Potreba racioniranja prodaje življenskih potrebščin Visem so nam še v spominu ogromne količine vseh življenjskih potrebščin, ki so bile na razpolago pred pričetkom vojne, t. j. pred 1. septembrom 1939. Še v lanskih zimskih mcscih ni bilo čutiti na trgu pomanjkanja blaga. V mescu juliju letošnjega leta pa je pričelo blago pohajati. Najprej je zmanjkala moka in to v času, ko je končala žetev in je prišla na trg nova pšenica. Proti pričakovanju pa ni bilo dobiti ne pšenice in ne moke. Pričela se je prava borba za moko in kruh. Pomanjkanju moke je sledilo pomanjkanje olja in sladkorja. Ljudje so hodili dan za dnem z majhnimi isteklonicami od trgovine do trgovine, kjer se deli olje kakor zdravila v lekarnah — malo in drago. Zadnje mcsce pa ga sploh ni bilo dobiti niti kapljice. Nič bolje ni bilo s sladkorjem, ki so ga trgovci prav tako dajali samo po četrt kilograma, nazadnje pa je splbh izginil. Isto se je dogajalo pri drugih potrebščinah: masti, volni, rižu, dr- Vzroki za te abnormalne pojave so materialne in psihološke narave. Res je, da je bila kmetijska kakor industrijska produkcija manjša; prva zaradi pomanjkanja delovnih moči, druga pa je bila ovirana zaradi dobave suroviin. Vendar se produkcija ni zmanjšala v toliki meri, da bi upravičeno ne bilo nobencga blaga. N. pr. pridelek pšenice znaša v letošnjem letu 15,545.657 q, dočim je znašal lanski pridelek 23,488.356 q in je torej za 33 odstotkov manjši. Ako računamo, da porabi 1 prebivalec povprečno 175 kg pšenice ali 142 kilogramov moke letno, tedaj bi se smela potrošnja zmanjšati za 42 kg letno ali 3,5 kg mesečno. O kakem pomanjkanju pa bi ne smelo biti govora. Isto je s produkcijo olja in sladkorja. Normalno potrebuje naša država 16 milijonov ton olja letno. Domača produkcija bo znašala po približnih cenitvah 12milij. ton, iz Bolgarijc pa bo Prizad uvozil 5 milij. ton, t. j. 17 milij. ton, kar bo zadostovalo za normalno potrošnjo. Sladkorna produkcija bo iadostovala za pokritje potrošnje. Tudi pridelek masti ne bo manjši, ker je letos izTedno dobro obrodila koruza, ki je najvažaicjša hrana špeharjev. Kar se tiče materialne strani se ni bati pomanjkanja. Razlogc pomanjkanja moramo iskati druigje. Ti so psihološke narave. Iskati jih moramo na strani producentov in konsumentov. Znani so primeri, da so imeli producenti poLne zaloge.a blaga niso hoteli prodajati — iz špekulacije. Mnogi so na ta način dobro zaslužili. iSami izračunajte, koliko znese dobiček špekulanta, ki je imel v skladišču več vagonov moke in se je cena med časom dvignila za 1 ali celo več dinarjev pri kilogramu. Zadnji čas je posegla vmes oblast in strogo kaznovala take špckulante, ki so prikrivali zaloge zaradi dobička. Banovina Hrvatska jih pošilja v Dolnji Lapac, naša pa v Koprivnik pri Kočevju in Stari trg ob Kolpi. Nikakor pa ne smemo metati vse trgovce v en koš, saj je med njimi večina poštenih. Nihče ne more zahtevati, da bi trgovec ne smeT imeti pri blagu običajnega dobička, obsojanja vredni so le tisti, ki jim ni mar ljudska potreba in beda in ki jim je tuje vsako poštenje in socialni čut ter poznajo edino le — svoj dobiček. Take, na račun obubožanega ljudstva obogatele špekulante, bi morala oblast eksemplarično kaznovati, v hujših primerlh z robijo in zaplenjenjem premoženjea. Ali ni vnebovpijoči greh, ko čaka verižnik pri polnih zalogah na višje cene, medtem ko otroci delavskih in siromašnejših slojev gladujejo in zmrzujejo. Ta naša kruha potrebna mladina nam mora biti vedno pred očmi, ko presojamo take proti družbi zagrešene