Komu prednost
Lani v jesenskem času sem imela malo več časa in več prilike spreha-jati se po našem podeželju. Vseka-kor prijetna sprememba in potešitev želje — sproščeno in globoko zadi-hati v okolju brez industrije in z malo prometa. To pa ni bilo edino zdravilo, saj me je v prijetnih vasicah pritego-valo še mnogo drugega. Urejeni vr-tovi, lične hišice, očiščena okolica, šumenje drevja bližnjih gozdov in še in še. Ob sprehodih med temi va-škimi potmi so me s prostranih dvo-rišč vsakokrat veselo pozdravljale kokoške, goske, muce in kužki—ve-liki in mali, zagnani in počasni, ven-dar zvesti varuhi domačij. Iz hleva se je večkrat oglašal tisti zategnjeni mu-u-u in prijetno me je vznemirjalo vse to vaško razpoloženje.
Toda moje misli so ob teh sreča-njih vseeno pohitele v mesto, čeprav sem jim to hotela braniti. Pa so oži-veli bloki in stolpnice, sive zidine str-njenih mestnih središč, pločniki in ceste, asfalt, kamen, cement, žele-zo. Tako redki so zeleni otoki rastli-nja, lepo urejeni parki in zelenice in vendar tako nujni za vse naše življe-nje. A to dragoceno redkost ogroža-jo, onesnažujejo in preplavljajo na vsakem koraku mestni štirinožci, od najmanjših in »Ijubkih« Ijubljenčkov
do gromozanskih velikosti in široko-sti. Tako zamorjeni se mi zdijo ti kužki in velikani, saj dan za dnem kot jetniki aii zaporniki preždijo v kotih zaklenjenih stanovanj večji del naj-večkrat svetlega dneva. Kot odreši-tev pa jim je kratek sprehod na naj-bližjo zeleno površino, največkrat kar v stanovanjski soseski. Tam pa lahko stanovalci, zlasti pritličnih sta-novanj, opazujejo njihovo bedno preganjanje in udeležbo njihove po-trebe. Mestni štirinožni prebivalci niso hodili v šolo »bontona« in kakš-nih pravil omejevanja tudi zato ne poznajo. Njihovi spremljevalci pa jim tudi ne bi hoteli ukrasti še te svobo-de, saj jim v primerjavi z vaškimi ču-vaji na velikih dvoriščih že tako odv-zemajo vse.
In zato so naše zelenice tako lepo rastoče in naši parki bujni in cvetoči. Toda, kje bo še mogoče sprehoditi se brez bojazni z našimi malčki na zelenih površinah? Tam, kjer bi jim še lahko omogočili veseli utrip v prvo pomladno življenje, je nevarno, neo-kusno in ostudno. Kako se bomo od-ločili in kdo naj ima prednost na naših že tako skromnih zetenih otokih? Z odloki naj bi pohiteli! Pa vendar bodo morali z nami živeti tudi jetniki — šti-rinožci.                      Jožica Zoroja