Vsebina 2. zvezka.
Stran
Ivan Macun. (Spisal Bogidar Flegerič.)...........33
Prevarjena. (Zložil Anton Medved.).............36
Deteljica. (Novela. — Spisal Fr. S. Finžgar.) [Dalje.]......37
Vrt, vrt! (Povest. — Spisal I. Štrukelj.)...........42
Na izprehodu. II. Pastir. (Zložil Anton Hribar.)........50
V albanskih gorah. (Potopisni spomini iz rimske okolice. — Po svojem
dnevniku priredil dr. A. K ar lin.) [Dalje.].........51
Socijalni pomenki. (Piše dr. Ivan Ev. Krek.) [Dalje.]......54
Črtice s potovanja v Afriko (Piše Egon Mose.)........61
Književnost......................62
Slovenska književnost: Knjige družbe sv. Mohorja za 1. 1898. (Konec.) Zgodbe sv. pisma. 5. sn. — Veliki katekizem ali krščanski nauk. — Naš cesar. — Poljedelstvo. II. sn. — Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1899.— Ruska književnost. I. D. Po-
lonskij.
Razne stvari .....................64
Nase slike. — Glasba.
Na p 1 a t n i c a h.
Slovencem ob novem letu. (Spisal Veridicus.) [Konec.] — rDer
Süden".
Slike.
Dr Vatroslav Jagic...................33
Madona z blagoslavljajocim Jezuščkom. (Slikal Rafael.).....41
Študija. (Slikal Jos. Germ.)................48
Portret. (Slikal Jos. Germ)................49
Frascati: Trg in cerkev sv. Petra..............52
Godci. ( Pifferari.) (Fot. H. Dejak.)..............56
Predgodnica. (Slikal Jurij Subic.).............57
Listnica uredništva. Čislani gosp. T.! Kakor je sedaj v srcu Vam, tako je bilo tudi nam, predno smo se odločili za sedanjo pisavo „igravec" itd. Težko smo se udali. Saj se je bila v desetletjih udomačila pisava „igralec", in ako je ta čisto podobna hrvaški „igralac", to nam nič ne škodi. A prišla je nova teorija: igralce smo obsodili na smrt, sprejeli pa smo igravce. No — jedinost in slogo ljubimo v vseh stvareh, zato smo se tudi v tem oprijeli novega slovarja, čeprav ne grajamo onega, ki piše po dosedanji navadi.
Dobe se še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 gld., VII., VIII. IX. X. in XI.
po 4 gld.
„Cvetje s polja m o dr o si o vs kega" (16°, str. 263) se dobiva pri uprav-ništvu našega lista za 60 kr., s pošto za 65 kr. — Opozarjamo tudi na prejšnje letnike „Dom in svet"-a.
Ivan Macun.
(.Spisal Božidar Flegerič.)
Mala župnija sv. Bolfenka v prijazni dolini Slovenskih goric, ki ima samo nekaj nad tisoč prebivavcev, dala je v sedanjem stoletju, kolikor mi je znano, slovenskemu narodu tri pisatelje, in ti so: pokojni dr. Josip Muršec (1807—1895), bivši profesor veronauka na realki v Gradcu; Ivan Macun, bivši profesor na prvi državni gimnaziji v Gradcu, in gospod Jakop Gomilšak, ujč-nik drja. Josipa Muršeca, duhovnik sekovske vladi-kovine, prej pridigar, potem profesor na realki v Trstu.
Ivan Zlatoust Macun ') se je narodil dne 23. prosinca 1. 1821. v Trnovcih, hišna št. 15., ne daleč od Pesnice. Rojstvena hiša Macunova dandanes ne stoji več. Njegov brat je moral prodati lepo kme-tiško posestvo, katero je sedaj, kakor mnogo drugih posestev v ondašnjem kraju, skoro razkosano. Očetu je bilo ime Josip, a mati mu je bila Marija, rojena Krampergerjeva.
Malega Ivanka je krstil tedanji kurat Jakop Pe-klar. Sv. Bolfenk, sedaj župnija, je bila tedaj še lokalija, ustanovljena za cesarja Jožefa II. 1. 1785. Početne šole je Macun zvršil doma, kjer so šolo ustanovili 1. 1812. Učitelj mu je bil Ignacij Rojko, v tej župniji dobro znani pedagog, ki je ondi učiteljeval več nego
') Žal, da ne moremo bravcem podati Macunove slike. Vljudno pa prosimo, naj nam jo posodi, kdor jo ima, alj nam vsaj pove, kje bi se dobila.
„Dom in svet" 1899, št. 2.
Dr. Vatroslavjagič.
trideset let. Tedanji tretji normalni razred in gimnazijo je zvršil v Mariboru, kjer, kakor je sam pozneje trdil z mirno vestjo, ni nikdar slišal slovenske besedice. Modroslovja in prava se je izučil v Gradcu, toda pravdo-znanstvo mu ni dajalo kruha. Mislim, da je imel od narave poseben nagon do učitelj e-vanja in za učenje jezikov posebno bistro
glavo, ker, zvršivši prav-doznanstvo, ni se ž njim pečal, temveč je bil leta 1845. do 1846. namestili gimnazijski učitelj v Celju, 1. 1846. do 1847. v Trstu. Počenši od 16. vel. travna 1. 1848. do 1. 1860. je bil neprenehoma učitelj na kr. veliki gimnaziji v Zagrebu. Macun je torej v kratkem času naredil strogo izkušnjo za gimnazijskega profesorja iz grščine in latinščine. V dobi njegovega učiteljevanja je ravnatelje val v Zagrebu neki Premru (Premrl), ki je, akoprem rodom Slovenec, bil zloglasen nem-škutar, zatajevavec in hud sovražnik svojega naroda. Slišal sem nekdaj od nekega že davno pokojnega gimnazijskega profesorja, rodom Štajerca, ki je prišel iz Varaždina v sedmi gimnazijski razred v Zagreb, kako ga je ravnatelj Premru nagovarjal, naj čita marljivo nemške klasike in se peča z nemško literaturo ter mu obetal, da mu priskrbi v najboljših hišah dobre instrukcije, ako to stori. Meseca vinotoka 1.1860. je moral Macun oditi iz Zagreba v Ljubljano in to največ
3
zbok spomenice, katero je s profesorjem Frančiškom Bradaško, sedaj upokojenim gimnazijskim ravnateljem, meseca svečana istega leta napisal v imenu devetih učiteljskih dragov proti omenjenemu ravnatelju. Trinajst mesecev pozneje je prišel pod istim nadzornikom, blagim dr. Jarcem, nazaj v Zagreb, kjer je ostal za banovanja zloglasnega barona Raucha do meseca vinotoka 1. 1870.; istega leta je prosil za profesorsko službo na I. državni gimnaziji v Gradcu, katero je tudi dobil, in kjer je deloval vedno neumorno do svoje prerane smrti dnč 27. vin. 1. 1883.
Ivan Macun je bil na književnem polju izredno delaven, učitelj zelo dober, vesten in nepristran, toda zelo oster, rekel bi, neusmiljeno oster, kakor so mi pripovedovali njegovi bivši učenci v Zagrebu. Ta velika, brezobzirna ostrost res nekaj kazi njegov značaj, ki je sicer čist, neomadeževan. Morda delam pokojniku krivico, omenjajoč silno strogost in brezobzirnost njegovo, ker je sam nisem izkusil, a besedam iz drugih gimnazij prišlih dijakov često ni popolnoma verjeti.
Najprej je mladega Macuna v Mariboru začel opozarjati na narodno reč Feliks Kram-perger, pozneje korar v Borovi, ki mu je menda bil sorodnik po materi; raz ven slavnega Davorina Trstenjaka ni bilo tedaj na gimnaziji nobenega učenca, ki bi bil imel le količkaj misli o narodnosti; vse je bilo zavito v gosto, neprezorno kopreno vladajoče nemščine. V modroslovju v Gradcu ni bilo skoro za pičico bolje; stoprav med pravniki se je začelo malo svitati na narodnem polju; neki Malavašič, pravnik v I. letu, je bil poln slovenskega duha. Ko je Macun videl, kako je pokojni Dajnko1), bivši velikonedeljski
') Peter Dajnko seje rodil (kakor od njega tri leta mlajši Krempelj) blizu Radgone "in sicer v Bigovšaku. On je bil v prvi polovici tega stoletja važen buditelj slovenskega naroda ter je v svoji krepki mladosti mnogo in marljivo delal, kolikor je vedel in mogel. V početne šole je hodil doma, latinske je zvršil v Mariboru, bogoslovje in modro-slovje pa v Gradcu. Dolgo let je kot duhovnik nemškega viteškega reda dekanoval pri Veliki Nedelji, ne daleč od Ormoža.
L. 1824. je izdal slovensko slovnico („Lehrbuch der Windischen Sprache"), predgovor je spisal
dekan, šolsko mladino pri izkušnjah izpra-ševal vse samo nemški, in kako graška sto-lica slovenskega jezika ni tako delovala, kakor bi bila morala in mogla delovati, opisal je v I. tečaju Jordanovega lista v Lip-
1. 1822. V tej slovnici je znanstveno razkazoval novotarijo s črkami; pisal je to knjižico, kakor pravi sam na početku predgovora, da ustreže želji slavistov, ki so si že od nekdaj želeli slovnice j užno-štajerskega slovenskega narečja. Kakor Macun misli, bila je to glavna želja Dobrovskega. To delo ima tudi ta praktični namen, da ustreza za rabo Nemcem, ki so voljni učiti se slovenščine. Ta slovnica ni čisto krajevna, kakor je Metelkova, pa tudi nima tako široke jezikoslovne podlage. Učeni P. Šafarik sodi o tem delu v svoji knjigi „Geschichte der slo-venischen Literatur", 1864. tako-le: „Kein Unbefangener wird in Abrede stellen, das D—'s Grammatik mit vorzüglichem Fleisse ausgearbeitet worden und sich durch Gründlichkeit und Reichhaltigkeit, sowie durch Fasslichkeit, Klarheit und Bündigkeit des Vortrages auf das vortheilhafteste auszeichnet." Ta knjižica je po Macunovem mnenju j edino slov-niško delo, ki govori v celoti o posebnostih iztočno-štajerskega slovenskega narečja; obsega velik del besedij, ki se rabijo v tem kraju. Vsi naši slovni-čarji do Murka so si trli glave o naši abecedi. To se vidi pri našem izvrstnem učenjaku I. Žigi Valentinu Popoviču in slavnem Kopitarju. V Dajnkovi slovnici so razven dveh vse črke jednake črkam v Metelkovi slovnici; videl je tudi, da se je njegova iznajdba uvSdla v šolske knjige, dasi samo za zelo kratek čas. Dajnko je tudi izgotovil slovar, kateri je že 1. 1832. bila cenzura dovolila za tisek (Glej „Aufmerksame" iz 1.1832., št. 34): a kje je sedaj to delo, ne vem.
Slovenski jezik je v Dajnkovih knjigah dosti gladek, a kar se tiče delavnosti in marljivosti njegove, bil je glede izdajanja knjig do Slomšeka naj-marljivejši. Njegovi domačini so radi čitali njegove knjige, katerih je dokaj lepo število, in te so: a) Če-tiri šolske početne knjige, natisnjene 1. 1816.—1831.; b) Slovnica; c) Sto cerkvenih in drugih pobožnih pesmij, 1826; d) 150 posvetnih pesmij in 200 ugank med slov. narodom na Štajerskem, 1829; e) Kmet Izidor s svojimi otroki in ljudmi (Chr. Schmida); f) Čebelarstvo, 1831; g) Evangelji in listi (tretji na-tisek, 1826); h) Veliki katekizem, 1826; i) Svetega pisma zgodbe iz starega ino novega veka (drugi natisek, 1824—1826); k) Knjiga pobožnosti (1824, tretji natisek); l) Sveti križni pot, 1829; m) Opravilo sv. meše, spovedne in druge prilične molitve (1829, drugi natisek); n) Molitve za katoliške krše-nike, 1829; o) Božja služba kršanske mladosti, 1830. Omenjene pesmi pod d) niso pravo narodno blago,
Božidar Flegerič: Ivan Macun.
35
siji „Slawische Jahrbücher" 1. 1844. žalostno stanje ljudskih šol po slovenskem Stajerju („lieber die slowenischen Volksschulen in Untersteiermark") in 1. 1845. o sosednih slovenskih deželah („Die Slaven in Krain und den benachbarten Provinzen"); tedaj je tudi pridno dopisaval v časnik „Zora dalmatinska". L. 1847. je napisal večjo razpravo o
ampak zložil jih je ali iz tujih predelal Dajnko sam, jih dal natisniti, da izpodrinejo prave narodne pesmi, katere so imele morda kako malo pogansko znamenje. Res velika škoda! V zvezi s to zbirko je morda zbirka narodnih pesmij, katero je 1. 1825. poslal po vladi društvu glasbenih prijateljev avstrijskega cesarstva, katero je namerjalo prirediti tako zbirko narodnih pesmij z napevi iz vseh avstrijskih krajev. Poslal je namreč 1825. 1. 50 cerkvenih in 50 posvetnih pesmij z napevi. Kaj se je potem ž njimi zgodilo, ne vem. Iz tega jasno vidimo, da je bil pokojnik zelo delaven mož in da je, kolikor je mogel, podpiral duševni razvoj štajerskih Slovencev. Dajnčica se je po Murkovem delovanju zavrgla isto tako, kakor je odstranil metelčico veliki učenjak Matija Čop; toda Metelko je pozneje vendar nekaj pisal z bohoričico, a Dajnka je ta prigodek tako razžalil, da je nehal delovati na narodnem polju, katero je bilo v oni dobi dokaj lepo izkrčeno. Sto-prav 1. 1861. in 1862. je opisal v „Drobtinicah" neke kraje prekrasnih hribov, ki rodč najbolje štajersko vino, ,in k temu je bil povod Slomšekov duh, ki je v oni dobi budil štajerske Slovence. Umrl je Dajnko dne 22. svečana 1. 1873. v visoki starosti kot zlato-mašnik v pokoju. Malone do svoje smrti je še zmerom zbiral in zlagal nove uganke štajersko-slovenskega naroda ter jih poslal prof. Macunu, kateremu so se pa zdele premalo vredne za tisek. Ostavil je tudi rokopis v latinščini: „Hodierni Vi-nidi in Styria, sermonem conferentes cum antiquis-simo Glagolita Cloziano" 1836 in „Mali Vinogradnik ali rednik vinskih goric" 1844, katera ima prepisana morda še sedaj v svojih rokah č. g. dr. Josip Pajek, korar v Mariboru. Kake vrednosti sta za nas ta rokopisa, ne vem.
Tukaj mi je še pristaviti, da Macun obdolžuje krivo Dajnka, da je kot dekan vedno izpraševal le nemški. To ni res. Jaz sem hodil v začetne šole k sv. Bolfenku v ljutomerskih goricah, katera župnija spada pod dekanat velikonedeljski. Pokojni dekan Dajnko je bil dobra duša, malo gluh in je na vsako vprašanje sam odgovarjal, a vprašanec za njim. To sem često slišal kot učenec v domači šoli, a potlej kot vseučiliščnik v šoli pri bližnjem sv. Miklavžu in tudi v .Središču, a izpraševalo se je vse slovenski, ker nemščine ni znal nikdo. Po mojih mislih je prišel pokojni Macun morda kdaj v Or-
Gundulicevi') junaški pesmi „Osmanu", katero je priobčil v časopisu („Oesterreichische Blätter für Literatur, Kunst etc." 1847. Nr. 118, 123 von Dr. Schmidt); 1. 1848. je priobčil v istem časopisu večji sestavek o gimnastiki. L. 1849. je sodeloval pri napravi velike hrvaške čitanke za nedeljske opetovalne šole po Istriji. L. 1850. je dal na svetlo: „Cvetje slovenskega pesništva." Ta knjiga je bila za ono dobo zelö koristna, ker je posebej ustrezala čitateljem, hotečim se seznaniti z našo mlado poezijo. L. 1852. je dal v hrvaškem leposlovnem listu „Nevenu" tiskati: „Kratko krasoslovje", ki je izšlo tudi pomnoženo v posebni hrvaški knjižici. Centralna vlada je dala natisniti njegova dela: a) „Oblikoslovje
mož, kjer so hodili v šolo otroci nemških uradnikov, zmožni nemščine. Da je te učence pokojni dekan Dajnko nemški izpraševanje lahko verjetno, a Slovencev ni.
