Milan Simič
4. julij 1941 - 1977
Sreča je, da se na majhnem časopisnem prostoru, kjer niso potrebne kulise, lahko mirno in z jasnim pogledom ozremo v preteklost in sedanjost, pogledamo v prihodnost, preletimo obdobje od leta 1941 pa do danes in ugotavljamo pridobitve. V času, ko sta Evropo zasužnjila fašizem in nacizem, in se je državna stavba kraljevine Jugoslavije v enajstih dneh porušila, ko so si Hitlerjeve horde brez posebnega odpora utirale pot proti Leningradu, Moskvi in Kijevu, večina prestrašenih ljudi v Evropi pa ni videla pametnega izhoda iz grozot, se je CK KPJ, na čelu s tovarišem Titom odločil za oboroženo vstajo. Odločili smo se, ker smo vedeli, kaj je domovina, kaj sta svoboda in nova družba. Izhajali smo iz prepričanja, da delavski razred, ki brani svojo domovino na lastnih tleh, mora zmagati.
Jugoslovanska buržoazija je videla le svoje interese, ne pa potreb delovnih ljudi in domovine. Ker niso živeli z ljudstvom, ni čudno, da so nekateri junaki iz I. svetovne vojne postali izdajalci svoje domovine. Nevednost in nepismenost množic pa tudi buržoazna in klerikalna propaganda sta povzročili, da je marsikdo odkrito sodeloval z izdajcdci ljudstva in domovine. Zato ni bilo naključje, da je Osvobodilna fronta na vsem slovenskem ozemlju, kjerkoli je bilo to mogoče, ustanavljala in širila slovensko partizansko šoisivO. V njej je posredno z vzgojo in aktivnostjo pionirjev, mladincev, članov SKOJ, KPS, OF in AFŽ ter drugih narodno zavednih Slovencev ohranila narodno zavest in razvijala pozitivne dejavnosti naših . naprednih ljudi. To je bila izredno pomembna pedagoška poteza NOB v razvoju slovenskega šolstva; vzgoja je ob napredni dejavnosti ustvarjala tudi temelje sedanjega humanističnega samoupravnega socializma.
Ce se ozremo v preteklost, vidimo, da je bilo veliko ljudi v nekdanji Jugoslaviji polpismenih ali celo nepismenih. Šolski-dualizem v kraljevini Jugoslaviji je izvajal selekcijo mladine z ekonomskimi ukrepi. Kdor je lahko plačal šolanje, je postal »gospod« ne glede na svoje sposobnosti za ustvarjalno delo. Nekdanje nižje gimnazije, meščanske in ljudske šole niso dajale vsej mladini iste starosti enake možnosti izobraževanja, razvoja in socialnega vzpona. Niso bili redki primeri srednjeveške ali celo suženjske miselnosti: »Kdor se je rodil kot hlapec, naj hlapec tudi ostane.«
Razvoj šolstva od začetkov v NOB — analfabetskih tečajev do najvišje stopnje sodobnih pedagoških metod daje v našem družbenem razvoju zelo dobre rezultate. Program enotne osemletne osnovne šole v letih 1956—1958 je opravičil obete. Namesto nekdanje štiriletne osnovne šole in nižje gimnazije imamo danes osemletno osnovno šolo, ki ustreza današnjemu razvoju, sodobnim potrebam tehnično-znanstvene re volucije in našega samoupravnega sistema, ki daje možnosti vsem mladim ljudem, da se razvijajo po svojih sposobnostih, interesih in željah.
Veliko naših nekdanjih sposobnih učencev je, ne glede na svoj socialni izvor, končalo visoko šolo. Postali so aktivni delavci na vseh področjih ekonomskega, družbenega in političnega življenja. Sedanji sistem šolanja omogoča vsakemu mlademu človeku, da doseže to, kar si želi. Družba ga podpira s štipendijami, odpira domove za učence in študente in mu omogoča redno izobraževanje in izobraževanje ob delu.
Reforma osnovnošolskega izobraževanja je že pokazala svoje rezultate. Nekdanje nižje gimnazije ni končalo niti 35 % mladih ljudi, v lanskem šolskem letu pa je končalo osnovno šolo že 98,6 % učencev. Reforma je vzklila iz korenik »male šole« prek osnovne šole, dopolnilnega in dodatnega pouka, notranje diferenciacije in individualizacije pouka, podaljšanega bivanja, do celodnevne šole. Delo dopolnjujejo izbirni predmeti in interesne dejavnosti s področja kulture, tehnike in telesne vzgoje.
V današnji osnovni šoli imamo veliko takih sodobnih učnih elementov, ki so temeljita priprava za usmerjeno izobraževanje na srednji stopnji šolanja. Posebna kvaliteta sodobne osnovne šole je usmerjanje in navajanje učenca na samostojno učenje, logično mišljenje in sklepanje, samoiniciativnost in ustvarjalnost.
Današnji učitelj je vodja, organizator in usmerjevalec vzgojnoi-zobraževalnega procesa. Razredna skupnost in posameznik v njej sta objekt in subjekt vzgoje, kar predstavlja bistvo našega samoupravnega socializma v šoli. Učenčevo osebnost spoštujemo in jo postavljamo v popolnoma enakopraven in enakovreden položaj z učiteljem.
Današnja osnovna šola pripravlja mladega človeka za ustvarjalno delo v obdobju od leta 2000 do 2020. Zahteva po samoinicia-tivi in individualni odgovornosti ni tako preprosta. Oblikovanje svobodne in ustvarjalne osebnosti v samoupravnem sistemu zahteva organizacijo takega življenja v šoli in tudi doma. Dobro je, če je otrok smotrno zaposlen, če doživlja uspehe in ga delo veseli, če mu delovne navade pomenijo veselje, ne pa prisilo.
Posebna oblika dela v šoli je delo z učenci, ki imajo posebne učne težave. Ti učenci potrebujejo veliko topline in prijateljstva, razumevanja in potrpežljivosti. Učitelj jim mora posvetiti veliko več svojega dela in truda kot drugim.
Naša samoupravna zakonodaja — ustava in zakon o združenem delu —predstavljata najvišjo Stopnjo družbene ureditve in družbenoekonomskih odnosov med ljudmi. Vsak naš državljan se mora identificirati s samoupravno socialistično družbo, zato pa mu ta daje gotovost in socialno varnost, mu omogoča izobraževanje ob delu. Vsak pameten in pošten državljan ima velike možnosti napredovanja in socialnega vzpona, če je iskreno sprejel program naše družbe kot svoj program življenja in dela. Učitelji imamo na tej osnovi dobre možnosti za delo pri socializaciji prihodnjega samoupravljal-ca. To pa so tudi sadovi velikega 4. JULIJA — dneva odločitve, začetka vstaje borbenega ljudstva, ki je z NOB in ljudsko revolucijo ustvarilo pogoje, v katerih danes živimo, delamo in napredujemo.
Sindikat o refnrmi vzgoje 'm izobraževanja
Različno hitro do istih ciljev
Letošnjega 6. junija je bila v Zagrebu seja izvršnega odbora zveznega odbora Sindikata delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije, na kateri so predstavniki vseh republik in pokrajin razpravljali o izkušnjah Hrvaške in Vojvodine pri uresničevanju reforme vzgoje in usmerjenega izobraževanja.
Poleg članov izvršnega odbora so se seje udeležil tudi dr. Stipe Šuvar, republiški sekretar, in Narcisa Čemalcvic, podsekretarka za prosveto, kulturo in telesno kulturo Hrvaške, Zlatko Jurkovič, direktor Zavoda za prosvetno-pedagoško službo Hrvaške, dr. Mihajlo Palov, predsednik prosvetnega sveta Vojvodine, Slavko Benovič, podpredsednik prosvetnega sveta Hrvaške, voditelji Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja ter znanosti Hrvaške in drugi gosti.
Ko je začel sejo, je Jože Marolt, predsednik zveznega odbora Sindikata delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije, poudaril, da sta Hrvaška in Vojvodina najdlje pri uresničevanju reforme vzgoje in usmerjenega izobraževanja; zato je zvezni odbor sklenil razpravljati o njihovih izkušnjah, ki bodo koristile tudi drugim in natančneje opredeliti naloge sindikata v boju za uresničitev stališč X. kongresa ZKJ o socialistični preobrazbi vzgoje in izobraževanja.
Dr. Stipe Šuvar je podal obsežno informacijo o dosedanjem poteku reforme vzgoje in usmerjenega izobraževanja na Hrvaškem in nakazal temeljne probleme pri sedanji akciji vseh družbenih sil za to, da bi se ta del reforme vzgojnoizobraževalnega sistema uspešno končal. Udeležence seje je seznanil s podatki, ki kažejo, da skoraj 50 tisoč srednješolcev končuje tako imenovano pripravljalno fazo usmerjenega izobraževanja, vsa družba pa si prizadeva zagotoviti možnosti, da bi na temelju novih programov lahko nadaljevali izobraževanje v sklepni fazi. Dr. Šuvar je dejal, da so dosedanje izkušnje izobraževanja mladine po skupnih temeljih pozitivne, da je tako imenovani teritorialni vpis v pripravljalno fazo tudi korak naprej v demokratizaciji izobraževanja; za starše je to precej cenejše in kljub težavam v nekaterih okoljih se je tudi izenačilo izobraževanje mladih rodov v tej fazi. Čeprav je kazalo, da bo zaradi teritorialnega vpisa precej težav, le-teh ni bilo, razen nekaterih primerov, ki pa so, gledano v celoti, nepomembni.
Potem je dr. Šuvar govori široki dejavnosti pri izdelavi programa sklepne faze usmerjenega izobraževanja. S tem se je ukvarjalo 33 delovnih skupin pri samoupravnih interesnih skupnostih (na Hrvaškem je 83 samoupravnih interesnih skupnosti za vzgojo in usmerjeno izobraževanje, 200 temeljnih samoupravnih interesnih skupnosti in republiška samoupravna interesna skupnost). Za temeljne stroke je 26 programov, vseh
rogramov pa je 600. Dr. Stipe uvar je poudaril, da je to prvi primer, da nastajajo načrti za izobraževanje zunaj državnih ustanov in prva večja preskušnja sposobnosti samoupravnih interesnih skupnosti za opravljanje tovrstnih nalog.
Hrvaška je v vseh regijah pripravila vse potrebno za vpis srednješolcev v sklepno fazo. Pokazalo se je, da je dovolj prostora za izobraževanje vseh 50 tisoč učencev, in celo več. Problem pa je usmerjanje vpisa po potrebah združenega dela, zato da ne bi v prihodnje šolali kadrov za zavode za zaposlovanje, gospodarstvo in družbene dejavnosti pa bi ostajale brez njih. Vpisi bodo na temelju meril in razpisov objavljeni 25. avgusta, sedaj pa pospešeno seznanjajo učence z možnostmi vpisa in z izobraževalnimi programi za vse poklice. V ta namen je izšla posebna publikacija Izobraževanje za poklic št. 2, ki jo je prejel vsak učenec, še pred tem pa so v šolah popisali želje učencev. Verjetno bodo nastale tudi težave, posebno zato, ker je precejšen naval na šole za nekatere privlačne poklice. Pomembno je, da je z nenehnim prizadevanjem vendarle mogoče najti ustrezne rešitve in da je za vso mladino dovolj prostora. Pomemben del sedanje faze je tudi organizacija novih šolskih središč usmerjenega izobraževanja, ki bodo začela delati septembra. Na Hrvaškem bo 160 takih središč, še pred nekaj leti pa so imeli celo 731 vzgojnoizobraževalnih ustanov za srednje izobraževanje. Tako osredotočenje vzgojnoizobraževalnih ustanov pomeni prav gotovo nov korak k racionalizaciji izobraževanja in večanju njegove kakovosti — ob manjših stroških in boljši izrabi kadrovskih, materialnih in drugih dejavnikov. Ponekod nastajajo tudi sestavljene organizacije združenega dela (npr. v Šibeniku se tri središča združujejo v sestavljeno organizacijo združenega dela).
Dr. Stipe Šuvar je dejal, da v vseh občinah in regijah že delajo koordinacijske komisije za pripravo končne faze pa tudi drugi dejavniki vedno bolj sodelujejo
Naknadni razpis prostih delovnih mest
Letošnji naknadni razpis prostih delovnih mest bo ušel v Prosvetnem delavcu dne 15. julija.
prosveta! delavec
---------------------------- - \
List izdajata republiški 'odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom — Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Matjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko.
Naslov uredništva:	Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon
315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VII.
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Letna naročnina; 70 din za posameiffi^e. za šote in druge ustanove 120 din. Št. tek. računa 50101-601-16915.
Trska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vžgejo in izobraževanje je Kst »Prosvetni delavec" prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
pri tem. Žal pa združeno delo, zaposleno s številnimi drugimi opravili, še vedno premalo sodeluje pri reformi in boju za kadre — čeprav so ponekod tudi dobri zgledi sodelovanja. Združeno delo pričakuje, da bodo vse začetne naloge v sklepni fazi uspešno rešene. Res pa je, da lahko nastanejo problemi, saj gre za revolucionarni poseg v reformo sistema, ki ni temeljil na jjotrebah združenega dela in ni mogel zadostiti mlademu rodu.
Dr. Šuvar je opozoril na eno od možnih kritičnih točk v sklepni fazi. Gre za to, kako bodo organizacije združenega dela materialne proizvodnje in družbenih dejavnosti sprejele učence na proizvodno delo in prakso ter gradile nove odnose, ki bodo omogočili vsakomur, da se bo izobraževal v šoli in med delovnim procesom. Tu so potrebne nove kvalitete in združevanje dela na samoupravnih temeljih, ne pa po interesu tistih, ki izrabljajo združevanje za dodatne vire dohodka.
Ob koncu svoje razprave je dr. Šuvar govoril tudi o nekaterih vsebinskih spremembah sistema vzgoje in izobraževanja. Pri tem je poudaril, kaj je pravzaprav smoter reforme: da bo vsa mladina delavna, vzgoja in izobraževanje pa naj bosta sestavni del združenega dela, ki mora postati tudi ustvarjalec politike izobraževanja. Vse to je seveda treba obravnavati kot sestavni del celotnega sistema, uresničevati programsko enotnost, ne pa podaljševati osnovno šolo, tako kot predlagajo nekateri.
>Sprašujejo nas,« je rekel dr. Stipe Šuvar, »zakaj na Hrvaškem in v Vojvodini v reformi prehitevamo druge. To nam celo očitajo. Toda, smotri reforme vzgoje in izobraževanja na temelju sklepov X. kongresa ZKJ so v vseh republikah in pokrajinah isti — različne so samo možnosti in hitrost uresničevanja. Hrvaško gospodarstvo lahko vsako leto zaposli 70 tisoč delavcev, okrog 50 tisoč srednješolcev pa končuje šolanje. Gre samo za ustrezno sestavo tistih, ki iščejo zaposlitev. Menim, da ni vzroka za čakanje in oklevanje. Odločno moramo uresničevati resolucijo X. kongresa ZKJ.«
ZAKAJ
TOLIKŠEN POUDAREK RAZLIČNEMU
Dr. Mihajlo Palov, predsednik prosvetnega sveta Vojvodine, je dejal, da so problemi v Vojvodini
podobni tistim na Hrvaškem. Zadeva je nekoliko bolj zapletena zaradi večjezičnosti. Tako je po vsej deželi, zato so nujna skupna stališča. Dr. Palov je vprašal, zakaj pogosteje poudarjamo razlike, ki so v republikah in pokrajinah, manj pa poudarjamo, kar je enotno ali podobno. Prepočasi — meni Palov — ustvarjamo enoten sistem na enotnih idejnih temeljih, ki so podani v ustavah in stališčih X. kongresa ZKJ.
Tudi v Vojvodini je vse pripravljeno za start v sklepno fazo. Skupno je 100 različnih poklicev, 92 usmeritev in zanje 1058 programov. Sprejet je enoten zakon o vzgoji in izobraževanju, ki nadomešča 12 zakonskih predpisov in pomeni temelj za nadaljnjo graditev celotnega sistema, zakonodaje v njem in samoupravnega konstituiranja. Vojvodina bo imela od jeseni naprej 99 središč za usmerjeno izobraževanje in 25 dislociranih oddelkov.
Predsednik prosvetnega sveta Vojvodine je opozoril tudi na nekatere težave; med te spada pomanjkanje enotne metodologije načrtovanja, saj načrtuje sedaj vsak po svoje.
To so problemi vse jugoslovanske družbe, ki mora graditi enoten sistem samoupravne socialistične vzgoje in izobraževanja. Združeno delo mora biti ustvarjalec politike vzgoje in izobraževanja, ne pa samo udeleženec v tem procesu.
V zelo obširni razpravi so sodelovali: Jože Marolt, Mika Pavlačič, Vaško Popovski, Igor Ponikvar, Ramo Ahmedali, Zlatko Jurkovič, Vlado Tomič, Krešo Bezič, Vlado Velčič in Slavko Benovič.
Ob koncu razprave so sklenili, da bo pri zveznem odboru ustanovljena posebna delovna skupina, v kateri bodo predstavniki vseh republik in pokrajin. Skupina bo izdelala predlog akcijskega programa za nadaljnjo dejavnost sindikata pri uresničevanju reforme vzgoje in izobraževanja na temelju stališč X. kongresa ZKJ.
Poudarili so, da morajo biti sindikalne organizacije v prihodnje še bolj aktivne pri uresničevanju odgovornih in zapletenih nalog. Izkušnje Hrvaške in Vojvodine pri ref''" ' o prav gotovo dobrodo:	v drugih
republikah in pokrajinah, kjer poteka proces reforme.
DJORDJE DJURIČ
Edvard Kardelj pokrovitelj jubilejnega
30. športneaa prvenstva JLA
Tovariš Edvard Kardelj, član predsedstva SFRJ in ZKJ —pokrovitelj letošnjega jubilejnega 30. športnega prvenstva JLA, ki bo od 28. junija do 5. julija v Mariboru, je sprejel poveljnika ljubljanskega armadnega območja generalpolkovnika Franca Tavčarja in njegove najbližje sodelavce. Tovariša Kardelja so seznanili s potekom priprav na bližnje prvenstvo. Gostitelji letošnjega prvenstva — ljubljansko armadno območje, delovni ljudje in mladina Maribora — bodo storili vse za uspeh te športne, družbenopolitične in kulturne' manifestacije.
Manifestacija bo poleg drugih aktivnosti pripadnikov oboroženih sil v letošnjem letu pomenila velik prispevek k proslavi jubilejev tovariša Tita: 40-letnici prihoda na čelo KPJ in njegovi 85-letnici rojstva.
Udeleženci letošnjega jubilejnega vsearmadnega prvenstva bodo neposredno pokazali moralnopolitično in psihofizično pripravljenost enot, ki je bistven in sestavni element bojne pripravljenosti pripadnikov oboroženih sil. Menili so, da takšna manifestacija jugoslovanskega pomena prispeva k nadaljnji uveljavit\’i športa in telesne kulture v JLA in vsej družbi, hkrati pa je pomembna spodbuda za nadaljnji dvig telesne in s tem tudi bojne pripravljenosti vojakov in starešin.
Obvestilo
Šole obveščamo, da je izšla knjiga VZGOJNOIZOBRA-ŽEVALNA FUNKCIJA ŠOLSKIH EKSKURZIJ. Knjiga stane 40 din. Naročite jo lahko na naslov: Uprava Prosvetnega delavca, poštni predal 355, 61000 Ljubljana. Pohitite!
V________________________________J
ZLATI ZNAK
ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE 1977
F
V klubu delegatov Slovenije je bila letošnjega 17. junija slavnostfl* seja republiškega sveta Zveze Sindikatov Slovenije. V prazničitf okrašeni dvorani je zazvenela pesem v počastitev nagrajencev.
Predsednik Zveze sindikatov Slovenije Štefan Barborič je podeli zlata odličja 55 sindikalnim delavcem in 6 osnovnim sindikalni11 organizacijam. To je priznanje za večletno predano in vzorno delova nje v sindikatih, za uresničevanje delavskih interesov, za prizadevanj1 ] za novo ustavo in za izvajanje zakona o združenem delu.	cio
Za pomembne uspehe pri preobrazbi in razvoju naše družbe s( prejeli zlati znak Zveze sindikatov Slovenije, ki jim bo hkrati spod org buda za nadaljnje delo, tile sindikalni delavci: Anton Bambič iz Ljub neg Ijane, Geza Čahuk iz Ljubljane, Janez Čanžek iz Logatca, Lojzka C« zai tar iz Kopra, Kurt Čuček iz Grosuplja, Ervin Dolgpn iz Ljubljan* udi Mira Frolov iz Ljubljane, Gostiša iz Ljubljane, Danila Gril iz Kranj4 ma
Milan Humar iz Nove Gorice, Stane lic iz Brežic, Vera Jukič iz ČrnO'
mlja, Jože Kastelic iz Hrastnika, Maksimiljan Korošec iz Maribor« nil Ivan Kramer iz Celja, Gabrijel Leban iz Nove Gorice, Franc Martin«1 ko iz Ljubljane, Srečko Mlinarič z Jesenic, Ivan Mozetič iz Ljubljan« po Milutin Muržič iz Ljubljane, Janez Oven iz Trebnjega, Franj0 ten Pajk iz Nazarij, Aloj Pajnič iz Ljubljane, Franc Petkovšek j1 ria Duplice pri Kamniku, Ciril Pezdir iz Ljubljane, Helena Polenil dri iz Slovenjega Gradca, Igor Ponikvar iz Celja, Franc Prašnik«1 no iz Trbovelj, Franc Prhne iz Ljubljane, Jožef Primožič iz Nove Goric«' /oi Stane Pungerčar iz Litije, Maijan Pureber iz Novega mesta, Jožef na Rant iz Slovenjega Gradca, F rane Renčelj iz Ljubljane, Mara Rupen«’ na Osolnik iz Ljubljane, Anton-Zvone Sajovic iz Ljubljane, Anton na Sihur iz Hrastnika, Jože Skeriovik iz Ptuja, Alojz Sodja iz Ljubljan«' Ije Emil Sovdat iz Sežane, Terezija Svetek iz Ljubljane, Vladimir Šenk it Ljubljane, Vanek Šiftar iz Maribora, Rafael Štolfa iz Ljubljane, Štefan m, Strok iz Senovega, Karlo Štrumelj iz Ljubljane, Franc Taler z Jeseni« re Ivan Tomc iz Ljubljane, Stane Uhan iz Ljubljane, Franc Umek it Trbovelj, Janko Vogrinec iz Ptuja, Janez Voljč iz Ljubljane, Olgi Že Vrabič iz Ljubljane, Jože Vrbnjak iz Ptuja in Janko Zgrabljič iz LeD- Iji dave.	ni
Nagrajencem prisrčno čestitamo!
