NAJSTAREJŠA SLOVENSKA REVIJA, KI ŠE IZHAJA VESTNIK 5 2022 4,20 € UVODNIK Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja osemnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 122. letnik NASLOV UREDNIŠTVA Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Ob železnici 30a, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR Emil Pevec (tehnicni urednik), Marta Krejan Cokl, Zdenka Mihelic, Irena Mušic Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodic, Tina Leskošek, Mire Steinbuch ZUNANJI SODELAVCI Peter Šilak, Mitja Filipic, Jurij Ravnik LEKTORIRANJE Marta Krejan Cokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Cokl, Darja Horvatic (korektorica) OBLIKOVANJE Mojca Dariš GRAFICNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4300 izvodov Prispevke, napisane z racunalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vracamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenarocenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni nujno tudi mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Narocanje Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ob železnici 30a, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali  po telefonu 080 1893 (24 ur na dan) in na naslovu: https://clanarina.pzs.si/vestnik.php. Transakcijski racun PZS IBAN: SI56 6100 0001 6522 551 SWIFT: HDELSI22 DELAVSKA HRANILNICA D.D. LJUBLJANA Narocnina 42 EUR, 66 EUR za tujino, posamezna številka 4,20 EUR, poletna številka 4,90 EUR. Clani PZS so upraviceni do 25 % popusta na letno narocnino Planinskega vestnika (31,50 EUR). Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI Veliko Špicje nad Soco Foto Dan Briški Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse clanke in tocnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vkljucujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Moc gore Gora ni nora, nor je, kdor gre nepripravljen ali slabo opremljen gor. Za nekatere je gora tempelj, svetišce, kot je v intervjuju11 Planinski vestnik 2/2022. izjavil Matjaž Jeran. V zadnjih, vedno bolj hekticnih casih pa je gorski svet za številne novonastale hribovske adrenaliste postal poligon, športni park za sprošcanje negativne energije, notranjih napetosti, kompleksov in podobnih frustracij. Ne vem, koliko boljši, zadovoljnejši, olajšani in bolj sprošceni se vrnejo v dolino in kako dolgo traja prerojenost, ki jo dosežejo, ce se dovolj potrudijo. Jaz, odvisno od intenzivnosti doživetja, bolje živim na ta racun dva do štiri dni, vcasih tudi dlje, lažje prenašam neprijetne situacije in uspešneje brzdam slabo voljo. Ce pogledaš goro, vidiš mrtvo kamnito tvorbo, ki ji je vseeno, ce po njej leze clovek, ki obcuduje njeno obliko, silhueto na vecernem žarecem nebu ali steno, ožarjeno s svetlobo vzhajajocega sonca. Enkrat hvali njeno kompaktno in razclenjeno steno, drugic preklinja krušljivo skalo, potoke dežja, ki v kaskadah lijejo po steni in ga hocejo odplakniti, ali se jezi na plazove, ki grozijo, da ga bodo spotoma odnesli v globino. Vcasih ga je na smrt strah in obžaluje, da se je dal zapeljati temu kupu kamenja, vcasih uživa in vriska v lepoti gibanja. Clovek ne razmišlja o njeni mrtvi brezbrižnosti, o tem, da ne premore nicesar drugega kot kamnino, iz katere je nastala, in da obstaja brez lastne želje in krivde. Podoba gore je odvisna od tega, kako jo clovek vidi – vse temelji na njegovi domišljiji in custvih, ki mu jih vzbuja. Popolnoma mrtev svet, a tako lep, da ga clovek obcuduje, se zaljubi vanj, se vraca, ga snubi, nagovarja in mu odpušca, kadar ga napodi v dolino. Gora ni tam zaradi cloveka, sploh nima vzroka, da bi bila tam, a kljub temu obstaja zaradi igre narave in njenih zakonov. Clovek goro personificira po svoji meri, doživlja jo po svojih obcutkih, vidi jo, kakor mu velevajo custva. Podobno je z vremenom. Nevihta ne izbruhne zato, da bi planincu ali alpinistu zagrenila življenje, tudi veter ne piha z namenom, da bi prevrnil ali odpihnil cloveka. In sonce ne pripeka zato, da bi se bahalo, koliko mehurjev je naredilo na obcutljivi koži. Vsi ti pojavi so rezultat naravnih zakonov in pika. Kdor jih sprejme in vsaj površinsko razume, bo lažje shajal s hribi. Pravi hribovc obožuje mrtev kup kamenja in se vedno znova vraca. Je zasvojen z gorami, odvisen od njih? Ali lahko za nekoga recemo, da so gore njegova droga? Mogoce, na neki nacin lahko. Toda kemicne substance, ki jih imenujemo droge ali mamila, povzrocajo naš psihicni in fizicni razkroj, medtem ko za gore tega ne moremo trditi, prej nasprotno – krepijo nas. … Dokler mi bo spomin deloval, ne bom pozabil razgleda s Cime Fradusta, 2939 m, v Palah di San Martino, na katero sem pribrzel nekega popoldneva. Pod menoj se je razprostirala gola kamnita pušcava, lepota s tako izrazno mocjo, da sem v trenutku pozabil na slabo voljo zaradi fotoaparata, ki je ravno tisto jutro odpovedal. Pac ne bom mogel posneti jezerc, pet ali šest smaragdnih ocesc, ki so poživljala to impresivno pustinjo. Prevzetost nad negibno velicastnostjo pod menoj mi še danes, po nekaj letih, vznemiri utrip. Mire Steinbuch UVODNIK 1 Moc goreMire Steinbuch VODE V ALPAH 4 (Ne)trajnostno upravljanje alpskih rekLuka Snoj VODE V ALPAH 10 Najlepša reka na ZemljiDaniel Rojšek VODE V ALPAH 12 Kaj pritece izpod Velike planineRajko Slapnik, Vido Kregar VODE V ALPAH 14 Ribe v alpskih rekahTina Leskošek, Lucija Ramšak, Miha Ivanc VODE V ALPAH 17 Vodne noviceINTERVJU Marko Lukic20 Mire Steinbuch PLANINSKI SPOMINI 25 Hribi še beli so, rože pa že cvetoMatjaž Kmecl Z NAMI NA POT 30 Dežela sv. JurijaFranci Horvat DOŽIVETJE 41 Veter, sneg in nekaj peskaIzidor Tasic DOŽIVETJE 46 Himalaja ni hotelaMiro Štebe VZGOJA 50 Mikrobiološke pasti v gorahMateja Pate SOBIVANJE 54 Varuhi crede pred velikimi zvermiTomaž Berce in Rok Cerne ZDRAVJE 56 Postopnost je kljucnaZdenka Mihelic KOLUMNA 58 Bi Alojzij Knafelc narisal markacijo, ce bi poznal Instagram?Matjaž Podlipnik SKUPŠCINA 60 Rovanu še drugi predsedniški mandatZdenka Mihelic PRIZNANJA 62 Vrhunski dosežki na vseh ravnehPo spletnih objavah povzela Zdenka Mihelic POTI 64 Nova pot treh dežel Juliusa KugyjaAndrej Stritar HUMORESKA 66 Kako sta Slovenca razbila stereotipe o CehihNika Smole SPOMINI 67 RitiLidija Honzak 69 NOVICE IZ VERTIKALE 71 ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 71 LITERATURA 73 PLANINSKA ORGANIZACIJA 75 V SPOMIN VSEBINE VSEH PLANINSKIH VESTNIKOV OD LETA 1895 DALJE NA WWW.PVKAZALO.SI VODE V ALPAH Luka Snoj1 (Ne)trajnostno upravljanje alpskih rek Izzivi in priložnosti 1 Univ. dipl. geograf, TC Vode, Tematski center za raziskave, študije in razvoj projektov na vodah Alpski vodni krog lahko opišemo v obliki sistema – padavine, ledeniki, reke, zajetja podzemnih voda, jezera, reke z mokrišci. Obmocja tekocih voda so bila zaradi oskrbe z vodo in ekonomskih potencialov od nekdaj zanimiva za cloveka in njegove dejavnosti. Alpske reke so pomemben vir pitne vode, zaradi svoje obilnosti pa so še danes razvojni dejavnik za vec kot 14 milijonov ljudi, ki živijo na neposrednem obmocju Alp. Reka Soca Foto Dan Briški Alpe lahko zato upraviceno imenujemo "vo­dohran" Evrope, njihova lega v središcu Evrope in alpski hidrološki režim imata namrec kljucni vpliv na evropsko vodno bilanco.Kljub obilnosti vodnih virov pa je skoraj 90 odstotkov alpskih vodotokov izposta­vljenih številnim obremenitvam in pritiskom. Pritiski na alpske reke Zaradi bližine vecjih mest na Alpe mocno vpliva urbanizacija, kar se še posebej odraža v razvoju turi­sticnih središc in velikem številu drugotnih bivališc. Zaradi vse višjih temperatur in drugih negativnih ucinkov podnebnih sprememb alpski prostor dobiva vse manj snega. Kolicina vode v alpskih ledenikih se je v zadnjih 150 letih prepolovila. Omenjene spre­membe že danes vplivajo na alpske vodotoke, kar se na eni strani odraža v nižjih pretokih rek v poletnih mesecih, po drugi strani pa zaradi vecjega števila ek­stremnih padavinskih dogodkov alpske reke popla­vljajo vse pogosteje. Omenjena procesa se stopnjujeta zaradi netrajno­stnega upravljanja z vodotoki (npr. ravnanje in ka­naliziranje recnih strug, gradnja nasipov in pregrad), gradenj hidroelektrarn in odvzemov vode za potrebe kmetijstva, industrije in turizma - npr. odvzemi vode za izdelovanje umetnega snega. Omenjeni odvzemi vode za clovekove potrebe v kombinaciji s spremembami v padavinskem režimu in vecjem izhlapevanju negativno vplivajo na kolici­no vode v akumulacijah, površinskih in podzemnih vodah. Zaradi pomanjkanja podatkov in politicnih interesov še vedno le malo vemo o vplivih in posledi­cah nekaterih dejavnosti, kot so na primer odvzemi vode za potrebe smucarskih središc. Umetno za­sneževanje v nekaterih alpskih regijah že povzroca konflikte med upravitelji zasneževalnih naprav (žic­nicarji), industrijsko dejavnostjo, gospodinjstvi in drugimi deležniki, ki uporabljajo vodo. Zadrževanje in zbiranje vode v umetnih jezerih lahko delno omili takšne posledice. Izguba poplavnih ravnic Strma, za naselitev neprimerna alpska krajina je cloveka prisilila, da je poselil dna dolin, kamor je umestil tudi vecino svojih dejavnosti. Nekoc razve­jana recna mreža je bila zaradi zagotavljanja varstva naselij in infrastrukture pred poplavami regulirana, kar je zagotovilo vec prostora, primernega za bivanje, po drugi pa strani pa je povzrocilo izgubo biotske pe­strosti. Z gradnjo naselij, industrijskih obratov, cest, železnic in druge infrastrukture je pozidal poplavne ravnice in rekam tako odvzel ekološko zelo pomem­ben del vodnega ekosistema. Neposredno zaradi clovekovega vpliva smo tako samo v Alpah izgubi­li približno 90 odstotkov poplavnih ravnic. Zaradi posledicno povecane pretocnosti recnih strug, iz­ginjanja recnih okljukov in pomanjkanja površin za razlivanje poplavnih voda smo v nekaterih obmocij povecali poplavno ogroženost. Ekološko stanje alpskih vodotokov Z oceno ekološkega stanja voda podajamo spreme­njenost stanja vodnih ekosistemov glede na pricako­vano naravno oz. referencno stanje, to je stanje brez prisotnosti clovekovih dejavnosti. Vse države Evrop­ske unije so v sklopu Vodne direktive obvezane spre­mljati ekološko stanje površinskih voda. Monitoring ekološkega stanja voda zajema spremljanje biolo­ških, splošnih fizikalno-kemijskih in hidromorfolo­ških elementov kakovosti ter posebnih onesnaževal. Rezultate monitoringa splošnih fizikalno-kemijskih elementov kakovosti in posebnih onesnaževal se raz­vrsti v enega od petih razredov kakovosti ekološkega stanja: zelo dobro, dobro, zmerno, slabo in zelo slabo. Kombiniranje posameznih elementov kakovosti poteka na nacin "slabši doloci stanje", kar pomeni, da je koncna ocena ekološkega stanja najslabša izmed ocen, dolocenih s posameznimi elementi. Evropske države so v svoje nacrte upravlja­nja z vodami na obmocju Alp vkljucile vec kot 7000 vodnih teles. Slovenske Alpe pokrivajo le manjši, 5-odstotni delež celotnih Alp. Ocenjeno ekološko stanje slovenskih vodotokov je primerljivo s stanjem v drugih delih Alp. V dobrem ali zelo dobrem ekološkem stanju je tako 65 odstotkov slovenskih vodnih teles na obmocju Alp, medtem ko takšno stanje dosega 66 odstot­kov vodnih teles v celotnih Alpah. Soca s svojimi pritoki je ena redkih vecjih alpskih rek, katere znatni del porecja – od izvira do Tolmina - je v odlicnem ekološkem stanju. V slabem kakovostnem razredu je 5 odstotkov slovenskih alpskih vodnih teles (npr. Meža), kar je za odtenek boljše kot v drugih delih Alp, kjer znaša 9 odstotkov. Zaradi obilnejših vodnih virov, boljših samocistilnih sposobnosti in redkejše poselitve je ekološko stanje slovenskih alpskih rek boljše od ostalih evropskih pokrajinskih enot. Najvecji vpliv za nedoseganje dobrega ekološkega stanja predstavljajo hidromorfo­loške obremenitve. Mednje štejemo odvzeme vode in naplavin (proda), regulacije, osuševanje, zadrže­vanje in prerazporejanje visokih voda, pozidave po­plavnih ravnic in druge obremenitve. Vse pomemb­no zmanjšujejo biotsko pestrost in prispevajo k slab­šanju kakovosti vode. Kopalne vode v Alpah Na obmocju Alp se kakovost kopalnih voda meri na 650 uradnih kopališcih, pri cemer je velika vecina (97 odstotkov) kopalnih voda v jezerih. Alpske reke imajo namrec hudourniški znacaj in so tudi v pole­tnih mesecih zelo mrzle in deroce, zaradi cesar so v primerjavi z jezeri, ki se v kopalni sezoni obcutno se­grejejo, manj primerne za kopanje. Najvecje število kopalnih voda je v velikih alpskih jezerih, kot so npr. Gardsko jezero, Jezero Maggiore, Bodensko jezero in druga. V Sloveniji se monitoring kopalnih voda znotraj Alp izvaja na 15 mestih, na katerih se kopalci zbirajo v vecjem številu in ustrezajo zakonsko dolocenim merilom za dolocitev naravnih kopalnih voda. Poleg najbolj obiskanih jezerskih kopališc Bleda in Bohinja je varno kopanje mogoce tudi v reki Soci, Idrijci in Nadiži. V odvzetih vzorcih vode se v mikrobiološkem labo­ratoriju ugotavlja prisotnost dveh bakterij, ki sta ka­zalnika morebitnega fekalnega onesnaženja (Esche­richia coli in intestinalni enterokoki). Glede na vseb­nost omenjenih bakterij so vse slovenske kopalne vode v Alpah razvršcene v odlicni ali dobri kakovo­stni razred. Na slabšo kakovost dveh kopalnih vod v porecjih Soce in Idrijce mocno vplivajo lokalne vre­menske razmere. V poletju 2015 so bile v zaledju teh dveh kopalnih vod namrec pogoste mocne lokalne padavine, ki so povzrocile intenzivnejše spiranje površin. Sklepamo lahko, da je posledicno prišlo tudi do prelivov iz preobremenjenih kanalizacijskih sistemov ob kopalni vodi in njenem zaledju, kar je povzrocilo povišane vrednosti bakterij na obmocju kopalnih voda. Kljub visoki kakovosti naših visokogorskih alpskih jezer (npr. Krnsko jezero) je v teh vodnih telesih kopanje prepovedano zaradi izjemne obcutljivosti in ranljivosti visokogorskih vodnih ekosistemov in ha­bitatov. V zadnjih desetletjih beležimo obcutno zvi­šanje kakovosti alpskih kopalnih voda. V letu 2020 je bilo kar 91 odstotkov kopalnih voda v Alpah razvr­šcenih v najvišji kakovostni razred z oznako odlicno. Poleg tega pa se tudi število kopalnih voda znotraj Alp skozi leta vztrajno viša. Te pozitivne težnje so posledica ucinkovitejšega upravljanja z odpadnimi vodami – v zadnjih desetletjih se je na obmocju Alp ogromno vlagalo v posodobitev in izgradnjo kanali­zacijskega omrežja in cistilnih naprav. Pregrade in jezovi Med pregrade štejemo jezove za potrebe hidro­elektrarn, zapornice in prepuste za uravnavanje pretokov, pragove za zmanjševanje erozijskega delovanja rek ter nekatere druge objekte. Izsled­ki projekta AMBER11 Projekt AMBER je financiran iz evropskih skladov in si prizadeva za prilagoditev upravljanja pregrad na evropskih rekah, ucinkovito renaturacijo in izboljšanje povezljivosti vodotokov. kažejo, da je v Evropi vec kot 600.000 pregrad (0,7 pregrad/km) od katerih je skoraj 70 odstotkov nižjih od dveh metrov. Na obmocju Alp beležimo vec kot 100.000 pregrad, pri cemer je njihova gostota dosti vecja od evropskega povprecja – vsak kilometer alpskih vodotokov je v povprecju obremenjen z dvema pregradama. Sprememba vodotokov za proizvodnjo hidroe­nergije in zagotavljanje varstva pred poplavami sta kljucna pritiska na alpske vodne vire, pri cemer smo alpski hidroenergetski potencial vecjih rek že dodobra izkoristili. V zadnjih letih beležimo trend gradenj malih hidroelektrarn (z mocjo do 10 MW) visoko v povirjih rek, pri cemer je njihova gradnja jabolko spora številnih razprav znotraj strokovne javnosti – smotrnost njihove gradnje je vprašlji­va zaradi relativno majhnega hidroenergetskega izkoristka v primerjavi z obcutnimi negativnimi vplivi na ekološko stanje rek. Bolje bi bilo prouciti možnost posodobitve obstojecih hidroelektrarn, s katerimi bi izboljšali tako ucinkovitost proizvo­dnje elektricne energije kot ekološko stanje tega vodnega telesa. Voda, sedimenti, hranila in organizmi se v prosto tekocih rekah nemoteno vzdolžno premikajo iz gorvodnega v dolvodni tok ter precno v poplavne ravnice brez ovir, nasipov ali drenaže. Poplavljanje je bistveno za obstoj poplavnih ekosistemov. Reka Tilment, ki izvira v severovzhodni Italiji, tece iz Karnijskih Alp cez Furlansko nižino in se izliva v Ja­dransko morje, velja za zadnjo morfološko nedota­knjeno reko v Alpah. V Sloveniji ima podobne zna­cilnosti "prosto tekoce" reke zgornji del reke Soce. Dolvodno od Tolmina pa se živahnost in neokr­njenost Soce žal popolnoma spremenita - v 30 km toka je vse do meje z Italijo obremenjena s petimi velikimi hidroelektrarnami. 25.000 kilometrov prosto tekocih rek Da bi se Evropska unija (EU) ucinkoviteje soocila s hidromorfološkimi pritiski na vodotoke, je v Zeleni dogovor vkljucila sveženj politicnih pobud in pro­gramov za zašcito narave in preprecevanje pro­padanja ekosistemov. Strategija EU za biotsko ra­znovrstnost do leta 2030, ki je bila objavljena maja 2020, je postavila merljiv in ambiciozen cilj - ob­noviti 25.000 km prosto tekocih rek po vsej Evropi. Tovrstni cilj pa je lahko dosežen le z odstranitvijo odsluženih pregrad in izboljšanjem povezljivosti rek z njihovimi poplavnimi ravnicami. V zadnjem desetletju je bilo v Evropi izvedenih vec kot 1000 renaturacijskih projektov, katerih namen je izboljšati vzdolžno povezljivost rek za nemoten prehod rib in sedimentov, zmanjšati pritiske in tako izboljšati stanje poplavnih ravnic in mokrišc. V Alpah je bilo do leta 2020 izvedenih okoli 50 to­vrstnih projektov. Primer dobre prakse lahko najdemo že v naši bližnji sosešcini. Na reki Zilji, vzhodno od Beljaka, so v letih 2010-2014 namenili vec kot 2 milijona evrov širitvi recne struge, ponovni vzpostavitvi recnih meandrov, izboljšanju ekosistemskih sto­ritev, ponovni vzpostavitvi povezave med reko in njeno poplavno ravnico, umestitvi umetnih otokov in drugim ukrepom. Omenjeni ukrepi so bistveno prispevali k izboljšanju biotske pestrosti in ekosis­temskih storitev. Trajnostno upravljanje Izraz 'upravljanje voda' je v preteklosti pogosto obsegal zgolj ekonomsko rabo vode. Danes vemo o stanju alpskih rek mnogo vec kot pred desetletji, celostno upravljanje pa ne zadeva samo neposre­dnih dejavnosti ob vodotoku in na njem, ampak celotno porecje. Med drugim vkljucuje tudi po­membne povezave med površinskimi in podze­mnimi vodami ter povezave med reko in njeno poplavno ravnico. Za oblikovanje trajnostnega gospodarjenja z vodami, smernic in razvojnih strategij so potrebna dobra strokovna izhodišca, podkrepljena s podatki, raziskavami in kazalniki okolja. Trajnostno gospo­darjenje je možno zgolj z vzpostavitvijo dialoga med deležniki, ambiciozne okoljske cilje pa lahko dosežemo zgolj z uspešnim medresorskih, lokal­nim in mednarodnim sodelovanjem (npr. z Alpsko konvencijo). Izvedba vecjih renaturacijskih projek­tov, kot je zgoraj orisani primer reke Zilje, je tako možna samo na podlagi doseženega družbenega soglasja, ki vkljucuje dogovor zainteresirane javno­sti, okoljske stroke, lokalne in regionalne skupnosti, kmetijskega sektorja, hidro-inženirske stroke, ne­vladnih organizacij in drugih deležnikov. Resnicen strošek Številne študije kažejo, da sta ekonomsko vredno­tenje in pripisovanje denarnih vrednosti ekosis­temskim storitvam kljucno orodje za podporo traj­nostnemu upravljanju z vodnimi viri. Ekosistemske storitve voda so prispevek vodnega okolja k blaginji cloveške družbe ali posameznika. Ce je ocenjena vrednost ekosistemskih storitev, ki nastanejo z gradnjo hidroelektrarne, po odbitku vseh ekonomskih stroškov, kot sta gradnja in vzdrževanje hidroelektrarne, manjša od ocenjene vrednosti potencialnih izgub (npr. onemogocen prehod rib in sedimentov, zmanjšana kakovost vode in biodiverziteta, manjša rekreativna in estet­ska vrednost), je obremenitev vodnega vira s hidro­elektrarno, tudi z ekonomskega vidika, nesmiselna. Da bi izboljšali ekološko, kemijsko in hidrološko stanje alpskih vodotokov, bomo morali v prihodnje vec naporov vložiti predvsem v zmanjševanje hi­dromorfoloških pritiskov (npr. odstranitev odslu­ženih pregrad), izboljšanje ekosistemskih storitev ter funkcionalnosti poplavnih ravnic in mokrišc. Posebno pozornost moramo nameniti tudi traj­nostni rabi vode za proizvodnjo hidroenergije – namesto da bi gradili novo hidroelektrarno, bi se morali osredotociti v posodobitev in optimizacijo obstojecih. m Vse države Evropske unije so obvezane spremljati ekološko stanje površinskih voda. Ljudje smo pozidali poplavne ravnice in rekam odvzeli ekološko zelo pomemben del vodnega ekosistema. Reka Sava v zgornjem toku Foto Rožle Bregar Soca s pritoki je ena redkih vecjih rek, katere znatni del porecja – od izvira do Tolmina - je v odlicnem ekološkem stanju. Foto Ana Lasic 700 600 500 400 300 200 100 0 Število in kakovost kopalnih voda v Alpah Vir EEA, State of bathing water (https://www.eea.europa.eu/themes/water/europes-seas-and-coasts/assessments/state-of-bathing-water). 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 Odlicna Dobra ali Zmerna Slaba Ni ocene Italijanska reka Tilment velja za zadnjo morfološko nedotaknjeno reko v Alpah. Voda, sedimenti, hranila in organizmi se v prosto tekocih rekah nemoteno vzdolžno premikajo iz gorvodnega v dolvodni tok ter precno v poplavne ravnice brez ovir, nasipov ali drenaže. Na sliki odvzem vzorcev za dolocanje ekološkega stanja. Foto Gašper Šubelj Bolj kot v gradnjo novih hidroelektrarn bi se morali osredotociti v posodobitev in optimizacijo obstojecih. Slap Save v Medvodah pred letom 1953, ko je bila zgrajena HE Medvode. Tako je nastalo Zbiljsko jezero. Arhiv Petra Mucka Strategija EU za biotsko raznovrstnost je postavila merljiv cilj - obnoviti 25.000 km prosto tekocih rek po vsej Evropi. Ekosistemske storitve voda so prispevek vodnega okolja k blaginji cloveške družbe. Za ljudi je pomembna tudi estetska vrednost in vrednost naravne dedišcine. Foto Ana Lasic VODE V ALPAH Najlepša reka na Zemlji Recje Soce - znacilnosti, pomen in ogroženost Daniel Rojšek1 1 Zavod RS za varstvo narave. Najvecji in najlepše ohranjeni tolmuni v zgornjem toku Soce Foto Daniel Rojšek Gre za zelo kratek pregled na osnovi vec desetletnih lastnih opazovanj in podatkov ustanov, ki se ukvarjajo z varstvom okolja in narave. Soca je najlepša reka na Zemlji. Lepota rek in potokov je odvisna od barve vode in tukaj je res imenitna. Po strugah se prelivajo sinje modrine s turkiznimi in zelenimi odtenki ali kot je zapisal pesnik Simon Gregorcic v hvalnici Soci: Rad gledam ti v valove bodre, valove te zelenomodre: temna zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav lepo se v njih je zlila; Dolga je okoli 140 km. V svojem kratkem, a vijugastem teku se iz osrcja Julijskih Alp prebije skozi najbolj seve­rozahodni del Dinarskega gorovja in izlije v Tržaški zaliv. Za recje je zaradi velikega deleža krasa znacilna redka mreža. Soški povirni kraki so Potok v povirju, ki se spremeni v Soco, loška Koritnica in Ucja. Vecji levi pritoki so Tolminka, Idrijca z Baco in Vipava, desni pa Ter z Nadižo in Idrijo. Kljub krasu, ki zadržuje vodo, je odtok izrazito hudourniški. Pretok Soce lahko v šestih urah pri Solkanu naraste z 20 m3/s na 2400 m3/s. Takrat poplavlja ceste in hiše - v naravnih razmerah pa ne bi, saj so se ljudje nekoc divjim vodam znali iz­ogniti. Poplave povzrocajo jezovi elektrarn skupaj z usedlinami v umetnih jezerih. Soško recje ima svetov­ni pomen in bi ga po današnjih merilih morali vpisati v seznam svetovne dedišcine pri UNESCU. Stanje in ogroženost Zgornji in del srednje Soce, vkljucno s Tolminko, sta za­varovana kot naravni spomenik. Vecina recja v Sloveniji je del evropske mreže Natura 2000. Stanje je boljše, kot je bilo pred desetletji. Vsa mesta imajo cistilne naprave, tudi marsikatera vas. Agencija RS za okolje objavlja podatke o kakovosti vode, ki so spodbudni. Žal pa ne prikažejo izrednih dogodkov. Recje ogrožajo: – množice ljudi, ki se valijo po strugah in ob njih, na vodi nagneteni colni in vse, kar je z množicnostjo povezano (promet, parkiranje vozil, hrup, smeti); – premalo precišcene industrijske odplake s "starimi grehi", kot so ostanki svinca, cinka in živega srebra globoko v usedlinah, azbest pri Anhovem, "crni" izpusti iz tovarn; – prevec hranil zaradi premalo cistilnih naprav, ostanki zdravil in drugih snovi, ki jih te naprave ne predelajo; – promet na cestah tik ob strugah, kjer se cez rob vse zliva v vodo (npr. sol). Na sreco so trcenja tovor­njakov, ki vozijo strupene snovi, zelo redka, samih izlivov ali razsutij je resnicno malo; – premalo premišljeni vodarski posegi in nacrti obcin­skih uprav, ki želijo s podjetniki spremeniti sedanje malo obremenjene dele Soce v zelo obljudene; – jemanje naplavin iz strug, kar povzroca hrup, izpušne pline, poslabšuje življenjske pogoje za ribe ter drugi vodni in obvodni živelj in kazi podobo na­ravnega okolja; – festivali na Sotocju z desettisocglavo množico, s hrupom in preprecevanjem dostopa k vodi; – "cvetenje" alg v površinski plasti umetnih jezer, ki napajajo hidroelektrarne, ter – odvzemanje vode za namakanje v Podgori, kar poleti spremeni spodnjo Soco v mlakužo. Stalna grožnja je tudi gradnja novih hidroelektrarn, ceprav jih zakon o Soci iz leta 1976 prepoveduje. Gre za prvi zakon na Zemlji, ki je zavaroval reko pred unicujo­cimi posegi. Ozavešcena domaca in svetovna javnost bi se brez dvoma uprla in preprecila morebitno gradnjo. Soca je kot najlepša reka na Zemlji deležna posebne pozornosti. Na Zavodu RS za varstvo narave si pri­zadevamo za izboljšanje njenega stanja. Recje ogroža marsikaj, vendar nobena grožnja ni tako huda, da bi je ne bilo mogoce odpraviti. Gradnja hidroelektrarn bi recje zelo razvrednotila, vendar skoraj ni verjetna. m František Bohumír Zverina (Zvjeržina) je bil ceški slikar, ki je likovni pouk ucil na goriški gimnaziji v letih 1864 in 1865. Takrat je naslikal Rimski most cez Korita Soce pod Mirišcem v tedanji Sv. Luciji, na sedanjem Mostu na Soci. Most so podrli med 1. svetovno vojno. Korita so globoka okoli 40 m, približno 150 m dolga in na najožjem delu široka le 6 m. Imeniten pojav, ki so ga leta 1939 zalili z umetnim jezerom HE Doblar. VODE V ALPAH Rajko Slapnik, Vido Kregar1 Kaj pritece izpod Velike planine Onesnaževanje podzemnih voda Izvir v Kamniško-Savinjskih Alpah Foto Barbara Strajnar Podzemni svet Kamniško-Savinjskih Alp je izredno bogat s številnimi brezni, velikimi dvoranami in nekoliko manj pogostimi vodoravni rovi, ki so v vecini primerov nekdanje vodne poti podzemnih voda. Z leti raziskav smo odkrili tudi veliko bolj ali manj stalnih izvirov. V zadnjih petih letih smo se kamniški jamarji sistematicno lotili raziskav izvirskih vod pod planoto Velike planine z namenom, da ugotovimo, v kolikšni meri dejavnosti na planinah vplivajo na kakovost podzemnih voda pod njimi. Planota Velika planina se dviga nad dolinami Kamniške Bistrice, Crne, Podvolovljeka ter Lucke Bele. Površje planote obsega okrog 10,5 kvadratnega kilometra. Obmocje paše je nekoliko manjše, okrog 60 hektarjev. Recno omrežje po dolinah je razvejano, le pritokov s strani Velike planine je malo. V Kamniško Bistrico se izlivajo Kamniška Bela, dva potoka na Kopišcih in Konjska. V Crno oziroma Volovljek se izlivajo Kajžar­ski Šunc, Jankov Šunc in Potok. Dolžina teh pritokov kaže, da v masivu Velike planine površinsko omrežje sploh ni razvito, torej je to prava kraška planota. To pa pomeni, da je popolnoma razvita podzemna mreža z vsemi specificnimi lastnostmi in ugankami, ki jih ljudje lahko raziskujemo le kot jamarjem dostopne dele jam. Del padavinske vode se izliva naravnost v površinske vodotoke, vecji del pa gre v podzemlje. Razvoj turizma Ker se naravna mreža vodnih tokov v masivu Velike planine uporablja kot prirocna in zastonjska kana­lizacija, to vpliva na kakovost vode v površinskih in podzemnih vodah. Na planoti je 464 objektov s stre­šnimi površinami od 9 do 592 m˛. Skupna površina je 28.569 m˛. Štete so površine streh, kot se vidijo na ortofoto posnetku. 57.138 mł padavin ob 2000 mm padavin letno se odtece s streh. Omenjena meteorna voda streh, zajeta voda iz manjših izvirov na planoti ter dopeljana voda iz doline je na razpolago stanoval­cem na planinah. Razlogi za povecane potrebe po vodi so v stihijskem razvoju turizma. Vsaj polovica uporabljene vode gre v fekalne in gospodinjske odplake in bi morala biti prepeljana v dolino na cistilno napravo. Neuradni podatki za zadnja tri leta govorijo o 1600 mł spreje­ma na Centralni cistilni napravi v Domžalah. Razliko oziroma vecji del odplak pa smo zasledili v izvirih pod Veliko planino. Odtekanje onesnažene vode v podzemlje je zelo problematicno, saj so samocistilne sposobnosti vode v podzemlju nicelne. Rezultati analiz niso dobri Pretoki v izvirih so v razponu od 0,2 do 180 l na sekundo, kar kaže na veliko pestrost obravnavanih vodnih teles. Odvisni so od padavinskega režima in spremenljivosti posameznega izvira. Tudi temperatura vode v izvirih je razlicna. Kolicine v vodi raztopljenih snovi imajo nizke vrednosti, tipicne za alpske vode. Vrednosti okrog 150 ppm oz. 150 mg raztopljenih snovi v litru vode uvršcajo vode med kvalitetnejše. Tudi vrednosti elek­tricne prevodnosti, redoks potencialov, raztopljenega kisika, pH-vrednosti (koncentracija vodikovih ionov) ne odstopajo od vrednosti primerljivih izvirskih vod, ki niso biološko onesnažene. Nekoliko so povecane le vrednosti nitratov, sulfatov in amonijaka. Mikrobiološke analize izvirskih in izlivnih vod, ki jih je naredil Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano v Ljubljani, pa pokažejo povsem drugacno sliko. Le izvir v dolini Konjske ni pokazal fekalnega one­snaženja. Na vseh ostalih tockah je bilo poleg pri­sotnosti Escherichie coli1 zaznati tudi koliformne2 bakterije, skupno število mikroorganizmov pa je v vecini primerov mocno preseglo mejno vrednost za pitno vodo. Vrednosti vseh navedenih merjenih pa­rametrov je bilo precej vecje v poletnih in jesenskih mesecih v primerjavi z zimskimi in pomladanskimi. Mikrobiološke analize izvirskih vod v porecju Ka­mniške Bistrice, Brložnice in Lucke Bele so tako potr­dile in dokazale visoko stopnjo onesnaženosti podze­mnih voda pod Veliko planino. Fekalije in gospodinj­ske odpadne vode še vedno v veliki vecini poniknejo v kraško podzemlje in pritecejo na površje v izvirnih vodah ob vznožju planote. Ogrožanje vodnih virov Tudi cezmerni cestni promet na Veliki planini in v dolini Kamniške Bistrice, divja kampiranja z avtodo­mi, množicna kopanja v izvirih z izredno kakovostno pitno vodo pomenijo veliko grožnjo podzemni in po­vršinski vodi, ki je glavni vir pitne vode za vecino prebi­valstva kamniške obcine. Opozoriti pa velja še na nekaj. V dolini Kamniške Bistrice je med vodo ob izvirih in vodo ob izlivih v Kamniško Bistrico obcutna razlika v številu bakterij in mikroorganizmov. V potoke v dolini Kamniške Bistrice, ki se izlivajo v reko, se namrec še vedno stekajo greznicne odplake iz naselij in posame­znih objektov vzdolž celotne doline. m Rezultate analiz izvirov in izlivov pod Veliko Planino si lahko ogledate v Kamniškem zborniku 26 (2022). 