wM
mmm
mBnMRlligiitM,,
so bilo vzgojeni avtoritarno. Fantom je bila v skladu s tradicijo namenjena vojaška ali uradniška služba, zato so bili vzgajani špartansko, Dekleta naj bi bile gospodinje in matere. ki morajo naučiti svoje otroke aristokratskih navad in vedenja, predvsem pa srčne kulture in krščanske ljubezni. Ker pa je bilo obdobje med obema vojnama že čas, ki ni več zagotavljal tradicionalnih aristokratskih poklicev, je baron H ligo želel, da si vsi njegovi otroci pridobijo določeno izobrazbo in poklic, kar jim je kasneje omogočalo samostojnost
Glede na to, da se družbeni jaz vedno oblikuje le v dvogovoru oziroma soodnosu z osebnim jazom, je bilo Zame pomembno, da predstavim vsakega družinskega člana predvsem kot posameznika, ki je kot osebnost našel svoje mesto v družbenem okolju kljub vpetosti v norme, ki jih je zahtevala aristokratska tradicija.
Grad Hmeljnik je bil požgan v času, ko je le Se simbolno izražal politično moč bogatega tirana, ki jo je imet v srednjem veku. Ko so ga partizani Dolenjskega odreda 18.
maja 1942 požgali, je eden izmed njih dejal; "Zgori, stari fevdalec!" V tem obdobju je bil grad Hmeljnik posestvo, ki se je borilo za svoj obstoj v spremenjenih dnižbeno-ek-onomskih razmerah. Zaradi te notranje protislovnosti se mi je tragedija ponujala kot ena izmed možnih oblik razumevanja usode gradu. Nalogo sem zasnovala v petih poglavjih (ne dejanjih, ker ne gre za uprizoritev), kot je značilno za dramo, ki seje razvila iz grške tragedije. Poglavje sem zaključila z epilogom, v katerem na kratko poročam o tem, kako je teklo življenje družinskih članov po požigu gradu do leta 1950.
Pripis uredništva:
V novembru 1994je bila diplomska naloga objavljena v 22. zvezku Knjižnice Glasnika Slovenskega etnološkega društva. Sprejemanje naročil po telefonu ali osebno pri Mihaeli Hudelja, tajnici SED.
Nataša Konestabo
UDK 728.94(49.7.12) : 719
IZ KRALJEVE PALACE POD SLOVENSKI KOZOLEC
Takšnega zanimanja, kot je bilo v zadnjem času, slovenski kozolci še niso bili deležni. Prebujeno zanimanje javnosti se je v slovenskem časopisju zrcalilo v naslovih kot: Harmonija kozolca, Slamnati samotar> Kozolec -lesena harfa na prepihu časa, Samci brez strehe, Kozolca na angleški travici, zahvaljujočpredvsem, "akciji Nedeljskega dnevnika za promocijo Slovenije in ohranitev kulturne dediščine", poimenovani "Kozolec za princa Char lesa".
Enako je bil naslovljen tudi uvodni članek v Nedeljskem dnevniku, 6. marca 1994, ki je podal potek, namen in cilje akcije. Članek je s svojo vsebino, med drugim, izzival prav slovenske etnologe, s tem pa najprej izzval študente 4. letnika etnologije in kulturne antropologije. V drugačnih okoliščinah, če bi to bil le en članek in ne akcija, bi to pisanje šlo verjetno mnno nas. Ker pa je bil to članek iz niza mnogih, v več mesecev trajajoči akciji, ki je v svojem naslovu nosila promocijo Slovenije in ohranitev kulturne dediščine, smo študentje svoje neshinjanje s potekom akcije iz fakultetnih predavalnic prenesli v odmev na uvodni članek. S kolegico Bojano Rogina sva naslovili odgovor Z "Iz kraljeve palače pod slovenski kozolec" in tako odprli sila zanimivo, do končne postavitve kozolcev v juniju trajajočo debato o slovenskih kozolcih.
Najbolj sporni so nam od vsega začetka bili kraj in potek k*r komu je bila akcija sploh namenjena. Že po naslovu sodeč - "Kozolec za princa Charles a" - in po izjavah nosilcev ^ bila akcija namenjena predvsem prestolonasledniku -hariesu, ki se "...ukvarja z arhitekturo in etnologijo, zanima Pa ga tudi kmetijstvo", in ki na svojem posestvu od konca julija dalje že lahko suši seno na kozolcu. Akcija oziroma | lugi kozolec je bil namenjen tudi obiskovalcem v glasbenem vm, oxlordskega muzeja i'itt Kivers. Po besedah "opcev akcije je že lani zbudil izjemno pozornost "...prvi ozolec iz Slovenije, ki so si ga Angleži lahko en dan Ogledovali v središču Londona... in potem dva meseca na ^,(>dnem oddelku slovite trgovine Liberty". Akcija ; Celjskega dnevnika pa naj bi tudi promovirala Slovenijo 1,1 ohranjala njeno kulturno dediščino.
sL.
