JAKOB- IC: Moderna slovenščlna. Da se pri nas bolj kakor drugod ocari-tijejo novo izišle knjige s strankar&kega staMča, Je žalostno dejstvo. Nič manj žalostria pa je slovenščina teh ocenievalcev, ki iz gotovega namena skušajo v slos vplesti največ tujk ko mogoče. Tako najdemo v oceni »Stritarjeve antologije«, ki io prinaša »Dom in Svet« (7. in 8. št. 1919) 80 tujk, dočim ima celo besedilo le 560 besed, tako da ie vsaka sedma — tujka. Da so tujke potrebne in nepogrešljive, ker označijo kak pojem često natančnejSe kakor okorne skovanke. zna vsak olikanec, toda olišpati svoj s!og z nepotrebnimi, z vidno manijo iskanimi tujkami. ie smeSiif. igrajčkanje. Le poglejmo nekaj »klasičnih« izrazov omenjene ocene: kosmopolitično zrela študlja; aristokratskozrelo lzbrati; pietelnominio objektivna sodba; klasičnotaktno izrazirt, in stavek: Sicer je pa Prijatelieva slika vzornoplastična, sočna in prijetno drapirana v elegfantni patos simbolizmov Prijatcljevega okusa. Še skoraj lepšo izbiro takih s silo privlečenih izrazov nahajaino v oceni Flnžgarjeve »Verjge« istotam, n. pr. paraboličnoidejna tipika; elementarnolepa; elementarnodramatična hiba; elementarno nova umetnma; komeditsko tipična inidativnost; ter stavek: Finžgar je v knjl¦ževnoklasiShi tesnosti krepkega karakterizuiočejra dialoea vendar preveč suponlral kreaciji gledaliških igralcev, premalo cksponiral, premalo izliči! potezne motive svojih lic _n ¦.. Naj reče kdo, da vse to ne bi bilo elementanio.epo« in »književncklasično« nčeno pisatio! To ie nam dober dokaz, da se z učenjem tujih Jezikov zadržuie razvoj mateiinSčIne ter se zanemariaio prJstnodomači izrazi, brez katerih se ne da pol.iu.dno pisati. Vsakemu je znano. da Je nisal Ivan Cankar vzorno slovenSčano, a dr. I. Prei_elj. ki piše v pori naveuenem _ars?onu, se je ojunačil, očitati Cankarju nr-noznanie crrčine, češ. ta bi ga usdosob:!a. da bi nam u^tvaril tudi v pesnlštvu kako nesmrtno delo. Hvala Bojju. da se Catikar ni ukvarjal z prškiin mediiem ln aptativom, zato ie na pisal klaslSno slovi?n§č!no! Ako bi bilo znanie klasičnih lezikov višek popolnosti, ted.ai bi tnoral imeti slovenski narcd precej več pesnikov kakor fih Ima, sai se menda nikjer ne tolče grške iti latinske slovnice tako temeliito kakor na n?.5ih frimnaziiiah. Ciceronovci in Homerjevci bafe tudi ne vedo. f^a tudi Schiller nl znal ?r5čine in da _e Oothe nikdar ni dodobra obvladal, in vendar sta ta dva du.^evna heroa ustvarila ne le za svol narod, ampak za cel kulturni svet nesmrtna dela. V obče pač zado^.tuie poznati naiboljša svetovna dela Iz dobrih prevodov. Iz navedenih stavkov, tvorjenih z besedaml urške?a. latinskefa in slove^skep'a izvora, se pa ?e marsikaj nčimo. Prvič vidimo, da liud.ie, ki sicer odKlanjalo "iimetne« jezike. češ, da so niešanice, sa111 i mešajo naravne jezike, da nastane pravi »Sprachsalat«, ki ga noben preprosi človek ne more razumeti. Drugič se nam dokazuje, da narodni jeziki niso nikak živ organizcm, ker sicer ne bi mogli prenestl uijh elementov, kakor ne moremo cepiti hrušek na črešnje ali vrtnic iia češmilje, jeziki pa, ker so uinotvori sprejmejo vase vse mogoče in najbolj heterogenne elemente. Jezike pač ustvarjaio ne le narod), anipak tudi posamezniki. Mnogo jezlkov, niorda največ, je slučajno nastalo. Ko bl 11. pr. ostali Slovani zmirom v cni in isti državi skupaj, ko bi imeli že v pradobi raz\ito pismenost ter bi jo gojili skozi vsa stoletia, bi li razločevali danes več slovanskih narodov? Kdo more to trditi? Naj se ne reče, da različne pokrajinc, raz~ lična podneb.ia. in različen način življenja morajo povzročati raznolikost in razkro_ jezika, kajtl to ie le na pol resnica, ker nohena pokrajina i-i nobeno podnebje ne zahteva kakega posebnega jezika zase! Kakor v življenju posameznika, tako igra namreč slučaj tudi v zgodo-vinskem in kulturuem življenju človci-.tva veliko, prernalo uvaževano vlogo. Nezaved_ii človek dosedaj si bil igrača slučajev! Irna^ pa sredstva, da se njih uplivti cdtcgr.eš. \n ta so intelckt, volja in energl.ia! Po-hdv.Vno se teh sredstev v bla.ior sebi, narodoin inčlo\'e$tvu sploh! !j