Poštnina plačana v gotovini
življenje •in svet-
Tedenska revija
Štev. 9.	Ljubljana, dne 2. marca 1928	Leto II,
Knjiga 3.
Josef Holeček
Junak našega časa
(Poglavje iz knjige »V Jugoslavii roku 1924.«)
Dne 27. februarja je slavil 75»letnico ši» rom slovanskega sveta znani češki časni« kar in pisatelj Josef Holeček. Jugcsloveni smo dolžni posebno hvalo temu častitlji» vemu starcu, čigar patrijarhalna brada markira vse slovanske in posebej še juga* slovenske prireditve v Pragi. Mojster Ho* leček je prevel v češčino skoraj vso srb* sko in hrvatsko pripovedno pesništvo in je napisal več zajetnih spisov o našem sve» tu. Predvsem so ga mikali ČrnOfeuici, ju* naško gorsko ljudstvo, ki je še ohran .o duha zašlih časov, josef Holeček je spisal tudi več pripovednih knjig iz domačega (češkega) življenja, *med katerimi se po» sebno odlikuje veliki roman »Naši«, prava epopeja češke vasi. Ob jubileju mojstra Ho* lečka prinašamo nekoliko skrajšano po» slednje poglavje iz njegove I 1927 izišle knjige »V Jugoslavii roku 1924«, ki pri» čuje o njegovem žrvahnem, krepkem in vedno z vsakdanjim življenjem združenem pripovedovanju.
O O O
Nebrzdanost poltne sle jemlje člo» Veku načela in značaj in stori iz njega najklavrnejše bitje ali bolje: nestvo» ra. To bo pokazal naslednji primer, ki so mi o njem pripovedovali v Beo» gradu. Ondi nosi zemlja mladega mo« ža, ki je študiral v Pragi, kjer se je iz njega razvil »junak našega časa«. V beograjskih kavarnah in pivnicah se javno baha, s kakšno lahkoto je pre« magoval Čehinje. Le«te so se kar ve« sile obenj; lahko si jih kar pet ovil okoli vsakega prsta. Toda mož je bil do nekega časa zvest samo eni. K nji se je bil preselil z dovoljenjem njenih staršev, ki so se nadejali, da se bosta vzela, ko dovrši študije. Čez nekaj me« secev pa je opazil, da je mlajša sestra njegove ljubice takisto zalo dek'le, da, še lepše. Tudi ona je bila dostopna ča* rom »neodoljivega«; postala je ljubo* sumna na sestro in se je trudila, da bi jo izrinila iz njegovega srca. Starejša sestra je to opazila in hoteč zavaro« vati svoj položaj, je razkrila »neodo* Ijivemu«, da je z njim v blagoslovlje« nem stanju. »Neodoljivega« ni moglo nič tolikanj zadeti v živo ko ta novi« ca. Začel je biti trd nasproti žrtvi svo« je sle. Sumničil jo je nezvestobe z nje»
govim tovarišem, ki jo je obiskaval. Dekle je prisegalo, da se mu ni izne» verilo in da mu ostane zvesto še zbog tega, ker hoče biti čista pred svojim in njegovim otrokom in imeti čisto vest pred bodočim soprogom. Pri teh čuv« stvenih izbruhih je bila kaj ljubka in v takih trenutkih je »neodoljiv« že ob» žaloval. Ali obžalovanje je znak sla» bosti in neodločnosti. Nu, napadi sla» bosti so hitro minevali.
Roditelji prve žrtve niso niti sluti» li, kaj se godi in pripravlja v njihovi rodbini. V Pragi — enako kot v dru» gih mestih, kjer so vseučilišča — rev» ni starši, ki imajo dozorevajoče hčer» ke, kaj radi jemljejo na stanovanje vi» sukošolce, nadejajoč se, da se bodo za» ljubili v njihove hčere in se z njimi ože» nili, ko dovršijo študije in vstopijo v sigurno službo. Srbom dajejo v takih rodbinah še posebno prednost, zakaj srbsko ime je pri Čehih sploh na do» brem glasu, kar pričuje, da srbski di» jaki starejšega rodu niso zapeljavali deklet. Ali kaj storiti! Nova doba je, z novimi ljudmi, in tudi ljubezen si išče novih oblik Starši obeh sester ni» so vedeli nič drugega ko to, da je bila svetovna vojna, da so po vojni Čehi postali samostojni in so zdaj državlja» ni češkoslovaške republike Ni se jim niti sanjalo, da je mladi rod prerasel starega in da ne računa ž njim drugače kot s plenom groba, ki je zanj že izkopan; da ima nov človek nove pojme o življenju; da je stari nravnosti odklen-kalo in da je novi človek postavil na njeno mesto estetiko, ki prezira zastarele zakone moralke. Niso vedeli, da je človek novega časa gluh za tako zvani poglavitni nauk krščanstva o ljubezni do bližnjega in da zato. kai pa, tembolj ljubi samega sebe: da se človek novega časa posmehuje verskim trapnjam o posmrtnem življenju in večnem zveliča-nju; da si je novi človek postavil zakon nad zakoni, pravico sebičnosti, ki mu dovoljuje, da si sme nagrabiti vse pogoje za srečo na tem svetu, kateri mu ni tako »ničev«. kakor so o njem pravili stari. »Neodoljiv« se seveda ni o tem pričkal s starši obeh sester in jih tudi ni podučeval. zato pa je tembolj goreče uvajal v pravila novega življenja obe
sestri. Čehi so narod, ici Hmoiiio sega po vsem, kar je novega in se na vsako novotarijo obesi. Sestri sta se kakor dve ribi obesili na ta trnek — dvojček. V »neodoljivem« sta videli poosebljen napredek, napredek, ki ima lepe črne brčice in kodraste lase. Če povojnega Čeha prepričaš, da imaš krvniški aparat, ki je najnaprednejši te vrste, si bo ponosen in razigran dal vzeti življenje, čeprav je nedolžen.
Pred materjo se izprememba pri starejši hčeri ni dala dolgo prikrivati. Najboljše bi bilo. če bi se bil »neodoljiv« takoj oženil; toda pred te;.i ga je varovalo dejstvo, da ni dovršil študij in da ni imel nič trdnega pod sabo. pa tudi nobenega premoženja. Glede slednjega se je sicer nalagal takoj, ko je bil sprejet na stanovanje. Hoteč se napraviti pomembnega in si pridobiti večje zaupanje. je pripovedoval, da ima bogatega strica, po katerem bo podedoval premoženje. Smrt ne more biti daleč, ker je stric star in bolehen. Da bi se ta laž videla še bol.i verjetna, je pravil, da so njegovi starši revni in da od njih ne pričakuje drugega kot pomoči pri študiiah. Tako je svoje stariše kril, da od dekletovih roditeljev niso mogli dobiti presenetljivih vesti o njem. Teh si »neodoljiv« ni želel.
Vsaka izmed sester je menila, da je ona prava, da je vanjo zvesto zaljubljen. Druga je bila ljubosumna na drugo. Mlajša, ki ni hotela verjeti, da bi se utegnilo nji pripetiti kaj takega, je nasproti starejši prezirljivo vihala svoj nos, tako da je bilo njeno trpljenje še večje. A čas je mineval in mati je opazila. kaj se je zgodilo s hčerjo. Poklicala jo je na odgovor in je izvedela to, kar je ni moglo presenetiti. Tri ženske so se sporazumele, da bodo skrbno skrivale skrivnost pred očetom. Posvetovale so se skupno o stvari. Slo je predvsem za vprašanje: s kom je postala mati?! Prizadeta je povedala, ali mlajša sestra je brž zavihala nos. češ, »neodoljiv« je njen, jo ljubi in nima povoda da bi dvomila o njegovi zvestobi. »Vprašajte njega samega!« je vzkliknila žrtev. Ženske so ga povabile v svojo klavzuro. Mati ga je vprašala, ne da bi mu bila kaj očitala; prizadeva'a si je, da mu položaj pokaže v luči. ki se mu ne bo videla tragična, nadejajoč se. da bo mladi mož spoznal svojo dolžnost in dekle vzel...
Fant je računal, da bo doma oplenil kakšno bogato nevesto, zato mu ta ra-
čun ni bil nič kaj všeč. Še sanjalo Se mu ni, da bi iz Prage pripelji v Srbijo ženo. Sicer pozna take primere in ve, da so često podobni zakoni srečni, ali on sam bi bil prismojen, če ne bi špekuliral s svojo neodoljivostjo. On špekulira s samim seboj, a ženska, ki je špekulirala z njim, ga je zdaj speljala na led! Tu so očividno špekulirali ž njim, to pa mu je zoprno.
Ni zašel v nepriliko. ko so ga vprašali o očetovstvu... Ni tajil, da je hotel stopiti z dekletom v tesno razmerje, a dejal je, da mu ni ničesar obetal, hoteč, da se stvar sama po sebi razvije. Izpre-membe. ki se je zgodila z dekletom, se, kajpa ni nadejal, sploh pa ne smatra sebe nezmotljivo za njen vzrok. Mlajša sestra je smatrala ta odgovor za svojo zmago, starejša pa ni več govorila; ves čas je samo milo in obupno jokala...
Nesrečnica ni prenesla udarca usode, ki jo je tako nenadoma in toli kruto zadela. Vzkriknila je. si zakrila obraz, z rokami, skočila k oknu in se je vrgla na ulico. Vse to se je zgodilo tako nag'o, da še mati ni mogla priti takoj k sebi. Še manj je bil zmožen tega »neodoljiv fant«, ki je predvsem mislil na posledice katere bi utegnil ta samomor imeti zanj. Glavo mu je preletela misel, da ne bo nesreča zanj, če se je izvršil samomor srečno, t. j. popolnoma. Ta misel ga je vznemirila. Hotel je zbežati na ulico. Mlajša sestra se mu je obesila za roko in ga je zadrževala. Zrla je vanj udano in upajoče. — neodoljiv! fant je doumel, da ga bo podedovala po sestri.
»Kako dober si. kako požrtvovalen!« je šepetala. »Kako skrbiš, da padec ne bi bil smrten«. »Neodoljiv« je je poplačal enako z enakim: »Tudi ti si dobra, tudi ti si požrtvovalna.«
Mater je bolest tolikanj osupnila, da je rekla: »Revica, ni hotela vama biti na poti. Žrtvovala se je za vajin blagor. Ohranita ji blag spomin. Bodita pridna kakor je bila ona.<
Potem so vsi trije planili na ulico. Mati je jokala, hčerka se je oprla na neodoljivega. oče pa je med tem že stal pri hčerki. S pomočjo tovarišev je nesel nesrečnico v tretje nadstropje, kjer so stanovali. Delavnica je bila v pritličju. Zdravnik je dognal, da se je smrt »izvršila v redu«. Nihče ni pokojnice vrgel skozi okno; v smrt je šla prostovoljno, kar je umljivo v okoliščinah ki je v niih samomorilka živela. Časnik so pisali, da si je vzela življenje zaradi nesrečne ljubezni; o ostalem so obzirno molčali.
la pogrebom je šel »neodoljivi fant« in vodil pod pazduho mlajšo hčerko, ki se je zaupljivo stiskala k njemu. Sosede so bile zmedene: videle so rajnico z »neo-doJjivim« in so hotele vprizoriti škandal. »Neodoljivemu« niso ušli grozeči pogledi; razumel je momljanje za svojim hrbtom. Vedel je, zakaj vodi pod pazduho pOkojničino sestro. »Pa saj imata pravico !< je čul glas za seboj. Drugi
J. HOLEČEK
se Je oglasil odločneje: »Vidi se, da se Imata«. In javno mnenje ulice se je brž preobrnilo. »A. saj je imela z drugim«, so sodile sosede in jo obsodile. »Vae mortuis!«*)
Mlajša sestra je hotela biti bolj zvita nego rajnica in je šla hitreje k cilju. Brez dvoma sta delali obe z materjo po načrtu. On se je oziral po izhodu in je videl, da mu ostaja le še eno: uteči. Vest — če ji je kedaj ponoči sploh dal besedo — mu je pravila, da bi bila ne samo lepa. ampak tudi drug drugega vredna dvojica; toda tako je mislil le v temi. Dekle mu je samo ponudilo rešilno misel. Dejala je. da bi mama nehala žalovati, če bi se bila vzela. Poklicala mu je v spomin besede o starem boga-
• Gorje mrtvimi
tem stricu, ki ga ljubi kakor lastnega otroka. Lahko bi ga bil že za življenja storil za dediča, nato bi se vzela in bi v Srbiji živela mirno in brez skrbi. Tega strica je »neodoljivi fant« sicer izmislil, a zdaj se je tako vživel v svojo laž, da jo ie jel sam smatrati za resnico. Obljubil je, da pojde k stricu, ker pismo ne bo nič pomagalo. Treba je tedaj odpotovati v Srbijo, In brž. ko je prejel od očeta denar, je pobral šila in kopita in je odpotoval. Vlak mu je vse prepočasi
vozil; najraje bi zletel____ Bežal je
pred senco pokojnice, bežal od strahu pred njeno mlajšo sestro, ki se je ob tragičnem dogodku tako vedla, da mu je vzbujala grozo in stud. Hoče ga imeti za vsako ceno. tudi za ceno sestrinega samomora; a ko bi bila dobila njega v kremplje, kaj neki bi bila počenjala še z njim? Ali je mogoče živeti s takšno žensko?
»Neodoljiv« se je rešil. Čez nekaj časa mu je odleglo, čutil se je sigurnega; navadil se je bil da je zabaval moške družbe s svojimi praškimi pustolovščinami. Srca ni bilo v njem niti trohice; vest ga celo ponoči ne kliče več na odgovor. Misli, da je taka usoda žensk: umirati morajo za posledicami spolne ljubezni! Vsaka na svoj način. Sicer pa: saj same hočejo. O tem pričuje 400 ali še več žensk, ki v teh težkih časih v Beogradu sleherno leto prostovoljno zapuste svet kot zapeljane ljubice in prevarane žene.
★
V sliki, ki sem jo zgoraj podal, ne išči čitatelj kakršnekoli osebne osti, takisto ne osti proti'srbskemu dijaštvu v Pragi, ki pod nadzorstvom ju gosi »venskega poslaništva in Jugoslov. lige zopet stremi višje nego je bilo to tik po svetovni vojni. Čehi goreče želijo, da bi se Slovani, ki prihajajo k njim po izobrazbo, obilno preskrbeli v njihovih šo- » lah s koristnim znanjem, hkrati pa naj bi se tudi pripravili na vloio svetlih vzorov svojega naroda, vlogo, ki bi jo morali prevzeti, ko se vrnejo v domovino. Zato smo ljubosumni, če pomislimo, da so nemara v tujih šolah bolj pridni in da tuie osredje vpliva bolj blagodejno na njih mišljenje in značaj. Če bi res bilo tako, tedaj je slovanska misel zadeta v živo: razveljavljena bi bila naša teorija o tem. da Slovani z vzajemnim spoznavanjem in z osebnimi in duševnimi stiki ustvariajo iz sebe v vsakem pogledu popolnejši tip in se dvigajo v višje plasti ljudi in narodov.--—
>ЛЛ£Ј_ JOV
o zgodbo je pripovedovalo moštvo po vseh ladjah v londonskem Dristani-šču, po vseh krčmah in veselih bezni-cah, kjer razgrajajo mornarji, kadar jim dovolijo stopiti na koono. Še danes vain lahko pove slednii mornar od Osla pa do Melburna in sicer vsak po svoje, kako preklicano so se vsi smejali zaradi ruskega mornaria Johna
Be.....vrag vedi, kako se je že pisal.
Seveda je bil bolchevik.
Ta zgodba je res zanimiva, zato kaže, da vam jo natančno zaDišem.
Zgodila se .ie 1. 192.. V London je prispel pàrnik »Rusija«, natovorjen s tobakom in volno. Parnik ie priplul iz Carigrada. Imel je dokaj pisano moštvo. Zdelo se je, da ni več ruski, zakaj Rusija je takrat že izginila, to se pravi: nadela si ie zamolklo ime RSFSR brez samoglasnikov, nerazločno kakor mut-čevo momljanje. Sicer ie imela »Rusija« pravilno rusko zastavo: belo-sinje-rdečo trobojnico. videti Da je bilo. kakor da je ni. Tako ie vsaj izjavil pred sodnikom 30 let stari ruski mornar Bebešin, in to ie zabeleženo v zapisniku londonskega pristaniškega po-veljništva: »Ziv krst se ni zmenil za to, kakor se pravi... nobena ladja ni odzdravila ruski zastavi, kakor da je sploh ne bi bilo. Mene ie to na moč bolelo.«
Pisano moštvo na parniku ie bilo po večini rusko, toda pravico do naslova mornar je imel samo Ivan Bebešin. To se je zabeležilo v zapisniku s pripombo, da je boljševik. kar ie bilo do neke mere tudi res.
