MARIJAN MASTERL Nekdanja pridelava sena v Sorici v spomin (1917-2003) 10. junija 2003 seje od nas poslovil dolgoletni član Muzejskega društva Škofja Loka Marijan Maslerl. gradbeni in bančni strokovnjak ter avtor številnih strokovnih in domoznanskih prispevkov v Laških razgledih. Podroben življenjepis Marijana Maslerla smo objavili r 44. številki loških razgledov ob njegovi osemdesetletnici. V jubilejni številki objavljamo njegovo nedokončano delo Nekdanja pridelava sena v Sorici. v nadaljevanju pa spomine Marjana Oblaka na njuno sodelovanje in prispevek muzealca Dejana Vončine o Masterlu kotpartizanskem fotoreporterju. NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI (Starosvetno izročilo) To narodopisno gradivo posvečam po kojnemu Janezu Kejžarju (1904-1999), po domače Hajžlarju, svojemu dobremu prijatelju in mentorju i/. Spodnje Sorice. Uvod V odmaknjeni preteklosti se je prebivalstvo Sorice preživljalo predvsem z rejo goveje živine tako za domače potrebe kot za prodajo. Zdravo in lepo soriško govedo, znano daleč naokoli, je šlo dobro v prodajo. Zato je bila razumljiva želja Soričanov rediti čim več ple menske govedi in si tako povišati blagostanje svojega življenja v tej odmaknjeni gorski vasici. Letno število govedi v reji pa ni bilo odvisno le od razpoložljive velikosti hlevov, temveč pred vsem od količine poleti pridelanega sena za zimsk« i krmo živine v hlevih. Uredništvo Marijan Masterl 101 LOŠKI RAZGLEDI 50 Doliro tretjino sena so dajale \isokogorske senožeti na nadmorski \išini Soriške pkinineod 1300do 1550 m pri najsečjeni staležii ži\ine. Način pridobi\anjasena na teh senožetih so. vključno s ("joljedelskimi orodji. \' .Sorico prinesli njeni pri.seljenci iz s\()je pr\()tnc domo\ine Pusterthala (Piistri.ške doline) na \zhodneni Tirolskem. \' no\ i donunini so priseljenci nadaljevali s svojim utečenim gospodarjenjem in načinom kmečkega življenja v gorskem okolišn. Zaradi lege senožeti visoko nad Sorico je nastalo posebno kmečko opravilo s šir.šim poimeno\anjem senarjenje.* Pod tem opravilom je razumeti |-iridobivanje sena na Sori.ški planini, njegovo poletno spra\ilo \' senike na planini in ročni zimski ochoz s i^iosebnimi sankami na skednje in hleve v Sorici. Bogat \ir pričujočemu zapisu o seiiarjenju ie bil Janez Kejžar. kajžar iz Spotinje Sorice. po domače Hajžlar. ki je omenjena opra\ ila oprav Ijal sam in mi o njih. z odlič nim spomin(jm. pripovedoval pred dvajsetinii leti. Meni pa je bila dana možnost, da sem večkrat obiskal vzhodno Tirolsko in se v raznih kulturnih institucijah seznanjal s tovrstno strokovno lileratLiro in ogledom razstav. Z lanezom Kejžarjem .sva leta 1981, rchircilci soriškvi^a ozemlja lani šeslsto Icl. Po tradiciji je p začetku prišlo v Sorico le osem ljudi. .Našli so popioliioDia zaraslo pojinijiiu). Prišii so sami brez družin. Sa Ciosarjei eni biginu .so zlezli na lipo. da pre izkusijo veter če ho ozemlje rodovitno ali ne. Veter jim je ugajal. Lipo so posekali, ohža^ali in iz nje naprcn'ili mizo. Steni ljudje so menda to mizo .še videli. Nato so začeli obdelovati zemljo. Šele kasneje so šli [m svoje družine.«' Ko so naju z Janezom pota vodila skozi gorska naselja nad Baško grapo, kot so Rute, Obloke, Stržišče, ter podratitovške vasi in zaselke, ki imajo \si po vrsti čudovito izbrane lege na kolikor toliko ravnem svetLi v odprtih krnicah pod južnimi pobočji bohinjskih Alp v višinskem območju 656 do 1200 m, - se nisem mogel načuditi, s kako nezmotljivim čutom so od takrat obširnega, verjetno neobljudenega, gozdnatega in močno razčlenjenega sveta, v katerem je ori entacija težka, izbrali najlepše, vsestransko ugodne lege za svoja selišča in obde lovanje zemlje. V vseh omenjenih krajih so bile izbrane dobro osončene * v ožjem siiii.slii ic sujurjcnjc /inisko spnn ilf) sena n.t cloiiKne /. ručniiiii sanmi. 102 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI in zavetrne lege ter ob izdatnih zalogah vode za potrebe naseljencev' in za ži\ ino. Po ljudskem ustnem izročilu naj bi mesta iioselitve odkrili pr\ prodiranju ntnoselcev iz doline navzgor ob reki ali pcMokn. Pod brižinskim škofom, »gozdnim, knskim grofom« Emihom (1283-1.^11) se je leta 1283 začelo pc^seljevanje ozemlja pod zahodnimi in južnimi pobočji Ratitovca. Že \ darilnih listinah cesarja Otona II. iz leta 973, s katerima je podaril brižinskemu škofu Abrahamu (9^^-994) ozemlje .sedanje Selške doline, je bilo povedano, da sega njegova meja do planine Boscaka. danes Pečana, kakor so pred več kot 1000 leti naši predniki označe\ali ta del Ratito\ca. Irbarja za leti 1291 in 1318 omenjata, da je obstajal v Sorici že leta 1286 tircjen poseben urati (Officium Zevritz). Soriška kolonizacija je bila v celoti končana po letu 1318. Do leta 1291 je bilo na ozemlju Sorice \sega 21 hub (grimtcA). ' Dokler so bili naši kraji pod a\slrijsk(M)hlastjo, je iz Sorice hodilo \saka tri letaodpo- slanst\() \' Innichen, kraj ob iz\iru reke Dra\e, od koder so prišli njihcni predniki, da je tamkajšnji cerk\i darovalo veliko .s\ečo. tako imenovani Kafergelcl s priiirošnjo za varstvo polja pred škodljivci.~ Znano je, da so Slovenci poselili vse zgornje Podravje tja do izvira Drave. Samostan v Innichenu je leta 709 ustanovil Tasilo j^rav zato, da bi pokristjanjeval tam bivajoče poganske Slovence. Zato je vprašljiva trditev, da se je v tamkajšnjih, v Selško dolino preseljenih prebivalcih (Jenšterle,I'"gert, Kemperle, Majerle. Veber, Kejžar. Pintar, Gosar iti-l.) jiretakala zgolj kri nemških vzhodnih lirolcev. Po prihodu .so priseljenci posameznim naseljem dali .svoja vzhodnotirolska narečna imena: Spodnjo Sorico so imenovali Ka Čari, zahodni del Zgornje Sorice Drfle (nem. Dč)rflein), Vzhodni del pa Poderbelc, Spodnje Danje so poimenovali finter Houben (nem, Hube), Zgornje Danje pii Ober Houben. Tudi posameznim delom zemljišča so dali posebna imena: Ava (nem. Au - livada, loka, Binike (nem. \Vindecke), Gruba (nem. Grube), Jauserkejvele.Juchrerkejvele (nem. Keilvvele) je iz zelo strmega pobočja moleča peči na. Kožlohta (nem. Kiihschiucht) - kravji j^irepad, Poh (nem, ]5ach) - potok, Vieiržna (nem. \\'ider die Sonne) - proti soncu, senčno .stran imenujejo Soričani Bideržna. Zemljepisni oris l.ega na razgibanem zemljišču daje Sorici svojsko pcxlobo, obdano z visokimi gorami, ki je zle]:>a ni srečati drugod. Leži ob razvodju voda, ki se proti vzhodu steka jo v Črno morje in preiti zahodu v Jadransko morje. Razvodje je bilo od nekdaj cerkvena meja med oglejsko patriarhijo in freisinškim gos]iostvom. V času avstro- ogrske monarhije je v bližini Sorice potekala deželna meja med Kranjsko in Primorsko. Tudi za Slovence krivično mejo so junija 1921 v Rapi^alu postavili na omenjeno razvodje, \" letih 1930-38 so Italijani to mejo prepredli z vojaškimi potmi (mulatjerami), utrdbami in z obmejnimi vojašnicami. Tudi Plitler in Mu.ssolini sta se leta 19tl končno sporazumela za to delitveno mejo slovenskega ozemlja, čeprav so Italijani pred Nemci vdrli po Selški dolini in celo zasedli Škofjo Loko. Tudi vreme ima na tem razvodju svojo mejo. Pozno jeseni slana najprej pobeli vzhodno stran razvodja. Tudi dežja in snega pade v Sorici in na Soriški planini, poleg jeknice, največ na Loškem. Po razvodju teko tudi meje katastrskih občin. 103 LOŠKI RAZGLEDI 50 Soriška planina je zaradi obilice snega danes snežna rezerva Slovenije. Pregled snežnih razmer 1973/74 do J9"~7 78 Zima 1973/74 1974/75 1975/76 1976/77 1977/78 Sneg zapadel 28. 10. 73 12. 11.74 17. 11.75 22. 11.76 5. 11.77 Ležal do 7. maja 74 10. maja75 10. maja76 8. maja 77 20. maja78 dni 191 179 181 167 190 Največji cm 295 310 285 315 305 1 debelina dne 28. 2. 74 2. 3. 75 feb. ? 12.3.77 24. 3. 78 Na tem gorskem razvodju je bil že v .srednjem veku na Petrovem Brdu (803 m) važen in varovan cestni prelaz na nekdanji tovorni poti iz Ogleja skozi Baško grapo. Selško dolino in Skorjo Loko ter naprej proti vzhodu. Cestni preval je varoval lesen utrdbeni objekt na levi strani doline. Ob meji se je v letih 1921 do 1930 razvilo tiho tapstvo, posebno v Davči. Naravna in nekdanja državna meja sta s časom ustvarili tudi narečno govorico, ki se v Baski grapi bistveno razlikuje od govora v Selški dolini. Razumna izraba površin Srednjeveški priseljenci so na takrat razpoložljivih površinah za naselji Spodnja in Zgornja Sorica izbrali vsestransko ustrezen prostor, tako glede oblikovitosti zemljišča kot tudi osončenja ter zavarovanja naselij proti severnim vetrovom, in ob izdatnih studencih, nastalih na meji prepustnih in neprepustnih kamnin kot sta apnenec in skrilj. Hišam in gospodarskim poslopjem so namenili dve manj rodovitni ledeniški kori ti. Gladko, dobro osončeno hrbtišče med ledeniškima koritoma pa je služilo obdelo valnim površinam. Na tem zemljišču so ob dovoznih poteh postavili značilne soriške kozolce s posebno močnimi stebri, zidanimi iz kamenja. Stanovanjske hiše in gospo darska poslopja so po obsegu in po gradnji še danes vidne priče nekdanjega preudarnega gospodarjenja z razpoložljivimi naravnimi dobrinami. Cerkev in okoli nje obzidano farno pokopališče sta postavljena južno od vasi na vzvišenem mestu kot krajevna dominama. S svojo poudarjeno lego dopolnjujeta že tako svojski okvir Sorice in sta vedno na očeh obiskovalcev, ki prihajajo v Sorico z južne strani (Selške doline) ali s severne strani (iz Bohinja) ali čez Soriški preval z zahoda (čez Petrovo Brdo). Sorico so v 13- stoletju poselili priseljenci iz Pusterthala (v Vzhodni Tirolski). S seboj so prinesli svoj način gospodarjenja, graditve domov in poimenovanja zemljišč v okolici. Danes je Sorica pravi gorski vaški biser. Neštetokrat je s svojo edinstveno poselitvijo in polna lepot že požirala fotografom, slikarjem in filmskim snemalcem. Tu so filmarji pokopali Tavčarjevo Meto iz Cvetja v jeseni. Prvo doslej znano fotografijo Sorice je leta 1902 napravil L. Smolnikar, ljubljanski stolni vikar. In prav nič ni čudnega, da so slikovita pokrajina in macesnovi gaji tudi 104 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI mladega domačina Kana Groharja (1867-1911) navdušili za slikarstvo in mu obo gatili impresionistično barvno paleto, ki so mu jo zavidali tudi drugi slikarji. Grohar, slikar svetlobe, je znano upodobitev Sorice naslikal okoli leta 1900. Slika nosi naslov Pozdrav iz Sorice. kot model mu je požirala znana Soričanka. Majerlova Mici, zani miva pa je po delovni noši Soričank: te so