mirnim
Ш
SLOVENSKI ZGODOVINI
IN
N Al ОЖ EM VPRAŠANJU
Ш П Ж О . PLETEESKI
DOCUMENTA ET STUDIA HISTORIAE RECENTIORIS
II

ŠTUDIJE 
SLOVENSKI ZGODOVINI 
NARODNEM VPRAŠANJU
Napisal :
JANKO PLETERSKI
Založba Obzorja 
Maribor 1 9 8 1

------------------------------------------- .. _ ...........................— ......................... .....
UVODNO POJASNILO
V to knjigo so zbrani nekateri spisi o dveh sklopih zgodovinskih vprašanj, 
ki pa se med seboj prepletata. Prvi sklop je zgodovina Slovencev v času 
razvitega narodnega in socialnega gibanja do konca prve svetovne vojne in do 
njihove državne ločitve od Avstroogrske. Tu gre za izoblikovanje slovenskih 
političnih taborov na podlagi vse bolj razvite in razvejane družbe na Sloven­
skem. Gre za razvoj njihovih stališč in dejavnosti, zlasti v narodnem vprašanju, 
ki ima pri Slovencih vedno tudi svojo jugoslovansko razsežnost. Po svoji 
naravi bi sodilo v ta sklop seveda tudi koroško vprašanje. Ker pa sem dolga 
leta veliko delal na zgodovinskem preučevanju prav tega vprašanja posebej — 
pravzaprav sem od njega začenjal svoje širše zanimanje za slovensko zgodo­
vino in narodno vprašanje sploh — je to študijsko gradivo tako obsežno in 
obdelano na drugačen način, da bi ga bilo težko skladno vključiti v zamišljeno 
knjigo. Zato sem ga pridržal morebitni posebni zbirni objavi. Vrhu tega so 
poglavitni izsledki o koroškem vprašanju za leta do 1918. in do plebiscita že 
izšli v dveh knjigah. V samostojni monografiji »Narodna in politična zavest 
na Koroškem« (Slovenska matica, Ljubljana 1965) in pa v zborniku »Koroški 
plebiscit« (Slovenska matica, Ljubljana 1970). Tudi samostojna knjiga »Prva 
odločitev Slovencev za Jugoslavijo« (Slovenska matica, Ljubljana 1971, srbo­
hrvaški prevod pa Nolit, Beograd 1976), ki obravnava slovensko politiko 
v domovini v času prve svetovne vojne, ni mogla — po naravi stvari — priti 
v ta izbor.
Drugi sklop je narodno vprašanje v pripravah in v izbojevan ju socialistične 
revolucije na Slovenskem. Sklepno še opredelitev danes perečega vprašanja 
naroda v socializmu. Tudi v tem sklopu se osrednje vprašanje povezuje s širšim 
preučevanjem revolucionarne prakse, deloma v ZSSR, predvsem pa na tleh 
Jugoslavije, pri čemer sem se trudil ugotoviti in označiti tudi teoretični dose­
žek v revolucionarni storitvi KPJ. Spričo pomanjkanja slovenskih spisov
o znanosti zgodovine, morda ne bo odveč, da se knjiga izteka z drobcem 
razmišljanja o prepričanju zgodovinarja in o možnosti, da prepriča novi rod. 
Tudi za drugi sklop velja, da v izbor niso prišle samostojne izdaje (brošuri 
»Komunistička partija Jugoslavije i nacionalno pitanje«, Komunist, Beograd 
1971 in pa »Revolucija in vprašanje narodov«, Univerzum, Ljubljana 1979, 
pa tudi »Politična in socialna zgodovina Jugoslavije«, skupaj z avtorjem 
drugega dela Brankom Božičem, Obzorja, Maribor 1975).
Spisi so v knjigi ostali takšni kot ob prvi objavi, razen nekaj stvarnih 
popravkov. Razvrščeni so tematsko in ne po času nastanka. Pet jih je prvič 
objavljenih v slovenskem jeziku, eden pa sploh prvič. Podatki o prejšnjih 
objavah so navedeni na koncu knjige.
Rad bi se toplo zahvalil založbi »Obzorja«, da je omogočila knjižni izid teh 
spisov, ki so mi rastli ob delu več kot dveh desetletij. Morda bodo odprli komu 
kak nov pogled, omogočili kako novo spoznanje, spodbudili kako ustvarjalno 
dejanje. Na takšno možnost sem se zanašal, ko sem spise predlagal za zbirno 
objavo.
Strahomer, 24. januar 1981 J. P.
Revolucija in slovensko nacionalno vprašanje
»... te umirajoče narodnosti, kakor Čehi, Korošci, Dal­
matinci in drugi, so skušale splošno zmedo leta 1 8 4 8 
izkoristiti za to, da bi svoj politični status quo iz leta 
Gospodovega 8 0 0 zopet obnovile ... (To so) nacionalne ambi­
cije panslovanskih sanjačev, ki se jim je posrečilo razgibati 
del češkega naroda in del južnih Slovanov. Ali pa lahko 
pričakujejo, da bo šla zgodovina tisoč let nazaj na ljubo 
nekaterim sušičnim narodnim telesom, ki so povsod na 
ozemlju, kjer prebivajo, izpremešana in obdana od Nemcev, 
ki od pradavnih časov za civilizacijske smotre niso imela 
drugega jezika ko nemškega in ki so brez najelementar- 
nejših pogojev za nacionalno življenje: večje številnosti in 
strnjenega ozemlja?« (Marx-Engels, Revolucija in kontrare­
volucija v Nemčiji, Ljubljana, 1 9 5 5 , str. 10 1 .)
Slovenske revolucionarje je neizpolnjeni revolucionarni dolg, s katerim 
je slovensko narodno gibanje izšlo iz leta 1848 in ki je sopovzročil porazne 
ocene pri Marxu in Engelsu, nenehno težil. Ni šlo samo za splošno neobvešče­
nost o tedanjih pojavih revolucionarnosti pri kmečkih podložnikih na sloven­
skem področju, katere je neposredno po marčni revoluciji na Dunaju zajel 
»pravi revolucionarni vzgon, ki je z izjemo redkih proletarskih nastopov (Ljub­
ljana, Idrija, Podrožčica) pri nas edinstven tako po svoji moči kakor po svoji 
širini«.1 Čeprav meščanska revolucija tega slovenskega drobca velikega evrop­
skega gibanja tedaj ni upoštevala, kakor sploh ni razumela ali hotela razumeti 
pospeška in globine, ki bi jo revoluciji lahko dalo kmečko puntarstvo, je ta 
drobec bil dejstvo, ki ga je zgodovina morala prej ali slej pokazati. Navsezadnje 
celo ni šlo za to, da notranja slabost nemške revolucije same ni bila na zadnjem 
mestu med vzroki za takšno oceno. Revolucionarna Nemčija oživljajočih sap 
pomladi narodov ni zajela, »ni istočasno z lastno svobodo proglasila svobode 
tistih narodov, katere je dotlej zatirala«; dejansko je »v celoti sankcionirala 
zatiranje Italije, Poljske in zdaj še Češke po nemški vojaščini. Kaunitz in 
Metternich sta čisto opravičena.«2
Revolucionarjem je šlo v prvi vrsti za to, da pravilno spoznajo problem, 
ustroj in razporeditev sil revolucije in reakcije leta 1848, da ugotove, zakaj 
je nemška revolucionarna levica morala slovanska narodna gibanja v Avstriji 
s Slovenci vred zabeležiti na strani kontrarevolucije, da iz zgodovine črpajo 
nauk za nove družbene boje in odločilne spopade. Hkrati pa je prvo vprašanje, 
na katero so morali istočasno, zavedno ali nezavedno, a dejansko odgovarjati, 
bilo: Bomo v tem boju sploh nastopali kot slovenski ali kar kot evropski, 
konkretno nemški, italijanski revolucionarji? Tudi z drugimi besedami: Mar 
naj Slovenci, ki jim je za družbeni ali civilizacijski napredek, upoštevajo ugoto­
vitev nemškega levega revolucionarnega tabora v letu 1848, namreč da je v zad­
njem tisočletju »tendenca absorbiranja (slovanskih narodov) po Nemcih bila 
in je še vedno ena izmed najmočnejših sredstev, s katerim se je širila za­
hodnoevropska civilizacija na vzhodu tega kontinenta«? Ali naj se ravnajo po 
logičnem zaključku in nasvetu, »da je bila zato naravna in neizogibna usoda
1 Bogo Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1 8 4 8 , ZČ, II—III, 1 9 4 8 —1 9 4 9 , str. 5 8 .
2 F. Engels, Praška vstaja, »Neue Rheinische Zeitung«, 1 8 . junija 1 8 4 8 , št. 1 8 .
teh umirajočih narodov, pustiti, da se ta proces razkroja in absorbiranja po 
njihovih močnejših sosedih dokonča«?3
Prvi je na to vprašanje z dunajskih barikad odgovarjal praktični revolu­
cionar Anton Füster, še 29. marca podpisnik znane adrese dunajskih Slovencev 
kranjskim deželnim stanovom. Odgovoril je nikalno: »nacionalno se je ubil 
ob težavi — zanj nerešljivi — združiti revolucionarnost z vsebino slovenskega 
gibanja.«3 3 Vendar se je izkazalo, da je Füsterjev odgovor ostal — oseben. 
Kljub nerazvitosti socialnih pogojev pri Slovencih za meščansko in plebejsko 
revolucionarno gibanje, kljub nezrelosti revolucionarne zavesti, je geslo Ze­
dinjene Slovenije kot emanacija srednjeevropske revolucije dalo slovenskemu 
narodnemu gibanju revolucionaren pomen in politično osnovo. S te osnove so 
nastopali slovenski poslanci v ustavotvomem državnem zboru, izvoljeni v vo­
lilnem gibanju pod močnim vplivom težnje kmetov za politčno osamosvojitev, 
izražene v geslu: » ... tok ne smete taziga voliti, kateriga vam bo gosposka 
al pa duhovshna ponujala.«4 Oboje je omogočilo, da so nekateri tedanji sloven­
ski poslanci na Dunaju »v vprašanju zemljiške odveze in odnosa do dunajske 
oktobrske revlucije zavzemali bolj radikalno stališče kakor npr. Čehi« in da so 
»dobro zastopali zahteve slovenskega narodnega programa«.5 Vzlic objektivnim 
in subjektivnim slabostim slovenskega gibanja je slovensko nacionalno vpra­
šanje bilo priznano kot eksistentno in je kot tako bilo upoštevano, čeprav zelo 
nepopolno, tudi v kromerižkem ustavnem načrtu, tem prvem in zadnjem 
meščanskem sporazumu o nacionalnem vprašanju v Avstriji.
Dvojna dediščina leta 1848 za Slovence, pičla in slabo spoznana revolucio­
narno napredna, in težka, vse prekrivajoča oportunistično nazadnjaška, je 
bremenila vso poznejšo slovensko zgodovino. Napredni duhovi so se zaradi 
nje morali odločati ob dilemi: ali je vredno reševati tisto slovensko pičlost, 
gojiti naprej to šibko rastlinico in se brezupno upreti staroslovenskemu vse- 
zaverodomcesarjevstvu, tesnobnim razmeram, »kjer se vsaka stvar meri na 
mravljinčno ped«, kjer je »mnogo lažje napačno delati nego napačna dela 
grajati«, kakor je tožil Levstik.6 Koliko laže je bilo umakniti se težki stvarnosti 
malega in malo razvitega naroda in njegovim krmežljavim razmeram! Vemo, 
da Dežman ni bil samo problem morale, značaja, marveč problem razmer, 
čeprav razvoj medtem ni počival in je napočil že Levstikov čas, ko »o kakem 
tragičnem konfliktu med voljo za progresivnim družbenim delovanjem in za- 
nikrnostjo lastnih nacionalnih razmer torej že ne more biti več govora.«7
Nedobojevani spopad med »mladimi» in »starimi« Slovenci, Levstikova 
osebna usoda, obenem pa zamah množičnega ljudskega gibanja ob taborih, 
so opozarjali na novo kvalitetno stopnjo v slovenskem socialnem razvoju, 
na približevanje časa, ko slovensko vprašanje postane spet revolucionarno 
vprašanje. Zdaj očitno ne le v razmerju do habsburške države, marveč tudi 
znotraj slovenskega narodnega okvira. Taborskemu gibanju za Zedinjeno Slo­
venijo, ki ga je bil meščanski liberalizem opustil, je rastel nov socialni nosilec, 
vodnik in organizator, slovenski delavski razred. Njegova edina možnost je bila 
upirati in upreti se prav tistim podedovanim tesnobnim razmeram, ki so uniče­
3 Marx in Engels, delo, navedeno ob uvodnem citatu.
3 a Boris Kidrič (A. Gorjan), Lik slovenske inteligence med Prešernom in Levsti­
kom, 1 9 4 1 , Zbrano delo I., str. 1 3 4 .
4 Iz volilno agitacijskega spisa, zaplenjenega v Moravčah. Josip Apih, Slovenci 
in leto 1 8 4 8 , str. 1 4 9 .
5 Fran Zwitter, Narodnost in politika pri Slovencih, ZČ I, 1 9 4 7 , str. 45 .
8 Dragotin Lončar, Politično življenje Slovencev, str. 4 5 .
7 Boris Kidrič, o. c., str. 1 3 5 .
vale napredne ljudi in slovenski narod silile v položaj opore reakciji. Njegova 
socialna osvoboditev je neogibno prišla v odvisnostno razmerje ne z bojem 
proti kapitalizmu na splošno, marveč z bojem proti konkretnim razmeram, 
ki jih je kapitalizem ustvaril na Slovenskem. Slovenski delavski razred je 
z zdravim čutom za stvarnost dejansko nastopil za to, da si ustvari prvi pogoj 
za uspešen boj : svoj teren za boj proti svojemu meščanstvu. Empirično je 
prihajal do enakega dejanja, kakršnega nujnost je spoznaval Engels, ko je 
poljskim socialistom priporočal, naj nacionalno osvoboditev postavijo kot prvo 
točko svojega programa: »Za to, da bi se borili, je treba najprej imeti tla pod 
nogami, zrak, svetlobo in prostor. Sicer bo ostalo vse le besedičenje.«8
Prav značilno je, da si je leta 1869 prvo ljubljansko delavsko izobraževalno 
društvo hotelo nadeti ime »Slovenska Lipa« in prav tako je značilno, da je 
deželna vlada to ime v predloženih pravilih prečrtala.9 S tem imenom delav­
ski člani društva pač niso nameravali povečati števila meščanskih »narodnih« 
organizacij. Celo društveni predsednik, s pomočjo katerega je slovensko libe­
ralno meščanstvo skušalo društvo dobiti pod svoj vpliv, je moral delavstvu 
poudarjati potrebo po »narodni slogi« (t. j. solidarnosti z delavci drugega 
rodu) in tedanjemu delavskemu mišljenju v Avstriji primerno poudarjati, 
da je narodno vprašanje stvar meščanstva (»nikakor ni prva naloga delavcem, 
da bi oni rešili narodno vprašanje«).1 0 S svojim imenom je društvo hotelo izra­
ziti dejstvo, da živi in deluje na svojem domačem terenu, kjer naj služi stvari 
slovenskega delavca. Delavsko izobraževalno društvo je hitro stopilo na pot 
razredne delavske politike, hkrati pa je že 29. septembra 1871 soglasno sklenilo, 
da je potrebno izdajati slovenski delavski časopis. Njegov vodilni član, v komu- 
narski Franciji osveščeni Železnikar, je leta 1875 jasno izpričal svoj pozitivni 
odnos do slovenskega naroda, ko je na vabilo, naj se kot razgledan človek 
pridruži nemškutarski liberalni stranki, odgovoril: »Tudi jaz sem liberalen, 
toda liberalen tako, da svojega lastnega naroda nikoli ne bom mogel zaniče­
vati .. .«1 0 a To je bila naravna in nedogmatična paralela in praktični odgovor 
neživljenjskemu delavskemu kozmopolitizmu, ki ga je tedaj oznanjalo nemško 
delavsko gibanje v Avstriji, ko je v nacionalnem vprašanju videlo zgolj »re­
akcionarno rovarjenje meščanskih strank in njihovega poneumnjevalnega 
tiska«, ki hoče samo narode odvrniti od resnih vprašanj napredka. »Narodnost 
v vašem smislu,« je pisalo delavsko glasilo »Die Arbeit« leta 1885, »je za nas 
že premagano stališče, je reakcionaren pojem, sovražen svobodi in kulturi; 
človeštvo ne pozna nacionalnih meja; ne! naša domovina je svet, naša morala 
je delo, naša narodnost je človeštvo.«1 1 To je bilo sicer lepo rečeno, a prav 
malo je pomagalo tistim, ki so zastavljali lopato, da slovenskemu, polkmeč­
kemu, enojezičnemu delavskemu garaču krčijo in uravnavajo prve metre 
strme steze k tako oddaljenemu cilju univerzalnega človečanstva, temelječega 
na svobodnem delu. Ljubljansko delavsko izobraževalno društvo je prišlo 
na glas kot »nacionalno« in sorodna (pač nemška) društva so zato leta 1886 
bojkotirala njegov občni zbor; niso mu poslala nobenega običajnega pozdrava. 
Društveni tajnik Vertnik se je branil takih očitkov in stvarno opozarjal: 
»Treba je omeniti, da se mora tukajšnje društvo toliko več bojevati, ker v slo­
8 Engels Kautskemu, 7. februarja 18 8 2 , K. Marx, F. Engels, V. I. Lenin, O prole­
tarskem intemacionalizmu, Moskva 1 9 5 7 , str. 1 6 9 .
9 Zgodovinski arhiv KPJ, tom V, str. 1 .
1 0 Dragotin Lončar, Dr. Janez Bleiweis in njegova doba, str. 6 4 .
1 0 a Prim. R. Kyovsky, Narodno vprašanje ob prvih začetkih socialističnega gi­
banja med slovenskim delavstvom, Socialistična misel, II., 1 9 5 4 , str. 1 1 .
1 1 »Die Arbeit«, 1 . oktober 1 8 8 5 , št. 5 .
venskem jeziku ni nobenih dobrih knjig in časnikov. Vrhu tega so tukajšnji 
delavci vseskozi domačini in se težko drže proti narodnjakom.«1 2 Logika ob­
stoja slovenskega naroda, ki je tedaj že v znatni meri pridobival atribute 
nacije, je ljudi, dejavne v delavskem gibanju na Slovenskem, navajala na 
iskanje najuspešnejše poti. Prva in naravna osnova take poti je bila živa vez 
v lastnem jeziku med delovnim človekom in njegovo organizacijsko in idejno 
nadstavbo. Le tako ga je bilo moč učinkovito odtegniti vplivu psevdoliberal- 
nega in klerikalnega fevdalno kozmopolitskega narodnjaštva. Zato je prvo 
slovensko socialno demokratsko glasilo »Novi čas« leta 1889 pisalo, kako 
potrebno je, da si slovenski delavec celo tedaj, kadar se preseli izven svojega 
jezikovnega področja, obdrži sposobnost izobraževati se v svojem materinskem 
jeziku, »katerega se je najpred naučil.« Toliko bolj je kajpak to veljalo za 
delavca — domačina na Slovenskem, ki ni imel priložnosti, da »se ptujega je­
zika nauči in se v njem izobražuje .. ,«.1 3
Splošna nezrelost pogojev za družbeni preobrat v Evropi vzhodno od Nem­
čije sredi 19. stoletja je vso pozornost vodilnih revolucionarnih duhov usmer­
jala zgolj na evropski zahod, vključno Nemčijo. To je bilo v bistvu področje 
klasičnih velikih nacij z ustreznimi nacionalnimi državami (Anglija, Francija, 
Španija) oziroma velikih nacij v procesu formiranja (Nemčija, Italija). To 
je bilo področje, kjer sta Marx in Engels že leta 1847, konkretno v Angliji, 
pričakovala »prvi odločilni udarec, ki bo privedel k zmagi demokracije, k osvo­
boditvi vseh evropskih dežel«.1 4 Vzhodno od njega je evropska revolucija 
pričakovala le »boj z barbarskimi hordami Avstrije in Rusije«, za »zrušenje 
Pruske in Avstrije, odriv Rusije za Dnjestr in za Dvino«.1 5 Poljski nacionalni 
problem je bil zanimiv kot pogoj za dve nalogi revolucije: za formiranje 
demokratične Nemčije in za utesnitev Rusije. V revoluciji 1848/49 se je kot 
nacionalna meščanska revolucionarna sila izdiferencirala še Madžarska. V ta­
kih okoliščinah se problem osvoboditve malih narodov vzhodne in jugoza­
hodne Evrope praktično ni vsiljeval. Pri obeh klasikih revolucionarnega de­
lavskega gibanja je prevladovala misel, da družbeni napredek in boj delavskega 
gibanja potrebujeta za svoj razmah večjih, zemljepisno in gospodarsko za­
okroženih državnih organizmov, ustvarjenih na podlagi večjih narodov, manjši 
bi se vanje vključili brez posebnih pogojev. Obe misli, o potrebni velikosti 
in o asimilaciji premajhnih, razločno razberemo tudi iz uvodnega navedka. 
Skrbela sta npr., da bi zadostno podlago dobila tudi Poljska: »Razume se, 
da ne gre za ustanovitev utvarne Poljske, marveč za ustvaritev države na 
osnovi, sposobni za življenje. Poljska mora obsegati vsaj ozemlje iz leta 1772, 
mora vladati ne samo nad porečji, marveč tudi nad ustji svojih velikih rek 
in konec koncev, nad velikim primorskim pasom ob Baltskem morju.«1 6 
Izrecno sta poudarjala, da se bodo Nemci, ki prebivajo na tem primorskem 
ozemlju, morali sprijazniti s poljsko suverenostjo. Podobno sta pozneje, ko 
je Bismarck na svoj način reševal »malonemški« program, ugotavljala, da 
»Bismarck... opravlja košček našega dela«, »ustvarja več prostora za našo 
dejavnost«.1 7 Razmerje med proletarsko revolucijo in osvobodilnim gibanjem 
narodov, upravičenih do svoje državnosti, je v prvotni zamisli posledično in
1 2 »Die Arbeit«, 1 8 . februar 18 8 6 , št. 4 .
1 3 D. K., »Koroška« krivda in nekrivda slovenske socialne demokracije, Naša 
sodobnost 19 5 8 , str. 1 6 3 .
1 4 Govor F. Engelsa o Poljski, 29 . novembra 1 8 4 7 , n. n. m., str.ll.
1 5 Govor F. Engelsa o Poljski, 22. februarja 1 8 4 8 , n. n. m., str. 2 1 .
1 6 F. Engels, Članki o debatah o poljskem vprašanju v Frankfurtu, 1 9 . avgusta 
184 8 , n. n. m., str. 3 2 .
