Moskva utrjuje svoj imperij
Konferenca COMECOIVA v Bukarešti
V Bukarešti so se pretekli teden sestali na tridnevno zasedanje predstavniki sedmih sovjetskih satelitov z ZSSR na čelu ter so „izdelali“ in objavili 15 do 20-letni načrt o integraciji gospodarstev in financ sovjetskega skupnega trga Comecona.
Dokument je dolgovezen, saj vsebuje nad 50.000 besed ter so ga podpisali moskpvski satrapi Bolgarije, češkoslovaške, Vzhodne Nemčije, Madžarske, Mongolije, Poljske in Romunije.
Zasedanja so se udeležili predsedniki omenjenih satelitov, Tito pa je poslal na zasedanje svojega „opazovalca“. V
načrt so vnesli določila, po katerih tudi iugoslavija in rdeča Kitajska moreta „participirati v ekonomskih aktivnostih“
sovjetskega bloka.
Dogovorili so se, da bo imela vsa-; a članica Comecona odslej naprej ve--c, tako da tudi večina ne bo mogla vsiliti gotovega programa državi, ki tega ne bi hotela. Ni pa nihče omenil neprestane grožn:e sovjetske rdeče ai-ma-de, katero noben veto ne more v vzhodni Evropi ustaviti, če ji v Kremlju ukažejo preiti v napad.
Moskovska Pravda je objavila celoten integracijski načrt. Ustvariti nameravajo konvertibilen rubelj, ki bo veljal
za Comecon; vse članice bodo morale koordinirati svoja gospodarstva s sovjetskim; izdelovali bodo skupne industrijske plane; vsaka članica se bo specializirala v določenih industrijskih panogah; določena bo delitev dela; vsa znanstvena raziskovanja bodo skupna.
Načrt je bil na konferenci v Bukarešti izdelan v glavnih obrisih, potrebno bo pa še veliko podrobnega dela in načrtovanja ter bodo predvidoma šele od ieta 1973 naprej začeli vpeljavati tkim. kolektivno valuto rublja v sovjetskem bloku.
Vsa gospodarstva svojih satelitov bo tako Moskva navezala nase in sebi v korist še tesneje, kakor so bila doslej.
Dve konferenci i
VOJAŠKA IN
Pred gospodarsko konferenco v Bukarešti so se šefi komunističnih partij sovjetskih satelitov sestali z Brežnje-vom in-drugimi sovjetskimi vojaškimi strokovnjaki na sovjetski križarki Leningrad, ki se je udeleževala vojaških pomorskih manevrov v črnem morju.
Tega sestanka partijskih šefov so se udeležili tudi komunistični generali posameznih satelitov ki so člani Varšavskega pakta ter se jim je pridružil sovjetski obrambni minister Grečko ter vrhovni sovjetski mornariški poveljnik admiral Gorškov.
Še posebno vrhunsko konferenco pa so partijski šefi nato imeli na nekem kraju na črnomorskem polotoku Krimu, kjer so razpravljali o evropskih problemih, o položaju na Bližnjem vzhodu, o Nixonovem napovedanem obisku v Pekingu in o problemu Romunije ter zla-
ia Črnem morju
PARTIJSKA
sli. -Jugoslavije. Edini, ki se ni udeležil te konference, je bil romunski komunistični diktator Ceaucescu, za katerega so izjavili, da je „na počitnicah*' v Romuniji.
Na manevrih v Črnem morju, ki so del velikih sovjetskih in satelitskih manevrov v Madžarski in Bolgariji ob romunski in jugoslovanski meji, so sovje1! preizkuševali nova orožja in rakete. Diplomatski krogi v Beogradu in Bukarešti menTjo da ti manevri spadalo v sklop splošne sovjetske protijugoslovanske in protiromunske kampanje, ki so jo v Moskvi razplamteli v zad-ni;h tednih.
Isli krogi tudi vedo povedati, da so „v Beogradu in v Bukarešti vznemir-j"ni vsled teh znamenj novega sovjetskega pritiska.“
Mednarodni teden
V Washingtonu so objavili, da bodo letos glasovali za včlanjenje rdeče Kitajske v ZN. Rdečo Kitajsko je doslej priznalo in z njo izmenjalo diplomatska predstavništva že ok. 60 držav. So pa v Washingtonu istočasno objavili, da ne bodo glasovali proti izgonu Čangkajškove delegacije iz ZN. Ta Ni-xonova politika ni po godu Maocetungu ter so v Pekingu 'takoj objavili, da ne bodo šli v ZN, če bo v tej organizaciji ostala „Čangkajškova klika“, kakor kitajski komunisti označujejo nacionalistično kitajsko delegacijo v ZN.
Apollo 15 je Amerikancem v celoti uspel ter so pred vrnitvijo z Lune izstrelili majhen satelit na enoletno kroženje okoli Lune. Minisatelit kakor mu plavijo, bo meril lunino gravitacijo, sončni veter in drugo v prostoru okoli Lune. Med vožnjo proti Zemlii ie Alfred Worden napravil še kratek spre-
Egipt preganja komuniste
UDARCI PO MOSKVI V AFRIKI
Pred tremi tedni je sudanski predsednik Numeyri počistil svojo državo komunistov. Večino partijcev je pometal v zapor, vodje pa je dal usmrtiti, ker je ugotovil, da so skupno z Moskvo poskušali vzpostaviti komunistični režim v Sudanu. - - .	. ....... .	........
Pretekli teden pa je po komunistih udaril tudi egipčanski diktator Sadat.. Že pod Nasserjem je egipčanska komunistična partija morala životari-i več ali manj prikrito a se ji je stanje izboljšalo, ko so Sovjeti pritisnili na kairsko vlado, da je komunistom dala več svobode. Ker komunisti vedno izkoriščajo svobodo za to, da bi se polastili oblasti in odpravili potem vso svobodo, tudi egipčanski komunisti niso delali drugače. Egipčanska policija je delovanje partije budno zasledovala ter je končno minuli teden (Sadat ukazal vtakniti pod ključ dva vidna egipčanska komunista: starega politika Mahieddina in predsed-
nika tkim. Socialističnega instituta Saa-duddina.
Sadatovo preganjanje komunistov v Egiptu je seveda v Moskvi povzročilo novo „zaskrbljenost“. Iz Kremlja so pritisnili na Sadata naj oba visoka komunista izpusti, toda ta je Moskvi odgovoril z ne.
Prav tako je Sadat odklonil moskovsko zahtevo, da naj bi bil pred tedni priznal sudanski komunistični režim majorja Atte, ki je bil pred tem vrgel z oblasti sedanjega predsednika Numey-rija. Prav tako je Sadat pozneje odklonil sovjetsko zahtevo, naj bi pritisnil na Numeyrija, da bi prenehal preganjati sudanske komuniste.
Vsled tega razvoja so se odnosi med Kairom in Moskvo v zadnjih dneh močno ohladili. Tudi nedavno podpisana pogodba o prijateljstvu in sodelovanju med Egiptom in ZSSR ni omajala Sadata, ki je izjavil, da je zanj pogodba z Moskvo
eno in problem komunizma v Egiptu pa drugo vprašanje. Pogodba se tiče Moskve, preganjanje komunistov v Egipta pa ie izključno egipčanska notranja zadeva.
V vzhodnoevropskih komunističnih krogih v Londonu.so izjavili, da je Moskva doživela v zadnjih desetih dneh na Bližniem vzhodu hude politične udarce v Sudanu in Egiptu. Načrte ki jih je bila Moskva izdelala za ta . del Sredozemlja, se ji podirajo ter so se v Kremlju iznenada znašli pred dejstvom, da je Rližnii vzhod zanje prav tako nestabilen, kakor je za zahodne velesile.
Tildi če se bo Kremlju sedanjo krizo posrečilo prebroditi brez večiih škodljivih posledic, in opazovalci menijo, da bo to mogoče, ker je arabsko sovraštvo v prvi vrsti obrnjeno proti Izraelu, za kar potrebujejo moskovsko pomoč, pa v Moskvi tudi ugotavljajo, da vse njeno pogodbe z arabskim svetom malo drže in sovtatakim mogotcem na Bližnjem vzhodu ni mogoče misliti na dolgoročno politiko.
Vera ni pluralistična. Vera je tudi takrat, ko gre za obrazce, ki jo izražajo, zelo občutljiva in zahtevna; in Cerkev pazi in ukazuje, da beseda, ki oznanja vero, ne potvarja njene bistvene resnice. Ali vas je treba opomniti, da ubogajte premočrtno evangeljsko naročilo: „Naj bo vaša beseda: da, da; ne, ne,“ kakor pravi Jezus; to se pravi, naj bo jasna, ravna, poštena, enoumna, brez skritih misli, brez zamolčevanj, brez nedoslednosti, brez zmot?
Pavel VI. 14. maja 1969.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
GUVERNERJI NA PREIZKUŠNJAH IN ŠE KAJ
V ponedeljek, 9. t. m., je predsednik general Lanusse sprejel v posebnih avdiencah guvernerje provinc Buenos Aires, Catamarea in Córdoba. Prišli so na neke vrste izpit ali preizkušnjo. Dolgo č sa se je že govorilo, da ima centralna vlada namen zamenjati glave nekaterih provincijskih vlad, ki ne odgovarjajo v zadostni meri dinamiki, ki jo od njih
i hod po vesolju, ko se je iz kabine podal v prostor in prenesel dragocene filme iz modula v kabino. V laboratorijih v Houstonu sedaj z največjim zanimanjem proučujejo prinešeno lunino kamenje in filme. Na poletu k Zemlji so astronavti tudi gledali istočasno lunin in sončni mrk.
Marksistični čilski predsednik Allende je moral zapreti več bakrenih rudnikov ki jih je bil pred kratkim vzel A-merikancem in jih podržavil. Produkcija je namreč tako padla da so se rudniki spremenili v breme državnemu gospodarstvu. Rudarji sedaj ko so „rudniki naši“, zahtevajo 65 odstotkov zvišanja plač, česar seveda socialist Allende ne more dati. V svojem brezupnem položaju je izjavil, da bo „poiskal tujo pomoč kjerkoli.“
Levičarski maltski predsednik Dom Mintoff, ki je zagrozil, da bo zaprl britansko pomorsko oporišče na otoku in ga predal Sovjetom, je to storil, da bi ol Angležev, se pravi od NATO, izsilil 30 mlijonov funtpy za za nadaljnjo uporabo oporišča. Istočasno je tudi izjavil, da bo isto oporišče dal „v najem“ tudi še drugi velesili, se pravi sovjetom. NATO je objavil, da 30 milijonov funtov za oporišče ne namerava plačat; ?e mani da bi oporišče delil z ZSSR NATO je pripravljen plačati Mintoffu ok. 10 milijonov funtov, toda za izključno uporabo oporišča.
