LOJZE MARINCEK SUBALPSKO BUKOVJE ŠKOFJELOŠKEGA HRIBOVJA Uvod Škofjeloško hribovje ima (zaradi svojega prehodnega položaja med Alpami in Dinaridi na stičišču srednjeevropske in ilirske flore) zelo pestro in zanimivo floro ter vegetacijo. Raziskovalec ekoloških in vegetacijskih razmer zlahka najde privlačno snov za obdelavo. V tem prispevku bi podrobneje opisal sub- alpske bukove gozdove (Fagetum subalpinum praealpinum), ki poraščajo naj višje vrhove Škofjeloškega hribovja. Subalpsko bukovje je v Sloveniji zelo zanimiv naravni fenomen, ki bi za služil večjo pozornost proučevalcev vegetacije. Pri nas so bili skopo opisani le subalpski bukovi gozdovi Dinarskega gorstva (Tregubov 1957) kot Fagetum subalpinum dinaricum, ki gradijo najvišji klimatogeni pas gozdne vegetacije Dinarskega gorstva. Subalpski bukovi gozdovi ostalega dela Slovenije so bili zajeti v okviru drugih bukovih združb (Anemone-Fagetum Treg. 1957, Fagetum mantanum s. latiss.). Na območju Škofjeloških hribov porašča subalpsko bukovje najvišje vrhove in je kot pas klimatogene vegetacije zelo jasno izražen. Zaradi svojega polo žaja in floristične sestave ima izredno pomemben diagnostičen pomen tako z vegetacijskega kot fitogeografskega stališča. To nam potrjuje med drugim tudi dejstvo, da so kljub relativno manjšim površinam zabeleženi v fitoceno- loški karti Jugoslavije v merilu 1 : 1 000 000, ki je v tisku. Splošni ekološki pogoji Subalpsko bukovje Škofjeloškega pogorja naseljuje najvišje lege najbolj markantnih vrhov: Blegoša, Ratitovca in Porezna. V preteklosti so zavzemali večje površine, vendar so reliefno najugodnejša mesta: slemena in zaravnice izkrčili za pašnike. Gozdovi so ostali le na reliefno ekstremnih mestih, ki niso bila primerna za pašnike. Tako je dandanes subalpsko bukovje omejeno le na ozek, ca. 150 do 200 metrov širok, višinski pas od ca. 1400 do nekaj nad 1550 metrov nad morjem. Kljub ekstenzivnemu antropozoogenemu vplivu so se na Blegošu in širši okolici Ratitovca ohranile sorazmerno velike površine subalpskega bukovja, dočim je bil na Poreznu skoraj docela izkrčen. Pojavlja se v vseh legah, čeprav prevladujejo prisojna pobočja, je bila večina gozdov na prisojnih legah izkrčena. Prevladujejo zmerno strma do strma pobočja, ki so krajevno zelo skalovita, mestoma pa so gladka, le tu in tam so navaljene skale in skalni drobir. Geološka matična podlaga so karbonatne kamnine zgornje triade: dolomiti, dolomitni apnenci in apnenci. Najpogostejši je siv drobnozrnat dolomit, ki iz- 182 Nahajališča subalpskega bukovja v Škofjeloškem hribovju redno intenzivno mehansko prepereva, se drobi in zlahka lušči od podlage. Kemično je skoraj netopen, zato so na njem le plitva tla. Dolomitni apnenci so površinsko podrejeni dolomitom, obnašajo se podobno kot čisti dolomiti. Apneno podlago, ki jo srečujemo predvsem na Ratitovcu in njegovi okolici, že laiku izdaja velika površinska kamnitost (skale pokrivajo tudi do 50 °/o talne površine in več) in zelo razgiban mikrorelief. Lahko topljiva apnena