1 7 Pismo F. Engelsa K. Marxu, 1 5 . avgusta 1 8 7 0 , n. n. m., str. 9 0 .
ne organsko: »... zmaga proletariata nad buržuazijo je istočasno signal za 
osvoboditev vseh zatiranih narodov«, » .. . zmaga angleških proletarcev nad 
angleško buržoazijo ima odločilen pomen za zmago vseh zatiranih nad svojimi 
zatiralci. Zato je treba Poljsko osvobajati ne na Poljskem, pač pa v Angliji«.1 8
Dejstvo, da je pričakovani odločilni udarec proletariata v Angliji izostal, 
je Marxa navedlo na to, da je v letu 1867 spoznal ne samo možnost, marveč 
tudi nujnost odcepitve Irske od Anglije kot pogoja za socialno revolucijo 
v Angliji. Poleg Poljakov in Madžarov so se zdaj tudi Irci uvrstili med »po­
trebne narode« v Evropi (izraz je uporabil Engels že leta 1848), namreč na­
rode, katerih osvoboditev je pogoj za odločilni družbeni premik v Evropi. Zdaj 
že ni šlo več za velik narod oziroma za veliko državno ozemlje. Misel, da noben 
narod, ki zatira druge narode, sam ne more postati svoboden, ki jo je Engels 
izrazil že leta 1847, je dobila še novo znanstveno in politično utemeljitev 
na irskem področju. Značilno za metodo in prakso preučevanja nacionalnega 
vprašanja pri Marxu in Engelsu je prav to, da sta se konkretnega nacionalnega 
problema lotevala takrat, kadar je dejansko stopil v interesno območje revolu­
cije. Izpričevala sta strogo konkretnost in racionalnost svojega analitičnega 
mišljenja. Nikakor pa nista prezrla splošnega humanističnega aspekta pro­
blema nesvobodnega naroda, imela sta ga le za samo po sebi umevnega: ko 
se je Marx pripravljal, da bo na seji Sveta internacionale poročal o irskem 
vprašanju, je iz svojega poročila zavestno nameraval izključiti vsako »inter- 
nacionalnost« in »humanitarno« frazo o pravičnosti do Irske, kajti »to se ra­
zume samo po sebi v Svetu internacionale«,1 9 Slovanske narode (z izjemo 
Poljske) je družbeni razvoj privedel v območje Marxovega revolucionarnega 
zanimanja komaj nekaj let pred njegovo smrtjo. Leta 1878 je že ugotovil: 
»Kljub vsem političnim in socialnim oviram sodelujejo Slovani, posebno na 
Poljskem, Češkem in v Rusiji, v današnjem času v mednarodnem gibanju 
v takšnem obsegu, kakršnega ne bi leta 1872 niti največji optimist mogel pri­
čakovati.«2 0
Slovensko delavsko gibanje je bilo še daleč prešibko in preveč nezrelo, 
da bi ga Marx oziroma Engels posebej preučevala in z njim obenem tudi 
slovensko nacionalno vprašanje. Ni prišlo do tega, da bi se vprašala, ali je 
slovenski problem treba izločiti iz nemškega oziroma, po malonemški rešitvi 
leta 1871, iz avstrijskega. Razmah avstrijske socialnodemokratske stranke 
po Hainfeldu je pri Engelsu vzbujal prepričanje, da bo nerešeno nacionalno 
vprašanje v Avstriji pospešilo padec vladajočih razredov vseh avstrijskih na­
rodov, delavski razred, ki bo prevzel oblast, pa bo znal nacionalno vprašanje 
rešiti. »Istočasno, ko pri vas v Avstriji posedujoči razredi raznih kronovin 
v svojem slepem nacionalnem sovraštvu izgubljajo zadnje ostanke svoje spo­
sobnosti, vladati, jim bo vaš drugi strankin kongres pokazal obraz tiste Avstri­
je, ki ne pozna nacionalnega sovraštva, Avstrije delavcev.«2 1 Prednost velikega 
gospodarskega prostora, kakršnega je pomenila Avstrija, je bila za zmagovit 
proletariat preočitna, oportunizem vodstva avstrijske socialne demokracije 
šele v zarodku.
Leto dni po Engelsovi smrti (1896) je londonski kongres internacionale, še 
pod vplivom njegovega in Marxovega dela, po razpravi o kolonialnem vpraša­
1 8 Govor K. Marxa o Poljski, 2 9 . novembra 1 8 4 7 , n. n. m., str. 1 0 .
1 9 K. Marx, Pismo F. Engelsu, 1 0 . oktobra 1 8 6 9 , n. n. m., str. 7 5 .
2 0 K. Marx, Zgodovina mednarodnega združenja delavcev, ki jo je sestavil Mister 
Howell, n. n. m., str. 1 6 4 .
2 1 F. Engels, Pismo kongresu avstrijsko socialnodemokratske stranke leta 1 8 9 1 , 
n. n. m., str. 1 9 4 .
nju res proglasil pravico vseh narodov do samoodločbe. Komaj nekaj mesecev 
za tem je tudi ustanovni zbor Jugoslovanske socialno demokratične stranke 
ponovil, »da zastopa popolno pravico lastnega odločevanja vseh narodov«.2 2 
Vendar v avstrijski socialni demokraciji ni prišlo do spoznanja, da je enot­
nost Avstrije mogoče ohraniti samo z brezpogojnim priznanjem te pravice 
tudi vsem avstrijskim narodom. Istega leta je pisal Karl Kautsky o nacional­
nem vprašanju v Avstriji: »Narodni boji v Avstriji zgubljajo polagoma odlo­
čilni pomen za usodo narodov; postajajo prepiri med posameznimi klikami, 
prepiri, ki so deloma nerazumno posnemanje tradicij, deloma samo zavist 
ali pa celo potreba, prikrivati umazane kupčije z nacionalno frazo. Nacionalno 
gibanje, katerega najvažnejši objekt je eno- ali dvojezičnost uličnih napisov 
ali sedež gimnazije, resnično revolucionarne stranke ne more vznemirjati.«2 3
Delavska stranka druge velike mnogonacionalne države na vzhodu Evrope 
je morala odgovoriti na vprašanja, ki jih je avstromarksistična revolucionarna 
fraza puščala odprta. Intenzivnost, s katero so se ruski marksistični revo­
lucionarji, zlasti Lenin in Stalin, ukvarjali z nacionalnim vprašanjem — naj­
prej kot z vprašanjem programa in taktike ilegalne boljševiške stranke, potem 
v razmerju z neposrednim bojem za oblast in končno v okviru naporov za 
ohranitev in izgradnjo te oblasti na raznorodnem področju nekdanjega ruskega 
imperija — je mednarodnemu delavskemu gibanju dala prepotrebna kon­
kretna pojasnila o sodobnih teoretičnih in praktičnih političnih aspektih od­
nosa med revolucijo in nacionalnim vprašanjem.
V neposrednem nasprotju z avstromarksističnimi pogledi, izvirajočimi iz 
reformizma avstrijske socialne demokracije, je boljševiška politika narod 
vrednotila ne le z njegove jezikovne, kulturne in tradicionalne plati, marveč 
tudi kot ekonomsko pogojeno teritorialno enoto. Poudarila je že skoraj po­
zabljeno načelo pravice narodov do samoodločbe, do zadnje konsekvence; do 
odcepitve. Najprej kot obliko boja za naravne demokratične pravice, posebno 
pa kot edino pot do medsebojnega zaupanja in solidarnosti delovnih ljudi 
različnih narodov, velikih in malih, zgodovinskih in nezgodovinskih, zatira­
jočih in zatiranih, razvitih in nerazvitih. Ugotovila je moč in prodornost, ki 
ju črpa delavski razred iz narodnoosvobodilnega gibanja, če se kot razred, 
odgovoren za prihodnost, z njim poveže. Leninova revolucionarna energija 
je v skrajno težkih pogojih državljanske vojne, intervencije, razmaha meščan­
sko nacionalističnih gibanj pri neruskih narodih izbojevala načelu samoodločbe 
narodov dosledno uporabo in zgodovinsko dokazala njegovo pravilnost; za­
snovala je njegovo dialektično nasprotje, enakopravno federacijo sovjetskih 
republik. Te idejne prvine so se šele pozneje prelile v miselno osnovo medna­
rodnega komunističnega gibanja, čeprav tudi potem še dostikrat bolj po obliki 
kot po vsebini. Manj znane ali čisto neznane so celo do nedavna ostale ne­
katere druge prvine Leninove nacionalne politike in teoretične misli, večkrat 
komaj anticipirane. Med njimi zlasti vprašanje odnosov med samostojnimi 
socialističnimi državami in problem družbene vloge naroda oziroma pravice 
do odcepitve po socialistični revoluciji kot okvira za na jučinkovitejšo in naj­
lažjo pot tega naroda v socializem (» ... da bi vnesli svoj prispevek v različnost 
oblik demokracije in oblik prehoda k socializmu«; ... »možnost, da se jim 
izpolni skromna želja, organizirati sovjetsko oblast bolje kakor pri nas«). In 
končno še za male narode posebno zanimivo Leninovo različno vrednotenje
2 2 Druga Internacionala, Beograd 1 9 5 1 , str. 32 in Zgodovinski arhiv KPJ, V., 
str. 3 2 .
2 3 K. Kautsky, Iz predgovora k I. nemški izdaji Marxovih in Engelsovih člankov 
o revoluciji in kontrarevoluciji v Nemčiji, Ljubljana 1 9 5 5 , str. 1 5 3 .
nacionalizma velikega in malega naroda, njegova ocena velikodržavnih teženj 
kot glavne nevarnosti za resnično mednarodno solidarnost proletariata.2 4
Socialistično gibanje na Slovenskem na prelomu stoletij iz izkušenj ruskih 
marksistov še ni moglo zajemati. Vendar ni bil samo idejni vpliv avstrijske 
socialne demokracije tisti, ki je oviral njegovo oveščanje glede slovenskega 
vprašanja. Drobnost naroda sama vsiljuje slovenskim socialistom skeptičnost 
glede njegovih možnosti, iščejo mu rešitve v širših regionalnih, nadnacionalnih 
konceptih. Iz podobnega občutka neprimernosti malega slovenskega okvira 
kot družbene enote za učinkovit boj za socializem izvira tudi znano dejstvo, 
da prav slovenski socialisti pri teoretičnem obravnavanju nacionalnega vpra­
šanja tako močno poudarjajo zgolj njegovo kulturni značaj in se izogibajo 
njegovi trdi, a realni politični osnovi (Tuma — E. Kristan). To ustvarja izo­
lacijo delavske stranke od širših problemov slovenske politike, od tokov, ki 
so izraz nacionalne zatiranosti, pri katerih trpno participirajo vsi sloji slo­
venske družbe z izjemo špekulantsko drobničarske vodilne kaste meščanstva 
in pa pičlega slovenskega dela monarhičnega aparata. Posledica te izolacije 
je omejitev socialno demokratske stranke na sorazmerno maloštevilni delavski 
razred, na njegove ožje gospodarske in politične probleme, zaradi nje se obli­
kuje stanje, ki ga je Cankar tako jedrnato opisal: stranka ni videla naroda, 
narod ni videl stranke. Ta ozkost je pač bila med vzroki za to, da slovenska 
socialno demokratska stranka ni mogla zajeti niti vsega slovenskega delavstva, 
posebno na severnem slovenskem obrobju, in je tam delavstvo, ki je deloma 
bilo, večidel pa postajalo dvojezično, morala prepustiti nemški socialni de­
mokraciji. Revolucionarna intuicija delavskih socialističnih aktivistov, kakršna 
se očituje pri Regentu v Trstu v vsakdanjem boju za vse, torej tudi za nacio­
nalne pravice slovenskega težaka, je dokazovala, da omenjena ožina ni bila 
nujno pravilo. Prav zaradi takšne slovenske socialistične aktivnosti je v Trstu 
bilo premagano tisto napačno gledanje, da bo najlažje zgraditi socialistično 
družbo, če se slovensko delavstvo odreče svojemu narodu.2 5 Tudi socialist 
Prepeluh, eden izmed peterice, ki ni bežala od težav slovenske narodne indi­
vidualnosti, je pri svojem preučevanju problema malega naroda pogrešil, 
samo da v nasprotni smeri kot uradna stranka: ni videl slovenskega delavstva, 
ko je iskal odgovora na vprašanje, kdo je Mojzes tlačenega naroda.
Zaupanje v možnost rešitve slovenskega vprašanja v okviru Avstrije, de­
mokratične in federativne, kakršno srečujemo še pri Tumi in tvorcih tivolske 
resolucije, se je drobilo pod kamni habsburškega nemško-ogrskega mlina na­
rodov. Oportunizem in reformizem avstrijske »kronske« socialne demokracije 
sta temu zaupanju jemala vsako realno perspektivo, velenemški imperialistični 
pritisk pa je od dne do dne naraščal v tako mogočno silo, da se je spričo nje 
možnost enakopravnega obstoja slovenskega in drugih potlačenih narodov 
ob nemškem v okviru ene države oddaljevala v sfero fantazije.
Tako družbeni revoluciji kot narodni osvoboditvi na Slovenskem se je 
odpirala možnost le z razpadom avstro-ogrske monarhije. Naravna misel, naj 
si Slovenci iščejo opore in pomoči pri sorodnih južnih slovanskih narodih, 
misel, ki je bila racionalno jedro v vseh inačicah ilirizma v 19. stoletju, še 
tudi v začetku 20. stoletja ni doživela tvorne povezave s pristno revolucio­
narnim reševanjem slovenskega nacionalnega in socialnega vprašanja. Jugo­
slovanski integrizem, h kateremu se je zatekla slovenska socialna demokracija
2 4 Iz Leninove dediščine, Ljubljana, 1 9 5 7 , J. P., Lenin in nacionalno vprašanje 
v času oktobrske revolucije in formiranja Sovjetske zveze. Naša sodobnost, 1 9 5 7 , 
str. 970 in 1 0 8 0 . Besedilo 1 7 v tej knjigi.
2 5 Prim. Lado Kozak, »Visoka šola« Ivana Regenta, Naša sodobnost, 1 9 5 4 , str. 7 8 .
s tivolsko resolucijo, se ni loteval vprašanja državnega okvira, to je samo­
odločbe, glede slovenskega naroda pa je pomenil beg pred njegovo majhnostjo 
in neživljenjsko zanikanje slovenske narodne individualnosti. Ta program zato 
ni mogel biti drugega kot nekak socialno demokratski pendant klerikalnemu 
programu slovensko-hrvaške narodne enotnosti oziroma pozneje lojalističnega 
koncepta majniške deklaracije. Po svojem nerevolucionarnem bistvu se ni 
spremenil niti po oktobrski revoluciji, ko se je X. strankin zbor JSD v Ljub­
ljani izognil pravici do samoodločbe in odklonil podporo slovenskemu na­
rodnoosvobodilnemu boju kot sestavini meščanske demokratične revolucije.
V tem se je spet zrcalilo njegovo dejansko odklanjanje najglobljega družbene­
ga preobrata, globljega od nacionalnih revolucij«.2 8 Za nezrelost zavesti slo­
venskih družbenih nosilcev revolucije je značilno, da je tudi v času nove in 
neprimerno globlje evropske krize slovenski nacionalni problem najjasneje 
in najbolj revolucionarno demokratično spoznal in izrazil ne politični aktivist, 
marveč ljudski umetniški ustvarjalec, ko se je izrekel za federacijo vseh ju­
goslovanskih narodov.2 7 Dejstvo linije Prešeren — Levstik — Cankar ne ozna­
čuje samo treh kulturnopolitičnih stebrov slovenske narodne samobitnosti, 
to je bil obenem tudi znak nedozorelosti aktivne slovenske delavske politike. 
Napredna vsebina osvobodilnih prizadevanj slovenskega naroda je zato osta­
jala še vedno uklenjena v tesni obroč protirevolucionarne meščanske politike.
Škoda za slovenski narod je bila neposredna in kruta, posebno očitna na 
organsko najmanj razvitem, severnem področju. Za slovenskega delavca na 
Koroškem je nasprotje med socialno revolucionarnostjo in domačno, a v na­
zadnjaško obleko povito narodnostjo ostalo vse do zadnjega nerešljiva dilema. 
Skoraj pozabljeni primer Simona Gaggla iz Loke pri Vetrinju, hlapčevega sinu 
in mornarja, udeleženca upora v Boki Kotorski in zaupnika upornikov, ne­
navadno živega duha, pozneje učinkovitega socialističnega govornika v nem­
škem in slovenskem jeziku, nam živo osvetljuje to pogubno razdvojenost. 
Po vojni se je Gaggl vrnil v Vetrinj in poveljeval četi, ki se je bojevala proti 
jugoslovanskim enotam. »Bil je zagrizen sovražnik jugoslovanske monarhije 
in navdušen privrženec tedaj še mlade republike Avstrije in je veliko pri­
speval k osvojitvi cone A za Avstrijo.«2 8
Nacionalna in socialna bilanca prevratnega obdobja je bila za slovenski 
narod porazna kljub nedvomno zrelim socialnim pogojem in neutajljivemu 
revolucionarnemu razpoloženju ljudskih slojev. Internacionalizacija sloven­
skega vprašanja po razkosanju slovenskega ozemlja med štiri države, od ka­
terih je edino Jugoslavija glavnini slovenskega naroda dala vsaj minimum 
političnega priznanja in nudila določeno jezikovno — kulturno varnost, med­
tem ko so Italija, Avstrija in Madžarska vodile do Slovencev politiko asimi­
lacije, stopnjevane v času fašističnih režimov do genocida, nadvlada velikosrb­
skega meščanstva s tendenco jugoslovanskega unitarizma, vedno hujše zaostro­
vanje socialnih nasprotij itd., vse to so znane črte v podobi slovenskega polo­
žaja med obema vojnama.
Bistveno novo, kar se pojavlja, je objektivno, zlasti pa subjektivno zo­
renje politično organiziranega delavskega razreda za to, da zmore zgodovinsko 
nalogo, rešiti slovensko nacionalno vprašanje med družbeno revolucijo ali 
izpolniti zahteve družbene revolucije med narodnoosvobodilnim bojem. Opa­
zovalec tega obdobja lahko ugotovi določeno vzporednost med razvojem vedno 
primernejšega osveščanja jugoslovanske komunistične stranke v razmerju do
2 6 Boris Kidrič (A. Javor), Evropske krize in slovenski narod, n. n. m., str. 8 4 .
2 7 Ivan Cankar, Slovenci in Jugoslovani, Zgodovinski arhiv KPJ, V., str. 25 7 .
2 8 »Kärtner Volksblatt«, 3 . 2. 1 9 2 9 , št. 5 .
nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji in naraščanjem revolucionarnega učinka 
njenega nastopanja. Značilno je, da so jugoslovanski komunisti sicer dobili 
idejno pomoč od zunaj, da bi premagali dediščino socialno demokratskega 
oportunizma in še posebej avstromarksizma glede nacionalnega vprašanja (Sta­
linov govor v jugoslovanski komisiji IK KI 30. marca 1925), a da so pri kon­
kretnem oblikovanju svojega programa in politike v jugoslovanskem nacional­
nem vprašanju zadela pravo ravno zato, ker so konec koncev izhajali iz do- 
domačih razmer, iz nedogmatičnega vrednotenja in ocenjevanja dejanskih 
interesov narodov in revolucije v jugoslovanski monarhiji.
V deželi, kjer je v politjčnem življenju ves čas dominiralo nacionalno vpra­
šanje, revolucionarna stranka tega vprašanja ni smela obravnavati neživljenj­
sko, če ni hotela paralizirati svoje akcije. Pod pritiskom stvarnosti in aktivi­
stov s terena je morala razmišljati in si pojasniti, kaj pomeni npr. Radičevo 
gibanje na Hrvaškem ali dogajanje v Makedoniji in ni mogla vztrajati na sta­
lišču, da stoji sredi procesa oblikovanja enotnega jugoslovanskega naroda. 
Spoznanje revolucionarne perspektive, ki jo je prav okvir stare Jugoslavije 
dajal narodom v njej, je konec koncev preprečilo, da bi KPJ sprejela nasvet 
internacionale, naj pravica jugoslovanskih narodov do samoodločbe pomeni, 
da je Jugoslavijo treba obvezno razbiti, da je obvezna odcepitev Slovenije, 
Hrvaške in Makedonije.2 9
Dejstvo je, da se je gledanje KPJ na nacionalno vprašanje v Jugoslaviji 
oblikovalo predvsem ob hrvaškem vprašanju, politično najbolj silnem. Osnove 
nacionalnega programa KPJ so bile s tem postavljene tudi za vse druge ju­
goslovanske narode. Od leta 1935 naprej KPJ ne gleda več na Jugoslavijo 
kot na imperialistično tvorbo, za katero pravica narodov do samoodločbe po­
meni razbitje. Nasprotno, ta pravica pomeni boj naprednih sil vseh jugoslo­
vanskih narodov skupaj in posebej za revolucionarno preobraženo Jugoslavijo, 
ki bo slonela na popolni enakopravnosti njenih narodov v svobodni demo­
kratični skupnosti. Enako epohalna kakor spoznanje o revolucionarni potenci 
jugoslovanskega okvira je bila tudi odločitev za novo razmerje med KPJ in 
bojem zatiranih narodov v Jugoslaviji: »Za njo (to je za KPJ) težišče ni bilo 
več v tem, da podpira in vpliva na narodnoosvobodilna gibanja prek tako ime­
novanih levih kril ali stanj v teh gibanjih, marveč v tem, da se poveže nepo­
sredno z nacionalno zatiranimi narodi. Organizacijski izraz takšne politike 
je bila ustanovitev komunističnih partij Slovenije in Hrvaške leta 1937.«3 0 
S tem je bil storjen odločilni zgodovinski korak k uresničenju velike zahteve, 
ki jo je postavil »Komunistični manifest« proletariatu, kateremu je zavzetje 
politične oblasti pogoj, če hoče imeti svojo domovino, namreč zahteva, »da 
se vzdigne do nacionalnega razreda, da se sam konstituira kot nacija«. To je 
za njegov uspešen boj potrebno, ker je tudi sam še nacionalen, čeprav ne 
v meščanskem smislu. S tem korakom KPJ je teza o nacionalnem vprašanju 
kot v bistvu kmečkem vprašanju, čeprav tedaj v teoriji še nedotaknjena, de­
jansko doživela revolucionarno kritiko. S tem šele so naravne družbene enote, 
kakršne pomeni narod ne glede na položaj in velikost, v Jugoslaviji zares 
odprle svoje možnosti in vrednote delavskemu razredu, ki se je zavestno opre­
delil kot bistveni del teh naravnih skupnosti in ki je svojo opredelitev izenačil 
z dolžnostjo, da v njih dokončno prevzame odgovorni in vodilni položaj.
Tudi ob takih pozitivnih osnovah je slovensko vprašanje zaradi svoje po­
sebne kompliciranosti zahtevalo od subjektivnih sil revolucije posebno glo-
2 9 Prim. Veljko Vlahovič, Internacionalizam KPJ na delu, Rodoljub čolakovič, 
Borba KPJ za rešenje nacionalnog pitanja, »Socializam«, 1 9 5 9 , št. 2 .