Bivši češkoslovaški komunistični vohun ki sedaj živi y ZDA pod izmišljenim imenom Lawrence Britt, je izjavil, da ima sovjetska obveščevalna služba v Pragi vohunski center, s posebnim „oddelkom za dezinformacijo“, kjer ponarejal vse vrste dokumentov.
zahteva sedanji moment. Potreba razvoja notranjosti je tolikšna, da na njem v veliki meri temelji delo te vlade in tudi še bodočih vlad, dokler ne bo prišlo do nekega ravnovesja med „pristaniščem“, to je Buenos Airesom, ki centralizira vso argentinsko ekonomijo, in notranjostjo, ki je, razen redkih izjem, popolnoma osiromašena.
Vprašanje zamenjave guvernerjev je sicer pereče, a vendar delno nejasno. Po vseh napovedih sedanja vlada nima več mnogo časa za kake bistvene dolgoročne spremembe, saj naj bi v teku dveh let, in pol izvedla volitve, ki naj bi pripeljale državo znova do ustavne vlade. Tako tudi guvernerji, ki bi jih morebiti 'menovali, ne bi imeli mnogo časa za bistvene spremembe v svojih provincah.
Da je problem v notranjosti pereč, kaže zopet primer province Tucuman. Krizo okoli sladkornega trsa je lahko rešil le hiter poseg centralne vlade, ko je bila provinca brez moči in bi bil celotni pridelek lahko izgubljen zaradi stavk. Enako so v Cordobi uporni sindikati vedno pripravljeni na povzročitev socialnih nemirov. Da gverile, katere število ro poročilih ameriškega dnevnika „New York Times“ znaša 6.000 članov, sploh ne omenjamo. Vendar je prav vojska na tem področju gverilcem v zadnjih tednih zadela težke udarce. Odkrila je več celic in razkrinkala širša prevratna omrežja.
Politična slika pa na žalost kaže staro lice. Odkar je vlada dala svobodo političnim strankam, so te pričele rasti kakor gobe po dežju. Sedaj jih je registriranih in vpisanih že čez 60. Kmalu bo prišlo do- atomizacije, ki je bila pred revolucijo leta 1966, to je, da je na raznih nivojih (narodnem, provincijskem in občinskem), delovalo nad 200 strank.
Tudi je dvomljiv dogovor, ki naj bi ga vlada sklenila s peronizmom, po katerem naj bi večje stranke, v sklopu „Hora del Pueblo“, združno s peronisti, predstavile enotno kandidatno listo in dale državi stabilno vlado. Sploh so vi-litve še zelo najesna stvar. Vendar je poveljnik letalstva, brigadir Rey v torek, 10., ko so praznovali dan argentinske zračne sile zagotovil, da bo „narod izbral tistega, ki se mu bo zdel vreden“, to je, da bodo volitve svobodne in brez kakih prepovedi.
„Sam si kot pes. .
MLADINA IN KRALJ ALKOHOL
Kam je komunizem pripeljal slovenski narod? Težko vprašanje, ki bo v določenem zgodovinskem (trenutku zahtevalo odgovor. Težko za tiste, ki so, ne meneč se za usodo malega naroda, stremeč le osebnim koristim, pohlepom ali izvedbo neke strankarske ideje, pripeljali zmaterializiranje, brezbrižnost in obup ljudi do sedanjega stanja. Naj vzamemo le alkoholizem. Res, da je ta problem vedno obstajal, a nikdar v takih mejah in sicer zlasti med mladino.
Marijan Skumavc je pred kratkim izvedel majhno anketo; izvedel jo je med tistimi ubogimi reveži, ki jih je življenje prezgodaj pognalo v pivnice. Njihovi odgovori, izbruh pijane iskrenosti, so najtežja obsodba režima, ki je stvari pripeljal tako daleč. Pa poglejmo, kaj pravi Marijan Skumavc in njegovi anketiranci, mladi Slovenci:
Vedno malce „pod gasom“: ni to prijetno!
Nismo se spraševali po tem, kar zanima preproste občane, ko gledajo vedno iste mlade obraze po gostinskih lokalih, od ranega jutra do pozne noči: odkod jim le denar za drage uvožene žgane pijače? Predvsem smo iskali odgovor na vprašanje Zakaj piješ ?
“Mrak”, “Zlata ladjica”, “Platana”, bar “Julija”, “Ferant”, “Plečnik”, “Pe-triček”, “Evropejček”, “Figovec” itd.
— to so zdaj med ljubljansko mladino najbolj „ekskluzivni“ lokali in shajališča. Že pri vhodu opazimo, da je največ gostov med 16. in 19. letom starosti, še pogled .v kozarce. Okoli pete popoldne je res še največ kokt, sadnih pijač, kavic, sladoleda — toda že so tam tudi prvi džin-toriki, piva z albančkom (konjak) in brez pa viski s sodo... Ob šestih je že nekaj okajenih, okoli desetih pa že skoraj vsi prisotni. „Pridnih“ ni več, ostalo je samo „kleno jedro“.
Petje, krohot, prepiri, tepeži. Včeraj, danes, jutri.
Kdo so ti „veseljaki“, ki potem še dostikrat po straniščih ali za vogali povračajo? Kaj jih je pregnalo z domov, športnih igrišč in dvoran, od nalog, iz delavnic in knjižnic v gostilne? Na podobna vprašanja 'se vpričo družbe samo smejijo. Ko pa se človek sreča z njimi na samem, po prvem ali tretjem pivu, zve zanimive zgodbe.
Kaj je zrno, kaj je pleve?
Ki vtopi vse skrbi
Študent Niko B., star 20 let: „Pijem naivec zato, ker mi je všeč. Ker nič ne delam. Če nič ne delaš, je čisto normalno, da se zapiieš. Začel ? Začel sem pri, ia, pri 17 letih. Nacedim se ga takole 7- do 8-krat tedensko, naiboli mi prija pivo pa vino in vinjak. Mislim, da sem začel zaradi nesrečne ljubezni. Nekaj 'takega je bilo. da. Malo je že pomagalo. Potem je prešla stvar pa v navado.“ študent Zvone H., 22 let: „Pijem, takole, 5-krat na teden, od prve gimna-I zije naprej, od 16. leta. Zdaj sem poro-
čen. žena me doma čaka. Ampak, da bi se zaradi poroke spremenil... Kar znaš, znaš. Včasih mi je malo žal. Ampak pri vseh skrbeh, obveznostih in problemih je pijača še najlepša tolažba. Z njo pozabiš, se opravičiš pred seboj, sprostiš se. Seveda takole pijančevanje ni čisto normalno. Pa kaj, ko nas je toliko! Te že eden najde, pa mu ne moreš odreči. Pivski bratci smo pač zelo socialna bitja. Kolektiv je tudi eden glavnih vzrokov za razna proslavljanja. ..“
Dijak Boris P., 18 let: „Kaj naj pa počnem? To ti je še najbolje izkoriščen čas. Pravzaprav, 'to je nekakšna počasna oblika samomora, zelo po mojem okusu.“
„Alkbhol osvobaja!“
Študentka Nina K., 21 let: „Alkohol osvobaja! Piiem bolj malokrat, pa takrat bolj. Pozabim na vse in se prepustim vsemu. Če se hočem s kom pogovoriti, moram pač med prijatelje, v gostilno. S starši se resnih stvari vendar ne moreš pomeniti. No, potem pa tako pride vse samo po sebi.“
študent Vine P., ki je študij obesil na klin, 23 let: „Trikrat na teden sem kar krepko „nažgan“. Vročina, pivo, še eno, pa še eno, potem pa ne šteiem več. Včasih piiem, ker je mraz, da se ogre-iem, včasih pa te zvije kar tako, ko nimaš kai početi. Od pijanosti vedno nekaj pričakuješ- Nekaj lepega, pozabljenje. Pa vedno dobiš samo „mačka“, pijanskega in moralnega. Piti sem začel še precej mlad. Zaradi afirmacije, ker
so pili starejši. No, počasi je vse skupaj prešlo v navado. Pa se nažrem. Ničesar 'očem zamuditi, živim kot vsi: le en-krat. Saj, ko greš proti domu in se opo-‘ekaš, se vprašaš tam daleč nekje za možgani: čemu? Rečeš (si: osel, bedak! Ampak naslednji dan je že vse v redu. Pitje je samo sebi namen.“
Kovinostrugar Nace P., 23 let: „N,
ne, jaz ne pijem veliko. Le tako: kozarček pred delom vedno prija, v odmoru tudi eden, po delu pa lahko malo več — dva, tri. Pred kosilom si lahko privoščim aperitiv, po kosilu pa, verjemite ali ne, ampak resnično se prileže malo več. Sicer imam bolni ledvici. Ampak na to sem se spomnil sedajle, ko si me ti vprašal. Zakaj pijem? Iz samega dolgočasja. Človek je sam kot pes! V pijani družbi pa ta občutek izgine. Vsaka oslarija je tako smešna, duhovita, pametna, kar pač hočeš. Ko si pijan, si množica, in dolgčas izgine...“
študent Vili K-, 24 let: „Ja, ja, pijem svojih osem let. Vsak dan malo, dvakrat na teden pa pošteno. Veš, ampak o tem sem že jaz tudi premišljeval. To je zanimivo vprašanje: zakaj nas taka množica beži v nekakšno polno-rost? Zakaj hočemo vse lepše, kot je, zakaj se ne sprijaznimo s stvarnostjo, tako kot je? Za tem nekaj je! če pogledam kioske s seksualno propagando, če pogledam cenike v gostilnah in mlečnih restavracijah, začenjam verjeti tudi v alkoholno propagando. Včasih se mi dozdeva, da nam naša družba, režim vse to kar ponuja: „Pijte, seksualizirajte, ubijte čas, le ne dovolite, da vam bi šinila pametna misel v možgane! No,
kar se mene tiče, sem bil vedno ubog-'jiv otrok. Ubogam družbo. Ne gledain, kaj se. dogaja. Ne vidim napak. Lepo mi je, ha, ha!“
Dijak Zoran L., 18 let; „Ma ja, pa
kaj, če pijem? Kaj pa naj počnem? Ko stara dva doma začneta noreti, se pač umaknem v družbo, v gostilno. Kaj naj pa delam, če ne pijem. Naj kar čakam, ta gresta spat?“
„Jutri nehaš?“
Finomehanik Stane D., 23 let: „PLi mi blazno ugaja. To je žeja, veš! Življenje je lepše, vse je boljše — in kar ;e najvažnejše: vse ti „dol vis“. Tako, krepko pijan sem kake štirikrat na teden. Pijem pa pivo, izboljšano s pelinkovcem. Ko imam mačka, si rečem: „Poba, jutri nehaš! Pa kaj — kje pa moreš mimo vesele družbe. Ko so mi uri sedemnajstih pozdravili tuberkulozo... tako, delno, saj veš... sem začel kaditi in piti. Zdaj me nekaj ledvice mučijo. Ampak bo prešlo. Rad sem pijan. Tako je človek bolj korajžen pa odkrit, čudovito se je z nekom čisto odkrito pogovarjati. O vsem... Seveda mor." ta biti oba pijana. Ker trezni tega ne zmoremo več. Morda tudi nikoli nismo ?“
Študent Zdeno M., 22 let: „Ah, jaz sem začel piti razmeroma pozno. Ga pa zdaj bolj, da nadoknadim. Do osemnajstega leta sem bil športnik, republiški prvak. Ampak veš — saj nima smisla! Protekcije, dogovori itd. Bolje je sedeti pri Mraku in pošteno piti.“
ajnU (LETO) XXX (24) No. (štev.) 32
BUENOS Al K**
ESLOVENIA
12 avgusta 1971
Predsednika renublike nevredno potvarjanje
Stare Kavčič, predsednik SiSR, je imel 22. julija v Lokvah pri Črnomlju govor na zborovanju, ki so ga označili kot .,proslavo tridesetletnice narodnoosvobodilnega boja“; s to obrabljeno frazo niso mogli prikriti, da v resničnost kakega osvobodilnega boja tudi v Sloveniji več ne verjamejo. Ne bi omenjali tega zborovanja revolucionarjev ki so v najtežji dobi slovenskega naroda, to je med drugo svetovno vojno in v času trojne okupacije prizadejali slovenskemu narodu toliko gorja, ako ne bi Stane Kavčič ob tej priliki povedal nekaj tako „debelih“, da so res nevredne predsednika republike.
