dJbuuz& v vi&ahju*
Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka Din 1*50 • Polletna naročnina Din 15'— Celoletna naročnina Din 30*— • ČekoVni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790	t		Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Ure juje: M. Poštu van Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K.Čeč)
Ljubljana, 3. dcc. 1936 ^		g Leto III — Številka 10	
Novemu belgrajskemu škofu v pozdrav!
Naslednik apostolov boš! Iz Kristusove ustanovne besede „oasce“, raste Tvoja nad-pastirska palica. Tvoja mitra je mdr a pravega duhovnega kneza, zakone boš dajal, razsojeval boš. tudi kaznoval, če bo treba! Čistost Kristusovega nauka, krščanske morale, božjega kulta moraš ohraniti, božjo besedo: „ooportuneu in „importune“ moraš razglašali, mir in bogovdanost gojiti, ob meji vzhoda in zahoda moraš stati in tam prikazovati v nauku in življenju vso vzvišenost in lepoto Kristusove neveste, sv. katoliške cerkve!... Tvoje poslanstvo je veliko in vznešeno in Tvoje breme je težko l Toda vemo. da nisi iskal te časti, zato Te bo nebeški pastir, ki je čudoviti svetovalec, varoval na težki poti, da jo boš hodil kot duhovnik-orjak t Molitveno uro bomo stražarji za Tebe opravili in prosili: Bog te spremljaj na težki poti!
Zmaga katoliških akademikov
Slovenska mladina Brezmadežni
Po zaslugi predsednika Akcije, Verbiča, in vsled razumevanja univerzitetnega senata, so se letos prvič vršile volitve v Akcijo za izpopolnitev univerze ločeno od občnega zbora po sistemu posebnega volilnega lokala, po volilnem imeniku s tajnim in neposrednim glasovanjem, v soboto od 8 do 13 v zbornični dvorani na univerzi.
Okoli 20 vrst letakov je bilo vrženih med akademske volilce Vsi, razen častne izjeme volilnega letaka katoliške mladine in neodvisne nacionalne liste z nosilcem Uršičem, so bili polni političnega strupa in so zlivali gnojnico na nasprotnike; vsi so si bili edini in enaki po napadih na katoliško mladino. Najznačilnejši in obenem najbolj prostaški je bil droben letak komunistov, ki sicer niso imeli lastne liste, a so vsi volili tako imenovano »listo tehnikov«; vsebina letaka je približno ta-le: »Italijanski fašistični papež, Mussolini in Korošec so nas postavili pred odločitev: Rim ali Moskva. To za nas znači: italijanski fašizem ali slovanstvo. Mi smo se že davno odločili za slovanstvo... (podčrtali mi.)
Pokažimo to tudi 1. decembra t. 1. ob 11 dopoldne in napolnimo slovansko narodno .cerkev, novo pravoslavno cerkev v Ljubljani.« (Podčrtali mi.)
Ta letak močno spominja na znano komemoracijo na univerzi...
Volilni rezultat je bil naslednji:
1.	Lista katoliške mladine z geslom: Po-
polno univerzo do leta 1940! — 419 glasov (Derkač J.).
2. »Lista tehnikov« (volili so jo komunisti, vseh vrst marksisti, vsi Bolgari, ki študirajo pri nas, Srbi in mnogo takih, ki so šli na lim)
— 328 glasov (Muha G,).
3. »Strokovna lista nacionalnih akademikov« (volili so jo meščanski akademiki in sinovi trških JNS veljakov) — 134 glasov (Orožen M.).
4. »Neodvisna nacionalna lista« (volili so jo proti JNS in protikomunistično usmerjeni akademiki, ki so se ideološko in organizatomo ločili od meščanskih pristašev dr. Kramerja)
— 105 glasov (Uršič J.).
Katoliška mladina je na svoji listi zbrala toliko glasov kot nikdar in ponovno ji je akademska mladina zaupala vodstvo Akcije. Značilne pa so bile te volitve še posebno zato, ker kažejo razkroj nekdaj na univerzi daleč najmočnejšega meščansko-liberalnega tabora. Na račun tega razkroja rastejo marksisti, ki imajo danes med svojimi vodniki že po večini same sinove odličnih meščansko-liberalnih rodbin iz Ljubljane. Del nekdanjega liberalnega tabora, ki se ne rekrutira toliko iz meščanskih družin, pa ni šel v marksizem, temveč se je še pravočasno iz razpadajoče hiše rešil in se osamosvojil. Sobotne volitve so dokazale, da je tudi slovenska univerza v taboru slovenskega ljudstva.
V/
Francija na razpotju
Veliki korupcijski škandal Sta-visky, ki so ga framasoni potlačili, frama-sonsko zakulisno delovanje, ki je zvezalo Francijo z boljševiško Rusijo in tako dalo komunistom v Franciji potuho, da lahko zlorabljajo parlamentarizem in demokracijo ter svobodno in nemoteno prepajajo vso Francijo s komunističnim strupom, namere francoske vlade dati sovjetski vladi kredite, stalno podpiranje španskih komunistov v boju proti nacionalistom — vse to nam daje slutiti, da je Francija do 60% okužena s komunizmom in framason-stvom in da bo — če zmagajo komunisti v Španiji — eksplodirala komunistična bomba v Franciji kakor vulkan, v čigar globini so že desetletja podtalne sile pripravljale ogenj in žveplo, da ga vržejo ob primerni priliki na dan.
Nekateri desničarski listi odkrivajo te
gnojne rane Francije ter javno razkrinkavajo grobokope nekdanje veličine Francije. Zato pripravlja šef tako zvane lažnjive ljudske fronte Leon Blum zakonski osnutek, ki naj bi zadušil tiskovno svobodo. Toda kateri tisk hoče vlada zadušiti? Tisk, ki je v službi velike finance, borze, ki krije in pospešuje nesramno kapitalistično izžemanje? Tisk, ki širi skrajne komunistične ideje prevrata in brez-boštvo in ki je v velikem delu plačan od zunaj? Ne! Ta je svoboden in bo ostal svoboden. Zatreti hoče brezobzirno le tisk opozicije, ki se »drzne kritizirati vlado«, razkrinkavati tajne sklepe kominterne in podtalno rovarjenje francoskih komunistov, ki se drzne ! zagovarjati španske nacionaliste, grajati izdajalsko licemersko politiko vlade, ki zagotavlja svojo nevtralnost v španski vojni, pa v isti sapi pošilja letala komunistom v pomoč. Taka je svoboda režimov ljudske fronte!
Čez toliko in toliko dni in ur bodo zvonovi naših cerkva naznanili Tvoj dan, o Mati. Tako radi bi Ti za ta praznik kaj v dar poklonili, pa smo vsi praznih rok in Ti ničesar ne moremo dati. Glej, naša zemlja in rod sta polna bridkosti in solz.
Ko bo prišel Tvoj dan, bo nad našo zfem-ljo morda megla in mraz, ali bo takrat že sneg vse poljane pokril. Morda pa bo jasen Tvoj sveti dan, z našimi željami in hrepenenjem tisočkrat blagoslovljen. Zvonovi bodo zapeli Tebi prelep pozdrav in naša srca bodo radosti polna šepetala: »Pozdravljena, pozdravljena!«
Pošlji nam, Zgodnja Danica, iz svetlih dalj sonca, luči in pesmi vesele v mrak naših dni!