Ivan Bebešin. — tako ie priznal pred sodnijo — je služil na križarki »Auro-ra«, prav tisti, ki je ob oktoberski revoluciji obstreljevala Zimsko palačo. Ivan je takrat zmagovalno vstopil v palačo, pil ondi carjevo vino. pljuval v ogromna ogledala, odiral zastore ln naslanjače, odstrelil nosove nekaterim malikoin, skratka zadostil je revolu-cijski maščevalnosti. Služboval je v rdeči vojski in se udeležil bitke na beli fronti Potem pa: »Postalo mi je nekako tesno pri srcu. Razglasili so. da je zdaj Rusija delavsko-kmečka in sovjetska. a ni bilo videti ne ruske oblasti in ne enakosti in vsi so bili zoDer Boga. Da, niti Rusije ni bilo več. naredili so iz nje nekak RSFSR. Oslemrili so nas, gadja zalega. Mene ie to na moč bolelo!« — je pripovedoval Ivan pred sodniio.
Nenadoma je v jezi »likvidiral« njih komisarja. — »Zamašil sem mu grlo s
svojo komunistično izkaznico. Zrl, hudič!« sem dejal. Peljali so ga k ustrelitvi, toda mornarji so ga med potjo izpustili in io ie popihal k belim. Vendar se ondi ni priiavil k vojakom: imel je namreč tetovirane prsi, same bedarije, sredi pa je bilo zaDisano — »kom. do groba«, to se ni dalo izbrisati «
Tako sem bil na Krimu ne tič ne miš: nisem bil ne pri teh ne pri onih, ne komunist in ne Rus. Če pa bi me bili dobili, bi bilo takoj po meni!«
Zapravil je vse, kar je nagrabil pri zmagi in je šel za mornarja na trgovski parnik »Rusija«, ki ie plul iz Carigrada na Krim in vozil koštrune. Ko so »beli« zapustili Krim. je ostal parnik v Carigradu.
—	Še naš parnik je Dostal ne tič ne miš, — je pravil Bebešin čred sodni-jo — Ime »Rusija« ie ostalo a zastava je prišla ob veliavo. Sklenil sem. da za sedaj ne zapustim »Rusije«. Kadar bomo spet imeli Rusijo, se bom ponosno vrnil z domačo zastavo, pa bo vse dobro kot preje.«
Tako ie postala za Ivana Bebešina »Rusija« poslednji kos domače zemlje.
—	Neizprosno sem varoval zastavo! — ie pravil Ivan sodnikom. — »in pazil na našega orla. Na »Rusiji« je tazpenjal peroti naš ponosni orel! Kadarkoli je počrnel, sem ga prepleskal z lakom«.
Približno pol leta ie krmaril Ivan Bebešin po Sredozemskem moriu Postajalo je čedalje slabše. Niti borne plače jim niso ob pravem času izplačevali. Venomer so se potikali do morju in niso nič popravljali ladio. Tudi počivali niso ali se mudili deli časa v pristanišču. Sicer so prevažali tovorno blago ali trgovci so iim plačevali za prevoz le toliko, kolikor se iim ie samim zljubilo. Vedeli so, da jih kapitan ne bo tožil. Kje naj naide svoiega konzula. ko pa države sploh ni bilo več. »Rusija« ie postala zadolžena tu in tam. Bila ie sicer vkniižena kot ladja »Puške družbe za pomorsko treovino«. toda kje neki so bili zdaj njeni lastniki ..
»Tako ie postal naš parnik nekak »Večni mornar«, skoraj bi rekel: pomorski duh!« ie pravil Bebešin sodnikom. — »Jadrali smo večinoma ponoči in brez luči Kamorkoli smo prišli, povsod so nam pretili, da bodo ladjo zaplenili za dolgove. Moštvo ie zahtevalo plačo ali kapitan ie izeinil. brž ko ie prišel пд krmno Triie kanitani so nam tako pobegnili Mornarji smo si kar sami poiskali kapitana za enkratno ali dvakratno križarienie. Samo tako smo se lahko vsai za silo pretolkli na-prei. Živeli smo. kai pa. od tihotapstva. Moštvo ie bilo znešeno z vseh vetrov: sami begunci. Imeli smo nekega učitelja. potem potepuškega popa. elek-
tričnega inženjerja. cirkuškega plezalca in dva častnika. Jaz sem bil edini pravi mornar. Nu. čez nekai časa se je pojavil neki Grk. Iztaknil ie nekje potrebne papirje in vse podpise: postal je čez noč lastnik naše ladie. Kaj za to, da je bil Grk. saj ie bil iz Rusije. — v njegovem potnem listu ie stalo, da je iz Odese. Meni je bilo samo do tega, da bi »Rusija« plavala še naprej. Na ladji smo imeli sveto podobo Nikolaja — priprošnjika. našega ruskega priljubljenega svetnika. Če smo imeli praznik, je stopil pop k svojemu pravemu opravilu: opravil ie večernice in nam vsem je vedno nekam odleglo.«
Mineval je čas. ali Rusiie ni hotelo biti; še vedno so bile samo črke RSFSR. Bebešin ie obupal. Prav v času. ko ie pijančeval dan za dnem. samo da ne bi prišel k sebi. so se čule govorice, da ie Grk proda' »Pusijo«.
Bodi. Naj bo kdo drug lastnik, toda »Rusija« ostani slej ko prej ista, naša »Rusija«, kakor ie zapisano na listinah.
Tedaj se je parnik bližal Londonu.
Pozno popoldne se je Ivan Bebešin v francoskem pristanišču preskrbel s pol tucata steklenic. — francoskemu konjaku vsa čast! — se do sitega pogovoril z ruskim vojakom, ki ie po vojni obtičal na Francoskem in se je vrnil na ladjo najboljše volje. »Vedno je prepeval«. Pravili so. da ie hotel pokazati tudi angleškemu sodniku, kako krasne pesmi imamo. Še na sodniji ie bil po tistem koniaku dobre volie. Skušal ie začeti »Burja se dviga na Volgi«, a sodnik mu ie zabičil. da nai molči.
Ob svitanju so prispeli v London. Nadaljnja poročila se križajo.
Ivan Bebešin je prisegel, da je z lastno roko nategnil kvišku edino pravo rusko zastavo: belo-sinjo-rdečo, a živ krst ni odzdravil! Lastnik ladje, Grk. je zatfjeval. da je parnik že tri ure stal v pristanišču. Ivan oa ie še vedno spal kakor polh ob stroiih, zadaj za kotlom.
»Najbrž je sanjal o tej svoii zastavi«, je menil Grk. »Saj ie pravi boljševik. Hotelo se mu ie razgrajanja in ni besede o kakšni krivici. Prilezel ie ves umazan s premogom, črn kakor vrag in ie iel zmeriati vse vprek «
Ali John Bebesh je trdil: Je že res, da je spal ob strojih in na kupu premoga, vendar pa ie pritekel natančno ob pravem času na krov.
»Saj mi ie kar presunilo srce: V Londonu bomo pristali, v prvem pristanišču na svetu! Pa sern potegnil zastavo kvišku natanko po vseh pravilih. kakor veleva postava«. — »Kako nai ne bi razvil naše zastave pred Londonom?!« se ie potrkal do prsih Bebešin. »Ce bi nam Angleži odzdravili, se ne bi bil niti zmenil za vso ostalo sodrgo! Vse potovanje sem čakal, kedaj napoči ta dan. Še soati nisem
Ivan Bebešin pa je po tolmaču razložil tako-le: »Začel sem hoditi gor in dol po krovu, bridko obupan, in sem mislil, da imam pod seboi domača tla. Butnil sem z nogo in rekel: — »Rusija«! Zopet sem butnil — »Rusija« je! Naj vas hudič pobere, figovci. če ne odzdravljate: Rusija ie še vedno tu! Toda krivica me ie pekla kakor strup. Pa sem stopil k ograji, kjer visi čoln. Vidim da ni več »Rusije«! Nieno ime na rešilnem pasu je bilo zamazano in vrag vedi. kaj je bilo napisano povrh!«
»Opozarjam vas, da ni bilo ondi napisano.« vrag vedi kaj«, ga ie strogo prekinil sodnik, temveč ie bilo napisano po angleško »York!« — Tolmač je to prestavil Ivanu.
»Nič ne de, najsi .ie bilo tudi Yor. (Ime ruske črke) se ie odrezal Bebešin. Ne poznam te pisave. Prebral sem čudno besedo in me ie na moč bolelo. Cemu so zamazali naše! Krenem prav tiho naprej, da bi poiskal Grka. Le-ta je bil ob ladiinem kljunu. Vidim... ma-žejo! Ob kljunu visita dva hudiča s kladivom in dletom in razbiiata po črkah! »Rusijo« razbijajo, alabaster leti
mogei zaradi tega! A nobeden pes... oprostite, gospod sodnik!... živ krst nam ni odzdravil. Mene ie to na moč bolelo.«
»Priletel je ves umazan, strašen ko vrag na krov« — ie pravil Grk »Raztrgal si je srajco in si je jel s kremplji praskati prsa kjer ima natetoviran nespodoben prizor, nato pa je planil po meni ko lev!«.
v vodo. Sklonil sem se čez ograjo in sem videl, da visita še druga dva na deski in se trudita ood našim orlom, da bi ga razbila. Odkrušila sta mu že eno perot in sta pravkar merila po glavi. Tof-f! — končano je. glave ni več! »Kako pa to?« ju pobaram od zgoraj... pa jako prijazno... Po vseh ladjah naokrog so se vsi režali. To bi morali upoštevati, gospod sodnik.«
»Ne,« je pripomnil Grk. »udrihal je po možema s konopcem: eden se je zvrnil takoj v vodo, drugega pa je bil še oplazil po očeh in ušesih, preden je padel.«
»če bi tudi bilo tako, ne vem...« je dvomljivo prikimal Bebešin. »Bil sem čisto iz sebe in se ne spominiam natanko, kako je bilo. Menda sta plavala... malce sta se skopala... Potlej sem stopil k temu-le možu., temu-le Grku in sem mu vljudno rekel: Dovolite, da vas vprašam, s kakšno pravico in zakaj hočete odkrušiti »Rusijo« in našega »orla«. Zdaj se je le - ta, ta Grk tukaj, zarežal nad menoj in je zavpil zasmehovalno: »Sai ste poprej že sami vse odkrušili. Ladia ie prodana na dražbi, pa jo je kupii ta in ta... Mister Scot!« Brž na to je pristopil meni nič, tebi nič tale človek. Mister... Scot. To so oni-le gospod tam, prav dobro sem si jih zapomnil, saj so tako ugleden mož. Pa so mi prilepili eno naravnost sem-le, pod zobe. Potem se je zgodil tisti... nesporazum«
»Napadli ste spoštovanega mistra Scota in ste mu prizadejali hud udarec po vratu!« je rekel sodnik.
»Samo to, nič več. Prisolil sem jim eno za vrat... pa so bili hudi in so šli. A tega-le človeka, Grka. sem si res malo privoščil...« ie rekel Ivan.
»Lopnil je po meni petkrat, šestkrat, pa še sedemkrat!« — ie pravil Grk in kazal, kam so padli Ivanovi udarci. — »Hotel me ie suniti z nogo v trebuh, pa sem vedno skočil proč. Hotel me je tudi vreči čez krov!«
»Bil je kakor hudič iz pekla!« je pripomnil mister Scot, »vzlic temu mu odpuščam.«
»Odpušča vam«, — je pristavil tolmač
»Naj se obriše s svojim odpuščanjem!« — je zaklel Ivan in pljunil, »zato pa mu jaz ne odpustim. Zakaj je kupil ukraden parnik, našo »Rusijo«? Bogve, kje so lastniki? Ali se sme prodajati brez lastnika?«
»Kaj uganjate neumnosti!« ie zmajal tolmač z glavo. »Jaz bi vam rad pomagal, ker ste v škripcih, a vi...«
»Naj se gredo solit, ne maram,« je rekel Bebešin, to sploh ni sodniia. to je sramota!«
»Kakšne vzroke ste imeli, da ste žalili ta dva gentlemana?« — ie vprašal sodnik.
Ivan Bebešin je globoko zaiel sapo, se vzravnal kakor na paradi in je rekel razločno :
»Gospod sodnik! Če bi vam prodali vašo Anglijo, bi tudi vi ne mogli molčati. Bil sem boljševik. pa sem utekel od njih. Sem pristen Rus Smolenske gubernije, okraj Dorogobuž in izprašan mornar. Plul sem z »Rusijo«, pa so mi prodali še zadnje, kar sem imel. To me je na moč bolelo. Prepleskali so njeno ime in pobili njenega orla. To me je vzdramiio, pa se ie pričela zabava. Lahko globite in zaprete, a...« Bebešin je dvignil roko in zažugal. »prestal bom kazen, se vrnil na Rusko in ne bom nikdar pozabil, kako je bilo. In ...« — Ivan je zdaj potrkal z nohtom po ograji, »še bo prišel čas, veriemite mi, ko bo zavihrala naša ruska zastava in naš orel bo zletel izpod zemlje na prosto! Takrat boste pozdravljali našo zastavo! Če pa ne boste hoteli... se bomo z vami kako drugače pomenili!«
»Obtoženec pravi, da obžaluje svoje dejanje in prosi gentlemana. naj mu oprostita...« je pristavil redkobeseden tolmač.
»Jaz sem ruski mornar in sem branil našo rusko čast!« — ie rekel Ivan. Zmanjkalo mu je sape in obraz mu je postal temen.
— Prej bi bili morali braniti vašo čast!« — ie rekel sodnik. — in sicer tam, doma, namestu tega, da počenjate
nespodobnosti na ozemlju Njegovega Veličanstva angleškega kralia!«
»Res je, gospod sodnik, da bi bili morali to storiti poprej,« je rekel Ivan skozi zobe, »toda bil sem takrat na našem ozemlju, na naši ladji, naši »Rusiji« ...
»Ce bi se tudi držali vašega mednarodnega prava,« se je strupeno nasmehnil sodnik, »ie vendar res, da je bil parnik »Rusija« prodan.' postal je »York« in obenem del teritorija Njegovega Veličanstva angleškega kralja!«
gleškega kralja. Prestal le zapor In zapustil Anglijo v 24 urah z norveško jadrnico. Velika pisana tolpa mornarjev iz vseh dežela ga je spremila v pristanišče. Slovo je bilo jako prisrčno. Izgnanec je obstal s steklenico v roki in je sprožil govor. Nihče ga ni razumel, a vsi so pazno poslušali in vneto pritrjevali, Sklepne besede tega govora so se glasile:
»Vsak ima svojo zastavo in svoj domač znak. Pa vsak ie dolžan prisoliti zaušnico, če si kdo drzne razbijati ta
»Angleškega kralja?« — ie začudeno spregovoril Ivan Bebešin in obraz mu je prebledel rahel smeh. »Tedaj sem seveda kriv; bil sem v zmoti...« In se je ugriznil v ustnico.
Ni rekel niti besede več.
Obsodba ni bila stroga: 10 funtov, 7 dni zapora in izgon iz Angleške v teku 24 ur.
Ivan Bebešin pa ni imel niti beliča in tako je za vedno ostal dolžnik an-
znak! Mi imamo orla, orel le krali ptičev, vi drugi pa imate kite in leve!... Pa še bo zletel v višave, naš orel! Ni mogoče, da ne bi zletel! Pa vsi ga boste pozdravili, prijatelji, ponosno, kakor sem jaz vas pozdravljal! Ce oa kdo ne bi hotel, se bomo ž njim drugače pomenili! Ali right!« In je zažugal s steklenico Vsi so vpili — hip — hip! hura!
Prevel dr. A. Preobraženski
NOVA SVETOVNA VOJNA
Pisec naše povesti »Pošastno krdelo« je postavil izbruh nove svetovne vojne v leto 1940.
Zanimivo je. kaj sodijo drugi. Otto Hôtsch (v listu »Tag<) napoveduje, da bo najpozneje 1. 1935 izbruhnila vojna med Italijo in Jugoslavijo, ki se bo izpremenila v evropsko vojno. Angleška »Westminster Gazette« računa i vojno najkasneje v 8 letih. Korak k nji vidi v sistemu na posamezne države omejenih pogodb. Med poedinimi
skupinami zaveznikov se bo toliko časa vodila diplomatska vojna (podobna sedanji med Jugoslavijo in Italijo), da bo prešla v oborožen spopad.