') Ivan Gundulič, izmed najslavnejših staro-dalmatinskih pesnikov, se je porodil v Dobrovniku
1. 1588., kjer je bil do svoje prerane smrti 1. 1638. Bil je plemenitega rodu ter je kot plemič opravljal važne službe v svojem rojstvenem mestu, a naj-milejši posel mu je bilo pesnikovanje, kateremu je posvetil vse proste ure. Najprej je prevel iz italijanščine vso veličansko epično pesem „Oslobojeni Jeruzalem" (20 spevov) slavnega Torkvata Tassa (1544—1595), katera pa se je žal izgubila, da ji ni več moč najti sledu. Prevtil je tudi nekaj psalmov in italijansko pesem: „L'amante timido", „Ljubovnik sramežljiv", ki pa nima posebne pesniške vrednosti. Nekaj ima liričnih prigodnih pesmij, največ je pa dram, a te so vse, izvzemši „Dubravko", skrojene po starogrških dramatikih, kar nam kažejo že imena „Ariadna", „Tezeo" itd. Vse te drame so preveč lirične, brez dramatičnega dejanja. Njegovo največje delo je „Osman", katerega je izgotovil nekaj časa pred smrtjo. Iz te pesmi se vidi jasno, da ta slavni pesnik ni imel prave žile za epične pesmi in da je bil bolj lirik. „Osman" je zložen v osmercih, kar čitatelja dolgočasi, ker osmerec ni za epične pesmi. Komur je znana italijanska literatura, videl bo, pre-čitavši „Osmana", da je na Gundulica zelö vplival glasoviti Ariosto (1474—1533). Najkrasnejše njegovo delo je: „Suze sina razsipnoga" v treh plačih, tudi v osmercu, samo da ima vsaka kitica šest vrst. Jezik je v tem delu, ki se zelö živo predstavlja, jako krasen in v njem polno dejanja. Primeriti se da temu pesniškemu proizvodu samo velika pesem: „Uzdasi Mandaljene spokornice", katero je zložil Ignacij Gjorgjič, opat mehedimski.
jezika grčkoga" (prevod Kühnerjeve ') nemške slovnice) 1. 1853.; b) „Skladnja jezika grčkoga", ki je samostalno delo, 1. 1854.; c) „Kratka slovnica jezika nemačkoga" 1854. L. 1856. je napisal in priobčil v omenjenem hrvaškem leposlovnem časniku „ Nevenu" str. 329.—338. potopisne in književne črtice o bohinjski dolini in blejskem jezeru, kjer je na dotičnem mestu razlagal Prešernov „Krst pri Savici". L. 1858. je dal tiskati v časniku za avstrijske gimnazije sestavek o latinskem jeziku. Namen tega sestavka je bil, da se s časom odpravi svojevoljno nepeda-gogiško razdeljevanje tega predmeta na zagrebški gimnaziji. L. 1862. je sprožil v „Slovenskem Glasniku" v Celovcu obširno besedo o „Slovenski terminologiji" v obče in predložil jezikoslovno načelo, kar je Cigale pozabil omeniti v predgovoru svoje terminologije. L. 1862. do 1864. je prevel v hrvaščino za „Pozor" in za „Danico ilirsko" nekaj novel iz ruščine, p. „Slavulji", „Sa-stanak", „Pjevači" (vse tri iz Turgenjeva)2),
x) Rafael Kühner je bil izvrsten jezikoslovec, rojen 22. sušca 1. 1802. v nemškem mestu Gotha; od 1. 1823. je učiteljeval na liceju v Hannoveru, umrl 6. mal. travna 1. 1878. Glavni deli njegovi: „Ausführliche Grammatik der griechischen Sprache" in „Ausführliche Grammatik der lateinischen Sprache". Spisal je tudi grško slovnico za šolsko rabo; to knjigo so rabili profesorji in učenci dolgo časa na mnogih krajih.
2) Ivan Sergijevič Turgenjev je izmed najimenitnejših ruskih pisateljev, rojen 9. listopada 1. 1818. v mestu Orel; živel je večinoma na tujem in umrl dne 3. kimovca 1. 1883. v Bongivalu pri Parizu. Njegovi romani in novele so krasni pesniški proizvodi, umetniško dovršeni, preloženi malone v vse književne evropske jezike. Tudi Slovenci imamo nekaj prevodov tega pisatelja-velikana. Pokojni dr. Maks Samec, bivši zdravnik in deželni poslanec v Kam-
„Pisar" (od Belova). Potem je napisal kot sodelavec Gajevih „Narodnih novin" (1.1862. do 1864.) štirinajst razprav o Bolgarjih; potem v podlistku „Kratak pregled slovenske literature", kateri sestavek Wurzbach v 44. zv. svojega velika slovnika pripisuje krivo Davorinu Trstenjaku. Ta sestavek je pisatelj dal pomnožen (800 natiskov) na svetlo; nastal je iz krajšega sestavka o slovenski književnosti v Riegerjevem naučnem slovniku kot del velike razprave „Jihoslovani". L. 1865. je prišla na Dunaju na svetlo knjiga: „Fröh-lich's theor.-prakt. Gramm, der illyr. Sprache", čisto predelana, da jej je ostal malone samo naslov. V „Književniku" razpravlja o najstarejši slovenski in hrvaški slovnici. L. 1874. je dal na svetlo v programu I. graške gimnazije večjo razpravo: „Macchiavelli') als Dichter, Historiker und Staatsmann." Mnogo je bilo še manjših sestavkov, ocen itd., priob-čenih v „Jadranskem Slavjanu" 1849—1850, „Danici", „Novicah" itd.	(Konec.)
niku, je poslovenil in izdal roman „Dim", ko je bil na graškem vseučilišču še slušatelj zdravilstva. Vrlo dobro je prevel „Lovčeve zapiske" pokojni Frančišek Remec, ki ni rabil nikakega nemškega prevoda, kakor nekateri drugi prelagatelji iz ruščine v slovenščino.
') Macchiavelli Nikolaj se je rodil dne 5. velikega travna 1. 1469. v krasnem mestu Florenciji, kjer je, izučivši se naukov, bil nekaj časa tajnik; kot takemu so bila poverjena razna važna diploma -tiška poslanstva. L. 1512. je bil na sumu, da se je udeležil neke zarote proti Medicejcem; zbok tega so ga zaprli, v zaporu mučili in potem pregnali iz domovine, kamor se je 1. 1513. zopet povrnil. Umrl je 22. rož. 1. 1527. v svojem rojstvenem mestu. Glavno njegovo delo je: „Istorie florentine" 1215—1492. Najbolj znani so njegovi politični spisi, v katerih priporoča neomejeno vladarsko silo.
Saj se nisem nikdar silil, da bi tvoj prijatelj bil; kaj bi zdaj se tebi smilil, če sem zadnjič sölze lil!
Prevarjena.
Kaj bi zdaj me v pismih tešil, klical prejšnji čas nazaj, kaj bi zdaj se rad odrešil bridke moje sodbe — kaj ?
Ti prevarjen,'jaz pre varjen: mirna seziva v roko; kdo je huje bil udarjen, ve nad nama naj nebo!
Deteljica.
(Novela. — Spisal Fr. S. Fins gar.) (Dalje.)
III.
Pozno ali pa zgodaj je bilo, ko je deteljica šla domov iz kavarne. Kaj je malomestna kavarna, veste menda, ne? To ni tista visoka in prostorna dvorana s škrica-stimi markerji, marmornatimi mizicami, plišastimi klopmi in stolci, bliskavo, Auerjevo ali električno lučjo, elegantnimi biljardi in skladi časnikov, kot v velikih mestih. Naša kavarna je bila nizka, obokana, od petrolejk in tobaka zakajena sobica s starodavnim, kakor Krjavljeva suknja zakrpanim biljardom in par preprostimi, lesenimi mizicami. Na kmetih bi ji rekli, da je žganj arij a. Meščani so jo pa ponosno nazivali ,kavarno'. In ker deteljica ni smela žaliti ponosa mestnih očakov, morala je ta prostor tudi nazi-vati kavarno. Tukaj si je nocoj deteljica privoščila kozarček slivovke in čaj. Ta je imel tako vodeno nesrečno lastnost, da je napihnil človeka krog pasa in mu legel v želodec, kakor bi svinec pil.
Ta pijača jih ni poživila, pač pa toliko bolj jezila.
„To ti je prognanstvo, ko človek še za denar ne dobi poštenega čaja!" jezili so se po zložnih stopnicah nove hiše, kjer so stanovali. Pavel in Hugon sta hodila naglo, izpusti vša vselej po jedno stopnico, Karol pa ne. Trdil je, da je udarjen po noči s slepoto in da čisto nič ne vidi. Kresal in prižigal je klinčke ter jih požgal toliko do drugega nadstropja, da je bilo kar nastlano. Ko je prišel v stanovanje, imela sta Pavel in Hugon že luč. Stanovali so vsi skupaj v drugem nadstropju pri stari Elži. Imel je sicer vsak svojo sobo s posebnim vhodom; a vse tri sobe so bile zvezane po vratih; teh niso nikoli zapirali. Bili so vsi trije kakor pravi bratje, kakor jedna družina v skrbi stare
Elže, ki je bila poštena kot zlata tehtnica in je ljubila ,svoje gospode' bolj kakor sama sebe. Večkrat so zvečer še dolgo sedeli, politikovali, brali, kadili in se šalili, kakor so bili pač pri volji. Toda nocoj so bili trudni in nekam težki. Ponovili so samo trditev komisarjevo, da so srečni, ter na novo so si obljubili, da ne pojdejo nikdar pod tisti na videz tako mehki, v resnici pa tako žuleči ženski jarem.
F-fl-fFf — tema, lahko noč, postelje so zaškripale —. Hugon je v polsnu še zapel:
v
„Ženska le vara nas" —, Karol in Pavel sta mu kot dalj nji odmev z zatopljenim glasom pomagala. Zamrli so glasovi, težke trepalnice so se stisnile, zaigrala je krog njih nirvana, naravna nirvana, ko človek živi, pa ne ve, da živi, ko počiva, pa mu ni znano, ko pije sladki pokoj, pa se ne zaveda.
Mlad človek, truden, če leže pozno spat, zaspi naglo in ne sanja mnogo. Ali to ni vedno resnično. To noč je spal mirno samo pristav Karol. Bil je to mož, ki je imel zahvaliti Boga za nenavadno mirno nrav. Nikdo ga ni užalil, nikdo se mu ni mogel zameriti; bil je mrzle krvi kakor potencirani Anglež. Za ves svet je maral kruto malo. Zanimala ga je prejšnji čas j edino politika, pa ne težka, visoka, svetovna politika, ampak domača. To je pridno zasledoval in ni mu šlo v glavo, zakaj da se slovenski časniki tako krčevito lasajo in bijejo, zakaj streljajo dan na dan drug v drugega, ko vendar vsega tega pri umnih ljudeh ne bi bilo treba. In ker ta boj ni hotel ponehati na nobeni strani, odpovedal se je Karol domači politiki, odpovedal vsem listom, naročil samo majhen tedenski časnik, kjer je prebiral dnevne novice. Ko sta Hugon in Pavel politikovala in kritiko vala novodobno slovstvo, poslušal je mirno, in za vsakih pet minut zinil kako
pikro opazko, da sta se mu oba smejala in se morala pobogati, če sta si prišla navskriž. Torej Karol, ta stoični Karol, je spal nocoj mirno, stoično spanje, katerega mu ni kalila sinočna žensko-moška pravda, ne politična vojska, ne pretekli spomini — on je bil strog oboževatelj reka: nil admirari!
Dasi intimna prijatelja njegova, bila sta vendar Hugon in Pavel čisto drugačna. Bila sta živahna, občutljivih src, vroče krvi in silno dovzetna za vsak vtisek. S slovenskimi političnimi strankami sta mislila, borila se, tekmovala, grajala in hvalila in strogo zasledovala vsak pojav v politični vojski in vsako cvetko slovenskega Parnasa. Ta dva nista spala mirnega spanja. Z vabečim na-pevom Verdijeve opere sta zaspala. Na ustnicah jima je umrla zadnja beseda, a donela je v duši, ko so objele telo omotne perutnice Morfejeve, donela in odmevala dalje v srcu, in duša jima je snovala v senu pretekle dni.
Zasanjal je Hugon: Abiturijentska veselica! Na prsih mu je pripeta trobojnica, tam-buraši udarjajo, ljudstvo ploska njegovemu tenorju —. Plesna dvorana. Prva četvorka. Zaprosil je njo, tisto Valči Goletovo, tisto drobčkano stvarco, plavolaso, živo, razposajeno kot mačico, za katero je tolikokrat stopal, skrivaj, potajno, boječ se nje, boječ se samega sebe, v strahu pred spričevalom, pred profesorji, — ah, to je zaprosil danes za prvo četvorko, očitno pred njeno mamico, očitno pred vsemi, da je pokazal, kaj je njegov vzor, njegova nada, uteha — njegovo vse. Pa mu ni odrekla — in sta plesala in govorila — in zasnovala gradove v oblake
in Hugon je bil srečen, tako srečen, in v zanosu je zaprisegel, da se uči le zanjo in za domovino, ne zase — samo zanjo in za domovino.
Kavarna — velika kavarna na Dunaju. Hugon sam čisto sam. Sladoled sreblje, oči so mu trudne, glava vroča. Natakar ponudi časnikov. Ne bere. Truden je, izmučen, skrbi ga. Jutri bo zadnji boj — če bo srečen, zavenča mu glavo doktorski nimbus, potem pa domov — oh, domov. — Plača. Desetica
mu pade na časnik — na inserat. Pobere jo in prebere nehote: Herman S chaffer, Valči Gole, zaročena. — Vzdihne kot ranjenec, obrne se v postelji —, po ušesih pa donijo akordi opere, in vedno, vedno se ponavlja
v
arija: „Ženska le vara nas." — —
Zasanjal je Pavel, zasanjal o tistem malem klobučku, krog katerega je bil ovit zelen mah, tako svež in lep, kot raste ob najbi-strejšem gorskem potoku. In v tem mahu divja roža, popek in roža! Klobuček se je zibal po Mestnem trgu, zavil na Stari trg, kjer se je premikal vedno hitreje in hitreje, da se je tresla roža na njem. Pred številko 12 je smuknil ta klobuček v vežo, po stopnicah je čula sestrica Pepca, a še bolje njen brat Franci prožne korake in šumeče krilce.
v
Čakala sta oba na steklenem hodniku, napravljena za na Rožnik, — Blagajeve Fine. In sedaj, sedaj je stal pred njima ta ljubki čmrljiček. „Oh!" — je zasopla — „kako sem tekla!" Pokličejo mamo in gredo. — Na Rožniku. Delavnik. Zgodaj popoldne, malo ljudij. Pomlad je posula ves breg s trobenticami, marjeticami, zvončki, nastlala na jablane in češnje cvetja, kakor bi bil padel sneg. Ta vetrec — ta majev vzduh! Kosajo se za cvetje po bregu —, mama pa plete nogavice in pije kavo. Pa se Pavel zagleda v dve spominčici, tako jasni, ki sta se svetili kakor v jutranji rosi ter ga vabili k sebi, kot morske deklice nesrečnega Prešernovega ribiča. In šel je in ni se branil, šel je za temi spominčicami. A ni jih utrgal. Presadil je njih odsev v svoj vrtec - tisti skrivnostni vrtec, ki biva v prsih in ga napaja rudeča, gorka rosa tje notri je zasadil plave oči ljubljene Fine. — Tri leta! Koliko obljub, koliko pisem, koliko nad, koliko slovenskega navdušenja! — Se tri leta! Zopet maj, tisti srečni maj! Poroka. — Od frančiškanske cerkve drče bogate kočije, ljudstvo zija, gospodične se jeze, stare babe opravljajo.
Na Dunaju dela doktorat Pavel Dolenec, tu se pa moži najbolj navdušena slovenska gospodična ,Fini Blagajeva' z bogatim trgovcem, topega izraza, prazne glave, pa polnih žepov, z Oskarjem Schaeber-jem, najgorjim
sovražnikom Slovencev, puhlim filistrom, znanim lahkoživcem — z njim se moži zato, samo zato, ker se ji ne ljubi čakati tistega idealnega in inteligentnega Dolenca. — Drrrr — za kočijami malo prahu, smeh, jeza, kihanje — šum razhajajoče se množice. — Pavel vzdihne, stegne skrčeni nogi, sklepi počijo, — z nogo zadene ob rožanec pri postelji, na oni strani pa vzdihne stara Elža, ki je malo spala, pa mnogo molila po noči, molila za svoje gospode in zase: „Jezus Marija! Gospod imajo hude sanje! Varuj Bog nesreče, za duše v vicah, Oče naš. — Amen."
IV.
Sredi sobe je stala velika, štirioglata hrastova miza. Krog nje so bili mecesnovi stoli staronemškega sloga. Za vrati je bila steklena omara, v istem slogu. Postavljena je bila na predalnik s kamenito ploščo, kar je pričalo, da je to kredenca, in soba — jedilnica. Nad mizo je visela težka svetilka, katero je dičil čipkast zelenosvilen zastorček, na tem se je pa zibala tankonoga, kratko-krila balerina iz papirja.
V	kotu med dvema oknoma na oglu poslopja je visela lepa oljnata slika križanega Izveličarja. Krog podobe sta bili oviti dve dolgi palmovi veji. Pod podobo v kotu je stala na prekrižanih, spodaj, sredi in na vrhu bronsiranih nogah šesterooglata košarica. Pokrovec je bil odprt, znotraj je bila prevlečena z rudečim atlasom, katerega se je pa malo videlo. Zakaj iz košare so gledali pestri trakovi, odrezki, klobki svile, sukanca, volne, ostanki čipk. Videti je bilo, da gospa komisarjeva pridno šiva, veze in plete. Blizu te košarice pred oknom je stal lep Singerjev šivalni stroj, na drugi strani pa šivalna okrogla mizica.
V	tem kotu na prevlečenih stolčkih sta sedeli gospa komisarjeva in Anica pl. Ivano-vičeva. Na nasprotni strani, blizu visoke ru-jave peči, kjer je prasketal ogenj, da je ugodna, zmerna gorkota plavala po prostorni sobi, sta se igrala dva otroka. Feri, petletni plavolasi deček, ki je podedoval po mami samo bradico, vse drugo: čelo, oči in nos je
pa bilo očetovo, ta Feri je jahal lesenega konja in ga vlekel za brzde toliko časa, da se mu je utrgal jermen, in bi bil skoro padel vznak. Toliko nerodno se je pa vendar opotekel, da je prevrnil mlajši sestrici Cvetki štedilno ognjišče, kjer je kuhala večerjico za svoje punčke. Cvetka je zajokala in ga šla tožit mami, Feri je pa stal pri peči, gledal izpod čela na tla in z jednim prstom brodil po ustih, pričakujoč usodne kazni.
„Poglej ga, butca, kako stoji! Ana, povem ti, da bo prav tak, kakor on. Brez srca, čisto brez srca. Ce grem ven, takoj udari Cvetko, ker ga je zatožila. Oh, kaj sem mislila, da sem prišla v te križe! Feri, pojdi ven, hitro! Pri Micki mi boš v kuhinji! Ti grdin, ti! Cvetka, moja Cvetka, le nič ne jokaj, Feri zvečer ne dobi nič šarklja, ti ga dobiš dva kosa." In poljubila je solzno lice jokajoče razvajene Cvetke, ki je vselej pribežala v materino zavetje, kadar ji ni bilo kaj po godu. Če je otrok še majhen, vendar z nekim prirojenim instinktom spozna, kdo ga brani, kdo ga ima rad. Bila je Cvetka toliko pre-brisana, da je znala jokati za vsak prazen nič, pritekla s temi solzami k mamici, dobro vedoč, da se ji ne zgodi nič, dasi je često Feriju nagajala in bila ona kriva njegove jeze. Pa tudi Feri je dobro vedel, kdo ga ljubi. Zaradi tega mu je bilo često hudo pri drobnem srcu, hudo, da je jokal kaznovan v kuhinji. Ali hkrati se mu je vzbujal neki ponos, neka samozavest in mržnja, ker je spoznal, da se mu godi krivica. Zaradi tega mu je ugašala ljubezen do mame, ljubezen do sestre, in vesel je bil, če je mogel uteči domu in dobiti sosedovega gostilničar-jevega Tončka. Zato je bil seveda zopet kaznovan, ker je prinesel domov umazane hlačke. Ta kazen bi se bila pač bolje spodobila tisti osebi, kateri je Bog izročil to srčno njivico, da jo trebi in obdeluje. A prav ona je z napačno, strankarsko odgojo cepila v srce plevel trmoglavosti, ki je steblo, na katerem zore vse otroške napake.
