264 Novičar iz avstrijanskih krajev. Iz Istre. (Konec.) Nadjamo se o svetem Martinu dosti bolj po ceni vince piti, kakor sedaj; zares je okolica Teržaška še dosti okinčena z lepim in obilnim grojzdjem, ia pri pogledu mnozih nogradov naše Istre veselja igra serce viditi dosti bogato letino. Hvala Bogu! tertna bolezen se ne razširjuje še dozdaj kakor lani; tudi poleg Poreča ia Rovinja se vidi semtertje lepo grojzdje; al okoli Susnjevice in Moščenike je, žalibog, slaba. S m okov (fig) bo obilo, kakor se kaže; naj več pa posebno po Beršeščini, ker jih, kadar je leto zato, v naramnih koših domu nosijo kakor drugod krompir; posušene na solncu so kaj lepe in prijetnega okusa; posušene v peči ne veljajo dosti, in očerne, da so ostudne viditi. Cele posušene (za kombolj) so nar bolje; razkrojene in ena pri drugi tako skupej zložene, da se narede kakor pola popirja in tako posušene na lesah in skupej zavite kakor bukve se manj obrajtajo. Xar boljše so pa, ako se olupijo frišne, oljupljene s sladkorom potre- 265 sejo in potem posuše, — M a run a (kostanja) ne bo letos obilno; nahaja se ga navadno nar več po Lovranščini v Liburnii, in marsikter tisuč goldinarjev v deželo privabi, v ladijah razpošiljali po širocem morji. Kar se tiče sadja, ni v Istri za-nj boljega kraja od Lovrane, in deleč okoli ne; Lovranci skupijo za mnogoverstno sadje: manin, črešnje, hruške, slive itd. v dobrem letu 20 do 25.000 goldinarjev. Marsikdo ne bo verjel, vendar je gola resnica. Tudi dobrega černega vina pridelajo. — Memogrede še opomnim, da tudi pri nas otroke davi pa vendar ne mori tisti strašni kašelj, od kterega verli domorodec Levičnik v 61. listu govori in nam je vredništvo dodalo koristni nauk, za kterega se lepo zahvalujemo. Jak. Sajovec. v Iz Laškega (Tuffer) na Staj. se 9. dan t. m. piše, da je oudašnje toplice prof. L. J. Ste in iz Dunaja kupil. Tergu in okolici njeni prerokuje dopisnik v „Aufm." veselo prihodnost, ako si bo gosp. profesor prizadjal nove toplice dobro na noge spraviti. Iz Sorice 12. aug. „Novice" so že večkrat omenjale hvalevredne može; naj pohvalijo tudi umnega tesarskega mojstra Antona Kreka z Dupelj na Gorenjskem, ki nam je naše zvonove v farni in pa v poddružni cerkvi kaj dobro preobe-sil, ter s tem pokazal, da ni vsak, kdor si bodi, za take dela dober, ampak da je treba k temu posebne ročnosti in pa mnoge previdnosti. Popred so imeli naši zvonovi kratek tek, težko jih je bilo goniti, pa tudi nič kaj pravega glasu niso dajali od sebe. Ali zdaj jih poslušaj, kako veličastno in mogočno da done in se razlegajo po našem Soriškem hribovji, kakor bi ne bili poprejšnji, ampak popolnoma novi in dokaj težji — vse to pa zato, ker je mož mojster v obešanji novih in preobešanji starih zvonov, ki jih ume tako narediti, da tečejo počasi, lahko in vbrano. Da moja hvala ni prazna, Vam še povem, da je ta mojster sem ter tje po Slovenskem naredil devet popolnoma novih zvonikov , da je v 78 cerkvah zvonove obešal ali pa preobešal in pa da ima cele kupe izverstnih spričeval od imenitnih dekanov in faj-moštrov, ki na vso moč hvalijo umnega moža. Kar ga še posebno priporoča, je še to, da je Anton Krek lepe obnaše, priden delavec, dober kup, za vsednjo postrežbo hvaležen in pa da vodi seboj svojega mladega sina