Slovenska beseda
Uredništvo In uprava: Beethovnova ulica štev. 6 - Čekovni račun štev. 17.152 - Izhala mesečno - Naročnina: Letno 24 din, polletno 12 din
številka 2
V	Liubliani, 6. februaria 1941
Miloš Trifunovič, bivši minister in poslevodeči podpredsednik
Nsirodno radikalne stranke, Beograd:
Današnje stanje nacionalnega mišljenja našega naroda
Smisel za celokupnost mora nad-kriliti vsa ostala čustvovanja
Ce hočemo proučiti stanje našega naroda, se ne moremo omejiti samo na materialno ali samo politično stran življenja, marveč tudi na psihološko. Ta študij je najtežji, ker se pri njem najlažje pogreši, a je zato najvažnejši. Politični, materielni, socialni in drugi dogodki uplivajo na vsakega od nas, usmerjajo tok naših misli, nad in bojazni. Iz vsega se rodi stanje našega duha, ki ga nazivamo nacionalni duh, ki je najvažnejši faktor v državneift in narodnem življenju.
Kakšno je danes to naše duševno stanje?
Predvsem mislimo, da se danes ne more govoriti o stanju enega nacionalnega duha, ker ga ni, kakor tudi ne enega nacionalnega
čustvovanja. Najblažje rečeno, po-stoje tri komponente nacionalnega duha, če nočemo reči, da imamo tri nacionalne duše, tri nacionalne miselnosti. Delo na ustvarjanju ene nacionalne duše, ki je začelo 6. januarja 1929 in je trajalo celo desetletje, je doživelo leta 1939. zlom zato, ker se je uporabljala sila in se ni oziralo na čas, ki je v takih problemih glavni in najvažnejši činitelj. In čudna stvar: isti režim, ki je nasilno ustvarjal edinstveni nacionalni duh, je to delo podrl. Desetletno prizadevanje je bilo zaman. Od takrat imamo tri politično-duševne nutarki je, ki se gradijo vsaka zase, se med seboj omejujejo in razdvajajo.
“■ake so te tri politične individualnosti: hrvatska, srbska in slovenska v odnosih med seboj?
v. M*sl*m, da je stvar jasna: ne gledajo se lepo med seboj. Njihovo življenje ni lepa tekma za dosego cilja celokupnosti, marveč borba za nacionalno suverenost, kakor to jasno označujejo njihovi predstavniki.
V	tem P°gledu je Slovenija nekoliko v izjemnem položaju. Nacionalno mišljenje je tako rekoč izraz vsega slovenskega naroda.
W,.?r Je nasprotovanja, to ni nacionalnega izvora, marveč je političnega, socialnega ali kakega drugega značaja, ki pa ni moglo uplivati na normalen razvoj slovenskega čustvovanja. Zato je stanje nacionalnega mišljenja pri Slovencih dokaj mirno in uravnovešeno, tako da je v njem mesta tudi za miselnost celine, edinstvene miselnosti ali kakor jo nazivljemo jugoslovenske.
, Drugače je^ s hrvatskim nacionalnim duhom. On je dosti nemiren. Ko bi imeli seizmološke aparate, da bi merili te duševne potrese, bi videli, da bi merilne igle poskakale iz tečajev, ker se i epicentri potresov nahajajo na vsem hrvatskem ozemlju. Gibi so tako jaki, ker se naglo trgajo vezi, ki so hrvatsko nacionalno dušo vezale 20 let s srbsko. Kot se je grešilo deset let z naglim in nasilnim poskusom spajanja, namesto da bi se to delo prepustilo toku casa, tako se sedaj greši z naglim in nasilnim razdvajanjem. Ali bo ta proces trajal kot prvi eno ali dve desetletji, ali pa bo končal prej? Kdo ve?
Da se v takih prilikah nacionalni duh srbski vznemirja, čuteč neko opasnost, ni nič posebnega. Homogenost njegova je najslabša, ker je razbit in razdvojen. Bolan je. Oviran je v svojem prirodnem razvoju. Nanj bolj vpliva zunanja atmosfera, zunanja temperatura m zato trpi^ z večjim stoicizmom, ker je v njem občutek celokupnosti najjacje razvit. Verjetno ga zaradi tega predstavljajo svetu kot zdravega, toda v resnici je v stanju latentne groznice. Toda on kljub psihološkemu kaosu neprestano veruje, da bo prešla faza psihološkega ^separatizma in da nastane faza medsebojnega k o m p r^o m i s a, tako da bo smisel za celokupnost nadkrilila vsa ostala čustvovanja.
Dr. M. Kopša, elan Glavnega odbora NRS, Beograd:
Nar. radikalna stranka in Hrvati
Ko je leta 1921. ustavotvorna skupščina sprejela 28. junija Vidovdansko nstavo, sem bil prisoten tudi jaz. Po glasovanju sem hitel v stanovanje Stojana Protiča vedoč, da me nestrpno pričakuje. Proti svoji navadi je hodil očividno razburjen sem ter tja. Takoj me vpraša: «Kaj je bilo?» — «Dobro je, ustavo imamo,» odgovorim ter mu na kratko povem potek skupščinske
seje in rezultat glasovanja. On se oddahne in reče: «Hvala Bogu, da smo prišli do ustave, bil je skrajni čas. V njej je res pomanjkljivosti, glede katerih sem želel, da bi jih ne bilo. Toda sčasoma se bodo dale odpraviti.« Te besede so me prijetno izne-nadile in ganile, pa sem ga vprašal: «Kaj bi Vi napravili, če bi Vam sedaj po sprejetju ustave ponudili mandat za sestavo vla-
de?» Brez pomisleka mi pokojni Protič odgovori: «Pozval bi Ra-dičevce in ostale abstinente, pa bi jim rekel: Večina svobodno izbranih narodnih poslancev je sprejela ustavo, priznajte jo, ter idite v skupščino in v vlado, da sporazumno in bratski upravljamo ter urejujemo to našo s tolikimi žrtvami pridobljeno lepo državo. Če bo treba popravimo zopet sčasoma sporazumno in bratski to, kar se pokaže, da ni dobro v ustavi, saj je ta možnost predvidena.* — «Toda če oni, kakor je verjetno, to ponudbo odklonijo?* rečem jaz.
«V tem primeru bi upravljal brez njih, uporabljajoč ustavo in zakon najstrožje, dokler bi ne uvideli svoje pogreške, in se ne premislili ter opustili svojo nesmiselno in za državo, a v prvi vrsti za Hrvate škodljivo abstinenco.*
Od tega je poteklo skoro 20 let. V tem času sem se čestokrat spomnil tega razgovora, videč skoro neverjetne, normalni logiki nasprotujoče izpremembe našega javnega življenja, ki so se vrstile kot v najbolj pisanem kalejdoskopu. Ne Protic, ne Pašič nista več med živimi, prvi od 1923, drugi od 1926. Kmalu za njima pa je pokopana tudi Vidovdanska ustava, edina od naroda priznana pravna osnova naše države, kakor tudi demokracija, kateri je bila ona edini ščit. Prepričani smo, da je prerana smrt Stojana Protiča bila nenadomestna izguba za naše politično življenje in za našo državo, in da bi verjetno ne prišlo do 6. januarja, če bi bil on živel in delal še kakih 10 let. Umrl je, ne da bi bil prišel še kdaj do oblasti in ne da bi se bil pomiril s svojim nekdanjim najboljšim prijateljem Pašičem. Po sprejetju Vidovdanske ustave sta se razdvojila še hujše: zakaj? Nekega dne se bo zvedelo i to. Da to ni bila posledica opozicijskega stališča Proticevega proti Vidovdanski ustavi, je jasno razvidno iz njegovih gori povedanih besed. Nihče ne more tajiti, da je on največ delal na ustavnem vprašanju in da je najzaslužnejši na tem, da je do ustave prišlo. Pašič, ki je živel v Parizu kot predsednik naše mirovne delegacije, in Protic kot njegov namestnik v Beogradu, sta bila v nepretrgani in zelo živi korespondenci, iz katere se bo videlo, da sta vse delala sporazumno in da jima je bila največja skrb, da dobi naša država definitivne meje in čimprej trden temelj — ustavo, katera bi ji zasigurala mednarodni položaj, notranji mir, red in napredek, ki bi nudila potrebno jamstvo, da bodo pravice in interesi Naroda in Krone trajno zavarovane po zdravih demokratskih parlamentarnih ustanovah. Tako Pašič kot Protic sta se zavedala, da vojne in njihove posledice krijejo v sebi mnoge nevarnosti za demokracijo, pa sta boječa se fantoma absolutizma v bodočnosti želela, da jo kar najbolje in čimprej osigurata.