3 0 R. čolakovič, o. c., n. n. m., str. 7 7 .
boko konkretno analizo, ki bi jasno in prepričljivo odgovorilo na vprašanje, 
kje je mesto slovenskega naroda v strašnem boju med imperializmom in re­
volucijo, če hoče preživeti in si zagotoviti svobodno prihodnost. Ni bila prazna 
beseda, ko je Boris Kidrič leta 1940, v svoji znani razpravi »Evropske krize 
in slovenski narod«, po opozorilu, kako huda nesreča za mali slovenski narod 
je bilo dejstvo, da je ob koncu prve svetovne vojne novi slovenski družbeni 
sili primanjkovalo odločilnega teoretičnega, taktičnega in organizacijskega 
vodstva, lapidarno ugotovil: »Danes te pomanjkljivosti ni več.«3 1 Bilo je tedaj 
že leto dni po izidu Speransove knjige, ki je kljub uradnemu preganjanju 
neugasno osvetljevala prostosti željnim slovenskim množicam rešilno pot in 
poudarjala: »V takih okolnostih šele bo odpravljen tudi problem malega na­
roda. Osvobojen imperialističnega pritiska bo postal mali narod resnično 
enakopraven član v zboru narodov, kjer bo moč duha in kulture odločala na­
mesto nasilja .. ,«3 2
Res slovenski narod še nikoli ni doživel tako težkih časov kot tedaj, ko 
je na podrtinah Jugoslavije bil izročen genocidni oblasti svojih fašističnih 
sosedov. Toda še nikoli ni bil obenem tako notranje zrel, da najde svoje mesto 
v svetovnem boju in si izbojuje pravico do življenja in do tega, da sam odloča 
o svoji usodi. V pretresu narodne katastrofe, v katerem so se razveljavile 
tradicionalne vrednote, razdrle utvare, nekritično priučeni pojmi in predsodki, 
v katerem so ljudje hlastno iskali novih, resničnih spoznanj, je odločilno in 
vsem na očeh stopil naprej novi nosilec in ustvarjalec slovenske zgodovine, 
organsko dorasli slovenski proletariat, dejansko in zavestno zrel za svojo 
veliko nalogo. Številni članki, razčlembe, razprave, knjige govore in bodo go­
vorile o tem, kako čudovito je naloga osvoboditve bila zastavljena in rešena po 
edini malemu slovenskemu narodu možni poti: z neodložnim revolucionarnim 
oboroženim bojem proti fašističnim napadalcem za osvoboditev in samoodloč­
bo slovenskega naroda obenem z jasnim spoznanjem, daje ta smoter uresničljiv 
edino v preosnovani slovenski družbi. Vodilni del slovenskega proletariata, 
Komunistično partijo Slovenije, je pri pobudi za združitev vseh slovenskih sil 
v obrambo narodnega obstoja, za osvoboditev in združitev slovenskega naroda 
vodila na prvem mestu zavest, »da ji njeno pobudo narekuje njena nacionalna 
dolžnost.«3 3
Povzdignila je staro revolucionarno geslo Zedinjene Slovenije, ki ga je 
slovensko meščanstvo skrilo v strahu pred njegovo ljudsko vsebino. »Ko 
smo 1941. leta pograbili za puške,« je 10. junija 1945 retrospektivno dejal 
podpredsednik vlade FDJ Edvard Kardelj, »in šli v borbo za svojo svobodo, 
tedaj nismo mislili samo na Ljubljano, mi smo tedaj mislili na vso slovensko 
zemljo, mislili smo na ves slovenski narod, razkosan med fašistične imperi­
aliste.«3 4 Narodnoosvobodilni boj je imel tudi namen popraviti krivice, ki jih 
je storil imperializem slovenskemu narodu v preteklosti: »V osvobojeno in 
združeno Slovenijo sodi poleg ozemlja, na katerem živi slovensko prebivalstvo, 
tudi teritorij, ki je bil v poslednji imperialistični dobi nasilno potujčen.«3 5 
Že »gesla narodnoosvobodilnega boja«, ki jih je na svojem zasedanju 15. junija 
1941 sestavil vrhovni plenum Osvobodilne fronte, pa so nedvoumno opozarjala
3 1 B. Kidrič, o. c., str. 1 0 9 .
3 2 Edvard Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 2 5 5 .
3 3 Boris Kidrič, Dve leti Osvobodilne fronte, n. n. m., str. 3 0 6 .
3 4 Edvard Kardelj, Radost osvoboditve ne sme zamegliti jasnega pogleda, Pot 
nove Jugoslavije, str. 4 5 8 .
3 5 Izjava Centralnega odbora Komunistične partije Slovenije o slovenskih mejah, 
1 . maj 1 9 4 2 , »Delo«, 1 9 4 2 , št. 2 .
Slovence, da se brez boja proti izdajalski »lastni« kapitalistični gospodi zatirani 
narod ne more osvoboditi.3 6 Komaj leto dni pozneje je »Delo« objavilo ugoto­
vitev: »Nacionalno-osvobodilni boj slovenskega naroda je šele tedaj dosegel 
svojo največjo širino in svojo največjo udarnost, ko se je ljudstvo zavedelo, 
da se boj ne bije zgolj za neko formalno nacionalno neodvisnost, ali zgolj za 
obnovo vsega tistega starega, ki ga je desetletja težilo, ampak da je nacionalna 
svoboda tisti nujni okviri ki šele tedaj pride do popolnega izraza, če ga 
napolnjuje resnična demokratična vsebina.«3 7
Kakovostna novost slovenskega položaja je med drugim bila, da se sloven­
skim revolucionarjem v prav nobeni obliki nič več ni postavljala tista resnična 
ali dozdevna, a dotlej usodna alternativa med »narodnim interesom« in inte­
resom revolucije. Slovenski organizirani proletariat je to alternativo dokončno 
odstranil s tem, da je odločno in zavestno zavzel svoje naravno mesto vodilne 
in najodgovornejše družbene sile slovenskega naroda, osvobodilnemu boju 
naroda korenito poglobil napredno vsebino, ker je vprašanje njegove samo­
odločbe organsko povezal z lastno. Mitični Antej se zemlje ni le dotaknil, 
trdno je stopil nanjo in tam tudi ostal. Oblikovana je bila kakovostno drugačna 
alternativa, nova v slovenski zgodovini, pred katero se je družbena reakcija 
s svojimi priveski neizogibno poistovetila z očitnim izdajalstvom in to v na­
rodnem vprašanju, katero si je dotlej monopolistično lastila. To je izpričala 
že izkušnja prvega leta narodnoosvobodilnega boja: »Slovenska narodna revo­
lucija se razvija po logiki in potrebi dosedanjega boja za osvoboditev, združitev 
in samoodločbo slovenskega naroda. Da pa v notranji družbeni logiki takega 
boja igrajo odločilno vlogo prav razredni momenti, je neizpodbitno dokazala 
slovenska peta kolona iz obeh tradicionalnih političnih taborov, ki je iz reakcio­
narnih razrednih razlogov prešla na pot izdajalstva nad lastnim narodom, 
čeprav je Osvobodilna fronta vsenarodno osvobodilno gibanje.«3 8
V revolucionarnem narodnoosvobodilnem boju je slovenski narod dosegel 
in uveljavil svojo pravico do samoodločbe, pravico, ki mu je šla po naravi, 
a ki zanj ni bila le nekakšna ugodnost, ki jo je moč s pridom izrabiti. S tem, 
da jo je dosegel in uveljavil, se je šele dokončno formiral kot narod. Veliki 
narodi ne potrebujejo dokazov o sposobnosti za lastni obstoj, malemu sloven­
skemu narodu pa je tak dokaz bil potreben, nasproti sosedom ne bolj kot 
nasproti samemu sebi. Samoodločba je tak neizpodbiten dokaz, ker to je pravi­
ca, ki se ne podeljuje, ampak si jo je treba vzeti. V teh zgodovinskih okoliščinah 
in na tem mestu si jo je mogel izbojevati le narod, sposoben obračunati sam 
s seboj in zbrati vse ljudske sile v velikanski enoten napor in enotno hotenje, 
ki sta lahko bila edino zgodovinsko opravičilo njegovega obstoja. Tak ljudski 
napor in takšno enotno hotenje je zmogla pripraviti in voditi samo nova 
družbena sila, ki je od ljudstva ne ločujejo nobeni posebni interesi, ki je sama 
najbolj ljudska. »Proletariat Slovenije je storil slovenskemu narodu čudovito 
uslugo,« je že v začetku 1943. leta ugotavljal Boris Kidrič. »Iz razrednih 
pobud izvirajočemu izdajstvu protiljudske reakcije je postavil nasproti svoj 
boj za slovensko narodno enotnost in uspel. Hkrati s tem pa je tudi samemu 
sebi olajšal svojo zgodovinsko pot.«3 9
Danes lahko rečemo, da je dialektična povezava prizadevanj delavskega 
razreda za družbeno revolucijo na Slovenskem s slovenskim narodnim vpra­
3 6 Metod Mikuž, Pregled narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji I., str. 2 4 4 .
3 7 Edvard Kardelj, Glavno oporišče okupatorja, n. n. m., str. 2 7 8 .
3 8 Boris Kidrič, Revolucionarni razvoj slovenskega narodnoosvobodilnega giba­
nja, n. n. m., str. 211.
3 8 Boris Kidrič, Za enotnost delavskega razreda Slovenije, n. n. m., str. 2 9 0 .
2 — Študije 1 7
šanjem, povezava, ki ni izvirala iz taktičnih preudarkov, marveč je bila del 
programa Komunistične partije, ko je ta spoznala nalogo proletariata kot dela 
družbe v narodnem okviru, bila dejansko edina uspešna revolucionarna pot. 
Po njej je bil dosežen optimalni uspeh, kakršnega je Lenin predvideval samo za 
narode na najvišji stopnji razvitosti,4 0 da je do samoodločbe prišlo obenem 
z diferenciacijo med proletariatom in buržuazijo, da je samoodločba naroda 
bila tudi samoodločba delovnih ljudi. V ljudski revoluciji so bila prvič v zgo­
dovini osvobojena in v enotni oblasti združena vsa slovenska področja. S svojo 
izvršeno samoodločbo je slovenski proletariat tudi tam, kjer je mednarodna 
politika njegovo dejanje zanikala in ga skušala z državnimi mejami odriniti, 
dal slovenskemu ljudstvu največjo moralno politično pridobitev in vrednoto 
za prihodnost — primat revolucije.
4 0 Lenin, Poročilo o partijskem programu na VIII. kongresu VKP (b), Zbornik 
»O nacionalnem vprašanju«, Ljubljana, str. 3 9 2 .
Svetozar Markovič o Slovencih in federaciji
Po pravici cenimo Svetozarja Markoviča kot politika in misleca, ki stoji med 
začetniki gibanja, katero je pripeljalo do federacije, kakršna se uresničuje 
v današnji Jugoslaviji. Zato je upravičeno vprašati se, kaj je Markovič mislil 
in pisal o posameznih narodih Jugoslavije in zato tudi, kakšna so bila njegova 
stališča do slovenskega vprašanja.
Slovenci in Srbi niso neposredni sosedje in do Markovičevih časov je bilo 
med njimi prav malo političnih stikov. To še posebej velja za Srbe v kneževini 
Srbiji. Pa tudi Srbi, ki so živeli v habsburški monarhiji, so imeli svoje državno 
središče v Budimpešti. Edino le Srbi v Dalmaciji so bili politično vezani na 
Dunaj in so se tam srečevali s slovenskimi poslanci v dunajskem parlamentu. 
Vendar so obstajali stiki tudi na drugih področjih. Posebej je treba omeniti 
organizacije srbskih, hrvatskih in slovenskih študentov na Dunaju. V njihovem 
krogu so se oblikovali pogledi, ki so vplivali na »Ujedinjeno omladino srpsko« 
in na njena stališča do Slovencev. V zvezi s to organizacijo pa je deloval tudi 
Svetozar Markovič.
V Markovičevih časih se vprašanje Slovencev tudi za Srbe že odpira kot 
politično. Ali je treba in ali je mogoče Slovence všteti v tiste politične zamisli, 
ki rešujejo vprašanje svobode Srbov, ali pa tega ni treba in to ni mogoče? 
Še leta 1848 so vojvodinski Srbi, ki so zahtevali avtonomijo nasproti Madžarom 
v sklopu federalizirane in Slovanom bližje habsburške monarhije, sprejemali 
in podpirali prizadevanja Slovencev za kar naj bližjo zvezo bodoče Slovenije 
s Hrvatsko in z Vojvodino. Še v predmarčni dobi pa so bili spočeti načrti 
o utemeljitvi južnoslovanske države s kneževino Srbijo kot jedrom, ki bi 
združevala tudi južnoslovanske dežele Turčije in habsburške monarhije. Ti 
načrti pa niso računali na slovenske dežele, zakaj te niso bile samo habsburške, 
temveč so pripadale tudi Nemški zvezi in je nanje računalo gibanje za ze­
dinjenje Nemčije.
Na zboru 6. avgusta 1867 v Beogradu je »Ujedinjena omladina srbska« 
razglasila svoj program politične enotnosti in skupne osamosvojitve predvsem 
za Srbe in Hrvate. Za Slovence — pa tudi za Bolgare — je vzajemnost omejila 
na pomoč v prosvetnih zadevah. Takšno stališče je obveljalo vzlic nasprotnemu 
predlogu, »naj velja tudi za Slovence vse tisto, kar je bilo rečenega za Hrvate«.
Vprašanje Slovencev je postalo politično nujno s francosko-nemško vojno
1 . 1870, podobno kot sploh vsa nacionalna vprašanja habsburške države. Priča­
kovali so, da bo Avstrija stopila v vojno proti Prusiji, da bo v tem spopadu 
poražena, nato pa bo razpadla. V dneh od 1 . do 3. decembra 1870 so se v Ljub­
ljani srečali s slovenskimi in hrvaškimi tudi srbski politiki. Bili so iz hrvatske 
Vojne Krajine, najpomembnejši pa je bil dr. Laza Kostič, predstavnik vojvo­
dinske narodne liberalne stranke in najbližji sodelavec vodte te stranke in 
obenem osrednje osebnosti »Ujedinjene omladine srpske«, dr. Svetozarja 
Miletiča. Udeleženci so sprejeli znani ljubljanski jugoslovanski program, ki je 
prvič jasno povedal, da hočejo jugoslovanski narodi s Slovenci vred skupno 
prihodnost. Prepričanje, da bi v primeru razpada Avstrije zmagovita Prusija 
zagrabila slovenske (in češke) dežele, je udeležence posveta navajalo k avstro- 
slovanskim stališčem, in to se je poznalo tudi v programu. Avstrija pa — četudi 
»slovanska« — je bila ovira za Srbe v Vojvodini in v hrvatskih deželah, če so se 
hoteli zediniti s Srbijo. Zategadelj niso hoteli storiti ničesar, kar bi bilo v prid
ohranitvi kakršnekoli Avstrije, niti ne, če bi ob njenem razpadu Slovenci in 
Čehi prišli pod oblast Nemčije. Vprašanje Slovencev in Čehov so prepuščali 
pričakovani prihodnji vojni Rusije proti Nemčiji. Prišlo je do polemike in 
v njej je Miletič zapisal: »Ne prepuščamo ne Slovencev ne Čehov ,svoji usodi', 
marveč smo samo mnenja, da je njihovo vprašanje — vprašanje vsega slovan­
stva in ne samo južnega in pa da moč Južnih Slovanov, posebno Hrvatov in 
Srbov, ni zadostna za njihovo rešitev; zato ni razloga, da bi mešali srbsko- 
hrvatsko vprašanje z avstroslovanskim, temveč se bo to rešilo z nemško- 
slovanskim vprašanjem.« Miletič celo meni, da se slovensko vprašanje ne sme 
povezovati z bojem Srbov in Hrvatov niti v primeru, če bi Avstro-Ogrska ostala 
cela, če bi v njenih mejah ostale tako Vojvodina kot tudi hrvatske in slovenske 
dežele. To bi namreč boj Srbov in Hrvatov obremenjevalo, otežkočalo. (»Ta 
čas se držimo dozdajšnjega (pred-ljubljanskega) programa, smeri in poti, ne 
križajmo ga in ne otežkočajmo ga z novim zapletanjem vprašanja. Dovolj 
težavno je za zdaj, da Srbi in Hrvati ubranijo svojo domačijo v tej monarhiji 
pred navalom tujcev, da bi se njihove dežele zedinile in dosegle primeren 
položaj; Slovenci pa naj po svoji strani skrbijo, da se zedinijo, združijo v eno 
skupino, v sestavi avstroslovanskih (čislaj tanskih) dežel; da v tem drug druge­
mu pomagajo in se pripravijo za bodočo zvezo.«)
Tudi vlada kneževine Srbije je bila zadržana do ljubljanskega jugoslovan­
skega programa. Njen tisk o njem ni poročal samostojno ali ga komentiral. 
Povzemal je le pisanje čeških listov.
Zamisel rešitve srbskega vprašanja z zedinjevanjem dežel Turčije in Avstri­
je, v katerih so živeli Srbi, okrog kneževine Srbije v eno državo, je bila 
protiavstrijska, pomenila bi izginjenje habsburškega državnega sklopa. Ni pa 
tedaj bila tudi protinemška, tj. ni se križala s programom velikonemškega 
zedinjenja celotnega ozemlja Nemške zveze, ki je na jugu zajemala Slovence 
in deloma istrske Hrvate. Sploh ni upoštevala nevarnosti, ki jo je za Slovensko 
Primorje in Istro pomenil vrh tega še italijanski iredentizem. Slovenci pa so 
tudi to nevarnost morali upoštevati.
Svetozar Markovič ni pisal o ljubljanskem jugoslovanskem sestanku in se 
tudi ni posebej ukvarjal s slovenskim vprašanjem. V seznamu osebnih imen 
k njegovim zbranim delom (1960—1965) ne najdemo imena nobenega Slovenca. 
Decembra 1868 je v članku »Velika Srbija« pojasnil, zakaj zavrača velikosrbsko 
politiko, in je proti njej postavil splošno osvoboditev Balkana, v tej pa prosto­
voljno srbsko-bolgarsko zvezo. Tedaj je Markovič zapisal, da bo na ta način 
zagotovljena prihodnost obeh teh narodov »in celega jugoslovanstva«. Glede 
na to, da v nadaljevanju brani južnoslovanske narodnjake in izrecno našteje 
srbske, hrvatske in bolgarske, je gotovo, da Markovičevo »jugoslovanstvo« 
obsega vsaj te tri narode. Kaj pa misli glede Slovencev?
O Slovencih spregovori Markovič v članku »Slovanska Avstrija« (februar 
1871). Tedaj je že gotovo, da je bil račun na vojno Avstrije s Prusijo napačen. 
Markovič piše o prusko-francoski vojni kot o že preteklem dogodku, o »velikih 
svetovnih dogodkih, ki so pretresli Evropo in celö našo zaspano deželo...«. 
Zanj je zdaj zanimiv nek drug aktualni pojav, »ki nas Srbe neposredno zadeva. 
To je pojav .Slovanske Avstrije' — ali bolje .Slovanske — Avstro-Ogrske', ki 
jo že na veliko rišejo, .projektirajo' — slovanski časnikarji«. — Potemtakem 
gleda Markovič na novo živost avstroslovanskih načrtov za federalizacijo 
habsburške monarhije, ki obstaja še naprej, z razgleda reševanja srbskega 
nacionalnega vprašanja. Njegovo stališče je odklonilno. Takšen načrt se mu zdi 
neuresničljiv. Se več, ta načrt je »tudi nepotreben narodom, ki v njej (Avstriji) 
žive«.
Markovič odklanja federalistične načrte za preosnovo Avstro-Ogrske pred­
vsem zato, ker zavrača družbeno reakcionarna idejna in politična izhodišča ve­
čine slovanskih federalistov, tj. njihove zgodovinskopravne programe. Vse to mu 
je nesprejemljivo in reakcionarno; »tukaj bi razni zgodovinski narodi v svojih 
kraljevinah«, meni Markovič, »davili druge, nezgodovinske narode«, nastal bi 
izredno zamotan sistem odnosov med federiranimi državami, »prava zmeda 
v upravi«. — »Takšna zvezna Avstrija,« pravi Markovič, »bi bila za vse avstrij­
ske narode najslabša državna oblika med vsemi, ki si jih je mogoče zamisliti.« 
Toda Markovič gre naprej in hipotetično rešeta primer, če bi se Avstrija 
federalizirala kot »popolnoma svobodna« federacija, npr. po zgledu kantonov 
v Švici ali zveznih držav v Ameriki. Tedaj bi narodi gotovo urejali svoje 
odnose po lastnih potrebah, toda, pravi Markovič, »tedaj bi videli, da jim 
Avstrija ni potrebna«. Tudi takšna nova zvezna Avstrija namreč ne bi malim 
narodom zagotavljala razvoja njihove kulture in gospodarstva. Pa zakaj ne? 
Poglavitni vzrok za to vidi Markovič v dejansko neenakomerni stopnji razvoja 
posameznih narodov! Primerja male in nerazvite narode »z izobraženimi ari­
stokrati«, z Nemci. Toda, še druga pot se odpira tem narodom, da po njej 
»povečajo svojo umsko in gmotno moč, da se izobrazijo in osvobodijo gospo­
darskega pritiska tujih kapitalov«. Ta pot je »zediniti se z drugimi svojimi 
brati, ki živijo zunaj Avstro-Ogrske«, in zatorej jim sploh nikakršna Avstrija 
ni potrebna.
Markovič se zaveda dejstva, da ta druga pot dejansko ni odprta vsem 
zatiranim narodom habsburške monarhije. Očiten primer takšnega naroda so 
Čehi. Markovič Čehov tudi ne omenja med narodi, ki se jim odpira njihova 
druga pot. Zato je še pomembnejše in zgovornejše dejstvo, da pri naštevanju 
narodov, ki se morejo napotiti po njegovi drugi poti, omeni Slovence. »Po drugi 
plati imajo ti narodi: Srbi, Hrvatje, Slovenci, Romuni, še p ot... zediniti se 
z drugimi svojimi brati, ki živijo zunaj Avstro-Ogrske.«
Iz te edine omembe Slovencev v Markovičevih delih in iz konteksta tega 
stavka se da razbrati nekaj njegovih nazorov. Predvsem to, da njegovo »celo 
jugoslovanstvo« vsekakor obsega tudi Slovence. Razmerje Slovencev do tega 
jugoslovanstva oziroma do Srbov je za Markoviča enakega značaja kot je 
razmerje Hrvatov in Srbov. Oni so bratje, ki se naj zedinijo prek obstoječe 
državne meje. So v podobnem razmerju do drugega jugoslovanstva kot so 
Romuni z ozemlja habsburške monarhije do Romunov v njihovi nacionalni 
državi Romuniji. Se razume, da je temeljna motivacija tega zedinjenja z vidika 
Srbov, ki Markovič z njega izhaja, spoznanje, da se na tak način zagotavlja 
zedinjenje srbskega naroda samega. Markovič zavrača tedaj na videz aktualne 
avstroslovanske federalistične načrte, in to tako zaradi njihovih družbeno 
nazadnjaških, zgodovinsko državnopravnih, ne pa demokratičnih, narodno- 
pravnih izhodišč, kakor tudi zato, ker je že golo ohranjevanje državne skupnosti 
v ozemeljskem obsegu habsburške monarhije preprečevalo zedinjenje Srbov 
in tudi popolno jugoslovansko zedinjenje. Markovič ne pove ob tej priložnosti, 
po kateri poti naj bi prišlo do razbitja podonavske države, toda vsekakor je 
očito, da je možnost vojnega spopada Avstrije z Nemčijo že odšla v preteklost.