1 Jamarski klub Kamnik 1 Escherichia coli oziroma E. coli: bakterije, ki so vedno prisotne v cloveškem in živalskem blatu v velikem številu ter posledicno v odplakah in vodah, ki so onesnažene s fekalijami. Prisotnost E. coli v pitni vodi zanesljivo doka­zuje, da je bila voda fekalno onesnažena. Po Pravilniku o pitni vodi so bakterije Escherichia coli uvršcene med mikrobiološke parametre. Mejna vrednost za E. coli v pitni vodi je 0/100 ml. 2 Koliformne bakterije so skupina razlicnih bakterij, ki jih najdemo ne samo v blatu, ampak tudi v okolju. Ce v vzorcu pitne vode nismo potrdili tudi prisotnosti E. coli in/ali enterokokov, jih ne moremo uporabljati kot pokazatelje fekalnega onesnaženja. Preskus je uporaben za presojo onesnaženja z vecjimi kolicinami organskih in anorganskih snovi iz okolja, ustreznosti priprave vode, onesnaženja po pripravi vode, poškodovanosti ali napak v omrežju ipd. Po Pravilniku o pitni vodi so koliformne bakterije uvršcene med indikatorske parametre. Mejna vrednost za koliformne bakterije je 0/100 ml. Z rdecimi pikami so oznacene lokacije, kjer smo preverjali prisotnost bakterije Escherichia coli, prisotnost koliformnih bakterij in skupno število mikroorganizmov. Na vseh lokacijah so bili vzorci odvzeti veckrat. VODE V ALPAH Tina Leskošek, Lucija Ramšak, Miha Ivanc11 Vsi Zavod za ribištvo Slovenije. Ribe so kazalnik stanja celotnega vodnega ekosistema. V razlicnih življenjskih obdobjih, letnih casih in delih dneva se njihove potrebe spreminjajo, zato se po vodotoku aktivno premikajo. Odražajo stanje vodotoka gorvodno in dolvodno ter tudi stanje pritokov. Zaradi daljše življenjske dobe od vecine vodnih organizmov so obcutljive na dolgorocne spre­membe v okolju. Alpske reke s pritoki Alpske vode so specificen in s stališca pogojev zahte­ven življenjski prostor. Voda je hitro tekoca, hladna in bistra, bogata s kisikom. Pogosto z veliko mocjo dere v dolino in zahteva od rib veliko prilagoditev, prav tako so prisotna nagla nihanja vodostajev, saj lahko potoki in reke hipoma narastejo in potem spet upadejo. Vecinoma so alpski vodotoki tudi prodonosni, saj se dolvodno prenašajo vecje kolicine proda, sedimenta in tudi vecjih kamnov. Temperatura vode v povirnih delih rek tudi v poletnih mesecih ne zraste nad 10 °C, kar pomeni pocasnejši metabolizem rib, nižje, kjer se tok umiri, pa so poletne temperature tudi višje. V Sloveniji na obmocju Alp živijo predvsem domo­rodne vrste postrvi – v donavskem povodju potocna in jezerska postrv, v jadranskem povodju pa soška postrv. Pogosto lahko najdemo tudi kaplja in nekoliko nižje po vodotoku lipana. Ko se manjše reke stecejo v vecje, na primer v Savo Dolinko ali Savo Bohinjko, lahko opazimo mogocnega sulca, endemita dona­vskega povodja in hkrati najvecjega predstavnika slad­kovodnih salmonidov22 V skupino t. i. ciprinidov sodijo vrste, ki živijo v poca­si tekocih ali stojecih vodah z manj kisika in višjimi temperaturami. V skupino t. i. salmonidov sodijo vrste, živece v hitro tekocih vodah z nižjo temperaturo in vecjo vsebnostjo kisika. . Manj pogosti in znani vrsti pa sta na primer pisanec in blistavec. Clovek je v prete­klosti v vode hote in nehote prinesel tudi tujerodne vrste, kot so šarenka, potocna in jezerska zlatovcica. Kaj jih ogroža Ustrezen življenjski prostor za ribe ni vec samoume­ven. Vodni režim alpskih rek se spreminja prehitro, da bi se mu vrste lahko prilagodile. Clovekova poraba vode se povecuje, kar dodatno zmanjšuje kolicino vode v strugah. Ribe se sicer selijo na manjše ali vecje razdalje, s cimer si poišcejo boljše razmere, vendar so možnosti za to precej omejene - zaradi neprehodnih pregrad ali drugih vzrokov (suha struga). S segrevanjem vode se spreminja vrstna sestava ribjih in drugih združb v vodah. Na splošno se stanje popu­lacij domorodnih vrst rib v alpskem prostoru slabša - nekoc pogosta potocna postrv postopoma izginja in marsikje se vrsta pomaga ohranjati z vzdrževalnimi vlaganji. Zaradi višjih temperatur se pojavlja vedno vec t. i. ciprinidov (klen), marsikje pa prevladujejo tujerodne vrste (šarenka), kar vse negativno vpliva na primarne domorodne vrste. Z višanjem tempe­rature se pojavljajo tudi bolezni, ki jih prej pri nas ni bilo zaznati. Proliferativni nefritis (PKD) je tako ime­novana bolezen prihodnosti – postrvi prizadene ob povišani temperaturi vode in organskem onesnaže­nju. Tudi v Sloveniji je že bila prepoznana kot vzrok za upad staleža potocne postrvi. Ribe so temnejše, mirnejše in lahek plen ribojedim živalim. Neizogibne posledice podnebnih sprememb po­slabšujejo še posegi v vode in njihovo neprimerno urejanje. Secnja obrežne zarasti pomeni pregrevanje vode in pomanjkanje skrivališc v obrežnih koreninah. V alpskih rekah, kjer je v vodi malo hrane, to za ribe pomeni tudi manjši vnos hrane s kopnega. Regulira­nje strug in brežin s poravnanimi skalometi ali celo betonom pomeni pomanjkanje skrivališc za ribe, saj tako ni vec obrežnih lukenj, tolmunov in razgibanosti toka (po navadi sta rezultat poravnano dno in razšir­jena struga). Ribe ogroža tudi ribolov v smislu prelova in neustre­zne ribolovne tehnike, kar se odraža na poškodbah ustnih predelov rib. Pogini se zaradi cezmernega utrujanja, stresa ali krivolova žal težko opazijo in do­kumentirajo. V zadnjem casu ribje populacije ogro­žajo tudi ribojede živali, kot so kormorani in vidre, ki jih je vedno vec, saj prakticno nimajo naravnih sovra­žnikov in niso lovna divjad. Prilagoditve ribiškega upravljanja Vsem naštetim okolišcinam se mora hitro prilagajati tudi ribiško upravljanje. Segrevanju voda se posame­zne ribiške družine prilagajajo s prepovedjo ribolova v najbolj vrocem delu leta ali dneva. Zaradi manjša­nja populacij lovnih vrst rib so vlaganja ribjega zaroda ponekod vecja, za posamezne vrste pa se zaostruje tudi ribolovni režim (vecanje dovoljene najmanjše mere, ko se lahko riba upleni, zmanjševanje dnevne kvote ali prepoved uplena). Ribiški upravljavci sodelujemo v vec raziskavah, ki ugotavljajo vzroke poslabšanja stanja vrst, nenehno tudi pretresamo nacin izvedbe in strokovnost pose­gov v struge in obrežni pas vodnih teles. Ribogojske grehe iz preteklosti, ko so na primer s severa uvozili v ribogojnicah hitreje rastoco atlantsko linijo potoc­ne postrvi, se lotevamo z genetskimi analizami po­tocne postrvi in prilagoditvijo nacina upravljanja s to vrsto – domorodna donavska linija potocne postrvi je namrec uspešnejša pri preživetju v naših vodah. Pou­dariti je treba, da vsega, kar vemo danes, pred desetimi leti nismo vedeli. Za vse stroke, ki se ukvarjajo z vodo, vkljucno z ribištvom, je nujno, da aktivno prenavljajo svoje programe, vkljucujejo novo znanje, prilagodijo dejavnosti ohranjanju ekosistemov in nasploh v svoj nacin dela vpeljejo sonaravni pristop. Ce bi ribe govorile Zavod za ribištvo Slovenije mora s stališca sladkovo­dnega ribištva podati mnenje za vsak gradbeni poseg na vodnem ali v priobalnem pasu ter za vsak odvzem vode iz vodotoka. Ce bi v naših pisarnah sedele ribe, bi se vprašale, cemú morajo vsakomur posebej razla­gati iste stvari. Svoje zahteve bi povzele nekako takole: – V reguliranih strugah se nimamo kam skriti, zato se od tam izselimo. – Ce posekate obrežna drevesa, se voda pregreva, zato pogosteje poginjamo. – Ne postavljajte nam neprehodnih pregrad, saj se potem ne moremo seliti vzdolž reke. Funkcional­na ribja steza je sicer boljša kot nic, bi pa to lahko primerjali z zavitim makadamskim obvozom namesto avtoceste. – Ce odvzemate vodo iz vodotoka, mora v maticni strugi ostati ekološko sprejemljivi pretok, da lahko tamkajšnji prebivalci preživimo. – Vsa gradbena dela ob vodi in v njej povzrocajo ka­ljenje, ki ga res ne maramo. Takrat težko dihamo, lahko poginemo. Kaljenje vode med drstjo lahko pomeni unicenje našega zaroda. – Odstranite opušcene neprehodne pregrade, da bomo imele na voljo vec prostora. – Ne izpušcajte strupenih snovi ali neprecišcenih od­plak v vode, saj v takšnih pogojih težko preživimo. Pocasi plavamo naprej Slovenija je morala zaveze Vodne direktive prenesti v svojo zakonodajo – v Zakon o vodah in v Zakon o varstvu okolja. Na podlagi tega je trenutno v javni obravnavi tudi Nacrt upravljanja voda za vodno obmocje Donave in vodno obmocje Jadranskega morja do leta 2027. Obsežnost dokumenta odseva kompleksnost upravljanja voda. Ce preletimo le kazalo, se zavemo, za kaj vse ljudje vodo potrebujemo in kakšne obremenitve so zaradi tega deležni vodoto­ki s svojimi prebivalci vred. Cilji in ukrepi tega nacrta morajo voditi k doseganju dobrega stanja voda, pre­precevanju slabšanja stanja in k varovanju vodnega okolja. Hoceš noceš moramo slediti Evropski uniji, ki predstavlja napredne poglede na podrocju zago­tavljanja boljšega življenja na našem planetu – kot enega kljucnih ciljev pri tem vidi ohranjanje narav­nega okolja in biotske pestrosti. Zaveze, da se stanje voda ne bo poslabševalo oziroma da se bo izboljšalo, smo torej zapisali. Še izvajajmo jih dosledno. m Ribe v alpskih rekah Odsev stanja voda Ceprav ribe resnicno molcijo kot ribe, smo razvili nacine, kako jih bolje razumeti in kako s pomocjo stanja njihovih populacij vrednotiti stanje okolja. Z razlicnimi metodami izvajamo monitoring rib v vodotokih in na podlagi rezultatov podamo oceno stanja ribjih združb in posameznih vrst. Na podlagi pridobljenih informacij o številu, dolžini in masi rib lahko izracunamo številcnost vrste in njihovo biomaso, dobimo vpogled v starostno strukturo populacij ter izracunamo indekse za prikaz ekološkega stanja voda. Tudi v Sloveniji poznamo na podrocju urejanja voda primere dobre prakse. Utrditev brežine na potoku Milka (pritok Kokrice) je primer sonaravne ureditve z uporabo naravnih materialov. Posnema naravno dinamiko vodotoka, kar omogoca ohranjanje primernega življenjskega okolja za ribe in ostale vodne organizme. Foto Vit Kukolja Nekoc pogosta potocna postrv pocasi izginja iz naših rek. Foto Urban Žurbi Lipan živi v cistih in hladnih delih rek. Ekološko stanje voda nam pove, v kakšnem stanju so združbe rastlin in živali v vodnih ekosistemih ter v kakšni meri je ohranjeno naše življenjsko okolje. Foto Krištof Istenic Soška postrv Foto Krištof Istenic VODE V ALPAH Vodne novice Mreža vodnih poti v Kamniško-Savinjskih Alpahą Reka Sava zapušca alpski svet. Foto Rožle Bregar Z zavedanjem, da je treba naravne vire pitne vode varovati in jih ohraniti za prihodnje rodove, je nastal projekt Mreža vodnih poti v Kamniško-Savinj­skih Alpah. Povezuje štiri lokalne akcijske skupine (LAS) in z njimi obcine, ki delujejo na obmocju Ka­mniško-Savinjskih Alp. V projektu smo z obcinami, Jamarskim klubom Kamnik, Planinskim društvom Kamnik in Zavodom Poseben dan evidentirali vodne vire in jih analizirali z vidika kakovosti. Dosedanji podatki namrec kažejo, da vse vecji tu­risticni obisk planin obremenjuje vode v dolini in vpliva na njihovo kakovost. Na tej podlagi smo izbrali 50 izvirov, ki so neoporecni, in jih povezali v mrežo pohodniških poti v skupni dolžini približno 300 kilo­metrov. Pot bo vodila po uhojenih poteh, ki pa jih bo treba na nekaterih delih še nekoliko urediti. V skladu s turisticno strategijo Slovenije želimo razviti 5-zvez­dicno turisticno ponudbo, ki bo omogocila doma­cinom in tujcem edinstveno pohodniško izkušnjo v Kamniško-Savinjskih Alpah. Pomemben del projekta je namenjen ozavešcanju lokalnih prebivalcev na obmocju Kamniško-Sa­vinjskih Alp, saj so najpomembnejši cuvaji narave in vodnih izvirov prav domacini. Z organizacijo festivalov pitne vode, na katerih lahko obiskovalci okušajo in primerjajo razlicne vzorce naravne pitne vode, nagovarjamo lokalne prebivalce, zlasti mlade, in z njimi razpravljamo o naravni pitni vodi, o njenih prednostih, kakovosti in vsem, kar jih ogroža. Temu so namenjene tudi okrogle mize in drugi dogodki, npr. natecaj o alpskih vodah za ucence slovenskih šol, s katerimi spodbujamo mlade k razmišljanju in aktivnemu reševanju okoljskih problemov, poveza­nih z vodo. Ob vsem tem se pojavlja pomislek, ali ne bi bilo bolje, ce bi izvire pustili nedotaknjene in skrite pred ljudmi, saj smo prav ljudje najvecji onesnaževalci okolja in si hitro zacnemo naravo lastiti. Sprašujemo se, ali ne bi prizadevanja za oblikovanje te turisticne ponudbe zaradi povecanega obiska sprožila obrnjenega nega­tivnega razvoja v Kamniško-Savinjskih Alpah. Verja­memo, da je odgovor takšen: pametno nacrtovanje turisticnega razvoja, ki naslavlja trajnostne, sonarav­ne in nemasovne rešitve. Mija Bokal in Barbara Strajnar Balkan River Defence21 Projekt sofinancirata Evropski kmetijski sklad in Republika Slovenija iz Programa razvoja podeželja za obdobje 2014-2020. Balkanski polotok je dom zadnjim prosto tekocim rekam Evrope, a hkrati obmocje, na katerem je na­crtovanih vec kot 2.700 novih hidroelektrarn. Te bi s svojimi jezovi potopile divje doline, vodo iz recnih strug pa preusmerile v cevi. V zameno za oznako zelene energije bi bila to zgolj priložnost za zaslu­žek, ki bi za vedno spremenila podobo teh izjemnih krajev. Z majhno skupino ljudi, združeno pod okrilje Balkan river defence, skušamo prepreciti to nepo­trebno unicenje. Zadnjih pet let smo bili aktivni v kar devetih državah in povezovali male lokalne pobude, ki se borijo za svoje domace reke, v mrežo, ki zdaj deluje odlocno in uspešno. Ob tem smo veckrat nehote zanemarili domace kraje in reke, zato smo se leta 2020 odlocili, da bodo naš glavni fokus spet postale prelepe slovenske reke. Sava, naša najdaljša reka, je s svojimi globokimi ze­lenimi tolmuni, ki so prebivališce orjaškim sulcem, posebnost v svetovnem merilu - v oceh nekaterih pa samo tokava, ki še vedno delno "tece v prazno". Ceprav je dodobra razrezana že s 16 jezovi, se nekako še upira pritiskom. Pravkar si je opomogla od onesnaževanja in se je v njene vode in bregove, še posebej v njenem srednjem toku, velicastno vrnilo ži­vljenje. Nacrti za vsaj deset novih jezov med Tacnom in Zidanim Mostom bi njen zdaj divji srednji tok vsakih 7-8 kilometrov prekinili z betonskim zama­škom. Skupina strokovnjakov na podrocju ekologije in rek je formirala skupino Za Savo (www.za-savo.si), ki je zdaj glavni vir informacij za zainteresirano javnost. Mi smo svoje za Savo delno primaknili z lanskim veslanjem po vseh 258 km Save v Sloveniji, delno pa bomo to naredili s celovecernim dokumen­tarnim filmom o Savi, ki bo premiero doživel prav na mednarodni dan Save, 1. junija 2022 (vec informacij na spletni strani in socialnih medijih Balkan River Defence). Rok Rozman CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp Alpska skupnost se prvic sooca z vodnim neravno­vesjem, ki se kaže v pomanjkanju razpoložljive vode za potrebe kmetijstva, turizma, energetike in tudi oskrbe s pitno vodo. Število obiskovalcev v Alpah narašca in alpske skupnosti se zaradi povecane porabe vode in proizvodnje odpadnih voda že sre­cujejo s preseženimi nosilnimi zmogljivostmi javne infrastrukture. Hkrati so presežene tudi zmogljivo­sti okolja, na kar pri CIPRI Slovenija opozarjamo že dlje casa. Problematicno je predvsem upravljanje z odpadnimi vodami, ki je v visokogorju zahtevnejše, vendar kljucno za ohranjanje vodnih virov in ekolo­ških funkcij vodnih teles. Zadnje študije so ponovno dokazale, da se odpadne vode iz Koce pri Triglavskih jezerih izcejajo nepo­sredno v Dvojno jezero ter tako dokazano prispe­vajo k onesnaženju vodnega vira in tudi evtrofika­ciji Bohinjskega jezera. Prav tako so raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU s sledilnimi poskusi izcejanja vode iz Triglavskega ledenika potrdili podzemne povezave z izviri Trigla­vske Bistrice v dolini Vrat ter odkrili povezave tudi na bohinjsko stran. To pomeni, da se v obe smeri verjetno izcejajo neprecišcene odplake iz greznice Triglavskega doma na Kredarici. Zaradi spremembe v padavinskem režimu – vec dežja in manj snega – ter višjih temperatur v prihodnosti pricakujemo po­slabšanje vodnih razmer. Zato bo ravnanje z vodo še pomembnejše. Poskrbeti moramo, da vse znane vire onesnaženja voda v visokogorju cim prej uredimo. Špela Berlot, dr. Matej Ogrin Posoški razvojni center Obmocje Posocja je bogato z vodami in tudi intere­si. Ob javni zavesti, da jih je treba ustrezno varova­ti, se vedno znova pojavljajo novi izzivi - od zdaj že zgodovinskega pionirskega dela za zašcito zgornje­ga toka Soce pred energetsko izrabo do današnjih izzivov usmerjanja številnih obiskovalcev. Posoški razvojni center je v minulih letih s številnimi projekti skušal vplivati na lokalni, regijski in cezmejni dialog na temo soocanja razlicnih (ne)rab voda. Evropska vodna zakonodaja in dobre prakse kažejo, da sta prav sodelovanje in vkljucevanje deležnikov kljucna za dolgorocno uspešnost upravljanja voda. Že dolgo je v prostoru zaznana tudi ideja o ustanovitvi kra­jinskega parka, ki bi sicer prinesel tako platformo, vendar brez carobne palice. Smo v casu, ko kljub deklarativni usmeritvi v svet trajnostnega razvoja dejanja tega žal ne potrjujejo. Tudi na podrocju vodne demokracije je še vedno prevec prisoten sektorski pristop. Dejavnosti se na­crtujejo in umešcajo na razlicnih podrocjih, srecuje­jo pa se pogosto šele v praksi. Turisticni obisk, ume­šcanje podporne infrastrukture, crpanje gramoza, energetska izraba, ribolov in še mnogo drugega so elementi, ki jih srecamo v okolju. Do dolocene mere lahko sobivajo, vendar jih je treba umešcati celostno, in to ne kjer koli in z upoštevanjem nosilnosti narave in neposredne dodane vrednosti za domacine. Poleg razlicnih projektov pomembno vlogo nosi tudi ozavešcanje - v tem smislu je leta 2011 reka Soca dobila svoj dan, 14. oktober. Od takrat naprej kot štafeta vsaki dve leti obišce drugo obcino sloven­skega dela porecja. S številnimi dejavnostmi se reke približajo domacinom, ki jih tudi najbolje poznajo. Soca s pritoki je magnet, ki vsako leto privabi številne obiskovalce. Ob omejitvah, ki jih terjajo ekosistemi, se vedno pogosteje sliši tudi potreba po ohranjanju pristnosti doživetja. Miro Kristan Planinska zveza Slovenije Clovekova dejavnost v gorah - tudi planinska, se nenehno povecuje in ostajajo sledi, ki nedvomno vplivajo na cisto pitno vodo. Ob svetovnem dnevu voda, 22. marca, smo leta 2021 pri Komisiji za varstvo gorske narave pripravili anketo – Voda v gorah. V anketi nas je zanimalo, kako obiskovalci gorskega sveta spremljajo in ocenjujejo skrb za vodo pri obratovanju planinskih postojank, skrb pri rav­nanju z odpadki ter urejenost sanitarij v planinskih kocah. Vprašali smo jih tudi, kakšen vpliv na onesna­ženje vodonosnikov pripisujejo planinstvu in kako vrednotijo nacelo planinske skromnosti. Na koncu smo jih povprašali o njihovem odnosu do varstva voda v gorah. Na anketo se je odzvalo 342 anketiran­cev. Zastopane so bile vse starostne skupine. Odgovorili so aktivni obiskovalci gora, dobrih 70 od­stotkov se jih poda v gore vsaj dvakrat na mesec, 90 odstotkov anketirancev je clanov planinskih društev, le 20 odstotkov jih sodeluje pri varovanju narave. Presenetljivo je, da so zelo pozorni na rav­nanje s pitno vodo v kocah ali pri izvirih pitne vode. Prav tako so pozorni na ravnanje z odpadki v planin­skih postojankah, urejenost sanitarij in delovanje ci­stilnih naprav, tam kjer te obstajajo. Anketiranci prav tako niso navdušeni nad ponudbo vode v plastenkah, saj te prispevajo k obremenitvi okolja z odpadki in si jo raje v vecini natocijo iz pipe ali nosijo iz doline. S planinsko skromnostjo v postojankah je zado­voljnih 69 odstotkov anketirancev, ki jim zadostu­jejo hladna voda za umivanje in suha stranišca. Le skromna 2 odstotka je tistih, ki si želijo v gorah vec udobja. Skoraj vsi (98 odstotkov) se zavedajo, da clovekova neodgovorna dejavnost v gorah lahko negativno vpliva na pitno vodo ob vznožju gora. Na podlagi odgovorov ocenjujemo, da imajo planinci razmeroma odgovoren odnos do vode v gorskem svetu in so pripravljeni sodelovati pri ohranjanju narave. Miran Ritonja, vodnik PZS, varuh gorske narave 2 Balkanska recna obramba. Z Ognjem v Alpah, tradicionalnim mednarodnim dogodkom CIPRE, ki ga obeležimo vsako leto drugo soboto v avgustu, opozarjamo na okoljske in razvojne probleme v Alpah. Tako kot so nekoc kresovi na vrhovih pomenili opozorilo za prihajajoco nevarnost, danes luc z vrhov in iz dolin pomeni opozorilo za obcutljivost alpskega prostora. Zadnja tema Ognja v Alpah je bila prav vodno bogastvo v Alpah. Foto Domen Mirtic Dolenec INTERVJU Mire Steinbuch Ko ti gre najbolje, se ustavi Pogovor z Markom Lukicem Marko Lukic (1969), danes direktor družinskega podjetja, je socasno, tako v športnem plezanju kot v alpinizmu, dosegal status športnika mednarodnega razreda, kar takrat ni uspelo nikomur drugemu. Ko so v Patagoniji v bazi cakali na lepše vreme, mu je legendarni Wolfgang Güllich pokazal, kako trenira. Sedemnajstleten je šel na odpravo v Peru, naslednje leto v Karakorum, leta 1990 prvic v Patagonijo,1 1997. v Ameriko. Vaš alpinisticni zacetek je bil drzen. Je napovedo­val vašo plezalsko kariero? Želja po plezanju se je rodila, ko sem na nekem pla­ninskem izletu v steni Ojstrice videl alpiniste. Ko sem pozneje zagledal plakat za alpinisticno šolo (AŠ), sem se takoj prijavil. Ker še nisem bil star 16 let, bi morali starši podpisati dovoljenje za vpis, za kar pa ni bilo nobene možnosti. Edinkrat v življenju sem nekaj po­naredil in sam podpisal starše. Ce se pošalim, splacalo se je, cilj je upravicil sredstvo. (Smeh.) Nekaj casa ste bili profesionalni plezalec, nato vas je oce zaposlil v svojem podjetju. Kako ste usklaje­vali obe dejavnosti? Kar nekaj let sem živel za plezanje in od njega. Za športnike mednarodnega razreda je bilo dobro po­skrbljeno. Imeli smo štipendijo, v nekem obdobju celo tisoc takratnih mark, kar je bil velik denar, zaradi katerega sem lahko dolgo plezal. Po preplezani smeri Just do it v ZDA leta 1997 sem se znašel v motivacijski luknji in oce me je "potegnil" v podjetje. Hci Anja se je že rodila, sin Matevž je bil na poti, zacel sem delati in za dve leti prekinil plezanje, nato se je želja spet prebudila. V športnoplezalskem smislu nisem vec dosegal ravni, na kateri sem bil prej, zato sem se vrnil tja, od koder sem izhajal – v hribe. Za takratni cas visok plezalni nivo sem prenesel v stene. Z Andrejem Grmovškom sva prosto preplezala kar veliko težkih smeri v gorah, v zimskem casu tudi mešanih smeri. Bilo je pa zelo naporno, lahko recem, da je bilo težko in naporno skombinirati službo, družino in šport. Nato sem si leta 2004 poškodoval komolec. Do leta 2008 sem še plezal mikse, odkar sem 2009. prevzel vodenje podjetja, plezam le še ljubiteljsko. What's love got to do with it je prvenstvena smer, ki ste jo leta 1994 preplezali z Janezom Jeglicem in Miho Praprotnikom v Cerro Torreju v nemogocih vremenskih razmerah. V poldrugem mesecu je bilo zares lepih samo šest dni, v steno ste šli 16-krat. Odraža ime smeri, ki je naslov pesmi Tine Turner, vaše samospraševanje o smiselnosti bivanja ter plezanja tam doli in morda še cesa drugega? V tistih letih sta bila vse moje bivanje in ves moj kozmos osredotocena samo na plezanje. To je bila prva misel zjutraj in zadnja zvecer, o plezanju sem tudi sanjal. Plezanje je prispodoba življenja, da boljša ne bi mogla biti. Izkušnja hoje po robu, ki ga ne smeš pre­stopiti, postavlja vedno znova eksistencna vprašanja o smiselnosti tega, kar pocneš, po drugi strani pa so te izkušnje mocne kot crna luknja; privlacijo te, moraš paziti, da se luknji prevec ne približaš, sicer te bo po­goltnila. Energija je bila izredno mocna. Po plezanju nikoli vec nisem pri nicemer spoznal tako mocne, ki bi me prignala do roba in odpirala toliko vprašanj. Ce se vrneva k vprašanju. Ja, zagotovo se clovek sprašuje, zagotovo je šlo za brezpogojno ljubezen do plezanja, za katero smo bili pripravljeni zastaviti vse. In se vprašaš, kaj ima ljubezen s tem – vendar ravno ljubezen do tega je tista, ki omogoca, da si pripravljen prevzeti tveganje, trpljenje. Na nek nacin v tistem trenutku vse dojemaš kot trpljenje, toda ko je zadeva mimo, je nagrada v obliki nove izkušnje tako velika, da se vedno znova vracaš in išceš tako izkušnjo. Ste Tini Turner sporocili, da ste smer poimenovali po pesmi, ki jo prepeva? (Smeh.) To bi morali vprašati Miha, on je predlagal ime, ker smo pesem ves cas poslušali. Verjetno ne. Leta 1994 sicer ni bilo treba, danes pa bi morali misliti na avtorske pravice. Že prej sem slišal in bral o vas, a zelo dobro sem si vas zapomnil po preplezani smeri Just do it v ZDA, 5.14c (8c+; XI), takrat najtežji smeri te vrste na svetu, ker vam je uspelo tik pred odhodom domov. Koliko je bilo takih "tik pred zdajci"? Veliko. V devetdesetih letih sem bil zaradi spleta oko­lišcin edini med slovenskimi plezalci, ki je konstantno hodil po svetu in skušal preplezati ali najtežje smeri tistega casa ali legendarne, kultne smeri, kot so White Wedding v Smith's Rocks, 8b+, leta 1990; Punks in the Gym, prva 8b+ na svetu, Wofganga Güllicha v Avstraliji 1992; še prej, leta 1989 legendarno Kanal im Rücken, tudi Güllichovo, prva 8b v Nemciji. Iskal sem smeri, ki so imele še kaj vec kot zgolj številcno oceno težavnosti, namrec zgodbo. Just do it je bila pika na i. Ko sem jo preplezal, so bile na svetu tudi težje smeri, a Just do it je imela zame prav posebno karizmo. Ce pred njo ne bi imel takšne plezalne kilometrine, tudi Just do it ne bi zmogel. Eno je plezati smeri nekje doma, kjer se, ce ti ne uspe, odpelješ domov in prideš pozneje spet posku­sit, ali pa dalec od doma, kjer nikoli ne ujameš ideal­nih pogojev, idealne forme in še zelo dalec si. Cutiš nekakšen pritisk. To je težji del – kako se razbreme­niti pritiska, zavedanja, da morda ne bo druge prilo­žnosti. To se je vedno dogajalo. Spomnim se Kanala im Rücken, preplezal sem ga v zadnjem dnevu v Nemciji. Pri White Weddingu sem že obupal, a je Ceh Hudecek zjutraj preplezal Scarface; to mi je dalo dodatno energijo za Wedding. Enako je bilo s Punks in the Gym. V Avstralijo sem prišel popolnoma ne­pripravljen, za dvig forme sem najprej preplezal vse najtežje smeri. Imel sem sreco, da sem na teh izletih spoznaval legende, ki so naredile ta šport, med njimi Kurta Alberta, Wolfganga Güllicha, Jerryja Moffata. Just do it je specificna smer. Lotil sem se je jeseni. Tam je zelo hiter prehod iz prevrocega vremena v prehla­dno. Uspelo mi je ujeti zadnji vlak in preplezati smer v ne ravno najboljših pogojih. Ko si dalec od doma, ne izbiraš pogojev, vzameš, kar je na voljo. Kdo med našimi alpinisti je na vas naredil najvecji vtis? Francek Knez. Mislim, da je zaznamoval sodobni slo­venski alpinizem. Bilo bi odlicno, ce bi njegov vpliv komu uspelo opisati. Njegov pristop do raziskovanja novih stvari, ne v najvišjih stenah, ampak raziskovanje težav in jih premagovati v cistem slogu, njegova "pro­duktivnost" je bila neverjetna. Mislim, da je vplival na Johana21 Planinski vestnik, 12/2021. in Silva,32 Janez Jeglic. pozneje in seveda tudi na vse druge. Prinesel je sodoben pristop k plezanju. Francek je od vseh najbolj vplival na mojo plezalsko pot. Zato sem mu vecno hvaležen. Kaj je za vas pomembno pri izbiri soplezalca? Veliko soplezalcev za resne stvari niti nisem imel. Ko sem zacel plezati zahtevne smeri v velikih stenah, sem plezal z Mihom Praprotnikom, Janezom Jeglicem, Silvom Karom, Andrejem Grmovškom. Na zacetku plezalne kariere ne moreš izbirati, greš s tistim, ki te vzame. Najprej skušaš poiskati tiste, ki so boljši od tebe, ker s tem napreduješ. Predajajo ti znanje in izkušnje, ki so jih priborili skozi leta. Izkušnje so v alpinizmu izredno pomembna kategorija. Ko dosežeš višji nivo, na katerem ni – nocem zveneti bahavo – veliko boljših od tebe, išceš nekoga, s katerim se dobro razumeš. Ni nujno, da se tudi v dolini veliko družita, pomembno je, da se razumeta tam gori. Nismo stalno hodili na pivo, združili smo se za neki skupni cilj. Ne išceš deset enakih, kot si sam – to opažam tudi danes v podjetni­štvu – ampak nekoga, ki te dopolnjuje v tistem, kjer nisi mocan. Miha Praprotnik je izredno dober plezalec za tehnicne raztežaje v velikih stenah in dober logistik. Vsak od omenjenih plezalcev je imel nekaj, cesar jaz nisem. To je timski duh – sposobnost združiti mocne pozicije v eno tocko je bilo tisto, kar je pripeljalo do rezultata. Na koncu sem veliko plezal z Andrejem Grmovškom, s katerim sva se res odlicno ujela, in za konec kariere sem z njim doživel zanimive avanture. Je na mestu vprašanje o razliki med Wolfgangom Güllichom43 Silvo Karo. in Adamom Ondro? Ondro sem spremljal, ko je zacenjal plezati v Mišji peci. Gotovo je bistveno bolj kompleten plezalec, kot je bil Wolfgang. Vendar moramo razlikovati nekaj. Wolfgang je bil tisti, ki je sodobne metode treninga vpeljal v plezanje in velikokrat dvignil plezalno raven. Takrat je bil to cisto nov šport. On je tolikokrat dvignil nivo športnega plezanja, težavnosti, da ima mesto v zgodovini. Po drugi strani je Ondra izredno vsestran­ski plezalec. Güllich ni bil plezalec za tekmovanja, ki so takrat komaj nastajala, Ondra pa je z njimi odra­šcal. Mislim, da sta oba velikana športnega plezanja. Na hitrostnem plezanju v navezah v Paklenici ste med letoma 2000 in 2005 s tremi razlicnimi so­plezalci šestkrat zmagali. Zakaj ste se udeleževali tega dogodka? To je bila cista zabava. A bodimo odkriti, ceprav alpi­nisti tega ne želijo priznati, smo vsi tudi zelo tekmo­valni. Ce sem odkrit, je bila tudi nagrada za tiste case sanjskih 3000 mark (ali nekaj takega) dober motiv. Za navezo? Ja, za oba. To je bil nenormalen denar. Hkrati pa tudi izziv – jaz sem bil vedno športnik – v kakšnem casu se da neko smer preplezati. Ko sva šla s Silvom prvic za hec (in zares) poskusit, se je odprla cisto nova dimen­zija v smislu, kako hitro se v resnici da plezati. To sva vkljucila v svoje plezanje, ko sva v enem dnevu v Anica kuku preplezala šest smeri! Ali ko sem pozneje z An­drejem Grmovškom preplezal zapored tri smeri 7c, tudi v Anica kuku. Predvsem pa smo hitrost prenesli v velike stene. Sposobnost gibati se hitro – naj povem, da smo bili v mladih letih vedno nekoliko zanicevalni do hitrega skalnega plezanja, skalolazenja, ker je bilo predvsem v domeni vzhodnega bloka – je kljucna v alpinizmu. A ce hoceš biti hiter, moraš biti lahek. Ko sva z Andrejem v Paklenici cakala na popoldansko tekmo, sva dopoldne skocila do Anica kuka in prosto preplezala Klin v 40 minutah, ne da bi terala do konca. Vecino smeri sva plezala simultano, enkrat sva se za­menjala v vodstvu. V tistem casu smo bili zelo suvere­ni, bili smo sposobni gibati se varno in hitro. Katere izkušnje iz alpinizma lahko uporabite v poslovnem svetu oz. vodenju podjetja? Prva stvar, ki mogoce ni bila najboljša, je dejstvo, da je plezanje individualen šport, zlasti tekmovalno. Plezal sem tudi v navezi, najvec z enim, manj z dvema so­plezalcema. Ni se bilo treba veliko usklajevati. Podje­tje pa je živ organizem. Problematicni sta dve stvari. Moja zelo neposredna, hribovska komunikacija in mišljenje, ce imamo skupni cilj, bomo dali vsi vse od sebe, da ga bomo dosegli. To je bila prva iluzija. Drugi problem je bil v mojih standardih, ki so izredno visoki. Kot vrhunski plezalec sem bil tiste dni, ko sem bil le na 95 odstotkih, slabe volje. Ce nisem šel vedno do konca, do sto, je bil dan slab. Ko sem prišel v podjetje, sem imel obcutek, da sem na 30 odstotkih svoje sposobnosti. Toda treba je vedeti, da je mojih 30 morda za nekoga drugega 90, neodkritih, tistih, za katere misli, da so njegov limit. Stvar vodenja je, kako ljudem odkleniti njihov skriti potencial, v katerega niti sami ne verjamejo. Iz alpinizma vem, da so omejitve predvsem v glavi, v našem razmišljanju. A ce se precenimo, se ne konca dobro. Naucil sem se