SLOVENSKI
UČITELJ.
Glasilo »Učiteljskega društva za slovenski Štajer.11
Izhaja 5. in 20. vsakemu meseca na coli lil Za oznanila sc plačuje od navadne ver-poli in velja za celo leto 3 gld., za pol I stice, če se natisne enkrat, 10 kr., dvakrat leta 1 gld. 60 kr.	III	14 kr., trikrat 18 kr.
Dopise sprejema odbor »Učiteljskega društva za slovenski Štnjer.“
Štev. 12. V Mariboru 20. junija 1876. Letnik IV.
Vabilo na naročbo.
Z denašnjim listom je dokončan že 1. tečaj 4. letnika, našega Usta. Radi tega si dovoljujemo vse č. g. naročnike uljudno prositi, da bi izvolili svojo naročnino, ako jim s tem mesecem poteče, v kratkem času ponoviti in društvenemu blagajniku, g. Št. Kovačiču, nadučitelju v Središči (Polstrau) vposlati. Ob enem pa tudi lepo prosimo, da se nam plača tudi vsa zaostala naročnina, bodisi letošnja, lanska ali predlanska. Mi moremo imeti denar, da plačamo stroške tiskarne, poštne in druge. Naj nam ne delajo skerbi slovenski učitelji, zlasti naši prijatelji ne! Trudimo se mi v materijalnem obziru tako že zastonj. Ako bi bil še trud v duševnem obziru tudi brez vspeha, kar pa hvalu bogu ni, zagnali bi pero kar v kol. Naš organ si trudimo preskerbovati s takim gradivom,, s ka-koršnim mislimo č. naročnikom najbolj vstreči. Večkrat bi radi vverstili tudi drugih člankov in dopisov, toda mi smo navezani na Vas, slovenski učitelji. Kar se pošlje mlinarju v mlin, to mora zmleti, in kar dobi urednik, to mora porabiti, ker bi se sicer mnogo neprijateljev nabral in ker sam vsega skovati ne more. Ako bi morda naš list vsem skozi in skozi ne ustrezal, je pa vendar v tej zadevi velike vrednosti, da ima več sodela vcev, m n o g o dopisnikov, s čemer se ravno nSlovenski učitelj“ ponašati more in radi, česar tudi, vse naše prijatelje hvaležnega serca, nadaljevanja v dopisovanji in sodelovanji uljudno prosimo. Naj še pri, tej priliki na nekatere opomine povemo, da „ Občno zgodovino“ v našem
' 12
listu radi tega priobčujemo, da, se potem stavek te zgodmnne ponatisne v posebno knjigo, ki bode prav po ceni, na kar se je podpisanemu odboru kot založniku treba, ozirati, ker razpolaga, le z malimi sredstvi, Veseli pa bodo te knjige konec leta vsi slovenski učitelji, da je bodo za malo novcev dobili. Torej, dragi sodrugi in prijatelji naši, podpirajte nas; kajti brez Vaše podpore onamoremo — nam in gotovo tudi Vam v žalost, slovenskemu šolstvu v škodo, česar se pa nikakor bati ni, Število naših prijateljev še vedno raste!
V Ljutomeru 10. junija 1810.
Odbor »Učiteljskega društva za slovenski Štajer."
Jana Amosa Komenskega Informatorium šole materinske.
(Dalje.)
Poglavje XI. Kako dolgo naj ostanejo otroci v materinski šoli.
Kakor rastlina, zelišče ali drevesce se prenese in presadi v drugo zemljišče, kcdar je izrastlo iz semena, da bi na vertu ali v sadovnjaku bolje rastlo in boljšega sadu rodilo: tako sc imajo otroci dati na oskerbljevaujc vertuarju (pneceptorju), kedar so se odgojili v materinskem naročji in so postali na telesu in na duhu močnejši, kajti cepljeno drevesco zmiraj lepše raste in žlahtni sad je zmiraj še boljši od divjega. No, kedaj in kako naj sc to zgodi?
Da bi se otroci pred šestim letom iz materinskega naročja izpustili in dali preceptorom za podučevanjo, toga ue svetujem, in sicer iz sledečih vzrokov:
1. Mali otroci se morajo preveč oskcrbljevati, da bi p receptor, ki jih ima celo trumo na skerbi, moral sc ž njimi zadosti pečati. Zatoraj je jim bolje pri materi.
2. Bolje je, da se njihovi možgani najpervlje dobro uterde, predno se pričnejo z delom pečati. Pri otroku peto- ali šesto-letnem komaj jo teme prav zaperto, in možgani komaj so uter-jeni. Zatoraj naj se ostane le pri tem, kar otrok pri domači odgoji more sprejeti, in lehko kakor v igrači sc naučiti.
3. Niti nič ne hasne, če so drugače stori; kajti če se premlado divje drevesce vzame in cepi, raste le jako medlo, Če pa se vzame za cepljenje bolj odrastlo drevesce, raste hitro in močno. Ravno tako če premladega konja prezgodaj zapre-
žejo, utrudi se; a če mu daš čas, da bi postal močen, vleče tem bolje in vse ti poverne.
4.	Niti nijc predolgo počakati do šestega (ali do začetka sedmega leta), če se med tem potrebne reči ne zanemarjajo, vsaj se je že pokazalo, da se imajo otroci učiti doma precej v pervih letih. In če se to zgodi, če sc otrok že doma nauči po predpisanem nasvetu pobožnosti lepili nrav (posebno spoštovanja starejših, ubogljivosti in pazljivosti), tudi razumnosti, če zua vse hitro storiti, kar se mu veleva, vse govoriti in natanko izgovarjati; takrat ne bode nič prepozno, ako še le v šestem letu pristopi k podučevanju v šoli. Zopet pa črez šest let otroka doma deržati, ne svetujem; kajti kar se otrok v šestih letih doma naučiti ima (poleg že naznanjenih pravil), to sc more lehko naučiti. In če se ne bode pečal precej z nadaljevalnim učenjem, bode se pečal z lenobo in zopet podivjači. Seveda potem nastane nevarnost, da bi ue postale iz lenobe in mehkuž-uosti tudi druge napake, ki jih pozneje ni mogoče izpleti, kakor nekakšnih gostih plevel. Zatoraj bode najbolje precej korakati v tem naprej, kar se je začelo.
