilkteremu priporoči; njegovi stariši, posebno skrbne ttetike s svojimi čvrstimi jezički, njega visoko povzdigujejo, in od tako lepe priložnosti za kakega deklica govoreče, mu mnogotero delo privabijo in naklonijo. Mladii mojster pa je sam delo le slabo razumel; da bi si bili več pridobil, zato je cestne vlačugarje in potepuhe z$a delavce pobiral in jih slabo plačeval, za-nje nič skrrbel in tedaj le slabo narejene ali skažene izdelke iz rofe dajal. Ljudje tako goljufani in oškodovani so začeli se uimikati in se ga ogibati. Da bi si svojo stopinjo bolj vtrdilj, bil se je tudi še oženil. Oba sta se visoko nosila, siceir pa zelo nizka
-----    169   -----
bila. Ob nedeljah niso hoteli mlada gospa* peš hoditi, da bi se bili sprehajali; kočije je bilo treba najemati.  „Kdor
[previsoko  zleti — pravijo  — nizko  obsedi*'.    V  dveh etih je vse šlo rakom žvižgat, štacuno so zaprli. Memo gredoči  so  se  vstavljali in   rekli:   „kaj  ne,   da je bil
tukaj-le mladi  mojster  štacuno  odprl?"-------„kratko
nikar —  so   drugi   odgovorili  —  ne  mojster,   temuč mojster-skaza!"    Kako, Ljubljančanje! ali je ta res?
Tudi drugi mestni rokodelci lepšega imena ne zaslužijo, kakor gori imenovani, če se prevzamejo; če pri tem ostanejo, kar so se nekadaj delavci naučili, če jim ni zel6 nič več mar, se v svojem rokodelstvu izuriti. Tako se prigodi, da s časoma in nezamerkljiviši slabše ali skažene izdelke, ali saj vendar ne tako čisto, ali trdno ali dopadljivo izdelanih, kakor drugi, iz rok ne dajejo; in tako še ne vedo, kedaj in kako im6 za-dobijo, da so mojstri-skaze. Kdor enkrat med ljudmi ob vero pride, za tega je vse zgubljeno. Mojstrov brez števila okoli po mestih je po tej poti že pod zl6 prišlo!
(Konec prihodnjič.)