O tem je nedavno pisal francoski senator Heny de Jouvenel, ki trdi, da bi bila edina rešitev Evrope pred bodočo vojno, če bi vse države sklenile med seboj pogodbe, s katerimi bi si zajamčile mir Tako pomirljiv duh pa je žal v sedanji Evropi —» utopija.
Smrt A. S. Puškina pred 91. leti
OB LETOŠNJI 91. OBLETNICI TRAGIČNE PUŠKI» NOVE SMRTI PRINAŠAMO NEKAJ STRANI IZ NJE* GOVE KORESPONDENCE IN ZNAČILNO PISMO PUŠKINOVEGA SODOBNIKA, PESNIKA ZUKOVSKE» GA, O NJEGOVI SMRTI.
Puškin svojemu bratu
4 (L. 1822.)
«Prišel si v leta, ko je treba misliti na poklic. Povedal sem ti že, čemu se mi vidi primerno, da se posvetiš vo» jaščini.
Imel boš opravka z ljudmi, ki jih še ne poznaš. Misliš v začetku vselej kar mogoče slabo o njih! Tako si boš prit hranil razočaranja. Ne sodi ljudi po svojem srcu, ki je plemenito in dobro in vrhu tega še mlado! Zaničuj jih na vljuden način. Tako se boš zavaroval pred predsodki in zaprekami, ki te bo» do spremljale nri vstopu v življenje.
Bodi hladen nasproti okolici: familU jarnost najbolj škoduje! Čuvaj se po» sebno občevanja s predstojniki, če te še tako vabijo. Bodi prepričan, da se bodo kmalu povzpeli nad tebe in da bodo uživali, če te bodo mogli poni» žati baš tedaj, ko se boš tega najmanj nadejal.
Ne podvzemaj ničesar iz gole vi j ud ' nosti in čuvaj se prizanesljivosti! Ljud= je je nikoli ne razumejo kakor bi morali in so vedno pripravljeni zame» njavati jo z nizkotnostjo.
Zavračaj tudi dobrotljivost! Ljudje jo izkazujejo največkrat z zahrbtnimi nameni. Ogibaj se projekcije, ki pod» jarmlja in ponižuje!
Rad bi fte še posvaril pred zapelji» x'ostjo prijateljstva, toda nočem ra* niti tvoje duše v letih najslajših sanj. Vse, kar ti utegnem povedati glede žensk, je brez pomena. Omenjam le eno: čim manje ljubiš žensko, tem si» gurneje jo obvladaš. Da bi ono, ki jo boš ljubil, tudi obvladal, to ti želim od vsega srca!
Ne pozabljaj nikdar na zavedno ža» litev! Ne govori o tem ljudem in ne maščuj se za žalitev z enakim sred» stvom!
Če nimaš sredstev. ne prikrivaj svo» je revščine! Ne izposojaj si pa denarja in trpi rajši pomanjkanje! Pravila, ki sem ti jih naštjl v tem pismu, so sad mojega lastnega izkustva in te lahko obvarujejo pred trpljenjem in obupa» v an jem.
Grofu A. H. Beckendorffu
(Potem, ko je nastala afera radi žene)
«Gospod grof. Čutim se upravičene» ga in celo dolžnega javiti Vaši Svetlo» sti, kaj se je zgodilo v moji družini. Četrtega novembra zjutraj sem prejel tri izvode anonimnega pisma, čigar vsebina je bila za moje žene čast ža» Ijiva. Po pisemskem papirju, slogu pi» sma in načinu pisanja sodeč, je moral pisati pismo neki inozemec, član naj» višjih krogov in diplomat. Poizvedoval sem in dognal, da je tisti dan prejelo enaka pisma še sedem ali osem drugih oseb. Pisma so bila zapečatena, naslov» Ijena name in so bila zaprta v dvojni kuverti. Večina naslovljencev pa je ob» čutila podlost in mi ni izročila pisem. Vsi pa soglašajo v tem, da je dalo povod za pisma obnašanje g. D' Anthe» sa napram moji ženi. Lahko si mislite, da ne morem dopustiti, da bi se ime moje žene imenovalo v isti sapi kakor katerokoli ime. To sem dal vedeti g. D' Anthesu. Nato je prišel k meni ba» ron Heckern ter izjavil, da g. D' An» thes sprejeme poziv na dvoboi in da prosi za petnajst dnevno odgoditev duela. Ker sem jaz sam in edini sodnik časti moje žene in sem tudi sam pokli
can v to, da na to čast pazim, ne za-, htevam ne sodnijskega zasledovanja niti nočem maščevanja.»
Baronu Heckernu
«Gospod baroni Dovolite, da vam na kratko razložim, kaj se je zgodilo. Obnašanje vašega sinovca mi je davno znano in me ni moglo navdajati z rav> nodušnostjo. Zadovoljil sem se izprva z vlogo opazovalca, pridržujoč si odlo* čitev za primeren trenutek. Naključje, ki bi mi bilo ob vsaki drugi priložnosti neljubo, me je oprostilo te težavne dolžnosti. Videl sem, da je prišel čas dejanja in nisem šel mimo prilike. Ostalo veste sami. Prisilil sem vašega sinovca igrati tako ponižujočo vlogo, da se moja žena, osupla nad toliko nizkotnostjo njegovega vedenja, ni mogla vzdržati smeha. Njene bivše simpatije napram njemu so se ohladile in njena čustva so se izpremenila v zaj ničevanje.
Dovolite, gospod baron, da izjavim: vaša vloga v tej zadevi je bila nedo* stojna! Vi, zastopnik kronane glave na ruskem dvoru, ste bili očetovski zvod* nik vašega bastarda, oziroma tistega, ki velja za to. Mogoče ste ga vi vodili ter mu celo narekovali v pero banaU nosti, ki jih je napisal Prežali ste ob vsaki prv:.ki na mojo ženo, da bi ji pripovedovali o ljubezni vašega si= novca. Po vsem, kar se je zgodilo, bo: ste razumeli, da nisem mogel dopustiti nadaljnjih odnošajev med vašo in mo* jo hišo. Ne morem dovoliti, da se vaš sin še enkrat drzne govoriti z mojo ženo, da ji dvori in pripoveduje ka--samske dovtipe ter pri tem igra vlo go nežno vdanega in nesrečnega obože> valca. ki je v resnici le ničvreden iz: meček.»
Koncem januarja 1837 se je vršil med Puškinom in njegovim nasprotni' kom dvoboj. Kako je končal, o tem poroča pismo pesnika Žukovskčga. Lisi nosi datum 15. februarja 1837. in je bij naslovljen na Puškinovega očeta
Sporočilo Žukovskega o pesnikovi smrti
«V sredo, dne 27. januarja ob desetih zvečer sem prišel h knezu Vjazer tkemti. Povedali so mi. da je kneginja pri Puškinovih Ko sem šel notem k Valujevu, me je ta spreiel z besedami: AH ste prejeli pismo od kneginje? Že
davno so poslali po vas. Pojdite k Pu> šKinu, ki umira!
Priletim v Fuškinovo stanovanje. V. predsobi srečam zdravnika Arendta in Spaskega ter kneza Vjazenskega in Me> šcerskega. Na moje vprašanje, kako je pesniku, odvrne Arendt: Zelo slabo, umrl bo. Potem so mi še povedali, da je ob šestih popoldne polkovnik Dan> sas pripeljal Puškina domov v obup: nem stanju. Sluga je naložil krvaveče« ga pesnika na rame in ga je nesel po stopnicah v sobo. V kabinetu se je Puškin lastnoročno preoblekel. Ženi, ki je hotela k njemu, pa ni dovolil vstopa.
Zdravniku Scholzu, ki je bil prvi na mestu, je Puškin rekel: Kaj mislite o Xani? Scholz je odvrnil: Nočem vam prikrivati stvari, vaše življenje visi na nitki. Nato je Puškin odvrnil v /ran* coščini: Hvala! Z besedami: Zdrav stvujte, prijatelji! se je ozrl po svojih knjigah ter izjavil, da mu prihaja sla* bo in je prosil vode.
Od tega časa pa do svoje smrti je Puškin junaško kljuboval bolečinam. Hrabro je prenašal smrtno rano in sa* mo od časa do časa je zaječal. Zdravnik Arendt, ki je bil v tridesetih bitkah, je rekel, da je videl malo tako juna> ških smrti. Puškin je pozabil na vse, kar je bilo.
Ni mu pa dala vest miru z ozirom na catja. Šele ko je prišlo od tega spo* ročilo, da mu je vse odpuščeno, in ko mu je car svetoval, naj se spravi z Bogom, se je pomiril. Bolečine so nato postale še strašnejše. Ker je pa žena ležala na divanu onstran stene, se je Puškin na vso moč zatajeval. Bil je do 'adnjega pri polni zavesti.
Ko so se njegove moči izčrpale, je velel poklicati predse ženo in deco. Otrokom je položil roko na glavo. Vsakega je prekrižal. Pritisnil je ženin obraz na svoje ustnice in je rekel: Nu, nu. zdaj je vse dobro. Žena je po teh besedah pomirjena odšla. Jaz (Žukov* ikij) in vroj Velgorski sva stala ob pesnikovem zglavju. Turgenjev pa ob strani. Puškin je zdaj pa zdaj zašcpe-fal kako besedo. Slednjič je rekel: Zdaj je končano! Prsi so se mu krče> "itn dvignile. Slišale so se še besede: Težko sopem. stiska me! Nato je v neizrekljivem miru splavala njegova duša v večnost
Ko so drugi odšli, sem sedel poleg mrliča. Pogledal sem mu v obraz. Dol* go.sem strmel vanj. Še nikoli nisem
Videl na njem izraza, ki se mi je raz>
odel v tem času. Glava je bila neko» liko nagnjena, roke so bile pokojno iz» tegnjene kakor da so se pobesile po napornem delu. Kar se je v tem času risalo na Puškinovem obrazu, se ne da opisati! To'ni bilo ne spanje, ne poči: vanje in tudi ne izraz duha, ki se je vedno razodeval v Puškinu. Tudi ni bilo to nikakršno pesniško navdihnjen
nje, Nel Skrivnostna, važna, zadivlja= ........................................
joča misel se je risala na njem. To je bil pesnikov drugi, notranji obraz, razodetje vzvišenosti. Bil je obraz smrti brez krinke. Nikoli prej nisem videl v Puškinovem obrazu tako glo> boke in svečane vzvišenosti. Seveda je bilo vse to v pesniku že prej, a v taki popolnosti in čistosti se je poja» vilo šele potem, ko se ga je doteknila smrt in je vse zemsko padlo od njega.
Tako je umrl naš Puškin.»
Josip C. Oblak: Misli o prirodi, domovini
in tujini
izpolnila: v eni letošnjih prvih številk «Živ« ljenja in sveta» in v današnji priobčujemo iz Oblakovih spisov serijo najboljših in najpregnantnejših aforizmov, ki bodo zbr*» ni v šopek, prav gotovo vzbudili v javnp» sti splošno pozornost deloma po svoji oti» ginalnosti, pred vsem pa radi uprav içleal» ne domovinske ljubezni, ki veje iz vsakega izmed teh rekov.
Ta šopek aforizmov smo zbrali v prosi a« vo petdesetletnice, ki jo je dr. Oblak, za javnost skoraj neopaženo, slavil nedavno tega. Zavedamo se namreč, da smo ob nje» govem življenskem jubileju dolžni opozo» riti našo javnost nanj kot pisatelja, ki ni« ma v svojem žanru enakega v slovenski Ji« te rat uri, kot pisca, ki nam je razkril nebrôj neznanih, skritih krasot naše rodne zemlje ter jih obdal z uprav pesniškim nimbom.
V prvem letniku «Planinskega Vestnika» I. 1895. je objavil odo «Vodniku prvemu slovenskemu hribolazcu», naslednje leto pa odo «Triglavu» in črtici «Na Krim!» pa «Velo Polje in Vodnikova koča». Tem spi» som je sledila cela vrsta drugih: «Iz Borov» niče v Cerknico», «Pekel», «Vrh 9v. Treh Kraljev», «Skozi Pekel v Cerknico», «Tam, kjer se večer žari», «Nekaj o reklami», «Die Tourislik und die Skyvenen» (v prašiki «Politiki»), «Fran Kadilnik kot potopisec», «Golica in Kadilnikova koča», «Naši turi» etični spisi», «O Zlatorogu», «Krpanova ko» bila», «Koroška Slovenija», «Izprehodi po koroški Sloveniji», «Ivan Cankar, verni sïn prirode», «Dolenjski izleti», «Etna» in ne» šteto drug:h črtic, esejev, kritik, spisov m orisov, ki so izšli v raznih slovenskih .listih in časopisih.	v
To je vsekakar lepa vrsta <M, Ici dr. Ob» laku zagotavljajo ugledno mesto v naši ktil» turni zgodovini. Uverjeni smo, da njegovo delovanje še dolgo ni izčrpano in da bo tu»
fino najodličnejših, ako ne prvo mesto med našimi pisatelji, ki opisujejo naše go» re, naše pknime in naše pokrajine sploh, zavzema dr. Josip Ciril Oblak. Lani je slavil tridesetletnico svojega pisateljskega delovanja, ki ga je nadzornik Jos. Wester t velikim priznanjem ocenil v «Planinskem Vestniku». V tej svoji oceni je Wes-ter iz= razil tudi to»le željo: «Vredno bi bilo, zbrati razne refleksije in misli, ki je z njimi pre* pl>tel svoje spise, ter jih objaviti kot ne» kak «cvetnik» slovenskega planinca; bil bi to pester šopek duhovitih dotnislekov, je» drnatih opazk in bridkih resnic, ki naj bi si jih naši vsakdanji planinci trdno zapis sali v svoje albume. «Ta želja se je Westru
di v bodoče še ustvarjal dela, predstavlja» joča velike kulturne vrednote, sebi v zado» ščenje in ponos, domovini v čast, narodu v prid.
*
Priroda Je hvaležna vsakemu, ki se zateče v njeno krilo, ona večno lepa in
večno mlada, ki je v njenem skrivnostnem svetišču črpal in pojil svojo moč, jo motril z umevanjem, iska oč znanstvene resnice, a jo zajel tudi s svojim srcem ter občutil vso njeno poezijo..» Zato je ostal večni mladenič.
(»K 70.-letnici Ferdu Seidlu*)
v
V SNEGU NA SMUČEIl	Foto E. Planinšek
POMLAD PRIHAJA, SNEG KOPNI... Fota E. Plantniek
Pravi prirodni estet sploh ne pozna »grde« prirode; on najde v prirodi povsod in ob vsakem vremenu in ob vsaki priliki svoj čar in svojo zanimivost, svojo romantiko. Kot tak ne moreš reči, komu bi dal prednost: ali gorenjski Švici ali oni tam doii ob Kulpi, ki si»jo lastijo Kočevci kot »kočevsko«, Hrvati pa kot »hrvatsko«. Oboje je en sam krasen božji svet, vsak zase lep. kakor je absolutno lep vsak umotvor, najsi predstavlja veličastno palačo ali bomo kočo, visoko goro ali pa tihi ribnik v gozdnem zatišju.
(»Dolenjski izletu)
Pretresa me Cankar, kadar mu njegova duša trep^če od gneva in sovraštva do vsega nizkotnega — a neizrekljivo mil in ljub mi je v svoji nežnosti v krilu prirode in domovine. Ljubim Cankarja popotnika, ne tistega kričavega nedeljkarja z dolgo palico zaradi palice — nego skromnega tihega romarja, ki hodi po ravni cesti, kakor da gre v neskončnost.
To je Cankar — popotnik, ki vzame v roko popotni les in hodi po tisti ravni cesti, ki jo je v svoji zorni mladosti tolikokrat hodil, ki vodi do Vrhnike in se mu zdi neskončna.
Sede tam na cestni kanton pod Vrhniko in trudna duša mu je pokojna in vesela, pogovarja se z zelenimi holmi, zabava se s temiim Krimom, ki mu je krtina, sluša zvon Sv. Pavla, ki mu tiho odgovarja oni pri Sv. Trojici, oko mu plava tja gori proti sinjemu Polhov-graškemu gorovju in se mu ustavlja ob bregovih nad Veidencein, kjer se mu je rodila mati; tja roma njegov duh na božio pot... V pobožnem pogovoru s prirodo, z veseljstvom, z bogom sedi tam v polmraku čisto sam, zapuščen, s svetom sprt. beden, a vendar poživljen in okrepčan, bogat v razkošju vdanosti in spominov.