„Zato sem jaz tako vesela, da imam samo Iziko. Deček se vsak izprevrže po očetu. Tako imam samo jednega sitneža v hiši,
sicer bi bila dva zoper mene", pripomnila je veselo Anica.
„Kaj tvoj mož! Ko bi jaz takega imela!"
„Tok, tok, tok!"
„Noter!"
„Flora, kaj pa ti je Feri naredil, da zopet joka v kuhinji?" vprašala je gospa notarka, ki je vstopila in takoj slekla zimski plašč, odložila astrahanko in rokavice in potem šele obema podala roko ter pozdravila.
„Kaj vprašaš, Katinka; saj veš, da je drugi Simon. Ni dosti, da me on jezi, mora me še ta."
„Ali si še huda od zadnjega večera?"
„Seveda sem! Tako zabavljanje!"
„Veš, saj Hugon ni hotel zabavljati", omiljujc sodbo Anica.
„Saj tega še ne mislim ne. Vsi trije so dobre duše. Če jih bodo pa dolgo časa učili naši možje, bodo pa prav taki, kakor oni."
„Kako pa jc bilo, ko sta prišla domov?"
„Kako? Stara pesem. Jezno sem se držala. Misliš, da me je prosil odpuščanja? Nič! Fe-rija je poljubil, ne pa mene, in šel spat. Drugo jutro je pa govoril, kakor bi se ne
v
bilo nič zgodilo. Pa se je zmotil. Se do danes ga nisem pogledala!"
„Prav delaš! Jaz sem svojega že izučila. Takoj me je prosil odpuščanja. Galoše mi je moral sleči in po noči je moral vstati ter mi iti iskat vode, ker jo je dekla pozabila prinesti. Zjutraj sem pa ležala, da mi je prinesel zajutrek v posteljo. Kako me je prosil za ročico in poljub, predno je šel v pisarno! Vidiš, tako se ga mora!"
Floro je tako jezila ta pripoved, da se ji je utrgala svilnata nitka in da so drobni in ostri zobki, s katerimi je odgriznila nitko, malce zaškrtnili.
„Katinka, ti imaš angela, jaz pa rogača. Meni ne bi prinesel kave, če bi umirala; strupa že, da bi se me iznebil."
„Tako pa zopet ni", branila je Anica komisarja. „Meni se pa zdi čisto dobrega srca."
„Zate že in za drugo vsako, zame pa ne."
„Ne, ne. Glej, kako imaš lepe toalete: vse ti kupi!"
„Kaj bi raztrgana hodila ?"
„Na letovišče sta šla lani, kdaj grem pa
jaz ?"
„Saj ga je dobro greblo, ker je imel angela variha pri sebi!"
„Ne, tega ne morem misliti, da bi bil tak!"
„Anica?" Notarka je nabirala majhne ustnice v tako piker, pomilovalen smešek kakor velikan, ki stoji sredi ceste in drži roke v žepu, vanj se pa zaletava ves penast pritlikavec. Ta izraz na licu je povedal toliko, kakor ne pove nobena beseda.
„Anica, kaj se ti mara! Ti si še otročja! Saj ne poznaš moških! Za vsakega se je treba bati. Vsak se ti bo izmuzal, če le more. Zato ga jaz ne pustim nikamor —- prav nikamor več samega. Vedno grem ž njim!"
Tej trditvi je Flora pritrdila živahno, Anica je pa molčala. Res je bila najmlajša, res, da je bila vitka, kot dekletce, res, da so ji cvetle na licih še tako sveže deviške cvetlice — tod» otrok ni bila več — in vere v moško poštenost tudi ni bila izgubila. Gledala je v višnjevo krilce, katero je šivala gospa komisarjeva za Cvetko. In ta odsvit nebesne barve ni povzročil v njeni duši one jasnobe vedrega neba z migljajočimi zvezdami, srebrno luno - ne, neka temna zavesa ji je legla pred oko, in prvič v življenju je začutila tisto nemirno utripanje krog srca, iz katerega se pojavi moreča strast, grozna muka — ljubosumnost. Dasi je ni še prevzela, dasi je ni zmagala, a uresničile so se besede: semper aliquid haeret.
Kdor bi bil poslušal pogovor te trojice, imel bi bil brez dvoma čudne pojme o teh možeh. Toda silno bi se bil motil, zakaj vsi trije so bili dobri, pošteni možje, ki so živeli zvesti svojemu poklicu, ki so vedeli, koliko skrbij ima oče, koliko novcev se potroši, da žive dostojno in da se kaj malega prištedi za bodočnost otrok. V takih skrbeh, v napornem delu, ko so se vračali utrujenih živcev iz pisarn, je umevno, da se jim ni ljubilo uganjati tistih mehkužnih in omlednih neslanostij, ki so sladke v oni dobi, ko vse vre in šumi in kipi, v oni medeni in megleni
Madona z blagoslo vlj aj očim Jezuščkom.
Slikal Rafael.
dobi zaljubljenosti. Bili so trezni možje, ki so pa zaradi tega manj govorili, manj ljubkovali, a toliko trdneje in iskreneje ljubili svojo družino, za katero so delali, tvegali in trpeli. In to je bila glavna napaka, posebno glavna napaka komisarjeva, ki že po naravi nikakor ni imel one mehke lastnosti, one prožnosti in parfimirane sladkobe, ki tako silno ugaja ženskim, ki vzbuja več občudovanja kakor največja pridnost in najsijaj-nejši veleum, ako kaže razkavo zunanjost. Obe — notarka in komisarka — sta bili prej veseloživi golobici, krog katerih se je smu-kalo in laskalo toliko sokolov, kateri sta imeli cele svežnje ljubavnih pisem, vse brez namena in pomena, —- samo za kratek čas. Zato sta mislili, da mora mož biti nekak
universum vseh teh poklonov, dobrikanja, šopkov, pisemčkov, rendezvous-ov, s kratka: zvanje soproge in matere sta umeli bore slabo. —
„Miklavžev večer je torej gotov?" je vprašala notarka, ko je natikala rokavice, da bi šla. Zakaj dolgo so sedele in rešetale moške slabosti ter kovale v zvezde ženske vrline in pomilovale svojo kruto usodo.
„Gotov! Deteljica napravi maske!"
„Glej, da dobimo tisto plašno srnico Ade-lico! Pavla in Ada, Hugonček in Julček mora biti!"
Notarka je odšla, skoro bi rekli, z navihanim smehljajem in porednim pogledom skozi vrata. Kmalu nato se je odpravila domov tudi Anica.	(Dalje.)
Vrt, vrt!
(Povest. — Spisal I. Štrukelj.)
I.
„Kaj so pa rekli gospod Janez ?"
„I, kaj bodo rekli? Nič. Zmajevali so z glavo in ramami, češ, jaz nisem zdravnik."
„Oh, jeminasta, poglejte no, ljudje božji, gospoda je prevrnil! Ta Nace farovški tudi nič ne pomisli; v takem snegu — pa podi! Kakšni so gospod! Vsi sneženi! Smotka jim je že ugasnila, drugega hudega pa menda ni, saj se smejejo."
„Jokati jim tudi ne kaže, če ne bi se jaz smejal."
„To pot bodo pa zapomnili! Ha-ha, naj še taki kaj poskusijo!"
„Preozke sani!"
„Pa previsoke!"
„Konjiča sta preiskra!"
„Bolje se je malo prekucniti v sneg, kakor pa gaziti poldrug čevelj debeli sneg. Le ,Bog poplačaj' naj reko kapelan gospodu župniku, da so jim napregli."
„Komaj bi bilo, da bi gospoda povezal!"
„E, vse bi še bilo, ali naše poti —."
„Jarka ni moči videti pod snegom."
„No, zopet so sedli; sedaj se bodeta menda srečneje vozila."
„Ne rečem dvakrat, da bi tam-le na ovinku pri Markcu zopet ne prekladala."
Ta pogovor je veljal kapelanu Janezu, ki je pripravil lvoščkovko za pot na oni svet. Komaj dvesto korakov od hiše je namreč nehote Robidovčanom in Robidovčankam pokazal , kako se zna po snegu prevračati. No, sani so kmalu zdrčale iz vasi, ljudje so dogodek še malo prerešetali, gospoda manj pomilovaje kakor pa veseli, da raz ven kmeta še kdo drug kaj trpi. Dekleta so stisnile roke pod predpasnike, matere so malo zakrile otroke v naročju, ker je šel še vedno zelö sneg, dasi ga je bilo že več kakor zadosti, in počasi je šlo vse od Koščka.
Gospodarju Koščku je bilo to tudi najbolj všeč. Ne kakor da bi v njegovi hiši ne bilo prostora, ali da bi bil odljuden, ali da bi imel kakšen poseben opravek, ali da bi bol-
niči težko del ta vriše in trda hoja, ne, vse to ni bil pravi vzrok, da je želel, naj bi zapustili sosedje njegov dom, ampak strašno sitno se mu je zdelo, ker ga je vse opazovalo. Vsak bi mu bil rad bral na obrazu in v očeh, je-li kaj žalosten, ali že komaj čaka, da bi bil vdovec. Kakšni so ti ljudje!
Ce bi bil moral Košček tako po pravici povedati, kakor pri izpovedi, dejal bi bil, naj umrje Jera, saj za drugo ni! Pa res: na šestdeset je že šla, več let je bila že bolehna, sitna in nevšečna kakor bolniki in stare ženske sploh, za delo za nič: ali more kaj boljšega storiti, kakor umakniti se? Pri Koščku je bila že čez trideset let, naj pa še drugje malo poskusi! Toda naj bi bil on to rekel, kako bi ga zbadali, da ji smrt želi, da nima nič srca, in kdo ve kaj še vse bi mu podtikali! Zato je Košček rajši tožil, kaj bo potem, ko Jere ne bo več, in hodil precej pobit okrog oglov. In hlinil se ni, če ni bil vesel, saj mu je bilo res hudo, ko je žena le stokala in stokala; bolečin ji ni privoščil, vendar je bil pa take misli, da ženske bolj zdihujejo, kakor je treba.
Ali ji je bilo hudo ali ne, ali ji je bilo treba zdihovati ali ne, kdo bi to vedel ? Dva dni potem je pa vendar-le umrla; tačas ji je bilo pač hudo, pa saj je pretrpela. Toda trpljenje ni zapustilo Koščkove hiše, ostalo je pri gospodarju, če ne ravno tako, kakor pri raj niči, pa vendar drugačno, saj trpljenja je več vrst kakor hrušek.
Vdovec je vselej siromak, kadar izgubi ženo. Ako jo je imel rad, žaluje; ako mu zapusti kopo otrok, siromak je ž njimi sam; če pa zaradi tega ne žaluje po ženi, ker je je bil sit, in so otroci že veliki ali jih nič ni, pridejo pa zopet drugi križi nadenj. Naj je ne spravi prav slovesno, brž zavpijejo:
v
„Da ga ni sram! Se spodobnega pogreba ji ne privošči, pa mu je delala ko črna živina in k hiši prinesla nekaj, pa mu ni nič zanjo! Dobro, da je ni več pri njem!" Drug vdovec pa ženo pokoplje slovesno, kolikor se da, pa tudi ta ne zaveže ljudem jezika. „Bahä, kaže se, druge išče", slišiš, kjer hočeš.
Pri Koščku je bilo že tako. Pri župni cerkvi ji je zvonilo z vsemi štirimi, pri podružnici, krmor so se pokopavali Robidov-čanje, tudi z vsemi — z dvema, gospod ka-pelan jo je spremil s svečo od doma do groba, pa ljudje le niso molčali.
„Poprej je ni mogel videti, sedaj pa se dela, kakor bi jo bil imel ne vem kako rad! Pa zakaj? Zato, da bi kaka mlada mislila, da bi ji bilo pri njem neznansko dobro! O, kajpak, mlado bi že pestoval, saj so dejali, da jih je že v prejšnjem zakonu rad gledal." Tako je sodila jedna botra. Druga pa je trdila:
„Od samega veselja, da mu je šla s poti, toliko plačuje."
„Špelina Tona —!"
„Tona, Tona!"
„Zmeraj je tam visela!"
„Kuhana in pečena!"
„Pa jaz sem mislila zaradi hlapca — Andreja —."
„Andreja — Andreja! Poprej morda že, sedaj bo pa drugače!"
„Jeden je mlad, lep, drug star že nad šestdeset let, pa denaren —."
„Pa še misliš, da bo zmagal?"
„Kdo ve?"
„Jaz!"
„Samo, da ga dobi! Sicer pa bo imela lahko obadva. Košček ne bo dolgo . . . Andrej malo počaka ..."
„Pa oni je le star, pust —."
„Pust, kajpak še! Ali si ga videla, kako sladko se je nasmihal Toni, ko ji je točil slivo vko?"
„Saj se je vsem!"
„Vsem, vsem, pa je razloček med smehom."
Urša in Neža se nista prepirali, umeti se pa le nista mogli. Nedaljnji sosedi Koščkovi sta bili in sedaj sta se pogovarjali, kako bo odslej pri Koščku. Seveda sta si povedali še mnogo več, a kdo bi to popisal, kdo natančno popisal?!
Dobro bi pa le bilo, da bi se vedelo vse, kar sta mislili in rekli, zakaj izvrstno sta poznali ljudi, povedali pa še vse bolje.
Košček sam je bil kriv temu in še drugim pogovorom. Pa; zakaj? Predober je bil in preneumen!
V Robidovju je namreč navada, da prihajajo sosedje do sedmega dne v hišo molit za mrliča. Zadnji dan jim gospodar da navadno nekoliko pijače. Košček pa, ki je skuhal vsako leto daleč na okoli največ slivovke, napajal je vsak večer molivce in molivke —
v
a zahvala je bila jezikanje! Čudno pa to ni bilo! Košček in njegov hlapec Andrej sta klečala med rožnim vencem vsak večer poleg
v
Špeline Tone, sosedove hčere. To se pa tudi ni dalo skriti, da je Tona dobra Andreju in
—	Koščku. Dokler je bil Košček mož, zakonski mož, ni bilo dvoma, zakaj je Tona tolikokrat pri Koščkovih, ali sedaj, sedaj . . .!
Košček ne bo dolgo brez žene, to je bilo na jeziku temu in onemu. Hči Lcnčka je bila božjastna, tudi malo slaboumna, za gospodinjo popolnoma nezmožna. Kako naj ona skrbi za gospodinjstvo, ko je bila vedno potrebna variha in nadzorstva? Druga hči se je bila pa že davno omožila. Z možem vred je upala, da bo podedovala po očetu in sestri še marsikak krajcar. A sedaj ji je prišlo na ušesa, da se oče ženi. Seveda je bila silno nevoljna na Tončko. Toda vse je bilo še negotovo, samo ljudje so trosili to po svetu.
II.
Predpust je mineval, govorilo se je mnogo
—	še preveč — o Koščku, pa resnice ni zvedel nihče. Nekaj je bilo pač res. Košček se je pomladil. Vsak teden dvakrat se je obril kakor gospodje, hodil je ravno kakor sveča, sam je nosil žito v malin, dasi je to bila vselej Andrejeva dolžnost, in pa, in pa
- Košček je bil razglašen za pijančka, še več, za — norčka!
No, Markee, gostilničar in prodajalničar, ki si samo pol četrt ure od Robidovja, pa ti povej, kako se je to zgodilo!
Tako-le:
Pri meni — Markcu — so pili sv. Agate dan, nikoli ne bom pozabil tega dne, trije vdovci, pošteni možje: Košček, Lazar in Krivec.
„Sedaj se pa zmenimo, kako se bomo ženili", tako so si rekli ob pol štirih; „Košček, ti nama pokaži pot, pa se bomo hitro po-smodili drug za drugim — precej po veliki noči", dejal je Lazar.
„Ti se bodeš najlože, ker ti otroci ne bodo delali ovir", opomni Krivec.
„Moja volja bi že bila", zapel je zadovoljen Košček, „ali za--."
„Za Tono se ne ve? Oj, za Tono? Z obema rokama te bo objela!" vskliknila sta Krivec in Lazar.
„Nekaj sem zvedel —", povedal je Košček skoro zamišljen.
„Zvedel sem nekaj novega", pomaga mu brž Markee ter zakroži znano narodno.
„O, o—!" oglašata se radoznala Krivec in Lazar. „Kaj se ti krha? Glej, glej! Pa nama nič ne poveš, ki bi ti bila najboljša zaveznika ? Mi trije smo jednaki trpini, če si ne pomagamo, kdo se nas bo pa še usmilil ? Pijmo, potem nama pa povej, kaj ti hodi navskriž v tvojih načrtih!"
Nagnili so kozarce, izpraznili, nato pa pravi Košček, a če mu je prihajalo od srca, nimamo poroka:
„Za ženo mi prav za prav ni nič, naj bi bila Tona ali katera druga, samo gospodinje potrebujem. Lenčka mi vselej še skuhati ne more. Deklo bi vzel, ali samo za jezo mi bo. Tako dobro vem, kakor bi bilo pribito, da bi se z Lenčko vedno prepirali! Ženske so že take, da ne morejo v miru živeti druga poleg druge. Potem pa tudi nečem tistega pomežikavanja med babnicami, češ pri Koščku je sedaj tako pa tako, saj vesta, kaj mislim."
„Jaz posebno", oglasi se soglašujoč Lazar. „Kakor o očitnem grešniku se je govorilo o meni, ko sem imel pri hiši tisto staro, škrbasto Nežo! In vendar je znano vsem, da so me imeli otroci vedno pred očmi."