V nasprotju z zamislimi srbskih meščanskih narodnjakov se v Markovičevem 
pisanju ne prikaže kot odrešilni dejavnik prihodnja vojna slovanstva z ger- 
manstvom, tj. v njegovem pisanju ni računa na vojno Rusije proti Nemčiji 
in Avstro-Ogrski.
Še isto leto piše Markovič znova o teh vprašanjih v članku »Slovanska 
Avstrija in srbska enotnost«. Tukaj poglablja svoje februarske misli, obsežneje 
utemeljuje svoje teze o reakcionarnosti sočasnih federalističnih avstroslovan-
skih načrtov in — to pa je posebno pomembno — popolnoma jasno opredeli 
kot pot k osvoboditvi narodov Avstrije »notranjo revolucijo v Avstro-Ogrski«. 
Zdaj zapiše svoj znameniti izrek o srbski enotnosti kot najbolj revolucionarni 
misli, kar jih obstaja na vsem Balkanskem polotoku od Istanbula do Dunaja. 
Gotovo opazimo najprej, da pričakuje Markovič uničenje Avstrije od te notra­
nje revolucije v Avstro-Ogrski. Toda, kaj se bo zgodilo z narodi uničene Avstri­
je? Kaj se bo zgodilo s Slovenci? Pri odgovoru na to vprašanje je treba 
upoštevati, da Markovič pod »uničenjem« Avstrije ne razume kakšnega katego­
ričnega imperativa, ki bi zahteval, da mora skupnost njenih narodov izginiti. 
Pod tem uničenjem razume v prvi vrsti revolucionarno likvidacijo obstoječega 
političnega in družbenega sistema vladanja v tej njemu sodobni državi. Marko­
vič ločuje boj zatiranih narodov v Avstriji od prizadevanj vladajočih razredov 
teh istih narodov, da bi uresničili federacijo, ki bi v njej sami prišli na oblast. 
Markovič opozarja: »Množica narodov pričakuje, da bodo s propadom .nem­
ščine' in .madžarščine' hkrati propadle vse nadloge, ki tarejo ljudstvo; avstrij­
sko gospodovanje, zaradi katerega so se narodi tolikokrat krvavo spopadali 
z drugimi narodi, ki jim niso storili nič žalega; da bo propadlo soldaštvo, ki 
kosi narodov cvet; da bodo prenehali neznosni davki, ki ugonabljajo narode; 
da bo izginila tiranija ,vrhovne oblasti' in najnesramnejše ropanje njenih 
najetih organov; da bo nastopila narodna izobrazba namesto tuje, ki ljudstvu 
prav nič ne koristi itn. Z eno besedo, v boju za narodnost si narodi zamišljajo 
boj za politično svobodo, prosveto in blaginjo, tj. za družbeni napredek. To 
je čisto in pravo gibanje za .narodnost'.«
Takšnemu »čistemu in pravemu gibanju za narodnost« se vselej postavlja 
po robu še neko drugačno gibanje, politična akcija vladajočih razredov in 
stanov, ki se opira na zgodovinska državna prava; češko, madžarsko, hrvatsko. 
Ta akcija ne pelje k osvoboditvi narodov. »Da bi se vprašanje narodnosti 
v Avstriji rešilo v pravem smislu,« piše Markovič, »je torej potrebno razdejati 
habsburško monarhijo ...« To pa je mogoče doseči le »tedaj, ko bodo porušena 
vsa zgodovinska prava, ki se na njih drži nemško in madžarsko vladanje nad 
avstrijskim narodi; ko se zlomi ves soldaško-uradniški stroj, ki zdaj drži te 
narode v pokorščini, z eno besedo, ko sodobna Avstrija izgine.«
Že iz teh besed pa tudi iz vsega širšega besedila Markovičevega izvajanja 
v tem in v drugih njegovih delih je videti, da v podiranju Avstrije vidi v prvi 
vrsti podiranje reakcionarnega družbenega in političnega sistema. Za Marko­
viča razbitje Avstrije ne pomeni ubitje nacionalnega sovražnika, temveč dejanje 
družbene revolucje, ki jo naj uresničijo »čista in prava gibanja za narodnost«. 
Veliko je že napisanega o tem, da vidi Markovič v nacionalnem gibanju Srbov 
za zedinjenje, v gibanju, ki ne more biti utemeljeno na zgodovinskem, marveč 
le na narodnem pravu, gibanje, ki ima vse možnosti, da postane revolucionarno. 
Manj pa je bilo napisanega o tem, da postavlja Markovič razbitje njemu sodob­
ne Avstrije samo kot nujno zgodovinsko nalogo, prek katere je mogoče doseči 
nacionalno in ljudsko osvoboditev, da pa tega razbitja ne postavlja kot kakšen 
negativni državnopravni program. Markovič prepušča narodom, osvobojenim 
po revolucionarni poti, pravico, da sami odločijo svojo usodo. Markovič noče 
dati kakršnega koli recepta za njihovo samoodločbo. Iz njegovega izvajanja 
je razločno videti, da dopušča možnost, da ti narodi ostanejo v zvezi (federa­
ciji): »... zveza narodov v Avstriji lahko nastane... ko sodobna Avstrija 
izgine.« Ob tej priložnosti pojasni tudi svoje pojmovanje »pravega federalizma 
po narodnosti«, ko pravi, da to pomeni, »da vsak narod v Avstriji oblikuje 
posebno celoto in da narodi med seboj oblikujejo zvezno državo«. Markovič 
o tem govori zavestno kot o možnosti, vzdržuje pa se tega, da bi izrekel kak
lastni program, razen pri enem samem narodu: »Ko se vsi zatirani narodi 
osvobode, nastane vprašanje, kakšno državo ali kakšno zvezo držav ustanove 
ti posamezni narodi.« — »Ne bomo se spuščali v obsežno razlago,« odgovarja 
Markovič, »kako naj bi se uredili vsi narodi Avstrije, govorili bomo samo 
o srbskem narodu.«
Možnost, da bi se osvobojeni narodi Avstrije povezali v federacijo na 
temelju narodnega načela, pomeni Markoviču realno alternativo. Načela fede- 
riranja ne omejuje samo na balkanske narode ali celo zgolj na Južne Slovane. 
Vsa ta vprašanja pa prepušča samoodločbi prizadetih narodov. Svoje mnenje 
in svoje politično videnje izraža neposredno samo glede srbskega naroda. Ali 
vključuje v to videnje tudi Slovence? Ugotovili bi lahko, da se Markovičevo 
konkretno zanimanje, kar zadeva Avsto-Ogrsko, omejuje na tisto, kar je 
v neposredni zvezi z reševanjem vprašanja srbskega zedinjenja, to pa so poleg 
Srbov še Hrvatje. »Toda naša beseda velja samo bratom Srbom in Hrvatom, 
kajti njihova stvar nam je najbolj nujna.« (»Ništavilo parlamentarizma u 
Austro-Ugarskoj.«) S tem, da Slovencev ne omenja, jim Markovič prepušča, 
da sami odločijo o svoji usodi, ko napoči — kot pravi — »čas narodnih dogo­
vorov«, »ko pride čas, ko se začno narodi na jugovzhodu Evrope zedinje- 
vati...«.
Tudi Srbe in Hrvate vidi v tem prihodnjem času v širšem, podonavsko- 
balkanskem prostoru: »... tedaj stopi tudi srbsko-hrvatski narod v skupnost 
z Madžari, Romuni in drugimi narodi...« Mogli bi domnevati, da je Markovič, 
ko je pisal ta stavek, mislil le na Srbe (in Hrvate) na ozemlju habsburške 
monarhije. Ta domneva bi le še bolj potrdila ugotovitev, da priznava vsem 
narodom in tudi delom narodov na območju te monarhije, torej celo tudi 
tamkajšnjim Srbom (skupaj s Hrvati), pravico odločiti se, da ostanejo znotraj 
tega območja (v federativni skupnosti tega območja), seveda »na novih 
temeljih«.
Toda, revolucija v Avstro-Ogrski je bila nekaj čisto negotovega, 1 . 1872 je 
bila bolj teoretična domneva kot pa realna prihodnost. Znano je, kakšno slabo 
mnenje je imel Markovič o avstrijskih socialistih zaradi njihovega centralizma 
(zapisal ga je 12. julija 1873). Kar je bilo mogoče pričakovati kot aktualno 
dogajanje najbližje prihodnosti, je bila rešitev vzhodnega vprašanja. Markovič 
je pričakoval , da bo Srbija pri tem imela prvo vlogo in da bodo balkanski 
narodi vzhodno vprašanje rešili skupno, le oni sami, z lastno močjo. V tem 
sklopu vprašanj se Markoviču vnovič, toda zdaj na drugem ozemlju, postavlja 
vprašanje federacije, federativnega zedinjevanja. Ob branju obeh velikih Mar­
kovičevih del iz teh let (»Srbija na Istoku« — 1872, in »Socijalizam ili društveno 
pitanje« — 1874) in ob premišljevanju stališč o federaciji, ki jih v teh delih 
razlaga, se je bralec našega časa vedno moral vprašati, kaj pomeni to, da 
Markovič poudarja, da federacija na Balkanu ne bo slonela na narodih, marveč 
na osebni svobodi. АИ ni to v nasprotju z našim prepričanjem, da je ravno 
Markovičeva doktrina že pred prvo svetovno vojno navdihnila Socialdemokrat­
sko stranko Srbije, da je sprejela program Balkanske federacije, zamišljene 
kot federacije nacionalnih držav?
Ne bo odveč še enkrat prebrati oba poglavitna stavka, ki o tem govorita. 
Leta 1872 je Markovič zapisal: »... da se združijo kot svobodni ljudje in ena­
kopravni delavci, kot zveza občin — županij — držav — kakor jim bo (narodom 
na Balkanu) pač najprimerneje«. — Leta 1874 pa: »... ta federacija se ne 
ustanavlja na načelu narodnosti, temveč na osebni svobodi tistih ljudi, ki 
stopajo v zvezno skupnost.«
Že Veselin Masleša je občutil zadrego, ko se je znašel pred tem vprašanjem. 
Rešil ga je tako, da je v Markovičevi koncepciji federacije videl nekaj, kar ni 
sad Markovičevih lastnih praktičnopolitičnih spoznanj, temveč prenašanje 
nečesa, česar se je naučil »pri nekih zahodnoevropskih socialistih in anarhi­
stih«. Ob tem je Masleša menil, da Markovič nacionalnega vprašanja ni doumel 
v njegovem zgodovinskem razvoju, po njem predlagana rešitev pa da je bila
— glede na to, da se je osvobodilna akcija na Balkanu mogla razviti samo prek 
narodov — »navadna shema, izposojena iz tuje literature«. Markovičeva fede­
racija ni narodnostna (»nacionalitetna«), temveč anarhistična.
Podobnega mnenja so bili tudi še uredniki novih Markovičevih Zbranih del 
(Beograd, 1960 in 1965): »Njegova ideja o federaciji balkanskih narodov verjet­
no pomeni sprejemanje koncepcije anarhistične federacije.« Tudi na nekem 
drugem mestu opažajo v Markovičevi zamisli federacije »primesi utopičnega 
socializma«. Šele potem, ko te primesi odstranimo — tako menijo uredniki — 
preostane tisto, kar je pomembno in trajne vrednosti, to pa je »njegova zahte­
va ... ki izraža njegovo sposobnost anticipiranja prihodnosti, tj. da je treba 
rešitev nacionalnega vprašanja jugoslovanskih narodov iskati le v federativni 
ureditvi jugoslovanske države«.
Nedvomno obstajajo določene podobnosti med idejo anarhistov o federaciji 
in idejo Markoviča. Predvsem poudarjanje svobodne osebnosti kot nosilca 
federacije. To srečujemo pri Proudhonu pa tudi pri ruskih socialnih revolu­
cionarjih tipa Bakunina in drugih. Toda že na prvi pogled so očitne tudi bistve­
ne razlike. Najprej, razmerje do države. Anarhistična federacija naj bi se 
ustanovila v trenutku, ko je buržoazija premagana in bi nadomestila državo, 
ki naj kot takšna takoj in v vseh oblikah sploh izgine. Markovič, nasprotno, 
države ne zanika. Vselej sicer govori o razbitju in odstranitvi obstoječe, razred­
ne, nedemokratične in zatiralske, centralistične države, toda jasno je zanj, 
da bo država obstajala tudi po revoluciji, gotovo da kot orodje oblasti ljudstva, 
ustvarjeno po njegovi volji in prilagojeno njegovim potrebam in koristim. 
Nadalje: Bistven je razloček glede motivacije federacije. Po anarhističnih 
koncepcijah pomeni federacija splošno obliko družbenih odnosov, ki zavlada 
po likvidaciji buržoaznih in vseh drugih držav, pomeni obliko, ki velja za 
celotno človeštvo. Pri tem beseda federacija nima svojega dnevnega, politično 
državnopravnega pomena, temveč se uporablja v prvotnem pomenu, tj. pogod­
benega povezovanja med ljudmi ali skupinami ljudi (govori se o federaciji 
komun, o federaciji delavnic, Bakunin govori ob vstaji celo o federaciji bari­
kad). Pri Markoviču pa pomeni federacija pot k rešitvi nekega posebnega 
družbenega vprašanja, nacionalnega vprašanja. V nasprotju z anarhisti vidi 
Markovič v naciji družbeni pojav velikanskega pomena in dolgega trajanja. 
Značilna je njegova definicija nacionalnega načela. Npr. tista, ki jo je zapisal 
v članku »Francuska i Pruska« (julij 1870). V načelu narodnosti vidi edino 
pot k uresničenju splošnih človeških načel svobode, bratstva in enakosti. 
»Drugačnega razvoja si sploh ni mogoče zamisliti,« zapiše Markovič tedaj.
S svojim pojmovanjem nacije in njenega družbenega pomena je Markovič 
veliko bližji Marxu, ki skoraj sočasno zagovarja v Internacionali tezo o nacijah 
kot nujnih tvorbah, ki jih revolucija ne odstranjuje (to je bil ugovor zoper 
zahtevo, da je treba nacije razstaviti v majhne skupine). Še več. Markovič 
vidi v nacionalnem vprašanju in v boju za njegovo rešitev dejavnik družbene 
revolucije. To je značilnost njegovega razmerja do fenomena nacije. S takšnim 
razmerjem je Markovič pred svojim časom in anticipira v marsičem revolu­
cionarni razvoj pri naših narodih in nacionalno-revolucionamo koncepcijo
KPJ. če je tako, zakaj potem Markovič govori, da se bodoča federacija na 
Balkanu ne bo naslonila na nacionalno načelo?
Odgovor ni v tem, da iščemo v tujini doktrino, ki jo je Markovič uporabil 
ob svojih spisih. Odgovoru se približamo, če vidimo, da govori Markovič
o konkretnih nacionalnih vprašanjih, da izhaja iz njihovih dejavnikov, posebej 
še iz nacionalnega vprašanja Srbov.
Če hočemo dobro razumeti Markovičev opus, moramo upoštevati opozorilo, 
ki ga je zapisal Petar Stambolič v svoji uvodni študiji k Markovičevim zbranim 
delom. Tukaj zavrača kritike Svetozarja Markoviča, »ki so ga poskušali poka­
zati kot človeka, ki je med študijami v Petrogradu in v Ziirichu sprejel revo­
lucionarne, socialistične ideje in jih skušal zasejati — z določenimi prilago­
ditvami — na tleh Srbije.« V našem primeru bi pač šlo za prilagajanje 
anarhističnih idej o federaciji na tla Srbije in Balkana. Gotovo velja tudi za ta 
primer Stamboličevo opozorilo: »Pozorno preučevanje del Svetozarja Marko­
viča in njegovega razvoja mora takšna pojmovanja ovreči. Njegova analiza 
družbenih in političnih razmer v Srbiji, njegova stališča, ki jih je izdelal do 
vseh pomembnih vprašanj, boj, ki ga je bojeval, končno pa vpliv, ki ga je imel 
v svojem času, vse to govori, da je Svetozar Markovič po svojih idejah zvezan 
s tedanjimi razmerami in odnošaji v Srbiji (podčrtal J. P.).«
Lahko začnemo pri pogledu na problematiko Markovičeve federacije, ki 
dobro pokaže realnost njegovih izhodišč in bistrost njegovih rešitev. To je 
vloga ozemlja kot podlage za nacionalno zedinjenje Srbov. Prav nič sporno 
ni, da Markovič v celoti sprejema idejo zedinjenja Srbov kot takšno in da se 
vneto zanima za njeno uresničenje. Zedinjenje pomeni zanj neoporečno na­
cionalno pravico. Še več. Tudi faktor revolucije vidi v tej ideji. Uresničenje 
te ideje zida na nacionalno-revolucionami samoodločbi. Pri tem se docela 
zaveda dejstva, da bojujejo vladajoče sile v kneževini Srbiji boj za Veliko 
Srbijo — proti kateri sam tako kritično nastopa — pod istim splošnim geslom 
zedinjenja Srbov. Zato mu je toliko do tega, da bi svoj revolucionarni koncept 
kar najbolje opredelil in pojasnil. In pri tem opredeljevanju in pojasnjevanju 
je zanj izredno pomembno ravno vprašanje ozemlja, vprašanje, kakšna naj bo 
ozemeljska podlaga federativne zveze osvobojenih narodov, v prvi vrsti Srbov.
Spomnimo se razglabljanj, ki z njimi Markovič podkrepi j a svojo zamisel 
federacije. Njegov poglavitni sklep se glasi: »Vsi pogoji razvoja srbskega naro­
da torej govore za to, da je srbskemu narodu potreben zvezni ustroj, ne pa 
državna enotnost.« Poudarjamo: To je potrebno srbskemu narodu in on sam 
naj ima zvezni ustroj in se naj ne poteguje za enotnost na enem državnem 
ozemlju!
Kateri pa so tisti pogoji, ki terjajo takšno neenovito, pač pa »sestavljeno 
enotnost« Srbov? Že v svoji »Srbiji na Istoku« je Markovič govoril o mozaiku 
različnih narodov, kakršnega pomeni Balkanski polotok, in ugotovil, da drugi 
narodi ne bodo privolili, da jih »anektirajo« srbski monarhiji, Veliki Srbiji. 
Nedvomno je Markovič s tem, da je poudarjal mozaičnost, etnično pisanost 
Balkana tedaj, ko je razpravljal o možnosti zedinjenja Srbov v kaki Veliki 
Srbiji, opozarjal na dejstvo, da je srbski živelj v področjih zunaj kneževine 
Srbije pomešan z drugimi narodi. Zato je zanj Velika Srbija neuresničljiva.
V razpravljanjih iz 1 . 1874 je še izrazitejši. Tedaj omenja problem, kako določiti 
mejo »narodnostni« Srbiji, tj. problem, kako potegniti mejo tako, da bi zaokro­
žena država vendarle bila narodnostna, tj. mononacionalna (»... noben resen 
politik še misliti ni mogel na to, da bi ustvarjal .narodnostno', nacionalno 
državo, ki pa ji meje ne bi bile znane...«). Kajti v hipu, ko bi srbska država 
poteptala etnično načelo in ko bi določila svoje meje tako, da bi »obsegla vse
Srbe v Turčiji in Avstro-Ogrski«, bi ta država prišla v spor s sosednimi narodi 
(»stopa v boj ne samo s Turčijo in Avstrijo, temveč tudi z Bolgari, Hrvati in 
Romuni«). Etnična struktura dežel, ki v njih žive Srbi zunaj kneževine Srbije, 
je za Markoviča prvi razlog, da na zedinjenje Srbov sicer misli, a da ne misli 
na državno enotnost njih vseh. Markovič takoj tudi zavrne očitke, da to pomeni 
»odpovedovati se narodnosti« in pojasnjuje: »Socialisti nikakor ne nameravajo 
Srbov [zunaj kneževine] pretopit v Turke, Madžare, Kitajce, pa tudi obratno 
ne [!], pač pa pravijo, da načelo narodnosti ni nikakršno [splošno obvezno] 
načelo družbene in državne organizacije; da ni nikakršno splošno pravilo, da 
bi se morale države ustanavljati po narodnostih ... To ne velja za noben narod 
kot splošno pravilo, še manj velja za mali, raztepeni [!] in razbiti srbski narod 
in njegove slovanske sosede. Ravno za srbski narod pa je celo nemogoče [!] in 
nekoristno uresničevati .državno enotnost'. Njemu je potrebna osvoboditev in 
kulturno zedinjenje, ne pa zedinjenje kanclij ...« [besede v oglatih oklepajih 
vstavil J. P.]
Svetozar Markovič ne zanikuje nacionalnega načela niti nacionalne države, 
je pa mnenja, da takšna država ni splošno obvezno pravilo, konkretno pa, da 
tega pravila niti ni mogoče niti ni koristno uporabiti v primeru srbskega 
naroda.
