Trinajst pesmi Ciril Zlobec BALADA O NEKEM ROJSTVU Neke čudežne noči so najbolj daljne zvezde zapustile svoje stražne stolpe (to zgodi se vsakih tisoč let morda) in obiskale najbolj temnega, najbolj nesrečnega moža na svetu: v svojo plodno ženo je to noč moj oče vsadil njihovo nebo za neutrudno radovednost vsega mojega življenja. Kot gričevna pokrajina otroštva iz megla neštetih juter vstaja, ko zdaj sam in gol potujem skoz tesnobo sebe, a ne more se povzpeli v poldne, v trdno usločenost oboka za ognjena potovanja sonca. 918 Ciril Zlobec In vendar je nebo. In je svetloba. Vse od tiste čudežne noči je v meni. Čutim. OBRAZ Kakšno mojstrstvo v tej tvoji roki, V TVOJI ko z njo greš mi prek obraza, DLANI kot da spomenik postavljaš sebi in najini ljubezni na najvišjem vrhu najine poti do nje; ko s svojo roko, žena, greš mi prek obraza, te nenadne, voljne gline, čutim v njem ves sladki krč spreminjanja oblik. Potem pa, ko stvariteljsko pomirjena, odmakneš svojo roko ženske, se občudujoč zagledam v tvojo dlan: v popolnost in lepoto tujega obraza. VSO POT Hodiva res isto pot, ko skupaj stopava, vso pot za roko se drživa? Bova si kdaj morala priznati, da nobeden ni poznal poti, ki jo zdaj hodiva, za roko se držeč? OD JUTRA DO VEČERA Sva s potjo ljubezni dveh z dovolj nezaupljivosti, res varno opasala ta najin svet, Trinajst pesmi tako trdo zgneten, tako ves eksplozivno zbit do velikosti makovega zrna? Ali pa sva vsa ta leta, vse te dni, vsak dan samo premagovala pot od jutra do večera mukoma? TIHOŽITJE I Sla sva obiskat tišino. Samo malo sva se oddaljila vsak od sebe in zabredla z roko v roki med visoke trave ugaslega poletja. »Kako je Kras zdaj velik,« si veselo zaplesala in zarisala okoli naju razmetano obzorje nizkih gričev, »in ti, kako si majhen v tej tišini,« si se zasmejala z glasom lastovke nad nama. KO SVA Ko sva sama, SAMA ko sva čisto sama, ptici izpod hišnega napušča na koralni čeri sredi oceana, ko sva čisto sama, južni sadež v usti*h severnega dečka, ko sva čisto sama, gruda z žitnih polj v cvetlični vazi, ko sva sama, ko sva čisto sama z varnim ničem vse okoli sebe vsa brez korenin spomina, brez plodov izkušnje, 919 Ciril Zlobec ko sva sama, ko sva čisto sama, ko sva še samo drhteč objem, bi mislil, če je misel možna, ko sva sama, ko sva čisto sama s sabo, da sem bog — če ne bi te tako vso živel, zemeljsko te ljubil, žena, najpopolnejše od vsega. Ko sva sama, ko sva čisto sama. TIHOŽITJE II Šla sva razigrano odprta drug na drugega in na prijazno roko gozda, ki zdaj vsej pokrajini in nama dvema na tej jasi daje in zapoveduje mir poletnega popoldne. Obležala sva kot dobro seme: nesovrazna vdanost poležane trave srka nama utrujenost iz hrbta, pota korenin prišepetava vanj, da sama sebi komajda še znana skupaj z jaso tihožitje sva, ki samo sebe uživa. Le pogled ne more prepoditi črnih križev lastovk v nizkem, vse bolj nizkem letu. Kot da iščejo samoten grob. MED DVEMA Med tvojimi in mojimi očmi ZVEZDAMA drhti svetlobna pot med dvema zvezdama. med daljnima sosedama. 920 921 Trinajst pesmi A s pedjo, korakom meri najin čas življenja to neskončno pot med tvojimi in mojimi očmi. Se ti zvezdi stalnici v tem najinem edinem, v tem tesno človeškem času sploh lahko kdaj srečata, v svetlobi združena za hip kdaj zažarita v najino temo življenja? TIHOŽITJE III Čez travnike, skoz gozd, kot da utrujenosti ni, kjer ni poti, sva razigrano blodila, se zgubljala, iskala in šele potem, ko so škržati na razžarjeno zeleno ploskev prikovali tesne, okrogle sence za opoldanski počitek vsega živega sva se ustavila, zgubljena se našla, v njih pesem legla sva utrujena, tako tesno spet drug ob drugem, da ne moreva si več uiti. KAJ NAJ Kaj naj ti še rečem? TI ŠE REČEM Kaj naj ti povem z besedo, ki že dolgo jo poznaš, z besedo, ki že dolgo jo ponavljam 922 Ciril Zlobec in morda nikoli ni bila rešitev žejnemu na poti skoz rastoči žar ljubezni, da samo vanjo zroč, da samo vanjo upajoč, pokleknil bi pred njo, iztegnil dlan in si zajel življenje? V VSE SMERI Kako otroško sem še radoveden, ZAITI ko se utrujenost obesi mi za veke in zatemni mi vse poti, ki sem po njih ves dan tako preudarno se odlagal, da bi mogel že zvečer, izpraznjen, nepomemben, po vseh potih se iskati, v vsako smer zaiti, se povsod pobirati, sestavljati in spet postati, se čutiti, čuditi bogastvu v sebi — a predolg je dan, da življenja ne bi trudil, in prekratko je življenje, da bi moglo dati smisel dnevu. ZDAJ JE TISTI CAS Zdaj, zdaj je tisti čas! A kot da se ne moreva, ne moreva prav spomniti, katera že je tista pot, ki sva jo opustila, ko njiju dva poti sva privajala. 923 Trinajst pesmi Pa tudi se ne moreva, ne moreva se spomniti, kod neki zdajle hodita ta najina otroka. SVA DVA? Sva dva? En sam oba? Je med nama ali v naju ta razpoka, ki tako skrbno jo skrivava? Vse je bilo tako neskončno jasno: en sam plamen dveh; tako omamno usodno je bilo: drug drugemu življenje in uničenje. Bila sva ogenj, še sva črno sonce v svetli zarji nekega večera: ti še zmerom jaz, jaz še zmerom ti, čeprav razpoka je, pa vendarle: ne iščiva drug drugega na drugi strani: tvoja utrujenost zapleta moje noge, moja muka v tvojem srcu gloje: svojo ali mojo šibkost skrivaš? svojo ali tvojo trdnost preizkušam? Sva dva? En sam oba? Pa saj je vse tako neskončno jasno, le malo manj usodno in omamno . . .