Ti, ki gledaš z neba na nas, veš, kako je bolan naš čas. Vidiš, da je brat bratu s kroglo srce prebil, da je sin očetov dom in mater izdal. Saj veš in te boli, da je Tvoj Sin tolikokrat spet z našimi grehi na križ razpet. Hudo je pri nas: vzdih, kletev in jok sta v naših domovih že skoraj molitev postala. Ti sveta, 1 i si med nami toliko prestolov izhrala, pošlji iz njih pod naš krov svoj materinski blagoslov. Daj, da bo kakor nekdaj verno romal naš rod k Tebi na Brezje, Višarje in Sveto goro, da Te bo spet naša pesem slavila pri Gospej Sve'ti in čez vso koroško zemljo. Da bo k Tebi slovenska molitev kipela v Ameriki, Afriki, pa v Vestfaliji, Franciji in še vse povsod, koder je raztresen naš rod.
Duša je splavala naprej za nekaj dni: 8. december. Čuj, Mati, po vseh naših cerkvah zvoni Tebi v čast. Naša srca so se zbudila v nov sončen dan, naše mlade duše že dvigajo krila.
PIP! .
Sv. Višarje
Glej, Mati Prečista: tisoč, desettisoč... še več Tvojih sinov in hčera, pripravljenih za boj in nad nami Tvoj prapor vihra. Čez nekaj let bodo te mlade moči zavzele svet in takrat bo naš narod ob Savi, Zili in Soči zopet ves Tvoj, sladke ljubezni prevzet.
Danes, na svoj največji praznik, se zbira krog Tebe, Marija, slovenska mladina in moli: Mi, Mati, Tvoji sinovi in hčere, vsi mladi pred Tabo klečimo. O daj, blagoslovi nam delo, domove in rod!
Bogoskrunski madež je opran
Ko je pred štirinajstimi dnevi padel v Dol. Logatcu evharistični križ, je bilo znova tudi na slovenski zemlji dano znamenje upora proti Bogu. Geslo je bilo vrženo, dejanje storjeno. Od tujca naščuvan in zaslepljen človek se je drznil na naši sveti slovenski zemlji, sredi vernega ljudstva storiti bogoskrunsko dejanje in žaliti čut verujočega.
Pa se je zgodilo, da se je ogorčeno in v srcu užaljeno ljudstvo dvignilo, toda ne, da bi s krampi, sekirami in gnojnimi vilami šlo zasledovat zločinca in zadoščevat pravici — to je bila dolžnost po božjih in človeških posta- j vah organizirane družbe in njene oblasti — I ampak šlo je v cerkev pred tabernakelj, pred Boga in ga prosilo: »Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo... Ali je res na njih vsa krivda? Ali je ni morda nekaj tudi na nas, na vsej družbi, ki ni katoliška dovolj? Zato jim ne štej tega tako v zlo; daj, razsvetli jim pamet, da spoznajo, da obžalujejo.«
In še z večjim ognjem se je lotilo dela. Na hribčku se je zopet ponosno dvignil vekoviti simbol neizmernega trpljenja in brezmejne ljubezni, kjer vsi preganjani in trpeči uteho 1 najdejo. Zopet je zablestelo, še veličastnejše kot prvič, večno znamenje Boga, vse v cvetje ovito in z mlaji obdano.
Satansko dejanje ni doseglo svojega namena. Možje in fantje so še z večjim navdušenjem kot prvič uprli svoje mišičaste postave in dvignili les križa. Dekleta in žene so še z večjim ponosom pletle vence in kite, ki so z njimi ovenčale križ in mlaje in otroci so še z večjo vztrajnostjo nabirali resje in bršljan. V vseh pa še živi velika in silna volja braniti ta križ in ga, če treba, tudi petič, desetič zopet postaviti na njegovo mesto.
Ob zopetni blagoslovitvi se je zgrnila na hribčku okoli križa vsa fara in še od drugod so prišli — bilo jih je čez tisoč odraslih in mnogo šolske mladine — in iz vseh grl je mogočno vrela pesem: »Kraljevo znamenje križ stoji...« Iz vseh obrazov je odsevalo prijetno doživetje in v tolažbo jim je bila zavest, da so po svojih močeh dali javno zadoščenje za počno uničevanje blodečega in zašlega neznanca, ki danes tudi med slovenskim narodom ni več edinec. Tudi blizu Jesenic je pred kratkim padlo znamenje. Zvečer je še stalo in zjutraj je oskrunjeno ležalo na tleh.
Za konec se je izpod križa razlila v dolino odločna pesem »Povsod Boga!...« povsod, po naših domovih in cerkvah, po vsej slovenski zemlji, predvsem pa v naša srca, da bodo ostala Njegova, čeprav bi nam vse križe in vsa znamenja požagali in cerkve podrli.
3. decembra 1936	38
»STRAŽA V VIHARJU«
Občni zbor Akademske Akcije
Poročilo predsednika Verbiča, poročilo nadzornega odbora, spomenica katoliških akademikov glede zapostavljanja slovenske univerze in o naših zahtevah proti temu, ter spomenica medicincev glede postavitve osrednje slovenske bolnišnice ter zahteva po stolici za slov nar. zgod., so bile resne točke obč. zbora.
Iz predsednikovega poročila je bilo razvidno, s kako veliko požrtvovalnostjo in napori je ob obstrukciji	in	»nacionalnih«
odbornikov vršil predsednik Akcije tov. Verbič Pavle vse funkcije odbora. Skoraj je ni potrebe naše univerze, ki je ne bi predsednik v svoji razmeroma kratki poslovni dobi vzel v program svojega dela. Vse započete akcije je nadaljeval, mnogo novih sprožil in razvil. Doseženi so krediti za anatomsko predavalnico, postavljen je hidrotehnični provizorij. Za vse drugo so bila v Belgradu gluha ušesa. To nepojmljivo zapostavljanje slovenske univerze je povzročilo, da so katoliški akademiki predložili občnemu zboru spomenico, ki postavlja iz načelnega vidika enakovrednosti in enakopravnosti Slovencev naše zahteve po popolni univerzi do leta 1940; spomenica se glasi:
Akademiki Aleksandrove univerze v Ljubljani in z njimi vsi Slovenci smo že 17 let priča zapostavljanja slovenske univerze.
Čeprav je vsem jasno, da ima univerza v Ljubljani v narodno- in državnoobrambnem pogledu poseben pomen, saj je mejna trdnjava, ki brani našo kulturno samobitnost in ves slovenski in slovanski jug proti dvema kulturnima in političnima imperializmoma, ki stremita za vdorom na slovanski Balkan — je Aleksandrova univerza v Ljubljani celo glede navadnih rednih potreb vsake univerze zapostavljena.
Aleksandrova univerza v Ljubljani je brez lastnega centralnega poslopja. Nobena fakulteta nima dostojnih in dovoljnih prostorov, kaj šele, da bi imela lastno fakultetno zgradbo. Instituti, laboratoriji in predavalnice se nahajajo celo po kleteh, v zasilnih paviljonih ali pa v deloma tesnih in zaduhlih prostorih tujega centralnega poslopja. Medicinska fakulteta še do danes, vkljub temu, da je v zakonu o univerzah priznana, nima več kot 5 semestrov.
Akademiki Aleksandrove univerze in z njimi vsi Slovenci pričakujemo od jugoslovanske vlade, da slovenske univerze ne bo več smatrala za manjvredno, da hoče postaviti slovensko univerzo v enakopraven položaj z bel-grajsko in zagrebško univerzo in da jugoslovanska vlada Aleksandrovi univerzi v Ljubljani prizna njen posebni narodno- in državno-obrambni pomen.