pod laga sicer nudi pogoje za nastanek bolj razvitih tal, vendar surove klimatske razmere in zelo razgiban relief onemogočajo tvorbo globljih zrelejših tal. Ne glede na različno matično podlago prevladuje kompleks rendzin različnih razvojnih stopenj. Na grebenih in poraslih skalah so protorendzine, na goli skali je plitva plast surovega humusa. Najpogosteje najdemo zelo skeletne rendzine na zmerno strmih pobočjih, s tipičnim A-C profilom, s prhninastim in surovim humusom. Po jarkih, kamor so tla delno nanesena, so rendzine globlje, krajevno so tudi rjave rendzine z delno koluvialnim značajem. Ne gle de na različno razvojno stopnjo so rendzine slabo odporne proti eroziji. Če uni čimo gozd, voda odnese tla; na apneni podlagi se pokažejo gole skale, na dolo mitni podlagi pa začne voda odnašati lahko drobljivi substrat. Sicer za najvišje vrhove Škofjeloškega pogorja nimamo izmerjenih klima- toloških podatkov, vendar lahko na podlagi podatkov meteoroloških postaj, ki so nameščene v približno enakih nadmorskih višinah v Sloveniji, ter upo števaje specifične ekološke razmere opisanega sveta, lahko sklepamo, da vlada zelo humidna klima. Padavin je od 1800 do 2500 mm poprečno na leto, velik del jih pade v obliki snega, ki obleži tudi do 6 mesecev. Poprečne letne tem perature so od 4 do 5° C; temperature pod ničlo so možne v vsakem letnem času. V povezavi z inverzijami pade zelo pogosto moker sneg, ki zmrzne in 183 polomi vrhove dreves. Na splošno lahko ugotovimo, da vladajo dokaj surove klimatske razmere, značilne za kraje višjih nadmorskih višin, vendar je zaradi mediteranskega vpliva, ki se z rastočo nadmorsko višino stopnjuje, kontinen talna klima toliko modificirana, ublažena, da bukev suvereno vlada prav do najvišjih vrhov. Med ekstenzivno rabo prostora v preteklih stoletjih je bil velik del sub- alpskih bukovih gozdov, večinoma na najvišjih legah, izkrčen za pašnike. Delno zaradi nenehne paše, delno zaradi ekstremnih ekoloških pogojev, ki do voljujejo le zelo počasen razvoj gozda, se meja med gozdom in pašniki bi stveno ni spreminjala do dandanes. Gozdovi na splošno niso bili zavarovani pred živino in je le-ta v gozdu neovirano iskala hrano in zatočišče pred vre menskimi neprilikami. Stalna paša v gozdu je imela zelo negativne posledice tako za kvaliteto drevja kakor tudi za rastiščne razmere nasploh. Fiziognomski aspekt in floristična sestava Trdi življenjski pogoji omogočajo drevju skromno rast. Drevesa dosežejo višino le od 8 do 14 metrov pri prsnem premeru do 50 cm. Sklop je vrzelast, drevje je košasto s pogosto polomljenimi vrhovi, veje so zverižene. Debla so sabljaste zrasti, zelo grčava in pogosto votla, osojne strani so porasle z mahovi in lišaji. Najbolj pogost je islandski lišaj (Cetraria islandica). Posamezna vi talno opešana drevesa so popolnoma prerasla z lišaji. Smreka kot pionirska drevesna vrsta lažje prenaša surove klimatske razmere, kaže nekoliko boljšo rast in dosega večje višine kot bukev. Zaradi vrzelastega sklopa in nizke rasti