Kmetski starši, vzgojajte prav svoje ofroke! (Dalje in konec.) Takih žalostnih razmer mej lastnimi sinovi in hčerami so pa starši navadno vselej naj več sami krivi. Veliko staršev je, kateri od svojih doraslih otrok zahtevajo ravno taisto otroško pokorščino, kakor kot so jo zahtevali, ko so bili še mali učenčki, to je, da jih vedno imajo še za male paglavce; da jiru zatirajo in odrekajo zavest, da doraščajo in se uže štejejo mej mladeniče in dekleta, a kakor jih imajo tudi uže vsi drugi sosedje. — Tudi nekateri starši svoje otroke hočejo ustrahovati s tem, da jih za nezaslužene reči večkrat grajajo, vsakej njihovej — tudi najpoštenejšej volji in dobrim nazorom trdovratno in zoper svoje lastno prepričanje — odrekajo, njihove sicer prav dobre in patnetne misli in nazore o enej ali drugej reči v nič devljejo, ter jih pri vsakej priliki še celo pri sosedih grajajo. Ali je taka vzgoja prava? Je li taka prisiljena sužnost (otrok) resnična in vredna pokorščina? Nikakor ne! Vsak oče mora še le vesel biti, ako vidi, da njegovi otroci polagoma doraščajo in postajajo čvrsti Ijudje, katerim se s telesnimi močmi vred tudi razvija in krepča razum in samostalna zavest, da se radi uče, ter se sami prizadevajo da bi se prav vzgojili. Mladina je za vse bolj občutljiva; čut se ji pa nikakor ne sme zatirati ali pa še celo žaliti s tem, da bi se ji v nič devalo, kar v resnici stori dobrega, poštenega in blagega. Kakor mlado drevesce dostikrat poganja nepotrebne in škodljive postranske odrastke, katere je treba vselej proti odstranjevati, ravno tako prikažejo se navadno tudi pri dorastajoči se mladini nekatere napake, kakor: površnost pri dehi, pozabljivost, lehkomišljenost, pohajkovanje, lenoba, velikovednost (ker ne rnalokrat hoče vsako reč bolje vediti in umeti, nego stari — izkušeni Ijudje), jezičnost i. t. d., kar vse mora se z vso resnobnostjo pri njej zatirati in odstranjevati, ter vse njene duševne iu telesne moči edino le v dobro napeljevati. Pri malih otrocih mora se zahtevati brezpogojna pokorščina, ker še ne morejo presojevati, zakaj je treba tako in tako delati. Torej še enkrat poudarjam, da se pri mladini po nobenem načinu čut samostojnega razsojevanja ne sme zatirati in uničevati s tem, da bi se jej kar vse trmasto odrekalo; treba ji je le njene lastne pomankljive nazore iu razsodbe o kakej reči poučno dokazati, ter ji pomagati, da se ji o vsem prav pojasni in pomankljivo vselej z dobrim nadomesti. Ako starši vidijo, da ima mladina tii pa tam prav, mora se ji veljati pustiti, in če so njeni nazori o kakej reči morda celo boljši od drugih lastnih, zasluži zavoljo tega tudi primerne pohvale. Pri vsem tem mora pa vsak oče gledati na to, in tudi od svojih odraščenih otrok zahtevati, da njegova povelja in zaukaze, dokler sam gospodari, iz prepričanja, da se s tem njega ljubezni vredne skažejo — natančuo izpolnujejo. Precej v začetku mora se njihovim ugovorom proti zaukazom in poveljem krepko nasproti stopiti, ker — ravno tega se mladina navadno kot gotovega pomočka poslužuje, da si počasi prisvoji vse gospodarstvo. Kadar pa starši pri svojih otrocih zapazijo pravo in resnično unerao za pošteno, koristno in dobro delo, naj se ne krčijo zoper malo in primerno pohvalo svojih pridnih otrok, ter naj jim privoščij o kako pošteno in nedolžno razvedrilo. Poglavitno je pa, da se v mladini uže zgodaj pravo veselje do pridnega in koristnega dela vzbudi tako, da