predpasnik pri delu dvignile in ga v obliki klobase povezale. Dostopnost Sorice Visoka lega Sorice je bila nekdaj težko dostopna iz Podrošta (D S)(Selška dolina). Pot je bila ozka in strma. S stezo od Rotka (G 3) je Sorica povezana s prevalom Petrovo Balo. Do Škofje Loke. kjer so Soričani imeli svojo sodno oblast, je bilo 7 ur dobre hoje. Z izgradnjo avtomobilske ceste Sorica - Petrovo Brdo leta 1957 proti Podbrdu (5 km), od Rotka na Soriški preval proti Bohinju ter s posodobitvijo ceste Podrošt -Sorica leta 1978 (S km) proti Škofji Loki je Sorica postala z vseh strani lahko dostopna in zato bolje obiskovana. Ko nova cesta pripelje iz objema jelovih gozdov, se na vrhu zavojev (nad Roštom ) zravna. Na strmem travniškem svetu se odpre svojevrsten pogled na Sorico. Na Grohi (1) -) obiskovalca pozdravlja veliki sin Sorice Ivan Grohar. Logondrov kip je v bron odliki Livarna umetnin v Ljubljani. Na levi stoji na gričku soriška cerkev, v njej sta Langusova slika sv. Miklavža, v prezbiteriju pa treska Janeza Šubica. Pred cerkvijo rastejo na severni strani stoletne lipe. Na pokopališču so nagrobniki in na njih imena, ki spominjajo na prvoselce. Ivan Grohar je za domačo cerkev izdelal slike evangelistov. Nad vasjo pa to sliko zapi rajo goriški vrhovi l.ajnar. Drauh, desno ob njih pečevnati Tonderškofel. Na Bidržni in na Golem (D -t) so številni masivni kozolci z močnimi kamnitimi stebri. Poselitev Sorice Kdo so bili v preteklosti prvoselci v okolici Sorice. v literaturi ni nobenih pojasnil. Le po toponimih bi bilo moč soditi o morebitnih Keltih. Na zahodnem vstopu v Baško grapo je v Mostu na Soči zgodovinski kraj iz sve- tolucijske hallstattsko-latenske kulture. V Mostu na Soči je vzpetina z. imenom Klik. Drugo naselje tega imena je nad Baško grapo v višini 620 m. Ima izredno dominatno lego nad dolino. Gorsko sleme med dolinama Sore in Davščice nosi več vrhov ime Kolk (Cemažarjev, n. v. 10-+8 m, Šoštarjev, n. v. 1102 m, Jemičev, n. v. 1103 m in Zaklančarjev kolk. n. v. J024 m). Tudi v bližnji vasi Potok je vrh z imenom Kuk. Da se v omenjenem okolišu nahajajo kraji s keltskimi imeni je mogoče povezovati s tem. da je skozi Baško grapo takrat vodila rimska cesta čez Petrovo Brdo. Znano je. da so se Kelti pred Rimljani umikali na višje ležeče, varnejše kraje. Vsi kuki in kolki so vrhovi gričev - razlaga etimologov. Leta 1218 je oglejski patriarh Bertold Andeški poklical na ozemlje tolminskega gospostva kmete iz tirolskega Pusterthala in jih naselil na ozemlju zgornje Baske grape s središčem v Rutu. Vas pa se je prvotno imenovala Nemški Rut. Priseljenci v Rutu niso bili tlačani, temveč svobodnjaki, oproščeni davkov, plačevali so nekaj 105 LOŠKI RAZGLEDI 50 malega desetine." Po letu 1283 je, na takrat še neobijudenem območju današnje Sonce freisinški škof Emico, prav tako kot pred tem Bertolcl Andeški, naselil Tirolce iz istega kraja, vendar v znatno manjšem številu. O teh naseljencih še vedno pričajo priimki tedanjih prebivalcev, nagrobniki na pokopališču okoli cerkve. Mnogotera ledinska, krajevna in gorska imena ter poimenovanja orodij in opravil spominjajo na tirolske priseljence. Že v darilni listini iz leta 973 za loško gospostvo se omenja ime manjše reke (potoka) Zouriza (Sorica) (C 3). Ni še odkrito, kdo je temu potoku v gornjem toku Selške Sore dal to ime. Podobno ime reke Zoura (Sov ra) je v listini uporabljeno tudi za pritok Poljanske Sore. Nekateri poznavalci tovrstnih pričevanj menijo, naj bi obema rekama dali ime Kelti, kar pa ni dokazano. Kolonizacija Sorice. ki se je leta 1283 začela v Spodnji Sorici. naj bi štela sedem hub (gruntov). Tirolski priseljenci v Sorici so na zahodu v Baski grapi že imeli za sosede svoje rojake, zato so se lahko širili predvsem proti vzhodu pod južnimi pobočji Ratitovca vse do Dražgoš." Drugi pripovedujejo o Sorici Kaj se je dogajalo v Sorici za časa Janeza Vajkarda Valvazorja, bi lahko brali v njegovem veličastnem delu Slava Vojvodine Kranjske (1689). Žal pa Valvazor s tega območja dežele Kranjske piše le o Loki in o Železnikih. Omenja tudi nemške naseljence na Kočevskem, ne omenja pa jih v Sorici in njeni okolici. Prav tako ne omenja nemških Rutarjev, preseljenih iz. Pusterthala na ozemlje tolminskega gospostva. V Bleivveisovem Slovenskem koledarčku za leto 1855 je P. Kozler pod naslovom Potovanje po pokrajinah slovenskega naroda med drugim zapisal o Sorici naslednje: ••Za nemško naselitev se je tedaj tudi štela občina Sorica na gornjem Krajnskem, i vn- c/ar je tam služba božja le slovenska, in malo je Soričanov, da bi jezik očakov svojih še razumeli. V okraju Tolminskem so naseljeni nemški Tirolci vfari Nemški Rut. kleri med seboj nemško s slovenskimi besedami pomešano goi 'orica imajo, kije sosedi ne razumejo, zunejsvoje občine pa z druzimi slovenski govore; pridiguje sejim v cerkvi samo po slovenski.« V Sorici je od marca 1853 do 1. novembra 1856 kaplanoval Andrej Likar (1826-1865). Doma je bil iz Spodnje Idrije. V Bleivveisovem koledarčku za leto 1856 je prvi objavil obsežen in dokaj popoln popis Sorica. Vendar njegovo mnenje o uporabi nemščine v Sorici Kozlerju nasprotuje le navidezno. Kozler je svoje ugo tovitve napisal le o Soričanih; nasprotno pa je Likar zajel tudi od takratnih cestnih zvez še odmaknjene sosednje vasi in zaselke ter naštel 81 hiš in 900 duš (Sorica sama je še 14 let kasneje štela samo 466 prebivalcev). Zaradi prometne odmak njenosti in višjih leg pa so prebivalci Spodnjih in Zgornjih Danj kot domač govorni jezik uporabljali tirolščino znatno dlje kot Soričani. Ti so že od leta 1655 v domači župnijski cerkvi poslušali slovenske pridige. Sorica je dobila šolo leta 1852 in se je vsa leta v njej poučevalo v slovenskem jeziku. Tako so v Sorici leta 1855 govorili slovensko, v Danjah pa še tirolsko nemščino, pomešano s slovenskimi besedami. Tako razlago potrjuje tudi 37 let kasneje učitelj Jože Arnič, ki je v soriško šolo prispel leta 1892. 106 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI Sedanji župnik v Sorici je Škofjeločan, gospod Ivo Kožuh, Firbarjev iz Srednjega Kariovca, drugi župnik iz Škofje Loke. Prvi je bil Karlin, prav tako iz iste okolice v Srednjem Karlovcu. Prisluhnimo njegovemu prispevku: 1)1 'ŠNOPASTIRSKA OSKRBA SORIČANO\' Kdo in v koliki meri je duhovno skrbel za Soričane, ko so se naselili na bregove pod Ratitovcem. ni znano. Verjetno so bili razen plačevanja davkov podre/eni neposredno Božji oblasti. Cerkvenoupravno so sicer pripadali starološki prafari (pmžHpnijiJ. Leta 1494 je bila za celotno Selško dolino ustanovi/ena župnija v Selcih. I erjetno seje takrat duhovna oskrba v Sorici izboljšala. Še vedno pa so pre bivalci teh krajev imeli daleč k rednemu bogoslužju. Še posebno težko in zahtevno je bilo pokopavanje umrlih. Do Selc je bilo vsaj 5 ur hoje ali vožnje z vozom. Upoštevati moramo lacli krajšo življemko dobo. veliko smrtnost otrok in pogoste nalezljive bolezni. Zato mrliči v vasi niso bili redki. Po mojem mnenju so na griču, kjer sloji sedanja cerkev, vsaj občasno pokopavali. Na pokopališču so seveda postavili vsaj križ. če ne kapelico ali celo manjšo cerkev. /'o Tridentinskem cerkvenem zbora (1545-1563) se je duhovna oskrba močno povečala. Pogosteje so v te odročne kraje prihajali selški kaplani. Zaradi lažje dušnopastirske oskrbe so 19. marca /656 v Sorici ustanovili samostojni vikariat. Od takrat je Sorica imela tu bivajoče vikarje in pogosto tudi kaplane. Zlasti starejši župniki so za pomoč imeli kaplane. Mnogi kaplani so svoje župnike nasledili, zalo nekatera imena najdemo med kaplani in župniki. Vseh vikarjev in župnikov, ki so paslirovali v Sorici. je od leta 1656 do danes 35: kaplanov pa 58. Njihovi priimki nam razodevajo, da so bili večinoma Slovenci, nekateri s primorske (goriške) strani. drugi Kranjci. Koliko od teh je bilo toča nov. je težko ugotoviti. Znano pa je. da sta bila pred menoj l.očana Anton Padovanski Jamuik t iz Stare Loke) (od ji oktobra 1878 do J. januarja 1907) in Jurij Karlin (Plevuarski iz Kariovca) (od /.->'. oktobra 19(>3 do K), septembra 1913). Dvesto let po ustanovitvi vikariata. leta 1856. pa so pod vplivom reformacijskih odredb Jožefa II. ustanovili samostojno župnijo Sorica. Dušuopastirska oskrba se s tem bistveno ni spremenila, le pravno je Sorica postala samostojna župnija. Kdaj je bila v Sorici postavljena prva cerkev in kakšna je bila. ni znano. Prav tako ni znano, katera po vrsti in kdaj natančno je bila zidana sedanja. Po slogu zidave sodijo, daje bila postavljena v drugi polovici 77. stoletja. To je kmalu po tem. ko je bil ustanovljen soriški vikariat in je kraj dobil svojega duhovnika. Cerkev je postat (jena na pokopališču. Ob prenovi (zgraditi i) temeljei' so pod ste- nami cerkve našli grobove. Sedanji glavni oltarje leta 1843 postavil Matej Tome iz Šentvida nad Ljubljano. Najpomembnejše umetniško delo je stropna freska zadnje večerje v prezbiteriju. Ta je delo Janeza Šubica iz Poljan. Poleg tega je tu še langusova slika sv. Miklavža in Groharjeva slika evangelista. Okrog pokopališkega zidu stoje štiri mogočne lijte. Njihova starost je ocenjena na okoli 5()() let. Mogoče so jih posadili okrog >uovega< pokopališča, ali pa so začeli pokopavati pod lipami? Mogoče so bile zasajene ob blagosloi iti i (posi stari farovž<. to je hiša. v kateri se je pozneje rodil Iran Grohar, v vasi;pa tudi »stara mežnarija« ali >pr'Mežnarčk<. stoji v strnjenem naselju. Sedanje župniščeje bilo zgrajeno leta JS20.« Sorica do 1. svetovne vojne Do prve svetovne vojne je bila Sorica samostojna občina v sodnijskem okraju Škofja Loka. Zajemala je: Davčo, Osojnik. Porezen, Potok, Ravne, Spodnje in Zgornje Danje, Spodnjo in Zgornjo Sorico, Torko, Zabrdo in Zali Log. Cerkveno je do marca J(iS(i Sorica spadala pod župnijo Selca, od tedaj dalje pa je bila samostojna župnija, vseskozi s slovenskimi duhovniki in s slovenskimi pridigami v cerkvi. Po ljudskem štetju 31- 1-. 