I. Kiasifikacija v Ijubljanskih srednjih in meščanskih šolah v letošnjem drugem trime* sečju je dvignila prah po časnikih. Začela je pravda, kdo je vzrok fenomenalnim neuspe« hom šole, saj se izkazuje povprečno 50% padlih. Krivda je padla na desno in levo. Pro fesorji jo mečejo na osnovnošolsko učitelj* stvo, to jo spet odklanja in očita metodično nesposobnost profesorjem pred vso javnost* jo. Tudi lučni načrti §o krivi, ker da se vedno menjujejo, kaikor je baje kriva slaba vzgoja in kdo ve kaj še vse. Oglasila se je tudi neka mati in kot lajik povedala nekaj resnic, na katere bi šolnik menda nikdar ne prišel, ker ne vidi... go* zda radi preotilice dreves. Vse pa se godi pred širokim občinstvom in ne bTez slabo prikritih strasti, iki kažejo celo na malen« kostno stanovsko škodoželjnost. Kakor se je že povdarilo, ne more biti osnovna šola kriva neuspehov na srednjih šo* lah. Tudi učni načrti ne drže, kakor ne velja absurdno stališče, da je osnovna šola tu radsrednje. Osnovna šola je šola množic, ki mo> rajo dobiti neko elemeMarno, splošno na= obrazbo. Ako izgubimo ta cilj iz oči, nima osnavna šola pravice do obstanka, ker je preneznaten odstotek učencev, ki gredo iz osnovne šole v srednjo. Te funkcije ne more osnovni šoli nihče vzeti, ker je za izobrazbo meščanskih slojev neprimerno bolje preskrbs ljeno kot za kmečko in delavsko deco. Osnovs na šola mora ostati torej samostojna in sa* mostojen ves pouk v njej. Če je torej ves pouk v srednjih in me= ščanskih šolah kronan z eklatantnimi ne> uspehi, bodo vzroiki drugje. Iskati te vzroke je dolžnost 'vseh, ki imajo opraviti s šol» stvom. To pa toliko bolj, kolikor dražja usta= nova je šola. Dasi se pri nas šolstvo ne goji tako, kot bi se moralo, vendar nam 50% neuspehov daje misliti. Ako polovica mladine pade, ali ni polovica izdatkov za vzdrževanje šolstva naravnost zavrženih? AH niso to neproduk* tivni stroški? Nastanejo pa še druga vprašanja. Kam gre oni odstotek padlih? Res je, da se ob koncu zadnjega trimesečja prizanaša z naj« slabšim redom, toda precejšnje število ljudi mora zapustiti šolo! Je to morda naravna selekcija? Ako pade koncem leta tako visoko število učencev, ali zadoščajo ostali za spo polnitev vseh mest, ki se izprazriiujejo v raz« nih poklicih? Recimo, da imamo nadprodukcijo izšo* lanih ljudi. Potem seveda ni nikake posebne škode, če se po šolah ostro postopa pri kla* sifikacijah. Toda če bi že >res bilo to name* noma, najdemo neuspehe tudi v najvišjih razredih srednjih šol, kar dokazuje, da ni iskati tudi nikaikega sistema selekciji. Z dru* go besdo: šolstvo ni urejeno v tem oziru po ni'kakih trdnih smernicah, temveč je prepu* ščeno samo sebi. Če bi bil kje kak predpis, bi moTal biti v najnižjdh razredih, da se žetu ne začne z nepotrebnim razm&tavanjem ljudskega premoženja. Koliko se danes zas vrže denarja na nižjih srednjih šolah preden starši ugotove, da ni njih otrok za šolanje! Prvi vzrok, da naše šolstvo ne izkazuje uspehov, ki bi odgovarjali troskiom za to ustanovo, je neenotna uredba šol, ki so raz« novrstne in med seboj v neki zamotano iz« umetničeni zvezi. Drugi vzrok je nezadostna, nesmiselna selekcija, ali bolje: ves učni sb stem. Poglejmo le, kako prestopajo uoenci iz ene vrste šole v drugo! Za najrazličnejie službe in poklice so najrazličnejši študijski