V deželah zunaj kneževine Srbije, kjer obstaja srbski živelj, zelo pogosto 
pa tudi v drugih deželah Balkana, srečujemo položaj, ko prebivata dva ali celo 
več narodov na istem ozemlju. V tem primeru to ozemlje ni izključno nacio­
nalno (etnično) ozemlje samo enega izmed njih. Pravica do samoodločbe samo 
enega naroda, ki na tem ozemlju ne bi priznaval enake pravice do samoodločbe 
tudi drugemu ali drugim narodom, bi nujno pripeljala do spopada narodnih 
življev na tem ozemlju. Ni mogoče doseči prostovoljnega (tj. s privolitvijo tudi 
drugih, nesrbskih nacionalnih življev) zedinjenja teh dežel v eno srbsko državo 
(»zedinjenje kanclij«). Mogoče pa je doseči, da vse te dežele stopijo s (kneže­
vino) Srbijo v državno zvezo na temelju samoodločbe celotnega njihovega 
prebivalstva. Glede na zamotano etnično strukturo Balkana sploh je takšen 
način pomemben tudi za ustanovitev širše balkanske federacije (»... ta fede­
racija se ne ustanavlja na načelu narodnosti, temveč na osebni svobodi tistih 
ljudi, ki stopajo v zvezno skupnost«), To ne pomeni zanikanja nacij niti njihove 
suverenosti, njihove pravice do nacionalne države. Po našem mnenju Marko­
viču ne gre za »razformiranje Srbije in Črne gore in njuno utapljanje v jugo­
slovansko in balkansko federacijo« (Vasa čubrilovič, Istorija političke misli 
u Srbiji XIX. veka, Beograd 1958, str. 308). Po načelih Svetozarja Markoviča 
in po njegovi konkretni viziji, kolikor je najdemo v njegovih spisih, bi tako 
Srbija (kneževina) kot Črna Gora ostali kot državi, ne bi pa se razširili na druga 
ozemlja (na Bosno in Hercegovino, Staro Srbijo tj. Kosovo, Metohijo in Sand- 
žak, na Vojvodino in morebiti tudi na Hrvatsko), temveč bi s temi ozemlji kot 
enakopravnimi državnimi enotami stopili v federativno razmerje. Vsi narodi 
bi bili svobodni, vštevši vse Srbe, katerih enotnost bi bila uresničena po 
svobodnem življenju vseh njehovih delov in po neovirani možnosti zedinjenega 
kulturnega ustvarjanja (»osvoboditev in kulturno zedinjenje«), — Mimogrede 
rečeno, ena držav članic federacije bi po Markoviču bila tudi Bolgarija. Torej, 
nacionalno načelo.
So pa še drugi razlogi, razen specifične etnične strukture dežel zunaj kne­
ževine Srbije, zaradi katerih je srbskemu narodu potreben zvezni ustroj. To 
so velike razlike v gospodarski in družbeni razvitosti, razlike v političnem 
izročilu, predvsem njihova »zavest o svoji samostojnosti«, razlike v civilizaciji 
in še druge. Znano je, da Svetozar Markovič nekaterih razlik celo še videl ni
v tistem stvarnem obsegu, kot jih vidimo danes — njegovi pogledi so se 
v tem skladali s tedanjim v Srbiji splošno sprejetim pojmovanjem. Gre za 
vprašanje samostojnega nacionalnega formiranja Črnogorcev, vprašanje Mu­
slimanov v Bosni in Hercegovini. Toda že tisto, kar je videl, je bilo dovolj 
močno za sklep: »Pri takšnih razlikah prav zares ni smiselno ustanavljati 
v vseh teh deželah .enotnosti kanclij'...«
Srbski narod se kot celota, tj. v razmerju do (kneževine)Srbije, oblikuje 
na temelju svobode posameznikov in vseh narodnosti po njihovem sporazu­
mu in odločitvi. A podobno tudi drugi narodi na istih ozemljih v razmerju 
do svojih matic. Svetozar Markovič pušča odprto vprašanje, na kateri ravni 
naj se uresniči družbeni dogovor o nacionalnem formiranju. Govori o ob­
čini, o županiji, o državi. Federativna zveza je možna na vseh teh ravneh. 
Položaj posameznega ozemlja in stopnja njegove avtonomnosti v zvezi, to je 
zadeva, ki o njej odloča celotno prebivalstvo tega ozemlja, ne glede na narodno 
pripadnost.
Ne da bi še nadaljevali to analizo, moremo že zaznati, da Svetozar Markovič 
v bistvenih potezah anticipira značaj naše današnje jugoslovanske federacije.
V SFRJ so narodi nosilci federacije, toda ne izključno. Poleg nacionalnega 
so še druga načela, ki so temelj federativni zvezi. Najočitneje je to videti pri 
značaju temeljev, ki na njih sloni SR Bosna in Hercegovina kot članica federa­
cije. Elementa federacije, na stopnji avtonomnih pokrajin SR Srbije, sta tudi 
Vojvodina in Kosovo. Če še upoštevamo nacionalni značaj SR Hrvatske, potem 
vidimo tisto svobodno, toda sestavljeno enotnost Srbov, o kateri je pisal Sve­
tozar Markovič. To je hkrati tudi enotnost Hrvatov in poroštvo »narodnosti 
vsakogar«.
Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade 
(1879— 1893)
Med značilnosti slovenske politike v Taafejevi dobi ugotavlja I. Prijatelj, 
da se je tedaj pri Slovencih vedno manj javno razpravljalo »o državnopravnih 
stavbah v okviru ruskega panslavizma ali južnega slovanstva ali federalizacije 
Avstrije.«1 Pisec opomb k Prijateljevi zgodovini D. Kermavner je vendarle 
posvetil veliko prostora pojavom vseslovanstva in rusofilstva pri Slovencih 
in tudi sam ugotovil, da so nekateri teh pojavov imeli določeno vlogo v slo­
venski »notranji« politiki. Poseben nagib, ki ga je pri tem vodil, je bila želja 
pokazati, da takšnim pojavom ne gre prisojati pomena prizadevanj za večjo 
radikalnost slovenskih liberalcev. V splošnem pa ga obsežno razpravljanje pri­
pelje do sklepa, ki že prej ni bil sporen: Neizzivalno vseslovanstvo z umirjenim 
rusofilstvom ni bilo v tej dobi pri Slovencih prav nič diskreditirano in je ostalo 
splošna slovenska značilnost, še posebno liberalna. Klerikalna stran se je 
v letih 1886— 1887 zanj sicer nekoliko ohladila, a to ohladitev je poudarjal 
le Mahničev »Rimski katolik«.2 Pojavov jugoslovanske misli pri Slovencih 
v Taafejevi dobi se je D. Kermavner, podobno kot I. Prijatelj, le bežno dotak­
nil, ne da bi poskusil sam dati kak celosten pogled. Gre pa za pojave, zlasti 
v zadnjih letih Taafejeve dobe, ki so nedvomno potrebni posebne pozornosti.
Jugoslovanska misel je pri Slovencih v Taaffejevem času nekako dvojnega 
obsega. Po eni plati je to zanimanje za probleme vseh južnih Slovanov, za nji­
hov gospodarski, politični in kulturni napredek, torej tudi zanimanje za Bol­
garijo, Srbijo in Črno goro. Po drugi plati pa se stvarna misel o sodelovanju 
in vzajemnosti in prizadevanje za njuno uresničitev omejujeta na južne Slo­
vane v mejah monarhije, predvsem seveda na Hrvate. Popolnoma očitno je, 
da so pričakovanja razdeljena neenakomerno. Največ se pričakuje od Bolga­
rije. Zlasti liberalna frakcija in v njej najbolj »Slovanov« krog vidi v Bolgariji 
zgled osvobodilnega delovanja Rusije na Balkanu. Prepričanje, da vlada glede 
tega delovanja sporazum med Avstrijo in Rusijo, omogoča nezaskrbljeno nav­
dušenje nad plovdivskim prevratom, ki pri »Slovanu« ni popolno le zaradi 
okoliščine, da z Bolgarijo ni zedinjena tudi Makedonija. Nekritično gledanje 
na sanstefansko pogodbo glede na Makedonijo in sploh na Makedonce dobi 
prve razpoke v tem krogu šele v začetku 90. let, ko je že jasno, da Bolgarija 
nikakor ni zanesljivo privržena Rusiji. Tedaj npr. poroča »Slovanski svet«, 
da so Makedonci, ki žive v Beogradu, sklenili izdajati list v makedonskem 
narečju, ker se nočejo nasloniti ne na Srbe ne na Bolgare. »Slovanski svet« 
to odobrava, češ to bo usluga slovanskim učenjakom in pravi politiki, »kajti 
razsodi se polagoma na osnovi pozitivnih materialov, kateri narodnosti pri­
pada ta ali oni del macedonskega prebivalstva.«3
Srbija, ki je docela pod vplivom Avstro-Ogrske in kjer vlada samovolja 
kralja in njegove vladne stranke, je v slovenskem tisku deležna predvsem 
obžalovanja. V vplivu Avstro-Ogrske vidi in poudarja ta tisk v prvi vrsti vpliv 
Madžarov in na ta rovaš pripisuje tudi neslovansko obnašanje srbske politike
1 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, 5 . knj., 1 9 6 6 
(odslej: Prijatelj), 1 3 9 .
2 Dušan Kermavner, Slovenska politika v letih 1 8 7 9 do 1 8 9 5 . Političnozgodovinske 
opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja, 1 9 6 6 (odslej: Kermavner, Opombe), 4 5 8 —4 5 9 .
3 Slovanski svet, 25 . januar 1 8 9 1 , 32 .
v banski Hrvatski. Misel o Srbiji kot dejavniku jugoslovanstva zavračata v teh 
razmerah obe frakciji. Tako npr. zavrača »Slovenec« pisanje glasila napredne 
t. j. vladne stranke v Srbiji »Videlo«, ki je priporočalo kralja Milana kot bo­
dočega vladarja združenih balkanskih držav in napadalo črnogorskega kneza. 
»Slovenec« zagotavlja proti »Videlu« Črnogorce in slavi junaka Nikito.4 — 
Tisočletnico Metodove smrti 1 . 1885, katere proslavljanje je bilo pri vseh slo­
vanskih narodih nekaka revija slovanskega čustvovanja, so v Srbiji, kot je 
ugotovil »Slovan«, najmanj slavili. »Nas že samo to zadosti poučuje,« je pri­
pomnil, »v kakih razmerah je sedaj kraljevina Srbija, v kakih razmerah imajo 
tam Madžari prvo besedo.«5 — Razumljivo je ogorčenje »Slovana« ob vojni 
Srbije proti združeni Bolgariji. »Srbija se je dala zapeljati svoji pustolovni 
vladi...«, ». • • tolsti srbski kralj Milan je zanetil ogenj bratomornega boja ..., 
ta kraljic je za vse večne čase osramotil narod srbski ter sebe.. .«6 — Jeseni 
1886 objavlja »Slovan« kot protiutež razočaranju nad Srbijo — a tudi že nad 
Bolgarijo — podobi kneza Nikole in kneginje Milene z ugotovitvijo, da je 
Črna gora edina svetla točka za slovanskega rodoljuba na Balkanu, saj po­
stavlja vse bolj slovanski Piemont. Ona je namreč zaupnica Rusije in od nje 
pooblaščena dati balkanskim narodom znamenje za končno osvoboditev!7 — 
Upanje na ugodnejši razvoj v Srbiji pa ni opuščeno. Uredništvo »Slovana« 
priredi zbiranje darov za ranjence v srbsko-bolgarski vojni in to ne le za 
Bolgare, tudi za Srbe. Človek, ki nanj v Srbiji zida svoje upe, je Jovan Ristič 
in tega obišče v Beogradu »Slovanov« sodelavec (Hribar?). Poročilo o tem 
za tisti čas izjemnem neposrednem stiku s Srbijo, pomenljivo poudarja, da je 
spisano »omissis omittendis« in govori o namerah Rističa za primer, da pride 
na vlado. Zanimivo je, da slovenski obiskovalec Rističu kritično omeni »posto­
panje hrvaških Srbov, ki so se na škodo Hrvaški zvezali... z Madžari«. Ristič 
je seveda odklonil odgovornost, a vendarle izrazil prepričanje, da »nenaravna 
njihova zveza s sovražniki hrvaške domovine, srbskemu narodu ne bode rodila 
dobrih sadov.« Vztrajal pa je pri graji obnašanja Hrvatov ob vojni.8 — Načrt 
nove srbske ustave je 1 . 1888 dozdevno potrdil optimizem glede Srbije.9 A tudi 
do leta 1893 so se slovenski liberalci morali tolažiti le z upanjem. »Slovenski 
narod« tedaj spet upa, da se s polnoletnostjo Aleksandra in z vrnitvijo »modre« 
t. j. rusofilske kraljice Natalije začne za Srbijo doba preporoda, ko »bo morda 
tudi računati s Srbijo kot s slovansko državo in kot z važnim faktorjem za 
evropsko politiko«.1 8
Tudi na slovenski klerikalni strani je zanimanje za Srbijo trajno, njena po­
drejenost Avstro-Ogrski pa ne razlog za kaj večji optimizem. To stran odbijajo 
od Srbije predvsem njene notranje razmere, ki v njih vidi škodljivi vpliv 
zahodnoevropskega liberalizma, zaradi katerega se Srbija podreja koristolov- 
ju drugih večjih liberalnih držav. To in pa velikosrbski »separatizem« pre­
prečuje, po mnenju dr. Janeza Kreka, Srbiji »jugoslovansko vzajemnost«. 
Tudi Krek gleda s simpatijo na vrnitev kraljice Natalije v Srbijo, rešitev pa 
vidi edino v »krščanski podlagi«.1 1
Zadrego slovenskih liberalnih rusofilov, ki nastane 1 . 1887 ob mednarodni 
krizi zaradi dogodkov v Bolgariji, je kaj obsežno obdelal D. Kermavner in
* Slovenec, 7 . januar 1 8 8 4 .
5 Slovan 1 8 8 5 , 1 6 1 .
6 Slovan 1 8 8 5 , 349, 3 6 6 .
7 Slovan 1 8 8 6 , 287.
8 Slovan 1 8 8 6 , 1 0 9 .
* Slovanski svet 1 8 8 9 , 1 5 .
1 0 Slovenski narod, 1 . april 1 8 9 3 , št. 7 5 .
1 1 Dr. Janez Ev. Krek, Izbrani spisi (odslej: Krek, IS), H/2, 208—2 1 0 .
omenil tudi, kako so se slovenski klerikalci distancirali od takega rusofilstva 
in kako so zagovarjali neodvisnost Bolgarije od Rusije. Če pa primerjamo 
pisanje »Slovana« iz marca 1886, ko pravi, da je ruska politika slovanska, 
ker je ruska in da si je Rusija upravičena »bolgarske razmere... tako pri­
rediti, da je ne bodo ovirale na potu v Carigrad»,1 2 z uvodnikom, ki si je z njim 
»Slovenski narod« oktobra 1890 prislužil zaplembo, ker je namreč Bolgarom 
priporočal podreditev Rusiji, vidimo, da se rusofilska stališča liberalcev med­
tem vzlic zadregam v 1 . 1887 niso kaj spremenila.1 3
Eno izmed vprašanj, ki se jih je treba dotakniti, so nazori Frana Pod­
gornika v času Taaffejeve vladavine. Ne gre toliko za njegovo slovanstvo in 
rusofilstvo, za njegovo vnetost za slovansko bogoslužje kot točke slovenskega 
narodnega programa. O tem je že marsikaj bilo napisanega od Lončarja na­
prej. Sistematični prikaz tega dela Podgornikovega publicističnega opusa bi 
verjetno dosedanji podobi še dodal marsikatero potezo. Potrebna bi bila npr. 
analiza njegovega tkim. »katoliškega liberalizma«, obsežnih polemik »Slo­
vanskega sveta« z dr. Antonom Mahničem od 1 . 1889 naprej, pa celo tudi še 
analiza fiziognomije njegovega rusofilstva, ki npr. ni brez takšnih glasov, 
kakršni se oglašajo v zapisu ob vrnitvi iz pregnanstva in ob smrti Nikolaja 
G. Černiševskega: »Bil je eden največjih duhov sedanje dobe v obče, in šele 
poznejši čas, ko se že nekoliko predrugači sedanje revno socialno življenje, 
bodo vedeli bolje ceniti velik um pokojnika .. ,«1 4 Tukaj le nekaj opozoril 
glede Podgornikovih nazorov o narodni avtonomiji, predvsem z vidika jugo­
slovanske misli.
O Podgornikovi zamisli narodne avtonomije najdemo marsikatero in­
formacijo v pisanju D. Kermavnerja. Predvsem, da jo je sprejel od ogrsko- 
ukrajinskega politika Adolfa I. Dobrjanskega, ki jo je razvil 1 . 1885, da je 
Podgornik z vidika Slovencev najprej o njej razpravljal v »Parlamentärju« 
konec 1885 — začetek 1886, da je v slovenščini zamisel najprej obrazložil 
v »Slovencu« 18. marca 1886 in da je jedro zamisli v tem, da bi se v Avstriji 
oziroma v Avstro-Ogrski uvedla narodna avtonomija kot združenje vsakega 
posameznega naroda v eno administrativno skupino, ki sama upravlja svoje 
narodnostne, šolske in verske zadeve brez vmešavanja drugih narodnosti. To 
naj bi se doseglo, seveda le glede Avstrije, z izvršilnim zakonom k čl. 19 te­
meljnega zakona o pravicah državljanov, za kar bi bila potrebna le navadna 
večina glasov v dunajskem državnem zboru. V kontekstu svojega specifičnega 
zanimanja za problem radikalizma slovenskih liberalcev opozori D. Ker­
mavner, da ta zamisel vključuje avstroslovanski koncept, a da je Podgor­
niku vendarle dala načelno podlago za trganje od drobtinčarske politike — 
po mladočeških zmagah leta 1889 in 1891 — in za nasvet slovenskim po­
slancem, naj bi v zvezi s poslanci drugih slovanskih narodov z opozicijsko 
taktiko prisilili »notranji sistem« k rešitvi narodnostnega vprašanja. To svoje 
priznanje pa omejuje z mnenjem, da se je Podgornik s svojo zamislijo na­
rodne avtonomije, ki ga je kar obsedla, oslepil za stvarnost, v kateri da ni 
bilo nobenih poslancev drugih slovanskih narodov, ki bi tudi bili za narodno 
avtonomijo in da je zato pri Podgornikovem nasvetu »praktično šlo samo za 
prehod od drobtinčarskega oportunizma dotedanje slovenske politike k tudi
— drobtinčarskemu opozicionalstvu .. .«1 5 To umovanje se zdi logično in stvar­
1 2 Slovan 1 8 8 6 , 9 4 .
1 3 Slovenski narod, zaplenjena številka, 8 . oz. 9 . oktober 1 8 9 0 .
1 4 Slovanski svet, 1 8 9 9 , 3 0 3 , 3 5 1 .
1 5 Kermavner, Opombe, 1 8 3 —1 9 0 .
no utemeljeno, posebno, če še pritegnemo trditev, da gre Podgorniku za ne- 
teritorialno t. j. na personalnem načelu zamišljeno avtonomijo.1 8 Za takšno 
so se meščani slovanskih narodov z zgodovinskim državnim pravom kajpada 
mogli še dosti manj ogrevati. Kratek pogled v Podgornikove članke iz Taafe- 
jeve dobe pokaže vendarle nekoliko drugačno podobo.
Predvsem prepriča tak pogled o trojem: 1 . zamisel narodne avtonomije 
ne pri Dobrjanskem in ne pri Podgorniku ni personalna, temveč teritorialna;
2. ta zamisel pomeni za Slovence tako pri Dobrjanskem kot pri Podgorniku 
varianto jugoslovanskega programa in 3. Podgornik ne vztraja slepo obsedeno 
pri narodni avtonomiji, marveč se v letu 1889 premisli in sprejme tudi zgo­
dovinsko pravne državne programe Čehov, Ukrajincev in Hrvatov, ker meni, 
da vodijo v bistvu in praktično do zelo podobnih rešitev kot načelo narodne 
avtonomije, četudi se načelu samemu ne odreče.
Prva ugotovitev izhaja iz večkrat ponovljenih Podgornikovih lastnih raz­
lag načela narodne avtonomije. Npr.: »Samoupravo je prirediti tako, da se 
napravi vsaki narodnosti posebe po jedna samoupravna pokrajina« ... »po 
odstranjenju dozdanjih deželnih zborov in prej ali slej tudi dualizma.«1 7 — 
Ob dejstvu, da se slovansko-nemška desnica v državnem zboru nikakor ni 
bila voljna zavzeti za narodno avtonomijo, je Podgornik predlagal zasilne 
rešitve. Tako npr. 1 . 1888 ob Lichtensteinovem šolskem načrtu, ki je hotel po­
večati pristojnost dežel ravno v eminentno narodnostni zadevi, t. j. v vpra­
šanju učnega jezika. Podgornik je videl v tem namero preprečiti izvršitev 
čl. 1 9 in je svetoval: »Ako nočejo ali ne morejo slovanski desničarji povzpeti 
se do tega, da bi predlagali, (naj se) za izvršitev čl. 19 (ustanovi) posebne 
narodne organe, narodna zastopstva, ki bi odstranili dosedanje deželne zbore 
... jim služita še vedno dve poti. Zahtevati utegnejo narodne organe, narodna 
zastopstva, ki bi nastali poleg sedanjih deželnih zborov in ki bi imeli v svojem 
področju samo skrb za narodnost in jezik vsakega naroda posebej. In če bi 
se zdelo, da tudi takih organov ne dosežejo, je slovanskim državnim poslancem 
zahtevati to, da se narodne zadeve iz področij deželnih zborov odstranijo 
popolnoma: namesto tega pa naj bi bilo zakonito dovoljeno, da se poslanci, 
ki v raznih deželnih zborih zastopajo odlomke ene in iste narodnosti, od 
časa do časa zbirajo kot pooblaščeni narodni organi, da sklepajo v vseh na­
rodnih ... zadevah enega in istega naroda.«1 8 — To so kompromisne variante, 
ki pa so še vedno teritorialno zasnovane. Popolnoma nedvoumno razloži Pod­
gornik teritorialni značaj svoje narodne avtonomije ob vprašanju narodnostno 
mešanih mest na slovenskem narodnostnem ozemlju, pri čemer izrecno omenja 
tudi Trst. V polemiki proti Sukljetu, ki je avgusta 1889 priporočal nacionalne 
kurije v okviru dežel, je Podgornik pojasnjeval: »Narodna avtonomija se ne 
ozira na vsako naselbico ali vsak majhen odlomek kake narodnosti... Kar 
se pa tiče posameznih naselbin, imajo po teoriji narodne avtonomije pravo, 
da si pomagajo po svoje, ako se nočejo potopiti v življu drugih narodnosti. 
Za vsako peščico ni možno skrbeti... Kar jedna narodnost izgubi na kakem 
kraju, pridobi pa na drugem, ko se zaokrožijo skupine na podstavi narodne 
avtonomije. Iz tega je razvidno, da Trst in druga mesta z mešanim prebival­
stvom spadajo v okrožja večjih kompaktnih mas; taka mesta se morajo... 
sama vzdrževati v svojih raznorodnih življih. Saj se morajo npr. Slovenci tudi 
sedaj sami varovati v potujčenih mestih, ako nočejo poginiti, potem pa bi
1 0 D. Kermavner, Fran Podgornik, geslo v Enciklopediji Jugoslavije VI, 5 2 1 .
1 7 Slovan, 1 8 8 6 , 9 1 —9 3 .
1 8 Slovanski svet, 1 8 8 8 , 1 0 8 .
še kako mesto pridobili.«1 9 Le Dunaj bi bil kot skupno glavno mesto posebna 
upravna enota. Podgornik sploh govori o Zedinjeni Sloveniji kot o uresničitvi 
načela narodne avtonomije.
