List izhaja vsakih štirinajst dni Uredništvo in uprava:
Trst, Ul. Capitolina 3-telef. 44-046. 44-047
Dopisništvo za goriško pokrajino.
Gorica - Ul. XXIV maggio 18, teletf. 24-36 Celoletna naročnina 1000 lir, polletna 550 lir. - Poštni tekoči račun: «Delo» - Via Capitolina 3 - Trieste 11/7000.
DELO
glasilo KRI za slovensko narodno manjšino
Okrepimo boj za mir v svetu.
Zahtevajmo revizijo vojaških služnosti v naši deželi.
Obnovljena izdaja - Leto XIX. - Štev. 21 (709)
TRST - 1. decembra 1967
Posamezna številka 40 lir
Spediz. in abb-popi Gruppo II
Manevri prvakov SS
IH. OEZEIIM KMIFMIKH
Volitve se bližajo. Razne politične stranke že pristopajo k snovanju novih volilnih programov. Lahko pričakujemo, da bodo kmalu začele deževati tudi razne nove obljube. V Rimu se bodo še enkrat «spomnili» na probleme Trsta in dežele. To je neizbežno, saj smo že v obdobju proslavljanja petdesetletnice priključitve.
Toda preden pride do predložitve novih programov bo treba dajati obračune o dosedanjih programih. In ti obračuni ne bodo lahki.
Demokristjani, ki so svojčas toliko govorili o «velikem Trstu», so danes v nemajhni zadregi, saj se njihova napovedovanja niso uresničila. «Velikega Trsta» ni m celotno gospodarstvo, tako na Tržaškem kot v deželi, je v slepi ulici. Ni jasnih perspektiv za bodočnost. Ladjedelnico Sv. Marka, katero bi bilo moč usposodobiti ter okrepiti, bedo zaprli. Tudi mt-Ijska lad jedci niška industrija jc kot kaže,’obsojena številna podjetja v tržaški industrijski _ coni životarijo. Na mnogih zemljiščih, ki so bila pred več leti nasilno iztrgana iz rok slovenskih kmetov, danes raste plevel. Tudi v pristanišču samem raste plevel. V krizi so tudi razna podjetja v go riški pokrajini. Trst in vsa dežela sta vedno bolj odmaknjena na periferijo podvrženo vojaškim služnostim. Jugoslovanski potrošniki zaenkrat rešujejo trgovce tako v Trstu kot v Gorici.
Pred nekaj meseci se ;e začelo dosti govoriti o tovarni velikih motorjev, ki naj bi jo — v zameno za ladjedelnico Sv. Marka — zgradili na Tržaškem. Najprej se je govorilo, da bo omenjena tovarna zgrajena na področju Oreha, ki spada pod miljsko občino, kasneje pa so strokovnjaki ptišli do zaključka, da teren pri Orehu ne odgovarja in da je zato treba tovarno graditi pri Bolj un ci. v dolinski občini. Ustanova za tržaško industrijsko pristanišče je sklenila, da bo še enkrat razla-ščala slovenske kmete. Ta sklep pa je bil sprejet brez predhodnega posvetovanja s prvaki skupin, ki sestavljajo Slovensko skupnost. Kot pa je znano, so se stranke, ki v krajevnem merilu sestavljajo levi center, nekoč sporazumele, da se bodo pred morebitnim novim razlaščanjem slovenske zemlje posvetovale s prvaki Slovenske skupnosti. Tokrat do tega ni prišlo in zato so bili prvaki slovenske Skupnosti močno užaljeni. Sklicali so svet Slovenske skupnosti in po precej burnih razpravah se je večina izrekla za odpoved nadaljnjega sodelovanja v koaliciji krajevnega levega centra. Uradno je bil objavljen sklep, ki je bil izglasovan s pičlo večino glasov, da odstopijo nabre-žinski župan, namestnik odbornika v tržaški pokrajinski upravi in da svetovalec Slovenske skupnosti v tržaškem občinskem svetu stopi v opozicijo.
Minilo je že precej . časa od dneva, ko je bil sprejet omenjeni sklep, toda ni še. jasno, če se sklep dejansko izvaja. Nabrežin-ski župan je ostal na svojem položaju, in še vedno kot ujetnik demokristjanov županuje, predstavnik Slov. skupnosti v trža-
škem pokrajinskem odboru pa je dejansko umaknil ostavko.
Hrušč, ki so ga svojčas zagnali razni prvaki Slovenske skupnosti je kazal — vsaj nekateri so tako mislili — da bo prišlo do «krize» v koaliciji levega centra. Mi smo bili bolj skeptični v tem pogledu in stvari, kakršne se kažejo da nes, nam dajejo prav. «Kriza», v katero je zaradi «odstopa» nekaterih nastala v levem centru, je tako blaga, da demokristjanski in socialdemokratski prvaki še naprej lahko mirno spe.
Govori se celo, da so v teku določena prizadevanja, da bi nekdo iz vrst Slovenske skupnosti pristopil k FIAT. Ce bi bila ta želja uresničena, da bi bilo konec nasprotoavnju razlaščanju slovenske zemlje. Ce to drži — in bojimo se da je tako — potem se pojavlja še en dokaz do kje sega vnema nekaterih prvakov Slovenske skupnosti in kakšna je v resnici njihova «borba» za zaščito interesov slovenskega ljudstva.
Uvodoma smo omenili volitve. Tudi prvaki Slovenske skupnosti mislijo nanje. Toda še pred volitvami morajo misliti na obračun o svojem dosedanjem sodelovanju z levim centrom, v prvi vrsti s krščansko demokracijo. In ta obračun je zares porazen. Vsa njihova robota je bila zaman, ako izvzamemo, seveda povsem osebne interese nekaterih posameznikov. Zapisali smo že in to ponavljamo tudi danes : Obljubljene slovenske strokovne šole ni, ni Slovencev v javnih ustanovah, ni | dvojezičnosti. Celo v devinsko- . nabrežinski občini se vprašanje | dvojezičnosti — vsaj kolikor se ' toponomastike tiče — ni premaknilo z mrtve točke. Od dežja izprane table so zelo zgovoren dokaz.
Sedaj pravijo nekateri prvaki Slovenske skupnosti, da bodo od-lašalli s sklepi sveta Slovenske skupnosti dokler se ne bodo «razčistila» nekatera vprašanja. Govori se, da je v teku postopek za namestitev še nekaterih i zmed njih na tržaški radijski postaji. Gre torej za osebno sistemaci jo. Pravijo tudi, da bodo počakali, da ugotove, kako se bodo resila še nekatera «druga» viseča vprašanja. Gre torej za navadno barantanje.
Zapisali Smo in to ponavljamo tudi danes, da je pot, po kamri stopajo prvaki Slovenske skupnosti zgrešena, da je ta pot zares pogubonosna za našo narodno manjšino. Seveda je tud tistih, ki iščejo samo lastne koristi odveč zahtevati, naj menjajo pot. Toda med njimi in med drugimi, ki ne predpostavi j aj o svojih osebnih koristi splošnim koristim Slovencev, je velika razlika.
Slovenska narodnostna skupnost v naši deželi je ogrožena. O tem ni nobenega dvoma. Potrebno je, da se ustvari močna fronta, ki naj odvrne sleherno nevarnost. Bolj kot kdaj koli je potrebna strnitev vseh zdravih sil, kajti le tako bo moč odvrniti nevarnost, ki preti naši narodni skupnosti. Te nevarnosti pa ne bo nihče odvrnil ako mešetari s tistimi, ki nevarnost povzročajo. Na to naj bi pomislili vsi tisti, ki v dobri veri dajejo, svoj glas Slovenski...skupnosti.
Deželna konferenza KPI, ki je bila pred dvema tednoma v Trstu je bila važna regionalistična prireditev. Pokazala je veliko zavzetost komunistov v boju za to, da bi deželna ustanova postala to, kar bi morala dejansko biti, namreč či-nitelj demokracije, avtonomije, gospodarskega in socialnega razvoja ter most sodelovanja med Italijo m njenimi sosedi na tem delu Evrope.