Posebej vam predstavljamo nagrajenca Gezo Čahuka, našega dolgoletnega sodelavca in predsednika uredniškega odbora našega časnika. Rojen je bil 8. 6. 1926 v Križevcih. Osnovno šolo je obiskoval v Križevcih, učiteljišče in Pedagoško akademijo v Ljubljani. Sedaj je ravnatelj osnovne šole Trnovo. Ko se je vrnil iz vojske, je postal inštruktor v mladinski politični šoli. Leta 1948 je bil sprejet v KPS.
V sindikat se je vključil tovariš Čahuk leta 1949, aktivno pa je začel delati v sindikatih leta 1952 kot predsednik republiškega odbora Društva vzgojiteljev Slovenije.
Vsa ta leta je opravljal sindikalno delo na republiških vodilnih mestih.
Po 8. kongresu ZSS opravlja dolžnosti predsednika republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja Slovenije, je član
L
predsedstva republiškega sveta ZSS in sedaj tudi delegat v republiškem svetu ZSS. Tovariš Čahuk je delal in še vedno dela tudi v zveznem odboru sindikata.
Tovariš Čahuk je aktiven tudi v ZKS. Bil je sekretar osnovne organizacije ZKS ter kasneje član četrtega komiteja ZKS in občinskega komiteja ZKS Ljubljana Vič-Rudnik.
Sedaj je član medobčinske konference ZKS Ljubljana in predsednik njene komisije za idejnopolitično izobraževanje. Dela tudi v organih republiške konference SZDL Slovenije. Poleg drugih <- tosti je bil še član sveta RT V Ljubljana, sveta filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 1967 do leta 1972 pa je bil tudi delegat v Izobraževalni skupnosti Slovenije.
Geza Čahuk je veliko prispeval k oblikovanju samoupravnih sporazumov v vzgojnoizobraževalnih dejavnostih, k ustreznemu oblikovanju svobodne menjave dela, k uveljavljanju in uvajanju celodnevne šole in k reševanju drugih pomembnih vprašanj s področja vzgoje in izobraževanja. Prejel je priznanje, udarnika v mladinski delovni brigadi, odlikovan pa je bil tudi z redom dela s srebrnim vencem ter z redom republike Z bronastim vencem. Kojpriznanje za delo v sindikatu je dobil plaketo zveznega, odbora Sindikata delavcev druž-, benih dejavnosti Jugoslavije in srebrni znak sindikatov Slovenije.
P‘
ni
je
U
ki
je
ir
V
Z
p
Vi
k
v
I n
i
1
1
y
Seminar za madžarske učitelje slovenskega jezika________________________________________
Republiški komite za vzgojo in izobraževanje je po programu tj kulturne m in prosvetnem sodelovanju med SFRJ in LR Madžarski pripravil seminar slovenskega jezika in kulture za učitelje, ki poučujejo slovenski jezik na splošno-izobraževalnih šolah v LR Madžarski-
Seminar, ki bo potekal v Murski Soboti in v Mariboru, in sicer olj 15. do 27. junija, obsega predavanja iz slovenskega jezika, mladinsk1 književnosti, zajel pa bo tudi posamezna poglavja iz slovenske kulj turne zgodovine. Predvidene so tudi hospitacije pri pouku sloven skega jezika v dvojezičnih šolah. Seminar je vsebinsko pripravil oddelek za slovenski jezik pri Pedagoški akademiji v Mariboru.
Po poti Staneta Žagarja
stn*
ičn(
Jeli
Ini'1
jva
jnj1'
s s<|
)od'
jub
Čo
an« mjs mo o ra in«1
anf a nj(l k i» enil1 ikai ricft »žet sna' ltO(
an«! ikii efaD :niri k i* Mg«
.en
P
2 2
1
l
*
Šestim zaslužnim prosvetnim delavcem — Vidi Herman, Danici Jandl, Jožetu Kocijanu, Viktorju Krenčiču, Miru Lužniku in Egonu Miheliču je bila namenjena slovesnost letošnjega 17. junija v prostorih slovenske skupščine. Prejeli so največje družbeno priznanje na področju vzgoje in izobraževanja — nagrado, imenovano po slovenskem učitelju Stanetu Žagarju, ki je s svojim revolucionarnim in pedagoškim delom postal zgodovinski zgled vzgojitelja, človeka in delavca, ki v vseh okoliščinah uresničuje svoje družbeno poslanstvo. Slovesnosti so se udeležili poleg pedagoških delavcev tudi ugledni predstavniki našega družbenopolitičnega življenja: Franc Šetinc, Beno Zupančič, dr. Avguštin Lah, Ela Ulrih, Geza Čahuk, Jože Deberšek in drugi.
Vsako leto znova oživi zgodovina, spomin na lik učitelja — revolucionarja, ki je na svoji pomembni življenjski postaji v Cc. avi pri Kropi postal ne samo odličen učitelj, temveč tudi vodja močne partijske organizacije, ob ustanovitvi KPS pa član CK in po začetku oboroženega boja proti okupatorju član Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, organizator mogočne ljudske vstaje na Gorenjskem in udeleženec boja v Dražgošah. Njegova življenjska pot se je končala 25. rnarca 1942.
Tako je orisal življenjsko pot tega velikega revolucionarja predsednik odbora za podeljevanje Žagarjevih nagrad Jože Bogovič in ob koncu poudaril: Ideje, ki jih je Žagar uresničeval v šoli na Dobravi, so Postale temelj samoupravne socialistične družbe, ki je sprostila neslu-tene moči ljudske ustvarjalnosti. Njeni rezultati so spremenili materialno in duhovno podobo naše dežele. Vzgoja in izobraževanje v tej družbi sta postavljena pred odgovorno nalogo: spodbujata ustvarjalnost, omogočata razvoj vsakemu posamezniku in razvijata naše delovne šile tako, da bodo sposobne enakovredno obvladati zapletene naloge sodobne proizvodnje in urejati medsebojne odnose v družbi na načelih enakopravnosti, svobode dela in skupne odgovornosti. Tej nalogi se z vso predanostjo vsak dan posvečajo tisoči slovenskih učiteljev^
Žagarjeve nagrade pomenijo v resnici veliko več kot priznanje posameznikom, ki so dosegli v socialistični samoupravni družbi izjemne rezultate — je dejal v svojem govoru Jože Bogovič. —Z njimi opozarjamo na vse tiste učitelje in druge delavce na področju vzgoje in izobraževanja, ki s svojim delom vsak po svoje in na svojem področju nadaljujejo Žagarjevo pedagoško in družbeno poslanstvo ter uresničujejo njegovo vizijo sveta.
letošnji nagrajenci
VIDA HERMAN, upokojena Pedagoška svetovalka za vzgoj-novarstvene zavode v Mariboru, je bila rojena 1913 v Ormožu. Učiteljišče je končala 1933. leta, ker pa ni dobila učiteljske službe, je obiskovala gospodinjsko šolo in nato opravljala različna dela. Med okupacijo je bila zaprta v Zaječaru in Nišu, že marca 1945 pa je postala tajnica AFŽ.
Po vojni se je preselila v Slovenijo. Najprej se je zaposlila kot vzgojiteljica in pedagoški vodja v domu v Slivnici, kjer so našli zatočišče otroci — vojne
nu o irsk* iuči)'! irski :r odj nskf kulj veni dde-
sirote iz Bosne in od drugod. Članica ZK Slovenije je postala leta 1948. Po službeni potrebi je bila premeščena na Oblastni ljudski odbor v Mariboru, bila je referentka za predšolske ustanove na Ministrstvu za prosveto LRS, nato upravnica vrtca v Mariboru, inšpektorica za predšolske ustanove na Mestnem ljudskem odboru, leta 1953 pa je postala pedagoška svetovalka za predšolsko vzgojo in je to delo opravljala do 1975. leta.
Vida Herman je posvečala posebno pozornost izpopolnjevanju vzgojiteljic predšolskih otrok in vzgojiteljev v domovih. Vodila je številne seminarje za nekvalificirane vzgojiteljice in predavala po vsej Sloveniji. Skrbela je za povezavo s strokovnimi šolami v drugih republikah in v ta namen organizirala medsebojne obiske vzgojiteljic. Objavila je tudi številna strokovna dela in prevode del s področja predšolske vzgoje in s tem dajala zgled in spodbudo drugim vzgojiteljicam. Kljub temu, da je upokojena, je še vedno tesno povezana s političnim in kulturnim življenjem. Še
vedno je članica izpitne komisije pri strokovnih izpitih vzgojiteljic na srednji vzgojiteljski šoli v Mariboru. Kot priznana pedagoginja za predšolsko vzgojo sodeluje v Skupnosti otroškega varstva od njene ustanovitve leta 1967 do danes. S svojo predanostjo in požrtvovalnostjo je v veliki meri pripomogla, da je Skupnost otroškega varstva v Mariboru dosegla vrsto uspehov na vzgojnovarstvenem področju.
Vseh 28 službenih let je posvetila vzgojnoizobraževalnemu delu. Svoje znanje in moči je vlagala v razvoj vzgoje in varstva predšolskih otrok. Je ena tistih prosvetnih delavk, ki so v najtežjih razmerah s svojim optimizmom in vero v boljše čas pripomogle k napredku predšolske vzgoje.
DANICA JANDL, učiteljica v pokoju, se je rodila 1911 v Šmartnem na Pohorju. Leta 1931 je diplomirala na Državnem ženskem učiteljišču v Mariboru, kmalu zatem pa je postala članica odbora levičarsko usmerjene Zveze mladih intelektualcev in se vključila v njihovo delo. Maja 1934. leta se je zaposlila kot učiteljica volonterka na 3. deški šoli v Mariboru, oktobra pa na osnovni šoli Lehen na Pohorju. Ker je bila napredna učiteljica, so jo med okupacijo odpeljali v taborišče Marenberg. Določili so jo za izselitev v Srbijo, a bila je aretirana in na sodišču v Mariboru obsojena kot komunistka. Posrečilo se ji je vtihotapiti v transport, določen za Slavonsko
Lehen na Pohorju, nato na osnovni šoli Brezno ob Dravi. Leta 1962 je postala ravnateljica na osnovni šoli Podvelka in je to delo opravljala do upokojitve 1966. Po upokojitvi je honorarno poučevala na različnih osnovnih šolah, sedaj pa že osmo leto poučuje na podružnični šoli Brezovec.
Poučuje že 43 let. Ves ta čas je vse svoje moči posvečala vzgoji otrok in jih posveča še danes, ko po upokojitvi že 8 let rešuje težavno kadrovsko problematiko osnovne šole Brezovec, kjjer leto za letom brezuspešno razpisujejo prosto delovno mesto. Ta šola je edino žarišče v tem zaselku ob avstrijski meji, v katerem poteka celotna družbena dejavnost kraja. Šolo v Brezovcu obiskuje 11 otrok. Glede na majhno število učencev je težišče dela tovarišice Jandlove predvsem na individualizaciji pouka. Skupaj s starši in centralno šolo ji je uspelo, da je ustvarila tako ozračje domačnosti, da se učenci počutijo kot člani velike družine. Ta družinska skrb se kaže tudi v skrbi za učni uspeh, saj na šoli že vrsto let ni bilo negativnih učencev. Posebno skrb posveča tudi učencem, ki končujejo šolanje, in jim pomaga poiskati učno mesto ali zaposlitev.
Ves čas svojega službovanja je bila aktivna tudi na družbenopolitičnem področju. Delala je v organizaciji OF, AFŽ in RK. Kot članica ZK se je svojih nalog v polni meri zavedala in jih tudi dosledno izvrševala.
JOŽE KOCIJAN se je rodil 1924 v Lešah pri Tržiču. Med okupacijo je bil nekaj časa v vojnem ujetništvu, od začetka leta 1944 pa aktivni udeleženec NOB; takrat je bil tudi sprejet v ZK. Po vojni je dokončal višjo pedagoško šolo in je predmetni učitelj geografije.
Leta 1958 se je zaposli! v tovarni Sava kot ravnatelj industrijske gumarske šole. Z vso
pouka. Velike zasluge ima za idejnopolitično izobraževanje delavcev, zlasti mladine in članov ZK.
VIKTOR KRENClC, učitelj v osnovni šoli Savo Kladnik v Sevnici, je bil rojen 1927 na Jesenicah. Osnovno šolo je obiskoval v Sevnici, drugi razred klasične gimnazije je končal v Mariboru. Ko se je začela vojna je prekinil šolanje in oktobra 1944 odšel v partizane. V februarski ofenzivi na Kozjansko so ga ujeli in odpeljali v zapore v Brestanici, Krškem in Brežicah. Kljub mladosti ni klonil, zato so ga obsodili na smrt in ga odpeljali v mariborsko kaznilnico kot talca. Med bombardiranjem
Požego. V izgnanstvu v Srbiji je sodelovala s partizani, 1944. leta je postala četna bolničarka, nato pa kurirka. Po vojni je najprej učiteljevala na osnovni šoli
vnemo in požrtvovalnostjo je začel delati na področju izobraževanja kadrov za gumarsko industrijo v Sloveniji. Delo v gumarski šoli je potekalo v težkih razmerah in je od tov. Kocijana zahtevalo veliko požrtoval-nega dela. Delal je tudi na terenu kot poklicni usmerjevalec učencev v gumarsko stroko, saj je znano, da so se mladi zaradi težkih delovnih razmer vedno le neradi odločali za ta poklic.
Zavzemal se je za sistematično in organizirano izobraževanje zaposlenih delavcev, ker je bil trdno prepričan, da je le dobro usposobljen delavec dober proizvajalec in upravljalec. Na njegovo pobudo je bil že leta 1960 v Savi ustanovljen izobraževalni center, ki je začel načrtno strokovno in družbeno izobraževati zaposlene delavce. Pri centru je začela delati poleg poklicne gumarske šole še tehniška gumarska šola; kasneje pa je bil ustanovljen tudi dislocirani oddelek fakutlete za naravoslovje in tehnologijo. V vseh teh šolah je začel Jože Kocijan uvajati študij ob delu in je tako razširil delo tudi na področje izobraževanja odraslih. Temu izobraževanju je dal tudi teoretično osnovo. Izdelal je številne analize o zahtevah gumarskih poklicev in potrebne predmetnike, učne načrte, več učbenikov in priročnikov.
Kot pedagog in učitelj se je Kocijan vseskozi zavzemal za marksistično	usmerjenost

Maribora se mu je posrečilo pobegniti. Vrnil se je v domači kraj, kjer je delal do konca vojne kot poročevalec partizanske enote na področju Sevnica-Pla-nina.
Po osvoboditvi se je zelo aktivno vključil v mladinsko delo in se zlasti uspešno uveljavljal na področju kulturno prosvetnega dela. Leta 1945 je obiskoval pedagoški tečaj, opravil sklepni izpit na učiteljišču v Ljubljani in strokovni izpit. Leta 1970 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Zagrebu na oddelku za glasbo. Poučeval je na podružničnih šolah v občini in na matični šoli v Sevnici. Viktor Kren-čič je vsestransko aktiven in zelo uspešen učitelj glasbe, družbenopolitični delavec in vzgojitelj. Dolga leta je poučeval različne predmete v posameznih razredih in kombiniranih oddelkih. Pri svojem delu je vedno dosegal nadpoprečne uspehe. S svojo zavzetostjo in doslednostjo pri delu z mladino in odraslimi je postal najbolj vidna osebnost v učiteljskih vrstah v občini vse do danes. Vključuje se povsod, kjer je največja potreba. Pri svojem delu v razredu se nenehno izpopolnjuje in to z uspehom prenaša tudi na učence. Vzgaja neprisiljeno, z zgledom. Učencem je življenjski tovariš in vodnik. Kljub obremenitvam v poklicu se vključuje tudi v zunajšolsko dejavnost. Poleg šolskih zborov, ki jih vodi že 30 let, vodi še dva odrasla zbora v kraju. Z veliko požrtvovalnostjo je organiziral glasbeno šolo v Sevnici, v kateri tudi sam poučuje in tako svoje , bogato znanje in ljubezen do glasbe prenaša na mlajše rodove.
MIRO LUŽNIK, profesor pedagogike, se je rodil 1923 v Gabrovki pri Litiji. Zaradi številne družine je ves čas šolanja do okupacije preživel v dečjem domu v Mariboru. Pred vpisom na učiteljišče je bil kot učite-Ijiščni vzgojitelj v tem domu. Po prihodu okupatorja je bil odpuščen, poslan na delo kot pomožni delavec v Avstrijo, od koder je bil prisilno mobiliziran.
Po osvoboditvi je dokončal učiteljišče v Mariboru in dobil prvo učiteljsko mesto v Libojah pri Celju. Leta 1947 je bil sprejet v članstvo ZK. Leta 1948 je bil imenovan za upravitelja osnovne šole v Lenartu v Slovenskih Goricah, kjer se je posvetil intenzivnemu pedagoškemu delu na šoli. V letih, ki so sledila, je bil prosvetni inšpektor, hkrati pa je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani in 1958 diplomiral na
oddelku za pedagogiko. Ob ustanovitvi Zavoda za prosvetno pedagoško službo je bil imenovan za direktorja zavoda. Leta 1965 ga je izvršni svet skupščine SRS imenoval za v.d. direktorja ustanovljenega pedagoškega inštituta, nato pa je postal direktor Zavoda za šolstvo SRS. Na tem mestu je ostal do 1969, ko je bil zavod združen z vsemi devetimi zavodi za prosvetno-peda-goško službo v novi Zavod SRS za šolstvo; Izvršni svet skupščine SRS ga je imenoval za namestnika direktorja tega zavoda; to delo opravlja še danes.
Po nastopu službovanja na Zavodu SRS za šolstvo se je začel z veliko vnemo in prizadevnostjo ukvarjati z organizacijo in razvojem osnovne šole. Močno se je angažiral pri uvajanju reformiranega osnovnega šolstva. Pri koncipiranju reforme usmerjenega izobraževanja je s svojim širokim znanjem in izredno bogatimi izkušnjami prispeval svoj delež še posebej na področju reforme usmerjenega izobraževanja pedagoških delavcev.
O vzgojnoizobraževalni problematiki je veliko objavljal v pedagoškem strokovnem tisku. Imel je številna predavanja na seminarjih, predaval je v šolah za starše na delavskih univerzah, na mednarodnih srečanjih pedagogov učiteljem otrok staršev, ki so na začasnem delu v tujini ter učiteljem slovenskih šol v zamejstvu. Posebej se je posvečal šolanju otrok staršev, ki so na začasnem delu v tujini, saj je skrbel za učbenike in priročnike ter organiziral seminarje za potrebe dopolnilnega pouka.
Za svoje nesebično in strokovno delo je bil že večkrat nagrajen in odlikovan.
EGON MIHELIČ, učitelj v pokoju, se je rodil v Trstu leta 1914. Obiskoval je slovensko šolo pri Sv. Jakobu v Trstu do 1928, ko se je preselil v Jugoslavijo. Po maturi 1934 je bil nameščen na osnovni šoli Ljublja-na-Šiška; do okupacije je poučeval na različnih šolah. Maja 1942 je odšel v partizane. Kot borec se je zadrževal na Kočevskem, kjer je preživel več težkih bitk. Ze tedaj mu kulturniška žilica ni dala miru. Decembra 1942 je začel s političnim in kulturnim delom po belokranjskih in kočevskih vaseh; to delo je opravljal vse do osvoboditve. Po osvoboditvi je učiteljeval po različnih šolah, od leta 1951 v Bohinjski Bistrici. Na številnih tečajih se je specializiral za pouk tehnične vzgoje v osnovni šoli, ki jo je poučeval do upokojitve.
Bil je animator družbenega življenja v Bohinjski Bistrici. Organiziral je številne kultur-
no-amaterske in druge dejavnosti, med drugim: amaterski oder, vodil je Pionirski pevski zbor, okrog sebe je zbiral mlade planince in jih navduševal za lepote gora itd. Velik smisel je pokazal pri sestavljanju učnih zbirk za naravoslovne predmete, saj so nekateri njegovi izdelki našli mesto celo na razstavah učil. Izdelal je pripomočke za astronomska opazovanja ter je tako mladini poleg fotografije, modelarstva in brodarstva približal tudi lepote vsemirja.
Za svoje družbeno delo je prejel vrsto priznanj društev in društvenih organizacij. Poleg tega je nosilec državnih in vojaških odlikovanj.
NAGRAJENCEM ISKRENO ČESTITAMO!
I. balaljon Al', brigade
čim bolje se bomo p OZ 113 M

1
Občinska izobraževaha skupnost Šentjur pri Ce|u
Nenehna skrb
G radii bodo novo šolo Vzgojnega zavoda Janeza Levca v Ljubfani
Težko se je sprijazniti s sedanjo obliko dodeljevanja solidarnostnih sredstev posameznim občinskim izobraževalnim skupnostim. Kaj naj bo izhodišče, se sprašujejo tudi v občinski izobraževalni skupnosti Šentjur pri Celju — trenutni položaj šolstva v posamezni občini ali celotna gospodarska razvitost ali nerazvitost občine. Komu dajati? Tistemu, ki že ima, da bo imel še več, ali onemu, ki zaostaja, da bo dohitel druge? V šentjurski občini pravijo, da j e to sicer zapisano v mnogih navodilih, priporočilih in dokumentih o pospešenem vlaganju v manj razvita območja, vendar se zdi, da sestavljavci ključa za razdeljevanje
Stanko Zupanc
solidarnostnega denarja tega niso vedeli ali pa so na to pozabili.
Bodimo določnejši.
— V občini Slovenske Konjice, je pripovedoval vodja skupnega servisa samoupravnih interesnih skupnosti občine Šentjur pri Celju Boris Križmančič, — je reproduktivna sposobnost gospodarstva glede na pretekla vlaganja precej večja kot v naši občini. Zato so lahko v tej občini izločili tudi več denarja za šolstvo, zdravstvo, otroško varstvo itn. S tem so ustvarili šolstvu v tej občini dovolj dobre temelje. Glede na to, sedaj v tej občinski izobraževalni skupnosti načrtujejo potrebno vsoto denarja za nadaljnji razvoj. Kljub dobremu »izhodišču« bo prejemala občinska izobraževalna skupnost Slovenske Konjice odslej tudi solidarnostna sredstva.
Če ocenimo sedanje razmere, lahko rečemo, da so razmere našega osnovnega šolstva daleč pod slovenskim poprečjem. Tak položaj je bil tudi izhodišče za dodelitev solidarnostnih sred-
vanja solidarnostnih sredstev vodilo v še večjo nerazvitost. Lani smo prejeli za našo občinsko izobraževalno skupnost 3,88 milijona din solidarnostnih sredstev. Letos bomo, po odbitku presežka, ki smo ga dosegli leta 1976, prejeli 6,33 milijona din. Za uresničitev enotnega programa v naši občini bi potrebovali 21.757 tisoč din. Šosednja občina Slovenske Konjice predvideva za enotni program 27.576 tisoč din. Iz solidarnostnih sredstev bo prejela 8,31 milijona din.