Kozolci so tako postavljeni, pozornost medijev pritegnjena, samo po sebi pa se postavlja vprašanje, kaj so s postavitvijo na posestvu angleškega plemenitaša in v glasbenem vrtu muzeja v Oxlordu pridobili Slovenija in slovenski kozolci. Promocija Slovenije naj ne bi temeljila na dopovedovanju, da Slovenija ni Slovaška, čeprav s Slovaki delimo marsikaj: že samo ime v slovaščini, barve v zastavi, kot tudi kozolce, v dokaz skupnim slovanskim korenom in podobni usodi
S podobnimi neizvirnimi promocijami delamo Sloveniji bolj medvedjo uslugo. Dva kozolca na angleških tleh sicer res nista osiromašila slovenske pokrajine, ostaja pa dejstvo, da se akcija še ni lotila temeljnega - k čemur jo navaja že njeno ime - ohranjanja kulturne dediščine na Slovenskem, česar, kot trdijo nosilci akcije, ne omogoča restriktivna s po me niš kova r-stvena zakonodaja in pomanjkanje volje v spomeniškovar-stvenih ustanovah
Potemtakem, se sprašujem, kdo prnmovira koga v tej akciji, saj je poln kozolec sam sebi najboljša promocija? Če so že hoteli v promocijo Slovenije in njene kulturne dediščine vključiti princa Charlesa, smo predlagali, da bi naj ga za stroške postavitve kozolca na njegovem posestvu raje povabili v Slovenijo. Zagotovo bi ga spremljala armada novinarjev In promociji Slovenije v svetovnih medijih bi bilo zadoščeno.
Veliko prahu med nosilci akcije je dvignil naslednji stavek v najinem drugem in zadnjem odgovoru: "Kozolec, ki ne služi svoji prvotni namembnosti (hranjenje pridelkov in orodja), turistični ali kateri drugi dejavnosti ali pa ni spomeniško zaščiten, je nesmiselno ohranjevati, četudi se znajde na skladovnici drv."
In bil napačno interpretiran. Neizogibno namreč je, da smo že izgubili, in še bomo, številne izjemne dosežke materialne kulture, saj ne moremo ohranjevati vseh njenih primerkov. Nekatere kozolce bo ohranila stroka v obliki zaščitenih spomenikov kulturne dediščine, muzejev na prostem ali "in situ", nekatere bo, tudi z ugodnejšo davčno zakonodajo, ohranjal kmet in jih obnavljal svojim potrebam ustrezno. Za nekatere zanimanja pač ne bo in naravna selekcija bo opravila svoje. In v tem ni prav nič slabega.
GLASNIK SfcD 34/1994, št. 3
29
Ohranili se bosta njegova oblika in namembnost, kar pomeni, da sta takd popolni, da ustrezata tudi današnjemu načinu gospodarjenja.
Spreminjajo se predvsem maleriali. Res je, da so lesene stebre v glavnem zamenjali betonski in da leseni stebri že dolgo stojijo na kamnitem ali betonskem podstavku. Toda v času, v katerem so naravne zaloge še kako dragocene, bi lahko uporabili nove zamisli, kako gradnjo kozolca prilagoditi novim Časom in naravovarstvenim zahtevam 20. Stoletja,
Pozitivni naboj akcije naj se ne bi ustavil zgolj na ho ni k selitvah kozolcev in polemikah v slovenskem časopisju, temveč se naj preusmeri v skupno dolgoročno reševanje ciljev, ki so bili v akciji sicer zastavljeni, a, žal. še nenačeli: sprejem ustrezne davčne in spomeniškovarstvene zakonodaje, ki naj bi pomagala z nasveti, materialom in denarjem, vzgoja nadaljnjega rodu lesarjev, iskanje novih l unkcij artelaktov tradicionalnega kmetijstva, Kozolci, kot tudi drugi dosežki ljudskega stavbarstva, pač niso samo stvar kmetov, etnologov in arhitektov, temveč Širše kultu 10varstvene zavesti.