Na konferenci je govoril tudi predstavnik osrednjega vodstva KPI tovariš Natta. Ta je med drugim poudaril:
Deželna konferenca KPI potrjuje resnost, s katero so prežeti komunisti v boju za to, da bi avtonomna dežela bila tisto, kar bi morala biti, inštrument za demokratičen preporod, za uveljavitev ljudske volje, za uspešnejši boj proti birokratizmu, avtoritarizmu in državnemu centralizmu. Nič čudnega torej, če se diskusija na tej konferenci včasih dotika po eni strani vprašanj, ki bi se lahko zdela obrobna, posameznih aspektov življenja v tej deželi, specifičnih problemov, ki se razlikujejo od problemov v drugih italijanskih deželah, in če se včasih dotika tudi vprašanj, ki presegajo meje te dežele.
Prišla je do izraza zavest o politič-,yrednotah vizije in obveznosti, ki jih ima partija do dežele; po-
Objavljamo resolucijo, ki je bila sprejeta na 3. deželni konferenci KPI v Trstu dne 19. novembra 1961. Na konferenci so bili zbrani delegati federacij iz 1 rsta, Gorice, Vidma in Pordenona. Prisotna sta bila tudi dva predstavnika Zveze komunistov Slovenije. Osrednje vodstvo KPI je zastopal poslanec Natta.
Gospodarsko - socialni položaj Furlanije — Julijske krajine je v zadnjih letih vsebolj zaskrbljujoč. Po izvodenelih obljubah ter zatajitvi svojih lastnih obveznosti je levi center pokazal svoj popolni polom. Izseljevanje in brezposelnost naraščata, izkoriščanje delavcev postaja vedno hujše, beg s podeželja zajema čedalje širši obseg, stanje na hribovitih področjih je okupno, problemi varnosti v krajih, ki so bili v teku dveh let dvakrat hudo prizadeti zaradi poplav, so nerešeni, državna industrija se krči, perspektive mladine in žena sc vedno bolj težke.
Reforma države po določilih ustave ni bila uresničena, dežel z navadnim statutom doslej še ni, dežele s posebnim statutom — in zlasti naša dežela — imajo omejeno oblast, njih avtonomija pa je podrejena usmeritvam o-srednje vlade ter ni v skladu z interesi prebivalstva. Levemu centru — v prvi vrsti krščanski demokraciji in združeni socialistični stranki — ni na. tem, da bi dežela, ki je demokratična pridobitev skupnega boja, postala instrument avtonomije, ne spoštuje se bistvo deželnega statuta;
stala je jasnejša tudi programatič-na platforma boja proti levemu centru, za učvrstitev enotnega gibanja levih sil v deželi.
Zavedamo se dejstva, da niti deželi ni meč prisojati hudodelstva, vendar pa moramo biti odločni v polemiki z desničarji, ki gledajo prav v deželni ustanovi hudo zlo
Če deželna ustanova ni še postala tisto, kar bi morala biti, je v prvi vrsti nripisati odgovornost vodilnim razredom italijanske družbe in v prvi vrsti krščanski demokraciji. Po krivdi teh razredov in seveda krščanske demokracije je prišlo do pojavov deformacij, birokratizma, klientelizma tudi v deželah s posebnim statutom, torej tudi v tukajšnji deželi.
Govori se o petdesetletnici priključitve Trsta k Italiji. Pravilno je, da tudi mi naredimo jasno bilanco, kaj vse se je v teh petdesetih letih zgodilo v Trstu. Osvetlimo odgovornost, ki jo nosijo vodilni razredi tako tu v Trstu, kot na italijanskem jugu.
Ko preučujemo obstoječo stvarnost, zapiranje tovarn, širjenje vojaških služnosti in celo žalostno sliko kulture, ko preučujemo poskuse asimilacije slovenske manjšine/moramo postavljati na zatožno klop splošno politiko levega centra.
kaže se, da postaja dežela središče klientelizma in poduprave, kar veča nezadovoljstvo ljudskih množic in opogumlja desničarske kroge, ki nasprotujejo deželni u-reditvi.
Liniji odpovedi avtonomije in samim proroga ti va m dežele ustreza tudi načrt za razvoj dežele, ki ga je levi center nedemokratično izdelal po veliki zakasnitvi ter je podrejen načrtu Pieraccini-ja in usmeritvam velikih monopolističnih skupin, ki so krive, da ni prišlo do razvoja Furlanije •— Julijske krajine.
Podložništvo vlade atlatskemu paktu in NATO, našo deželo vedno bolj spreminja v vojaško področje. Na tem področju so posejane vojaške naprave in tuja vojaška oporišča, se množe vojni manevri, širijo vojaške služnosti. Vse to ustvarja hude posledice, preprečuje razvoj dežele ter zavira njeno mednarodno poslanstvo.
Za izhod iz tega nevzdržnega položaja je potrebna nova politika države in dežele. Sile, ki Sestavljajo levi center morajo upoštevati naraščajoče nezadovoljstvo ter neugodje delovnih množic mest in podeželja, neuogdje proizvajalnih slojev, katerih interesi in pričakovanja so prizadeti.
Potrebna je politika miru, kajti od nje so odvisna vsa ostala vprašanja, celo možnost razvoja dežele. Četudi v diferencijaciji ideoloških in političnih stališč je danes možno in potrebno, da pride do združitve kothunistov, so-
cialistov, katoličanov, mož in žena različnih prepričanj, mladine vseh tendenc, pri zahtevah, naj Italija da svoj delež prizadevanjem za mir. Združeni zahtevajmo prenehanje ameriške agresije proti Vietnamu, vrnitev miru na Srednjem vzhodu, odpravo atlantskega pakta in vseh vojaških blokov ter ustvaritev sistema evropske varnosti, v katerem naj postane tudi Jadran morje miru.
Samo tako bo Furlanija — Julijska krajina končno lahko postala most za sodelovanje z Vzhodom in bodo na njenem ozemlju izginila tuja vojaška oporišča, vzletišča raket, vojaške služnosti; samo tako bo odstranjena sleherna ovira na poti uresničevanja velikih mednarodnih pobud kot je protosinhrotron ; samo tako se bo razvil promet ter bodo dokončane cestne in železniške infrastrukture ; samo tako bo moč iziti z obrobja, v katero sta našo deželo pahnila NATO in skupno evropsko tržišče.
Potrebna sta obramba in razvoj avtonomije, kajti le tako bo deželna ustanova lahko pristopila k reševanju odprtih vprašanj ter postala element temeljite obnove in artikularizacije demokratičnega življenja; le tako bo prišlo do razvoja avtonomije in uveljavitve vloge, ki pripada občinam, pokrajinam, konzorcijem občin, kar bo odločilno prispevalo tudi pri reševanju vprašanj slovenske narodne manjšine, omogočila svoboden in nemoten razvoj te manjšine; samo tako bo dežela postala pravi inštrument za gospodarski in socialni razvoj ter reševanja vprašanj avtonomije in obveznosti države do Trsta, deželnega glavnega mesta, ki je bil kot vsa julijska krajina, prizadet zaradi zgrešene politike vodilnih razredov.
Potrebna je demokratična ekonomska programacija za izboljšanje živi jenskih pogojev; progre-macija, ki bo omogočila pristopi-tev k reševanju vprašanj delavcev v tovarnah, k uresničevanju zahtev kmečkega prebivalstva, odpravljanju brezposelnosti, reševanju mezdnih, stanovanjskih in šolskih vprašanj kakor tudi vprašanj socialne varnosti in pokojnin.
Prihodnje politične in deželne rolitve bodo bistveni moment boja za mir, obnovo in gospodarsko-socialni razvoj. Za uspeh in napredovanje v tej smeri je potreb-no. da se porazi krščansko demokracijo, poglavitnega krivca za sedanji položaj ; potrebno je likvidirati levi center.
Potrebno je napredovanje KPI, stranke delavskega razreda in enotnosti, miru, odporništva in protifašističnega boja, napredovanje stranke, ki se bori za socializem.
Vpišite se v KPI ob petdesetletnici oktobrske revolucije!
Delajmo enotno za močno komunistično partijo, zato da bo leta 1968 tudi dežela Fitrlanija — Julijska krajina imela več članov in dosegla več glasov za KPI !