Kakšen ključ predlagate za razdeljevanje solidarnostnih sredstev?
— Do sedaj ni bilo možnosti za uvajanje novih dejavnosti. Natančneje gre za tiste dejavnosti, ki jih razvitejše občine že imajo, manj razvite pa jih zaradi šibke gospodarske zmogljivosti ne moremo uvrstiti v svoje programe dela. Pri dodeljevanju solidarnostnih sredstev je vedno izhodišče le tisto, kar že imaš in ne to, česar v primerjavi z drugimi še nimaš.
Kaj vse bi potrebovali?
— Če pričnemo pri šolskih prostorih, smo imeli od 11 šol pet močneje poškodovanih. Medtem ko smo s slovenskimi solidarnostnimi sredstvi zgradili po potresu leta 1974 novi zgradbi v Loki pri Žusmu ter na Ponikvah, ostaja še nadalje odprto vprašanje poškodovanih zgradb v Dramljah, na Dobju ter Šentjurju. V Šentjurju gradimo nov prizidek z 19 učilnicami, ki bo omogočal nekaj časa enoizmenski pouk.
Zelo resen je položaj v Dramljah. Tam je okrog 220 učencev in učenk v povsem neprimerni zgradbi. V štirih učilnicah ima pouk deset oddelkov. Dve učilnici sta bili po lanskem majskem potresu še dodatno poškodovani. Tako je polovica šolske zgradbe podprta z lesenimi podporniki.
Razmišljamo o novi šolski zgradbi. Toda to so le načrti. Denarja, niti svojega niti druge^ ga, še nimamo.
— Če dodam k temu še ocene izvršilnega odbora občinske izobraževalne skupnosti, se je vključil v pogovor predsednik tega odbora, ekonomist Stanko Zupanc, — smo v srednjeročnem obdobju načrtovali le širitev šolske dejavnosti sorazmerno z večanjem števila šolarjev. Vse ostalo smo pustili na sedanji ravni. Ta odločitev pomeni nazadovanje v primerjavi z razvitejšimi občinami.
štev.
Tako bo dolgoročno uveljavljanje sedanjega načina dodelje-
Radi bi zagotovili denar za celotno vzgojo in izobraževanje otrok v naši občini. Toda, denarja ni. Gospodarska sposob-.nost naše občine je prešibka. Kratko in malo, dve organizaciji združenega dela, ki sta uspešno
Taka je učilnica osnovne šole v Dramljah. Koliko časa še bo več kot sto učencev drameljske šole prebivalo v takih učilnicah? Želijo si samo nečesa: da bi čimprej zaropotali gradbeni stroji za novo drameljsko šolo. — Foto: S. J.
končali poslovno leto in kopico tistih, ki so ga končali z izgubo, ne morejo financirati vseh potreb šolstva in vseh drugih porabnikov. Povem naj še to, da imamo v naši občini že višjo prispevno stopnjo za izobraževanje.
delo, h kateremu bi lahko vsak učitelj in strokovni delavec prispeval po svojih močeh in sposobnostih.
Ali povzroča pomanjkanje denarja in primernih šolskih prostorov tudi pomanjkanje učiteljev?
1 ?
Boris Križmančič
— Tega v naši občini ne moremo postaviti na isti imenovalec, je poudaril Boris Križmančič, Stanko Zupanc pa ga je dopolnil, — poleg urejenega štipendiranja štipendiramo letos na srednjih šolah in na pedagoški akademiji 52 učencev in študentov. Nenehno skrbimo za reševanje stanovanjskih težav učiteljev ter jim skušamo v celoti izplačevati tolikšen osebni dohodek, kot ga določajo njihovi samoupravni akti.
Lahko zapišete, da se je močno povečalo zanimanje za pedagoški poklic. Žal pa tudi mi, kot mnoge odročne občine, štipendiramo kar dve tretjini kadrov za razvite občine ali za večja mesta in gospodarska središča.
Jeseni bodo imeli učenci osnovne šole v Šentjurju, imenovali jo bodo po domačinu Franju Malgaju, pouk v 19 novih učilnicah v prizidku. — Foto: S. J.
Na vseh področjih skušamo čim bolje gospodariti. Zato posvečamo precej pozornosti najrazličnejšim oblikam združevanja ali povezovanja osnovnih šol v občini. Na administrativ-no-denarnem področju smo poenostavili in pocenili delo z uvedbo skupnega servisa samoupravnih interesnih skupnosti. Uvedli smo skupen nakup materiala za šolo, združeno amortizacijo itn; naš smoter je združeno vzgojnoizobraževalno
Ob vseh težavah pa še nekaj dobrega. V šentjurski občini je na osnovnih šolah Loka pri Žusmu ter Ponikve v celodnevni šoli že okrog 200 učencev in učenk v sedmih oddelkih. Ta podatek smo pridali zato, da bodo vsi, ki so dali denar za postavitev teh dveh šol po potresu leta 1974 vedeli, da se bo njihova naložba v prihodnjih letih bogato obrestovala.
STANE JESENOVEC
Nova šola v Škofijah
Lanskega 7. julija so začeli v Škofijah pripravljati vse potrebno za gradnjo nove šole, te dni pa potekajo končna dela. Šolo bodo slovesno odprli 4. julija — na dan borca.
Nova šola na Škofijah pomeni za našo krajevno skupnost in občino velik korak naprej, saj smo doslej poučevali v zelo stari in neprimerni zgradbi — poleg tega pa velja poudariti, da je zrasla škofijska šola s samoprispevkom vseh delovnih ljudi občine Koper.
Porok za nadaljnje uspehe
Vsaka gradnja novega šolskega poslopja človeka razveseli, saj pomeni vsak tak dogodek bogat prispevek k nadaljnjim uspehom vzgoje, izobraževanja in poučevanja mladih generacij. Tem bolj smo veseli takega dogodka, če ga posveti družba telesno ali duševno prizadetim otrokom in mladostnikom. Na Slovenskem smo dobili zadnje desetletje lepo število modernih šolskih zgradb za izobraževanje in usposabljanje duševno prizadetih, npr. v Celju, Črnomlju, Kranju, Velenju, Štrunjanu idr., precej starejših osnovnošolskih zgradb je bilo preurejenih za delo posebnih šol, nekaj novih šol za izobraževanje in usposabljanje duševno prizadetih pa že gradijo ali pa je v načrtih predvideno, da bodo kmalu zgrajene. Kmalu bo začelo rasti tudi novo šolsko poslopje ob Dečkovi cesti v Ljubljani — poslopje vzgojnega zavoda Janeza Levca v Ljubljani.
Ob veliki slovesnosti, dne 16. maja 1977, ki so se je udeležili številni predstavniki in člani družbenopolitičnih organizacij, prijatelji mladine, defektologi ter učenci Vzgojnega zavoda Janeza Levca, so vzidali tega dne na ogromnem gradbišču temeljni kamen za gradnjo novega šolskega poslopja. To je bil dogodek, ki ga je vredno zabeležiti v zgodovino našega šolstva.
Začetki dela tega zavoda segajo v leto 1908, ko je tedanji deželni svet Kranjske poslal tri učitelje na Dunaj v prvi tečaj za učitelje duševno prizadetih otrok in mladostnikov. Leta 1911 je izdal svet odlok o odprtju prvih dveh razredov posebne šole v Ljubljani, 16. aprila 1918 pa je odobril razširitev te šole. Šola je bila izpopolnjena: nižja skupina je dobila dva oddelka, višja pa en oddelek. V obdobju 1911—12 do 1918—19 je obiskovalo šolo skupaj 339 učencev in učenk, v učiteljskem zboru pa je bilo 9 prosvetnih delavcev.
Po letu 1918 se je zanimanje za usposabljanje duševno prizadete mladine na Slovenskem nekoliko povečalo, ostali pa sta še nadalje osamljeni posebni osnovni šoli v Ljubljani in v Mariboru. Od 20. marca 1919 se je posebna osnovna šola v Ljubljani osamosvojila. Dobila je naziv »Trirazredna pomožna šola v Ljubljani« in se začela hitro razvijati pod vodstvom takratnega ravnatelja Ivana Dimnika. Z razpisom, dne 30. januarja 1920, se je preimenovala v Državno šestrazredno pomožno šolo v Ljubljani. Šola je imela osem razredov ter pripravljalni in zboralni razred. V razdobju od šolskega leta 1919—20 do 1944—45 jo je obiskovalo okrog 3000 učencev in učenk, poučevalo pa je okrog 50 učiteljev. Po osvoboditvi leta
1945 se je šola močno razvejala in preimenovala v Vzgojni zavod Janeza Levca. Ves čas svojega obstoja je imela pomembno vlogo na Slovenskem tudi pr* vzgoji ortopedagoških kadrov kot vadnica Pedagoške akademije ter pri ustanavljanju posebnih osnovnih šol in oddelkov na Slovenskem kot svetovalka i** mentorica,___________________J
Jasno je, da v takih razmerah Vzgojni zavod Janeza Levca ni več zmogel vseh nalog, saj so postajale prostorske razmere vedno bolj nemogoče. Mnogo je storil zavod za dobro ljubljanskih družin, ko je leta 1964 organiziral v nekdanji osnovni šoli v Novih Jaršah na Šmartinski cesti 96, delovno usposabljanje zmerno in teže umsko manj razvitih (imbecilnih). S tem je zarezal globoko brazdo za podobne akcije tudi pri drugih posebnih osnovnih šolah na Slovenskem, ki so pričele vključevati zmerno in teže duševno prizadeto mladino v delovno usposabljanje. Mnogo je bilo zavodu pomagano, ko je pridobil za svoje obširno delo celotno zgradbo nekdanje »Šentjakob- ( ske osnovne šole« na Levstike-: vem trgu 1 v Ljubljani (1. 9. j 1967). S tem so postale delovne razmere zavoda, ki ima v matični zgradbi na Karlovški cesti 18,1 tudi internat za približno 110 otrok»ugodnejše in delo nekoliko lažje. Dne 1. L 1977 je štel zavod 645 otrok in mladostnikov.
Ob razmerah, ki smo jih kratko nakazali, je bilo nujno, da naš pionirskizavod dobi ustrezne; šolske prostore, saj bo le tako zmogel reševati težke probleme, j ki so se razrasli na ljubljanskem območju pri usposabljanju duševno prizadetih otrok in mladostnikov. Davna želja se je izpolnila: na lepem prostoru ob Dečkovi cesti nastaja zgradba, ki bo imela 20 oddelkov za 240 otrok, kuhinjo za 300 obrokov, telovadnico, 4 delavnice^ zobno ambulanto ter prostore za šveto- j valno službo. Sola bo zgrajena z denarjem prvega samoprispevka in bo veljala 3 milijone dinarjev. Graditi so jo začeli 25. aprila:
1977.	Če bo šlo vse po sreoi* bo dograjena do prve polovice leta
1978.
Učenci Vzgojnega zavoda j Janeza Levca so ob slovesnosti! ob vzidavi temeljnega kamna, pripravili kratek kulturni program, temeljni kamen za gradnjo nove šole pa je zazidal inž. Tone Kovič, predsednik skupščine mesta Ljubljane. Ob tej priložnosti je prejel Vzgojni zavod Janeza Levca v Ljubljani od občinske konference SZDL Ljubljana-Center srebrno priznanje OF, ki ga je izročil zastopnici zavoda predsednik SZDL Vojko Novak.
A. P.
S
Pri
>iuc
seji
stve
srei
bik *'«« raz, nek ' 1 Vzg Pol bol islu ^ s. na vpi (ah nal pre da šol Po) lja\
ene
ml,
šol
fki
Ma
lah
ted
do,
ktr,
jan
Pl
in
m:
ni<
zd
oh
zn
ce
Fr
Zi
ur
l
Z"
Nove šole se veselijo vsi: občani, šolarji in učitelji, ki bodo v ustreznih razmerah dosegli boljše delovne rezultate. Največja želja vseh pa je, da bi čimprej še bolj posodobili pouk in prešli na celodnevno bivanje. Tega, žal, v šolskem letu 1977-78 ne bo mogoče uresničiti, ker ni denarja, čeprav je odbor na osnovni šoli Oskar Kovačič že izdelal podrobnejše načrte o bivanju in življenju v celodnevni šoli.
RUŽA PEČARIČ
V akciji tedna gozdov 1977 sodeluje tudi srednješolska mladina. Rozika Debevc-Lesjak, diplomirana inženirka, razlaga pomen gozdov za zdravo okolje in seznanja dijake z načinom proizvodnje sadik. .Odgovorni gozdar TOZD gozdarstvo Lovrenc na Pohorju Roman Mulec, diplomirani inženir, uvaja dela voljne mlade »drevesničarje« v, tehniko dela: pletev v drevesnici v Lovrencu.
tem bolje bomo (IgIsII
-G-OO
Težave in pričakovanja
Svet za vzgojo in izobraževanje Pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije je na svoji 9. Seji pregledal stanje našega šolava ob predhodnem vpisu v Srednje in visoke šole. Tokrat ni bilo slišati samo tožba nad težavami (ki so vedno), ampak so razpravljalci nakazali tudi pre-Uekatero rešitev.
Tako je predsednica sveta za ; Vzgojo in izobraževanje Majda Poljanšek poudarila, da je že letos bolje, kot je bilo lani, ko se je tkanje prostih mest — predvsem v srednjih šolah — osredotočilo na nekaj dni. Letos je predhodni vpis že prej pokazal, koliko šol {ali oddelkov) je zapolnjenih, Uakazanepa so bile tudi možnosti Preusmeritve. Težava pa je v tem, da imamo poleg polnih srednjih 1 šol kar 9000 nezasedenih mest v Poklicnih šolah. Mnenja razpravljavcev ob tej ugotovitvi niso bila enotna: prav je, da hočejo naši ruladi ljudje dokončati srednjo šolo, res pa je tudi, da so potem za fizično delo navadno izgubljeni. Marsikatere srednje šole pa bi lahko dosegle pravi učinek šele tgdaj, če bi absolventi postali dobri praktiki v naši industriji in kmetijstvu. S pretiranim poudarjanjem izobrazbe smo fizično
delo oropali časti, ki mu gre (da o nagrajevanju ne govorimo). Pod rekom »da bo imel boljši kruh« si skoraj vsak predstavlja pisarniško delo. V resnici pa bi našo proizvodnjo dvignili na višjo raven, če bi srednja šola (ali pa nadaljnje izobraževanje ob delu) usposabljala le za strokovno boljše opravljanje praktičnega dela.
V razpravi se je pokazalo, da družba redne vpise še lahko nekako usmerja in nadzira — glede na potrebe in možnosti našega gospodarstva — mnogo teže pa je s študijem ob delu. So primeri, ko delovne organizacije nimajo pregleda nad študijem svojih zaposlenih; po opravljenih izpitih zavzamejo ti povsem druga mesta — ali pa gredo drugam. (Dogaja pa se tudi, da delovne organizacije zavirajo študij dobrih delavcev, ker se bojijo, da jih ne bi izgubile.) Toda študij ni in ne more biti privaten »konjiček« —je del družbenega razvoja in standarda.
IŠČEMO REŠITVE
Izobraževanje lahko nekoliko usmerjamo z omejitvami, toda tudi te imajo različno ozadje: lahko je področje zares povsem
’ PRAZNOVANJE 50-letnice mature. V juniju — mesecu opravljanja j in praznovanja matur — so se srečafi v mestu pod Pohorjem nekdanji . mariborski učiteljiščniki. Proslavljali so častitljiv jubilej — polstolet-. nico svoj e mature. Od še živečih 18 jubilantov se je 8. junija sestalo 15 ; zdravih in zadovoljnih sošolcev, še posebno veselih, ker se je njihove 5 obletnice udeležil njihov še edino živeči, spoštovani profesor in ra-i zrednik dr. Franc Sušnik. Ob jubileju so se spomnili tudi rajnih sošol-) cev: Ludvika Mašata, ki je bil 27 let v Lučah pravi ljudski učitelj, Franca Bračka, prezgodaj umrlega v taborišču Herstbrucku, Lojzeta ) Zupanca, učitelja in pisatelja, Jožeta Zorna, ki je bil deset let tudi urednik Prosvetnega delavca. (Besedilo: Jože Jordan)
i
zasedeno s kadri, mogoče pa je tudi, da nima sredstev za nadaljnjo zaposlitev strokovno usposobljenih delavcev. (Kot na primer v zdravstvu: potrebovali bi več medicinskih sester, a ni denarja za osebne dohodke. Zato omejujemo vpis.)
S sočasnim vpisovanjem na vse srednje šole (kot so letos storili v Mariboru) dosežemo določeno usmerjanje, saj ni mogoče, da bi se mladi ljudje prijavljali na več šol hkrati — in igrali na srečo. V Kopru so sklicali predstavnike vseh osnovnih šot in se prej pogovorili o možnostih vpisa na srednje šole (lani je še sredi poletja iskalo možnosti za nadaljnje šolanje kar 140 mladih ljudi). Dolenjska čuti, da so pri njih mladi ljudje navezani na svoj domači kraj; morda tudi zaradi staršev in zemlje, ki je nima kdo obdelovati. Zato ustanavljajo dislocirane oddelke, ki lahko veliko pripomorejo pri poklicnem usmerjanju in možnostih nadaljevanja šolanja.
Kot poseben problem so navedli izobraževanje ženske mladine. V naši državi je od vseh zaposlenih kar 34% žensk. In vendar še ne zmoremo svoje miselnosti o delu in poklicih spremeniti tako, da bi ženske usposabljali za več poklicev (vemo pa, da opravljajo nekatere tudi težaška dela).
In še nekaj: mrežo domov za učence je treba povezovati z
mrežo srednjih šol, sicer bomo lahko kmalu vpisovali samo mestne in primestne otroke. Jasno je, da vsak kraj ne more imeti svoje srednje šole. Kdo jo bo pa plačeval?
SKLEPI
Razpravo bi lahko strnili v tele sklepe:
Usmerjeno izobraževanje bo rešilo marsikaj —ne pa vsega. Na odločitev za nadaljnje šolanje često vpliva sistem nagrajevanja. Zato je tudi za smotrno poklicno odločanje in izobraževanje treba iskati rešitve v sistemu združenega dela. Učence je treba povezati z združenim delom. Doslej smo jim v glavnem pripovedovali, kam se lahko vpišejo — nismo pa jim prikazali, kaj bodo delali, ko se bodo izšolali. Smoter vsakega izobraževanja pa je ustvarjalno delo.
Za prihodnja leta je nujno, da nam bodo pred začetkom vpisovanja znane resnične kadrovske potrebe in da bi z vpisovanjem začeli že jeseni — ne spomladi. Tako bo imel mlad človek možnost, da se pouči o delu, za katero ga bo usposobila šola. Združeno delo, šole in zavodi za zaposlovanje, bodo lahko rešili te naloge le i skupnimi močmi. Sicer pa: koliko časa bo šolstvo še zunaj združenega dela?
N. MAURER
Letna skupščina
SEKCIJE PROSVETNIH USTOV JUGOSLAVIJE
Na razširjeni seji sekcije prosvetnih listov Jugoslavije, ki je bila 13. junija v Beogradu pod vodstvom predsednika Nikole Nikiča, so uredniki in novinarji prosvetnih listov republik in pokrajin razpravljali o problemih, ki zadevajo sekcijo. Med drug m so obravnavali tudi vprašanje članarine posameznih uredništev in obveznosti do skupne publikacije.
Razčlenili so skupno številko, ki so jo prosvetni časniki pripravili v počastitev Titovih jubilejev ter se dogovorili glede obiska naših novinarjev SSR in sovjetskih novinarjev v Jugoslaviji.
Največ pozornosti so na seji posvetili razpravi o pripravah in končnem dogovoru o letni skupščini sekcije prosvetnih listov republik in pokrajin. Letna skupščina bo letos 28., 29. in 30. junija v Novem Sadu. Udeleženci bodo obravnavali poročilo o delo sekcije, vlogo in obveznosti prosvetnih listov pri izvajanju zakona o združenem delu in zvedeli, kako poteka usmerjeno izobraževanje v Vojvodini.
T.
Usmerjeno izobraževanje slepih in slabovidnih
,	Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije je 6. maja 1977
sklicala posvet, na katerem so razpravljali o usmerjenem izo-3	braževanju slepih in slabovidnih glede na sedanji tehnični
;	napredek ter o novih možnostih za poklice in zaposlitev oseb z
; okvarami vida. Posvet je vodil predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Jože Zupanc, udeležili pa so se ga predstavniki j obeh osrednjih ustanov za izobraževanje in usposabljanje sle-i pih in slabovidnih, Zavoda za slepo in slabovidno mladino iz Ljubljane in Centra za rehabilitacijo slepih in slabovidnih iz Škofje Loke, ter predstavniki medobčinskih društev slepih in slabovidnih.
V uvodu je Jože Zupanc Poudaril, da bo izvršni odbor
-	republiške konference Sociali-1 stične zveze delovnega ljudstva P Slovenije sklical posvetovanje o
Problematiki invalidov in med drugim razpravljal tudi o otrobih, motenih v telesnem in duševnem razvoju. Posvet bo pripravil koordinacijski odbor za aktivnost invalidov pri republiški konferenci SZDL. Zveza društev slepih in slabovidnih je že poslala 1 konferenci pripombe h gradivu, i. ki ga je prejela. Na posvetovanju
-	o problematiki invalidnih oseb bodo sodelovali predstavniki
n yseh ustanov, ki se ukvarjajo z v izobraževanjem in usposabljanjem invalidov. Le-te bodo lahko določile delegate v svet za vzgojo in izobraževanje pri republiški konferenci SZDL.
Milan Bobinski, predstavnik medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Maribora, je v ^ svojem poročilu poudaril, da ! slepi ob takih razpravah ne srnejo biti ravnodušni, marveč morajo v njih prizadevno sode-' lovati. Pri poklicnem usmerjanju
in usposabljanju je treba upoštevati širšo nomenklaturo delovnih mest za slepe in slabovidne. Svetovalci bi morali znati oceniti sposobnosti invalidnih oseb, jih pravilno usposabljati in prilagoditi delovnim mestom. Potrebno bo tudi dopolnilno izobraževanje. Pri vsakem slepem invalidu je treba upoštevati posebnost invalidnosti in mu omogočiti vse oblike izobraževanja, od osnovne šole, poklicne in srednje šole pa do univerze.
Pripraviti moramo ustrezen način usposabljanja za različne ozke poklice, posebno, če gre za dodatne lažje duševne motnje.
Tudi kasneje je treba dati oslepelim možnosti za ustrezne druge poklice in prekvalifikacije.
Poleg ustanov, ki se poklicno ukvarjajo s problematiko invalidov, je treba k reševanju teh zadev spodbuditi tudi družbenopolitične organizacije.