Zato pričakujemp:
1. da pridejo brezpogojno v proračunski predlog že za leto 1837-38 potrebne postavke za hidrotehnični in kemični institut ter za rudarski oddelek. Da ministra prosvete in zunanjih zadev rešita Knafljevo ustanovo, katere točen dejanski stan jima je bil od AA predložen, njenemu namenu;
2. da jugoslovanska vlada sprejme v svoj finančni program zgraditev popolne Aleksandrove univerze v Ljubljani do leta 1940. Do tega leta morajo stati vsaj temelji lastnega centralnega poslopja, juridične in filozofske fakultete, nove medicinske s kliniko (ki bo obenem rešila problem osrednje slovenske bolnišnice), nova tehnika in teološka fakulteta. Univerza bo vladi predložila tozadevne načrte in vrstni red gradenj.
Ako se je brez utemeljitve moglo zgoditi, da je n. pr. belgrajska univerza v enem ali dveh letih iz proračunskih sredstev prejela več kot pa Aleksandrova univerza v Ljubljani v 17 letih, potem je naša zahteva dvakrat upravičena.
Nadzorni odbor je v svojem poročilu juri-dično utemeljil edino veljavnost D'Hontovega načina proporčnega načela za volitve v Akcije. S tem je potrdil pravilnost predsednikovega stališča in kot neutemeljeno obsodil obstrukcijo marksističnih in »nacionalnih« odbornikov. Ob tem poročilu se je pokazala nemoč kričačev, ki so prej dve uri zavlačevali občni zbor, in obsojali »diktaturo« predsednika Verbiča, so pa po revizorskem poročilu s svojim pravno neobstoječim »čistim« proporcem utihnili.
Ponašanje maršala slovenske rdeče armade in drugih rdečih buržujev na občnem zboru se da kvalificirati edinole kot izbruh jeze nad dejstvom, da so jim izpadle iz rok vajeti Akademske akcije in akademskega javnega življenja sploh. Težko je ta sadizem opisati onim, ki mu v petek niso bili priča. Tisti pa, ki so bili priče te podivjanosti, vedo, da je tu samo dvoje možnosti: ali se bo enkrat vendarle že zgodilo, da bo univerzitetna oblast brezobzirno posegla vmes in napravila konec teriiu načrtnemu, namernemu uničevanju univerze, rušenju atmosfere miru in varnosti v hiši znanosti, ali pa bo enkrat prišlo do katastrofe; izzivanje in divjanje onih, ki že zdavnaj nimajo več namena na univerzi študirati, bo nekoč sprožilo plaz ogorčenja, ki se ne bo več ustavil. Naj gledajo oni, ki so za to poklicani; mi smo že ponovno opozorili na nevzdržne razmere, ki vladajo na univerzi.
———	!	f
Fronta Moskve
Za obrambo kulture?
Ni nam treba posebej poudarjati, da je krščanstvo ustvarilo tiste osnove, na katerih je zrasla zapadnoevropska kultura. Stoletja so nanizala vse preveč krščanskih kulturnih spomenikov, da jih v kratkem obsegu niti površno ne moremo našteti. Če moramo danes ugotoviti, da prava kultura peša, je to dejstvo pač posledica zgrešenega ravnanja tistih, ki so zavrgli edino pravilne in najširšim krogom dostopne krščanske osnove.
Današnja zapadnokrščanska kultura je močno prežeta s poganskimi in materialističnimi primesmi. Nekaj strašnega pa bi se moralo zgoditi s kulturo, če bi moral nastopiti za obrambo kulture celo boljševizem. In vendar nastopa Moskva dandanes povsod, kjerkoli se pojavlja, z gesli za »mir, svobodo in kulturo«.
Če bi komunisti postavili svoji ljudski fronti za obrambo kulture kot program zahtevo, da morajo postati vse kulturne dobrine dostopile najširšim ljudskim plastem, bi si osvojili naš program. Mi hočemo nuditi in približati vrednote prave duhovne človečanske kulture tistim, ki so pri svojem vsakdanjem delu stalno usmerjeni v snov in morajo vsak dan skrbeti, kje bodo jutri spali in kaj bodo jedli.
Vse dosedanje boljševiško »kulturno« delovanje, ki ga že skozi sedemnajst let lahko opazujemo v različnih krajih sveta, nam prav nazorno dokazuje, da boljševiki ne mislijo na
to. Vsi njihovi izbruhi proti sedanji kulturi kot gosposki kulturi, razredni, prazniški, neživljenjski kulturi in klici po neki novi bolj-ševiški kulturi so signal za dokončno uničenje vseh tistih borih krščanskih osnov, ki jih današnja civilizacija še prenaša, in težnja po izgradnji nove materialistične brozge, ki naj bi se ji nataknilo lepo doneče ime: kultura; pri klicih »za obrambo kulture« mislijo torej na obrambo sovjetske civilizacije, ki je vsa izključno v materijo, snov zakopana, razredna, ki postavlja človeka v boj proti človeku, brata proti bratu, ki ji je največja gonilna sila smrtno sovraštvo, ki nadalje ne priznava višjih duhovnih vrednot, zanika Boga, se bori proti njemu in ji je tostransko ugodje edini blagor. Naj bo ob tej priliki na kratko omenjeno, da komunizem popolnoma zanika pravico do obstoja religiozni kulturi, ki tvori najžlahtnejši temelj vsake srčne in umske kulture in dviga ter plemeniti človeškega duha. Vsak res kulturen človek bo priznal, da je namerno uničevanje religiozne kulture največji zločin nad kulturo sploh.
Pustimo teorijo in si samo malo oglejmo sedemnajstletno boljševiško »kulturno« bilanco. V imenu znanosti in kulture je postavil boljševizem neštete množice v službo plitvega materializma in jih je odvrnil od prave krščanske kulture, ki je dostopna vsem stanovom, ki je edina sposobna združiti vse sinove istega 'Očeta in jim nuditi sredstva za pridobitev časne in večne sreče. V imenu kulture je odvzel človeku svobodo in ustanovil novo vrsto modernega suženjstva v Sibiriji in na Solov-jeckih otokih. V imenu kulture pošilja na oni svet milijonske množice ljudi, ki so zakrivili samo to, da so dvignili svoj glas proti boljše-viškemu barbarsvu; v imenu kulture vzbuja boljševizem najnižje gone v masah, jih oboro-žuje, nato pa jih pošilja na najhvaležnejše polje kulturnega udejstvovanja:	požigi, ropi,
umori, razbijanje, razdejanje. Ali je kultura kanonov, strojnic in plinov moderna ljudska kultura? V imenu kulture razbija zakonsko vez, širi nenravnost in poveličuje pohoto. V imenu kulture se člani komunističnih trojk vtihotapljajo v različne organizacije, da bi jih v ugodnem trenutku lahko zahrbtno uničili. V imenu kulture širi kult dviganja pesti in kult sovraštva. V imenu kulture je uničenih nešteto španskih kulturnih spomenikov. V imenu kulture postavljajo boljševiki na položaje stare klikarske korupcije novo boljševiško korupcijo, v imenu kulture podirajo evharistične križe in druga sveta znamenja itd. itd.
Ni treba posebej poudarjati, da so boljše-viška gesla o kulturi le agitatorska politična gesla. Dejansko boljševiška kultura ne pomeni ne socialnega, ne gospodarskega, ne znanstvenega, idejnega ali katerega koli kulturnega zboljšanja.