Proti DC in levemu centru za razvoj naše dežele
1.12.1967
2 • DELO -
0 položaju na Bližnjem vzhodu
50-lefnica Oktobra v Moskvi
Izbruh vojnih dejanj, ki jih je konec oktobra izzval Izrael, je spet resno zaostril položaj. Nenaden vpad rušilca El at v arabske vode in izraelsko topniško obstreljevanje Sueza sta resna dokaza, da se Tel Aviv ne namerava odpovedati politiki sile. Še enkrat smo dobili dokaz, da sleherni incident lahko na širokem področju obnovi vojno, čimprejšnji odhod agresorjeve vojske z zasedenega ozemlja ostaja še naprej pereča naloga, kajti jasno je, da nadaljnja navzočnost izraelskih čet na tem ozemlju najbolj neposredno ogroža mir in varnost na Bližnjem vzhodu in še več kot to — zaostruje napetost po vsem svetu. Tako ugotavlja tudi moskovski časopis «Novoje vremja». Ta list med drugim piše:
Mar je mogoče verjeti, da bodo ameriški vladajoči krogi, ki kot je znano, v mnogočem računajo na mogočne židovske organizacije, ki delujejo v Ameriki, praktično zavzeli stališče, ki bi ga bilo mogoče ražlagati kot proarabsko in proti-izraelsko? Od 438 ameriških senatorjev, ki jih je intervjuvala ameriška agencija Associated Press, jih je 346 odgovorilo, da Izraelu ni potrebno umikati svojih čet z okupiranih arabskih ozemelj. Ni naključje, torej, da se izraelski voditelji obnašajo tako predrzno in izzivalno.
Simpatije
do Sovjetske zveze
Dogodki so pokazali, da je bila obveščena o tem tudi egiptovska javnost. Spodkopavajoče sile so podcenjevale politično zrelost ljudstva in armade Združene arabske republike. Desničarska zarota v Kairu je bila razkrita. Amer si je sodil sam še preden je bil obsojen, resna kriza je minila in ozračje se je očistilo. Zdaj pomlajujejo in zdravijo armado. «Junijski dogodki» je dejal Mohamed Oda, avtor pomlajevanja in zdravljenja armade, «so očitno pokazali tudi moč in globino simpatij ljudstva do Sovjetske zveze. Poleg tega je arabsko ljudstvo pokazalo, da je odločilna moč revolucije». Mnogo bo odvisno od tega, kakšne sklepe bo egiptovsko vodstvo izpeljalo iz junijskih dogodkov. Zadnje odločitve teh voditeljev pričajo, da so sklepi temeljiti in resni. Podržavili so trgovino na debelo. Da bi razumeli pomen tega koraka, moramo upoštevati, da je, potem ko' so leta 1961 začeli splošnim podržavljen jem in je pod državno kontrolo prišlo več kot 85 odst. industrijske proizvodnje, trgovina na debelo skupaj z gradbeništvom postala področje dejavnosti egiptovskih kapitalistov v mestih. Še pred letom dni je predsednik Naser govoril o trgovcih in podjetnikih-gradbenikih kot o «novem kapita-iistiičnem razredu», poudarjajoč, da «trgovci lahko zaslužijo na dan več tisoč funtov». Prej so mislili, da bo trgovina na debelo prešla v državne roke v treh letih. Očitno sta samorazkrinkanje desničarskih buržoaznih krogov po junijskih dogodkih in razpad reakcionarnega vojaškega vodstva pospešila proces likvidacije enega izmed preostalih legel kapitalizma v Združeni arabski republiki.
Izsiljevanje ne bo spravilo Arabcev na kolena
Eden najotipljivejših sadov srečanja arabskih državnikov v Kartu-nu, avgusta in septembra letos, je bila odločitev, da bogate arabske države (bogastvo ustvarja nafta!) finančno poapro Združeno arab. republiko in Jordanijo. (V proračunu Združene arabske republike je namreč nastala velikanska vrzel, posledica zapore Sueškega prekopa.) Tako so se podrli računi sovražnikov Združene arabske republike, ki so upali, da bo prekinitev plovbe po prekopu nanesla nenadomestljivi primanjkljaj državnemu ogspodar-
stvu in spodkopala njeno napredno politiko. Arabska solidarnost se n: pokazala kot fraza, ampak kot resen gospodarski in politični dejavnik. Kolikor bo izraelska okupacija arabskega ozemlja dolgotrajna in bo tako onemogočeno uporabljati Sueški prekop, bo Združena arabska republika dobivala od arabskih dežel, ki zaslužijo z nafto vsote, potrebne za nadomeščanje primanjkljaja. «Sueško izsiljevanje dežele ne bo spravilo na kolena, kakor je ni niti leta 1956. Zato pa gredo dogodki od arabske nafte, ki jo izkoriščajo imperialistični monopoli, prvič v zgodovini, pa čeprav le delno, za pomoč in obrambo egiptovske revolucije. Monopoli tega ne morejo preprečiti
Očitno v Tel Avivu ne izključujejo poskusa obnoviti vojne operacije, da bi z orožjem izsilili plovnost Sueškega prekopa, tokrat tudi za svoje ladje. V izraelskih vplivnih krogih so ljudje, ki podpirajo zamisel «drugega udarca», katerega vsebina je — «dokončati» to, kar ni bilo dokončano junija. Militaristični hrup v zvezi s potopitvijo rušilca Elat to zgovorno potrjuje.
Pri vsem tem pa vprašanje ni sklenjeno v plovbi po Sueškem prekopu, brez katerega je Izrael mirno lahko prestal mnogo let. Stvar je v tem, da Izrael, snodbujen od vvashingtonskih «jastrebov», vprašanje Sueškega prekopa lahko obrne v pretvezo za novo agresijo, podobno tisti, ko je izkor!stil problem Akabskega zaliva za junijsko agresijo. Dokler stoji Izrael na bregu Sueškega prekopa, egiptovsko ljudstvo resnično čuti, da mu je nastavljen nož na grlo.
Želje skrajnežev
Toda četudi odmislimo možnost ponovne vojne, problem izraelske okupacije ostaja. Sodeč po vsem deli Tel Aviv zajeta ozemlja v dve kategoriji. Prva so območja, ki so jih tako in tako sklenili priključiti. Sem spadajo stari del Jeruzalema, Gaza, obmejni deli Sirije in deli jordanskega ozemlja v bližini Tel Aviva. V drugo kategorijo spadajo ozemlja, ki ibi jih mogli uporabiti za pogajanja. To je predvsem Sinajski polotok. Za izraelske militariste je pomemben del področje, ki leži ob Sueškem prekopu, odkoder bodo nenehno pritiskali na Egipt. Poleg tega so tukaj naftni izviri. Spočetka so izraelski vladajoči krogi poskušali izkoristiti življenjsko pomembna področja Jordanije za to, da bi prisilili kralja Huseina k separatnemu miru, vendar Jordanija na to ni pristala.
Tedaj je Tel Aviv poskusil z drugo možnostjo: ustanovitev arabske vazalne države na zasedenem ozemlju.. Ta marionetna «država» naj bi skupaj z Izraelom postala podoba prihodnosti židovskega imperija ter prikazala «blaginjo», katere naj bi bil podrejenemu arabskemu prebivalstvu zmožen ustvariti Izrael. Tudi ta poskus se je izjalovil. Toda izraelske oblasti dajejo vedeti, da lahko pridejo tudi na tretjo možnost : priključiti jordansko ozemlje Izraelu. Na zasedenem področju že
nastajajo izraelska vojaška naselja. To je poskus pritiska na Jordanijo, da bi se odpovedala sicer pravičnim zahtevam po vrnitvi zasedenih ozemelj. Telavivski skrajneži govore Jordancem: pristanite na naše pogoje, dokler še ni prepozno, dokler še nismo začeli z množičnim naseljevanjem zahodnih predelov s svojimi ljudmi. Toda potrebno je povedati, da je velik del izraelske javnosti mnenja, da bi aneksija zahodnega dela Jordanije prinesla Izraelu samo nove nerazrešljive probleme.
Nastali položaj potrjuje, da more samo umik izraelskih čet z zasedenih ozemelj, prenehanje slehernih izzivanj Arabcev privesti do zmanjšanja napetosti na Bližnjem vzhodu in omogočiti mir v tem delu sveta.