1869 je bilo v Sorici 466 prebivalcev. Leto Spodnja Sorica Zgornja Sorica Sorica skupaj 1869 184 282 466 1880 205 305 510 1890 224 331 555 1900 202 340 542 1910 219 365 584 1931 173 337 510 1948 129 273 402 1953 117 240 357 1961 99 207 306 1966 96 187 283 Norica je bila najbolj prizadeta v prvi svetovni vojni, v kateri je padlo 65 moških v najlepših letih, v ruskem ujetništvu pa je ostalo 62 mož, ki so se po končani vojni postopoma vračali domov. Izguba 127 moških prebivalcev je pustila težje demo grafske posledice. Prenekatero gospodarstvo je bilo prizadeto zaradi avstrijskega vojnega posojila, nizkega staleža živine, izpraznjenih senikov in žitnic.' Največje število prebivalcev, 584, je Sorica imela leta 1910, od tega Zgornja Sorica 365, Spodnja pa 219, v naslednjih 5 letih pa se je znižalo na 510; leta 1948 je vas štela 402 prebivalca," v letu 2002 pa v Sorici po podatkih župnega urada Sorica prebivalo 260 ljudi. Število prijavljenih prebivalcev je nekoliko višje. Pred prvo svetovno vojno je v Sorici živelo prebivalstvo petih družbenih plasti: kmetje gruntarji, kmetje z delnim gruntom, bajtarji, novohišarji ter gostači v najetih stanovanjih. Prve tri skupine prebivalcev so se preživljale z obdelavo polj. živinore jo in tudi s prodajo lesa. Preostale nižje plasti prebivalcev so svoj zaslužek iskale z delom na kmetijah, predvsem pa so kot znani drvarji hodili vsako leto na delo v Belco na Gorenjsko. Pozimi so po zasneženih vlakah s konjsko vprego spravljali les z Jelovice v dolino. Nižjemu sloju prebivalstva se je v Sorici rezal trd kruh. Zato so tisti, ki niso imeli zemlje ali pa le malo, morali iskati delo daleč ocl Sorice, tudi v daljni Franciji. Nekateri gostači so se iz Sorice odselili." Italijanska okupacija Sorice 1918-1920 Poleg domačih novic je v župnijsko kroniko v tem času pisal Janez Mikuž, župnik v Sorici od leta 1913 do 1930. Podrobno je zapisal, kaj so Italijani počenjali v času okupacije. Sorico so zasedli 29. novembra 1918 in bili v njej do 27. decembra 1920, to je do sklenitve rappalske pogodbe. Župnik okupacijske vojake dosledno naziva z Lahi. Ob tem hudomušno opisuje njihovo obnašanje in kako so v tej gorski vasici vplivali na življenje domačinov. 108 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI Navedel bom le nekaj /.upnikovih pripomb na okupacijski čas v Sorici: - Lahi so na Ekarjevo hišo v Spodnji Sorici nabili novo tablo z napisom Piazza Vittorio Emanuele. Miku/, pa dodaja: »Lep prostor so izbrali. Tod mimo domačini gonijo krave napajat, sedaj je lahko mirna kraljevina Italija.« - Za Božič leta 1918 so laški oficirji povabili na skupno slavnostno kosilo soriškega /.upnika in župana. V otvoritvenem govoru je eden izmed oficirjev dejal: »Bodite dobri z nami. Mi imamo papeža« - Za tolmača je bil Liparjev Matevž, hrust med paškimi pigmejci. \'a Eku je bil drog. na katerem je visela trikolora. »bandiera« - zastava. Vsak večer ob trobentah vojaki v popolni bojni opravi stojijo mirno in jo pozdravijo ob snemanju. Podbrčanci pravijo: Sedaj gre madam spat. - Sporna zadeva med Soričani in Lahi je bil občinski kanonček, ki so ga domačini kupili namesto možnarja. Soričani so laškim vojakom zatrjevali in dokazovali, da to ni noben kanon za streljanje, plašni vojaki pa so vztrajno trdili, da bi z njim lahko streljali v Podbrclo. Kanonček so dvakrat zaplenili, končno pa so ga morali vrniti Soričanom. - Laški vojaki so bili zmikavti na več načinov Kradli so denar, drobnico, pobijali so srne. lovili ribe. Na planini so razdirali lesene senike in jih kurili. - Župnik in starši opozarjajo mlada dekleta, naj zaradi Lahov ne hodijo po skritih poteh. Še starejših žensk Lahi ne puste pri miru. V Sorici se je rodilo deset neza konskih otrok. Lahi pa so poročili le štiri Soričanke. Druge so zaman čakale na ženine, ki so jim obljubljali zakon. Tovrstnih župnikovih pripomb na račun Lahov je še precej. Po drugi svetovni vojni Po drugi svetovni vojni je zaradi odhajanja kmečkega prebivalstva v industrijo začelo število prebivalcev v Sorici naglo upadati. V dolino, k lažjemu delu in boljšemu zaslužku so odhajali predvsem mladi. To je bilo državno usmerjeno preseljevanje prebivalstva, ki je povzročilo dvojno škodo. Praznilo se je gorsko območje z vsemi škodljivimi posledicami, manjkali so ljudje za vzdrževanje ravnotežja v naravi. Priseljenci v dolino pa so izvajali pritisk na zemljišča za nova stanovanja. Hribovsko prebivalstvo Selške doline se je najprej naselilo v Železnikih, nato v Škof ji Loki. Kranju in na Jesenicah. Nadaljnje razslojevanje kmečkega prebivalstva Sorice in njene oko lice in odhajanje ljudi na delo v dolino so nekoliko umirili šele modernizirana cesta iz Podrošta v Sorico. razvijajoči se avtomobilizem ter izboljšanje cen kmetijskih pridelkov- in smotrnejša davčna politika."" Nekateri pomembni dogodki v Sorici, kot jih prikazuje Kronika župnije Sorica Pomembni dogodki v novejši zgodovini Sorice prikazujejo izredno prizadevanje njenih prebivalcev za gospodarski in kulturni napredek svojega kraja.* V začetku 18. stoletja je v Nidranski grapi (D4-D5) začel obratovati skrilolom. i/. Zajeti v kroniki Župnije Sorica. ki obsega obdobja 1903 do 193 i na 23 i straneh 109 LOŠKI RAZGLEDI 50 katerega so od tedaj dalje dobile soriške hiše in kozolci ter strehe po Selški dolini trajno in lepo kamnito kritino temnosive barve. Sorica je leta 1836 imela tri mline za mletje žita, leta 1901 pa že pet mlinov in pet žag. Leta 1852 so v Sorici odprli novo šolo. ki je širila slovenski jezik. Tako so se staroselci šele od svojih otrok priučili slovenščine. Leta 1880 je šolsko društvo Deutscher Schulverein ustanovilo nemško šolo. Najeli so že sobo za šolo v Spodnjih Danjah in poslali tja nemškega učitelja iz Ljubljane. Takratni posestniki v Sorici, na katere je s širjenjem slovenskega čtiva še posebno vplival tedanji narodno zavedni soriški župnik Anton Jamnik iz Stare Loke, so bili že toliko slovensko zavedni, da so poslanega jim učitelja odklonili, ker v Sorici šolo že imajo. Janez Pintar je dobil dovoljenje za prodajo poštnih znamk v Sorici še istega leta 1880. 12. aprila 1900 je bila ustanovljena mlekarska zadruga. 28. oktobra 1902 je Sorica dobila hranilnico in posojilnico (rajfajznovko). 28. aprila 1906 je bilo ustanovljeno gasilsko društvo. V juliju so kupili gasilsko brizgalno. 1. julija 1907 sta v Sorici začela delovati poštni urad in prevozna pošta. Vozila je iz Sorice v Železnike in obratno. Prvi poštar je bil Lovro Pintar iz Spodnje Sorice. Junija 1907 je 20 Soričanov ustanovilo živinorejsko zadrugo. V času od 1907 do 1910 so bila v Sorici številna predavanja o živinoreji in o drugih kmetijskih vprašanjih, ki so jih usmerjali dr. Janez Evangelist Krek. Franc Demšar in drugi. Prvi turisti so v Sorico začeli prihajati okoli leta 1910, in sicer iz Ljubljane, Gradca in Trsta. Takrat je bilo v Sorici 6 gostiln, vendar je le gostilna »Pri pošti«, last poštarja Lovra Pintarja. sprejemala goste. Že leta 1907 je Pintar zgradil v Sorici prvi penzion, enonadstropno hišo, v kateri je bila spodaj gostilna, v prvem nadstropju pa tujske sobe. Za razvoj turizma imata zagotovo velike zasluge Lovro Pintar in konjeniški stotnik Artur Imelič, ki je kot vsakoletni soriški turist imel v zakupu tudi lov. Bil je prvi znanilec naravnih lepot Sorice in je dal v septembru leta 1911 na svoje stroške na razgledišču »Na Robu« postaviti križ. (Križ je bil leta 1981 obnovljen, op. M. M.) 14. septembra 1911 je bila v Sorici ustanovljena Električna strojna zadruga, leta 1912 pa je kot tretja v Selški dolini začela v vasi obratovati elektrarna. Njen prvi predsednik je bil Lovro Pintar, pobudnik pa J. E. Krek. Leta 1912 so opremili pašnike na Poreznu. napeli žično ograjo na nevarnih mestih in zgradili 50 m dolg hlev. Na teh pašnikih so pasli vole in konje. - V tem času je imela Sorica že vaško knjižnico. Ko so 30. maja 1917 v avstrijskem državnem zboru južnoslovanski poslanci zahte vali kraljevino, so se tako kot druge občine na slovenskem ozemlju tudi Soričani navduševali nad možatostjo takratnih slovenskih poslancev in se izrekli za Majniško deklaracijo ter hkrati odklonili zadnje avstrijsko vojno posojilo." Posledice prve svetovne vojne v Sorici so v letu 1919 pomanjkanje živil. Prebivalci za pridobivanje plodne zemlje odpirajo laze, dvignejo stalež koz, ljudje ne hodijo na dnino za denar, temveč za žito. Leto 1921 je bilo za Sorico, enklavo pod Dravharjem in odmaknjeno od promet nih tokov, posebno. To je bil čas konca svetovne vojne in risanja novih meja. 110 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI Skratka, nastalo je nekako posebno obdobje. Začuda so se v Sorici pojavili komu nisti, ki so v vasi iskali primeren prostor za shod. Na čeki soriških komunistov je bil Rast. komunisti so ga imenovali Tumanov. Komunisti vztrajno iščejo prostor za shod v Sorici. Najbolj pritiskajo na Konrada. Ta pa se boji. V župnišču so menili, da so komunisti predvsem revni gozdni delavci, ki na tujem prihajajo v stik s komunisti. Sad razuzdanosti je 10 nezakonskih otrok. Februarja 1921 je krasno vreme. Gnoj vozijo na njive. Nevarno je, da se kaj zažge. Ljudje pravijo, da bodo začele v Sorici rasti še fige. če kaj časa ostane še Lah tukaj. Leta 1926: iz Zgornje Sorice 26 je Blažev Urban že drugič postal vdovec. Slučaj je nanesel. da je druga žena 7. avgusta leta 1926 prišla v ravno tisti grob. v katerega je bila prva 6. junija 191-t položena k večnemu počitku. II. DEL Soriško gospodarstvo Blagostanje v Sorici je bilo do prve svetovne vojne v veliki meri odvisno od poljskih pridelkov in od prireje goveje živine. O številu živine, ki so jo lahko kmetje redili tudi v nepašnem času za dom in prodajo, je odločal letni pridelek sena. Prizadevanja kmetov so bila zato usmerjena v to. kako na leto pridelati čim več sena v okolici Sorice in na senožetih Soriške planine, ki so jo na kratko imenovali Planina. Redili so zdrave krave, ki so jih kupovali v Bohinju. Iz leta v leto so si Soričani prizadevali nakositi čim več sena. Nobena planin ska senožet ni bila koscem prestrma, nobena planina preveč posejana s kamenjem, da je ne bi pokosili z krajšimi kosami. Okoli kamnov je rasla najbujnejša in sočna trava. Travo so kosili čim nižje pri zemlji, seno pa grabili z gostimi grabljami »na čisto«. Stalež goveje živine je bil zato, razen od vremenskih razmer, odvisen predvsem od razpoložljivih košenin. Zemljiška struktura površin v Sorici je bila: Skupna površina njive travniki vrtovi gorski pašniki gozdovi neproduktivno zemljišče Po franciscejskei n katastru 1826 ha % 2205 101 460 7 623 940 74 100 4,58 20,86 0,32 28,25 42,63 3,36 Katastt ha 2204 110 463 9 811 793 28 •r 1900 100 4,99 21,01 0,41 37,25 33,07 1,27 Če primerjamo površine za travo in seno za leto 1826 z letom 1900, vidimo, da so se v tem času povečale travnate površine, in sicer za pridelavo sena za 201 ha, in zato se je lahko povečalo tudi