DR, MARIJAN ZADNIKAR
Ob sedemdesetletnici
Z
i
V
«j
L r.UcU
V.
27. decembra 1991 ho prestopil umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zad-nikar sedemdeseti prag znanstveno bogatega življenja.
Generacija umetnostnih zgodovinarjev, ki ji pripada, jc doživljala posebno usodo. Sredi univerzitetnih Studijskih let jo je udarila druga svetovna vojska. Revolucionarni boj za svobodo, ječe, internacije, zaprtje Univerze in premnogi drugi spremljevalci soji zavirali Študij. Strokovno delo na terenu je bilo onemogočeno, razpoložljiva strokovna literatura je bila skopa in zastarela, upanje na kakšno poznejSo službo zelo majhno. Toda univerzitetni učitelji so bili imenitni in študentje tudi v najhuj-1990	Jih časih niso izgubili z njimi stika.
Predavanja in seminarji prof. dr. Franceta Steleta, ordinacija umetnostno zgodovinskega oddelka, so temeljila na izročilu dunajske šole prof, Maksa Dvofaka, srečno so jih vsebinsko in metodološko dopolnjevali razgledi po bizantinskem umetnostnem krogu prof. dr. Vojeslava Moleta, prof. dr, France Mesesnel je do začetka vojne odpiral okno v svet makedonske stare umetnosti. Posebno dragocen pa je bil »višji seminar« prof, Steleta, a ta je bil povezan s posebnim povabilom, temelječem na Studentovi zavzetosti in razgledanosti. Tudi jubilant se je kmalu vključil v ta seminar
Za naloge, ki so tedaj čakale slovenskega umetnostnega zgodovinarja, bi ne mogli najti boljšega akademskega učitelja od prnf. Steleta. Študentom je znal vcepiti spoštovanje in ljubezen do domače umetnostne preteklosti > kije s svojo kulturnogeografsko in etnično situacijo narekovala posebno delovno metodo, predvsem pa je bilo treba spoznati spomenike same na terenu, kjer
.111
je bilo za raziskovalcu 5e mnogo belih lis. Profesorju je bilo kar nepojmljivo, da bi si umetnostni zgodovinar vzel poletni dopust v mesecih, ki so bili za terensko delo najprimernejši, še posebej pa naj bi to veljalo za konservatorje, Mnogokrat, tudi v seminarju, je poudaril, da mu je samemu bila začetna konservatorska služba najboljša šola in izhodišče za Studijska spoznanja, s katerimi je oživil poprej gluho ložo naše starejše umetnosti, Nekateri slušatelji so si ta napotila resno vzeli, k srcu, med prvimi tudi Zadnikar, ki je veselje do »starin« že podedoval, zraven pa bil poln domovinskega navdušenja in spoštovanja do domačih umetnostnih spomenikov. Delovno vnemo pa mu je prej in slej podpirala še velika discipliniranost.
Poznejša konservatorska služba, v kateri seje moral spopadati mnogokrat z gluho, £e večkrat pa s »prisluškujočo« birokracijo in z bolečo brez-močnostjo spremljati umiranje in celo uničevanje prenekaterih spomenikov, je po drugi strani Zadnikarju vendarle odpirala pot do domačih in tujih spomenikov in mu omogočala stike z evropskimi spomeniškimi ustanovami in kolegi. Božanstvo »ugodnega trenutka-*, begljivi Kairos, se mu je rado pustilo
ujeti, tudi umetnosinozgodovinski stroki v korist.
* * •
Dr. Manjan Zadnikar se je sicer rodil v Novem mestu, a že v njegovih otroških letih seje družina preselila v Ljubljano, kjer je sprejel ljudskošolske in gimnazijske nauke in se vrasel v romantično okolje Križank in krakovskega obrežja. Leta I940.sc je vpisal na umetnostnozgodovinski oddelek Filozofske fakultete in po vseh življenjskih stiskah medvojnih in prvih povojnih let v januarju 1949 dvignil diplomo. Že pred tem pa je opravil nujno, a ne lahko delo v skupini, ki je evidentirala še ohranjene, poškodovane in uničene sakralne stavbe na Kočevskem. Večino v popisu zajetih, je uničil vandalizem naslednjih let. Zadnikarjev ciklostirani topografski katalog teh objektov ima danes pravo dokumentarno v red nosi.
Leta 1947 jc nastopil 7,adnikar službo asistenta-konservatorja na Republiškem zavodu za varstvo kulturnih spomenikov. Kol konservator je prejel 1972 naslov znanstvenega svetnika. Leta 1982 je stopil, Še poln delovnih načrtov, v pokoj.