Ladja «Aurora» je eden izmed spomenikov, ki živo spominjajo na rdeči oktober 1967. Mornarji na tej ladji so med revolucijo odločilno prispevali k zmagi. Ladja, spremenjena v muzej revolucije je še vedno zasidrana ob leningrajski obali in jo vsako leto obišče na tisoče ljudi. V dneh , ko so v Sovjetski zvezi svečano proslavljali petdesetletnico oktobrske socialistične revolucije, je bila «Aurora» praznično okrašena ter razsvetljena. Zgodovinski jubilej so v Sovjetski zvezi proslavili z reaicizacijo velikih načrtov. Dokončni cilj teh načrtov pa je dvigniti na še višjo raven blaginjo vsega sovjetskega prebivalstva
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
Ameriška vojna v Vietnamu postaja žedalje težja in dražja
Odpor proti uradni politiki Washingtona se je toliko povečal, da skora ni priložnosti, ko njenih zagovornikov ne sprejmejo na javnih nastopih z neodobravanjem
Skoraj vsak dan, zlasti v zadnjih mesecih, se množijo pričevanja o tem, da postaja ameriška vojna v Vietnamu vse težja in dražja. Izgube v ljudeh naraščajo skokovito, a kratko àgencijsko poročilo o smrti generala Hochmuta, poveljnika ene izmed divizij ameriške mornariške pehote, je potrdilo, da ne padajo zgolj vojaki, ampak tudi visoki častniki. Poročila o bojih pri oporišču Dak To in na več krajih v demilitarizirani coni razkrivajo, da ameriških položajev skoraj ni mogoče več obdržati.
Ti in še drugi drobci vojaškega položaja — torej vedno težjih spopadov in bojev na jugu, obenem s podatki o bilanci ameriških letalskih napadov na Hanoi in druga severnovietnamska mesta — zgovorno pričajo, kako zaman in brez smisla je ameriški poskus s silo doseči ustrezne politične rešitve vietnamskih problemov. Ves dosedanji potek dogodkov kaže, da ameriško vojaško vmešavanje ne more odločilno spremeniti razmerja sil v škodo osvobodilnega gibanja, niti ne more pripeljati do kakršnekoli pomiritve. To je bilo zaman in ni doseglo cilja, ne glede na to, da se je število ameriških vojakov povečalo v minulih letih od 40.000 na 500.000 in da so tudi izdatki za to vojno zdavnaj presegli 20 milijard dolarjev na leto. Pa tudi zločinski napadi na Severni Vietnam — iz dneva v dan močnejši, hujši in brez-obzirnejši — niso pripeljali do nikakršnih pogajanj. Drugače niti ni moglo biti, ko pa ZDA razumejo pogajanja kot svojevrstno politično trgovino, v kateri bi svoje napake «zamenjale» za ustavitev osvobodilnega boja na jugu. Če močno ameriško vojaško vmešavanje ni moglo spremeniti glavne podobe in razmerja sii v Vietnamu, pa je zato povzročilo veliko drugih, za svet skrajno neugodnih in nevarnih posledic. Pustimo ob strani neposredne nevarnosti, ki jih skriva v sebi to vmešavanje, nevarnost, da se spopad razširi na nova ozemlja in na nove sile. Vojna v Vietnamu je zelo močno obremenila mednarodne odnose nasploh, zaustavila je popuščanje napetosti in povečala pregrade na poti do mirnega sporazumevanja in sodelovanja. Še več, surovi dokazi za politiko sile v Vietnamu so ustvarili ustrezno politično vzdušje in tudi konkretne okoliščine, da se posamezna potencialna žarišča v svetu spremenijo v akutne krize.
Mednarodni spori, potlačeni in zatrti, se lažje izmaknejo nadzorstvu. Bistvo Dc Gaullove ocene o tem, da na Srednjem vzhodu ne more biti miru, dokler ga ne bo v Vietnamu, ni nič drugega kakor prepričanje, da politika sile, oziroma neposredno vojaško vmešavanje na enem mestu povzroča danes z verižno reakcijo tako politiko in vmešavanje na dragem mestu. In obratno : taka politika bo v praksi na sekundarnem žarišču vsedotlej dokler bo v veljavi na primarnem žarišču.
V takih okoliščinah je razumljivo, da sta nepriljubljenost in osamljenost ZDA naraščali sorazmerno s stopnjo vojaškega vmešavanja in sorazmerno i. napori s silo doseži zaželene politične rešitve v Vietnamu. To je zlasti značilno za Evropo, kjer takorekoč ni vlade, ki bi bila voljna odkrito podpreti Washington in nobene, ki bi se neposredno pridružila prizadevanjem ZDA, da zlomijo odpor Vietnamcev.
Gibanje za mir se širi tudi v ZDA
Po dragi strani je vojna v Vietnamu tudi na ameriških tleh sprožila velike in daljnosežne politične premike. Velikanska vojaška naročila so zagotovila vojaški industriji blaginjo, verjetno so omogočila tudi razmeroma dolgo obdobje splošnega gospodarskega razmaha, zato pa se je državna blagajna tako močno izpraznila, da so ostali vsi načrti tako Imenovanega «boja proti siromaštvu» samo prazna beseda tri leta starega volilnega programa demokratske stranke. Nedvomno je bila ta okoliščina eden izmed glavnih vzrokov za naraščanje doslej nepoznanega vala rasnih spopadov in nemirov v ZDA. Ta val nosi neizpodbitno socialno obeležje. Poleg tega kažejo vsa znamenja, da se je gibanje za mir v Vietnamu na širo-
ko razlilo iz razmeroma ozkih krogov ameriških izobražencev in zajelo vse širše plasti ameriške družbe.
Znamenja o resni družbeni in politični krizi, ki jo je sprožila vojna v Vietnamu, postajajo vse številnejša in prepričljivejša. Notranji odpor proti uradni politiki Wasbingto-na se je toliko povečal, da skoraj ni priložnosti, ko njenih glavnih zagovornikov ne sprejmejo na javnih nastopih z negodovanjem in neodobravanjem.
Dve možni poti Johnsonove politike
Približevanje volitev — in pa dejstvo, da postaja Vietnam tako morda največje notranje politično vprašanje v Ameriki — dajeta celotnemu vietnamskemu problemu novo razsežnost. Ameriški vojaški stroj, zaposlen v Vietnamu, je preveč močan, da bi ga bilo mogoče zlomiti, toda politika, da se z uporabo te sile doseže politična rešitev za Vietnam, ne daje nobenih pravih rezultatov, ki bi ji omogočali vzdrževati preizkušnjo in pridobiti podporo volivcev. Res, Johnsonova politika ima dve možni poti. Prva so drastični vojaški ukrepi, ki bi pomenili neizmerljivo tveganje, da se vietnamska vojna spremeni v spopad svetovnega obsega; prav zato bi morali to možnost izključiti. Druga pot pa pomeni politično hrabrost in modrost, ki bi na pogajanjih poiskala izhod iz slepe ulice, kamor je zašla politika sile.
V tej luči bi utegnilo postati prihodnje leto prelomnica v Vietnamu. Ob upoštevanju političnega razvoja v ZDA je na vietnamskem bojišču v prihodnjih mesecih komaj mogoče pričakovati karkoli drugega kakor to, da se bodo še okrepili in razširili. Z začetkom predvolilne kampanje je Johnson to tudi odkrito napovedal. Izid politične bitke v ZDA pa je negotov in je predvsem odvisen od tega, ali bodo gibanja, ki so se začela, vodila do tega, da bo ameriško ljudstvo dobilo priložnost izreči se za vojno ali proti njej.
(Po «Komunistu»-)
1.12.1967 -
DELO • 3
0 nastanku in razvoju delavskih
organizacji v naši deželi
5 spominske prireditve bivših mladincev
z «umilili Mmi
so MiuMl raznarodoiKNi
Delavsko gibanje na Goriškem, ki je bilo predhodnik komunističnega gibanja, se je pričelo razvijati skoraj istočasno kakor v Trstu in drugih industrijskih krajih. Ker je bila Goriška po veliki večini kmečka pokrajina se je to gibanje počasneje razvijalo in ni bilo take množično kot drugod. Prvi agitatorji — Kristan, Kopač, Učekar, Pit-toni, Gerin, Oliva in drugi — so prihajali iz Trsta. Tudi delavski tisk je prihajal povečini iz Trsta, delom tudi iz Ljubljane.