Dobrjanski in z njim Podgornik sta si zamišljala uvedbo narodne avto­
nomije v habsburški monarhji v dveh etapah: najprej v avstrijski državni 
polovici ob ohranitvi dualizma, nato pa likvidacijo dualizma in razširitev si­
stema avtonomij še na narode Ogrske. Najprej bi bile ustanovljene narodno 
avtonomne pokrajine: nemška, češka, poljska, gališkoruska t. j. ukrajinska, 
jugoslovanska in pa Dunaj. Po odstranitvi dualizma bi se razširile s pri­
ključitvijo sorodnih narodnosti Ogrske naslednje pokrajine: nemška, češka, 
ukrajinska in jugoslovanska; kot novi pokrajini pa bi se ustanovili romun­
ska in madžarska. Gre torej dejansko za načrt narodnostne federalizacije 
habsburške monarhije, pri čemer bi ena pokrajina obsegla Čehe in Slovake, 
druga pa Slovence, Hrvate in Srbe. Do odstranitve dualizma, pravi Podgor­
nik v prikazu načrta Dobrjanskega in pozneje še sam večkrat, bi se v jugo­
slovansko pokrajino vključile Dalmacija, Istra, Kranjsko, Tržaško, Goriško- 
Gradiščansko, slovenski deli Koroškega in Štajerskega; po odstranitvi dua­
lizma bi ta pokrajina »pridobila« še Hrvaško-SIavonijo, Reko, slovenske dele 
žalske in železne županije, srbsko Vojvodino ter Bosno in Hercegovino. »Ka­
kor se vidi,« piše Podgornik, »bila bi ta pokrajina jako obsežna ter bi bili 
v njej jako primerno okrožni zbori za Slovence, Hrvate in Srbe.«2 0 — Gre torej 
za program zedinjenja vseh Južnih Slovanov monarhije, vključno tistih v oku­
pirani Bosni in Hercegovini, ki temelji zgolj na narodnostnem načelu. Takšen 
jugoslovanski program je sicer docela ustrezal tradiciji Zedinjene Slovenije, 
bil pa je v opreki z državno-pravnimi zahtevami Hrvatov in Srbov, kar se je 
hitro pokazalo, zlasti v primeru Dalmacije, katere prva zahteva je bila seveda 
združitev s Hrvatsko-Slavonijo.
Prav to je bil eden poglavitnih razlogov za Podgornika, da je 1 . 1889 prak­
tično odstopil od zamisli neposrednega uveljavljanja čistega narodnostnega 
načela in da je sprejel državnopravne programe. Drugi razlog je bil zma­
goviti nastop Mladočehov 1 . 1889 in 1891 ter z njimi zvezani neuspeh češko- 
nemške sprave na podlagi upoštevanja etničnih razmer. V nepodpisanem 
uvodniku svojega lista opušča tedaj upanje na uresničenje narodne avtono­
mije na temelju čl. 19, ugotavlja, da se »pristaši državno-pravnih strank mno- 
že vedno bolj«, ponavlja »senčne strani« zgodovinskega državnega prava, 
zlasti češkega, a tolaži se s tem, da je »na srečo zgodovinsko državno pravo 
avstrijskih Rusov in Hrvatov veliko ugodnejše« in sploh, »da se zgodovinsko 
državno pravo z večine še povoljno zlaga z deželami, katere bi združevale 
(po narodnostnem načelu) pojedine narode, vsakega posebe, v eno narodno 
upravno skupino.« Posebej opozarja, da hrvaško državno pravo zahteva tudi 
Slovence. Zaradi teh in še drugih razlogov torej »nacionalni avtonomisti... 
nočejo več zavirati s svoje strani teženja po izvršitvi državnega prava za 
Čehoslovane, avstrijske Ruse in Hrvate.« Opozarja, da je poglavitni pogoj 
uspešnosti, da Čehi Ukrajinci in Hrvatje nastopijo skupno in ob istem času. 
Glede Hrvatov še posebno poudari, kako potrebno je, »da se pogode naj­
prej s Srbi, ki bivajo v deželah hrvaškega prava«. Predvideva možnost, da
1 9 Slovanski svet, 1 8 8 9 , 2 5 9 . Zmotno je torej mnenje, da so zamisli A. Dobrjan­
skega, prevzete po F. Podgorniku, vir, ob katerem se je oblikovala zamisel socialde­
mokrata E. Kristana o narodni avtonomiji, zasnovani na neteritorialnem, personal­
nem načelu, kakor jo je E. Kristan objavil v letu 1 8 9 8 , skušal uveljaviti v Brnu 1.1899 
in uveljavil v tivolski resoluciji 1 . 1 9 0 9 .
2 0 Slovan, 1 8 8 6 , 9 2 .
se hrvaško državno pravo najprej uresniči z zedinjenjem Dalmacije s Hr- 
vatsko-Slavonijo in potem bo še bolj nujno, da Slovenci zahtevajo pridru­
žitev Hrvatski na podlagi hrvatske pragmatične sankcije, »ako nočejo ostati 
osamljeni ter se potopiti v neslovanskih narodih, ki so njih sosedje...« Slo­
venci seveda nimajo interesa opuščati načelo avtonomije, saj bi morali, kot 
je razložil pozneje, doseči najprej Zedinjeno Slovenijo (t. j. uresničiti narod­
nostno načelo) in potem šele njeno pridružitev Hrvatski na podlagi zgodo­
vinskega prava.2 1 Tudi v vabilu na naročbo »Slovanskega sveta« konec 1 . 1891 
postavlja Podgornik načelni program narodne avtonomije vzporedno s »strem­
ljenjem za izvršitvijo raznih historiških državnih prav«, kar pomeni, da »za 
ta del prištevamo tudi Slovence k historiškim narodom, ker spadajo pod pravo 
hrvaško«. Na podoben način prilagaja Podgornik program narodne avtonomije 
zgodovinskemu državnemu pravu tudi spomladi 1893, v jubilejni številki »Slo­
venskega naroda«.
Očitno je, da je Podgornik problem nacionalne avtonomije glede Sloven­
cev zagovarjal že od začetka v jugoslovanskem smislu in da je to specifično 
obliko jugoslovanskega programa že leta 1889 in pozneje prilagajal stvar­
nim političnim razmeram t. j. ne le programu nove vodilne stranke pri Čehih, 
temveč tudi naraščajočemu nagnjenju slovenske meščanske, zlasti liberalne 
politike, da si s pridružitvijo zgodovinskemu hrvaškemu državnemu pravu 
pridobi (ob koncu Taaffejeve dobe, ko je sodelovanje v vladni večini postajalo 
vedno bolj dvomljivo) novo in širšo podlago.
Pogled na stališča slovenske meščanske politike v letih 1879— 1893 do 
Hrvatov in njihovih razmer kot na merilo praktične jugoslovanske misli pri 
Slovencih, pokaže kot prvo značilnost, da so za to politiko v banski Hrvatski 
zanimive in pomembne samo opozicijske stranke. Unionizem Narodne stran­
ke je do obnove Neodvisne narodne stranke in ponovnega dviga Stranke prava 
zanimanje za Hrvaško močno zavrl. Vrnitev opozicije na hrvatsko politično 
prizorišče pa sta obe slovenski frakciji sprejemali z zanimanjem in simpa­
tijami. Druga značilnost, ki bi jo kazalo poudariti, je to, da je tudi klerikalna, 
ne le liberalna frakcija oziroma stranka imela ves čas pozitiven odnos do 
Strossmajerja samega in do političnega jugoslovanstva. Odnos do Stranke 
prava je bil bolj raznoličen, tako od časa do časa kot glede na liberalne ali 
klerikalne vidike. Vendar pa je v celem tudi tukaj mogoče reči, da sta si oba 
slovenska meščanska tabora želela enotnosti hrvaške opozicije in da sta to 
enotnost v svojem pisanju pospeševala. In končno, obema je skupno, da ju 
državnopravni programi, ki jih izražata obe hrvaški opozicijski stranki prak­
tično še ne zanimajo v prvi polovici 80 let, da ne razglabljata o njihovem 
pomenu za Slovence, da pa se ob koncu tega desetletja takšno zanimanje pri 
obeh poveča, čeprav ne na enak način in ne v enaki meri. V obravnavani 
dobi tudi močno potihne za Slovence sicer značilno razglabljanje o jezikov­
nem združenju s Hrvati in se oglaša le obrobno.
Vse to je vidno že ob nekaj karakterističnih primerih. V letu 1884, ko se 
obe opozicijski stranki močno uveljavita na saborskih volitvah in ko tudi 
objavita svoje programe, bi iz slovenskega tiska težko rekonstruirali njihovo 
vsebino. Znano je, da je program neodvisnih (»Vojnovičeva adresa«) skušal 
povezati interese dinastije in Hrvatske in da je bil previden v izražanju 
trialističnih zahtev, a da je v svojih načelih bil predhodnik skupnega pro­
grama opozicije iz 1 . 1894.2 2 Znano je nadalje, da je adresa Stranke prava
2 1 Slovanski svet, 25 . december 1 8 8 9 .
2 3 Mirjana Gross, Osnovni problemi pravaške politike 1 8 7 8 —8 7 , Historijski zbor­
nik XV, 1 9 6 2 , 7 4 —7 5 .
3 — Študije
33
močno poudarila suverenost Hrvatov, obsodila dualizem in zahtevala državno 
zedinjenje hrvatskih dežel, vključno slovenske dežele.2 3 »Slovenski narod« 
je Vojnovičevo adreso le omenil, ne da bi označil vsebino, glede adrese Stran­
ke prava je sicer dejal, da se ne strinja z njeno obliko in raznimi izrazi v njej,
o vsebini pa tudi ni povedal ničesar.2 4 »Slovenec« je Vojnovičevo adreso po­
hvalil, da je lepo pisana, da sicer ni proti dualizmu, da pa zahteva za Hrvate 
pravico, da bi si »svoje zadeve določili in bi ne bili v tem smislu od Madžarov 
odvisni«. Obžaloval je le, da ima neodvisna stranka »tako malo pripomočkov, 
s katerimi bi bila v stanu svojim zahtevam primeren poudarek dati.« Glede 
adrese Stranke prava meni, da je pisana »neki silno robato in popolnoma spo­
sobna, da pripravi Hrvaško v nesrečo«, kajti »jezik in vsebina sta veleizdajalska 
in za kralja naravnost razžaljiva«, globlje v vsebino pa se ne podaja.2 5 Sprva 
odobrava izključitev Stranke prava iz sabora, češ gre za stranko, »ki se ne 
sramuje presvitlemu vladarju samemu nasproti surovost in neotesanost pro­
dajati« ; z očitnim odporom pove, da imata »starčevičanska surovost in ne­
otesanost ... tudi v Ljubljani posebno med neizobraženim priprostim narodom 
mnogo pristašev«. Končno pa vendarle brez pripombe poroča o stališču ne­
odvisnih, da je sabor proti Stranki prava postopal nezakonito.2 6
Več so o vsebini programov opozicije Slovenci izvedeli šele naslednje 
leto, ko je »Slovan« objavil vrsto člankov »K odnošajem na Hrvaškem«. Pisal 
jih je dobro poučen, a neprikrito pravaško usmerjen hrvaški sodelavec. »Slo­
van« je tedaj opozoril, da se njegovi nazori glede Stranke prava v mnogočem 
popolnoma razlikujejo od piščevih. Šlo je predvsem za pravaški odnos do 
Srbov in do Strossmajerja. Sploh je opaziti, da je odklonilni odnos Stranke 
prava do Srbov imel veliko vlogo pri opredeljevanju slovenske politike obeh 
smeri do pravaštva. V javnosti vsekakor večji kot pa radikalnost pravaškega 
državnega programa. Z ostrostjo in izključnostjo pravašev so Slovenci že tedaj 
imeli nekaj neposrednih izkušenj. Med njimi bi bilo omeniti ponovne težave 
v odnosih slovenskih in hrvaških študentov na Dunaju in v Gradcu, o čemer 
piše Vencajzova spomenica2 7 in o čemer priča M. Murkova brošura o Miklo­
šiču in Hrvatih iz 1 . 1883. Zelo resnična je sklepna pripomba M. Murka, ki 
v marsičem pojasnjuje zadrege in tudi omahovanja, ki jih je v slovenski jav­
nosti opaziti spričo strankarskih bojev na Hrvaškem in ob tančinah pravaških 
interpretacij še pozneje. Opozoril je namreč svoje hrvaške kolege, da »se drugi 
Slovani ne brigamo toliko za (hrvaške) politične stranke, katerih stališča 
se vedno spreminjajo, ampak le za Hrvate«.2 8
Odnos Stranke prava do Srbov je trajen problem tudi za slovensko kle­
rikalno javnost in stranko. Dovolj je navesti, kako je »Slovenec« leta 1882 
grajal Biankinija in druge hrvaške poslance, ki so v dalmatinskem dežel­
nem zboru nasprotovali priznanju srbskega jezika s trditvijo o izključno 
hrvatskemu narodu: »Odkritosrčno rečeno, da ne moremo pojmiti, zakaj bi 
ravno na Hrvatskem ne imel pravice do obstanka noben drug narod, nego
hrvatski... Mislimo, da jih je pač malo med Slovenci, ki bi Starčevičevo
postopanje odobravali. Ta politika rodi prežalosten sad. Omenimo naj le, da
2 3 Mirjana Gross, Povijest pravaške ideologije, Zagreb 1 9 7 3 , 2 2 7 .
2 4 Slovenski narod, januar 1 8 8 4 .
2 5 Slovenec, 24. oktober 1 8 8 4 , št. 2 4 6 .
2 6 Slovenec, 27 . oktober 1 8 8 4 , št. 248, 28 . oktober 1 8 8 4 , št. 2 4 9 in 3 0 . oktober 1 8 8 4 ,
št. 2 5 1 .
2 7 Janko Vencajz, Spomenica o petindvajsetletnici akad. društva »Slovenija« 
na Dunaju. Ljubljana, 1 8 9 4 .
2 8 Matija Murko, Miklošič in Hrvati. Poslanica hrvatskemu akademičkemu dru­
štvu »Zvonimir« v Beču. Ljubljana 1 8 8 6 , 3 5 .
ie baš Stranka prava že večkrat z blatom ometavala največjega Jugoslo­
vana, vladiko Strossmajerja, ker je prijatelj tudi Srbom.. .«2 B
S tem problemom so se srečali tudi slovenski državnozborski poslanci, ki 
so neposredno po padcu Taaffejeve vlade skupaj z nekaterimi hrvaškimi iz­
stopili iz Hohenwartovega kluba. A. Gabršček trdi, da so tedaj predlagali usta­
novitev kluba z imenom »jugoslovanski«, a da so od hrvatske strani dobili 
odgovor »A Jugoslavena nema!«, s čimer da je bila preprečena pridružitev 
dalmatinskih Srbov.3 «
Protipravaški nastop tržaškega poslanca I. Nabergoja v začetku leta 1893 
in odpor, ki ga je doživel v »Edinosti«, pričata tako o slovenskih pridržkih 
do pravaštva kot o utrjevanju zavesti slovensko-hrvatske vzajemnosti.3 1
V razvoju slovenskega programa in zbliževanja s Hrvati ima svoje mesto 
tudi shod slovenskih in istrsko-hrvatskih poslancev 2. oktobra 1890 v Ljubljani. 
Nekoliko je o njem besede tako pri I. Prijatelju kot pri D. Kermavnerju.3 2 
Zaslužil pa bi posebne obdelave. Dovolj je pomisliti, da je to od dualizma 
naprej sploh prvič, da se sestanejo vsi slovenski državni in deželni poslanci 
in poskusijo oblikovati enotno politično platformo in tako v političnem nasto­
pu uresničiti načelo Zedinjene Slovenije. Udeležba ne le istrskih hrvaških po­
slancev, marveč tudi predstavnika Stranke prava iz banske Hrvatske Folne- 
goviča, predhodni predlogi v tisku, vse to pove, da gre tudi za prizadevanja 
za povezavo Slovenije s Hrvaško. Prijateljeva sodba, da so na shodu zmagali 
praktični oportunisti in da so resolucije vsebovale zgolj praktične zahteve, 
ne odkriva, kakšna so bila nasprotujoča se stališča.
Resolucije shoda so bile sprejete šele po nekakšni polemični diskusiji. 
Uvedel jo je Folnegovič že poprejšnji večer z zdravičarsko mislijo, da ni do­
volj v slogi sklepati resolucije, ker svet pripada pogumnim. Zborovalci naj 
se ne ustrašijo očitkov o nelojalnosti do države in dinastije. Pritrdil mu je 
Tavčar z besedo, da so Slovenci bili preponižni in da mora to postati dru­
gače.3 3 Shod je razpravljal tajno, a nasprotni nemški listi so vendarle ob­
javili izvajanja posameznih govornikov. »Slovenski narod« se je temu le čudil, 
vsebine pa ni zanikal. Te objave še niso raziskane. Pri povzemanju sprejete 
resolucije je Prijatelju izpadel poudarek, da zbrani poslanci delujejo »ne- 
omahljivo stoječ na temelju svojih narodnih in državnih pravic.«3 4 Iz poznej­
ših polemičnih sklicevanj na sklepe shoda se da razbrati, da poudarek po­
meni, da so se na shodu dogovorili za delovanje za Zedinjeno Slovenijo.3 5
2 9 Slovenec, 30 . april 1 8 9 2 , št. 9 8 .
3 0 Andrej Gabršček, Goriški Slovenci, I. knj., Ljubljana 1 9 3 2 , 3 5 0 . — Istrski Hr­
vatje so imeli posebno vlogo pri širjenju simpatij za pravaše in hrvatsko državno 
pravo pri Slovencih. Sodelovali so s Slovenci v istrskem deželnem zboru, v državnem 
zboru na Dunaju pa tudi pri političnem delu v Trstu (M. Laginja, M. Mandič, V. 
Spinčic). Ta generacija istrskih hrvaških politikov je bila sicer pravaška, a s speci­
fičnimi potezami. Ni sprejemala eksluzivno hrvatskega stališča pravašev iz banovine, 
bila je za sodelovanje vseh Slovanov habsburške monarhije, posebno še Jugoslova­
nov, priznavala je Slovence kot narod, ni jim vsiljevala »planinskega hrvatstva«. 
Državno pravo je dopolnjevala z načeli narodnega prava in ljudske volje, v čemer 
je videla temelj za zedinjenje Istre in slovenskih dežel s Hrvatsko. Podobno kot 
Slovence je to hrvaško istrsko generacijo vodil občutek ogroženosti pred Italijo 
k temu, da je cenila pomen habsburškega državnega okvira kot branika hrvaških 
dežel pred iredentizmom.
3 1 Kermavner, Opombe, 2 1 8 —2 2 1 .
3 2 Prijatelj, 1 1 2 —1 1 3 ; Kermavner, Opombe, 202, 4 8 9 .
3 3 Slovenski narod, 4 . oktober 1 8 9 0 , št. 2 2 8 .
3 4 Slovenski narod, 3 . oktober 1 8 9 0 , št. 2 2 7 .
3 5 Slovenec, 2 . junij 1 8 9 2 , št. 1 2 5 . — Gre za polemiko proti Spinčiču, ko je ta 
podprl češke poslance v odporu proti delitvi češke dežele.
Tudi o hrvaškem državnem pravu je debata morala biti vroča, saj je »Slo­
venski narod« po shodu zahteval hladnokrvnost pri govorjenju o združenju 
s Hrvaško in navajal pisanje »Srbobrana«, ki je tedaj zavračal »Obzor« in 
sploh Hrvate, češ pomoč Slovencem, naj bo bratovska, ne pa »osvajačka«.3 8
V začetku 90. let se je izvršil prehod pravaštva od izvirne, t. j. na popolni 
neodvisnosti Hrvatske temelječe zamisli, k tim. modernemu pravaštvu, ki se 
je sprijaznilo z okvirom habsburške monarhije.3 7 Nedvomno je ta prehod 
slovenski meščanski politiki olajšal približanje k hrvaškemu programu. V 
tedanjem slovenskem tisku sicer ni bil nezapažen, a deležen je bil dosti manj 
pozornosti kot bi utegnili pričakovati. Slo je za bežne omembe v pritrdilnem 
smislu.3 8
Predlog o sodelovanju s Hrvati, ki je o njem govoril I. slovenski katoliški 
shod konec avgusta 1892 t. j. ustanovni shod klerikalne stranke, je vsekakor 
tudi odsev sprememb v usmeritvi Stranke prava. Vodja konservativcev K. Klun 
je na tem shodu še nastopal proti svojim nasprotnikom tako, da jih je javno 
imenoval »starčevičance«. D. Kermavner, ki je ta podatek izsledil v »Slovan­
skem svetu«, je Klunove izjave upravičeno povezal z debato, omenjeno v urad­
nem poročilu s shoda, ki se je razvila »o slovensko-hrvatskih odnosih, ko je 
dekan Kompare iz Ospa predlagal, naj bi v resolucijo vnesli slovensko-hrvaško 
vzajemnost in sta njegov predlog podprla Komljanec in dr. Janez E. Krek«.3 9
Očitno gre za predzgodovino koraka slovenske klerikalne stranke, ko je 
leta 1898 prevzela državni program Stranke prava. Ni nepomembno, da se 
je že na tej začetni stopnji zagovornikom zveze s Hrvati pridružil dr. J. Krek. 
Ni tudi odveč pazljiveje pogledati »Poročilo« in to, kar sta pisala oba slovenska 
dnevnika. Predlogom Kompareta—Komljanca—Kreka se je odločno uprla 
trojica: škofijski tajnik šiška, dr. Anton Mahnič in dr. Ivan Šušteršič.
Krekova opredelitev v tem vprašanju ni bila naključna. Že 1 . 1890 je v pismu 
Janezu Mikšu navdušeno pritrjeval misli, »naj se spojimo s Sloveni na jugu« 
in poudarjal: »V tem je naš spas in samo v tem .. .«4 0 Na shodu pa je proti 
šiškovemu apelu »Ne ukvarjajmo se z utopijami!« polemično-bodrilno vzklik­
nil: »Misel vseslovanska je pač potrebna, dobra, a vse dobro zmaga, če tudi 
čez 300 let!« — Beseda je tekla v odseku za katoliško narodno organizacijo 
t. j. za organizacijo klerikalne stranke. Uradno predložena resolucija je govo­
rila, da je potrebna »tesna zveza katoličanov raznih avstrijskih narodov«, torej 
vseh, tudi nemških. Predlogi omenjenih razpravljalcev so hoteli to določilo 
natančneje opredeliti ali omejiti z omembo zveze s Hrvati in sploh s Slovani 
Avstrije. Predlagali so celo, da bi predstavnike Hrvatov sprejeli v stalni odbor 
stranke. Argumentacija nasprotnikov osvetljuje značaj spreminjevalnih pred­
logov.