„Mojih otrok je polna hiša, dokaj prileten sem že", zatarna Krivec, „a zinila se je vendar-le marsikatera za mojim hrbtom, češ, tje ga vleče, ona mu moti staro glavo. Ker se pa nisem nič zmenil za strupene jezike, utihnili so polagoma."
„Bog nas varuj!" prične zopet Košček, „svet nas bo vse pohujšal! Ako nismo bili taki, za kakoršne nas razvpijejo, od same jeze bomo vsi neumni. Pa kaj sem že hotel
v
reči ? Ehm, Špelina Tona bi bila zame morda dobra, ali z našim Andrejem menda preveliko prijateljstvo sklepa. Kje bosta pa živela in kako?! Andrej ima komaj hlače na sebi svoje, Tona pa ne dosti več. Njeno doto bi mi trije v jednem dnevu prav lahko zapili. Kaj pa bo s takim zakonom ? Kradla bosta ali pa lakote pomrla, če ju zadene najmanjša nesreča!"
Vrata se odprö in k Markcu pride —
v
Špelina Tona.
Hencano hitro je obmolknil Košček.
„Pol funta soli in klobaso tobaka, Mark-čev", naštelo je hitro dvaindvajsetletno dekle ter sramežljivo, pa vendar še precej radovedno pogledalo po sobi.
„Kam bi se ti tako mudilo?" zine Lazar in skrivaj sune Koščka.
„Na, Tona, pij!" zave se le-ta hitro svoje dolžnosti.
„Prav nič mi ni vroče, ne bom pila", odreže se Tona, pa tako zares menda ni mislila, zakaj pristopila je k mizi rajša, kakor da bi se bila odmaknila.
„Kaj sta s Koščkom v sovraštvu, da od njega še ne piješ?" pogleda jo ostro Lazar. „Tega pa ne boš naredila, da bi iz njegove kupice še vina ne hotela."
„Brž me dražite s sovraštvom", zajezi se ne prehudo Tona, „če pa pijem, očitali mi bodete še kaj hujšega."
„Le brez skrbi ga potegni, nismo tako hudi, ne", sili jo Košček vnovič ter jo kolikor mogoče prijazno pogleda s svojimi sivimi očmi, ob jednem pa malo bolj pritisne klobuk na glavo, da bi se ne videla velika njegova pleša.
„Pa dobro zdravje, ker drugače ne odnehate!" pravi nato Tona in srebne par kapljic iz kozarca. Kar stresnila jo je pijača; seveda Markčevo vino ni bilo ravno za ženska grla, ker ljubijo bolj sladke reči, a Markee bi se bil hitro potegnil za svoje vino ter dokazoval, da se Tona nalašč tako
kislo drži, da bi je ne imeli za prijateljico
pijač.
Koščka se je odkrižala, toda sedaj ji napije še Krivec; ker se je pa zopet branila in sicer še odločneje kakor vprvič, povzročila je sledeči pomenek, s katerim sta prijatelja, kakor bi se bili poprej domenili, napeljevala vodo na Koščkov mlin.
„Aha, Lazar, ali jo vidiš?" zavzame se Krivec, kolikor se da, „ali jo vidiš ? Sedaj se je pa izdala! Od mene za nobeno ceno ne pije, od Koščka pa! To nekaj pomeni!
v
Skoda, da je post že tako blizu."
Tona zarudi, obrne se k Markcu, naj ji hitro prinese zahtevane stvari, ter zavrne Krivca s kratkim: „O, vi sitnež, vi!"
„Zakaj bi bil sitnež?" brani se možak, in tudi Markee ga je bolj poslušal kakor Tono, ker ji ni šel iskat soli in tobaka, „kaj bi ti ne bilo dobro pri Koščku? Poglej ga, kak korenjak je še, in kar je še več vredno, on ni brez drobiža. Danes sta tukaj: kar pogovorita se!"
„Sitnež!" zaslužil si je za to hvalo svojega prijatelja. Košček pa je gledal silno samozavestno in dejal bi, slovesno, češ, vse to je gola resnica, s prisego bi lahko potrdil.
„Brez šale", poprime sedaj besedo Lazar, „Tona, če si želiš dobro, ne bodi gluha! Po pravici ti povem, nikjer ne boš imela tako lepega življenja. Pomisli: Košček ima čedno hišico, gotov denar, polja ravno za kratek čas, najlepše pri njem je pa njegov vrt; kje ga dobiš daleč na okolu takega ?"
„Vrt, vrt", potrdi za njim kar nehote Košček, prejšnji govornik pa je nadaljeval:
„Kolikokrat je Košček že za dve ali še več sto sadja prodal! Kdaj bi mu njiva toliko nesla? Pa trpljenja bi bilo stokrat več.
v
Se jedenkrat ti rečem, le premisli, ali ni dobro pri taki hiši, ker se tako na lepem spravi nekaj stotakov ? Poleg tega pa ostane sadja pri hiši, d* ga je še preveč. Saj sama veš, Košček vedno kuha in stiska sadje, pri tem dobro živi in še zmeraj kak denarček dobi. Tona, le pamet, pamet!"
„To že vse vem", odvrne mu Tona, ki ni več tako nerada poslušala, kakor za-
četkoma, „saj smo sosedje; toda kaj bi se menili o takih rečeh, ki so vse skupaj nič? Markee, kaj pa mečkate danes, da mi ne daste, kar sem naročila?"
„Malo postoj in povasuj, saj si v pošteni hiši", miri jo Markee.
„Doma bodo hudi."
„Naj bi bili pa sami prišli!"
„Saj bodo — s šibo pome."
v
„Sibi si že odrastla, le potrpi še malo!"
„Če ne daste, grem pa tako."
„Glej no, glej no, kako nestrpna je — ej, nevesta je, nevesta, zato taka visokost!" pomaga ji Markee nalašč, a vendar-le da sol in tobak, zakaj znana mu je bila prva in najimenitnejša lastnost prodaj al ničarjeva: prijazna postrežljivost.
Predno pa je mogla oditi Tona, vnemal jo je Krivec s temi besedami za Koščka:
„Nikar ne pozabi, kar si nocoj slišala!
v
Ce vzameš Koščka, živela boš kakor v raju, samo po vrtu se boš izprehajala kakor Eva z Adamom."
„Slabo mi obetate; kaj ne veste, da je bilo tega raja tako kmalu konec, in ga nista Adam in Eva nikdar več videla? Lahko noč!"
In bila je že zunaj.
„Katekizem zna pa bolje kakor ti", podraži Lazar Krivca.
„Kaj bi ga ne znala, če ji vse napeljem!" neče se podati prvi.
„Nič napačno dekle!" meni Markee.
„O, nič ji ni očitati."
„Čedna!" bila je misel tudi onih dveh, samo Košček je molčal.
„E, prijatelj, pij, ženitev ne napreduje slabo", silil ga je Lazar, in Košček ga je slušal.
„Počasi", tolažil in vspodbujal ga je tudi Krivec, „počasi, da punica malo pomisli! Jaz stavim, kolikor hočete, da se ji bo nocoj sanjalo o Koščkovem vrtu!"
„Pa je res vrt, da je kaj!" pritegne mu ponosno njegov lastnik. „Vrt, vrt je že — ali Andrej, ta, ta —."
„Kaj si res tako boječ? Beži, beži! Tona ga kmalu še pogledala ne bo, meni verjemi!" opogumlja ženina Koščka Markee, ki mu je
nalil iz velike steklenice za durmi še pol litra. Potem pa začne pripravljati, da bi prižgal svetilno.
„E, zaradi nas ne prižigaj", ustavlja ga Lazar, „jaz tako koj grem."
„Jaz pa tudi, saj gre najina pot na isto stran, le da imam jaz nekoliko dalje", govori tudi Krivec.
„Malo še posedita", reče Košček, kateremu se ni mudilo „saj me bodeta potem tako zapustila, ker je moja hiša ravno na nasprotno stran."
„Ti boš imel kmalu doma tovarišijo, tebi nevesta že v hišo stopa, ali midva — kaj ne, Krivec ?" ponagaja mu Lazar, potem pa plačata in odideta.
Košček pa je še pri luči sedel in pil, dobro pil, tako da si je želel Markee, naj bi bilo še več tako dobrih pivcev, pa tudi tako zanesljivih plačnikov.
No, vsake reči, še najlepše pesmi, je je-denkrat konec, Koščkovega popivanja je bilo tudi. Vstal je in šel, pa ne tako lahko kakor zunaj sneg.
Za četrt ure se še ni premaknil kazalec na uri Markčeve ure, na, pa se začuje silno trkanje.
„Kdo pa lomasti tod?" začudi se Markee, ki. ni bil vajen pivcev tako pozno na večer, ter položi molek na mizo — bili so ravno pri drugi desetinki rožnega venca. Potem gre odpirat, in v sobo stopi kmalu na to Košček, pa kakšen!
„Molite, molite, molite!" vpije in pogleda krog sebe ter postavi v kot mize hrastov vršiček.
Markčeva družina ga je strme gledala, gospodarju se je pa zdelo, da se jedno kolesce v Koščkovi glavi ne vrti prav, zato je nadaljeval večerno molitev. Košček pa seveda je molil ž njimi, roke je imel visoko povzdignjene, oči pa vedno uprte v kot mize.
„Bog jim daj večni mir in pokoj!"
„In večna luč naj jim sveti! Amen" — pa je bila končana večerna molitev pri
v
Markcu. Zena je vzdignila hčerko, ki je zadremala na mizi, gospodar in večji otroci pa so pogledovali, kaj bo s Koščkom.
„Molite, molite, molite!" začne zopet s slovesnim glasom le-ta.
„Saj smo že. Za nocoj bo že dovolj" zavrne ga Markee.
„Ali — kaj pa ti je? O Markee, tvoja vera ni dobra!" govori Košček ves v ognju; „pred sv. Rešnjim Telesom se mora neprenehoma moliti."
„Tisto je v cerkvi, pa ne pri nas."
„Kaj ne vidiš monštrance?"
„Kje?"
Spoštljivo pokaže Košček proti onemu hrastovemu vršičku; ko se pa Markčevi le nič ne zmenijo, da bi molili, prime zopet vršiček z obema rokama.
„Take svete reči niso, da bi se kar tako imele", dopoveduje Markcu, „pa ponesem monštranco gospodu župniku."
„Kam boš hodil po noči, še v snegu boš obtičal!" zavrne ga Markee. „Ali ne razločiš dobro, saj tisto ni monštranca." Po teh besedah odlomi vejico z vršička, potem še drugo in tretjo. „No, ali vidiš?" izkuša prepričati Koščka.
Ta gleda debelo, gleda z odprtimi očmi, nazadnje pa zine kakor tak, ki ni prav založen s pametjo: „Saj res."
Sedaj je bil čisto dober in razložil je, kaj se mu je pripetilo in v kakih skrbeh je že bil.
„Prav slabo se je že videlo", dejal je, vrgši vršiček pod mizo, „ko sem šel od vas. Tam-le pod klancem se mi je zdelo, da me bo srečal Andrej. Pa kakšen je bil! Popolnoma pripravljen, da bi me zadavil. Jaz pa zavpijem: ,Nič se te ne bojim, le sem, če si upaš!' Kar obstal je, nič več se ni prestopil. Kmalu sem pri njem in ga zgrabim za glavo in ga tresem in vijem, dokler mu je nisem odtrgal. Sedaj sem se pa vendar-le prestrašil! Kaj hočem z odtrgano Andrejevo glavo? K tebi jo ponesem, ti mi boš svetoval gotovo pravo, mislim sam pri sebi, ter se vrnem. Ali po poti novo čudo! Med potjo se mi izpremeni Andrejeva glava kar naje-denkrat v monštranco. Nov strah! Kaj hočem pa sedaj ? Moliti sem pričel . . . Drugo pa veste. Malo preveč sem ga imel pod kapo, lahko noč!"
„Nič preveč, če ne bi bil pa v snegu obležal", opravičuje njegovo obtožbo Markee, saj krčmar ne sme nikoli reči, da bi se bil kdo preveč napil njegove pijače.
Košček je odšel zopet od Markca, in sedaj srečno, ter dospel tudi domov. Sam sebi se je čudil, kaj mu je bilo, da uganja take burke. Nazadnje se pa ni več čudil, ampak jezno si je dejal: „Košček, malo manj pij, pa bo bolje. Le verjemi, da ga prerad in preveč vlečeš. Hm, pa res je tako. Toda — zakaj ga pa imam ? In nagnil je zeleno, bokal držečo steklenico proti stropu, seveda na usta je bila naslonjena, pa dobro, saj je bila dobro dolgo v tej legi, pa ni padla. Po tolikem požirku pristne slivovke je Košček dobro potegnil sapo vase, zaprl steklenico v omarico, prekrižal se in legel. Legel je in že je spal.
Pil je pa res preveč Košček! Pa kadar ni mešal, ni se mu z lepa poznalo. Ce je pa jel po žgani pijači tako vlivati vase vino, kakor na sv. Agate dan, potem je pa že malo popraševal po pameti. Seveda, pijačo je imel doma; naravna, izvrstno kuhana je bila, kako bi jo pustil v miru? Brž zjutraj si je moral vsak dan ogreti želodec, pozneje je bil pa vsaki dve uri gotovo pri omarici, in vselej je malo zadišalo po sobi. Pa je tudi rad postregel drugim. Njegova hiša je bila znana daleč na okoli. Birovci so se vselej tolažili, da se bodo pri Koščku od-teščali, in nikoli jih ni upanje prevaralo, če le ni bil Košček iz doma. Rad je postregel s pijačo, prav iz srca rad, če kdo ni bil nesramen. Pa tudi takih ni manjkalo. Trije taki so bili — imena ni da bi spravljal med ljudi — pa so bili včasih po trikrat na teden pri Koščku, vselej z istim vprašanjem: „Košček, ali imaš v steklenici še kaj ? Tako nekako me vije. Daj, daj ga mi požirek!"
Košček je zdravil in zdravil tri take bolnike, nazadnje mu je bila njih bolezen le pretrdo vratna, zato jim jo je zasolil, da bi mu bila zaradi tega kmalu trda predla.
Nekega dne je na vrtu nekaj obrezoval in že od daleč vpil nad jednim onih treh: „Tine, ali te kaj ščiplje?"
„Oh, ti, pa me res."
„Stopi z menoj, kmalu bo bolje." Pa je napojil jednega.
„Skoro da me je sram, pa moram vendar-le prositi, tako me daje", nadlegoval ga je
kmalu drugi.
„Kaj je to, da ti ne preide? Meni vselej pomaga", rekel je Košček in se ni branil
Slikal Jos. Germ.
St u d i j a.
prav nič. „Nä, le krepko potegni, jaz upam, da me ne bo treba več prositi." Odpravljen je bil drugi, in še isti dan tretji. Nobenega ni bilo blizu nikoli več. Kar se je pa govorilo o njih, prilivalo je Koščku kropa, da je bilo joj, in prav pošteno se je kesal, da jim je tako zagodel.
Vsi trije so bili skoro ob um. Jednega so morali z vezati, ker je hotel vse razbiti, tako hudo mu je bilo. „Lepo vas prosim", prigovarjal je domačim, „razvežite me. Saj sem čisto pri pameti, in tudi doslej še nisem nikdar norel, samo tako hudo mi je, da ne morem biti miren."
Drugi je dolgo časa lahko hodil; samo ko je padel, ni mogel več vstati. Pa je čisto dobro vedel, kje je, in ko je znanec prišel mimo, spravil se je ž njim domov. Pa tudi ta je bil ves divji. Štirje možje so ga prijeli, da bi ga ukrotili, pa je vse štiri z lahka otresel.
v
Sele v nekaj dneh so bili zopet zdravi. In vsi so dejali: „Košček mi je zavdal."
„Meni se je koj čudno zdelo, kako da sam ne pije, ko ga je prav vselej pokusil, kadar ga mi je še dal", pravil je prvi.
„Barva tiste pijače ni bila nič prava! Tako rumenkasta je bila, ne res?" popraševal je drugi tretjega.
„Prav praviš, kar nekaj se je vlačilo na dnu", pritrdil je ta. „Oh, strašno je bilo hudo!"
Koščka ni nobeden naznanil, dasi bi ga imel za kaj.
Košček sam pa je gledal tiste dni plašno, kaj bo. Vsakega človeka, ki se je bližal hiši, se je bal, da mu ne prinese neprijetne novice. Tisto je pa tudi sklenil, da kaj takega ne poskusi nikdar več. Kaj pa jim je primešal v pijačo, tega ni zvedel noben človek. Ti so ugibali, da je bila najbrž mišica, ti pa so pravili, da je bila volčja jagoda. Bog pa Košček že vesta!
Teh treh ni bilo nič več. Sam ga je pa lepo vlekel dan za dnevom v vedno večjih požirkih in sicer iz same hvaležnosti. Res,
res, iz hvaležnosti je bil Košček na pol pi-janček. Nova zgodba!
v
Ze davno, a prav gotovo pred dvajsetimi leti, je jel Košček hirati. Nič ga ni bolelo, pa le ni bil za nič. Kakor jesenska megla je lazil okrog oglov, dokler je mogel. Potem je legel, in zdravnik je prišel nekaterikrat k njemu. Pa ni vedel, kakšna bi bila Košč-kova bolezen, ne kaj bi jo pregnalo.
No, če v Robidovju kdo zboli, pridejo ga sosedje radi malo pogledat. Tudi h Koščku so prihajali in ga popraševali in mu svetovali. Pa nobeden ni zadel prave, dokler ni prišel stari Trebanjec in dejal:
„Brinjevec ti svetujem. Ce ti ta ne bo pomagal, ne bo ti nobena reč. Pa ga moraš zares piti! Tako ga pij, po malem seveda, da ga boš imel vedno v želodcu. Slušaj, jaz bi dejal, da te bo to pozdravilo!"
Bolnik je vse poskusil. Košček je zato od tega časa stavil svoje upanje v brinjevec. Za osem goldinarjev in pol ga je spil in popolnoma ozdravel. Od takrat naprej je imel pa dobro žganje vedno v čislih. Se preveč je je čislal, zakaj kakor sv. Agate dan spričuje, bil je že v nevarnosti, da se mu pamet zmeša. To je tudi sam spoznal, ko se je kmalu po polnoči vzbudil in do jutra ni več zatisnil očesa.