brez dela nihče živeti ne more; le delavni ljudje postanejo samostalni gospodarji in gospodinje, — ter so tudi vredni udje družbe človeške. Marsikateri oče mora sam priznati, da je le on kriv, če ni v hiši pravega porazumljenja in edinosti ter vse tako, kakor mora biti mej pravo krščansko družino. Skoraj bi rekel in z nekako gotovostjo iz prepričanja trdil, da nekateri očetje nekako zavidljivo svoje razumne sinove opazujejo, ker ti dostikrat v marsičem bolj pametne nasvete stavijo, nego oni sami, ter jim zaradi tega potera skoraj pri vsakej priliki očitajo njihovo mladoletnost. S tein pa taki starši sami vzbude obojestransko nezadovoljnost in nezaupanje ter splošno čraernost, katera je dostikrat tudi v dobri in celo premožni hiši pogubonosna. Takim žalostnim razmeram v družini morajo se pa starši ogniti s tem, da svoje — dobro in pošteno vzgojene otroke — v poznejih letih imajo kot svoje prave in naravne pomočnike, da ž njimi odkritosrčno in ljubeznjivo ravnajo, jih za pošteno in pridno delovanje od časa do časa priuierno pohvalijo, jih za vse dobro navdušujejo, za kar jim bodo otroci tudi gotovo in resnično hvaležni tako, da jih odkritosrčno ljubijo, ter so jim nehlinjeno udani in vselej pokorni. Le to je edina prava pot, po katerej morejo ~ za vse dobro vneti, pametni in delaželjni otroci vzrejati, da so potem pošteni ljudje. Omeniti moram še, da razporom in needinosti mej našimi doinačimi razineram kmetskih bišah in družinah ni glavni uzrok hudobna zlovolja, nego temvee le nej porazutnljenje mej starši in otroci. Te moje zadnje opazke naj pa odraščcne mlndine nikakor ne pobujšajo, da bi bila zaradi tega svojiin skrbnim staršem nepokorna — nego bode naj jej tenaveč v pravo vzpodbudo, da bode v prihodnje svoje dobre in skrbne starše resnično ljubila, ter jim bila prava podpora na stare dni in jim s tem vsaj nekoliko povračevala njihov brezbrojni trud, skrbf, težave in ljubezen. Ko bi pač naši ljubi mladini mogel dopovedati in jej v pravej podobi pokazati, kako zelo se s surovim obnašanjem, nehvaležnostjo in z nepokorščino do svojih staršev sramoti pred vsem poštenim svetom, gotovo bi se v prihodnje tega popolnoma varovala. Preraisli naj se le, kako ostudno je, če se otroci v surovih izrazih jezno nad svojo — morebiti zavoljo Djih — uže onemoglo materjo, katera je za-nje vse storila in pretrpela, obrezajo, se nad njo zadirajo in jo morebiti še celo preklinjajo in tepejo!*) Kako nehvaležno in nesramno je, če odraščene hčere svojej milej materi, kadar jim posla zaukaže, jezikajo, ter se obotavljajo njena povelja izvršiti! Gršega skoraj pred človeško oko priti ne more, nego so čmerni obrazi neubogljivih in nepokornih odraščenih otrok, kadar se obotavljajo, da bi kako delo ali povelje svojih staršev urno izvršili. Ljubi kmetski starši, vestno si prizadevajte, da bodete svoje otročiče prec od mladih nog dalje pošteno in krščansko vzgojevali, ter jih za njihovi prihodnji poklic dostojno pripravljali. Česar morebiti vi sami ne morete ali ne utegnete, pomaga vam doniača dobro urejena šola. Vzajemno delujte se svojimi duhovnimi in svetnimi učitelji pri vzgoji svojih otrok, ter nikdar se slabira vzgledom pri mladini ne podirajte tega, kar so pri njej vaši skrbni učitelji dobrega postavili. In — zakaj bi sebi grenko življenje na stare dni, svojim otrokom pa pripravljali nesrečno prihodnost, ker morete z dobro vzgojo vse dobro doseči! Matija Rant.