Slednjič pa ne pomeni to tako, kakor da ne bi smelo drugače biti, more se to zgoditi pol leta ali celo leto poprej ali pozneje, kakor se vidi pri otroku. Kajti eno drevo rodi sadje precej spomladi, drugo pozneje v poletji, tretje v jeseni; ravno tako vidimo, da zgodnji cvet pervlje odpada, poznejši pa dalje terpi; ravno tako zgodnji sad se derži samo le kratek čas, ne terpi dolgo; pozni sad pa dolgo leži. Čeravno nektere zgodnje Rlave pričenjajo včasi letati (pred šestim, petini in tudi menda čete rti m letom), vendar je bolje priderževati je, nego pustiti Urno dalje gnati. Kajti kdor zahteva pred časom doktorja, ta bode imel komaj bakalarja;*) kajti torta, ktera mlada premočno faste in sad rodi, izraste in presili se, njena korenina zmedli, 'o ne bode iz nje nič stalnega. — Nasprotno temu so zopet uektero poznejše in počasnejše glave, s kojimt sc ne more v sedmem, osmem letu še nič zdatnega storiti. Kar se tu toraj Sovori in nasvetuje, vvclja največ o srednjih glavah mladinskih, katerih je največ. Če ima nokdo pametnejšega ali neumnejšoga °troka, naj se posvetuje zavoljo njega s preceptori ali uad-Z("niki.
Znamenja, če je že otrok zrel za ljudsko šolo, so sledeča:
1) Če zna in umč, kar ima v materinski šoli znati in umeti.
2) Če se pri njem vidi, da na vprašanje pazi in po svoji ""■sli zadosti pametuo na nje odgovoriti zna.
(Konec prih.)
*) Naj nižja stopinja doktorstva na univerzi.
Občna zgodovina
za višje razrede narodnih in meščanskih šol.
V nemškem jeziku spisal prof. dr. Netoliezka. Poslovenil Ivan Lapajne.
Stari veli.
IX. Rimljani.
(Dalje)
§ Gl. Proseljovanjo narodov.
Onkraj Urala in Volge po širokih planjavah Azijatskili do Kitajskega je bival divji pastirski narod, Huni. Zoper njihov napad so bili Kitajci dolgi zid sezidali.
V četertem stoletji so se vzdignili Huni in podali sc proti zahodu, iskat v Evropi novih bivališč. Naleteli so najpervo na Alane, bivajoče med Volgo in Donom, in^ združeni s temi so napadli izhodne in zahodne Gote ob Cernem morji. Ti so bili pa naprej potisnjeni v rimsko doržavo. To gibanje narodov, ki se je pozneje poprijelo še mnogo družili in blizo 300 let trajalo, se zove veliko preseljevanje narodov. Cesar Teodozij je zmagovalue zahodne Gote ustavil in jim Tracijo, pod rimsko oblastjo, določil. Ta podložnost zahodnih Gotov ni dolgo terpela. Po smerti Teodozija je bilo cesarstvo razdeljeno, llufi n minister Arkadijev, je šuntal zahodne Gote, da napadejo Italijo, katero je minister Staliko za Honorija oskerboval. Al arih, kralj zahodnih Gotov, je došel v Italijo, pa se pervikrat umakniti moral, drugikrat je pa zmagal in oplenil Rim. Na potu v spodnjo Italijo je umeri in pokopan je bil v reki Buzentu.
§ G2. Atila, kralj Hunov.
Nevarnejši sovražnik od Alariha je bil Atila, kralj Hunov; njegovi sorodniki so ga imenovali „šibo božjo11. Atila je s 700.000 Huni prilomastil na Nemško in vse pokončavši in pomo-rivši deri je prek Rene na Francozko. Takrat se je sploh govorilo: „ Kamor stopi Atilov konj, ondi trava ne raste več.“ V tej zadregi so sc Rimljani z drugimi narodi zedinili in na Ka-talavnskem polji Atilo užugali. (451 pK Kr.) Atila seje na Ogersko umaknil, pa se že v prihodnjem letu pripravljal na nov naval na Italijo. Premagal in razdjal je Oglej (Aquilcja), blizo Jadranskega morja. Stanovalci tega mesta so iskali zavetja na bližnjih otokih in ondi sezidali Benetke.
Atila je pustošil potem še vso zgornjo Italijo in se pomikal proti Rimu. Papežu Leonu 1, ki je bil z drugimi poslan k Atili, se je posrečilo, pregovoriti ga, da se je vernil v svojo domačijo, v Panonijo (sedanje Ogersko), kjer je vsled nezmer nega življenja kmalu umeri. Huni so ga potažili najpervo v zlato rako, to v sreberuo in naposled v železno. Pokopali so
ga po noči, in sužnje, kateri so ga pokopovali, so umorili, da bi ni kdo ne znal, kje velik hunski kralj počiva.
§ 03. Odoaker, kralj herulski.
Sredi petega stoletja je došel v Italijo Odoaker, kralj Herulov in llugijev, ki so pervotno na denašnjem Pozuanjskem bivali. — Ponudil se je rimskemu cesarju, za denar mu služiti s svojimi trumami. Pozneje je pa za svoje zasluge eno tretjino vseh italskih dežela za se terjal. Tega se mu ni dovolilo, zato je šel s svojo vojsko proti Ravenam, kjer je bil takrat cesarjev sedež. Na prestolu je bil jako mlad ltomul Avgustu 1. Raveno je Odoaker vzel, in mlad cesar je bil v Kampanijo odgnan. S tem jc bil storjen konec rimskemu gospodstvu. Odoaker postane kralj Italije. S propadom Rima (470) se končuje zgodovina starega veka.
Odoaker je vladal previdno in modro, pa dolgo ni užival sadu svojih zmag. Izhoduo-rimski cesar je šuntal Teodorika, kralja izhodnih Gotov, naj udari na Italijo. Teodorik je v večih bitkah premagal Odoakerja, oblegal ga tri leta v Raveni in ga po vzetji mesta umoril. Teodorik jc bil utemelitelj germanskega kraljestva v Italiji.
Srednji vek.
I- Od propada zahodno-rimskega cesarstva do Karola Velikega.
§ 1. Teodorik Veliki.