Dogodki so pokazali, da je bila njihova bojazen opravičena. Pašič ni nikdar hotel reagirati na Protičeve zahteve, da bi se spustil v diskusijo ustavnih odredb, temveč je vedno uporno molčal. On je namreč poznal ne-
verjetno dobro politične osebe in stranke in naše dejanske sile, pa je vedel, da se za Protičev ustavni načrt ne bo mogla dobiti potrebna večina, obenem pa je čutil, da je nastopil poslednji čas, da se sprejme v skupščini ustava, pa bila kakršna koli. Zato je sprejel načrt Vidovdanske ustave in se trudil, da je bila čimprej sprejeta. Samo iz tega razloga se je Pašic odločil, da prekine sodelovanje s svojim najboljšim sodelavcem Protičem v veri, da se bo po sprejetju ustave vez zopet vzpostavila. To svojo vero je tudi povedal Pro-tiču pri zadnjem sestanku.
Žal pa do tega ni več prišlo iz drugih razlogov.
Po sprejetju ustave je Pašič kot predsednik vlade deloval čisto v smislu besed in idej Stojana Protiča. Držal se je strogo ustave in zakona in izvel dvakrat zares svobodne volitve na-
rodnih poslancev. Ko je pa začutil, da je Radič sit abstinence, ,je pozval spomladi leta 1925. k sebi znanega zagrebškega novinarja Toni šleglja in mu dal sledeče poročilo za Radiča, ki je bil takrat še v zaporu:
«Pozdravite g. Radiča pa mu povejte, da želim resno sporazum. Naše osvobojenje ni popolno in naše ujedinjenje ni končano, dokler se ne sporazumejo Srbi in Hrvati. «Mi hočemo da se sporazumemo kad to može da bude a i treba da bude; i mi bismo bili za sporazum i onda kad bi radikali imali i sami večin u.» — Zato prosim recite g. Radiču, naj bo potrpežljiv, pa bo vse dobro. Hočemo, da bo mir med Srbi in Hrvati, sporazumeli se bomo in uredili vse, kar je med nami, da bo tako kakor je potreba, da bo med brati, in da bo najbolje za narod. Delo za narod je najtežje in tu je treba največ potrpljenja. — Ne, ne verujte, ni težko priznati možu, če je napravil v politiki pogre-ško, kajti politika je najtežji posel.*
Kmalu po tem Pašičevem sporočilu, marca 1925, so prišli v Beograd odposlanci HSS, 27. marca pa je prečitalo vodstvo te stranke v Narodni skupščini izjavo, da stranka priznava Vidovdansko ustavo, dinastijo Ka-radjordjevičev in edinstvo države. 2. julija t. 1. pa so se sestali delegati Narodno radikalne stranke in Hrvatske seljačke
Letnik V
stranke, ki so sklenili sporazum o sodelovanju obeh strank. V uvodu tega sporazuma je med ostalim napisano:
«N. R. S. in H. S. S. našli sta se druga poleg druge, kar je danes najsigurnejša pot, da se utrr di državno edinstvo, da se ves narod popolno in duhovno uje-dini in pripelje do napredka in blagostanja. Delovali bosta skupaj, ker uživata zaupanje največjega števila državljanov v državi in predstavljata veliko večino naroda. Sklenili sta, da želita sestavo skupne vlade pod predsedstvom Nikole Pašiča.*
Dne 18. julija je Pašič sestavil svoj kabinet, v katerem so bili tudi radičevci, 17. septembra pa je vstopil v vlado tudi Radie kot minister prosvete.
Iz tega sporazuma in sodelovanja Radikalov in Radičevcev bi se bila brezdvomno polagoma rodila zdrava in končna ureditev naših notranjih razmer ter bi bil zavarovan zdrav demokratski parlamentarni režim, verjetno potom delne revizije ustave. Na veliko žalost vseh rodoljubnih državljanov in na škodo naroda in države ni prišlo do tega. Pašič je v radikalnem klubu rekel: «Spornzum je največje delo po osvobojenju, on znači preporod in utrditev naše države.* Toda politični pigmeji, slabi značaji, nera-zumniki, ki jih je gnala ambicija, strast ali osebni interes, so se postavili zavestno ali nezavestno v službo mračnih sil in dosegli, da je Pašič moral 8. aprila 1926 odstopiti, nakar je sestavil vlado Uzunovič, iz katere pa je že 15. aprila izstopil tudi Radič. Po 1. februarju 192? ni bilo nobenega Radičevca več v vladi in tako je bil sporazum Srbov in Hrvatov, dosežen s tolikim naporom in potrpljenjem, pokopan. Njegov ustvaritelj Nikola Pašič je bil že 10. decembra 1926 zaprl svoje trudne oči, globoko užaljen in zaskrbljen, ker je videl začetek rušenja sporazuma in demokracije, pa tudi drobljenje Radikalne stranke, svojega deteta iz leta 1881.
Polnih 14 let je poteklo od njegove smrti, toda sporazum Srbov, Hrvatov in Slovencev v pogledu definitivne ureditve države je še vedno odprto vprašanje. Mi Radikali pod modrim vodstvom najvernejšega tovariša in prijatelja Pašičevega in Pro-tičevega g. Ace Stanojeviča želimo bolj kot kdaj, da pride do takega sporazuma, toda do pravega narodnega sporazuma, ki bi ga sklenili svobodno izbrani narodni predstavniki, kajti samo tak sporazum bi narod sprejel in mu jamčil trajnost.
Novi minister pravde
Dne 4. februarja t 1. je bil s kraljevim ukazom razrešen dosedanji minister pravde dr. Laziča Markovič. Z istim ukazom je bil imenovan za ministra pravde dr. Mihajlo Konstantinovih, dosedaj minister brez portfelja.
Na skupno delo!
Veliki dogodki v svetu postavljajo tudi naš narod in našo državo pred hude preizkušnje. Na prelomu med dvema dobama se pripravlja v svetu nov, pravičnejši red.
Ta red novega življenja med narodi in posamezniki more biti osnovan le na več ni h nravnih zakonih enake pravice in svobode za vse ter na v z a j e mn ih dolžnostih in skupnih nalogah človeštva. Uveljaviti se more in sme samo po prostovoljnem pristanku vseh. Zato mora biti vsak narod poklican k oblikovanju bodočega mednarodnega in notranjega reda.
K temu zgodovinskemu poslanstvu je poklican tudi naš narod. Vloga naše države in slovenskega naroda bo pri tem takšna, kakršno si bomo sami priborili. Zato moramo biti notranje trdno povezani in duhovno strnjeni ter pripravljeni na skrajne žrtve. Zbrati moramo vse narodne sile, da utrdimo splošno narodno tvornost in odpornost.
Po nebrzdanem strankarskem življenju zavrženo demokratično načelo, da izvira vsa oblast od naroda, moramo obnoviti. Demokracija pa bo resnična le, ako jo bomo postavili na trdno socialno in gospodarsko podlago.
Socialne odnose je treba pre-osnovati tako, da bo delo osnovna družbena vrednota. Na tem temelju mora biti zgrajen socialni red, v katerem bodo delovni sloji vzajemno upravljali družbo, nje organizacijo in gospodarstvo. Samo tako bodo našli kmet, delavec in izobraženec kot vsak deloven človek pravično mesto v družbi in možnost dostojnega življenja.
Nujno potrebne socialne reforme morajo biti namenjene predvsem malemu človeku, tako ročnemu kakor umskemu delavcu. Po značaju našega naroda mora postati naša vas čini-t el j javnega življenja.
Vse gmotne dobrine morajo sluziti le občim narodnim koristim in nikdar več oblasti človeka nad človekom. Gospodarstvo, katerega gibalo je bilo doslej le dobiček posameznika, se mora umakniti načrtnemu gospodarjenju za skupnost. Zadružna misel se bo mogla pri tem s pridom uporabiti kot tvorna osnova.
Prepričani smo, da zorijo enaka spoznanja tudi med Hrvati in Srbi. Skupna neugnana želja po pravem napredku nas bo še tesneje združila v usodni povezanosti, ki je naravni temelj naše Jugoslavije kot narodne države. Samo ona nam jamči naš obstoj. Notranje trdna in duhovno strnjena bo ne-razrušljiva in nepremagljiva — varno zavetje enakopravnega obstoja in razvoja vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov. Prav zato želimo, da bi bil sporazum z dne 26. avgusta 1939 srečen začetek končne ureditve naših notranjih razmer.
Delo na vsem tem čaka zlasti mlajši rod. Naloga mladine je, da vnaša v splošni narodni razvoj nove poglede in novo delo za ureditev družbe. Na njej leži teža visokega poslanstva in zgodovinskih odločitev v očrtanih smereh, saj bo morala polagati račun o svojem delu tudi bodočim rodovom.
V	prepričanju, da je le v slogi moč, smo spoznali, da se moramo nemudoma lotiti skupnega dela v vseh vprašanjih, ki zadevajo našo narodno in državno skupnost. Za, to smo se odločili, da bomo v vsem, kar nas druži, v trajnem vzajemnem stiku, po skupnih razpravah in posvetovanjih iskali pravih rešitev, da jih enotno zastopamo in izvajamo ter tako gradimo našo delovno skupnost.