število goveje živine. V času od leta 1900 do 1970 so 111 LOŠKI RAZGLEDI 50 se površine pašnikov in planine nasproti letu 1900 zmanjšale za 861 ha in s tem v zvezi je tudi postopno upadal stalež živine. Stanje in vrsta živine v katastrski občini Sorica v posameznih letih: Iz zgornjega pregleda je razvidno, da sta bili v upadanju reja govedi in drobnice." Leto 1901 izkazuje visok stalež živine v primerjavi z letoma 1970 in 1981. Potreba po senu za zimsko prehrano živine Količina za krmo potrebnega sena je bila odvisna od števila in vrste živine, ki se je / njim prehranjevala. Zato sem ugotavljal število govedi z uporabo korekcijskega faktorja: konj poje 1,33 enot več sena v primerjavi z govedom, drobnica pa le 0.17 količine sena. potrebnega govedu. Sorica je imela leta 1901 naslednji stale/ živine: Za hlevsko zimsko prehrano enega goveda na mesec se potrebuje 30 butar sena po 50 kg. oziroma skupaj za 394 govedi 521.000 kg sena.1'' Na planini je bilo 50 lesenih senikov, v katere je v povprečju šlo okoli 4000 kg sena. Tako naj bi se na planini nakosilo in posušilo 50 * 4000 kg. to je okoli 200.000 kg ali dobra četrtina potrebne letne količine sena. Vpliv delne italijanske zasedbe Soriške planine (1918-1921) na pridelavo sena Z italijansko zasedbo Sorice so se začele sitnosti tako s pašo jalove govedi in konj na Poreznu kot s košnjo na Soriški planini. Od leta 1919 do leta 1920 so Soričani lahko kosili travo na planini še brez osebne izkaznice, vendar je vsaka skupina koscev dobila za spremstvo italijanskega vojaka. Leta 1921 je bila najprej postavljena začasna in nato končna državna meja med kraljevino SI IS in Italijo ter med sloven skim ozemljem, ki so ga Italijani svojevoljno zasedli. Z novo državno mejo je na Soriški planini od 88 prišlo pod Italijo ~5 senožeti. Nevšečnosti so se za uporabnike Soriške planine povečale še z jugoslovanske strani. Na Bohinjskem prevalu (A 1) je bila na vzhodni strani poti obmejna čuvajnica za jugoslovanske financarje. Po postavitvi dokončne meje leta 1924 se je smelo vstopati na Soriško planino in Porezen samo z obmejno karto, ki jo je izdalo sresko načelstvo v Škofji Loki z veljavnostjo enega leta. Opremljena je bila s sliko in opisom njenega Vrsta živine konj volov krav Skupaj goveje živine drobnice prašičev 1 \i podatkov. 1826 9 353 - 362 300 Leto 1901 14 72 267 339 164 36 1970 20 * * 238 41 - 1981 10 * * 219 13 - 112 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI lastnika. Vpisana sta bila smer poti in kraj (številka mejnega kamna), kjer je lastnik /.obmejno karto lahko prekoračil drža\ no mejo in v katerem obmejnem območju se je lahko zaclržev al. V« ibmejno karto je italijanska kvestura v Gorici vpisala sv ojo \ iz< i. Težave s prehodom meje pa le niso bile tolikšne, da Soričani ne bi redno vsako leto kosili trave na planini. Ob dvolastništvu se je Soričanom zgodila usodna napaka, da \ei let zapored niso plačevali davkov in jih nase oblasti niso odvajale Italijanom v Tolmin. Italijani so zato Soričane po petih letih avtomatično razlastili zemljišč na Soriški planini. Od leta 1930 do 1938 so Italijani zgradili obsežne utrdbe na Lajnarju (B I ). na Slatniku (H I ) v Korit in na Možicu in jih obdali z, žičnimi ovirami. Poletna paša molzne govedi Svojo molzno živino so Soričani v poletnem času nekdaj pasli v štirih čredah blizu Sorice, da so jo lahko dnevno gonili na molžo v domače hleve: - /gornja Sorica ( Erble) je pasla v Keržetolu. v Emarjih (F.jbmarjah). v Polajnarju in na Movžah (A 2 ). - /gornja Sorica (Doerfle) je pasla ob Soriškem potoku, v Juranžekih (b 2). \ 1 leblarjih (F 2) na Bideržni (E t) in v Voržajti. - /gornja Sorica (kmetje Kejžar, Stodler in Blaž) so pasli v Pod lajnarju (C I -C 2). \ Zaeklcu in v Rotku. - spodnja Sorica je pasla na sedmih parcelah pod Soštarjevim Kovkom na desni strani Selške Sore. Do kta 1')" so imeli v Sorici tri črede goveda in vsaka svojega pastirja, tako Spodnja Sork a. /gornja Sorica (Doerfle) in Podrebelc(C 3) - tudi spada pod Doerfle (vzhodna stran). Po letu 1957, ko se je prenehalo govedo pasti v čredah, so začeli jalovo živino pasti na Soriški planini." Poletna paša jalove govedi in konj Jalovo govejo živino in konje so Soričani pasli na bolj oddaljeni gori Porezen (1630 m). Ti pašniki so bili razdeljeni »na prte«. Na enem prtu je kmet lahko pasel 8 volov ,di i konje. Leta 1910 so na Poreznu za živino nevarna mesta pašnikov ogradili z žico. dve leti kasneje pa postavili SO m dolg hlev. Y tem letu se je na Poreznu skozi tri mesece paslo 200 glav živine. Leta 1920. ko je bil France Kejžar - Majzler iz Spodnje Sorice na Poreznu za gonjača, so pasli 1()(> volov in 15 konj. Glavni pastir je bil doma iz. Poč nad Cerknim, gonjača pa iz Sorice. Poletna paša drobnice Po drugi svetovni vojni, to je leta 1950, je prvi pasel ovce na Koru zahodno za Slatnikom (B I ) ( 1000 m) Štefan iz. Novakov. Ko je zbolel, so ovce pasli po čredah, vsak lastnik po en dan. V tem času je nekdo na skrivaj strigel ovce z najlepšo volno. Od leta 1951 do 1953 je okoli 100 ovac iz. Selške doline pasel na Koru Janko Ciolja. po domače Martinov s 1 leblarjev v Sorici. Umrl je 25. septembra 1953 na Koru med ovcami. Tretji ovčji pastir je bil od leta 1954 do 190 t Lov TO Veber, po domače Kloferjev Lore, ki je sprva pasel govejo živino na Soriški planini. Bil je star okoli ST let. Zadnji je pasel ovce Svetličič izjageršč leta 1965. Njemu je bilo na planini pokradenih več ovac. 113 LOŠKI RAZGLEDI 50 v javnosti pa je veljalo, da jih odnaša medved. Ko se je zvedelo, da ovce odnaša »ta krščen medved«, so Soričani opustili nadaljnjo pašo drobnice na Kom. Pridobivanje sena na planinskih senožetih Še vse do leta 1931-1 so Soričani ohranjali svojevrsten postopek za pridobivanje suhe krme na planinskih senožetih. Dediščina njihovih daljnih prednikov s Tirol- kega, ki jih je helsinška škofija kot fevdalna posestnica tod naselila, obsega naslednja značilna opravila, orodja in naprave: Ugotavljanje primernosti vremena za košnjo in za sušenje sena. ugotavljanje ustrezne starosti trave, košnja, delo grabljic, oskrba z vodo in prehrano delavcev na planini, naprava senčnih butar, njihov prenos v planinske senike v podnožju senoZeti Soriške planine (letine sena na soriških planinskih senožetih), zimski prevoz sena iz senikov v Sorico in potrebna orodja za izvajanje naštetih opravil. Ker so prebivalci, ki so še opravljali ta dela. že redki, sem se odločil, da jih popišem in ohranim ta spomin zanamcem. Naravna vremenska opazovalnica Ob košnji je bilo izredno pomembno, kakšno bo vreme čez dan. Koscem je tu bila v pomoč naravna posebnost v Krejlovi dolini (A 2). ob stari senarski poti iz Sonce na Soriško planino. Na tem kraju je na zahodni strani poti zakrasel svet z nekaterimi brezni in pred u h i. Veliko brezno (A 2) med Velikim in Malim Gaštejem (A 2). povezano s preduhi, je koscem služilo kot vremenska opazovalnica. Mimoidoči kosci so ob hoji na Soriško planino vtikali roke v dva preduha. Ce je bil v preduhu mrzel zrak. je to pomenilo, da bo zagotovo lepo v ivme: topel zrak pa je napovedoval poslabšanje vre mena. Z izgradnjo nove ceste Soriea - Soriška planina je odprtini Zal prekril nasip. Omenjeno brezno, v katerem je še avgusta ostajal sneg. pa je se danes dostopno. Tem preduhom. sapnicam, so stari kosci rekli »atmleharji« (nem. Atemlocher). Dne 28. avgusta 1981 je temperatura na izstopu sapnice v Malem Gašteju znašala le + +°. Zrelost trave na senožetih Trava na Soriški planini je bila različne kakovosti. Predvsem je bila odvisna od tega. kje je rasla, na senčni ali sončni strani. Najboljša trava še danes raste V grobah (A I ). to je v južni rebri, zahodno in jugozahodno nad sedanjo Litostrojsko kočo. ter V stokali (HI) na vrhnjem delu planine od sedla med Drauhom in l.ajnarjem do Mrtovega sedla med l.ajnarjem in Slatnikom (H 1 ). Sočna, širokolistna rožnata trava raste še danes na prisojnem obrobju Soriške pla nine, to je po obrobnih vrhovih Drauha. I.ajnarja in na planotastem svetu od Kora do Možica. Manjvredna in redka resast trav raste v osrednjem ali bolj osojnem delu Soriške planine. Gosta kakovostna listnata trava je dobro vidna še danes v Mrtovem sedlu. Ob vznožju planine in na bohinjskem prevalu je prevladovala za krmo manj vredna sivka. Zaradi njenih gladkih in kratkih tankih bilk jo je bilo težko povezovati v senene butare, prenašati in pozimi nakladati na sani. Na količino in kakovost sena je vplivalo predvsem vreme, tako v času rasti in zorenja trave kot v času košnje. Pred prvo svetovno vojno so hodili Soričani 114 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI prosil za pravo vreme (enkrat za dež, drugič za lepo vreme) v štiri ure in pol oddal jeno vas Stržišče (764 m) pod južnim pobočjem Črne prsti, kjer je imela Soriška planina \ cerkvenem patroma sv. Ožboltu svojega priprošnjika. Na Soriški planini so pasli živino le izjemoma, tedaj, ko je bila trava tako slaba, da se košnja ni izplačala. Košnja trave in sušenje sena Travo so na Soriški planini običajno zaceli kositi - po soriško »seči« - okoli sv. Ane (25. ali 26. julija). Najprej so doma še pokosili otavo in pospravili žito v kozolce. Prvi so na planino < >dšli kosit bajtarji, ki so tudi okoli svojih domov lahko hitro pospravili seno in žito. 1 )elo na planini so gospodarji časovno porazdelili tako. da je bilo seno ob zadost nem številu koscev zagotovo spravljeno v senikih do velikega šmarna ( 15. avgusta). Po tem dnevu večji del planine že preide v senco, ki zavlačuje sušenje sena. Večletne izkušnje so pokazale, da bi poznejša košnja trave padla že v nestanovitno vreme, kar bi oteževalo spravilo sena. Znatno bi se tudi znižala njegova hranilna vrednost. Za Soriško planino, ki je znana po obilici padavin, še posebno velja star kmečki prego vor: Kdor prepozna travo kosi. fo na peči suši« Janez Kejžar iz Spodnje Sorice se spominja, da se < »menjenega naravnega in ustaljenega rokovnika košnje niso držali le leta I1.) ti ob kapitulaciji Italije. Takrat so šli v planino kosit šele v mesecu septembru. Košnja trave na Soriški planini je štela med srednje težka opravila. Vendar je bilo kosce zanjo lahko dobiti. Senožeti na Soriški planini so ležale v različnih nagibih: spodnji ali osrednji del med 1280 in 1360 m višine ima do 12 odstotkov nagiba. vrhnji del med 1360 in lilo m ima (iS--!) odstotkov nagiba. Trava je v takih strminah gladka, zato so kosti tod kosili v dobro podkovanih čevljih, na peli pa so imeli posebno podkvico s tremi rogljički (po soriško »grifi«). I Ikrati je na planini kosilo in grabilo travo od 110 do I2(> koscev in grabljic. To je bil prav i vaški obred, košnja trave, sušenje in spravilo sena v senike, ki so stali ob vznožju pla nine, je trajalo do K) dni. nekateri, ki so imeli manjše senožeti, pa so svoje delo opravili hitreje in so se prej vrnili v dolino. Stodvajsel ljudi seje na obsežni Soriški planini skledaste oblike porazgubilo po senožetih, robovih in dolinah, da jih ni bilo videti. Njihovo nav zočnost so naznanjali le rezki zamahi nabrušenih kos, zveneči glasovi klepov in brušenja I« 's. šumenje sena in smeh grabljic. vmes pa vriski koscev, ki so postopoma prihajali v vrh svojega košnega pasu. Vsi ti ŠLI mi in glasovi so se ponavljali v svojem zaporedju - ritmu, ki ga živo izkazuje Groharjeva slika Grabljice. Naslikal jo je leta 1902. Jože Arnič. šolnik in u< itelj v Sorici. nam je ohranil tudi naslednji zapisani spomin na umetnika: l mil se je leta 1893 v poletju vSorico, prav dostojno mestno oblečen, tako da sem se čudil njegovi vnanjosti iu tudi njegovemu lepemu vedenju. Povedal mi je. da si je obleko nabavilpri barantaču sponošenimigosposkimi oblekami. Domajepa Grohar prve počitnic^ takoj oblekel staro domačo obleko in šel s kosci na planino na veselo k< IŠII/O. da sije tako zaslužil prehrano iu obnoi il vesele proste dni nekdanjega domače ga življenja.