bukve ter stalnega objedanja je globoko vejnata, pogosto z več vrhovi, in to ne le ob robu gozda, temveč tudi v sestoju samem. Sicer je smreka na splošno redka, posebno na najvišjih legah Blegoša in Porezna. Smreka na teh rastiščih tudi nima pomembne vloge pri zaraščanju opuščenih pašnikov, njeno mesto prevzamejo vrbe, zelena jelša in mestoma ruševje. Na Ratitovcu, ki je že bliže Alpam in prihaja že bolj do veljave kontinentalna klima, pa prevzema smreka tisto mesto, ki ji gre na splošno v predalpskem gorskem svetu. Ostale drevesne vrste: gorski javor in jelka se pojavljajo le sporadično. Grmovni sloj sestavlja predvsem pomladek bukve, posebno poganjki iz panja ter nekatere subalpske vrste: dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), planinsko kosteničevje (Lonicera alpigena), kimastoplodni sipek (Rosa pendu- lina), gola vrba (Salix glabra) in Waldsteinova vrba (Salix ivaldsteiniana), ka terih večina optimalno uspeva nad pasom bukve in dajejo zato tem gozdovom značilno noto. Njihova primes je v veliki meri odvisna tudi od antropozooge- nega vpliva. Cim bolj so gozdovi preredčeni, tem več je teh grmovnih vrst. Zaradi pretrganega sklepa je tudi pri tleh dovolj svetlobe in je zeliščni sloj bujno razvit. Posebno izstopajo visoke steblike kot goli lepen (Adenostyles glabra), razne preobjede (Aconitum sp. div.), avstrijski divjakovec (Doronicum austriacum), potočna sretena (Geum rivale) in druge ter dajejo tem gozdovom od poletja do pozne jeseni značilen fiziognomski aspekt. Floristično sestavo subalpskih bukovih gozdov predalpske Slovenije nam podaja priložena fitocenološka tabela. Čeprav smo na območju Škofjeloških hribov nabrali okoli 20 fitocenoloških popisov, smo v tabelo uvrstili le 10 naj bolj tipičnih. Asociacijo Fagetum subalpinum praealpinum štejemo med združ- 184 be, ki so srednje bogate z rastlinskimi vrstami, našli smo preko 110 rastlin, od katerih smo 88 uvrstili v fitocenološko tabelo. Značilnice in razlikovalnice združbe so poleg bukve, ki kaže v teh gozdo vih ekotipske lastnosti, rastlinske vrste, ki optimalno uspevajo v visokogor skem svetu na območju gozdne in drevesne meje: kopjasta podlesnica (Poly- stichum lonchitis), dvocvetna vijolica (Viola biflora), rjasto rjavi šaš (Carex jerruginea), dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), gorski glavinec (Centaurea montana), gozdna krvomočnica (Geranium silvaticum) in še nekatere. Te sub- alpinske vrste jasno ločujejo subalpske in gorske bukove gozdove {Fagetum montanum praealpinum Marinček 1977), ker se v gorskih bukovih gozdovih z redkimi izjemami sploh ne pojavljajo. Seveda pa ostane vprašanje, katere od teh so Prave značilnice naših predalpskih subalpskih bukovih gozdov. Zado voljiv odgovor je možen le na osnovi obširne primerjave s sorodnimi združ bami po Evropi, kar pa presega okvir tega prispevka. Naslednja zelo značilna za subalpske bukove gozdove nasploh je skupina visokih steblik, v katero so zajete subalpinske vrste, kot bela čmerika (Verat- rum album