RAČUNALNIŠKO ZNANJE POSTAJA NUJA
Danes se v osnovno šolo vpisujejo učend, ki se bodo zaposlili okrog leta 2000. Težko je predvideti. tesa vse moraino te olruke nautili, da se bodo po končanem šolanju ustvarjalno vključili v delo. Toda glede na spremembe, Iti se že nekaj časa dogajajo v preoblikovanju delovnih procesov na skoraj vseh področjih človekove dejanosti, lahko že danes trdimo, da se bo vsakdo od današnjih osnovnošolcev tako ali drugače srečal z računalništvom.
To je nekaj misli iz načrta, ki so ga pripravili na OŠ Karel De-stovnik-Kajuh in v katerem opi-sujejo, kako nameravajo opre-miti svojo računalniško učilnico. Poleg konkretnih podatkov o tem, kaj vse bi potrebovali, so natančneje razložili tudi pomen računalništva za naš mladi rod in s tem seveda tudi za našo prihod-nost. Ta načrt je namreč hkrati tudi del prošnje, ki jo šola pošifja
delovnim organizacijam, da bi ji pomagale pri opremi te učilnice. Osnovna šola" Karel Destov-nik-Kajuh je edina šola v naši občini in ena izmed redkih šol v Ljubljani in tudi v Sloveniji, ki ima računalniški krožek.
NAVDUŠENJE NAD RAČUNALNIŠTVOM
Računalniški krožek so na tej osnovni šoli ustanovili v letoš-njetn šolskem letu, pobudo za to pa je dai Tihomil Šlenc, pomoč-nik ravnatelja na tej šoli in tudi sam vnet Ijiibitelj računalništva. Prevzel je vsa organizacijska opravila, poiskal je mentorje za
krožek, prizadeva si tudi zbrati denar za opremo njihove raču-nalniške učilnice.
Računalniški krožek, ki je en-krat na teden v fizikalni učilnici, traja po dve šolski uri, redno obi-skuje 12 učencev šestega, sed-mega in osmega razreda te in še nekaterih drugih osnovnih šol naše občine; občasno pa jih pri-haja tudi več. K sodelovanju so pritegnili štiri zunanje mentorje, (magistra računalništva Primoža Jakopina in Vladislava Rajkovi-ča, študenta elektrotehnike An-dreja Pajniča in dipl. inž. elek-trotehnike Mira Sobocana), ki to počnejo zastonj, zato da poma-gajo piladim. Program so pripra-vili po učnem načrtu za fakulta-tivni predmet, in sicer za pol leta, zdaj pa ga sproti dopolnjujejo.
Po podatkih, ki jih je Tihomil Šlenc dobil na Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije, obstaja v naši republiki še 11 takih krožkov. Da bi zvedel, kako le-ti delajo, odkod doBi-vajo denar, kakšni otroci jih obi-skujejp, kako so prišli do opreme in podobno, je vsem tem krož-kom poslal vprašalnik, vendar jih je nanj odgovorilo le osem. Iz od-govorov je bilo mogoče razbrati, da so ti krožki skromno oprem-ljeni. Če torej vemo, da navadno obiskuje krožek 15 do 20 učen-cev, lahko kaj hitro zračunamo, da število osnovnošolcev, ki prek šolskih krožkov pridobivajo ra-čunalniško znanje, ni ravno veli-ko. Res je, da. imajo nekateri sovje hišne računalnike, toda še vedno so dostopni le izbrancem, pa ne samo zaradi prepoveda-nega uvoza. temveč tudi zaradi cene. Vemo pa da je stališče ZSMS tako: »Vsi mladi imajo pravico   poleg   svoje   osnovne
usmeritve dobiti tudi primeren obseg računalniškega znanja.« Toda kako naj v krožek sprej-mejo vcčje število otrok, če ni opreme, ni denarja... Navdušeni za računalništvo pa so domala vsi mladi.
V okviru računalniškega krožka so učenci spoznaJi zgodo-vino, zgradbo, delovanje in upo-rabo računalnika, obiskali so ekonomsko fakulteto in fakul-teto za elektrotehniko ter sejem mikroračunalništva na Gospo-darskem razstavišču.
O vsem tem, pa tudi o delu ra-čunalniškega krožka in o raču-nalništvu nasploh so pisali spise, za katere so prejeli priznanje ob-činske raziskovalne skupnosti. Miha je zapisal: »Seznanitev z računalnikom je bil vclik dogo-dek zame in ga ne bom pozabil.« Irena pravi: »Igrice so še posebej priljublejne, vendar se mnogo-krat zgodi, da nam jih tovariš prepove, ker ne poslušamo in-smo v mislih bolj pri igri kot pri delu.« Asja razmišlja: »Med nami je računalnik zelo priljub-ljen zato, ker hitro računa, ne pozablja, se ne utrudi in se ne zmoti.«
KAKŠNA NAJ BI BILA RAČUNALNIŠKA UClLNICA
Na OŠ Karla Destovnika-Ka-juha so si računalniško učilnico. zamislili takole: v njej naj bi bilo sedem kompletov (mikroraču-nalnik, TV sprejemnik in kasetni magnetofon), tiskalnik z mož-nostjo priključitve na mikrora-čunalnik, storkovna literatura in učni pripomočki (diapozitivi,* grafoskopske folije); šola že ima video rekorder, barvni televizor in responder. Z namestitvijo vse lc oprcmc v istcm piostoru bi bilo mogoče izvajati pouk na sodo-ben in didaktično ustrezen način; hkrati bi tako urejcna računalni-. ška učilnica služila tudi za pouk drugih predmetov, za razne te-čaje in seminarje (tudi za de-
iovne, organizacije), namenjena pa bi bila tudi zabavi učencev (video igre). Za zdaj ima jo le dva računalnika Sinclair Spectrum in šest malih televizorjev.