« Morda mu je tedaj vzklila misel za kasnejšo uspešno sliko grabljic. Senožeti premožnejših kmetov so kosili najeti kosci, ki so bili kakorkoli njihovi dolžniki, in domači hlapci. S košnjo so kosci dninarji na primer poravnavali najeto senožet ali njivo, nekateri pa so tudi delali za plačilo. Na manjših kmečkih gospo darstvih, v kajžah, so kosili domači člani družine. 115 LOŠKI RAZGLEDI 50 Kosci so začeli kositi takoj, ko se je /danilo, najkasneje ob 5. uri, prenehali pa so kositi v mraku. Prvi kosec je bil običajno domači hlapec, ki je tudi odrejal hitrost košnje. Sečnja se je začela z reklom: »Vbožjem imenu!", zaključila pa z: »Bog in sveti božji križ«. Če je kosil tudi gospodar, se je navadno postavil tako. da si je lahko hitrost košnje uravnaval po svoji volji in moči. Med košnjo so se dogajale tudi hudomušne prigode, katerih žrtev je bil pred vsem tisti, ki je kot vodilni pretirano hotel pospeševati hitrost košnje, 'kakemu je bližnji kosec, v sporazumu / drugimi kosci na isti parceli, naskrivaj v travo zasadil jeklen klin. ognilo, ki koscem služi za odpravo poškodb na rezilu kose. Tako je kosec ob udarcu ob kovino moral popravljati rezilo (klepanje in brušenje), s čimer je izgubil pridobljeno prednost, /a naprej pa je brez besede umiril hitrost košnje ter tiho upošteval skrivno opozorilo. Dobro se je travo kosilo na severnih straneh nekako do 10. ure, dokler je bila še rosna. Na Soriški planini je veljal poseben red košnje. Kosili so v vodoravnih pasovih ali pravokotno na pobočje in od spodaj navzgor. V primeru, da je bil pas predolg za enega kosca, sta pas vsak s svoje strani kosila dva kosca drug proti drugemu in se v določenem izmeničnem redu pomikala navzgor do vrhnjega roba last niške parcele. Tak vrstni red je lahko koscu tudi povzročal težave, če je njegov del z vrha navzdol potekal po skalovitem ali kako drugače težav nem terenu. Kosili so v navadnih, dobro podkovanih čevljih, tako tudi vrhnji strmi del Kemperlove lajte z nagibi od 65 do 71 odstotkov. Nasprotno pa so južna strma pobočja Drauha in Lajnarja (85 do 90 odstotkov) kosili z -žabami« ali -kramžarji« (derezami) na čevljih. Kosci iz vasi Hača (749 m) so kosili celo zahodna pobočja Slatnikov, ki veljajo za najstrmejša in najbolj nevarna na območju Soriške planine, saj so nagnjena med 95 do 100 odstotkov (45' ). Košnja v takih strminah je dostikrat potekala tudi ženo nogo v pokleku. Košnja trave v izrednih strminah, kot so Štendlarjeva senožet z. nagibom 65-90 odstotkov, vrhnji del Kemperlove Lajte (Slatnika) in južna pobočja Drauha in Lajnarja. kjer so nakloni pobočij od 80 do 90 odstotkov', in košnja na Kejbelu ali na Majerlovi senožeti, ki sta na gosto pokrita z osamelimi večjimi kamni, jasno govori, kako so si Soričani prizadevali pridobiti čim več sena za živino, ki so jo v velikem številu redili in so morali za prehrano vsake govedi čez zimo pripraviti 10 sani ali 1500 kg sena. Josip Arnič nam je ohranil zapis o košnji v dajnarski tirolščini ter v slovenskem in nemškem jeziku: - Podajnarsko: Motlcl Me moude moudarji tri aufštenajo. Na okšel nejrnajo getonglato žejgnžo in frbindajo kumpf. Fro genajo na moud. Drt se štelajo v vrste in hajlajo mejat. Betaubter Groš mit d n p'šiajn Lola pod šrofo žejgnžo. - Po slovensko: Košnja Ob košnji kosci zarana vstajajo. Na ramo vzemo sklepano koso in si opašejo vodir. Veselo odrinejo na košnjo. Lam se postavijo v vrste in hite kosit. Rosna trava s cvetlicami pada pod ostro koso. 116 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI - Po nemško: Die Mahd In Mahd stehen die Mahder friih auf. Auf Achsel nehmen sie gedengelte Sense und verbinden. Froh gehen sie auf die Mahd. Dort stellen sie sich in Reihen und eilen zu miihen. Betautes Gras mit Buscheln ( Blumlein ) talit nnter scharfer Sense. Delo grabljic Grabljice (po soriško »reharce«) so morale najprej pokošeno travo z obrobnih vrhov Soriške planine /grabiti čim nižje na planini. Če bi jo pustili, da se suši na vrhu. bi veter odpihnil seno. ki bi bilo tako izgubljeno. Kot drugo delo so v vznožju planine morale travo razgrniti, da se je dobro posušila. Suho seno so z gostimi grabljami pograbile v tako imenovane zagrabke, pripravljene za oblikovanje senenih butar (po rutarsko »brema«). (ii abljiee. predvsem dekle, so se pred večerom vračale v Sorieo. do koder je bilo tri četrt ure hoda. Zjutraj so se vračale na planino. Na hrbtu so nosile ploščate 25-litrske kangle z mlekom, ki so se dobro prilegale hrbtu. S seboj so nosile tudi zajtrk. Kosci so noči prespali na planini v senikih, kjer so se kar oblečeni zakopali v seno. Čez glavo so dali površnik, da jim seno ni sililo na obraz in v usta. Večinoma so spali kar obuti. Oskrba koscev in grabljic z vodo in prehrano Pri košnji v avgustovskem času so kosci zaradi znojenja in žeje potrebovali precej pitne vode. Bližja in edina vodna izvira na višini 13^0 m severozahodno od današnje Litostrojske koče sta bila prešibka, da bi lahko zadovoljila potrebe vseh koscev in kuhin je. Zato so po vodo morali hoditi vodarji tudi k bolj oddaljenim in nižje ležečim vodnim izvirom, na Movže v višini 1180-1200 m ali na južno stran pod vrhom Drauha, kjer je studenec na višini 1200 m; k temu viru so hodili preko sedla med Lajnarjem in Drauhom, v eno smer tričetrt ure. Vodo so prinašali mladi fantiči - »vodarji«, ki so jih imenovali »bosertrogarji« (nem. Wassertrager), v lesenih brenticah z okoli 8 litrov vse bine, imenovanih »putrh« in narejenih iz smrekovih dog. Putrh je imel na vrhu pipico - cucelj. narejen iz. starega vojaškega patrona. Fantiči so brentico z vodo prenašali od kosca do kosca, ki so pili naravnost iz brentice. Janez Kejžar se spominja, kako je, kljub hudi vročini in žeji, težko pil iz putrha. če so pred njim pili muštacarji in taki, ki so cikali (žvečili) tobak. Fantiči so hodili po vodo dvakrat do trikrat na dan. V poletnem času. ko so bili studenci na tej višini že šibki, je trajalo dalj časa, da se je brentica napolnila Z vodo. Posebno zanimivo je bilo. da oznojeni kosci niso privabili muh. teh namreč ni bilo. ker na planini ni bilo živine. Popoldne so kot priboljšek kosci pili hruševo vodo. < )pisana dokaj težka kmečka opravila in dolg delovni čas so terjali od koscev dobro telesne > vzdržljivost. Da bi jo imeli in jo obdržali od zore do mraka, so dnevno petkrat jedli. Pred pričetkom dela so zajtrkovali, »fruštkali« (nem. Friihstuck). Med 9. in 10. uro so mali cali; temu obroku so rekli »forjajžn« (nem. Vorjause). Malicali so posebno izdaten soriški sir z mi ičnim vonjem, pripravljen na poseben način. Janez Kejžar je dejal, da ob taki malici ni bilo težko najti koscev, vendar je prav ta sir pri napornem delu »držal kosce pokonci«. Ob 12. uri so južinali. Običajno so jedli kuhane štruklje in pili pinjeno ali jedli kislo mleko. Opoldne v najhujši sončni pripeki so dve uri počivali. Če pa je gospodar ali njegov prvi 117 LOŠKI RAZGLEDI 50 hlapec zaspal čez dve uri. so z njim vred počivali tudi drugi kosci, saj jim je daljši odmor prijal in so gospodarja ali njegovega prvega hlapca kar pustili spati. Popoldne okoli 5. ure so spet malicali. Večerjali so že v mraku, ponavadi kašo. zabeljenos kuhanim maslom. Ob zaključku poletnega tlela na planini je vsak delavec dobil precejšen kos svinjskega želod ca - pokošnico, ki ga izdelujejo pes kmetijah v Sorici, Davči, v Šebreljah in v Rutu. Gospodarji, katerih kosci so kosili seno na Greblarjih, kot Šiman in drugi lastniki senožeti, so za shranjevanje jedil v vročem poletnem času uporabljali naravne hladil nike v že opisanih preduhih. Jedila so kuhali na odprtem ognju, ob njem pa je bil zabit kol z zarezami, imenovan »pongovbar«, v katerega so nad ognjem vpeli posodo z dolgim ročem. Ogenj so običajno kurili v vrtačastih globelih, kjer je bilo zavetrje. Po večerji so kosci, če so bili dobro razpoloženi, ob ognju peli fantovske pesmi. Naprava senenih butar Seno se je posušilo v dveh dneh. trava sivka pa še isti dan. ko je bila pokošena. Seno so grabljice na čisto grabile z viha pobočja planine na\ /dol. Na primernem mestu za napravo senenih butar so seno nagrabile v zagrabke. Z njih so moški pobirali okoli 10 kg težke naročaje sena, jih po pet vpeli v posebne leskove klešče, po soriško »birkle«, ter naredili okoli SO kg težke senčne butare ( po rutarsko »brema«)- Butare so v senike prenašali močni moški na glavah. Prenos butar v senike Kraj. kjer so vezali senene butare za prenos v senike, ni smel biti preveč oddaljen od senika, pot pa ne preveč strma in brez ovir pri hoji. Pripravljene butare sta kosca z grabl- jami po vrhu potlačila, stranice pa ograbila. sicer bi seno izpadalo na poti do senika. Seno sta vpenjala v birkle dva moža. Najprej je na spodnji strani butare prvi kosec dvignil svojo birklo proti drugemu in tako začel zapirati seno. Drugi kosec je svojo vrhnjo birklo potisnil k spodnji in obe tesno zavezal skupaj. Senčna butara je tako bila pripravljena za prenos. Sedaj