subsp. album), goli lepen (Adenostyles glabra), navadna preobjeda (Aconitum vulparia) in ostale. Večino teh vrst najdemo tudi v gorskih buko vih gozdovih, vendar tam ne kažejo take bujne rasti. Nadaljnja diagnostično pomembna skupina subalpskih bukovih gozdov predalpskega sveta Slovenije so acidofilne rastlinske vrste (Vaccinio-Piceetalia s. 1.), katere so bolj ali manj navezane na silikatno matično podlago in se na karbonatni geološki podlagi pojavljajo le v večjih nadmorskih višinah, kjer debela plast surovega humusa eliminira vpliv karbonatne podlage. Še posebno so važne acidofilne rastlinske vrste, ki imajo svoj optimalni areal v višjih nadmorskih višinah kot gozdna bekica (Luzula sylvatica). Stalna in tu in tam dokaj obilna prisotnost acidofilnih zelišč kaže na hladno okolje združbe, kar je posledica višjih nadmorskih višin. Naslednja skupina rastlin, ki ima velik geobotaničen pomen, so ilirske vrste (značilnice in razlikovalnice zveze Fagion illyricum), 9 po številu. Naj večjo stalnost in pokrovnost imajo ilirski elementi, ki segajo tudi v južnoalp- ski prostor: smrdljiva laknica (Aposeris foetida), trilistna penuša (Cardamine trifolia), deveterolistna mlaja (Dentaria enneaphyllos), okroglolistni kreč (Sa- xijraga rotundifolia), gozdni planinšček (Homogyne sylvestris). Zanimiva je prisotnost tevja (Hacquetia epipactis), ki je navadno obilno zastopano pred vsem v gričevnatih gozdovih belega gabra in submontanskih bukovih gozdovih po vsej Sloveniji. Njegovo krajevno zelo obilno pojavljanje kaže na inverzijo. Cela serija ilirskih vrst jasno ločuje subalpinske bukove gozdove predalpskega sveta Slovenije od podobnih združb srednje Evrope (predvsem Aceri-Fagetum s. 1.) pa tudi od subalpskih bukovih gozdov mezijske florne province (Fagetum subalpinum serbicum Grebenščikov 1950). Sledeča sociološko ekološka skupina so mezofilno-neutrofilne rastline (Fa- getalia sylvaticae). Zanimivo je, da razen nekaterih vrst ostale ne dosežejo večje pokrovnosti, veliko jih najdemo le kot slučajne vrste. Slabše uspevanje teh življenjsko zahtevnejših vrst, ki se sicer v niže ležečih gorskih bukovih gozdovih polnoštevilno uveljavljajo, kaže na neugodne klimatske in edafske razmere. Večje število neutrofilno-bazifilnih vrst v sorodnih združbah Dinar skega gorstva (Fagetum croaticum subalpinum Ht. 1938, Fagetum subalpinum dinaricum Treg. 1957) je bolj posledica različne tipologije kot pa rastiščnih 185 FAGETUM SUBALPINUM PRAEALPINUM (aaaoo.DOra) 186 Številka popisa (Nummer dar Aufnahna) Nadmorska višina T BI (MeereehBbe in •) Nebesna lega (Ezposition) Nagib v % (Neigung in %) Kamnitoat r % (Steinbedeckung in %) Površina ploskve v m (Auitaahmefllohe in Pokrovnoat v % (DecJcungagrad in %) Drevja (Bflume) Grmovja (Strflucher) Zelišča (Krluter) Mahovi (Mooae) ZNAČILNICE IN RAZLIK07ALNICE ASOCIACIJE (Asa.