Leta 1955 je promoviral na Univerzi v Ljubljani pod mentorstvom prof. Stelela s tezo o romanski arhitekturi na Slovenskem. To poglavje je bilo dotlej komaj načeto in Se skromno dokumentirano. Ob redkih prepoznanih arhitekturah, predvsem samostanskih in nekaterih večjih pražupnijskih cerkvah, je bila množica skromnejših podružnic še nepregledana in slogovno nedoločena, Zadnikarjeve terenske raziskave so med njimi odkrivale nove in nove romanske elemente, ki so bili največkrat skrili pod novejšimi ometi ali v tleh pod poznejšimi prezidavami. Prva doktorandova naloga je bila ugotovili posamične zvrsti in stavbne tipe od zgodnjega srednjega veka do prve polovice 14. stoletja, ko se je trdoživa romanska tradicija morala umakniti tudi v najkonservativnejših okoliših gotskemu slogu. Seveda jc razumljivo, daje veljala največja skrb najprej samostanskim cerkvam; ob teh so se mu razbistrile nekatere tehnološke značilnosti, ki so nato omogočile natančnejše opredelitve
.111
tudi slogovno skromnejših spomenikov. Z Zadnikarjevo disertacijo, ki je izšla leta 1959 v tisku pod naslovom Romanska arhitektura na Slovenskem, smo dobili prvi metodološko temeljit pregled arhitekture prvih treh stoletij našega tisočletja in z njim dokaz, da je slovensko ozemlje /. zrelo, dasi le redko tudi z monumentalno formulacijo odgovorilo umetnostnim klicem visokega srednjega veka. Seznam romanskih stavb pa se je množil in priklical 1982 drugo, obsežnejšo in poglobljeni) knjigo Romanika v Sloveniji, v kateri pa se je avtor smiselno omejil Je na cerkveno arhitekturo in opustil tedaj še nedozoreli pregled profanih, grajskih stavb, ki jih je v prvo knjigo še pritegnil. Spomenike je uredil po umetnost nogeografskih in tipoloških skupinah in s tem ter z natančnimi opisi in s skrbno dokumentacijo ustvaril temelj za vse poznejše obravnave tega gradiva.
Veliki kompleksi meniških redov visokega in zrelega srednjega veka so narekovali še posebne raziskave, ki so jih morali reševati tudi pravcati "arheološki" posegi v zidove in tla. Med prvimi objekti te vrste je klicala k reviziji dotedanjih ugotovitev stiška cistercijanska bazilika. Sleherna sonda v tleh ali stenah je prinesla nova odkritja, kot najpomembnejšo pa nepričakovano ugotovitev, da je ta cerkcv predfbnteneyskega redovnega tipa na vzhodni strani izzvenela ne samo s tremi, marveč s peterimi apsidami: ob glavni še s po dvema ap.sidama kapel prečne ladje; to je Stični še povečalo evropsko pomembnost v razvojni genezi cistercijanske arhitekture. Prve stiške rezultate je dr. Zadnikar objavil že leta J 957 (Romanska Stična), dvajset ict pozneje pa je v nadrobni monografiji z zgovornim naslovom Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov predstavil zadnje dosežke raziskav v našem najstarejšem ohranjenem samostanu. Študij je terjal tudi poglobitev v samostanska pravila, v kTogotek redovnega življenja in prakse, v ureditev in lokacijo posamičnih samostanskih prostorov itd., kar je avtorja dozorilo v pravega monasteriolo-ga in preseglo zgolj umetnostno določene meje.
Zdaj je bil samo Se korak do druge pomembne srednjeveške samostanske skupnosti, d« kartuzijanov in njihovih samostanov pri ŽiČah, v Jurkloštru, Bistri in Pleterjah. Tip kartuzijanske samostanske ureditve se razločuje od drugih meniških kompleksov, ker določa menihom po puičavniikcm zgledu posamične, vzdolž dolgega hodnika, »velike galileje«, razvrščene hišice 2 vrti-čem in delavnico, ob enotni vzdolžni cerkveni stavbi pa križni hodnik, Žički samostan, najstarejša kartuzija v nekdanjem nemškem kraljestvu (ustanovljen 1182, pozidan pod koncc 12. stoletja), se je z »gornjim samostanom« in »veliko cerkvijo«j namenjenima menihom duhovnikom, in s »spodnjim samostanom- konverzov (v današnjem Špitaliču) izkazal kot enkraten spomenik kartuzije romanskega tipa, das i je v 14. stoletju doživel občutno prezidavo. Skupaj z drugimi tremi kartuzijami na Slovenskem, od katerih pripada plc-terska že zgodnjemu 15. stoletju, je ta arhitektura na našem ozemlju enkratno pričevalna in vredna soočenja z množico drugih evropskih kartuzij. Dr. Zadnikar se je usmeril tudi na to vabljivo pot in izsledke objavil 1972 v knjigi Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. sintetično pa jih je ponovil v osrednji razpravi »Die frühe Baukunst der Kartäuser« v zborni-
.111
ku, ki ga je izdal skupaj z Adamom Wienandum 19S3 v Kölnu (Die Kartäuser. Orden der schweigenden Mönche). Tudi pri Žički kartuziji in v Plete rja h je avtor kot raziskovalec in kot konservator moral arheološko poseči v temelje stavb, pri čemer ni bila najmanj interesa nt na ugotovitev, da je bil »pevski kor« stare pleterske cerkve v resnici k zahodni s le ni premaknjen nekdanji ■>letner«. Po Zadnikarjcvi zaslugi so ga ob restavraciji cerkve vrnili na prvotno mesto.