Teodorik je priživel svoja deška leta v Carigradu za poroštvo miru in bil je ondi izrojen. Pridobil sc jc bil na ta način veliko znanosti. Po svoji vernitvi je bil izbran za kralja izhodnih Gotov. Spodbujen od izhodno-rimskega cesarja, sklenil je, za svoj narod novih bivališč v Italiji iskati. Po zmaganji Odoakerja vladal je prav modro, zato si jc pridobil naslov „Veliki.“ Pospeševal je znanosti in umetnosti, oberti iu poljedelstvo. Prideržal je uaredbe, upeljane v dobi cesarstva, tudi nasproti kristjanom je bil poterpežljiv. Za prestolno mesto si j c izvolil Raveno. Nemške pesmi so ga v starih časih pod imenom „L)itrih Bernski11 opevale kot izgled viteškega kralja. Umeri je brez moških potomcev, in po njegovi smerti jo to kraljestvo zopet propadalo.
§ 2. C08ar Justini jan
Skoro tisoč let več nego zahodno-rimsko cesarstvo obder-žalo sc jo vzhodno-rimsko ali gerško cesarstvo. Med tem, ko so bili v Italiji po smerti Teodorikovi notranji nemiri, vladal je v Carigradu Justinijan. Bil jc nizkega rodu, njegov oče jc bil binet, njegov stric svinjski pastir. Stopil jc kot vojak v službo
cesarsko, postal je poveljnik cesarske osebne vojske in bil naposled izvoljen za cesarja pod imenom Justin 1. Cesarstvo je zapustil svojemu strieniku Justinijanu.
Gerško cesarstvo je imelo takrat izverstnega vojskovodjo, hrabrega Beli za rja. Tega je bil poslal Justini jan v severno Afriko, da pridobi ondotne Vandale. Belizar je tudi premaga in podvcrže gerskemu cesarstvu. Potem se jo podal v Italijo, da bi ondotne izhodne Gote premagal. Vzel je Rim in Raveno. Pa Belizar je žel za to le nehvaležnost; nezaupljivi cesar, ki je menil, da Belizar sam po kraljevskem prestolu v Italiji hrepeni, poklical ga je nazaj in izročil poveljstvo N arsesu, ki je deželo popolnem podvergel. Italija je postala provincija gerškega cesarstva pod imenom Eksarhat, t. j. namestništvo. Justinijanova vlada se je tudi v drugem obziru odlikovala. Veliko skerb je obračal na postavodajalstvo in po pravnikih jo dal zakonik sestaviti. Za Justinijana je bila s v i 1 or e j a vpeljana, dva miniha sta bila namreč v vsojih izvotljenih palicah sviloprejkina jajčica iz Kitajskega prinesla (555 p. Kr.)
§ 3. Alboin, kralj Longobardov.
Gerki niso dolgo gospodovali v Italiji. Iz severa, od Donave in Tise so došli pod vodstvom kralja Albo i na L o n go bardi, (Dolgobradci), deželo ob reki Po pridobili (568) in Pavijo za glavno mesto novega kraljstva naredili. Ime Lombardija izvira od tega naroda.
Pred svojim odhodom v Italijo je bil Alboin kralja Gepi-dov umoril in potem njegovo hčer Rozamuudo prisilil, da ga je vzela. V Italiji sc je žena nad njim maščevala. Ko jo jo v svoji prevzetnosti silil, naj pije iz črepiue svojega očeta, je dala Rozamunda barbara umoriti, še predno si je bil vso Italijo pridobil.
§ 4. Klodovik, utemelitelj frankovsko deržave.
Več narodov se je pervotno nahajalo pod imenom Franki. Nad enim delom ob spodnji Rcui je vladal v drugi polovici petega stoletja Klodovik ali Ludovik iz rodovino Merovingarjov. Da bi svojo deržavo razširil, napadel jo rimskega namestnika v Galiji, Siagrija. Premagal ga je in s tem konec storil ondotnemu rimskemu gospodstvu. Bojeval so je tudi z A1 e m a n i med lično in Vogezi, katero je pri Z it 1 p i h n, ne daleč od Bonna, potolkel. Dolgo je bil ta boj neodločiveu. Oberuil se je pa Klodovik, takrat še pagan, pa po njegovi kerščanski soprugi Klotildi v to prigovorjen, v molitvi na kerščauskega boga in obljubil, h kristjanski veri pristopiti, ako vojsko dobi.
Po dobljeni zmagi se da ros kerstiti; potem ko je bil še več narodov si podvergel, mazilili so ga za kralja vseli Frankov v Galiji.
Njegovi nasledniki so pa bili tako slabi vladarji, da so ministri, imenovani „rnajorcs domns“, namesto ujili vladali.
Eden teb, Karol, s pridevkom Martcl, t. j. kladivo, je dobil to čast, kakor dedno pravico; svojo slavo je se s tem pomnožil, da je premagal iz Spanjskega črez Pirineje došle Arabce.
§ 0. Sveti Bonifacij.
Sredi perve polovice osmega stoletja je živel v nemških deželah pobožni oznanovalec vere, Wiufried. Imenoval se je B o n i faci j, t. j. dobrotnik, ujcga imajo tudi za apostola Nemcev.
Hodil je od kraja do kraja, posebno po Turingih, po Fries-laudu in lleseuu. V tej poslednji deželi naletel je na hrast, ki je bil bogu Donar posvečen, in katerega se nihče ni smel dotakniti. Bonifacij pa je hrast s sekiro posekal v pričo ostra-šenih ajdov, ki so vsak trenutek blisk in grom za kazen iz neba pričakovali. A to se ni zgodilo; zapustili so torej svoje stare bogove in se dali kerstiti. Bonifacij je postal nadškof in ustanovil na Nemškem mnogo škofij, samostanov in šol. V svoji visoki starosti je potoval k Frizam, preobračevat jih, toda med božjo službo je bil od divjakov napaden in umorjen (1. 755).
(Dalje prih.)
Aleksander veliki.
(Zgodovinska slika, spisal Pr. J. Lnkas. — Metodično obdelal Tone llrczovnik.
(Dalje).