Miklavža, ki se je urarstva izučil pri slovečem urarji v Kropi in zna torej nove cerkvene ure delati in stare popravljati. Hvala torej, komur hvala! Z dobro vestjo sem očitno pohvalil moža, z dobro vestjo ga tudi priporočam vsakemu, kdor ga potrebuje — saj bo delo samo hvalilo mojstra. A. Likar, kaplan. Iz (Blejskega) Grada 11. augusta. —c. Kako resničen je pregovor: „Dvakrat da, kdor hitro da", so se naši pogorelci prav dobro prepričali, ker so mile darove blago-serčnih dobrotnikov naglo dobivali. V imenu siromaških po-gorelcov se očitno in prav serčno vsem zahvalujem, posebno pa bližnjim našim faram, ki so zares prav obilno v dnarjih in v blagu podarile in sicer hitro po ognji. Lepa hvala tudi vsem blagim dobrotnikom, ki so od kod ar koli drugod stegnili milostno svojo roko do siromakov naših. Bog plati! — Pri ti priložnosti pa pristavljam sledeče opazke: 1. Nar pripravniše se mi zdi, ako se pri enacih žalostnih okolišinah mili darovi tako dele, kakor pri nas. Gospoda okrajni poglavar in fajmošter pričo dveh veljavnih mož iz domače srenje razdelujeta berž, kadar se kaj več nabere, po previdnosti med pogorelce. Tako ni ne navadnih zaderžkov ne stroškov. Gospod fajmošter in domači možje, dobro, mislim, da nar bolje poznajo posebne potrebe hiš, in kakor ti po svoji vesti svetujejo, tako so okrajni poglavar delili. Vse se je storilo očitno pričo vseh pogoreleov, kteri so očividno ginjeni hvaležnega serca prejeto milošino domii nesli. Do malega vsem po njih volji vstreči se ve, da tudi tukaj ni bilo mogoče. 2. Hiše po vasi so bile preveč na tesnem. Nar bolje se zdaj temu zamore pomagati in trije pogorelci morajo po povelji gosposke drugam svoje hiše prestaviti. „Gmajno" je srenja že pred več časom razdelila, kar je dobro in prav. Vendarle mislim, da bi bilo tudi previdno ravnano, ako bi pri delitvi obči ni h posestev se kak prostor blizo vasi, ako je mogoče, za enake primerljeje prihranil. Pri nas ni prav nič nerazdeljenega ostalo , in dva siromaka, kajžarjar imata betvico svoje zemlje deleč zunaj vasi v nepripravnem kraji, torej še danes ne vesta, kje bi zidala *). Žalostno za nju je zadosti! Jesen je blizo, seljiša brez dnarjev kupiti pa reveža ne moreta. 3. Ptuja nesreča bi nas imela zmodriti, saj tajiste, ki so nje silo vidili osebno. Naših sosedov, žalosten rečem, se je prav malo prijelo. Akoravno so vsi trepetali, ko je ogenj žugal vso vas pokončati, in so obetali takrat, da bojo svoje pohištvo pri bratovšini sv. Florijana zavarovali, so vendarle zanikerni ostali kakor poprej in prehitro vse pozabili! Le kakih pet jih je poslušalo skerbno opominje-vanje in se hitro te koristne naprave poslužilo, vseh drugih tudi velika sila ognja v lastni prid ni zamogla dovelj ogreti! Praznih izgovorov se ve da dosti imajo. „Bog ve, ali bom pogoril ali ne", — „saj imamo že tako preveč davkov", in tako dalje se izgovarjajo; pa ravno ti izgovori kažejo zanikernega, slabega gospodarja. Ako bi se po teh pravilih v vsem svojem djanji ravnali: ,,Bog ve, ali bo poratalo ali ne", bi mogla kupčija, poljodelstvo in vsako početje hirati. In kaj je davek, ako si zavaruješ svoje posestvo pri bratovšini sv. Florijana? Le shranjen dnar je za čas sile in nadloge! Ako bi pa tudi kteri sam res nikoli ne potreboval