Po povzetku iz gradiva, ki ga je pripravila republiška konferenca SZDL, je Milan Bobinski spregovoril še o nekaterih konkret-
nih vprašanjih šolanja in usposabljanja. V praksi se namreč možnosti precej razlikujejo od želja. Tako je Center za rehabilitacijo v Škofji Loki čestokrat podrejal usposabljanje invalidov možnostim, ki so v njem na voljo, manj pa je invalide usposabljal v zunanjih podjetjih. Tu gre za materialne in za subjektivne težave.
Pojavljajo pa se še druge težave. Od več deset usposobljenih sta zaposlena v administraciji le dva. V podjetjih in ustanovah imajo veliko izgovorov...
Dodatne motnje zahtevajo še bolj intenzivno usposabljanje za zaposlitev. Osebe s kombiniranimi motnjami bi morali usposabljati po posebnih programih. Pouk naj bi bil individualiziran, upoštevaje fizične in duševne sposobnosti habilitiranca.
Od vseh slepih je v Sloveniji zaposlenih le tretjina, s tem pa prav gotovo ne moremo biti zadovoljni.
PO DVEH TIRIH
Pri Zavodu SRS za šolstvo dela posebna skupina strokovnjakov, ki pripravlja gradivo, po katerem bi lahko pripravili program usmerjenega izobraževanja invalidnih oseb. Program naj bi začeli uvajati v letu 1979. Pri tem se pojavljata dve težnji, in sicer: izobraževati in usposabljati v specialnih z	. v
rednih šolah med p ir. . :	ti.
Razpravljalci so menih, de o potrebne ene in d. oblike šolanja in usposablj	a
praksa se je uveljavila že dose-daj. Mobilna služba Zavoda za slepo in slabovidno mladino skrbi za izobraževanje na vidu laže prizadetih v rednih šolah,~pa tudi to usposabljanje gre po dveh tirih; v Centru ter v rednih srednjih in višjih šolah poleg tega poteka tudi priučevanje v raznih podjetjih. Vsekakor je bolje, da se mladina usposablja v domačem okolju kot pa v centraliziranem zavodu, seveda, če to dopušča vrsta okvare.
Obe šolski ustanovi sta že pred posvetom razpravljali o usmerjenem izobraževanju. Tudi Skupnost posebnih šol in zavodov Slovenije pripravlja posvetovanje. Usmerjeno izobraževanje j e treba uvesti na vseh ravneh od osnovne šole do univerze. Velike težave pri šolanju povzročajo kombinirane motnje, zaradi česar je treba ustanoviti posebne oddelke. S tako prakso moramo nadaljevati tudi pri poklicnem izobraževanju in preiti na ozke poklice (fazna dela). V Centru v Škofji Loki še niso izdelali programov, ker je za usposabljanje za take poklice potrebna raziskava delovnih mest v podjetjih in v ustanovah, izpopolniti pa je treba tudi nomenklaturo delovnih mest za slepe in slabovidne. Že sedaj si zelo prizadevajo prisluhniti potrebam gospodarstva, pri tem pa upoštevati humana načela — pomagati tistim, ki ne morejo delati v normalnih razmerah. Integracija z rednimi delavci in usposabljanje zunaj Centra
/-------------------------- \
Kako do urejenega štipendiranja?
Spet se je zataknilo. Zbor podpisnikov družbenega dogovora o štipendiranju je pristal na spremembo aktov, da pri zbiranju denarja za štipendije in pri njihovem razdeljevanju ne bi nastajale nepravilnosti in zastoji. Zadolženi so bili vsi delegati — predstavniki podpisnikov. Do konta marca je bilo treba poslati predloge. Čeprav je bil povabljen tudi Izvršni svet, je sodeloval pri dopolnjevalca osnutka predloga sprememb in dopolnitev družbenega dogovora o oblikovanju in izvajanju štipendijske politike v SR Sloveniji samo predstavnik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje. Ko je bil osnutek predloga izoblikovan, je sekretar za zakonodajo pri Izvršnem svetu spo-ročil, da osnntek zaradi svoje normativnosti ne ustreza. Zadev ne uravnava, pač pa le zavezuje podpisnike družbenega dogovora.
Gotovo se bo ta nesporazum prej ali slej zgladil. Sestavljale! bodo prikrojili besedilo tako, da bo ustrezalo podpisnikom in tudi sekretariatu za zakonodajo. Ostaja pa vprašanje, ki ima bolj daljnosežne posledice. Vemo, da dosedanji sporazum, ki je podpisnikom tako rekoč puščal proste roke, ni rodil pričakovanega sadu. Učend srednjih šol in študentje so po več mesecev ostajali brez štipendij. Sankrij ni bilo; ni jih moglo biti — saj je bil le dogovor! In tako bo najbrž tudi v prihodnje: dopuščali bomo, da bodo mladi ljudje zaradi neokrnjenosti načela družbenega dogovarjanja na svoji koži občutili krutost družbene neodgovornosti.
NEŽA MAURER
Rjonarska brigada na Kozari ______________________________
Republiška konferenca Zveze organizacij za socialistično vzgojo in skrb za otroke Bosne in Hercegovine ter uredništvo jugoslovanskega informativnega lista za mlade Male novine iz Sarajeva, so tudi letos organizirale pionirsko delovno brigado Brastvo — enotnost.
Ustanovitev brigade so slovesno potrdili letošnjega 4. junija v Muzeju revolucije v Sarajevu.
V pionirski delovni brigadi Bratstvo — enotnost je po pet pionirjev iz vsake naše republike in pokrajine. Pionirje iz Slovenije zastopajo letos pionirji iz Maribora.
Ta edina pionirska brigada gradi že od 5. junija s svojimi starejšimi tovariši — mladinci na Benkovcu na Kozari pionirsko-mladinsko rekreacijsko središče Bratstvo in enotnost.
Titovim in našim jubilejem darujejo najboljši jugoslovanski pionirji ne samo odlične ocene, temveč tudi »akcijske kubike«, na legendarni Kozari pa se vzgajajo v duhu največje pridobitve slavnega narodnoosvobodilnega boja — bratstva in enotnosti.
MILAN R. MARKOVIČ
bosta v prihodnje še intenzivnejša, posebno pri ljudeh z lažjimi okvarami.
Za sedaj je politično prizadevanje za usmerjeno izobraževanje hitrejše od resničnih možnosti. Ko bo gradivo dodobra obdelano in se bo praksa soočila z nameni in resničnostjo, bo lahko zaživel izpopolnjeni izobraže-valno-habilitacijski sistem. Nedvomno pa bo treba obe habilitacijski ustanovi materialno podpreti v njunih zahtevah in kadrovsko okrepiti. Ob tem naj znova opozorimo, da Center še vedno dela v nemogočih razmerah in usposablja predvsem za klasične poklice slepih (obrtne delavnice — telefonija), ki so jih v svetu že zdavnaj opustili. Novi zavod s sodobnimi pripomočki in ustreznimi prostori bi lahko pomagal tudi tistim redkim intelektualcem, ki študirajo na rednih šolah v težkih razmerah ob neuvidevnosti profesorjev in ob pomanjkanju sodobnih učnih pripomočkov.
TRNOVA POT DO ZAPOSLITVE
Razpravljalci so se še posebej zaustavili pri zaposlovanju slepih invalidov. Med poklici so si najbolje utrli pot telefonisti in slepi, ki delajo na preskušenih in standardnih delovnih mestih. Najteže je z intelektualci, ki jih povsod zavračajo s pretvezo, češ da poklica ne bodo mogli opravljati brez tuje pomoči. Tudi v intelektualnih poklicih je danes možna delitev dela, uveljavlja pa se tudi skupinsko delo, pri katerem si lahko delavci med seboj pomagajo. Zato se obeta polnopravno vključevanje tudi slepim intelektualcem. Vse preveč je še nezaupanja do slepih delavcev in
premalo posluha pri ljudeh in ustanovah, ki zaposlujejo invalide.
Slepi so že tako prizadeti, ker ne morejo izbirati poklicev po svojih željah. Le-te so dostikrat precej drugačne od možnosti. Eno pa je gotovo: pri izbiri poklica za slepega je nujno upoštevati željo, sposobnost in potrebo.
V nekaterih deželah po svetu imajo že zelo pestro paleto poklicev. Tudi pri nas na Gospodarski zbornici je označenih trideset poklicev, ki bi jih lahko opravljali slepi. Služba poklicnega svetovanja in služba zaposlovanja pa glede tega še zaostajata. Tudi tukaj je pričujoč predsodek, češ, kako bo slepi opravljal določeno delo. Prav zato bi bile potrebne korenite spremembe, razširiti bi morali nomenklaturo poklicev za slepe. Šele tako bi usmerjeno izobraževanje slepih lahko povsem zaživelo.
Sedaj imamo že precej pripomočkov za slepe — pri šolanju in usposabljanju, na voljo pa so tudi aparati — pripomočki pri delu. Pri nas se uveljavljajo razmeroma počasi, ker so precej dragi.
Ob pripravah na usmerjeno izobraževanje slepih in slabovidnih bi morali sočasno ustanoviti skupino strokovnjakov, ki bi se organizirano ukvarjala z usmer janjem in iskanjem poklicev Poiskati bi bilo treba vse poklice, ki bi bili primerni za slepe in za slabovidne. Šele potem bi lahko šolanje in usposabljanje ljudi z okvarami vida temeljilo na potrebah po poklicih, ki bi jih vsebovala na novo izdelana nomenklatura.
TONE KEBE
RADIO IN ŠOLA
Radijska šola v kasetni produkciji RTV Ljubljana
V prejšnji številki priloge Prosvetnega delavca smo vam opisali prvo polovico letos izdanih kaset s posnetki oddaj iz slovenske književnosti za višje razrede osemlftke. V nekem pomenu je bil ta del posvečen literarnim obletnicam v preteklem letu, čeprav predstavlja po zamisli le del večje celote, ki jo z drugo polovico na kasete posnetih oddaj v letošnjem letu zastavljamo tudi z nekega drugega konca. Gre za zamisel, da bi v nekaj letih na kasete posneli toliko oddaj o pomembnih slovenskih književnikih, da bi učitelji sleherno poglavje svojega pouka lahko dopolnili tudi s posnetim gradivom.
Dolgoletne izkušnje so nas poučile, da pri izbiranju tako imenovanih pomožnih učnih sredstev učitelji najraje posegajo po gradivu, ki strne v celoto tisto snov, ki jo je pri pouku največkrat treba razdrobiti na manjše enote ali pa je po naravi stvari razdeljena celo na različne predmete. Ambicija ciklusa, ki vam ga tokrat predstavljamo, je prav v ustvarjanju takih kulturnozgodovinskih »celot«, ki jih sicer kratko poimenujemo s pisateljevim imenom in priimkom.
Prav tako ime letošnje zbirke kaset je Anton Tomaž Linhart. Gre za kaseto z naslovom LINHART IN SLOVENSKO GLEDALIŠČE. Avtor besedila je Viktor Konjar. Za predstavitev »fenomena« Linhart si je avtor izbral obliko dramatizirane pripovedi, ki začenja pri koncu in se v spominskih refleksijah vrača k začetku, hkrati pa pojasnjuje nekakšno usodnost poteka dogajanja z osebnopsi-hološkimi in kulturnozgodovinskimi dejavniki.
Konec je v tem primeru Linhartova smrt ali njegov — za tiste čase nečastni — pogreb. Linharta so namreč pokopali brez spremstva duhovnika in oblasti so celo prepovedale objavo osmrtnice. Ob tem se začne pogovor med baronom Zoisom in Kumerdejem, ki sta bila Linharta pospremila na zadnjo pot. V pogovoru se razjasni, da je ta konec logična posledica poti, ki si jo je bil Linhart sam izbral in je na njej dosledno vztrajal, zvest svojim svobodomiselnim idejam in idealom francoske revolucije.
Ob svežem grobu začeti pogovor se nadaljuje v Zoisovem salonu, v prostoru torej, kjer so se večidel dogajale stvari, pomembne za slovensko kulturno zgodovino tistega časa. Ta prostor dovoljuje neprisiljeno prehajanje v pretekle situacije, ki jih sogovorniki Zois, Vodnik in Kumerdej omenjajo in pojasnjujejo. Tako se pred poslušalcem razgrne vsa Linhartova ustvarjalna pot od trenutka, ko ga je — nemškega pesnika — Zois navdušil za pisanje v jeziku dežele in ljudstva, ki sta mu po srcu oba pripadala. Posebna pozornost je seveda posvečena nastanku in prvi uprizoritvi Županove Micke, torej rojstvu slovenskega gledališča. Ob nastajanju tega dela in njegove uprizoritve razkriva besedilo velikanske jezikovne, idejne in politične težave, ki so mu botrovale in preprečile, da bi za Linhartovega življenja izvedli njegovo drugo, zrelejše delo Ta veseli dan ali Matiček se ženi.
Na kaseto posneta oddaja torej ne predstavlja samo Linharta in njegovega dela, temveč oboja umešča v kulturnozgodo-
vinski in socialnozgodovinski okvir in v tem določa njegovo pomembnost.
Druga kaseta ciklusa nosi naslov	PREŠERNOVA
PODOBA. Avtor Lado Kralj si je zato da bi dosegel »celoto«, izbral drugačno, lahko bi rekli intimnejšo pot, ki bolj ustreza osebnemu doživetju pesnika ali njegove podobe. Izhaja iz razpetosti, izražene v motu v Poezijah, v kateri skozi mnoge preobrazbe spremlja in podoživlja pesnikov temeljni navdih. Lirični ton besedila ustreza avtorjevemu hotenju doživeti pesnikovo življenje kot umetnino. Z dramatizirano pripovedjo ga prekine samo na dveh mestih, tam, kjer se strne pesnikova umetniška pot in tam, kjer se sklene njegova človeška usoda. V prvem primeru gre za pogovor med Prešernom in Čopom, ko mu prvi prinese v oceno Šlovo od mladosti, v drugem pa za pogovor med Primičevo Julijo in njeno materjo, ko izbruhne družabni škandal zaradi posvetila v akrostihu Sonetnega venca.
Intenzivnost obeh situacij in nasprotje med njima je sila ilustrativno zlasti za mladega poslušalca, ki si težko zamišlja prave razloge za nerazumevanje, ki ga je bil pesnik deležen v svojem času. Ob pogovoru dveh velikanov duha, ki suvereno obvladujeta prostor evropske kulture in umetnosti, in je v najboljšem pomenu besede moderen, pogovor obeh Primičevih žensk brez mnogo besed razgalja poniglavost in pritlika-vost drobnega ljubljanskega meščanstva tistega časa. Doživetje tega neznanskega nasprotja je zato nadvse ustrezno »ozadje« za intimno doživetje pesnikove veličine, hkrati pa tudi kot integralna informacija, skupaj s posameznimi pesmimi ali z odlomki, ustvarja želeno »celoto«.
Naslednji avtor našega letošnjega izbora za kasetno produkcijo je Josip Jurčič. Besedilo oddaje PO STOPINJAH DESETEGA BRATA je napisal Niko Grafenauer. Tudi njemu je šlo za tisto, kar imenujemo »celota«, vendar jo je strukturiral po drugačnem postopku. V uvod je postavil nagradni razpis Družbe sv. Mohorja iz leta 1863, ki je postal »povod« za Jurčičevega Jurija Kozjaka, ki pa hkrati tudi izreka socialne pisateljske pobude tistega časa, kajti nagrade so bile razpisane »v omiko slovenskega naroda in povzdigo domače književnosti«. Grafenauer takoj na začetku opozori na zvezo med razpisom, prvo Jurčičevo povestjo in literarnim programom, izraženem v Levstikovem Popotovanju med Litijo in Čatežem. Po omembi »sorodstva« z Walterjem Scottom pa s posebnim poudarkom opozori na tisti del Levstikovega programa, ki zahteva, da je treba pesniško obdelati osebe, ki se jih je že polastila ljudska domišljija, na zahtevo, ki se je pisatelju samemu najbolje »prilegala«, dasiravno mu je to nagnjenje prineslo tudi nekaj Levstikove kritike.
Grafenauer ne uporablja veliko besed za dokazovanje povezav med Levstikovim literarnim programom in Jurčičevim pisanjem. Namesto tega raje skrbno izbira odlomke iz Jurčičevih besedil in kaže na njegove značilnosti, na njegove neposredne vire navdiha v življenju, rezultate pa sooča s kritičnimi Levstikovimi pripombami.
Življenjepisni podatki se omenjujejo na najnujnejše, nekoliko obširnejši pa je pogled na politično gibanje mladoslovencev, ki pomeni tudi politično ozadje sodelovanja med Levstikom, Stritarjem in Jurčičem in je vplivalo tudi na Jurčičevo literarno ustvarjanje. V vsakem primeru daje oddaja dober pregled nad obdobjem, ne glede na to pa z dobrim izborom besedil ponuja v branje takega Jurčiča, ki bo zamikal marsikaterega mladega poslušalca.
Tudi besedilo oddaje na četrti kaseti je napisal Niko Grafenauer. Govori o IVANU
♦
Učenci od 5. do 8. razreda osnovne šole Prežihov Voranc na Jesenicah so 25. in 26. maja razstavili sto izdelkov iz lepljenega papirja. Pri delu jim je pomagal in jih usmerjal likovni pedagog in mentor Jože Daksko-fler. Razstavo so pripravili v počastitev jubilejev tov. Tita in ZKJ. Na sliki: Nekaj razstavljenih izdelkov pred poslopjem osnovne šole na Jesenicah. — (Foto in besedilo: B. Blenkuš)
TAVČARJU — PESNIKU POLJANSKE DOLINE.
Zapletene človeške in pisateljske osebnosti avtorja Cvetja v jeseni in Visoške kronike se je Grafenauer lotil predvsem z vidika problema pisateljstva in umetništva, bržkone dovolj značilnega za tega moža, ki bi bil tudi brez pisateljevanja dovolj ugleden politik in voditelj. Ali — kot pravi Tavčar sam — človek zagazi v pisateljevanje, da sam ne ve, kdaj in kako. Š tega vidika se začetki njegovega pisateljevanja kažejo kot nekakšna nejasna potreba po pisanju »pa-limpsesta«, pisanja na že prej popisan list, ki pomeni tudi nadaljevanje in spreminjanje. Grafenauer navaja Tavčarjevo pripovedovanje o začetkih njegovega pisateljevanja, blago ironiziranje njegove povezanosti z romantično tradicijo, ki je požela uspeh pri vrstnikih in mu prvič prinesla slast pisateljevanja, ki človeka »prime v klešče«, » ... ker ga ni lepšega trenutka od tistega, ko se vidiš prvič tiskanega«.
Avtor nam torej na izhodišču predstavi Tavčarja kot nekakšnega »čistega profesionalca«, čigar pisanje ni zavezano nobenemu izrečenemu zunajliterar-nemu namenu. Skladno s to predstavitvijo je primerno poudarjen pomen prehoda od prvega pisateljevega obdobja (Ivan Slavelj, Otok in Struga) k obdobju Ljubljanskega zvona
oziroma »zrelega realizma«. Slik iz Loškega pogorja. Ne da bi to izrecno omenjal, nam Grafenauer v oddaji ponuja vpogled v obrnjeno sorazmerje med Tavčarjevim družbenim in političnim delovanjem in njegovim literarnim ustvarjanjem. Ugotavlja namreč, da tudi v času, ko ne gre za časovne ce z ure v pisateljevanju, Tavčarjeva pisateljska moč usiha v nasprotnem sorazmerju z njegovim siceršnjim delovanjem, denimo s polemično bitko proti ozkosrčnosti in zlaganemu moralizmu duhovščine, ki je s posebno ostrino udaril po literaturi v spisih katoliškega ideologa Antona Mahniča.
Razumljivo in upravičeno je Grafenauer posebno pozornost posvetil Tavčarjevemu poznemu obdobju, obdobju Cvetja v jeseni in Visoške kronike. Tudi na začetku obravnave tega obdobja poudari Tavčarjev pisateljski motiv: literarna srenja ga je »odpisala« in to je bil izziv za njegovo umetniško najbolj plodno obdobje.
Omenjeni poudarki v besedilu oddaje — skupaj z izbiranjem odlomkov kot »načinom« branja — uspešno »ilustrirajo« začetek nekega novega obdobja v pojmovanju pisateljstva, vsekakor dovolj pomembnega, da kot tako zasluži posebno obravnavo.
R. Z.
ARMADA SMO VSI
Mladinska organizacija in ljudski odpor
Lani so mladinske organizacije v sodelovanju s člani ZZB NOV orga-t nizirale 330 pohodov, ki se jih je udeležilo 31 tisoč mladih. — (Foto: S.
Vloge in naloge Zveze socialistične mladine Sbvenije pri usposabljanju in aktivnostih mladih v obrambnih pripravah — to je bila osrednja tema, o kateri so razpravljali delegati mladih iz vse Slovenije na zadnji seji republiške konference ZSMS.
Bili so kritični.
Ocenili so sedanjo vključenost in dejavnost mladih na tem področju; in opozarjali na pomanjkljivosti, ki se pojavljajo v procesu izobraževanja in usposabljanja: na to, da sodeluje v obrambnih pripravah še vedno premalo mladih delavcev in
Postopek izbora mladih v šole za rezervne starešine in šole nižjih rezervnih starešin se mora pričeti v osnovnih organizacijah ZSMS in v okoljih, kjer se mladi najbolje poznajo. — (Foto: S. J.)
kmetov, in na neprimeren odnos do obrambnega usposabljanja mladink.
Poudarjali so, kaj vse bo morala mladinska organizacija izboljšati in spremeniti na področju oboroženih sil, v družbenopolitičnih skupnostih, organizacijah, društvih in šolah.
Da bi nam pojasnil predloge mladinske organizacije za mladino, ki se šola, smo prosili za pogovor predsednika komisije za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pri predsedstvu republiške konference ZSM Slovenije Lada Goričana.
Pomembno področje dela mladih v osnovnih, srednjih ter višjih in visokih šolah je obujanje, ohranjanje in razvijanje tradicij NOB. Kaj bi morali storiti, da bodo manifestativne prireditve bolj kakovostne?
— Med najrazličnejšimi oblikami obujanja, ohranjanja in razvijanja tradicij NOB so najpogostejša srečanja z borci, pohodi po poteh partizanskih enot, spominske ure itn. — je dejal Lado Goričan in dodal, da bi bilo treba okrepiti tekmovanje zgodovinskih krožkov. Člani teh krožkov v osnovnih, predvsem pa v srednjih šolah, naj bi iskali, zbirali in proučevali gradivo, dokumente iz obdobja narodnoosvobodilnega boja in socialne revolucije. To tekmovanje, letos se ga je udeležilo 17 krožkov, organiziramo skupaj s komisijo za prenašanje tradicij
J.)
NOB na mladino pri RK SZDL, z Zavodom SRS za šolstvo itn.
Druga oblika vsebinsko bogatejšega dela naj bi bili obrambni krožki.