„Govorili bodo . . . Zopet ne bo miru . . . Oh, tisti posmeh ... Pa človek nič hudega ne misli! Misli: samo za potrebo ... pa ga je preveč! . . . Oh, Tona pa bo še manj hotela slišati o meni . . . Ali pa . . . Dobro bi ji bilo pri meni ..." Tako in zopet od začetka, pa od srede so se mu podile po vroči glavi misli do jutra.
v
Ze je mislil vstati, pa sedaj, ko ni bilo treba, zaspal je še jedenkrat. In to spanje je bilo kaj vredno, saj se mu je tako prijetno sanjalo!
„Ce bi prvo ženo na meh odri in kožo na rami s seboj nosil, pa bi še drugo dobil, vidiš, to je že star pregovor", govoril mu je v sanjah Lazar na vrtu.
„Tona pa morda misli drugače", bal se je Košček. „Toda, glej jo, semkaj gre!"
„Koščkovi, saj niste skopi, kaj ne da mi boste dali perišče tistih-le hrušk, zrele so že", prosila je tako milo, da ji ni bilo moči odbiti prošnje, vsaj Koščku ne.
„Kolikor jih hočeš, kolikor jih moreš nesti domov; le potresi! Pa stoj, ti si prešibka, jaz naredim bolje", ponudil ji je mož hruške in potresel, da jih je bilo vse rumeno po tleh.
Slikal Jos. Germ.
P o"r t r e t.
Lazar je kar nekam izginil, Košček pa je nabral Toni poln predpasnik hrušk. Kako hvaležno ga je pogledala! In še to sta se zmenila, da je neumno ponje hoditi, bolj bi kazalo, da se za zmeraj preseli h Koščku.
„Oče, kaj danes ne bodete vstali?" oglasi se ta trenutek hči Lenčka pred vrati.
„Precej, precej!" odgovori Košček, na tihem pa vzdihne: „Pa jo je pes prav sedaj prinesel!"	(Dalje.)
„Dom in svet" 1899, štev. 2.
4
Na izprehodu.
II. Pastir.
I^epo v jutru je pomladi	Duh mi splava v daljna mesta
zapustiti sobo mračno	med mladino nove dobe:
in oditi po livadi	kje dobi se duša zvesta,
v sveži zrak, v prirodo zračno;	v letih teh, kot tä brez zlobe —
Šetati se v mladi travi,	Pod lupino se olike
cvetja srkati vonjavo,.	mladim srcem strup podaja;
tiče slušati v dobravi:	spačenostij podle slike
oj, to dela dušo zdravo!	nežnim rokam se prodaja.
Šetal sem se ob potoku	V širšem svetu, v krogu ožjem
v misli zatopljen globoke;	oznanjuje se prosveta,
k nežnemu dospem otroku,	v svetnosti, ne v strahu božjem
ki je pasel ovce sloke.	zgublja mladež mlada leta.
Pasel je sedeč pri vrbi,	Prej poznajo Cicerona,
vil piščal iz brstne veje	prej Pitagora, Eneja,
deček mlad, vesel, brez skrbi,	prej uče se kebra, slona,
radosti se duh mu smeje.	prej sveta je znana meja,
S sladkim smehom me pozdravi,	Preje slednjega telesa
dvigne z glave pokrivalo,	deci se razlaga veda,
„Hvaljen bodi Jezus", pravi,	predno, kaj je Bog, nebesa,
jaz ga zrem v obličje zdravo.	čuje v ukih se beseda . . .
Zrem ga ljubko, nepremično,	Bog te čuvaj, deček čili,
usta zrem in laščke zlate:	da te svetni uk ne zmoti,
dete ti rudečelično,	da bi te ne preslepili
zate pa je dobro, zate.	zapeljivci s srečne poti!
Glej, kako si srečen tukaj,	Tu-le rasti mi v kreposti,
ko te krije platno trdo!	pod očesom božjim rasti!
Deček, le veselo ukaj,	Tu rastö možje v modrosti,
da odme ti dol in brdo!	ne v meseni, podli strasti.
Mnogo v svili je gospode	Tu se vzgajajo značaji,
pri pečenki in slaščicah,	kjer jih vzgaja prosta mati,
pa ne srečne, kot tik vode,	ne pa v blišču in sijaji,
deček, ti si pri ovčicah.	v svili ne, ne v srebru, zlati.
Mestni hrup, sveta vrvenje,	Roko stegnem nad otroka,
zapeljivosti prežeče	da mu kličem blagoslova:
mnogim zagrene življenje,	Skrbi Bog z neba oboka,
mnogim slaj zgrenijo sreče.	da zori mladost njegova!
V albanskih gorah.
(Potopisni spomini iz rimske okolice. — Po svojem dnevniku priredil dr. A. Karlin.)
(Dalje.)
VII. Monte Cavo.
Froh empfind' ich mich nun auf klassischem Boden begeistert;
Vor- und Mitwelt spricht lauter und reizender
mir"	Göthe.
Do pete ure popoldne pritiska o poletnih dnevih v albanskih gorah huda vročina. Ta čas ne najdeš po cestah šetalcev, izletnikov in drugih pohajkujočih dobrovoljcev. Ko pa proti večeru potegne od morja sem hladnejši veter, oživi se hitro vse pogorje. Ceste in bregovi se napolnijo tujcev, po gajih in vrtovih odmeva petje in glasni govor onih, ki so se ob hudi vročini poskrili doma med štirimi stenami.
Tudi meni ni dalo, da bi počival v tesni sobici, katero mi je odkazal Don Giuseppe v začasno stanovanje. Gnalo me je ven pod nebo, da si široko na okrog ogledam rimsko okolico. Sreča mi je bila mila. Našel sem prijetnega tovariša, domačega bogoslovca (rekli so mu Don Pio), ki se mi je ponudil, da mi razkaže vse znamenitosti ondotne pokrajine. Osobito je bilo to všeč mojemu gospodarju, ki je bil vsled tega oproščen vsega vpraševanja od moje strani in je tudi vedel, da mu ne bode treba voditi me na okrog, marveč bo kakor doslej zložno hodeč po terasi pred hišo gor in dol krotil brez skrbi s sonornim svojim glasom razgrajajočo mladino. A tudi jaz sem se veselil novega znanca. Težko in nerad bi bil vabil hišnega gospodarja od doma, da bi se potil po hribih in po gozdnih potih. Saj mu je še doma tako rad puhtel pot iz telesa. Don Giuseppe je bil — in upam, da je še — gladkega lica in okroglih telesnih oblik. Te vrste oblike pa se rade tajajo na solncu. Zato je bogo-slovec s svojo ponudbo ugodil njemu in meni.
Prva pot naju je vedla na Monte Cavo.
Krenila sva preko najviše ležečih hiš nekaj sto korakov na desno in bila sva na sedlu med gričem, na katerem se razprostira Rocca di Papa, in med najvišjim hribom, kateremu danes pravijo „Monte Cavo". Pred nama se je odprla čudna, od treh stranij z gorovjem obdana, precej dolga dolina. Na-zivajo jo Ca m po d'An nib ale. Kraj je po nekoliko porasten z grmovjem, večjidel pa ga rabijo za konjski pašnik. Daleč tam pred seboj sva tudi midva ugledala čedo konj, pasočih se mirno po dolini, ne da bi jih bil nadziral kak pastir.
„Čuden svet to!" sem vzkliknil.
„Davvero", odvrne mi spremljevalec. „Ves svet tod na okoli je čuden, ali še vse bolj čuden je moral biti v prazgodovinskem času, ko so vulkani bruhali iz sebe ognjeno lavo, dokler jim ni zmanjkalo tvarine."
„Kako? Vulkani?" vprašam ga zvedavo.
„Da", nadaljuje bogoslovec, „svet, na katerem stojiva, je ves vulkanski. Napolnjen krater je tudi to-le Hanibalovo polje. In takih nekdanjih žrel najdete še mnogo v obližju. Nemško in Albansko jezero nista nič drugega kakor izsušeni žreli te ogenj bljuvajoče okolice."
„Čudno", zamrmram bolj sam zase . . .
v
„Čudno, a resnično", pritegne še jeden-krat, a bolj odločno spremljevalec. Zdelo se mi je, da ga je moja opazka nekoliko vznemirila, kakor da mu ne bi hotel verjeti vsega, kar mi je povedal. Da bi razpodil vse oblake nesporazumljenja in nezaupnosti, vprašam takoj zopet:
„Zakaj pa to dolino imenujete: Campo d' Annibale ?"
„Če je kaj resničnega na tem ali ne", odgovori tovariš, „ne bi si upal trditi, še manj bi mogel to dokazati. Ali tisti, ki pra-
vijo, da se naslanja to ime na zgodovino, omenjajo, kar piše zgodovinopisec Livij (XXVI., 9), da so namreč Rimljani, ko se je bližal Hanibal njih mestu, vrgli posadko na albansko goro, in na tem polju je čakala bojda vojna četa nadaljnje svoje usode. Odtod ime. Koliko je resnice na tem, dalo se bo pač težko dognati. Nekaj zgodovinske podlage nam podaje ime, ki se je ohranilo
od roda do roda. — Za papeževe države so imeli vojaki tu svoje orožne vaje. Pokojni Pij IX. jih je večkrat tu obiskaval, kar bo-dete videli v kamen vsekano doli v mestni cerkvi v Rocca di Papa."
„In sedaj?" dostavim, želeč zvedeti še kaj zanimivega.
„Sedaj", poprime zopet besedo, „sedaj so na Hanibalovem polju pač še konji, — jez-
Frascati: Trg in cerkev sv. Petra.
deci in vozovi pa so se utopili — če dovolite, da govorim z Mojzesom — utopili v morje, v nenasitni krater sedanje vlade."
In razvnemal bi se bil bolj in bolj, kakor se sploh rada razvname vroča italijanska kri, zlasti mlada, ako bi nama ne bilo treba iti dalje.
Pustila sva za seboj dolgočasno dolino in krenila po stezi više na goro. Nekaj časa je pot ozka in ostra. Treba je paziti na
vsako stopinjo, da se ne zavije noga v trdo, precej debelo kamenje, ali pa da se obmejno robidovje ne prime preveč tesno obleke. Previdno sva hodila morda četrt ure. Kar stopiva na širšo pot, ki je bila potlakana s čveterooglatimi kameni.
„Kam pa vede ta pot?" vprašam.
„Na goro", odvrne tovariš. „To vam je stara pot, o kateri ste gotovo čitali v naših klasikih."
Omenjam, da Italijani kaj radi latinsko slovstvo smatrajo svojim in — ne bodi jim oponošeno — se s tem nekoliko pobahajo.
„To je ona slavnoznana ,via triumphal is', po kateri so se nekdaj vili sprevodi iz rimskega mesta na vrh albanskega hriba. Največji junaki, najimenitnejši državniki starega Rima so šli na to goro, da bi ondi darovali Zenu bodisi v zahvalo za srečno prošlost ali proseč srečne bodočnosti. Glejte, tu in tam se še poznajo v kamen vdelana konjska kopita in tu pri kraju se še pozna tlak, kar so nekdaj imenovali ,crepidines'."
Res sva zadela po nekaterih krajih na vdolbljine, ki so jih prav lahko vkresala kopita iskrih vrancev. Marsikaj zanimivega mi je še povedal tovariš o tej poti, n. pr. kdo vse je že prišel do vrha. Med drugim mi je opomnil, kar sem mu kot domačinu tudi verjel, da se je papež Aleksander VII. po tej poti peljal z vozom.
V pol ure sva bila tudi midva na vrhuncu.
„Monte Cavo!" Kolikokrat sem te gledal iz Rima raz grič janikolski, tebe, največjega junaka v albanskih gorah! Kolikrat sem želel stopiti ti na ponosni tilnik! Sedaj pa si pod menoj, ti slavni Möns Albanus, ti molčeči pomnik mnogo nad dvetisočletne zgodovine rimske. Ali tudi tebi je izpremenil glavo časa neustavni tir. Jupiter Latialis je imel na tebi svoje svetišče. Krog njega se je zbiral cvet patricijev iz vseh mest latinske zveze. Na tvoji glavi se je vrstila slavnost za slav-nostjo ob „latinskih ferijah". Svečeniki so darovali na tvojem čelu belega bika; potem pa so posedli okrog templa navzoči opti-matje in se gostili in si napivali na srečno bodočnost. Möns Albanus! Videl si kralje, videl konzule, videl imperatorje! Videl si slavne vojskovodje, ko so slavili na tebi svoje zmage, odičeni z mirto vim vencem. Videl si sužnjev na tisoče, katere so priti-rali od daljnih, daljnih krajev — žalostne priče slave rimskega orožja. Möns Albanus! Taki in jednaki prizori so se vršili nebrojno-krat na tvoji glavi, ki še dandanes ponosno kipi kvišku iznad vseh bližnjih gora — zamolkla priča slave nekdanjega Rima . . .
Sedel sem na kamen vrh gore. Zroč po širni Kampanji tje proti večnemu mestu sem se zamislil v stare čase . . .
Vse je minulo! . . .
Niti razvalin starega templa ni več. Pač, nekaj ostankov še kažejo. Na južno-vshodni strani so vzidani v vrtni ograji velikanski kvadrovci, ki so j edini ostanki razvalin nekdanjega Zenovega templa. L. 1783. je namreč velel tedanji suburbikarni nadškof tuskulski, kardinal vojvoda jorški — zadnji Stuart —• razdejati poslednje ostanke poganskega templa. Na istem mestu je sezidal samostan menihom pasijonistom, katerim je leto kasneje posvetil cerkev v čast presveti Trojici. Gostoljubni so bili ti menihi, mnogim na Albansko goro prispelim tujcem so radi postregli. A novodobna masonska politika jih je razpršila na vse kraje, samostan pa s toliko drugimi cerkvenimi zgradbami vred proglasila kot „monumento nazionale" (narodni spominik). Sedanja vlada je v samostanu priredila meteorološki observatorij.
Bridka nevolja me je obšla, ko sem. zrl pred seboj prazne samostanske sobice, kjer so pred nedavnim časom molili in delali menihi. Vse prazno, vse zapuščeno! Le tu in tam ugledaš kak aerodinamičen aparat in par uradnikov, ki se dolgočasijo v tem kraju. Videti je, kako vsakega izmed njih razveseliš, ako ga nagovoriš. Potem pa ti govore, da bi ti najrajši povedali v pol ure vse, kar vedo. Tudi naju je vodil po samostanu neki uradnik; privede naju naposled v pritličje do — gostilne. Ali moj tovariš se ni maral krepčati v teh nekdanjih samostanskih prostorih. Zato sva šla ven pred samostan. Pod velikansko bukvo, ki mora biti stara vsaj sto let, zbrana je bila večja družba gosposkih izletnikov obojega spola. Razdeljeni so bili na dve mizi: za gospödo je bilo pogrnjeno v senci pod bukvo, za služabnike in za oslarje pa tik samostanskega vrta. Karavana je štela do trideset oseb. Zdelo se je, da se godi vsem prav dobro. Služabništvo se je pridno krepčalo s pristnim „Marincem", gospöda pa so imeli tudi polno mizo raznih nasladnin in jako živahen pogovor. Mladi
ljudje, brezskrbni, zdravi, veseli . . kaj hočete še več! Celo neka postarna matrona — menda nekaka garde des dames — se je zatopila z gospodi čem tik nje sedečim v živahen razgovor. To je dalo povod, da se je mladina okrog nje le še bolj razvnemala . . .
Nisva jih hotela motiti s svojo navzočnostjo. Na drugi konec samostana si dava prinesti mizo in par stolov in nekaj krep-čila. Ondi sva občudovala krasni razgled, ki ga uživaš raz Monte Cavo osobito proti večeru ob solnčnem zahodu. Monte Cavo je visok 954 metrov; zato se vidi raz njega vsa rimska okolica, zlasti pa albansko pogorje. Albansko in Nemško jezero se ti zdita kakor dvoje svetlih očes, ki ju obroblja temna zelen sosednjih vrtov in gozdov. V daljavi se blišče v žarkih zapadajočega solnca vrhovi rimskih cerkva, zlasti kupola svetega Petra. Po dežju, ko izgine megla, zazreš celo morsko gladino in na njej ribiške čolniče, ki se kakor orehove lupine zibljejo ob srebro-penih valčkih. Da, celo najvišje sardinske gore ti doseže oko in pregleda dalj njo planjavo reke Tibere, vijoče se okrog Rima v dolgih ovinkih po zapuščenem ozemlju Kampanje proti Osti j i. Krasen, velikanski prizor, vreden, da ga je naslikal pesnik:
Und die volle Erinn'rung schweifte manchmal — — — — — — zu des Monte Cavo Weltbeherrschendem Haupt, wo oft mein Auge Von Oreste, von Tibur's Paradiese Das unendliche Meer bis zu der Circe Fernem, bläulichem Vorgebirg' hinunter Zu Parthenope's Zauberinseln schaute, Schweifte gerne zum rebenvollen Hügel, Wo die Stadt der Lavinia, fabelheilig, Drei Jahrtausende bald sich schon im Lichte Des hesperischen Himmels sonnt; sie schweifte Nach des ewigen Frühlings AVollusthainen, Frascatanischen Gärten zu, und bliebe Träumend stehn an der Einzigen, der Hehren, Unaussprechlich Erhab'nen, deren Kuppeln Aus der Schwermuth und Oede der Campagna Einsam ragen und doch die Welt beherrschten.
Solnce je zapadalo: njegovi žarki so se blesteli v morski gladini; kakor svetel pas je žarelo morje —, svetel in ognjen trak, raztezajoč se od severa proti jugu . . .
Gledala sva in strmela . . .
Ciö ch'io vedeva mi sembrava un riso Dell' universo . . .
S temi besedami mojstra Danteja (Par. 27, 4.) je ocenil tovariš krasni prizor. Mene pa so motile misli Prešernove, da niti
Dežela Kranjska nima leps'ga kraja kot je z okol'co ta podoba raja.