postavljati cilje, jih jasno de­finirati. Ce pri plezanju receš, rad bi bil dober, je to premalo. Reci moraš, rad bi preplezal … Just do it. Nato moraš dolociti strategijo, pri plezanju to pomeni trening, merjenje rezultatov. Pomemben vidik, moja dodana vrednost, ki sem jo prinesel v podjetje, je za­vedanje, da se najboljše stvari ne morejo kupiti, tako kot se ne morejo kupiti doživetja. Veliko lažje je bilo preplezati 8c+, ker sem vedel, da so jo preplezali že drugi pred mano. Kdor to naredi prvi, se nima na kaj nasloniti. Preseganje lastnih omejitev; zavedanje, da se jih da preseci in da te meje obstajajo v zaseb­nem, poslovnem in vsakdanjem življenju, je tisto, kar omejuje naš potencial. Jureta Franka so bussinesmani v ZDA vprašali, kaj je dosegel v življenju. Srebrno medaljo na olim­pijskih igrah v Sarajevu, je odgovoril. Kakšno vlogo imajo pri nas uspehi vrhunskega športnika, ki je presedlal v poslovne vode ali kandidira za službo? Pri meni niso imeli vec ali manj nobene, ker v tistih letih športnega plezanja in alpinizma niso dovolj poznali. Mislim, da športnikom, ki so posegli po me­daljah, v prvi fazi to gotovo pomaga, odpre marsika­tera vrata. Njihov najvecji kapital je športni odnos, ki so ga skozi uspehe vzgojili – ce se ne bi osebnostno razvili, ne bi mogli postati zmagovalci. Vendar te ljudje ne trepljajo dolgo po ramenih, to obdobje je zelo kratko. Vrhunski športniki imajo osebnostne znacilnosti, ki jim omogocajo, da lahko dosežejo marsikaj, ce se odlocijo, in to je po mojem pravzaprav najvecja dodana vrednost, ki jo prinesejo v poklicno življenje. No ja, pa tudi ego je že malo obrušen, saj si jih kdaj dobil tudi okoli ušes – to ne škodi. V tujini vabijo alpiniste na motivacijska predava­nja za poslovneže oziroma zaposlene. Je tudi pri nas tako? Vsekakor. Alpinisti so izredni hvaležen material za razne seminarje, delavnice. Izkušnje, ki jih pridobimo z alpinizmom, so res enkratne in jih ne dobiš zlahka kje drugje. Menim, da je alpinizem ob upoštevanju etike vec kot šport, brez upoštevanja etike pa niti šport ni. Ste se kdaj resno poškodovali? Ne. Tudi soplezalci se niso nikoli. Vedno je bilo moje stališce – tega se držim tudi danes v poslu – ko mi je šlo najbolje, takrat nisem šel plezat. Ko se mi je zdelo, da je meja nebo, sem obmiroval, spustil kakšen dan. Veliko poslovnežev se ujame v zanko. Dobro jim gre dvajset let, mislijo, da so vsemogocni in da vse znajo, potem pa pride ura resnice. No, ce se v to zanko ujameš pri alpinizmu, se ne konca dobro. Se strinjate s trditvijo cim boljši alpinist – tem vecji egoist? Zdaj ko gledam z distance – kaj je egoizem? Ce po­gledamo Pogacarja, Roglica in druge vrhunske šport­nike – ce hoceš v necem uspeti, moraš sebe postaviti na prvo mesto. Tvoji bližnji zagotovo ne dobijo vsega tistega, kar želijo. Toda mislim, da je bistveno vecji egoist tisti, ki nima nobenih ciljev, je vedno tecen, ker sam ne ve, s cim bi bil zadovoljen, in trpijo vsi okoli njega. Mislim, da o tem ni vredno razpravljati. Ko ima clovek veselje do necesa, ko te poklice, kot bi rekel Humar, je velik privilegij, da imaš možnost to doži­veti. Ce res iskreno goriš za neko stvar, je tudi tistim okoli tebe lahko dobro. Ce pa imaš v sebi željo, ki je ne živiš, ljudje okoli tebe trpijo še veliko bolj, kot ce si egoist in pocneš, kar si želiš. V cemerkoli je nekdo vrhunski, kompenzira nekaj, kar mu manjka. Pri tem si ne more pomagati, iti mora skozi to fazo. Pomembno je, ali se iz tega kaj nauci. Glede odgovornosti, tu se strinjam, to so težka vpra­šanja. Kaj ostane, ce se nekomu kaj zgodi? Tu se znaj­demo na težkem podrocju, mislim, da ni odgovora. Vsi, ki so v necem vrhunski, izjemni, po navadi niso lahke osebnosti … ... ker niso obicajni, vsakdanji ljudje. Seveda. Ce bi bili, bi cepeli doma in jamrali. Na vrh so jih pripeljale osebnostne lastnosti, biti morajo iz pravega testa. Obicajna definicija egoista ne spada v ta kontekst. Kaj mislite o dejanjih všeckarjev, ki v hribih pocno stvari, s katerimi na družbenih omrežjih vzbujajo pozornost in nabirajo lajke? Meni se to zdi bolno, tisto, zaradi cesar ne hodim v hribe. V gore smo hodili zaradi kontrapunkta temu, o cemer zdaj govoriva. Po drugi strani se ta odnos kaže v zimskih nesrecah v gorah, ker vanje zahajajo ljudje, ki v resnici tja ne spadajo, si jih ne zaslužijo. Potrošniška družba in všeckanje sta jih pripeljala do mišljenja, da je vse vsem dostopno. Ce se spomnim svoje mladosti, nocem biti pateticen, so bili zimski hribi rezervirani za alpiniste in za nikogar drugega. Morda za turne smucarje spomladi. Zdaj vidimo horde ljudi z vrhun­sko opremo, ki mislijo, da so z njo že varni. Nimajo znanja niti kilometrine. Vsakemu izmed nas se lahko zgodi nesreca, vendar je verjetnost zanjo vecja, ce je nekdo še dodatno obremenjen s tem, da mora nare­diti dobro fotko, ki jo bo dal na Instagram, Facebook. Na prvem mestu ni doživetje hribov, ampak pokasi­rati cim vec lajkov. To je napacno izhodišce za hojo v hribe. Za konec še demografska nota. Menda vaše hiše ugodno vplivajo na rojevanje otrok? (Smeh.) To je res. Nekoc smo imeli predstavitev vzorcne hiše. Poleg so bili naši ambasadorji Mitja Petkovšek, Jakov Fak, Marko Potrc. Rekli so, da niso mislili imeti vec otrok. Dobro, da so imeli v hiši sobo viška, ker so dobili še enega. m 4 Nemški športni plezalec (1960–1992), umrl v prometni nesreci. Marko Lukic v Zahodnih Julijcih, 2007 Arhiv Tanje in Andreja Grmovška Marko pleza v spodnjem delu prvenstvene smeri Kaj ima ljubezen s tem; VIII, A4, WI 6, 800 m; 1994, južna stena Cerro Torreja. Arhiv Lukic, Jeglic, Praprotnik Marko Lukic med plezanjem v južni steni Marmolade; poskus ponovitve smeri Riba, VII+, A3-A4, 1100 m, Dolomiti, marec 1991 Foto Miha Praprotnik Andrej Grmovšek in Marko Lukic na vrhu Mont Blanca po preplezani smeri Divine providence, ED+, 7b+, 900 m, 2003 Arhiv Tanje in Andreja Grmovška V bazi pred odhodom pod južno steno Cerro Torreja, v kateri so preplezali prvenstveno smer Kaj ima ljubezen s tem, VIII, A4, WI 6, 800 m, 1994. Z leve: Janez Jeglic, Marko Lukic, Miha Praprotnik. Arhiv Lukic, Jeglic, Praprotnik PLANINSKI SPOMINI Matjaž Kmecl Hribi še beli so, rože pa že cveto1 1 Prosto po Simonu Jenku. V družinskem izrocilu vztraja zabavna zgodbica o mojem zgodnjem navduševanju nad cvetjem. Bolj ali manj javno jo pripovedujejo zmeraj znova, v mnogih razlicicah – da se mi seveda lahko režijo. Na kratko: starša sta kot mlada ucitelja na šolskem vrtu v hribih pod Kumom sejala poleg solate in korenja tudi cvetje, predvsem mati, cinije, astre, zajcke, ob ograji sta zasadila nekaj dalij, kar se je pac takrat dobilo, bilo je še precej pred drugo svetovno vojno. Vcasih sta morala malo zdoma naokrog, danes bi rekli na teren, in sta naju z bratom zaupala v varstvo prijaznemu psu, vsem trem pa dala na voljo šolski vrt. Ko sta nekega dne spet tako storila, sta me ob vrnitvi menda našla med gredicami vsega blaženega in vzklikajocega: "Kukike lepe! Kukike lepe!" Vse rože, do zadnje, so bile obglavljene; od ocitnega lepotnega zanosa – od cesa pa?! – potrgane. Kasneje kdaj bi mi jih oce ob takšnem dogodku pošteno naložil po za­dnjici, bil je pac še pedagog stare sorte, zdaj pa se je samo, predvidevam, nekam stekleno zazrl v svet in potem uvidevno pritegnil materi, ki je bila nad mojo zgodnjo obcutljivostjo za vse lépo ocarana, do solz ginjena in ponosna. "Rože bojo že znova zacvetele," je dopovedovala ocetu, ko so ga zacele vzgojno srbeti dlani. Tako si pac predstavljam, spomnim se ne. Odtlej je veljalo, da sem pri družini nekakšen referent za vse, kar cvete. Nekakšna pomehkužena, punckasta duša. Za poklic in služenje kruha sem si pozneje izbral cisto druge reci, z malo samoopazovalne kriticnosti pa moram ugotoviti, da z velikanskim veseljem in zani­manjem vseeno prebiram knjige in razprave o rastli­nah, še posebej rožah; ali pa to, da sem si izbral za hobi križanje vrtnic (ko me pri tem poslu sploh ni zlepa za­nimalo, ali bo iz tistega pocetja nastalo kaj pametnega, ampak samo to, kaj bo prišlo ven iz križanja vrtnicne matere in vrtnicnega oceta – tudi še tako nemogoci spacki – ki jih pa, roko na srce, spet nisem bil nikoli prevec vesel: saj so vrtnice nekakšne rožne misice, pojem vsega najlepšega, in se skoraj ne spodobi, da bi bile grde). Ampak naj grem k stvari. Zame skoraj ne more biti lepšega od studenca zlatih kalužnic v mocvirnem blatu zgodaj spomladi. Ali njihovih daljnih sorodnic zlatih pogacic v hribih ob zacetku poletja. In tudi ne nic ocarljivejšega od cvetocih cešenj sredi kicasto modrega travnika spomincic na Prvi ravni pod Ble­gošem (Prvo ravan imam pac ta trenutek v spominu, velja pa za vse oblake spomincic po travnikih). Enako sijajno je, ce na Kumu v pozni pomladi naletim na poplavo kronic, o katerih mi zvesto poroca trbovelj­ski prijatelj Leko, ki se tja gor vozi z motorjem oprezat, kdaj se bodo pririnile iz zemlje; ali pri Svetem Lovren­cu ob Lisci na drugi strani Save kup velikih encijanov; in na Štihovem hribu nad Mirno toliko rumenih azalej, da jih imajo kmetje za plevel, ker jih krave ne jedo, zarašcajo pa najlepše robove pašnikov (pri no­vomeškem Gabrju, kjer so jih najprej naredili za zna­menite, so jim vrtickarji rekli gabrške rože in so jih iz same ljubezenske vneme skoraj iztrebili). Logarice ali mocvirski tulipani so veliko manj gosposki, a je vsako srecanje z njihovimi ponižno kimajocimi glavicami enako pomembno doživetje. Tu in tam kakšna roža preseneti na popolnoma ne­pricakovanem kraju in me s tem še posebno razveseli: takšna je bila svoja leta brsticna lilija kar ob širokem cestnem ovinku pred Poljanami, na Ajdovskem britofu, kot stari domacini recejo kraju – bahavo se je ena sama nekaj pomladi zapored razcvetela v oranžni lepoti, potem pa je zginila, nekega leta je ni bilo vec – mogoce je odšla s kakšnim "ljubiteljem", ali pa se je samo za nekaj casa potuhnila pod rušo. Na lepe ceveljce me je napotil sošolec, zdaj že zdavnaj na oni strani vecnosti; bil je vojaški zdravnik. Kot vojno lice v nekdanjih casih ni smel cez mejo, žena pa je seveda hodila v Celovec po kavo in pralni prašek. Spremljal jo je do Ljubelja in moral ostati tostran; tam jo je cakal, da sta se zvecer skupaj vrnila; vmes pa je raziskoval tamkajšnji hribovski svet. Izkazalo se je, da je bilo lepih ceveljcev pod Zelenico, kolikor si hotel – v nizkem bukovju kar nad stezo céli pušeljci, razkošni šopi na dolgih pecljih, ali pa malo bolj pritlikavi zunaj, na soncu, med šodrom. Precej let je bil zapovedan tako imenovan obmejni pas, kjer so cloveka hitro zaceli preganjati granicar­ji, ce je kaj blodil po njem, tako da so rože imele mir pred oboževalci. Ampak je res lepa in nenavadna roža lepi ceveljc, tako da se je splacalo vsem granicarjem nakljub kršiti pravila! Kaj planika, ceprav ji tudi ni mogoce nic ocitati! Svojcas sem na Jalnovih Ogradih, pod katerimi je nekaj let zapored samotaril Dane Zajc, pesnik, videl cele zaplate ocnic. Vrh Ogradov je nekakšna viseca planota, precej revna z zemljo, skalnata in pešcena, tako da planike na njem ne zrastejo kaj zelo v višino, in tudi v obilje ne. Niso obute v salonarje, bi rekel prijatelj, jih je pa zato nepregledna množina. Od planinskega cvetja so najbolj "razvpite". Saj so lepe, bi rekel, ampak drugace kot lepi ceveljci, nekako fino kožuhovinaste, žametaste so, ob tem pa skromne, nenapihnjene, brez salonarjev. In tako naprej: še posebej v hribih za vsako skalo caka kakšna taka lepa rec. Lahko tudi kar na planem; nagelj­ni oziroma klincki, recimo Sternbergovi, pod Vrtaco (kajpak tudi kje drugje) širijo poleti oblake vonjav. Ker sem pod kožo cudak, sem kakšno posebno rožo obiskoval leto za letom, ob vsaki priložnosti. Alpske­ga volcina je menda na Krasu kar nekaj, "moj" pa je bil samo eden – razkošno cvetoce bitje na koncu poti od cerkvice svetega Hieronima z Nanosa dol, že v dolini; moral si vedeti zanj in na pravem kraju stopiti okrog skalnega vogala, pa si stal pred njim. "O, še si tukaj!" sem se ga zmeraj razveselil. Vsako leto lepši je bil, zmeraj bolj razkošen, o pravem casu ves prekrit z belim cvetjem in nežno dišavo. Bal sem se, da ga bom kdaj zgubil, ker je toliko ljubiteljev lepih rož na svetu. In povrhu, kar je trdil Tavcar, "nam je ljubezen vsem v pogubo". Rožam je v pogubo njihova lepota (ki je oblika ljubezni) in kakor velja za lepa dekleta, tako velja tudi za rože, prav­zaprav za vsa živa bitja: velika lepota – veliko obletoval­cev – veliko nevarnosti, potem pa se zgodi, kakor se je gabrski roži. Še gospodicnam se na obrazu pozna, kdaj se jim osuje deklištvo. Hvalabogu, moj volcin za zdaj še zmeraj živi in raste, zmeraj lepši. Drugo takšno moje rožno bitje je zelo samotno kljubo­valo (prav mogoce še zmeraj vztraja, že dolgo nisem bil tam, ker me pac noge ne nesejo vec, naj me srce še tako preganja) tik ob stezi od Dvojnega Triglavskega jezera na Štapce. Na dalec je opazno v osamelosti, imenuje pa se rapontika. Ne vem, od kod ime; še najbolj pa me je zmeraj spominjala na articoko (šolani botaniki se mi bodo seveda smejali in mi raje ponujali kakšnega glavinca za sorodnika, vsaj po videzu). Moja rapontika je za povrh necivilizirana, razdivjana, neukrocena, vsa zaprašena; ker je preblizu stezi, po kateri hodijo števil­ni šodrovci gor in dol, se pac praši. Skoraj samopašna se zdi v svoji soncni samoti in kljubovalnosti, po svoje celo zanikrna in pretegnjena. Sem jo pa zmeraj, kadar sem šel na Jezera ali tam cez, že od dalec lovil s pogle­dom; že s steze nad Dvojnim jezerom. Prebral sem, da je precej redka, da je je nad Krnskim jezerom kar precej, drugace pa da samotari bolj ali manj posamic­no; celo v Grintovcih. No, jaz sem dolgo poznal le to pod Štapcami; redno sem jo hodil pozdravljat. Potem pa je naneslo, da se mi je nekoc dalo potepati pod Velikim Lemežem nad Krnskim jezerom. Tam so si nekje na samem in odrocnem mladi romanti­ki, menda gozdarji, pred casom postavili nenavaden vikend, surovo pribežališce, posebne vrste bivak; tega sem hotel najti. Potem bi mogoce šel še naprej, mogoce kar naravnost na Lemežev greben in po njem na sedlo Cez Potoce. Vmes sem si celo obetal naleteti na kakšno prastaro vojaško naselbino iz prve svetovne vojne, kakšno zloženo kamenje, ki naj bi bilo nekoc zaklonišce in zacasni dom. Vsaj do frontnih let, ko so ga preplavili vojaki, je bil ves ta svet porasel z macesni, sicer poredko, pa vendar; vojska je macesnovje iztrebi­la, les porabila za svoja bivališca in kurjenje, od takrat je gol golcat; mogoce bi vsa tista drn preredila kakšno kozo, kaj vec pa kljub vsem širjavam zagotovo ne. Res sem našel napovedano romanticno zgradbo, že malo zanemarjeno in plesnivo, a še zmeraj kolikor toliko uporabno. Ko sem šel naprej, sem v resnici našel tudi ostanke obsežnega vojaškega naselja, zložene­ga iz kamnov. Ves cas pa me je pri tistem potikanju spremljal generalfeldmaršal Friedrich Paulus, spomin nanj; zapicil se je vame in se ga nisem znebil, kar naprej se je valjal po meni. Nekoc prej sem namrec bral, kako je v tem zakrnskem svetu med prvo svetovno vojno kot mlad oficir služil vojsko – je bilo tu? Njegova enota naj bi namrec tam nekje imela tabor, sredi najhujše zime pa se je nekega dne moralo poveljstvo odpravi­ti na komando proti Bohinju. Vojake so ta cas pustili same. Z Lemeževih pobocij je prav tistega dne zgrmel mogocen snežni plaz in vso enoto pometel v jezero, živi so ostali samo tisti, ki jih ni bilo doma. Tudi kasnej­ši general. Usoda! mi je ob tem kot za spremljavo ves cas zvonilo po glavi, živ je ostal zato, da ga je cetrt stole­tja kasneje dohitela stalingrajska groza, sramota, poraz in kazen za stotisoce ali kar milijone mrtvih. Mar bi se bil dal tu odnesti snegu v jezero, za zmeraj bi bil ostal v tem lepem svetu. Potem pa sem naenkrat pred seboj zagledal célo njivo rapontik; samoumevno so se soncile v gostem nasadu, kot da ne mislijo nikoli odnehati in nikomur pustiti zraven; med njimi ni raslo prav nic drugega, samo one. Ojej, sem si pojamral, jaz pa brez fotoaparata! Tega sem se pac najprej v svoji necimrnosti spomnil. Saj sem ga, ta nesrecni aparat, drugace zmeraj tovoril s seboj, in pogosto za prazen nic, tistega dne pa je ostal doma! Sicer s tehnicnega vidika ni bil nic posebnega, vzhodnonemška roba, vendar bil je znamke Werra: ce sem hotel slikati cvet od blizu, sem moral na objektiv do roba skrajne potrpežljivosti privijati in odvijati ne­kakšne obrocke, zaradi gorišcne razdalje, se valjati po tleh in podobno. Zoprno! Toda za osnovno dokumen­tacijo je bila škatlica dobra in sem se je navadil. Tovrstna pozaba se mi seveda ni zgodila prvic, zato sem vedel, da obžalovanje, jamranje in bentenje ne bo nic pomagalo, sem si pa zato hotel podobo, njivo rapontik s Krnom v ozadju, cim bolj vtisniti v spomin. Še danes po spominu vem, da tam nekje v resnici raste strnjen nasad teh robustnih, zanikrno aristokratskih rastlin, vec pa ne. Obisk raponticne mini državice pod Lemežem sem sklenil cim prej ponoviti in ga poslika­ti, vendar je nisem nikoli vec našel. Premendral sem tistega kamenja in skalovja cez vso mero, vendar je pac nikoli vec nisem našel. Rastlina ni samo kljubovalna, trpežna in po svoje mogocna, je ocitno tudi skrivaška. In seveda: spominske slike so zelo neobstojna zadeva. Pa niso vse rože takšne, vecina se jih prav rada razkazu­je. Prelepi kranjski jeglic na primer: samo da v domacih krajih najde vlažno skalo, se že prilepi nanjo. To sem opazil že prvic, ko sem se navdušil nad njim – v bo­rovniškem Peklu. Ce je zadosti hribovskega zraka, se naseje tudi drugje, recimo na Šebreljski planoti. Ker mu je avrikelj zelo soroden, seveda pa vecji in soncno razkošen, se tam tudi rad križa v razlicnobarvne idrij­ske (vcasih recejo tudi dražestne) jeglice; je pa takšno prešuštvo zaradi mnogih neusklajenosti precej za­motana stvar: rasti morata eden in drugi dovolj blizu in tudi casovno se morata ujeti, ker je eden malo zgo­dnejši in drugi pocasnejši. V tistih hribih od Šebrelj proti Jelenku so ga takrat, ko sem se tam sicer enkrat samkrat potepal, imeli pri kakšni hiši kar na oknu za okras, kot na Gorenjskem nageljne. Najveckrat so bili zelo temne, skoraj crno žametaste barve (po spominu). Takrat sem si rekel, da se morava s tem nenavadnim in redkim cudežem videti tudi v naravi in sem ob prvi pri­ložnosti nagovoril znanca domacina, naj me popelje na pravi kraj; on mora zagotovo vedeti, kje bi se ga dobilo. Res me je popeljal na Jelenk, mogoce da je bil Kendov hrib, ne vem, hitro nad odcepom ceste v Kanomljo sva se popeljala z avtom precej visoko gor, potem pa k nogam v skale – prav tam, kjer sem svojcas sicer že bil, pa nic videl. Na koncu sem ga pa le ugledal, prav tak crno žametast primerek, kakršnega so imeli cvetoljub­ni hribovski kmetje na oknih. Ne smem reci, da nisem bil razocaran. Zakaj prav crn, pravzaprav temno vijoli­cast, ko pa idrijski/dražestni jeglic menda obstaja v naj­razlicnejših barvah, od crne preko rožnate in rdece do bele: kamor se kot križanec pac vrže – ali bolj k mami ali bolj k ocetu. No, kljub vsemu sem ga bil vesel. Najbolj sem pa bil razocaran (ob sicer redkih prilo­žnostih), kadar mi "ime rože" ni šlo skupaj z njeno ljub­kostjo. Kdor je kdaj bil navsezgodaj, ampak res zgodaj spomladi, še pozimi, na bohorskem Javorniku in videl cveteti eranthis, bo najbrž razumel negodovanje nad slovenskim imenom te vec kot zgodnje, soncno ponižne znanilke novega veselja do življenja: jarica! Mogoce sem samo jaz tako jezikovno pokvarjen, da mi ob tem predstava potegne na razjarjenost, jaro gospodo in podobne surove reci, sploh ne na jarino in jarcke, kamor bi mi seveda tudi lahko. Kako morejo tako ljubka bitjeca nositi tako pretepaško, ali kaj vem kakšno nemilo ime, ko bi lahko bila recimo spomla­dancki ali kaj podobnega?! Ker res naznanjajo pomlad, pogosto kar iz snega, kot bi soncni žarki silili iz tal, kot otroški soncki v suhi travi. Lahko jih obišceš že zelo zgodaj v februarju; ce si bolj pozen vstajalec, tudi še kar kakšne tedne pozneje – na koncu jih je mogoce pozdraviti cisto na vrhu, ko je ves redki gozd posut z njimi, družbo pa mu delajo zvoncki, mali in veliki – kronice. Lepše in zgovornejše podobe pomladi zlepa kje ne najdeš; kar stol bi si postavil na razmocena tla in med gola drevesa in jih gledal. Od nekdaj sem prepri­can, da si ta prelepa bitjeca prepevajo skrivne pesmi, tako zelo se veselijo življenja, le da jih s svojimi kosma­timi ušesi ne slišimo. Sedel bi torej tam in si prizadeval slišati njihovo glasbo. Nekoc sem se celo poigral, pac z mislijo na te spomladancke, in seveda na svojo minlji­vost, z otožno lepo Kosovelovo pesmijo in jo pokvaril trenutnemu razpoloženju primerno: Vsi bodo dosegli svoj cilj, samo jaz ga ne bom dosegel, v temno jamo bom legel in se z zemljo pokril. Zgoraj bodo pa rože cvetele in si svoje skrivne pesmi pele vsako pomlad. Ne bo mi slabo, za zmeraj se bom spocil. Priznam, da je bilo nekaj nebogljenega narcizma v tem pocetju, potem pa se zmeraj spet spomnim na prizore vrh Javornika, na skoraj neverjetno podobo pomladi, in si recem, da to kvarjenje ni bilo namenjeno meni, temvec cudenju, da je kaj takega na svetu sploh mogoce. Saj gre vendar za preseganje smrti, za zmeraj novo kljubovanje koncu, nic crnega in turobnega! Še vec: prav vsaka roža je znanilka takšne vecnosti vstaje­nja, velike noci – saj pa je tudi pred vsako veliko nocjo cvetna nedelja! Drugo podobno razburjenje, razjarjenje, me je obšlo, ko sem prvic slišal za kurjico, kot imenujejo, menda od pamtiveka crni teloh, helleborus niger. Že od nekdaj mi sploh ni bilo jasno, zakaj se ta gozdna laternica, ta svetla lucca imenuje crna, ko pa ni bolj belega cveta! Zapovrh jo pa še imensko vežejo s kurami ali kar kurjimi iztrebki! Naj se zapeljejo, ce že ne morejo peš, kdaj spomladi vsaj na Vršic, se ob robu ceste ustavijo in stopijo kakšne korake stran in bodo videli, kakšna je cista, snežno bela, domala neverjetna lepota, ki jo, tako pravijo, hodijo sem obcudovat celo ljudje iz daljne ja­ponske dežele (tako sem bral v casopisu). Ce bo sreca, bodo lahko videli razkošne šope lepotic! Mogoce se bo komu dalo celo do tisocletnega macesna za Sleme­novo špico in bo tam lahko videl, celo cutil, kako zeva cas ("blazni Kronos") med tisoc let starim, od viharjev obglavljenim in betežnim starcem ter med otroško milim vsakoletnim vstajenjem bele rože. Naši ocetje in predniki gor ali dol, jaz teloha ne bi nikoli imenoval po kurah. Poznam ugovor: saj ne po kurah, temvec po kurjenju! Po ognju, svetlobi. Vseeno! Je pa že kaj drugega triglavska neboglasnica, ceprav so jo pri krstu malo pesniško nacickali. Ampak gre. Celo sijajno gre to ime! Tako drobceno lepa je, pred­vsem pa nebeško modra, da sem se je zmeraj razve­selil, kadarkoli sem jo ugledal in kadarkoli se še zdaj spomnim njenega imena. Nekoc sem cisto majcken osebek njene filigranske lepote, z dvema ali tremi cvetki v zelenem gnezdecu, odkril celo tik pod vrhom Triglava. Tako pateticno se mi je zdelo, skoraj v senci Aljaževega stolpa je bilo, da sem se kar usedel zraven in ji lep cas delal družbo (kar se mi stori zmeraj, kadar me dohiti kaj posebno lepega; sploh ni treba, da je tri­glavska roža, iz Zlatorogove krvi, razlite po skalah, ali kaj podobno zgovornega, baladno lepega). Ni pa nujno, da gre za ime, ki je samo cloveško izmi­šljen dodatek. Ko sem prvic prišel na Španov vrh, pravzaprav sem se takrat pripeljal z žicnico, sem samo strmel nad širnimi hribovskimi travniki, na gosto po­sejanimi z narcisami. Niso rasle posamic, kot to delajo kraške bedenice, tako jim je pravil prijatelj in botanik Tone Wraber (menda po etnologu Milku Maticetovu, ki je bil v obrambi vsega ljudskega baje hud gospod), temvec na gosto ena ob drugi. Ne bom si izmišljal primerjav, preprosto ne moreš se prestopiti, ne da bi kakšne s krvavecim srcem ne pomendral. Živina teh lepotic ne mara in tako so se stoletja in vec nemoteno razmnoževale po rovtih nad Jesenicami. Niti današnji "ljubitelji" jim ne pridejo prevec do živega: ce jih nabi­rajo za domaci okras, za vazo, jim s tem pomagajo celo do dodatne hrane, ker je ne potrošijo sproti za ženitno cvetje in to hrano raje shranijo v cebulicah za naslednjo pomlad. Kopati z rovnico pa se ljubiteljem prevec tudi ne da, ker ni prav udobno, naj so še tako obcudovalski. Narcise najveckrat pripisujemo Golici, v Golici vidimo njihov pradom. In tako sva se jih pred davnimi leti s prijateljem odpravila gledat tja gor. Je pa bila tudi ta gora še v obmejnem režimu; bogvarji, da si stopil malo proc z dovoljene steze in bi te ob tem dobili granicarji – še posebej ne v nedeljo, ko od nekdaj gor rinejo množice. Prav to pa se nama je zgodilo, zašla sva, niti ne vem, kako se nama je posrecilo, prevec sva spotoma govorila. Skratka pet granicarjev naju je na pol pota zacasno aretiralo in naju v družbi velikega, že na pogled krvolocnega psa odgnalo v dolino. (Še zdaj imam v spominu, kako sem pazil, da se ja ne bi spotaknil in s tem dal živali izgovor.) Na Golico takrat nisva prišla, ceprav je bil dan res prelep, kot "iz cistega srebra ulit" (prosto po Kosmacu), in narcise enako na vrhuncu mlade lepote. Pozneje sem veckrat stopil ali se vsaj pripeljal do Zoisove Pristave; tam je vsaj tako lepo, ceprav se to manj ve. Toda! Ob vsem drugem ne morem in ne morem razumeti, da je kdo videl cel hrib kljucavnic, kot jim pravijo domacini, in si teh klju­cavnic celo natrgal šopek za domov in tako v trenutku napredoval v kljucavnicarja. Mogoce so res nekakšen kljuc do pomladi in se jim zato tako rece, pa vseeno. V latinšcini so jim pritaknili vzdevek poeticna oziroma poetska roža – narcissus poeticus, zato so zame pac pe­sniške rože, kvecjemu bedenice, ker bedijo nad svojo lepoto in nad tem svetom, ki bi ga clovek rad pokon­cal. Hvalabogu pa, kot je bilo že z olajšanjem zapisa­no, nobena ljubiteljska pohotnost ne pride do živega njihovi deviški lepoti. Naslednji trenutek me spomin spet odnese na Nanos (ki naj bi bil pradomovina jarice; zgodovinski omenki oziroma tudi kakšni indici tako kažejo, ceprav oprije­mljivih dokazov ni). Na njem se ob tisti poti, ki pelje k skrivnemu kraju najlepšega alpskega volcina, z življenj­skim veseljem vsako pomlad igra blešceca, sijajna, vesela drušcina perunik in potonik; v gostem, prija­znem nasadu. Tam so na hribu, ki je že tako poln cvetja, kot bi jih nasadila božja roka; cloveška jih zagotovo ni. Perunike tekmujejo z nebeško modrino, in potonike s soncnim zahodom tik pred temo. Cmrlji letajo okrog in vetrovni zrak jih ljubkuje. Ko sem jih prvic videl, nisem mogel verjeti svojim ocem. Saj je že ena sama potonika s svojim neverjetnim, japonsko bahavim cvetom sredi kraškega travnika cudež božji, tu pa jih je cela podeželska veselica. Seveda posedim vsakokrat tudi z njimi; molcece so, zavite v prostorsko gluhost, ceprav se prav cuti, kako jim godi cloveško obcudova­nje. Ampak jih res obcudujem: takšno razkošje raste ponavadi samo po gosposkih vrtovih in v kakšnem alpinetu. Tu pa mora kljubovati burji in mrazu, in ob tem vseeno ostaja lepa. Do konca cvetenja jim starost ne pride do živega; pred zimo in mrazom se enostavno skrijejo pod zemljo. Tam so varne pred minevanjem, saj jih bo pomlad spet "sklicala" (Jenko). Podobno alpski/snežni zvoncek, soldanela – docela neverjetna lepoticka ; ob vsej svoji rožnato vijolicasti krhkosti vsako pomlad visoko v hribih požene malo manj kot iz snega, potem se nekako skrije in se spet oglasi cez leto dni. Na Komnu za Smrekovcem sa­motarsko prebiva še en lepotec s skromnim imenom najmanjši jeglic, vendar nikar ne verjeti imenu, ni tako najmanjši, kot ga klicejo! Po cvetu je celo med vecjimi; prav sijajen je! Ali pa žafrani, belim menda recejo nunke, božje zaobljubljenke, na primer na Veliki planini, posveceno bele in vijolicno otožne, pomeša­no: vse leto jih ni nikjer, spomladi pa odenejo pašnike v en sam neverjetno praznicen prt, da vid jemlje. Po hribih je množica skromno lepih bitjec, ki se zdijo, kot da jih bo od obcutljivosti vsak hip pobralo, pa jih seveda ne; naj k svoji zbirki dodam samo še slecni­kov grmicek, edini svojega rodu, tudi ob njem sem pogosto obsedel, ker me je zmeraj znova ocaral s svojo dekliško eleganco. In potem še v dolgi vrsti vse blazi­naste gorske cvetlicaste osebice; nic koliko jih je v vseh mogocih barvah, od prelepih Zoisovih in vseh drugih zvoncic ali lepnic in krecnikov do najrazlicnejših klinckov, baldrijanov in makov sredi pešcenih strmin; vsaka zasluži svoj slavospev in globoko hvaležnost, da so takšne, kakršne so – lepe. Pa ne bom še naprej trošil besed: Koga pa razen malce zažaganih posebnežev to sploh zanima? Sem pac takšen, poboljšal ali vsaj predrugacil se ne bom. Za mano gredo vse življenje tiste "kukike lepe" iz otrocjih dni. Nikoli jim nisem ušel in jim nisem niti hotel uiti. Sem pac po rojstvu in usodi referent za rože. Med nami, mestnimi hribovci je zelo razširjeno patetic­no samougajanje, skromno junacenje; v takšnem stanju sem nekajkrat v življenju izjavil, da hodim v hribe po svoj obrok samote. Pa ni res, hodim gledat rože. m Lepi ceveljc Foto Dušan Klenovšek Rapontika Foto Dušan Klenovšek Kranjski jeglic Foto Dušan Klenovšek Idrijski jeglic Foto Dušan Klenovšek Triglavska neboglasnica Foto Oton Naglost Perunika, iris Foto Oton Naglost Narcisa Foto Oton Naglost Z NAMI NA POT Franci Horvat Dežela sv. Jurija Šentjur z okolico Pogled na obmocje šentjurske obcine Foto Franci Horvat Legenda pravi, da je bilo v teh krajih jezero, v katerem je živel strašen zmaj. Zmaja je ugonobil sveti Jurij in v njegovo slavo ter na cast zmage dobrega nad zlim je na skali zrasla kapelica, pozneje pa cerkev in okoli nje naselje, ki je po junaškem svetniku dobilo ime Sveti Jurij.1 V deželo sv. Jurija sem rad zahajal in vedno sem našel kaj zanimivega. Še kot najstnik sem hodil na Boletino obcudovat velikonocnico, malce pozneje so prišli na vrsto ribniki na Blagovni, v zadnjem casu pa sta me pritegnila dva razgledna stolpa: na Resevni in Žusmu. Spomnim se zelo hladnega jesenskega jutra na Stolpu ljubezni na Žusmu, kako sem cakal soncni vzhod. Po dolinah so se podile megle, kozjan­ski vrhovi so kukali iz nje kot osamljeni otocki. Tem­peratura je bila le nekaj stopinj nad niclo, tako da sem komaj docakal soncni vzhod. Žal je bil ves moj trud zaman, kajti obzorje se ni obarvalo po mojih željah. V jesenskem obdobju leta 2021, ko sem okreval po težavah s pljuci, sem zopet veckrat obiskal Šentjur in njegovo okolico. Opazil sem kar nekaj sprememb, številne ceste so bile asfaltirane, zraslo je nekaj novih hiš in industrijskih obratov. Za dolocene planinske poti na tem obmocju se moram zahvaliti Tonetu Golnarju iz Šentjurja, ki dokaj pogosto obiskuje bližnje vrhove. Kot piscu številnih planinskih vo­dnikov mu ni bilo težko predstaviti skritih kotickov prelepe dežele. Obcina Šentjur Obmocje obcine Šentjur se razteza med Bohorjem in Konjiško goro. Razdeljena je na dve pokrajinski enoti, ki jo deli prirodna resevniško-rudniška pregra­da. Severno od nje sta vzhodni del Celjske kotline in blago zaobljeno terciarno gricevje, ki prehaja v neko­liko višje Konjiško pogorje. Južno od nje leži vzhodni del Posavskega hribovja, ki sodi že pod Kozjansko. Središce je mesto Šentjur, na severu so gricevja, na jugu pa hribovita obrobja. Dramlje ležijo na prehodu iz rahlo valovitega dna Celjske kotline v hribovje, za katero je znacilno vinorodno gri­cevje. Vzhodno od njega je slikovita in deloma zakrasela pokrajina okoli Ponikve. Južno od Šen­tjurja v kotlinici z mocno razgibanim obrobjem leži kraj Gorica pri Slivnici, v jugovzhodnem delu obcine pod Žusmom pa Loka pri Žusmu. Na jugu je okoli Planine pri Sevnici hribovit in razdrapan svet zahodnega Kozjanskega, pozabiti ne smemo na Kalobje in Dobje ter Prevorje in Blagovno. Prva ležita severno od Planine pri Sevnici, Prevorje je na vzhodu, Blagovna pa na zahodu.  