— Da ne bi ostalo le pri priljubljenih »obrambnih dnevih«, predlagamo, da naj kot novo, bogatejšo obliko usposabljanja mladih v obrambnih pripravah, ustanovijo po osnovnih ter srednjih šolah obrambne krožke. Ti naj bi združevali tiste mlade, ki se žele še širše usposabljati na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite. Glavni nosilci dejavnosti v krožkih v srednjih šolah bi bili lahko mladi prostovoljci, ki so razporejeni v enotah teritorialne obrambe,
seveda ob strokovni pomoči mentorjev — rezervnih starešin.
Kaj naj bi delali člani obrambnih krožkov?
— Dela jim ne bi zmanjkalo. Lahko bi pripravljali obrambne dneve, organizirali predavanja, obiske v enotah JLA, oglede muzejev, spremljali vojaški strokovni tisk, postali bi dopisniki s tega področja, izvajalci orientacijsko-tehničnih vaj na terenu itn.
Ocenili ste tudi potek izobraževanja ter usposabljanja mladih v osnovnih, srednjih ter višjih in visokih šolah. Kaj nameravate v sodelovanju z JLA ali z drugimi organizatorji in izvajalci
obrambnih priprav izboljšati, dopolniti, spremeniti?
— Pri obrambni vzgoji in pouku v osnovnih šolah še niso bili doseženi zaželeni rezultati. Šole imajo pri tem razne težave. Obrambna problematika v učbenikih še vedno ni dovolj obravnavana. Učitelji, ki poučujejo to snov, bodo morali izboljšati svoja znanja s tega področja. Posebne težave povzroča tistim, ki niso rezervne starešine in učiteljicam. Uvesti bomo morali načrtno usposabljanje učiteljev višjih in visokih šol in dopolnilno usposabljati učitelje, ki že poučujejo.
Na srednjih šolah bo uvedena novost: mladinske učne enote, ki jih bo organizirala JLA. Vanje bodo vključeni učenci po 2. razredu srednje šole ter mladi kmetje in delavci, ko bodo dopolnili 17. leto starosti. Škoda pa je, da bo tovrstno usposabljanje organizirano le za mladince, ne pa tudi za mladinke.
Poleg pouka iz vojaških ved in spretnosti so bile v mladinskih učnih enotah za študente v preteklem letu v sodelovanju z mladinsko organizacijo matične občine, organizirane tudi družbenopolitične, kulturne in športne dejavnosti. Letos je mladinska organizacija pripravila s področja idejnopolitičnega usposabljanja tri predavanja, in sicer o tovarišu Titu, vlogi ljudi pri nadaljnjem uveljavljanju socialističnega samoupravljanja ter o beograjski konferenci o varnosti.
Na seji ste govorili tudi o sodelovanju mladine z Zvezo rezervnih vojaških starešin Slovenije, ZZB NOV, štabi ter enotami teritorialne obrambe, JLA, usmerjanju mladih v šole za rezervne starešine ter za vojaški poklic.
— Sodelovanje z ZRVS ter ZZB NOV je ugodno. V prihodnje bodo morali biti mladi pogosteje pobudniki akcij, predavanj, skupnih prireditev, tekmovanj. Nismo povsem
zadovoljni z ustanavljanjem mladinskih prostovoljnih enot pri teritorialni obrambi. Poseben problem so občine, v katerih mladim prostovoljcem ne posvečajo dovolj pozornosti.
V mnogih občinah pozabljajo na ustrezno vključevanje mladih v ustrezne organe splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite v krajevnih skupnostih ter organizacijah združenega dela. To določa zakon o ljudski obrambi in družbeni samozaščiti.
Sodelovanje z JLA poteka predvsem na kulturno-zabav-nem in športnem področju. Menimo, da bi se mladi radi udeleževali tudi idejnopolitičnega in strokovnega usposabljanja pripadnikov JLA ter se seznanili z bojnimi sredstvi in orožji. Tako bi si še bolj utrdili zaupanje v naše oborožene sile. STANE JESENOVEC
Mladinke še vedno premalo sodelujejo v obrambnih pripravah. — (Foto: S. J.)

4. julij - dan borca 4. julij - dan borca - 4. julij - dan borca 4. julij - dan borca 4. julij - dan borca
!
Sfrateški pomen vojaške vzgoje in izobraževanja
Človek - najpomembnejši dejavnik v vojni in miru
Vrhovni komandant maršal Tito je vedno posvečal izredno Pozornost vojaški vzgoji in izobraževanju. Njegovo teoretično 'n praktično delo s tega področja Pomeni izreden prispevek k razvoju vojaške znanosti, posebno h graditvi naših oborože-nih sil in sistema splošnega ljudskega odpora. Med NOB in sofistično revolucijo pa tudi sedaj, ko uresničujemo naš sistem in zasnovo splošnega ljudskega odpora, sta bila vzgoja in izobraževanje, in še posebno šolanje vojaškega osebja, strateško družbeno in vojaško pomembni vprašanji. Maršal Tito Je imel izreden vpliv na to področje. Vedno je poudarjal, da so bili temelji našega vojaškega šolstva ustvarjeni že med NOB. Ko je promoviral za doktorja vojaških znanosti, je v svojem govoru dejal:
»Ob koncu bi rad povedal nekaj besed o našem vojaškem šolstvu kot središču vzgojnoizo-braževalnega in znanstvenorazi-skovalnega dela.
Izredno pomembno je, da so bili temelji našega vojaškega šol-stva ustvarjeni med NOB. Naši vojaški starešine so se usposab-ijali med bojem; prav zato ima slavna tradicija NOB tolikšno vlogo pri vzgoji mladih starešin.«
Vojaško šolstvo, ki je nastalo 'z prvih partizanskih šol in tečajev, je področje, za katerega se je
•	tovariš Tito neposredno zanimal in je nanj tudi nenehno vplival.
i Tako je bila po ukazu vrhovnega t komandanta tovariša Tita ter po njegovih navodilih in zamislih i Ustanovljena oficirska šola vrhovnega štaba NOV in POJ v razmerah, ki jim v svetu ni bilo ) Para: majhna dežela je v težki i partizanski vojni, v zasužnjeni ! Evropi ustanavljala svoje voja-; ške šole. Poleg te šole so bile med NOB ustanovljene tudi druge vojaške šole in tečaji. V ukazu, ki > ga je izdal 4. novembra leta i 1942, ob ustanovitvi Oficirske šole v Donjem Lapcu vrhovni i komandant NOV in POJ, je zapisano med drugim tudi tole:
»Smotri šole so usposabljanje i ‘n izpopolnjevanje poveljniškega osebja NO V in POJ, proučevanje in uporaba izkušenj NOB in
•	uresničevanje enotne doktrine v i naši vojski.«
vojaki in starešine — Ustvarjalne socialistične osebnosti
Maršal Tito je v pogovoru, objavljenem v Narodni armiji ob 20-letnici JLA (22. 12. 1961), poleg drugega poudaril tudi tole:
»Pravilnim medsebojnim odnosom v vrstah pripadnikov ormije pripisujem poseben Pomen. Človek je bil in je še vedno temeljni dejavnik naše obrambe; zato mora tudi odnos do njega biti tak, da ga spodbuja k izpolnjevanju nalog.
Starešine morajo vedno bolj j dajati vojakom priložnost, da Pokažejo svoje ustvarjalne sposobnosti, samostojnost in pobude — lastnosti, ki so izredno po-niembne za vsakega pripadnika naše socialistične armade. Tak Položaj vojakov povečuje tudi vlogo vojaških kolektivov, ki vedno bolj postajajo opora vzgojne dejavnosti v naših enotah.«
; Vrhovni komandant maršal | Tito še posebej vztraja pri tem,
da mora biti vzgojnoizobraže-valno delo v sedanjih razmerah povezano s tovrstnim delom med NOB. Meni, da so'mlade generacije vojakov in gojencev vojaških šol sprejele tradicije NOB. Branijo jih z veliko ljubeznijo, z resnično odgovornostjo in jih upoštevajo pri vzgoji mladih generacij — prihodnjih starešin. Ko je promoviral za prvega doktorja vojaških znanosti, je maršal Tito v svojem govoru še posebej poudaril:
»Na vojaških vajah, ki sem jih spremljal, sem se prepričal, da v naših enotah, poveljstvih in šolah, vlada duh bratstva in enotnosti, da so zavestna disciplina, pobuda in odgovornost na visoki ravni, tovariški odnosi med starešinami in vojaki pa so takšni, kakršni so bili med NOB.«
Odnos tovariša Tita do vojaške vzgoje in izobraževanja se kaže v nekaj temeljnih zahtevah, pri katerih je vedno vztrajal:
— Prvič: Človek je za Tita najpomembnejši dejavnik v vojni, oboroženem boju in pri graditvi oboroženih sil v miru. Svoje neomajno zaupanje v ljudi je izrazil s temi besedami:
» V naši strategiji in taktiki je politično zaveden, moralno trden in za boj usposobljen človek temeljni in odločilni dejavnik oboroženega boja in odpora.«
Titova humanistična misel in delo sta globoko prodrla v vsa področja graditve oboroženih sil, posebno na področje vojaške vzgoje in izobraževanja mladih generacij — vojakov, gojencev vojaških šol in starešin. Sedaj poteka v vseh vojaških šolah in enotah naših oboroženih sil hud boj za to, da bi vojak in gojenec v resnici postala subjekta v vzgojnoizobraževalnem procesu. Ob tem opozarja maršal Tito na potrebo po razumevanju psihičnega življenja vojakov, gojencev in starešin:
»Treba se je znati poglobiti v osebno življenje vsakega človeka in razumeti njegove težave, kajti vsakdo je svet zase, je bitje, ki ima v življenju vesele in žalostne trenutke. Ni dovolj, da je nekdo psiholog, biti mora človek ter imeti srce in občutek za ljudi. Razumljivo je, da nismo nekakšni samaritani, smo pa komunisti. In komunisti morajo biti predvsem humanisti.«
— Drugič: maršal Tito nenehno skrbi za moralno-poli-tično enotnost in bojno sposobnost oboroženih sil. Slavne tradicije NOB in socialistične revolucije so tudi na tem področju neizčrpen vir pobud za nove generacije vojakov, gojencev in starešin. Takoj po osvoboditvi, na dan zmage (leta 1945) je dal maršal Tito tudi priznanje borcem in starešinam NOB. Ob tej priložnosti je med drugim dejal:
» Vaše junaštvo in požrtvovalnost od začetka vojne leta 1941 pa do sedaj, v najtežjih razmerah, sta bila zgled za vse zasužnjene evropske narode. Častno ste se oddolžili domovini. Vaša nesmrtna dela bodo večno živela v srcih naših narodov, ob njih se bodo vzgajali prihodnji rodovi.«
Tudi v sodobnih razmerah Tito zelo skrbi za bojno moralo naših oboroženih sil. V pogovoru ob 25-letnici časopisa Vojno delo je poudaril:
» Tudi sedaj moramo posvečati izredno skrb moralnemu dejavniku, se pravi ljudem, ki bodo odločilni dejavnik v morebitni prihodnji vojni.«
— Tretjič: Temeljni kamen vzgojnega dela v enotah in vojaških šolah mora biti ohranjanje in nadaljnje razvijanje bratstva in enotnosti pripadnikov naših
narodov in narodnosti. Znano je, da je tovariš Tito še med NOB vedno opozarjal na velik pomen razvijanja bratstva in enotnosti. O tem je v članku »Narodnostno vprašanje v Jugoslaviji v luči NOB« zapisal:
»Beseda NOB bi bila samo fraza in celo prevara, če ne bi imela poleg splošno jugoslovanskega pomena tudi narodnostni pomen za vsak narod in za vsako narodnost posebej.«
Maršal Tito je ob raznih priložnostih neštetokrat poudarjal pomen bratstva in enotnosti, in to, da ju je nujno utrjevati in ohranjati v celotnem vzgojnoizobraževalnem delu. Poudarjal je, da so armada in vojaške šole močne kovačnice bratstva in enotnosti.
— Četrtič: maršal Tito je vedno vztrajal, da je treba pri vzgoji mladih rodov vojakov in gojencev poudarjati in razvijati zgodovinsko resnico in izkušnje, pa tudi to, da se moramo opirati na svoje moči. General armade Nikola Ljubičič je o tem dejal:
»To je v resnici izraz Titovega stališča, da ima vsak narod pravico do neodvisnosti, samostojne poti svojega notranjega razvoja in do neodvisnega položaja v
svetu, pravico, da odloča o svoji usodi.«
— Petič: za tovariša Tita so splošno vojaško in strokovno usposabljanje enot in poveljstev ter vzgoja in krepitev moralnopolitične enotnosti neločljive plati enotnega procesa vojaškega pouka in vzgoje. Velik pomen pripisuje organizaciji
ZKJ v oboroženih silah. Ob promociji za doktorja vojaških znanosti je maršal Tito v svojem govoru o smereh nadaljnjega razvoja JLA in teritorialne obrambe poudaril:
»JLA, ki ji je kot udarnemu delu naših oboroženih sil namenjena vloga, da se bojuje proti glavnim silam morebitnega napadalca, se mora tudi v prihodnje odlikovati z neomahljivo moralnopolitično enotnostjo in imeti najmodernejšo oborožitev. Zato je nujno nenehno razvijati intenzivno ideološko politično in vzgojno delo ter dvigniti pouk o boju na višjo raven.«
— Šestič: v pouk in priprave na oborožen boj in druge oblike odpora je treba zajeti vse strukture zunaj oboroženih sil. Tito kot ustvarjalec naše zasnove oboroženega ljudskega odpora je vedno poudarjal, da sta za uresničitev te zasnove nujna vzgoja in izobraževanje vsega prebivalstva, da bo sposobno braniti našo deželo. Ta zahteva tovariša Tita kot pravica in obveznost vsakega našega delovnega človeka in občana je uzakonjena tudi v ustavi SFRJ in z zakonom o ljudski obrambi. Maršal Tito še posebej poudarja
pomen vzgoje in izobraževanja mladine za splošno ljudsko obrambo:
» V pouk in priprave za oborožen boj in druge oblike boja in odpora je treba vključiti še več ljudi — moških in žensk, posebno mladine.«
MARKSIZEM — TEMELJ VOJAŠKE VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
Na 10. kongresu ZKJ je dal tovariš Tito poleg drugega veliko priznanje uresničitvam in izredno visoki stopnji marksistične zasnovanosti vojaške vzgoje in izobraževanja ter v zvezi s tem tudi stanju v oboroženih silah:
»Dosedanja graditev sistema splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite spada med največje dosežke našega družbenega razvoja. S posebnim zadovoljstvom bi rad poudaril, da pojavi nacionalizma, unitarizma, oportunističnega liberalizma in tehnokratizma v JLA niso našli plodnih tal prav zaradi organiziranega, odločnega in učinkovitega delovanja organizacij Zveze komunistov.«
Marksistično izobraževanje ali, bolje rečeno, celotna vojaška vzgoja in izobraževanje zasnovana na marksizmu, sta bila vedno v središču pozornosti tovariša Tita. Poudarjal je tudi potrebo po teoretičnem usposabljanju in njegov pomen pri graditvi oboroženih sil. Nenehno je poudarjal, da ni mogoče dogmatska in mehanično prenašati in uporabljati izkušenj drugih:
»To bi pomenilo umetno presajati rastlino v razmere, v katerih bi zakrnela ali pa povsem ovenela. Temeljni pogoj za pravilno uporabo tujih izkušenj ali, natančneje, prilagajanje teh izkušenj našim razmeram, je dobro poznavanje razmer v eni in drugi deželi.«
Marksistično izobraževanje vojaškega osebja med NOB je bilo zelo pomembno za šolanje in usposabljanje starešin in borcev. Prav tako je tovariš Tito v celotnem povojnem obdobju nenehno opozarjal na potrebo marksističnega izobraževanja v oboroženih silah, posebno komunistov.
V	vsem povojnem obdobju se v vzgojnoizobraževalni dejavnosti v oboroženih silah dosledno uresničujejo te zahteve vrhovnega komandanta tovariša Tita. Tako je, na primer, v povojnem obodbju v predmetnikih in učnih načrtih 10% učnega časa posvečenega marksističnemu izobraževanju. Pri pouku starešin zavzema poleg praktičnega dela vidno mesto marksistično idejnopolitično izobraževanje. Pri pouku vojakov je izredna pozornost posvečena idejnopolitični vzgoji in izobraževanju.
VOJAŠKO DELO MARŠALA TITA — NEIZČRPEN VIR PRI VZGOJNOIZOBRAŽEVALNEM DELU
V	obrazložitvi sklepa pedagoško znanstvenega sveta centra visokih vojaških šol o podelitvi prvega doktorata vojaških znanosti pri nas — maršalu Titu, je poudaril zvezni sekretar za ljudsko obrambo general ar-
made Nikola Ljubičič med drugim tudi tole:
»Kot legendarni vojskovodja osvobodilne armade jugoslovanskih narodov in narodnosti in vrhovni komandant oboroženih sil SFRJ je tovariš Tito izjemna osebnost našega časa. V zgodovino vojn je prišel kot komandant, ki se je spoprijemal z nemogočim. Ni vedel za poraz, zanj pa tudi ni bilo brezizhodnih situacij.
Čeprav je vodil osvobodilno vojsko v izredno težkih razmerah druge svetovne vojne, je ustvarjal za vsako obdobje razvoja ne samo ustrezno vojaško organizacijo, temveč tudi njeno teorijo.«
Vojaška teorija in praksa zavzemata v vsestranski in revolucionarni ustvarjalnosti tovariša Tita pomembno mesto. Na kratko bi jo lahko označili kot ustvarjalna uporaba marsksizma in leninizma v jugoslovanskih razmerah.
Prispevek tovariša Tita na področju sodobne vojaške izvedenosti kot glavne vsebine vojaškega izobraževanja je velikanska. Maršal Tito je postavil temelje splošnega ljudskega odpora, zasnovane na izkušnjah našega narodnoosvobodilnega boja. Nenehno je poudarjal:
»Zasnova splošnega ljudskega odpora ni nič drugega kot dosledna in odločna uporaba velikih izkušenj iz naše NOB, prilagojena sedanjim razmeram.«
Zvezni sekretar za ljudsko obrambo meni o velikanskem pomenu Titovega vojaškega dela tole:
»Za pripadnike oboroženih sil je vojaško delo tovariša Tita zanesljiva opora in kažipot v našem znanstvenoraziskovalnem delu na področju splošnega ljudskega odpora, pri nadaljnji graditvi in razvoju oboroženih sil in pri vzgoji in izobraževanju vojakov in starešin.«
Velikanska zasluga tovariša Tita je, da imamo sedaj v naših oboroženih silah razvit sistem znanstvenih disciplin na področju tehničnih, družbenih, pravnih, sanitetnih in drugih ved, posebno na področju vojne znanosti v ožjem pomenu — vojaški spretnosti.
Tovariš Tito je nenehno opozarjal, kako potrebne so teoretične in empirične raziskave v naših oboroženih silah. Naše visoke vojaške šole imajo že organiziran podiplomski študij iz več znanstvenih disciplin (vojaške spretnosti, vojaške andragogike, vojnopolitičnih ved idr.),
Titovo delo vsebuje jasen pogled na družbene, ekonomske, politično-razredne, narodnostne in mednarodne komponente vojne ter na metode obravnave problemov vojne in obrambe —zasnovane na mark sizmu. To delo je za vse pripadnike oboroženih sil zanesljiva opora v znanstvenem in vzgojnoizobraževalnem delu. Njegov;! izjemna vrednost je predvsem v tem, da spodbuja ustvarjalno misel, nenehno povezovanje teorije in prakse, besede in dejanja, izobraževanje ob delu in z delom in v tem, da s svojo marksistično dialektiko zanika vsak dogmatizem, rutinerstvo in nekritičnost.
polkovnik DJORDJE STANIČ pedagog
XV. revija otroškega filma Hrvaške
Beseda, slika, zvok
c~----------------------------------------------------------^
Na hribu, skrita med zelenjem sredi Pionirskega mesta, stoji šola. Nedaleč od Zagreba. Tu je potekala od 10. do 12. junija XV. revija otroškega amaterskega filma Hrvaške, ki je bila bogata bera raznolike otroške ustvarjalnosti. Otroci odkrivajo svet, ga doživljajo in ustvarjajo v svojem okolju žive, pristne odnose. Prevladovali so dokumentarni filmi, nekaj je bilo tudi risanih.
Simpozij o otroški filmski ustvarjalnosti je prinesel mnogo svežih misli. Tako je, na primer, dr. Stjepko Težak v svojem referatu med drugim poudaril, da kinoamaterizem vzgaja v tolikih smereh kot redkokatera druga zunajšolska dejavnost. Mlad človek mora snov najprej teoretično obvladati — to se pravi, sistematično jo mora zbirati in proučevati; delovne navade pridobiva mimogrede. Pri praktičnem delu mora prijeti za vsako opravilo: pri mladih filmarjih ni in ne more biti delitve na ročna opravila in vodenje. Poznati je treba kamere, osvetljavo, režijo, glasbeno opremo. Film nas tudi primora, da se soočimo z resničnostjo. Tako se razvija v učencih tovariški odnos, ljubezen do domovine in naših delovnih ljudi. Odgovornost — osebna in kolektivna — nenadoma ni več samo beseda, ampak resničnost.
Režiser Vladimir Tadej je s primeri otroških filmov na temo narodnoosvobodilnega boja prikazal dvoje: otroška domišljij? in ljubezen zmoreta v filmu oži /iti mrtev spomenik; po drugi strani pa mnogi otroški filmi s to vsebino opozarjajo na napake vzgojiteljev in vseh, ki so jim kdaj pripovedovali o našem boju. So primeri, ko je sovražnik smešen, ubog (kar ne ustreza resničnosti), ko je vse še najbolj podobno slabi indijanarici. Za takšne filme ne moremo trditi, da
so uspeh mladih kinoamaterjev; so pa lahko v poduk učiteljem.
O razvojni poti otroškega kinoamaterizma je spregovoril režiser Mirko Lauš, ki je velik del svojega življenja posvetil razvoju te panoge. Začelo se je leta 1961 — tedaj je bilo 6 kinoklu-bov. Danes pa je takšnih, ki so prijavljeni in redno sodelujejo na festivalih, že 147. Na mednarodnih srečanjih so doslej sode-' lovali dvanajstkrat, in sicer: Hrvaška, Slovenija, Vojvodina, Srbija ter Bosna in Hercegovina. Filmska vzgoja se vse bolj širi tudi z ustvarjanjem otroških filmov. Leto 1967 bi doslej mogoče lahko proglasili za najuspešnejše: tedaj so naši mladi ustvarjalci prejeli v Parizu dve zlati in dve srebrni plaketi. Sicer pa se vsi, ki posvečajo svoj čas in svoje zmožnosti filmski vzgoji, zavedajo, da ne vzgajajo prihodnjih režiserjev in igralcev, pač pa gledalcem, ki bodo znali film doživeti in ločiti slabo od dobrega. Delo pa je tisto, ki vselej pripelje do najglobljih spoznanj. V tem je tudi bistvo otroškega kinoamaterizma.