je nastopilo najtežje delo, ki so ga lahko opravljali le posebno krepki možje. Butaro je bilo treba oprtati na glavo in ramena, za kar je bila potrebna zadostna moč. Sila. ki je bila za to potrebna, se je zmanjševala z nagibom tal. s katerega je bilo treba butaro zadeti na ramena. Pri hoji z butaro na ramenih in z glavo v njej je nosač videl le nekaj metrov poti pred seboj. V Podlonku in na Žagi so s severne strani Kobaridskega Stola seno prenašali v rjuhah. V nadiških dolinah pa so ga nosili na glavah v žbrincah, jerbasu podobnem, iz protja spletenem obodu. Seniki Soričani so senike imenovali hlevčki. Bili so narejeni iz smrekovih debel premera 20 do 30 cm in zunaj obiti z deskami. Stali so na podloženih skalah in so bili dvignjeni od tal. Vanje je šlo 8 do 10 sani sena. Velikost je bila odvisna od količine sena na določeni parceli. Največ je takih senikov, v katere se je spravilo od 15 do 20 sani sena. Na Rnpi pod Kemperiovo Lajto, to je okoli 20m južno od sedanje vlečnice pod 118 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI Slatnikom, je stal najvišje ležeči senik s 7 x 4 m tlorisne površine. Vanj je bilo mogoče shraniti 30 do 35 sani sena. Poleg tega senika je še danes vidna velika skala, za katero so kosci pri obedovanju postavljali skupno skledo s hrano in iz nje stoje zajemali jedi. Seniki so bili z vseh strani zaprti. Na sprednji strani so na višini 140 do 150 cm imeli 120 cm široko odprtino, skozi katero so seno vnašali v senik in ga pozimi iz njega jemali. Pri spravilu je bilo treba seno v seniku dobro potlačiti, da ga je bilo mogoče vanj spraviti čim več. Če je bilo sena več, kot ga je lahko šlo v senik, so ga po dogovoru znosili v najbližji sosedov senik, ki ni bil napolnjen. Za mejo med obema lastnikoma sena so služile veje. položene na vrhu sena senikovega lastnika. Dno senika je bilo iz smrekovih okroglačev in dvignjeno od tal. da seno ni prišlo v stik z vlago in da se je lahko prezračevalo. Janez Kejž.ar se je spominjal števila senikov na Soriški planini in na južnem pobočju Drauha. Lastništvo senikov na območju Soriške planine: 119 Z. št. Ime in priimek A. Spodnja Soric; 1. Peter Kemperle 2. Anton Grohar 3. Ivan Pintar t. Janez Egart 5 Nikolaj Straus Marjan Peternel 6. Janez Kejžar ". Alojz Jože Pintar .s. Alojz Kobler 9. Anton Taler I1'. Anton Pintar 1 1. Janko Pintar Skupaj Spodnja Sorica B. Zgornja Sorica I. Valentin Kejžar 2. Franc Markelj 3. Tomaž Grohar i Anton Kejžar 5 Ivan Ga.sar 6. Franc Grohar 7. Peter Kejžar •S. Peter Feifer 9. Ciril Kenda 10. Kari Trojar 11. Peter Feifer 12. Rezka Kejžar 13- Frančišča Pintar H.Janez Egart 15. Jože Pintar 16. [van Faifer Skupaj Zgornja Sorica Skupaj Sorica Po domače i KOM na r [ idl.ir J tole Kemperle Krišten Davcar? Hajžler Simon (•kar širne Gosar Pri Lorencu (poštar) Cene I.ompraht Tauš Šorl Sorlčk Tok Mri Oželt Krejl Keržar Kondrat Urliščov Ebner Spred ni Tolar Zadni Tolar Bognar 1 Iiš. \ i 7 8 9 K) 11 12 19 20 3 21 4 S 8 9 10 14 17 18 35 38 30 29 32 33 45 št. S st 11 10 9 8 6 22 3 4 1 2(1 2 3 5 6 17 Št. •nikov 2 2 2 2 1 1 1 2 j 2 1 18 2 1 1 1 1 1 1 1 1 2 2 2 2 2 2 1 23 •ti Lokacija 1 na južni str. 1 ob zgor. p. vlečn. sedaj poč. hišica Sor. planina NaGroblarjih Parkirišče, knojevci zažgal Eden še obstaja južna stran južna stran pod studencem, poleg hlev spodnji južni elel Sor.pl. parkir. na hribčku na hribčku na parkir južno Kejblu ??? Na Rupi v Stokah 1 južno i ? a zadruge LOŠKI RAZGLEDI 50 Senik je tudi stal Na Robu. 1-20 m; visoko v Kerželtolu pod Soriškimi pečmi so bili v \ išini 1010 m trije seniki; skupina 10 senikov pa je bila pod južnim pobočjem Drauha na višini med 1230 do 1420 m. Od teh sta bila \ uporabi še dva. Najlepša skupina senikov z imenom Trojar je še do nedavnega obstajala na zahodnem pobočju Slatnika na višini med 1210 in 1220 m. Bila je triredna s po štirimi seniki, le zahodna vrsta je imela tri, danes pa v Trojarju stojita le še dva senika. Masivni zidani seniki z. odprtinami v stenah so še danes vidni na levi strani magistralne teste Tolmin-Kobarid. Orodja za košnjo Travo so kosili s kosami z dolžino rezila (iS cm, le poredkoma z daljšimi. Kosje. po soriško »kosišje«, je bilo za košnjo v planini dolgo 156 cm. Sklepanemu delu rezila pravijo klep. Za vzdrževanje kosnega rezila je vsak kosec nosil za pasom okrogel oselnik. po soriško »osonk«, napravljen iz nagnojevega lesa. ki je imel spodaj dva rogla. da ga je po potrebi lahko vzel izza pasti in zasadil pokonci v zemljo, da iz njega ni iztekla voda. K oselniku je spadal -ognil-, to je 20 cm dolga in 1 cm široka jeklena palica. Glava ognila se je končala v obliki zankastega ročaja ali kladiva. Služil je za odpravo škrbin na kosinem rezilu ter za učvrstitev obročka (po soriško »rinka«) na kosju. V vodi v oselniku je bila osla za brušenje kose. Oselnik je imel zadnjo stran ravno in opremljeno s 13 cm dolgo nagnojevo ploščico, ki je bila z usnjenim trakom pritrjena za oselnik. /. njo je kosec oselnik zataknil za pas. Za klepanje kos so na planino prinesli klepišče, v I )av ti »klepanje«. To so običajno zabili v smrekov štor. včasih pa tudi kar v zemljo, če ni bilo pri roki primernega štora. Orodja grabljic Za grabljenje običajnega sena in za napravo senčnih zgrabkov so grabljice uporabljale lesene grablje s širino grabljišča 56 cm in z 22 drenovimi zobmi ter nasajenega na 160-170 cm dolg leskov držaj. Tako goste grablje so grabljice upo rabljale za grabljenje »na čisto«, ko za njimi ni smelo ostati prav nič sena. Takšne grablje so imele še dva loka in so tako bile petkrat oprte, dodatna loka pa sta pri grabljenju sena preprečevala, da bi seno uhajalo preko grabelj in ostajalo na košenini. (Takegrablje uporabljajo tudi v Ztreli in v Koritnici.) Posebna zanimivost so ukrivljene rutarske grablje. napravljene iz. bele orehove korenine. Popolnoma so podobne grabljam iz Passeirske doline (Južna Tirolska). Rutarske grablje se razlikujejo po gostoti zobov. Passeirske so imele redke zobe in so služile za napravo naročij (plasti) sena. Nasprotno pa imajo rutarske grablje znatno gostejše zobe in so služile za grabljenje na čisto. Za potiskanje sena (po soriško »pajsanje«) niso bile ravno uporabne, ker so se prehitro razmajale ali pa celo zlomile. Pokošeno travo strmih pobočij na Grobah ob poti Litostrojska koča - Kor. kjer raste bukovo grmičje, so na bukovih vejah vlačili v vznožje pobočja in so jo tu posušili. Ta način transporta je bil uporabljen zaradi višje ležečih bukev in potrebe, da bi travo spravili iz strmega vetrovnega območja, še preden se posuši. V ta namen so zvezali več bukovih vej in nanje naložili za več sani trave. Tak kup trave sta vlekla dva ali celo trije kosci, vlako pa so imenovali »lonce«. 120 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI Birkle za vpenjanje senčnih butar Zelo domiselno so bile s časom oblikovane lesene klešče za preprosto, vendar čvrsto vpenjanje sena za prenos v senike, imenovane birkle. Te so napravljene i/ prožnega leskovega lesa z dvema vrhovoma. V Klavžah in v Rutu so birkle izdelovali tudi iz drenovega lesa. Vrhova leske ali drena, debeline 25-30 mm, sta v razmaku 19 do 23 cm vpeta v javorjev ali bukov prečnik. "kako je birkla podobna okoli en meter visoki bergli. Dvoje birkel je med seboj povezanih skozi prečnik z okoli 45 do 60 cm dolgima vrvema, debelima H-K) mm. Tako odprte in položene na tla birkle merijo 2. i5 do 2.dO m. Glede na lego, kako sta položeni pri nakladanju sena. ima vsaka svojo vlogo: »nakladalna- birkla leži višje v strmini, »zapiralna« birkla pa leži na spodnji strani. Nakladalna birkla je imela skozi vrat pritrjeno v rv dolžine od 2.5 do 3 m (v Baski grapi za večja bremena 3.5 m), ki je služila za povezavo sena in pri zapiranju birkel. Pri tem je vozel vrvi na spodnji strani birkle. kar preprečuje drsenje birkel po strmi ni, birkle v Klavžah imajo vrv potegnjeno od strani skozi vrat birkle. in sicer zato. da ne zavirajo, ko seneno breme, vpeto v birkle. vlačijo po strminah navzdol do poti k senikom ali kopam, birkla, ležeča pri nakladanju sena na spodnji strani strmine, se v Soriti od zgornje razlikuje v tem. da ima v vratu še nagnojev zatič in znatno večji razmak rogov il. vpetih v prečnik (najmanj 20 cm), tak. da gre nosaču čez glavo, kar je nujno, da senena butara lahko sede na ramena, kar je pogoj za no.šnjo na glavi. letine sena na Soriških gorskih senožetih Količina sena na apnenčastih tleh Soriške planine s plitvo zemeljsko plastjo je bila v veliki meri odvisna tako od pogostnosti in izdatnosti padavin kot od potreb nih sončnih dni. Ohranjenih je nekaj podatkov o letinah na soriških senožetih: leto 1900 Sena je manj kot druga leta. vendar je vreme ugodno za spravilo sena. Leto 1908 Zaradi suše so Soričani 5. junija odšli v Stržišče prosit za dež. Sena je malo. Leto 1910 Vreme deževno - seno sušijo v Sorici v kozolcih. Župnik dovoli spravilo sena tudi v nedeljo. Leto 191 I Zima v januarju in februarju je huda in brez snega. Ljudje se boje, kako bodo s Soriške planine pripeljali domov seno in drva, če ne bo sneg v kratkem zapadel. 16. junija so Soričani zaradi preobilne ga dežja šli prosit za lepo vreme v Stržišče. Do 1000 m je v juniju zapadel sneg. Leto 1912 Sena dovolj. Leto 191-t Obilna letina sena. Leto 1922 Na Soriški planini je zraslo zelo malo trave. Ponekod je še toliko ni. da bi z njo koso obrisali. Leto 1923 To leto je seno zelo drago. Po Soriški planini in drugih gorskih senožetih je slaba trava, da je ne kosijo, temveč so jo to leto izjemo ma popasli. Leto 1924 Sena dovolj, lepa jesen, živina se dolgo pase zunaj. Stelje je dovolj. Leto 192" Sena dovolj. 