Šentjur leži ob cestni povezavi Celje–Grobelno in se deli na Spodnji in (starejši) Zgornji trg. Zadnji kaže na srednjeveško zasnovo, ki ga zakljuci cerkev na vrhu vzpetine. Zgodovina kraja je tesno po­vezana s celjskimi grofi, saj so mu ti podelili trške pravice, in sicer leta 1384. Njihov vojskovodja Jan Vitovec je leta 1438 razdejal bližnji grad Anderberg (prvic omenjen 1247). V casu turške nevarnosti so v 17. stoletju cerkev in pokopališce obzidali. Med slovenskim kmeckim uporom leta 1635 so uporni kmetje ropali in pobijali po Šentjurju. Kraj so v letih 1759, 1807 in 1873 prizadeli hudi požari.  Med kulturnimi spomeniki izstopa cerkev sv. Jurija, prvic omenjena leta 1340, današnja župnijska cerkev pa je iz leta 1721. Na zgornjem trgu stojita barocno župnišce iz leta 1780 in rojstna hiša skla­dateljev in zdravnikov Ipavcev, Benjamina, Gustava, Josipa in Lojzeta. Zgrajena je bila leta 1760, klasici­sticne poteze je dobila leta 1827. V zacetku 20. stole­tja je hišo od Ipavcevih sorodnikov kupil dr. Herbert Kartin iz Šentjurja in leta 1934 narocil nacrte za obnovo hiše pri znanem arhitektu Jožetu Plecni­ku. Pet let pozneje so na vrtu hiše pod lipo zgradili vodnjak. Geološka zgradba obmocja obcine Šentjur Zagotovo lahko trdimo, da je geološka zgradba tega obmocja zelo pestra. Nizke pliocenske gorice se dvigajo severno od Ponikve in Dramelj. V vzhodnem delu Celjske kotline se oba robna pasova, ki sta zgra­jena iz tortonskih apnencev, konglomeratov in pe­šcenjakov, mocno razširita. V nekoliko dvignjenem valovitem svetu so se v cistejšem apnencu razvili kraški pojavi, na katere opozarjata naselji Ponikva in Ponkvica. Na jugu omejuje vzhodni del Celjske kotline slemenski niz Svetina–Resevna–Rifnik, ki je vzhodni podaljšek severnega krila trojanske antikli­nale. V vrhovih so triasni apnenci in dolomiti, nižje spodaj karbonsko-permske plasti. Na jugovzhodu se hribovit svet nadaljuje kot rudniška antiklinala s slemeni Žusma in Rudnice. Južno od omenjenega niza slemen se svet spusti v mocno razgibano Koz­jansko, ki sega vse do pregrade Bohor–Orlica. Podnebje Za to obmocje je že znacilno kontinentalno pod­nebje – višje poletne temperature in ostre zime. V zadnjem casu je vse vec spomladanskih pozeb, ki so pogojene tudi s klimatskimi spremembami. Obi­cajno je najvec padavin spomladi in v zgodnji jeseni. Za obmocje Voglajne je znacilna megla, predvsem jeseni in spomladi. Hidrološke in naravne vrednote Med najbolj poznane vodotoke sodi reka Voglajna. S tem imenom tece šele od sotocja Jezeršcice, Sliv­niškega potoka in Locnice. Pritokov Voglajne je vec, nekateri izmed njih imajo tudi hudourniški znacaj. Vsi vodotoki imajo obicajno višek pretoka spomladi in jeseni. Izjemno zanimivo je Slivniško jezero, kjer je primeren prostor za rekreacijske dejavnosti – za ribolov in piknike. Gre za umetno jezero, ki leži v bližini Gorice pri Slivnici. Napolnjeno je bilo leta 1976 za potrebe Železarne Štore. Zaradi novejše ra­zvojne tehnologije ga ta ni vec potrebovala. Njegova površina znaša 84 ha, dolgo je 5 km in široko do 0,5 km. Nekateri ga imenujejo Kozjansko morje. Ribnikov na Blagovni je precej, sedem vecjih in nekaj manjših. V njih vzrejajo krape za potrebe bližnje okolice in Celja. V enem izmed njih raste tudi vodni orešek. Zaradi svoje izjemnosti je postal visoko varo­vana naravna vrednota državnega pomena. V sever­nem delu obcine se uveljavlja predalpsko, panonsko in ilirsko prirodno rastje. V nižinah je precej iglavcev, zlasti smrek, mladih jelk in borov. Mešane listnate gozdove v osojah in hribovju sestavljajo bukev, crni gaber, mali jesen in hrast. Med pomembne naravne vrednote sodi velikonoc­nica na Boletini. Obcina Šentjur je leta 1993 rastišce zavarovala kot botanicni naravni spomenik. Poleg omenjenih naravnih vrednot je še nekaj posameznih dreves, ki vzbujajo pozornost, na primer pagodovec pri Železniški postaji Šentjur, kostanjev drevored pri Ponikvi in turška lipa pri Planinskem gradu. Nekaj je tudi jam in brezen, kot so Hudiceva luknja pri Bo­letini, brezno pri Okrogu in Prestreško brezno pri Spodnji Ponkvici. Južni del obcine – to so krajevne skupnosti Gorica pri Slivnici, Loka pri Žusmu, Planina pri Sevnici, Kalobje in Prevorje - spada v Biosferno obmocje Kozjansko in Obsotelje, ki je pod okriljem Unesco­vega programa Clovek in biosfera. Status biosfernega obmocja je pridobil leta 2010, z njim upravlja Javni zavod Kozjanski park. Na teh obmocjih so poudarje­ni ohranjanje krajine in biotske pestrosti, do okolja in narave prijazen gospodarski razvoj ter pomembnost raziskovanja in izobraževanja. Biosferno obmocje Kozjansko in Obsotelje združuje in povezuje vse te dejavnosti. Zgodovinski pregled obmocja Najstarejše najdbe o poselitvi segajo v neolitik in so v Dobrinskem, Goricici, Slatini, Ponikvi, Šentjurju in pri Planini pri Sevnici. Nekaj posebnega je Rifnik, kjer so našli zelo bogate ostaline. Cez ozemlje je vodila rimska cesta Celeia–Petovio, ob kateri so na vec mestih našli ostanke anticne kulture. Ko so bila prekinjena madžarska ropanja, se je na tem obmocju utrdila nemška oblast, pokrajina je takrat pripada­la Savinjski marki Viljema I. in II. Leta 1042 je bil v Krki na Koroškem ustanovljen samostan, ki je postal lastnik velikega posestva od Šaleške doline do Sotle in cez Savo vse do Mirne. Njihovi škofje so takrat po­stavili vec gradov, kot sta Rifnik in grad na Planini. V 14. stoletju so te gradove dobili celjski grofje. Zaradi prehodnega znacaja ozemlja so tod veckrat vpadli Turki. Uporni kmetje so leta 1635 porušili grad Rifnik, takratni lastnik je iz Rifnika prenesel upravo na Blagovno. V casu pred prvo svetovno vojno so bili prebivalci Šentjurja kljub hudim pritiskom Nemcev sila zavedni. Pomembno zaslugo za to lahko pripiše­mo rodbini Ipavec. Prav tako so ostali zavedni med obema vojnama. Med drugo svetovno vojno je bilo izseljenih veliko ljudi v Srbijo in na Hrvaško, mnoge pa so odpeljali v koncentracijska taborišca. m 1 Povzeto iz brošure V tej lepi deželi, ki sta jo izdali Obcina Šentjur in Razvojna agencija Kozjansko. Kozjanska bajta pri Dobju Foto Franci Horvat Spominsko obeležje Ipavcem v Šentjurju Foto Franci Horvat Resevna Ena izmed legend govori, da sta bila nekoc hriba Resevna in Rifnik povezana s kamnitim mostom, ki je nudil hiter prehod z gradu Ploštajn do gradu Rifnik. Te domneve bomo pustili ob strani, kajti zgo­dovinskih dejstev, ki bi to potrjevala, ni. Domnevno je Resevna dobila ime po modrocvetnem resju, ki cveti zgodaj spomladi in jeseni. Omenimo lahko še izkopanine na Resevni, ki pa se ne morejo primerjati z bližnjim Rifnikom. Na njenih jugovzhodnih pobocjih so v Ajdovski jami našli praz­godovinske kamnite sekire in kladiva, v Podgorju pod Resevno pa poleg kamnite sekire še bronasto sulicno ost. Že leta 1872 je bil odkrit marmornat sarkofag s pokrovom. V njem so našli zlat prstan in bronast novec Hadrijana.  Tik pod vrhom stoji Planinski dom na Resevni, 682 m, iz leta 1981, njen predhodnik pa je bilo skromno za­vetišce iz leta 1954. Današnji dom je izjemno prilju­bljen in lepo urejen, saj ga radi obiskujejo planinci od dalec in blizu. Nanj vodijo številne poti: iz Šentjurja skozi Hruševec imamo strmo in položno pot, iz Šen­tjurja skozi Podgorje, iz Štor skozi Prožinsko vas ter s Svetine. Malce pod vrh Resevne pripelje asfaltna cesta iz Šentjurja oziroma Hruševca. Pri parkirišcu je spominsko obeležje, povezano z NOB. Na Resevni se je 18. marca 1945 odvijala huda bitka. Okoli 200 iz­mucenih partizanov se je bojevalo s 7000 do zob oboroženih Nemcev. Krvavi boj je trajal ves dan in je terjal smrt kar 80 borcev II. bataljona Kozjanskega odreda. V Dramljah sta glavni kmetijski panogi živinoreja in vinogradništvo. Izvor imena je zanimiv, kajti beseda 'dram' pomeni mocvirje. Prvi lastniki so bili menihi iz Žicke kartuzije, v 14. st. pa so to postali Celjski grofje. Sveta Uršula nad Dramljami Sv. Uršula goduje 21. oktobra in je zavetnica mladine, uciteljic in vzgojiteljic. Castili so jo že v 4. stoletju v Rimu kot devico mucenico. Obstaja vec legend, najbolj prepricljiva naj bi bila ta, ki pravi, da je bila Uršula hci britanskega kralja. Zasnubil jo je neki an­glosaški kraljevic, ki bi jo dobil za ženo, ce bi se pokri­stjanil in pocakal tri leta, da se Uršula vrne z romanja v Rim. Na poti naj bi jo spremljala le ena spremlje­valka, ki ji je bilo ime Undecimilla. Nekateri zapiso­valci legend so besedo napacno prebrali, šlo naj bi za enajst tisoc spremljevalk, kar je velika razlika. Umrla naj bi v Kölnu kot zavetnica mesta. Cerkev sv. Uršule v Vodulah pri Dramljah je neore­nesancen romarski sakralni objekt, ki je nastal v letih med 1650 in 1660. Ima zlat glavni oltar iz casa zgradi­tve cerkve, stranski desni oltar je iz okoli leta 1770, levi pa iz 18. stoletja. Ena izmed legend govori, da je bila cerkev zgrajena iz kamenja, ki so ga dobili pri opušce­nem gradu Gradišce. V mežnariji ob cerkvi sv. Uršule si je Planinsko društvo Dramlje uredilo svoje prostore – postojanko. Vodule, prej sv. Uršula, je razloženo naselje v povirju potoka Pešnice v dolini in po prisojnih pobocjih pod razglednim hribom Uršlo. Prisojne strani so name­njene vinogradom, kjer imajo Drameljcani in Šen­tjurcani svoje gorce. Domacini prisegajo na lahko vino drameljcan. Nekaj malega je tudi sadjarstva in živinoreje. V Vodulah je bil rojen Matija Vodušek (1802–1872), poznan kot publicist in nabožni pisatelj. Bil je tudi Slomškov sodelavec.  Pokrajina okoli Gorice pri Slivnici je zelo razgibana. V Gorici stoji cerkev sv. Urbana, v Slivnici pa župnij­ska cerkev sv. Magdalene. Pomembno je tudi Sliv­niško jezero (Kozjansko morje), h kateremu zahajajo mnogi rekreacije in ribolova željni posamezniki. Zelo zanimiva je tudi pot S klopce na klopco, ki jo obiskuje vse vec ljudi. Kalobje je nekoliko odmaknjeno od pomembnih cestnih povezav, je nekakšna oaza miru. Leži na vzhodnem Posavskem hribovju. Med pomembne sakralne objekte sodita romarska cerkev Marijinega imena in stebrasto kužno znamenje. Kalobje je bilo prvic omenjeno že leta 1278, pri cemer izstopa Kalob­ški rokopis, star vec kot tristo let. V tem kraju je tudi znana Zelišcna kmetija Kalan. Žusem z Loko pri Žusmu leži na jugovzhodu šen­tjurske obcine. Vrh Žusma je na 669 metrih, kjer stoji Stolp ljubezni. Pod njim sta zaselka Dobrina in Hrastje. V neposredni bližini stolpa sta cerkvi sv. Jakoba in sv. Valentina, zadnja je povezana z njego­vim imenom (ljubezen in Valentin). Pod vrhom ležijo ostanki gradu Žusem. Resevna Foto Franci Horvat Žusem Žusem ima v Posavskem hribovju bogato zgodovino. Njegovo ime izvira iz priimka prvega lastnika gradu, žusemskega viteza in krškega ministeriala Poppa de Suzzenheima. Prve omembe datirajo v leto 1203, leta 1364 je grad prešel v last celjskih grofov, toda že leta 1404 ga je prevzela rodbina Žusemska. Leta 1435 so ga oplenili uporni kmetje, leta 1695 pa je grad pogorel. Na tem obmocju je stal tudi grad Žamerk, na strmem kopastem gricu nad krajem Loka pri Žusmu. Med krškimi vitezi je že leta 1197 omenjen Sigmar Ža­merski, ostala zgodovina je še nekoliko nepojasnjena. Seveda ne moremo mimo arheološkega obmocja Tinje, kjer so odkrili poznoanticno naselbino iz 2. sto­letja. Zanimivo je, da je bila ta na obmocju, kjer so nahajališca svinca in cinka. Vsi ti kraji so povezani v Grajsko ucno pot. Poleg omenjenih kulturnih spo­menikov so ob poti tudi naravne vrednote, kamor sodi Dobrinski potok. Izjemno zanimiv je 200 metrov dolg predel soteske z brzicami in slapovi. Blizu potoka na dan privre Grajski vrelec, ki naj bi imel zdravilne ucinke. Pot je dolga 9 kilometrov in jo lahko preho­dimo v treh urah. Še kakšna beseda o glažutarstvu v okolici Loke pri Žusmu. Zaradi obilo gozdnih površin je bil idealen kraj za proizvodnjo stekla predvsem v 18. in 19. stoletju. Najvecja in najpomembnejša glažuta je bila v Loki pri Žusmu, ustanovljena leta 1836. Planina pri Sevnici sodi med urbanizirana naselja Kozjanskega z manjšim industrijskim obratom. Kraj se prvic omenja leta 1190, trg je postal 1339. Po letu 1249 so tu gospodarili fevdniki Svibenjski gospodje, nato Celjski in po njihovem izumrtju Habsburžani. Planina je bila v casu kmeckih uporov (1515 in 1573) eno od uporniških žarišc, leta 1573 je kmecka vojska pod vodstvom Ilije Gregorica zavzela Planino. Prav posebno mesto zavzema v kraju grad na skalni pecini, ki je bil prvic omenjen leta 1227. Cerkev sv. Križa, ki stoji nad Planino, pa je omenjena že leta 1414, vendar je današnji sakralni objekt iz zacetka 18. sto­letja. Ponikva leži pretežno na kraškem svetu. Izjemno lepa je cerkev sv. Martina, prvic omenjena leta 1236, današnja stavba je bila zgrajena v letih 1732–1737. Župnišce je bilo zgrajeno v obdobju med l1782 in 1805. V zasebni šoli sta se šolala dva pomembna do­macina, kartograf Blaž Kocen in škof Anton Martin Slomšek, katerega rojstna hiša je v Slomu pri Ponikvi. Zelo priljubljena je Slomškova pot, ki vodi z Bizeljske­ga do Nove Cerkve. Med prepoznavnejše kraje Kozjanskega sodi Prevor­je, ki je v jugovzhodnem delu obcine Šentjur. Samo ime kraja pove, da je na tem predelu veliko prevalov oziroma prevojev, najvišji vrh je Puhorje, 618 m. Farna cerkev svete Ane sodi med najbolj markantne sakral­ne objekte dalec naokoli. Pod cerkvijo je pokopališce, kjer je pokopan tudi zloglasni razbojnik Guzaj, kozjan­ski Robin Hood, ki je jemal bogatim in dajal revnim. Predvsem med starejšimi prebivalci Kozjanskega so še kako žive zgodbe, ki opisujejo zanimivo in pred­vsem nevarno Guzajevo življenje. Na južni strani stoji sodobna osnovna šola iz leta 1999. Kot prva v Sloveniji je dobila observatorij za ogledovanje nocnega neba. Dobje leži ob cestni povezavi Šentjur–Planina pri Sevnici. Ime nosi po drevesu dob (vrsta hrasta), ki ga je bilo nekoc tam veliko. Zelo prepoznavna je Marijina cerkev, ki je bila prvic omenjena leta 1545. Zanimivi sta obe kapeli, prva z lepimi freskami je v Gorici pri Dobju iz leta 1860, druga je iz Dobja in se imenuje Drefalova. Šolo imajo v Dobju od leta 1854. Blagovna zavzema dokaj veliko obmocje. Ime nosi po bližnji grašcini, ki so jo zgradili v letih 1618–1624. Sprva je bila to pristava, ki jo je prezidal plemic Albert Dietrichstein. Grašcina je bila sedež velike gospo­ske in obsežnega patrimonialnega sodišca. Zanjo je bilo znacilno, da je hitro menjavala lastnike. Že tedaj je bil tu velik ribnik, po katerem obmocje poznamo še danes. Na enem izmed njih pritegne pozornost Rajski otok, ki ima bogato zgodovino. V preteklosti je bil na otoku postavljen paviljon, danes je na njego­vem mestu gostišce. Ostanki gradu Planina Foto Franci Horvat Rifnik Poglejmo si malce podrobneje potek dogajanj na Rifniku. Najstarejše najdbe na platoju, tik pod vrhom hriba, pricajo o njegovi poseljenosti v mlajši kameni dobi, nekako na prehodu iz 4. v 3. tisocle­tje pr. n. št. V pozni bronasti in starejši železni dobi so rifniški prebivalci pokopavali svoje pokojnike v planih žarnih grobovih. Rifniške izkopanine omo­gocajo dober vpogled v halštatsko gospodarstvo (uteži, keramika, livarski izdelki). Med pomemb­ne panoge sodita živinoreja in poljedelstvo (izko­pani srpi). Njihove hiše so bile velike in preproste. V dolžino so merile od 4,9 do 9,6 m, v širino pa od 3,7 do 4,5 m. Temelji so bili brez malte, nadgradnja pa lesena. Borne najdbe iz mlajše železne dobe, kot so keltski srebrniki s konjskimi motivi, pricajo o pre­vladi Keltov v slovenskem prostoru, kar pa ni trajalo dolgo, kajti kmalu so jih zamenjali Rimljani. V 8. sto­letju pr. n. št. je bila halštatska naselbina na Rifniku na višku svoje moci. Najdeni so bili številni rimski kovanci iz razlicnih obdobij vladarjev, kot so Kaligu­la, Neron, Vespazijan, Avrelij itd. Zanimive so tudi najdbe iz Podgorja, kjer so leta 1872 odkopali otroški sarkofag iz belega marmorja, v katerem je bil zlat prstan. Leta 1921 so našli bronast kipec mladenica, ki naj bi nastal v 2. stoletju.  V 5. in 6. stoletju sta bili na Rifniku dve svetišci. Po­znoanticne hiše na Gori so bile zgrajene iz kamna in so imele vec sob. Zidove je že vezala malta, kritina pa je bila lesena. Greli so se s preprosto centralno kurjavo, vodo so dobivali iz vodnega zbiralnika, ki je bil vklesan v živo skalo. Uporabljali so kapnico, ki so jo speljali s strehe svetišca v zbiralnik. Malce pozneje je bil postavljen 220 metrov dolg obrambni zid s stra­žarnico. S prihodom Slovanov je bila naselbina na Rifniku opušcena. Zanimive so tudi ruševine gradu Reichenegg. Prvic je grad omenjen že leta 1163, v 15. stoletju je iz posesti rifniških gospodov prešel v last celjskih grofov. Od leta 1635, ko je bil med kmeckimi upori opustošen, je le še razvalina. Velikonocnica na rastišcu Boletina pri Ponikvi Foto Franci Horvat Ruševine gradu Rifnik Foto Franci Horvat Rajski otok na ribniku pri Blagovni Foto Franci Horvat Informacije Kako do Šentjurja: Na to obmocje se pripeljemo po štajerski avtoce­sti, ki jo zapustimo na izvozu Dramlje. Od tam naprej je odvisno, kate­ro pot do Dramelj, Šentjurja ali Žusma si bomo izbrali. Vodnika: Marjan Pergar: Posavsko hribovje. PZS, 2004. Stanko Klinar: Slomškova pot. Mohorjeva družba, 2002. Literatura: Igor Grdina in Vinko Skale: Šentjur. Krajevna skupnost Šentjur mesto, 2002. Alenka Testaniere s sodelavci: V tej lepi deželi. Obcina Šentjur in Ra­zvojna agencija Kozjansko, 2006. Zemljevida: Posavsko hribovje, Kartografija; 1 : 75.000. Šentjur, turisticna karta obcine in mesta, Obcina Šentjur pri Celju, 1 : 30.000 in 1 : 7.500. Resevna, 682 m Posavsko hribovje Na Resevni kljub porašcenosti za odlicen razgled skrbi 20 metrov visok kovinski stolp. Že leta 1953 so šentjurski planinci zgradili 12 metrov visok lesen stolp, ki jim je odlicno služil dobrih 15 let. Ena izmed vi­harnih noci je bila kriva, da se je porušil. Današnji kovinski razgledni stolp stoji od leta 1996, do vrha je treba premagati vec kot sto stopnic. Z njega vidimo vzhodno Rifnik in ostale hribe Kozjanskega, seve­rovzhodno Donacko goro in Boc, severno Konjiško goro, Paški Kozjak in Uršljo goro s Pohorjem v ozadju, zahodno Savinjske Alpe s Peco, jug je rezerviran za Kum, Li­sco in Bohor. Zahtevnost: Nezahtevna oznacena pot Oprema: Obicajna planinska oprema Višinska razlika: 339 m Izhodišce: Kranjcica, 343 m. Štajer­sko avtocesto zapustimo na izvozu Dramlje in se zapeljemo v Šentjur. V centru pri semaforjih se peljemo naravnost proti podvozu in zavijemo proti Hruševcu. Mimo osnovne šole nadaljujemo po ulici Franja Malgaja v gozd, kjer je manjše parkirišce na de­sni strani. WGS84: N 46.2021, E 15.3672 Koca: Planinski dom na Resevni, 682 m, telefon +389 03 574 05 63 Casi: Izhodišce–Resevna 45 min Resevna–izhodišce 45 min Skupaj 1.30 h Sezona: Vsi letni casi Vodnik: Marjan Pergar: Posavsko hri­bovje. PZS, 2004. Zemljevid: Posavsko hribovje, Kartografija, 1 : 75.000. Vzpon: Na zacetek oznacene poti nas opozori oznaka za Planinski dom Re­sevna. Pot se zložno vzpne po gozdu vse do razpotja, kjer gremo levo po nakazanem grebencku. Pri križu in klopi se nam prikljuci pot iz Štor. Licna tabla nas usmeri južno mimo domacije na desni strani. Nato precimo kolovoz in nadaljujemo sprva nekoliko strmo navzgor. Sledi udobna in široka pot, ki nas vodi okoli hriba do pocivališca (klopca). Nadaljujemo lahko vse do no­vega razpotja, kjer zavijemo desno do asfaltne ceste, ki jo precimo, in nada­ljujemo desno navzgor. Še vedno smo na udobni poti vse do stika poti s Sve­tine. Pred nami je nekoliko strmejša pot, ki vodi do razglednega stolpa. Sestop: Sestopimo po kolovozu mimo Planinskega doma in Zavetišca na Resevni do asfaltne ceste, ki pripelje iz Šentjurja (parkirišce). Nadaljujemo po asfaltni cesti mimo zanimivega stu­denca in razpotja za strmo pot nav­zdol. Udobne poti je hitro konec, kajti kmalu smo pri stiku s potjo, ki smo jo opravili pri vzponu. Sestopimo po poti vzpona, vse do izhodišca. Franci Horvat Planinski dom na Resevni Foto Franci Horvat Žusem, 669 m Posavsko hribovje Na severovzhodnem vrhu Velikega Špic­ka, najvišje tocke Žusma, je Stolp lju­bezni. Visok je 25,9 metra in je najvišji lesen stolp v Sloveniji. Nanj vodi 116 sto­pnic, ima 22 podestov ter dve razgledni plošcadi. Razgled z njega v lepem vre­menu je velicasten, saj vidimo tako pro­ti Hrvaški kot Madžarski in Avstriji. Da o domacih gorah ne govorimo – pogled seže celo do Triglava. Na vrhu je zvoncek želja. Stolp je zgradilo Planinsko društvo Žusem leta 2015. Zahtevnost: Zahtevna oznacena pot Oprema: Obicajna planinska oprema Višinska razlika: 357 m Izhodišce: Turisticna kmetija Žurej, 312 m. Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Dramlje. Pot nadaljujemo proti Šentjurju, kjer se odcepimo proti Kozjemu. V Gorici pri Slivnici v krož­išcu zavijemo levo proti Sv. Štefanu, Loki, Podcetrtku. Peljemo se mimo Slivniškega jezera in odcepa za Sv. Štefan do naslednjega razpotja, kjer zavijemo desno proti Jecevu, Dobrini, Hrastju in smo kmalu na izhodišcu. WGS84: N 46.1676, E 15.4715° Casi: Izhodišce–Žusem 1 h Žusem–Panoramska pot–izhodišce 1.40 h Skupaj 2.40 h Sezona: Vsi letni casi Zemljevid: Posavsko hribovje, Karto­grafija, 1 : 75.000. Vzpon: Od Domacije Žurej gremo cez travnik v gozd, kjer nas sme­rokaz usmeri levo proti Žusmu in Stolpu ljubezni. Široka pot nas vodi rahlo navzgor, cez cas se spremeni v grebensko pot. Na vrhu vzpetine nas pricaka skromna klopca, nato se ne­koliko spustimo in zopet dvignemo, da pridemo do kolovoza oziroma cez cas do asfaltne ceste, ki jo precimo. Od tu naprej je pot strmejša, na nekaj mestih hojo olajšajo stopnice iz lesenih debel. Nadaljujemo do roba Kamnoloma Žu­sem. Ob njegovem desnem robu pride­mo do jeklenic in skob, ki nas varno vo­dijo cez kratko skalno stopnjo. Do Stolpa ljubezni imamo samo nekaj okljuk. Sestop: Od stolpa gremo mimo okrep­cevalnice zahodno po Panoramski poti (Ravne njive–Jecevo–Žurej, 1.40 h). Sprva se spustimo na travnik, nato pa zopet nekoliko dvignemo (lep pogled na cerkvi sv. Jakoba in sv. Valentina). Sledi spust do Ravnih njiv oziroma majhnega kozolca po gozdu in široki poti, ki nas cez cas pripelje do ceste, kjer zavijemo desno za Užmah–Jecevo. Tudi tu sledimo kolovozu desno, ki vodi vse do stare kozjanske hiše. Nadaljuje­mo desno po kolovozu (ne po asfaltu) do naslednje domacije (Hrastje 29) in nato sledi spust mimo vodnega zajetja in kamnoloma do naslednje domacije. Po asfaltirani cesti sestopimo v dolino, malo pred koncem sestopa nas na raz­potju tabla na kozolcu usmeri desno. Do kmetije Žurej je še 10 minut hoje. Franci Horvat Stolp ljubezni Foto Franci Horvat Resevna, 682 m Posavsko hribovje Žusem, 669 m Posavsko hribovje Sv. Uršula nad Dramljami, 464 m Posavsko hribovje Kot izletniška tocka je ena izmed najbolj priljubljenih in obiskanih. Razgled s tega po višini sila skromnega hriba je res en­kraten. Na vzhodu vidimo Boc, na Hrva­škem Sleme, sledijo Bohor in ostalo Po­savsko-Zasavsko hribovje, ki na zahodu preide na Menino planino. Na severu vi­dimo Konjiško goro, za katero se skriva Pohorje. Do sv. Uršule pripelje vec ozna­cenih poti: Ponikva ali Hotunje–sv. Uršu­la nad Dramljami, Dramlje–sv. Uršula nad Dramljami in Dramlje–sv. Uršula nad Dra­mljami (cez Šedino). Za vzpon bomo upo­rabili zadnjo, za sestop pa nekoliko krajšo in bolj direktno v Dramlje. S Ponikve pri­pelje tudi Slomškova pot. Zahtevnost: Nezahtevna oznacena pot Oprema: Obicajna planinska oprema Višinska razlika: 148 m Izhodišce: Dramlje, 316 m. Štajersko av­tocesto zapustimo na izvozu Dramlje, nato na prvem križišcu zavijemo levo proti Dramljam. Po dobrem kilome­tru zopet zavijemo levo proti Svetelki. V bližini osnovne šole ali gasilskega doma parkiramo. WGS84: N 46.2728, E 15.3912 Casi: Izhodišce–Šeida–Sv. Uršula 45 min Sv. Uršula–izhodišce 30 min Skupaj 1.15 h Sezona: Vsi letni casi Zemljevida: Posavsko hribovje, Karto­grafija; 1 : 75.000; Šentjur, turisticna karta obcine in mesta, Obcina Šentjur pri Celju, 1 : 30.000 in 1 : 7.500. Vzpon: Pri gasilskem domu (oznaka za sv. Uršulo) se spustimo do glavne ceste. Tu zavijemo levo (severno) do križišca z oznakami za naš hrib. Pot nas vodi mimo cerkve sv. Ilija do na­slednjega križišca, kjer zavijemo desno na pot cez Šeido. V gozdu se nam pri­druži pot iz Ponikve oziroma Slomško­va pot. Sledimo strmi in ozki asfaltirani cesti levo vse do domacije, kjer se kon­ca. Tam nas pušcica usmeri levo nav­zgor po travniku med vinogradi. Pot se hitro unese in zopet smo pri asfaltni cesti, kjer zavijemo desno. Do cerkve imamo še nekaj minut zmerne hoje. Sestop: Od cerkve sv. Uršule se spu­stimo mimo mežnarije oz. doma PD Dramlje po cesti vse do odcepa na levo proti dolini (desno kapelica s podobo Antona Martina Slomška). Asfaltna cesta nas nato pripelje do razpotja, kjer smo na vzponu zavili desno. Pot na izhodišce nadaljujemo po znani poti. Franci Horvat Cerkev sv. Uršule Foto Franci Horvat Rifnik nad Šentjurjem, 568 m Posavsko hribovje Zanimivo ime, ki zveni nekako druga­ce, bolj misticno in malce "diši" po pati­ni oziroma burni zgodovini. Hrib, ki je vi­sok borih 568 metrov s kopastim vrhom in širnim razgledom, je v preteklosti nudil ugodno možnost za varno naselitev. Gora, kot ji pravijo domacini, je bila neprekinje­no poseljena skozi vsa pomembnejša ar­heološka obdobja, od mlajše kamene dobe pa vse do prihoda Slovanov.  Zahtevnost: Nezahtevna oznacena pot Oprema: Obicajna planinska oprema Višinska razlika: 288 m Izhodišce: Šibenik, 280 m. Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Dra­mlje. Pot nadaljujemo proti Šentjur­ju, kjer v velikem križišcu s semaforji nadaljujemo naravnost proti podvozu in sledimo oznakam za Šentrupert. Za tablo s koncem naselja Šentjur je manjše parkirišce in smerokaz za Ši­benik, kjer parkiramo. WGS84: N 46,2026, E 15,3932 Casi: Izhodišce–Rifnik 45 min Rifnik–domacija Jazbec–izhodišce 45 min Skupaj 1.30 h Sezona: Vsi letni casi Vodnik: Marjan Pergar: Posavsko hri­bovje. PZS, 2004. Zemljevid: Posavsko hribovje, Karto­grafija, 1 : 75.000. Vzpon: Po asfaltni cesti gremo sto metrov proti Šentjurju do oznak na desni za Rifnik. Markirana pot nas vodi sprva po stopnicah navzgor v gozd, nato spet pridemo do asfaltne ceste, ki jo zapustimo pri oznaki za Rifnik. Sledimo kolovozu, kaj kmalu na levi opazimo ostanke gradu Reichene­gg. Od tam nadaljujemo po vlaki, ki se dviga proti arheološkemu najdišcu Rifnik. Pozneje se nam prikljuci pot iz Jakoba. Do razgledišca na Rifniku je še nekaj korakov, tam je tudi vpisna knjiga. Sestop: Od razgledišca sestopimo po poti vzpona do razpotja, kjer zavije­mo levo proti Jakobu pri Šentjurju. Pot nas pripelje na travnik in desno proti domaciji Jazbec (parkirišce za tiste, ki se na Rifnik pripeljejo z avtom). Nada­ljujemo po cesti, mimo lepega kozolca do kapelice, kjer zavijemo desno mimo kmetije v gozd. Gozdni odsek je sila kratek, nato smo zopet na asfaltni cesti, po kateri sestopimo v Šibenik oziroma do avtomobila. Franci Horvat Na Rifniku, desno je arheološko najdišce. Foto Franci Horvat Sv. Uršula nad Dramljami, 464 m Posavsko hribovje Rifnik nad Šentjurjem, 568 m Posavsko hribovje DOŽIVETJE Izidor Tasic Robi med prvo ponovitvijo moje "prvenstvene" smeri na piramido Foto Izidor Tasic Veter, sneg in nekaj peska Ko se spomini obudijo Napoved za tisti dan ni bila bog ve kaj (oblacno z možnostjo rosenja), a ker je dan izbral mene in ne obratno, sem cilj prilagodil napovedi in sklenil, da grem na Zelenico. Zeleniško sedlo je v takih nestanovitnih vremenskih razmerah kar prijazen cilj. Orientacijsko je pot nezahtevna tudi v megli. Ce se razmere še poslabšajo, jo z lahkoto ucvreš nazaj proti avtu; v nasprotnem primeru greš lahko naprej od Zelenice na okoliške vrhove. Ceprav nisem bil zgoden, je bilo parkiri­šce prazno. Hm, ne pomnim, kdaj sem to nazadnje doživel. Mogoce je bilo tako zaradi delovnega dneva in vremenske napovedi? A priznam, da mi je bilo to všec. Iz avta sem hkrati jemal turno opremo in odgo­varjal na telefonski klic, ko sem nezavedno vzkliknil: " … saj tukaj sneži!" "Kje pa si?" me je vprašal Damjan. "Na Ljubelju," sem odgovoril in opazoval ples že kar debelih snežink. Zadnja leta to sredi aprila ni bilo ravno pogosto. Letos je bila narava s snegom v sre­dogorju zelo radodarna in tudi Zelenica je bila dobro preskrbljena z njim. Smucke sem si naložil na ramo in odkorakal kakšnih petdeset višinskih metrov v klancino, kjer se je na malce položnejšem delu zacela stanovitna snežna odeja. Moc vetra se je povecevala in kmalu so snežin­ke letele mimo mene že skoraj vodoravno. Oblekel sem si vetrovko in cez glavo poveznil kapuco, si nata­knil smuci in zarezal v belino. Ta divjost narave, ki sta jo ustvarila veter in sneženje, me je prevzela. Ampak da so se mi snežinke zabadale v oci, je bilo vseeno prevec motece in na trenutke celo neprijetno pika­joce. Ker so moja zašcitna ocala imela za te razmere bistveno pretemna stekla, si jih nisem nadel, ampak sem rahlo obrnil glavo stran od vetra, v desno, in tako zmanjšal nezakrito površino obraza. Zaradi tako obrnjene glave sem jih opazil po nekaj korakih. V kulisi vetra, snega in megle so nad gozdno mejo stali okamneli kipi. Monumentalne skulpture so ponosno in pokoncno, kot molceci kamniti stra­žarji, izstopale iz beline. Skoraj nemogoce je, da teh kamnitih stolpicev ne bi že kdaj prej opazil, a se jih ne spomnim. Tokrat je igra senc mocno poudarila njihovo prisotnost. V domišljiji se mi je takoj poro­dila zgodba o kaznovanih pastirjih divjih muflonov. Ker svoje naloge niso opravili, temvec so dopustili, da so izginili iz teh krajev, jih je vila za kazen zacarala v kamnite kipe. Zagotovo imajo imena, bom moral povprašati kolegico, ki je doma iz teh koncev. Ko misli odplujejo Hoja je postala meditativna. Stare sledi so bile zakrite z novim snegom. Tako sem ubral cisto svojo, svobo­dno špuro. Snežinke so se ocitno zmanjšale, saj se je zvok vetra spremenil v škrebljanje izstrelkov po tkanini kapuce. Zanimivo, kako se v takem stanju lahko misel odseli kamor koli. Nenadoma sem se spomnil, kako sem nekoc v vroci deželi peska, ki ga je prenašal veter in so me drobci pikali po obrazu, osvojil tretji najvišji vrh na tistem obmocju. Vrh, ki je izstopal iz ravnice in omogocal izreden pogled proti zahodu in jugu. A ker je bil šele tretji po višini, od ravnice višji samo za 65 metrov, je zanemarjeno stal v senci velikih dveh. Bil sem še cisti zelenec, kar se tice potovanj z majhnim budžetom, zato je tanek študentski žep že prvi teden postal še tanjši. Vendar sem se hitro ucil. "Hej, bi jahal kamelo? Tukaj sem … sem poglej!" V bucanju vzklikov sem izbral lastnika enega od krikov in ga pobaral o ceni. Prevec je rekel, prevec za barantanje; bili smo šele na zacetku razvlecene pre­mikajoce se vrste, ki je sledila pušcicam z napisom Entrance in ponudnikov je bilo še veliko. Po nekaj metrih je postala cena ugodnejša, nato še ugodnejša. "Kaj pa vstopnina?" Zamahnil je z roko. "Tu ni vsto­pnine, gremo mimo." Zavili smo med