Kakšno mesto ima kinoamaterizem v šoli? Je sinteza znanj različnih predmetov. Redno sta zastopana tehnična vzgoja in materin jezik, uspešno pa sodelujeta tudi glasbena in likovna vzgoja. S kamero lahko raziskujemo — in tu se vključujejo predmeti, na primer, spoznava-
Prejeli smo
nje narave in družbe. Mnogo ljubkih filmov beleži dejavnosti šol — skoraj bi lahko trdili, da postaja filmski trak to, kar sta bila včasih svinčnik in papir. Filmski zapis nam vedno pove, ali je učenec bistvo dojel in podoživel ali ne; v drugem primeru namreč ne more izdelati dobrega filma.
Danes sta film in televizija v veliki meri zavzela prosti čas odraslih in otrok. Neodgovorno bi bilo trditi, da nas samo zabavata. V veliki meri nam neopazno vsiljujeta odnos do stvari — otrokom še bolj kot odraslim — to se pravi, da nas tudi prevzgaja-ta. Tako ima kinoamaterizem svojo vlogo tudi pri vzgoji ali — ožje opredeljeno — pri družbe-nomoralni vzgoji. Razumljivo je, da se poletnih filmskih šol za voditelje kinoklubov udeležuje vedno več prosvetnih delavcev. Sčasoma bodo gotovo tudi pedagoške akademije v svojih učnih načrtih upoštevale film -kot pomembno učnovzgojno sredstvo, potrebni pa bodo seveda tudi priročniki za učitelje in učbeniki za učence. Tehnika napreduje z velikanskimi koraki in filmske kamere so že zelo izpopolnjene. Manjka pa glasbenih diskotek z dobro glasbo, saj imajo posamezniki predvsem plošče lahke glasbe. Pomen glasbene vzgoje ob filmski narašča.
Da ni mogoče ločiti filmskega ustvarjanja od drugih zunajšolskih dejavnosti je z zgledom ponazorila učiteljica srbohrvaščine Hilda Švajcer z Reke. Sedmo leto delajo, prejeli so priznanja — a še vedno jim je v spominu prvi film »Dječak i brodovi«, kajti tedaj so se prvič srečali z resnico, da je treba temeljito
Program Glasbene mladine v našem vzgojnoizobraževalnem sistemu: da ali ne?
Na sestanku predstavnikov Zavoda SRS za šolstvo, Skupnosti glasbenih šol Slovenije, Zveze društev glasbenih pedagogov Slovenije in Glasbene mladine Slovenije, ki je bil ob koncu preteklega leta, so udeleženci sprejeli tele sklepe:
— Glasbeni ali estetski del našega vzgojnoizobraževalnega sistema naj postane skupna odgovornost vseh dejavnikov, predvsem Zavoda SRS za šolstvo kot načrtovalca programa, Zveze društev glasbenih pedagogov Slovenije in družbenopolitičnih organizacij Zveze socialistične mladine Slovenije (Glasbena mladina Slovenije je njen kolektivni član) ter samoupravnih interesnih skupnosti za kulturo ter za vzgojo in izobraževanje. Nujno je, da vsi ti dejavniki usklajeno delujejo. Glasbena mladina Slovenije kot organizacija posebnega in širšega družbenega pomena čuti še posebno dolžnost, da se vključuje v proces preobrazbe celotnega vzgojnoizobraževalnega procesa.
V ta namen pripravi vsako leto (sedaj še sedmo po vrsti) pester program najrazličnejših glasbenih prireditev. S tem omogoča mladim da enakopravno sodelujejo v kulturnem življenju: koncertna dejavnost (komorni, simfonični, šolski, mladinski, amaterski, profesionalni koncerti, koncertna prireditev, dan Glasbene mladine Slovenije, abonma Mladi mladim, kviz tekmovanja za osnovnošolsko in srednješolsko mladino, časopis Glasbena mladina, poletni glasbeni tabori, predavanja o vseh glasbenih zvrsteh, srečanja, tekmovanja, festivali).
Naša družba si prizadeva, da bi se ob šoli razvil širši kulturni in
družbeni center krajevne skupnosti, v katerem naj bi sodelovali vsi dejavniki. Poudariti je treba, da morajo vzgojnovarstvene, prosvetne in kulturne ustanove, društva in družbene organizacije primerno zasnovati svoje delovne programe, jih uskladiti in skrbeti za njihovo uresničitev. Uveljaviti je treba prožne koncepte, ki ustrezajo sodobnim načelom vzgoje in izobraževanja. Programi Glasbene mladine so prijetni za mlade, saj temeljijo na doživetju. Pri mladini zbujajo ljubezen in primeren odnos do glasbe in umetnosti nasploh. Pri tem se Glasbena mladina ne omejuje le na pasivno posredovanje in sprejemanje. Zaveda se, da je treba spodbujati aktivno glasbeno sodelovanje čim večjega števila mladih. Prav pri tem je še posebno pomembna vloga glasbenega šolstva, ki naj temu ustrezno in z izkušnjami dopolni tudi svoje načrte dela.
V sklepih delovnega sestanka je bilo pred letom dni poudarjeno tole:
— V vzgojnoizobraževalne projekte je treba čimprej in čimbolj obširno vključevati programe glasbenih šol in Glasbene mladine, spodbujati samoupravno dogovarjanje in sporazumevanje vseh dejavnikov s tega področja (vprašanje financiranja!) ter pripraviti usklajene programe za nadaljnji razvoj našega celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema.
— Glasbena mladina Slovenije ugotavlja, da je stanje estetske vzgoje (na to področje sodi tudi glasbeni pouk) v sedanjem vzgojnoizobraževalnem sistemu kritično. Treba je torej takoj ukrepati. Jasno je, da deklarativni sestanki in akti ne zadoščajo; potrebna je
akcija. To je še posebno nujno ob porajajočem se usmerjenem izobraževanju in celodnevni šoli.
Estetska vzgoja je nepogrešljiva pri oblikovanju celotne podobe našega mladega človeka. Z dogovarjanjem in sodelovanjem z Zavodom SRS za šolstvo in drugimi dejavniki vzgoje in izobraževanja bomo poskušali doseči, da bo estetska vzgoja našla zares ustrezno mesto v našem vzgojnoizobraževalnem sistemu. Zasnovana mora biti tako, da bo ustrezala zahtevam mladih, ki naj s svojo osebnostjo odstranijo negativne pojave potrošniške družbe v sedanjem pretirano zmaterializiranem svetu. V celotnem sistemu vzgoje in izobraževanja pa tudi v kulturni dejavnosti in življenju nasploh se mora ustrezno razvijati tudi organizacija Glasbene mladina, ki lahko sooblikuje in bogati kulturno življenje.
Kljub temu, da se uresničujejo programi Glasbene mladine v SR Sloveniji že sedmo leto, pa se ta organizacija še vedno ni mogla sporazumeti z vsemi dejavniki. Večino od njih je že nekajkrat povabila k sodelovanju, vendar še ni dosegla, da bi bili njeni programi načrtno upoštevani doma in v šoli. Žal se še vedno večina dejavnikov, ki bi po naravi dela in družbene vloge lahko sodelovali, ni odzvala pobudam Glasbene mladine. Zato pričakuje Glasbena mladina tokrat odgovor, ki ga navaja v naslovu tega prispevka: PROGRAMI GLASBENE MLADINE V NAŠEM VZGOJNOIZOBRAŽEVALNEM SISTEMU — DA ALI NE?
GLASBENA MLADINA SLOVENIJE
Jublej pesniške besede za otroke
poznati življenje, imeti anogo znanja in trdo delati, če hočeš napraviti nekaj metrov dobrega filma. Ob stiku s stvarnostjo se brusi značaj in utrjuje estetski čut. Delo v filmski sekciji je vselej skupno — tako se mladina neposredno pripravlja na delovne odnose v kolektivu.
Vrednote, ki jih privzgaja otrokom delo v kinoklubu, se kažejo pri vseh šolskih predmetih in v življenju. Ni jih treba več poudarjati. Tam, kjer delajo, tudi ne nehajo. In dobro vedo, zakaj.
NAGRADE
Ogledali smo si projekcijo samostojno posnetih otroških reportaž na temo »Zagreb«, kjer se je posebej pokazala otroška izvirnost. Ob koncu revije so podelili nagrade devetim kino-klubom za najboljše filme.
Nagrado v višini do 1000 din je Kino zveza podelila za tele filme:
1.	»Mali kuhar« (KK Mladost iz osnovne šole Stevo Došen, Kioš-tar Podravski), 2. »I to je Zagreb« (KK iz osnovne šole Ivan Mečar, Zagreb), 3. »Skaiinada« (KK Kaštela iz osnovne šole Silvestar Batina, Kaštel Suču-rac), 4. »Kruh« (KK Slavica iz osnovne šole P. Preradovic, Pitomača), 5. »Jaje« (KK Slavica iz osnovne šole P. Preradovic, Pitomača) in 6. »Dva majstora« (prav tako iz kinokluba Slavica iz osnovne šole P. Preradovic, Pitomača),?. »U pomoč« (KKiz osnovne šole Centar, Rijeka), 8. »Toš« (KK iz osnovne šole Cenvar, Rijeka) in 9. »Kad bih mogla« (KK iz osnovne šole Turnič, Rijeka).
Kinoklubi so dobili poleg nagrade tudi zastavice namesto diplom. Podelili so še veliko posebnih nagrad, ki so jih pripravile številne hrvaške organizacije združenega dela. Revijo otroškega amaterskega filma Hrvaške je pripravila Kino zveza Hrvaške in Pionirsko mesto Zagreb pod pokrovitefistvom ČZP Škotske novine in Škotske knjige iz Zagreba.
Festivalsko zastavo so spustili, iz zvočnika pa je zadonela pesem: »Kad bi svi ljudi na svije-tu...«
N. T.
Obletnica v prleški metropoli
Letos slavi ljutomerska glasbena šola 50-letnico svojega uspešnega dela. Glasbeno ledino so zavzeto orali od leta 1927 dalje učitelji Jože Žagar, Miro Preši, Franc in Minka Ziherl, Maks Dominkuš in Roman Bratuša. Uspešno delo šole vedno znova potrjuje, da so Prleki za glasbo nadarjeni ljudje.
V Ljutomeru prav tako živahno deluje slovensko pevsko društvo, ki je pred nedavnim slavilo svojo 80-letnico. Pevsko društvo je nekoč pridobilo zavedne ljubitelje slovenske glasbe in s skupnimi močmi so ustanovili tudi tamburaški orkester. Znan je bil sokolski tamburaški zbor. Pred drugo vojno so v Ljutomeru ustanovili celo salonski orkester za ljubitelje klasične komorne glasbe.
Glasbena šola je, žal, vseskozi Životarila v nezavidljivih gmotnih razmerah, toda želja Prlekov po glasbnem življenju je bila močnejša; število učencev se je večalo,
Z n jim pa se je večalo število glasbil. Da so Prleki ljubitelji glasbe, potrjuje tudi podatek, da ima ljutomerska glasbena šola SLAVKO OSTERC svoje podružnice v Križevcih, Veržeju in Razkrižju.
MIROSLA V SLANA—M1ROS
V Novem Sadu so se končale XX. jubilejne Zmajeve otroške igre. Na tej jugoslovanski manifestaciji, ki ohranja in razvija pesniško besedo, namenjeno otrokom, se je tokrat zbralo okrog sto pesnikov iz vseh krajev naše dežele in številni gosti iz tujine, ki so se v borih treh dneh srečali s približno 30 tisoč malčki: predstavili so jim poezijo in jim govorili o njej.
Prvi dan iger je bil na Beograjskem pomolu odprt Zmajev pristan poezije, iz katerega so kasneje odhajali pisatelji na srečanje z mladimi ljubitelji literature. Tistega dne so tudi svečano pc -pisali listino med predstavniki Zmajevih otroških iger in »Herojem Pinkijem« o stalnem pokroviteljstvu tega podjetja nad igrami. Popoldan sta bili v galeriji Matice Srbske odprti razstavi »XX. Zmajeve otroške igre* in »Razstava jugoslovanskih knjig za otroke*. Ob odprtju razstav je govoril znani književnik Branko Čopič. Poleg teh je bila odprta še razstava Dušana Petričiča »Ilustracija za otroke«. Zvečer je bil spored z naslovom »Partizansko gledališče«, posvečen jubilejema tovariša Tita.
Igre so slovesno odprli naslednji dan v amfiteatru Otroške vasi v Sremski Kamenici. Tako kot ponavadi so se tudi tokrat udeleženci in gosti iger zjutraj zbrali v Zmajevi hiši v Sremski Kamenici, nato pa so obiskali pesnikov grob in položili nanj vence.
Ko so slovesno odprli igre, so sprejeli tudi sklep o sveta Zmajevih otroških iger o podelitvi listin, nagrad in diplom. Listino, največje priznanje iger sta prejela tokrat znana jugoslovanska književnika Aleksander Vučo in Anton Ingolič. V obrazložitvi je bilo poudarjeno, da sta ta dva ustvarjalca vgradila najbolj plemenite ljudske težnje v svet otroštva in s tem veliko prispevala
h književni ustvarjalnosti za otroke vseh narodov in narodnosti naše dežele.
Nagrado v znesku 5.000 din je prejel Stevan Raičkovič za prispevek k sodobnemu izrazu v književnosti za otroke, enako nagrado za širjenje knjige pa sta dobila Rifat Kukaj ih Vladimir Milarič.
Svet za skrb in vzgojo otrok SR Srbije je sklenil, da bodo letošnje nagrade »Neven« prejeli Mio-drag Borisavljavič za najboljšo knjigo v srbohrvaščini, Abdul Bunjaku za najboljšo knjigo v albanščini in Miron Kanjuh za najboljšo knjigo v rusinščini. Skupina študentov Fakultete uporabnih umetnosti v Beogradu je prejela nagrado »Neven« za najbolje ilustrirano knjigo za otroke. Diplome za sodelovanje pri igrah je dobilo 25 organizacij in 50 POSAMEZNIKOV.
Potem ko so razdelili nagrade je bila v amfiteatru Otroške vasi prireditev, na kateri so sodelovali učenci Osnovne šole Jovan Jovanovič Zmaj iz Sremske Kamenice, beograjski pionirski zbor »Kolibri«, Dragan Lakovič, Dragoljub Milosavljevič Gula in Melita Bihajli. Gost programa je bila lanskoletni dobitnik Zmajeve nagrade za poezijo Dragan Lukič.
Zadnji dan iger je bilo posvetovanje na temo »Žmaj in sodobnost«. Po oceni udeležencev tega posvetovanja je največja Zmajeva zasluga v tem, ker je s svojim pesništvom dokazal, da je kdo lahko velik pesnik tudi tedaj, če ustvarja poezijo za otroke. Zmar jeva poezija ne zastareva, saj je bil ta veliki pesnik v resnici predhodnik sodobne poezije za otroke. Zato bo v zgodovini književnosti, kritike in šolstva njegovo ime vedno zapisano z velikimi črkami.
NADA NADJ
Kritikovo pojasnio
Film ni zmeraj ali je celo redkokdaj umetnost. Kar je na primer pokazal letošnji izbor najboljših filmov sveta na beograjskem festivalu Fest, je predvsem ogledalo človeškega nasilja in najbolj grobe stvarnosti civilizacije. To ogledalo ni neresnično. Toda vsak film in vsak trenutek iztrgata iz sveta kos resnice in jo skušata predstaviti svetu, vprašanje pa je, kateri kos izbirata in s kolikšno prodornostjo. Bistvena je torej vest, ki upravlja izražanje resnice.
Vest filmskih distribucij je večinoma uspešnost filma, filmski festivali in kritike pa so navadno merilo kakovosti. To je samo primer, da sodimo z več različnih stališč, ki pa so morda vsa utemeljena. O tem, kar je nekomu všeč, lahko z nekaj inteligence in znanja zapišemo prepričljiv, resen in po izrazih natančen spis. Vrednost ocene filma je odvisna od spremosti predstavljanja tako rekoč osebnega mnenja. Resna beseda o filmu lahko ostane neopažena in nepomembna, češe druge besede, ki imajo moč in ki ljudem bolj ugajajo, oglašajo vidneje. Splošno mnenje je prepogosto neizrazitost, nesamostojnost in nezahtevnost, ustvarjalci filmov pa pogosto računajo na takšno poprečje, ker jim jamči uspeh. To so primeri človeške brezvestnosti. Človeku namreč ne ostane nič drugega, kot da film vidi in ga izkusi, ob mnenjih pa izbrusi svoj čut za lasmo oceno, za lastno in preprosto označitev izkušnje tako likov ljudi kot dogajanja, ki jih je v filmu doživel. Kritik je samo ta, ki zna to, kar mu ugaja, uskladiti s svojo človeško etiko. Svoj način ocenjevanja izpostavlja javno.
Film je atraktiven in poln blišča ter zavzema p rečejšnjo vlogo v Življenju sodobnega človeka. Postajamo vse bolj vizualni. V naši zavesti je zmeraj več slikovitih predstav z ekrana, pogosto pa premalo spomina na doživetja neposrednega življenja. Utapljamo se v predstavah, ki so nam preprosto dane. Človek jih mora torej izkusiti razločno, tako da ve, kaj mu pomenijo. Nekako se mora odmakniti od njih, potem ko se je z njimi p o is til, in izluščiti iz njih smisel, ki je nekako bolj abstrakten od slik. Obe stvarnosti pa morata druga drugi ustrezati. Kritika nam torej pomaga, da se poglobimo v vsebino predstavljanja in se ob njej zamislimo. V tem smislu kritika ni ocena, ki strokovno izjavlja splošno ali uradno sodbo, temveč uči misliti s pozornostjo in vestjo do predstav, ki jih kaže film.
Navajeni smo že, da ima vsak pojav v svetu svoj predmet v znanosti. Tako mislimo, da bomo film spoznali z vedo o njem. V resnici pa je v nas ena sama sposobnost: da izkusimo, vidimo in razberemo občutke ter misli v ljudeh in pojavih. To pa ni več veda, temveč lastna človeška vsebina. Objektivno učenje te vsebine je smisel pedagogike ob vseh predmetih, ki se jih morajo danes učiti mladi ljudje in odrasli. Film je zelo življenjski pojav, ki brez predsodkov odseva vse, kar se v svetu godi in kar ljudje čutijo in mislijo. Vse, karkoli drami pozornost, uporablja bodisi zaradi upodabljanja resnice bodisi zaradi komercialnega uspeha. Med obema je včasih težko razbrati' pravi motiv. Film se vestno in brezvestno uveljavlja v kinematografih in na televizijskem zaslonu ter sočasno zastruplja in osvobaja zavest. Videti moramo vse, čeprav je to dvorezno. Pomagamo si lahko le tako, da se kar najbolj opremo na svoje neposredno doživljanje in vzporedno spoznavanje z mišljenjem.
SAMO SIMČIČ
50 let rejništva v Sloveniji
-------------------------------------------------------------------\
Letos, od 13. do 15. aprila, je bil na Bledu prvi posvet — simpozij o rejništvu.
Simpozij ob 50-letnici rejništva sta organizirali Skupnost socialnega skrbstva Slovenije in Zveza društev socialnih delavcev SR Slovenije, v sodelovanju z republiko Srbijo, sodelovale pa so tudi strokovne službe drugih republik.
Na simpoziju je bila predstavljena oskrba otrok v tujih družinah od prvih začetkov do danes. V 33 referatih in koreferatih (od tega 16 slovenskih) je bil podrobno prikazan zgodovinski razvoj rejništva, prednosti rejništva v psihološkem in pedagoškem pomenu, psihološki problemi socialne adaptacije majhnega otroka, odnosi med starši, rejniki in rejenčki, razne oblike rejništva (tudi za duševne in slušno prizadete otroke, za psihiatrične bolnike in druge dela nezmožne odrasle osebe) vloga socialnega delavca pri izvajanju rejništva in pravni položaj rejnika.
Na simpoziju je bil dosežen glavni smoter — predstaviti in preveriti oblike rejništva ter strokovno, predvsem pa družbeno ovrednotiti to obliko socialnega varstva otrok. Obenem pa so bili nakazani družbeni smotri, začrtana pa je bila tudi nadaljnja strokovna pot rejništva.
Simpozija se je udeležilo več kot 150 udeležencev, in to: družbenopolitični predstavniki republik, predsedniki skupščin republiških interesnih skupnosti, zdravniki, psihologi, pedagogi in socialni delavci. Maribor je sodeloval s tremi referati. Iz Centra za korekcijo sluha in govora se je socialna delavka Marija Breznik (ki ima že 15-letno prakso z rejništvom) predstavila z referatom o rejništvu slušno prizadetih otrok. Objavljamo nekaj odlomkov iz njenega referata: Rejništvo slušno prizadetih otrok.
V Mariboru smo prvi v Sloveniji pričeli nameščati slušno prizadete otroke v rejniške družine. Začetki segajo v leto 1962, ko je Zdravstveni dom Maribor ustanovil Center za korekcijo sluha in govora, pri tem centru pa čez dobro leto še osnovno šolo za slušno prizadete otroke. Prvega otroka smo namestili v rejniško družino v šolskem letu 1963—64.
Center za korekcijo sluha in govora je tedaj uvajal nov (ver-botonalni) način usposabljanja slušno prizadetih. Kompleksnejši principi rehabilitacije govora in sluha pa zahtevajo, da je slušno prizadeti otrok vključen v proces usposabljanja v čim bolj rani dobi ter da živi v čim bolj naravnem in polnočutnem okolju, ki ga neprestano spodbuja h govornem izražanju in vključuje v vsestranske oblike socializacije. Rejniška družina nam je po obliki in vsebini nadomeščala družinsko vzgojo, saj je iz mentalno higienskih in pedagoških vidikov najprimernejša oblika varstva za slušno prizadete otroke, ki se morajo že v tretjem letu starosti ločiti od svoje družine zaradi vključitve v proces usposabljanja.
Nekajletne izkušnje na področju rehabilitacije slušno prizadetih tako v Mariboru kot v sorodni ustanovi v Ljubljani, so pokazale, da ima rejništvo visoko vrednost, če načrtno in strokovno organiziramo mrežo rejniških družin ter uvedemo dosleden razvid, svetovanje in spremljanje teh družin. Pri izbiri rejniške družine in pri oddaji otroka v rejo, je treba upoštevati vsa strokovno utemeljena' merila. Rejnice vodimo in aktiviramo, da sodelujejo pri usposabljanju svojega rejenca ter jim strokovno pomagamo z raznimi oblikami strokovnega usposabljanja.
Rejništvo je zato nujni sestavni del kompleksne rehabilitacije slušno prizadetih. Le za to dejavnost je potreben predvsem organiziran način obravnave, z ustrezno metodologijo, kar je posebna skrb socialnega delavca v šoli.