pomoči, saj dobro delo ima, če milošino daje ubogim svojim bratom. Verh tega je še to dobro pomisliti: Več ko je v to bratovšino zapisanih, manjše je vsakoletno odrajtvilo, in ako bi se je vsi gospodarji vde-leželi, bi bilo prav malo plačati. Naj tedaj vsak, kdor si sam sebi dobro želi, pristopi k ti družbi; zakaj kadar hiša gori, je že prepozno *#}! — Kakor pri zavarovanji proti ognju, se nekteri obnašajo tudi pri upeljavi ljudskih šol. Veliko se je res v poslednjih letih zato na Krajnskem storilo, veliko nam je še pa storiti. Nar bolj čudno je pa to, da ravno bližnje okolice Ljubljane in Kraj na so skoraj nar bolj zanemarjene in če tudi šolo imajo, jo le malo otrok obiskuje tako, da ni na daljnih mejah dežele prazno očitanje: „kaj te ali une fare pa nihče ne vidi!kW Z revšino v primeri z drugimi, ki šole imajo, se prav nič omenjeni kraji izgovarjati ne dajo, če le pogledamo na drago opravo, lepe hiše in bogato polje po vseh teh straneh. Pa tudi s preveliko omiko se ne morejo bahati, ker nekaka posebna sirovost, čeravno imajo bolj pogostoma fare in zlo z mestjani skupej zahajajo, se ne more v teh krajih tajiti. Tako pogostni boji in preveč gerdo ponočevanje se drugod tako lahko ne najde, kakor ravno tam, kjer šole ni. Kako dobro je cerkev potrebo šol spoznala, priča dovelj, ker je vedno s farno cerkvijo tudi šolo edinila. Misel tistih pa, da otroci se po šolah celo spridijo, je čisto bosa. Nočem tajiti, da so velikokrat res nar neporedniši tisti, ki so nekoliko ,,študirali" in šolo potem na kol djali. Sej ravno za tega voljo so obesili šolo na kol, ker so bili prepo-redni ali preneumni za šolo. Kdor omikanih pripisuje popako ljudstva šolam, sam sebi piše spričbo, da je *) Kaj, ko bi v ti posebni nadlogi se graj sina usmilila siromakov, in če ima ondi kaj prazne zemlje, jima jo podarila? Sve-sti smo si, da milostni škof briksenški bojo to storili in graj-šinski oskerbnik na to nasvetovali, ako se prosijo. „Kdor terka. se mu odpre". . Vred. **) Le odlašati, pa nikoli storiti, — le dobre namene (na-prejvzetja) delati pa pušati vendar vse pri starem , ne pripelje nikogar na boljo pot. Resničen je pregovor modrega moža, da „pot v pekel je dlažena (flajštrana) z dobrimi nameni, ki vedno le nameni ostajajo". Kadar je. kakor pregovor pravi, „krava že iz hleva, je jok in stok prepozen". Edina, ce ravno ostra pomoč zoper gerdo zanikernost bi bila, da bi vsi dobrotniki sklenili, nobenemu hišnemu gospodarju, kadar je pogorel, nic ne dati, ako ni zavarovan bil. Taki izgledi bi pomagali zanikerne siliti k dobremu. Vred. „huncvut". Da pa je med pšenico tudi Ijulika, menda vsak ve. Da si celo ne dopušene pismica, kteri pisati znajo, dopisujejo, je resnično, se ve da pa tudi napčno in grešno. Kaj je pa bolje: ali da si pišejo, ali da sami pridejo z besedo povedat, kar ne morejo pisati? ne bo ravno težko razločiti; nobeno pa prav ni. Samo tiste, ki v eno mer terdijo: „boljše brez šole, kot šolau, bi rad enkrat med izšolane, drugikrat pa brez šole odrašene kmečke fante ponoči na vas peljal, tako da bi se fantje brez vsega straku po svoji navadi obnašali. Gotovo bi potem rekli: „Saj je vendarle šola potrebna!44 266 Odgovorni vrednik: Dr. Janez BleiweiS. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.