Jeseni 826. se je Aleksander na veliko radost vojščakov vernik Pa kaka veruitev! Začetkom šlo je še dobro, pot peljala je za rekoj do morja. Narodi, svojevoljno ne udavši se, pod-vergli so so sč silo. Pri osvojitvi nekovega mesta (Multau) prišel je Aleksander v smertno nevarnost, ker je pervi na mestno obzidje skočil. Le počasi pomikali so se naprej, na spodnjem Indu morali so prezimiti (826 — 825). V prihodnji spomladi razdelila sc je vojna v dva dela. Večji del plul je pod admiralom Nearli om po Indu v indiški ocean in v perzijanski zaliv. Aleksander sam podal se je z drugim delom vojne pri neizrekljivih zaprekah skoz puščavo gedrozijske. Tla so tam krite z vulka-uično zemljo. Zaradi velike vročine se prah kvišku vzdiguje ter otežuje dihanje in vnema oči. Noge se udirajo ter komaj terda tla najdojo. Oaze in studenci so jako redki. Kamelo so vže v pervih dueli poklali. Hedaj pa sta glad in žeja med vojno razsajati začela. Le vsterpljivost kraljeva, ki je vse težave kot zadnji vojak prenašal, tolažila jih je še nekoliko. Nekcdaj najdejo vojaki v neki mlaki toliko vode, da so čelado z njo
napolniti zamogli. Prinesejo jo kralju. Ko kralj pohlepnost vojakov zapazi, izlije vodo v pesek rekoč: „Za enega je je preveč, za vse premalo!“ To je vojake tako navdušilo, kot, da bi bili vsi ove vode se napili. Samo najterdnejši prestali so le-tč težave. Dve tretjini vojne pa ste radi glada, žeje in prevelikega napora poginili.
Kar jih je se živih ostalo, prišli so vendar v naseljene kraje. Na severnej strani Ormus-kega preliva, ki perzijausko morje s perzijauskim zalivom veže, združi Nearh svojo vojno s kraljevo. Meseca februarja 324 dospejo v Suzo. Aleksander ostane nekaj mesecev tukaj, vernivši se potem v Babilon. Zdaj se je povsem mirovnim poslom udal. In tukaj pokazal so je baš tako velikega, kot prej kot vojskovodja. Nameraval je vzhodne in zahodne narode združiti. Oženil se je s hčerjo Darijevo, da bi tako tudi v očeh Perzijanov pravico do prestola dobil. Ob enem oženilo se je 80 njegovih prijateljev z odličnimi Perzijaukami in 10.000 Makedoncev z I0.U00 perzijan-skirai devojkami. Novo poročeni bili so bogato obdarjeni. Tudi drugi vojaki dobili so b< gata darila. Vendar s tem Aleksander nij mogel njih nejevolje vdušiti. Nadjali so se, da bode Aleksander po končanej vojski jih po njih volji nad Perzijani gospodariti pustil, da jim bo najvišje in najbogatejše službe podelil. vC’elc') Aleksandrov učitelj in prijatelj mu je to svetoval. Pa 32letni kralj, preinagalcc Azije, imel je plemenitejše nameno. Vsi podložni njegovi bili so ravno p ravni. Razločka med Gerki in barbari on nij poznal, nego razdeljeval jih jo samo v krepostne in hudobne.
Pa ne samo vže podverženo narode nameraval je Aleksander v en narod združiti, nego hotel si je vse prebivalce (tedaj znanega) sveta podvreči. Vsi ti naj bi se kot soderžavljani smatrali; vsi naj bi bili ena družina, ne razločena po noši, življenju in običajih.^
Pri tacih namenili in pri celem obnašanju Aleksandrovem varali so se makedonski vojščaki v njih nadah. Njih nojc-volja je skipela, ko Aleksander nekojo nezmožne Makedonce domov spusti, uadomestivši jih s krepkimi Perzijani. Zdaj, ko smo stari in oslabljeni pa nas odstranjuje, so kričali. Naj le vse razpusti, naj so z lepimi mladimi Perzijani obda in naj so sč svojim očetom Amonom vojskuje. Ves serdit nad to taruo zapove Aleksander 13 najsiluejših kričačev v Tigris vreči. Drugo pa opozoruje, kako je on Makedouce, ki so popred v kožuhih po planinah ovce pasli, premagalce sveta naredil; kako za nje čuje, ko oni mirno spč; da še tako dobro ne obeduje, kot bo-Ijarji med njimi; kako je hrabre z darili in častmi obdaril, padle pa sč spominki in lepimi gomilami častil. Potem pa odpusti vse, rekoč jim ironično: „Ldite tedaj in povejte domov prisedli, da ste vašega kralja, vkrotitolja Perzijanov in Indov, ki
je z vami bitke na Hidaspu (pritoku Indovem) preterpel (prebil) in vse težave pota skoz puščavo prenosi!, na Tigru*) zapustili ter ga varstvu premaganih Pcrzijanov izročili. Taka vest, menim, bo vas bogovom in ljudem prijetne in slavne storila. Idite !u Le-tč izrekši, verne se v palačo ter zapove azijatskim četam stražo nastopiti. S to odločnostjo premagal je vojakov upornost. Tretji dan prišli so Makedonci na prag njegove palače odpuščanja prositi. Aleksander stopi, do solz ganjen, med pajdaše svojih bitk in slave ter jim prizanese. Osnovala se je velika spravna svatka, pri kojej je Aleksander bogove prosil, naj bi osobito deržavi složnost, Makedoncem in Perzijauom pa edinost podelili. Tako so se tudi Makedonci združitvi vdali.
(Dalje prih.)
Dopisi.
Iz imarijskega okraja. **) Velikonočni prazniki so gotovo najprijetnejši v celem letu. Vsak človek so jih veseli, ter se jih po dolgej zimi težko učaka. Veselimo se tudi mi učitelji iz istih uzrokov, kakor drugi ljudje, posebno pa tudi radi tega, ker nam prineso 7 celih prostih dni, o ktorih se izpočijemo od dela, ter brez vseh skrbi uživamo družbinsko veselje. —
Kako smo pomilovali o svojem času učitelji nase kolego na Kranjskem in Primorskem, ko smo čitali o nerednem izplačevanju jihovih dohodkov. Vemo tudi, zakaj so jih je preselilo toliko v bližnje sosedne dežele, posebno na Štajersko. A ne mislite, da nij mogoče, da bi štajerske učitelje zadela ista nadloga, v katerej so zdihovali kolego naši na Kranjskem in Primorskem! Kaj še! Vže meseca marca je sušica naš okr. šolski fond hudo terla, pa se vendar nismo mislili, da bodo ga moči še pred ve-likonočjo zapustilo. A smert prišetala se je tiho in nepričakovano, kakor tat. Ko smo prišli 1. aprila po naše krajcarje, dobili smo za odgovor: Denarja ni! — Ker je pa dež. odbor plačevanje učiteljev našega okraja deloma prevzel, prosili smo dež. š. svet naj nas iz zadrege reši. A naš klic bil je glas vpijočega v puščavi, ker 1. maja še prav nič nismo dobili. Dež. odbor je sicer davkariji nakazal 10G fl. za vsak mesec t. 1., pa kaj je to za 12 učiteljev! Ko sem prišel 1. maja v davkarijo (bil sem prvi tam), odrezal se mi je davkar: ,.Sie kriegen nichts, es miissen die Horren, vvelche fiir Marz uud April noch keinon Gohalt bezogen haben, frtiher befriedigt wordon.“ Kedaj da bomo našo krajcarje zopet redno dobivali, še nikdo ne ve. Okr. s. svet, ki bi nas sicer rad iz zadregi rešil, si sam pomagati ue zna. —- Okraj je pri dež. odboru kredit zgubil, ker je še od prejšnjih let v okr. š. fond dosti na dolgu, pa ker se (kakor je govorica) v okr. blagajniei kaže precej velik pomanjkljaj. Nekaj more biti resničnega na tem, ker je dež. odbor poslal v Šmarje nekoga uradnika, ki pregleduje
*) Zgodilo sejo to v mestu Opis na Tigru, nad sedanjim Bagdadom.