»Krožek bi se lahko v nekaj letih razvil v računalniški klub, ki bi deloval v okviru kluba mladih tehnikov,« »razmišlja Tihomil Šlenc. Toda šola nima denarja za
nakup računalniške opreme. Da bi nabavili stvari, ki so jih pred-videvali v svojem načrtu, bi po-trebovali še okoli 500.000 dinar-jev. Njihovi prošnji za pomoč so se odzvali občinska izobraže-valna skupnost. Slovenijales-tozd Trgovina. Saturnus-tozd Embalaža, Totra, Gospodarska banka Ljubljana, Iskra-tozd Te-levizorji, Inštitut Jožef Stefan, občinska raziskovalna skupnost jim bo denar nakazala v teh dneh, prispevke za računalniško opremo pa so obljubile tudi kra-jevne skupnosti Štepanjskega naselja, občinski sindikalni svet. Litostroj, Iskra Delta in še neka-teri drugi.
Če bi jim uspelo ustanoviti tako zamišljeno računalniško učilnico, potem bi koržek orga-niziiali v več skupinah, tudi za mlajše šolarje. k sodelovanju bi povabili več mentorjev. Lahko bi ga obiskovali tudi učenci drugih ošnovnih šol, le dogovoriti bi se bilo treba o tem, koliko naj kdo prispeva za delovanje krožka. Razmišljajo tudi o tem, da bi
mogoče še starši primaknili kak dinar.
RAČUNALNIK — PODALJ-
ŠEK ROK IN MOŽGANOV
Medtem ko ima v razvitem svetu že vsak otrok svoj računal-nik, poznajo ga celo v predšolskih ustanovah, pri nas še vedno ra-
zmišljamo, ali je potreben ali ni.
»Otrpk pa bi moral že danes spoznati, da bo računalnik ali pa računalniško vodeni stroj njegov delovni pripomoček, podaljšek njegovih rok in možganov, ne pa nekaj, kar je samo za izobražene izbrance,« pravi Tihomil Šlenc.
Kljub besedni podpori ki jo je računalništvo deležno pri druž-benopolitičnih organizacijah in v gospodarstvu, pa njegovo uvaja-nje v osnovne šole v današnjih dneh, ko zmanjkuje denarja na vseh koncih in krajih, ne bo, lahko. V marsikateri delovni or-ganizaciji žc kar naprej odklo-nijo kakršnekoli prošnjo za de-narjo pomoč. V zasebnih pogo-vorih s predstavniki podjetij je ~moč celo slišati: »Kaj imamo mi od tega, če damo denar. Nismo računalniška organizacija.« Drugi se izgovafjajo takole: »Za lctos smo denar žo razporedili.« So pa tudi taki, ki sodijo, da za šolstvo že tako plačujemo, naj torej šole financirajo računalni-ške krožke.
Najbrž res ni najboljši način,
Na 8. srečanju mtadih teh-nikov Slovenije, ki je bilo letos 26. maja v Novi Go-rici, so se mladi pomerili tudi v računalništvu. Zmagala sta Tomaž Sliv-nik iz OŠ Prežibov Voranc in Roman Fleger iz OŠ Karel Destovnik-Kajuh. To je vsekakor lep uspeh za mlade računalniške navdušence štepanjske osnovne šole.
da se z zbiranjem denarja po de-lovnih organizacijah pride do ra-čunalniške opreme. Toda boljše
poti v tem trenutku ni videti. Kajti nekaj je gotovo: čez deset let ali še prej bo poznavanje osnov računalništva prav taka potreba, kot sta zdaj pisanje in branje. Zato naj na resnost polo-žaja opozorimo tudi z besedami, izrečenimi na republiški konfe-renci ZSMS v letošnjem letu. Mladi so dejali takole:
»V svetovni družbenoeko-. nomski razporeditvi sil stopnja razvoja nukroelektronike pove-čuje prepad me;' *•¦-"'•»¦•«• ¦" ie-razvitimi in po-srpdno srcdstvo zii iun.i.iijcv..uije ekonomske in vsakršne domina-rije držav nad državami, razre-dov nad razredi. bogatih nad revnimi. Zato podružbljanje ra-čunalniškega znanja in uvajanje mikroelektronske tehnologije ni zgolj prestižnega pomena, tem-več vprašanje bodočnosti družbe in konkurentnosti v mednarodni delitvi dela. Ni pretirana trditev, da to pomeni tudi vprašanje pre-živetja te družbe.«
DARJA JUVAN