Mrak je legal na zemljo, ko sva zapuščala staroslavno goro. Večerna sapa naju je že hladila v Rocca di Papa. (Dalje.)
Socijalni pomenki.
(Piše dr. Ivan Ev. Krek.) (Dalje.)
(Dr. Karol Marx. Friderik Engels. Ferdinand Lassalle.)
Ob zibelki gibanja, katero imenujemo soci-jalno demokracijo, stoje trije že imenovani možje: Marx, Engels in Lassalle. Zgodovinski razvoj socijaliških in komuniških idej v zapadni Evropi smo že opisali. Navedena trojica je s krepkimi silami izkopala tem idejam jednotno strugo in velik del delavskega ljudstva spravila pod-se. Zato je potrebno, da se — raziskuje socijališko zgodo-
vino — pomudimo nekoliko pri življenju teh mož.
Karol Marx se je rodil dne 5. velikega travna 1. 1818. v Trierju. Oče, — advokat, je bil židovskega rodu. L. 1824. se je pa dal z vso svojo rodbino krstiti. A židovski duh je preveval celo rodbino tudi poslej. Saj se je bahala s tem, da so bili očetovi pradedje do 16. veka nazaj sami — rabinci. Mati jc izvirala iz holandskega židovskega rodü. Verskega mišljenja in življenja ni bilo pri
Marxovih. Otroci so se vzgajali svobodomiselno. Splošno opažamo, da socijalno-demo-kraški prvoboritelji, ki se tako silno zaganjajo ob vsako religijo, ne poznajo verske vzgoje in zato tudi ne čutijo, kaj po-menja versko prepričanje, zasajeno v mlada srca. Marx govori o religiji vedno z nekim lahnim zaničevanjem, kakor bi ne pomenjala nič važnega in kakor bi se mu komaj zdelo vredno ziniti o njej. Vidi se mu i pri tem, da ne pozna tiste tisočletne krščanske tradicije, ki živi v vsaki krščanski rodbini. A kakor smo že rekli: židovskega duha se je pa nasrkal Marx pri svojih domačih. Ko je v kasnejši dobi okrog 1. 1870. njegov dotedanji prijatelj ruski nihilist Bakunin v neki brošurici napadel Žide, se je zato spri ž njim, in to je bil glavni povod, da je razpadla internacijonala —- prva mednarodna so-cijalno-demokraška organizacija. Pri Marxu samem so se zbirali po večini vsi bolj znameniti židje. Heine je n. pr. večkrat iskal pri njem sveta.
Marxova hči Eleanor, ki je živela v divjem zakonu z dr jem. Avelingom, angleškim socijalistom, in se je lani vsled zapravljivega in razkošnega vedenja svojega grešnega druga zastrupila, je pri svojih javnih nastopih često poudarjala: „I am a Jewess — Židinja sem." Njen životopisec Bernstein priznava sam, da je tudi sicer naj raj ša občevala z Židi in se vedno zanje potegovala. Brezdvojbeno je imela to lastnost po svoji očetovi vzgoji. Priča nam, da je Marx celo svoje življenje — dasi ateist — ostal židovskega mišljenja.
Mehring pravi') o Marxu, da „njegove nepristranosti do židovstva ni v tej meri dosegel nobeden zgodovinsko važni nemški Žid; celo tako soženijalne narave ne, kakor Heine in Lassalle, ali tako pametna moža kot Börne in Jacoby — in kaj šele drugi židovski prirastek!"
Marxova rodbina je mnogo občevala z rodbino vladnega svetnika Ljudevita pi. West-
l) Geschichtc der deutschen Sozialdemokratie I. Th. Von der Julirevolution bis zum preussischen Verfassungsstreite 1830—1863. Stuttgart. Dietz. 1897, str. 156.
phalen. Mladi Karol se je tu seznanil s prihodnjo svojo ženo Jenny-jo. L. 1843. sta se vzela — oba otroka popolnoma svobodomiselnih in brez verski h stari še v.
Marx je študiral na vseučilišču v Bonnu in v Berolinu pravoslovje; vrh tega se je pa z vso vnemo lotil zgodovine in modroslovja. Hegelovi nauki so se ga takrat že globoko prijeli. A uporabil jih je zato, da je ž njimi zadoščal svojemu neukročenemu revolucij-skemu mišljenju. Učil se je mnogo; 1. 1841. je dovršil študije in si pridobil doktorsko čast. Izprva je hotel dobiti stolico za modro-slovje na bonnskem vseučilišču, toda pruska vlada mu je ni dala. S tem večjim nasprotjem do nje in vseh drugih oblastij je pričel zato svoj pisateljski in časniški boj. Že jeseni 1. 1842. je prevzel uredništvo časopisa „Rheinische Zeitung", kjer je krepko bičal vladni pol-liberalizem, potegoval se za svobodni tisek in že tedaj dvigal svoj glas za nižje ljudstvo. A tedaj še ni imel nobenega pravega pojma o socijalizmu, katerega francoske pričetke so prav po malem sprejemali na Nemškem. Bil je še tudi poln Hegelovih idejaliških načel. V svojem listu piše dne 16. vinotoka 1. 1842.: „,Rheinische Zeitung', ki ne more komuniškim idejam v njihovi sedanji obliki priznavati, da so istinite v naukih, še mnogo manj pa, da bi se dale uresničiti v dejanskem življenju, bo te"ideje temeljito presojala .. . Trdno smo prepričani, da je prava nevarnost ne v dejanskem poskusu, marveč v naukih o komuniških idejah. Dejanskim poskusom, če postanejo nevarni, se lahko odgovori s topovi: toda ideje, ki so premagale naš um, ki so si osvojile naše mišljenje, h katerim je razum prikoval našo vest, so verige, katerim se nobeden ne odtrga, da ne bi raztrgal svojega srca, so demoni, ki jih more človek premagati le s*tem, da se jim podvrže."
V teh besedah kaže Marx, da še ni kar nič na tistem stališču, na katerem je gospodoval pozneje kot duševni voditelj socijalne demokracije.
Uporni duh imenovanega časopisa je vzbudil vlado, da ga je jela zatirati. Časopis je
bil delniško podjetje, in ko so delničarji zahtevali od Marxa, naj mirneje piše, je odstopil.
L. 1843. sta se z ateistom Rugej em preselila v Pariz, da bi ondi osnovala časopis po svoji volji pod imenom „Deutsch-französische Jahrbücher", a pretežavno je bilo spravljati ga na Nemško, in zato je kmalu zaspal. Marx se je tedaj seznanil z Bakuninom in Feuerbachom, ki sta oba sodelovala pri listu. Tudi Engels je spisal nekaj sestavkov. Niti v tem listu ne kaže
Puhlice, ki jih še dandanes rabijo socijalni demokratje proti krščansko mislečim nasprotnikom, so že tedaj zagledale beli dan. Dne 12. kim. 1. 1847. se je Marx v nekem spisku z vso silo vrgel proti verskemu soci-jalizmu in s pravo židovsko predrznostjo napadel krščanstvo.
Evo nekaj vzgledov: „Socijalna načela krščanstva so imela 1800 let čas, in kaj so zvršila ? Socijalna načela krščanstva so opravičevala staro sužnjost, poveličevala srednjeveško tlačanstvo, in znajo tudi, če je treba, braniti zatiranje proletarijata, dasi z nekak-
Marx komuniškega značaja; pač pa že razkazuje svoje materijališke zgodovinske nazore.
Ko v Parizu ni šlo, naselil se je Marx v Bruselj u in tam je te nazore razvil še odločneje. V svoji kritiki Proudhonovih del se je jel pečati zlasti z gospodarskim vprašanjem in polagoma se je utrdil v socija-liških-komuniških mislih, ki jih je naj preje priobčeval v bruseljski „Deutsche Briis-seller Zeitung" in v „Westfälisches Dampfboot".
šnim kislim obrazom. Socijalna načela krščanstva pridigujejo, da mora biti vladajoči in zatirani sloj; za zatirance imajo le pobožno željo, naj bi bil zatiravec dobrotljiv. Socijalna načela krščanstva stavijo konzistorijsko zjednačevanje vseh nesramnostij v nebesa in s tem opravičujejo, da trajajo te nesramnosti na zemlji. Socijalna načela krščanstva razlagajo vse podlosti zatiravcev, češ da so pravična kazen izvirnega greha ali drugih grehov, ali pa da so izkušnje, ki jih Gospod nalaga odrešencem po svoji neskončni modrosti. Socijalna načela krščanstva prepove-
Fot. H. Dejak.
Godci. (Pifferari)
dujejo strahopetnost, zaničevanje samega sebe, poniževanje, podložnost, ponižnost, s kratka: vse lastnosti kanalije, in proletarijat, ki neče, da bi se ž njim ravnalo kot s kanalijo, potrebuje svojega poguma, svoje samozavesti in svojega čuta za nezavisnost še bolj nego kruha. Socijalna načela krščanstva so potuhnjena, proletarijat je pa revolucij ski."
nimivo, da se je Marx v njej postavil na strogo nemško stališče, in da je nesramno napadal Slovane, zlasti pa južne Slovane. Grozno ga je ujezil slovanski shod v Pragi in kjer je le mogel, je pokazal svoje sovraštvo do Slovanov in posebno do slovanske vzajemnosti, ki se je uprav takrat jela
Ta Marx je sestavil v zvezi z Engelsom „komuniški manifest", čegar vsebino smo že priobčili. L. 1848. je buknila po vseh za-padnih evropskih državah revolucija. Marxa je vleklo na Nemško. Ustanovil je „Neue Rheinische Zeitung", ki je izšla dne 1. rožnika 1. 1848. v 1. številki. Zagovarjala je odkrito revolucijske težnje. Za nas je za-
buditi. Nasproti slovanskim težnjam je zagovarjal madjarski upor. Nekaj vzgledov navedimo: „Protisila je strašna. Vsa Avstrija, v ospredju 16 milijonov fanatizovanih Slovanov proti štirim milijonom Madjarjev. Upor množic, narodno tovarno za orožje, asignate,
Slikal Jurij Subic.
Predgodnica.
kratko pravdo z vsakomer, ki ovira revolucij sko gibanje, trajno revolucijo, s kratka: vse glavne znake slavnega 1. 1793, nahajamo zopet pri Košutovi oboroženi, organizovani, navdušeni Ogerski.
Pravi namen panslavizma je, da ustvari slovansko državo od Krkonoš in Karpatov do Črnega, Egejskega in Jadranskega morja
pod rusko oblastjo.-----Toda kje je Slo-
vanstvo, kakor v glavah nekaterih idejo-logov, kje je slovanski jezik, kakor v domišljiji gospodov Palackega, Gaja in tovarišev in približno v staroslovanskih litanijah ruske cerkve, ki jih nobeden Slovan več ne umeva? V resnici imajo vsi ti narodi najrazličnejšo omiko od precej visoke novodobne industrije na Češkem, ki so jo Nemci razvili, do skoraj nomadskega barbarstva Hrvatov in Bolgarjev, in v resnici imajo torej vsi ti narodi najbolj nasprotujoče si težnje. V resnici sestaje slovanski jezik teh deset do dvanajst narodov iz ravno toliko, večinoma med seboj nerazumljivih narečij, ki so postala vsled popolnega zanemarjenja njihovega slovstva čisti patois in ki so imela z malimi izjemami vedno kak tuj neslo van-ski jezik za svoj pismeni jezik.
Kako lepo bi bilo, ko bi Hrvatje, pan-durji in kozaki bili v prvi vrsti evropske demokracije, ko bi sibirski poslanec v Parizu izročil svoja pisma! — Ponavljamo: Raz ven Poljakov, Rusov in k večjemu še Slovanov na Turškem nima noben slovanski narod bodočnosti iz lahkoumevnega vzroka, ker nimajo vsi drugi Slovani niti prvih zgodovinskih, zemljepisnih, politiških in obrtnih pogojev, da bi bili samostojni in da bi mogli živeti.
Slovani so vstopili kot jeden mož pod zastavo protirevolucije. Najprej južni Slovani, potem Čehi in za njimi Rusi. Sedaj vemo, kje so združeni sovražniki revolucije: na Ruskem in v avstrijskih slovanskih deželah, in nobene puhlice, nobene nakaznice na nedoločeno demokraško prihodnjost teh dežel nas ne bodo zadrževale, da ne bi ravnali s svojimi sovražniki kot s sovražniki."
L. 1848. in 1849. je Marx še odločneje v tem zmislu pisal članke v angleščini v „New York Tribune".1) Ne zdi se nam potrebno, da bi izgubljali kako besedo o tem Marxovem modrovanju. Mož, ki je vrgel v svet geslo: „Proletarci vseh dežela, združite se!" je s podlim zaničevanjem grdil zatirane slovanske narode, ki so bili in so po večjem še narodni in gospodarski — proletarci. Gotovo ni nikjer demokraško mišljenje tako doma kakor pri njih. A ž njim družijo tudi svojo krščansko vernost in ž njo trdno zvestobo do upravičene oblasti. Ni lepšega spričevala za avstrijske Slovane, kakor so Marx-ove klevete; ni pa tudi boljšega dokaza, kakšnega pomena so za državo. Taki, kot so se pokazali 1. 1848., se bodo izkazali vedno; njihov duševni napredek spričuje, koliko zamorejo vkljub temu, da jih blati zunanji svet in da jih vrh tega še tlačijo tisti, katerim so najvažnejši podporniki.
Socijalno-demokraško gibanje se imenuje — mednarodno. Slovencem priporočamo v premislek, kako je proti našemu rodu umeval mednarodnost njegov duševni oče.
L. 1848. je pregnalo Marxa z Bruselj a zopet na Nemško; od ondod je pa moral kmalu bežati v London, kjer je živel do svoje smrti dne 14. sušca 1. 1889. V Londonu je dovršil svoja večja dela in zasnoval svojo največjo knjigo „Das Kapital", katere prvi del je sam izdal. Njegov vpliv v socijalni demokraciji je bil do najnovejšega časa jako velik. Marxist in socijalni demokrat sta si bila istovetna pojma. Po značaju je bil Marx nestrpen oblastnež. Vse se mu je moralo klanjati. Zavedal se je svojih res velikih zmožnostij, in od vseh, ki so ž njim občevali, je zahteval, da se mu udadö brezpogojno. Organizovati pa ni znal, to delo so mu preskrbeli drugi. V tem sta mu pred
') Te članke je priobčil Kautsky z naslovom: „Revolution und Contrerevolution. Dietz. Stuttgart. 1896." Pisatelj teh socijalnih razprav je že v „Glasniku" objavil značilnejše Marxove stavke v tem oziru. Zanimiv je konec Kautskyjevega predgovora: „Vsled probujajočega se socijalno-demokraškega gibanja med Slovani je gotovo, da ne bodo nikdar več igrali take ulogc, kakor so jo 1. 1848,"
vsem pomagala Friderik Engels in Ferdinand Lassalle.
Friderik Engels. Friderik Engels se je rodil dne 28. listopada 1. 1820. v Barmenu. Njegov oče je bil bogat tvorničar. Sina je hotel vzgojiti za uradnika, toda ta ni maral tega stanu. Predno je dovršil gimnazijske študije v Elberfeld^ je vstopil v trgovino in se izučil nekaj v Bremenu, nekaj v Barmenu. Priden je bil, vsestranski se je hotel izobraziti. Naravoslovske vede: fiziko in kemijo, vrh tega pa tudi modroslovje je proučaval z veseljem. V tem oziru mu je bil Hegel vo-
v
ditelj. Četudi je bil doma versko vzgojen, izgubil je vsako pozitivno vero, ko se je iz Feuerbachovih in Bauerovih spisov nasrkal sovraštva do nje. Ko je meseca listopada 1. 1842. potoval skozi Kolm v Manchester v trgovsko službo, se je v uredništvu „Rheinische Zeitung" seznanil z Marxom. V Man-chestru je ostal 21 mesecev. Tam se je seznanil s kartisti in tako je stopil v dotiko z angleškim delavskim gibanjem. Kmalu se je navzel socijaliških mislij.
L. 1843. sta izdala z Marxom v Franko-brodu „Die heilige Familie oder Kritik der kritischen Kritik gegen Bruno Bauer und Consorten", kjer stojita že oba na stališču materij ališkega zgodovinskega naziranja. He-gelovo modroslovje sta v toliko izpremenila., da jima niso bile ideje začetek v razvoju, marveč da sta vse tolmačila tvarno. Na tem modroslovskem temelju, ki je pa v naravnih vprašanjih popolnoma pomanjkljiv, sta potem vzajemno delovala. V imenovani knjigi še ne opažamo skoro nič jasnih gospodarskih načel; tudi proletarsko stališče se v nji za-
v
stopa le bolj od strani. Sele odslej, ko sta sprejela določena modroslovska načela, sta se jela temeljiteje pečati z gospodarskimi vprašanji.
Iz svoje angleške izkušnje je izdal Engels 1. 1845. svoje prvo delo v tem oziru z naslovom: „Lage der arbeitenden Glas se in England." Brž se je ta knjiga razširila med vsemi, ki so se kaj pečali s socijaliz-mom. Kdor se hoče resno pečati s tem vprašanjem, mora tudi še dandanes poseči po tej
Engelsovi vrlo zanimivi in lepo pisani knjigi. Marxovo prvo večje ekonomsko delo: „Zur Kritik der politischen O ekonomi e" je zagledalo šele 1. 1859. beli dan. Vendar pa Engels sam priznava, da bi se ne bil nikoli povspel do jasne socijališke teorije brez Marxa. Kolikor v javnosti govorita drug o drugem, vidimo, da Marx vedno hvali En-gelsa, toda z viška, kakor gospodar posla ali učitelj učenca; Engels pa nasprotno govori o Marxu kakor o močnejšem duhu, ponižno in skromno, z ozirom na svojo osebo hvali in slavi svojega mojstra. Brez dvoj be se kaže v tem tudi Marxov židovski značaj, do katerega oholosti se Engels') ni mogel povspeti.