V svojem govoru partizanskim veteranom je poudarjal, da vse, kar se v Sloveniji dogaja, ni rezultat krize, ampak dokaz, da gre vse silno hitro naprej, da je v Sloveniji vsak dan več demokracije in da v reševanju družbenih problemov sodeluje čedalje več delovnih ljudi, samoupravljalcev. Dobesedno je dejal: „V teh tridesetih letih smo prehodili pot in dosegli rezultate na vseh področjih — gospodarskem, političnem, splošno-družbenem — za katere so in bodo mnogi narodi in mnoga države, mnoge družbene ureditve potreboval mnogo več časa, kot smo' ga mi. Za rezultate, ki smo jih dosegli, hi v normalnih razmerah, če hi naša revolucija ne bila stalno tako dinamična in ustvarjalna, gotovo rabili mnogo več česa, morda 50, 70 ali celo 100 let.“
To presenetljivo ugotovitev je Kavčič sam takoj nojasnil, ko je dejal, da „mnogi v preteklosti niso razumeli tega bum°ga dogajanja, te dinamike revolucije v zadnjih 30 letih, mnogi tega ne razumejo tudi danes in morda ne - bodo razumeli tudi v prihodnje:‘‘
Kakšni so rezultati na vseh navedenih področjih, pa je povedal Kavčič, ko je de'ni: „Res je, da imamo še vedno precejšnjo inflacijo; res je, da lezejo cene nezadržno navzgor; res je, da imamo mnoge druge gospodarske probleme, ki nas tarejo in o katerih smo zadnje čase mnogo in odkrito govorili.“
Nato je opisoval velik napredek v tem, da je vsak dan več zaposlenih, več študentov, več televizorjev, več avtomobilov, itd. Takoj pa je dodal: „Moram odprto povedati še to, da je ob takem napredku standarta v Slovenili, katerega je deležna ogromna večina 1'udi, še vedno določeno število držav-lianov in prebivalcev, ki so nekje na robu. vsakodnevne materialne nuje. ki živijo 'težko, trdo, ki morajo razmišljati trikrat, preden enkrat obrnejo dinar, ki ga imajo na voljo. Statistike kažejo, da je takih Slovencev 6 do 7%.“
Po Kavčičevi ugotovitvi je torej nad rto tisoč tako siromašnih Slovencev v sc-cialis'ični republiki, da morajo trikrat premisliti, predno obrnejo dinar, ki ga imajo na razpolago.
če tem stotisoč siromakom prištejemo še deset in deset tisoče slovenskih delavcev in razumnikov, ki so zapustili domovino in si služijo kruh širom Evrope, tisoče in tisoče takoimenovane tre-tie emigracije, to je tistih, ki so se izselili tekom tridesetih let komunističnega režima v Avstralijo, Švedsko, Norveško, -Kanado, ZDA in druge države in če še upoštevamo število samomorilce’- m padanje rojstev, pridemo do -spoznanja, da gre komunistični režim res , silno hitro naprej“, toda ne k zboljšanju, ampak k gospodarskemu in moralnemu razkroju Slovenije.
Da bi Kavčič dokazal zboljšanje, ki ga je opeval, se je pcfelužil doslej še nepoznanega potvarjanja razmer pred drugo svetovno vojno. Trdil je namreč, da je bilo v stari Jugoslaviji v Sloveniji „mogoče 5 do 6 odstotkov takih, ki so bili onstran materialne nuje, ki so živeli bolje“. Po tej logiki naj bi bilo pred vojno poldrag milijon Slovencev na „socialnem dnu“, kakor označuje Kavčič tisLe, ki trikrat razmišljajo, preden enkrat obrnejo dinar. V zaključnih besedah je namreč dejal:
„V teh tridesetih letih smo pa vendar ta odnos obrnili. Menim, da so možno-
ZA SLOVENSKO ZEMLJO SO BARANTALI
Italijansko zunanje ministrstvo objavlja v posebni zbirki italijanske diplomatske dokumente (I documenti diplo-matici italiani). Med temi je tudi šest dokumentov o stikih dr. Ante Paveliča z italijansko vlado v letu 1927. V teh dokumentih je omenjena tudi Slovenija in sramotni predlogi ki jih je glede Sloveni'e ponudil dr. Pavelič italijanski vladi.
Dr. Ante Pavelič je bil leta 1927 poslan v Pariz da tam zastopa mesto Zagreb na evropskem kongresu mest. To uradno pot pa je dr. Pavelič izrabil tudi za svoje tajne politične namene. Na po'i v Pariz se je ustavil na Dunaju in je italijanskega poslaniku na Dunaju prosil, da bi obvestil italijansko vlado, da se želi na .povratku iz Pariza Sestati s kako vodilno osebnostjo italijanske vlade. Tako je prišel dr. Pavelič v stik s članom velikega fašističnega sveta — Rebortom Forges Davanzatijem ki je bil nekaj časa -tudi glavni ¡tajnik fašistične stranke.
Fe pred sestankom z dr. -Paveličem je imel Davanzati v rokah spomenico (Memoriale), ki je vsebovala ustaške predloge. Razgovor med dr. Paveličem in Davauzatijm se je vrtel okoli te spomenice
Dr. Paveličeva -spomenica je vsebovala prošnjo italijanski vladi, da pomaga pri _ razbijanju Jugoslavije. V ta n~men in v zahvalo za ¡to pomoč izjavlja in nudi dr. Pavelič Italiji naslednje:
1)	Hrvai so mnenja, da vprašanja vzhodnega Jadrana ni mogoče drugače rešiti kot z dogovorom jadranskih narodov Hrvatov, Črnogorcev in Albancev z Italijo, (Slovenci torej nismo jadranski narod, čeprav živimo že 1400 let ob g.rnji jadranski obali).
2)	Hrvati priznavajo brez vsake rezerve pravico Italije na premoč (pre-p-nderanza) na Jadranu in obsojajo vsako težnjo, ki bi šla za tem, da oslabi ali spravlja v dvom to pravico.
3)	Hrvati priznavajo Italiji pravico, da sme za po-trebe svoje preveč gosto naseljene države izkoriščati naravna bogastva Balkana...
4)	Hrvati so pripravljeni prilagoditi se italijanskim interesom tako v političnem in gospodarskem pa tudi vojaškem pogledu.
Na temelju teh načel so Hrvati pripravljeni iti do skrajnosti ¡tudi preko mej Rapallske pogodbe katero Hrvatska v celo i in brez rezerve priznava. (Rapalska pogodba je .vse Slovensko Primorje in del Notranjske do Postojne priznala Italiji).
V nadaljnjih odstavkih je povedano, do e je Hrvatska pripravljena odpovedati svoji lastni vojni mornarici, ako prevzame Italija varstvo hrvatske obale; da je pripravljena odstopiti Italiji Boko Kotorsko in starategično važne višine na ozemlju Dalmacije in Hercegovine; da je pripravljena dati Italiji kon-ces:je na gospodarskem področju; se odreči za nekaj let pravici, da zgradi svoje lastno trgovsko pristanišče, da bi ’e ne oviral razvoj Reke.
Slovenija predana Italijanom in Madžarom
Poglejmo sedaj, kakšna usoda je bila namenjena. Slovencem po nadaljnjih predlogih dr. Paveliča.
¡Spomenca pravi: V pogledu ostalih pokrajin, ki jih sedaj upravlja Jugosla-
sti, ob moralno politični zavesti pa moramo dobiti tudi sredstva, da tiste Slovence, ki so na našem socialnem dnu, dvignemo in v čim krajšem času za njih ustvarimo nekoliko boljše življenje in jih rešimo vsakodnevnih stisk, včasih tudi pomanjkanja in, lahko rečem, tudi nerazumljive in nepravične revščine.“
Prepričani smo, da Kavčič sam ni verjel svojim besedam in tudi ne navzoči stari partizanski veterani, ki so Kavčičeva izvajanja nagradili z aplavzom, da z njim potolažijo svojo vest, v kolikor jo še imajo.
vira, izjavlja Hrvatska svojo popolno nezanimanje (disinteresamento):
1)	za Srbijo, Staro Srbijo, Makedonijo in Črno goro;
2)	za usodo ¡slovenskih pokrajin (Kranjske, južne Štajerske), toda je pripravljena podpirati napore, ki bi šli za tem, da se upostavi talijansko-ma-džarska meja (e pero pronta a favorire gli sforzi che tendono alia costituzione di un confine italo-ungherese).