121 LOŠKI RAZGLEDI 50 Leto 1929 Košnja se je pričela v Sorici zgodaj. To leto so kosili tudi vnuko. Na planini je tudi dobra letina sena. Leto 1939 Vreme lepo. v juniju začeli s košnjo. Kosci imajo sitnosti pri prestopu meje na Soriški planini. Nizka temperatura na planini. Zimski prevoz sena iz senikov v Sorico Ko je zapadlo dovolj snega, se je cela vas odpravila gazit sneg. da hi napravili pot za prevoz sena iz senikov na Soriški planini. Sprevod mladih, starejših moških in žensk se je pomikal po snežni belini, (iaženje poti je odpadlo le tedaj, ee so pot že napravili gozdni delavci z opleni in konjsko vprego pri prevozu hlodov z. Bohinjskega prevala. Njihova izgažena pot je bila dovolj široka za prevoz sena v dolino. Za spravljanje sena s planine v dolino se je skozi leta uveljavil svojevrsten delov ni postopek. Ob njem so se izoblikovala potrebna orodja in priprave, da so bile čim bolj popolne in priročne tako za prevoz kot za delo. Glavna orodja za pripravo in prevoz v dolino so bila naslednja: 1. Na kmetijah so imeli običajno dvoje ročnih sani. težje za prevoz, drv in lažje za prevoz sena. in so bile izdelane iz bukovega in jesenovega lesa. Kriv ini sta bili iz naravno ukrivljenega bukovega lesa. preostala nosilna konstrukcija pa iz. jesenovega lesa. Sani so bile dolge okoli 2 m in 22 cm visoke. Sanivea sta bila razmaknjena okoli 50 cm. V zimskem času so sani uporabljali za razne ročne prevoze in tudi ZLI odvoz snega izpred hiš. /a prevoz, sena so na sani pritrdili leseno mrežo, imenovano »keterle« (nem. Gitterle), širine "2 * 186 cm. da so z njo dobili zadostno površino za seno. Krivini sani sta z roči segli 9() cm nad tla. Izmere in teža sani ( K)- P kg) so bile tako prilagojene, da so bile lahke za nošnjo na hrbtu, vendar trdno grajene, da so nosile tovor 150 do 200 kg. Zaradi lažje nošnje so sani imele ustrezajoč razmak med sanivcema, njihova nizka višina pa je zagotavljala varno vožnjo. V pretežni večini je sani v Sorici izdeloval kolar Valentin Kejžar, za lastne potrebe pa so jih izdelovali tudi neka teri vaščani. Kovač Matevž Kejžar (drogov) pa je sani okoval. 2. K opremi za senarjenje je spadala 1,72 m dolga polkrožna smrekova žrd s pre merom 6 cm, ki je imela na sprednjem koncu nagnojev zatič. na zadnjem delu pa dva zatiča. Služila je za učvrstitev sena z vrvjo za sani. 3. Ostrorobo verigo, dolgo okoli -tO cm in imenovano »rajs«, so pred strminami namestili pod enega ali oba sanivea in so z. njo zavirali. 4. Sprednja in zadnja vrv za učvrstitev žali: zadnja je bila dolga okoli 10-12 m. Skupna teža vseh orodij in priprav za senarjenje je znašala do 2S kg. To težo je senar nosil na hrbtu tako. da je glavo molil skozi leseno mrežo (keterle) na saneh. Poleg tega je moral ob prvi poti na Soriško planino nesti s seboj še lopato za čiščen je snega, železne vile in grablje, kar je znašalo nadaljnjih 5-6 kg. Tako obteženi so na poti iz Sorice do Soriške planine dvakrat počivali. Prvič na kraju Prikele na višini 1030 m. to je 500 m severno od sedanjega cestnega križišča, kjer sta se cepili obe takratni poti na Soriško planino, in drugič Na Robu, v višini 1180 m. Tu so odložili rajse, saj so jih v glavnem potrebovali ob vračanju za zaviranje 122 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI od višine 1200 do 1070m skozi Kužloht (nem. Kuhschlacht), to je v vrhnjem strmej- šem delu poti. Zaradi nošnje sani in opisanih orodij in priprav na poti i/ Sorice na Soriško planino so senarja se najmanj tri dni bolela ramena, saj je bila pot dolga okoli |500 m. višinske razlike pa je bilo 500 m. Po manj strmem svetu, ki se začenja vrh pobočja, imenovanem Na Robu pri Imoličevem križu, in do Soriške planine pa so sani vlekli po snegu. Po prihodu na Soriško planino je gospodar svojim semnjem obvezno ponudil »štamperle« žganja. Iz malhe je vzel žganje in ga postavil v sneg. da se je najprej ohladilo. Nekdanji senar, ki je imel bolj skopuškega gospodarja, je dejal: »Šnopsježe imel. šnops, vendar ne za snarja, temveč za gospodarja.« Po prihodu k senikom so na strani, kjer so vratca v senik, na površini okoli 3 x 3 m do zemlje očistili sneg (na Soriški planini ga pade 2 do 3 m) in si tako pripravili nakladalni prostor, ki so mu rekli lovdeštot (nem. Ladestand). V senikih na planini je seno ostalo čez poletni in jesenski čas. kjer se je dodobra posušilo, vležalo in čakalo na prvi sneg. Poletno spravilo sena v dolino bi bilo zaradi slabih potov povezano s prevelikimi težavami. Poti iz Sorice na Soriško planino niso bile vozne kot danes, zato so lastniki sena počakali, da je sneg v zadostni količini zapadel vse do njihovega naselja. Tedaj je napočil čas za »senarenje«, to je spravljanje sena s sankami s planine v dolino. To opravilo je zahtevalo svojevrstno opremo in delovne priprave, dobro telesno pripravljenost sankačev in znanje o upravljanju s sanmi v strminah, kot so bile na izredno strmem delu poti skozi Kužloht po stari poti ali po novi poti skozi Prikele (nem. Brucke) do sedanjega križišča cest Petrovo brdo-Rotk-Sorica. Pri nalaganju sena so sani stale vzporedno s senikom ob strani z njegovo odprti no. Seno sta nakladala najmanj dva moža. Prvi je iz. senika z. vilami ali z. rokami podajal seno na sani. Drugi je bil zunaj ob saneh, ravnal po njih seno in ga hkrati tlačil. Ko je bilo seno naloženo okoli dva metra na visoko, je zunanji senar pritrdil na sprednjem kraju sani žrd z vrvjo in jo naslonil pod topim kotom po sredini senčnega kupa. Tedaj je senar iz senika stopil na seneno kopico, zajahal žrd in jo postopoma pritiskal v vodoravno lego ter pri tem kleče tlačil seno vzdolž žrdi. Spodnji senar pa je z. vrvjo preko lesenega obroča, imenovanega »klobasa« (to je lesen prstan debeline 3.5 cm. notranjega premera 5 cm in zunanjega 11 cm. izdelan iz. zarastka odlomljene bukove veje. ki prenese velike natezne sile) zategoval vrv na zadnjem kraju žrdi. dok ler se je seno še dalo stiskati. Tako stisnjeni kopici je bilo treba sedaj le še na straneh Zgrabljami odstraniti slabo vpeto seno. da med vožnjo ni izpadalo. Tako je bil tovor končno pripravljen za prevoz. Nakladanje sena na sani je trajalo 20-30 minut, najbolj spretni pa so delo opravili tudi v 15 minutah. Seno je moralo biti lepo in enakomerno naloženo ter dobro povezano, saj je sicer bilo nevarno, da se tovor v strmini ali na poševnem zemljišču prevrne. Na sanke naloženo seno je imelo naslednje izmere: visoko je bilo 1,30 m, dolgo 1.90 m in široko 0.80 m in je tako merilo 1.98 m' do 2.00 nT, teža sena pa je znašala 2.00 nT * T5 kg = 150 kg. Pri večjih senikih je pri nakladanju sodelovalo tudi več senarjev in tudi več voznikov sani. kar je pospešilo odvoz sena. Na dan je senar lahko opravil le dve vožnji in tako v Sorico pripeljal okoli 300 kg sena. V preteklosti so bile zime takšne, da so seno s planine lahko spravili že do novega leta. 123 LOŠKI RAZGLEDI 50 Prevoz sena s Soriške planine je potekal po stari poletni poti ob zahodnem obrobju vrtačastega sveta na Greblarjih ali pod sedanjo avtomobilsko cesto, kjer je senar moral premagati prvi daljši in IS odstotni vzpon, imenovan Veliki Gaštaj. Drugi, manjši vzpon, z imenom Mali Gaštaj. se je dvigal iz Krejlove doline v vrh nad Robom in na vrh Majerlove planine. Ta dva vzpona in moč senarja sta bila merilo za težo sena. ki si ga je lahko naložil senar na sani. Najbolj strm del poti (okoli 100 m dolg) pa je šel skozi Zgornji rob pod sedanjo cesto V Robu. Pred strmcem Na Robu so pod sani namestili omenjeni zavorni verigi, da so z njima lahko skozi Kužloht uravnavali ustrezno hitrost sank. Senarji so bili obuti v škor nje, ki so imeli na petah podkvico enake izvedbe, kot je konjska, vendar je obra tno pritrjena na obuvalo. Trije zobje na peti. imenovani »grifi«, pa so senarju služili, da je v strminah laže in uspešneje zaviral in usmerjal sani. Hitrost se je zmanjševala tako. da je voznik dvignil sprednji del sani in s tem prenesel težišče na zadnji del; preprosto, vendar učinkovito zaviranje. Šibkejšim ali še neizkuše nim senarjem je v tem strmem in nevarnem delu poti skozi žrelo Kužloht priskočil na pomoč še drugi senar. Med prevozom so se sani redko kdaj pre obrnile. Do tega je prišlo predvsem na mestih, kjer je bila gaz preveč nagnjena in če seno ni bilo dovolj enakomerno naloženo ali ne zadosti stisnjeno in povezano z žrdjo. Zadnje sani s senom, ne glede na to. ali so bile čez običajno mero naložene ali le delno, so imenovali »babca«. Vožnja s sanmi od Kemperlovega senika, ki je ležal najvišje in najbolj globoko v Soriški planini, do Sorice je trajala okoli eno uro. Največ časa je bilo porabljenega za vleko sani v Veliki in Mali Gaštaj ter za vožnjo skozi Rob. nameščanje in odstranitev rajsov. Vožnja iz Tora (1080 m ) do Sorice je trajala le IS minut. Nekateri kmetje v vasi Bača, ki imajo senožeti pod vasjo, so senčna bremena transportirali po pleteni žični vrvi s pomočjo vitlov. Na podoben način spravljajo seno po vrvi z južnih pobočij Črne prsti tudi še dandanes v vasi Stržišče. Nekdanja senarska pot iz Sorice na Soriško planino Cesta Sorica - Bohinjska Bistrica čez Soriški ali Bohinjski preval (1282 m) je bila pred drugo svetovno vojno zamišljena nekoliko drugače. Iz Sorice do Rotka naj bi tekla po isti poti, kot je izpeljana današanja avtomobilska cesta Sorica-Bohinjska Bistrica. Od tu pa naj bi se dvigala v Zgornje Danje in dalje na sedlo Mišen grunt (1266 m). Obšla bi kraško globel Movže in bi prek Greblarjev pod Črnim vrhom prišla na Soriško - Bohinjsko sedlo oziroma na današnjo cesto. Ta cesta bi bila daljša, vendar je imela namen napraviti Zgornje Danje dostopnejše. Z novo avtomobilsko cesto Sorica-Soriška planina, ki petkrat prečka staro senarsko pot, so posamezni odseki stare poti ostali pod novo cesto. Opuščeno nekdanjo pot zarašča gozd in tako postopoma na zemljišču izginjajo sledi nekdanje poti. Da bi ohranili smeri, sem ob spremljavi Janeza Kejžarja to pot prehodil in napravil opis in zemljepisno skico tega območja z vsemi pomembnimi naravnimi posebnostmi in z ledinskimi imeni. Stara pot iz Spodnje Sorice na Soriško planino in naprej v Bohinj je potekala do križišča na Rajdi (954 m) po trasi današnje avtomobilske ceste. Od tu naprej je vodila 124 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI čez Grube in Lanerbejk do Prekela ( 1030 m), kjer so senarji pod težo sank in druge ga orodja prvič počivali in si hladili ramena. Dalje se je pot vzpenjala v naklonu L7-22 odstotkov po vzhodnem pobočju Drauha do mesta, imenovanega Tor ( L080 111). Tu sta se odcepili dve poti in vsaka zase prestopili skalni prag Soriških peči na najnižjem mestu, imenovanem Na Robu ( 1200 m), to je med Drauhom ( 1549 m) in Tonderškoflom (1326 m). 