-Charakt.und-Dift.Arten) Fagus sylvatioa Pagus svlvatica Polystichum lonohitia Viola biflora Carez terruginea Rhododendron hirsutum Centauraa montana Sallz iraldatelDiana Salii glabra Ribes alpina Geranlum avlvatiotm ADEN0STY1ETALIA s.latiss. Veratrum album Bubep.album Adenoatyles glabra Ranunculua platanifolius Geum rivala Polygonatum vertioillatum Aoonitum vulparla Adenostyles alllariaa Doronicum austriacum Cioarbita alpina . Veratrum album subsp.lobeliaaum I II III IV I II III II III II III 1 ?^4.^fi789 1A 155o 147o 15oo 156o 151o 15oo 156o 151o 154o 143o N N NE NE NE E S NE SW W 25 2o 35 25 3o 35 3o 25 3o 3* 5o 5 1 lo 5 5 4o 4o 5o 5 4oo 4oo 4oo 4oo 4oo 4oo 4oo 4oo 4oo 4oo 7o 4o 75 lo 4.2 1.2 1.2 + .2 +.2 + + + + + 7o 5o 9o 3 4.2 3.3 + .2 + + .2 + .2 1.1 + +.2 8o 5o 9o 4.2 3.3 +.2 + .2 +.2 + 1.2 + .2 7o 4o 9o 5 4.2 2.3 1.2 + .2 + + .2 7o 6o 9o 2 4.2 3.3 + .2 1.1 1.2 + + + .2 7o 2o 95 2 4.2 + .2 + .2 + + .2 + + 7o lo 80 10 3.3 + + .2 +.2 +.2 7o 2o 9o 15 4.2 + .2 1.2 +.2 7o 2o 7o 2o 4.3 +.2 +.2 + 7o 7o 8o 1 4.1 4.4 + .2 + .2 + .2 III 1.1 1.1 2.2 2.2 2.2 1.1 1.1 1.1 + 2.2 +.2 2.2 1.2 +.2 1.2 +.2 +.2 1.2 2.2 +.2 + +.2 + +.2 + +.2 + +.2 +.2 1.1 +.2 + + 1.2 +.2 +.2 +.2 1.1 +.2 + + + +.2 + +.2 3.3 3.3 1.2 1.2 + + + + + + + +. FAGIOH ILLYRICUM HT.1958 Aposarls foetida Saiifraga rotundifolla Cardanine trifolia Dentarla enneaphylloa Eomogyae 8ylveatrie Vicia oroboides Cyclamen purpuraaoena Knautia drymeia Hacquetla eplpactia PAGETALIA SYLVATICAE PAWL.1928 III 2.2 -2.2 3.3 3.3 3.3 1.1 2.3 1.2 1.2 3.3 1.1 1.1 +.2 1.1 1.1 + .2 1.1 1.1 + + .2 1.1 + 1.2 1.1 1.2 1.1 1.1 2.2 + 1.2 1.1 1.1 + -t- + 1.1 1.2 1.1 1.1 +.2 1.1 + + .2 + .2 1.2 1.2 2.2 1.1 2.2 + .2 + + Anemone nemoroea Symphytum tuberoaum Daphne mezereum Lonioera alplgena Senaclo fuchsll Acer paeudoplatanua Aoar pseudoplatanua Dryopterie flllx-nas Laod.ua galeobdoloo Fhyteuma splcatua Epllobluin Dontanum Heroorlalls perennia Myoaotis sylyatica Llllum martagon Carei dlgltata GallUH aylvaticuB RanuDOulus lanugtnosufl III II III I II III 2.2 1.1 + .2 + + + + .2 + .2 + 1.2 + .2 + + + + .2 + .2 + .2 1.1 + + .2 + + + .2 + + + .2 + + .2 + 1.2 + + 2.2 + + + .2 + .2 + + .2 + 1.1 + .2 1.2 1.2 + .2 + .2 + + + 1.1 + 1.1 1.2 + + .2 + + 2.2 + + + + + + 2.3 + + 1.1 + ' + 1.1 + + .2 1.2 3.3 + + + + + 2.2 + .2 + + .2 1.1 + + 1.2 1.1 + + + .2 1.1 + .2 + .2 1.2 + + + 4- 2.2 + 1.1 187 VACCINIO-PICEETALIA BB.-BL.1939 Luzula eylvatica Veronioa urticifolia Vaccinlu« myrtillus Hieracium sylvaticum Rosa pendulina Picea abies Picea abies Picea abiea Dryopteris dilatata Pyrola minor Gymaocarpium dryopteria OSTALE (Ubrige) III II I II III 1.1 + .2 + .2 + .2 + + .2 + + .2 + .2 2.2 + .2 + .2 + .2 + .2 + .2 1.2 + + 1.1 + + .2 + .2 + .2 + .2 1.1 + + 2.3 1.1 + f + + + + .2 +• 2.3 -»- + + .2 + + +.2 + 2.1 + .2 +.2 +.2 188 Oxalis acetosella Poa nemoralis Valeriana tripteria Rubus aaxatilia Gentiana aaclepiadea Aaplenium viri de AnthriscuB nitlda Calamagroatie varia Luzula albida Galium ariatatum Cystopteris fragilis Hypericum mootanum Stellaria oemorum Athyrium filix-femlna Digitalis ambigua Campanula peraicifolia Crepis paludosa III II + +.2 +.2 + + 1.1 1.1 1.1 1.1 + +.2 +.2 +.2 +.2 +.2 +.2 +.2 +.2 + .2 1.2 1.2 