*
Nevmešavanje Evrope v boljševizem — pred 14 leti. Merežkovskij je 1. 1922 napisal knjigo »Antikristovo kraljestvo«, v kateri je zapisal tudi te-le besede: »Boljševizem in Rusija! Ako je do sedaj to vprašanje tako postavljeno — danes se ne glasi več tako. Ne: boljševizem in Rusija, ampak: boljševizem, Evropa in Rusija. Da, tako se mora postaviti to vprašanje s stališča svetovno zgodovinske usode Evrope in Rusije. Ker med sedanjo boljševiško Rusijo in bodočo osvobojeno Rusijo se bo hočeš ali nočeš morala postaviti Evropa. Pa naj bi se Evropa še bolj ogibala vmešavanju, prej ali slej se bo morala vmešati v ruske razmere. Kakor je boljševizem po svojem bistvu mednaroden, tako bo morala biti mednarodna tudi borba proti njemu. Evropa ne mara videti, da ruski požar ne ogroža samo Rusije, ampak ves svet. Kadar bo to videla, bo začela gasiti, toda morda prepozno.« — Pred 14 leti!
Ustredie Slov. Kat. Študentstva
Slovaški katoliški akademiki so organizirani v številnih društvih, ki so združena v tiSKŠ (Zveza slovaških katoliških akademikov) v Bratislavi. Kako je nastalo to zvezno društvo?
Po svetovni vojni je prišla za Slovaško nova doba, doba svobode, svodobnega narodnega razvoja, toda tudi doba razcepljenosti in vsestranskega nereda, ki ga spremljajo kaotična idejna vrenja antisocialnih stremljenj in dekadenca nravnosti. V tej nevarni dobi splošnega kipenja so se slovaški katoliški akademiki z vsemi silami lotili dela. Razkropili so se po mestih in vaseh, vzpodbujali narod, zmeden in izmučen od dolgotrajne vojne, krepili narodno zavest s stalnim poudarjanjem samobitnosti slovaškega naroda, opozarjali narod na strup, ki se je skrival pod raznimi »naprednjaškimi« gesli. Vse to je vzrastlo čisto spontano iz globokega narodnega čuta, iz mladostnega navdušenja in želje po žrtvovanju; gibanju pa je manjkalo trdne opore, okvira, stalnosti; potrebna je bila organizacija. Zato so sklicali prvi shod katol. srednješolcev leta 1919 v Ružomberku, ki je bil tedaj slovaško narodno središče. Na shodu naj bi študentje načeli vsa aktualna vprašanja, obračunali z bolestnimi pojavi, ki so ogražali versko prešinjenost slovaškega študenta, jasno začrtali svojo pot in sestavili program katoliškega študentovskega gibanja. To zborovanje je obrodilo mnogo sadov.
Takoj nato, leta 1920 so zborovali v Ružomberku tudi katoliški akademiki pod vodstvom prelata Hlinke, voditelja slovaškega naroda. Tu so se odločili, da ustanovijo v svojih vseučiliških središčih (Praga, Brno, Bratislava) svoja verska društva, ki bodo študentom, prihajajočim na univerzo, opora v borbi, šola narodne in verske prešinjenosti. Tako so ustanovili društva Tatran, Považan, Moyses.
Pripravljalno delo za zvezo teh društev je izvršil Karel Sidor, sedanji glavni urednik
»Slovaka«; Pod njegovim vodstvom so izdajali slovaški katoliški akademiki list »Vatra«, ki je služil v prvi vrsti vzbujanju narodne zavesti. V začetku je hotel minister dr. Šrobar, da bi se slovaška mladina priključila praški zvezi vseh študentov. Toda Slovaki so dobro poznali protiversko usmerjenost tega društva in so si ustanovili 1. 1920 v Ružomberku SSSŠ (Socialno združenje slovaških študentov). To društvo je vlada kmalu prepovedala z motivacijo, da je društvo »povzročitelj izrednih razmer na slovaških šolah«. Toda take ovire odločne mladine niso zadržale. 2e v avgustu istega leta so ustanovili tjSKš v Bratislavi z glasilom »Vatra«, katerega je kmalu zamenjal sedanji list »Rozvoj«.
trSKg združuje več srednješolskih in akademskih društev. Glavna akademska društva so:
1. Moyses v Bratislavi je izraz gibanja slov. kat. akademikov, ki je vzrastlo po prevratu kot mogočen odpor proti razkrajajočemu »naprednjaštvu«. Za patrona so si izbrali ustanovitelji škofa Moysesa kot zgled neutrudnega slovaškega katoliškega delavca.
2. Považan v Pragi.
3. Tatran v Brnu.
4. R o d v Ružomberku.
5. B e r n o 1 d k v Nitri.
Delo v (fSKŠ je razdeljeno posameznim komisijam, izmed katerih je v poslednjih letih najbolj znana inozemska komisija. Njen razvoj se začenja s sprejemom tfSKŠ za rednega člana »Pax Romane«. S tem je dobila IJSKŠ mnogo številnejše in trdnejše stike s tujino. Vsakoletni kongresi »Pax Romane« nudijo ClSKš priliko, da poroča inozemstvu o svojih razmerah, o svojih težavah in bojih, da dokazuje svojo potrebnost in upravičenost kot majhna, toda krepka enota v delu za zbližanje med narodi in za razširjanje ideje svetovnega miru.
(Piše naš tovariš Slovak)
Do 1.1940.zahtevamo dograditev in {popolnitev slov.univerze! Izpolnite«
»STRAŽA V VIHARJU«
39
3. decembra 1936
Trepia Mineš Limited
V upravnem svetu družbe, ki ima sedež v Londonu, sede: A. Chester Bpathy, B. N. Ba-nac, A. Chester Beathy ml., Albert Bennet Bart, J. A. Dunn, dr. Lučič Roko, G. Mecpher-son ml., St. Col. R. Micklenu, C. M. G., W. ; Selkirk in J. Whitehouse. — Glavni ravnatelj za Jugoslavijo je A. S. Howie.
Osnovni kapital družbe znaša 1.125.000 funtov šterlingov, ki je razdeljen na 4 in pol milj. delnic po 5 angl. šilingov (1 angl. šiling je dvajseti del funt. št.). V 1. 1935 še 34.833 delnic ni bilo danih v promet. Poslovna doba 8e zaključuje 30. septembra vsako leto.
Pregled dohodkov in izdatkov kaže naslednjo sliko (v tisočih funtih):
Izdatki 30. sept 1932 1933 1934 1935 1936 proiz. str., dnine 295,4 329,1 398,5 461,0 splošni stroški	29,8	25,3	34,1	34,8	464,1
plače in upr. str.	19,2	25,3	25,8	24,4	31,1
brutto dobiček	165,7	294,9	224,1	395,9	504,0
obratna amortiz.	36,1	41,2	44,8	47,9
davčne rezerve	15,3	32,3	18,7	40,4	59,2
Dohodki
od proizvodnje	506,9	676,8	679,8	868,9	999,6
drugi dohodki	3,3	2,5	2,7	2,2
Za dividende so za poslovno leto 1934/35 razdelili 250.000 fumt. šter., letos pa 258.720 funt. šter, in je prišlo na vsako delnico 1 angl. šiling 3 pence. Nominalna vrednost (na borzi je seveda višja) je prinesla v zadnji poslovni dobi točno 25% obresti in še so za naslednje leto pustili 32.025 funt. šter. Ce upoštevamo, da se dobiček ne nahaja samo v postavki »čisti dobiček«, ampak je dejanski donos podjetja v pretežni meri obsežen v upravnih stroških in v celoti v rezervah, dobimo za leto 1935/36 bajno vsoto 374.731 funt. šter. donosa, kar da malenkost manj kot 30% vloženega kapitala. Zato je razumljivo, da so delnice na borzi toliko vredne in se njih tečaj še dviga. Jugoslavija je pač še vedno dežela zgodnjega kapitalizma, kjer so taki dobički mogoči zaradi * nezadostne socialne zakonodaje in zaradi možnosti, da kapital pritiska na odločilne faktorje, da tudi izvedbe zaradi javnega ugleda izdanih zakonov ne izvajajo dosledno. Za davčno rezervo so letos določili 59.200 funtov, da sedaj znaša 148.000 funtov šterlingov. Splošni rezervi so kot lani dodelili 30.000 funt. šter., tako da je po šestih poslovnih letih narasla
že na 100.000 funt. šter., kar znaša skoraj deseti del kapitala.