predpisi. Tako se je razvila neka podreje* nost in nadrejenost šol, neka komkurenčna tekma, ki je navadno prav tako smešr^a kot je žalostna. Za dosego službe ali za prestop v drugo šolo zadošča neko dokaiilo — po resnični sposobnosti se ne vpraša. Ali je to potrebno? Tako se ločijo šole po svojem nos tranjem ustroju, hočejo postati nekake spe« oielne šole, a so vse urejene po približno isti šabloni. Razlike se vzdržujejo umetno, a v Tesnici nimajo nikaikega pravega pomena ne za gatov poklic, ne za življenje sploh. Potrebna bi bila enotna šola, ki bi mo« rala oim najbolj zavleči izbiro določenega poklica. Tako bi oskrbela potrebno splošno izobrazbo, obenem pa bi omogočila, da pris dejo v poklice ljudje z zadostno starostjo. Razkosanost šolstva povzroča največjo zme= do pri starših samih, obenem pa ubije vzgoj* na in učna načela, v katerih imenu pravza« prav nastopa. In tu smo tudi že pri redovanju samem. Današnja srednja in celo že meščanska šola pozna le učne predmete. To se pravi, vsak se poučuje z isto vnemo, vsak učenec mora vse čim najbolj znati. Tu je ona nesrečna ambicija, ki nam pogosto uniči najbolj na> darjene mladeniče. Kdor uoi telovadbo, sma> tra to za najvažnejši predmet, kdor glasbo, mu je nad vse, kdor zemljepis, fiziko, kemijo, vidi v vsem tem rešitev človeštva. Učiteljs stvu so po vladajočem učnem sistemu izročeni na milost in nemilost vsi učenci, da jim je vsak posebe neomejen gospodar. Kakor iz< kazujejo šole 50% neuspeha, tako je po njih polavica učenja preveč. Če bi ne bilo to učenje tako drago in mučno obenem, saj bi se človeik niti ne spotikal obenj. Toda v res« nici vzamie mladini silno dragocenega časa, obenem pa tudi zdravja. Učenje samo ni lah= ko >in zahteva velikih živčnih energij. Poseb= no škodljiv je oni študij, ki človeka ne ve« seli, ker nima zanj nikakega nagnenja. Je li tak pri&ilni študij potreben? Bo li — da go* vorimo v primeru — kakega pomena ves štus dij matematike, geometrije, fizike in taiko da» lje, človeku, ki se hoče popolnoma posvetiti študiju klasičnih ali živih jezikov? Ves čas, uporabljen v ta namen, je zavržen. _' njim je zavržen ogTomen denar in kar je še naj* hujše, je razrušeno živčevje zdravih. Ijudi. Ves učnd način ki ga imamo, je gol intes lektualizem, kakršnega je rodil razvoj pri« rodnih ved v novem vebu in kaikršen je pri* šel k nam iz Nemške. Majhni, kakor smo, smo sprejeli ta nemško«francoski šolski sU stem brez kritičnosti z vsemi njegovimi na« pakami. In prav tako ga pedantsko neguje* mo, ikakor da je zrastel na naši njivi in da je res edino zveličaven. Ko ga očetje zapu* ščajo, prisegamo nanj slej ko prej ter se drug drugega vjedamo radi njega, če se le mo« remo. Menda ni le slučaj, če se danes ves nemški narod obrača k sportu. S svojim šob skim sistemom so prišli Nemci tako daleč, da ga bolj in bolj odklanjajo, saj je vse ve* liko mladinsko gibanje na Nemškem v pra* vem nasprotju s staro, intelektualistično šolo. Z drugo besedo: naše šolstvo je že polno stoletje bistveno na istem mestu in ni na« pravilo koraka dalje. Okostenelo je in po» staja samo sebi namen, namesto da bi šlo vzporedno z razvojem ali pa vsaj za njim. Petdesetodstotni neuspeh je resnici le doikaz te okostenelosti, ki sama strmi nad seboj in si ne more razložiti dejstev, ki so že lajiku tako enostavni.