1.2 + +.2 +.2 1.1 + .2 +.2 +.2 +.2 + +• -h + .2 + +.2 + + + + .2 + +.2 +.2 + + + 1.1 +.2 1.1 1.2 + +.2+ 1.2 2.3 + +.2 +.2 -t- + +.2 + +.2 +.2 1.1 1.3 +.2 +.2 + + .2 + +.2 + + + + +• +• + + 1.2 +.2 + +.2 1.2 + +.2 +• 1.2 + +.2 + + + + + + +.2 1.1 1.1 + fEalictrum aquilegifolium Saxifraga cuneifolia Solidago virgaurea Pragaria veeca Heraoleum Bphondyllum Chaerophyllum vlllarii Rubus idaeus Sorbus aucuparia Verbascum Dlgrun Festuca heterophylla MAHOVI (Moose) CteDldlum moluacuBi Tortella tortuoBa PisideDB tazifoliuB Isothecium nr/urum Plagiochlla aaplenioides Dicranum scoparium Hypnum oupreaeiforme II III IV + + + + + .2 + .4 + .4 + + + .4 + o4 + .4 + .4 + 1.1 + .4 + .2 + 1.1 + + .4 + .4 + .4 + .2 + + .4 + .4 + .4 + -)- (- + + .4 + .4 + .4 + .4 + .4 + + + + .2 -t- + .2 + .4 + .4 + .4 + + + .4 + + 1.2 f +.4 + .4 +.4 +.4 +.4 +.4 + .4 + .4 VRSTE, KI SO V ENEM ALI DVEH POPISIH (ZufBllige): Aoonltum variegatum lo ( + ), Aotaea Bpicata 8 ( + ), Adoia moaohatellina 7 (+), Alchemilla vulgaris 2 (+), 5 ( + ), Astrantla mlnor 1 (+), 4 l + )» Campanula traohellum 2 ( + ), Cirelum eriaithalea 9 (+)t Clematla alplna 7 ( + ), Corydalis cava 8 (+), Dentarla bulblfera 7 (+). Deschampala oaespltoaa 2 (+.2), Dicranella heteromalla 2 (+.4), 4 (+.4). Euphorbia amygdaloldea 6 i + ), lo (+.2), Festuca aylvatica 3 (+.2), 6 (1.2), Gallum odoratum 8 (+.2), Helleborua niger Bubap.niger o (+), lo (1.1), Hupersla selago 5 (+), Hypericum hirButum 1 (1.1), Laburnum alpi- num 9 (+.2), Lonicera nigra 9 (+), Majanthemum bifolium 9 (+), 7 (+), Melica nutana 8 (+), Mnium undulatum 4 (+.4), Paria quadrifolia 1 ( + )» 9 (+), Pinua mugo 9 (+), Polystichum aculeatum 8 (+.2), Polytrichum coaunune 2 (+.4), PrenantheB purpurea 7 ( + ), Primula acaulia 8 (+), Scapania nemoroea 2 (+.4), 5 (+|4), Staohya officinalia lo (+.2), Urtica dioica 5 (+), Vaccinium vitis idaea 8 (+) LOKACIJE POPISOV (LokalitHten dar Aufnahmen)i 1,7,8,9 - Ratitovec, 2,3,4,5,6,10 - BlegoS razmer, Preučevalci vegetacije predvojne in delno tudi prvega in drugega desetletja povojne dobe niso ostro ločevali subalpskih in gorskih bukovih gozdov, zato vsebujejo njihove tabele veliko rastlinskih vrst, ki so sicer doma tudi v predalpskih montanskih bukovih gozdovih. Sinsistematski položaj Sinsistematska pripadnost subalpskih bukovih gozdov predalpskega sveta Slovenije ni popolnoma dorečena. Večina avtorjev (Wraber 1960, 1967, Fukarek 1978) prišteva neutrofilno-bazifilno vegetacijo predalpskega sveta Slovenije, kamor spada tudi subalpsko bukovje Škofjeloškega hribovja, v srednjeevrop ske vegetacijske formacije. Vendar terja obilica ilirskih flornih elementov, ki segajo preko predalpskega prostora globoko v alpski svet, prej ali slej teme ljito korekturo takega dojemanja. To pa je možno le, če dobro poznamo horo- logijo pa tudi ekološke lastnosti flornih elementov. Ker v Sloveniji tako daleč še nismo prišli, je vsakršno sinsistematsko razvrščanje bolj na osnovi domneva nja kot pa znanstvene resnice. Zaenkrat lahko na podlagi množice ilirskih flornih elementov sklepamo, da spadajo subalpski bukovi gozdovi Škofjelo škega hribovja v zvezo ilirskih bukovih gozdov (Fagion ilhjricum Ht. 1958), dalje v razred Fagetalia sylvaticae Pawl. 1928 in v razred Querco-Fagetea Br.