3)	Glede slovenskega Prekmurja, glede Baranje, Bačke in jugoslovanskega Banata pa smatra Hrvatska, da je v njenem življenskem interesu, da se ¡ta ozemlja povrnejo svoji matični državi; zato bo storila vse, kar je v njeni moči, da se te pokrajine dejansko vključijo v madžarsko kraljestvo (in quanto al ter-ritorio sloveno della Mur, alia Baranja, alia Basca e al Banato jugoslavo, la Croazia considera suo stesso interese vitale che tali territori ritomino a far parte del loro paese padre; essa fara in conseguenza tutto quello che potra' per-che ques-te regioni vengano incorporate di fatto al Regno di Ungheria).
V nadaljnjih izvajanjih pravi spomenica, da Hrvati priznavajo omenjena načela in obveze za primer ustanovitve Neodvisne hrvatske države. V primeru ;f"iijansko-jugoslovanskega vojnega spopada pa bodo Hrvati rušili jugoslovan-~ko vojsko in državo, bodo s pomočjo hrvatskega Sokola začeli z vojaškimi akcijami proti Srbom in bodo dajali italijanskim vojaškim oblastem važne podatke.-.-Trdi. želijo Hrvati, da bi se okrepila italofiiska propaganda in oslabila srbska. Zato naj., se v italijanskih časopisih in na sestankih ne piše in govori o italijanski zasedbi hrvatskih ’-rajev, in" kak fašistični prvak naj bi dal prijateljske hrvatofilsko izjavo.
Gornie .podatke smo povzeli iz “Hrvatske Revije” in čestitamo njenemu uredniku Vinku Nikoliču, in piscu članka Jere Jarebu, da sta pogumno obia-vda gornjo spomenico s sramotnimi nredlogi za Slovence in Hrvate, Ta objava spomenice v jubilejni številki “Hrvatske Revije”, ki je po obsegu in vse-bmi izredno uspelo delo, bo imela gobovo velik odmev med ¡svobodoljubnimi :n zavednimi Slovenci' in Hrvati.
Vemo, da. je ogromna večina Hrvatov prijateljsko razpoložena do Slovencev. Spomnimo se samo na delovanje dr. Mačka. Toda še vedno se dobe posamezni ustaši, ki imajo apetite do slovenske zemlje in zahtevajo npr. ves slovenski gornji Jadran zase, ki proglašajo mesto Koper za hrvatsko mesto itd. Toda to so stvari, ki ne smejo motiti mirnega sožitja med Slovenci in Hrvati, ker smo prepričani, da jih večina Hrvatov odklanja.

prokfamaciia
Aleksander, sin lani umrlega kralja Pebrji II., je anvleški državljan in aktivni oficir v angleški, vojski. Ob smrti, svojega očeta je Aleksander izjavljal, da noče imeti nič opravka s kraljevskimi posli.
Sedaj pa. poročajo srbski emivrant--ki časopisi, da tp nres+nlonaalodnik Alo-ks°nder za letošnji' Vidov dan objavil proklamaoijo, v kateri pravi med dragim:
..Kot glava dipas+iio Karadiord-evič pozivam vas v ¡e. da hodile složni. Tudi mi pg moramp zavedati. d° jo Jugosla-vib». zelo ml-’da, država, ki in nastala o-oed pol Poletja... Jugoslovanski na-r d' so se redni združili v svoji dalino-vidnosft in z žrtvami "¡¡vojih najboljših sino”. Tem smo dolžni, da ohranimo to združe-ie. nosebno danes, ko vse člo-irošrvo (n tudi naši narodi preživljalo težko nreizkušnie. Aleksander s. r.“
Ker tudi vsi Srbi niso monarhisti in ker Aleksander kot angleški aktivni oficir po vsej verjetnosti ni objavil te pro-klamacije brpz dovoljenja predpostavljenih, je zato vzbudila najrazličnejše komentarje.
Pedido de científicos rusos
La situación de los judíos en la Unión Soviética nunca ha sido buena. Pero últimamente las campañas antisemitas han tomado nuevamente mayores proporciones. Los “juicios” se suceden día tras día y las condenas son muy pesadas.
Esta despiadada campaña ha movido a personas influyentes en la misma Unión Soviética, a interceder por las víctimas de semejante ¡trato. Ahora es el físico nuclear Andrei Sakharov, quien pidió a la Suprema Corte Soviética que anule la sentencia de tres años, impuesta a un judío soviético, Valeri Kukui, quien debía ser enviado a Sverdlovsk, por difundir „patrañas antisoviéticas“.
Sakharov y también el físico Valeri Chalidze dirigieron una carta al tribunal supremo ¡solicitando se anule la sentencia, por cuanto esta carece de validez. Alegan que el procedimiento estuvo viciado, ya que los testigos debieron responder a preguntas improcedentes y repudiaron durante el juicio el testimonio presentado en una investigación, por lo cual la culpabilidad no fue probada.
El caso de Kukui es uno más en la larga serie del régimen soviético, donde los tribunales, en lugar de administrar justicia, administran la injusticia y el terror.
Prošnja ruskih znanstvenikov
Položaj judov v Sovjetski zvezi ni bil nikoli ugoden. A zadnje čase so protisemitske kampanje ponovno dobile večji obseg. „Sodbe“ isi sledijo dan za dnem in obsodbe so zelo težke.
Ta neusmiljena kampanja je pripeljala ugledne osebnosti v sami Sovjetski zvezi, da so se potegnili za žrtve teh procesov. Sedaj je nuklearni fizik Andrej Saharov tisti, ki je zaprosil sovjetsko vrhovno sodišče, naj prekliče obsodbo, katero je izreklo nad Valerijem Kukuiom, ki bi moral biti za tri leta poslan v zapore v Sverdlovsk, češ da je širil „protisovjetske laži“.
Sakharov, kakor tudi fizik Valeri Cbalidze, je poslal pismo visokemu sodišču za pomilostitev, češ, da obsodba ni veljavna. V dokazilo navaja, da je celoten sodni postopek bil nepravilen, kajti priče so morale odgovarjati na nepristojna vprašanja in so se med sodbo zgražale nad pričevanjem posebne ra; ziskave zaradi česar ni bilo dokazano, da je obsojenec kriv.
Primer Valerija Kukuia je le eden več v dolgi vrsti sovjetskega režima, kjer sodniki, namesto da bi delili pravico, delijo krivico in teror.
Nova centralna vlada v Jugoslaviji
TRIJE SLOVENCI
Zbor narodov in družbeno politični zbor zvezne skupščine sta 30. julija iz-vo iia za novega predsednika zveznega izvršnega sveta — ZIS, Džemala Bije-diča, dosedanjega predsednika skupščine Bosne in Hercegovine.
Novi predsednik B'ijedič Je takoj na to predlagal sestavo novega ZIS in sta ’ba zbora še isti dan, t. j. 30. julija, njegov predlog sprejela. Za podpredsednika je bil določen dr. Jakov Sirotkovič 'n poleg njega še dvajset članov. Od Slovencev so med temi dvajsetimi člani t ije in sicer Janko Smole, Boris Žnuderl in dr. Anton Vratuša. Janko Smole ite b'l rojen leta 1921 v Ljubljani. Med dragim je bil predsednik planske komi ije v Sloveniji, podpredsednik in predsednik 19 SRS in od leta 1968 zvezni sekretar za finance. Bil je tudi guverner narodne banke SFRJ. Boris Žnuderl je bil rojen leta 1926 v Mariboru. Med dragim je bil sekretar komiteja za zunanjo trgovino Slovenije, direktor „Splošne plovbe v Kopru“, od leta 1963 pa je pomočnik in namestnik zveznega sekretarja za zunanjo trgovino. Dr. An-
fon Vratuša je bil rojen 1915 v Dolnji
Slaveči pri Murski Soboti. Bil je na raznih položajih v ministrstvu notranjih zadev SFRJ, v generalštabu, v ZIS in zvezn: skupščini. Od leta 1969 je namestnik državnega -sekretarja za zunanje zadeve.
Novi zvezni sekretarji so bili določeni le za šest resorov: za zunanje zadeve (Mirko Tepavac), za narodno -hrambo, za gospodarstvo, za finance (Janko ¡Smole), za zunanjo trgovino ter za delo in socialno politiko. Presenetilo ie, da ni bil določen zvezni sekretar za n-Vrenie zadeve. Predsednik Bijedič je povedal, da bodo s tem imenovanjem še nočakab', ker „zakon terja velike kadrovske in organizacijske spremembe m izpopolnitev tega sekretariata z novami sposobnimi ljudmi iz vseh republik in pokrajin“.
Prvi, ki ni soglašal z novimi imenovanji, je bil zastopnik Macedonije, k: je izrazil zaskrbljenost, češ da je Ma-ccdonra preslabo zastopana, ker nima niti enega zveznega sekretarja ali vsaj podpredsednika.
Goriška in
SEJA ODBORA
SLOVENSKE DEMOKRATSKE ZVEZE
V torek, 27. julija, se je sestal cdbor SDZ na svoji redni seji ter obravnaval vrsto aktualnih vprašanj posebno še glede na novo nastali položaj po sporočilu ministrskega predsednika Colomba, da bo sprejel v jeseni odposlanstvo Slovencev.
V glavnem pa je bila seja posvečena poročilu o delovanju v pokrajinskem go-riškem svetu, ki ga je podala -svetovalka Marija Ferletič. Ob koncu je odbor v duhu sodelovanja obeh skupin, ki gori-riško SDZ sestavljata, t. j.. ¡Slovenskega ljudskega gibanja in Slovenske demokratske skupnosti, imenoval novega predsednika dr. Slavka Bratino in novega tajnika dr. Andreja Bratuža.