kamnite bloke, stran od vrste, ki so jo sestavljali ljudje, izstopajoci od domacinov tako po oblacilih kot tudi po barvi kože. Ozrl sem se nazaj, ali še kdo uporablja usluge teh pre­streznikov v pušcavskih oblacilih, ki so vabili turiste k sebi, a ni bilo videti. Z Robijem nisva bila le popolna zelenca, bila sva tudi popolnoma nevedna glede tega, kaj je tu pomemb­no. Drugace bi vedela, da te uraden vhod pripelje neposredno pred najpomembnejši turisticni objekt v regiji. Naju pa so odpeljali na drugo stran, kjer so na take kot midva stoicno cakale kamele. Arabec je bolje barantal. Prej dogovorjena cena je sicer res bila za jahanje dveh kamel, toda ena in ena je tri. "Poglej," mi rece, "kamele potrebujejo nekoga, ki jih usmerja, in tudi on potrebuje kamelo, to so torej tri kamele." Po nekaj besednih dokazovanjih, kjer se je slovanska logika križala z arabsko, smo na koncu za­jahali le dve kameli, eno sem delil z vodicem kamel. Dogovor je dogovor, cetudi kamelji. Velblodi imajo cudovit pogled in s svojimi trepalnicami prijazno me­žikajo, a le dokler ne odprejo ust in pokažejo jezika. Ta del nasmeha ni prevec privlacna stran kamel. Tudi jahanje kamele ni ravno povezano z romantiko, slike lažejo. Vendar je vse skupaj hitro pozabljeno v cudo­viti kulisi piramid, ki se kažejo na najini desni. V popoldanskem soncu, ki ga ne moti niti krpica oblaka, se piramide v vseh možnih odtenkih rjave barve pocasi razvrstijo ob nama, od tistih velikih malo dlje do treh manjših kockastih, ki jih pocasi obidemo. Ko se znajdemo pod vznožjem ene od piramid, kamela nerodno poklekne, da se skoraj prekucnem, in vodnik nam nakaže, da smo prispeli. Nic mi ni bilo jasno, mislil sem, da bo to krožna tura. Verjetno so mi pri pogajanjih o ceni kamele to tudi povedali, a je bil prisoten komunikacijski mrk, ali pa so me po arabsko pretentali. Ker je bila anglešcina vodnika kamel tako dobra kot moja arabšcina, znam samo pozdraviti, sem se hitro odpovedal kakršni koli argumentaciji z njim ter se raje zacel razgledovati naokoli. Piramida, kjer smo razjahali, ni bila tista velika niti ona, ki je ne­koliko manjša, vendar je zaradi svojega še ohranjene­ga vrha bolj fotogenicna. Zaustavili smo se pri tretji piramidi, ki samo zato, ker stoji poleg "velikih" dveh, ni cilj vecjih turisticnih tokov. Plezanje K meni je pristopil mlad domacin in me vprašal, ce bi šel na vrh piramide. "A je dovoljeno?" sem zacudeno vprašal. "Ja, ja, jaz sem vodnik." Ogledal sem si ga; oblecen je bil v tradicionalno arabsko tuniko, na nogah je imel natikace … Kako lahko v taki obutvi in teh oblacilih vodi po skalah? On že ne bo moj vodnik. Tisto leto sem bil plezalno v formi, v kondiciji, s kar nekaj skal­nimi smermi za sabo. Ogledoval sem kamnite bloke. Gor ne bo problem, niso previsoki. Pri spustu pa bodo enake pasti kot pri nas v hribih, ko se drobir nahaja na gladki, skoraj ravni površini in ti zaradi nepazljivosti lahko spodnese nogo. Še enkrat sem ga vprašal: "A se res lahko spleza na piramido?" "Ja, ja," je ležerno odvrnil. Pogledal sem Robija: "Jaz grem gor!" In se v trenutku zapodil na kamnite bloke. Skale so bile tople, hrapave, peskaste. Niso se upirale, plezarija je bila enostavna, tu pa tam sem si pomagal še s kolenom, ki se ga pre­kobalil cez rob pred ritjo, vecinoma pa so zadostovale roke in odriv z nogami. Na vrhu je bil res lep razgled. Pušcava proti jugoza­hodu je segala v neskoncnost. Nedalec pod menoj se je nekdo podil s konji, ki so vzdigovali pušcavski prah, videlo se je, da uživa v diru. Proti severu sta se piramidi, prav nenavadno, ker smo s fotografij na­vajeni drugacne perspektive, dvigovali pred kuliso Kaira. Piramide so na obrobju velemesta, a fotogra­fije jih vedno kažejo v smeri pušcave. Na vrhu je bilo nekaj "narobe". Ni bilo ostankov sodobne civilizacije, ni bilo papirckov, plocevink, plasticnih steklenic, niti podpisov, vpraskanih v skalo. Zazdelo se mi je, da fant mogoce le ni tako prepricljivo trdil, da je res dovolje­no plezanje po piramidi. Matr, nimam veliko denarja, še najmanj pa za kakšne neumne kazni. Pozneje sem zvedel, da plezanje po piramidah res ni dovoljeno. Še enkrat sem zaokrožil s pogledom naokoli, si poskusil cim vec zapomniti ter se previdno in pocasneje od­pravil navzdol po pasteh, ki so prikrito cakale v obliki peska in drobnih kamenckov na starih kamnitih skladih piramide. Iz rjavega nazaj v belo Veter se je zavrtincil, mi vrgel snežinke naravnost v obraz in me prestavil v sedanjost. Glavo sem samo­dejno obrnil v levo, proti Šentancu, katerega zgornji del so zakrivali oblaki. Ko sem se prvic znašel na Zelenici, smucarske naprave so takrat še obratova­le v polnem zagonu, so mi povedali – ne domacini, temvec obiskovalci – o plazu, ki naj bi prišel iz Šen­tanca in pokopal pol razreda. Ta tragicna zgodba je bila napihnjena, ribiška, bi lahko rekli, število žrtev je bilo dejansko manjše (a še vedno preveliko), prave razmere pa bistveno slabše od pripovedovanih, a tega tedaj nisem vedel. Zato se mi je zgodba mocno vtisnila v podzavest in sem se vzpona ter smucanja po tej flanki nezavedno dolgo izogibal. Zgodba, kot sem jo slišal prvic, je lep kazalnik, kako se lahko dogodki v ustnem posredo­vanju med pripovedovalci preoblikujejo in drugace obarvajo. Tako nekje v preteklosti nastanejo tabuji, prepovedi, ki sedejo v zavest sedanjosti. Šele ko sem prehodil in presmucal vsa pobocja tod okoli, ki imajo v svojem imenu besedo plaz, sem se zavedel, da sem si ustvaril tabu. Ker se tabuji tudi prekršijo, sem se nekega dne povzpel na Begunjšcico po Šentancu in odsmucal po njem. A še vedno mi je najljubši spust po Smokuškem plazu, bil je moj prvi spust z Begunj­šcice. Planinska postojanka na Zelenici je bila osamljena in zaprta. Vreme se ni kaj bistveno spremenilo, veter se je za trenutek umiril in se nato spet zmagoslav­no razdivjal. Vrhovi hribov so se skrivali v oblakih, le vrh Ljubeljšcice je dovolj nizko, da je bil viden. Nadstrešek pri koci ni dajal zavetja pred vrtincastim vetrom. Dobro, grem pa naprej, na "Triangel". Pred nedavnim mi je nekdo povedal, da obstaja pešpot nad "levim zgornjim smucišcem", s katero se ogneš strmini pri direktnem pristopu proti Trianglu. Res že dolga leta hodim tod okoli, a da za to pot nisem zvedel že prej, samo pomeni, da hodim okoli z za­prtimi ušesi ali ocmi, ker je sam nisem opazil. Pot naj bi se zacela pri skali, kjer zaviješ proti Suhemu ruševju. To je sicer pomenilo, da bom naredil manjši ovinek, a Srbi imajo za take ovinke prirocen prego­vor "Prece krace, naokolo brže" (Bližnjice so krajše, a po daljši poti prideš hitreje). Pot "pri skali" je bila enostavno opazna in s prijaznim naklonom. Pa še drevesa so ponujala nekoliko zavetja pred nestano­vitnim vetrom, ki je v nekem trenutku vseeno našel pod do mene; moral sem se zasidrati s palicami, da me ni sunek prekopicnil, nato sem še pocakal, dokler ni minil snežni posip z vej. Na zadnji strmini pred vrhom je bil sneg spihan, ostal je samo zlošcen led, ki se je sivkasto blešcal. O, sranje. Izkušnje Pred leti sem nedalec od tod, v Centralni grapi v Vrtaci, kot popolni zelenec imel kar dobro šolo s trdim snegom. Vreme je bilo lepo in soncno. Najtež­ji in ožji del sem že presmucal. Nekoliko nižje so na mestu, ki sem ga že vnaprej dolocil za pocitek, stali pohodniki, zato sem naredil še en zavoj in tik preden sem se ustavil, s špicami smuci zadel v snežno grudo velikosti nogometne žoge. Še danes se spomnim, kako podcenjevalno sem takrat odreagiral. Ko me je res rahel sunek zaustavil, sem pomislil, da to ni nic takega, in ležerno dopustil, da mi je težišce skoraj nevidno zasukalo malce naprej, v strmino. Še preden sem se zavedel, je težnost premagala trenje in v tre­nutku me je z glavo navzdol odneslo po trdi snežni strmini s hitrostjo, ki me je osupnila. Ampak bil sem še svež iz alpinisticne šole (vsaj to), cepin je bil v roki in odreagiral sem res hitro, takoj sem zacel zaustavlja­nje. Z eno roko na ratišcu in drugo na glavi cepina ter z lopatko pod prsnico sem se z vso težo naslonil na okel. Vse to sem dejansko naredil v trenutku. Najprej me je zasukalo v pravilen položaj z glavo navzgor, noge sem v kolenu pokrcil, da so bile smucke v zraku, nato pa sem … cakal. Okel je grabil, trgal sneg in led pod mano, cepin se je upiral in se želel iztrgati iz objema, a teža telesa tega ni dovolila in ga je tišcala nazaj v sneg. Nenadoma je sneg nehal brizgati okoli mene. Ustavil sem se. Dvignil sem glavo in opazil pre­strašene poglede gledalcev, ki so kot zamrznjeni stali in gledali v mojo smer. Hm, je moralo biti kar atrak­tivno. Samo eden je takoj stekel k meni – bil je Žorž, vodja skupine vzpenjajocih. "Je vse v redu?" Ja, vse je v redu. Na sreco me ni pre­poznal, mi je bilo kar nerodno pred njim. Bil je moj inštruktor, ko sem bil še pripravnik v alpinisticni šoli. Nekoc pozneje sem bil na isti strmini, sicer kar neko­liko nižje, tudi sam gledalec. Mimo mene je pribucala dama v zeleni obleki, nad nami je nekdo krical: "Zabij cepin! Zabij cepin!" Ampak cepin je držala visoko nad glavo in prelahko udarjala z njim po snegu. Cetudi bi ji ga uspelo zabiti v tem položaju, ji to ne bi pomaga­lo, iztrgalo bi ji ga iz rok kot keks. Nekoliko nižje je bil sneg mehkejši, zgrešila je vse osamele skale in se na vznožju strmine elegantno ustavila, verjetno psihicno in fizicno pretresena, saj tak tobogan ne ponuja ravno užitka. Vem pa še za en pripetljaj izpred nekaj let, pri katerem je bila prisotna res zvrhana mera srece. Nekega dne je prišla k meni prijateljica z vprašanjem, ali ji posodim cepin, ker gredo v hribe. Ko mi ga je cez nekaj dni vrnila, je nosila roko v obvezi. Na zelo plasticen nacin mi je povedala, kako ji je moja prusi­kova zanka na cepinu rešila življenje. Zaradi cokle na derezah ji je spodrsnilo nekaj metrov nad prepadom. Med obratom padca, s hrbtom obrnjena proti snegu, ko se s telesom še ni dotaknila ledene podlage, je z iz­tegnjeno roko mocno sunila in nezavedno ves sunek obrata in telesa uporabila za to, da se je okel cepina mocno zabil v ledeni sneg. Ker je bila roka, v kateri je držala cepin, iztegnjena, ji je cepin zaradi lastne teže iztrgalo iz roke. Takrat sem imel na cepinu prusik z drseco (obešencevo) zanko. Zadeva je dobro delovala v veliki vecini primerov, zanka na prusiku je tekla na eni strani pod pazduho, na drugi pa cez ramo in je s tem omogocala dokaj svobodno zapikovanje cepina v led ali sneg in hitro preprijemanje. A dobro je de­lovala le, ce cepina ni iztrgalo iz iztegnjene roke, tiste, pod katere pazduho je tekla zanka. Ko je bila roka iztegnjena, pazduha ni vec delovala kot kljuka, ki bi morala zanko zadržati na telesu. Ker ni bilo nobenega odpora, je zanko potegnilo s telesa. S tem je omogoci­la cepinu, da je pobegnil skupaj s prusikom. Prav to se je zgodilo tudi prijateljici. Toda del zanke se je cisto na koncu, tik preden je zdrsnil z roke, zataknil za rob ro­kavice, na sreco dovolj debel, da se je zanka zadrgnila okoli zapestja (razlog za gips). Zdrsnila je v smeri zapi­cenega cepina. Prusik je bil zavezan na pravem mestu okla, v dani geometriji padca je deloval na cepin tako, da se je le še bolj zajedel v trdi sneg in ga ni izpuli­lo. Prijateljica se je v trenutku zaustavila, nedalec od roba. Pravi, da ima zdaj dva rojstna dneva. Smuk in spomin na tiste oci Na vrhu Triangla je veter igral svojo pesem na napeti žici vremenske postaje. Hitro sem se preuredil v smu­carja, pospravil pse, zapel pancerje, nataknil celado in pripel smuci. Naredil sem par zavojev, preskusil svoje obcutke, ugotovil, da led ni pravi trdi led in da smucke lepo režejo ter se ustavil. Kljub cudnemu vremenu me vseeno ni vleklo v dolino, v svet, kjer zdaj maske vse bolj zakrivajo nasmehe, to cudovito stvar vsakega obraza. Nasmehi so zakriti, oci se pa še niso navadile smejati. Ponovno sem se spomnil Egipta. Zanimivo, kako je ta dan klical spomine iz vroce dežele. Z Robijem sva za­pušcala kairski živalski vrt, ki je bil brutalni predstav­nik takratnega casa in kraja. Živali so rjovele, kricale, skakale, vse zaradi palic cuvajev, ki so jih uporabljali v želji po cim vecjem bakšišu. Ko so naju zagledali, se je v pricakovanju dolarja njihovo trpincenje živali izrazito povecalo. Zaradi tega naju je kar odneslo k izhodu, kjer sva nekoliko utrujena sedla na stopnice. Nenadoma so k nama pristopila dekleta, domacinke, in naju sprošceno ogovorile. Pri eni med njimi, ta je pravzaprav najvec govorila, je glas je prihajal skozi usta, toda govorile so njene oci. O, kakšno dinami­ko so imele te oci, kaj vse so znale povedati in kako so se znale smejati in žareti. Pogovor ni trajal prav dolgo, oci so nenadoma dobile siv podton in pogled je zastal za najinima hrbtoma. Obrnil sem se in zagle­dal gruco domacih mladenicev, ki so mrko gledali v najini smeri. Sklonila se je k nama in tiho dejala: "Cas je, da gremo." Nato so se dekleta zasmejala neznani šali, nam pomahala in se odpravila naprej. Še enkrat sem s pogledom objel vso okolico. Zakriti vrhovi so se še bolj odeli v oblake, ki so se spušcali vse nižje in grozili, da se bodo na moji poti spreme­nili v meglo. Zato sem se, podobno kot na piramidi v vrocem Egiptu, tudi tukaj hitro, a previdno, v hladu sivega dne spustil v nižino, v stari-novi svet. m V lepem vremenu obicajno podaljšam turo na vesine nad Zelenico. Pogled z vrha Vrtace proti jugozahodu, proti morju Foto Izidor Tasic Izstop iz Centralne grape v Vrtaci Foto Izidor Tasic Skriti vrhovi Begunjšcice so se še bolj zavili v oblake, ki so se spušcali vedno nižje in grozili, da se bodo na moji poti spremenili v meglo. Foto Izidor Tasic Na vrhu Triangla je veter igral svojo pesem na napeti žici vremenske postaje. Foto Izidor Tasic Nad Zelenico Foto Mire Steinbuch DOŽIVETJE Himalaja ni hotela Ko odloca korona, ne pa želje Miro Štebe S prelaza Cho La, 5368 m, smo se prek Dzongle spustili v dolino Kumbu, po kateri poteka t. i. Everest Highway, glavni dostop do baznega tabora pod Everestom z nepalske strani. Steza je res širša od tistih, po katerih smo se spustili v dolino, a cakali so nas še vzponi in spusti po kamnitih blokih ledeniške morene. Veselili smo se pogleda na Everest in njegove podanike, vendar se je sramežljivo skrival v pernicah nakopicenih oblakov. Tudi zašiljena piramida Ama Dablama, ki smo jo obcudovali prejšnji vecer in zjutraj, je svoj konicasti vrh tišcala v oblacno sivino. Ama Dablam me je prijetno presenetil, saj sem ga poznal predvsem kot goro z nekoliko prirezanim vrhom, s te strani pa je bil konicast in ga res zasluženo uvršcajo med najlepše gore sveta. Ob soncnih vzhodih ali ob vecerih so se vrhovi odkrili. Ama Dablam je obicajno pritegnil najvec naših pogledov. Foto Miro Štebe Z razgledi med tokratnim pohodom nismo imeli srece. Že ko smo prvic poleteli iz Katmanduja proti goram, je letalo v zraku zaradi slabega vremena obrnilo in se vrnilo na letališce. Naš vodnik je rekel, da kaj takega še ni doživel. Tudi dež, ki nas je nekoliko poprhal, naj bi bil za konec aprila malce neobicajen, toda to nas ni prav dosti skrbelo. Naslednji polet je bil uspešen, ko pa smo iz Lukle zaceli naš pohod proti Namce Bazarju, razgleda proti najvišjim vrhovom skoraj nismo imeli. Odkrivale so se nam nižje gore, višje so se igrale skrivalnice. Videli smo jih lahko le ob vecerih ali zgodaj zjutraj ob soncnem vzhodu. Kasneje so se pokazali le sem pa tja, ce nisem imel fo­toaparata pripravljenega, jih nisem mogel slikati, ker so se hitro pogreznili v puh oblakov. Na razgledišcu nad Namce Bazarjem in Kumjungom, ki mu pravijo Everest View, smo sicer videli Everest, Lotse, Ama Dablam in okoliške vrhove, pozneje pa so bili na voljo le obcasni in kratkotrajni razgledi. Najprej smo krenili po dolini ledenika Ngozumpa proti Co Oju, šesti najvišji gori na svetu. Ledenik je s 36 kilometri najdaljši v Himalaji; mi smo šli tja malo zaradi aklimatizacije, predvsem pa zaradi cudovitih razgledov na vrhove okoli jezera Gokyo. Toda raz­gledov skoraj ni bilo. Na vrh Gokyo Ri, 5357 m, smo se povzpeli v megli. Ko smo želeli do enega od višje ležecih jezer, smo se prebijali skozi snežni metež. Hi­malaja pac! Zdaj sem razumel alpiniste, ki se pogosto vracajo z odprav, ker zaradi slabega vremena vrhov niso dosegli. Upali smo, da bo vreme boljše, vsaj ko bomo šli proti Everestu. Res je bilo, a vrhovi so se vseeno skrivali za meglicami. Na poti proti Lobuceju, 6145 m, smo srecevali poho­dnike, ki so se vracali v dolino in nam pojasnjevali, da obracajo zaradi epidemije korone ter da je pod Eve­restom veliko okuženih. V zaselku Lobuce je tudi naš vodnik po telefonu dobil obvestilo, da je Nepal zajela pandemija korone in da državo zapirajo; cez dva dni bodo ustavili mednarodne letalske polete. Pandemija in evakuacija Vedeli smo, da v dveh dneh ne bomo prišli do Kat­manduja, zato smo se odlocili, da pohod nadalju­jemo. Kot smo nacrtovali že prej, smo tistega dne šli do Gorak Šepa, zadnjega zavetišca pred baznim taborom pod Everestom. Tam smo pustili težjo opremo in nadaljevali do baze pod najvišjo goro sveta. Vendar so nas pred taborom ustavili in napotili nazaj. V baznem taboru naj bi bilo dvesto ljudi okuženih s korono! Razocarani tudi zaradi oblakov, ki so zakri­vali Everest, smo se vrnili v Gorak Šep in se naslednji dan povzpeli na razgledni vrh Kala Patthar, 5530 m. Z njega se odpirajo najlepši razgledi na Sagarmato ali Comolungmo kot Nepalci oziroma Tibetanci imenu­jejo najvišjo goro sveta. V mocnem vetru pa pravega razgleda spet nismo imeli. Bo treba priti še enkrat! Ko smo prišli v Gorak Šep, smo izvedeli, da je v teku evakuacija vseh obiskovalcev doline in da moramo sestopiti do vasi Pangboce, kjer nas bodo pobrali he­likopterji in odpeljali v Luklo. Želeli smo obiskati še vznožje Ama Dablama, a ukaz nepalskih oblasti je bilo treba ubogati. Zaceli smo sestopati, poslabšalo se je tudi vreme. Ko smo šli mimo vasi Perice, nas je ujel dež s snegom. Da bi v takem po nas prišli helikop­terji, ni bilo verjetno. Prespali smo v Pangboceju in se zbudili v megleno jutro, okoli nas je zapadlo kakih petnajst centimetrov novega snega. Na helikopterje spet ni bilo racunati, ukazali so nam, da se spustimo še nižje, do Tengboceja. Ko smo zapu­šcali Pangboce, se je megla dvignila in okrog nas so v sveži belini zasijali himalajski lepotci, tudi helikopterji bi nas lahko pobrali, a morali smo se spustiti nižje. V jasnem nebu so nad dolino zaceli ropotati helikop­terji. Prakticno ves cas je bil v zraku vsaj eden. Nisem si mislil, da jih imajo v Nepalu toliko. Videli smo, da so vojaški, a tudi razlicne turisticne agencije jih imajo. V Tengboce smo prišli za rusko odpravo, zato smo morali pocakati, da so najprej odpeljali njih, šele nato smo prišli na vrsto. Polet v dolino je omogocal cu­dovite poglede na strme grape s slapovi, porašcena pobocja, kjer so žarela drevesa cvetocih rododendro­nov, osamljene domacije in bele vrhove v ozadju. Ti pogledi so me razveselili in hkrati užalostili, ker je bilo naše potovanje skrajšano in smo se že tako kmalu po­slavljali od Himalaje. V Lukli je bilo na heliodromu poleg letališca vec helikopterjev, ki so pristajali in vzletali ter dovažali skupine planincev. Pravzaprav je v zraku skoraj ves cas ropotalo. Pricakovali smo, da nas bodo takoj od­peljali naprej v Katmandu, a so se helikopterji ukvar­jali predvsem z dovažanjem turistov in alpinistov s hribov. Vedno znova so nam obljubljali, da bomo poleteli malce pozneje, a smo cakali skoraj ves dan. Šele proti veceru so nas poslali k oddaljenemu, im­proviziranemu heliodromu na nogometnem igrišcu izven mesta. Tistega dne so imeli v Lukli kar tri heliodrome. Let je bil spet cudovit. Kmalu po vzletu smo se izvili iz oblakov in v vecerni luci leteli nad razgibano nepal­sko pokrajino, kjer smo med strmimi pragozdnimi pobocji videvali skrbno obdelane riževe terase in majhne vasice. Iz daljave so nas pozdravljali zasneže­ni himalajski velikani, brez imen, saj jih nismo prepo­znali. Polet s helikopterjem je bil zagotovo lepši, kot ce bi se vracali z letalom. Z dobro zastraženega letališca so nas v Katmandu­ju takoj odpeljali do klinicnega centra, kjer so nas testirali za korono. Doma sem bil pred odhodom veckrat testiran, a tako pred okužbami zavarova­nega testiranja nisem nikjer doživel. Brise so jemali iz nosu in iz grla. Potem so nas odpeljali v hotel, v katerem smo bivali, preden smo se odpravili v hribe. Na ulicah, kjer je obicajno nepopisna gneca, smo zdaj videvali le veliko barikad, kjer so policisti in vojaki pregledovali prepustnice ter preprecevali nepooblašceno gibanje ljudi. Trgovinice, lokalcki in vse drugo je bilo zaprto. Lockdown. Res se je zgodila neverjetna sprememba. Pozitiven Zjutraj bi morali s carterskim poletom odleteti domov. Redni leti so bili ustavljeni, posamezne države in letalske družbe so s posebnimi poleti "reševale" turiste, ki jih je v Nepalu ujela pandemija. Ko smo se odpravljali na letališce, so povedali, da sem edini v skupini pozitiven. Nisem mogel verjeti. Bil sem edini že dvakrat cepljen, cutil nisem nobenih simptomov. Vsi v skupini smo bili pred potovanjem negativni. Med potovanjem se nismo dosti družili z drugimi, ce pa smo se, smo uporabljali zašcitne maske. Ni mi jasno, kje sem se okužil. Drugi so se kar odmaknili od mene in ostal sem v karanteni v tamkajšnji kliniki za tujce. Prijatelji so odleteli domov, jaz pa sem bil obsojen na štiri stene bolniške sobe in medicinske sestre v skafandrih. Bile so sicer prijazne, a vse je delo­valo tako nadrealisticno, da se mi je zdelo, kot da se to ne dogaja meni. Zahteval sem, da me še enkrat testi­rajo, ker nisem verjel rezultatom. Šele cez dva dni so me res testirali, a mi niso povedali rezultatov. Jemali so mi kri, me pregledovali, kako je z okužbo, pa nisem izvedel. Sobica je imela majhen balkoncek, vendar je bil meter stran že zid sosednje stavbe, tako da kakšne­ga razgleda nisem imel. Po dobrem tednu so mi sporocili, da sem negativen in da grem lahko na prostost. Vrnil sem se v hotel, ki sem ga že poznal. S približno šest tisoc turisti sem bil ujet v Nepalu. Klatil sem se po zaprtem Katman­duju. Turoben je bil pogled na zaprte trgovinice in ulice, kjer je prej vse kipelo od življenja, hitenja ljudi in hrupa prodajalcev, ki so ponujali svoje blago in usluge. Po praznih ulicah so še vztrajali beraci, rikše brez dela so se na vsakem koraku ponujali za prevoze, pred ambulantami so bile vrste, odprte so bile le lekarne. Lahko sem si v miru ogledoval zna­menite templje, palace in druge zanimivosti, ki jih je bilo po prihodu zaradi gnece težko videti. Vendar sem jih zdaj lahko opazoval le od zunaj, ker je bilo vse zaprto. Z rikšo sem se zapeljal do enega najsve­tejših delov Katmanduja, do templja Pašupatinat na bregovih svete reke Bagmati. Sprva sem mislil, da me je pripeljal na drug kraj, saj brez množice verni­kov in direndaja svetega kraja skorajda nisem pre­poznal. Šele ob premišljenem ogledu sem se spet znašel. Ob reki so skoraj na vseh gathih – plošcadih za upe­peljevanje pokojnih, goreli ognji. Med našim prvim obiskom je gorelo le nekaj grmad, zdaj pa so ves cas na nosilih prinašali v pisana ogrinjala zavita nova in nova trupla. Nekatera so na tleh cakala na upepeli­tev. Dojel sem, da je vse skupaj spremenila pandemi­ja in da opazujem njene posledice. Korona je terjala visok davek. Kasneje sem gorece grmade videval po mestu tudi tam, kjer jih prej ni bilo. Ponovno pozitiven Vsi smo si prizadevali najti pot domov. Agent agen­cije, s katero sem prišel v Nepal, je poskušal najti letalo, da bi se lahko vrnil v Evropo. Pokazala se je možnost, da z letalom katarske letalske družbe poletim v Madrid. Takoj sem bil za. Samo da pridem v Evropo! Pred poletom so me spet testirali in spet sem bil pozitiven. Nisem mogel verjeti, zahteval sem, da me peljejo v drugo kliniko. Žal sem bi tudi tam po­zitiven. Klinika, kjer sem bil prej v karanteni, je bila polna, zato so mi rekli, da moram biti v karanteni v hotelski sobi. Po telefonu sem lahko narocal, kaj bom jedel in pil, ven pa nisem smel. Razgled skozi okno je bil boljši, moj pametni telefon pa je bil skoraj nem. Prejemal sem lahko le sporocila preko messengerja. Žal si takih sporocil nisem želel, sin mi je namrec sporocil, da mi je umrla mama. Tako žalost, obup in nemoc sem obcutil le še takrat, ko mi je umrl sin. Ujet v tisti sobi sem si lahko le brisal solze. Predstavniki agencije, domaci in prijatelji so se trudili, da bi se lahko vrnil domov, da bi vsaj pogreb še ujel, a je bilo vse zaman. S hotelskim telefonom si nisem mogel kaj dosti pomagati. Po enem tednu je agent spet dobil možnost, da me nemška letalska družba prepelje na Dunaj. Spet testiranje, a še vedno sem bil pozitiven. Pozitiven naj bi bil tudi agent, ki mi je skušal pomagati. Dva dni pozneje se je spet ponudila možnost za polet. Tokrat je test pokazal, da sem negativen, a mesto v letalu je bilo zelo težko dobiti. Z agentom sva šla v predstavništvo ene od le­talskih družb, ki je bila sicer zaprta, vrata zaklenje­na z verigami in dodatnimi kljucavnicami, stene so bile ovešene z napisi, da ni vec prostora za polete iz države. Toda agent je poznal lastnico družbe, zato sva se lahko prebila v agencijo. Placevati je bilo treba podkupnine. Mesto v letalu sem dobil za visoko ceno, a še to le zato, ker sem lastnici trdil, da želim na mamin pogreb, ceprav sem vedel, da sem ga že zamudil. Ko sem se vrnil domov, sem govoril s svojo zdravnico. Vse skupaj se ji je zdelo sumljivo, zato so me še enkrat testirali in spet sem bil pozitiven. Še za deset dni sem moral v karanteno, a sem bil vsaj doma. V nesrecni Nepal dobrih ljudi in visokih vrhov se še nameravam vrniti. Himalaja mi je ostala dolžna. m Na vrhu Kalapatarja (5.644 m) Foto Miro Štebe Naš vodnik Ivan Kumar dobi sporocilo, da bodo Nepal zaradi epidemije zaprli. Foto Miro Štebe Heliodrom v Lukli je bil zelo živahen. Ves cas so bili v zraku helikopterji. Foto Miro Štebe Vozniki rikš so ostali brez dela. Foto Miro Štebe Razgled iz sobe, kjer sem preživljal prvo karanteno. Foto Miro Štebe Na bregovih svete reke Bagmati ob templju Pašupatinat so bile vse plošcadi za obredno upepeljevanje pokojnih v casu pandemije prakticno ves cas zasedene. Gorelo je nešteto pogrebnih grmad. Foto Miro Štebe Glavni trg Durbar v Katmanduju je bil v casu pandemije skoraj prazen. Foto Miro Štebe VZGOJA Mateja Pate Mikrobiološke pasti v gorah Mišja in zajcja mrzlica Lani je v gozdovih okoli našega kraja šumelo in šumelo. Ceprav smo na prepišni planoti, niso v vetru pošumevale krošnje dreves; ne, šelestelo je posušeno listje na tleh, prek katerega so švigale stotnije miši. Tudi okoli hiš jih je bilo toliko, da so po nekajtedenskem veselju in ponosnem razkazovanju ulova na pragu hiše celo macki izgubili vse veselje do igre z njimi in s polnimi trebuhi dremajoc na soncu le še z enim ocesom bežno spremljali mišje drobencljanje. "Letos bomo seno spravljali v maskah," sem ob zacetku mišje poplave preroško naznanila pred domacimi, ki so mi namenili še enega v nizu nejever­nih pogledov, ki sem jih deležna, ko situacija nanese na zašcitne mikrobiološke ukrepe. "Mišja mrzlica bo," sem bleknila in ob prvi priložnosti domov pri­nesla maske FFP2. Žal res ni bilo treba dolgo cakati na prve novice o okuženih sovašcanih – in kot da covid-19 in mišja mrzlica ne bi bila dovolj, jima je družbo kmalu prišla delat še zajcja mrzlica. No, vsaj kuge ni bilo. To je pa tudi nekaj. Rekordno mišje leto je za nami in nemara smo varni pred njihovim gomazenjem do naslednje obilne letine žira. A morda je vseeno na mestu, da sprego­vorimo nekaj besed o dveh v lanskem letu aktualnih boleznih – saj veste, bolje prepreciti kot zdraviti. Mišja mrzlica Mišja mrzlica je akutna nalezljiva bolezen, ki jo povzrocajo virusi iz rodu Hanta. Ti se v Evropi, kjer najdemo šest izmed vec deset doslej opisanih vrst hanta virusov, vedno bolj širijo, saj so se zaceli po­javljati na obmocjih, kjer jih prej ni bilo, hkrati pa se povecuje število primerov okužb na obmocjih, kjer je bil virus sicer stalno prisoten. V Sloveniji je bila bolezen prvic zabeležena v petdesetih letih prejšnjega stoletja, a v glavnem so se pojavljali po­samicni primeri. Porast števila obolenj pri ljudeh je obicajno povezan s povecanjem populacije glo­davcev (miši, voluharic, podgan, rovk), saj so ti naravni rezervoar virusa, ki ga v okolje izlocajo s secem, iztrebki in slino. Ljudje smo nakljucni go­stitelji virusa; najpogosteje se okužimo, ko vdiha­vamo prah, kontaminiran z izlocki glodavcev (pri košnji, gozdarskih opravilih, pospravljanju kleti, hlevov, skednjev, podstrešij), lahko pa tudi z uživa­njem kontaminirane hrane ali vode ter prek nepo­srednega stika virusa s kožo (kopanje v površinskih vodah, taborjenje, rekreacija v naravi, vrtickar­stvo). Za hanta viruse, ki krožijo po Evropi, prenos s cloveka na cloveka še ni dokazan. Doslej tudi ni znano, da bi jih prenašali clenonožci (komarji, klopi, bolhe ipd.). Bolezen se obicajno izrazi v dveh do štirih tednih po okužbi, ceprav inkubacijska doba lahko traja od nekaj dni pa vse do dveh mesecev. Simptomi in znaki bolezni so deloma odvisni od vrste virusa, ki je okužbo povzrocil. Znane so tri oblike bolezni: v Evropi in Aziji se pojavlja kot hemoragicna mrzlica z renalnim sindromom, milejša oblika hemoragicne mrzlice je v Evropi zabeležena epidemicna nefro­patija, v Severni in Južni Ameriki pa je za bolezen znacilen kardiopulmonarni sindrom. Hemoragicna mrzlica z renalnim sindromom poteka v vec stopnjah. V prvi, nekaj dni trajajoci fazi, ima bolnik visoko vrocino, mrzlico, mocan glavo­bol, mocne bolecine v ledvenem predelu in trebuhu, bolecine pri gibanju ocesnih zrkel, mocno pordele ocesne veznice in rdecico obraza. Ce gre za lažji potek bolezni, se ta v tej fazi konca brez posledic. Pri težjem poteku bolezni pride po nekaj dneh visoke vrocine do nenadnega padca krvnega tlaka. Bolnik postane nemiren, pojavijo se motnje zavesti, krci, krvavitve v koži in sluznicah. Temu sledi obdobje, v katerem prevladujejo znaki odpovedi ledvic in velika nagnjenost h krvavitvam. To obdobje traja nekaj dni, v tej fazi lahko bolnik tudi umre. Zdravljenje vkljucuje blaženje simptomov (zniževanje telesne temperature, preprecevanje de­hidracije) in podporno terapijo (dializa). Okrevanje je lahko dolgotrajno. Po preboleli bolezni se razvije doživljenjska zašcitna imunost. V strokovni literaturi in na spletnih straneh ustanov, pristojnih za varovanje javnega zdravja, lahko najdemo kopico nasvetov za preprecevanje okužbe s hanta virusi in prvi na seznamu je zatiranje glodav­cev. To seveda lahko pocnemo okoli naših prebiva­lišc, kako pa se pred okužbo zavarujemo v gorskem svetu? Priporocljivo je, da oblacil in opreme ne od­lagamo za dlje casa na tla, prav tako sami ne pole­žavamo ali posedamo na golih tleh. Tudi hrane ne pušcamo na tleh, ampak jo shranimo varno zašci­teno pred glodavci in odstranimo vse morebitne ostanke hrane, ki bi lahko privabili glodavce v našo bližino. Ne pijemo vode iz izvirov v naravi. Ce v naravi opazimo sledove (najpogosteje iztrebke) glo­davcev, se na teh mestih po možnosti ne zadržuje­mo, ne postavljamo šotorov, ne izvajamo športnih aktivnosti ipd. Ob vsem tem seveda skrbimo za higieno rok. Kot pri vsaki stvari je seveda teorija eno, praksa pa drugo. Pri taki množicnosti mišjega rodu, kot smo mu bili prica lani, je bilo v gozdu tako rekoc