(»Ivan Cankar, — verni sin prirode«.)
Ali je človek, ta nazovi — gospodar vse žive in mrtve prirode, res najbolj prikovan na tisti košček zemlje, ki ga je rodil, kjer je preživel svojo zorno mladost? Domovina — ni fraza, brat;e, domovina je sila. je moč elementarna in demonska! Pa naj ti je tekla zibel pod visoko goro ali gori na vedri planini, ob sinjem morju ali pa v nižini — pustinji, ali kjerkoli na tej božji zemlji, ki ni nikjer pusta in se kaže vsepovsod kot del veličastnega stvarstva vsakemu, kdor razume knjigo prirode in zna tol-
mačiti njeno tajinstveno vsebino... Niso to »rahle vezi« — kakor se to reče tako vsakdanje — vezi, ki te navežejo na to rodno zemljo — ne! To so vezi iz železa! Vendai je ta navezanost na rodno krajino ena najnežnejših strani psihe človeka; ta ga povzdiguje nad ostala živa bitja nad celo prirodo, kateri gospodari v svoji — nesvobodi... To čuti najbolj in v vsej elementarnostj samo — popotnik...
(»Etna«)
Mari ie planinec tisto človeško bitje, ki dirja kakor stroj v planine, se vzpenja po skalnatih stenah in preteka doline, pa ne vidi in ne čuti onega, kar je skrito povsod v božji naravi?... In v tem smislu je stari penzijonist, ki s solnčnikom v roki gleda s svojega iz-prehoda s pobožno mislijo v srcu k njemu ne več dostopnim vrhovom, motri bornega hrošča, se veseli in opazuje metulja ter zre na svetlo zelenje vse okoli sebe s tistim neizraznim občutkom, ki ga pozna le srce pravega prijatelja prirode, — v mojih očeh večji planinec, kakor vsi tisti, ki prepovedujejo planinstvo le s cepini, z vrvmi in dolgimi palicami, ter ga oznanja.o z ošabnimi besedami.
(»K 70-letnici Ferdu Seidlu«)
Pravo planinstvo, kakor ga razumem jaz — ni sport, — je notranje in estetsko uživanje prirode, je prisluškovanje tajinstvenemu koncertu njenih glasov, je tajen pogovjr z božanstvom in tiha pobožnost. In je tako daleč proč od športa, kakor so spisi tako zvanih »športnih pisateljev« od — literature, poezije in umetnosti...
V pravem planinstvu tiči vzvišena ideja in je tako blizu božanstvu, kakor je daleč od tega izvestna moderna nori ia, ki je v svojih izrodkih prava per-siflaža vsake ideje, s katero se kinča in k'ranclja izvestno novodobno psev-došpartanstvo — kakor binkoštni vol... (»O Kugyju in športu, potopisih in še kaj« —)
Jaz pravim: kdor nima nobenega smisla in nobenega pojma o botaniki, niti o geologiji, niti sploh o prirodo-slovju, — tak ni pravi turist, ni pravi .popotnik, ta naj ostane rajši doma, — za boga milega, pa ga prosim, da naj vsaj ne piše stvari, ki zagledajo včasi beli dan (na tako dragem papirju pri tako dragem tisku) kot — potopisi, kte-
rih bi sploh ne smel pisati nikdo, ki ni v njem tudi nekaj pesniške žile.
Potopisec, ki pričenja svoj potopis s popisom zajtrka in hoje na kolodvor, ni nič boljši od Kmečkega, a zato vsaj naravnega fanta, ki prične svoje pismo s tem, da vzame pero v svojo desno roko, ga pomoči v črnilo ter pozdravlja svoje ljubo dekle čez hribe in doline. — Samo, da je ta kmečki fant ne-prisiljenejši, in tudi — prisrčnejši...
(»Nekaj o naših potopisih«)
Čudno bitje na svetu je človek: tako visokoleteč je ijegov duh, a zopet na drugi strani tak črv vkopan in zarit v svojo zemljo! Suni v mravljišče, — mravlje ti ga tisti hip prično graditi zopet nazaj na istem mestu, makar. da jim ga stokrat zapored podereš. Ali se kaj dosti razlikuje človek od borne mravlje? Koliko mest morda že leži pod lavinimi valovi! Na enem takih valov je zidana taka Catania. Lava se še ni dobro ohladila, a že je pričel človek iznova graditi na istih nevarnih tleh, klub svoji pameti in razumu! In v tem oziru se ne razlikuje Mesinec prav nič od Ljubljančana. Smo kakor mravlje: podereš iim njihov kup ob potoku — ne bodo se selile, ostale bodo tik ob potu, kjer jih je doletela nesreča in kjer jim preti še vedno iznova.
(»E-tna«)
Ljubim koroško slovensko ljudstvo radi njegove preprostosti, ljubim njegovo mehko slovensko dušo, tako sprejemljivo za poezMo in polno iskrenega čustvovanja, ljubim njegovo konservativnost in njegovo samozavest in ljubim tudi prijetno mehkobo njegovega narečja. Nad vse pa in pred vsem ljubim njegovo krajino, tisto sanjavo, ki je edina mogla roditi tudi ljudstvo takih lastnosti, da jo razume in ve ceniti. saj se nje oklepa z vso dušo in z vsem svojim srcem ...
Smisel za prirodo, ki ga obdaja, ljubezen do nje ter razumevanje njenih tajen, je prav slovanska stran njegove duše — o tem pričajo njegove pesmi o ljubih planinah in gorah, belih cestah in ravnih stezah..
Ali še nekaj drugega sem spoznal na ' tej lepi koroški zemlji, v kolikor je je bolj ali manj ravne v njenem osrč'u. spoznal kakor nikjer drugje: njene div-ne terase! Da. ta del koroške zemlje se mi zdi, kakor da je sestavljen iz samih velikih teras, ki so kakor velikanski
viseči vrtovi postavljene druga poleg in nad drugo. Tako imamo kar dvoje teras v Gornjem Rožu; na eni se blesti Baškega jezera -svetlo oko, onstran Drave je terasa, v katero je vkovan Vrbskega jezera veliki temni smaragd...
Ta terasa sega na drugi strani do pod nog starega Obira, pokrajinskega kralja slovenske Koroške. Ta stari naš Obir stoji tu kakor Ciklop, kakor da je izstopil ven iz falange gorskih orjakov iz ozadja, ven iz Košute in Savinjskih planin, ki si v njegovem ozadju bratski podajajo roke, in se je postavil za neodvisnega stražarja Roža in Podjune.
Na Rož vedno najprvo mislimo, kadar zakljuje v naših srcih stara naša bol... In kakor dve veliki svetli solzi se mi zdita tedaj obe jezeri ob nebeškem čaru rajskega našega Roža, dva svetla bisera, ki iih je- izjokal v krilu prirode nesrečni, toli mučeni narod v globoki svoji srčni boli, a jih ne sme nemoteno uživati niti ju imenovati svoja. Vendar se mi ob tej sliki vedri čelo; saj slutim in vem, da krajina s toliko lepoto ne more biti nikdar pozabljena od vseh bratov in zato nikdar — izgubljena...
(»Koroška slovenska krajina«)
Tudi geologu, ki je obenem estet, ni tuj čut za čar in lepoto, ki leži v vsaki harmonični prirodni sliki; gleda jo drugače, uživa pa jo tako rekoč dvojno: njegov pogled je globlji. Dočim opazuješ ti površje, zlasti v gorski pokrajini, v prelomih in kotanjah; ti pa se tega ne zavedaš v opo,u poezije, ki je razlita po njej. In tako ne veš, ko se voziš tam gori bolj na severu — po nemških ravninah. .z kater.h štrle le neznatne vi-šinice, da se voziš prav za prav nad in med nekdanjimi nebotičnimi vrhovi starih Alp, ki so stale tu. Zamisliš se v ono dobo, ko je celo ogromno ogrodje naših Alp tvorilo dno morja; kaj pa da tudi naš Triglav, ki še zdaj v svojem nedriju krije školjke in polžke iz tistih časov. Veličastna misel je to, prav tako kakor če se ozrem v zvezdnato nebo in me z njega pozdravljajo ljubi znanci iz domovine: Veliki in mali voz. Orton, Plejade — gostosevci. Tedai se mi godi približno tako kakor onemu v tujini, ki je začuvši večerni zvon, mislil na svoj dom, ali onemu, ki je čul v daljni tujini v cerkvi »tantum ergo«, pa je vzkliknil: »Vse je tuje, ta »tantum er-go pa je naš...«
'(»Sk'.ce s pota«J
Slovenija Je čudovita skrinja skritih zakladov. Je čudežno lepo dekle, ki mu čar ne kriči. Odeta je v nežno kopreno neizrazne, nevsiljive lepote; a ko jo odkriješ, te prevzame z neodoljivo silo; ko ti tujina razkazuje svoje čare z vso kričavostjo, boš mislil na njo — tia ono tiho, milo in ljubo...
Bartscheva pokrajina s svojimi goricami, ločena od teh Sotelskih po temnem pasu Boča ter Rogaških gora, je vsa vesela in — vriska. Pokrajina tu ob Sotli se le tiho smehlja... So to gore, naše lepe slovenske. gozdnate gore, ki jim dajejo ta milobni, skoro otožno-sanjavi značaj. To je čar zadnjih od1-
Taka pokrajina sanja tu doli ob Sotli. To je Slovenija. Slovenski Štajer; kdor ni nikdar užival in čutil toplote te pokrajine kadarkoli: v jutranji rosi ali večerni zarji ali v polni luči opoldanskega solnca, naj ne govori, da pozna svo.o slovensko domovino!
To je čar štajerskih Slovenskih goric v zarji večernega solnca, ki tone lepše v valovih zelenja vinskih trt in borov nego v valovih morja. A ona
IN JALOVEC. Foto E. Planlnšek
rastkov naših Alp, ki prehajajo tu doli ob Sotli v svet vinskih goric.
(»V gorah in goricah ob Sotli«)
Svet je povsod zanimiv, kjer prehaja ena formacija v drugo, skratka: vsak kontrast v živi naravi, ki jo tako neprimerno imenujemo »mrtvo«. — Prav kakor na odru življenja...
Celo razvodje je zanimivo, naj je še tako malo markantno izraženo v na-
ravi; sama okolnost, da teče voda odtod na eno in drugo nasprotno stran, zbuja pozornost; takisto se stekata dve reki ob ustju. Ze kot otrok sem sledil potočku, hoteč dognati njega izvor in na drugi strani njegov tok; tudi to je neke vrste kontrast. Krasen kontrast je prehod visoko - gorskega sveta v svet vinorodnih bregov. Zato so južne Tirole tako lepe: tako rekoč v podnožju snežnikov zelenijo trte. A tak kontrast kriči. Pri nas ob Sotli pa se temni gozdovi našega planinskega sveta tako rekoč prelivajo v svet svetlih vinskih goric: so — kakor barve božje lestvice — mavrice — žive, a vendar mirne in prehajajo druga v drugo. Ta kontrast ne kriči.
Tu je prava lepota slovenskega Šta-jerja, slovenske domovine sploh. Poezija slovenskega Štajerja ni tam visoko gori ob Savinji v gorskih grebenih, ki so poseben del alpske Slovenije in so svet zase, nego tam, kjer prehaja planinski svet s svojimi božanskimi gozdovi v vinsKe gorice, t. j., kjer se spaja gozd Kozjansko - rogaškega pogorja z vinsko trto.
Zahvaljen bodi oče nebeški, ki si nam skromnim Slovencem, enemu svojih najmanjših narodov, podaril toliko krasote v zemlji! Zato ti poje slavo »od vekomaj« starček slovenski v svoji gorici ...
Kq sem se ozrl v vso to krasoto z raznih gorskih točk, tedaj se mi je zdelo, kakor da te kulise niso nastale kot zadnji odrastki naših Alp, ki so se v poslednjem zavalu pognali še enkrat v višine — kar tako slučajno, nego da jih je v pokrajino postavila nevidna roka največjega umetnika, zavedno ustvarjajoč najpopolnejši umotvor, odsev svojega lastnega lepega obraza. (»Iz neznanega slovenskega Štajerja«)
Potuj sam! Koliko dragocenega časa izgubiš z družbo! Sam samcat — to je najlepše pa tudi najkoristnejše na potu. To ti krepi samozavest, ustvarja lastno sodbo, ki te redko vara, in zapušča trajen vtis. Če hočeš kaj vrednega napisati, moraš hod'ti in pisati sam. Kdor hodi le v družbi in piše pod vtisom družbe, sploh ni pravi pisatelj; da ne govorim o »potopiscih«, ki sestavl ajo potopise po tujih knjigah, razgrinjajo pred strmečo publiko plačane in neplačane gostilniške račune, časovne dobe, letnice in številke. —
Potovanje mi ni samo uživanje in vesel jačenje; pravega popotnika pot je: delo, resno, tudi trdo delo, toda delo iz veselja.
(»Skice s pota«)
Popotnik mora biti kakor moderen slikar; zgrabiti je treba le markantne izmed detajlov, a katere — v tem je punctum saliens. Tudi tu velja: non multa, sed multum! Nikdar pa ne boš storil napak, ako se povzpneš v višino, v sredi ali blizu mesta. Izbira je stvar dobrega instinkta, vseh ne moreš ob-lesti. Zato v višino! Po načelu hribo-lazca, ki itak sili instinktivno v vedro višavo! Tam pregledaš mesto in pokrajino vsaj splošno in površno — a seveda še davno nimaš s tem splošnega vtisa o značaju mesta, ki tiči globlje. Tega dobiš na ulici, v mali neznatni gostilni: tudi v gledališču, ki ti bodi v vsakem tujem mestu tako rekoč tvoj večerni popotni brevir.
(»Skice s pota«)
Tudi domovina ima svoje tajnosti, ki jih ne zadene kdorkoli.
Človek bi lahko živel sto let in bi vsa leta samo študiral slovensko zemljo, hodeč po labirintu njenih lepot, pa bi ne prodrl v globočino njenih tajnosti.
(»Žusem«)
Brat popotnik, ki imaš dušo in srce za to ustvarjeno, tak podoben nimbus obdaja tudi tvojo domovino! Čim dalj si od nje, tem bližji si ji s svojim srcem. Zato se ne boj, domovina, da se ti izneveri nemirni sin — popotnik, ki te vsak čas zapušča! V največjem sijaju tujih mest, ko misli siromašna mati, da se ji izneverja njen otrok, mu stopaš tako živo pred njegove oči, vsa ljuba, mila in vsa veličastna, posebej še ti skromna slovenska domovina, po svojih prirodnih lepotah tako edina in brezprimerna! Tu čutiš, kako se le še bolj utrjajo vezi, s kterimi si prikovan na svojo rodno grudo.
Tako velik je svet in vendar si navezan na tisti mali posvečeni košček zemlje za vse svoje življenje. Pa Se najde kreatura, ki pravi: domovine ni, ubi bene, ibi patria! Kako reven se mi zdiš tak človek, čeprav se zdi, da je ves svet —■ njegov... Domovine ni! In vendar se- vrača iz širnih daljav lasta-vica k svojemu prejšnjemu gnezdu in vsaka čebela naide svoj panj. Domovine ni! Kako ubog se mi zdiš stvor, ki
slabši od lastavice, bornejši od če-
belice! Brez domovine!? Kdo si, ki Jo tajiš in se ji posmehuješ, ker te je ljubezni sram? Si - li morda ti, slovenski verzifikator, ki se ji rogaš in ki nau-metničiš na stotine besedij brez smisla in čustva v svoji brezimni pesmi, pa nimaš v sto stranij in tisoč besed obsegajoči knjigi toliko vsebine, duše in srcâ kakor Prešeren v enem samem verzu, Cankar v enem samem stavku?
Domovina je mati, — domovina je •dar božji. Vse te zapusti, izgubiš vero. pozabiš ljubezen in vse, — domovine ne izgubiš in ne pozabiš nikdar! Ona te spremlja vsepovsod. Mati je sveta, zato je tudi domovina sveta. Kadar go-
voriš o njej bi moral potegniti pokrivalo z glave..
Glej, to Je moč in veličastje domovine!