- Bl. et Vlieg. 1937. Naravovarstveni pomen Ti bukovi gozdovi na skrajni klimatski meji svojega uspevanja nimajo ni- kak ršne gospodarske vrednosti, kar se tiče pridobivanja lesne mase. Zaradi ekstremnih rastiščnih pogojev imajo večji posegi v gozd lahko katastrofalne posledice, posebno če upoštevamo zelo počasno naravno obnovo gozda, zato imajo ti gozdovi le strogo varovalni pomen. Dovoljene so le sanitarne sečnje, s katerimi odstranjujemo suho, bolno in poškodovano drevje. Subalpski bukovi gozdovi imajo velik pomen pri preučevanju vegetacije in ekologije nasploh. Specifična ekologija, svojstvena struktura ter specifična flo- ristična sestava predstavljajo idealen objekt za naravoslovne raziskave. Poleg tega imajo tudi velik estetski pomen, saj nudi bogato cvetje v visokem poletju prijetno pašo za oči številnim planincem. Vsi ti omenjeni razlogi govorijo v prid še bolj skrbnemu varovanju teh gozdov. Predvsem bi morali omejiti gozdno pašo, če ne popolnoma, pa vsaj delno na najbolj ogroženih mestih. Bilo bi zelo koristno in poučno, če bi po stavili panoje (posebno na Blegošu), na katere bi napisali bistvene naravo slovne podatke o tej naravni posebnosti Škofjeloškega pogorja. Zaključek Submontansko bukovje Škofjeloškega hribovja, ki je kot vegetacijska tvor ba opisana v asociaciji Fagetum subalpinum prealpinum, je zaradi svojega po ložaja, ekologije in floristične sestave naravna posebnost ne le Škofjeloškega hribovja, temveč tudi v širšem smislu. Opisana združba na najvišjih vrhovih Škofjeloškega hribovja potrjuje domneve, da subalpsko bukovje ni omejeno 190 le na Dinarsko gorstvo, temveč se pojavlja globoko v predalpskem svetu Slo venije na mestih, ki so v večjih nadmorskih višinah pod vplivom Mediterana. Ta ugotovitev ni pomembna le za predalpski fitogeografski teritorij, ampak tudi za slovenski alpski prostor, ker načenja problem njegove subalpske vege tacijske stopnje, ki je bila do sedaj obravnavana kot Anemone-Fagetum lari- cetosum Treg. 1957. Opisana združba je tudi prispevek k nadaljnji še podrobnejši fitogeografski členitvi Slovenije ter razmejitvi ilirske in srednjeevropske flore. Literatura Grebenščikov, O., 1950: O vegetaciji centralnog dela Stare planine. Zbor. rad. Inst. ekol. biogeogr. SAN Beograd 1, 1—36. Horvat, I., 1938: Biljnosociološka istraživanja šuma u Hrvatskoj. Glas. šum. po- kuse 6, Zagreb. Marinček, L., 1974: Gozdna vegetacija Škofjeloškega pogorja. Loški razgledi 20, 208—226, Ljubljana. Tregubov, V., 1957: Prebiralni gozdovi na Snežniku. Inst. gozd. les. gospod. Slov. 4, Ljubljana. Wraber, M., 1960: Fitosociološka razčlenitev gozdne vegetacije v Sloveniji. Ann. hort. bot. Labacensis, 49—96, Ljubljana. Wraber, M, 1969: Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. Vegetatio 17, 1-6, 