Da je finančno stanje podjetja tako ugodno, je več razlogov. Produkcija narašča, poleg tega pa so se na svetovnem trgu dvignile cene svinca in cinka, torej tudi svinčenega in cin-kovega koncentrata. Povečalo pa se je tudi proizvajanje pirita (ki je sicer stranski proizvod) in je v letu 1935/36 naraslo od 38.288 na 50.008 ton. Seveda so tudi del. plače deželi zgodnjega kapitalizma primerne. Lanski štrajk je uspel v toliko, da se je delavcem posrečilo doseči vsaj nekoliko višje plače.
Tudi Trepča je izmed podjetij, pri katerih je udeležen tuj kapital, za naše narodno gospodarstvo boleča rana. Ne samo, da odnaša velikanske dobičke, ki so utrgani našemu delavcu in našemu inženirju, v tujino, ampak celo naravna bogastva v napol predelanem stanju izvaža drugam, da jih drugje predeljujejo in da drugje uspeva industrija. Naš delavec pa ob slabih plačah in nehigijenskih delovnih pogojih toliko da živi; ves narod plačuje davek tujini, ko svojo rudo — predelano in preoblikovano — kupuje za svojo uporabo in naša zemlja postaja vedno bolj in bolj revna na rudnem bogastvu. In ko bomo postali mi samostojni tudi na gospodarskem polju, bo morda že popolnoma izčrpana ...
»La Voix des Čtudiants«, nov. 1936, mednarodno študentovsko komunistično glasilo, poroča, kaj vse je storila jugoslovanska delegacija, ki se je udeležila ženevskega »mirovnega« kongresa. »Poslali so kopije apelov španskih (maksističnih — op. ur.) študentov uredništvom vseh dnevnikov in tednikov, vsem kulturnim in športnim organizacijam in prav tako različnim političnim prvakom. V številnih člankih in razpravah so poskušali predočiti španske dogodke v pravi (!) lufei (»Politika« — op. ur.) ter popraviti razne napačne in fantastične novice, ki so razširjene v velikem tisku. Prav tako so organizirali denarne zbirke in zborovanja med študenti, delavci in kmeti po njihovih organizacijah, klubih, sindikatih, knjižnicah, kjer tolmačijo heroično borbo španske mladine za svobodo in kulturo.«
‘Poravnajte naročninoJ
SSSR in Španska državljanska volna
Rusija je država, ki se po vsem svojem geografskem položaju bolj nagiba k Aziji kot k Evropi. Od svetovne vojne sem je ločena po dolgem pasu vmesnih držav (Finlandija, Letska, Litvanska, Poljska, Romunija) od evropskih velesil in največjih evropskih kulturnih središč! Kako to, da je ta evrazijski kolos iztegnil svojo pest ter jo položil preko cele Evrope prav na Španijo, ki je spet od svoje strani po Pirenejih ločena od ostale Evrope? Ali nima Rusija dovolj skrbi v Turkestanu, Mongoliji, Mandžuriji? Kako naj si to tolmačimo?
Tako silna je judovska ideja komunističnega mesianizma, vesoljnega sovjetskega imperija, generalnega naskoka na krščanstvo, ideja vesoljnega brezboštva, da se sovjetska vlada z vso svojo državno močjo postavlja v službo te satanske zamisli. Glavni poizkus za to svetovno dramo se odigrava v Španiji. Zdaj je Moskva popolnoma odločno prevzela vodstvo španskih komunistov. Predsednik komunistične vlade Largo Caballero je po daljšem oklevanju končno podpisal s sovjetskim poslanikom Rosenbergom tajni pakt, v katerem se sovjetska vlada obvezuje dobavljati vladnim silam orožje,’ tanke, letala in kemične snovi; Caballero pa je dal sovjetom na razpolago 500 miljonov zlatih pezet iz rezerv državne banke. Prve zaloge zlata so sovjetske ladje že odpeljale iz Valencije. Sovjetski agenti Adler, Ziborovski, Wall, Merkas in drugi pa so že začeli kupovati velike zaloge orožja v Holandiji, Češkoslovaški, Švici, Belgiji itd. Toda sovjetska vlada ne pošilja samo orožje, ona pošilja prave ekspedicijske kadre s polnim moštvom in častniki. S tem je podana neposredna nevarnost za evropski mir. Zakaj bi ne mogle tudi Italija, Japonska, Nemčija p6-šiljati svoje armadne edinice v Španijo?
Rusija torej namerno povzroča nemire, izziva naravnost vojne zapletljaje, recimo, izziva tako zvano preventivno vojno, i Vse to se zlaga s poročili francoskega lista »Gringoire«, ki v svoji zadnji številki (27. XI.) odkriva sedanje namene kominterne. Dne 26. oktobra se je vršilo veliko zborovanje vseh vodilnih mož rdefce Moskve, na katerem se je ugotovilo, da je prišel trenotek za revolucijo in preventivno vojno. Baje je vojna med fašizmom in sovjetsko vlado neizogibna.
iveri
Tomistični kongres v Rimu je končan. Udeležilo se ga je okoli 500 filozofov, skupno pa okoli 2000 poslušalcev. Predavanj je bilo 46. Kongres je odlično uspel. V prihodnji številki prinesemo obširnejše poročilo.
*
»La Voix des Čtudiants«, november 1936, prinaša tudi dopis jugoslovanskih študentov, katerega prvi del prinašamo: »Po kongresu (po »mirovnem« kongresu v Ženevi) smo bili zelo dobro sprejeti posebno na Hrvaškem, kjer so se celotni hrvaški pripravljalni komite in delegati HSS zahvalili delegaciji in izjavili, da sodelovanje v takih okoliščinah ni samo možno, ampak tudi zaželjeno. Doktor Horcog, ki je predsedoval temu sestanku, je poročal o tem dr. Mačku.« Ali ni ta dr. Horcog vodja hrvatske »Seljačke sloge«?
*
Internacionalis catholica Propaganda, ki si
je zastavila kot namen svojega delovanja vzbujanje zavesti, da smo katoličani kljub različnim narodnostim vendarle eno, in ki hoče vzbuditi katoličane na organiziran odpor proti organizirani propagandi brezboštva, je izdala v nemščini in francoščini »Mitteilungen des (Bulletin du) Regnum Christi«, čigar izdajo je omogočil neki mecen iz Alzacije. Misli so v glavnem iste, kot jih podaja J. Kalan v knjigi: Die Welt fiir Christus. Tekst spremlja motto: »Naša pomoč je v imenu Gospodovem« v 15 jezikih, slika Ljubljane in otrok omenjenega mecena, na koncu pa nekaj odzivov na »Poziv«, ki so ga prinesli tudi naši časopisi. *
»Rozvoj«, glasilo slovaške srednješolske katoliške mladine, prinaša v svoji novembrski številki daljši članek o »Straži v viharju«. Avtor govori v toplih besedah o našem listu in si želi enakega za Slovake.