Blagoslovljena vsaka ptica, ki poje v domačem logu, blagoslovi ena vsaka cvetica, ki cvete na domači trati! Čudežna pravim je ta sila, ki leži v rodni zemlji, pa naj bo to visoka gora ali pa domovina čikoša v pustinji. Nič шаш čarobno mu ne vzhaja in zahaja solnce in svetijo zvdezde na nebu kot tebi planinski sin pod gorami ali tebi dragi Primorec v brzdanjem, brezbrežnem morju!
(»Epilog«)
Rudolf Binfer
Spomini na pesnika Simona Jenka
2. Jenkovo življenje in delovanje v Kamniku
Ker Je bil Orašek zelo zabaven in dovtipen mož — pristen tip kranjskega krčmarja — ga je vzljubil tudi Jenko ter je zlasti po kosilu rad zahajal k njemu. Pri črni kavi ali čaši piva sta kramljala in snovala raznovrstne načrte.
Postala sta si v kratkem prav iskrena prijatelja ter sta drug drugemu zaupala najintimnejše zadeve. V ospredju njunih pogovorov se je seveda sukalo narodno vprašanje. Grašek je Jenka informiral v vseh podrobnostih, katerih izdatnih sredstev se je treba po-služiti, da si čimpreje pridobi simpatije pri poedinih omahljivcih.
S posebnim navdušenjem je govoril Jenko o slovenskem pesništvu; Prešernovo ime mu je bilo sveto. Radi svoje bolehnosti in službene zaposlenosti ter pripravljanja na državne izpite se Jenko v Kamniku ni utegnil več baviti s pesnenjem. Po vsej verjetnosti je bila njegova pesniška produktivnost že z letom 1863. zaključena. — Na prošnjo čitalndškega odbora je zložil ob ustanovitvi kamniške čitalnice neko krajšo domorodno prigod-nico ter jo je izročil dr. Prevcu, da jo po uvidevnosti uporabi o priliki otvoritve diletantskega odra v čitalnici Povodom uprizoritve prve igre je Jenkovo pesem ena izmed igralk dekla-mirala ter ž njo jako navdušila številno zbrano občinstvo. Kam je rokopis pesmi izginil, mi Grašek ni vedel po-
jasniti, a tudi sam ga nisem našel v društvenem arhivu.
Tudi s čitanjem knjig se je Jenko v Kamniku mnogo bavil Od izhaiaiočih
JENKOV PRIJATELJ GRAŠEK
slovenskih časopisov je redno cita1 «Slovenski Narod», «Primorca», «Triglav», od nemških pa «Laibacher Zei-
tung», «Zukunft», «Figaro» in «Ober Land und Meer». Slednji dve reviji sta se mu tudi na dom donašali iz društvene bralne sobe. Prešernove poezije pa je navadno nosil vedno s seboj. O svojih pesnitvah je nerad govoril, tudi ako je v družbi slučajno nanesel pogovor nanj. Bil je preskromen ter niti v malem častihlepen.
Po Graškovi izjavi je bil Jenko mož resnega značaja, pogosto zamišljen in z ozirom na svoje rahlo zdravje včasih mrk. otožen in malobeseden. sicer pa v pogovoru nenavadno duhovit.
Z mičnim pripovedovanjem je v ožjem krogu prepričevalno unlival na poslušalca ter v slehernem vzbujal zanimanje za svoje ideje Ako ga je nekatere dm bolezen hujše mučila, je postal težko dostopen in obupno so sijale njegove oči. Tedaj je napravljal na bližnjika utis s seboj nezadovoljnega trpina. Brez običajne viržinke v ustih, so ga Kamničani redkokdaj videli. Pre-strastno kajenje mu je pomagalo kopati prerani grob, saj je bil bolj šibke postave. Pogosto je tožil Grašku o hudih prsnih bolečinah, in ako mu je prijateljski svetoval, naj kolikor možno omeji kajenje, se je vedno šaljivo odrezal: O rajska roža — herba nicotia-na — kako bi mogel tebe opustiti!» Pil ni mnogo, a zgovoren je postal, ako je zbor čitalniških pevcev zapel slovensko pesem. O takih prilikah se ni mogel premagovati, da ne bi z glasnimi vzkliki: Živeli naši vrli pevci, živela slovenska pesem! dajal duška svojemu srčnemu razpoloženju.
Kot izvoljeni tajnik je Jenko redno zahajal k čitalniškim besedam. Društvene prireditve so se v prvem letu zbog nedostajanja obširnejših prostorov omejevale na pevske in glasbene nastope, združene z govori in plesom. Radi rahlega zdravja Jenko aktivno ni sodeloval pri njih, pač pa je stal prirediteljem z nasveti, s sestavo vzporeda in proučevanjem redno ob strani.
Priprave za prireditev prve igre je vodil Jenko. Prva gledališka predstava se je pod njegovo režijo vršila dne 4. aprila 1869 na novo zgrajenem gledališkem odru. Uprizorila se je veseloigra »Domači prepir» s prav dobrim uspehom. Občinstvo je igralce burno aklamiralo. Jenko je med predstavo opravljal tudi funkcije inspicijenta za kulisami. Tudi njega so klicali na oder kot režiserja, a se ni odzval, marveč neopaženo izginil izza kulis ter se sto-
prav čez pol ure zopet pojavil v dvorani pri zabavnem delu veselice. Pri-sedel je k igralnemu osobju in gospodične so ga okitile z cvetjem. Pripomniti mi je še, da je otvoritveni govor pred igro sestavil Jenko, a govoril ga je prvi predsednik čitalnice poštar Janez Debevec.
Pri poznejših gledaliških predstavah, ki so se nadaljevale v jesenski seziji 1869. Jenko ni več sodeloval, ker je že julija meseca ostavil Kamnik z dr. Prevcem vred, preselivši se v Kranj.
V času svojega bivanja v Kamniku je Jenko rad posečal svojega oslepelega strica patra Nikolaja Jenka, ki je živel v kamniškem frančiškanskem samostanu kot upokojeni profesor novomeške gimnazije do svoje smrti dne 11. nov. 1868. Do njega je gojil čut trajne hvaležnosti še izza dijaških let v Novem mestu, kjer je pod njegovim skrbnim varstvom ter z njegovo podporo dovršil šest gimnazijskih razredov. Doba Jenkovih vseučiliških študij na Dunaju mu je radi bede in pomanjkanja vcepila kali smrtonosne bolezni.
Simon Jenko je bil tudi vztrajen prijatelj in ljubitelj proste narave. Zato ni nikdar opuščal daljših izprehodov in izletov v prelestno kamniško okolico.
Mnogo se je navduševal za planine, kamor je večkrat zahajal na oddih. V pogovorih je pokojnemu Grašku češče zatrjeval, da se čuti v osamelosti v gorskem zatišju najsrečnejšega in naj-zadovoljnejšega.
Zato je rad posečal divje romantično dolino Bele, posedal ob bobnečem Pre-daslju ali ob izviru Kamniške Bistrice. V poletnem času pa se je v zgodnjih jutranjih urah s knjigo v roki sprehajal po Zapriškem gozdu nad Kamnikom, krenil na idilični Milivrh ali v Tunjice k cerkvi sv. Ane na hribu, odkoder se mu je odpiral diven razgled na gorske velikane. Spotoma se je oglasil v posameznih kmetskih hišicah, ki se belijo med zelenjem po solnčnih pobočjih tu-njiškega gričevja. Pri starih očancih in babicah je o takih prilikah poizvedoval za starimi slovenskimi knjigami. Pogosto se je na izprehodih po bližnjem Podgorju oglašal na Ogrinčevem domu, ker je gospodaril brat pokojnega pisatelja in dramatika Josipa Ogrinca. Setaioč se po Podgorju je prijazno občeval z domačini in se spuščal v daljše razgovore s starejšimi možaki. — Rad se je tudi pošalil z mlajšimi Pod-
gord ter Jim nekoč pnipomrm, da so gotovo luterskega pokolenja, češ njihovi predniki so gotovo kot verski pristaši z neobičajno vnemo poslušali pridige luteranskih predikantov v po-druižni cerkvici sv. Nikolaja, ki je bila v Trubarjevi dobi poleg zaprišike in kriške graščine središče protestantskega gibanja v kamniškem okraju. — Pri tej priliki so podarili Podgorci Jenku večje število starih knjig, ki jih je z veseljem sprejel. Tudi za prekršče-
izročil v last z besedami: «Gospod doktor — kakor so ga običajno nazivali — poklanjam Vam knjigo v trajen spomin na me in mojo hišo in prosim, da napišete vanjo še moje ime!» V zahvalo za dragoceni dar je Jenko dotičnemu kmetu nekaj dni kasneje poklonil izvod svojih leta 1866. izišlih pesmi z lastnoročnim podpisom.
Dalmatinov prevod sv. pisma je Jenko nekoč pri čitalnišlki seji kazal odbornikom pri Grašku ter pripomnil:
CITALN1SK1 PROSTORI V KAMNIKX
valce, privržence protestantske verske sekte, ki so se okrog leta 1560. pojavili v kamniški okolici in katerim sta na-čelovala Junij Kralj in Krištof Stobé, se je Jenko živo zanimal ter stikal po bližnjih gradovih za starimi listinami. Zbiral je gradivo za zgodovinsko igro, v kateri bi se predočili verski boji v reformacijski dobi med Slovenci.
V starejših podgorskih hišah se je Jenko rad mudil. Domačimi so mu z veseljem dovoljevali, da je smel poljubno raziskovati hišna podstrešja. Njegov trud navadno ni ostal brezuspešen. Našel je več knjig iz protestantske dobe, med njimi dobro ohranjen izvod Dalmatinove biblije, ki mu ga je neki stari Podgorcc drage volje
«Tudi kamniška podstrešja bi moral sam preiskati in prepričan sem, da ne bi odšel praznih rok!»
S pokojnim pesnikom je izgubil naš narod poleg agilnega društvenika tudi marljivega raziskovalca starejšega slovenskega slovstva in vztrajnega zbiratelja književnih spomenikov iz slovenske protestantske dobe.
Dasi je pesnik Simon Jenko komaj tri- leta deloval kot kulturni delavec v Kamniku, vendar ne bo njegov sipomin v srcih narodno-zavednih domačinov nikdar zamrl. — Vdahnil je kamniški Narodni čitalnici življenje in ostal do svoje prerane smrti neustrašen boritelj za narodove pravice ter vzgleden po-bornik društvenega udejstvovanja.
Strašne drame pod morjem
V času usodne nemške podmorniške kampanje je imela angleška potapljaška sekcija, ki se je bavila z dviganjem potopljenih ladij, važno vlogo v marsikateri vojni drami. Razkrila je mnoge pomembne skrivnosti in je sploh izvrševala službo detektivov v morskih globinah. Takrat, ko so nemške podmornice (Unterseeboote) ogražale obstoj Anglije in zagrešile številne zločine proti človečnosti, so jim bili detektivi morskih globin stalno za petami. Proučevali so njihove navade, razkrivali njihova pota in so dobivali iz podmorskih trdnjav zaupna povelja, ki ne bi nikdar prišla v
riba se v odločilnem boju premetava pod vodo in če se ni dala potegniti na površje, se je povzročila eksplozija pod vodo, ki je kmalu končala njen boj.
Včasi so našli podmornice na morskem dnu brez vsakršnega vidnega znamenja vnanje poškodbe. Pokvaril se je stroj in podmornica je morala na dno. Nemci so se obupno trudili, da bi nevarno motnjo prej ko mogoče odpravili. Medtem ko so se v mrzlični napetosti sukali okoli stroja, so videli, da se smrt bliža bolj in bolj. In ko so se lahko preverili, da se ne da nič več storiti, da ni nikjer izhoda, so se mnogi ustrelili, da bi tako končali svoje muke. Ko so potapljači angleške admirali-
T1P NEMŠKE
roke angleške admiralitete, če bi Tirpitz in njegov štab lahko to prepreJila.
Marsikateri »U-Boot» se je obupno trudil, da bi se bil rešil iz mogočne mreže. v katero se je bil zapletel; ali nastavljena podmorska past ga je neusmiljeno držala. Stražarji te mreže na gladini so dobro vedeli, kakšna mozočna
PODMORNICE
tete vdrli v te jeklene grobnice, so se jim pokazali pošastni prizori. V nekaterih primerih je bilo videti, da je moštvo od groze pred smrtjo zblaznelo. Mož se je vrgel na moža in so se sami uibijalj v poslednjih trenutkih, ki so jim šf ostali.
«U-44» napade ladjo «Belgian Prince»
Eden najsramotnejših zločinov Vilje-movih podmornic je bil napad na ladjo »Belgian Prince«. Začel se je s topovskim obstreljevanjem in z dežjem granat, ki mu ni bilo moči uteči. Ko je brezžični jambor »Belgian Prince« zletel v morje, je kapitan pozvonil v strojarno in ladje se je ustavila. U-44 se je oprezno približal, pripravljen, da vsak hip sproži svoje topove, če bi bil pokazal »Belgian Prince« le najmanjši znak odpora. Ko pa so na podmornici spoznali, da se je sovražna ladja res udala, so se ustavili tja gladini in poslali na par-nik čoln. Kapitanu in moštvu s parnika so veleli, da naj vzamejo svoje čolne in veslajo k podmornici. Medtem, ko so le-ti pluli z oboroženo stražo v ujetništvo, so Nemci stopili v spodnje prostore ladje in odprli pipe, da je jela teči v ladjin trebuh voda; hkrati so tudi namestili bombe, ki naj bi izbile ladji dno.
Ko so končali to delo. so se vrnili na U-44. Kapitan Paul Wagenfuhr je ukazal moštvu z »Belgian Prince«, da naj stopi na palubi podmornice v vojaško vrsto. Mornarje so najprej pregledali, ali nimajo pri sebi orožja, nato so jim veleli, naj se slečejo, hkrati so jim tudi vzeli rešilne pasove in s sekirami razbili njihove čolne. Ko so bili ujetniki napol slečeni, so jih Nemci ustavili same na palubi. Odšli so v svoje oklopne prostore In jih zaprli za sabo.
Moštvo z »Belgian Prince« je bilo radovedno, kaj se bo ž njim zgodilo; nadejalo se je. da ga bodo sovražniki vendar le vzeli v podmornico, saj so bili uničili i ladjo i čolne.
U-44 se je jel počasi gibati po morski gladini in je kakšnih 10 minut mirno plul po vodi. Nenadoma — prav ko se je mračilo — se je brez svarilnega znamenja potopil v vodo. Tako se je 43 mož občutilo v vodi. Niso imeli niti najskromnejših sredstev za rešitev. Nekaj časa se je razlegalo po ozračju njihovo obupno vpitje. Boj s smrtjo v oceanskih valovih je utegnil biti do skrajnosti dramatičen. Kmalu pa je tema vse skrila; drug za drugim so možje izginili v strašnem morskem žrelu.
Bil je to tako premišljen in hladnokrven umor. da bolj ne bi mogel biti — prava ponazoritev takratnega ukaza nemškega mornariškega poveljstva, dn naj se uničuje »spurlos« (brez s'edtt). Umljivo je. zakaj so razbili rešilne čolne
in odvzeli pasove. Malo manj umljivo se nam vidi, da se je moralo moštvo sleči. A tudi to ni bilo. kaj pa, brez vzroka. Ljudje imajo često v žepih papirje in rçci. ki dokazujejo njih istovetnost. Ko so Nemci vzeli pomorščakom obleko, so jim oropali tudi istovetnost. Ako se slučajno najde na morju truplo vojaka v sami srajci — ne more nihče dognati, kdo je in odkod.
Ali Viljemovim pomorščakom se je malo preveč mudilo. Pri površnem pregledovanju mornarjev niso opazili, da so imeli trije vojaki rešilne pasove skrite pod perilom. Ta trojica je ostala živa in so jo rešili. Tako je svet izvedel, kaj se je zgodilo z »Belgian Prince«. Če teh ne bi bilo. ne bi nihče vedel, kako je vojna ladja »Belgian Prince« z moštvom vred izginila s sveta.
Podmornico iščejo
Ves dan 1. avgusta 1. 1917. so angleške vojne ladje iskale v bližini pri2 v rišča pravkar opisanega dogodka ne-. -ško podmornico. Morje je bilo prazn . Opoldan naslednjega dne je opazila neka naša torpedovka periskop v daljavi kakšnih 100 milj od prizorišča zločina. Bistre oči na drugem kopcu periskopa so utegnile opaziti torpedovko skoraj ob istem čas.u. ko je naša torpedovka opazila periskop;, zakaj naši ladijski top-ničarji so komaj izstrelili dva strela, ko se je periskop potopil. Torpedovka je jadrno odbrzela na tisto mesto in ustrelila na dno. a je bilo že prepozno: sovražnik se je srečno umaknil.