176—199. Zusammenfassung DER SUBALPINE BUCHENWALD DES BERGLANDES VON SKOFJA LOKA Gegenstand unserer Untersuchung waren die Buchenwalder der hochsten Erhe- bungen des Berglandes von Skofja Loka (voralpines Gebiet Sloweniens): des Blegoš, des Porezen und des Ratitovec. Sie iverden als Fagetum subalpinum praealpinum (assoc. nova) beschrieben. Die natiirliche potentiale Spannvveite dieser Assoziation reicht von rund 1400 m bis zu den hochsten Gipfeln, d. h. bis zu etwa 1700 m uber dem Meere. Weil aber die Walder auf den kuppenformigen Hohen zwecks Gewinnung von Weiden gerodet wurden, betragt die heutige Spannweite des subalpinen Buchen- \valdes kaum noch 200 m, von 1400 bis zu 1600 m Seehohe. Es herrschen maBig steile bis steile Abhange mit ortlich stark bewegtem Relief vor Auf den Dolomiten, Dolo- mitkalken und Kalken triassischen Alters sind die Boden minder entwickelt: Rend- zinen verschiedener Entwicklungsstufen mit Rohhumus und Moderhumus. Das Klima ist humid mit jahrlich durchschnittlich 1800—2500 mm Niederschlagen, die Schneedecke liegt bis zu 6 Monaten und langer, die durchschnittlichen Jahrestem- peraturen betragen 4—5" C, negative Temperaturen sind in jeder Jahreszeit moglich. Das fur die hoher gelegenen Gebiete des voralpinen Slowenien charakteristische kontinentale Klima ist unter dem EinfluB des Mittelmeeres um so viel milder, daB die Buche bis zu den hochsten Hohen suveran den Vorrang vor der Fichte behauptet. Es sind das vorwiegend reine Buchenwalder mit bescheidenem Wuchs und Di- mensionen (Hohe von 8 bis 14 m, Durchmesser in Brusthohe bis zu 50 cm), sabel- formigem, durch den Schnee niedergedrucktem Wuchs. Die Beimischung von Fichten ist nur in den den Alpen naher liegenden Waldern groBer (Ratitovec). Charakteristische und differenzierende Arten der Assoziation Fagetum subalpi num praealpinum sind auBer der Buche, die oekotvpische Eigenschaften aufweist, noch: Polystichum lonchitis, Viola biflora, Carex ferruginea, Rhododendron hirsutum, Centaurea montana, Salix ivaldsteiniana, Geranium sulvaticum, Ribes alpina, Salix glabra. 191 Sehr kennzeichnend ist die reiche Vertretung und deckende Schncht hoher Stauden (Adenostyletalia) und einiger azidophilen Arten, besonders der Luzula syl- vatica. Gut vertreten sind auch illvrische Arten, nicht nur Aposeris foetida, Saxi- fraga rotundifolia, Cardamine trijolia, Deniaria enneaphvllos, deren Areal mehr oder \veniger tief in den siidalpinen Raum eindringt. sondern auch Vicia oroboides, Knautia drymeia, Cyclamen purpurescens und Hacquetia epipactis, \velche ein en- geres Areal auf\veisen. Diese Arten verleihen den Waldern eine uberzeugend illy- rische Pragung. Wegen der harten Lebensbedingungen sind neutrophile-basiphile Arten (Fagetalia sylvaticae) weniger vertreten. Die Assoziation Fagetum siibalpinum praealpinum reihen vvir in den Verband illvrischer Buehemvalder ein (Fagion illuricum Ht. 1958), in die Ordnung Fagetalia sulvaticae Pavi. 1928 und in die Klasse Querco-Fagetea Br.-Bl. et Vlieg. 1937. 192