**) Radi pomanjkanje prostora zakasnelo.	Ur.
račune okr. odbora. Ta gospod dobi 7 fl. vsak dan iz okr. blagajnice, na mesec tedaj več, nego jo vsem učiteljem šmarskega okraja odmerjeno. Ali to nij ironija! Učiteljev vže tako ne moremo dobiti, če bo pa šlo tako naprej, tedaj pa le obesimo šole kmalo na klin.
Kako veseli da so tedaj bili velikonočni prazniki za nas, in kako prijetno je stanje brez denarja sploh, posebno pa v naših hribovitih krajih, kdor se že za gotovo plačo težko kaj dobi, lahko vsak umč.
Iz celjskega okraja.*) (O spisih za slovensko mladino). S pošiljatvijo imenika od sl. št. dež. šol. svčta priporočenih knjižic, zakasnil sem se nekoliko. — „Duh je voljen, — a drugega dela je bilo preveliko/ V tiskanem imeniku, kojega sem pri rLeusohncr & Ljubensky“ dobil, sicer ni rečeno, da bi le-tč knjigo bile priporočano, vendar nam je sedanji ravnatelj gradškega učiteljišča Dr. J. Lukas rekel, da jo ove knjigo dež. š. svet priporočal. **)
Evo tedaj imonik! (Ta imenik obsega samo take knjižice, katero so že v X. štev. „Uč.“ 1876 navedene, zato ga ne priobčujemo. Ur.)
Vso navedeno knjigo so v Leuschner & Lubonsky-jevi knjigarni v Gradci po omenjeni ceni dobč.
(Ne bilo bi morebiti napačno, ako bi se Leuschner & Lubensky vprašala,	odkod izvira o vi imonik. Bili bi potom sigurni. Pis.	***)
Kakor se iz predstoječega razvidi, naša otroška	literatura	niti v	iz-
virnih niti v poslovenjenih dolih bogata nij. Kor nimamo mi Slovenci skoro nobenega nadarjenega ali marljivega obdolovatolja otroško literaturo#***) a otročjo knjižico nijso le zapovedano, nogo zamorejo v resnici veliko koristiti, morali se bomo še zanaprej skoro le na prestavljenje nemških (ali inih) prepovestij ozirati. Pa tudi v tein oziru so za pomnoževanjo spomonute literarne stroko no skrbi dosta. Veliko naših slovenskih učiteljev imelo bi zmožnost, in čas, nam, če ne kaj izvirnega za ovo literaturo spisati, pa barem kaj iz druzih literatur posloveniti. Žalibože se jako malo zgodi.
Gledč na to naše ne prevosolo stanje vprašal bi Vas za svet: Naj bi se li tudi jaz lotil poslovenjovanjaV No bora se vkvarjal radi dobička, nogo	samo vedeti želim, ali bi se sploh kak založnik	dobil in	ali bi	se
dalo	nekaj knjig spočati. Vi, kot izveden mož, bodete	mi mogli	svetovati.
(Le lotite se tega dela, Vi, verli slovenski učitelj, in vsi drugi kolegi naši! Poslovenujte najboljše nemško spise in vpošiljajte jih nam. Mi so bodemo potrudili, da dobimo založnika. Ako ne mod bukvarji in tiskarji po Slovenskem, pa med tujci; vsaj so nekateri žo začeli naš napredujoči narod literarno podpirati, seveda le — iz svojih vzrokov. — Pa moramo jih tudi mi podpirati. Ur.) rJ‘ ^
Iz radoljskega okraja. Naše učiteljsko društvo še živi, toda jako boleha, pa vondar upam, da se bodo v poletnem času zopet okrepčalo. —
*)	Posnetek	iz prijateljskega pisma.	Ur.
**)	Vse niso	priporočila vredno.	Ur.
***)	Izvira iz	kataloga Giontini-jevega v Ljubljani, kjer bode
menda najpriličnoje	take knjige naročiti.	Ur.
****) G. Tomšič v Ljubljani in drugi so, našlo bi so jih še več, ako bi založnika bilo.	Ur.
Lansko loto bilo jo pa še dosta krepko in delavno, kajti imelo jo 4 zborovanja, 4 časnike, napravilo si je spominsko knjigo in društ. pečat, bilo jo tudi ud glasbene Matice, a verli vsega tega imelo je konec lota še 12 fr. v blagajnici. — Na 29. grudna p. 1. sklical (ali bolje naznanil) je g. predsednik občni zbor, da bi se položil račun in volil novi odbor, pa radi izostalih udov ni bilo zbora. Na to je sklical drugič občni z'or na 1* sušca 1.1., ta dan seslo se je vendar toliko udov, da se je zainogel račun predložiti in novi odbor voliti. Voljeni so bili: gg. Fr. Stoječ za predsednika g. M. Kovšča za njega namestnika in blagajničarja. Medic iz Kadoljice za zapisnikarja, Thuiua iz Kadoljice in Troj,ir iz Bleda za odbornike. Potem	se je odločil 11.	dan maja za prihodnje zborovanje in	določil se
dnevni	r d. A 11. maja	bili so došli izmed 19 udov samo 4.