Pot k podmornici je pokazal torpedo ki ga je le-ta namerila proti neki ladji natovorjeni z govedo, ki je plula \г Irske v Anglijo. Torpedo pa je zgrešil cilj in ladja ki je takoj brezžično poklicala na pomoč pomorske straže, se je rešila.
Nemška podmornica* je bila previdna zakaj kapitan Paul Wagenfuhr si je za stavil določeno nalogo: pretrgati zvezo med Irsko in Anglijo s tem. da polož na morsko pot iz Waterforda celo polje min. Podmorn;ca je imela s sebo? ogromne mine in poseben aparat za polaganje min. ki ji je omogočil nemoteno delo, ne da bi bila vidna Mine je polagala večinoma ponoči; vsaj enkrat na mesec, je ta podmornica posejala po morju svoje smrtnonevarne pasti in je ustavila parniški promet za toliko časa dokler niso min polovili in uničili.
Usoda se je maščevala
Zvečer dne 4. avgusta se je morje komaj malo zibalo, ko se je razgrnila nad Waterfordom popolna tema. Ribiči so se zbrali v vaški krčmi, kadili, pili in se pomenkovali o tekočih dogodkih. Nekateri so še stali okrog polnoči pred durmi svojih bajt, ko nenadoma vzva-lovi morje od strahotne eksplozije, ki je s svojim divjim truščem pretrgala nočno tišino. Nato so se čuli slabotni človeški glasovi.
Kmalu so se trije ribiški čolni spustili v smer. odkoder so prihajali klici na pomoč. Nihče ni vedel, kaj je pred njimi; noben se ni niti vpraševal o tem. Lahko da je prežala na nje smrt. ali to tisti hip vrlim možem ni rojilo po glavi. V ušesih so ;im še šumeli zvoki eksplozije in človeški klici, ki so dali slutiti nesrečo.
Z napeto pozornostjo so ribiči iskali po morju sledov eksplozije. Klicali so na ves glas in poslušali, kedaj se bo kdo odzval. Bili so približno 4 milje od obale, ko so opazili na vodi temen predmet. S te strani se iim je odzivalo slabotno klicanje. Minuto na to so potegnili iz vode nekega moža.
Tujec je bil že skrajno zbit in se je videlo, da mu bo kmalu odklenkalo. Ribiči so obrnili čolne in so jadrno spravili ponesrečenca na kopno. Skušali so ga okrepčati, toda učinek je bil malenkosten. Le zdaj pa zdaj je malce prišel k sebi. Izvedeli so od njega, da je bil s posadko U-44 in da je pri polaganju min nastala strahotna eksplozija in ga vrgla na površje. Pomorščak je kmalu po tej izpovedbi umrl.
U-44 je v tihi noči polagal mine. da bi drugim pripravil smrt in pogin, pri tem pa je nevede zadel ob našo mino. Njegova in naša mina sta skupno eksplodirali in učinek je bil tako silen, da je podmorničin hrbet popolnoma razneslo. Možje v čolnu so se potopili kakor miši.
Tako se je maščevala Nemesis!
Priprave za dviganje «4J-44» iz morja
V ponedeljek dne 6. avgusta je reševalna sekcija pozvala kom-mderia G Davisa. ki je pravkar dvigai neko drugo ladjo, da ujame potopljeno nemško podmornico. Vso noč je delal s svoiimi ljudmi. da je spravil vse v namen potrebne stroje na palubo ladje, ki jih je
brž prepeljala v Waterdorf. Tu so ves čas pridno delale ladje za odstranjevanje min. da napravijo prosto pot prihajajoči ladji Gommanderja Davisa. Kako nevarno je bilo za ladje, se je pokazalo prav tisto jutro, ko je neki tovorni par-nik zadel v mino in se potopil. Commander Davis se je brž po prihodu lotil dela; za uvod k težkemu dviganju podmornice pa je najprej dvignil tisto jutro potopljeno ladjo. Nato so jeli iskati podmornico. Z običajnimi sredstvi — v vodo spuste sidro in ga vlečejo po dnu — so dognali, da leži v globini 90 črev-ljev.
Admiraliteti je bilo veliko do tega, da se polasti mimo listin tudi podmornice same. Tako bi se nudila britanskim poznavalcem ugodna prilika, da bi nemško podmornico natanko proučili, spoznali sovražnikov sistem in njegova najnovejša izboljšanja, kar bi jako koristilo pri odbijanju napadov. Britska ad-miraliteta nikakor ni zaostajala za nemško, vendar bi bilo napàk, če bi se udala samopašni misli, da se Angleži ne morejo od Nemcev ničesar naučiti.
Dviganje podmornice je bilo kaj naporno in počasno. S težkim trudom in s posebnimi metodami so se potegnile pod podmornico težke, iz žice spletene vrvi, tako da je bila devetega dne popolnoma ovija z vrvmi. Desetega dne je nastal hud vihar, ki je onemogočil delo. Slabo vreme je trajalo nenehoma 24 ur. Delavci, ki so se morali zateči na obalo, so nestrpno čakali, da se vreme izboljša in delo izpelje do konca. 10. septembra je bilo vreme krasno. Takoj zjutraj so ladje za odstranjevanje min očistile pot do podmornice — delo. ki so ga morale opraviti Vsak dan. Ko je bila pot prosta, je prispela tako zvana dvigalna ladja, ki je izvršila med vojno mnogo presenetljivih dejanj. Ta ladja je podobna ploščati barki s pokrito palubo. V notranjosti ima več velikih bazenov, posebnih oddelkov, ki se lahko hitro napolnijo z vodo ali pa izpraznijo, kakor kaže potreba. Če se bazeni napolnijo z vodo, se ladia spušča globlje in globlje v vodo; kadar pa se izpraznijo. se dviga bolj in bolj na površje. Z napolnjenimi bazeni gre ladja za 4 in pol črevlja globlje v vodo; ko jo pri-čvrstijo k razbiti ladji in izprazni.io bazene. lahko dvigne 1200 ton z dna.
Pri delovanju te ladje gre velika vloga morski plimi in oseki, zato mora biti čas. ko stopa v funkcijo, v naprej določen.
«TJ-44» prihaja spet na površje
To ladjo je tedaj Commander Davis postavil tik nad razbito podmornico. Vrvi, ki so bile napeljane pod podmornico. so zdaj dvignili in pritrdili na obeh straneh dvigalne ladje. Bazene so izpraznili s stisnjenim zrakom in ko se je pojavila na morju plima, se je ladja spustila nižje potegnila podmornico in jo je jela vleči proti obali. Posrečilo se ji je, da jo je potegnila tri četrtine milje daleč. Naslednjega dne se je stvar ponovila z enakim uspehom. V dveh dneh so prišli za poldrugo miljo bližje obali. Ostale so jim še 3 milje. Tretji dan je bil viharen. Delavci so morali nekaj čas prenehati z delom; ko pa se je morje malce pomirilo, so se ga spet z vsemi silami oprijeli. Zares moramo občudovati njihovo vztrajnost, mir in zaupanje. Sleherni je dobro vedel, da so v podmornici mine, ki lahko vsak trenutek eksplodirajo in jih vse raztrgajo na koščke. Vzlic temu so delali od ure do ure. od dne do dne tako mirno in pokojno. kakor da min sploh ne bi bilo. Zdaj pa zdaj je morje vrglo podmornico nazaj na dno. Pri vsakem takem sunku jim je pretila strahovita smrt. Ob neki priliki se je podmornica popolnoma spodrsnila iz vrvi in je padla na dno. Nihče ne ve. kako je mogoče, da jih ni takrat vse pokopalo. E^il je trenutek grozne napetosti; čez nekaj minut pa so
že spet delali, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo.
Tedaj je priplula druga dvigalna ladja in delo se je smotreno nadaljevalo. Velike težkoče so nastale, ko je bilo treba spraviti podmornico čez 14 črevljev visok peščeni nasip, delo. ki je zahtevalo ogromno spretnosti in previdnosti, da se ni podmornica zarila v pesek. Commander Davis je srečno prebil tudi to preizkušnjo in po 21 dviganjih v 20 dneh je bila proslula podmornica U-44 potegnjena na kopno.
Pogreb mrličev
Pokazalo se je, da trud ni bil zaman. Listine, ki so jih našli v podmornici, so bile dragocen plan za angleško mornariško vodstvo. Našli so 9 min. ki jih je sam Commander Davis oprezno odstranil in storil neškodljive, potem nekaj torpedov in veliko zbirko granat.
Zdaj je bilo treba odstraniti iz ladje mrliče. Strašna in žalostna naloga! 26. septembra so odnesli pod zdravniškim nadzorstvom 21 mrličev. Drugega za drugim so zašili v platnene vreče in ob-težili s kosi železa. Odpeljala jih je dvigalna ladja daleč na morje. Ob polnoči se je ustavila. Moštvo je snelo čepice in duhovnik je jel z resnobnim, močnim glasom brati pogrebne molitve. Nato so mrliče skupno spustili v globino in oči-ščujoče morje se je zaprlo za njimi.
'Luther Burbank
Zapiski vrtnarja - čarovnika
Tudi sadjarstvo obeta človeštvu nove možnosti. — Nove barve, nov okus, novo veselje...
Lani je izšla v Newyorku knjiga «Žetev let» (The Harvest of the Years), ki sta jo spisala Luther Burbank in Wilbur Hall. Prvi je bil medtem že mrtev. Njegov prijatelj podaja o njem vrlo zanimive podatke. Slo» vel je kot nekak čarovnik, ki ume vzgojiti tako rekoč iz ničesar najlepše sadje. Iz nje» govega lastnega življenjepisa podajamo nekoliko odstavkov, ki jih bo s pridom pre» bral vsak ljubitelj prirode, pa tudi prakti* čcn sadjar in kmetovalec.
O O O
Bilo je dobro mišljeno, vendar pa netočno povedano, ko so me imenovali čarovnika. Imel sem dar ali morda po-
sebno sposobnost izbiranja, to pa ni nič čarovniškega ali skrivnostnega. Zlasti o mojem postopanju se ne more trditi, da bi bilo tajinstveno ali čudežno. Vsak se lahko nauči tega. kar sem se jaz naučil. Drugi lahko zdaj nadaljujejo in zaključijo to. kar sem jaz dognal v območju pfirodnih zakonov v tej smeri. Vsekakor bodo plodove mojega dela lahko zanamci že praktično izkoristili. Proučeval sem prirodo zapisoval si njene zakone, jih uporabljal in prišel po tej poti do praktičnih in koristnih izsledkov. Ne smatram se za mojstra, s čigar smrtjo naj bi njegovo delo izumrlo. marveč le za predhodnika, ki je
pokazal nekatera nova pota in ki je pogledal v obljubljeno deželo rastlinskega razvoja.
V celoti, lahko razdelimo moje naloge v četvero oddelkov. Predvsem gre za izboljšanje kakovosti sadja in zelenjave ter lepote cvetlic, potem za prilagoditev rastlin novemu osredju in za povečanje njih prilagodljivosti nasproti raznim podnebjem in prsti. Dalje gre za to, da najdemo v rastlinskem svetu nove razvojne možnosti, ob katerih bi rastline izgubl^Js. kar najmanj časa in živ-ljenskih sil, zato bi se bolj obrnile v tisto smer. kjer so nam koristne. Naposled gre za to, da divje rastline, od katerih še nimamo koristi, izpremenimo v koristne.
Važnost rastlin za človeka
Če hočemo pravilno doumeti, kako važne so naloge, ki smo jih pravkar spoznali, se moramo malce pomuditi pri razmotrivanju njih pomena. Skoraj vse, s čimer se hranimo, kar nosimo na sebi in večina tega, kar uporabljamo v vsakdanjem življenju, je v kakršni si bodi zvezi z rastlinskim življenjem. Kakorkoli je svet kamenin (rud itd.) za človeka dokaj pomemben, vendar prispeva k njegovi udobnosti in razvoju.izdatno manj nego živalski in rastlinski svet; izmed teh dveh pa prvi zavisi od drugega, saj vemo. da so rastline poglavitne hraniteljice človeku koristnih živali. Lahko rečemo, da je rastlinsko življenje prvi vrelec človeškega bogastva. zdravja, veselja in sreče. Če pa je to res, tedaj je jasno, da izgubljamo neštete nravne in materijalne vrednote. če zanemarjamo proučevanje tega vrelca človeškega blagostanja.
Moji poizkusi s češpljami
Izmed vseh mojih poizkusov je nemara najpomembnejši in za sadjerejce praktično najkoristnejši moj poizkus s češpljo (slivo). Nič ne more bolje na-značiti mojega življenskega dela in mojih stremljenj od kratkega opisa zgodovine teh poizkusov s češpljo. Pri mnogih drevesih in cvetlicah sem naletel na večje težkoče, ki sem se od njih več naučil in so mi zato prinesle večje osebno zadovoljstvo, ali največji praktičen pomen sem dosegel z raznimi vrstami češpelj, ki sem jih vzgojil.
Skoraj povsod v Zedinjenih državah najdete divje češplje. Ne vemo zanesljivo. odkod poteka češplja; po vsej
verjetnosti je nje domovina v starem trikotu. ki ga omejujejo Kaspijsko morje, Sredozemsko morje in Perzijski zaliv. Ondi iščejo znanstveniki postanek mnogih naših rastlin in živali, tam se je najbrže razvil tudi človeški rod. Češplja se je zelo razširila po svetu, kar nas ne preseneča, če se spomnimo na njeno zalo barvo, prijeten okus in izredno sočnost, ki jo ima celo sad divje češplje, potem pa na nje trpežnost in odpornost. Češplja vzdrži daljši prevoz nego breskev, črešnja ali hruška in se lažje vživi v novo podnebje in novo prst. Mikala je ptiče, živali in človeka, da so jo razširili daleč po svetu. Z druge strani pa je prav to dejstvo prisililo češpljo, da je bolj zavarovala svoje živ-ljensko jedro pred živalmi, zato ga je obdala s skoraj kamenito lupino, kar je za takšno rastlino vrlo naporno in mogočno delo. Toda lupina okoli oreha in koščica okoli češpljinega jedra je najbolj težavna naloga za ti rastlini. Zahteva od drevesa petkrat do desetkrat toliko moči in hraniva, nego je treba za novo vejo, korenino ali cvet. Prav zaradi tega je imela češplja manj sile za sam sad; posledica je. da se je razvilo drevo z majhnim, kiselastim sadom, a z veliko in močno koščico okoli semena.
Nova doba v zgodovini sadnega drevja
Najbrže še niste razmišljali o tem, da izgradnja železnic ter ustanovitev sušilnic in konzervnih tovarn pomenita v zgodovini rastlinstva povsem novo dobo. A je tako. To, čemur pravimo sadovnjaki, zlasti pa v Ameriki tolikanj razširjene sadne plantaže, so prav za prav posledice modernih iznajdb oziroma izboljšanja občil ter novega načina sušenja in konzerviranja sadja. Prvotno je bilo vse današnje sadno drevje v divjem stanju. To je bila zanj temna doba; vsa sadonosna drevesa so rastla zgolj za to, da se ohrani njihova vrsta, cvela so samo zaradi tega, da so zvabila k sebi žuželke, ki so omogočale njih razmnožitev, in sadje je veljalo samo enemu namenu: zvabiti ptice in živali, da sproste seme sadnega ovoja in raztrosijo kali v daljavo.
Jablane so izpolnile svojo nalogo kaj dobro: zvabile so tudi ljudi, ki so jeli tako čislati njih sad, da ga niso samo uživali in razširjali semen, marveč so jeli drevesa tudi goditi. Skrbno to pa-
žili na- mladike, vešče so cepili zrela drevesa in tako začeli drugo, slavnejšo d- ho v zgodovini sadnih dreves — dobo vrtov. Dolgo, dolgo časa je bilo sadno drevje del vsakega vrta, tako da je lastnik vrta imel dovolj sadja za se in za svojo družino. Tudi drugi ljudje, ki niso imeli vrtov, so si zaželeli sadja, zato ga je jel poljedelec prodajati. Toda prometnih občil takrat ni bilo, oziroma so bila kaj počasna, pa s svojim sadjem .ni mogel priti daleč od svojega stalnega bivališča.
