Ljubljanski Zvon
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN FROSVETO.
Štev. 7.                V Ljubljani, dne 1. julija 1910.              Leto XXX.
Anton Debeljak :
Iz zbirke „Solnce in sence".
Fantazija.
JLz gozdov se zgostil je Mrak in kakor prekanjen junak zamahnil na bolno je Solnce, da brizgnila kri je čez holmce: omahnilo mrtvo je vznak.
Tema zemljo prepregla je brezdanja
in v vsa je srca legla strast in vse se klanja
pregrehi in vse vriska v tajnostni utehi,
brez vzdihov klijejo zdaj smehi;
nebrojno že oskrunjenih je templjev . . .
O, koliko presunjenih je src ječalo,
ko je zakljuval Kes in ni izdrl več krempljev,
proseč tolažbe od nebes je vse klečalo —
Kot da bi hostijo dvignile čiste roke svečenika nad glavo,
v hipu odsvignile  misli bi črne — vampirji — z zvonika v daljavo :
vstala je luna iz daljnega brega
in njeno srebro — čistejše od snega —
skozi veje na tla sneži
in po vaseh in poljih vseh leži.
In vgasnil v srcih je strah
in odletel Kes je plah.
.Ljubljanski Zvon" 7. XXX. 1910.                                                                                       25
386                           Aton Debeljak: Pri mrliču. — O polnoči.
Pa da si je videl, kako je planilo
božanstveno Solnce čez gorski greben,
kako je po zemlji razlilo požar svoj ognjen !
Pogled se utrne mu, vgasne, kdor vanje obrne ga smel:
božansko oko je semlelo tako Semelo v pepel!
In božjo zdaj milost in težko obilost
lije na loke, v livade ljubav,
in v srce pijanost in v mišice čilost,
iz duše je zbičalo strah bolehav,
in zdaj ni več peg — vse je čisto ko sneg —
V višavi je luna zbledela, umrla vsa bela . . .
Tak hodil Baptista pred koraki je Krista.
Pri   mrliču.
©oste grive noči so sive se vsule in nalile teme od zvezd do zemlje — Sam sem, mrtvec le hladen dela mi družbo, tiho boječe mi trepeče srce.
Smrt, ti močna si, ti si vsegamogočna, duš izpiješ nebroj, razliješ življenj, solncem vpihneš oholim pisani ogenj, lučki skromni zavihneš zmučeni stenj . . .
Kadar solnce potaplja v krvi se svoji, sencam gre v brezmejnost oplojena rast: v neizmernost izrastel ozki je prostor, kar začutil tvojo sem, Smrt, veličast!
O polnoči.
jyMrah je planil v mojo dušo:       Grel sem se ob tujem ognju,
Kaj, že polnoč? Vdar na vdar,       pa smo vode zlili nanj.
ko da kladvo bije v grudi.              Drug pokazal mi je lučko,
Čas, ne vrneš se nikdar!                bil samo strohnel je panj .   .
Da je solnce moj zaveznik,            Polnoč. Duša moli v strahu:
v svet bi vriskal razbrzdan,             Čas, postoj, trenotek vsaj,
zdaj pa v mraku zdim gostečem     da prižgem svetal si plamen,
in po luči sem bolan.                     kot še gorel ni dozdaj — —
Anton Debeljak: Parija modruje.  — Ob lanovi njivi.
Raje se ob iskrah grejem, ki jih krešem s trudom sam, kakor pri plamtečem kresu, če me zanj je v srcu sram.
Parija  modruje.
vl^soda črta čudna pota zate, gospoda mestna, trudna sreče zlate!
Poglej, kako je star moj gospodar —
Povej, kako si našla v njem svoj par,
kako vidva šla bosta žitja pot,
devojka —: zmerom kašlja tvoj gospod
in noč in dan je v postelj zakopan,
otrple ude pernica mu greje.
O lahkovernica, deviški stan
za vdovo menjaš, vdovo z možem živim!
Sedaj ko tenka trta si sred vrta,
ki z natikom trohljivim je podprta . . .
Nasloni name svoje vitke veje,
ovij se me, opore svoje močne,
in moj objem bo solnce, da ti v njem
zmede se jagode na grozdih sočne.
In na večer priskače drozd iz seči
pijane pesmi nama pet o sreči.
Ob lanovi  njivi.
.IZepregledna se boči daljina lanu kot sred temnih ur po noči nebesni azur. Čez nebo so lanu razcvetelega zvezde maku se vkresale in vtrinjajo v vetru se rahlem.
Za lanovo njivo pod mejo je živo
mlad parček se sklonil in v travi utonil . . .
In vedela nista, da čista sinjina nebes
valovi se tak nizko, tak blizko nju vročih teles,
in videla nista, kak blizu se vtrinjajo zvezde.
Srce pa oboje je znalo, kje sladko nebo je.
25*
388                       Anton Debeljak: Historija o modernem zmaju.
Historija  o modernem zmaju.
J  ošasten pozoj je iz mesta drl z bežno hitrino,
preletel, pogoltnil v trenotku razsežno daljino.
Oči krvave ji in tuli hudoba peklenska,
da skriva se dete, za vrata prihuli se ženska.
In s strašnim in prašnim si repom kometa
po cesti sledove za sabo pometa,
da skrije očem se, ker vgrabil je dvoje ljudi.
V  zapadnem oboku neba je kri zarje gorela, na daljnem iztoku tema je večerna zorela,
ko zmaj se podil je raz klanec razritega brda; tam cesta je grda, da zlomil si nogi je dve. Človeka oba zavihtela na tla sta se  trda in prožno vtonila v temo, se vodeč za roke.
»Dragica, bodi vesela, prosta moža si čemernega. Hosta je naju objela sredi pokoja nemirnega."
„Jaz sem zdaj tvoja, le tvoja na veke. S teboj bi šla v daljo-neznanko. Noč me odela je s haljo in smreke šuštijo mi pesem vspavanko."
V  mah zliti ležali so njeni utrujeni udi
in on je poljubljal škrlat nje razpaljenih ustec
in ljubil je marmor razgaljenih grudi-------
Ko v jutru zabliskal je solnca razbeljeni ščit, fant mladi je vriskal in z ljubico peval v daljavo, na cesti pa zeval je avtomobil ves pobit.