V	takem družbenem sestavu delavsko gibanje ni moglo imeti pomembne politične in družbene vloge. Bila pa je Gorica središče, od koder se je vodilo gibanje na podeželju. Tudi vodilni kader je bil vse do leta 1907 temu primerno .šibak. Med slovenskimi socialisti je igral pomembno vlogo pekovski pomočnik France Milost, ki je govoril slovensko in italijansko, urejeval italijanski socialistični list «Idea nuova», bil dopisnik lista «iIL Lavoratore» in slovenskih socialističnih listov v Trstu in Ljubljani. Nekaj časa je deloval na Goriškem tudi Filip Ropaš, ki je prišel iz Štajerske in bil spreten agitator zaradi česar so ga klerikalci zelo sovra- ■' •žili in napadali. Daber politični de- | lavec je bil tudi Franc Gorkič, ki pa je kmalu odšel v Ameriko. Poleg teh je bilo še nekaj agitatorjev iz delavskih vrst, npr. mizar Cen-kovič v Gorici, Ddlpin, Komauli in Markič v Podgori, Poberaj in Jug v Solkanu, Frandolič in Josip Marica v Nabrežini. Šele po letu 1907 so stopil v delavsko stranko dr. Tuma, kmalu nato še dr. Ferfolja, dr. Anton Dermota in še nekaj uradnikov in dijakov, med njimi tudi Jože Srebrnič iz Solkana. To je pripomoglo k hitrejšemu razvoju delavskega gibanja.
V	tisti dobi je bil delovni čas od 12 do 14 ur in tudi več na dan, plače so bile nizke, bel kruh in meso so delavci okusili le ob večjih praznikih, bolniško in nezgodno zavarovanje — pričelo se je izvajati leta 1889 — je bilo večinoma na papirju, zavarovanja za starost — razen za državne in deželne uslužbence — ni bilo, tudi posebnih zakonov za zaščito delavcev, žena in mladine ni bilo, izkoriščanje je bilo svobodno in nekaznovano.
Jasno je, da v takem položaju dejavnost pionirjev delavskega gibanja ni bila lahka. Mnogo naporov in požrtvovanja je bilo treba Vložiti, da se je gibanje razvijalo in utrjevalo.
Prve delavske stavke za izboljšanje položaja niso bile organizirane in zato so se cesto končale brez pomembnega uspeha, če že niso še poslabšale dotedanjega stanja. Bile pa so vseeno zelo pomembne za nadaljnji razvoj gibanja. (Pripomogle so, da so se delavci začeli združevati, sprva v de-
lavskih društvih in potem v sindikatih, v katerih so dosegali večje uspehe.
Tako so kamnoseki in kamnoloma v Nabrežini ustanovili svoje Strokovno društvo avgusta 1897 in kmalu nato predložili svojim delodajalcem zahteve za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev. Tedaj je bilo v Nabrežini zaposlenih nad tisoč kamnosekov in kam-nolomcev, največ Kraševcev, nekaj pa iz Furlanije.) Ker pa delodajalci niso hoteli sprejeti postavljenih zahtev, so delavci pričeli stavkati. Stavka je trajala dvanajst dni in prisilila delodajalce, da so pristali na zahteve delavstva.
Za svoj prvi poraz so se delodajalci maščevali nad Strokovnim društvom. Predsednika društva so Prisilili, da je odstopil. Novega predsednika Bučarja pa so bojkotirali. Delavci pa niso hoteli kloniti pred tem nasiljem in so novega predsednika sami plačevali.
Meseca julija 1901 so delavci v Nabrežini predložili delodajalcem nov načrt delovnega pravilnika. Ker so delodajalci predloženi načrt odklonili, so 'delavci napovedali stavko. Leta je trajala do 2. septembra istega leta in se je končala s polnim uspehom.
Maja 1903 so delavci predložili delodajalcem nov načrt pravilnika. Tega so delodajalci sprejeli in podpisali kolektivno pogodbo, ki bi bila morala veljati do konca maja 1906. V tej pogodbi je bila tudi določba, da morajo delodajalci sprejemati na delo le organizirane delavce. Ker je ta določba znatno vezala roke delodajalcem, so ti že novembra 1904 samovoljno razdrli pogodbo in so razen v Rimskem kamnolomu vse delavce odpustili. Odpuščeni so bili vse do 16. aprila 1905. To je bila ena najtežjih borb in velika preizkušnja delavske solidarnosti na eni in solidarnosti vseh meščanskih strank s klerom in delodajalci na drugi strani. Delavci so bili v takem položaju primorani odstopiti od določbe, da se sprejemajo na delo le organizirani delavci. Samo organizirani so bili od tedaj dalje zaposleni le v Rimskem kamnolomu. Organizacija je zgubila na udarni moči. Ni pa poteklo mnogo časa, ko se je organizacija zopet opomogla in je bila močna opora delavcem Vse do prve svetovne vojne Delovni čas se je v tem obdobju znižal od 12 na 9 ur, plače pa so se zvišale.
V prvih letih delavskega gibanja so delavci osvojili Okrajno bolniško blagajno v Nabrežini ter ustanovili Delavsko konsumno zadrugo in Ljudsko knjižnico, ki je bila prva na Goriškem.
Poleg Nabrežine je bila na Goriškem najstarejša in stalno močna postojanka delavskih organizacij v Podgori, kjer je že pred koncem preteklega stoletja bilo več neorga-
Pred sedemdeseNmi leli je bilo ustanovljeno Strokovno društvo nabrežinskifi kamnosekov in kamnolomcev
niziranih stavk V tovarni papirja in celuloze. V začetku leta 1901 je bilo v Podgori več javnih zborovanj, na katerih so govorili Etbin Kristan, Jože Kopač, Karlo Učekar in Valentino Pittoni iz Trsta ter Milost in Candutti iz Gorice. Po ustanovitvi Strokovne organizacije je bilo delavsko gibanje bolj uspešno. Večja stavka je izbruhnila februarja 1904, ker so odpustili precejšnje število delavcev in ker je tovarniško vodstvo vsiljevalo nemške delavce. Stavka se je končala z delnim u-spehom. Značilno ob tej stavki je bilo, da je domači župnik Golob javno branil vodstvo tovarne in nastopal proti delavcem. Grozil jim je s peklom in hudičem, če bodo sledili socialistom. Pa ni nič zaleglo, j Podgora je ostala pretežno rdeča.
V sosednih Stražicah so delavci in delavke tekstilne tovarne priredili marca 1903 prvo zborovanje, na katerem so po Kopačevem govoru ustanovili Strokovno organizacijo tekstilcev (sindikat), vanjo se je takoj včlanilo osemdeset delavcev in delavk.
Na volitvah za Okrajno bolniško blagajno v Gorici so zmagali socialisti. Pred temi volitvami je bila (Nadaljevanje na 4. strani)
Uspešna gostovanja Slov. gledališča
Pred novo premiero, ki bo v nedeljo, 3. decembra v Kulturnem do-mu v .T^tu, je tržaško Slovensko gledališče zaključilo svoj prvi ciklus gostovanj.
13. novembra je naše gledališče gostovalo v Celju s Pirandellovo komedijo «Saj ni zares» in je ob prenapolnjeni dvorani zabeležilo velik uspeh. 14. novembra je z isto komedijo SG gostovalo v Mariboru na festivalu najboljših predstav slovenskih gledališč. V Mariboru je uspeh pomenil ponovno afirmacijo našega gledališča. V okviru proslav ob stoletnici dramatičnega društva je SG 15. novembra v Drami SNG uprizorilo Brnčičevo dramo «Med štirimi stenami» in 16. novembra v Mestnem gledališču ljubljanskelm komedijo L. Pirandella «Saj ni zares». In če je Brnčičeva drama pomenila obnovo po krivici pozabljenega teksta, je Pirandellova komedija v Mestnem geldališču zablestela, tako da so se ljubljanski kri-
Pretekio soboto zvečer je bil v dvorani prosvetnega društva Slavko Škamperle pri Sv. Ivanu v Trstu spominski večer ob 40-Jetnici nasilne razpustitve slovenskih mladinskih društev v Trstu. Prireditve se je udeležilo veliko število tržaških protifašistov, med katerimi je bilo tudi mnogo «bivših mladincev». Svečanost je odprl predsednik odbora bivših mladinskih društev Tone Kalc, spominski govor pa je imel Milko Škrap. Spregovorili so tudi predstavniki raznih političnih in prosvetnih organizacij, nakar so člani prosvetnega društva Ivan Cankar podali odlomek iz Benedetiče-ve drame. Ne vedno kakor lastovke, pevski zbor Vasilij Mirk s Proseka-Kontovela pa je odpel vrsto pesmi.
Ob priliki 40-letnice razpustitve mladinskih društev je odbor' članov bivših mladinskih društev izdal lično brošuro z naslovom: «Roman Pahor, pobudnik mladinskega gibanja».
V uvodni besedi brošure beremo: «Ko se je pred nekako dvema letoma ustanovil naš odbor (t.j. odbor članov bivših mladinskih društev v Trstu, op. uredn.), je med številnimi nalogami prevzel tudi obvezo ovrednotenja gibanja tržaške slovenske mladine med dvema vojnama. O tem gibanju se doslej ni kdove kaj govorilo, še manj pa pi-
tiki izrazili o ansamblu tržaškega Slovenskega gledališča v superlativih. 20. novembra je SG gostovalo v Kranju z dvema predstavama« Saj ni zares», tako kakor 21. novembra, ko je naše gledališče gostovalo na Jesenicah.
Slovensko gledališče iz Trsta je na svoji turneji znova pokazalo svoj visoki umetniški nivo, o čemer je Ljubljanski dnevnik po predstavi v Mestnem gledališču ljubljanskem, izpod peresa Vasje Predana napisal: «Ansambel je živel scela in v posameznih kreacijah kot uigran umetniški zbor. V njem je poleg reliefnih upodobitev Martinuzzija, Starešiniča, Nakrsta, Sardočeve, Miliča, Kobala, Rodoškove, Caharijeve in Raztresena posebej imenovati dve kreaciji: Lidije Kozlovičeve v kultivirani in poetiziram vlogi Gaspari-ne in Jožka Lukeša, ki je z Barran-com ustvaril vzgledno kabinetno figuro skoraj tragičnega človeka, ki je zbujal smeh in sočutje in oboje oblikoval z velikim okusom in mero ter dobil aplavz pri odprtem odru.»
Marija Holkova PBPELKA
(Pravljična igra v 4. dejanjih) Prevedel Jožko Lukeš; scenograf Demetrij Cej; koreograf Adrijan Viles; režiser Jožko Lukeš.
Premiera
v nedeljo, 3. dec. ob 16. uri Ponovitve
v ponedeljek, 4. dec., torek, 5. dec., petek, 8. dec., v soboto, 9. dec., v torek, 12. decembra. Predstave so vedno ob 16. uri.
V nedeljo, 10. decembra v Prosvetni dvorani, Korzo Verdi 13 v Gorici, predstavi ob 16. un in ob 20.30.
Ivo Bmčič
MED ŠTIRIMI STENAMI (Drama v treh dejanjih)
salo, čeprav se na dejavnost tedanje mladine marsikje in marsikdaj še danes radi sklicujemo, zlasti takrat, ko se hoče poudariti nesebična ljubezen do slovenske zemlje in brezmejna požrtvovalnost v borbi za obstoj našega naroda na Tržaškem. če hočemo delo slovenske mladine na Tržaškem pravilno o-vrednotiti, pa ne moremo mimo Romana Pahorja, k' je bil ustanovitelj mladinskega gibanja in pobudnik ustanovitve številnih društev, ki so delovala od leta 1920 pa do jeseni 1927, ko so bila nasilno razpuščena... Čeprav so bila društva razgnana, Roman Pahor ponovno aretiran in odveden v konfinacijo, mladinsko delovanje le ni zamrlo in se je nenehno nadaljevalo vedno v drugačnih oblikah, tako pač, kakor so zahtevale trenutne razmere, katerim se je mladinsko gibanje prilagoj evalo ter je z velikim žrtvami kljubovalo raznarodovanju.»
V ponatisu sestavka,, ki ga je napisal Milko Škrab in ki je bil objavljen v «Primorskem dnevniku», dne 3. decembra 1966, beremo med drugim: «Če hočemo pravilno oceniti osebnost Romana Pahorja in njegovo delo, si moramo priklicati v spomin razmere, ki so zatekle tržaške Slovence takoj po razsulu Avstrije. Ko je Italija zasedla naše kraje in si jih priključila, je ukinila vse slovenske srednje šole, prepovedala rabo našega jezika v vseh javnih uradih, Izpuščala in celo podpirala preganjanje, pretepanje in ubijanje naših ljudi. Vse to barbarsko početje, ki ga je tedanja nacionalistično in imperialistično usmerjena Italija izvajala že takoj ob svojem prihodu v te kraje, je fašistični režim, kakor hitro je prišel na oblast, samo še legaliziral in potenciral. Lahko rečemo, da so se naši ljudje čez noč znašli v popolnoma brezpravnem položaju in brez vsake možnosti učinkovitega marodna-obrambnega dela, ki bi zaščitilo zlasti slovensko mladino pred nasilnim poitalijančevanjem. Iz teh razlogov je. slovenska študirajoča mladina kaj kmalu spoznala nevarnost, da bo zašla v popolno kulturno zatišje.
Zato so nekateri dijaki, dali pobudo za ustanovitev dijaškega krožka «Prosveta».
Tedaj srečamo prvič ime Romana Palhorja in razen njegovega je zlasti posebno poudariti še naslednja imena pobudnikov, ki so se skupno z njim zavzeli za ustanovitev tega dijaškega krožka: pokojni Svobodin Čok, pokojni prof. Josip Kosovel, pokojni dr. Josip Božič, pokojni Josip Fišer in Franc Gombač.»
Milko Škrab dalje piše: «Krožek ni imeli strankarsko političnih smernic, zato se je vključevala vanj mladina ne glede na svoje svetovnonazorsko prepričanje. Ta krožek je zavzemal vedno večji razmah in je postal zlasti močan po požigu Narodnega doma. Ker je krožkova razgibanost prerasla običajno aktivnost, je nastala potreba preimenovati ga v društvo. Tako je leta 1921 nastalo mladinsko društvo «Prosveta, ki je bilo v Trstu prvo mladinsko društvo in ki je v naslednjih letih dalo pobudo za razmah tako imenovane mladinske misli in mladinskega gibanja. To gibanje je ob njegovem oblastvenem zatrtju leta 1927 zajemalo že 18 mladinskih društev.»
Ne da bi se spuščali v recenzijo celotne vsebine omenjene brošure, pa moramo vseeno podčrtati, da v njej pogrešamo nekaj, to je, da so v velikem protifašističnem boju nesporno doprinesli največ žrtev prav tisti, na katere avtorji sestavkov preveč enostavno pozabljajo, tj. komunisti:
Iz prvih zarodkov delavskih organizacij se je na Goriškem razvila močna sndikalna organizacija. Danes so v sindikatih organizirane tudi tekstilne delavke. (Na gornji sliki manifestacija delavk v Gorici)
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCOOOOOOiOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
Kulturna kronika
4. DELO
1.12.1967
Iz goriške pokrajine Občni zbor Kmečke zveze
Preteklo nedeljo je bil v Gorici občni zbor Kmečke zveze, ki združuje en del slovenskih kmetov iz občin Gorica, Števerjan, Sovodnje in Doberdob. Na občnem zboru so bili zastopani vsi kraji, kjer živijo slovenski kmetje. Navzoči so bili tudi predstavniki nekaterih organizacij in ustanov, poleg njih tudi deželni svetovalec Jože Jarc. Zasedanje je vodil predsednik zveze Avgust Štekar, glavno poročilo pa je podal tajnik Mirko Primožič. Iz njegovega poročila povzemamo naslednje:
V	začetku tega leta je bilo vpiisa-“ nih v sezname neposrednih obdelovalcev 419 glavarjev družin v občini Gorica, 114 v Sovodnjah, 83 v Šte-verjanu in 71 v Doberdobu. V te sezname niso všteti koloni, kmečki delavci in najemniki. V Brdih je še danes 70 odstotkov kmetij pod 5-6 ha obdelovalne površine. Podobno, čeprav v bistvu različno, je stanje v drugih vaseh, kot so Podgora, Štandrež, Sovodnje, Dol itd. Večje površine kraških kmetij pa istotako ne spremenijo splošnega stanja, ker je večji del te-teh kraški pašnik. K temu dodajmo še izredno razpršenost in neurejenost lastnin ter vsesplošno staranje kmečkega življa. Kljub temu, da se je v teh letih mehanizacija izredno razmahnila Večina kmetij se je usmerila iz večkulturnega družinskega kmetovanja na eno ali dvokul turno specializirano dejavnost. Tako prevladuje v Brdih vinogradništvo, ki se je v Zadnjih letih izredno tipiziralo na pridelovanje tipičnih grozdnih sort; daleč za njim sta sadjarstvo in živinoreja. V nižinskem, goriško-sovodenjskem predelu imamo poleg odličnega vrtnarstva še dobro govedorejo; na kraškem področju je živinoreja, čeprav še zelo skrčena, glavni donos tukajšnjih kmetij.
Specializacija in mehanizacija kmetijstva sta sicer v precejšnji meri izboljšali stanje kmetov, sta jih pa po drugi strani privedla v kritičen položaj, ker zahtevata takojšnjo investicijo kapitalov, ki se izredno počasi amortizirajo in včasih izredno nizko obrestujejo
Stanje kmetijstva na Goriškem
Iz poročil tajnika in članov u-pravnega odbora Kmečke zveze ter iz diskusije, v kateri so sodelovali kmetje, je prišla na dan žalostna slika kmetijstva. V glavnem tudi na Goriškem zapazimo podobne težave kot v drugih pokrajinah Italije, vendar pa so prav tu poleg splošnih še težave posebne vrste: razkosanost kmetijskih površin, razlaščanja, beg mladine z vasi, težave pri nakupu modernih kmetijskih strojev in pa diskriminacija neposrednih obdelovalcev zemlje. Oblasti ne u-poštevajo specifičnih potreb slovenskega kmeta. Doslej se v go-riški pokrajini še ni zgodilo, da bi oblasti poskrbele za strokovne tečaje v slovenskem jeziku, čeprav je na razpolago dovolj slovenskih kmetijskih strokovnjakov.
Deželni svet je po ostri bitki proti desnici, ob priliki razprave zakona za razvoj živinoreje, izglasoval predlog komunistične skupine na podlagi katerega bi slovenski kmetje bili deležni strokovnih tečajev v materinem jeziku. Ta zakon pa je 'vlada zavrnila, z že znanim refrenom, češ da deželna vlada ni pristojna obravnavati probleme slovenske narodne manjšine. in da spada to v njen delokrog. Rimska vlada pa ni do sedai, še pokazala, da bi bila pripravljena, začeti reševati ne tega in še, manj drugih perečih vprašanj slovenske narodnostne skupnosti.
Do kdaj bomo morali še čakati, da. se gospodje levega centra v Rimu zganejo?
V	zadnjem času se tudi nekaj govori o ustanovitvi kmetijske strokovne šole v števerjanu, ki bj nudila strokovno izobrazbo slovenski mladini. Ali niso-.,tč’govor |
rice spet kak volilni golaž ali običajne predvolilne obljube?.
če je vlada že proti temu, da se v slovenskih vaseh prireja tečaje in predavanja v slovenskem jeziku, lahko pričakujemo, da bo še toliko ostreje nastopila proti ustanovitvi slovenske kmetijske šole na Goriškem.
Te dni so po vsej Italiji bile stavke in protestna zborovanja kmetov in kmečkih delavcev, ki zahtevajo boljše življenjske pogoje in enako tretiranje z ostalimi delavskimi kategorijami. Tudi slovenski kmetje se morajo vključiti v ta boj naprednih italijanskih kmetov kajti od uspeha teh sil je odvisen tudi naš obstoj na domači grudi. Obenem pa je potrebno, da se složno borijo za lastne pravice. Dvajset let italijanske republiške vlade nam je pokazalo, da se za manjšinske pravice moramo boriti in da nam ni bilo nič podarjenega. In to velja še dandanes kljub vladi levega centra.
Prenovljena šola v Doberdobu
V petek 8. decembra bodo odprli prenovljeno osnovno šolo v Doberdobu. Stavba ima štiri nove učilnice, novo šolsko ambulanto in jedilnico. Centralna ogrevalna naprava je napeljana v vse prostore. Do šolskega poslopja vodi čez asfaltirano dvorišče pokrito stebrišče. Šola je zaradi ugodnosti in estetike ena najmodernejših na Goriškem.
Te dni je pokrajinski urad za nadzorstvo nad krajevnimi ustanovami odobril sklep doberdobske občine, ki predvideva 8,5 milijona lir za popravilo in ureditev poslopja osnovne šole v Dolu.
Tako bedo vse tri osnovne šole v doberdoksi občini preurejene in Sodobno opremljene. Prizadevanje doberdobske občinske uprave je želo že lepe uspehe.
Sindikalno gibanje v sovodenjski papirnici
Papirnica v Sovodnjah spada med večja industrijska podjetja na Goriškem, saj je v njej zaposlenih 150 oseb.
Lastnik papirnice Stavro di San-tomaso je bil za nekatere še do nedavnega dobrotnik posebne vrste. Delavcem je dajàl letno nagrado, ki je bila višja od tiste, ki jo predvideva vsedržavna delovna pogodba. Toda ob temeljitejši proučitvi računov je prišla na dan še druga plat. Izkazalo se je, da nagrada je bila zares višja Od tiste, predvidene v delovni pogodbi, da pa so bili kon-
■	fingenti nižji od tistih, ki jih predvideva delovna pogodba, povrh tega pa lsO kvalifikacije skoraj vseh delavcev prenizke.
Prizadeti so zlasti začetniki in vajenci. Slednji morajo opravljati izredno delo, kar pa je po zakonu prepovedano, Celo ponoči morajo delati, toda plače so od 10 do 40 lir na uro nižje od tiste, ki jo določa delovna pogodba.
Ob ugotovitvi vsega tega je prišla na dan vsa resnica o delodajalcu-dobrotniku.
Delavci so začeli organizirati svoj sindikat, sklenili so, da bodo usta-' bovili tudi notranjo komisijo.
Samo s pomočjo organizacije in
■	enotnosti v boju bodo prisilili gospodarja, ,da bo spoštoval pravice delavčevi
S tržaškega ozemlja
Preimenovanje
ulic na Opčinah
Tržaški občinski svetovalec KPI Dotti Wilhelm je poslal tržaškemu županu vprašanje, v katerem želi včdeti, ali bodo končno rešili tudi vprašanje poimenovanja in preimenovanja ulic na Opčinah, ki v veliki večini nosijo imena raznih rastlin. Poleg tega tovariš Wilhelm želi vedeti, ali namerava občina imenovati ulice tudi po Slovencih, padlih v partizanih in krajih, kjer so fašisti in nacisti umorili antifašiste.
Kot je znano se občinska komisija za toponomastiko ukvarja z vprašanji, ki so v zvezi z poimenovanjem ali preimenovanjem ulic ne le v mestu temveč tudi v okoliških krajih, ki spadajo pod tržaško občino.
Na Opčinah se glavna ulica imenuje .via Nazionale», najpomembnejše stranske ulice pa «via Cars-sia», .via di Proseoco», «via di Baso-vizza», «via di Conconello», trg pred staro šolo pa se imenuje «piazza Monte Re». Manjše stranske ulice se imenujejo «via del Terrano», «via dei Ginepri», «via Biancospino», «via dei Papaveri», via Aceri», «via Pulsatille», «via dei Cipressi», ipd.
Pogosto se dogaja npr., da prihajajo pisma, naslovljena osebam, ki stanujejo v ulicah «Prosecco», ali «Basovizza», z večdnevno zamudo. To pa za to, ker preden na Opčine romajo na Prosek odnosno v Bazovico. Že zaradi tega bi morali ulice, ki so poimenovane po drugih krajih ipreimenovati, četudi se noben Openc ne spodtika ob sedanja imena.
Pravi nesmisel pa je, da so razne ulice poimenovane po travah in plevelu in to prav na Opčinah, kjer, je bilo v nedavni preteklosti toliko dogodkov združenih z našim bojem za svobodo. Zakaj ne bi npr. neko ulico posvetili Pinku Tomažiču in tivarišem, ki so skupaj z njim bili ustreljeni na Opčinah? Pretekli mesec je minilo deset let od smrti openskega rojaka, znanega antifašista in revolucionarja Rika Malalana, ki je bil nekaj let tudi tržaški občinski svetovalec. Ali se ne bi spodobilo, da bi eno ulico prav po njem poimenovali?
Koliko Opencev je padlo v partizanih in koliko pod anglo-ameriški-mi bombami? Spodobilo bi se, da bi po njih imenovali ulice. Ob tako-imenovani «via Nazionale», so nacisti obesili Zoro Gulič, mater partizana. Openske žene se je vsako leto spomnijo s tem, da ob dnevu mrtvih obesijo na drevo, blizu kraja, kjer je bila usmrčena, skromen venček. Ali res ta žena ne zasluži, da bi ji posvetili eno ulico?
In 71 talcev, ki so jih nacisti ha zverinski način usmrtili na openskem strelišču! Ali tudi oni niso vredni, da bi po njih poimenovali neko ulico?
vztrajajo, uradniki izpopolnijo črke s peresom. Včasih prihaja pri tem celo z oklevanjem. Tako stanje povzroča neugodnosti — tako poudarjata naša svetovalca — in izgubo časa tistim, ki obnavljajo svoje o-sebne izkaznice. Problem je prepuščen dobri volji uslužbencev. Z drage strani to izkazuje, da se ne izvajajo določila zakona, ki zagotavlja italijanskim državljanom, pripadnikom druge narodnosti, pisanje priimkov v izvirni obliki.»
Tovariša Padovan in Gerbčeva vprašujeta župana, če namerava čimprej sprejeti ustrezne sklepe, da se izpopolnijo mehanografske naprave in da se italijanskim državljanom slovenske narodnosti zagotovi pravica do vrnitve izvirne oblike priimka, ki je bil nasilno spremenjen v dobi fašističnega režima. Župana vprašujeta tudi, kaj namerava ukreniti občinska uprava, da se poenostavi birokratski postopek in znižajo stroški za vrnitev spremenjenih priimkov v izvirno obliko. |
Povsem soglašamo z vprašanjem, j ki sta ga predložila naša svetovalca, | toda menimo, da je problemu tako resen, da bi mu morali posvetiti večjo skrb. Potrebna je širša akcija za dokončno odpravo žalostne zapuščine fašizma. Slovenskim priimkom bi morali vrniti izvirno obliko!
Vsedržavna konferenca KPI o kmetijstvu
V dneh od 24. do 26. novembra je bila v Firencah vsedržavna konferenca o kmetijstvu. Organizirala jo je KPI. Konferenci je prisostvovalo tudi 25 zastopnikov iz naše dežele, med katerimi je bil tudi župan iz Doline tovariš Dušan Lovriha.
Tovariš Lovriha je sodeloval tudi v diskusiji. Orisal je položaj kmetijstva na Tržaškem. Zborovalce je seznanil s tukajšnjim položajem. Seznanil jih je tudi s tem, da je velika večina kmetov na Tržaškem slovenske narodnosti. Govoril je o diskriminacijah, ki se dogajajo, ožigosal je dejstvo, da kmečko bolniško blagajno na Tržaškem vodi komisar, da kmetje niso pravično zastopani v raznih ustanovah v Trstu.
Potem, ko je prikazal razdrobljenost tukajšnjega kmetijstva, je govoril o razlastitvah, ki so zlasti v zadnjih letih, prizadele kmetijstvu zelo hud udarec.
Ker je bil tov. Lovriha edini zastopnik iz dežele Furlanije - Julijske krajine, ki je govoril na konferenci, se je po orisu položaja kmetijstva na Tržaškem, dotaknil tudi zadevnega vprašanja v drugih pokrajinah dežele. Dejal je, da kmetijstvu v go-fiški in videmski pokrajini povzročajo hudo škodo vojaške služnosti.
Za vedno nas je zapusti a Marija Žerjau
Prejšnjo nedeljo popoldne so v Križu pokopali Marijo Žerjav, mater našega pevovodje Francka žerjava. Pogreba se je udeležila velika množica vaščanov in okoličanov. Pri pogrebu sta sodelovala pevska zbora «Vasilij Mirk» s Proseka-Konto-vela in «Vesna» iz Križa. Sodelovat la je tudi ojačena kriška godba.
Naj bo pokojni ženi rahla rodna gruda, vsi žalujoči pa naj tudi naše občutene izraze sožalja !
0 nastanku in razvoju...
(Nadaljevanje s 1. strani) omenjena blagajna v rokah italijanskih nacionalistov. Bolniška blagajna se je pod novim vodstvom uspešno razvijala in dobivala vedno večje zaupanje zavarovancev, zlasti slovenskih, ki so bili prej vedno zapostavljam. Na občnem zboru dne 15. maja 1910 je bil v upravni odbor te bolniške blagajne izvoljen tudi Slovenec Josip Pet e jan, nastavljena sta bila tudi dva slovenska uslužbenca, Alojz Štolfa, do tedaj pekovski pomočnik v Trstu, in Valentin Komauli, bivš livar v Gorici.
V začetku januarja 1910 sta Josip Petejan in dr. Anton Dermota ustanovila v Gorici Delavsko izobraževalno društvo. Po vzoru Ljudskega odra v Trstu so tedaj tudi v Gorici pričeli z javnimi predavanji. Prvi predavatelj je bila pisateljica Zofka Kveder - Jelovškova. To predavanje je bilo dne 24. januarja 1910. Nadaljnji predavatelji so bili dr. Dermota, Etbin Kristan, pisatelj Ivan Cankar (ki je govoril dne 15. oktobra 1910 o kulturi in ljudstvu) in drugi. Značilno je, da prireditelji niso dobili slovenske dvorane za predavanje Ivana Cankarja in da je le-ta moral zato predavati v prostorih Delavsko izobraževalnega društva, kjer je bilo prostora za približno petdeset oseb (natlačilo pa se jih je nad stopetdeset. Med poslušalci je bilo tudi mnogo dijakov). Na pobudo ustanoviteljev go-riškega Delavskega izobraževalnega društva sta bili ustanovljeni podobni društvi tudi v Solkanu in Pevmi. Posebno aktivno je bilo društvo v Solkanu, kateremu je več let predsedoval Jože Srebrnič.
(Iz spominov Jožeta Petejana.
Povzeto iz «Goriškega zbornika» 1957)
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Direktor Marija Bemetič Odgovorni urednik Anton Mirko Kapelj Tisk: Tip. Riva - Trst - Ul. Torrebianca 12
Navedli smo le nekaj imen, katerih ni mogoče prezreti, toda k tem bi lahko našteli še imena oseb, ki so bodisi po rodu z Opčin ali pa so tam živele in delovale. Npr. briši župnik in dekan Zink je bil zelo znana osebnost, ki je mnogo dobrega storil. Zakaj ne bi mu prav na Opčinah postavili trajen spomenik?
Te in še druge predloge naj bi vzdla v pretres pristojna komisija.
O slovenskih priimkih
Tržaška občinska svetovalca KPI Lucijan Padovan in Jelka Gerbčeva sta poslala županu pismeno vprašanje, v katerem je rečeno: «Z več strani nas opozarjajo, da v anagraffskem uradu v Trstu nastajajo težave, za' spremembo priimkov, ki vsebujejo črke Č, Š in Ž. Na upravičene pritožbe občanov, ki zahtevajo vrnitev prvotne oblike priimka, službeno osebje odgovarja vedno z enakimi ugovori, to je da mehanografske naprave nimajo omenjenih črk. Le če prizadeti
Do 16. decembra 1967
sejem knjige
v prostorih
Tržaške knjigarne
Priložnost, ki je ne smete zamuditi, da obogatite vašo kniižno polico.
IZREDNA PRODAJA
s 50% popustom
TRŽAŠKA KNJIGARNA
□1. sv. Frančiška 20 - Tel. 61792