Temelj ugovorov je bil poudarek, da gre za shod, ki rešuje naloge klerika­
lizma na Slovenskem. Zlasti Mahnič je bil docela jasen: Omêjimo se na domačo 
hišo, pomêdimo in preženimo liberalce najprej iz nje. Opozoril je, da zveza 
s Hrvati klerikalizmu na Slovenskem ne more kaj pomagati, rekoč: Na Hrvaš­
kem spi vsa katoliška zavest; ko bode se začela gibati, takrat bodo Slovenci 
zadovoljni priskočili. — šiškovo svarilo, da bi utegnilo biti pogubno, če bi
3 6 Slovenski narod, 7 . oktober 18 9 0 , št. 2 3 0 .
3 7 Mirjana Gross, Povijest pravaške ideologije, str. 2 5 3—2 8 1 .
3 8 Slovenec, 2. september 1 8 9 1 , št. 1 9 9 ; Slovenec, 25 . maj 1 8 9 2 , št. 119; Slovenski 
narod, 25. junij 1 8 9 4 , št. 1 4 3 .
3 9 Poročilo pripravljalnega odbora o prvem slovenskem katoliškem shodu. Str. 
1 4 1 —1 4 2 . — Kermavner, Opombe, 2 1 7 —2 1 8 .
« Krek, IS, I, 76.
segli čez meje in sprejeli Hrvate v stalni odbor, je še bolj utemeljil Šušteršič. 
Po njegovem bo slovenski katoliški odbor moral biti predvsem previden in 
jako pametno bo moral delati, če bo hotel obstati. Kajti mnogo oči gleda nanj 
in zavarovati se mora pred posegom vlade. Tu je Šušteršič vsekakor mislil na 
možnost represivnega ukrepa kake nove, nemške liberalnonacionalne vlade. 
Zato je dejal: Organizujmo se tako, da nam ne more nihče blizu! Pomislimo 
(kako nevarno bi bilo) državnopravno stališče! Odbor mora delovati tako, 
da bi bil potreben že pravi »Staatsstreich« (državni udar), če bi vlada hotela 
poseči vanj!
Po vseh teh političnih ugovorih, ki so imeli pred očmi izključno le zago­
tovljeni uspeh klerikalne akcije na Slovenskem, je odsek sprejel prvotni načrt 
resolucije, brez dodatkov. Vprašanje pa je dejansko ostalo na dnevnem redu 
stranke vse do svetovne vojne. Gotovo je tudi, da ne Krek ne Šušteršič tega 
svojega prvega javnega trčenja nista pozabila.
Pobuda za zbliževanje s Hrvati je tisti čas ostala skoraj docela v rokah 
liberalcev in to okoliščino so hoteli izkoristiti za krepitev svojih ogroženih 
političnih postojank. Ivan Hribar opisuje v »Spominih« pobudo za sklicanje 
konference hrvaških in slovenskih politikov konec 1 . 1893.4 1 Raziskave prof. 
M. Grossove so potrdile resničnost Hribarjevega pisanja. Potrdile so tudi to, 
da je Hribarjev predlog zares pospešil sklep obeh hrvaških opozicijskih 
strank, da se poskusita dogovoriti o fuziji. Hribar je v pismu, ki se hrani 
v Zagrebu, opozarjal, »da mnogi slovenski poslanci nasprotujejo zedinjenju 
s Hrvatsko in da jih je treba na lep način pridobiti za to veliko idejo bližnje 
prihodnosti.« To se bo gotovo posrečilo, je menil Hribar, ker bo nanje vplival 
obstoj zedinjene opozicije, katere pomen jim je treba prikazati v »celem 
njenem veličju«. Hribar je celo upal, da bi vse to, zlasti pa konferenca, na 
katero je hotel vabiti tudi slovenske konservativce, moglo pripeljati kar do 
zopetnega zedinjenja slovenskih strank.4 2
Videti je, da gre za ponovitev liberalne zamisli iz let 1886— 1887, da bi 
z iniciativo na narodno-političnem področju obnovili slogo in spet zagotovili 
staro mesto liberalni strani. Le da ta zamisel zdaj namesto politično kočljivega 
rusofilstva uporabi življenjsko bližjo idejo zbližanja s Hrvati. Tako je pač 
treba razumeti besede, ki je z njimi liberalno glasilo pozdravilo dozdevno 
zedinjenje opozicije na Hrvaškem. Otožno se je spomnilo razdora na Sloven­
skem, podčrtalo, da pri hrvaškem združenju ni bila »vera na dnevnem redu«, 
pohvalilo »hrvaško svečeništvo«, da »ne bega za fantomi«, predvsem pa izrazilo 
up, da »mogočni vihar narodnega navdušenja« doseže podobno na Slovenskem. 
Že se je veselilo: »Tedaj ležali bodo v prahu oni, ki so nas razcepili narodu 
v kvar, cerkvi katoliški v nečast.«4 3
Pričakovanje, da bo s hrvaškim vzgledom mogoče zvabiti nazaj v skupni 
narodni rej tudi konservativce-klerikalce, je bilo navidez upravičeno. Kajti 
tudi »Slovenec« je veselo odobraval zbliževanje obeh hrvaških opozicijskih 
strank. Toda: »Slovenec« je ob tem tudi ponavljal svoj ceterum censeo: škoda, 
da združeni stranki ne poudarjata krščanskega stališča.4 4
Tako na Hrvaškem kot na Slovenskem so se stvari razvijale proti upom 
slovenskih liberalcev. »Slovenski narod« je spet moral zavračati nevero v 
možnost slovensko-hrvaškega državnopravnega zedinjenja. Zanimive so nje­
gove besede: »Politično združenje obeh teh narodov v okviru habsburške
4 1 Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1 9 2 8 , 2 1 4 —2 2 6 .
4 2 M. Gross, Historijski zbornik, XVII, 1 9 6 2 , 6 2 .
4 3 Slovenski narod, 1 4 . marec 1 8 9 3 , št. 6 0 .
4 4 Slovenec, 4 . januar 1 8 9 3 , št. 3 .
monarhije... ni fantom, kakor to še dandanes proglašajo pri nas nekateri 
kratkovidni politiki, ki nimajo vere v velike dogodke.«4 5 Te besede dobro 
označujejo ne le položaj, temveč tudi, na kaj je ta politika svoje upe zidala.
Z vidika zastavljene teme se je treba ozreti tudi na slovenske socialiste. 
Razume se, da se oni, ki so hoteli meščansko družbo in njeno državo zanikati, 
niso pečali z državnopravnimi načrti. Na ustanovnem kongresu avstrijske 
socialno demokratske stranke v Hainfeldu so s prepričanjem sprejeli načelo 
enakopravnosti narodov. Prvo njihovo že z začetno številko zatrto glasilo 
v slovenskem jeziku »Novi čas«, novembra 1889, je dokument o njihovi na­
rodni zavednosti in o dejstvu, da jim internacionalizem s slovenstvom ni bil 
v navzkrižju. Z besedami o svoji »jugoslovanski neustrašenosti« so pokazali 
odločnost in obenem, da slovenstvo pojmujejo kot del jugoslovanstva.4 5 V tem 
smislu se je gibala tudi njihova praktična dejavnost. Mislili so na razširitev 
podlage slovenskega socialističnega gibanja s tem, da bi se združile moči 
vsega južnoslovanskega delavstva v monarhiji. Praktično so to misel uresni­
čevali zlasti z izdajanjem gradiva v lastnem jeziku. Ni bilo naključje, da se je 
v letu 1894 zateklo slovensko socialistično glasilo »Delavec« pred bojkotom 
ljubljanskih tiskarn v Zagreb.4 6 Beg v Zagreb in izgon »Delavca« iz Narodne 
tiskarne sta naznanjala čas, ko se jugoslovanska misel pri Slovencih poveže 
s socialistično, naznanjala sta tudi, da se to ne more izvršiti brez družbenega 
spopad?
4 5 D. Kermavner, Prvi slovenski socialdemokratski list »Novi čas«, Kronika, IV, 
1 9 5 6 , 6 0 —67 , 1 2 1 —1 3 1 .
4 8 D. Kermavner, Začetki slovenske socialne demokracije v desetletju 1 8 8 4 —1 8 9 4 , 
Ljubljana 1 9 6 3 , 429—434.
Nekaj vprašanj slovenske zgodovine v desetletju 1894— 1904
Dokaj let je Ivan Cankar želel napisati roman, »v katerem bi rad — tako 
ie dejal — utelesil naš narod, ves, kakor je« in to »v živi podobi njegove 
zgodovine od 1894 do 1905«.1 Te zamisli žal ni uresničil, je pa zanimiva za 
zgodovinarja, saj kaže, da je Cankar v desetletju, ki sicer v naši običajni 
periodizaciji ni kako posebej zaznamovano, videl neko v sebi zaokroženo 
zgodovinsko razvojno enoto. Naključje je, da se časovni okvir njegove lite­
rarne zamisli skorajda natanko ujema z desetletjem, ki ga obravnava naše 
zborovanje, a takšno sovpadanje bi že sâmo bilo zadosten razlog, da se zanj 
zanimamo.
Glede na avstrijski državni okvir je to čas, ki sledi Taaffejevi dobi. Začenja 
se 11. novembra 1893 s koalicijsko Windischgrätzovo vlado (naslanjala se je na 
večino, v kateri so poleg konservativcev sodelovali tudi nemški liberalci), 
končuje pa se z odstopom Körberjeve vlade 30. decembra 1904. Koalicijska 
vlada pade sredi leta 1895 ob krizi, ki ji je povod ustanovitev slovenskih vzpo­
rednic na gimnaziji v Celju in sledi ji »konservativno-slovanska« Badenijeva 
vlada. Ta sproži s svojima jezikovnima uredbama za Češko in Moravsko silovit 
odpor nemških nacionalistov, kar povzroči najhujšo zaostritev politične krize 
Avstrije pred njenim koncem. Potem ko cesar umakne svojo podporo Badeniju, 
slede čisto uradniške vlade Gautscheva, Thunova ter Claryjeva, tista, ki dokonč­
no razveljavi Badenijevi uredbi. Zadnja v vrsti vlad tega desetletja je Körber- 
jeva, izjemna po tem, da vztraja na krmilu cela štiri leta, ne da bi rešila kak 
bistven državni problem. Spričo poloma v državnem zboru, katerega sestava 
še vedno sloni na stanovskih in premoženjskih privilegijih, se krepi zahteva po 
uvedbi splošne in enake volilne pravice. To je desetletje, ko Slovenci z drugimi 
nesamostojnimi narodi še posebno občutijo vse tisto, kar prinaša novo, impe­
rialistično obdobje meščanske družbe. Poglobijo se stari in nastopijo novi 
problemi. Čeprav je v Avstriji po 1 . 1896 v splošnem občutiti nov gospodarski 
vzpon, ki traja do svetovne vojne in se prav ob izteku našega obdobja celo 
začenja — po sodbi današnjega avstrijskega zgodovinopisja — »gospodarsko 
najsrečnejši decenij stare podonavske monarhije«,2 preživljajo Slovenci ves ta 
čas globoko razvojno krizo, ki se očituje zlasti v močnem izseljevanju. Objava 
rezultatov ljudskega štetja 1 . 1900 pomeni pravcat pretres za slovensko javnost, 
kajti Kranjska je po migracijskih izgubah na prvem mestu med vsemi avstrij­
skimi deželami. V državi se povečuje pritisk nemškega nacionalizma, posebno 
po Badenijevi krizi. Nemško meščanstvo v slovenskih deželah odločno izjavlja, 
da so le-te vse pripadale Nemški državi in da jih ne priznava za slovenska tla.3 
Po drugi strani se po 1 . 1896 povečuje napadalnost italijanskega jadranskega 
iredentizma, ki se spreminja v orodje imperialistične ekspanzije Italije. To je 
desetletje, v katerem pride v Avstriji do najostrejših razrednih spopadov 
modernega proletariata s kapitalističnim sistemom, kar jih je ta država po­
znala do svetovne vojne. V enem največjih spopadov je udeleženo prav slo­
vensko tržaško delavstvo. Že skoraj ves ta čas, od volitev v 1 . 1897, je social­
demokratsko delavsko gibanje pomemben dejavnik tudi v parlamentu in
1 Pismo dr. Henriku Tumi po 2 8 . februarju 1 9 1 3 .
2 Herbert Matis, Österreichs Wirtschaft 1 8 4 8 —1 9 1 3 , Berlin 1 9 7 2 , — Die Habsburger
Monarchie 1 8 4 8 —1 9 1 8 , I. Die wirtschftliche Entwicklung (Alois Brusatti). Wien 1 9 7 3 .
skuša opredeliti svojo politiko tudi v nacionalnem vprašanju. Politična kriza 
Avstrije, ki tega vprašanje ne rešuje, se ob začetku novega stoletja poglobi 
in razširi v splošno krizo avstro-ogrskega državnega sistema, v krizo dualizma, 
kar tudi Slovencem znova odpira jugoslovansko vprašanje. Takšna so bila — 
v najbolj skopem orisu — okvirna dejstva, ki so pogojevala vprašanja slovenske 
politične zgodovine in dejavnost vseh treh slovenskih političnih taborov v zvezi 
z njimi.
Dopolnjevanje strankarskega izoblikovanja slovenskih političnih taborov 
je vprašanje prvih let našega desetletja. Značilno je za slovenski liberalizem, 
da je shod zaupnikov dne 29. novembra 1894 v Ljubljani, ki ga štejemo kot 
ustanovni shod kranjske Narodno napredne stranke, potekel v obliki poskusa 
sklicateljev, da bi obnovili strankarsko slogaštvo s klerikalnimi konservativci. 
Že pred shodom so se kranjski slovenski liberalci odločili za dejanje, ki naj bi 
ustreglo klerikalnim željam in olajšalo spravo: Narodna tiskarna je odpovedala 
tiskanje glasila socialdemokratov »Delavcu«, ko je ta objavil nek protiverski 
članek.4 Ob shodu samem pa se je stari liberalni veljak Luka Svetec močno 
trudil, da bi slovenski duhovščini dopovedal, da mora imeti do slovenskih 
liberalcev drugačen odnos kot ga ima nemška duhovščina do nemških. »Ravno 
mi narodnjaki se bijemo z nemškimi liberalci iz prvega začetka. Ko bi (naša) 
duhovščina ločila ime od stvari, bi našla, da igramo mi na Slovenskem prav 
tisto vlogo proti liberalizmu, kakor protisemiti med Nemci.« Svetec je klical 
v spomin lepe uspehe nekdanje slogaške stranke in vzkliknil: »Združimo se 
zopet pod imenom narodne stranke!«5 Na shod so povabili dva duhovnika, 
dr. Antona Gregorčiča in Koblarja, na njem so opredelili Slovence kot »versko- 
nravstveno in dinastično čuteči narod«, pozdravili so slovensko krščansko 
socialno gibanje, zavrnili so predloge Istranov in Tržačanov za izstop iz koali­
cije in za priključitev mladočeški opoziciji, zavrnili so poudarjanje politične 
povezanosti s Hrvati in niso vzeli v pretres resolucij narodno radikalnih štu­
dentov, ki so zahtevale aktivno delo med ljudstvom. Edina načelna programska 
točka, ki so jo vzdržali, zahteva po slovenski narodni avtonomiji, dejansko ni 
bila problematična,. Vse te koncesije niso niti najmanj premaknile slovenskih 
klerikalcev z njihovega nespravljivega stališča. Neposredna posledica vseh teh 
koncesij pa je bila, da so predstavniki iz Trsta in Istre izjavili, da se stranki ne 
pridružujejo. S Štajerskega so bili zastopani le posamezniki, potem ko je 
Gregorèc v imenu Slovenskega društva za Štajersko sporočil, da se društvo 
shoda v Ljubljani ne udeleži, zaradi »nepobitne bojazni, da se ne bi vsega 
obžalovanja vredni razpor kranjskih Slovencev raztegnil na Štajersko.«9 Le 
goriška »Soča« je zunaj Kranjske odobravala program shoda.7 Tako se je 
Narodna stranka ustanovila le kot kranjska in kot zgolj liberalna. V organiza­
cijskem pogledu se je shod sklenil nasloniti na mrežo tajnih zaupnikov po 
občinah, znamenje, da stranka nima namena lotiti se kakega širšega politično- 
organizacijskega dela. Klerikalni »Slovenec« je tako ustanovljeno Narodno 
stranko in njen program ironično označil: »Najnovejši krščanski socialisti.«* 
Socialdemokratski »Delavec« je v eni svojih prvih dunajskih številk Narodni
3 Berthold Sutter, Die Badenischen Sprachverordnungen von 1 8 9 7 , II Graz—Köln 
1 9 6 5 , 2 6 0 . (Izjava Nemcev na Kranjskem iz srede februarja 1 8 98 .)
4 Dušan Kermavner, Začetki slovenske socialne demokracije v desetletju 1 8 8 4 — 
1 8 9 4 , Ljubljana 1 9 6 3 , 428-431.
5 Slovenski narod, 2 9 . november 1 8 9 4 , št. 2 7 4 .
6 Slovenec, 27 . november 1 8 9 4 , št. 2 7 2 .
7 Slovenski narod, 21 . december 1 8 9 4 , št. 2 9 4 .
8 Slovenec, 4 . december 1 8 9 4 , št. 2 7 8 .
stranki očital, da nima ne lastnega programa ne taktike in jo opozarjal, da bi 
v boju zoper klerikalizem vendar mogla uporabiti socialdemokratsko delavstvo 
in radikalne dijake.9 Slovenski liberalci se na takšne nasvete niso ozirali in 
Narodna stranka se je že naslednje leto raje zatekla v znano zvezo z nemško 
stranko na Kranjskem, razredno in ideološko njej najbližjo in neposredno 
najučinkovitejšo zaveznico. Célo desetletje je poteklo v znamenju tega »več 
kot štiridesetdnevnega posta«, naloženega stranki političnega katolicizma 
v kranjskem deželnem zboru in odboru. Slovenski liberalizem na Kranjskem — 
že takoj razorožen v radikalnem narodnjaštvu, svojem poglavitnem političnem 
argumentu — pa je račun za to politično udobje moral obilno plačevati še 
veliko dlje. Narodno radikalna študentovska mladina — bivši »Vesnani«1 0 — se 
je zatekla v okrilje Podgornikovega »Slovanskega sveta« in v njem nadaljevala 
svojo kritiko stranke.1 1 Ko tega ni bilo več, je nezadovoljnost študentovske 
mladine porajala nove pobude. V letu 1901 je izhajala radikalno narodna revija 
»Jug«,1 2 od aprila 1904 pa je trajno izhajala »Omladina«, glasilo narodno radi­
kalnega dijaštva.1 3 Niti te mladine pa njeno narodnjaštvo ni približalo socialnim 
problemom in celo ne socialni demokraciji. Glede na to, da to nikakor ni bila 
samo mladina iz meščanskih družin, bi ta pojav bilo potrebno še preučiti. Le 
del študentov, ki so se vrnili iz Prage, znan z imenom »masarykovci«, se je 
pridružil Jugoslovanski socialdemokratski stranki. Iz vrst mladih liberalnih 
nezadovoljnežev je prišlo v slovensko politiko opozorilo na veliki pomen Trsta 
za slovensko prihodnost. Že Stjepan Radič je 1 . 1899 pozival Slovence, naj 
opuste razne iluzorne programe in se gospodarsko in politično koncentrirajo 
okrog Trsta.1 4 O bistvenem pomenu Trsta za slovensko narodno politiko je 
pisal Niko Županič v »Jugu« 1901. In gotovo ni naključje, da je Gregor Žerjav, 
ko je jeseni 1904 predsedoval shodu jugoslovanske akademske mladine v Beo­
gradu, to priložnost porabil, da je orisal položaj slovenskega naroda s posebnim 
ozirom na Trst.1 5 Misel na Trst kot na drugo, če ne poglavitno središče sloven­
skega gospodarskega ali celo kulturnega snovanja (geslo: Univerzo v Trst!), 
ki jo naslednje desetletje tako povzdignejo dr. Henrik Tuma, dr. Vladimir 
Knaflič idr., se torej ponuja že od konca 19. stoletja. Zato ni slučajno, da se že 
v letih 1903— 1904 prav v zvezi s Trstom nakaže ob političnih stikih dalmatin­
skih pravašev z iredentisti v Italiji poglavitni problem jugoslovanske državno- 
pravne usmeritve za Slovence: ali bodo nosilci te usmeritve na Hrvatskem, 
nosilci »novega kursa«, računali na Slovence ali pa akceptirajo dualizem.1 9
Velikega pomena za nadaljnji zgodovinski razvoj na Slovenskem je usta­
novitev 1 . 1896 samostojne stranke slovenskega delavstva, Jugoslovanske so­
cialno demokratične stranke, v teku narodnostne delitve avstrijske socialne
* Delavec, 2 0 . julij 1 8 9 5 , št. 1 4 .
1 0 D. Kermavner, Začetki, 3 8 2 . — O »Vesni« tudi: Janez Stergar, Začetki Sloven­
skega ferijalnega društva »Sava« v Ljubljani, Kronika, XXII, Ljubljana 1 9 7 4 , 3 1 —40 .
1 1 Jože Škorjanc, Sodelovanje ,narodnoradikalnih študentov* v ,Slovanskem sve­
tu * Frana Podgornika. Rkp seminarske naloge, FF 1 9 7 5 .
1 2 Darja Pajk-Miklič, Študentska revija »Jug«, Dunaj 1 9 0 1 . Rkp seminarske na­
loge, FF 1 9 7 5 .
1 3 Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1 9 0 3 —19 1 4 , Slovenci in ju­
goslovanska skupnost, Maribor 1 9 7 2 , 2 9. — Irena Gantar, Narodno-radikalna mladina, 
Rkp. diplom, dela, FF 1 9 7 6 .
1 4 Stjepan Radič, Slovansky Prehled, II, 1 9 0 0 , 3 6 .
1 5 L. Ude, o. c. 2 9 . — Omladina I, Ljubljana 1 9 0 4 , 1 0 0 —1 0 2 . — Allgemeines Ver­
waltungsarchiv (AVA), Dunaj, 5346/M J, 6548/M J, 7102/M J in 7343/M J, vsi iz 1 . 1 9 0 4 .