Iz ormužkega okraja. (Poročilo o zboru uči tel j skem 1. j uni j a.) Ker sc je pervosednik opravičil, da no more k seji, prevzame prodsedništvo podpredsednik. Zapisnik zadnjo soje se prečita, kakor tudi drugo došle listine	in sicer: a) Izstop	iz društva učiteljev Jurša in Wesiak-a. Po	pre-
čitanji	opomni Šinko, da	je vzrok izstopa ob enem razžaljenje	vseh	uči-
teljev tega okraja, ter predlaga naj se pismeno pozoveta, to popraviti. (Sprejeto.) b) Pravila zgodovinskega društva za Štirsko se naznanijo ter pristop k društvu sklene, c) List Sijanca, v katerem predsedništvo odložuje. Izvoli se za pervosednika St. Kovačič, in Majcen za odbornika.
Kovačič govore o našem društvu in med drugim nasvetuje, naj so točka 9. naših pravil predrugači tako, da bode društvo po celem ormužkem okraju lahko zborovalo. (Sprejme so)
Stronkelj-nov govor „o prirodoznanskom uku v narodnej šoli se radi pomanjkanja časa odloži do druge seje.
Kosi naznanja, da ne more	v Celje k	„Lohrerbundu“	kot	poslanec
iti. Voli se na njegovo mesto torej Schmiedinger.
Odbor pa voli v svoji seji	Majcena,	nadučitelja pri	sv,	Tomažu,
za podpredsednika društva.	J.	S.
Iz ljutomerske okolice. 6. raajnika je zborovalo učiteljstvo ljutomerskega okraja v šoli pri sv. J u r j i na Ščavnici. Zbralo se je bilo še obilo šlevilo učiteljev iz ljutomerskega in iz bližnjih okrajev, vendar jih je bilo šo več pričakovati, kajti v tako lepih prijetnih dnevih bi se bil tehko vsak zdrav	učitelj tega zbora udeležil, posebno bi	bili lehko to storili	nekateri
najbližnji učitelji in posebno čudno je, da najdaljni učitelji so skoro vsi priromali, bližnji pa, kojim jo bil zbor pred pragom, ostali so doma. Boste vedno dremali! Začelo sejo zborovati točno ob 10 uri. Ker je bil g. pervosednik Kryl zaderžan, predsedoval je g. podpredsednik Lapajne. G. 1,. je vse nazočo serčno pozdravil v daljšem nagovoru. Končavsi pa nagovor začel je govoriti o risaniji. Nekatero podobo nam je narisal na tablo, ter na tenko razlagal. Pri tej priliki pokazal nam je najbolje predloge in risanke, ki naj bi se v ljudske šole vpeljale. Na to je sledil prav razumljiv in temeljit govor g. Klanjščoka o slovnici v narodni šoli, ki je bil z velikim zadovoljstvom sprejet, G. govornik je pokazal svoje iz-verstne zmožnosti. Dalje nasvetovala so so vprašanja za občni zbor „Leh-rorbunda" v Oelji in sicer: 1) o šolskem obiskovanji, 2) o telovadbi.
Potem je sledila volitev odbora. Za pervosednika jo bil voljen enoglasno g. Kryl, za podpredsednika g. Lapajne, za blagajnika g. Postružnik, za tajnika g. Klanjšček, vsi štirje iz Ljutomera. 11 koncu so je še nekoliko posvetovalo o raznih šolskih predmetih. Po dokončanem zboru smo imeli skupni obed; pri tem so jo napivalo in govorilo, da jo bilo veselje. Posebno razveseljeval nas je uže SOletni čast.itljev starček Freuensfeld, učitelj v pokoji, s svojo čversto se besedo in prijetnim humorom.
Iz Istre 3. junija. Kotorski šk. nadzornik g. Stoik nadzore vašo ovaj tjedan slovenske i liervatskc narodne učiono po volovskem kotom. Spo-raenuti nadzornik nije kakova lahonska ali nemčurska osoba, nego Slaven je te nije noprijatelj pedagogiki. Vladajo naimenovanjem nadzornika S torka učinila volovskemu kot šk. vieču ljubav, jerbo vslied toga je večina kot šk. vieča slavensko-narodna, što je pravedno.
Dne 22. (i 23.?) junija ima narodno učiteljstvo svoju kot. konferencu u Kastvu. 0 točkah dnevnega reda i o zaključili spomenotog sastanka javit ču posli je sastanka. Da so učiteljstvo ovog kotara vorlo briga za narodna prosvjetu u novije vriemo, vidi so iz mnogih interesantih objavljenih roforata.
Volovski kotar ima 13 učitelja, medju kojimi se nalazi 8 Horvata i 5 Slovenca. Pervi poučavajo hervatsko, drugi slavonsko. Skola sa italijanskim nastavnim jezikom jo sama jedna v torne kotaru i to na Volovskem, ako-prem je tamo skoro kroz i kroz slavonski element. Oholost je uzrok, da je ta učiona italijanska. Jer isterski Slovenac verlo umi hervatsko, na-dati se možomo, da se i ostale školo barem v volorskem kataru — pohor-vate, što želi narod.
Iz Vojnika. „Coljsko učiteljsko društvo" imelo je dne 1. junija v celj-skej dekliškej učilni svoj redni mesečni shod. Udeležilo so ga je 23 udov. Zapisnik zadnje seje prečita, ter odobri se. Na novo pristopi v društvu g. Sirk, nadučitelj v Slivnici.
G. predsednik naznani: a) okrajni šolski svčt je učiteljem enoraz-rednic vsak pervi čotertek meseca kot prosti dan dovolil, b) historično društvo štirsko povablja društvo k udeložitvi shoda v Mariboru dne 4. in 5. junija t. 1. — Poseben odposlanec nij se volil.
G. Bobisut govoril je „o toploti". V daljšem, od navzočega uči-nčitoljstva s pohvalo sprejetem govoru govoril jo o virih in prevodu toplote, o raztegnjenju, termometru in o vetrili, vse s praktičnimi zgledi podpirajo. Povdarjal je, ka naj se to v šoli v pogovorih prodnaša.