REJENCI IN REJNIŠKE DRUŽINE
V rejniške družine, ki jih prej skrbno izberemo in pripravimo za sprejem rejencev, nameščamo predvsem oddaljene otroke, ki med usposabljanjem ne morejo ostati doma, ker njihovi starši ne žive v kraju šolanja. Otroci so iz osemnajstih občin, predvsem iz severovzhodne Slovenije in bivajo v rejniških družinah samo med usposabljanjem; vse proste dni (sobote, nedelje, praznike in počitnice) preživljajo pri svojih starših, da se duševno ne odtujijo j od družine; o obiskih pri starših imamo natančen razvid.
Ker je normalno družinsko okolje za slehernega otroka nenadomestljivo, narašča število , slušno prizadetih otrok v rejništvu iz leta v leto tudi v sorodni organizaciji za usposabljanje v Ljubljani, kjer imajo ob šoli
organizirano domsko varstvo. In čeprav so začeli z rejništvom dve leti kasneje, jih je to prisililo, da so nas z rejništvom dohiteli oziroma nas dohitevajo.
Rejniške družine izbiramo tako, da ostanejo otroci v rejništvu praviloma daljšo dobo. Začasnih rejništev (eno, dve ali največ tri leta) imamo razmeroma malo. Le v primerih, ko gre za laže slušno ali govorno motenega otroka imamo krajša rejništva. Tak otrok se po odpravi govorne motnje vrne domov, rejništvo pa mu preneha. Največ ukinjenih rejništev imamo v zadnjem letu, ker so otroci končali z usposabljanjem.
Prvotno smo že po enem letu otroka premestili, toda ugotovili smo, da je bilo preveč menjav. Pozneje, ko smo se odločili premestiti otroka, smo zamenjali rejniško družino pO treh ali šele petih letih, razen v izjemnih primerih, če je rejnica zbolela in nikakor ni mogla več obdržati otroka, smo bili prisiljeni to storiti prej.
Ob izpopolnjevanju metod dela z rejniškimi družinami, smo spoznali, da je treba strokovni izbiri rejniške družine in strokovni ter primerni pripravi na sprejem rejenca, posvečati večjo pozornost. Čim mlajši je otrok, tem več raznih oblik spoznavanja
in prilagajanja otroka rejnikom je potrebnih. Čeprav že ob oddaji družino pripravljamo, da bo rejenec ostal v njej ves čas usposabljanja, so premestitve še vedno potrebne.
Predšolskih otrok nismo premeščali, potreba se je pokazala šele v šoli, tj. v prvem ali drugem razredu, če družina ni znala pomagati slušno prizadetemu otroku pri učenju ali je bilo to prezahtevno. Zavedamo se, da zahteva vsaka premestitev tako za otroke kot za njegove starše, ponovno čustveno prilagajanje, bojimo pa se, da menjav rejniške družine ne bomo nikoli povsem odpravili.
Ko se odločimo za menjavo družine, skuša socialni delavec najti najboljšo rešitev. Otroka odda že izkušeni rejnici (zato imajo nekatere naše rejnice tudi po tri otroke), v vsakem primeru pa mora biti družina in njeno okolje ugodnejše od prve družine, da je prilagoditev otroku lažja. Ugotavljamo pa, da za šolskega otroka premestitev ni tako boleča. V večini primerov so po premestitvi celo bolj motivirani za delo.
Pobegov iz rejniških družin še nismo zasledili.
Letos imamo 85 rejencev. Od teh jih 60 ni menjalo rejniške družine. Vzroki za menjavo so največkrat pri otroku, v njegovi kombinirani prizadetosti in moteni osebnosti (tudi mentalni). Vzgoja kombinirano prizadetega pa zahteva od rejnice ob težki slušni prizadetosti večji napor. V skoraj polovici primerov ugotavljamo, da so rejnice sposobne oskrbovati in učiti predšolskega otroka, šolskega pa več ne zmorejo, še posebno, če je uspeh rejenca v šoli komaj opa-
ki jih vsebuje intimnejše okolje z vsemi družinskimi značilnostmi, resnične možnosti, da se postopoma prilagodi in vključi v širše okolje.
Važno je, da so rejnica in družina kot celota pripravljeni sprejeti slušno prizadetega otroka in da sta mu pripravljena dati najboljše možnosti za čim hitrejšo adaptacijo. Socialni delavec je vedno, kadar premešča ali namešča otroke v rejniške družine, pred zelo zahtevno strokovno in družbeno odgovorno nalogo. Za vsakega otroka mora poiskati družino, ki bo glede na njegove osebne lastnosti in značilnosti matične družine, najbolj ustrezala.
Vzporedno s pripravami staršev in s pripravami rejniške družine pripravljamo skupaj s starši tudi otroka na premestitev, če je ta pri malem, gluhem otroku le mogoča. Skupaj pripravimo načrt za razne oblike navezovanja otroka na rejnice. S tem, ko otrok spozna svoj nadomestni dom še pred odhodom od doma, spozna rejnike kot znance staršev. In če med tem ugotovi, da ga imajo poleg staršev tudi drugi radi, potem prehod iz lastne v rejniško družino ni tako boleč.
Rejnice pridejo večkrat posamično na pogovor k socialnemu delavcu, psihologu, defektologu ali zdravniku. Spremljajo tudi delo rejenca v skupini, poslušajo in so zraven pri terapiji in izmenjujejo mnenja s strokovnimi delavci. S tem se tudi usposabljajo za pravilen način obravnave otroka, ki mu doma pomagajo pri učenju in razvoju govora.
Naša dolžnost je rejnice voditi, spremljati njihovo delo in jih nadzorovati. Upoštevamo tudi njihove pripombe in predloge.
Zaradi vsega tega smo več besed namenili izbiri in pripravi rejniške družine ter nakazali elemente strokovnega usposabljanja rejnic. Radi bi dosegli, da bi se tudi slušno prizadeti otroci razvijali v enakopravne, koristne in srečne člane naše samoupravne socialistične družbe.
Z razstave likovnih del učencev osnovne šole France Prešeren v Kranju. Razstavno gradivo sta pripravila akademska slikarka Sonja Primožič in akademski slikar Dušan Premrl
zen, kar ni tako redko. Imamo pa tudi družine, ki obdržijo otroka v oskrbi nad 10 let, do konca poklicnega usposabljanja. To dokazuje, da je čustvena navezanost trdna in obojestranska in da je postala rejniška družina otroku pravi nadomestni dom.
Zadnja leta imamo povprečno po 50 rejniških družin, od teh jih je okrog 30 že stalnih. Zaradi starosti ali bolezni izgubimo vsako leto nekaj rejnic, toliko pa jih tudi pridobimo na novo. V praksi ugotavljamo, da pri družinah, ki se odločijo za sprejem otroka, ekonomski motiv ni na prvem mestu, čeprav ne zanikamo, da ob ponudbi rejenca ni bil pričujoč.
Socialna struktura sedanjih rejniških družin je zadovoljiva. Popolnih družin je 44 (88%), razvezanih nimamo, vdov je 6^ Truditi se moramo najti čim več popolnih družin, ker le popolna družina pomeni okolje, kjer lahko otrok pozitivno razvija svojo osebnost, še posebno slušno prizadeti otrok, ki doživlja svojo okolico predvsem vizualno. Vse rejnice, razen dveh, imajo tudi svoje otroke.
Pomemben dejavnik je starost rejnic. Pri naših rejencih se najbolje obnesejo rejnice v starosti od 40 do 55 let. Mlajše imajo premalo izkušenj in so poleg tega še prezaposlene s svojimi otroki.
VARSTVO, VZGOJA
IN USPOSABLJANJE
Že uvodoma smo poudarili, da sta za slušno prizadetega otroka bistvenega pomena družina in individualno delo z otrokom. Z rejništvom zagotavljamo tej kategoriji otrok obenem družbeno organizirano varstvo, vzgojo in usposabljanje. Ožji smoter varstva v rejniški družini pa je, zagotoviti najustreznejše možnosti za vsestranski emocionalni, socialni, intelektualni in moralni razvoj slušno prizadetega. To pa pomeni tudi ustrezno ravnanje, možnost za razvoj govora in učenja ter pravilno prehrano in počitek. V rejniški družini ima otrok poleg kvalitet,
Srečanje
Premalo se piše o njih. O učenci in pedagogih, ki poučujejo na Posebni osnovni šoli Janeza Levca v Ljubljani. Najbolj krivično pa je, da gledajo nekateri na učence v posebni šoli celo z rahlim podcenjevanjem. So pa tudi taki, ki se že ob misli na posebno šolo zgrozijo. In vendar, koliko Življenja, koliko domačnosti in prisrčnosti je v njej. Že samo stopnišče je neke vrste likovni razstavni prostor, kjer vidimo prave male umetnine. In med ročnimi izdelki učencev izstopajo številne zasteklene diplome, ki so jih prejeli skupinsko ali posamično, na raznih tekmovanjih.
Na dan mladosti je bila šola vsa slavnostna. V dveh skupinah so učenci tekmovali za Cankarjevo bralno značko, mlajši pa so se borili za Cicibanovo. Najstarejši, učenci sedmih in osmih razredov so tokrat zasedli zbornico. Mladi, nasmejani in srečni ljudje, z rdečimi nageljni na prsih, so z uglajeno vljudnostjo sedali ob belo pogrnjene mize: mednje so sedli še predavatelji in ravnatelj.
Komaj slišen šepet je utihnil, takoj, ko. so se pričeli pomikati na govorniški prostor učenci petih razredov. Obrazi polni pričakovanj! Prednje je stopila pevovodja. Kot mati je z očmi obšla gručo in otroci so se zaupljivo ozrli vanjo. Gledali so v njene roke, ki so se počasi dvigale. In že je iz mladih grl zadonela pesem. Zapeli so pet, morda šest pesmi. A peli so brez bojazni. Peli so s srcem. Občuteno. Zdaj igrivo, zdaj veličastno, zdaj tiho otožno. Vmesne recitacije so poživljale zbor.
Nastopila je govornica, učiteljica na šoli, ki je z izbranimi besedami orisala pomen dneva mladosti, NOB in Titove življenjske poti. Svoje besede je sklenila s kratkim in prisrčnim:
»In zdaj nastopa najbolj slovesen trenutek, ko se boste vi, naši pionirji, spremenili v naše goste. Prejeli boste izkaznice mladinske organizacije...«
Sledili so stiski rok in spet šepetajoče besede. Nasmehi.
Med podeljevanjem članskih izkaznic mi je z odkritim ponosom razlagal ravnatelj šole:
»Imamo dobre pevce. Pa tudi več izrednih slikarskih talentov, ki so prejeli že visoka odlikovanja. Celo prvo mesto na portoroškem EKTEMPORUsi je zaslužil naš učenec. Prav tako so prejeli številna priznanja na raznih športnih tekmovanjih in na tekmovanjih šolskih fotokrožkov. Tudi člani filmskega krožka so bili večkrat odlikovani. Eden od naših filmov je bil celo izbran kot najboljši, da je mlade slovenske filmarje zastopal v Ameriki...«
In še in še.
»Veliko delo opravljate,« sem rekla iskreno.
Ravnatelj se je nasmehnil in skromno odgovoril:
»Izpolnjujemo samo svojo dolžnost, čeprav je res, da se naše naloge razlikujejo od nalog kolegov, ki poučujejo na rednih osnovnih šolah. Tako kot oni skušamo tudi mi dati učencem čim več znanja, hkrati pa je naša skrb, da jih vsa leta šolanja opazujemo, preverjamo njihove sposobnosti in jih že zelo zgodaj usmerjamo v poklice, ki bi bili njihovim zmogljivostim najprimernejši. In ne samo to. Še pred koncem šolanja se dogovarjamo o njihovi nadaljnji izobrazbi. Zagotovimo jim učna mesta.«
Opazovala sem mlade, srečne obraze, ki se niso niti malo razlikovali od učencev katerekoli redne šole. Zanimalo me je, kakšne težave imajo pri pouku.
»Ja,« je mirno odgovoril ravnatelj. » V nižjih razredih. Otroci pridejo iz okolja, kjer se čutijo, med drugimi bolj razvitimi vrstniki, za nekaj prikrajšane. Bi rekel, da se čutijo manjvredne in zato nesrečne. Prav to pa je vzrok, da postajajo nemirni, včasih celo agresivni. V naši šoli spoznajo, da razlik ni. In to jih počasi umirja. Začutijo vrednost življenja, smisel svojega obstoja. Prepričamo jih, da so lahko prav tako koristni člani človeške družbe, kot vsi drugi.«
V zbornico so vstopila mlada dekleta v belih predpasnikih. Na
mize so spretno prinašale pladnje, krožnike, skodelice, pribor.
»Imate svojo kuhinjo?« sem vprašala. »Zaposlujete v njej večji kolektiv?«
»Mislite na ta dekleta?« se je ljubeznivo nasmehnila ena od tovarišic. »To so naše učenke. Z velikim veseljem delajo v kuhinji. Šest jih je že določenih, da se bodo izučile za kuharice. Teh šest, ki danes servirajo.«
V pogovoru sem zvedela tudi to, da na šoli že zelo zgodaj uvedejo gospodinjski pouk — ne glede na spol. V šestem razredu, pri začetnem pouku, se vadijo serviranja, pripravljajo živila, skrbijo za red v kuhinji. V sedmem in v osmem razredu pa imajo že pravo gospodinjsko šolo. Trideset jedilnikov natisnejo. Prav tako razmnožijo tudi navodila o teoriji, o kalorični vrednosti živil, s čimer učence razbremenijo nepotrebnega pisanja.
Ponudili so mi pecivo. Bilo je izvrstno.
»To je izdelek naših učencev,« je rekla učiteljica gospodinjstva.
»In kakšno je zanimanje za te učne ure?«
»Izredno. Največja žalost je, če gospodinjska ura odpade zavoljo druge obveznosti.«
Vodili so me po hodnikih in razredih. Šolske klopi so svojevrstno razporejene. Nič običajnega zaporedja v dveh ali v treh vrstah. V posebni šoli so klopi strnjene v polkrog, tik ob katedru.
»To učence povezuje, jih hkrati ohrabri in jih spodbudi k skupinskemu delu,« so mi razlagali.
»Koliko učencev imate v posameznem razredu?«
» V višjih razredih do petnajst, v nižjih največ deset.«
Z namestnico ravnatelja sva stopili v razred, iz katerega je bilo slišati poskočno melodijo. Mladi * so se vrteli in sredi med njimi sem zgledala učiteljico, ki je plesala z učencem. V oči so mi silile solze; ganjenost me vedno izda.
Opazovala sem slike na stenah. Sami ročni izdelki učencev in vendar sem znova ugotovila, da so to zares prave male umtnine.
Ljubljanski grad: grafika, ki je bila razmnožena in so jo na republiških športnih igrah posebnih osnovnih šol prejele vse nastopajoče skupine. Avtor: Viki Zagorc.
»In kje je zdaj ta mladi umetnik?«
»Zaposlen je. Pri Avtomonta-ži.«
»In slikarstvo?«
» Upam, da ga ni zavrgel. Nečesa, kar je v človeku, ni mogoče zavreči.«
Druga zanimiva podoba: »SCENA«, delo Staneta Bega-doviča.
In kurent! Pravi ptujski kurent!
Namestnica je povedala, da jim kožarstvo Grčar zelo veliko pomaga pri teh izdelkih. Podarja jim ostanke kož.
»In mladi umetnik, ki je prejel prvo nagrado na letošnjem portoroškem EKTEMPORU?«
»Letos ga bomo izgubili. Končuje osemletko.«
»Ga boste lahko usmerili v študij likovne vzgoje?«
»Žal ne. Zavoljo matematike in slovenščine. A dosegli smo vsaj to, da ga bodo sprejeli v grafično šolo, ki je še najbolj sorodna njegovim težnjam, njegovi slikarski nadarjenosti.
Srečanje na Posebni osnovni šoli Janeza Levca v Ljubljani je bilo ne samo prisrčno, bilo je predvsem dragoceno. Hvaležna sem učiteljskemu zboru, ravnatelju in namestnici ter vsakemu učencu posebej za lepe trenutke, ki so mi jih podarili.
Ko sem odhajala, me je na stopnišču ustavila deklica. Ljubeznivo me je pozdravila in rekla:
»Še pridite!«
Pobožala sem jo in srečne oči so me spremljale prav do doma. Spremljajo me še danes.
MARTA GROM
Vrtec ustvarja in oblikuje
Vtisi o razstavi, ki jo je pripravil kolektiv vrtca KROJ - Škofja Loka
Na prvi pedagoški konferenci, lekarno, otroke pa smo oblekli v ko smo načrtovali program za bele halje, predpasnike in kape, otroke, ki niso vključeni v vzgoj-	da bi se navadili tudi bele barve
novarstveno dejavnost, smo se	in se je potem v ordinaciji ne bi
na pobudo vodje naše enote bali.
Zinke Benedik odločili, da za- Moto glasbenega kotička je radi kadrovskih težav ne bomb bil:
imeli potujočih vrtcev. Sklenili	— glasba nam je lahko kruh
pa smo, da bomo ob praznova-	— glasba nam je lahko luč
njih v mesecu mladosti pripravili	— glasba nam je življenje
razstavo z naslovom Vrtec	Ne bi mogli prešteti, koliko
ustvarja in oblikuje.	življenj je že krenilo na pravo pot
Vodilo pri tem nam je bilo	ali koliko življenj se je ohranilo,
dejstvo: kakršen je otrok pri igri,	življenje je zadobilo nove svet-
tak je učenec pri učenju in odra-	lobe zaradi nje — glasbe. (Iz
sel človek pri delu. Na razstavi	knjige M. Voglar: Otrok in glas-
prikazane predmete smo izdelo-	ba)
vale vzgojiteljice, medicinske	V tem kotičku smo razstavljali
sestre in varuhinje kar dobro	male ritmične instrumente —
leto. To so povečini sredstva za	improvizirane, vse izdelane iz
ustvarjalne igre, razgibavanje in	odpadnega in naravnega mate-
ritmični instrumenti, izdelani po	riala.
predlogah iz knjige Mire Voglar:	Vsa razstavljena sredstva
Otrok in glasba.	redno uporabljamo pri glasbeni
Vsi ti izdelki so podobni tistim, vzgoji, ki jih uporabljajo odrasli v vsak- Z igro v frizerskem kotičku danjem življenju, prilagojeni pa	želimo zbuditi otrokom željo po
so seveda otrokovi starosti. Prav	negi in urejenosti. Sem smo
pri ustvarjalnih igrah se otrok	namestili dve sušilni avbi, nare-
vživlja v vlogo odraslih, ki jih je	jeni iz kovinskega stojala in
opazoval že prej pri raznih opra-	kartonske škatle za pralni pravilih. To poglablja otrokovo	šek, pregrinjala za stranke, bri-
razumevanje in prispeva k nje-	sače, glavnike, fene za sušenje
govi samostojnosti. Dogajanja	las, navijalke, šamponske škatle
pri igri pa je treba čim bolj pribli-	ipd.
žati resničnosti.	Hišica iz penaste gume je bila
Odpadni material, iz katerega	prikazana v reviji JANA. Posku-
smo izdelovali igrače, so nam	sile smo jo narediti in nastal je
dale tele organizacije: Gorenj-	prijeten kotiček, kjer se lahko
ska predilnica — Škofja Loka,	igrajo posamezni otroci, ki si
Kroj — Škofja Loka, Rašica —	želijo biti nekaj časa sami, hkrati
Gameljne, Velana — Ljubljana,	pa je hišica uporabna še za več
Tekstilindus — Kranj, Iskra —	stvari: če odstranimo sprednjo
Reteče. Mnoga sredstva so	steno, nastane lutkovni oder za
zbrana v naravi, precej pa je tudi	najmlajše, če pa jo popolnoma
industrijskega odpadnega mate-	razdremo in blazine zložimo po
riala.	tleh, imamo imeniten prostor za
V	prvem prostoru so medicin-	telovadbo. Sešita je iz pralnega
ske sestre iz jasli »Kroj« razstav-	blaga, tako da jo lahko tudi
Ijale zbirko igrač, izdelanih iz	operemo.
odpadnega tekstila. To so:	»Dom — družina« je bil na-
medvedi, sloni, pikapolonice,	slov naslednjega kotička, v kate-
račke, muc, razne kocke, blazini-	rem so lahko otroci kuhali; na
ce, obroči in žoge. Vse te igrače	voljo so imeli posodice, priprav-
so izdelane tako, da jih je moč	Ijali so pogrinjke ipd. Pripravili
prati in razkuževati.	smo serviete, rokavice, prije-
Mnogo mladih mater si jih je	malke, prte itd. Tudi tu otroci z
dolgo ogledovalo in marsikatera	igro osvajajo nove pojme, se
je obljubila svojemu »zakajč-	seznanjajo z gospodinjskimi
ku«, ki je hotel vse vedeti, videti	potrebščinami in hrano,
in imeti, da mu bo doma izdelala Skoraj vsi otroci, od najmlaj-prav takšno pikapolonico, ka- ših do predšolskih, se zelo radi kršno je videl na naši razstavi. igrajo z ljubkovalnimi igračami,
V	sosednji igralnici, ki smo jo zato jim nudimo precej bogat preuredili v razstavni prostor, so izbor teh sredstev. Priljubljena je si obiskovalciJahko ogledali naše Barbapapina družina iz mehke izdelke po kotičkih, kamor smo tkanine, napolnjena s kosmiči, jih razporedili zaradi pregledno- nikoli ne počiva.
sti.	■ Priljubljene otroške igrače so
V	prvem kotičku smo prika-	tudi različne lutke. Napravili smo
zale več različnih sredstev za	nekaj lutk iz penaste gume, eno-
razgibavanje. To so žogice iz	slavnejše in pri otrocih še bolj
blaga, raznobarvne zastavice, ki	priljubljene pa so lutke na ku-
rabijo hkrati tudi za prepozna-	halnicah, ker jih otroci laže drži-
vanje in poimenovanje različnih	jo. S tem, ko otroci igrajo z lut-.
barv, razni trakovi, škatlice,	kami in se vživijo v vlogo, se urijo
kamni, palice, rutice itd. Vsa ta	v sproščenem govoru. Malokdaj
sredstva lahko uporabljamo pri	jih slišimo tako sproščeno čeblja-
vsakdanjem razgibavanju in se	ti, kot prav pri igri z lutko,
tudi po vzgojni vrednosti enačijo Namen razstave je bil, kot smo s pravimi, kupljenimi ali pa jih že omenile, pokazati naše delo in zaradi preprostosti in priljublje- dati staršem napotke za njihovo nosti celo prekašajo.	ustvarjalnost doma. Največje
Naslednji kotiček .je imel na-	zadovoljstvo nas vseh, ki smo se
slov Zdravnik — bolnišnica.	trudile za uspeh te razstave, pa
Namen te igre je, odpraviti pri	bo v tem, če bodo starši tudi sami
otroku strah pred zdravnikom ali	poskusili izdelati katerega bd
bolnišnico. Kotiček je dovolj	razstavi jenih predmetov. Ze dol-
bogat, da se v njem lahko hkrati	go namreč vemo, da drage igrače
igra več otrok, vsi pa z igro osva-	v trgovinah niso vedno najboljše,
jajo tudi različne pojme, kot so:	Otrok ne želi igrač, ki jih lahko
zdravnik, slušalka za srce, slu-	samo gleda, želi se z njimi igrati,
šalka za pljuča, žlička za pregled Sestavek končujemo z mislijo grla, zdravstvena izkaznica,	Barbarine mamice, ki je v knjigo
zdravstveni karton, infuzija,	vtisov zapisala:	»Z razstave
povoji, gaze, toplomer, tehtnica,	odhajam polna prijetnih vtisov in
injekcija itd. Imamo tudi lekarno	presenečena nad množico sijaj-
z različnimi »zdravili«.	nih zamisli. Zelo pohvalno in
Posrečilo se nam je zbrati zelo posnemanja vredno, tudi za nas, veliko različnih pripomočkov za starše.« zdravnika, medicinsko sestro in	M ARU A VODNIK
Počastili smo Titov 85. rojstni dan___________________________________________________
Pod geslom: »Še dolgo nas vodi, tovariš Tito!« so cicibani iz vrtca Vodice nad Ljubljano 25. maja razstavili svoje risbe in izdelke.