To sodelovanje je pot k trdnejši strnjenosti in povezanosti vseh resnično naprednih sil. Zato pozivamo prav v s e, - ki so enakih misli, da nam pri tem skupnem delu pomagajo.
Ljubljana, 25. januarja 1941.
*
Objavi tega proglasa sicer še manjkajo podpisi onih, ki so proglas sestavili in odobrili. Znano nam pa je, da pripadajo sestavljalci tega proglasa mlajši generaciji in da igrajo vidnejšo vlogo v raznih slovenskih političnih grupah napredne usmerjenosti, kakor v grupi radikalov — pristašev glavnega odbora
NRS, S. D. S., JNS in mlado-kmečkega pokreta.
Ta korak, o čigar pomenu bo šele bodočnost mogla odpreti oči našemu javnemu življenju bolj kakor njegove sedanje skromne okolnosti, vsebuje v sebi značil-
ne poteze. Brezdvomno bi proglasu, ki je pred nekaj dnevi zagledal luč sveta v kulturni in socialni reviji «Misel in delo», mnogo bolj koristilo, če bi bil opremljen tudi z imeni podpisnikov. Služilo bi naši politični javnosti v boljšo orientacijo in ji olajšalo pravilno ocenitev.
Proglas je prvenstveno važen zaradi tega, ker so pripadniki mlajše generacije iz raznih političnih grup spoznali, da se morejo vsesti za skupno mizo, ko gre «za delo o vprašnjih, ki zadevajo našo narodnost in državno skupnost*. Gojitev vzajemnih stikov, medsebojnega spoznavanja in medsebojnega zaupanja bo sčasoma ustvarila med njimi tako ugodno atmosfero, da bodo ti mladi delavci sposobni in pripravljeni razgovarjati se med seboj tudi o skupnih stran-karsko-političnih akcijah, ki jih bo bodoči razvoj nujno postavil na dnevni red. Dalekosežnost vsega tega moremo doumeti pravilno šele, ko spoznamo, da so tak korak sklenili tovariši iz iste mlajše generacije, ki pa prevzemajo delo v raznih slovenskih naprednih političnih grupah na svoje rame, predvsem pa ' oni poedinci, ki predstavljajo v svojih grupah že vidno in vplivno delovno silo.
Proglas pomeni pričetek akcije od ožjega k širšemu. Najprej poedinci, potem šele grupe. Čim bolj bo miselnost tega proglasa osvojila poedince v poedinih političnih grupah, tem večji bo njegov vpliv v teh grupah. To je edino pravilna pot. Le po taki poti bo možno ustvariti zdravo in resnično fronto na-
prednega elementa v Sloveniji.
Tak organski razvoj ji bo mogel ustvariti trdno in trajno podlago.
Programska načela proglasa mlade generacije pozdravljamo. cOblast izvira od naroda, delo je osnovna družbena vrednota, vzajemnost delovnih slojev, potreba načrtnega gospodarstva za skupnost, usodna povezanost Srbov, Hrvatov in Slovencev v Jugoslaviji kot narodni državi, sporazum z dne 26. VIII. 1939 naj bo srečen začetek končne ureditve naših notranjih razmer*: vsa ta načela smo v našem listu vedno zagovarjali in jih še danes zastopamo. V ostalem pripominjamo k programa-tičnemu delu proglasa, da spričo načela solidarnosti vseh delovnih slojev ni umestno posebno in izjemno podčrtavanje vasi	i
kot o bodočem činitelju javnega življenja, ker ne ustreza niti naši strukturi in ker diši preveč po razredni miselnosti,.
Naša želja je, da bi mlajša	j
generacija s to’akcijo uspela in dokazala, da je sposobna prevzeti odgovornost političnega der la v teh usodnih časih na svoje rame.	*
Seveda pa je treba k temu še nekaj pripomniti. Sestavljalci proglasa niso vsi v enakem položaju. V nekaterih skupinah so že zavzeli vodilna mesta. Izjave teh vežejo tedaj vso politično skupino. V onih skupinah pa, kjer je vodstvo ostalo v rokah starih, je to drugače. Zato bodo morali tam mlajši paziti, da se bo tudi v njihovih skupinah celota ravnala po teh smernicah.
Dr. Dinko Puc:
Osvoboditelji Slovencev in ustanovitelji Jugoslavije
t
Slovenska politična preteklost in nova doba
Če se poglobimo v našo slovensko politično preteklost, bomo takoj in vedno zasledili, da se je zlasti zadnjih 25 let izživljala v znamenju najširšega oportunizma in medsebojnega maščevanja. Sicer sta v tem oziru delovali v Sloveniji v glavnem označeni kot predstavnici in nositeljici dveh nasprotujočih si svetovnonazorskih idej samo dve politični stranki. Toda obe sta bili po svoji politični obliki, kakršni sta, privlečeni v življenje brez širše konzultacije naroda, kateri sta svoje organizato-rično-politične moči izoblikovali v znamenju strankarsko-politične dejavnosti mimo in brez osnovne misli na narodno skupnost. Ves čas obstoja sta obenem vcepljali narodu svoji politični ideologiji v pravcu pobijanja eden drugega. Vedno in ob vsaki, pa še tako neznatni priliki je bilo slednje začetek in konec vse doktrine, v kateri sta se izživljali in izvajali svoj politični program.
Če je ena izmed njiju predlagala ali pa izvedla v svoji trenutni moči nekaj v življenje, je druga aamo zato zavračala in grajala ter omalovaževala tak morebitni ukrep, ker ga ni izvedla sama, pa četudi je bila vsebina istega morda potrebna in koristna. Torej negacija brez stvarnih utemeljitev, katera je izviral iz golega antagonizma.
Bila sta in sta še danes v svojem vodstvenem stališču pokreta brez hotenja in volje, da bi se naslonila na princip osnovne narodne skupnosti. Še danes živita in se oslanjata ter oklepata v svojem politično-organizatoričnem delovanju izključno na bojno geslo: «Kdor ni z nami, je proti nam!»
V	tem znamenju se v glavnem vor di vsa politika, zaradi katere največ hromi narodna skupnost. To slednje je tudi tista osnovna in morda celo usodna napaka, katera je postala zvezda vodnica gotovim političnim voditeljem in ki se vleče skozi vso slovensko politično preteklost kot rdeča nit, ki podčrtava in stalno opozarja na needinost, in ravno zaradi katere smo že tolikokrat bili prikrajšani v vseh mogočih pogledih.
Oficielna slovenska politika v svoji preteklosti do danes ni še v nobenem primeru pokazala dostopnosti in sprejemljivosti za prave in osnovne narodne težnje po skupnem sožitju. Vedno in ob vsaki priliki se njena konkretna pozitivnost in politična dejavnost kaže le v tem, da deluje samo «za svoje ljudi*. To je pa veliko premalo in če gledamo na tako politično delovanje s strogo državnega stališča je celo opasno škodljivo.
Ta slovenski strankarsko-politični egoizem je pa bil po svoji pomembnosti v primeri s potrebo slovenske narodne skupnosti, ki je edini pravi vir pozitivne tvornosti naroda v državi, tako razkrajalen, da je med narodom ustvarjal vse kaj drugega, kot pa prepotrebno razvojno vzmet skupnega narodnega pokreta za vitalne skupne slovenske in prav posebno državne koristi. Da se je zaril v našo slovensko politično življenje tako ogabni strankarsko-politični sistem, imata prav enake zasluge oba tabora. S simpatijami, katere sta uživala in jih bila deležna baje <od naroda*, sta se pa oba lahko javno hvalisala le takrat, kadar je bil eden izmed njiju v režimu.
Toliko smo hoteli zaenkrat pribiti resnici na ljubo in zato, da se ne bi našel kdo, ki bi hotel ka-sheje oficielno zvaliti odgovornost današnjega stanja samo na enega izmed obeh dosedanjih glavnih slovenskih političnih komponentov.
Ker smo pa prepričani, da stanje oficielne slovenske politike doživlja svojo kulminacijo in se naglo približuje fazi preobrazbe, se nam dozdeva, da ni več daleč čas, ko se bo treba poslužiti teme-
ljite operacije in z radikalnimi sredstvi odstraniti vse tiste čire, ki že preko četrt stoletja gledajo slovensko narodno skupnost in hromijo dobro voljo.
Oba tabora sta iz svojih pokre-tov vsak za sebe izvedla nezasluženo reklamacijo «svojih številčnih pristašev* in raztegnila svoji ideologiji preko mnogih utemelje-nejših stvarnosti. Na ta svojstven način sta s svojim nepomirljivim strankarsko-političnim izživljanjem hudo izmaličila pravo razpoloženje in hotenje slovenskega naroda in v osnovi krivično in oficielno demantirala nepokvarjeno politično nagnjenje in zdrav duh slovenskega človeka, kateri je precej zrel za pravilno pojmovanje narodne in državne politike.