Z novimi spoznanji v Stični in v razvalinah Žičkc kartuzijc jc dr. Zadni-kar določil tema samostanoma odlično razvojno mesto v evropski mo nas tičal arhitekturi in hkrati v razvoju naše romamke in gotike. Njegov trud je našel mednaroden odmev in priznanje.
üa se jubilant Še zadnji čas nenehno vrača k stiski problematiki, kaže knjiga o stiškem križnem hodniku (1988.), v kateri je poskusil razrešiti tudi zapleten ikonološki problem njegove zgodnjegotske posli kave, in druga (1990), ki posega Sc čez srednji vek z opisom gotske, renesančne in baročne usode cerkve in samostana ter njune opreme (Stična - Znamenitosti najstarejšega slovenskega samostana, 1990). Bralcu je Žal, da ni besedilo daljše. Toda to delo pač ne želi reševati posebnih problemov; namenjeno je predvsem kulturnemu obiskovalcu samostana.
Ob premnogih poteh po slovenski zemlji dr. Zadnikar ni mogel prezreti tistih izredno mikavnih spomenikov, ki kot žlahtni pomniki varujejo vasi in domačije, poljske steze in velike ceste, romarske poti in mestne trge - znamenja, ki se kot poseben cvet verske kulture, po srečni avtorjevi formulaciji, uvrščajo med ljudsko in stilno umetnost. Posebno skrb je posvetil njihovim starejšim, gotskim in renesančnim primerkom, tem je pridružil najslikovitejša baročna znamenja, novejših pa se je dotaknil le mimogrede. Kultumogeo-grafska in tipološka metoda, ki jo je dr. Zadnikar s pridom porabil pri obdelavi romanskih spomenikov, se mu je spet izkazala kot najprimernejša za opredelitev teh na prvi pogled preprostih, v resnici pa zelo zgovornih dokumentov ljudske oblikovne volje in občutja za njihovo vraščenost v pokrajino. Nabral je velikanski grozd zidanih, kamnitnih in lesenih znamenj, jih slogovno in tipološko razvrstil, d oži vije no popisal in s toplo besedo dvignil vsem v zavest. Knjiga Znamenja na Slovenskem, ki je prvič ¡žila leta 1964, je doživela 1970 drugo izdajo, nato pa še tretjo varianto ter bila med bralci ljubo sprejeta. Posebej jc treba omeniti srečno nomenklaturo posamičnih oblik znamenj kot npr stebrno in stebrasto znamenje, zidano s lop no in slopasto, zaprta in odprta kapelica, kapelica-zvonik. Kar začudenje pa je vzbudila pTecej verjetna ugotovitev, daje kapelice odprtega tipa s stebriči rodil šele klasicizem 19. in ne že barok 18. stoletja.
Leta 1985 je izšel s slikami bogato opremljen album Lepote slovenskih cerkva. Dr. Zadnikar ga je pospremil z odličnim in jedrnatim uvodnim besedilom o življenjskem utripu sakralne umetnosti na Slovenskem od pozne antike in predromanike do Plečnikovih mojstrovin, posamičnim reprodukcijam umetnin pa je dodal Še posebne gl ose. Ker počiva glavna tcia razvoja naše likovne umetnosti vse do 19, stoletja v veliki meri na cerkvenih spomenikih.
.111
posredujejo tu besedila bralcu živo sintezo dotedanjih dognanj slovenske umetnostne zgodovine, v katero je avtor sani vgradil prenekateri kamen.