*
Pri nas podirajo nekateri temni elementi križe po hribih in znamenja ob križ-potjih — v škofiji Quebec pa so člani avtomobilskega kluba sklenili, da bodo skrbeli za božja znamenja na vseh cestah cele province: obstoječa ohranili, razpadajoča obnovili, propadle znova postavili.
NaSa Koroška
Razvoj germanizacije na Koroškem.
Karantanija, slovenska' drža-v a od bregov Šumave, od Travne in Aniže do izvirov Drave, do plodne Furlanije, od sinje Adrije do Blatnega in Nežiderskega jezera v panonski nižini! Nad 200 let traja doba mlade svobode, sanj prve samostojne slovanske države v Evropi, Slovenci pridejo tukaj prvič v stike s svojimi germanskimi sosedi Bajuvari. Dva svobodna in mlada naroda si v krvavih bojih ustvarjata in določata mejo sredi Alp. Težko pada bojna sekira slovenskih velmož po glavah bajuvarskih vitezov na lienškem polju. Sedemkrat večji od današnjega slovenskega ozemlja je obseg slovenske Karantanije. Koroška je njeno središče.
Pod Krnsko goro blizu Gospe svete so kneževali slovenski knezi. P o solnograškem škofu Ircu Virgilu so spoznali Slovenci krščanstvo. Dokler so jim ga pridigali korepi-skopi, ki jih je poslal ta veliki Irec, se krščanstvu niso upirali. A irska cerkev se je morala umakniti frankovski. Igni et ferro se je hkrati s krščanstvom Frankov usidrala v deželi tudi frankovska oblast. Slovenska svoboda se je
zatekla na knežji dvorec panonskih knezov ob Blatnem jezeru, kjer sta se upirala apostola sv. Ciril in Metod ne samo poganstvu slovenskih naseljencev, marveč tudi grabežljivosti frankovskih in bajuvarskih škofov. Še so bili obširni alpski predeli v rokah slovenskih kmetov, ki so prebivali tja do vrat nemške Pa-save; na vsem potu do Pasave je sv. Metod blagoslavljal svoje Slovence, ko so ga gnali v bavarske ječe. Izginili pa so slovenski knezi in staro domače plemstvo je propadlo. Karantanija je postala počasi, a neodvrnljivo germanski »Kulturboden«. Zamajala se je jezikovna meja ob Donavi in v severnih alpskih dolinah. Nemški naseljenci so ustvarjali kaverne v slovenskih pljučih; poleg slovenskih vasi so nastajale nemške.
Nemški duhovniki iz Solnograda, Krems-miinstra, iz Innichena in iz bamberških »štif-tov« ob Donavi in njenih pritokih širijo s krščanstvom nehote tudi nemško kulturo. Vojvode iz rodu Ortenburžanov, grofje tirolski in goriški ter ponosni Španhajmovci se štejejo sicer še med slovenske gospodarje (»Windi-sche Herren«) in še se jim zdi vredno, da vzdržujejo staro tradicijo ustoličenja v slovenskem jeziku, toda njihovi oprode vladajo kot mogočni nemški žlahtni gospodje z visokih
gradov. Res je, da sta tlačana in podložnika oba, slovenski kmet in doseljeni nemški kolonist — toda gospodar tam na gradu je le Nemec! In gospodar ostane Nemec tisoč let! Ko z Otokarjem propade slovanska velesila med Krkonoši in Krasom, se vleže nad Karantanijo težka roka germanskih knezov Habsburžanov. Z dvora v Šentvidu izgine slovenščina; ustoličenje se še vrši v slovenskem jeziku, a Albrecht Habsburški je nahrulil slovenskega kmeta - svobodnjaka: »Bauer, ich versteh Din Sprache nit!« Ustoličenje se opusti kot nepotrebna ceremonija in nesmiselna koncesija. Zapuščen sameva knežji kamen ob razpadajočem kmetskem gradu — nema priča nekdanje slave m dokaz slovenske drSavne samostojnosti.
S Habsburžani se začenja druga doba ponemčevanja karantanskih Slovencev. Ponemčevanje se vrši od zgoraj v interesu habsburške Vzhodne marke, v interesu Dunaja in pozneje Gradca — prestolnice Notranje Avstrije — torej v interesu države in krone. Kmalu je spodjedena že druga, umaknjena jezikovna meja, ki dela videz prave trdnjavske črte, ko teče po grebenih Visokih in Nizkih Tur, po vrhovih Hochschwaba, Semmeringa in Wechsela. Nemškim fevdalcem se pridruži v tej dobi še nemško meščanstvo: kaverne v slo-
venskih pljučih se širijo bolj in bolj. Habsburžani preložijo koroško središče iz Šent Vida ob Glini v Celovec. V sredo med slovenske kmete se naseli nemško uradništvo in nemški vojaki najemniki. Ta druga doba počasnega umiranja slovenske besede sega nekako do prosvitljene dobe, ko doseže za Marije Terezije in Jožefa II. višek in zaključek. Vsa ta doba je prepletena s težkimi verskimi boji in kmečkimi punti. Je to doba težkih družbenih preobratov, a hkrati junaška doba našega naroda, ki v bojih s Turki brani krščanski Zapad. V tej dobi zaznamo velik kulturni razmah našega naroda na Koroškem. Po holmih so zrasle lične cerkvice in znamenja ob križpotjih so se dvignila, vsa okrašena z nedosegljivimi lepotami preproste ljudske umetnosti. To je bil čas, ko je ziljski ples spremljalo petje starih slovenskih koralov, ko je vzcvetel na starih, težkih skrinjah koroški narodni ornament, ko se je razkošatila bogata koroška narodna noša, ta čudovita pesem iz lanu in volne. Iz prvotne in stare obredne pesmi se je porodila narodna melodija, največje bogastvo slovenske Koroške, njena pesem, ki ji ni enake med evropskimi narodi.	(Dalje.)
iaše zahteve nam bo šele dokaz naše enakovrednosti in enakopravnosti!
3. decembra 1936
40
»STRAŽA V VIHARJU«
Srednja Sola
Celje. Kakor da bi ne bilo več živahnosti v celjskih študentih, so nam doslej potekali dnevi. Nekdaj tako burni občni zbori so letos skoraj neopaženo šli mimo nas. Tam majhno razburjenje, tu nekaj ostrih besed ob kakšnem spominu iz polpretekle dobe — to je bilo vse. Le od časa do časa je še sluga napisal na desko ime dijaka, ki naj dvigne pošto, in do-tični (oz. dotična) je prejel — »1551«! Zadnje čase pa se je pojavila na našem zavodu neka čudna »inflacija«. Po šolskih klopeh razgrinjajo časopisni papir in si z »Našo voljo« bistrijo duha! D. J. S. »Sloga« pa skuša še korak dalje. Te dni so po razredih pismeno razglasili, da so se odločili za izdajanje lista »Borba«, s katerim hočejo ustvariti žarišče, okoli katerega naj se zbirajo vsi dijaki, da postane mladina ena sama družina, zavračajoča vsak vpliv starejših. Glasilo naj bo ogledalo celjske gimnazije.« Veseli nas, da zmorejo naši vrstniki že ustvarjati »eno družino« in to celo »brez vpliva starejših«! Toda pozabili so, da zaenkrat še niso vsi celjski gimnazijci tudi Slogaši in bo torej zelo čudno tisto »iznašanje misli«, »samostojno delo« in »pojmovanje važnosti poslanstva«, za kar hočejo vsem dati priliko, kakor pravijo. Mi namreč od enotne družine pričakujemo tudi enotnosti v vsem navedenem, ki je pa med nami in njimi ni. In celo »Borbo« hočejo! Ali pa vedo, proti komu se bodo borili, ko so jim dobrodošli tudi tisti, ki jih sicer najhuje obsojajo, kadar je treba »črne« ožigosati, ko se potrudijo, če je treba osmešiti katerega izmed »klerikalnih« profesorjev, in ko že vedo za vse tiste, ki bodo ob spremembi režima prvi frčali z gimnazije! Dobro je to, da se ti »izgredi« pojavljajo le v posameznih razredih.