Če so pa že gotovi slovenski politični duhovi skozi eno generacijo tako vzgojeni in je zaradi tega ustvarjena močna pregrada med dobro voljo in povzročitelji tega nesporno utemeljenega stanja ter ni mogoče zaenkrat na nobeni strani naleteti na prepotrebno razumevanje za to nadvse važno narodno vprašanje, potem je najbolj logična in nujna posledica in končno tudi potreba, da se vsi elementi, ki ustrezajo pravemu in prirodnemu duhu slovenskega naprednega človeka, strnejo v eno povezano celoto in skušajo ustvarjati možnosti, potom ka-
terih naj bi se likvidirali vsi prepiri in odstranili vsi nezdravi pojavi, pa najsi bodo le-ti posledica obstoječega organizacijsko - političnega ali pa morda celo osebnega značaja.
Večkrat smo že poudarili, da je naš pokret duhovno ozko povezan z Narodno radikalno stranko. Oficielne organizacijske povezanosti zaenkrat zaradi vzrokov izven naše možnosti sicer ni mogoče izvesti.
Čeprav se nahajamo v strogi opoziciji, smo kljub temu prepričani, da v borbi ramo ob rami s svojo navedeno politično matico vseeno koristimo narodu, ako hodimo po poti, katero smo si začrtali in neustrašeno grajamo vse tisto, kar škoduje in ne ustreza skupnim interesom naroda in države. Ako se je pa legalna politična borba morala umakniti brez naše krivde iz svoje naravne poti na ovinke, bo za to vedno dovolj moralnega in stvarnega opravičila na razpolago.
Zato stojimo na stališču, da nova doba pač pripada novemu mlademu duhu in ta je nedvomno v vseh tistih, kateri so skozi vsa leta grajali in se niso strinjali z dosedanjo s t r a n k a r s k o-p o I i-tično prakso.	V—č.
K našemu članku v pretekli številki imamo še nekaj dodati. Tam smo govorili o zaslugah Jugoslovanskega odbora. Možje, ki so ga tvorili, so morali svojo zahtevo po osvoboditvi Hrvatov in Slovencev utemeljevati z argumenti. Toda teh argumentov je bilo bore malo.
V	antantnih krogih je vladalo mnenje, da južni Slovani ne žele osvobojenja in da so zadovoljni s habsburškim režimom. To prepričanje je nastalo, ker so vse oficijelne stranke, osobito slovenske, vedno poudarjale svojo zvestobo Avstriji in habsburški dinastiji. «Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovenca ne gane», to je bilo geslo slovenskih oficijelnih politikov.
Pojavov, ki bi opravičevali nasprotno mišljenje, je bilo bore malo. Še eden najlepših so bile demonstracije v Ljubljani leta 1908., zaradi katerih sta padla Adamič in Lunder. Potem je prišlo omladinsko in narodno radikalno gibanje, ki je bilo predhodnica Preporodovcev ter vele-izdajniški proces proti njim.
To je bilo vse, kar smo imeli pokazati. V antanti sami smo imeli močnega neprijatelja, ki
je hotel ovirati naše osvoboje-nje s trditvijo, da smo Slovenci popolnoma avstrijsko orientirani, — dasi je dr. Pivko baš nasprotno dokazal.
Zato je bila sreča, da je nastal dobrovoljski pokret. Že v prvili bitkah leta 1914. so se na strani Srbije borili slovenski do-brovoljci (avgusta 1914 je padel pod Cerom Preporodaš Avgust Jenko!). Leta 1915. je odpotovalo iz ruskega ujetništva v Srbijo okoli 3500 dobrovoljcev. Naslednja leta pa se je organizirala dobrovoljska vojska v Odesi, ki je končno štela dve diviziji in ki je imela svoje glasilo «Slo-venski jug».
Jugoslovenski odbor je imel sedaj dobre dokaze v rokah za trditev, da Slovenci in Hrvati želimo osvobojenja izpod avstrijske oblasti. Dobrovoljci niso bili samo paradna organizacija. Bili so resna vojska, ki se je na bojiščih odlikovala. In ker danes vemo, da bi bil Jugoslovenski odbor težko uspel, če bi se ne bil mogel sklicevati na naše dobrovoljce, zato bi bila krivica, če bi dobrovoljcev ne šteli imenoma med one, ki so pomagali osvoboditi nas in ki so ustanavljali Jugoslavijo.
Oom jugoslovanskih obrtnikov r. z. z o. ].
priredi v korist svojega „Doma na Govejku" tradicionani
Obrtniški
ples,
kateri se vrši v soboto dne 8. februarja 1.1.
v Kazini
■N/*
Politični
Notranja politika
Tudi ▼ naši notranji politiki opažamo v zadnjem času vedno več resnobnosti, izvirajoče iz bridkih dogodkov v svetu okrog nas. Današnja nova evropska vojna je posredno težko prizadela tudi naš narod, ki se je moral omejiti v porabi živil in raznih drugih življenjskih potrebščin na minimum. Istočasno so bile v vsej državi s 1. februarjem vpeljane nakaznice za moko, krnh, za beli zdrob, za krušno moko in za vse mlevske izdelke, jbcvzemši koruzne. Tudi testenine se dobivajo odslej le na nakaznice. Za •drasle osebe nad 14. letom starosti je zaenkrat določena mesečna količina po 4 kg bele ali krušne moke •dnosno testenin, ali pa namesto tega nekaj nad 13 kg enotnega kruha. Otroci od 6. do 14. leta dobivajo po 3 kg, pod 6. letom pa le po 2 kg moke.
V	Banovini Hrvatski je dobilo rovaren je in podtalno delovanje tako imenovanih frankovskih elementov že tako nevaren obseg, da je bila banska oblast primorana poseči po kar najenergičnejših protiukrepih. Prve posledice tega poostrenega režima se po vsej Hrvatski že očitno kažejo. Vodstvo Hr-vatske Seljaške Stranke izjavlja, da njegova politična organizacija, ki ima danes vso oblast na Hrvat-skem v svojih rokah, ne bo nikogar preganjala zaradi različnosti političnih načel, vendar pa tudi ne bo trpela nobene sabotaže v hrvat-skem javnem življenju in poslovanju. Z vso brezobzirnostjo bodo oblasti tudi nastopile proti tajnim atentatorjem, ki v Zagrebu in drugih hrvatskih mestih nastavljajo peklenske stroje in petarde v razne banovinske in državne urade ter poslovalnice, s čimer povzročajo znatno materialno škodo, obenem pa izzivajo med mirnim prebivalstvom nepotrebno razburjenje. Z ■ič manjšo vnemo in odločnostjo bo hrvatski ban s svojim varnostnim aparatom nastopil tudi proti pravcati poplavi ilegalne literature širom vse banovine, ki jo trosijo frankovski in drugi protidržavni elementi, plačani od tujine, ki bi rada povzročila v jugoslovanskih mestih nerede in nemire. Vodstvo HSS tudi še zagotavlja, da bodo znali pravi, zavedni Hrvati vsakogar, ki bi se dvignil na kakršen koli način proti večini hrvatskega naroda, zgaziti do smrti. Za Hrvate ni in nikdar ne bo ničesar drugega, kakor le dr. Maček in njegov koncept
Dolgo pričakovane širše konstrukcije sedanje Cvetkovičeve vlade, ki jo je ves jugoslovanski tisk napovedal skoro že dva meseca, nismo dočakali. Zakaj ne, s pristojnih mest zaenkrat še niso povedali. V vladi je bila izvršena le naslednja sprememba: Dosedanji minister brez listnice in zastopnik prosvetnega ministra dr. Miha Krek je postal prosvetni minister, dočim je na njegovo mesto ministra brez listnice vstopil v vlado naslednik dr. Korošca v slovenskem delu JRZ, senator in upokojeni minister dr. Fran Kulovec. Prvi minister novoustanovljenega ministrstva za ljudsko prehrano je postal dr. Milan Protič, bivši generalni ravnatelj Narodne banke in sin nekdanjega predsednika vlade in večkratnega ministra Stojana Protiča. S. tem svojim vstopom v Cvetko-vicevo vlado je dr. Protic prenehal biti član Narodne Radikalne Stranke.
Vas resnejši in treznejši tisk v naši domovini neprestano poudarja nnjno potrebo po kolikor mogoče najširše vsenarodne vlade, v katero nai bi bili pritegnjeni vsi pravi predstavniki večine jugoslovanskega ljudstva. Predvsem bi taka široka vlada narodnega zaupanja nikakor ne mogla obstojati in delovati brez predstavnikov srbskih narodnih množič, radikalov in demokratov, ki stoje Se vedno dosledno . na svojem možatem in brezkompromisnem opozicijskem stališču. Omenjajoč to njihovo neomajno stališče piše zagrebški cObzor*. da rekonstrukcija vlade, ki je postala res že neodložljiva državna potreba, še ni gotova, da si je pa nihče ne more predstavljati uspešno izvedene brez pritegnitve radikalov in demokratov k vladnemu vodstvu in sodelovanju.