Ljudje pa so spoznali, da se dado nekatere sadne vrste, zlasti smokve in datlji, dobro sušiti in v tem stanju prepeljati v bolj oddaljene kraje in so to izkoristili. Toda to so bili zgolj skromni začetki tega, kar se je uresničilo sto-prav v dobi pare in železnice. Tretja doba v zgodovini sadnega drevja ie doba modernega načina konzerviranja in odprave (transporta). Že v mojem času so konzumentje plačevali za presno sadje višie cene nego za posušeno ali konzervirano. Bil sem eden izmed prvih — nekaj časa celo edini — ki sem se bavil s poizkusi, da bi sadje vzgojil tako. da bi vzdržalo dolgo pot in da bi prišlo zdravo v roke potrošnika. To me je tudi napotilo k poizkusom s češplja-mi.
Prvi uspehi mojih poizkusov.
Priroda je v nedoglednih tisočletjih ustvarila majhen, kisel in neprikupen sad, ki še danes raste ponekod divji; v dveh ali treh stoletij je človek ustvaril iz njega užitno, sladko in sočno češpljo. Imel je kaj površno znanje o tej reči in se je tudi vse premalo brigal za njo. Kako bi bilo. če bi se lotili požlahtn.ie-vanja z vsem znanjem, z določenim načrtom in z navdušenjem? Tako sem se ga jaz lotil!
Ko sem prišel v Kalifornijo, so se ondi gojile tri vrste češpelj, izmed katerih je bila ena sploh slabo užitna dve nadaljnji pa nista bili pripravni za prevoz čez morie. Od 1. 1880. sem se čedalje bolj bavil s poizkusi v tem prav-cu. Slučajno sem našel v neki knjižnici v San Franciscu knjigo ameriškega pomorščaka. ki piše o svojem potovanju po Japonskem in opisuje tudi »krvavo rdeče« češplje. ki jih ie videl v provinci Satsuma. Ta pomorščak ni bil šolan mož. pa je vzlic temu popisal češejo tako, da so se človeku pri čitanju sline cedile.
Nisem imel kaj pa, ne časa niti denarja za potovanje na Japonsko, poznal pa sem v Jokohami angleškega čebular.ia Isaka Buntinga Ko sem dovršil svoje priprave za poizkuse s češpljami, sein ga prosil, da mi pošlje nekaj mladih japonskih češpelj. Pošiljatev je prispela koncem 1. 18M.. ali vse mladike so bile uničene. Pisal sem Buntingu iznova in sem dobil naslednje leto 12 zdravih japonskih češpljevih n..adik. med njimi eno tiste vrste, ki jo je opisal moj pomorščak.
Japonci, otoški narod, zaprti od svoje okolice, ki na nje silno vpliva, dajejo vsem svojim izdelkom in pridelkom lasten okus in svojevrsten značaj. Tudi češplja je poprijela od njih neke posebnosti. Ne mislim, da so delali po določenem načrtu, hoteč ustvariti za Japonce značilno češpljo. marveč so izmed sadik enostavno izbirali one, ki so bolj prijale njihovemu okusu in jih delili sosedom. To se je stalno ponavljalo in je polagoma vtisnilo japonskim če-špljam lastnosti, ki so jih Japonci hoteli imeti; zame so te lastnosti tako jasne in vidne, kakor če bi bil na njih napis »made in Japan«.
Križanje rastlin — izvor novih oblik
Dvanajst Buntingovih japonskih mladik je znatno razširilo moja poznavanja prirodnih tajn. zlasti glede varijacij vrst. Presenetilo me je, kako dobro se te češplje držijo in kako hitro so pokazale lastnosti, ki se niso ujemale s prejšnjimi dedičnimi lastnostmi. Tu se je tedaj odpralo posebno polje za poizkuse. Izvedel sem na teh sadikah svoje prejšnje eksperimente, pa tudi poizkuse nekaterih znamenitih strokovnjakov; vse je potrdilo moje domneve. Pokazalo se je, da jim je prisiljen počitek, ki je nastal zbog tega. da so bile te rastline iztrgane iz zemlje, skrbno zavite in prepeljane čez polovico zemeljske oble, dal nenavadno veliko sile. Iz-prememba podnebja jim je storila tako b'agodeino, kakor če pošljemo otroka iz severnih vlažnih krajev v suhe južne dežele. Tako sem odkril način, s katerim, se dajo doseči razne rastlinske va-rijacije (inačice), z neprestanim ponavljanjem tega pa dobimo rastline, ki se po svojih iastnostih in značilnostih tako razlikujejo od svojih prednikov, bratov in sester, da so prav za prav nova vrsta. Postedica takega postopanja ni
samo zboljšanje znanih lastnosti te rastline, ni le višja stopnja v njenem razvoju, ampak se često razkrijejo v rastlini skrite in speče dedne lastnosti in možnosti, ki bi bile sicer ostale neona-žene in bi se počasi popolnoma izgubile.
Nadaljnji poizkusi so se tikali križanja rastlin. Vsak cvet ima razmnoževalne (sjwine) organe (prašnike. pestiče). Z vetrom ali po žuželkah se prenaša prah s cvetja na cvet. Čebele imajo posebno navado, da posvečajo pozornost vedno istim vrstam rastlin, dočim druge žuželke nimajo te lastnosti in poletava-jo čisto mirno iz vrtnice na sadno drevo, tako da včasi izv.šujejo docela od-višno delo. ker prenašajo cvetlični prah tja. kjer ga ni treba ali kjer ni prospe-šen. Vendar pa ima to splošno pravilo tudi mnogo izjem in skoraj neskončno vrsto drugih možnosti. Kadar je bilo ozračje nasičeno z vonjem cvetja in ivetlic, sem šel na delo z novimi poizkusi. Ne vem. da bi bilo v življenju go-jitelja rastlin in cvetlic še kaj bolj zabavno in pomirjajoče od tega opravka. Človek postane tovariš čebel, metuljev in drugih žuželk, hodi od cveta k cvetu; ne mikajo ga bohotne barve, marveč obilne možnosti, ki so skrite v njegovem umnem požlahtnjevanju. Voditelj mu ni opojen vonj. marveč ga vodijo njegove beležke o značilnih znakih sadu tega ali onega drevesa, ki si jih je bil zapisal v minulem letu. V žepu imam cel sveženj takih lističev; tu so zabeležena imena sadov, njih opis. barva, sočnost lastnosti semena itd. Tudi na vsakem drevesu so zapiski, ki se ujemajo z beležkami. Kakor slikar izbira s palete barve za svojo sliko tako izbiram jaz iz beležk razne lastnosti in jih kombiniram tako. kakor bi jih hotel imeti v bodočem sadju.
Tam-le. kakor mi kažejo beležke, je tenko, na videz brezjx>membno drevesce ki pa daje krasne, tečne češplje; za njim je ponosno, dobro razraščeno drevo, ki rodi kislo in drobno sadje. Prah z enega drevesa prenašam na plodnico drugega: preje pa sem vzel njegovim prašnikom ves prah. Potem stopim k češplji. ki nima arome dočim o drugem drevesu vem. da rodi obilen in sočen sad. čeprav je kaj slabo razraščeno. Združim lastnosti obeh in dobim lepo. zdravo sadje, ki bi bilo uprav občudovanja vredno, če bi lahko dosegel. da bi pozneje dozorelo. Zopet nova snov za poizkus.
Uspehi se zrcalijo v sadju.
Križanje je končano, mineva pomlad, sadje dobiva svoje oblike; solnce, zrak, veter in prst se pridno udeležujejo skupnega dela. Sadje dobi barvo, naposled tudi dokončno obliko. Vsak dan ga hodim gledat kakor otrok ličinko, ki jo je bil položil v škatlico in često opazuje, ali se ni že razvil metulj. Bo-li drevo vzdržalo tako obilno sadje? Soli posamezni kosi dobro razdeljeni po vejah? Ali bo lahko kljubovalo vetru? Kako je odporno nasproti boleznim in gnilobi? To so samo nekatera vprašanja, ki si jih moram zastaviti. Sadje mi mora dati ugoden odgovor, sicer je slabo. Pa napoči dan, ko je nekoliko sadov dozorelo. To je znanstvenemu razisko-va'cu prav tako velik trenutek kakor je praktičnemu sadjarjn. Nemara je vendar le imel uspeh in bo spoznal nekaj, kar bo obogatilo sadonosnike po vsem svetu, nekaj, kar utegne prinesti človeštvu nov okus, nov vonj. barvo, moč, užitek. Prvi sad je utrgan in se poizkusi. Kakšna bo sodba?
Ali to še ni vse. Lastnosti, ki sem jih imenoval, še ne odločujejo v polni meri o kakovosti sadja. Ali ne bo sadje prezgodaj z drevja padalo? Ali se bo dalo dobro trgati? Ali se bo dalo s pridom kuhati? In če je primerno za kuhinjo, bo-li pripravno tudi za tovarne konzerv? Taka in podobna vprašanja si je treba staviti zopet in zopet, pritrjevati jim in jih zanikavati. ne se zadovoljiti z eno ali z dvema preizkušnjama, marveč preizkusiti desetkrat, petdesetkrat, stokrat. Tega seveda ni moči opraviti v enem ali dveh letih. Petnajst let sem delal poizkuse z neko breskvijo; upam da bom prihodnje leto lahko pokazal prave sadove svojega truda. Ta breskev me je stala, če štejem čas in stroške. 6300 dolarjev; srečen bom, če dobim za njo vsaj toliko kolikor sem izdal. Izumitelji te vrste si ne moreio dati patentirati nove vrste češpelj, dasi se sicer po trudu delu in iznajdljivosti ne razločujejo od tehničnih izumiteljev.
Moj način pospeševanja prirodnega dela mi nalaga sila opravka, proučevanja in premišljevanja: ker izvršujem te poizkuse v velikih množinah, zahtevajo veliko denarja. Zakaj priroda zahteva za vse nadomestilo: kar ii kdo vzame na eni strani, mora vrniti na drugi. Osredotočuiem se na križanje rastlin in izvršujem to delo neskončno potrpežlji-
va, skrbno in pozorno. Ne pozabite, da na tem področju «delujejo» — kajkrat meni v škodo — žuželke, ptiči in sesav-ci in mi prekrižajo nešteto načrtov ali skvarijo že začete poizkuse. Zato potrebujem kar največ varijacij, da izbiram med njimi in prirodni zakoni mi to
izbiro dovoljujejo. Ali globa, ki jo moram plačevati, so visoki stroški, ker moram ža to gojiti desettisoče rastlin, samo, da imam potrebno izbiro in da izberem najprimernejše med najboljšimi. ki naj prispo v svojem razvoju dalje
od svojih sester. «
ntz
Л JÉT0
[}tt
V logu V. — morda kakšnih štiri« deset korakov od potoka P. — se je odprla sredi največje goščave majhna jasa, izpolnjena z mehkim, nerodovit* nim grmičevjem, iz katerega moli le tu in tam kakšna goba ali tenka bil oru* menele trave. Nad jaso se je razkosaš tila zajetna bukev, ki jo je objela z ze* lenimi vejami kakor z ogromnimi ro* kami, tako da prodro skozi polodprta okenca na temačno podnožje samo solnčni žarki, ki so zgrešili pot med listjem. Težak hlad, bleda polsvetlo« ba in nekam svojevrsten vlažen vonj so zagospodarili na tem prostoru. Po izpremetanem grmičevju in mehki pr» sti se vidijo neki sledovi. Ko sem jih pregledal natančneje, sem spoznal, da so srnji. Eden je bil še čisto nov: sr* nji parklji so se v mokro črno prst od* tisnilj skoroda dovršeno. To je sled kapitalnega srnjaka, ki je malo prej šel čez jaso. Če zdaj obrneš pogled z vlažne prsti in si pozorno ogledaš vejo za vejo, ti bo obtičalo oko na nekem črnem predmetu v visoki krošnji. Kaj je to? šepneš in nehote zamižiš z oč« mi, da vloviš potem kar največ svet* lobe. Gnezdo! Nenavadno veliko gnez* do kakšne ptice roparice, spleteno iz suhih vej in nameščeno med tremi ro* govilastimi vejami, nad katere se je v odmerjeni višini nežno sklonila neko* liko večja veja z vsemj svojimi po* čaniki in tako zvila nad gnezdom hladno streho. Nevajeno oko ga v tej poltemi sigurno ne bi niti opazilo! Gnezdo je vrhu tega izborno zakrjn* kano s svežimi vejami, ki jih je bil ptič sam potrgal in nastavil okoli gne»
zda, da bi ga tako pokril. Ob neki pri* liki sem ga videl pri delu: zvije vejo s kljunom, da poči ... ko ovene, pri* r.ese novega, svežega vejevja in tako zakriva gnezdo, da se ne bi razločilo od zelene okolice.
Jâz sem star znanec tega gnezda, saj me veže z njim že dokaj spominov.
Vidiva se sleherno leto nekajkrat, zlasti v zgodnji pomladi, ko je treba v številnih gozdovih naših lovišč pre* hoditi vsa sumljiva mesta, da se do* žene, ali so stara gnezda nastanjena in nisli nastalo katero novo. Izkušnja me je naučila, da je med starimi gne* zdi najznatnejše gnezdo na tej bukvi, saj je redno leto za letom obstanova* no. Vsako pomlad se namesti v njem po parjenju dvoje kokošjih jastrebov, da tu zvalita in vzgojita mladiče. To se trdovratno ponavlja že dobrih de« set let, čeprav se jima prej ali slej pre» preči plemeniti namen. Zaljubljena dvojica utegne že v svitu rodbinske skrbi plačati z življenjem, da sme iz* menoma sedati na lupinaste sadove svoje ljubezni . . .
Tudi to pomlad sem našel gnezdo obstanovano, vendar mi sreča ni bila tako naklonjena kot prejšnja leta. Bo* lezen me je za dalj časa prikovala na posteljo in sem pregledovanje opravil namestu koncem maja stoprav na za< četku junija, ko so se bili mladiči že izvalili. Vzlic temu nisem nimalo dvo» mil o končnem uspehu. Moja zasnova je bila kmalu pretuhtana, zakaj treba se je bilo za vsako ceno polastiti sta» * rih. V ta namen sem hodil vsako jutro in vsak večer čakat pod stoletno bu»
kev. Kakor da bi bilo vse začarano: gnezdo, jastrebi in moja puška . . . Ves teden sem zapravil za nič. Potra* til sem dokaj nabojev, ne da bi bil odstrelil ptičema vsaj eno peresce. Bi* io je vseeno, odkod sta priletavala in odletavala; — ali sta se spustila na rob gnezda ali na suhljad visoke kroš» nje. Vedno sem zgrešil smer, kakor da bi bil streljal tja v en dan v pra» zen zrak. Samo ob sebi se ume, da je posledica bila neizogibna. Počasi me je jelo v duši težiti nemilo ogorčenje. Kako tudi ne? Hotel bi biti velik lo» vec, in glej — v resnici ne morem près kositi niti dveh skobcev. Mimo ogor» čenja me je mučila upravičena slutnja, da se bosta pernata razbojnika za ved* no izogibala tega mesta, kjer jima je bilo življenje tolikokrat v nevarnosti in odkoder sta zgolj po naključju ali po moji nerodnosti že tolikokrat re* šila zdrave peruti. Da pa sta se vzlic mojemu zalezovanju še vedno spušča* la k svojim mladičem, čeprav znatno previdneje nego poprej, sem si mo* gel razložiti edinole s tisto nesebično in neskončno roditeljsko ljubeznijo, ki po svoji popolnosti povzdiguje pti* ce roparice nad vsa ostala pernata bit* ja. Toda tudi ta ljubezen se je mora« la umakniti pred strahom neizprosne smrti.
Slutnja se je kmalu izpremenila v žalostno resnico. Neprestano strelja* nje je skobčjo dvojico tako prestraši* lo, da se od osmega dne nista več pri* bližala ljubljenemu domu. Ves trud, da •bi ju bil dobil v roke, se mi je izjalo* vil. Niti sam, niti moji gozdarji, ki so me čez dan nadomestovali v zaklonu pod bukvo — nihče ni mogel ničesar doseči. Ne nje ne njega ni bilo več blizu — le zdaj pa zdaj smo ju opa* žili v sinji višavi nad gnezdom, ko sta krožila z razprtimi perutmi ondukaj in tesnobno zvala uboge mladiče k sebi. Oh, kako otožno se je razlegal v vi* šavi njun odsekan glas: i—ja! i—ja! In ipladiči? Odgovarjali so z nestal* nim, drhtečim in jedva slišnim: viis — viis..., lukaje z iztegnjenimi vrato* vi iz gnezda tja k staršem in stresajoč tiste puhaste glavice z žoltimi, kakor vosek žoltimi kljuni . . . Ko so tako iztezali vratove, sem jih lahko preštel; bilo jih je četvero.