Prva »Borba je že izšla. Posebnost glasila nacionalnega dijaštva je skoraj dosledna raba čistih ruskih psevdonimov, ki čudno izzveni spričo tolikšnega poudarjanja jugoslovanstva — če morda nehote ne kaže na logično dograditev jugoslovenstva — v stopitev vseh Slovanov v velerusovstvu ...
Mi se pred to »ogledalo celjske gimnazije« ne bomo postavljali, ker bi se morda ustrašili tisti, ki so ga izdelali. Naročili se bomo še v večjem številu na naše liste, ki sicer niso brez vpliva starejših, a nam kljub temu važnosti našega poslanstva ne zmanjšujejo...
Novo mesto. Kakor drugod, delamo tudi pri nas na to, da bi med dijaki zavladal odločen katoliški duh. Toliko smo se že uveljavili, da nas ne podcenjujejo, ampak računajo z nami kot s pokretom, s katerim bodo bili boj za svoj obraz in za obraz svoje okolice. Na vse načine bi nam radi zmešali mlajše tovariše. Vrgli so se na prva dva razreda in uporabljajo vse mogoče intrige in laži, toda zlasti zadnje čase je prišlo marsikaj nečastnega na dan in mislimo, da ta način agitacije ne bo dolgo uspešen.
Kolikor nas je odločnih katoliških fantov in deklet, se zbiramo v kongregacijah, ki številčno in vsebinsko lepo napredujeta. Nižja se je morala zaradi velikega števila članov razdeliti v dva oddelka. Tudi na meščanski šoli marijanska misel osvaja in pridobiva novih borcev.
Praznik Brezmadežne bomo proslavili z akademijo v samostanski dvorani; to naj bo zunanji izraz našega dela.
*
Z ljubljanske klasične gimnazije. K zadnjemu sporočilu smo dobili naslednje dopolnilo, ki ga na željo nekaterih dijakov klas. gimn. prinašamo: Dejstvo je namreč, da pri ‘tem občnem zboru ni šlo za nikak politični ali svetovnonazorni boj, ampak le za prestiž med osmo in sedmo šolo. Dokaz za to je, da je bil na Zormanovi listi prvotno sedmošolec za predsednika. Šele kasneje, ko so zvedeli, da mora biti predsednik osmošolec, so postavili na čelo svoje liste osmošolca. Kar zadeva JS, je bilo pa tako: Občni zbor JS se je vršil že v preteklem šolskem letu. Ker se pa en odbornik ni vpisal na naš zavod, je ostalo njegovo mesto prazno. Zato so na rednem sestanku dne 10. oktobra hoteli izpopolniti sedanji odbor. Med podmladkarji, ki so se sestanka udeležili, so nastala nesoglasja. Eni so Bili za izpopolnitev odbora, drugi so pa zahtevali, da dosedanji odbor poda ostavko in se vrše volitve novega odbora. Predsednik je dal obe možnosti na glasovanje in večina se je odločila za izpopolnitev, kar se je tudi v redu izvršilo. Glede literarnega krožka, ki bo pošiljal prispevke »Naši volji«, nismo na tem sestanku ničesar slišali. Tudi večina odbornikov in sploh nihče ne ve ničesar o tem.
Pridobivajte nam
Z zagrebške univerze
Zelo živahno je bilo zadnji teden na zagrebški univerzi, saj so se vršili skoraj na vseh fakultetah redni občni zbori strokovnih klubov. Povsod se je opažal oster nastop hrvatskih nacionalistov (pristašev HSS) proti marksistom. Kako žalostno so se marksisti odrezali, naj vam pričajo rezultati občnih zborov.
Agronomska fakulteta. Tu so sestavili listo le hrvatski nacionalisti, ki je bila torej avtomatično izvoljena. Tovariši iz marksističnega tabora so se zavedali, da ne bi dosegli tako častnega rezultata, kot so ga dosegli na izrednem občnem zboru, ko se jim je posrečilo pridobiti z gesli o demokraciji (pa saj poznamo njih gesla!) marsikaterega nepoučenega novinca. Da bi ne pokvarili dobrega vtisa, ki so ga ustvarili na izrednem občnem zboru, ko so dosegli res visoko število glasov za svoje predloge, so vrgli zdaj puško v koruzo in sploh niso sestavili liste. Zelo značilne so izjave marksističnih prvakov, češ da so popolnoma zadovoljni z listo hrvatskih nacionalistov, edino to zamerijo, da so vzeli tov. Hrvatje na listo Slovenca, ki je član slovenskega katoliškega akademskega društva in je torej eksponent JRZ režima.
Tehnična fakulteta. Tudi tu se tov. »rdeč-karjem« ni nič boljše godilo. Sestavili so listo, ki sploh ni odgovarjala predpisom obče univerzitetne uredbe in je bila zaradi tega razveljavljena. Zato je bila lista hrvatskih nacionalistov pač izvoljena, marksisti pa so demonstrativno zapustili občni zbor.
Medicinska fakulteta. Ker na medicinski fakulteti ne predstavljajo marksisti večjega števila, sta bili vloženi dve listi: 1. lista ekstremnih hrvatskih nacionalistov in 2. lista zmernih hrvatskih nacionalistov. Zmagala je lista zmernih (180:155 glasov).
Veterinarska fakulteta. Tu sta dva strokovna kluba: tako imenovani Hrvatski strokovni klub in Klub jugoslovanskih integralnih nacionalistov. Vršil se je občni zbor v Hrvat-skem strokovnem klubu. Zmagala je lista, ki so jo baje (vsaj po zatrjevanju marksistov) podpirali tudi komunisti. Če je tudi tako, vendar tudi v tem klubu komunisti nimajo odločilnega vpliva.
novif) naročnikov!
Slovenski klub
Le kje so tisti navdušeni Slovenci, ki bi jih človek pričakoval, da bodo gradili tako p o stilu pristno slovensko hišo. Zanimali smo se in povprašali med katoliškimi akademiki; ti pa so nam povedali, da jih ni volja število svojih društev še pomnožiti. In smo šli dalje in poizvedovali', ali ni morda med letošnjimi novinci kaka posebna skupina, ki je z gimnazije prinesla toliko slovenskega zdravja, da je sklenila osnovati poseben slovenski klub. Toda nismo jih našli. Nazadnje smo jo pa le po-gruntali, da bo najbolje, če ugotovimo na vlogi podpisane predlagatelje in nepodpisane iniciatorje prijave »Slovenskega kluba«. Končno smo se prebili do resnice: iniciatorji so sami eminentni predstavniki svoj čas razpuščenega »Triglava« in njegovega postuma »Mia-dega Triglava«, podpisniki pa tudi manj poznani člani oz. samo simpatizerji. — In namen? — Morda ustanoviti protikomunistično centralo? — Silno smo veseli, da bo univ. senat Aleksandrovo univerzo in ves slovenski narod oborožil z izbrano protikomunistično legijo.