zločine. Drugi nič manjši razlog pomanjkanja življenjskih potrebščin je »strah pred pomanjkanjcm«. Ljudstvo je do najvišje mere živčno napeto. To so izrabili špekulanti in vojni dobičkarji, ki so »razglasili«, da bo zmanjkal ta in ta predmet — in ljudje so se zanj dobesedno trgali, kot bi bil zastonj. Ni čudno, da je blaga zmanjkalo. Ljudje so kupovali preko mere iin se zalagali. Dobro in koristno je, če si ljudje oskrbijo zaloge; škodijivo je le, da si jih lahko napravijo samo eni, drugi pa si jih ne morejo, ker nitnajo sredstev. Eni so si napravili toliko zalog, da za druge ni preostalo nič več. Zaloge so si napravili samo premožnejši sloji, ker je za to potreben — denar. Delavci, nameščenci in manjši obrtniki ter viničarji si niso mogli oskrbeti zalog, ker jim prejemki zadostujejo komaj za sproti in »živijo iz rok v usta«. Tako je kopičenje živil imelo dvc slabi posledici: prvič je prekomerno povpraševanje nesorazmcrno dvignilo cene; drugič je prekomerno kupovanjc bogatejših slojev izpraznilo zaloge, da niso mogli dobiti revnejši sloji za vi&oke cene najvažnejših življenjskih potrebščin niti za dnevno preživljanje. To dejstvo dovolj jasno govori, da bo treba nckaj ukreniti, hitro in energično, da se reši naše abnormalno gospodarstvo. V prvi vrsti pride v poštev racioniranje življenjskih potrebščin. Ban naše banovinc g. dr. Natlačen je izdal 8. oktobra tozadevni razpis vsem sreskim načelstvom, ki glasi: »Da bi se kupovanje življenjskih potrebščin normaliziralo in da se ne bi nekaterniki na škodo splošnosti zalagali čez svojo redno potrošnjo ter s tem odtegovali blago potrebam splošnega konsuma, odrejam: 1. Producenti in trgovci morajo svojim strankam racionirati prcvdajo blaga v kolieinah, kot to ustreza njih dosedanji potrebi, ki so jo krili pri tistcm producentu ali trgovcu. 2. Konsumentom, ki niso stalni odjemalci, se prodaja blaga tudi racionira in sicer primerno količinam, s katerimi razpolaga producent ali trgovec, upoštevajoč pri tem dobo, v kateri bo mogel nabaviti novo blago. 3. To racioniranje se nanaša na vse predmete, ki spadajo ali bodo spadali pod kontrolo cen. 4. Trgovci ne smejo razširjati med nakupovalci vesti, da bo nekega blaga zmanjkalo ali da se bo podražilo, in s tem navajati na prekomercn nakup.« Ako se bodo vsi producenti oz. trgovci pošteno in objektivno držali gonnjih navodil, bo v trgovini kmalu nastal red. Ta ukrep nam zopet zgovojno priča, da bi morala oblast sJično naredbo izdati takoj, ko so se v gaspodarstvu pojavile prve motnje, najbolje takoj v začetku vojne. Ni bil umesten nasvet, da naj si Ijudjc delajo zaloge, ker je bilo pričakovati, da bo sledil prekomeren nakup in z njim podražitev in pomanjkanje blaga. In res je šlo to pot. Nc verujem niti v učinkovitost slednje naredbe, ker jo bodo trgovci mogill izrabljati. Prijateljskim strankam bodo lahko vedno dali vcč, češ toliko so jemali prej. V mestu si pa zopet pomagajo s tem, da hodijo ljudje od trgovine do trgovine in kupujejo vsako količino, ki jo dobijo. Reveži si seveda tega ne morejo privoščiti. Edino učinkovito in pravično bi bilo racioniranje življenjskih potrebščin in izdaja istih na karte; n. pr. mast, olje, moka, sladkor, meso, milo itd. Na ta način bi odpadlo vsako kopičenje življenjskih potrebščin in poTazdelitev bi bila enakomerna. Samo s tem ukrcpom, če ne bo prišel prepozno, bo uveden red v gospodarstvu. Upamo in želimo, da bo oblast v polni meri zaščitila šibkejši sloj prebivalstva ter mu omogočila dostojno življenjc. S tem si bo pridobila zaupanje ljudstva.