Tudi beograjski list «Napred», ki ga izdaja znani sotvorec seda-
njega hrvatsko-srbskega sporazuma in vseučiiiški profesor dr. Mihajlo Ilič, obširno razpravlja o potrebi razširitve sedanje vlade, katere pa si ne more nikakor predstavljati brez močnega in vodilnega sodelovanja radikalov in demokratske opozicije. Kakor pa pravijo zadnja poročila, je glavna ovira za tako sodelovanje odstranjena.
V Beogradu se vršijo zadnje dni zopet pogoste politične konference, o katerih pa podrobnosti zaenkrat še niso dostopne širši narodni javnosti. Precej glasen odmev je izzval med narodom nedavni govor finančnega ministra dr. Šuteja, ki je opravičeval gospodarsko delo in nastopanje sedanje vlade obenem je pa tudi skušal obračunati z nasprotniki sedanjega režima v Jugoslaviji. Državna hipotekarna banka je izkazala v preteklem letu skoro 160 milijonov dinarjev čistega dobička nasproti 40 milijonom dinarjev v zadnjih štirih letih. Hrvatska Delavska zbornica je postavila v Beogradu svojega posebnega delavskega konzula, ki ima dolžnost skrbeti za varovanje vseh interesov hrvatskega delavstva.
Morala med našimi narodnimi množicami je spričo dogodkov na raznih bojiščih še znatno narasla in se utrdila. Ta zavednost naroda se nazorno odraža tudi v pisanju tiska, za kar naj navedemo primer iz Iličevega beograjskega «Napre-da», ki kar najodločneje nastopa proti vsem redkim malodušnežem in plačancem, ki podtalno rovarijo med narodom in ga skušajo prepričati, da bi bila vsaka borba za našo svobodo in neodvisnost nesmiselna in brezuspešna, ter je zato najpametneje, da se nihče ne bori zanjo. Take izdajalce bo znal naš zavedni narod primerno obsoditi in jih nagraditi s tako usodo, kakršna edino pripada tujim plačancem in modernim Efijaltom.
Zunanja politika
V preteklem mesecu sta državi osi Rim-Berlin postali precej aktivnejši zopet na diplomatskem področju. Oči sveta, predvsem pa južne Evrope odnosno Balkana, so bile takoj po novem letu uprte v delovanje bolgarskih politikov, zlasti še, ko je bolgarski ministrski predsednik potoval po osebnem nalogu kralja Borisa na Dunaj, kjer se je sestal z vodilnimi nemškimi državniki. Odmev njegovega potovanja se je izrazil zlasti v širših bolgarskih narodnih slojih, ki so še na zelo miren način dali duška svojemu stvarnemu razpoloženju.
Italijansko letalstvo, ki je priletelo na pomoč svojemu nemškemu zavezniku, je zapustilo nemška in zasedena francoska, belgijska in nizozemska letališča ter se vrnilo v domovino. Zgodilo se je še nekaj več. Nemci so občutili usodnost italijanskih strateških neuspehov v Albaniji in Libiji, pa so poslali večje število svojih letal na pomoč južni zaveznici. Središče nemške letalske ekspedicije v Italiji je baje v Cataniji na Siciliji, čeprav so Angleži zaradi te nemške zračne intervencije na Sredozemlju utrpeli nekaj pomembnejših izgub, še niso vrgli puške v koruzo, temveč so se še žilaveje oprijeli načetega dela in so zato tudi želi velikanske uspehe na libijski, abesinski, somalijski in pa zavezniški albanski fronti.
Na Angleškem so imeli v letošnjem januarju kar 18 mirnih noči in so se Londončani po dolgih mesecih zopet pošteno odpočili in naspali. Pri tem pa so vsi Angleži prepričani, da je pomenil ta premor med nemškimi nočnimi zračnimi napadi le nekak mir pred viharjem. Nevtralni opazovalci razmer napovedujejo, da bo Hitler že v najbližji bodočnosti izigral svojo karto v obliki velikanskega napada na Anglijo. Končni, glavni obračun med Nemčijo in Anglijo obeta biti najstrašnejši dogodek v človeški zgodovini. Kaj podobnega svet še ni in najbrže tudi nikdar več ne bo doživel.
V	Albaniji se položaj ni mnogo izpremenil, kolikor se pa je, je šlo to na korist in dobrobit Grkov. Italijanska vojska je sicer pred dnevi poskusila ob sodelovanju nemških vojaških sil, predvsem pa letalstva, veliko protiofenzivo, ki pa ni uspela. Nasprotno, Grki so ne le obdržali vse svoje postojanke, temveč so še pridobili več zelo važnih po-
ložajev severno od Tepelenija in bi se utegnilo kmalu zgoditi, da bi z nadaljnjim napredovanjem svojih čet najresneje ogrozili Valono in Elbasan.
Med okrnjeno Francijo maršala Petaina in Hitlerjevo Nemčijo je nastal sila naglo velikanski prepad, ki ga bo le težko mogoče premostiti ali pa morda sploh ne. Ljudje Lavalovega kova so dobili nepričakovano precej močno besedo, zdi se pa, da delo teh oseb ne bo moglo roditi zaželjenega uspeha. Maršal Petain je odločno zapovedal francoski vojni in civilni mornarici, naj takoj potopi vse ladje, če bi kdorkoli hotel uporabiti francosko pomorsko moč v svoje namene.
V	Afriki imajo Angleži zelo srečno roko v osebi svojega znanega generala Wawela. Pred njegovimi četami, ki so bile ojačene z avstralsko in indijsko vojsko, je bil ves odpor armade maršala Grazianija zaman. Padla je Bardija s 25.000 ujetniki, sledil ji je Tobruk s 15.000 vojaki, popustila je Derna, kjer so zajeli Angleži nad 10.000 mož, pred padcem je že Apolonija in vse kaže, da bodo angleški vojaki in tanki prav kmalu pred vrati Ben-gazija. Nevtralni evropski tisk piše, kar priznavajo tudi v prestolnicah držav osi, da je splahnela Grazia-nova armada skoro za dobro polovico. Kljub vsemu pa nudijo italijanske vojaške sile v Libiji svojemu nasprotniku izredno močan odpor. Angleške vojne operacije pa podpira z juga, iz osrednje puščave odnosno iz francoske ekvatorialne Afrike tudi dobro opremljena in vzorno organizirana armada generala De Gaulle-a.
Romunija je doživela v preteklem mesecu silno krvave in usodne dni. Uboju nemškega častnika je sledila krepka nemška vojaška intervencija, istočasno pa jo poskusil izvesti s pomočjo svoje »Železne garde* državni prevrat podpredsednik romunske vlade in naslednik pokojnega Codreana, vneti pristaš Hitlerjevih idej, Horia Sima. Vodja Romunije, general Antonescu, ni
S posebno uredbo ministrskega sveta je bila 18. januarja 1.1. predpisana ustanovitev obrtne zbornice v Ljubljani. S tem dejstvom se zaključuje trinajstletna borba slovenskega obrtništva za osamosvojitev v najvišji prisilni gospodarski ustanovi.
Tudi v našem listu smo že nekajkrat pokazali na obrtniška vprašanja, pri čemer smo tudi obdelali vprašanje osamosvojitve slovenskega obrtništva v svoji obrtni zbornici. Pokazali smo na to odprto vprašanje, ki je prav za prav razdvajalo dolgo dobo obrtniške vrste, in tudi zavzeli stališče, naj si vsak stan za sebe kroji po svojih skušnjah usodo in sam odloča o organizacijah, ki so njegove. Le vmešavanje nepoklicanih je zavlačevalo rešitev tega vprašanja, ki je šele zdaj z uredbo ministrskega sveta urejeno.
Slovenski obrtniki so tako po tolikih letih borbe in moralne ter materialne škode dosegli tisto, čemer bi bilo lahko ugodeno že najkasneje ob izdaji novega obrtnega zakona. Med tem, ko so obrtniki v drugih pokrajinah naše države uspešno izvršili dograditev svojih obrtnih zbornic, ki so danes resnične predstavnice in zastopnice obrtniškega stanu, je pri nas bila najhujša borba, katera je tudi zarezala globoke rane med vse plasti obrtništva, česar tudi obrtniška zgodovina ne bo mogla prezreti. Obrtništvo je spoznalo pomen ustanove obrtnih zbornic, zaradi česar je tudi trajno zahtevalo oddvojitev obrtništva iz skupne zbornice za TOI v Ljubljani. Prava obrtniška volja in odločitev ni prišla na odločilnem mestu do izraza, saj je bilo storjeno vse in uporabljena vsa sredstva, da se je preprečevalo odločitev za ustanovitev obrtne zbornice.
bil nepripravljen in je poskns pnča s pomočjo romunske vojske že v kali zadušil.
