P a š n i k. Šolski red. Vsako delo, tedaj tudi vsaka še tako majhna šola mora se ravnati po dobrem, premišljenem redu, če hočemo, da kaj koristi. Ni tedaj prav, ce učitelj tebi nič, unemu nič, hodi v šolo in uči po vsakdanji navadi, in priganja in kermi učence sedaj na to, sedaj na uno stran, kakor mo je ravno po volji, ali kakor ga napeljujejo navadne okoliščine vsakdanjega dasa. — Učitelj naj koj o začetku leta preden začne šolo, dobro prevdari, kako bo to šolsko leto po pridobljenih skušnjah bolje učil, in naj si za to napravi pameten načert — šolski red, po kterem naj "se potem na tanko ravna. Tudi učenci se morajo navaditi reda, ker red je duša pri vsakem delu. Kako se pri otrocih jezik odpira. Učeni možje so se že večkrat Irudili, da bi na tanko zvedili, kako pri otrocih glasi izvirajo, in skušnja jih je učila, da vsi otroci, tedaj brez razločka kake narodnosti, ko so stari 2—3 leta, izgovarjajo naj ložeje te leglase: ab, ob, ub, eb, ib, ba, bo, bu, be, bi, am, om, um, eni, im, ma, mo, mu, mi, ad, od, ud, ed, id, da, do, du, de, di, al, ol, ul, el, il, la, lo, lu, le, li, an, on, un, en, in, na, no, nu, ne, ni, af, of, uf, ef, if, fa, fo, fu, fe, fi, va, vo, vu, ve, vi, av, ov, uv, ev, iv, ba, ma, mam, ab, am, aba, ama, baba, dam, dama ... Ti glasi tudi kažejo učitelju, kako naj pri pervih čerkah ravna z učenci; na drugi strani pa je to znamenje gotovo pravo, da je naš slovenski jezik naj ložeji in pripravniši za pervi poduk v šoli, ne pa ptuji, kterega se morajo naši učenci tii pa tam komaj v šolo stopivši učiti.