Z Marxom vred je bil Engels tudi na Nemškem in na Francoskem v vedni dotiki z vsemi revolucijskimi pojavi. Sam piše: „Nikakor nisva imela namena podati novih znanstvenih uspehov v debelih knjigah samo ,učenemu' svetu. Globoko sva že oba tičala v politiškem gibanju; imela sva med izobraženci, zlasti na zapadnem Nemškem nekaj privržencev in precej zveze z organizovanim proletarijatom. Najina dolžnost je bila znanstveno utemeljiti svoje nazore; ravno tako važno je bilo pa tudi za naju, pridobiti evropski in sicer najpreje nemški proletarijat. Ko sva bila sama na jasnem, sva šla na delo. V Bruselj u sva ustanovila nemško delavsko društvo in se polastila ,Deutsche Brüsseler Zeitung'. Ravno tako sva bila v neke vrste družbi z bruseljskimi demokrati (Marx je bil podpredsednik demokraške družbe) in s francoskimi socijalnimi demokrati pri ,Reforme', kateri sem poročal o angleškem in nemškem gibanju. S kratka: naše zveze z radikalnimi politiškimi organi-
') Ob tej priliki naj popravimo trditev, da je bil Engels žid. Njegova rodbina je bila krščanska in verna. S svojim obnašanjem si je ravno zato nakopal veliko nasprotstvo svojih domačih. Za vselej se je bil spri ž njimi. V svojih pomenkih smo zapisali, da so komuniško gibanje organizovali nemški židje. Da: Marks in Lassalle sta bila, a Engels jima je le pomagal in zaslužil je torej, da se imenuje ž njima vred, toda žid ni bil.
zacijami in časopisi so bile popolnoma, kakor sva si želela."
Ko smo govorili o ,komuniškem manifestu', smo tudi omenjali ,z vezo pravičnih'. Marks in Engels sta se 1. 1847. v Londonu priklenila tej zvezi, izpremenila ji ime v „zvezo komunistov" in jo popolnoma pre-osnovala v svojem zmislu.
L. 1848. sta se oba udeležila revolucije. Zato sta morala bežati 1. 1849. na Angleško. Engels je 1. 1850. zopet vstopil v trgovsko službo v Manchestru; pridobil si je toliko premoženja, da je pri bombažni tvornici, kjer je služil, postal solastnik. L. 1869. je pustil trgovski posel in od tedaj je do svoje smrti z besedo in peresom delal za komuniške ideje. Najznamenitejša njegova knjiga iz te dobe je: „Herrn Eugen Dührings Umwälzung der Wissenschaft." V njej pobija berolinskega vseučiliškega docenta Dühringa in umevno in točno razkazuje Marx-ovo teorijo. Marxovi spisi so težko prebavljivi, njegov zlog je zelo trd. Zato so vsi, ki so se želeli seznaniti z Marxom, z veseljem segli po Engelsovi knjigi. Kautsky, ki sedaj slove kot najboljši socijalno-demo-kraški teoretik, piše o tej knjigi1): „Površni mnogostranosti gospoda Dühringa se imamo zahvaliti, da je postal ,Antidiih-ring' knjiga, ki obravnava najvažnejše točke vse novodobne vede s stališča Marx-Engels-ove materijališke dijalektike. Poleg ,Kapi-tal'-a je ,Antidiihring' temeljno delo novodobnega socijalizma."
Po Marxovi smrti je Engelsa vsa soci-jalna demokracija priznavala za njegovega naslednika v umstvenem vodstvu. Čuditi se moramo mladeniški živahnosti, s katero je posegal — že starec — v politiške boje. Pisal je mnogo do zadnjega v curiški „So-
') Oesterr. Arbeiterkalender 1888. Brünn, str. 41.
zialdemokrat", v stuttgarško „Neue Zeit", v pariški „Socialiste" in londonski „Comon-weal". Priznavati mu moramo, da se je povsod ogibal surovosti in oblastnosti. Zaupajoč v svojo teorijo, je samo iz nje zajemal navodila za delovanje. Zato je odločno obsojal v kasnejših letih vsak upor, češ da le škoduje komuniški stvari, in vedno opominjal svojo stranko, naj čaka in naj si s politiškim delovanjem pridobi potrebne moči in veljave v posamnih državah. Tolažil jih je, da bo sedanji družabni red sam po sebi
v
razpadel. Ze v svoji knjigi „o stanju angleških delavcev" je osnoval to misel, ki jo je kasneje v spisu proti Diihringu pojasnil še temeljiteje. Ker proizvajavci — kapitalisti —- teže po vedno večjem dobičku in zato delavcem dajejo kar se da nizko plačo, zato se zmanjšuje kupovalna sila ljudstva. Srednji stanovi — kmetje in rokodelci — morajo tako ali inače propasti; delavci imajo komaj za golo življenje. Zato je treba kapitalistom iskati vedno novih trgov za svoje izdelke. Pri tem tekmujejo drug z drugim. Velike krize nastajajo. Neprodanega blaga je vedno več; zato se odpuščajo delavci iz dela; uboštvo narašča med njimi; tudi mnogi tvorničarji propadajo. Krize so do-sedaj še samo v posamnih krajih pri posamnih podjetjih. A to ne ostane dolgo. Kmalu bukne splošna kriza v produkciji. Kapitalisti si odrežejo sami vejo, na kateri sede, in ob tem času mora nastopiti organizovani delavski sloj, da vzame v roko vse proizvajanje, ki se je razjedlo po kapitališkem gospodarstvu.
Ta Engelsova teorija, povzeta iz Marxovih načel, nam priča, da si je Engels vkljub vsemu svojemu materijalizmu ohranil precej mlade, v nekem zmislu idejalne, optimiške najivnosti.
Umrl je dne 5. vel. srpana 1. 1895.
(Dalje.)
Črtice s potovanja v Afriko.
(Piše Egon Moše.)
I. Port Sa'i d in Sueški prekop.
Dospeli smo v Port-Said dne 31. vinotoka (minul, leta) ob precej lepem vremenu. Solnce ravno ni sijalo, bilo je nekoliko oblačno, a vendar je bilo tako gorko, da smo morali na krovu ladije biti v belih platnenih oblekah. Vhod v luko Port-Said je
v
prav lep. Ze od daleč se vidijo hiše in mi-nareti mohamedanskih džamij. Iz bližine pa je pogled velikanski. Tu vidiš ladije vseh narodov, parnike in jadrnike, trgovske in vojne in tudi mnoge ribiške ladije. Paro-brodi se ustavljajo blizu pri morju na kakih 20 metrov; tik brega se ne morejo ustaviti, ker je morje preplitvo in primanjkuje kejov.
Port-Said je samo postaja za premog in za pilote in torej tukaj ni treba tolikih naprav, kakor so potrebne pri kakem velikem
*
trgovskem pristanišču.
Tik obrežja je velika cesta, ob kateri stoje najlepša poslopja. Na južnem koncu stoji poslopje delniške družbe: ,Compagnie de Suez', v mavriško-turškem slogu sezidano. Poslopje je jako veliko, dvonadstropno in krog in krog so prav lepe verande. Raz-ven tega so tam različni konzulati, vladno poslopje in nekaj kavarn. Navpično na to cesto je nekaj drugih cest. Najlepša med temi je Main-Street. Na koncu te stoji v lepem — tukaj seveda zelo redkem — parku kip graditelja prekopa — Lessepsa. Na južni strani pa so veliki magazini za premog, katerega semkaj uvažajo večinoma iz Anglije.
Ko mesto vidiš prvič, ti jako ugaja s svojimi živahnimi barvami. Poslopja so barvana jako različno, tu rudeče, tam modro, tam zeleno. Nekatera poslopja so tudi rudeče in rumeno progasta. K tej podobi si moramo misliti še temnosinje nebo in zelenkasto morje in živahno gibanje prebivavstva, kakoršnega si Evropec še predstavljati ne more, ako ga ni videl.
Port-Said ima okoli 5000 prebivavcev. Med temi je večina mohamedanska. Veliko je tudi Grkov in Židov.
Pet minut po prihodu kakega parnika je ves krov posut z brezštevilno množico. Tu prodajajo oranže, datole, tam razglednice in fotografije, ondi je zopet kak menjavec, tukaj skoro padeš čez razstavljene zlatnine, ki ti jih ponuja trgovec. A nikar mu ne daj toliko, kolikor zahteva! Za četrtino cene lahko vse dobiš, in gotovo boš plačal dvakrat čez vrednost.
Na breg se pride v malih čolnih. Tri pence (15 kr. av. v.) se plača za osebo. Na desno in levo ti mole roke, ki zahtevajo znani „bakšiš". Vedno ti je treba imeti roko v žepu. Ko prideš na breg, obsujejo te od vseh stranij: deset ti jih pomaga iz čolna in ti seveda moli roko pod nos, tu te obsujejo vodniki in portirji hotelov. Med vso to množico stoji, sedi ali leži kak turški stražar v znanem turškem „dolce far niente" in se ne briga za vse to vrvenje.
VMain-Streetu, kjer je prodajalnica zraven prodajalnice, ne moreš drugače hoditi, kakor da suješ na desno in levo. Vpitje je grozno. Vse jezike sveta čuješ tu. Največ seveda angleško. Arabski fantini prodajajo žveplenke, datole, oranže in vse mogoče reči. Pred vsako prodajalnico stoji dotični dragoman in vpije na ves glas in ponuja svoje blago. Posebno veliko znanih egipčanskih smotčic se tukaj prodaje. Tobak in smotčice so tukaj po ceni, za jeden krajcar se dobe že najboljše. Razven tega prodajajo v Port-Saidu oblačila in klobuke za gorke kraje.
V Main-Streetu je tudi veliko kavarn in gostiln. Seveda je vse odprto, in na stropu vise velike pahljače, ki skrbe za prepiho-vanje. Turška kava je izborna, a za naše razmere nekaj draga. Prav rrmjhna čašica
v
velja six pence 30 kr. Ce sediš v kavarni,
najbolje opazuješ življenje. Seveda tudi tu človek nima miru pred prodajavci. Pahljače, sadje, žveplenke, dragocenosti, vse ti ponujajo za drag denar. Paziti moraš tudi, da mošnje ne vidijo. Arabci so zelö navihani. Nakrat se ustavi neki Arabec pred kavarno, vrže svoj kaftan od sebe in stoji pred nami v trikotu. Tla pregrne z malo preprogo in začne potem hoditi po rokah, skakati in plesati. Na drugi strani zopet pride nekaj italijanskih pevcev z mandolinami. Vse je živo.
Odpluli smo od Port-Saida ob dveh popoldne in takoj vstopili v prekop.
Sueški prekop je bil zgrajeni. 1869. Zgradil ga je francoski inženir Lesseps, ravno isti, ki je pozneje pri panamski pravdi igral precejšno, a ne posebno lepo vlogo.
Prekop je približno 160 kilometrov dolg in povprečno 60 metrov širok. Globočina je vseskozi osem metrov. Dva velika parobroda se ne moreta izogniti. Za take slučaje so posebna mesta, kjer parobrod čaka drugega. Vožnja je jako počasna, da se ne pokvarijo keji vsled pritiska vode.
Skozi prekop vozi vsako leto okoli 4000 parobrodov, izvzemši majhne parobrode, ki vozijo iz Aleksandrije v Suez in nazaj.
Na obeh bregeh prekopa je puščava, v kateri so semtertje slana jezera. Videli smo s parobroda tudi nekaj karavan. Tu in tam stoji kaka hišica in od deset do deset kilometrov je postaja za železnico in za parobrode. Nekam v sredi med Port-Saidom in Suezom je Ismajlija, od koder gre železnica v Kajiro in Aleksandrijo. Arabska beračija za „bakšiš" se vidi tudi na bregeh prekopa. Neki fantalin, skoro popolnoma nag, letal je dobro četrt ure memo parobroda, skakal v vodo in zopet ven. Metali smo mu denarje v vodo, da jih je pobiral.
V	Suez smo dospeli ob 6. uri zjutraj.
V	Suezu nismo dolgo časa ostali. Mesto nima velikega pomena; ostali smo precej daleč zunaj v luki.
Potem pa smo šli naprej po Rudečem morju, naprej v črno Afriko.
(Na krovu „Reichstaga" v Rudečem morju dne 2. listopada 1898.)
Knj iževnost.
Slovenska književnost.
Knjige družbe sv. Mohorja za 1. 1898.
(Konec.)
Zgodbe sv. pisma Slovencem priredil in razložil dr. Frančišek Lampe. 5. sn. 4". (Str. 481 do 608.) V tem snopiču nam podaje pisatelj prestavo psalmov in sicer od 11. do 133. Pod prestavo nam kratko in jedrnato razlaga vsak psalm. Pisatelj je želel namreč slovenskemu občinstvu podati celotno knjigo vseh psalmov, ne da bi kaj izpustil ali prikrajšal, kakor sam pravi na 3. str. platnic. V celem sv. pismu so nekako najvažnejši psalmi, katere vedno dobri kristijani prebirajo in molijo. Tukaj se izražajo v pesniški obliki najvišje ideje in najlepša čustva do Stvarnika. 23 slik poživlja tekst in lepša knjigo.	P. H. Šalamun.
Veliki katekizem ali krščanski nauk. Izvirnik potrdili vsi avstrijski škofje, zbrani na Dunaju dne 9. aprila 1. 1894. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu» 8". Str. 22\. Mehko ve/.an za ude 30 kr., za neude 35 kr. — Izvirniku je dodala družba
sv. Mohorja predgovor, v katerem nam razklada važnost in zgodovino te knjige, pa uči, kako jo treba rabiti. Mohorjeva družba je slov. narodu jako ugodila s tem katekizmom, kateri, kakor upamo, bo obveljal po vseh slovenskih škofijah. — O drugih stvareh nam ni treba govoriti. P. H. Šalamun.
JVaš cesar, spomenica ob petdesetletnici njegove vlade. Spisal Jožef A p i h, c. kr. profesor. 4°. Str. 207. • - Po obliki in vsebini je to krasna spomen-knjiga ob petdesetletnici vladarjevi in priča, kako krepko deluje naša družba za prosveto slovenskega naroda. Gotovo so jo vsi družbeniki pozdravili s hvaležnim in veselim srcem. Mislimo le na velike stroške, s katerimi se je izdala ta knjiga!
Gospoda pisatelja Apiha poznamo že po knjigi „Slovenci in 1. 1848" in tudi po drugih temeljitih domovinskih spisih. Vidi se, da je tukaj samostojno, preudarjeno in navdušeno pisal o novejši naši zgodovini; vse dogodke nam opisuje z mirnim peresom prav živo in zanimivo, jasno in nepristransko.
V uvodu beremo nekoliko o zgodovini slavne habsburške hiše od grofa Radbota do rojstva pre-
svetlega vladarja (1020—1830). Knjiga sama je razdeljena v tri glavne dele. V prvem (str. 7—98) opisuje pisatelj mladostno dobo našega cesarja do 1. 1859., zlasti burno leto 1848. in začetek vladarstva, hude boje in vstaje na Ogerskem in na Laškem in tudi zunanjo politiko. Vmes nas seznanja s pravicami in zahtevami Slovencev in z junaškimi čini slovenskih sinov v bojevnem času.
V drugem delu (str. 99—162) nam predočuje vnanji in notranji preobrat, preroditev Avstrije, in v tretjem delu (str. 163—207), ki obsega dobo od 1. 1874. do 1. 1898., riše politično bojevanje med različnimi narodi za prvaštvo, narodno življenje, šolstvo, obrt in promet, vesele in žalostne pojave v vladarski hiši.
Zraven cesarjevega življenja opisuje pisatelj kratko in jedrnato razvoj avstrijsko-ogerske države v zadnjih petdesetih letih, pripoveduje, kako se je godilo z ustavo, opisuje gmotni napredek oziraje se na obrt, promet, kmetijstvo, šolstvo itd. Ker se povsod tudi posebej ozira na slovenske dežele, podaje nam skoro natančno kulturno in zgodovinsko sliko slovenskega naroda zadnjega polstoletja. V celi knjigi pa veje gorka ljubezen do lastnega naroda in do gospodujoče vladarske hiše. -
„Naš cesar" je pisan temeljito ter priča, da je pisatelj veščak-zgodovinar. Mojstersko je porabil tvarino ter jo spravil v pripravno celoto. Nekateri oddelki so tudi prav mično pisani, kakor n. pr. nekateri čini otroških let, njegov vladarski nastop i. dr. Jezik je v obče čist in lep. O H. Šalamun.
Poljedelstvo. Slovenskim gospodarjem v pouk spisal V. Rohrman, strok, učitelj na deželni kmetijski šoli na Grmu. Izdala „Družba sv. Mohorja v Celovcu". II. snopič. (Str. 145 — 292.) S tem snopičem je podal gospod pisatelj prekoristno knjigo v roke našemu oratarju. Povsod se je oziral na okoliščine iu potrebe slovenskih poljedelcev. Zraven pa se je modro ogibal, da ni zašel v predolga razmotrivanja in suhoparno teorijo. Dejanske razmere narekale so mu besede. Zato pa je tudi jezik lahak in tvarina tako izvrstno, zanimivo opisana, da človek z neko lahkoto in veseljem sledi poučevanju. (Stvarno oce-njanje te knjige spada v strokovni kmetijski list.) Tu le želimo, da bi naši gospodarji knjigo marljivo prebirali in dobre nauke dejansko uporabljali. /. B.
Koledar družbe sv. Alohorja sa navadno leto 1899. (Str. 144 + 64.) — Koledar je Mohor-janom najbolj priljubljena knjiga. V njem dobe vse nudi jim pratiko, Naznanja sejme, jih zabava in uči. Te dari je prinesel tudi letošnji koledar. Prvi del ima navadne stvari, samo da je letos pridejanih še nekaj poučnih in zabavnih drobtinic. Drugi del pa je zabavno-poučen. Podaje nam tri kratke povesti — in prav je, da so kratke —, več poučnih spisov, in lepo število pesmic. Prvo povest „V Ameriko" je .spisal Premec. Snov ni baš izvirna. Povest naj bi ljudstvo svarila pred nepremišljenim izselje-
vanjem. Vidi se, da pisatelj preveč motri tendency o, pri tem pa premalo pazi na psihološko zvezo postranskih dogodkov; n. pr. slovo je grozno burno, a takoj po slovesu jamejo ženskim lezti glave ni-zdoli na prsi: je-li to verjetno? Nekateri stavki so preveč razkosani in predolgi; prim, prvi stavek! — Neprijetno se glasi ta-le stavek: „Parnik. s katerim so se imeli odpeljati, je imel odriniti!" — Posebno nas je razveselila poučna dogodba „Kako je Svederc zadrugo osnoval." Spisal jo je P. Bohinjec prav v narodnem duhu. Kako izvrstno je pogodil govorico kmetov! Dogodba je res poučna! Kaj se pravi n. pr. „v štiro hoditi", marsikdo ne bo vedel. — Slika „Dvojna dedščina", spisal Ivo Trošt, bo sicer radi burnosti imela efekt, a dejanje je nekoliko prisiljeno. Fant, ki je doslužil vojake ali dovršil kmetijsko šolo, ne govori tako kakor Zoranova sinova! „Bolniku so se prsa dvigala kakor volu", in „prhal je, kakor nadušljiv konj" (24) — je pre-krepko. — Sem tudi lahko uvrstimo „Živalske pogovore" — prav primeren spisek!