Razstavo si je ogledalo poleg predstavnikov družbenopolitičnih, organizacij in staršev še mnogo drugih krajanov in šolarjev. Obiskovalci so bili navdušeni nad prikazom uporabnosti različnih materialov, ki so že odslužili svojemu namenu in si z zanimanjem ogledovali razvoj risbe otrok, starih od 3 do 7 let.
ŠTEFKA BALIŽ
Punčke so bile že od nekdaj najbolj priljubljena otroška igrača
Kotiček Zdravnik — bolnišnica. Otroci se z igro seznanjajo z bolniškim okoljem. Strah pred zdravnikom izginja
Vida Brest
PIONIRJI PARTIZANOM
Majhne in drobne so naše pesti, srčece mlado, a tisoč želja v srcu je skritih, preživo žari do domovine ljubezen srca.
Majhne in drobne so naše roke, vendar bi radi le domu služili, radi stopili bi v vaše vrste, kot partizani bi zanj se borili.
Z nami so želje, a z vami je moč, mi pionirji smo, vi partizani, silni, mogočni še bomo nekoč: vsi smo Slovenci in vsi smo Slovani!
(Napisano v partizanih leta 1943)
\___________________________________________________________J
------------------------------------------------------- .
Zvonimir Balog
DANES
Danes je reka tekla za pet!
Za pet je cvetel cvet!
Zagledal sem v letu ptico in tudi njej dal petico!
Petico je tudi dobila za hrzanje neka kobila!
Nebo je iz vedrine dobilo trojko!
Zrak je iz snažnosti dobil dvojko!
Za deset so bile igre naše, ko smo se igrali APAŠE!
Le Ksenija je na izpitu pala — ker nam ni sladoleda polizati dala!
Prevedel: IVAN MINATTI
V_____________________________________________________________J
z--------------------	\
France Forstnerič BRONASTI VOJAK
Kaj imaš, so vprašali otroci, na prsih, bronasti vojak? Rano,
je rekel bronasti vojak.
Kaj imaš, so vprašali otroci, na čelu, bronasti vojak?
Dež,
je rekel bronasti vojak.
Kaj imaš, so vprašali otroci, v očeh, bronasti vojak?
Temo,
je rekel bronasti vojak.
Kaj ima, so vprašali otroci, v ustih, bronasti vojak? Zemljo,
je rekel bronasti vojak.
V____________________ J
Jože Snoj
NOKA NA KOLESU
Noka na kolesu — svet v okroglem •plesu.
Noka po stezici —
svet na perutnici.
Zadaj svet ostaja,
Noka ne dohaja.
Pa komaj pride kam,
svet je že spet tam.
\___________________________J
Ali lahko varuška nadomesti vzgojiteljico?
Morda bo kdo kar na hitro odgovoril: Seveda, zakaj pa ne! Toda, s tem zapisom bi rad spodbudil tudi k odgovoru na vprašanje: Ali bo to nadomestilo enakovredno!?
V	našem dnevnem tisku lahko zasledimo nešteto polemik in Žolčnih razprav o tem vprašanju. Res pa je eno: veliko je še vzgojnovarstvenih zavodov, kjer opravlja strokovno delo vzgojiteljice in varuške ena in ista (na žalost strokovno premalo usposobljena) oseba.
Pred leti smo prosvetni delavci v različnih dokumentih in resolucijah dobili priporočilo, naj čimveč učencev usmerjamo v deficitarno področje vzgoje in izobraževanja. Veliko smo jih poslali tudi v Srednjo vzgojiteljsko šolo v Mariboru. Mnoge od teh učenk so v zadnjem letniku ali pa so šolanje že končale. Zanje pa se je začela trnova pot iskanja zaposlitve in marsikatera vrata so jim ostala zaprta.
V	nekaterih vzgojnovarstvenih zavodih se še niso otresli preživele miselnosti, da se mlad človek — brez izkušenj — težko znajde v poklicu. Naj navedem primer iz soboške občine, kjer dela vzgojnovarstveni zavod pri osnovni šoli.
Na razpis za vzgojiteljico sta se prijavili dve kandidatki: absolventka srednje vzgojiteljske šole, ki ji je manjkala le diploma ter ženska srednjih let brez sleherne pedagoške izobrazbe. Delovni kolektiv je po kratkem postopku sprejel tisto drugo, vzgojiteljico brez diplome pa odklonil, češ, da ne ustreza razpisnim pogojem. Utemeljitev za sprejem je bila: »starejša in bolj izkušena«.
Menim, da k temu ni potreben poseben komentar. Dodam naj še to, da je tako »utemeljitev« dala administrativna oseba, ki o pedagoških kvalitetah in sposobnostih nima pojma. Poudariti Želim le to, da so v zadnjem času tudi varuške vključene v sistem izobraževanja ob delu. Kljub temu pa menim, da na vprašanje zastavljeno v naslovu lahko odgovorimo z: NE!
JANEZ KONKOLIČ
V	__________________________________________y
V paviljonu v Tržiču je bila razstava likovnih del otrok iz vzgojnovarstvenih zavodov. Načrtno so predstavili vseh šest stopenj otrokovega likovnega ustvarjanja. Pridružile so se jim tudi vzgojiteljice, ki so pokazale zbirko lutk. — (Foto: Stane Jesenovec)
Izlet v Kumrovec
Želja mnogih — videti rojstno vasico tovariša Tita, se je tokrat uresničila otrokom vzgojnovar-stvenega zavoda Litostroj, ki so letos v vrtcu obiskovali malo šolo. Za konec male šole so se odpravili na izlet v Kumrovec. Udeležilo se ga je kar 82 predšolskih otrok, tudi tisti, ki so obiskovali izredno malo šolo v popoldanskem času.
V lepem sončnem vremenu so se otroci odpeljali izpred zavoda. V avtobusu si videl nasmejane obraze in velike oči, polne pričakovanja. Otroci so peli tisto razigrano otroško pesem »Če si sre-čem..«. Pot je vodila prek Celja in Štor v Rogaško Slatino. V Vzgojnovarstvenem zavodu Rogaška Slatina so otroci že doživeli prvo presenečenje. Prisrčno srečanje z otroki iz Vzgoj-• novarstvenega zavoda Rogaška Slatina in njihovim kolektivom bo ostalo v nepozabnem spominu. Srečanje so gostitelji popestrili z domiselnim programom, vanj so uvrstili tudi tekmovalne igrice, pri katerih so sodelovali prav vsi otroci. Pomerili so se v spretnostnih in orientacijskih sposobnostih. Sreča, ki je otrokov sopotnik, pa je prinesla izenačen rezultat. Veselo spodbujanje: »Dajmo, Rogaška Slatina, dajmo, Ljubljana...« se je spremenilo v »Dajmo vsi, bravo vsi!«
Za konec vsega veselega so v vrtcu Rogaška Slatina pripravili otrokom okusen topel obrok, tako da so še boljše volje nadaljevali pot.
Naslednja postaja je bil Podčetrtek, kjer imajo novo osnovno šolo in oddelke vzgojnovarstve-nega zavoda. Otroci so spoznali neposredno samoupravljanje učencev te osnovne šole in bili navdušeni nad lepo urejeno okolico, polno zelenic, z domiselnim živalskim vrtom in mnogimi lesenimi skulpturami. Vse to je delo pridnih rok otrok iz Podčetrtka in njihovih staršev, učiteljev in vzgojiteljev. Neizmerno bogastvo otroške fantazije dopolnjuje pridnost in vesten odnos do narave in družbene lastnine. Veselo nas je presenetilo igrišče pri oddelkih
vzgojnovarstvenih zavodov — prikaz namensko izdelanih iger za najrazličnejše dejavnosti, ki so sestavni del predšolske vzgoje. Pot je vodila naprej in približevala otrokom cilj njihovega izleta. Opazovali so okolico, da ne bi česa prezrli, in bili pozorni predvsem na most čez Sotlo; spoznali so pot, ki jo je tolikokrat prehodil tovariš Tito, ko je bil še otrok in pozneje.
In že se je pred nami odprla ponosna vasica KUMROVEC, v kateri se je rodil Tito, obdana s prekrasno naravo. Kraj, ki si ga želi videti vsak in je ponos vseh Jugoslovanov.
Prva pot je vodila v rojstno hišo našega maršala. Nepozabno prvo srečanje s tistim, kar pisana beseda otroku ne zmore povedati, srečanje s skromno hišico družine Broz, v kateri se je Titd rodil in kjer je preživljal svoje otroštvo. Otroci so si skrbno ogledovali vsak predmet, saj jim je pomenil srečanje s tovarišem Titom. Vse vtise so želeli obdržati v svojih glavicah, da jih poneso domov in za vedno obdržijo. Ogledali so si tudi Dom borcev NOB in mladine Jugoslavije. Paleta vtisov je bila popolna z ogledom filma o Titu v veliki dvorani v domu. V Ljubljano smo se vračali po drugi poti, prek Bizeljskega in Brežic.
Mali šolarji iz Vzgojnovar-stvenega zavoda Litostroj so doživeli čudovit dan, ki je bil njihov dan mladosti, njihov sklep male šole in predšolskega obdobja.
Bogate vtise so dopolnile tovarišice, ki so otroke spremljale in jih na njim primeren način seznanjale s potjo in znamenitostmi. Vmes so strnile pripovedovanje resničnih dogodkov iz življenja Titovega otroštva. Ob vsetn tem se je rodila nova zamisel: Vzgojnovarstveni zavod Litostroj bo izlet v Kumrovec uvrstil v svoj program kot stalno obliko dejavnosti, s kolektivom Vzgojno- j varstvenega zavoda Rogaška Slatina pa bo organiziral stalne oblike medsebojnega sodelovanja.
JOŽICA LEGEN
, Komisija za kadrovska in administrativna vprašanja, volitve in imenovanja
SKUPŠČINE OBČINE MURSKA SOBOTA
razpisuje
naslednja delovna mesta Osnovnošolskega vzgojnoizobraževalnega zavoda v Murski Soboti:
1.	ravnatelja Osnovnošolskega vzgojnoizobraževalnega zavoda v Murski Soboti
Pogoji:
—	kandidat mora imeti predpisano strokovno izobrazbo po zakonu o osnovni šoli
—	ustrezne organizacijske in družbeno politične lastnosti in
—	najmanj 10 let delovnih izkušenj v šolstvu,od tega vsaj 3 leta na vodilnih delovnih mestih v šolstvu.
2.	pomočnika ravnatelja Osnovnošolskega vzgojnoizobraževalnega zavoda v Murski Soboti
3.	ravnatelja Osnovne šole Daneta Šum en jaka v Murski Soboti
4.	ravnatelja Osnovne šole 111. v Mnrsld Soboti
5.	ravnatelja Posebne osnovne šole v Murski Soboti
Pogoji pod 2, 3, 4, 5:
i — kandidati morajo imeti predpisano strokovno izobrazbo po zakonu o osnovni šoli
—	ustrezne organizacijske in družbenopolitične lastnosti in
—	najmanj 5 let delovnih izkušenj v šolstvu.
ponovno razpisuje delovno mesto:
1. ravnatelja Šolskega centra za blagovni promet v Murski Soboti
Pogoj:
Kandidat mora izpolnjevati pogoje po veljavnih predpisih o izobraževalnih organizacijah.
Pismene prijave pošljite Skupščini občine Murska Sobota, Komisiji za kadrovska in administrativna vprašanja, volitve in imenovanja v 30 dneh od dneva razpisa.
Prijavi priložite:
—	potrdilo (spričevalo, diplomo) o strokovni izobrazbi in
—	življenjepis.
Prijave je potrebno kolkovati z 2 din.
OSNOVNA ŠOLA
29. OKTOBER ŠMARJETA
68220 Šmarješke Toplice
[ ponovno razpisuje za nedoločen čas delovna mesta:
—	učitelja slovenskega jezika — P ali PRU
—	učitelja angleškega jezika — P ali PRU
—	učitelja zgodovine — zemljepisa — P ali PRU
i — učitelja kemije in biologije — P ali PRU
|	'— učitelja fizike in tehničnega pouka — P ali PRU
!	'— učitelja telesne vzgoje (ženske)
i Razpis velja 15 dni po objavi.
Komisna za volitve in imenovanja pri
SKUPŠČINI OBČINE ŽALEC
razpisuje delovno mesto
—	ravnatelja Osnovne šole Vera Šlander, Polzela
Za ravnatelja šole je lahko imenovan, kdor izpolnjuje tele pogoje:
—	da ima najmanj višjo pedagoško in strokovno izobrazbo ter najmanj 5 let neposredne pedagoške prakse
—	da ima ustrezne družbeno moralne lastnosti za uresničevanje vzgojnoizobraževalnih smotrov in vodstveno delo
—	ali da ima srednjo strokovno izobrazbo, če gre za delavca, ki izpolnjuje pogoje 23. člena družbenega dogovora o osnovah kadrovske politike v občini Žalec (Uradni list SRS, št. 14-73 in 18-73).
Pismene prijave z dokazili o izpolnjevanju razpisnih pogojev pošljite
v 15 dneh po objavi razpisa komisiji za volitve in imenovanja pri
Skupščini občine Žalec.
GIMNAZIJA »FRANA MIKLOŠIČA« LJUTOMER
razpisuje za šolsko leto 1977—78 prosta delovna mesta:
—	učitelja matematike in fizike, P ali PRU — družinsko stanovanje
—	učitelja nemškega in slovenskega jezika, P — družinsko stanovanje
—	učitelja zgodovine in geografije, P — družinsko stanovanje
—	laboranta za pouk fizike, kemije in biologije — družinsko stanovanje
Vsa delovna mesta so razpisana za nedoločen čas.
Prijave z dokazili o izobrazbi pošljite ravnateljstvu gimnazije. Razpis velja do zasedbe delovnih mest.
OSNOVNA ŠOLA BLAŽA ARNIČA LUČE
razpisuje prosta delovna mesta:
—	učitelja biologije in kemije
—	učitelja slovenskega in nemškega jezika
—	učitelja razrednega pouka
Pogoji za vsa objavljena prosta delovna mesta:
—	končana višja ali visoka izobrazba ustrezne pedagoške smeri. Delo združujemo za nedoločen čas s polnim delovnim časom.
Rok za prijave je 15 dni od objave.
Pismene prijave z navedbo dosedanjih zaposlitev in o strokovnosti sprejema osnovna šola Blaža Arniča Luče.
Svet delovne skupnosti
VZGOJNOVARSTVENEGA ZAVODA OBČINE DOMŽALE
RAZPISUJE PROSTO DELOVNO MESTO:
— ORTOPEDAGOGA Z DIPLOMO
Nastop dela: 1. 9. 1977.
Stanovanja ni.
Rok prijave 15 dni po objavi.
Odbor za delovna razmerja
OSNOVNE ŠOLE OSKARJA KOVAČIČA ŠKOFIJE
PONOVNO RAZPISUJE PROSTO DELOVNO MESTO:
—	UČITELJA MATEMATIKE ZA NEDOLOČEN ČAS
—	VZGOJITELJICE PREDŠOLSKIH ODDELKOV ZA DOLOČEN ČAS, OD 1. 9. 1977 DO 31. 5. 1978
Pogoj: ustrezna strokovna izobrazba.
Rok prijave: 15 dni po objavi razpisa.
OPEKARNA ZALOG ® NOVO MESTO p. o.
tel.: (068) 21-403,22-291
PRIPOROČA ZA POSLOPJA, KI JIH GRADITE ALI PREUREJATE:
—	zidak 250 x 120 x 65,
—	modularni votlak 8/1 290 x 290 x 190,
—	predalnik 290 x 120 x 250,
—	dimniško tuljavo 250 x 190 x 290,
—	monta 14 290 x 290 x 140,
—	MAP polnilec 295 x 325 x 140.
vi
Na voljo so vam tudi izdelki v naši trgovini.
t
a * 1 v s ,a
h
o
o
a
*-
o
d
ie
0
-n
n
r-
h
r-
m j
i-
ia
d
|0
k
;o
dl
•P
in
z-
ii.
je
ja
m
j-
>o
oj
ca
ie
a-
it
■ V;
ima v svojem proizvodnem programu
#	razne vrste obeša'-iKO'. '
#	garderobne omare	„	,	.	■ . ■
#	bprerho;za predsobe, govor mice fr kabinete •	. ,
#	sestavljivo pohištvo za vzgcjncvarstvere zavode
#	stavbno pohištvo rsz čnih mer	-
#	strešne konstrukcije v klasični.izvedb'in eo .e^e konstrukcije - nosilce
#	montažne-objekte do dogovoru s projekt a-'te m n drugimi organizacijami
f'
Kakrvou
Ktflcnjou
VELETRGOVSKO IN PROIZVODNO PODJETJE n. sol. o. KRANJ - JUGOSLAVIJA
oddelek za široko potrošnjo
TEKSTIL - KONFEKCIJA - GALANTERIJA - PLASTIKA
ima za šolsko leto 1977/1978 na voljo tele potrebščine:
O za šolske pisarne (pisalni, strojni in risalni papir, tehnični poltrdi papir,-bloke, navadne in kemične svinčnike, tehnična risala, trakove za pisalne stroje, pisalne stroje vseh vrst)
O za likovni pouk (vodene barvice, tempera, prstne in oljne barve, malo in večjo grafiko, akvarel pole, specialni risalni papir, tuše in čopiče)
O za glasbeni pouk (notni papir, stojala za note, orglice, gosli, trobente, harmonike, kitare in električne orgle, bobne, saksofone in klarinete)
O za fotografske krožke (snemalne kamere, povečevalce in ves foto ma-' terial, diaprojektorje, epidiaskope, platno za projekcijo)
O za šport in rekreacijo (gumijasto in usnjeno telovadno obutev, trenerke, raznobarvne športne hlače in majice, žoge, opremo za namizni te nis, uteži, diske, šotore, koše za košarko, smuči, pancerje, drsalke, zimska športna oblačila, čepice, rokavice, nogavice, plavalne hlače in kostume, športne torbe, sanke, tekmovalne sani, loparje za tenis, badminton, palice za hokej, zaščito za kolena in prsi, planinsko opremo obleko, in obutev, opremo za podvodni lov, plastične čolne z vesli, št( parice, šah).
Pri nas dobite tudi:
O črnobelein barvne televizorje ter radioaparate
O belo tehniko (pralne stroje, štedilnike; hladilnike, zamrzovalne skrinje, elemente za opremo kuhinj in gospodinjske stroje).
O pohištveno opremo (pisalne mize, omare, knjigovodske regale, garderobne omarice, garderobne stene, pisalne omare, stole, opremo za predsobe in sobe šolskih uprav).
O vse vrste podov in tapet.
Obvestila o cenah in pogojih dobite v podjetju pismeno ali telefonsko.
'
■? ■ ■ TvV^	;4

vela
vala
veta
vela
vela
—	tapete pomenijo sonce, lepoto, zadovoljstvo, osvežitev in harmonijo
—	tapete pomenijo boljše počutje v istih prostorih
tapete — znamenje visoke kakovosti — različni vzorci in barve
—	tapete —- odporne proti vlagi
—	tapete, ki jih lahko umivate
—	navadna lepila in specialna lepila za tapete

.
r ‘Ma '

PAPIRNICA VEVČE - 61260 Ljubijana-Poije
MONTAŽNO PODJETJE N. SOL. O.
LJUBLJANA, KAMNIŠKA ULICA 48 a — telefon 061 320-243
^OJEKt^
instalacije vseh vrst centralnih kurjav in nove instalacije ter naprave za pline in tekočine vodovodne instalacije prezračevalne in klimatske naprave toplotne in vodne izolacije kleparska dela na stavbah pomožno opremo in naprave za posamezne faze dela.
UHBUIINSKI MlEKARIIE
Ljubljana, o. sol. o. TOZD Marketing
Ljubljana,
Tolstojeva 63 o. sub. o.
MLEKO, JOGURTI, SMETANE,
SIRNI NAMAZI, SKUTE, RAZNI
SIRI IN SLADOLEDI SO LAHKA
BELJAKOVINSKO BOGATA
IN ZDRAVA HRANA.
essas CERKNO - Jugoslavija
T 0 V « m A ELEKTROTEHNIČNIH APARATOV
n.sol.o.
priporoča za vzgojnovarstvene zavode, šole, domove in inštitute, ki jih na novo gradite, preurejate in popravljate.
•	grelne plošče (navadne, hitro grelne in avtomatske)
•	cevne grelce različnih oblik in dimenzij
•	kapilarne termostate za gospodinjske aparate in v industrijske namene
•	industrijske stikalne elemente, vgradne mere 0 30,5 mm, 22,5 mm in 16,2 mm
•	litoželezne ponve 0 145, 180 in 220 mm
Podatke o cenah in pogojih lahko zahtevate od podjetja ETA pismeno ali telefonsko na številko (065) 75-030.
alples
industrija pohištva
ŽELEZNIKI, telefon (064) 67-121, telex 34557 YU ALPLES
ALPLES Industrija pohištva Železniki ima v svojem proizvodnem progra mu za leto 1977/78 elemente za opremo:
• vzgojnovarstvenih zavodov • posebnih šol
• domov za učence in študente • osnovnih, srednjih, višjih in visokih šol • inštitutov • predsob • klubskih sob
Prilagodljive elemente lahko uporabite tako, kot želite in potrebujete.
Obvestila o cenah, rokih, pogojih in prospekte zahtevajte pismeno ali telefonsko na naslov
ALPLES — Industrija pohištva Železniki, (064) 67-121.