nemo­goce najti košcek tal brez mišjih izlockov in se pri tako dolgotrajnem obdobju sušnega vremena izo­gniti vdihavanju vsaj nekaj prahu, ki se je dvigoval s tal ob vsakem koraku. Skrb za to, da oprema ne leži na tleh, je sicer s stališca reda in cistoce hvale­vredna, a redoljubnost malih gozdnih prebivalcev žal ne odvrne od tega, da si ne bi z ocitno slastnimi deli opreme postregle kjerkoli. Nekoc jim je bodisi tako krulilo po želodcih bodisi jim je bilo tako zelo dolgcas, da so se ponoci znesli nad rocaji pohodnih palic. Zašcita hrane pred glodavci tudi ne pomeni, da sadno plošcico pospravimo v kapo nahrbtnika, ker ta potem dobi luknjo. In tudi obešanje vrecke s hrano na vejo nad šotorom se morda obnese pri medvedih, pri miših za pa zagotovo ne. Še danes imam živ spomin na obžrte salame, sir in celo na vrecke z instant juhami, ki so me razveselili nekega jutra. Toliko poklicne deformacije sem takrat že premogla, da je vse skupaj romalo v smeti, pri tem pa ni nezanemarljiv podatek, da je bila civilizacija vendarle dovolj blizu, da mi ni grozilo gladovanje. In o hanta virusih se mi je že toliko sanjalo, da me je pošteno streslo, ko sem nekaj dni pozneje po ce­lodnevni hoji s presušenimi usti iskala v vodniku obljubljeni izvir pitne vode. V bližini tabornega pro­stora sem po sitno dolgotrajnem potikanju naokoli le našla neko zapušceno cev, iz katere je curljala voda – nalokala sem se je, kolikor se je dalo, in ko sem si ob zadovoljnem vzdihu z rokavom obrisala mokra usta, sem v neposredni bližini cevi ugledala crknjeno miš. Joj, prejoj! Ko sem se vrnila, sem sredi tabornega prostora zagledala licno urejeno pipico s koritcem. Hanta virusi so me takrat na sreco pustili pri miru, sem si pa pošteno zapomnila vse lekcije. In kako preroška je bila moja napoved mišje mrzlice? Skoraj polovica mikrobiološko potrjenih primerov v lanskem letu je izvirala iz naše regije. Zajcja mrzlica Zajcja mrzlica ali tularemija je akutna vrocinska bolezen, ki, tako kot mišja mrzlica, spada med zoonoze, torej bolezni, ki se z živali prenašajo na cloveka. Povzroca jo bakterija Francisella tularen­sis. V preteklosti je bilo pri nas število prijavlje­nih primerov bolezni zelo majhno, v povprecju nekaj vec kot en primer letno, medtem ko je bilo lani samo junija in julija zabeleženih 27 primerov bolezni v severnoprimorski regiji, kjer je bila tudi prvic v Sloveniji ugotovljena prisotnost omenjene bakterije v pitni vodi zasebnih vodovodov, name­njenih lastni oskrbi s pitno vodo. Pred tem se je bolezen pojavljala po vecini na Gorenjskem in v Prekmurju. Mocan porast števila primerov je bil predvidoma povezan z mišjim letom in obilnimi padavinami v maju. Ljudje se z omenjeno bakterijo lahko okužimo na vec nacinov: z vbodom klopa, pri stiku z živalmi (zajci, kunci, voluharji, pižmovkami, bobri), z zaužitjem kontaminirane hrane, z vdihavanjem prahu, ki nastaja med opravili v naravi (spravilo sena) ter prek kontaminirane pitne vode (prek stika z vodo, njenega zaužitja ali vdihavanja aero­sola). Za okužbo smo dovzetni vsi, vendar se po­gosteje pojavlja pri ljudeh, ki so poklicno izposta­vljeni vecjemu tveganju za okužbo, npr. pri lovcih, gozdarjih, kmetih, veterinarjih, ne nazadnje pa tudi pri tistih, ki pogosto zahajajo v naravo. Prvi znaki bolezni se obicajno pojavijo tri do pet dni po okužbi, lahko pa šele po treh tednih. Potek bolezni in bolezenski znaki so odvisni od mesta, prek katerega bakterija vstopi v telo. Glede na to poznamo vec oblik zajcje mrzlice. Ce pride bak­terija v stik s kožo (vbod klopa, stik z okuženo živaljo), se pri vecini okuženih (75 %–85 %) razvije oblika z mrzlico, vrocino, glavobolom, bolecinami v mišicah, razjedo na koži in povecanimi bezgav­kami (ulceroglandularna tularemija), pri 5 % do 10 % pa se ob povišani telesni temperaturi pojavijo samo otecene bezgavke, brez razjed na koži (glan­dularna tularemija). Vstop bakterije prek ocesnih veznic (stik s kontaminiranimi vodo, prahom ali prsti) povzroci vnetje ocesnih veznic in povecanje bezgavk v bližini oci (okuloglandularna tularemi­ja). Kot posledica zaužitja kontaminiranega mesa ali vode se razvije akutno vnetje žrela in bezgavk na vratu (orofaringealna tularemija), ki se pojavlja predvsem pri otrocih. Najnevarnejša je pljucna oblika tularemije, ki nastane z vdihavanjem kon­taminiranega prahu oziroma aerosola. Odraža se kot vrocina, suh kašelj, bolecina pod prsnico in oteženo dihanje. Kadar bakterija vdre v kri, ne glede na zacetno vstopno mesto, se razvije septic­na tularemija. Bolezen se ne prenaša med ljudmi, ob pravocasnem zdravljenju z antibiotiki je smrt­nost majhna. Kaj lahko za zašcito pred okužbo storimo obi­skovalci gora? Poskrbimo za zašcito pred klopi (ustrezna obleka, repelenti, samopregledovanje po opravljeni turi), ne dotikamo se divjih živali, na katere naletimo (bodisi ocitno bolnih bodisi mrtvih, druge nam tako ne bodo dopustile, da bi jim približali), zavarujemo hrano pred živalmi in ne pijemo vode iz vodnih virov v naravi (nenadzo­rovani izviri, studenci …), saj je lahko kontamini­rana z izlocki ali trupli okuženih živali. m Po tem, ko se je znesla nad rocajem moje pohodne palice, se je raje skrila v luknjo. Arhiv Mateje Pate Vecdnevno pohodništvo s spanjem pod lastno streho je svojevrsten izziv tudi zaradi zagotavljanja higiene in s tem preprecevanja okužb. Arhiv Mateje Pate Zajci in kunci so prenašalci zajcje mrzlice. Arhiv Mateje Pate Na videz kristalno cisti gorski potoki in jezera lahko gostijo nevidne prebivalce, ki nam lahko prekrižajo nacrte. Arhiv Mateje Pate Viri: Nacionalni inštitut za javno zdravje https://www.nijz.si. Evropski center za preprecevanje in nadzor bolezni https://www.ecdc.europa.eu/en. Center za preprecevanje in nadzor bolezni (ZDA) https://www.cdc.gov. SOBIVANJE Tomaž Berce in Rok Cerne1 Varuhi crede pred velikimi zvermi Pastirski psi Da je varovanje crede ucinkovito, morajo biti prisotni vsaj trije pastirski psi – pri vecjih credah pa še vec. Na sliki sta tornjaka. Foto Tomaž Berce Psi so že tisocletja del clovekovega vsakdana. Za družbo, varnost ali pomoc pri razlicnih opravilih so se izkazali kot zanesljivi partnerji. Selekcija se je v praksi zacela že od prvih volkov, ki so se previdno približali cloveku. Tisti volkovi, ki so bili zaupljivi in hkrati dovolj prijazni, so spoznali prednosti bližine cloveka ter tako postali del cloveške skupnosti. V zgodovini so se glede na karakterne predispozicije posameznih osebkov izoblikovale pasme, ki jih poznamo danes. Dokazi o udomacevanju drobnice segajo v cas 9000 let pred našim štetjem in v tem casu so psi zaceli tudi varovati prve crede. Ko so te postajale številnej­še, se je zacel razvijati nomadski nacin življenja. Ge­ografsko in casovno tako s tem sovpada tudi zacetek razvoja pastirskih psov pred približno 4000 leti. Kot posledica se je na razlicnih koncih sveta hkrati zacela tudi zavestna selekcija pri vzreji psov, ki so spremljali crede, in se je še okrepila z nastopom poljedelstva in stalnega naseljevanja. Razvijati sta se zacela dva tipa psov z razlicnimi lastnostmi in sposobnostmi. Manjši, okretnejši in živahni psi z izraženim lovskim nagonom so crede ohranjali skupaj in pri tem sode­lovali z ljudmi ter upoštevali njihove zahteve. Tako so se scasoma razvili ovcarski psi, med katere sodijo tudi mnogi službeni psi. Za varnost cred pred plenil­ci so skrbeli mirnejši, pri delu neodvisni in marsikdaj precej svojeglavi psi z mocnejšo telesno konstitucijo in okrnjenim lovskim nagonom – predniki današnjih pastirskih psov. V razlicnih delih sveta so se za varo­vanje cred scasoma izoblikovali psi, ki so bili telesno in po delovnih sposobnostih prilagojeni lokalnim geografskim razmeram. Ne glede na svoj izvor imajo psi pastirskih pasem podobne delovne sposobnosti in temperament, tisti, ki so izšli iz podobnih okolij, pa so si marsikdaj zelo podobni tudi po zunanjem videzu. Tudi v Sloveniji imamo svojo pasmo – kraški ovcar ali kraševec je edina slovenska pasma pastirskega psa, ki jo je priznala Mednarodna kinološka organizacija FCI. O posebnosti pasme je pisal že Janez Vajkard Valvasor v delu Slava vojvodine Kranjske. V Sloveniji se danes za varovanje cred uporabljajo tudi številne druge pasme, ki prav tako šcitijo domace živali pred napadi volkov ali medvedov. Varovanje crede s pomocjo pastirskih psov Pastirski psi so preverjeni cuvaji pašnih živali in veljajo za enega najbolj starodavnih nacinov zašcite drobnice pred plenilci. Na obmocju Evrope in Azije so to metodo uporabljali že pred tisocletji, v pre­teklem stoletju pa se je njihova uporaba v Evropi mocno zmanjšala, predvsem zaradi upada števila velikih zveri. V zadnjih nekaj desetletjih se je zacelo ponovno obujanje paše s pastirskimi psi, izkušnje in rezultati pa kažejo, da gre za metodo, s katero je mogoce znatno zmanjšati število napadov zveri na drobnico. Uporaba psov v kombinaciji z elektroogra­jami velja za eno najzanesljivejših metod, ki jo upora­bljajo številni rejci v Evropi in drugod po svetu. Že sama prisotnost psov odvraca plenilce od pašnika, saj nase opozarjajo s samozavestno držo, lajanjem in oznacevanjem teritorija. Ko se pes naveže na credo, jo srcno brani vse življenje, zato je cas, ki ga namenimo vzgoji pastirskega psa, dolgorocna naložba. Da pa je varovanje res ucinkovito, morajo biti ob credi priso­tni vsaj trije pastirski psi, Ce pa je cred vec, pa še vec. Znacilnost pastirskih psov je mocan krdelni nagon, pri cemer njihovo krdelo predstavlja creda pašnih živali. Živali so ob psih mirne, ti pa jih spremljajo in jim sledijo. Pozorni postanejo ob vsaki neobicajnosti, odzovejo pa se z lajanjem in ustrahovanjem vsiljivca. Ko nevarnost mine, se psi vrnejo k svoji credi. Nave­zanost na credo je posledica odrašcanja v njej, k temu pa pripomorejo tudi prirojene lastnosti in dosledna vzgoja. Uspešnost varovanja je odvisna od pasme, saj psi cuvajske lastnosti podedujejo. V Sloveniji so med pastirskimi psi najbolj uporabljene pasme tornjak, kraški ovcar, šarplaninec, maremansko-abruški ovcar in kavkaški ovcar. Koraki do ucinkovitega pastirskega psa Od pastirskega psa pricakujemo tri glavne sposob­nosti: cujecnost, pozornost in zašcitništvo do živali. Poleg neposrednega in aktivnega varovanja, pastirski psi s telesno držo, pogumnim vedenjem, glasnim la­janjem in z oznacevanjem teritorija z urinom odvra­cajo plenilce iz okolice pašnika. Prednost tega nacina varovanja je tudi dejstvo, da imamo z odraslim pastir­skim psom malo dela. Da bo pastirski pes ucinkovit, izberemo mladica, ki izhaja iz delovne linije. Za mladica, katerega starši opravljajo delo pastirskega psa in so stalno prisotni ob credi, je namrec bolj verjetno, da bo podedoval lastnosti delovnega psa. Pri izbiri pasme smo pozorni na prirojene lastnosti za varovanje crede pred plenil­ci. Prvi pogoj, da bo pes razvil prave telesne in karak­terne znacilnosti, je pasemska cistost, ki jo dokazuje rodovnik. Pri cistokrvnih psih je namrec bolj verje­tno, da se bodo izrazile nagonske znacilnosti, ki jih želimo in pricakujemo. Uspešnost delovnega psa je v glavni meri odvisna od dosledne vzgoje, ki se zacne zelo zgodaj. Mladica pri osmih tednih vkljucimo v credo, kjer spozna njene pripadnike in jih sprejme kot del družine. Z ljudmi mora imeti malo stikov, saj nocemo, da se nanje prevec naveže. Kljucno je tudi redno spremljanje in popravljanje neželenih vedenj. Mladi psi se vešcin varovanja najhitreje naucijo od starejših izkušenih psov, zato je priporocljivo mlade pse vkljuciti v credo, ki jo brani starejši pes. Pastirski pes zacne samostojno in ucinkovito varovati credo med prvim in tretjim letom starosti, pred tem pa ga moramo redno in pogosto nadzirati. Pes se mora prosto gibati na obmocju, ki je ogra­jeno z elektroograjo s stalnim elektricnim tokom, pred katero ima strah, pašnika pa ne sme zapušcati. Naloga pastirskega psa je varovanje crede, zato mora biti stalno prisoten ob njej, tako poleti na pašniku kot pozimi v hlevu. Za ucinkovito varovanje crede so po­trebni trije psi, ce je creda vecja, pa tudi vec. Pes, ki je na pašniku sam, se bo pred tropom volkov umaknil, saj ob morebitnem spopadu nima možnosti prevlade. Skupina psov pa je bistveno mocnejša, zato se bo po­stavila v bran credi. Od leta 2015 se na Zavodu za gozdove Slovenije ukvarjamo z varovanjem s pomocjo pastirskih psov v okviru razlicnih projektov. Vzpostavili smo sode­lovanje z izkušenimi vzreditelji pastirskih psov, ki se ukvarjajo z vzrejo in vzgojo psov v okviru delovnih linij. Ti psi imajo vlogo varuhov crede in so v stalnem stiku z živalmi. Iz teh linij izhajajo mladici, ki so ume­šceni na pašo pri novih lastnikih. Tako bomo v med­narodnem projektu LIFE WOLFALPS EU zainteresi­ranim rejcem pašnih živali sofinancirali deset mladih psov in tri pse, ki bodo do starosti leta in pol vzgojeni pri izkušenih vzrediteljih. Vzreditelji bodo novim la­stnikom psov tudi svetovali pri vzgoji in umešcanju mladih psov v credo. Na ta nacin želimo ponovno obuditi uporabo pastirskih psov kot eno najucinko­vitejših metod zašcite domacih živali. Vedenje v bližini pašnikov Z vecanjem števila pastirskih psov, ki varujejo credo živali, in tudi s širjenjem obmocja pojavljanja velikih zveri, se moramo tudi kot mimoidoci ob pašnikih vesti cim bolj spoštljivo in upoštevati namen pastir­skih psov. Pastirski psi namrec svojo credo cuvajo pred vsiljivci vseh vrst, ne samo pred velikimi zvermi. Za pse smo tudi planinci, izletniki, kolesarji in vsi mi­moidoci potencialni vsiljivci, zato nas hitro zaznajo, nase opozorijo z lajanjem in spremljajo naše korake tudi, ko smo že dalec od crede. Ko torej zagledamo pašnik, ki je ograjen z elektricno ograjo in na katerem se pasejo živali, te ograje ne preckajmo, saj nikoli ne vemo, ali so ob credi prisotni pastirski psi. Vsem lastnikom pastirskih psov sicer priporocamo namestitev opozorilne table na vsa mesta pašnika, kjer se ta približa stezam in potem, vendar previdnost ni odvec, saj smo morda tablo spregledali. Cetudi so psi prijazni, jih ne poskušamo božati ali se jim pribli­ževati – raje spoštujmo njihovo poslanstvo in tako poskrbimo, da svojo nalogo opravljajo nemoteno in ucinkovito. m 1 Oba Zavod za gozdove Slovenije. Rejci naj opozorilne table namestijo na primerna mesta, da opozorijo mimoidoce. Foto Igor Piculin Uporaba psov v kombinaciji z elektricnimi ograjami velja za eno najzanesljivejših metod, ki jo uporabljajo številni rejci drobnice v Evropi in drugod po svetu. Tornjak v hlevu. Pastirski pes mora biti stalno ob credi – poleti na pašniku in pozimi v hlevu. Foto Tomaž Berce ZDRAVJE Zdenka Mihelic Postopnost je kljucna Kako po bolezni COVID-19  nazaj do kondicije V dveh letih, odkar je bil koronavirus prepoznan tudi v Sloveniji, je za njim zbolelo tudi veliko hribolazcev. Ceprav se je bolezen umaknila z naslovnic medijev, je med nami še vedno prisotna. Zato se smo o tej bolezni in vracanju v normalno življenje, vkljucno z zahajanjem v hribe, pogovarjali z dr. Petro Zupet, strokovno di­rektorico Inštituta za medicino in šport v Ljublja­ni, ki nam je razložila, kako po preboleli bolezni ponovno pridobiti kondicijo, kdaj zaceti s trenin­gi, z vzponi, da si svojega stanja ne bi poslabšali, ampak izboljšali. Vsak preboleva bolezen na svoj nacin. Dr. Petra Zupet opaža pri svojem delu, da "gorniki, aktivni planinci, torej posamezniki, ki se intenzivno ukvarjajo s planinstvom, z alpinizmom, gorni­štvom tudi po veckrat tedensko, spadajo med aktivno populacijo, torej med zelo aktivne rekre­ativne športnike. Ti naceloma zbolevajo za blažjo obliko bolezni COVID-19, lahko tudi brez kakr­šnih koli znakov bolezni. Verjetnost, da zbolijo za težjo obliko bolezni, je nižja. Kar pa vsekakor ne pomeni, da ne more biti drugace, saj poznamo tudi primere, ko so zboleli za težjo obliko." Po bolezni je za marsikoga velik izziv, kako spet pridobiti fizicno pripravljenost za vsakdanje delo in obiskovanje gora. Nekateri imajo blago obliko in želijo cim prej ponovno v hribe. O tem, koliko casa naj bi pocivali pri COVID-19 po blažji, zmerni obliki in koliko casa po težji obliki te bolezni, dr. Zupetova pravi: "Obicajno je pri športno aktivni populaciji problem prekomer­na motivacija. Da bi varovali zdravje, smo v slo­venskem Združenju za medicino športa napisali priporocila, kdaj in na kakšen nacin se po pre­bolelem COVID-19 vrniti k športu. Najprej je kljucno vedeti, v katero skupino spadamo glede na to, kako smo prebolevali to okužbo z virusom, šele potem lahko uporabimo priporocila, kako se vracati nazaj v t. i. predbolezenske tirnice." Obstajajo štiri skupine glede na to, kako smo prebole­vali to okužbo z virusom, in to so naslednje: "Najprej je tu skupina tistih, ki imajo potrjeno okužbo z virusom in nimajo nobenih simptomov. Druga skupina je tista, ki preboleva samo z blagimi simptomi. Blagi simpto­mi pomenijo blažjo utrujenost, glavobol, kašelj, vneto grlo, slabost, bruhanje in podobno. V tretji skupini so tisti, ki so preboleli COVID-19 s težjimi ali vztrajajo­cimi simptomi, kar pomeni, da so bili bolni vec kot 14 dni, niso pa potrebovali bolnišnicnega zdravljenja, ali pa so starejši od 65 let, ali imajo neka srcna obo­lenja oziroma obstajajo pri njih dejavniki tveganja. Med težje simptome spadajo vztrajajoca telesna temperatura nad 38 stopinj Celzija, mrzlica, huda utrujenost, pljucnica, težave z dihanjem, prehodna motnja zavesti. V cetrto skupino pa spadajo tisti, ki so potrebovali bolnišnicno zdravljenje," razloži dr. Petra Zupet. Dr. Zupetova nam je tudi svetovala, kako naj se pre­boleli vraca v kondicijo. • Oseba iz skupine s potrjeno okužbo brez kakršnih koli simptomov: "Tudi pri rekreativnem športniku oziroma gorniku to zahteva pocitek in 10-dnevno izolacijo. In potem se lahko postopno zacne vracati v planinsko aktivnost. To vracanje naj bi trajalo en do dva tedna. Odvisno tudi od tega, kako se posameznik pocuti ob tem. Zato je zelo pomembno, da opazujemo svoje stanje in spremljamo svoj srcni utrip, zadihanost, pocutje v smislu utrujenosti, bolecin v mišicah, motenj spanja in podobno. Ce se ob stopnjevanju tur ali hitrosti ali težavnosti tur pojavijo visok srcni utrip, zadihanost, ki je nesorazmerna z naporom, prekomerna utruje­nost, slaba regeneracija po povratku, potem je treba zmanjšati intenzivnost oziroma celo obiskati zdrav­nika." • Oseba iz skupine z blažjimi simptomi: "Iz moje prakse in moje ambulante je to najvecja skupina. Športnik, gornik prav tako rabi pocitek deset dni od zacetka simptomov oziroma vsaj sedem dni po koncu zadnjih simptomov. Zakaj tako? Ker se v bistvu bojimo, da ne bi virus povzrocil kakšne kola­teralne škode bodisi na dihalnem sistemu bodisi na srcu, na živcnem sistemu, prebavilih ali pa na skeletni mišici. Tudi zato, ker virus sam lahko vpliva na vec naših organskih sistemov." • Oseba iz skupine s težjimi simptomi: "Pri tretji skupini smo zdravniki bolj previdni. Preden se zacnejo rekreativni športniki vracati v aktiv­nost, priporocamo obisk pri osebnem, družinskem zdravniku ali pa pri specialistu medicine športa, ko se akutni simptomi že umirijo. Potrebne so nadalj­nje preiskave, preden se vrnejo v šport. Zdravnik na podlagi njihovega trenutnega stanja in preiskav sprejme ustrezno odlocitev, da si ne naredijo dolgo­rocnih negativnih posledic." • Oseba iz skupine, zdravljene v bolnišnici: "Ravno tako kot pri tretji skupini je treba ravnati pri tisti skupini, ki je bila bolnišnicno zdravljena. Pre­boleli morajo biti še bolj previdni in preden zacnejo ponovno hoditi v hribe, naj naredijo obsežnejšo di­agnostiko srcno-žilnega sistema ali pa dihal, bodisi pri kardiologu bodisi pri pulmologu. Nato se glede na rezultate zdravnik odloci, koliko in kakšno telesno aktivnost lahko priporoci." Postopnost je kljucna Dr. Zupet je dodala, da po prebolelih boleznih ali po­škodbah obicajno mislimo, da bomo zmogli enake napore kot pred tem. A moramo se zavedati, da katera koli bolezen ali poškodba vplivata na naše spo­sobnosti. Že ce mirujemo deset, štirinajst dni, nismo enako sposobni, kot smo bili, preden smo zboleli ali se poškodovali. "Vedno se moramo vracati postopno in enako je pri COVID-19. Pomembno je dejstvo, da virus poznamo bistveno bolje kot pred dvema letoma, a cisto vsega o njem še ne vemo in se bojimo možnih poznejših posledic. Z zdravniškega stališca je bistveno bolj varno upoštevati ta 10-dnevni nede­javni cas, se nato postopno vracati nazaj k športu in ob tem spremljati simptome svojega telesa," poudarja strokovna direktorica Inštituta za medicino in šport v Ljubljani dr. Petra Zupet. Za konec je še dejala, da se nekateri, naj bodo to re­kreativni športniki, planinci ali tekmovalni športniki, po obolenju zelo hitro regenerirajo in so se sposobni hitro vrniti nazaj k aktivnostim, lahko že v štirinajstih dneh. Pri nekaterih pa se slabo pocutje, utrujenost in zmanjšanja zmožnost lahko vlecejo tudi vec mesecev. Enostavno ni preprostega recepta, vsak organizem je zgodba zase. Zato moramo biti potrpežljivi in naj bo raje malo vec previdnosti kot manj – tudi pri športu in planinstvu. Nobena tekma, noben vrh, nic ni toliko pomembno, kot je naše zdravje. Postopnost je kljucna." m Kraški ovcar je slovenska pasma pastirskega psa. Foto Tomaž Berce Noben vrh ni tako pomemben, kot je naše zdravje. Vsi hribi pocakajo. Postopnost je kljucna. Foto Zdenka Mihelic KOLUMNA Matjaž Podlipnik1 Bi Alojzij Knafelc narisal markacijo, ce bi poznal Instagram? Letos slavimo castitljivo stoto obletnico Knafelceve markacije. To je bela pika z rdeco obrobo, ki jo je nedavno Planinska zveza Slovenije avtorsko zašcitila. Dolgih sto let kaže planincem pravo pot ter pomaga, da je v gorah manj izgubljenih pohodnikov in posledicno manj nesrec. Pa je res tako? Alojzij Knafelc je bil rojen 23. junija 1859 v Šmihelu pri Novem mestu. Po koncanem šolanju v Novem mestu je bil nekaj casa domaci ucitelj v Škr­ljevem. Po koncani triletni vojaški službi se je odpra­vil med železnicarje. Od 1884 do 1922 je služboval pri stavbnem vodstvu železnicarskega ravnateljstva, delal je v Trstu, Beljaku in Ljubljani, kjer je docakal za­služeni pokoj. V planinstvu je pustil velik pecat. Bil je eden prvih planinskih delavcev pri nas, zunanji clan znamenitih piparjev, ki so bili ena prvih organizira­nih slovenskih gorniških skupin, ustanovil in vodil je ziljsko podružnico Slovenskega planinskega društva (SPD) in sodeloval pri tržaški podružnici. Nekaj casa je bil tudi vodja markacistov pri SPD. Narisal je nekaj zemljevidov (npr. Turisticni zemljevid Julijskih Alp v vec izdajah), prirocnik Navodila za jednotno marki­ranje potov (1924), bil gospodar koce pri Triglavskih jezerih, danes pa je najbolj poznan kot oce markacije, ki jo srecujemo v slovenskih gorah. V Planinskem vestniku je Knafelc objavil številne clanke, med njimi v letu 1922 tudi navodila za mar­kiranje poti in izdelavo smerokazov. Ta so pozneje izšla še v samostojni publikaciji. Leto dni pred smrtjo (1936) je seznam smerokazov obsegal 466 tabel. S prepoznavno markacijo je nedvomno želel omogo­citi varnejši korak vse številnejšim gornikom in pla­nincem. "Knafelcova markacija" posnema prelepega metulja apolona, ki ima na svojih krilih belo piko z rdeco obrobo. Njegova markacija je eden od simbo­lov Planinske zveze Slovenije in je prepoznavna na obmocju celotne Jugoslavije. Z markiranjem poti je približal gore širšim množi­cam in jih tako napravil dostopnejše. Bi bile gore brez markacij res nevarnejše? Bi bilo vec nesrec? Ali pa bi v gore hodili zgolj poznavalci - ljudje, ki v ta divji in "nekoristni svet", v resnici spadajo in tudi zmorejo v njem preživeti? Bi se v gore podajali fizicno in psihic­no pripravljeni gorniki z ustrezno opremo? Bi vrhove veckrat dosegali s pomocjo izkušenih gorskih vodni­kov? Že dr. Julius Kugy je v svojem delu Iz mojega življenja v gorah mocno okrcal množicni obisk gora. To delo je v prvi izdaji izšlo leta 1924, in sicer v nemškem jeziku, v drugi izdaji pa leta 1937 v slovenskem jeziku z uvodnim nagovorom znamenite alpinistke Mire Marko Debelak. Ni mogel najti prav lepih besed za snežno bele skale, porisane z rdeco barvo, za pre­veliko število oznacb in prevec železnih pomagal v naših gorah. Tovrstno dejavnost je razumel kot srdit in nepošten poseg v naravno okolje. Zapisal je celo: "Nikar prevec ne zbijajmo, gradimo, markirajmo in zavarujmo. Cim vec na tak nacin 'odpiramo', tem vec unicimo. Ne 'odpirajmo' z železjem, omoteco, rdeco barvo in z oštarijami; storimo to z ljubecim jasnim pogledom in s cistim navdušenim srcem. Saj nocemo prepoditi dragih gorskih duhov iz njihovih domov. Ne motimo jih pri njihovem tihem, prijaznem delu! Stopajmo tiho. Ne klicimo – poslušajmo. Od njih prejmemo zahvalo in placilo!" In pretirano markira­ne poti, kot je zapisal dr. Julius Kugy, so znacilne prav za Vzhodne Alpe, torej danes slovenske Julijske Alpe. Dodaja, da v Švici, Piemontu in francoskih Alpah to­vrstnih posegov ni opazil. Z markiranjem poti in posledicno množicnim obiskom so skromne planinske koce že za casa Ku­gyjevega življenja postajale prevec obiskane gostil­ne, kjer so sodobni turisti želeli in pricakovali enako ponudbo kot v dolini. V svojem razmišljanju se je Kugy hudoval tudi nad turisti, ki odhajajo v goro, da bi jo premagali, in ne z namenom, da jih gora sprejme. Ti obiskovalci gora tekmujejo s casom, podirajo rekorde in ne opazijo prelepe matere narave, ki jih obdaja. Na vrhu pa gizdalinsko posnamejo fotografijo kot dokaz, da je gora klecnila pred njimi. Kugy takole zapiše: "Jaz grem raje po težavnih peceh, ko po nadelanih poteh. Lažje mi je. Nadelana pot je skoraj vedno onecašce­nje. Velikana vklenejo, podro ga na tla in zaklicejo množici: 'Tako, tu ga imate, stopite nanj!' In množica se zažene nanj, ga zasmehuje in oskruni. In vsak clan množice si domišljuje, da ga je premagal. 'Lahka gora', meni prvi, 'se komaj splaca', pristavi drugi junak. Nato se fotografirajo v bahavi pozi, ko nedeljski lovci, ki stoje z eno nogo na ustreljeni divjacini! Pazite! Vkle­njeni velikan se vcasih strese ter zaklice mucilcem svoj grozotni 'memento'." In ceprav je imel Alojzij Knafelc zagotovo najcistejše namene, je prav sloven­ska podružnica SPD Zila nadelala Kugyjevo direktno pot iz Zajzere na Poliški Špik in prvega poeta Julijskih Alp s tem zelo užalostila. Kako bi bil tržaški zaljubljenec v Julijske Alpe otožen šele danes, ko bi videl, da se je množica instantnih gornikov postoterila, da so se morali gorski vodniki umakniti v resnicno strme stene in iskati delo v cisto pravih alpinisticnih smereh, saj so planinske poti do­stopne vsakomur. Kako žalosten bi bil najbrž Alojzij Knafelc danes, ko bi videl, da je njegova markacija na svoj stoti rojstni dan grdo zlorabljena, da množice drve v gore zgolj po dih jemajoco fotografijo sebe in da kraljestvo Zlatoroga uporabljajo zgolj kot kuliso, ob kateri egocentricno kažejo svojo navidezno moc. Morda pa bi bil Knafelc vseeno zadovoljen in ponosen na to svoje delo. Poglejmo na markacijo še z drugega zornega kota. Ko so markacisti pri Slovenskem pla­ninskem društvu in pozneje pri Planinski zvezi Slove­nije naše vrhove in planine porisali z markacijami, so s tem nedvomno utrdili narodno zavest v komaj pre­bujenem slovenskem narodu, ki je zacel verjeti, da so snežno beli vršaci slovenski. Z gradnjo planinskih koc in nadelavo planinskih poti so clani SPD tudi z ozna­cevanjem s slovensko, Knafelcevo markacijo bistveno pripomogli, da so naše gore ohranile slovensko lice. Ceprav se kot dolgoletni turisticni, v zadnjih letih pa tudi kot muzejski delavec že skoraj desetletje trudim, da bi skupaj s sodelavci ustvaril zaokroženo gorniško ponudbo v vaseh pod Triglavom, in ceprav sem tudi turisticni vodnik z nacionalno licenco, na svojih turi­sticnih vodenjih pa sem prekrižaril Alpe po dolgem in pocez, nikoli nisem bil pristaš masovnega turizma. Zavedam se, da je trajnostni razvoj edina prava pot v prihodnost. Ker pa mi je bila ljubezen do naših gora položena v zibelko in od mladih nog zahajam v gore, sem zares srecen, da v zadnjih letih lahko služim svoj kruh v Slovenskem planinskem muzeju, katerega eno od osnovnih poslanstev je poleg ohranjanja slovenske planinske dedišcine tudi skrb za ohranjanje gorske narave. Ker je na koncu najbolje, ce prevladata zdrava kmecka pamet in zlata sredina, bi si upal trditi, da ima markiranje planinskih poti (kljub pomislekom, da je pripomoglo k masovnemu, celo instantnemu obisku gora) bistveno vec pozitivnih kot negativnih posledic. Ce markacij le ni prevec in ce naš namen hoje po pravi poti ni le želja po prelepi fotografiji, na kateri se zlagano smehljamo svojim sledilcem na In­stagramu. m Viri www.slovenska-biografija.si, dostop 31. 1. 2022. www.obrazislovenskihpokrajin.si, dostop 31. 1. 2022. 