Bojan Baskar	_______ ______ _______ _
MISTERIOZNA ETNOGRAFIIA
UDK 39 : 572.026
Dovolite mi, da kot outsider in nepovabljen (ne pa tudi neizzvan) brez sovražnih namenov povem nekaj svojih misli o vprašanjih, ki zadnje čase tarejo raso skupnost. Rajko Muršič v zapisu "O razmerju med etnologijo in kulturno antropologijo ter predvsem o teoriji v etnologiji: žolčno provokativni esej za enkratno uporabo" uporabi sibilsko oznako "spor oddelkov" (ne več "spor fakultet").2> Cre za spor med oddelki kakšne fakultete (ali več fakultet) ali gre za spor na kakšnem oddelku
samem 1
E
tnologi, kolikor jih poznam, niso vsi prepričani, da se naši etnologiji obeta sijajna prihodnost. Rajko Muršič v že omenjenem članku sklene s črnogledo napovedjo, da "bomo po asfaltu še naprej hodili bosi. Ali obuti kvečjemu v izposojene opanke.' Iz konteksta, v katerem je napoved dana, si jo je mogoče razlagati vsaj na dva načina:
1)	da bo etnološka skupnosi v vsakem primeru ostala bosa (tn bo nemara le njeno antropologizirajoče krilo nosilo sposojene opanke?);
2)	da bodo bosi ali v sposojenih opankah hodili po asfaltni cesti samo tisti etnologi, ki bodo ostali gluhi za izziv antropologije.
V zadnji instanci me je k temu zapisu pripravila okoliščina, da se zdajšnje zagate nacionalne etnologije artikulirajo na straneh Glasnika SED predvsem kot pretresanje razmerij oziroma meja med etnografijo, etnologijo in antropologijo, Ta preokupacija je lahko epistemološka, in kot epistemološka preokupacija je to tudi moja preokupacija. O teh vprašanjih sem tudi sam pisal in prav kot posledica tega pisanja se je moje ime začelo pojavljati na straneh vašega cenjenega Glasnika.
1'reiresanje omenjenih razmerij seveda ni zmeraj cpistemološko. Zaradi tega je tudi mogoče izkoristiti
l) GlasuikSHD. 34/1994. št 1-2, sir. 10*16. i) iM.trifk SED. 34/1994. št. 1-2, str. 14 J) Glasnik SED. 34/1994, .i/. 1-2. str. 16.
priložnost in navreči, da je razmejevanje sosednjih ved tipično slovenska vrtičkarska strast (vrnjena slovenskemu vrtičkarskemu značaju, pravi Muršič v članku). Prav gotovo: če ves čas le razpravljamo o mejah med vedami, u njihovih pristojnostih in o njihovih pravih imenih, nam zmanjka časa za razvijanje teh ved. Natalija Vrečer zato zaklinja čase, ko bomo ... v slovenski etnologiji ... in kulturni antropologiji "lahko nekega dne razpravo o teh dveh oz. eni vedi že zaključili in se raje posvetili sadovom teh dveh znanstvenih ved, se pravi le raziskavam".4' Vzklik je v zdajšnjem ozračju razumljiv, toda vede ni mogoče plodno razvijati, če njena epistemološka vprašanja enkrat za vselej naženemo v kot
Preden grem naprej, naj Še dodam, da se ne morem docela strinjati s tole Muršičevo trditvijo: "Problem slovenske etnologije pa je v tem, da je edini vrtiček, ki ji ga priznavajo ostale stroke kot njenega, prav 'gartlc' tradicionalne 'ljudske' kulture...'". Veda. ki ji pripadam po institucionalni delitvi akademskega dela. vsaj na mojem "delovnem mestu" zagotoviš ne gleda na nacionalno etnologijo zviška 111 še bolj zagotovo ne vidi njenega predmeta omejenega na tradicionalno "ljudsko" kulturo. Gotovo pa je res. da je ugled vsake vede najprej odvisen od solidnosti njenih rezultatov in šele nato od dojemljivosti drugih ved za njene rezultate. Nekoliko sem tudi zadržan do pejorativnih konotacij, ki jih je nasploh deležen pojem vrtičkarstva. Prav etnologi bi morali po mojem povrniti metafori vrtičkarstva ugled, saj se s to prijetno trivialno dejavnostjo privilegirano srečujejo in zato tudi lahko vedo, da svet vrtička rje v navadno ni zaplankan svet, temveč inovativen svet ekspei i mentalnega brkljanja Kateri so bili tisti modernizmi, ki so med Slovenci tako uspešno očrnili njihovo sicer tako priljubljeno dejavnost?
O razmerjih med etnografijo, etnologijo in antropologijo se tu nisem namenil posebej razpravljati. Zazdelo se mi je, da bi že skoraj moral povedati kakšno besedo sebi v lira»
4)	Vivčur Natalija. UltioloSki ihkus antropološki pristop- t: Glasnik SHO, 34/1994, št. 1-2, str. 17.
5)	MurŠiČ Rajko, O razmerju med etnologijo h 1 kulturno antropologijo ter ptvdmani o taoriji v etnologiji. V: Glasnik SKD, 34/1994, Št 1-2. str. 10.
10
Gl ASNIK SE D 34/1994, št. 3