G. Lopan poročujo o točki: „K a ko so naj pismene jeziko-učne nalogo popravljajo." Govornik toži, kako mačehovsko skerbi vlada za nas, kajti nikjer nij razločno rečeno, kako dolgo naj so izključ-I jivo v maternem jeziku podučujo in kedaj naj se z drugim deželnim jezikom prične. Občno fraza „poduk v drugem deželnim jeziku prične naj se tedaj, kedar so učenci v maternem jeziku d ob Pr temelj položili", raztol-mačuje si vsak učitelj po svoje, tako, daje pri našem učiteljstvu res „quod capita. tot sonses." Takov položaj pa jo zti nas neznosljiv. Skrajni čas bi vžo bil, ka bi se sl. vlada tudi na slovensko šolstvo spomniti račila. —
Na popravljanj« nalog preidoč, pravi govornik, kako tožavno jo toliko nalog vsaki dan popravljati. In vendar so skoro vsikdar isti pogreški ponavljajo. — Ge je pa to popravljanje nalog vže pri našem maternem jeziku težavno, koliko težavnejšo jo še le to pri drugem deželnem jeziku.— Kaj pa jo smoter podučevanja v drugem deželnem jeziku? „Učence tako daleč privesti, da zamogd ustmeno in pismeno svojo misli korektno izraziti 1“ — Kdo zamoro to doseči!? Ubogi učitelji! Da so po-pravljanje kolikor mogoče olahča, naj se pismono zadačo, po mnenju govornikovem, nikdar ne izolirajo, nego naj bodo tako rekoč ponovitev ustmeno so naučenega. Učitelj naj pazi, ka nalogo nijso pretežko. Zadače naj se popred z vsemi učenci skupno izdelajo. — Popravljanje naj bode tudi ustmeno in sicer obče (razredno popravljanje), ali pa meds oboj no. Sperva naj se gleda na pravopis, potem na slovnico in slediy'ič na stilistiko. — Dobro je, ako si učitelj najnavadnejše, vodno so ponavljajočo pogreške v posoben zvezek zabilježi.
Na vprašanje g. Bobisuta: „Kaj jo storiti pri prevajanju iz onega jezika v drugega, kajti znano je, da nekoji učenci še precej dobro, drugi pa jako slabo prevajajo?" pove g. Kupni k (v slovenskem jeziku) svojo metodo: Ako hočem nalogo dati, izdelamo jo najprod z učenci ustmeno. Potem vzamejo tablice ven in naloga se napiše. Ko so vsi gotovi, izmene so tablice. Sedaj izdela se zadača še enkrat ustmeno ali pa na šolsko tablo in po le-tej pravilno izdelanej zadači, mora vsak pred saboj imajočo zadačo	popraviti. Naposled poprašujem po	pogreških.
G. Jarc (i v slov. jeziku) meni,	da sc v naših	šolah	prerano pod-
učevanje v drugem deželnem jeziku prične, kajti nekoji učitelji pričnejo to vže v porvem šolskem letu. Ali se to radi prevelike marljivosti ali radi česa druzoga zgodeva, no vem. Sl. vlada naj bi nam pred vsem terdno mejo postavila (se ve da po zdravih pedagogičnih načelih. Pis.), kedaj naj se ta nauk počno in koliko naj so doseza, To je conditio sine qua non. Pred ko se nam to točno ne omoji, je vsako drugo razpravljanje mlatva prazne slame.
G. Šeligo (nemški govoreč) strinja so povsem se svojim predgo- . vornikom.
G. Rupnik (slov. gov.) toži o naših slabih čitankah, čitanke, k oje nikjer drugje rabiti ne morejo, dado jih nam. (Mi smo pravi „Aschen-brddel“ med avstrijskimi n:\rodi. Pis.)
Na predlog g. Vilčnika jun. bo prihodnji občni	zbor	dne	6. julija v
Št. J	ur j u na južnej železnici.*)	A.	B.
Slovstvo.
(Mali občni zemljepis) od profesorja Janeza Jesenka vTerstu. Gona 80 kr. Dobiva se pri g. pisatelju in pri bukvarjih po Slovenskem. (Na Štajerskem: pri Goiger-ju in Drexcl-u v Celji, pri Ferlincu v Mariboru in pri Blanke-ju v Ptuju). Tako so imenuje nova zemljepisna knjiga
*) Došlo nam je od g. tajnika tudi vabilo v tem smislu. Ur.
učenega in marljivega slovenskega profesorja, ki knjige za nas Slovence spisuje in (kar veliko žcrtvovanje in ljubezen za domači napredek pomeni) — tudi založuje. Ta knjiga, izverstna po svojem obsegu, kakor vsa dela njegova, kar svedočijo tudi Hervati (n. pr. učeni profesor Tomič v Karlovcu, ki je veleugodno njegova dela razpravljal) — namenjena jo po našem mnenji za meščanske slovenske šolo (škoda, da jih nemarno še) za nižje razrede učiteljišč, gimnazij in realk, pa za narodno slovensko učiteljstvo, kateremu bode za pripravo k zemljepisnemu poduku prav izverst-no služila. Ta knjiga jo menda oni rokopis, katerega jo bil g. pisatelj kranjskemu deželnemu šolskemu svotu predložil, da bi ga vlada izdala, pa ga menda že ni hotela, ker ga jo moral g. profesor s svojimi novci založiti. Slovenci so takrat ta rokopis živo priporočali, a nemškutarji (Ga-riboldi) ga zametovali. — Segnite toraj, slov. učitelji po tej novi knjigi!
(Knjiga za kranjsko domovin oslovje.) Iz kranjskega dežol-nega šolskega sveta poizvemo, da se je spisovanjo učne knjige za domo-vinoslovje izročilo glavnemu učitelju (brez dvombe Gariboldi-ju. Ur.) ljublj. učiteljišča. Ali bo ta knjiga nemška ali slovenska, tega no pove poročilo. Ali bode ta knjiga tako izvrstna, kakor je G. izvrstni kritikar slovenskih knjig?!
— Nova horvatska šolska knjiga jo: „Kratka stilist ika za grad-jansko in višjo djevojačkc škole.u Priredio Ivan Filipovič, županijski školski nadzornik. Cona 40 novč. kod Lav. Hartmana v Zagrebu.
— „IIerv. pedagog.-književni zbor" namerava izdati za leto 1877 obširen „Skolski koledar", kateremu bode cena 1 tl. ‘20 nov. (Slovenski učitelji pa bodo težko dobili tak koledar za I. 1877, kajti na dotični poziv na naročbo oglasilo se jo jako malo učiteljev še. Urod.)
Šolske novice in drobtine.
(„Učitoljsko društvo za slovenski Stajer.") Kot novi pravi udje pristopil g. Franjo Čeh, učitelj v Zvečali pri Konjicah.