Na rednem občnem zboru J. d. k. a. »Savica« je bil izvoljen sledeči odbor: Predsednica: Jaklič Ivka, cand. phil., podpredsednica: Smolej Mira, stud. iur., tajnica: Hribar Tončka, stud phil., blagajničarka: Pavlica Ina, stud. iur., odbornica za organizacijo: Goltes Minka, stud. phil., odbornica-gospodarica: Grgič Hermina, stud. phil.
*
Na rednem občnem zboru »Akademske zveze«, ki se je vršil 23. novembra t. 1., je bil izvoljen sledeči odbor za zimski semester 1936-37: predsednik Samica Ivan, jurist; podpredsednik Kremžar Marjan, teolog; tajnik P u k š i č Anton, jurist; blagajnik Vidmar Ivan, medicinec; knjižničar Mrav-1 j e Anton, jurist.
Jezuit p. Finn bo zastopal kitajsko državo na letošnjem mednarodnem arheološkem kongresu v Oslu.
*
Republika Porto Rico ima katoliško univerzo za ženske. Predavajo kot profesorice sestre Presvetega Srca. Vlada je dala zavodu pravico javnosti.
S Študentovsko palico po Beli Krajini
Podzemelj
Pojdi dalje, še dosti pota imaš pred sabo. Odžejal si se in utešil glad, okopal se v čudovito topli Kolpi, se spočil in sonce tudi več ne sije čisto iznad glave.
Zdaj hodiš po ravnini, med samimi njivami, proti jugu. Na levi imaš trideset metrov široko Kolpo. Cesta je ravna, enolična, čez poldrugo uro prideš do Podzemlja, ki leži na pobočju ljubkega griča.
Pozdravijo te lepe, snažne hiše. Nasproti pripelje fant prazen voz, po žito gre. Vprašaš, kakšna bo letina.
»Letina bo že dobra, a kaj, ko je tako krivično razdeljeno vse to. Pri nas je v hiši osem ljudi, a pridelamo manj kot pri sosedu, kjer so samo štirje.«
Postaneš pozoren, da te je tako hitro postavil v sredo problema, in tiplješ dalje.
»Premalo imate zemlje za osem ljudi, ne?«
»Pri sosedu pa preveč za štiri. Saj komaj obdelujejo. Kaj se ne bi moglo to kako izenačiti: vsi naj enako delajo in prejmejo za to isto plačilo —«
Čudiš se zmerom bolj in znova zastaviš vprašanje.
»Kako pa hočete to napraviti? Saj je neizvedljivo —«
»Neizvedljivo?« te z nasmehom postrani pogleda. »O, pa še kako mogoče! Vsem bi bilo treba vse vzeti in urediti kolektivno gospodarstvo. Vsi ne bi bili zadovoljni — to ne bo nikdar — toda tistim, ki zdaj najtežje živijo — in teh je večina — bi bilo dobro.«
»Krivice so,« priznaš, »in treba jih je odpraviti. Vendar je treba gledati, da se ne bodo delale nove. Pametno je treba odpravljati, a z zakonodajo, ne z revolucijo.«
Spet se ti nasmehne.
»Kako z zakonodajo, če nam ne pustijo do oblasti?«
»Kadar boste imeli v ljudstvu večino, boste gotovo prišli na oblast in boste v smislu demokracije lahko izvajali reformo.«
»Kdo bo čakal! Revolucija je enostavnejša in učinkovitejša —«
»Da,« ga pogledaš, »pobijati duhovnike, požigati cerkve, žagati evharistične križe — to je enostavnejše. Rušiti ni bilo še nikdar težko, rušiti tam, kjer je najmanj treba. Boriti se I proti veri v Boga — ljudje od tega ne bodo siti —«
»Saj nismo proti veri. Nam gre za pravico, za zatirano ljudstvo —«
»Tatvina zasebne lastnine je krivica. Izravnati, kolikor se seveda to da, premoženjsko neenakost — to pač. Za to smo vsi. Le vzeti ne vsega! S tem vendar ubijamo vsako
osebno iniciativo in veselje do dela. Človek rajši dela za svojo korist kot za splošno. Spremenite to hotenje in stremljenje, potlej boste ljudi morebiti navdušili za kolektivno gospodarstvo.«
Sam ne veš, kdaj je pognal vole in si stopil za njim.
»Kako pa ljudje?« te zanima. »Ali bi radi odstopili zemljo?«
»Nihče ne bi rad oddal, toda ni druge rešitve —«
»Mislite?« se nasmehneš. »Marksa in njegove ste dobro predelali, toda to ni vse. Ali ste kaj slišali o stanovski ureditvi družbe? Ne? Vidite, kaj takega berite! Ne mislite na revolucijo! Ali vas zatirajo duhovniki? Ali imate škodo od cerkvic? Zakaj so vam evharistični križi napoti? Če vse to uničite, ali si boste kaj pomagali? Nič; tu ne boste nič dobili, saj je povsod ista revščina, mar ne?«
Posloviš se. Fant požene vole. Istočasno se še enkrat ozreta drug za drugim. Radoveden si, kaj si misli o tvojih besedah.
Kasneje zveš, da ima okolica Podzemlja največ komunistov v Beli Krajini. Tu je njihovo središče, odtod so se zadnji čas vrgli na Semič. Težko je z njimi: podirajo sproti tvoje delo, pošiljajo blatna in bogokletna anonimna pisma, grozijo. In vendar — žal ti je ubogih, delavnih kmečkih družin, ki so omamljene po utopijah komunistične sreče, blagostanja in zadovoljstva.
Ko odhajaš med hišami in skozi vasi, se ti zdi, da gledajo od vseh strani za tabo trdi, mračni obrazi in da se stisnjenih pesti obračajo od tebe, »buržuja«, ki imaš čas pohajati po svetu... A to ni res. To ni res. Saj so vsi na svojih njivah, nalagajo in spravljajo svoje žito in bodo s tistim žitom sami gospodarili. Zaboli te tragika nesoglasja med življenjem in utopijo.
Adlešiči
Skozi steljnike med smrekami in brezami hodiš po rjavih potih. Potem pridejo spet njive, sadovnjaki, večja vas — to so Adlešiči, fara tik ob Kolpi. Na levi je vinski hrib Plešivica s cerkvico in košato lipo. Zdaj se čudiš majhni spremembi, ki si jo tako dolgo čakal: ženske so belo oblečene; to so prave Bele Kranjice. In zgovorne so, da se moraš čuditi. Če nisi skop z besedami, se boš med temi živalmi in ljudmi prav dobro imel. Zvečer poležiš na toplem vrtu, dobiš zgodnjih hrušk in kaj pripoveduješ o Ameriki, o težkih razmerah povsod; hvališ kmečki stan — a tu ne uspeš. Šibil se boš, toliko težav ti bodo našteli. Tako je pač: ljudje so zmerom reveži, v katerem koli stanu.
Večerna pesem, po belokranjsko zategnjena in nekoliko podobna hrvaškim, te bo zazibala v sladek sen.	(Dalje.)