1 Slovenski planinski muzej. Markacija Foto Oton Naglost Kolumna izraža stališce avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije. SKUPŠCINA Zdenka Mihelic Rovanu še drugi predsedniški mandat Volilna skupšcina PZS 2022 Na redni letni volilni skupšcini Planinske zveze Slovenije (PZS), ki je bila 23. aprila v Sevnici, so delegati planinskih društev za predsednika krovne planinske organizacije ponovno izvolili dosedanjega predsednika PZS Jožeta Rovana, podpredsedniki v mandatnem obdobju 2022–2026 pa so dosedanja podpredsednika Roman Ponebšek in Martin Šolar ter nova Jožef Bobovnik in Miha Habjan. Skupšcina je bila sklepcna s 40-odstotno pri­sotnostjo delegatov, saj se je v Sevnici zbralo 117 de­legatov planinskih društev, ki so prakticno sogla­sno podprli Jožeta Rovana (PD Ljubljana - Matica), edinega kandidata za predsednika PZS v manda­tnem obdobju 2022–2026, in mu tako ponovno izkazali zaupanje za še en mandat na celu PZS, ene najvecjih prostovoljskih organizacij v Sloveniji. Rovan je leta 2018 prevzel predsedniško mesto iz rok Bojana Rotovnika, v delo planinske organizacije pa je bil vpet že mnogo let pred tem, med drugim kot gorski stražar, planinski vodnik, markacist, in­štruktor markacist, turnokolesarski vodnik, nacelnik Komisije za turno kolesarstvo PZS in idejni oce Slo­venske turnokolesarske poti. Novi stari predsednik Jože Rovan je v zahvali ob ponovni izvolitvi za predsednika PZS kot prvo nalogo izpostavil vrniti clanstvo v planinske vrste: "Naš mandat je v preteklih dveh letih zaznamovala bolezen covid, izgubili smo kar 16 odstotkov clan­stva in naša prva naloga je vrniti clanstvo v naše vrste. Lahko smo optimisticni, saj je vclanjeva­nje v prvih štirih mesecih tega leta na ravni izpred obdobja epidemije. Imamo nekatere trajne naloge, kot je npr. skrb za varnost, kar poskušamo zagotoviti z usposabljanji, demonstracijo pravilne hoje na turah planinskih društev ter s strokovno planinsko litera­turo in kakovostnimi zemljevidi. Druga stalna naloga je skrb za varstvo narave, zato v naše vrste vkljucuje­mo samo tiste planinske dejavnosti, ki nimajo preti­ranega vpliva na naravno okolje. Zadali smo si tudi cim boljše delo s starejšimi, saj se populacija stara, tudi planinska, in jim je treba prilagoditi planinske programe. Nikakor ne smemo pozabiti na mlade. Cas epidemije smo dobro izkoristili za usposabljanje mentorjev, zdaj pa si prizadevamo, da bodo planin­ske skupine v šolah znova aktivno delovale. Posvecali se bomo tudi našim športnim panogam, torej alpi­nizmu, športnemu in lednemu plezanju ter turnemu smucanju, kjer želimo še izboljšati že visoko raven rezultatov. Naše planinske koce niso v najboljšem stanju, potrebna je energetska in okoljska sanacija. Podobno velja tudi za poti, kjer pa smo relativno optimisticni, ker novela zakona o planinskih poteh prinaša tudi državno sofinanciranje usposabljanja markacistov in urejanja planinskih poti. Lani je bil po dolgem casu realiziran razpis za okoljsko in ener­getsko sanacijo planinskih koc, društva so ga dobro izkoristila, dela tecejo, seveda ob sofinanciranju s strani društev in sponzorjev. Prizadevali si bomo, da bi podobni razpisi postali stalnica, saj slovenski turizem potrebuje dobro urejene poti in posodoblje­ne koce." V letu 2021 je bilo v planinsko organizacijo, ki je zdruz.evala skupno 302 planinski drus.tvi, klubov in postaj gorske res.evalne sluz.be, vclanjenih 51.879 clanov vseh kategorij. To je 6432 manj kot leta 2020, ko je bilo 58.311 clanov, in skoraj deset tisoc clanov oz. 16 odstotkov manj kot leta 2019, ko je bilo v PZS vclanjenih kar 61.523 clanov. Po letu 2020 planinska organizacija sedaj drugo leto beleži upad clanstva, pa ceprav je bilo v hribih mnogo vec obiskovalcev, ki so zaceli obiskovati gore ravno v teh posebnih casih koronavirusa. V letu 2018 je bilo v PZS vc.lanjenih 58.413 planincev, leta 2017 je bilo 57.148 clanov, leta 2016 55.150, v letu 2015 je clan­stvo štelo 54.574 posameznikov, leta 2014 pa je bilo 53.975 c.lanov. V PZS je bilo lani vclanjenih 2646 A clanov (predlani 2861), 35.139 B clanov (predlani 37.770), srednješol­skih in študentskih clanov je bilo 3756 (3910 v letu 2020), predšolskih in osnovnošolskih mladih pla­nincev 10.148 (13.611 v letu 2020), število clanstva oseb s posebnimi potrebami pa je znašalo 190, kar je spodbudnih 31 vec kot v letu 2020. Na skupšcini, na kateri so delegati potrdili vsa podana porocila ter okvirni vsebinski in financni program dela PZS za leto 2023, so volili tudi novo predsedstvo, upravni in nadzorni odbor PZS. Za clane predsedstva so na predlog novega predsednika Rovana potrdili dosedanja podpredsednika Romana Ponebška (PD Litija) in Martina Šolarja (PD Bohinj­ska Bistrica). Kot nova podpredsednika sta bila izvo­ljena dolgoletni clan upravnega odbora PZS, aktivni clan Vodniške komisije PZS in predsednik PD Fram Jožef Bobovnik (PD Fram) in alpinist, nekdanji na­celnik Komisije za alpinizem PZS in gorski vodnik Miha Habjan (Akademsko planinsko društvo). Ge­neralni sekretar PZS ostaja Damjan Omerzu (PD Bohor Senovo). Za clane upravnega odbora so bili izvoljeni Niko Bertoncelj (PD Krim), Milena Brešan (PD Tolmin), Aleš Drekonja (PD Preddvor), Igor Oprešnik (KPD Hej, gremo naprej Maribor), Bojan Rotovnik (PD Šoštanj), Aldo Zubin (OPD Koper) in Jakob Zupanc (PD Srednja vas v Bohinju). Predsednik Nadzorne­ga odbora PZS ostaja Franc Ekar (PD Preddvor), za clane nadzornega odbora so bili izvoljeni Brigita Ceh (PD Ljutomer), Nataša Kocjancic (PD Postojna), Mirko Tovšak (PD Mislinja) in Valerija Vidmar (PD Krka Novo mesto). V družino PZS so bili sprejeti Plezalni klub Sevnica, Plezalni klub Dobre razmere in Športno-plezalni klub Vizija, predsednik in generalni sekretar PZS pa sta se s knjižnim darilom Smeh z gora avtorja Dušana Škodica zahvalila dolgoletnim zaslužnim planinskim delavcem Marinki Koželj Stepic, Mirku Tovšaku, Miru Mlinarju in Francetu Benediku. Veliko zani­manje je požela delavnica pred zacetkom skupšcine na temo planinskih koc in trendov okoljevarstvenih zahtev. m Jože Rovan ostaja na celu Planinske zveze Slovenije. Foto Manca Ogrin Novo predsedstvo Planinske zveze Slovenije: dosedanja podpredsednika Martin Šolar in Roman Ponebšek, predsednik Jože Rovan ter nova podpredsednika Jožef Bobovnik in Miha Habjan. Foto Manca Ogrin Letošnja skupšcina PZS v Sevnici je potekala v znamenju volitev in soglasnosti. Foto Manca Ogrin PRIZNANJA Po spletnih objavah povzela Zdenka Mihelic Vrhunski dosežki na vseh ravneh Najuspešnejši v letu 2021 Planinska zveza Slovenije (PZS) je 24. marca na Gospodarskem razstavišcu na alpinisticno-plezalnem veceru podelila priznanja za vrhunske dosežke v alpinizmu, športnem plezanju in turnem smucanju za leto 2021. V športnem plezanju sta lovoriko osvojila Janja Garnbret in Luka Potocar, za življenjsko delo v alpinizmu so se poklonili Dušanu Kukovcu, najuspešnejša alpinista sta Anja Petek in Luka Stražar, najboljša turna smucarja pa Karmen Klancnik Pobežin in Luka Kovacic. Namen izbora je ovrednotiti najkakovo­stnejše alpinisticne vzpone, vrhunske športnople­zalne dosežke in uspehe v turnem smucanju ter javnosti predstaviti najvidnejše dosežke v teh špor­tnih panogah. V uvodnem delu vecera je predaval alpinist Andrej Grmovšek, ki je navdušil zbrane in jih ogrel za vrhunske dosežke v nadaljevanju prire­ditve. Najuspešnejša športna plezalka je že petic zapored Janja Garnbret (Šaleški AO), prva olimpijska prva­kinja v zgodovini športnega plezanja, športnica leta 2021, zmagovalka štirih tekem svetovnega pokala, zmagovalka v skupnem seštevku v težavnosti in skupno druga v balvanih; kot prva ženska na svetu je na pogled zmogla tudi vzpone z oceno 8c. Naj­uspešnejši športni plezalec je prvic Luka Potocar (ŠPO PD Radovljica), ki je na svetovnem prvenstvu v Moskvi z drugim mestom v težavnosti osvojil za Slovenijo prvo moško kolajno na svetovnih pr­venstvih, v skupnem seštevku je sezono koncal na cetrtem mestu. Priznanja za vrhunske dosežke na tekmovanjih so prejeli svetovna podprvakinja v kombinaciji Mia Krampl (AO PD Kranj), Vita Lukan (ŠPO PD Ra­dovljica), Lucka Rakovec (PK FA), Katja Debevec in Lana Skušek (obe PK Scena), Anže Peharc (AO PD Kranj), Domen Škofic (ŠPO PD Radovljica) ter Gregor Vezonik in Milan Preskar (oba PK Kamnik). Priznanja perspektivnim športnim plezalcem za rezultate na svetovnem in evropskem mladinskem prvenstvu so prejeli Sara Copar (ŠPO PD Celje-Ma­tica), Lucija Tarkuš (AK Impol Slovenska Bistrica), Liza Novak (PK Laško), Lina Funa (ŠPK Plus), Zala Mlakar Staric (PK FA), Gorazd Jurekovic (ŠPO PD Radovljica), Timotej Romšak (PK Kamnik) in Lovro Crep (Šaleški AO). Najuspešnejša alpinistka je Anja Petek (AK Rinka), ki je nase opozorila že v preteklih sezonah, njeni vzponi leta 2021 pa kažejo mojstrstvo tako v zimskih kot letnih razmerah. Najuspešnejši alpinist leta 2021 je Luka Stražar (Akademski alpinisticni odsek), ki je sezono kronal z uspešno odpravo v Rolwaling, kjer sta z Nejcem Marcicem prepleza­la prvenstveno smer Slovenska direktna v severo­zahodni steni gore Tsoboje (6683 m), ki velja za eno lepših smeri v naboru svetovne alpinisticne scene v letu 2021. Opravil je tudi uspešna vzpona v legendarni smeri Divine Providence (Grand Piller d'Angle, Mont Blanc; v navezi z Nejcem Marcicem) ter Ulini smeri v triglavski Steni (v navezi z Jerne­jem Kruderjem). Najperspektivnejši alpinist 2021 je Krištof Frelih (AO PD Radovljica). Priznanja za posebne dosežke v alpinizmu je Komisija za alpinizem (KA) podelila Nejcu Marcicu (AO PD Radovljica), Luki Krajncu (AO PD Celje-Matica) ter Luki Lindicu (AO PD Celje-Matica), izpostavila pa tudi odpravo Sloven­ske mladinske alpinisticne reprezentance (SMAR) v Peru, na kateri sta Matija Volontar in Bor Levicnik preplezala 1500-metrsko prvenstveno smer Virtual Insanity, Blaž Karner, Matevž Štular in perujski al­pinist Aritza Monasterio pa 1000-metrsko prven­stveno smer Knights and Days. Letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo v alpinizmu je alpinist, gorski reševalec, morjeplo­vec in svetovni popotnik Dušan Kukovec (roj. leta 1928), ki je z Janezom Resnikom že leta 1969 kot prvi Slovenec preplezal klasicno smer v Eigerju. Starosta Šaleškega alpinisticnega odseka (ŠAO) in GRZS – Postaje Celje je tudi eden najstarejših al­pinistov in gorskih reševalcev pri nas. Bil je eden od ustanoviteljev in dolgoletni nacelnik ŠAO, že leta 1970 je organiziral alpinisticno odpravo na Norveško, alpinisticna pot pa ga je poleg domacih gora vodila tudi v Paklenico, Dolomite, Centralne Alpe, na Kavkaz, v Pamir in novozelandske Alpe. S kajakom se je preizkusil v vodah Evfrata in Tigrisa ter po južnoameriškem Orinoku. Ker zaradi epidemije koronavirusa lani ni bilo po­delitve priznanj, je KA razglasila tudi najuspešnejše v alpinizmu v letu 2020: Saro Jaklic (AO PD Kranj) in Marijo Jeglic (AO PD Ljubljana-Matica) ter Luko Lindica (AO PD Celje-Matica). Najperspektivnejši alpinist 2020 je Blaž Karner (AO PD Ljubljana-Ma­tica), priznanja za posebne dosežke v alpinizmu v letu 2020 so prejeli Gašper Pintar (AO PD Ljublja­na-Matica), Luka Krajnc (AO PD Celje-Matica), David Debeljak (AO PD Rašica) in Jernej Kruder (AO PD Celje-Matica). KA PZS je izpostavila še zelo dobro sezono 2020 Luke Stražarja ter Matije Volontarja in Bora Levicnika. Najuspešnejša turna smucarka 2021 je Karmen Klancnik Pobežin (TSK LiMa), že vrsto let najboljša slovenska tekmovalka v turnem smucanju. Za naju­spešnejšega turnega smucarja je bil že tretjic imeno­van Luka Kovacic (Društvo za razvoj turnega smu­canja), lani na svetovnem prvenstvu 12. v vzponu in 16. posamezno med clani. Priznanje perspektivnim je prejel Klemen Španring (TSK LiMa), 8. v vzponu na svetovnem prvenstvu med mladinci. m Dušan Kukovec, prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu, z nacelnikom Komisije za alpinizem PZS Otom Žanom in predsednikom PZS Jožetom Rovanom Foto Irena Mušic Habjan Najuspešnejša športna plezalka je postala že petic zapored Janja Garnbret (Šaleški AO). Foto Irena Mušic Habjan Najuspešnejši alpinist Luka Stražar (Akademski alpinisticni odsek) na zaslonu, v živo na odru pa najuspešnejša alpinistka Anja Petek (AK Rinka) in najuspešnejši športni plezalec Luka Potocar (ŠPO PD Radovljica) Foto Irena Mušic Habjan POTI Andrej Stritar Nova pot treh dežel Juliusa Kugyja Skozi Slovenijo oznacujemo novo obhodnico po gorah prijateljstva Planinske zveze avstrijske Koroške, Slovenije in Furlanije - Julijske krajine so se leta 2019 v Mojstrani dogovorile o vzpostavitvi skupne krožne planinske poti (obhodnice). V cast in spomin na pomembno planinsko osebnost vseh treh dežel so jo poimenovale Pot Juliusa Kugyja oziroma Julius Kugy Alpine Trail. Pot v dolžini 720 km in z okoli 44.000 višinski­mi metri vzponov in spustov je krožna in vodi preko dolin, sredogorja in visokogorja vseh treh dežel. Idejo za to pot je dal clan koroškega planinskega društva Valentin Wulz, ki je tudi predlagal in na terenu pre­izkusil njeno traso, pripravil opise in opremil njeno glavno spletno stran. Vse tri vpletene planinske zveze upajo, da bo ta pot oživila nekdanjo pobudo Poti pri­jateljstva treh dežel. Sredi šestdesetih let so v vsaki državi dolocili po 10 vrhov, na katere naj bi se poho­dniki povzpeli. Izdali so tudi vodnik po teh vrhovih. Z leti je ideja zamrla, vodnik je že davno pošel, gore so pa še vedno enako vabljive, kot so bile. Ker so danes zelo priljubljene daljinske pohodniške poti, so se tri planinske zveze odlocile s skupno obhodnico obuditi planinsko prijateljstvo. Potek Poti Juliusa Kugyja Zacetek poti je pri Koci nad Borovšcico/Bertahütte severno pod Kepo. Prve tri etape so speljane po av­strijskem delu Karavank proti vzhodu. Cetrta etapa se zacne v Beli/Bad Vellach pri Železni Kapli in se vzpne do slovenske meje na sedlu Sv. Duh zahodno od Olševe. Tam je zacetek njenega poteka po Sloveniji. Nadaljuje se mimo Potocke zijalke na greben Olševe, potem do Grohota in cez Durce mimo Raduhe do Koce na Loki. Od tam gre skozi Luce do Korošice in do Kamniškega sedla. Vzponom na najvišje vrhove Grintovcev se ta pohodniška pot izogne, seveda pa si lahko vsak posameznik privošci tudi vmesni skok na vršace v njeni bližini. S Kamniškega sedla se potem spusti na Okrešelj, se vzpne na Savinjsko sedlo in pod severnimi stenami Kamniško-Savinjskih Alp konca na Jezerskem. Etapa z Jezerskega je speljana vecino­ma po trasi Slovenske planinske poti na Storžic in cez Kriško goro v Tržic. Iz Tržica nadalje na Dobrco in pod Begunjšcico do Valvasorjevega doma pod Stolom. Zadnja etapa pod vrhovi Karavank pripelje do Mojstrane, kjer Pot Juliusa Kugyja vstopi v Julijske Alpe. Iz Mojstrane pot vodi skozi dolino Krme do Vodniko­vega doma na Velem polju, potem pa pod Triglavom cez Hribarice do Koce pri Triglavskih jezerih. Tudi tu je pohodnikom prepušceno, da se na okoliške vrhove podajo po lastnih željah. Zadnja etapa je speljana od Triglavskih jezer po osrednjem delu Julijskih Alp mimo Komne in Krnskega jezera do Gomišckovega zavetišca na Krnu. Pohodniki po poti Juliusa Kugyja Slovenijo zapustijo s spustom s Krna v Kobarid in z vzponom cez Kolovrat do tamkajšnjega Muzeja na prostem. Na vrhu Na gradu se pot poslovi od naših gora in vstopi v Italijo. V Italiji pot najprej vodi cez hribovje Benecije tik ob meji s Slovenijo cez Breški Jalovec in mimo Muzcev vse do Skutnika. Tam se še enkrat dotakne Sloveni­je, preden se spusti v Rezijo. Julijce zapusti Na Beli/Resiutta in v Mužacu/Moggio pricne svojo pot po Karnijskih Alpah. Skozi skupino Sernia, mimo Tolmeca/Tolmezzo in Saurisa se obrne proti severu in doseže avstrijsko mejo pri jezeru Volaya. V Avstriji potem zapusti Karnijske Alpe in prestopi na sever v Ziljske Alpe, prekoraci Reisskofel in Spitzegel ter se cez Dobrac in mimo Beljaka spet vrne v Karavanke. Tam zakljuci svoj krog pri Koci nad Borovšcico/Ber­tahütte. Celotna pot je razdeljena na 30 etap. Za najbolj spo­sobne to lahko pomeni le 30 dni hoje. Vendar je pri­cakovati, da se bo vecina pohodnikov odlocila pot razdeliti na še krajše odseke, pac po lastnih željah in sposobnostih. Slovenski del poti Pot je po Sloveniji vecinoma speljana po obstojecih planinskih poteh. Le pod Begunjšcico na kratkem odseku sledi markacijam Slovenske turnokolesarske poti, iz Kobarida na Kolovrat pa oznakam Poti miru. Do glavne sezone poleti 2022 bodo planinska društva, skrbniki posameznih odsekov poti, na kljucnih kaži­potih pritrdili usmerjevalno tablico z logotipom poti. Nekoliko vecje nalepke ali tablice bodo postavljene po kocah. Na njih bosta QR-kodi za dostop do in­formacij o slovenskem delu poti na maPZS (https://mapzs.pzs.si/path/64038) in o celotni poti na spletni strani https://www.julius-kugy-alpine-trail.com/, ki jo vzdržujejo avstrijski kolegi. Upamo, da bo tudi ta pot postala priljubljen cilj tistih pohodnikov, ki se radi lotevajo vecdnevnih daljinskih poti. To je vendarle eden od zelo prijetnih nacinov za spoznavanje dežel in ljudi. m Zemljevid poti Julius Kugy Alpine Trail Nalepka Julius Kugy Alpine Trail Spomenik Juliusa Kugyja s pogledom na Jalovec Foto Dan Briški HUMORESKA Nika Smole Kako sta Slovenca razbila stereotipe o Cehih Dogodek v Bivaku IV Ni Slovenca, ki še ne bi slišal za dolino Vrat. Prepricana sem tudi, da je vecina planincev že slišala za Bivak IV. Prav tako tudi za kakšno pikro šalo na racun tujih slovanskih obiskovalcev naših gora, ki jim je Ocakova okolica tako ljuba, da si v poletnih mesecih za vec dni "rezervirajo" uporabo bivaka. Na ta racun med slovenskimi gorniki krožijo hudomušne govorice in stereotipi o naših slovanskih bratih in vsakic, ko se odpravimo v bivak z namenom, da bomo tam prespali, pripomnimo kakšno socno na njihov racun. Prej iz navade kot iz slabe izkušnje. V takem duhu sva se junija lani s soplezalko odpravili na Bivak IV, kajti naslednji dan sva namera­vali preplezati južni raz Škrlatice. Niti slutili nisva, da se bodo vloge zamenjale in bodo pikre pripombe od takrat naprej veljale slovenskim obiskovalcem gora. Na pot sva se odpravili v pozni popoldanski uri. V brezskrbnem cebljanju, ki je znacilen za najbolj­še prijatelje, je dan hitro odtekal in zacelo se je že mraciti, ko sva srecali dva mlada Ceha, ki sta sesto­pala v dolino. Pojasnila sta, da se zaradi neprimerne opreme vracata, saj sta više na poti naletela na snež­išce, ki se ga ne upata preckati. S Klaro sva odobra­vajoce pokimali in bili veseli, da lahko razbijeva mit o nespametnih Cehih. Omenjeno snežišce sva ob­hodili in ga preckali na položnem delu, bivak IV pa sva dosegli v jasni noci. Kot pricakovano je bilo pol ležišc že zasedenih. Hitro sva se spoprijateljili s so­rojaki, pravzaprav sovrstniki. Eden izmed njih je bil Ceh in beseda je seveda stekla tudi o nacrtih nasle­dnjega dne. Vse so nas cakale resne ture, zato smo se v postelje spravili ob zgledni uri. V šepetu tišine smo brez težav hitro odplavali v deželo sanj. V hipu sem odprla oci, ker se je cel bivak stresel. Moja prva misel je bila – nevihta. Zaspani možgani so mi govorili, da zagotovo grmi, pac ena tistih poletnih neviht. Nato sem zaslišala glasen smeh in loputanje z vrati bivaka. Sanje o romanticni nevihti so se spreme­nile v moro, ko sem dojela, da hrup prihaja od novih obiskovalcev. Vsi v bivaku smo bili v hipu budni kot sove. Kako ne bi bili – prišleka sta v predsobi glasno govorila, topotala s cevlji in se na ves glas krohotala, temu pa so sledili poskusi, da bi drug drugega utišala, kar sta poskušala z glasnimi pšššššš-ji. Dobro, sem si mislila, bomo pac malo prej vstali, saj ne more biti ne vem kako zgodaj, ce sta tadva prišla že do sem gor. Ko sem vsa krmežljava pogledala na uro, me je zadelo. Bila je tri ponoci! Mir naj bi imeli še vsaj dve, tri ure. Nekdo z zgornjega pograda je pripomnil: "Saj tega ne moreš verjeti." Glede na hihitanje iz predsobe sem sklepala na mlad par, ki ocitno ne pozna osnov bontona. Ker sem bila ravno budna, sem se odlocila, da grem odtocit; ce že ni nevihte, pa da vsaj vidim, kdo sta ta dva patrona. Iz oci so mi zagotovo švigale strele, ko sem stopila v predsobo in zagledala moškega in žensko srednjih let. Za trenutek sta utihnila, nato pa nadaljevala svojo zabavo. Medtem ko sem cepela, v samih no­gavicah pod milim nebom, sem premišljevala, kaj za vraga naj storim. Kako naj dvajsetletnica pridiga o bontonu nekemu petdesetletniku?! Preprosto se mi ni zdelo primerno soliti pamet nekomu starejšemu od sebe. In sem se vrnila v svojo toplo spalno vreco, ne da bi jima namenila ocitajoco besedo. Budnica se je medtem nadaljevala – ne glede na naše vzdi­hljaje in število obratov v spalki sta se prišleka zaba­vala naprej. On je poskušal s šalami, ona se mu je v odgovor vneto hahljala. Glasno sta žvecila malico, medtem ko mu je ona razkazovala vsebino svojega nahrbtnika: "Glej, kakšno roza majcko imam, pa krtaco tudi!" Jaz sem se, že vdana v usodo, zacela na glas hahljati, Klara pa je nestrpno potrkala po steni in ju tako opozarjala na ljudi, željne spanja. Odgovor moškega na potrkavanje je imel pridih arogance, a sta se v roku desetih minut vseeno pobrala neznano kam. Na bivaku IV je ob njunem glasnem oddaljeva­nju ponovno zavladal mir. Zjutraj smo se zbudili s hudomušnimi nasmeški. S Klaro sva se s komolci suvali pod rebra in se zbadali, ceš, kakšno majcko imaš pa ti s sabo. Nocni obisk se je po še nekaj šalah na racun obeh obiskovalcev spremenil v zabavno popestritev ture, saj se nam je kljub temu uspelo dobro naspati. Sklenili smo, da pregovor Bolj star, bolj nor ocitno drži. Prva izkušnja s spanjem v štirki se je koncala z 1 : 0 v prid Cehom, Slovenci pa smo dobili eno veliko crno piko. Mogoce bi morali koncno zaceti razmišljati o ustvarjanju šal na svoj racun. m Glasno sta žvecila malico, medtem ko mu je ona razkazovala vsebino svojega nahrbtnika: "Glej, kakšno roza majcko imam, pa krtaco tudi!" Karikatura Lorella Fermo SPOMINI Lidija Honzak Riti Stari fotri – 5. del Stari fotri, kakor smo jih v osemdesetih letih z vsem spoštovanjem imenovali, so bili zelo izkušeni alpinisti. Vsak ferajn je imel kakšnega. Skoraj vsak ferajn pa je imel tudi kakšno dobro alpinistko. Leta 1982, ko je bil objavljen razpis za prvo žensko alpinisticno odpravo na Pik Komunizma, smo se prijavile in stari fotri so bili ponosni na nas. Starim fotrom posvecam karikature in zgodbe, ki sem jih imela v mislih, ko sem jih risala. Vec v glavi kot v mišicah Priplezam do police, se ozrem navzgor in sedem na rit – dobesedno. Nad mano je namrec velik previs in pocutim se majhno kot kakšen hrošcek. Ko so nas, kandidatke za prvo žensko alpinisticno odpravo na Pik Komunizma, na DIFU11 Današnja Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani. testirali, sem naredila dva zgiba. Ta drugi je bil že bolj na pol. Najbolj mocna med nami je naredila osem zgibov. Potem je študentka, ki je to raziskavo delala za di­plomsko nalogo in nas je primerjala z difovkami, ki so naredile enkrat vec zgibov kot naša najmocnejša kandidatka za odpravo, ugotovila, da naši alpini­sticni dosežki ocitno ne izhajajo iz mišic, pac pa iz tistega, kar imamo v glavi. Ponovno se ozrem v previs. Nekje sredi previsa je poc, v kateri je tam nekje zgoraj namešceno eno staro varovanje z zguljeno vrvico, drugega nic. Ni kaj, pasti ne smem. Zapustim vlogo hrošcka in vkljucim program "previs preplezan". Zajamem sapo, plezam, kolikor se da hitro in osredotoceno, ker za dva poskusa zagotovo nimam dovolj moci. Šele ko v steni nad previsom naredim varovanje in poklicem Vlasto, naj že pripleza do mene, nor­malno zadiham. Na gredini, ki pelje do vrha stene, se spogledava in smejiva druga drugi. Res se nama zdi super. Varianto Aschenbrennerja sva preplezali prosto, jaz hrošcek in Vlasta z oblinami, ki imajo za­gotovo kar nekaj dodatne teže. Poleg tega je to smer prosto preplezalo le malo plezalcev, od deklet pa še nobena. Fantje, tisti malo manj pogumni, bodo kot po navadi, kadar preplezava kaj nadstandardnega, rekli: "Ce so babe to zlezle, bomo pa mi tud'." Ne, ne bomo se skregale Na prvo žensko alpinisticno odpravo na Pik Komu­nizma smo se pripravljale vec mesecev. Bilo nas je vec kandidatk, katera bo v finalu, se pravi med tistimi osmimi, ki bodo odšle na pot, pa bomo zvedele iz alpinisticnih novic v Delu. V pricakovanju te objave sem risala riti. Nekateri sicer znajo zapisati napete, filozofske in triumfalne zgodbe o vzponu, meni pa pridejo na misel riti. Pol smeri namrec gledaš svojega soplezalca v rit in ce se izmenjuješ v vodstvu naveze, gleda pol smeri tudi on tebe v rit. Pri ženskah je ta pogled še bolj velicasten. Najprej sem na klopci na­risala osem riti (osem clanic odprave), potem sem to natancnost opustila in obdržala le tri. Ta karikatura je bila potem objavljena na naslovnici Alpinisticnih razgledov. "Ej, to se boste babe skregale, še dedci se na odpravah skregamo," je rekel en star fotr, himalajec. "Ne, niti slucajno se ne bomo skregale," smo si mislile in naredile nacrt, ki je vseboval druženje v steni. Med plezanjem se bomo dobro spoznale in s tem zmanjša­le tveganje za konflikte na odpravi. Zacele smo pozimi. Dobivale smo se v razlicnih alpskih dolinah in skupaj plezale. "Cvet slovenskega alpinizma," je rekla Marjana,22 Marjana Šah. ko smo se dobile na Okrešlju, da preplezamo Direktno v Štajerski Rinki. Bile smo vesele, da se zopet vidimo, in v GRS bajtici na spodnjih ležišcih pograda je kar žuborelo od smeha in klepeta. "A boste že enkrat tih, picke smotane," se je zadrl glas z zgornjega ležišca pograda. V hipu smo utihnile in potem samo še cisto potiho klepetale s sosedo na ležišcu. V koci namrec nismo bile same. Ta, ki nas je nadrl, je bil celjski alpinist, ki si je zelo nesrecno izbral dan oziroma noc, ki jo bo s svojo bejbo preživel v GRS bajtici. "Joj, a takšne grozne moške imate pri vas na ferajnu, t'ko grdo delajo z vami," sem naslednji dan med suva­njem okla cepina in derez v poledenelo steno zgrože­no komentirala. "Pa sej niti ne … pa v bistvu … kokr se vzame …" se je zanje potegnila Marjana, medtem ko je med ledom in skalo pripravljala varovanje. No, meni so šle te "picke smotane" res do živega. Ko sem osem let pozneje hitela cez Kamniško sedlo na Okrešelj, kjer me je v GRS bajtici z družbo celjskih alpinistov cakala Meta,33 Meta Meh. sem si zamislila tale scenarij. Pridem do GRS bajtice, hrupno in na stežaj odprem vrata ter gromko, pripravljena, da se skregam, recem: "Kdo nam je pred osmimi leti rekel picke smotane?" No, v resnici se je zgodilo takole. Že skoraj z nocjo sem prišla do GRS bajtice. Vrata so bila odprta, ljudje so se imeli fino, dišalo je po pecenki in Meta je rekla: "A s' le pršla, ns je že skrbel. Tle maš kozarc sauvigno­na, tega 'maš najrajš'." m V pricakovanju razglasitve clanic odprave v casopisu Delo sem risala riti. Ta karikatura je bila potem objavljena na naslovnici Alpinisticnih razgledov. Risba Lidija Honzak in Janez Marincic V navezi – razgled na gore vsako prvo nedeljo ob 14.30 na Prvem NOVICE IZ VERTIKALE Slapovi Na zacetku zime so plezalci nestr­pno pricakovali led, saj razen redkih rahiticnih izjem lepo zamrznjenih slapov pri nas ni bilo. Dereze in cepini so bili že zdavnaj nabrušeni, ledu pa od nikoder. Zime verjetno res niso vec, kar so bile, o tem je bilo poveda­nega in napisanega že veliko. No, led se je nazadnje le pojavil in zamrznili so celo nekateri malokrat preplezani biseri. Razmere so bile v drugi polo­vici zime solidne in ledna sezona je trajala vse do pomladi. V drugi polo­vici marca so bili opravljeni vzponi v precej vodenem Ledinskem slapu (WI5, 140 m), Vikijevi sveci (WI4+, 150 m) in Sinjem slapu (WI3, 150 m). V Mrzlih vodah je v z odlicnimi raz­merami še vedno razveseljeval Rio­freddo (III+/5, 500 m). Kombinacije in jug Grape so bile v letošnji zimi skromno zalite s snegom. Kdor rad pleza le po snegu, je imel manjši izbor smeri, kratko so potegnili tudi alpinisticni smucarji, ki pri nas niso imeli veliko ciljev na voljo. Plezati pa se je vedno dalo in tudi v zadnjih dneh zime in na zacetku pomladi so bili pri nas opravljeni lepi vzponi – zimski oz. v zimskih razmerah. Zaradi skromne snežne odeje je v smereh, ki poleti dosegajo tretjo težavnostno stopnjo ali vec, prevladovalo skalno plezanje z orodji ali brez njih. Za obisk str­mejših sten je bilo letos treba imeti nekaj vec izkušenj s kombiniranim plezanjem. V Krmi sta Peter Hrovat in Samo Tuma (oba AO Rašica) pre­plezala prvenstveno smer v severni steni Lipanskega vrha nad Kovi­narsko koco. Iz doline se slap lepo vidi, dostop je kratek, tako da gre za prirocno smer, a ne enostavno. Naj­težavnejši je vstop v smer, kjer sta preplezala zahtevno precnico v skali, ki je slabo sprejemala kline, zato sta jih zabila kar nekaj. V raztežaju so za ponavljavce ostali trije dobro zabiti klini. V drugem raztežaju sta lepo rešila vse uganke. Suh previs, ki ju je najprej skrbel, sta obvozila po kom­biniranem svetu in tam celo našla nekaj škripavca. Ta je bil menda najboljši v letošnji sezoni. V drugem raztežaju sta za seboj pustila še en dobro zabit klin. Šele v tretjem raz­težaju sta dosegla iz doline viden slap. Smer sta poimenovala Smer bodoce gospe (v skali IV+/M4–5, WI4, 150 m). Po mnenju avtorjev je težavnost zelo odvisna od danih razmer. V spodnjem delu bi vec škri­pavca olajšalo vzpon, ledni odseki pa bi bili ob vecjih kolicinah ledu najbrž težji. V bližnji steni Debele peci sta kla­sicni SV-raz (IV+/III–IV, 500 m) pre­plezala Primož Lavric in soplezalec. V zgornjem delu sta izbrala Rekrut­sko varianto smeri. SV-raz je poleti pogosto obiskana smer, kar pa ne velja za zimo, ko njene karakteristike zahtevajo nekaj vec izkušenj. Zobe so pokazali predvsem lažje ocenjeni raztežaji. V strmih delih smeri je bila skala kopna, zato sta v zadnjih treh raztežajih plezala brez derez. V Nad Šitom glavi sta sredi marca plezala clana AK Vertikala. Izbrala sta si Smer po zajedi (V+, 300 m), v kateri je bila skala vecinoma suha. Škripavec sta našla šele tik pod robom stene, zato sta tistega dne dodobra preizkusila svoje znanje oro­dnega plezanja. Poleg smeri v Lipanskem vrhu spada med novosti v naših stenah tudi prvenstvena smer v Šmohorci v Uršlji gori. Preplezala sta jo Alina Ledinek in Uroš Lesjak (AK Ravne). V steni sta našla tako krušljive in travnate predele kot predele s kom­paktno skalo. Namešcanje varoval je bilo zaradi znacilnosti stene težavno, ceprav je bila stena skoraj popol­noma suha. Vrh stene sta dosegla po pol cetrti uri plezanja. Smer sta poimenovala Uršolina (IV+/III/II, 200 m). Kljub nizki višini in težavno­sti zahteva smer previden pristop. Povsem pomladno sta bili obarvani prvenstveni smeri v Vipavski dolini. Tam je Marko Leban (AO Cerkno) preplezal dve smeri. V Parkljevcu je z Jano Paderic (AO Jesenice) preplezal smer Penklerija (IV–/II–III, 120 m). Še eno smer je s soplezalko preplezal nad izvirom Hublja. Poimenovala sta jo Ines (IV/II–III, 200 m). Plezalnih izletov na jug je bilo v marcu in predvsem aprilu veliko. Tudi tam so naši plezalci našli kakšno svojo linijo. Davo Mihev in Leon Kašnik (AK Ravne) sta v Tulovih gredah preplezala stometrsko smer zmernih težav. Poimenovala sta jo Cravne (V–/IV, 100 m). Kmalu sta jo ponovila še kolega iz odseka Uroš Lesjak in Janez Rataj. Kanada Luka Lindic in Ines Papert sta vecji del marca in aprila cakala na boljše razmere v visokogorju. Medtem pa v dolini nista izgubljala casa. Preplezala sta vec lednih klasik in zahtevnih kombiniranih smeri. Na obmocju Icefields Parkway sta pre­plezala slapove Ice Nine (WI6, 94 m), Weeping Pillar (WI5–6), Curtain Call (WI6, 124 m) in Slaughterhou­se. Tem povsem lednim vzponom so sledili kombinirani vzponi na obmocju Stanley Headwalla, kjer sta preplezala Thriller (M9) in še kombi­nacijo smeri Nemesis (WI6)/Cosmic Debris (M6, WI6). Eno dolino stran od Stanley Head­walla leži zanimivo obmocje za ledno in kombinirano plezanje Storm Creek Headwall, kjer je bilo v zadnjih dveh desetletjih preple­zanih vec zahtevnih smeri. Luka in Ines sta tam preplezala Scar Tissue (M7+, WI6, 150 m). Eno zadnjih kombiniranih smeri sta preplezala levo od omenjene smeri Nemesis. Smer Rhamnusia (WI6, M8, 160 m) je postregla z zracnim plezanjem po skali. Iz delno pomrznjenih sten sta se nato za nekaj casa odpravi­la na obmocje Skaha Bluffs, kjer sta plezala v "trad" in opremlje­nih smereh v suhi skali. Luka je na pogled preplezal s svedrovci opremlje­no smer In the Skin of a Lion (5.12d) in z vec poskusi še tri smeri, ocenjene s 5.13b. Novice je pripravil Mitja Filipic. Korošci plezajo že 85 let Po prvi svetovni vojni so se pri nas zacele ustanavljati organizirane skupine, ki so se ukvarjale z alpi­nizmom. Prvi je bil znameniti Turi­stovski klub Skala, ki je deloval od leta 1921 do zacetka druge svetovne vojne, ko so se v znak upora proti sovražniku clani odlocili za izstop in s tem razpad kluba. Poleg Skale takrat v Sloveniji ni bilo veliko klubov ali odsekov, pa še ti so bili le v vecjih mestih. Ustanovitev Alpinisticnega odseka Prevalje leta 1937 ima zato še poseben pomen. Majhno naselje ob industrijskih Ravnah na Koroškem je dobilo svoj alpinisticni odsek, or­ganizirana alpinisticna dejavnost pa se je od tam širila po vseh koroških dolinah. Na Koroškem zdaj delujejo trije alpinisticni klubi/odseki in en plezalni klub (Crna na Koroškem, Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec in Radlje ob Dravi). Ob 85-letnici organiziranega alpinizma na Koro­škem so v Koroškem pokrajinskem muzeju pripravili razstavo, ki bo gostovala v vseh koroških obcinah, naslednje leto pa tudi v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani in v prostorih Planinske zveze Slovenije. Odprtje razstave je bilo 14. aprila 2022 na Ravnah na Koroškem. Av­torica, kustodinja Andreja Šipek, je med predstavitvijo razstave ob odprtju še posebej omenila pomen koroškega ženskega alpinizma; tudi zato, ker je bila udeleženka prve ju­goslovanske ženske odprave v Hi­malajo – letos bo štiridesetletnica te odprave – clanica AK Prevalje Irena Komprej. "85 