V Ameriki so slovesno tretjič ustoličili državnega predsednika Roosevelta, ki je takoj po končanih slovesnostih pokazal svoje karte, ki jih bo igrala Severna Amerika v bodoči svetovni zgodovini. Zavzel se je za takojšnjo kar naj-izdatnejšo pomoč Angliji in je pričakovati, da ob ta njegov širokopotezni predlog brez velikih sprememb v kongresa te dni sprejet. V Evropo pa je poslal več svojih posebnih odposlancev, ki so imeli v vseh državah, ki za Američane sploh prihajajo v poštev, z državnimi poglavarji dolge, zaupne in velepomebne razgovore.
Precej v istem smisln, le da določa lovorike zmage Nemčiji in Italiji, se je v svojem govorn prejšnji teden izrazil vodja Nemčije Adolf Hitler. Tudi on je mnenja, da bo letošnja pomlad odločilna za konec vojne; zagotovil pa je svet, da bo nemška vojska z raznim novim orožjem brez usmiljenja potopila vse ameriške ladje, ki bi priplule čez Atlantski ocean oziroma v angleške vode, obenem pa bo napadla Anglijo tam, kjer je najobčutljivejša in ji bo s tem zadala smrtni udarec. Hitler je tudi izjavil, da si je svoje zmage nad vse svest. Iz ameriških virov pa zadnje dni^namigujejo, da se bo Hitler po-služil v prihodnjih bojih strašnih strupenih plinov, na kar bodo Angleži enako odgovorili.
Da se pripravlja na bojiščih nekaj velikega in novega, je dokaz tudi nedavni sestanek Hitlerja z Mussolinijem v Berchtesgadenu.
Poleg smrti grškega ministrskega predsednika Metaksasa moramo zabeležiti tudi nepričakovano smrt madžarskega zunanjega ministra grofa Csakyja, ki je umrl v Budimpešti. Pokopali so ga kar najsveča-neje v prisotnosti državnega upravitelja Horthyja. Naša država odnosno njeno vodstvo sta se oddolžila njegovemu spominu še posebno prisrčno.
ustanovljena
Vodstvo pokreta za samostojne obrtne zbornice je vodil pri nas sprva poseben odbor na čelu s predsednikom g. Lovrom Pič-manom, katerega vlogo je nato prevzelo duštvo Jugoslovanskih obrtnikov, ki je baš s svojo točko iz programa za osamosvojitev obrtništva uspelo razgibati najširši krog obrtništva in ga tudi moralno pripraviti na pomen in vlogo obrtne zbornice. Številne podružnice DJO v vseh krajih Slovenije so izvrševale svoje naloge po pravilih uspešno s prirejanjem članskih sestankov, gospodarskih predavanj, gospodarskih prireditev in ostalega v prid obrtništvu. Iz te najbolj razgibane dobe so se nam ohranile s strani DJO tudi nekatere zdaj že močne gospodarske ustanove obrtništva, kakor obrtniške denarne ustanove, prodajne in nabavne zadruge ter tudi znana obrtniško-social-na ustanova «Dom jugoslovanskih obrtnikov* na Govejku pri Medvodah, ki je gotovo najveličastnejši spomenik zavednosti obrtništva, organiziranega v društvu jugoslovanskih obrtnikov. Prav dejstvo, da se je obrtništvu DJO storilo največ krivic ter tudi mnogim posameznikom težke materialne škode, je zavednost in vztrajnost v borbi še povečalo, da danes lahko trdimo o pozitivnem delu, ki ga je organizacija DJO prinesla v delo organiziranega slovenskega obrtništva. Težko je bilo vztrajati v borbi, mnogi, svoj čas agilni obrtniški delavci in borci so klonili, toda lepo število preizkušenih obrtnikov je vzdržalo vseskozi borbo, in temu dejstvu je treba v glavnem pripisati pridobitev obrtne zbornice, katere ustanovitev je z uredbo dobila tudi zakonsko podlago. Samo zakonski akt ne bi nikakor mogel zadovoljiti obrtništva z
obrtno zbornico, če ne bi bilo to že moralno pripravljeno z a svojo vrhovno ustanovo. Dejstvo, da je obrtna zbornica ustanovljena, se ne da več zbrisati, kajti tudi oblast, ki bi morala vedno biti izraz volje državljanov — v našem primeru obrtnikov — je morala uvideti slednjič, da terja obrtno zbornico zdrav razum in pa odločna volja ogromnega števila slovenskega obrtništva.
Obrtna zbornica v Ljubljani, katera se oddvoji od Zbornice za TOI, ima področje, kakor je bilo dosedanje skupne zbornice, ki je zaokroženo na ozemlje dravske banovine. Za delitev premoženja in izdvojitev obrtništva ter prevzem uradništva in drugega bo postavljen zbornični svet z gotovim številom članov, ki jih bo imenoval minister za trgovino in industrijo. Že pri tem dejstvu bo treba upoštevati, da bodo imenovani iz vrst obrtništva njega predstavniki, ki imajo oporo v obrtniških organizacijah in ki so s svojim delom doslej dokazali, da so moralno in gospodarsko sposobni predstavljati obrtništvo v imenovanem svetu, ko gre za ustvaritev prvih osnovnih pogojev za delo obrtne zbornice. Nihče ne sme biti praviloma izključen, kdor hoče sodelovati, saj je treba, da vsi obrtniki, no-glede na dosedanja stališča, zavzamejo konstruktivno razmerje do dela v tej novi ustanovi, ki mora postati torišče dela in naporov za boljše uveljavljenje obrtništva v ekonomskem oziru. Oblast, ki bo predlagala zastopstvo, naj upošteva, da morajo sodelovati vse skupine; saj bo le tako podan dokaz za skupno složno delo, ki mora naposled po tolikem času pričeti v sedanji novi ustanovi obrtne zbornice. Zdaj je trenutek, da se pokaže polno razumevanje in preneha s favoriziranjem enega pred drugim na škodo celokupnosti, kajti slednjič imamo vsi obrtniki interes na tem, da se vendar enkrat pride do složnega dela, kar bo mogoče edinole, če se bo dosedanje pozitivno delo posameznikov in organizacij pravilno ocenilo glede na do-prinešene žrtve in tako tudi upoštevalo.
Delo obrtne zbornice, katere ustanovitev spada v najtežji čas, ko se obrtništvo bori za surovine in ko ga pritiskajo najrazličnejše nadloge, ne bo lahko, zaradi česar je še tem bolj potrebno upoštevati zedinitev obrtniških sil, kajti problemi, ki tišče obrtniški stan, so številni in te skušati rešiti ali vsaj ublažiti, bo glavna naloga plenuma obrtne zbornice. Ce bo zbornični svet izraz obrtniške volje in upoštevanja, bo tudi lahko delal in tudi mnogo storil, saj bo to tudi mogoče pri visokem številu članov obrtniške zbornice, kateri bodo tudi s tem vsa materialna sredstva za njen obstoj in uspešno delovanje zajamčena.
Vsak stan lahko sebi koristi kot celota, če se zaveda pravilnega pomena organizacije in dolžnosti do nje. Zdaj prihaja čas, ki nudi možnost slovenskemu obrtništvu združiti se tudi v enotni prostovoljni obrtniški organizaciji, kakor so zdaj dani pogoji za uspešno delo tudi v vseh obrtniških prisilnih organizacijah, združenjih in zbornici. To je želeti obrtni zbornici na pot v novo dobo slovenskega obrtništva, da naj kot vrhovna nositeljica avtoritete obrtništva, skuša zajeti tudi s svojim programom dela združitev obrtništva v enotni prostovoljni obrtniški organizaciji, ki naj izpopolnjuje vrzeli prisilnih organizacij in obrtniških zadrug tudi v tem, da bo imelo obrtništvo enoten časopis z redno tedensko izdajo.
Mihelčič Ivan:
Obrtna zbornica v Ljubljani
Delo našega Sokolstva
Slovensko sokolstvo je prvo v naši državi pravilno razumelo poslanstvo ustanovitelja sokolstva dr. Miroslava Tyrša, ko je pred več ko sedemdesetimi leti bilo ustanovljeno v Ljubljani prvo sokolsko društvo cjužni sokol*, današnji Ljubljanski sokol, kot matica vsega jugoslovanskega sokolstva.