Moram iskreno priznati, da me ie ta žalostna rodbinska drama ganila do srca. Na hipe sem čutil v sebi sočutje, nato pa globoko spoštovanje, prav za
prav neko vrsto ljubezni nasproti tem nesrečnim stvOrenjem. Skoraj bi bil pozabil, da sem stal na čakališču s či» sto drugačnimi nameni in da imam opraviti s kokošjim jastrebom, z enim najhujših zatiralcev žlahtne divjačine in ljubih nam ptičic pevk. Kajpada, čuvstvo dolžnosti je kmalu zopet pre» magalo čuvstvo sočutja, zakaj šlo je za to, da se neštetim gozdnim prebi» valcem zavaruje življenje.
Zato se je čakanje z redko vztraj» nostjo nadaljevalo. Nadejal sem se, da se bosta jastreb in njegova družica vendar le vrnila, čeprav samo za tre» nutek, da pogledata iz bližine, kako se godi zapuščenemu zarodu. Če se ne vrneta v nekaj dneh, morajo požrešne sirote poginiti od gladu.
Lahko si mislite, kako sem bil pre» senečen, ko se po sedmih dneh njune odsotnosti ni zgodilo ne to ne ono, marveč nekaj tretjega, česar ne bom nikoli pozabil. Nenasitni mladiči so bi« li še vedno veseli in venomer zado* voljni. Po njihovem vedenju ne bi mo» gel človek soditi, da jih muči občutek gladu. Narobe! Med tem so bili posta* li že tako močni, da so se z nožicami oprijemali roba gnezda in se tu — dejal bi — pijano zibali, oziraje se po zeleni okolici svoje domačije. Zdaj pa zdaj je kateri izmed te čctvorice raz» prostrl še nerazvite peruti; ko pa je občutil, da je prešibak, jih je spet stis» r.il k tistemu lepemu, s puhom pokri» temu telescu.
To je bila začetna telovadba, prva nagonska priprava za bliskoviti let, ki je njihovim staršem prinesel sloves naihitrejših ptic . . .
Naposled se je ta uganka razvoz» ljala sama po sebi. Na obnebju so še miglale poslednje zvezde, ko sem pri* spel v log V. Potihoma brez šuma sem zavil s steze v mokro grmovje pod bukvo, da v zasedi dočakam belo zo» ro. Sedel sem kakor po navadi na lov« ski stolec in se ozrl najprej proti gne* zdu, ki sem ga v sivem somraku ko» maj razločil od ostalih vej. Mladiči so še mirno počivali, saj je manjkala do* bra ura do solnčnega vzhoda. Ko pa so jeli prvi žarki trepetati po golih te* menih stoletnega drevja, je zadonela po vsem logu, pa tudi okoli gnezda, veličastna pesem jutranjega življenja. Mladi skobci so splezali iz nočnega ležišča na najbližje veje in so tudi čiv» kali: viis . . . viis . . . Gledal sem jih' in užival — srce mi je bilo polno lju«
bežni. Tedaj je nenadoma v krošnji zašumelo in padlo v gnezdo. Mladiči so tekmovali, kdo bo prvi zgrabil ta predmet. V tistem hipu sem opazil, da je visoko nad bukvo preletel ja» streb . . .
Zdaj mi je bilo jasno, zakaj ni uspe» ha. Jastrebja roditelja sta namreč iz nedosežne zračne višave, kjer ju ne more zadeti svinčeno zrno, ves teden metala nepozabni deci hrano. Iz za» prtega gozda nisem tega opazil. Še bolj sem se prepričal o tem, ko sem se preril skozi grmovje na jaso pod bukvo. Pred očmi se mi je odprla
strašna slika: prava klavnica. Ptič leži pri ptiču: brezčuten, krvav, mrtev... Vse sami liščki, strnadi, ščinkavci, žoh ne, slavčki; med njimi tudi kaka miš
in--celo kosovo gnezdo s petero
golih mladičev: hrana, ki je namesto v gnezdo padla mimo bukve.
Kaj storiti? Trenutek sem osupnjen strmel v ta nenavadni prizor, potlej pa sem krenil na najbližjo stezo iz go» ščave. Za menoj je potihoma šelestelo z jutranjo sapo vzdramljeno bukovo listje, kakor da bi me hotelo vprašati: Povej nam, ali je tudi to nagon?l...
5. Mobilizacija
Medtem ko je množica pred palačo Čakala novih in jasnejših vesti o svoji usodi, so se najvplivnejši činitelji mesta Z. posvetovali o položaju v novi vojni.
V krasni, bleščeče razsvetljeni dvorani velikega županstva se je zbrala ob osmih petnajstorica oseb: voditelji posameznih državnih oblasti, predstavi-telji samoupravnih teles in visoki vojaški dostojanstveniki. Vsi so prišli vznemirjeni in zbegani, izvzemši dr. Vergu-na in vojaških poveljnikov, ki se niso udajali sugestiji javnega mnenja in ne kakršnim koli varljivim upom. Ta zbeganost se je očitno izpreminjala v pla-liost in neodločnost, ki je dajala njihovemu vedenju v tem skrajno resnobnem trenutku nekam smešen videz. Posedli so za mizo prav tako vsakdanje, kakor da bi šlo za upravna, četudi bolj zapletena vprašanja. Zažgali so si cigarete kakor pri vseh neskončnih birokratskih posvetovanjih in so se trudili, da bi pred začetkom konference prikrili svojo zbeganost in neopredeljenost v obdajajočem jih položaju z besedami, ki so se jim samim videle abotne. Pleše nekaterih gospodov so prav tako kakor
ob drugih prilikah bleščale v prijetnnu-či žarnic novega tipa, ki so mirno svetile v krasnem lestencu. Nekateri so prekrižali noge, drugi so se nervozno igrali s prsti ali si vihali brke; tu in tam je kateri prelistaval mobilizacijski načrt, ki je bil v več izvodih razgrnjen po mizi. Vsi ti skoraj brezlični. birokratsko vzgojeni in usmerjeni uradniki so čutili, da bi bilo treba spričo tega, kar nastaja, prenoviti samega sebe in da je ta njihov sestanek nekaka pot ob prepadu, ki zahteva neizmerno potrpežljivosti in previdnosti, pot, ki jo človek plačuje s telesnim in duševnim trudom. Pred sa-mim seboj pa so vsi vedeli, da so prejšnji, neizpremenjeni ljudje, komaj sluteči svojo vlogo v žaloigri, ki jo bo narekovala usoda, in prav nič pripravljeni za njo. Takšna podoba se je nudila ta večer po neštetih evropskih mestih: povprečna človeškost je medlo soustvarjala zgodovino in je z otroško naivnostjo odpirala ventile strahotnih vrtincev in vulkaničnih sil v prenasiče-ni družbi.
A tisti hip je nad zbegano Evropo, nad vsemi množicami in povprečnimi
voditelji, pisala nevidna roka v mehke temine aprilskega večera usodne besede, ki so jih vsi čutili kakor tajinstve-ne pekoče žarke, prodirajoče / kožo in drob.
Veliki župan, uglajen mož strogo korektne vnanjosti. s prevdarjeno zgovornostjo in s prepričanjem, ki je bilo takisto strogo korektno, je hotel otvo-riti sejo z običajnim nagovorom. A v hipu se je bil domislil, da je treba zadevo nadčloveški pospešiti in da se bo morala rešiti kopica zapletenih vprašanj. Dejal je z glasom, ki je od začetka malce podrhteval:
—	Gospoda, kreniti moramo takoj in médias res. Mobilizacijski ukazi se že tiskajo; dogodki, ki so nas vse presenetili. niso samo na pragu ampak stopajo že čez prag. Gospoda (mož je občutil, da je v tem trenutku vse neumnost in da se iz njegove primerjave dviga prah zastarelih bukev),... položaj je resen, zlasti za naše mesto, ki mu preti zbog bližine Italije neposredna nevarnost. Gospodje so dobro dou-čeni o tem. da pomeni mobilizacija popolno izpreniembo vsakdanjega življenja. Zdaj gre za to. da se nemudoma lotimo težavnega in odgovornega dela po načrtih, ki so nam znani: Vendar pa prosim načelnika urada za mestno zaščito, gospoda inž. dr. Verguna (veliki župan se je zavedal, da se mu takšni naslovi v tem hipu vidijo smešni in da je sploh vse zelo čudno' da na istatko pojd- n, situacij j
Veliki župan se je vsedej v naslanjač nekam familijarmr v resnici pa ie bil ves zbegan, ker ;e čutil, da nastaja prepad med mišljenjem in besedami in da je ves položaj io djnnsti te?av°n. To je zgodovina... je hodilo po njegovi glavi, a se ni mogel domisliti, kakšna zg .dovina.
Dr. Vergun, ki je sedel v njegovi bližini, je vstal in je z odločnim pogledom premeril omizje. V tem pogledu je bila rahla zavest vzvišenosti nad korektnimi. v formalne besede in geste zaverovanimi birokrati Čutil je. da je prišel njegov čas. In prav ta zavest je v teku poslednje ure izbojevala v njegovi duši prepomembno zmago nad dvomi, nad malenkostnimi pomisleki.
Zaigral je s prsti po zvezku in ga je nato tem odUočneje stisnil ter dejal:
—	Gospoda, naša naloga je dvojna: Skrbeti moramo, da dajemo državi v njenem, odločilnem boju za obstoj to, kar zahteva od nas splošen interes. Na-
še prebivalstvo se bo moralo nemudoma podrediti vojnim razmeram. Tovarne morajo že jutri opustiti izdelovanje reči. ki nam trenutno niso potrebne in se lotiti nujnih; delavstvo preneha delati za se in preide v službo sploš-nosti Mlajše letnike odpošljemo oborožene na meje. To se pravi, da moramo izvršiti vrsto vojaških, gospodarskih in socialnih ukrepov, ki jih določa že mobilizacijski načrt in izdati v tem okvirju nadaljnjo vrsto ukrepov in odredb, v kolikor gredo v naš podrejeni delokrog. Druga naloga je, da zavarujemo življenje in imetje mestnega prebivalstva pred vsemi nevarnostmi novega načina vojskovanja. Tu mislim predvsem na napad s plini in na slabljenje našega odpora s kužnimi bombami. Stojimo pred težkim spopadom znanstveno oboroženih držav; dobro veste, da se odpor ne osredotočuje v toliki meri na bojiščih, kolikor v večjih mestih in industrijskih krajih. Sovražniki nas bodo skušali predvsem tu zadeti v živo. zato moramo računati tudi z napadom na naše mesto. Glede na važnost našega mesta in na bližino največjega sovražnika Italije si ne smemo niti za trenutek prikrivati, da se bo izvršil poizkus takšnega napada že v prvih vojnih dneh. Treba je tedaj postaviti v bran naš celoten upravni in obrambni aparat. Pripravljeni moramo biti, da utegnejo desettisoči žrtev poginiti, preden bomo zatrli pogubne pline. Sanitetna oblast računaj z Izbruhom kuge in kolere, zakaj današnji načn vojevanja ne izključuje teh sredstev, da se le oslabi sovražnikov odpor.
Dr Vergun je govoril dokaj mirno, kakor da bi razpravljal o sila zanimivih teorijah.
V dvorani je nastal mučen molk.
Vsi so čutili, da jim postaja stvarnost čedalje manj umlijiva. Ali je to le prazno besedovanje, ali je sen, iz katerega se bomo vzdramili z veselim usmevom, srečni, da smo se oteli pred nevarnostjo?
Deset tisoči mrtvih? — je mislil stari zdravstveni nadzornik. — Kuga v modernem času? Kolera? Po bliskovo so mu švignile pred očmi podobe steklenic s kulturami bacilov Vedel je, da jih goje voine uprave v vseh državah. Čemu? Toda — ali so bacili epidemij manj človekoljubni od plinskih bomb, X-žarkov št. 2, ki iz silne daljave nevidno zažigajo vse eksplozivne snovi in povzročajo strašne katastrofe, pre-
tien je mogoča pomoč? Ali ni vse zgolj sredstvo k smotru? Cemu izbirati med sredstvi, dokler ni človeštvo ozdravljeno od najstrahotnejše blaznosti, ki se poraja v zdiravih možganih in vendar zahteva za se genijalno človeško pamet?!
Sanitetna pomoč? Ali ne bo le-ta odveč?
Stari zdravnik se je spomnil prve svetovne vojne. Takrat da. Ali to so bile idile junaštva, bili so dramatični konflikti med zmagovalskim pohlepom in človekoljubnimi čuvstvi.
In zdaj? Nove metode, moderna vojna, znanstvena fronta!
Kakor film so se nagloma in iskreče odvijale in izginjale vročične misli v stari glavi...
— Vražji poizkus! — je pomislil načelnik1 gospodarsko - socialnega urada.
—	Industrijci, delavstvo, meščanstvo
—	vse naj se militarizira, vse spravi v en koš, pod isto poveljstvo, za isti smoter. Načrti na papirju — (oh, ta papir, mogočnejši od vseh nekdanjih armad!), toda v praksi! Poizkus, da, kaj pa ri-ziko?... Sploh: ali je to mogoče? Niso H to zgolj strašila, prividi k fantastičnim pustolovščinam nagnjenih ljudi? Vojno slovstvo? Neizvedljivi, naklepi, obsojeni po vsem kulturnem svetu, nepriznani po Društvu narodov!...
Ta misel je blodiila v več glavah- Veliki župan je mislil na Ženevo, na kulturne iziave državnikov, na res^a stremljenja po mirni rešitvi. No. če pTT-. de do najhujšega..: Besedo bo imela tudi kultura. Nravnôst. Človečnost.
Plah, komaj zaznaten smehljaj je zaigral dr. Vergunu okoli usten. Čutil je: vsi ti so še ljudje starega kova. Ali bodo kos. svojim nalogam? Pogleda! je oba generala. Molče sta strmela pred se. Nič več. Nobenega ganotja, nobene vžnemirjenosti. — To so ljudje! — si
je mislil. Nato je nadaljeval:
i . *
— Treba je preiti od besed k dejanjem. Po izjavi gospoda velikega župana že referenti dovršujejo odloke in gre zdaj za to, da še osebno pretrese-mo najpoglavitnejše zadeve. Še tekom noči, v hipu, ko dobimo vest, da je kralj podpisal mobilizacijski ukaz, je treba proglasiti novo stanje. Gospoda bo morala skrbeti, da bo dobivala država za splošno obrambo vse, kar ji gre. Potrebno pa ie najožje sodelovanje politične, vojaške in zdravstvene oblasti. Obramba mesta se koncentrira v mojih rokah. Prevzemam svojo nalogo s polno zavestjo, da bomo kos strašnim preizkušnjam, ki nas nemara čakajo Opozarjam pa in to sem zmerom trdil: ves uspeh zavisi od enotne volje prebivalstva Nemara je odločitev vprašanje nekaj dni. toda v teh dneh moramo izsiliti od ljudstva absolutno podrejenost tisti volji, ki nas vse vodi in ki bi grozno maščevala vsakršno slabost.
Dr. Vergun se je vsede! in veliki župan je otvoril podrobno razpravo.
(Dalie prihodnjič)
LISTNICA UREDNIŠTVA
Za današnjo številko namenjeni članek o ženski modi v sovjetski Rus-iji bo iišel prihodnjič.
Na nekatera vprašanja glede francoskega tečaia odgovarjamo, da smo ga ustavili zaradi tega, ker se je pokazalo, da ni zanj zadostnega zanimanja. Tečaj bo v kratkem izšel izpopolnil an in zaključen v posebni knjjgj.
Naročnikom, ki so izrazili razne želje o gradivu, ki bi jih zanimalo, se zahvaljujemo za pozornost in obetamo, da jim bomo po možnosti ustregli.
Naslovna slika »Ropar« je lesorez slikarja-grafflu «i. „ueaua
i I ГТ ~ ~' T- . : ;	1	—---—
«ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 60 Din. polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno pa 6 Din, — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri. Četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 24 lir — FRANCIJA mesečno 3 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA tn ostalo t no» zemstvo 1 in pol dolarja na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja ге konzorcij «Jutra» Adolf Ribnikar. — Za «N«» rodno tiskamo» d. d. kot tiikarnarja Fran Jezeršek. — Vsi т Ljubljani»