Poučni spisi, ki so namenjeni neukim bravcem, naj bi bili kolikor moči lahko umevni. Spis „Grob papeža Pija IX." je za prosto ljudstvo pretežak, za olikanejše čitatelje pa izvrsten. — Mičen, a v uvodu preveč raztegnjen je spis „Naš cesar vrh Javornika".
—	Ganljiv je životopis „Dr. Alojzij Matija Zorn"; srce se nam zgane, ko beremo o „vzvišenem gospodu — velikem siromaku." — Tudi črtice iz življenja štirih novih slovenskih škofov so nam po godu. Zlasti nam je družba ustregla z lepimi slikami. — Potopisna črtica „V Djakovo" je zanimiva, vendar pa gospod pisatelj J. Barle rabi preveč hrvaških besed: n. pr. osim, naličiti (podoben biti), prigovarjati (grajati), dosaden, prednjača i. dr. — Misijonska poročila ljudstvo rado bere, zato nam prav ugaja, da prinaša Koledar mnogo takih podatkov.
—	Poučen je spis „Streljanje proti toči", preučeno pa „Vremensko prerokovanje". Zato pa „Kmetski vremenski prerok" .skrbi za nešolane kmete. — V sestavku „Cerkev sv. Uršule na Plešivcu" je preobširen opis razgleda, česar si prostaki itak ne bodo mogli domišljati. — Tudi pesmice, ki se vrste med večjimi spisi, so dobre, ker jasno izražajo lepe misli. Posebno lepo je ubral gosp. M. Opeka „Svetemu Očetu Leonu XIII.", in gosp. Medved nam je v svojem „Resju in bilju" povedal marsikako veselo in bridko resnico. — O jeziku bi splošno še to-le pripomnili: Tujk in preomejenih provincijalizmov ljudstvo ne ume; zato nam ne ugaja n. pr. terasa, peron, špekulacija, diploma, Bogorodica, mandarin, vuzem i. dr. — V pisavi bi želeli več pozornosti, n. pr.: pred vratmi (bolje: vrati), angelj (b. angel), skupaj zbrati (samo: zbrati), mmdušenje (navdušenje), nobeden (samostojno: nihče\ Ledöchowskija (Ledöchowskega), po plečah (plečih). A to so malenkosti. Slovenci-Mohorjani, le zabavajte se, le učite se iz Koledarja, ki tako skrbi za vašo prosveto. A. S.
Ruska književnost.
Ruski narod žaluje nad smrtjo jednega izmed pesnikov prvakov, kateri je bil z Majkovom in Fetom po smrti Puškinovi glavni zastopnik lirskega pesništva ruskega. Ta je I. P. Polonskij, kateri je umrl dne 30. vinotoka m. 1. Polonskij spada v krog moskovskih idealistov; on je pesnik miru, dobrote in ljubezni do bližnjega, zavzet za oliko naroda in pravo religij ozno čuvstvo. Jakov Petrovič Polonskij se je rodil dne 6. grudna 1. 1820. v Rja-zanu, kjer je prebil svoja otroška in mladeniška leta. L. 1830. je izgubil mater in s petero brati ostal v skrbi svoje sorodnice; oče mu je pa odšel v Je-
rivan v službo. L. 1831. je stopil v rjazansko gimnazijo, kjer je že zgodaj pokazal pesniški talent. Kot učenec šestega razreda je dobil za dar zlato uro od carjeviča, kateremu je ob priliki poklonil svoje^ pesmi. Po dokončani gimnaziji je vstopil na pravoslovno fakulteto v Moskvi. Tukaj seje vzdr-žaval sam, ker je poučeval druge. L. 1844. je dovršil pravo in proti koncu tega leta izdal zbirko pesmij, nazvano „Gammy", katero je kritika sploh (tudi sam strogi Bjelinski) sprejela dobrohotno.
Sedaj se je začelo za Polonskega nemirno življenje, z raznovrstnimi težavami in skrbmi za vsakdanji kruh, skrb za očeta in vso rodbino, katero je moral sam vzdržavati.	(Dalje.)
Razne stvari.
Naše slike.
Lansko leto je obhajal nam Slovencem dobro znani in prijazni dr. Vatroslav Jagič, profesor slovanskega jezikoslovja na Dunaju, 60 letnico. Dokler nam ne dojde obširnejši spis o tem znamenitem učenjaku, naj zadostujejo z ozirom na našo sliko te-le črtice. Jagic se je porodil v Varaždinu dne 6. mal. srpana 1. 1838. Srednje šole je pohajal v Zagrebu, vseučilišče na Dunaju in poslušal Miklošiča? čegar naslednik je sedaj. Od 1. 1860.— 1867. je učitelj eval na zagrebški gimnaziji, 1. 1872. —1874. na vseučilišču v Odesi, potem nekaj časa v Berolinu in v Petrogradu, odkoder je 1. 1886. prišel na Dunaj.
—	Jagic ie mnogo pisal. V tem listu smo že večkrat poročali o njegovem „Archiv für slavisehe Philologie". — Str. 41. nam kaže posnetek Rafaelove slike, imenovane: Madonna con flglio f rosperare. Rafael jo je slikal 1. 1516., izvirna slika je v Napolju. Jezušček blagoslavlja sv. Janeza Krstnika, a za ročico ga ljubeznivo drži Mati Janezova Elizabeta. Kakor v drugih Rafaelovih slikah, tako občudujemo tudi na tej lepoto svetih oseb. — Na str. 48. in 49. vidimo dvoje slik iz razstave našega domačega umetnika ga. Jos. G er ma. O tej razstavi še nismo govorili, ker smo želeli podati nekaj dobrih posnetkov, kar se bo zgodilo v naslednjih številkah.
—	Na str. 56. se nam predstavljajo „pifferari", laški piskači, kateri so došli tudi v naše kraje, kjer jih je (v Vrhpoljah pri Vipavi) fotografiral gosp. H. D. Njih godba ni posebno prijetna, a zanimiva zaradi
narodnega značaja. Godala je lahko spoznati iz slike. — Str. 55. pa nam kaže v sliki pok. Jurija Šubica dobro znano navado, katero imenujejo na Notranjskem „ofreht", za katero besedo smo skovali domačo: „predgodnica". Na večer pred godom kakega domačina pobero otroci ali drugi nagajivci razne stvari, ki imajo kak glas, bodisi piščal, ali zvonec, ali tudi lonec, ali za silo škaf namestu bobna. Z vsem tem orodjem napravijo pred vrati ali tudi v veži glušečo muziko. Kak drug neporednež (ali godovnjak sam) jih včasih počaka pri vratih s korcem vode, da jih malo oblije, vendar pa ne sme drugi dan izostati na mizi kak priboljšek.
Glasba.
II. redni koncert „ Glasbene Matice" v Ljubljani je bil dne 6. t. m. in pripravil mnogoštevilnemu občinstvu krasen užitek. Glavna točka je bila P. I. Čajkovskega Simfonija v i£-mol za veliki orhester. Tako obširnega in divnega glasbenega umotvora še ni izvajal orhester v Glasbene Matice koncertih. Občinstvo je z največjim zanimanjem sprejelo dve Mokranjčevi srbski narodni pesmi, kateri je zbor pel res izborno. Dvorakov „Te Deum" je zaključil dostojno ta prelepi večer, na katerem so si — to rečemo brez obotavljanja — vsi sodelavci, kakor koncertni vodja gosp. M. Hubad, tako tudi veliki orhester, solista gosp. J. Nolli in ga. dr. Linhartova s pevskim zborom vred zaslužili vso pohvalo.
Slovencem ob novem letu.
(Spisal Veridicus.) (Konec.)
Narodnjaki bi morali v šoli in zunaj šole naši mladini razkladati, kakšen je narod, čegar sinovi in hčere smo. Pojasniti bi ji morali, koliko pričakuje domovina od vsa-katerega, kako skrbno moramo torej vsi porabljati svoje moči, da bomo močni, čeprav nas je malo. Ljubezen do malega in zaničevanega naroda mora zgodaj prešiniti mlado srce, potem bo tudi ta ljubezen krepko pospeševala kakor napredek mladine tako tudi napredek vsega našega naroda. V tem oziru ravnajo Nemci, Francozi, Lahi vse drugače kakor mi. Kako se vname srce mlademu Nemcu, ko mu v misel vzameš veliko Nemčijo; kako zažari lice Francozu, ko sliši besedo „France", in kako oživi Lah, ko se spomni svoje „patrie"! Kdor je bral Amicisov „Cuore", ta umeva, kako se da v mladih srcih užigati domovinska ljubezen. Naši mladeniči s pravo domovinsko ljubeznijo v srcu ne bi nosili denarja, ki ga jim oče-kmetič težko da, rajši v gostilne kakor v knjigotržnice, ne bi z igranjem in drugimi zabavami tratili zlatega časa, ampak bi v sebi vzgajali za domovino može — polne znanja, trdne volje, zlatega značaja.
Obrnimo se h kmečkemu stanu, ki je steber našega naroda! Ta steber sta pa jela rušiti dva domača sovražnika: žganje-pitje in zapravljivost. Žganje, katero pijö Slovenci po nekaterih krajih čim dalje bolj, ukončuje naš narod po telesu ravno tako, kakor je nekdaj pokončevalo domače rodove v Ameriki. Ne samo pijanec sam slabe va, tudi njegov zarod je slaboten in okužen, večkrat do cela slaboumen. Kje so bili nekdaj boljši in pridnejši ljudje kakor naši Gorenjci, kje so bili močnejši korenjaki? Ako bodo pa Gorenjci žganje tako pili še nadalje kakor sedaj, potem morajo v nekaterih desetletjih omagati in propasti.
Zapravljivost uničuje naš narod gmotno. Kdor je bil malo po svetu, ve, kako se trudijo drugod ne samo posamezniki, ampak cele občine, dežele, narodi za blagostanje. Siromak m( ra bogatinu hlapčevati; ako pa ima gospodar kaj premoženja, zaveda se
samostojnosti in svoje veljave. Ako bo naš narod še bolj obubožal, kakor je doslej, je izgubljen. Tujci bodo pokupili zemljo, domačin pojde na tuje, da se potuji, in kmalu ne bo Slovenca več. Ta nevarnost je tako velika zato, kei" pri nas n. pr. Nemec ali Italijan lahko uspevata, ne da bi jima bilo treba posloveniti se; a Slovenec se med Nemce ali Lahe ne naseli drugače, kakor da izgubi svojo narodnost. Neizrekljivo mnogo so storile posojilnice za naš narod: a da se nevarnost odpravi korenito, treba je izboljšati narod moralno. Razni domoljubi so že stavili nasvete, kaj naj bi se odpravilo, kaj pa uvedlo: nasveti so dobri, da bi se jih narod le oprijel! Potratnost v obleki, velike dote, gostilne — vse to je kvarljivo, a najbolj gostilne, ki pripravijo kmeta ob vse. Tu treba rano kar izrezali!
Naš narod, naše kmetiško ljudstvo, ima v gospodarstvu poleg imenovanih napak še dve drugi, kateri ovirata njegovo napredovanje. Nikakor ne moremo reči, da naš kmet ne želi pridobiti si imetja, blaga in denarja, ali da je zadovoljen z uboštvom. Opazujemo lahko, da so tudi preprosti naši ljudje prav umni in previdni, kadar jim gre za kak dobiček. Toda žal, da veČina naših imovitejših ljudij med kmeti obogati s tem, da škodi drugim, da si obrne v svoj prid slabosti, zadrege in nevednost kmetiškega ljudstva. S kmetovanjem pač ne more bogateti dandanes nihče; vsak kmet se šteje srečnega, ako more životariti brez dolgov. Jedina trgovina in krčma utegne donašati lep dobiček: a čim večji in hitrejši je dobiček pri trgovcu in krčmarju, tem huje se godi onim, ki so od njiju odvisni. In kolika nesreča je za narod, da se nihče neče ali ne zna poprijeti drugega dela, katero bi mu tudi dona-šalo lepega dobička, a ob jednem ne škodovalo, temveč koristilo drugim! Tudi hoče naš domači človek navadno obogateti hitro; jedino tje ga vleče, kjer je dobiček lahek in velik. Da bi bil zadovoljen z malim dobičkom, da bi bil stanoviten in si mislil: zrno do zrna pogača, tega ne mara. Zato je pa
zlasti židovska trgovina tako nevarna domači, in gorje nam, ako se poprej ugnezdi pri nas židovstvo, predno se narod zave te nevarnosti, kakor se je zgodilo že Hrvatom.
Druga slaba lastnost našega ljudstva je ta, da se preveč ozira na pomoč drugih ljudij in si samo neče pomagati. Kmet da v šolo dijaka, ob tem pa misli na to, da bi mu pomogli drugi, da bi dobival hrano zastonj itd. Nadalje upa, da mu bo dijak kdaj podpora in ne samo njemu, temveč vsem drugim domačim. Seveda ga tako upanje večinoma goljufa, ker oni dijak, ako pride v kako službo, tudi nima vsega v obilnosti. To upanje pa in neprestano oziranje na druge slabi lastno moč, in tako ne stopi kmet nikdar „na svoje noge". Pred očmi mu je najrajša sreča brez velikega truda. Ta nesamostojnost se najbolj kaže proti tujcem. Tujec pride, prime se kakega večjega „pod-vzetja" in vzame naše ljudi za najnižje delavce. Oh, kako so mu ti hvaležni, da je prišel človek, ki jim je dal kruha! Saj ne pomislijo, da so imeli hleb pred seboj sami; tujec ga jim je prišel snest, njim pa meče le drobtine.
Ta nesamostojnost, to hlapčevstvo, ta otroški duh našega naroda je huda rana, je nevarna bolezen, katere ga je treba ozdraviti čim najprej. Treba, da ljubimo in cenimo najprej to, kar smo pridobili sami. Delo lastnih rok — to nam daje čast; darovi so samo za silo, v potrebi.
Omikani stanovi radi priznavajo, da je za preprosto ljudstvo potrebna vera, da
se mora v njem -gojiti čustvo pokorščine, dolžnosti, ljubezni. Omikancem pa — pravijo — vera ni potrebna, ker jo dovolj „na-domeščuje" omika. Zaradi tega pa kakor drugodi tako tudi pri nas jako hitro in globoko pada toplomer „verskega čustva", verske dolžnosti izgubljajo svoj pomen, verske navade so le kot nekake starine. Ob nedeljah je skoro obligatno, da se prirede izleti, in le kdor mora, ostane doma. Da izletniki ne pohajajo božje službe, ki je zapovedana katoličanu, to je lahko umevno. To je jeden izmed slabo verskih pojavov v veliki meri. Dosledno je, da se jednako prezirajo tudi druge verske zapovedi, in tako ugaša v širših slojih versko življenje. Pač je tudi drugodi tako, a slabo naj nam ne bo v vzgled! Ali bo narodnost naša napredovala, ako bo verski duh še dalje tako pojemal, to je lahko povedati, saj nam kaže sedanjost dovolj, kam plovemo. Indiferentizma se bo navzelo kmalu tudi ljudstvo, in potem naj mu govori kdo o zvestobi do materinega jezika! Saj je vendar še vedno lože premeniti občevalni jezik kakor odpovedati se verskemu prepričanju. Kdor lahko stori drugo, stori še lože prvo.
Prava inteligencija in prava vernost se vjemata in družita najlepše. Iz obeh izvira najkrepkejši napredek. Zato je močno želeti in z vsemi silami delati na to, da Slovenci ne pademo v brezdno puhloglavskega liberalizma, ampak da se povzdignemo v vseh strokah na ono višino, kjer so drugi narodi, ne da bi zatajili vero svojih dedov in tako zavrgli časno in večno srečo.
„Der Süden."- Edini časopis za politične, kulturne in gospodarske koristi Hrvatov in Slovencev v nemškem jeziku, izhajajoč na Dunaju, dovršil je prvo dobo. Akoravno je bil časopis „Der Süden" ustanovljen v najgorši dobi, pridobil si je tekom polleta vendar mnogo prijateljev, ne samo med Hrvati in Slovenci, temveč tudi med drugim slovanskim svetom. Da, celo med Nemci je našel naročnikov, najboljši dokaz, kako potreben da je bil ta list, ki so ga ustanovili odlični slovenski in hrvaški zastopniki v državnem zboru. Ta časopis, ki je izhajal izkraja po dvakrat na mesec, začel je od začetka listopada izhajati po trikrat na mesec, ne da bi se bila starim naročnikom naročnina povišala. Od mnogih stranij dohajajo vesti, da bi bil
list skoro postal tednik. To bo pa le takrat mogoče, ko bo za tedensko izdavanje dovolj naročnikov.
Že s tem, da list izhaja trikrat na mesec, so stroški večji nego naročnina. Zato prosimo slovenske in hrvaške rodoljube, katerim je na tem, da more ta list dosezati svoje svrhe, da se nanj naročajo, naročanje lista čitalnicam, gostilnam, kavarnam in domoljubnim zavodom priporočujejo. Važni za list so tudi oglasi (inserati) posebno za one tvrdke in poje-dince, kateri žele trgovinskih in drugih zvez izven slovenskih in hrvaških dežela.
Uredništvo in upravništvo lista „Der Süden" je na Dunaju, I. Plankengasse 4.
Celoletna naročnina znaša 3 goldinarje, polletna 1 gld. 65 kr.