Potrebo po ustanovitvi sokolskih društev, katera so se ustanavljala, je narekovala narodna zavest za obrambo in očuvanje narodnih interesov z geslom »Zdrav duh v zdravem telesu*. To pa si je sokolstvo vzelo po naukih dr. Tyrša, da je treba vzgajati telo z vsestransko telovadbo in vajami. Kakor so se na Češkem v polnem razumevanju vloge sokolstva pričeli zbirati v sokolskih društvih Cehi v vedno večjem številu, tako je ta misel tudi v naših krajih zarezala globoke brazde in prerodila naše ljudstvo in ga pripravila na dogodke, ki so sledili, čemur je baš sokolstvo pripravilo s svojim delom in vztrajnostjo v telovadnicah najboljšo pot. Razvoj sam pa je dokazal, da so uspehi sokolstva dali najboljše sadove ob privatni iniciativi in požrtvovalnosti članstva, kar vse so nam dokaz pridobitve tega dela pa tudi vse ostale sokolske organizacije, ki jih je narekovala potreba, kakor gospodarske, socialne in druge z mnogimi lastnimi telovadnimi in drugimi domovi, v katerih se vrši sokolsko delo za posamezne narode njih kulturni in telesni dvig ter Slovanstvo.
V	novi svobodni domovini Jugoslaviji pa je dobilo sokolstvo še širši razmah, saj so dani vsi pogoji za uspešno svobodno delo. Zakladnica sokolskih virov, dela je neizčrpna, zaradi česar je tudi sokolstvo največja in vodilna jugoslovanska telovadna, prosvetno-kulturna in vzgojna organizacija našega ljudstva. V naši ožji domovini deluje pet žup (Ljubljana, Kranj, Novo mesto, Celje, Maribor) z okrog 200 društvi oziroma četami, poleg tega pa je tudi nekaj društev in čet na področju sokolske župe Karlovac. Vodilna župa je Ljubljanska, kjer je sedež tudi matičnega društva. Od matice se je vedno, kar je tudi naravno, pričakovalo največ dela in uspehov, kar je tudi razumljivo, saj so na območju ljubljanske sokolske župe mnoga močna društva, ki se tudi s ponosom lahko ozirajo na svoje delo in dosežene uspehe. Za trdno vez društev in čet pa je župa, katera ne pomeni ničesar, če niso podani pogoji za skupno složno delo prav vseh župnih edinic. Ljubljanska sokolska župa je preživljala do letos nekaj let sem krizo dela, ker ni bilo složnosti v pogledu dela in poslanstva sokolstva, oziroma posameznih funkcionarjev. To stanje je zelo vplivalo na vse članstvo pa tudi javnost je o tem razpravljala, kar vse je narekovalo nujno ureditev razmer v župi.
Nova župna uprava je bila po predpripravah in soglasnosti izvoljena v nedeljo 8. januarja 1941 soglasno na čelu s starosto, priznanim sokolskim delavcem br. dr. Viktorjem Murnikom, ter člani uprave — večinoma novi ljudje, — ki niso bili zastopani v prejšnji župni upravi. Dejstvo, da je ljubljanska sokolska župa prišla do rednega vodstva po soglasni izvolitvi, da so v upravi predstavniki vseh društev — vsaj vodilnih, — da je upanje k nadaljnjemu uspešnemu delu ljubljanske sokolske župe.
Letos poteka zadnje leto Petrove sokolske petletke, ko bo naš mladi kralj prevzel vodstvo države svoje roke. Pred petimi leti se je pričela petletka dela in morajo biti tedaj sklenjene izvršitve opravljene v tekočem letu. Po vseh krajih naše ožje in širše domovine je sokolstvo tekmovalo med seboj, kaj bo storilo, in poudariti moramo, da se je sokolstvo pri tem držalo sprejetih programov. Vsako sokolsko društvo ali četa je sklenilo, da n. pr. kupi svet za dom in telovadišče, postavi dom, razvije prapor, zasadi gozdove, zgradi vodovod itd., kar je zelo ugodno vplivalo na delo v telovadnicah ali drugače ter so se v tej dobi razvila prava tekmovanja, ki so bila in bodo vedno smoter za napredek in doseganje uspehov. Tudi naša ožja domovina Slovenija se danes lahko ponaša z uspehi dela sokolske petletke z mnogimi zunanjimi pridobitvami, kakor domovi, prapori itd., kar vse je bilo storjeno v tem času. Z vedno hitrejšo naglico pa se pripravljajo dovršitve zadnjih del za Petrovo petletko, ki mora ob zaključku dokazati, da so bili programi za ta čas resnično dovršeni, kakor so bili sklenjeni.
Zunanji izraz delu sokolstva v letošnjem letu pa morajo dati dokazi v telovadnicah, pri čemer ima članstvo ljubljanske sokolske župe dolžnost doprinesti najvidnejših izrazov, ki se naj pokažejo vsestransko glede na dosežene uspehe na javnih nastopih posameznih društev in čet, kakor tudi na župnem zletu ljubljanske sokolske župe.
Zdaj, ko so podani vsi pogoji za uspešno delo ljubljanske sokolske župe in sporazumno delo; je treba tudi enotnih smernic delu vseh slovenskih žup, tako da bo slovensko sokolstvo častno zastopano na Beograjskem sokolskem zletu ob priliki polnoletnosti staroste Sokola kraljevine Jugoslavije, našega mladega kralja Petra II.
Časa za vse priprave, ki čaka> jo to leto sokolstvo, je dovolj in vsi, ki hočejo pri prireditvah sodelovati, naj to store s tem, da se odzovejo na delo v telovadnicah, saj bo le skladno delo telovadnice in ostalih sokolskih činiteljev porok za uspešno delo, ki tadi ne more privesti do nikakršnih razdorov več. S to željo spremlja tudi vsa napred-na javnost delo sokolstva, kateremu želimo posebno v tem letn na j več jih uspehov!
Občni zbor Ljubljanskega Sokola
Za starosto je bil soglasno izvoljen br. Janko Jazbec
V	ponedeljek dne 3. februarja letos se je vršil v telovadnici Narodnega doma 73. redni občni zbor Ljubljanskega, Sokola. Otvoril in vodil ga je starosta br. Janko Jazbec, ki se je najprej spomnil mladega kralja Petra II., kateremu so zaklicali zborovalci sokolski czdravo*. Potem so počastili spomin pokojnih bratov in sester. Iskreno je starosta pozdravil zastopnika župe in zastopnike bratskih sokolskih društev.
br. dr. Kamilo Wildman, člani uprave: bratje dr. Ivo Murko, Tine Novak, Leo Rogi, Lojze Mahkovec, Anton Trebeč, Franjo Lesjiik. Ančka Verdirjeva, France Ahčin, Bogo Javornik, dr. Franta Mis, Lojze Kovač, France Štajer, Majda Slapničar-jeva, dr. Spiller-Muys, Tomaž Šaunik, Viktor Rus in Bernard Mikuletič. Nadzorni odbor: Miroslav Gregorka, Peter Klinar, dr. Albin Stele in Boris Germek. Razsodišče: dr. Fran Vončina, dr. Jakiča Pehanijeva-Ganglova, dr. Miha Kambič, dr. Fran Kan-dare, dr. Vlado Šuklje, Rasto Pustoslemšek in Janko Miiller. Gradbeni odbor: dr. Vladimir Ravnihar, dr. Drago Marušič, Peter Klinar, Janko Jazbec, Leo Čebular, Jože Simončič, dr. Fran Pavlin, Viktor Šenica in inž. Albert Poženel.
Po izvolitvi se je zahvalil za
zaupanje starosta br. Jazbec, potem pa omenil naloge, ki čakajo društvo v tekočem letu: akcija za zidavo sokolskega doma, župni zlet, vsesokolski zlet v Beogradu in zaključek sokolske Petrove petletnice. Pozval je navzočne brate in sestre na podvojeno delo, predvsem pri akciji za gradnjo doma. Z velikim odobravanjem je bil soglasno sprejet tudi predlog br. Vrhovca, naj se v letu 1941. koncentrirajo vse sile na to, da se organizira velikopotezna nabiralna akcija za zidavo sokolskega doma, ki se mora čimprej dvigniti na telovadišču v Tivoliju.
Iz poročil funkcijonarjev je bilo razvidno, da je delo v društvu v preteklem letu bilo vsestransko plodonosno in da se vsi sokolski delavci v polni meri zavedajo vseh velikih nalog, katere jih še čakajo.
Dom jugoslovanskih obrtnikov
Po poročilih društvenih funkcijonarjev je bila soglasno izvoljena naslednja lista: V upravi so: starosta br. Janko Jazbec, I. podstarosta br. inž. Gojmir Pehani, II. podstarosta br. Slave Simončič, načelnik br. dr. Ivko Pustišek, nam. načelnika bratje Polde Šega, Janez Malnarič in Lojze Vrhovec, načelnica s. Pavla Vrhovčeva, nam. načelnici sestre Zora Ličenova, Jerica Ah-činova, Alenka Ferlinčeva, pro-svetar br. inž. Pehani, tajnik
Samozavestni ljubljanski obrtniki so v letu 1935. ustanovili z namenom, preskrbeti si za odmor razvedrilo in počitek, zadrugo cDom jugoslovanskih obrtnikov*, ki je uspela kmalu kupiti zapuščeno kmetsko posestvo na Govejku pri Medvodah. Kmetski dom je preuredila v primerni počitniški dom, ki je danes zelo obiskovana izletniška točka ne samo obrtnikov, temveč tudi mnogih drugih izletnikov in turistov. V socialnem oziru pa služi dom uspešno za razvedrilo in odpočitek obrtnikov, članov in njih svojcev. Vsako leto pa zadruga tudi brezplačno sprejme na svoj dom določeno število bivših onemoglih obrtnikov za gotov čas, kjer jim nudi v miru odpočitek in popolno oskrbo.