(Iz štajerskega dežolnega šolskega sveta.) V sejah 11. in 18. maja so se obravnavale in reševalo zadeve o vpokojevanji, o računih okrajnih šolskih fondov, o urejevanji nekaterih šolskih občin, o nameščeni' učiteljev za srednje šole, o dovoljenji starostnih doklad. Šolski občini h a jdi n s ki se je v krajnem šolskem svotu G udov določilo. — Soja 1. junija Določilo so je, da gre odškodnina za udeleževanje pri okrajnih učiteljskih konferencah samo onim učiteljskim osebam, katerim je dolžnost navzočim biti; na dalje, da so kot začasni učitelji ali podučitelji more imenovati samo tisti, ki ima spričevalo zrelosti, drugi pa so samo nadomestavalei, katerim pripada remuncracija v smislu pravil o nadoinestovanji. — V zadevi pritožbe učitelja, da se mu je prev< č odtcrgalo pri plačevanji v pokojninsko blagajnieo, se je to pripoznalo; kajti to odtergovanjc so računi samo po djanski plači, katero kdo potegne. Definitivno so se imenovali: Ivan VVosiak, za učitelja v Stopercah, Ivan R upnik, za učiteljev Dramljah, France Podobnik (iz Koroškega. Urod.), za učitelja v St. Pavlu pri Pragvaldu.
(Koroški deželni šolski svot) jo določil, da naj so pri onem ali pri dveh vprašanjih pedagogično-didaktičnega zaderžaja v okrajnih učiteljskih konferencah referent po žrebu določi še le pri konferenci.
(Iz Materijo 3. junija.) Medja Vekoslav je 3. junija naglo smorti uuiorl. Bil je učitelj v Brozoviči v Istri od minole jeseni. Kolikor mi je ta trenotek znano, zadel ga je mertvoud. Slovensko učiteljstvo jo izgubilo izvorstnega muzika in unetoga rodoljuba. Lahka mu zemljica!
(O šolah teržaške okolice.*) Novo šolske postave,**) novi učni načorti so tem šolam, kakor so meni zdi, španjske vasi. Tu je še vse po starem kopitu. Podučujo se skoro samo brati, pisati in računiti, dru-zega malo ali nič. Za učitelje je v okolici, kot za grofe. (?? Ur.) Imajo le 18 ur na teden, krasna stanovanja in 550 fl. plače.***) Učnih pripomočkov pa imajo zadosta. (Prosimo, da se nam še kaj poroča o teh šolah. Ured.)
(Splošnega avstrijskega učiteljskega društva), za čegar ustanovitev so dunajski učitelji prosili, ministerstvo notranjih del ni dovolilo.
Razpisi učiteljskih služeb po Slovenskem.
Na Štajerskem: Podučiteljska služba pri sv. Antonu v Sl. goricah (2r. š.) s 440 (330), stanovanjem in 40 gld. doklade do 30. junija na kr. š. svet.
Na
Na
Premembe pri učiteljstvu po Slovenskem.
Kranjskem: (I. Jak. Petrič, def. učitelj v Grahovem. Koroškem: G. Pr. llarrich, def. učitelj v Železni kapli.
*) Iz privatnega pisma, katero ni bilo za javnost namenjeno,
Ured.
**) Novih š. postav, t. j. deželnih itak Terst z okolico še nema.
Ured.
***) To je malo, na Štajerskem jo to najnižja plača. Ured.
r
:>oc
s
k
Pri bukvovezu
Kr. Duboisu
v Ljutomeru (Lnttenberg)
se dobivajo vse različne šolske priprave za slovenske in slovensko - nemške šole prav po nizlti ceni, in sicer:
1) vse knjige iz c, kr. danajske založbe;
2) šolske knjige uaših domačih pisateljev: Lapajnetova „6eometrijau, „Kratek opis" slovenskih pokrajin; po ujem poslovenjeni: Mali prirodopis, Mala fizika, Pripovesti iz zgodovino Štajerske; Praprotnikova: Slovnica, Spisjo;
3) Felkl-nove in Kopšičevc risanke;
4) VVinikerjeve pisanke, Pokornijeve pisanke s slovenskimi predpisi in drugi zvezki za lepopisje in spisje j
5) Čisti in pikčasti papir za risanje, Fncbsove predlage za risanje itd.
UfE* Naročila od drugod se po pošti hitro in po nizki
ceni (kakor na pervem izviru) izveršujejo.
UM----------------
5
r Knjižica	;,
..Kratek opis Štajerske, Koroške, Kranjske ii Priorja"
se dobiva pri založniku I. Lapajne tu v Ljutomeru in pri b u k v a r j i h *) po lO kr. Ako se več iztisov kupi, daje se 20"/o od kupljenih knjižic na verh.
*) Pri J. Giontiniju in Gerberju v Ljubljani, pri Duboisu v Ljutomeru, pri P. Wokulatu v Gorici.	ij
itttVe •'atfftc''* »^SC^*^fcCW'	*	■afifcc'1	?	i
V Pragi v založbi Felkl-na in sina (Celetna ulica, č. 30) so izišle po priporočilu »Učiteljskega društva za slovenski Stajer“ :
412 Nove risanke
s slovenskimi napisi in s prav dobrim, debelim papirjem.
Perva, druga in tretja risanka so pikčaste, četverta ima čisti papir. V 1. risanki so pike 1 cm., v 2.—2 cm., v 3.—4 cm. narazen.
100 kosov velja 4 gld. 50 kr.; posamezni sešitki (s 6 listi) so po 6 kr.
Za slovenske šole jih ima pa v zalogi
Janez GHontini	in fr- l)uboiw
v Ljubljani,	v	Ljutomera.
I Zlasti opozorujemo slavne okrajne šolske svete, p. n. gospode šolske ravnatelje in učitelje na naše, izverstne po najnovejših zemljepisnih znanostih uredjene zemeljske krogle (globe), luno- in planetostroje najnižjih cen v slovenskem, hervatskem in serb-s k cm jeziku. Visoko naučno ininisterstvo jih je o svojem času kot edino za šolo pripravne priporočilo.
0^* V z o r i (o b r a z c i) s e na zahtevanje zastonj in fr a u ko pošiljajo.
Felkl in sina
torgovina h papirjem v Pragi.
I	r
Lastništvo »Učiteljsko društvo za slov. Štajer.“
Za uredn. odgovoren Drag. Lorene. — J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.