2 odcepa v Toni so senarji in kasneje planinci uporabljali zahodno pot. ki je soriški skalni prag prekoračila v Zgornjem Robu. Dvajset metrov pod Robom ( I kso m) so senarji v drugo in zadnjič počivali. Desna pešpot pa je izTora vodila čez Spodnji Rob. a je za senarjenje niso uporabljali. Leta I92.S pa so iz Tora napravili še novo vmesno pot, za silo prevozno tudi z živino (samo s prvim delom voza - oplinom) in / vleko. Speljana je bila skozi Spodnji Rob, katerega vrhnji del je prepadni skalni prag. Tu je bil v skalo napravljen 180-200 cm širok in kakih 20 m dolg usek. V skalo zasekana pot v Spodnjem Robu, imenovana tudi Žrelo, je še danes dobro vidna. Z Robu se je pot dvignila v vrh Malega Gašteja in nato spustila v Krejlovo dolino. ()d tu se je pot znova dvignila na vrh Velikega Gaštaja na Majerlovi planini in se spustila v Greblarje. Iz Greblarjev je pot prišla na vznožje Soriške planine ( 12_o m) pri ()želtovem in Kejžarjevem seniku, to je na jugovzhod ni strani današnjega parkirišča. Celotna pot od Rajde <9>t m) pri Koglpiglnu do Soriške planine je bila dolga t km. dvignila se je za 316 m. poprečni nagib pa je znašal okoli S odstotkov. Zaključek Zadnji, ki je še leta 1978 kosil travo visoko v l.ajnarju in senaril. je bil Anton Kejžar. Šorlov i/. Zgornje Soriee. Potreba po pridobivanju suhe živinske krme na planinskih senožetih je namreč začela postopoma odmirati. Na to so vplivale posledice v letu 1921 postavljene državne meje. kasnejših razlastitev zemljišča s strani Italije, zmanj ševanja staleža živine, padanja cen žita in moke ter povojnega usmerjanja in kasne je uhajanja gorskega prebivalstva v dolino k hitrejšemu, lažjemu in boljšemu zaslužku v industriji. To vse je vplivalo na spremembo nekdanjega načina kmeto vanja. Pridelava žit je postala nerentabilna, zato so opustili obdelavo njiv in sejanja žit. Njive so spreminjali v travnike in tako je ob znatno znižanem staležu živine in napol zasedenih hlevih bilo dovolj krme v sami Sonci. V nekdanjih mogočnih rustikalno grajenih kozolcih danes ni več videti žitnih snopov, marveč le deteljo in travo ali pa prazne late. A. Viri 1. Soiicii in SoriSkaplanina, Muzejsko društvo v Skofji Loki, 1986. sir. 28-29. 2. Pavle Blaznik, Skofja laku in loško gospostvo, Škofja Loka 1973, sir. 150. 3. I )r. Rudolf Andrejka, Ratitoiec, Planinski vestnik, 1925, št. 7, str. I i(>. 4.Josip Arnič, Sorica in nemški Se/iii/rereiu. Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda za leto 1931, str. 71 in \~1 š. Kronika župnije Sorica ,cit. Kronika) 6. Kronika 7. Krajevni leksikon Slovenije /.. Ljubljana. 1968, str. ???(cit. KLS) S. Atlas Slovenije. Ljubljana 1986. str. lt)2 Geclenkschrifi fur H. Steinacker Munchen 1966, str. 85- 1<11. 9. Guzelj, Sorica vabi. Glas, sreda 2. september 1970. 10. Marijan Masterl. Zemlja proti betonu. Delo, 21. februarja 1976. 11. Slavko Kras. O čudni dvojezični knjigi Nemci in Slovenci na Kranjskem - odgovor na knjigo dr. Vilhelma Rauma, Delo. Ljubljana, 17 septembra 1981 12. Selška dolina. Muzejsko društvo Škofja Loka Železniki 13. Marijan Masterl. RTCSoriai Opombe 1 Krajci ni leksikon Slovenije, I. knjiga. 1968, str. 3!"><>. Irance Planina 1 Sorica in Soriška planina. Muzejsko društvo v Skolji l.oki 1986, Pavle Blaznik 126 .NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI '' Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803), Muzejsko društvo v Skolji Loki, Mi". 2 t * Soliva in Soriška planina, Muzejsko društvo v Škof ji [.i iki. str. 29. "Sonca in Soriška planina. Muzejsko društvo v Skolji Loki. str. 29. "'Zgodovina Tolminskega, v Gorici. I8.S2. sir. 42-43, Simon Rutar. "Soriška župnijska kronika 1906- 1934 (SŽK). " Krajevni leksikon Slovenije, I. knjiga, 1968. str. 350. l"Soriška župnijska kronika 1906- 193 i. :l Soriška župnijska kronika 1906- 1934. '-' Soriška župnijska kronika in Arhiv Marijan MasterL '•'•" Soriška župnijska kronika 1906- 193 i. 11 Soriška župnijska kronika 1906- 1934. "'Selškn dolina v preteklosti in sedanjosti. Muzejsko društvo \ skolji Loki. 1973. I v/.viv/ dolina v preteklosti m sedanjosti. Muzejsko društvo v skolji Loki. 1973 '" Izjava Janeza Kejžarja- Hajžlarja, Sp. Sorica '' Izjava Janeza Kejžarja - I lujžlarja, Sp. Sorica "" tzjavaJaneza Kejžarja - Hajžlarja, Sp. Sorica II Krajevni leksikon Slovenije, I. knjiga. 1968, str. 386, 3~ i France Planina SPOMINI NA PRIJATELJA MARIJANA MASTERIA Nekega že davno minulega obdobja, tam po letu 19.30. sva se spoznala in začela sreče vati oba Marjana na vrtu Škoparjeve bajte,* lesene, s slamo krite, skromne a prijazne hišice, v kateri je takrat živel Marijan Masterl, jaz sem pa živel v hišniškem stanovanju Puštalskega gradu, kjer je bil moj oče hišnik. Marijan je že končal osnovno šolo in je bil pri koncu učne dobe v gradbeništvu, jaz pa sem vstopal v novo osnovno šolo, ki je bila prav v tistem letu dograjena. Devet let starejši Marijan je bil pravi strokovnjak pri skromnih igrah na dvorišču, ko sva gradila hišice iz kamenja in ostankov opeke, te oblagala s travno rušo. pa tudi na dvorišča z ograjami nisva pozabila. I lodila sva se kopat v Poljanščico, v »pene« pod Puštalsko brvj< > in Šturmovo skalo, ob njem sem se naučil plavati še preden sem prestopil šolski prag. Voda je bila seveda takrat še popolnoma čista, saj smo jo lahko brez skrbi pili. Marijan je odšel v Ljubljano na delo in naclalnje šolanje, jaz sem ostal v Škofji Loki. Pričela se je druga svetovna vojna. Na Cvetno nedeljo popoldne v aprilu 19ti leta so prišli v Škofjo [.oko italijanski vojaki in prejšnje življenje se je spremenilo. Z Marijanom se med vojno nisva več videvala. Ponovno sva se srečala, družila in sodelovala po letu 1964, ko sva oba službovala v Ljubljani. Še tesneje sva sodelovala od leta 1978, ob skupni družbeni zadolžitvi v Odboru udeležencev družbenega dogovora o gradnji in financiranju Cankarjevega doma. Marijan je bil v komisiji izvajanja gradbenega nadzora, jaz pa v finančni komisiji. D< > izvajalcev je bil strog in zahteven, preverjal je kak >vost in porabo gradbenega materi ala, pri zahtevnejših delih pa je nadzoroval neposredno izvajanje. Ni moč oceniti,, koliko svojega prostega časa je porabil za posvetovanja z izvajalci in udeleženci družbenega dogovora, kajti za vse je bilo potrebno zagotoviti pokritje v finančnem načrtu. S takim tesnim in odgovornim sodelovanjem smo uspeli, da je bil Cankarjev dom zgrajen in 25. aprila 19H6 leta izročen slovenski javnosti in delov nem kolektivu v upravo in upravljanje. Marjan Oblak r.i je sedaj na vrtu Loškega gradu. Op. uredništva 127 LOŠKI RAZGLEDI 50 MARIJAN MASTERL PARTIZANSKI FOTOREPORTER Marijan Masterl se je rodil 21. novembra 1917 v Škofji Loki. S fotografijo se je uk- varjal že od leta 1933- V začetku je uporabljal zelo preproste fotoaparate. Pred dru go svetovno \ojno je kot planinec in član Alpinističnega kluba Skala fotografiral predvsem alpski svet in etnografske značilnosti Gorenjske. Zelo dragocen je posne tek prihoda nemške okupacijske vojske v školjo Loko 12. aprila 1941. Leta 19 13 je Marijan odšel v partizane v Gorenjski odred, kjer je fotografiral bor ce in štab odreda. S seboj je vzel za tiste čase odličen fotoaparat leica format znam ke Kodak Retina. Zato so njegovi posnetki v partizanski bojni enoti ( Gorenjski odred ) ostri in kvalitetni. Vseskozi je med vojno imel s seboj fotoaparat in vestno beležil dogodke in ljudi okoli sebe. Zaradi številnih in tematski) pestrih fotografij ga prištevamo k partizanskim fotoreporterjem, čeprav zaradi drugih zadolžitev v do besednem pomenu to ni bil. Marijan Masterl ni bil član nobene fotografske sekcije, fotografiral je samoiniciativno. Bil je graditelj in vodja partizanskih tehnik v Martinj v rhu, v Kokri in nad Dolžanovo sotesko pri Tržiču. Nazadnje je bil oficir partizanske vojno obveščevalne službe poveljstva 9. korpusa. V obveščevalni službi 9. korpusa je pripravljal zemljevide in načrte nemških utrdb od Trsta, Furlanije, skozi Kanalsko dolino. V tem obdobju je posnel enkratne posnetke partizanskih smučarskih tekem (skoki ) v (".crknem 20. januarja 1945. Gre za izredno ostre in dinamične fotografije, ki jih je Marijan Masterl mojstrsko ujel v svoj fotoaparat in nam ohranil edinstveno Zavezniška pomoč nad Primorsko leta 1945 (foto: Marijan Masterl) 128 NEKDANJA PRIDELAVA SENA V SORICI podob« partizanskih smučarskih tekem. Dinamiko in neverjetno ostrino posnetkov partizanskih smučarskih skakalcev med skokom mu je omogočal tudi že omenjeni zelo kvalitetni fotoaparat. Na osnovi omenjenih dokumentarnih posnetkov je Mari jan Masterl leta 1995 objavil brošuro Partizanske smučine Cerkno i5. Prav tako je posnel razne vidike partizanskega življenja: delitev hrane, šivanje in pranje perila itd. Fotografiral je tudi tovorno žičnico Farji potok ( Blegoš - Kočirjevše ). To so edi ni posnetki o tej prometni napravi, s katero so premagovali strmi del poti med Go renjsko in Primorsko. To je bila transportna pot. ki je vodila v Cerkno iz Krope in Sorskega polja. Prav tako so pomembni zračni posnetki zavezniške pomoči na raj skem 1945, ki kaže na sodelovanje narodnoosvobodilnega partizanskega gibanja z zavezniki. Ko je bil na območju 9. korpusa, je sodeloval z l.ocanom Sandijem Jese- novcem, ki je v okviru Geodetske sekcije vodil loto oddelek. Filme mu je dobavljala Ločanka Vera Roman ( poročena z arhitektom Strenarjem ). V Radovljici je imela svojo drogerijo. Ko je bil v partizanski tehniki v Kokri, mu je filme razvijal cestar iz Spodnjega Jezerskega. Marijan Masterl se je kot številni drugi borci in partizanski fotoreporterji konec aprila in v začetku maja 1945 udeležil zaključnih bojev za osvoboditev Slovenskega Primorja. Njegovo pot lahko spremljamo skozi fotografije. Tako je na svoji poti posnel številne kraške vasi. njihovo značilno kraško arhitekturo s številnimi obeležji in prizo ri iz tedanjega življenja. Njegov etnografski pristop k fotografiji je izviren in je verjetno nadgradnja predvojnega fotografiranja etnografskih značilnosti Gorenjske. Njegova pot se zaključi v Trstu, kjer je posnel boje za Trst in manifestacije ob osvoboditvi. /a Marijana Masterla lahko rečemo, da gre za zelo nadarjenega in samosvojega partizanskega fotoamaterja, ki je svoje predvojno vedenje o fotografiji uspešno pre lil v partizansko fotografijo. Iz njegovih fotografij je razvidno, da je Marijan Masterl izreden estet. ki ima smisel za ambient in detajle, zato ni čudno, cla je bil kljub častit ljiv i starosti, ob zaključku svoje življenske poti. študent četrtega letnika umetnostne zgodovine na Univerzi za tretje živ Ijensko obdobje. Marijan Masterl je bil po poklicu diplomirani gradbeni tehnik. Po vojni je bil direktor Gradbenega podjetja Tehnik v Skofji Loki in nato višji bančni svetnik v Ljubljanski banki. Originalne med vojno posnete filme hrani Loški muzej Škofja Loka. medtem ko kopije hrani Muzej novej še zgodovine Slovenije v Ljubljani. Dejan Vbnčina 129