Kot edinstvena obrtniška ustanova v državi je zadruga prejela tudi priznanje kraljevskega fonda za svoje delo in prireja
vsako leto za vzdrževanje doma in odplačilo dolgov plesno prireditev v Ljubljani. Letos bo ta prireditev v soboto dne 8. februarja v Kazini ter je posvečena spominu velikega Jugoslovana škofa Jurija J. Strossmajerja.
Priporočamo našim čitateljem in naročnikom, da nudijo pomoč tej ustanovi s priznanjem udeležbe na prireditvi in se tudi prepričajo o potrebi doma z izletom v Dom na Govejku. Dom je dostopen z železniške postaje Medvode in drugih točk ter leži v višini 715 metrov s krasnimi razgledi in prijetnimi izleti v okolico. Oskrbovan je dom trajno, saj vzdržuje zadruga po oskrbniku značaj kmetskega posestva in so na razpolago tudi sobe s posteljami in skupno ležišče. Vse informacije daje pisarna «Doma jugoslovanskih obrtnikov*^ Ljubljana^ Wolfova ulica 12. Telefon št. 38-49.
Vse
B
oj za Juez
s
Borba, ki se vodi danes okrog Sueškega prekopa, tega ključa angleškega imperija, ki predstavlja za Italijo v današnji vojni loteriji najprivlačnejši dobitek, obeta postati najodločilnej-ši trenutek v drugi svetovni vojni. Velikega pomena te borbe nikakor ne smemo podcenjevati. Sueški prekop je angleška trdnjava, ki brani istočasno Indijo, petrolejska polja Arabije in Mezopotamije ter Peraijski zaliv, obenem pa varuje dohod k vzhodnemu delu Sredozemskega morja in k mnogim kolonijalnim posestim v vzhodni Afriki.
Sueški prekop, po katerem tečejo najvažnejše pomorsko-trgovske poti sveta, je in je vedno bil usodna točka, okrog katere so se borile največje svetovne sile. Da bi zagospodaril nad Suezom, ki je bil takrat še celina, se je Cezar Avgust voje-val proti Antoniju in Kleopatri. Zaradi Sueza se je zapletel v vojni spor z nadmočnimi angleškimi pomorskimi silami tudi veliki Napoleon in bi takrat skoro izgubil svoje cesarstvo, ko je slavni Nelson potolkel francosko brodovje pri Abu-kirju. Za gospodarja sodobnega Rima pomefiita Sredozemsko morje in Sueški prekop, kakor je sam že ponovno javno naglasil, pravcato «suho življenje* Če bi se Mussoliniju z nemško zavezniško pomočjo posrečilo osvojiti Egipt in Sueški prekop, bi imel prosto pot za udarce proti jugu in vzhodu, s čimer bi mu tudi bila dana možnost za uresničenje njegovih velikih imperialnih ambicij. Če bi se zgodilo, da bi postale kdaj Ale-
OTlCf ki so v zadnji številki prejeli položnice, prosimo, da takoj nakažejo naročnino.
ksandrija baza za italijansko zrakoplovstvo in mornarico, bi bila Velika Britanija docela zaprta v vzhodnem delu Sredozemskega morja. Če bi bili dani ti pogoji, bi bila Italja v stanju, da brez ovire pošilja svoje čete in vojni material preko Sueškega prekopa v Abesinijo, s čimer bi bili tudi dani vsi pogoji za; njeno uspešno ofenzivo v največjem slogu proti angleški posesti v vzhodni Afriki. Mimo tega, da bi osvojila bogate plantaže bombaža v Nilovi delti, bi se Italija lahko obrnila proti bogatim petrolejskim poljem v Saudovi Arabiji, proti Perziji in proti neizčrpnim bogastvom Indije.
Najvažnejše vprašanje tiči v tem, ali bo Italija s svojo zaveznico Nemčijo zmožna, da prežene Angleže iz Egipta in da jim za vedno odvzame kontrolo nad Sueškim prekopom. Zadnji vojni dogodki v Libiji te možnosti absoltutno ne potrjujejo. Osnovni strateški činitelji v vsej današnji situaciji so zelo enostavni. Anglija ima v Egiptu armado krog 350.000 mož, ki jo je v zadnjem času pomnožila z indijsko in avstralsko vojsko za nadaljnjih 600.000 mož. Mimo razpolaga Farukov Egipt sam z dobro izvežbano in sijajno organizirano armado nad 100.000 vojakov. Angleška in egiptovska vojska v severni Afriki razpolagata z okrog 3000 težkimi in lahkimi tanki ter skoro s 3500 letali vseh vrst.
Bitka za Sueški prekop nikakor ne bo lahka. Vse kaže, da je Turčija trdno odločena, da se z vsemi svojimi in zavezniškimi
silami upre slehernemu poskusu invazije s strani nemško-itali-janskega orožja. Arabska plemena niso niti najmanj prijateljsko ali vsaj naklonjeno razpoložena proti Italiji, zlasti ne po bivši okupaciji Albanije, ki jo smatra muslimanski svet za svojo sveto zemljo. Angleška sredozemska mornarica se bo borila ob pomoči svojih zračnih sil do konca. Na suhem pa bo puščava še vedno najzvestejši zaveznik braniteljem Sueškega prekopa, zlasti še na podlagi zadnjih velikih uspehov angleške vojske v Libiji.
Če bi bila Anglija vržena iz Sredozemlja in če bi severna Afrika z Arabijo vred prišla pod kontrolo držav osi, bi pretrpelo angleško cesarstvo smrtni udarec. Če bi pa na drugi strani eventualni pohod držav osi proti Sueškemu prekopu doživel neuspeh, bi njuna vojska in vojna mornarica doživeli iste usodo, kakor jo je doživel svoj čas Napoleon, Anglija bi pa še nadalje ostala gospodar najvažnejših pomorskih poti sveta.
Beseda o filmu, zlasti o ruskem ...
Nekaterniki zavzemajo silno ozkosrčno stališče o umetniškem pomenu zvočnega filma, češ, da je vzgojno kvaren, estetično in umetniško pa brezpomemben. Ta ugotovitev bi bila povsem upravičena za marsikatere pro- | izvode filmske industrije na za-
padli ...
Toda, če prodremo v bistvo in življenjsko silo- ruskega filma, pridemo do zaključka, da se baš temu zvočnemu filmu nudijo široke možnosti razvoja — v umetniško smer. Velike množice so se vdale njegovi omami; sugestivna moč je neskončna in osvaja ljudske množice in izobražence. Lepota mehke, opajajoče, nam sorodne govorice prija naši duši in srcu. Baš ruskemu filmu so dane velike možnosti prikazovanja jasnih slik s posnetki pokrajin, sijajne opreme, neomejen prostor in nastop velike množice sodelujočih, dočim je gledališko ustvarjanje v splošnem vezano na omejen prostor. Zato skušajo tudi filmska podjetja -r- na zapadu, da» osvoje množice — nuditi umetnostno pomembne stvaritve, da bi pridobili dušo gledalca. Živa slika je posebno izrazno sredstvo in sugestivna moč igralcev in pevcev je neskončna. V preteklem letu in letos v januarju 1941 smo imeli priliko videti nekaj ruskih filmov, n. pr. «Peter Veliki*, «Minjin in Požarski*, cVolga, Volga* ter cPeter Veliki in Katarina*, o katerih smo že spregovorili.
Filni Peter Vebki in Katarina obravnava zgodovinsko snov iz leta 1709. Tedaj se je Rusom zopet posrečilo premagati odlično švedsko armado na kopnem in v kratkem razdobju še njihovo brodovje na Baltiškem morju. Igralci tega filma Demidov, Simonov in Tarasova so podali sijajne kreacije ter smatramo brez pretiravanja, da je ta poslednji film (ki ga bomo v kratkem vnovič videli v kinu «Slo-ga») novo doživetje bogate ruske umetnosti, ki zmagovito prodira v svet. Prav tako bomo ponovno videli «Peter Veliki*.
J. P.
Za konr*fcij <Slorcm*ke besedo in odgovorni uradnik Vili Vlahovič. Tiak Delniške tiskarne, d. <L, predstavnik E. Podkrajšek — vsi v Ljubljani.