let alpinizma je razdeljenega na vec casovnih obdobij in pri vsakem je izpostavljeno, kar je bilo za to obdobje najbolj znacilno – posame­zniki in dosežki ter razvoj odsekov skozi cas. Casovnica, ki poteka na dveh stenah, je poskus prikaza te bogate dejavnosti. Locila sem pleza­nje v slovenskih in evropskih gorah ter odprave v tuja gorstva oziroma izven Evrope," je med predstavitvijo razstave povedala njena avtorica. Marta Krejan Cokl ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE Spet zlata Janja Tokratne novice zacnimo na koncu, s prvo tekmo za svetovni pokal, ki se je na balvanih odvijala v švicar­skem Meiringenu. Zmagala sta stara znanca najvišje stopnicke, Tomoa Narasaki in Janja Garnbret, slednja v velikem slogu s (prakticno) štirimi fleši v finalu. Kaj pa ostali naši? Eh, pustimo to za kakšno drugo tekmo. Ocitno bo Janja letos nekoliko vec casa preživela v skali. Medtem ko na glavne novice še cakamo, pa je spo­mladi po hitrem postopku opravila s prvo žensko ponovitvijo ikonicnega bolder problema Bugeleisen Fb 8B+ v Maltatalu. Smer je še nedolgo nazaj veljala za enega najtežjih problemov, ki ga je od Slovencev premagal tudi Zan Lovrenjak Sudar. Vzponi na visoki ravni Od ostalih naših lahko omenimo vzpon mlade Lucije Tarkuš v smeri Talk is cheap 8c v Mišji peci ter serijo lepih vzponov Domna Škofica, ki že nekaj casa napada težke projekte v španski Santa Linyi, vmes pa za sprostitev niza vzpone, kot so Gypsy Blood 8c+, Joe Dan 9a in La Novena Enmienda 9a/a+. V formi je ocitno, tako kot vedno, tudi Adam Ondra. Tokrat cisti projekte po Arcu, kjer je v kratkem casu svoji zbirki dodal smeri Wonderland 9b v Terra Pro­messi, pa težko 9b Bomba v steni Bus de la Stria, njeno varianto Bom­bardino 9a+/b, smeri 9a in manj pa komaj še prešteje. Tako je Omen Nomen v Padaru želel flešati, a se je moral zadovoljiti z rutinskim drugim poskusom, je pa na fleš preplezal Goosfrabo 8c+ ter na pogled Solitary Souls 8c+ in Prospettiva Nevski 8c (ki jo je zbil z 8c+). Medtem ko pre­ostali Zemljani vzpone na pogled v 8c+ štejejo z dvema prstoma, ima Adam prstov (vkljucno s tistimi na nogah) za to že nekaj casa premalo. Na južnejšem koncu Italije, v Sper­longi, je italijanski specialist za težke smeri Stefano Ghisolfi osvobodil stari projekt, ki je sedaj L'Arenauta 9b. S podobno oceno se lahko pohvali Pierre Le Cerf, ki je uspel v Eagle-4, ki pa je verjetno bolj v 9a+ obmocju. Balvani Na balvanih ocene Fb 8C+ padajo kot za stavo. Tako je Elias Iagnemma to oceno predlagal za svoj novi problem Ganesh v Tintoralu, v prestižni klub pa se je vpisal tudi Niky Ceria, ki je v Fontu ponovil La Revolutionnaire 8C+, katero je prvi preplezal bosono­gi Charles Albert. S taistim proble­mom je opravil tudi Simon Lorenzi, ki je nato v bližini ustvaril še eno novo povezavo iz Conviction v Big Island, Big Conviction 8C+. Lorenzi je eksplodiral na sceni lani, ko je za svoj problem Soudain Seul predlagal oceno 9A, vendar so slednjega dokaj hitro zbili na 8C+. Letos je ta problem doživel še ponovitev Camilla Cou­derta, ki je za vzpon porabil vec kot 80 obiskov. Ženska kategorija Tudi dekleta niso pocivala. V klub 9a se je vclanila Britanka Hazel Findlay, ki je preplezala vzdržljivo­stni Escalamasters 9a v Perlesu. Hazel velja za eno najbolj vsestran­skih plezalk na svetu z vrhunskimi vzponi tako v športnih kot v trad in v vecraztežajnih smereh. V španski Cuenci je svojo prvo 9a prepleza­la tudi mlada Ana Belen Argudo, ki je uspela v Cordia Maleficarium. Nekoliko severneje, v Margalefu, je prav tako mladi fenomen – Japonka Mei Kotake preplezala klasiko Era Vella 8c+/9a. Smer je daljnega leta 2010 za ogrevanje ustvaril legendar­ni Chris Sharma in je ena najbolj po­navljanih smeri s to oceno. Legende in podmladek Ce že govorimo o starih legendah, tudi Chris še vedno miga v skali. Letos je tudi na lastno presenecenje med študiranjem projektov uspel mimogrede na pogled preplezati V for Vendetta 8c. Ni slabo za 40-letnika. Še 13 let vec šteje japonska legenda Yuji Hirayama, ki je uspel na gori Futago preplezati smer Peace­ful Mountain 9a. Isti letnik ima tudi bavarski hrast Alex Huber, nekoc vodilni svetovni plezalec, ki še vedno drži visok nivo, sploh v vecraztežaj­kah. Svoji zbirki je dodal smer La Ba­varese, 6-raztežajno 8b+ na Punta Giraldili na Sardiniji. Na drugi strani starostnega spektra imamo 9-letno Ziheng Qiu, ki je v Yangshuoju preplezala China climb 8b+. Takšnega starostnega razpona verjetno nima noben drug šport! Trad Za konec pokukajmo še v trad vode, kjer je Daveu MacLeodu uspel tretji vzpon (po Neilu Greshamu in Steveu McCluru) v verjetno najtežji trad smeri na Otoku, Lexicon E11 7a, kjer je Dave leto prej vzpon predca­sno koncal z 20-metrskim padcem skoraj na tla. Nekoliko manj nevarna, a ne dosti lažja, je smer Magic Line v Yosemitih, izdelek legendarnega Rona Kauka, ki sodi med pet najtež­jih trad linij na svetu. Z njo je opravil Carlo Traversi, ki prav tako postaja izjemen plezalski multipraktik. Novice je pripravil Jurij Ravnik. LITERATURA Nejc Zaplotnik: Alpinisticni dnevnik. Alpinisticni dnevnik Nejca Zaplotnika, uredila Katarina Klajn in Borut Marter. Planinsko društvo Kranj, 2022. 132 str., 19,90 EUR. Ob novici, da je izšel dnevnik Nejca Zaplotnika, je verjetno marsikdo najprej pomislil, da gre za v dnevni­ške zapiske strnjene misli, kakršne lahko beremo v njegovi mojstro­vini Pot. Vendar je ta knjiga po eni strani veliko manj in po drugi strani veliko vec kot to. Le pustiti ji je treba, da govori tisto, kar de­jansko pripoveduje. Nejc je namrec dnevnik zacel pisati, ko je bil star rosnih 17 let in je v svet alpinizma šele vstopal. Njegovi prvi vpisi v dnevnik so temu primerni. Na zacetku njegove alpinisticne poti lahko beremo o "Julijcih, ki so kakor izrezljani pred nama rdeli v vzhajajocem soncu", doživljajskim spisom ali orisom najbolj podobna razmišljanja, ki pa jih že v nekaj mesecih zamenja krajše pisanje, polno tehnicnih detajlov, in vcasih tudi zelo neposredno in kriticno, vedno pa dovolj socno, da se ne izgubi v goli statistiki. Zelo zanimi­vo je spremljati narašcanje kom­pleksne ocene težavnosti Nejcevih vzponov, ki se dviguje sploh za tiste case izjemno hitro in izpricuje, kako bliskovito je napredoval v svojem znanju. Nejcev alpinisticni krst je na primer potekal 8. in 9. novem­bra leta 1969. Ob tem je bil v tistem casu glede na število vzponov že drugi v celotnem alpinisticnem odseku, 26. septembra prihodnje leto pa je star komaj 18 let pre­plezal Aschenbrennerjevo smer v Travniku, ki še danes pomeni lep alpinisticni dosežek. Takih detaj­lov in "bombonckov", ki nam Nejca predstavljajo s perspektive, ki je do zdaj nismo poznali, je še cel kup, ce bralka oziroma bralec le zna poi­skati tisto, kar dnevnik dejansko ponuja. V pomoc pri raziskovanju njegovih dosežkov v domacih gorah je tudi seznam njegovih vzponov, ki ga lahko poišcete na koncu knjige. Da bi knjiga dosegla kar najširši krog bralcev, kar je prav gotovo tudi njen namen, sta njena urednika Katari­na Klajn in Borut Marter s pomocjo Nejcevih prijateljev in soplezalcev besedilu dodala še opombe: razlage terminov, ki jih Nejc uporablja, in kratke opise oseb, ki se v dnevniku pojavljajo zgolj z imenom, vzdev­kom ali priimkom. Tako spoznamo celo vrsto alpinisticnih imen, ki jih je Nejc sreceval in o tem, kakšen vtis so naredili nanj, pogosto napisal poved ali dve. S tega vidika lahko dnevnik razumemo tudi kot dokument casa, v katerem so odra­šcali slovenski plezalci, ki so najbolj zaznamovali tako imenovano zlato dobo slovenskega alpinizma. Z oblikovne plati je dnevnik Nejca Zaplotnika zanimiv zaradi foto­grafij, ki so v njem objavljene prvic. Zanimive so tudi tiste, ki smo jih že videli, a nismo vedeli, kje in kdaj so bile posnete. Ker je dnevnik ven­darle zgolj dnevnik in gre za osebno pisanje, ne motijo niti pisane karika­ture, ki se nekako ne ujemajo naj­bolje s fotografijami in kopijami Nej­cevega rokopisa, ki bi jih lahko bilo tudi vec. Gre za nekakšen dodatek vcasih zelo duhovitemu Nejcevemu pisanju, ki izpricuje njegovo naravo s povsem drugacne plati, kot je tista, ki si jo je vecina verjetno ustvarila ob branju Poti. Predgovora Nejceve žene Mojce Jamnik Zaplotnik in njegovega pri­jatelja Toneta Percica ter spremne besede ljudi, ki jih je navdihnila Nejceva zgodba, le še potrjujejo, da je prava karizma brezcasna in da je velik alpinist zagotovo lahko samo tisti, ki je tudi velik clovek. Branje dnevnika Nejca Zaplotnika bi bilo zelo priporocljivo za priprav­nice in pripravnike na alpinisticnih odsekih. Tudi zato, da bi videli, v kakšnih razmerah in s kako malo sredstvi ter opreme, a z železno voljo in predanostjo so v najboljše alpiniste ne samo Slovenije, ampak tudi sveta zrasli njihovi predho­dniki. Trdno verjamem, da lahko slovenski alpinizem rodi še marsi­katero Pot. A da bi jo napisal, mora najprej napisati in predvsem do­živeti dnevnik, kakršnega nam je zapustil Nejc Zaplotnik. Marta Krejan Cokl Nikóla Guid: Razgledni stolpi ob planinskih poteh. Vodnik. Limbuš, AOSTAR, d. o. o., 2022. 136 str., 15 EUR. Nikóla Guid je napisal zanimivo knjižico prirocnega formata o ena­intridesetih razglednih stolpih, ki so bili dostopni in odprti za obisk 9. februarja 2020, ko so zakljucili s preverjanjem podatkov za vodnik. V uvodu avtor v enem odstavku pove nekaj o razglednih stolpih skozi cas. Kot že sam naziv pove, so razgledni stolpi, med njimi so tudi dva grajska in trije cerkveni zvoniki, postavljeni zaradi razgleda. Pisec stolpe obravnava po lokacijah. Slo­venijo je razdelil na deset obmocij od Primorske do Gorickega in Len­davskih goric ter od Kamniško-Sa­vinjskih Alp do Dolenjske in Bele krajine. Oglejmo si dejansko sestavo opisa, ki pritice vsakemu stolpu in ki obsega štiri strani. Zacne z njegovo fotografijo, imenom kraja in nadmorsko višino, pove nekaj o nastanku, pomenu in znacilno­stih objekta. Pri pešcici stolpov je treba placati vstop. Sledijo tehnicni podatki, npr. o materialu za izgra­dnjo (les, kovina, beton, kamen), o znacilnosti in nacinu gradnje, višini stolpa in najvišje plošcadi ter številu stopnic. Našteje zemljevide, ki pokriva­jo obmocje, kjer posamezni stolp stoji, in navede koordinate GPS, omeni vsaj dva dostopa in cas hoje, nadalje kje se nahaja žig, kdo je lastnik in skrbnik. Našteje zanimi­ve tocke v okolici, jih v par stavkih opiše in doda njihove GPS koor­dinate. Podrobno opiše razgled s stolpa na tiste strani neba, kjer je kaj zanimivega. Sledi štiri do šest panoramskih fotografij, na katerih so napisana imena tock. Ker so nekatera imena dolga, kraji ali vrhovi pa tesno skupaj, je od tocke do njenega imena narisana crta, ki prepreci vse dvoumnosti. To se mi zdi zelo pomembno, to pogre­šam pri skoraj vseh fotografijah, ki opisujejo, kateri je ta ali oni vrh, saj se položaj napisa ne ujema s polo­žajem vrha. Na koncu opisa je še zemljevid z oznacenim stolpom in znamenitostmi v okolici. Za opisi je seznam uporabljene li­terature, nato pa dodana vrednost vodnika – stvarno kazalo, kar v takih publikacijah ni samoumev­no, ceprav bi moralo biti. Besedilo je stvarno in jedrnato, brez lepore­cja in z vsemi potrebnimi podatki. Vodniku je priložen dnevnik poti, v katerega obiskovalec odtisne žig, kjer pa žiga ni, posname svojo fo­tografijo z razlocno vidnim stolpom v ozadju. Za izpolnjeni dnevnik bo prejel spominsko znacko. Radovednost mi ne da miru, zato se sprašujem, kdaj se bo našel junak, ki mu ne bo zadošcalo, da se bo prevažal od enega izhodišca do drugega in se peš potrudil do stolpa, temvec bo prehodil celotno pot kot obhodnico v enem kosu. Ali junak, ki jo bo pretekel in se spotoma povzpel še na vsak stolp. Na morebitni ugovor, da vodnik ni bil napisan s tem namenom, od­govarjam, da tudi vodniki po SPP in ostalih poteh niso bili napisani s tem namenom. Mire Steinbuch PLANINSKA ORGANIZACIJA Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Na redni letni in volilni skupšcini Pla­ninske zveze Slovenije (PZS), ki je bila 23. aprila v Sevnici, so delegati planinskih društev za predsednika krovne planinske organizacije izvolili dosedanjega predsednika PZS Jožeta Rovana. Vec v clanku v tem Vestniku. Izšel je Letopis 2021, že dvanajsti po vrsti. V njem so predstavljeni delova­nje PZS, vseh njenih komisij, odborov in meddruštvenih odborov planinskih društev v preteklem letu, pregled lanskih najpomembnejših planinskih dogodkov, prav tako tudi mednaro­dna dejavnost. Dan slovenskih planincev in dan ka­mniških planin 2022 bo 11. junija v Ka­mniški Bistrici. Olimpijska prvakinja v športnem ple­zanju Janja Garnbret je na posebni slovesnosti v državni palaci v Ljubljani 29. marca iz rok predsednika Repu­blike Slovenije Boruta Pahorja prejela zlati red za zasluge. Predsednik RS je Janji in kanuisticnemu olimpijskemu prvaku Benjaminu Savšku podelil zlati red za zasluge za njune izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slove­nije na svetovnem športnem prizori­šcu in zato, ker sta navdih ljudem. Na sejmu Naturo so se med 8. in 10. aprilom v Gornji Radgoni predsta­vili tudi PZS in planinska društva iz Pomurja. Odbor in Planinec. V okviru projek­ta inPlaninec – Odlocen korak so se 20. marca slepi in slabovidni planinci s spremljevalci odpravili na Klopni vrh na Pohorju. Mladinska komisija (MK). Ponosni osnovnošolski državni prvaki so na 32. tekmovanju Mladina in gore 9. aprila v Litiji postali clani ekipe Nanoške zveri (PD Postojna) pred drugouvr­šcenimi Neustrašnimi gorskimi uce­njaki (PD Kranj) in tretjimi Planinski­mi mulci (PD Litija). Med srednješolci sta zmagali Gorski kuri (PD Tržic) pred Prihaja Nodi (PD Litija) na drugem in Najboljšima pod Nanosom (PD Pod­nanos) na tretjem mestu. MK je povabila na tradicionalno majsko delovno akcijo v Planinsko ucno središce (PUS) Bavšica in na drugi tradicionalni dijaški planin­ski tabor, ki bo v PUS Bavšica med 17. in 23. julijem (rok prijav je 1. junij), ter objavila razpis za soorganizacijo letošnjega regijskega tekmovanja Mladina in gore, ki bo 5. novembra. Slovensko planinsko orientacijsko tekmovanje bo potekalo 21. in 22. maja v obcinah Tabor in Prebold, pripravljajo pa ga planinska društva Savinjske planinske orientacijske lige in MK. MK je posredovalo natecaj Mladinskega sveta Slovenije za pro­stovoljca leta. Gospodarska komisija (GK) je 19. in 20. aprila na Bledu pripravila seminar za oskrbnike planinskih koc, na katerem so predstavili razlicne teme – od nalog oskrbnika, hišnega reda, ekologije, prve pomoci, gosto­ljubnosti in požarne varnosti v planin­skih kocah, do posebnosti kuharstva in priprave izbranih jedi v planinskih kocah. GK je društva pozvala k oddaji vlog za podelitev certifikatov Družinam prijazna planinska koca in Okolju pri­jazna planinska koca ter h korišcenju strokovne pomoci pri obnovi in inve­sticijah v planinske koce. GK je na podlagi sklenjenega dogo­vora med Slovensko vojsko in PZS objavila razpis za korišcenje helikop­terskih prevozov opreme in materia­la za namen ekološke in energetske sanacije planinskih koc v letu 2022. GK je objavila tudi razpis za opremo planinskih koc s samodejnimi ga­silnimi ampulami in avtomatskimi gasilniki. PD Idrija je iskalo oskrbniški par za Koco na Hleviški planini, PD Kamnik oskrbnika za Cojzovo koco na Kokr­skem sedlu, PD Podbrdo oskrbniški par za Dom Zorka Jelincica na Crni prsti, PD Križe oskrbnika za Koco na Kriški gori, prav tako je oskrbni­ka oz. oskrbniški par iskala Koca na Pikovem. Komisija za planinske poti (KPP). Zaradi gozdnega požara je bilo zaprtih vec poti proti Potoški gori in Potoški Babi. Komisija za varstvo gorske narave (KVGN). Na zboru odsekov za VGN so 19. marca na Kopah na Pohorju izvo­lili novo vodstvo izvršnega odbora, in sicer v sestavi nacelnik Marijan Denša (PD Nazarje), namestnica nacelnika Sabina Francek Ivovic (OPD Koper) ter clani Irena Bertoncelj (PD Ljublja­na Matica), Janko Kolar (PD Ribnica na Pohorju), Olga Kržan (PD Brežice), Tomaž Mihelic (PD Bohinjska Bistri­ca), Irena Mrak (PD Križe) in Miran Ritonja (PD Ptuj). Na zboru so pode­lili osem diplom dr. Angele Pisker­nik, najvišje priznanje za življenjsko delo ali izjemne uspehe na podrocju varstva gorske narave, od tega dve za leto 2021 ter šest diplom za nazaj, ker niso mogli izvesti zborov v živo, dve za leto 2020 in štiri za leto 2019. Komisija za alpinizem (KA). V zacetku aprila je v Plezalnem centru Celje potekal pripravljalni seminar za kandidate za pridobitev naziva alpinist, katerega namen je bil usklajevanje postopkov pri izvedbi razlicnih vrvnih manevrov alpinistic­ne tehnike. KA je v zacetku maja na Peci organi­zirala alpinisticni tabor za perspektiv­ne alpiniste, sredi maja pa v Paklenici plezalni tabor za alpinistke. Objavili so tudi razpis za podporo taborov alpini­sticnih odsekov. Komisija za športno plezanje (KŠP). Janja Garnbret in Jernej Kruder sta zmagala na prvi tekmi državnega prvenstva (DP) 2022 v balvanskem plezanju, ki jo je KŠP v sodelovanju s Športno plezalnim društvom Ko­renjak organizirala 2. in 3. aprila na balvanski steni v Logu-Dragomerju. Slovenska reprezentanca v špor­tnem plezanju, ki je v minuli sezoni znova pisala zgodovino s premiernim olimpijskim zlatom in prvo moško medaljo s svetovnih prvenstev v te­žavnosti, je na novinarsko-plezalnem srecanju v novem reprezentancnem balvanskem centru v Ljubljani (prvem v Sloveniji) poudarila, da jim ob trdem delu visokih ciljev ne manjka. Na prvi tekmi svetovnega pokala v balvanskem plezanju 9. aprila v Meiringenu v Švici je Garnbretova zmagala že 32-krat, kar je nov sve­tovni rekord zmag v svetovnem pokalu. Moški finale je minil brez slo­venskega predstavnika. Državno srednješolsko prvenstvo v športnem plezanju je potekalo 20. in 21. aprila na Zavodu sv. Stanislava – Škofijski klasicni gimnaziji. Plezalci mlajše in srednje kategorije so se 7. in 8. maja pomerili na drugi tekmi DP v balvanskem plezanju v Športnem parku na Logu pri Brezovici, državno prvenstvo osnovnih šol v športnem plezanju je bilo 9. maja na OŠ Šencur, prva tekma državnega prvenstva v težavnostnem plezanju pa bo 4. in 5. junija v Plezalnem centru Ljubljana. KŠP je v maju razpisala seminar za postavljalce tekmovalnih smeri. 12. aprila je v Domu kulture Velenje potekala svecana podelitev nagrad za najuspešnejše športnike in športne delavce v Mestni obcini Velenje za leto 2021. Športnica leta je znova postala Janja Garnbret, priznanje športnim pedagogom je prejel Gorazd Hren, športnik kadet leta je postal Lovro Crep. Na prireditvi je zlati znak Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez prejela Tanja Glušic, bronasto plaketo pa njen trener Jurij Ravnik. Komisija za gorske športe (KGŠ). 26. marca smo v okviru državnega prvenstva v lednem plezanju na ple­zalni steni v Domžalah dobili nova državna prvaka, in sicer Majo Šuštar Habjan v ženski in Marka Guno v moški konkurenci. Skupno je tekmo­valo 32 tekmovalk in tekmovalcev, ki so se na umetni plezalni steni pome­rili v orodnem plezanju. Na sejmu Alpe-Adria so slovenski reprezentanti Klemen Španring, Maj Pritržnik, Tine Habjan, reprezentantka Karmen Klancnik Pobežin in selektor Robert Pritržnik predstavili novo olim­pijsko disciplino – turno smucanje. Komisija za turno kolesarstvo (KTK) je vse zinteresirane pozvala, naj se prijavijo na usposabljanje za turnokolesarskega vodnika 1 v letu 2022. Prvi del tecaja bo 4. in 5. junija v Kocevju in okolici, drugi del pa od 23. do 26. junija, predvidoma na Pohorju. Rok prijav je 20. maj. Med letošnjimi finalisti za mednaro­dno nagrado Jakob za inovativnost, kakovost in odlicnost v turizmu je bila tudi daljinska krožna turnokole­sarska pot Juliana Bike, ki poteka po delu Slovenske turnokolesarske poti; gre za 290 kilometrov oznacenih poti z razliko 8500 višinskih metrov. Juliana Bike je nastala v sodelovanju Skupnosti Julijskih Alp in PZS. Planinska založba (PZ) je pozvala k prednarocilu novega planinsko­-zgodovinskega vodnika Po poteh XIV. divizije, v katerem so opisane poti in dostopi, ki so jih prehodili partizani na zgodovinskem pohodu. PZS je na svojih spletnih omrež­jih povabila na številne dogodke, med njimi na pogovore o Rapalski meji z Dušanom Škodicem, clanom uredništva Planinskega vestnika, publicistom in avtorjem njegove zadnje knjige Meja na razvodni­ci; na ponovni ogled nagrajenih filmov Festivala gorniškega filma, na spletni pogovor z alpinistom, hi­malajcem, gorskim reševalcem in zdravnikom Iztokom Tomazinom, avtorjem knjige Na meji, ter na po­govore o slovenski šoli v Manangu in o slovensko-angleški monografiji Z znanjem do zvezd. PD Kranj je v samozaložbi izdalo Al­pinisticni dnevnik Nejca Zaplotnika tocno na dan, ko bi Nejc praznoval 70. rojstni dan, tj. 15. aprila 2022. Sredstva, zbrana s prodajo knjige, bodo namenjena Odseku Nejca Za­plotnika za ljudi razlicnih zmožnosti. Na sejmu Alpe-Adria v Ljubljani je bil 25. marca premierno predvajan dokumentarno-igrani film Ceška koca in ceško-slovensko planinsko sodelovanje, ki je nastal po zamisli Ladislava Jiráska. Prikazuje sodelo­vanje slovenskih in ceških planincev od ustanovitve ceške podružnice Slovenskega planinskega društva do praznovanja 120-letnice Ceške koce na Spodnjih Ravneh. V preventivni dejavnosti je PZS pozvala k potrebni pazljivosti pri obiskovanju gora in obvestila, da so nižje ležece planinske koce že odprte. Tako kot te koce vas vabi tudi hribovit in gricevnat svet, ki je že pomladno obarvan. Visokogorje in osojna pobocja pa so še vedno pokriti s snegom, zato veljajo vsa pri­porocila za zimsko obiskovanje gora: izberimo pot, ki smo ji kos tako po znanju kot izkušnjah, potrebujemo zimsko opremo in znanje, posebno moramo biti previdni v primeru klož, pomrznjenega snega in snežišc. Tudi za obisk zavarovanih plezalnih poti oz. ferat potrebujemo primerno opremo, znanje in izkušnje. Zdenka Mihelic V SPOMIN Stazika Cernic Simic (1923-2022) Tiho se je tik pred 99. rojstnim dnem poslovila ena izmed najbolj­ših jugoslovanskih in slovenskih al­pinistk obdobja po II. svetovni vojni, Stazika Cernic Simic. Mariborcanka, rojena lastniku lekarne, ki je imel za obiskovanje gora velik posluh, je doživela strahote II. svetovne vojne stara komaj osemnajst let. Že do tedaj je prehodila vrsto planinskih poti in stala na številnih vrhovih v okolici Martuljka, kamor je s sestro in dvema bratoma vsako leto hodila na pocitnice. Bila je clanica gimnasticnega odseka društva Sokol, njena sestra je bila tudi clanica jugoslovanske smucarske reprezentance. Stazika je bila tudi sama izjemna smucar­ka, na smuceh je stala še po 80. rojstnem dnevu. Ko se je vojna koncala, je Stazika med študijem kemije zacela plezati. Že leta 1946 je sodelovala na alpinisticnem tecaju Planinskega društva Slovenije. Leto pozneje se je kot clanica Alpini­sticnega odseka Ljubljana - Matica udeležila plezalnega tecaja na Ko­krskem sedlu in tecaja Gorske reše­valne službe na Kamniškem sedlu. Leta 1951 je za PZS vodila skupino francoskih skavtov po Triglavski severni steni, s cimer si je prislužila vabilo v francoske Alpe prihodnje leto. Dve leti pozneje, torej leta 1953, se je sama povzpela na Aiguille Du Moine, 3412 m, Aiguille d'Argentičre, 3901 m, in Mont Blanc, 4807 m. Na vrhu Evrope ji vodniki, ki so bili takrat tam, najprej niso verjeli, da je gor prišla sama. V poznejših letih se je, vecinoma sama, povzpela na Monte Roso, Aguille du Plan in na veliko slovenskih vrhov, vendar je, kot je zapisala tudi v svoji knjigi Poti v brezpotja, ki je izšla leta 1990 pri Založbi Obzorja Maribor, preplezala zgolj eno prvenstveno smer. Najbolj jo je, po njenih besedah, za­znamoval epski vzpon v osrednjem stebru v severozahodni steni Zahodne Ailefroide, najmogoc­nejše stene v vsem masivu. Staza je bila edina ženska v eni od treh navez. Skupaj z drugimi ji je uspelo preplezati steno skoraj do roba, potem pa jih je nenadno poslab­šanje vremena za tri dni in tri noci ujelo v led. Velika reševalna akcija, ki je sledila, je odmevala po vsej Franciji. V njej je spoznala tudi ude­leženca francoske odprave, katere clani so prvi stopili na vrh Makaluja leta 1955, vodnika in gorskega re­ševalca Sergea Coupéa, s katerim sta si dopisovala in se obiskovala vse do njegove smrti. Stazika je slovenski alpinizem po II. svetovni vojni zaznamovala tudi s pisanjem, saj je bila prav ona prva ženska, ki je takrat za Planinski vestnik pisala clanke o plezanju. Svoje prispevke je objavljala redno do leta 1955. Tekoce je govorila šest tujih jezikov. Leta 2003 se je hudo poškodovala v prometni nesreci, zaradi katere ni mogla vec smucati in hoditi v gore, kar je aktivno pocela vse do takrat. Leta 2019 je prejela priznanje Komisije za alpini­zem pri Planinski zvezi Slovenije za življenjsko delo. Zadnja leta je preživela v Centru starejših Trnovo, kjer je do zadnjega ohranjala dobro psihofizicno kondi­cijo in ostala lucidna sogovornica. Leta 2018 je sodelovala pri razstavi v Slovenskem planinskem muzeju z naslovom Korajža je ženskega spola, katere odprtja se je udeleži­la s prijateljico, zdaj zadnjo izmed velikih imen tega obdobja in prav tako prejemnico priznanja Komisi­je za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije za življenjsko delo, Danico Blažina. Obe sta bili na razstavi posebej predstavljeni. Dedišcina Stazike Cernic Simic bo v zgodovini slovenskega ženskega al­pinizma za zmeraj zapisana z zlatimi crkami, saj je s svojo voljo, vztraj­nostjo, predanostjo in predvsem dosežki v casu splošnega pomanjka­nja odprla vrata in tlakovala pot na­slednji generaciji slovenskih plezalk, ki ji ni bilo vec treba dokazovati, da se ženske lahko kosajo z najvecjimi gorami tega sveta, ampak so priple­zale na sam vrh sveta. Svojo knjigo Poti v brezpotja je za­kljucila s pesmijo, ki se konca takole: Bilo je – minilo. Na nebu žarijo oblaki v srcu samo še mir in spomin. Jure K. Cokl Aleksander Cicerov (1949–2022) Radost odkrivanja gorskih lepot ima poseben car in še vecjo vrednost, ce jo delimo z drugimi. Sandi Cicerov je to dobro poznal. Že v gimnazijskih letih je bil predsednik gimnazijske­ga planinskega krožka na gimnaziji Poljane. Kasneje je sodeloval pri usta­novitvi planinskega društva Viharnik, namenjen clanom republiških uprav­nih organov. Ko se je preselil v Trzin, je imel pomembno vlogo pri usta­navljanju planinskega društva Onger Trzin. Izkazal se je kot izvrsten planin­ski vodnik in organizator. V vseh dru­štvih, kjer je deloval, so mu prijatelji zaupali vodstvene položaje. Ob ustanovitvi društva PD Onger je postal njegov podpredsednik, kasneje predsednik, v zadnjih mandatih pa spet podpredsednik. V društvu se je še posebej izkazal z organizacijo in vodenjem t. i. clan­skih planinskih taborov, na katerih so clani društva spoznavali pred­vsem gore izven Slovenije. "Ongerc­ke" je popeljal na tabore v Durmitor (1984), Prokletije (2985), Grcijo (1986), v Ceške Tatre (1987) in na Korziko. Pod njegovim vodstvom so obiskali Kilimandžaro, bazni tabor pod Eve­restom, pa tudi Avstralijo in Novo Zelandijo. Organiziral je planinske tabore tudi v Dolomitih, v casu katerih so se po feratah povzpeli na Brento, Sharo, Tofane, Civetto, Pelmo, Sorapis in še nekatere druge vrhove. Rad je odkrival tuja gorstva in se vzpenjal na njihove najvišje vrhove. Z ženo Biserko sta tako stala na vrhu Elbrusa, Ararata, Toubkala, Damavanda, spoznala pa sta tudi vrhove Karpatov in Sardinije. Skratka – rad je imel naravo. Ko je bil pri trzinskem društvu nacelnik odseka za varstvo narave, je tecaj varuha gorske narave opravilo ma­ksimalno število clanov. Društvo je takrat pripravljalo odmevne cistil­ne akcije na Krvavcu po poteh, za katere skrbijo trzinski markacisti, cistili smo poti iz Trzina proti Dobenu in obronke trzinskih gozdov. Te akcije so kasneje prerasle v obcin­ske cistilne akcije. Še vedno nam je v spominu tudi akcija, s katero je skušal pred izumrtjem rešiti ogro­žene cvetice, mocvirske tulipane ali žerjavcke, kot jim recemo v Trzinu. Vcasih je v okolici Trzina cvetelo na tisoce teh simpaticnih spomladan­skih cvetic, ko pa so zaceli graditi novo naselje in industrijsko cono, jim je pretilo izumrtje. Tako rekoc pred rohnecimi buldožerji in rineži je z drugimi varstveniki narave izkopaval cebulice žerjavckov in jih po nasvetu botanikov presajal v mokrišce v ar­boretumu Volcji potok. Žal žerjavcki tam niso uspevali in so bila prizade­vanja za njihovo rešitev zaman. Izkazal se je tudi kot vodja propa­gandnega odseka. Clane in vse lju­bitelje gora je zgledno obvešcal ter vabil na društvene izlete in akcije, urejal pa je tudi društveno glasilo Ongercke. Takrat je tudi raziskoval, kako je hrib Onger nad Trzinom, po katerem naše društvo nosi ime, to ime dobil, raziskoval pa je tudi, kako so na Onger in v okolico bližnjega gradu Jablje zašli ameriški iglavci – douglazije. Ker je bil pravnik, je bilo njegovo pravniško znanje za društvo pa tudi za planinsko organizacijo v celoti izjemno pomembno. Pravzaprav je bila sestava društvenega statuta in drugih pravniških listin njegovo delo. Na društvu je ves cas urejal pravilnike in druge pravne zadeve, vodil pa je tudi castno razsodišce društva. Tudi na Planinski zvezi Slo­venije so s pridom izkoristili njegovo znanje. Nekaj casa je bil tajnik PZS, v letih 1992–1996 pa tudi tožilec pri castnem razsodišcu PZS. Po letu 2005 je našel nov izziv v vodenju izletov planinske sekcije Pravniškega društva Ljubljana, kjer je s prijatelji ustanovil skupino Pla­ninski orel. Prijateljske stike je gojih tudi s ceškimi planinci, še zlasti s Pla­ninskim društvom Lysa nad Labnem. Inženir Ladislav Jirásko si v zadnjih desetletjih zelo prizadeva za obnovo prijateljskih stikov med slovenskimi in ceškimi planinci. Ladislav je na Sandijevo pobudo sodeloval tudi na odpravi PD Onger na Kilimandžaro in je kasneje postal tudi castni clan PD Onger. Za svoje delo je Sandi prejel celo vrsto najvišjih planinskih pa tudi drugih priznanj. Med drugim naj­višje društveno priznanje – plaketo Tineta Orla ter bronasto, srebrno in zlato znacko PD Onger. Prejel je tudi zlati castni znak PZS, zlati znak PD Viharnik, bronasto plaketo Obcine Trzin ter Bloudkovo bronasto znacko. Dobil je še celo vrsto drugih priznanj, med drugim tudi številna poklicna priznanja ter priznanja za njegovo prostovoljno delo, saj je po upokojitvi zelo zavzeto deloval tudi kot prostovoljec, še zlasti v Centru aktivnosti in v trzinskem domu upokojencev. Vedno je zadnje slovo od prijateljev, znancev bolece in žalostno, najtežje pa je, ko stojimo pri grobu prijatelja, ki je še prekipeval od moci, ener­gije in idej in ki je s takim zanosom delil svoje znanje in sposobnosti z drugimi, ki je skušal po svojih moceh pomagati in izboljšati ta svet. Sandiju Cicerovu ostajamo dolžni za marsi­kaj. Ostajajo le neizrecene besede zahvale. Vsem njegovim izražamo iskreno sožalje. Miro Štebe, PD Onger Trzin Prvenstvena Smer bodoce gospe. Nagrada v obliki zaledenelega slapu caka v tretjem raztežaju. Foto Samo Tuma V SV-razu Debele peci Foto Primož Lavric Zajeda v Uršolini v Šmohorci Foto Alina Ledinek Odprtje razstave Korošci plezajo Foto Marta Krejan Cokl V prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste lahko prebrali … TEMA MESECA Požarna varnost v kocah, škodljivi ucinki izpostavljanja soncu INTERVJU Eliza Kubarska, Damjan Omerzu, Janez Marincic Z NAMI NA POT Parenzana, Zugspitze 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem.