Moj voz
L                               6. Nabiralčelr.
e bližje, pa hitro, kdor hoče videti moj nabiralček! Sedaj ga še vidite, kakšen je, a dolgo ga ne boste, ker ga bom s slamo povil, da se mi ne ubije po slabih cestah. Nabiralček je namree lončen piskerček, tak se pa kaj rad razbije pri prevažanji; le poprašajte lončarje, ce ne verojamete. — No, dobro, kdor si ga je ogledal, videl ga je, a sedaj v slamo z njim in urno na voz, da se prej kaj poraenirao!
Krasen poletenski večer je bil. Solnce je vže davno zašlo, vender še ni bilo temno, saj veste: tisti čas po sv. Vidi se po dnevi in po noči vidi. Pri nas se je kuhala večerja; na vrtu pod orehom v travi sva jo eakala z očetom. Pri sosedu, kjer so hodili precej zgodaj spat, molili so vže rožni venec. Bženov pav se je bil vže tudi spravil na streho, ondi je namreč prenočeval to dobo. Na zahodu se je bliščala večernica, pa tudi druge zvezde so vže prižigali angeljci. Vender mar-sikatere pa le nisem videl, ker so jo zakrivali tenki mrenasti oblački: nebo je cvetelo ali kakor drugje pravijo: Marija je hlebcke pekla. Toliko sem vže poznal na vreme, da sem vedel, kak dan se nam obeta — in veselil sem se prihodnjega lepega dne. Zakaj bi se ga pa ne? Saj pojdeva z Eahlovim Jankom zopet po jagode, po borovnice, in to ni majhna reč!
In sedaj prienein z nabiralčkom. Veste, kdor hoče nabrati lepih jagod, mora jih znati! Ni, da bi jih človek kar bral in bral ter deval kamorsibodi: ne, treba je ravnati po pravilih izkušenih nabiralcev. Le-ti pa uče, da raoraš vzeti dve po-sodici, ee greš po jagode. V jedno — v nabiralček — nabiraš jagode, toda ta je majhna in kmalu polna; a to nič ne de, še bolje se ti zdi, fie si jo hitro na-polnil, in pomagaš si tudi brž lahko; greš pa iztreseš v večji pisker, ali kar vže iraaš.
Ko me je Kahlov Janko neko popoldne prvič nagovarjal, naj grem z njim po borovnice, nisem imel ne nabiralčka, ne večjega piskra. Kaj mi je bilo početi? I, k materi sem šel in prosil.
nNe vem, ali bi ti dala ali ne; padel boš in mi pobil piskre. Jagod pa tudi ne boš nabral toliko, da bi bilo imena vredno. Najpametneje je: doma ostani, saj si še premajhen." Tako so mi odbijali mati prošnjo, toda vže ta čas pregle-dovali mej piskri, katerega bi bilo manj škoda. Vedeli so namreč iz izkušnje, da z Jankom ne odleževa z lepa, kadar začneva prositi prav nadležno. Poleg tega so si pa mislili: I, naj pa gre sitnež, ker gre tako rad. Glejte, pa sem dobil velik pisker, tako velik, da bi ga bil lahko poveznil na glavo do ramen, in pa tisti mali lonček, ki je dober teden prej poeil. Pa nikar ne govorite, da je bil za nič. Seveda je takrat počil; veste, nekaj malega masla so skuhali mati, jaz sem pa dobil tropine ali maselnik — ne vera, katera beseda vam je bolj znana — drugi dan pa loneek ni držal mleka. Kajpada sem ga imel v rokah jaz, toda pri meni se mu ni zgodilo nič žalega, najbrž je poeil v peci pri žerjaviei, ker ni bil poln — tako so sodili mati in ga dali piskrovezu. Pa ga je pozdravil, da je bil boljši kakor nov, no, vsaj trdil je mož tako.
—•¦< 123 >¦•—
Posodo sem toraj imel, a pogrešal sem še neke strari. Nabiralčka namreč ne sme imeti nabiralec pri nabiranji v roki, zakaj zjedno samo roko ga predolgo ne napolni: privezati ga je treba okrog pasu, potem pa lahko dela z obema ro-kama. Eahlovemu Janku je bilo to pač lahko, ker je nosil hlače na pas; kar 8 pasom je pritrdil nabiralček za roček, pa je bilo dobro. Ali jaz sem bil dru-gačen revež! Imel sem naramniee, a te rni niso nie pomagale. Pa mi je Janko večkrat priporočal pas, češ, samo zato si tako majhen in tudi nikoli ne boš velik, ker nosiš naramniee, ki te vedno vlečejo k tlom. Toda oče so mi dejali, naj bora zadovoljen z naramnicami in še vesel, da jih imam, in da se Janko le šali, naj le počakam,  pa bom velik kakor sv. Kristof,  čeprav  imam  hlače  na naramnice
—  pa sem se udal.   Ta dan sem  pa zopet izprevidel,  da naramnice niso za vse dobre, in še bolj so se mi priskutile; le pomislite: elovek naj bi bil zaradi njih raajhen in še nabiralčka nima kam dejati! No, pa sem vender prebil tudi brez pasii: tam v lini sein iztaknil neko  vrvico in si z njo pripasal nabiralček,  pa je bilo tudi dobro.
»Angeljeku varuhu se priporoeita, da se vama ne pripeti kaka nesreča, in pred nočjo se vrnita!" To so nama še naročili mati, midva sva jo pa uevrla proti hribu po borovnice.
Pod hribom sva došla še drugih tovarišev, bila nas je lepa družbica. Pa je bilo dobro. da nas je bilo več, zakaj pod hribom je gosto smreeje, in stezica vodi skoro po temi; če bi bil sam prvič tam hodil, ne rečem trikrat, da bi je ne bil pobrisal domov. No, kmalu se je zopet posvetilo, dospeli smo v širok jarek, kjer so rastle prve ,,črne jagode," kakor iinenujejo pri nas borovniee. Jaz sem bil ta dan novinec — saj sem vže prej to povedal, ne? — zato se mi je čudno zdelo, zakaj so se vsi ustavili. Kar vsak je odtrgal po jedno jagodo ter jo vrgel čez glavo govoree: ,,Kača, kača, nikar me ne piči, ne na roke, ne na noge, ne nikamor!"
Ker sem le gledal in se čudil, uasvetoval mi je Janko, naj še jaz tako storim, eeš, da me potem ne bo pičila nobena kača. Eesda sem se bal kač — saj se jih boje ljudje od tistega dne, ko je kača zapeljala Evo — vender nisem verojel, da bi to kaj pomagalo; seveda danes sem popolnoma prepričan, da je to prazna vraža in da bi bilo še grešno, Se bi kdo tem besedam pripisoval kako raoč — ali takrat sem le naredil kakor vsi drugi. No, recite, kar hočete, materin opomin: »Priporočita se angeljčku varuhu ..." je bil modrejši, modrejši.
Nekako sredi hriba je rastlo borovničevja, da je bilo kaj! Jagod pa vse črno! Pod debel borovec smo postavili večje posode, potem pa jeli nabirati. ,,Jej, jej, tukaj so lepe!" — rPri meni so debele!"  — nMeni se je vže dno skrilo!"
—   nJedli jih bomo nazadnje, sedaj kar hitimo!"  »Tudi govoriti ne sme nihee." Taki vskliki so se čuli, pa je bilo zopet vse tiho, sarao veter je šumljal po vrkovih smrek in borovcev,  po  dnu jarka je žuborel  studenček,  mi pa smo se oprezno prestopali, da ne bi motili splošuega miru.
,,Jaz imam vže poln nabiralček!" zaklical je za nekoliko easa Eahlov Janko.
,,Nikar še ne nesi v pisker, jaz bom imel sedaj, sedaj do roba," oglasil se je nekdo. ,,Jaz tudi kmalu," trdil je še drugi.
—+< 124 >¦—                                                             ¦
BIvan, koliko imaš?" prišel je Janko k meni ter mi pomagal, da sem z drugimi vred šel izpraznit do vrha napolnjeni nabiraleek.
Tako smo brali in brali, samo kadar srao nesli iz nabiralČkov v večje piskre, šli smo vselej vsi, nekateri so bili namreč tako nezaupljivi, da so se bali za na-brane jagode, češ, kar kdo jih bo pretresel iz mojega v svoj pisker. Kateri so imeli majhne piskre, napolnili so jih kraalu. Ti so jeli sedaj jesti in govoriti ia vpiti, drugi so se tudi vže naveličali ter jenjali, češ, saj je dovolj. Samo za na vrh je nabral vsak najlepših jagod, kar jih je bilo dobiti, tistih, ki so tako lepo modro barvane, kakor bi bil vanje dihal z modro sapo. Pa še nekaj smo morali storiti. Piskre in nabiralčke je bilo treba zašpiliti. Navzdol grede se namreč pisker trese, in kaj lahko se zgodi, da se elovek kaj opoteče, na, pa gredo jagode iz piskra. Škoda bi jili bilo! Zato pa smo pokrili piskre in nabiralčke s kostanjevim ali bukovim perjem, vrh tega pa vtaknili v podobi križa dve šibici pod piskrov rob in varno smo hodili domov.