Najširšim ljubiteljskim, tlič manj pa strokovnim krogom je dr, Zadmkar ustregel z vodniki po izbranih spomeniških objektih, med katerimi seveda spet ne manjka Stične m Žičkcga samostana, zraven pa so še plsierska kartu-ïija, Gospa Sveta, Domanjševci, Ptujska gora, Spodnja Mula in drugi. Hvaležno so bile sprejete knjige Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I. in II. (1973 i 11 197 5), Med umetnostnimi spomeniki na slovenskem Koroškem (1979) in Po starih koroških cerkvah (1984), ki so mnogim spremljevalke ob obiskih teh spomeniških dragotin, Pomurju se je oddolžil s knjižico Umetnostni spomeniki i' Pomurju (I960), še posebej pa z vodnikoma (romanska) Rotunda v Se ht (1967) in Martjanci ( 1968). Kar večkrat jc zapel hvalnico arhitekturi in freskam Ivana iz Kastva v istrskih Hrastovljah. Po različnih domačih in tujih strokovnih in lokalnih glasilih in zbornikih je razsul množico študij. razprav in opisov, med katerimi so tudi nepogrešljiva temeljna dela koi npr. o minoritski cerkvi v Ptuju, o romanskih -»vzhodnih zvonikih-, o problemu "laske arhitekturne skupine«, o kripti v Hočah - toda o vsem tem nas seznanja obširna, tule dodana bibliografija, dasi bi bilo vredno marsikatere izsledke natančneje razložili in se ob njih analitično pomuditi. Za uveljavitev naše kulture in spomeniškega bogastva v tujem strokovnem svetu so dragocene Zadnikarjeve objave v nemških, francoskih, švedskih in angleških glasilih. prav tako pa mnoga predavanja, s katerimi je približal problematiko naše srednjeveške in monastične umetnosti kolegom na mednarodnih simpozijih. Seveda bi mu prenekateri slik s tujino ne bil mogoč brez mednarodnih strokovnih forumov, ki so nui raziskovanja in študijske poti omogočili s štipendijami kot npr. Deutscher akademiseher Austausehdienst (Bonn), Centre d'Etudes supérieures de civilisation médiévale (Poitiers), The American philosophical society - Penrose fond (Philadelphia).
Se neke dr. Zadnikarjevc kvalitete ne smemo prezreti - izredno tekočega in jezikovno čistega sloga njegovih tekstov, tudi najbolj strokovnih. Pogosto so osebno čustveno obarvani in dobesedno v življenje vpleteni, lieseda zveni včasih kai poetično, kar tudi nestrokovnjaku olajša branje in mu omogoči in-timnejše podoživetje spomenikov, O umetninah in likovnih ekskurzih, ki mu osebno niso blizu ali nc verjame v njihovo umetniško iskrenost, pa ne izgublja besed in zato tudi >-moderno<' umetnost raje prepušča kritikom.
S plavim konservatorskim delom, kolikor je bilo sploh na programu v uradniško prakso uklenjenega Zavoda, se je dr, Zadnikar ukvarjal predvsem ob omenjenih terenskih arheoloških in zavarovalnih posegih, ob topografskih nalogah in številnih problemskih posvetih, ne nazadnje pa Ludi s teoretičnimi in načelnimi spisi o varstvu spomenikov. Njegov interes in pero sta sicer zajemala vsa starejša stoletja naše umetnosti, pravo osišče dela pa je našel vendarle v kompleksu srednjeveške arhitekture. Kakor pa ima vsakdo še posebno nagnenje, tako jc tudi dr. Zadnikarjeva znanstvena misel usmerjena bolj proti Severu kot proti Mediteranu.
I?
V pravljicah spregovorijo tudi mrtve reči- Dr, Zadnikarju so kamni ne samo spregovorili, marveč zapeli. Ne odkriva samo materialnih temeljev sto in stoleinih svetiič, marveč je tudi sam pionirsko utrdil temelje umetnostnega življenja romanskega časa, ki je slovenske dežele dvigni! na visoko planoto evropske kulture, s katero je tedaj slovenski človek prvič ustvarjalno zadiha!.
E.C,
Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šušlar izroča dr. Marijanu Zadnikarju odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje slovensko cerkveno priznanje za njegovo življenjsko delo na raziskovanju krščanske umetnostne kulture na Slovenskem,
.111
V Zgornji Dragi pri Stični s prof. Kot mlad konservator Icia 1952 v F. Steleiom in njegovo hčerko Mdi- Millsiatiu na Koroškem to leta 1952
Leta 198 J s pnorjem p, Janezom Drolcem in inž Špelo Valentinih Jurkovič v Plete rja h
.111
Z ženo Marico leta 1983 v Prcšer novi Vrbi
Pri pripravljanju knjige o Hrastovljah Jcta 1988
Oh predstavitvi knjige Križni hodnik pripoveduje leta 1988 v Stični
.111
S prijateljem Marjanom Smerketom ob fotografiranju za knjigo Slovenska znamenja leta 1
S stiškim »doh Carjem« p. Simonom Ašičcm leta 1990 20