Tako sestavljajo delegacijo SLG v naši goriški politični krovni organizaciji sedaj dr. Bratuž, Terpin, dr. Paulin 'n Šuligoj, delegacijo SDZ pa Pedin, dr. Bratina, dr. Sfiligoj in Persolja.
FESTIVAL SLOV. BENEŠKE PESMI
Društvo „Rečanj“ v Hlodiču v Beneški Sloveniji je v nedeljo, 25. julija
Primorska
organiziralo „Praznik beneške pesmi“, tako stare kot nove.
Spored se je pričel -s starimi pesmimi, ki sta jih peli dve beneški dekleti ob spremljavi harmonike. Med pesmimi so bile Zaplula je barčica moja, Kuo bom ušefala moža in ¡Ljubica moja, kje si snojka bila.
Potem so prišle na vrsto nove pesmi, katerih besedilo in glasbo so napisali domačini. Ocenjevalna komisija je prisodila prvo mesto pesmi „Pustita nam rože“. Glasbo zanjo je napisal Rinaldo Luszach, besede Aldo Clodig, zapel pa je pesem Renzo Birtig. Tej pesmi je občinstvo najbolj navdušeno ploskalo. V njej je rečeno: „Pustite nam peti, kot nam ugaja, govoriti in joka-ti, pisati in brati v jeziku, v katerem nam'je mati govorila kot ste včasih vi!“
Naj omenimo tu še, da je izvršni odbor Slovenske -skupnosti na Tržaškem na seji dne 21. julija odobril solidarnostno pismo zboru „Rečanj“ iz Beneške Slovenije, ki je v zadnjem času tarča napadov šovinističnih skrajnežev -ter mu voščil obilo uspeha pri organiziranju pevskega festivala.
RESTAVRACIJA
„EMONA44
V NEMČIJI
nudi domačo oskrbo slovenskim obiskovalcem iz Argentine
JOŽE NOSE
Düsseldorf — Corneliusstrasse 41
Zveza slovenskih mater in žena
Prireja razgovor med starejšim in mlajšim zakonskim parom. Tema: „Mož, žena, družina.“ 'Sodelujeta zakonska para: Debevc in žužek. V četrtek 26. avgusta ob 16.30 v mali dvorani slovenske hiše.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Slovenska radijska ura je od tega meseca naprej vsako soboto od 22 do 22.30 na radio Pueblo, ki se je preje imenovala radio America.
Knjižnica se je obogatila s temi novimi knjigami: Gustave Flaubert: Gospa Bovaryjeva, Knut Hamsun: Pote-
KAM Z DENARJEM? KJE DOBITI DENAR? ODGOVOR IN REŠITEV
VAM NUDI
Kreditna zadruga S. L. O. G. A
(Cooperativa de Crédito Ltda.) T. E. 658-6574
Bmé. Mitre 97
Ramos Mejia
Uradne ure: ob torkih, četrtkih in sobotah od 16. do 20. ure
puhi, Aleksander Solženicin: Rakov oddelek.
Zadnjo soboto v avgustu bo 3. prosvetni večer ZS. Predaval bo g. Pavel Fajdiga ob predvajanju barvastega zvončega filma Od Buenos Airesa do Hong Konga. Že sedaj vabljeni!
Teološki tečaj, ki bi moral biti v soboto, 7. t. m., je zaradi duhovnih vaj za izobražence prestavljen na naslednji datum, 'to je, 21. avgusta.
Voditeljski tečaji, ki so bili napovedani za 7. avgusta, odpadejo.
\ v nedeljo
Mladinski dan v Carapachay»!
15. avg.
sdo
sfz
PEVSKO - GLASBENI FESTIVAL
'Sodelujejo:
Adrogue Berazategui Castelar Ramos Mejia San Justo San Martin Slovenska vas
65 mladih deklet in fantov bo zapelo 30 slovenskih pesmi
v soboto, 14. avgusta, ob 20 v Slovenski hiši
ESLOVENIA LIBRI
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
s J«
g s g
o
FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775_______
TARIFA REDUCIDA Concesión Nç 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.086.173
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1971: za Argentino $ 3.500.—. Pri pošiljanju po pošti $ 3.600.—. — ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 16 USA dolarjev za pošiljanje z avionskc pošto. — Evropa, ZDA in Kanada z» pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estaaos Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
Za dobro voljo
OD DOMA
C-ek.etar ZIS: „Učinka devalvacije ni mo pojedli.“ (Opomba: Seveda, težko je pojesti nekaj, česar ni).
Nič lažjega kot spovedati se isvojih grehov, pokoro pa naložiti drugim.
JAVNI NOTAR
JF.ÏÏ	IR "UL
BASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642	Buenos Aire«
Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
UNIV. PROF.
■
im. JUAN BLAZNIK. I
■
■
Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed !
■
a
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
‘a
a
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto j od 17 do 20
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
I
Uraduje od 17.30 do 19.30. Ponedeljek, sredo, petek
Lavalle 2331, p. 5. of. 10
T. E. 47-4852
Vsem prijateljem in znancem sporočamo da je v ponedeljek, 19. julija 1971 v Gospodu zaspal v 81. letu istarosti naš dragi mož, oče, stari oče, tast, gospod
Anzeljc Jože
Pokopan je bil na pokopališču Bloke — Nova vas. Na zadnji poti ga je spremil in opravil sv. mašo g. dekan Andrej Makovec ob veliki udeležbi sorodnikov in vaščanov.
Dragega pokojnika priporočamo v molitev in v blag spomin.
Žalujoči:
žena, Neža roj. Jakopin in hčerka Marija por. Močilnikar z družino
Bloke, Olivos, julija 1971

Vsem prijateljem in znancem sporočamo, da smo prejeli iz domovine žalostno vest, da nas je v svojem 73. letu nenadoma zapustila in odšla po zasluženo plačilo k Vsemogočnemu naša ljubljena mama, gospa
Eleonore Leber roj. Seineter
K večnemu počitku so jo položili na pokopališču v Mariboru. Naj ji bo Bog dober plačnik!
Žalujoči v Argentini:
sinova Rudi in Rajko s svojima družinama
CONSTRUCCIONES CIVILES E INDUSTRIALES
Av. de Mayo 1460, 5o. p.
Buenos Aires
T. E. 37-2504
„Zase si nas ustvaril, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi!“ (1. pogl. Izpovedi Avrelija Avguština)
Umrl je po težki bolezni, previden is tolažili svete vere naš predragi mož in preljubi očka
ing. Avgust Vivod
28.	julija se je umirilo njegovo srce, da se odpočije v Bogu, po besedah njegovega zavetnika.
Sveti maši zanj se bosta darovali v kapeli Slovenske hiše 7. in 14. avgusta ob sedmih zvečer.
Žalujoči v Argentni: Iva roj Pregelj, žena Tine, isin
Bogomil Pregelj z družino, svak Viktor Hribar z družino
V	domovini: Zofija por. Habinc z družino, Julija, Ma-
rija, sestre
Janko in Anica Božič, bratranec in sestrična Marija Pregelj, dr. Darinka Pregelj-Vi-dečnik z družino, svakinji Alojzij Pregelj z družino, svak
V	Kanadi: dr. Srečko Pregelj z družino, svak
Moron, Maribor, Brežice, Sevnica, Ptuj, Ljubljana, Celje Toronto
Ob smrti našega predragega pokojnika smo bili deležni izredne pozornosti in 'sočustvovanja od številnih rojakov, ki so ga na njegovem domu pokropili, veliko molili in ga spremili na moronsko pokopališče. častiti duhovščini, predstavnikom organizacij, prijateljem, in znancem, tovarišem iz Servigliana in Senegalije, Diademe Argentine in tovarne Deca, darovalcem vencev in slovenskih šopkov naj dobri Bog stotero povrne!
Aleksander Solženicin
En dan Ivana Denisoviča
Hitreje mora do terase morda bo med črnimi suknjami, ki so si vse podobne, zagledal stočetrto.
Prav tedaj so brigade pritisnile (nuja je velika, kmalu bo signal za spanje!). Jurišajo na stopnice kot na trdnjavo zavzamejo prvo drugo tretjo in končno četrto in se razlijejo po terasi.
—	Stojte kurbe! — rjove Hromoj in vzdiguje palico. —Nazaj! Če ne, udarim!
—	Mi nismo krivi, -— vpijejo sprednji. — Od zadaj pritiskajo.
Od zadaj res silijo, porivajo, toda sprednji se ne upirajo, ker računajo s tem, da smuknejo v jedilnico.
Tedaj si je položil Hromoj palico čez prsi, kakor bi ispustil zapornice, in se zaletel z vso močjo v 'sprednje. Njegov pomočnik Šestica se je oprijel palice in upravnik tudi, ni mu bilo žal umazati si roke.
Potisnili so vsi trije; moči imajo dovolj, 'saj jedo meso. In prekucnili so sprednje na zadnje, da so vsi polegli po stopnicah kot snopovi.
—	Krevsa Svedrasta... po gobcu bi 'te!... — vpijejo iz gruče in se skrivajo. Drugi so molče padli, se molče pobrali, in to urno, da jih ne bi poman-drali.
Stopnice iso izpraznili. Upravnik se je umaknil na teraso, a Hromoj stoji na zgornji stopnici in poučuje.
—	V vrste po pet, butice trapaste,
kolikokrat sem vam že rekel! Kadar bo mogoče, bom pustil.
Šuhov je zagledal prav pri terasi glavo, ki je bila podobna Senjki Klevši-nu. Neznansko se je razveselil in is komolci se je skušal preriti do njega. Toda hrbet se drži hrbta, prodreti ni mogoče.
—	Sedemindvajseta! — vpije Hromoj. — Naprej.
Poklicana brigada je švignila po stopnicah in skozi vrata. Za njo so se zapodili drugi, vzpenjajo se po stopnicah, od zadaj pritiskajo. Tudi Šuhov pritiska s silo. Terasa se guglje, svetilka pod stropom brni.
—	Že spet, prasci? — se jezi Hromoj. In udriha is palico po plečih, po hrbtu, odriva enega za drugim.
Očistil je teraso.
Od spodaj je šuhov opazil, da se je k Hromoju povzpel Pavlo. On namreč vodi brigado. Brigadir se ne spušča v gnečo, da bi se prepiral.
—	Stočetrta, v vrste! — vpije Pavlo. — Drugi se umaknite, bodite prijazni!
Saj, umaknili se ti bodo, prijatelji! Figo!
—	Pusti me, ti is hrbtom! Jaz sem iz stočetrte! — trese šuhov sprednjega.
Ta bi ga rad pustil naprej, pa se ne more ganiti.
Množica se maje, koleba sem in tja, dobiti hoče čorbo, svojo zakonito čorbo.
I Tedaj se je šuhov odločil. Nagnil se je na levo, zagrabil ograjo, ise potegnil do stebra na terasi in obvisel v zraku. Z nogami se je uprl nekomu v kolena, za kar je dobil udarec pod rebra in kopo kletvic, vendar se je za" vihtel v nogo na zgornjo stopnico in obstal, člani brigade so ga zapazili ter mu ponudili pomoč.
Upravnik jedilnice je odhajajoč dejal pri vratih:
—	Hromoj, pusti še dve brigadi!
— iStočerta! — je zaklical Hromoj.
— Kam pa ti lezeš, svinja?
In tolče is palico po vratu tujega vsiljivca.
—	Stočetrta! — kriči Pavlo in pušča svoje ljudi.
—	Uh! — stoka Šuhov, ko se je preril v jedinico. Ne da bi čakal Pavlovega napotila, išče podstavke, išče prazne pladnje.
Jedilnica je kakor zmerom polna pare, največ zaradi mraza, ki prihaja skozi vrata. Jetniki sediio za mizami tesno eden poleg drugega kakor sončnična semena, drugi tavajo in se drenjajo med mizami, posamezniki se prerivajo, noseč pladnje. Po dolgih letih se 'e, šuhov navadil vsega 'tega, a oko ga je takoj obvestilo: tamle nese ŠČ-208 samo pet skled na podstavku, torej so to zadnje porcije za neko brigado, sicer, bi nesel poln pladenj.
Dohitel ga je in na uho ga nagovarja:
—	Brate! Mi boš dal podstavek? Grem s teboj!
—	Pri lini me čaka, obljubil sem mu. ..
—	Pusti nerodo, ko se ne zna zasukati!
Zmenila sta se.
Ko je bil podstavek prazen, ga je Šuhov prijel, a za drugi konec ga je prijel tisti, kateremu je bil prvotno namenjen in ki se je bil preril k mizi. Majhen je, isuh, še bolj kot Šuhov. šuhov ga je s pladnjem sunil v smer, kamor je vlekel, zato je konkurent odletel k stebru in izpustil pladenj ki ga je Šuhov stisnil pod pazduho in stekel z njim k okencu, kjer dajejo večerjo.
Pavlo stoji v vrsti pred lino in ise dolgočasi, ker nima podstavkov. Zdaj se je vzradostil:
—	Ivan Denisič! — Odrinil je sprednjega pomočnika brigadirja sedemindvajsete. — Pusti me! Kaj istojiš prazen? Jaz imam podstavke!
Glej ga lisjaka, Gopčika, tudi on nese pladenj. Smeje se:
—	Zatelebali so se, jaz sem pa utekel z njim.
Gopčik bo postal pravi pravcati taboriščnik. še tri leta potrebuje, da bo zrastel in ise vsega naučil. Usoda mu prerokuje najmanj posel hleboreza, to je skladiščnika, ki reže in razdaja kruh.
Pavlo je oddal drugi pladenj Jermo-lajevu, čvrstemu Sibircu (ki so mu za ujetništvo prisodili deset let), Gopčika pa je poslal, da poišče mizo, kjer so že „povečerjali“, šuhov je prvi podstavek pomolil v lino, čaka.
—	Stočetrta! — referira Pavlo skoz’ lino v kuhinjo.
Pet lin je, tri iso za podajanje splošnega obroka, v četrtem dobivajo jetniki po seznamu (to so bolniki z ranami na želodcu in dvanajsterniku in po pr-te>-ciji vsi iz računovodstva), skozi ne:o lino vračajo prazno posodo (tam se pretepajo tisti, ki ližejo sklede). Line so naredili v višini pasu, tako da ne vidiš kuharjev, ampak samo njih roke in za ■ jemalke-
Prišel je kuhar. Roke ime bele in negovane, dlakaste in velikanske, ki bi bile primerne za boksarja, ne pa za kuharja. Vzel je svinčnik in na seznamu, ki je visel na steni, zabeležil:
—	Stočetrta, štiriindvajset obrokov!
Torej se je Pantelejev pritihotapi1 v
jedilnico. Ni bolan, pes!
Kuhar je vzel veliko trilitnsko zajemalko in z njo v ogromnem piskru mešal in premešaval juho (posodo so pra •-kar nalili, skoraj do vrha, para se vzd’-guje v kolobarjih). Potem jo je zamenjal za manjšo, ki zajema sedemsto petdeset gramov, ter pričel nalivati skie-de, ne da bi z zajemalko segal gloM.je.
—	Ena, dva tri, štiri...
Šuhov si je zapomnil, katere sklede je nalil kuhar, preden se je gošča usedla na dno, in v katere je nalil samo čisto juho. Na pladenpj je namestil deset skled in jih odnesel. Od drug^ vrste stebrov mu je mahal Gopčik:
—	Semkaj, Ivan Denisič, semkaj!
(Dalje prihod' jič>
/^W^fllcwîcc
KRANJ — V tovarni Sava, ki izdeluje proizvode iz gume, so delavci 14. julija stopili v stavko zaradi 20% znižanih prejemkov. V protestnem pohodu so odšli izpred tovarne na Gašteju pred poslopje občinske skupnosti in zahtevali sprejem pri županu. Ko so prišli še predstavniki tovarne in pa partijski vodje, je župan sprejel vse. Delavci so vztrajali na tem da za svoje delo dobe pošteno plačilo in niso soglašali, da se jim plače manjšajo, ko pa draginja stalno raste. Obljubili so jim, da bo delavski svet sklepal o 10% povišici, nakar so delavci pristali in polagoma se je v tovarni delo normaliziralo.
LJUBLJANA — V novih prostorih kliničnega centra so predstavniki slovenske republike ter skupnosti socialnega zavarovanja iz Ljubljane, Novega mesta in Kranja podpisali akt, s katerim so zagotovili finančna sredstva za dograditev kliničnega centra. Podpisniki so podpisali obveznost za 230 milijonov dinarjev, s katerimi bodo do leta 1974 popolnoma dokončali ureditev vrhunske slovenske zdravstvene ustanove.
TRBOVLJE — V mnogih zasavskih podjetjih niso mogli izplačati plač, ki jih redno plačujejo vsakega 15. v mesecu. Težave so nastale, ker kupci ne plačujejo. . . Plač niso dobili rudarji v Trbovljah, v Hrastniku, delavci strojne tovarne iz Trbovelj in Energoinvest-Vamost Zagorje.
MARIB'OR — Mariborska tekstilna tovarna je bila pred letom v težkem finančnem položaju in bančniki Maro-borske banke so jo vzeli pod „nadzorstvo“. Zahteva bančnikov je bila: znižati odvečno delovno silo. Zares so zmanjšali število delavcev od 5500 na 4448, pa še pravijo, da jih bo treba od-pustti še okrog 400. Kljub zmanišaniu delovne sile se je lani produktivnost povečala za 12%, dočim se je pred leti le za 3%. In sedaj prihaja MTT pet k moči. Sprašujejo se pa, ali mo-,rajo delavc’ sedaj bolj garati! Pravijo, da ne, ampak da le bolje delajo! Sicer so pa dve tretjini plače odslovljenih de7 lovcev razdelili preostalim delavcem in se je sedaj dvignila povprečna plača na 1270 dinarjev. Toda odslovljeni delavci — kje. so dobili delo — najbrž v tujini, če jih je seveda zaradi let hotela sprejet.
MURSKA SOBOTA — Tudi v Murski Soboti so imeli „prekinitev dela“. Delavci enote Avtopark podjetja Potrošnik so 14. julija prekinili delo za dve uri in pol z motivacijo, da niso pravično plačani in da dobijo le 8%, medtem
ko na drugih oddelkih delijo presežke in vlagajo veliko denarja v nove objekte- Direktor podjetja Štefan Toth je dejal, da gre le za manjše število nezadovoljnežev, ki jih je razburilo izplačilo akontacije za učinek v doseženem prometu upravnemu osebju. Po njegovih besedam veljajo za šoferje drugačni kriteriji nagrajevanja, ki je podrejeno mesečnemu učinku prevoženega blaga in obsegu previza.
ŠT. VID PRI STIČNI —■ Člani Slovenskega okteta so prvi zapeli na pevskem srečanju 21 zborov iz vse Slovenije, trije so bili iz zamejstva. Iz Doberdoba je prišlo PD „Jezero“, iz Pliberka PD „Edinost“ in iz Gornjega Setnika na Madžarskem PD „Pavel, Avgust“.
Umrli so od 7. do 14. julija 1971:
LJUBLJANA: Rudi Jeršin; Ignac Gorišek; Ivan Kunovar; Jožefa Trtnik; Franjo Griinfeld, inž. kemije; Ivan Erjavec; Anton Hosta; Elza Henigman r. Spreitzer; Maks Skralovnik; Anton Kosec (82); Franc Gabrovšek, poštni upak.; Minka Potokar; Franjo Slavišek, železokrivec; Minka Schubert r. 'Ropret, frizerka; Dušan Bokavšek; Tone Jesenšek, avtoprevoznik v p.; Vika Starič; Anton Zaviršek, poštni uradnik v p.; Marija Kregar; dr. Franjo Povlin, pravnik in smučarski delavec; Jože Bertoncelj (84), žel. upok.; Ivan Tomšič; Karel Pevec, točaj; Franc .Štrus, učitelj in bančni uslužbenec; Karel Ferjan, pravnik; Ana Ravnikar (94); Marijan Kastelic, brivski mojster; Leopoldina Lipovšek r. Mantuani (96); Josipina Šenk r. Koritnik (86); Miloš Rybar (75), inšp. Narodne banke v p. in koroški borec; Vlada Fine r. Predalič; Oskar Peče, šolski ravnatelj; Jože Močnik, ključavničar.
DRUGI KRAJI: Janez Rajner, župnik, SČoperče; Marija Baloh r. Sušnik, Kamnik; Ivan Šarc, upok. računovodja, Medvode; Tončka Bohinc, Kranj; Janez Logar, Solčava; Pavlina Mikolič r. Selan, 'Pržanj; Janko Stipič, železničar, Trbovlje; Maks Ašič, pravni svetnik v p., Celje; Martin Koprivc (72) Pišece; Anton Debelak, krojač, .Slovenj Gradec; Franc Pustoslemšek, Gornji grad; Alojzij Čuk, Škofja Loka; Peter Rešek, delavec, 'Škofja Loka; Slavko Cokan, Roje pri Žalcu; Frančiška Dolhar (80), Predoslje; Marija Vraničar, knjigovodja, Vr^njka; Ivan Povše, Trbovlje; Friderik šmidlehner, Ptuj; Josip Gruden (88), Izola; Fani Homovec, Dol. Logatec; Jer-ne j Škrabec, Nova vas; Tonček Krof el, I poslovodja, Lesično; Mirko Baraga, up., Jesenice; Breda Verbič r. Bizjak in Ljubo Verbič, Stična; Mihael Klančnik, ¡Mojstrana; Milan Nardin, Koper; Ferdo Remic, Šmartno ob Dreti; Jože Flajs, Litija; Marija Benčič, Kozina; Julija Kranjc r. Bertoli, Rajndol; Marija Šti-tnec r. štajer, Vrhnika; Božidar Počkaj, tiskarski mojster v p., Koper; Vincenc Matjan, Kamnik; Valerija Berce r. Kukoviča, Kresniški vrh;. Valerija Vreček, Lukovica; Anton Skok, Celje; Alojz Ko-letnik, električar, Kidričevo.
Iz Mendoze
Praznik Slovenskega šolskega tel aja sv. Cirila in Metoda
Naš šolski tečaj si je za zavetnika izbral apostola Slovanov sv. Cirila in Metoda. Ker se je v začetku julija nri-bližal njun praznik, smo „za god“ naše slovenske šole imeli v Domu iskromno proslavo.
V	nedeljo, 5. julija, smo našo skupno mašo s priložnostno pridigo posvetili temu namenu. Popoldne pa so se naši mali s istarši in prijatelji zbrali v Slovenskem domu. Najprej so se na igrišču pod toplim popoldanskim soncem otroci poigrali; nato so pa posedli k pogrnjenim mizam, kjer jih je čakala topla mlečna čokolada in slaščice. Potem smo pa odšli v dvorano. Tu nam je akademik Janez Grintal v kratkem govoru orisal življenje in poslanstvo sv. bratov, njuno trpljenje in žrtvovanje za širjenje Kristusovega nauka med našimi predniki. Poudaril je tudi izredno božjo milost, ki je razlita nad našim narodom že nad tisoč let in ki je v edinstvenem primeru v zgodovini zapadne Cerkve z dovoljenjem lastnega bogoslužnega jezika dala naši narodni kulturi zagotovilo obstanka do današnjega dne. Pokazal je tudi na sto in stoletno zagrizeno preganjanje, ki ga naši nasprotniki vršijo nad našim narodom s severa in z zahoda in omenil tudi zadnje žalostno zgodovinsko dejstvo ko narodnostno zagrizeni nemški župnik pri Gospe Sveti gre tako daleč, da odreka svetost svetima bratoma in kritizira sv. očeta Janeza XXIII., ki je odredil za vso Cerkev velike slovesnosti ob 1100-letnici spomina na sv. brata.
Govornik je svoje predavanje končal z željo, da bi božja milost, ki je skozi tisočletja ščitila našo narodno krščansko kulturo, razširila svoj blagoslov na naših vnukov vnuke v zdomstvu.
Pa govoru so nastopili naši otroci z nekaj narodnimi pesmicami; nato pa še pevski zbor s himno sv. bratoma Cirilu in Metodu ter petimi narodnimi.
Športni dnevi naše mladine
V	nedeljo, 11. julija,' so naši fantje in dekleta spet pripravili svoje vsakoletne športne dneve.
V	soboto so nas povabili zvečer na čajanko, na kateri nam je najprej kult. referent Fantovskega odseka akademik Joško šmon orisal postanek in potek športnih dni od leta 1962 dalje. Podčrtal je njihov osnovni pomen, ki je bil zajet že tudi v geslu njihovih prvih mladinskih dni: Zdrav duh v zdravem telesu.
Nato smo imeli priložnost, da smo se ob lepih projekcijah v živih barvah sprehodili po naši domovini.
Ob pogrnjenih mizah, toplem čaju in pecivu smo še posedeli v družabnem razpoloženju.
V	nedeljo pa smo že kar po maši bili povabljeni v Dom.
Na okusno okrašenem igrišču smo doživeli lepe nastope naše mladine. Pred urejenimi^ vrstami naših malih iz šolskega tečaja, naraščajnikov in naraš-čajnic, fantov in deklet je is kratkim nagovoromo navzoče pozdravil predsednik Fantovskega odseka Lado šmon.
Vrstili so se nato v pestrem sporedu nastopi vseh posameznih vrst.
Poudariti moramo v pohvalo prirediteljem, da so bile vse (točke zelo dovršeno izvedene.
(Sledila je odbojka med dvema fantovskima skupinama.
lam iz kota za igriščem je pa že dolgo vse ščegetalo v nos. Tako vabljivo je dišal asado!
Letos iso nam za svoje športne dneve mladi pripravili program za ves dan" Tako smo mogli pod toplim soncem ostati, po igrah kar pri kosilu. Udeležba je bila zelo obilna.
Po obedu je bila ob 3 tombola. Živahne razigranosti ob napetem pričakovanju obilnih dobitkov ni manjkalo.
Naši mladi so nato pripravili še na odru v dvorani šaljiv prizor „Vedež“.
- Človek mora spet ponoviti vprašanje in poziv: zakaj bi ise tej stroki kulturnega udejstvovanja in svoiega las -nega izobraževanja ne posvetili v večji in resnejši meri!? Ko so — talenti zraven!
Siledila je še družabna zabava.
Za velik uspeh in lepo organizirane prireditve gre vsem sodelujočim priznanje in zahvala!	Bb
$ l O V i «i C 1 v
+ INŽ. AVGUST VIVOD
V Moronu, predmestju Buenos Airesa, je v sredo 28. julija, po kratki a težki bolezni umrl ing. Avgust Vivod, katerega smrt je težko prizadela vso našo skupnost, saj bil zelo priljubljen zaradi dobrega srca.
Pokojni se je rodil v Ljubljani leta 1909 in preživel svojo mladosti na Štajerskem, kjer je v Mariboru tudi končal gimnazijo. Študij je nadaljeval na univerzi v Ljubljani, kjer je 1. 1936 diplomiral kot inženir ze ceste^ in vodne zgradbe- Kot univerzitetni študent je bil član akademskega društva Zarje, kjer se je formiral v odločnega katoliškega slovenskega inteligenta.
Lei.a 1940 je napravil izpit za pooblaščenega inženirja. Služboval je najprej kot banovinski uradnik na odseku za cesi.e, nato pa je odšel v Kočevje, kjer je ostal do konca vojske. Tam je oil vodja okrajnega cestnega odbora, kjer je med drugim zgradil cesto k Novi Štifti. Istočasno je bil upravnik Dijaškega doma in tudi zadnji predsednik ¡Slovenskega prosvetnega društva na Rudniku.
Leta 1941 se je poročil z Ivo Pregljevo, učiteljico v kočevskem zavodu za slepo mladino, ¡katerima sta se rodila v času vojne dva sinova, Božidar in Tine.
Med drugo isveitovno vojno je v Kočevju prestal vso težo italijanske in nemške okupacije, pa tudi komunistične revolucije. Zvest svojim načelom ni hotel pristopiti v OF, zato so ga pa komunisti stalno zasledovali in ovajali vsaki oblasti, ki se je v Kočevju tolikokrat menjala.
V ¡tem blokiranem mestecu, obdanem z Rinžo, kjer nobena hiša nima kleti, je prestal nad 20 bombardiranj. Stalno pa je bil tudi na terenu, kjer je Tnoral kot strokovnjak za ceste pred četami popravljali in čistili min ceste in mostove.
Z zadnjim domobranskim vlakom se je umaknil iz Kočevja v Vetrinje, od koder je med prvimi odšel v Italijo. Prišel je v taborišče Servigliano, kjer je bil februarja 1946 izvoljen za predsednika taboriščnega odbora. S tega mesta je veliko pomagal taboriščnikom, ki ¡so se v vseh težavah zatekali k njemu. Odločno je tudi nastopil proti propagandi za vračanje beguncev domov, ki je bila v tistem času precej intenzivna.
Ko se je taborišče preselilo v Sene-galio, je še naprej s svojega mesta pomagal beguncem. Z njegovo pomočjo
ZVEZA ŽENA IN MATER
Slovenščina in narodna zavest
V' četrtek, 22. julija je pri Zvezi mater in žena govoril g. Z. Simčič: o značilnostih slovenščine v primerjavi z raznimi drugimi jeziki, o vprašanju dvojezičnosti ¡ter o jeziku kot vrednoti pri gojitvi narodne zavesti. Predavanje je bilo toliko bolj zanimivo, v kolikor je predavatelj o teh vprašanjih namerno govoril kot bi bil tuj opazovalec, torej emotivno neprizadet in je šele na koncu podal tudi „slovenski vidik“. Zahtevnost našega jezika, zanimivosti v sintaksi, točnost izraza, ko mnoge značilnosti (število, obrazila) branijo pred dvoumnostmi, bogastvo izraznih možno-si pri glagolu, pa razne kuriozitete, ki se odkrijejo človeku, ki svoj jezik goji pa tudi ljubi so bile prikazane. V drugem delu je pisatelj govoril o vrednosti aktivnega obvladanja dveh jezikov, kar šele omogoča sprostitev miselnih silnic.
Šele na koncu je predavatelj dodal, da pa mi seveda materinega jezika ne ljubimo zaradi njegovih tehničnih kvalitet, ampak da je z zdravim odnosom do jezika kakor z odnosom do narodnosti: to je kakor z odnosom do staršev. Starše ljubimo, ker so pač naši starši m ne zaradi njih lepote ali bogastva. Kogar bi zgolj racionalni razlogi vezali na materinski jezik, bo ¡tudi kmalu našel razloge da ga bo izdal. Predavatelj se je nato ustavil ob vprašanju, zakaj imajo nekatere družine težave s slovenščino pri otrocih. Problem se prične predvsem^ v miselnosti staršev samih. In pa starejših, ki morejo vplivati na otrokovo miselnost. Večja ljubezen do slovenstva in krepkejši slovenski ponos praktično sama rešujeta bistvene dele problema.
Tudi na tem polju, kakor na drugih, moramo dozorevati, priti do večje samostojnosti, ki je modni okovi, danes tako pogosto na vseh področjih ne bodo mogli omajati.
„Duša nekega naroda ne samo umolkne, ampak z ^ jezikom tudi umre,“ je predavatelj citiral hekega nemškega misleca ki je to zapisal v obrambo koroških Sloven^v. Dodal_ je ¡tudi citat nekega Kelta: „Poslednja žaloigra zlomljenega naroda ni ne izguba oblasti in neodvisnosti, 'niti domovine. Zadnje, najtemnejše dejanje je, če sveti jezik, k' je mnogim generacijam služil kot skrinja, v kateri so shranjeni duhovni zakladi, začne izumirati.“ Ne more biti dvoma: jezik ni edina osnova narodnosti, toda umiranje jezika je zlasti v našem primeru tudi umiranje naroda. Je pa razumljivo da so ti problemi med nami. Zmaterializirali smo se.
V pestrem razgovoru ki je predavanju sledil, je govornik ob raznih primerih poudaril, _ kako^ je gojitev jezika — karkoli ljubimo, želimo imeti lepo,
A K O § N T I m i
se je lepo vršilo slovensko šolstvo in je uspela tudi prva matura v taborišču.
Pritisk za vračanje v domovino se je nadaljeval. Ko pa so angleške taboriščne oblasti hotele poslati 28 duhovnikov domov, se je on in vse taborišče temu uprlo. Duhovnike ¡sicer niso poslali domov, a ¡so jih razgnali, inž. Vivod pa je kolt predsednik taborišča moral zapustiti taborišče in oditi v Bagnoli, kjer pa je postal sanitetni referent.
V Argentino je prišel leta 1948 in takoj postal gospodar v novoustanovljenem Društvu Slovencev. A ne za dolgo. Kmalu je z močno skupino Slovencev (50) odšel na jug v Comodoro Riva-davia na delo pri Schellovih petrolejskih . poljih.
Leta 1954 je za njim prišla iz domovine njegova družina. Tudi v Oomo-doro Rivadavia is& je poleg službe posvečal še skupnosti: pod njegovim predsedstvom je izredno uspel športni turnir ob priliki 25-letnice športnega kluba Diadema Argentina.
Čez pet lat se je z družino preselil v Buenos Aires, kjer je dobil službo v tovarni traktorjev Deca in isi zgradil lasten dom v Moronu. Tam ga je zadela težka nesreča. Smrt sina Božidarja, ki je izgubil življenje pod Tronadorjem v Bariločah, ga je zelo prizadela. Vrgel se je v delo. Izredno veselje je imel pri delu z mladino kot tajnik srednješolskega tečaja in tajnik vaditeljskih tečajev za telesno vzgojo, kjer se je poživil v stiku z mladino in je lahko spat koristil drugim. Obiskoval je tudi slovenski oddelek ukrajinske univerze in se vestno udeleževal vseh slovenskih prireditev.
Nekaj časa je bolehal, v zadnjih tednih pa se mu je stanje poslabšalo in v sredo, 28. julija, je podlegel težki bolezni, potem ko ga je previdel z zakramenti dr. Alojzij Starc.
Vse življenjske težave je vdano prenašal in se je vedno odločno držal svojih idealov. S svojih odgovornih položajev je rad pomagal vsem potrebnim, in so ga zato ljudje imeli radi, kar se je pokazalo tudi ob njegovi smrti.
Že v sredo popoldne ga je prihajalo kropit- na dom veliko število znancev in prijateljev.
Prve molitve ob krsti je izmolil g. Jure Rode, pogrebno mašo na domu je imel delegat msgr. A. Orehar, ki ga je tudi pokopal v navzočnosti velikega števila duhovnikov. Ob odprtem grobu se je od pokojnega inž. Vivoda poslovil Franc Pemišek v imenu Zedinjene Slovenije (Društva Slovencev).
Pokojni zapušča v Buenos Airesu ženo Ivo in sina Tineta, profesorja na Visoki šoli za telesno vzgojo, doma pa tri sestre in ostalo sorodsitvo._ Vsej družini izrekamo naše iskreno sožalje, pokojniku pa želimo, kot je dejal pri po-* grebni maši msgr. Orehar: „Upajmo, da te bo Bog sprejel tako, kot si ti sprejel naše begunce.“
čisto, obogateno — in pa zvestoba narodu in mrtvim rodovom važno za našo osebno rast pa tudi za narode, sredi katerih živimo. Tudi domačinom, resničnim poznavalcem lastne problematike, je na dlani, da je naša zvestoba narodnim vrednotam, največji izraz hvaležnosti, ki ga moremo dati državi, v kateri živimo. Pa ne le izraz hvaležnosti. Tudi resnični izraz ljubezni.
RAMOS M E JI A
Pingpong-turnir v Slomškovem domu
V sklopu jubilejnih prireditev ob 10-letnici SIomŠKovega doma se je v soboto, 24. julija, zvečer odigral turnir namiznega tenisa, na katerega so bili povabljeni vsi slovenski pingpongaši- Ti so ¡se povabilu odzvali v velikem številu, saj so od najboljših in poznanih manjkali le redki igralci.
Udeležili so se ga takšni kot iso Fajfar, Piber, Babnik, Juhant, Skvarča, Žakelj, Mežnar in dolga vrsta odličnih igralcev, med njimi skupina mladih, veliko obetajočih Morončanov. V teku pet ur trajajočega intenzivnega 'tekmovanja smo videli veliko napetih iger, ki so zaradi močnega zab’'janja ali zaradi dobrega branjenja sprožili buren aplavz med gledalci. Zanimanje in pričakovanje končnega rezultata sta od ure do ure naraščala in dosegla višek ob zaključnih setih. — Rezultat ramoškega turnirja je potrdil Ivana Fajfarja kot prvaka in Franca Babnika kot drugega v lestvici, mesti, ki sta si jih osvojila že pred štirimi meseci na pristavskem srečanju. Tretje mesto si je tokrat priboril Roman Piber, na četrto mesto se je uvrstil Pavle Juhant, na peto pa Peter Skvarča. Fajfarju kot prvaku je trenutno najbolj nevaren Babnik, ¡Pibru na 3. mestu pa Juhant. ■— Brez dvoma se nam obetajo še zelo zanimive in borbene igre na prihodnjih (srečanjih. — V kategoriji ju-niorjev je zmagal Franci šifrer.
Vsak teden ena
V SVETI KNJIGI BEREM
Anton Vodnik
U	V sveti knjigi berem
kakor v zvezdah —
o pticah pod nebom,
o lilijah na polju.
O smehljaj naustnicah božjih, do smrti žalostnih!...
Kako — da so ljudje tako temni, ko med zvezdami hodijo?...
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
2.	avgusta 1951. — št. 31 TERORISTI NA DELU
Poročali smo že, da so oblasti nedavno odkrile do vseh podrobnosti izdelan načrt komunističnih teroristov in njihovih simpatizerjev za povzročanje neredov v republiki in za ustvarjanje zmede, v kateri bi poskušali izvršiti državni prevrat. Sedaj, ko so priprave za novembrske volitve v polnem teku, so se komunisti lotili izvajanja svojih prevratnih načrtov.
V	¡sredo med četrto in peto uro zjutraj so postavili v območju prestolnice in Velikega Buenos Airesa več peklenskih strojev na tračnice železnic San Martin, Mitre, Sarmiento in Roča. Peklenski stroji so eksplodirali še predno je po omenjenih železnicah privozil kak vlak. Tako ni bilo oiseb-nih žrtev, temveč samo materialna škoda. Poškodovane proge so tehnični oddelki hitro popravili ter je bil kmalu obnovljen promet na vseh progah. Na nekaterih mestih so komunisti pokvarili tudi signalne in brzojavne naprave, da bi tako povzročili železniške nesreče in iztirjenje vlakov. Uradno poročilo o teh komunističnih podvigih naglasa, da se železniško uslužbemstvo v celoti ni dalo preslepiti od protidržavnih elementov ter je ves čas vestno vršilo svojo službo, tako da ie bil železniški promet hitro obnovljen in normaliziran.
OBVESTILA
SOBOTA, 7. avgusta 1971:
V	Slovenskem domu v San Martinu
članska večerja.
Na Pristavi v Moronu ob 19 turnir pingponga v sklopu Mladinskih športnih dni.
V	Slomškovem domu ob 19 pevski nastop zborčka ¡Slomškove šole in igrica Manice Komanove „Sestrin varuh“. Prireditev je v okviru jubilejnih proslav desetletnice Slomškovega doma.
NEDELJA, 8. avgusta 1971:
Na Pristavi po mladinski maši praznični zajtrk za mladino odsekov SDO in SFZ.
V Slovenskem domu v San Martinu
ob 16 finale turnirja v odbojki v sklopu Mladinskih športnih dni.
PETEK, 13. avgusta 1971:
V	Slov. hiši ob 20 seja Zveze okrajnih šolskih svetov.
SOBOTA, 14. avgusta 1971:
V	Slovenski hiši ob 19 otvoritev razstave slik akad. slikarja Ivana Bukovca. Razstava bo odprta tudi še 15., ter 21. in 22. avgusta.
Pevsko glasbeni festival ob 20 v Slovenski hiši.
NEDELJA, 15. avgusta 1971:
Mladinski dan v Carapachayu
ČETRTEK, 19. avgusta 1971:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 18.30 na sestanku Lige Žena Mati nadaljevanje debate o vprašanju „Kakšna je argentinska mladina?“
NEDELJA, 22. avgusta 1971:
Romanje Slovencev v Lourdes. Pričetek ob 15.30.
SOBOTA, 28. avgusta 1971:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob pol osmih zvečer Prešernov večer, na katerem bo dr. Tine Debeljak s pomočjo skioptičnih slik podal podobo našega največjega slovenskega pesnika.
SOBOTA, 11. septembra 1971:
V	Slov. hiši ob 20 koncert Mladin-
skega pevskega zbora pod vodstvom gospe Marije Fink-Geržiničeve, ki ga prireja Zveza Slovenskih	ITI
Otvoritev 14. avgusta 1971 od 19. uri
Slovenska hiša - mala dvorana - 14., 15., 21. in 22. avgusta 1971
*