Ko smo vse pripravili za odhod, ko smo se borovnic najedJi, pa le še nismo odrinili. Veste, kaj smo še storili? Napulili smo še vsak polno pest bo-rovnic — celih rastlin! — da bi mej potjo ne bilo treba jesti nabrauih jagod, če bi se le kdo izlačnil, zakaj borovnic človek menda nikoli ni sit. Potem še-le sino ubrali pot proti domu. Sredi pota na polji ob veliki cesti stoji znamenje. Tu smo vselej ob vznožji naložili jagod v podobi križa v zahvalo, da smo se srečni in zdravi vrnili, zlasti da nas ni pieila kača.
Doraa sem dal jagode materi, pa še malo prevzeten sem bil, češ, ali je to vredno imena ali ne? — Večkrat sva potem še romala z nabiralčkom po jagode, dokler niso pominile za tisto leto.
Nabiral&ek je sedaj meni odslužil in zopet je moral mej svoje osmojene in sajaste tovariše. Ali ne za dolgo: tista sitna črna kokoš ga je nekoč prevrnila z ognjišča. Da-si je bil trdno zvezan, vender ni bO nikdar več cel od tistega dne in zato za kuho popolnoma neraben. No, jaz sem se ga usmilil in še prav v easti sem ga imel, čeprav ga je bilo samo pol. V njem sem napravljal milnico in delal milne mehurčke. To je igra, ki je po ceni, ki je poštena in prijetna! Ali raorda ni res? No, mati so mi dali majhen košček mila, slame je bilo dosti pri hiši — in to je vsa priprava. Seveda, slamico je treba na tistem konci, ki ga pomakamo v milnico, preklati na tri ali štiri rogljičke in jih nekoliko razpreti, da visi na njih milni mehurček. Vsega tega me je naučil Eahlov Janko, s katerim sva po-sebno ob nedeljah popoldne često delala mehurčke na našem ali Eahlovem vrtu. čudno, iz kapljice milnice, ki se je prijela slamice, pa je napihnil Janko tak lep mehurček! kako krasnih barv je bil! In kadar se nama je posrečilo, da sva ga spihala kvišku! Pa sva znala! Marsikateri mehurček je splaval čez streho Eahlo-vega poda, ki je vender tako visoka. No, saj veste, da sva delala zares lepe me-hureke, še so jih radi gledali celo odrasli ljudje! Toda — ko se je najlepše vzdigoval, pa poči! nŠkoda, škoda!" vzdihovala sva z Jankom, pa napihnila vnovič vsak jeden mehurček ter zopet tožila: nŠkoda, škoda!" ko sta se zdrobila drug za drngim. Ej, ej, lepi so milni mehurčki, samo stalui niso; pa saj je vsa ze-meljska lepota nestanovitna, neprestanega veselja in vedne krasote ni drugje, kakor v nebesih.
No, naj pristavim še zadnje dogodke svojega nabiralčka. Mrzla jeson je prišla, in z Jankom nisva več delala mehurčkov, ampak rajša lupila kostanj pri zakurjeni peči, če sva ga kaj imela. Nabiralček, ali prav za prav njegovo dno in še nekaj stranskih sten, pa ne do polovice nekdanje njegove visokosti, rabil sera sedaj za to, da sem dajal v njem kokošim vode. No, na vernih duš dan je padlo tisto leto precej snega. K nam pride berac in si snaži pred vežnim pragom čevlje, da bi ne prinesel v sobo snega. In pri tej priliki je pohodil in čisto uničil — nabiraleek, zakaj prav pred vežo sem ga nastavljal kuram. Kaj bi se? Nabi-ralčka ni bilo, lonearica je bila pa vesela, ko so mati ne dolgo potem kupili več Iončkov.
Menil sem vas vprašati, ali vam je bil moj nabiralček kaj všeč, toda opustil sem to namero, zakaj ravnokar mi je prišel na misel neki drug nabiralček. Veste, čegav? Nnbiraleek vašega Ijubega angelja varuha, kamor devlje vaša dobra dela in jih nosi v njem hranit v nebesa. Prizadevajte si, da ta nabiralček ne bo nikoli prazen. temvež da ga bo vaš angelj vsak večer izpraznil polnega, in da bo po vaši jiitranji molitvi zadovoljno klieal drugim angeljem varuliom: nMeni se je vže dno skrilo ..."                                                                                  Kajtimar