1 6 Janko Pleterski, Politika ,novog kursa*, Jadranski kompromis i Slovenci, JIČ, 
Beograd 1 9 7 5 , 49—6 6 . Besedilo 7 v tej knjigi.
demokracije.1 7 Ob osemdesetletnici tega dogodka je dobro poudariti, da po­
drobnejše preučevanje te ustanovitve kaže, da je bil poglavitni subjektivni 
nagib tedanjih slovenskih socialistov želja po samostojnem reševanju pro­
blemov socialističnega razvoja med južnimi Slovani monarhije in da ne gre 
le za nekakšno samodejno posledico že poprej izvršene narodnostne odcepitve 
čeških in poljskih socialdemokratov. To se kaže tudi 1 . 1897— 1898 ob ločevanju 
italijanskih in slovenskih socialdemokratskih organizacij v Trstu.1 8
Na vprašanje narodnostne razdelitve avstrijske socialne demokracije v 90. 
letih — in s tem tudi na ustanovitev JSDS — smo vajeni gledati z vidika 
desetletje poznejše ostre zavrnitve v delih ruskih boljševikov, predvsem Lenina 
in Stalina.1 9 Vsekakor je utemeljena že Speransova ocena, da je delavstvo na 
Slovenskem postalo resen političen dejavnik zlasti po ustanovitvi JSDS kot 
organizatorja samostojne delavske politike nasproti drugim strankam in ko je 
delavsko gibanje nastopilo kot samostojen faktor v boju za osamosvojitev 
slovenskega naroda^/
Če se ozremo na boljševiško kritiko delitve avstrijske socialne demokra­
cije na delavske stranke, ločene po narodnosti (in s tem tudi ustanovitve 
JSDS), vidimo, da je stališče ruskih revolucionarjev bilo, da je revolucionarni 
delavski stranki v mnogonarodni državi potreben teritorialno-internacionalni 
organizacijski princip (en upravni teritorij — ena organizacija), ne pa delitev 
po narodnostih. V primeru Avstrije bi uporaba teritorialno-internacionalnega 
principa pomenila organizacije po kronovinah, za Slovence pa to, da bi le 
kranjska organizacija imela slovenski značaj, povsod drugod pa bi te organiza­
cije bile kvečjemu narodnostno mešane ob močni prevladi nemškega ali 
italijanskega elementa (Štajerska, Trst), ki bi se ponekod (Koroška) približevala 
nemški izključnosti. Takšno je tudi v glavnem bilo stanje v prvih letih po 
Hainfeldskem kongresu. Ustanovitev JSDS je nedvomno pospešila zbiranje 
slovenskega delavstva v politično moč, ki je v poznejšem zgodovinskem razvoju 
na Slovenskem mogla izvršiti svojo družbeno osvobodilno funkcijo. Tako 
lahko z gotovostjo rečemo danes, ko gledamo nazaj v preteklost. Gledano iz 
položaja zadnjih let 19. stoletja pa je treba opozoriti, da tedaj reformizem 
v avstrijski socialni demokraciji še daleč ni tako prevladoval kot desetletje 
pozneje, ko so jo kritizirali boljševiki. Narodnostno delitev avstrijske delavske 
stranke sredi 90. let je treba gledati tudi v luči dejstva, da je stranka tedaj 
pripravljala in pripravila program narodnostne delitve države v avtonomne 
narodne ozemeljske enote. V primeru izvršitve tega programa bi se narodno­
stne delavske stranke ujele z novimi nacionalnimi avtonomnimi ozemlji in bi to 
dejansko ustrezalo načelu, ki so ga boljševiki poudarjali kot pogoj za uspešen 
revolucionarni boj proletariata v mnogonarodni državi. Pravi problem je bil 
v tem, da je socialdemokratsko gibanje vseh narodov v Avstriji o brnskem 
programu le govorilo, ni pa ga poskusilo revolucionarno uresničiti. Če jo 
natanko pogledamo, je prav s tem pogojena tudi boljševiška kritika avstrijske­
ga organizacijskega načela.
Zmagoslavni vhod delavskih poslancev v državni zbor 1 . 1897, po prvih 
volitvah, ki so preizkusile možnosti, nastale z uvedbo splošne volilne pravice
1 7 Janko Pleterski, Ustanovitev JSDS, Kronika XXVI, Ljubljana 1 9 7 7 , št. 1 (v ti­
sku). Besedilo 5 v tej knjigi. — Isti, Elementi nacionalne in socialne revolucionarnosti 
v letih 1 8 9 6 —1 9 1 8 . Zbornik: Elementi revolucionarnosti v političnem življenju na 
Slovenskem, Ljubljana 1 9 7 3 , 4 1 .
1 B Boris Gombač, Ustanovitev JSDS v Trstu. Jadranski koledar 1 9 7 6 , Trst, 
1 9 8 —2 1 0 .
1 9 Dušan Kermavner, Narodnostna delitev avstrijske socialne demokracije v luči 
zgodovinskih pogojev in boljševiške kritike. Naša sodobnost, 1 9 5 6 .
v novi volilni kuriji (med temi poslanci ne tedaj ne kdaj pozneje ni bilo no­
benega Slovenca ali sploh Jugoslovana), je nemudoma naložil delavskemu 
gibanju v Avstriji, da se opredeli v družbenem konfliktu nacionalnega značaja. 
Nastop socialno demokratskih poslancev proti Badenijevim jezikovnim ured­
bam in v zaščito pravic parlamenta, ki je socialdemokrate pripeljal v tesno 
sodelovanje z nemško meščansko nacionalistično fronto in v številne skupne 
demonstrativne nastope s to fronto tudi zunaj parlamenta, je za slovenske 
socialdemokrate gotovo pomenil politično zadrego. V svojem glasilu so zago­
varjali postopek socialdemokratskih poslancev pred napadi narodnjaškega 
tiska. Poudarjali so sicer pravično vsebino jezikovnih uredb, a trdili, da so 
pravice parlamenta bile prezrte, socialna demokracija pa mora kot resna 
opozicijska stranka uporabljati vsa dopustna sredstva, da zruši vlado. Tudi 
Slovani bi bili moral Badeniju oponirati, ker jim ponuja drobtinice namesto 
popolne pravice zakona. Do narodnostne enakopravnosti je treba priti ne po 
poti vladnih dekretov, temveč mora biti to rezultat sporazuma narodov sa­
mih.2 0 Torej zgolj obramba pravic parlamenta. Tudi slovenski socialdemokrati 
niso upoštevali, da gre v boju proti Badenijevim uredbam vendarle v bistvu 
za obrambo nemških vladajočih pozicij v državi. Svojevrsten pečat, ki je 
s tem ostal na vsem nadaljnjem razvoju avstrijske socialne demokracije, pa so 
se slovenski socialdemokrati trudili izbrisati. Prav značilen je nastop Etbina 
Kristana v začetku leta 1898 na shodu v Celju, ki so se ga udeležili tudi pred­
stavniki celjskih nemških nacionalcev. Kaj nenavadna družba za slovenskega 
socialdemokrata. Kristan se je očitno skušal od nje distancirati. Kot pravi 
poročilo, je »najpreje razbil z jedrnatimi besedami domišljevanje nekaterih 
nemških nacionalcev — liberalcev, ki so upali, da jim bode služila socialna 
demokracija kot dekla«. V nadaljevanju je »na podlagi politično zgodovinskih 
dat dokazal, da je bil le slučaj, ako so imeli socialdemokrati in meščanski 
Nemci na zadnjem zasedanju skupnega nasprotnika v Badeniju, kajti jezikovne 
uredbe so bile le slučaj ...« Socialni demokratje bi bili proti vladi tudi v vseh 
drugih primerih.2 1 O tem ali je vsebina uredb bila pravična ali ne, v tej družbi 
očitno tudi Kristan ni hotel govoriti. Politična hipoteka sodelovanja z nemškimi 
nacionalci za slovenske socialdemokrate s tem še ni bila odpravljena. Značilno 
je, da je še dve leti pozneje, 18. marca v Celju, zopet prišlo do shoda socialne 
demokracije ob udeležbi celjskih nemških nacionalcev, ko je šlo za skupni 
nastop na občinskih volitvah. Pri tem je Etbin Kristan prišel v polemiko 
z urednikom »Deutsche Wacht« Ambrožičem in v tem besednem boju vzkliknil: 
»Jaz sem Slovan!«2 2
Slovenska socialna demokracija ni mogla nastopati proti splošni taktiki 
celotne avstrijske socialne demokracije v času Badenijeve krize. Njenega 
stališča pa vendar ne bi prav ocenjevali, če bi prezrli, da je prav v tem času 
na zanimiv način izrekla nazor o svoji vlogi v nacionalnem boju Slovencev 
in Jugoslovanov, o pomenu tega boja za socializem. »Delavec« je označil sloven­
ski narod kot rod trpinov, proletarcev. Tukaj prvič srečamo oznako, ki jo je 
tako učinkovito povzdignil Ivan Cankar leta 1918. »Delavec« nadaljuje: »A tudi 
slovenski proletariat igra v boju za osvoboditev človeštva veliko vlogo, ker 
dasi je številčno majhen, predstavlja vendar narod, ki ima jednake pravice
z vsemi drugimi narodi.« Nato pa se neposredno skliče kar na Marxa: »In
Marx... je rekel, da le-ta (socializem) zmaga tedaj, kadar se mu pridružijo
2 0 Svoboda, 2 3 . maj 1 8 9 7 , št. 5 .
a l Svoboda, 23 . januar 1 8 9 8 , št. 1 .
2 2 Rdeči prapor, 21. marec in 1 . april 1 9 0 0 , št. 9 -1 0 .
Jugoslovani, katerih narodni značaj je sam po sebi socialističen.«2 3 Nedvomno 
gre za zelo svobodno parafrazo Marxove misli. Prav zato pa se v njej tem bolj 
zrcali zamisel slovenskega socialista, ki je te besede pisal. Spoznanje o enako­
vredni vlogi slovenskega proletariata s proletariatom drugih narodov in še 
posebej o pomenu narodno-osvobodilnih prizadevanj jugoslovanskih narodov 
za zmago socializma, vse to so ideje, ki gredo daleč pred svojim časom.
Avstrijska socialna demokracija je svojo zmotno taktiko v Badenijevi krizi 
odkupila s tem, da je leta 1899 sprejela znani brnski narodnostni program.2 4
Treba se je nekoliko ustaviti ob posebnem predlogu, ki ga je na brnskem 
kongresu dala Jugoslovanska socialdemokratska stranka in katerega avtor je 
Etbin Kristan. Bistvo tega predloga je v tem, da bi se avtonomija narodov 
ne zasnovala teritorialno, temveč na osebnem načelu.2 5 Marsikaj je bilo že 
rečenega o vprašanju, odkod Etbinu Kristanu ta zamisel, a to vprašanje še 
ni do kraja pojasnjeno. K tej problematiki bi prispevali le opozorili na dva 
momenta.
Znano je, da je Etbin Kristan svoje neteritorialno pojmovanje naroda in 
temu primerno nepolitično, temveč zgolj kulturno rešitev narodnega vprašanja 
pojasnjeval s sledečim načelnim stališčem: »Če zametujemo državo kot takšno 
in jo hočemo nadomestiti s svobodno družbo, tedaj ne more biti naša naloga 
ustvarjati novo državno formacijo. Z načelom svobodne družbe je vzporeden 
pojem naroda, ki je ločen od ozemlja.«2 « V tem načelnem stališču se nedvomno 
zrcali neko revolucionarno pričakovanje, zaradi katerega bi bilo napačno 
trditi, da Kristanovo zanikanje političnega značaja narodnega vprašanja izvira 
iz nekakšnega oportunizma. Po drugi strani pa to pričakovanje o tako rekoč 
takojšnjem likvidiranju države in ustvarjanju svobodne družbe ne ustreza 
Marxovim stališčem, da se bo proletariat tudi po revoluciji moral opreti na 
državo. Prav v tem vprašanju je bila ena temeljnih razlik med marksisti in 
anarhisti. Le-ti so trdili, da bo z buržuazno državo likvidirana vsaka država 
sploh. Vprašati se je treba, kakšen je Kristanov odnos do anarhistov. Če 
pogledamo pisanje »Rdečega prapora« v tistem času — izhajal je v Trstu ob 
zelo aktivnem sodelovanju Etbina Kristana, ki je tedaj živel v Trstu — opazi­
mo, da ob več priložnostih govori o anarhizmu in to kot o povsem upoštevanja 
vredni struji v mednarodnem delavskem gibanju. O socializmu in državi več­
krat razpravlja v duhu, ki se izraža npr. v stavku: »Revolucionarni socializem 
zahteva družabnih razmer po ljudstvu; naš namen ni socialistična država 
bodočnosti, temveč svobodna družba, societas libera.«2 7 Jeseni 1898, ko je 
v Avstriji zavladalo veliko razburjenje in se vnela gonja proti anarhistom 
zaradi umora cesarice Elizabete, je »Rdeči prapor« pogumno nastopil proti 
preganjanju anarhistov in opozarjal, da to preganjanje ne velja samo moril­
cem, ki jih napačno identificirajo z anarhisti, marveč tudi »proti vsem svobod­
nim duhovom.«2 8 V tem času je v Trstu, pod vplivom razmer v Italiji, anarhizem 
precej občuten.2 9 In najbrž moramo med tistimi posebnostmi tržaških razmer,
2 3 Delavec, 1 . oktober 1 8 9 7 .
2 4 Zgodovinski arhiv KPJ, Tom. V., Beograd 1 9 5 1 , 6 2 .
2 5 Isto delo, 64 . — Dušan Kermavner, O političnem liku Etbina Kristana, Naši
razgledi, Ljubljana, 5 . december 1 9 5 3 , št. 2 4 .
2 0 Zgodovinski arhiv KPJ, Tom. V, 6 6 .
2 7 Rdeči prapor, 27. junij 1 8 9 8 , št. 1 1 .
2 8 Rdeči prapor, 1 7 . oktober 1 8 9 8 , št. 2 0 .
2 9 Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov, Ljubljana 1 9 6 6 . — Dušan Kermavner, 
O tržaškem anarhizmu, ZČ XXII/1968, 1 1 5 —1 3 3 . — Ennio Maserati, Gruppi anarchici 
a Trieste dalla fine dell’Ottocento al 1 9 1 4 . Nuova Rivista Storica, LIII, 1 9 6 9 , št 
V—VI.
ki so navdihnile Etbina Kristana pri zasnovi predloga o avtonomiji oseb, 
upoštevati tudi vpliv anarhizma, morda asimiliranega v Avstriji takrat še ob­
čutnemu izročilu nekdanje radikalne struje.
Predlog jugoslovanske socialdemokratske stranke je bil tako zelo podoben 
načrtu, ki ga je bil nekaj mesecev poprej razložil dr. Karel Renner (Synop- 
ticus) v svoji knjižici, da je Etbin Kristan čutil potrebo povedati, da svojega 
predloga ni povzel po Rennerju, temveč da je to idejo samostojno objavil 
že leto poprej v češki reviji »Akademie«. Ob tem pa je treba opozoriti na 
bistveno razliko med obema zamislima, ki je ostala neopažena. Gre prav za 
odnos do države. Že sam naslov Rennerjeve knjižice »Staat und Nation« (Država 
in narod) opozarja, da v Renner j evem konceptu zavzema država docela nespor­
no mesto. Rennerju ne lebdi pred očmi prav nobeno revolucionarno likvidi­
ranje države, nasprotno, on želi integralno habsburško državo ohraniti, seveda 
pa jo notranje sistemsko demokratizirati. Podobno tudi v svoji knjigi s prav 
tako značilnim naslovom »Der Kampf der österreichischen Nationen um den 
Staat« (Boj avstrijskih narodov za državo) tri leta pozneje (1902). Izhodišča 
Kristana in Rennerja so bila v temelju različna, čeprav sta predlagala zelo 
podobne rešitve.
Ni nepomembno, nadalje, da je JSDS v svojem tisku o brnskem programu 
poslej molčala. Kadar je govorila o avtonomiji, je to vedno delala v izrazju 
Kristanovega projekta. Slovenski socialdemokrati niso omenjali okoliščine, 
da brnski program pomeni tudi Zedinjeno Slovenijo.3 0 To je Ivan Cankar 
v svojem znanem predvolilnem govoru 6. aprila 1907 pravzaprav šele odkril. 
Njegov očitek slovenski inteligenci, da brnskega programa niti brala ni, je 
tako po svoje veljal tudi za slovenske socialdemokrate.
V letih pred koncem stoletja je poudarjanje revolucionarnosti v sloven­
skem socialdemokratskem tisku še običajna in nesporna zadeva. V teh letih 
in še v prvih letih 20. stoletja se socialni radikalizem dosti pogosto pojavlja 
v nastopih delavstva. Stavka Lloydovih kurjačev februarja 1902 v Trstu z njej 
sledečo generalno stavko, demonstracijami in napadom vojske na demonstran­
te, pri čemer je bilo ubitih 14 delavcev, večidel Slovencev, pomeni nedvomno 
največji in najostrejši razredni spopad pred prvo svetovno vojno, v katerem 
je sodelovalo slovensko delavstvo. Socialni nemir s tem še ni bil končan. 
Tedanji položaj je urednik »Naših zapiskov« Linhart takole opisal: »Ravno 
tako je, kakor da bi te doslej tako indiferentne delavce poprijela neka velika 
ekstaza. Tržaška splošna stavka, ta veliki izbruh ljudske nezadovoljnosti, 
je bila nekako znamenje za pričetek gibanja. Sledile so ji ljubljanska zidarska, 
tesarska, mizarska in pasarska stavka, potem tržaške manjše stavke kovinar­
ske, tvorniške, mesarske, tramvajske, dalje stavke v Zagrebu, na Reki in 
v Pulju. Mrzlica je poprijela mrzli ju g.. .«3 1 Nekakšen paradoks je, da se je 
prav tisti čas v vrste JSDS zanesel spor med marksisti in revizionisti. Dejstvo 
da stranka ni priznala izključne veljavnosti nobeni struji in da je revizioni­
zem v stranko bil mimo vključen poleg do tedaj vladajočih nazorov, je dejan­
sko pomenilo (tako kot v avstrijski socialni demokraciji sploh) prevladanje 
reformistične usmeritve. Znano je, da je v teh letih še tja do velike trboveljske 
stavke v letu 1906 nekakšno radikalno usmeritev vendarle še predstavljal Karl 
Linhart, ki ga je vodstvo stranke potem tako sramotno moralno likvidiralo.3 2
3 0 Katica Flajnik, Rdeči prapor o Brnskem programu, Rkp. diplom, dela, FF 1 9 7 6 .
3 1 Naši zapiski I, 1 9 0 2 .
3 2 Dušan Kermavner, O slovenskem delavskem gibanju do Cankarjevega politič­
nega nastopa, Naša sodobnost, 1 9 5 0 .
Pri Linhartovem socialnem radikalizmu pa opazimo potezo, ki je vredna po­
sebne omembe. Ta radikalizem se namreč pri njem povezuje z radikalizmom 
v nacionalnem vprašanju. Eden izmed izrazov tega je njegov govor na ljubljan­
skem shodu za slovensko univerzo 1 . decembra 1901. Opozarjal je, da se mora 
začeti aktiven boj, ker s platoničnimi resolucijami ni še nič doseženega. V skla­
du s splošnim stališčem socialne demokracije je pozival slovenske poslance, 
naj puste svoje polovičarstvo. Posebno pomemben pa se zdi njegov nasvet: 
»Postavijo se naj na ekstremno jugoslovansko stališče«.3 * To je tedaj bila 
povsem nova beseda in treba bo še raziskati, kakšno vsebino ji Linhart daje. 
»Radikalnega« Linharta, kakor so ga v javnosti apostrofirali, srečamo tudi na 
shodih slovenskih strank leta 1903 v protestnem gibanju ob dogodkih na 
Hrvatskem.3 4 Vsebinsko naj izrazitejši med njimi je bil shod v Celju 1 . junija. 
Med govorniki je Linhart zopet zavzel posebno mesto, ko je pozival poslance 
na odločnejše akcije in predlagal osamosvojitev od Dunaja, Korberja, Khuena 
in birokracije. Slovenski socialdemokratski tisk je tedaj dokazoval, da je 
nacionalno tlačenje Hrvatov le zunanja oblika gospodarskega izkoriščanja, pri 
katerem so mase najbolj prizadete. To je bilo v opreki z uradno tezo o zgolj 
kulturnem značaju narodnega vprašanja. Linhart je tedaj zaradi odsotnosti 
Etbina Kristana idejno vodil »Rdeči prapor«. Če se spomnimo podatka, da je 
Linhart jeseni 1905 v Ljubljani na socialno demokratski demonstraciji za 
splošno in enako volilno pravico napadal odnos Slovencev do habsburške 
dinastije in jih opozarjal, kako brez koristi je zanje, da za to nemško dinastijo 
prodajajo kri in življenje, potem zaznavamo obrise Linhartovega političnega 
nazora. Zanimivo je ugotoviti, da se je v začetku 20. stoletja tako živi, pozneje 
pa otrpli socialni radikalizem povezoval z nacionalnim radikalizmom v poli­
tično smiselno celoto.
Neposredno naj občutljivejši pojav desetletja je prevlada in konsolidacija 
modernega političnega katolicizma, modernega klerikalizma v slovenskem 
političnem življenju. Na prelomu stoletij se izoblikuje s tem pojavom po­
glavitni problem, ki ga mora napredno družbeno gibanje na Slovenskem reše­
vati cela štiri nadaljnja desetletja. To je vprašanje, kako ločiti demokratične 
katoliške množice od klerikalizma in klerikalnega vodstva in kako doseči 
njihovo prehajanje na napredne nacionalne in družbene pozicije, kamor so po 
svojem nacionalnem čutu in socialnem položaju dejansko ves čas spadale.
Najpomembnejša značilnost modernega klerikalizma je, da se ne omejuje 
več — kot njegovi predhodniki v prejšnjih desetletjih — le na opiranje na 
avtoriteto državnih in cerkvenih vrhov na eni in na politično obvladovanje 
konservativnih kmečkih posestnikov na drugi strani. Novi klerikalizem spozna­
va možnosti, ki jih prinaša razvoj meščanske demokracije, zaveda se nujno­
sti, da te možnosti obrne sebi v prid. Obvladovanje množic, ki jih demokratizem 
meščanske družbe priteguje v politično življenje, je pot h krepitvi postojank 
klerikalizma. Naloga se glasi: utrditi in vsestransko razširiti svoj vpliv prek 
»organiziranega ljudstva«. Ta pojem in to zamisel je v slovensko politično 
življenje vnesel dr. Anton Mahnič že v prejšnjem desetletju. V »našem« deset­
letju ju aktivisti novega klerikalizma uspešno uresničujejo. Usmerjajo se 
k problemom tako malomeščanstva kot proletariziranega prebivalstva vasi, 
mest in industrijskih središč, usmerjajo se k problemom novih volilcev. Staro 
socialno bazo kmečkih posestnikov širijo na tiste družbene plasti, ki jih kapi­
3 3 Vseučiliški zbornik (Janko Polec in Bogumil Senekovič), Ljubljana 1 9 0 2 , 2 8 4 .
3 1 Slavica Plahuta, Slovenci in ,narodni pokret' na Hrvatskem 1 9 0 3 . Rkp. diplom, 
dela, FF 1 9 7 2 .
talistično gospodarstvo tare in obenem številčno krepi. Ustvarjajo moderno 
množično stranko, trdno oprto na gosto mrežo »nepolitičnih« organizacij, 
kreditnih in konzumnih zadrug, delavskih društev, prosvetnih organizacij in 
še mnogih drugih. Nenavadnost tako ustvarjenega položaja je v tem, da vsak 
novi dosežek naprednih družbenih sil, predvsem delavskega gibanja, na pod­
ročju širjenja demokratičnih pa tudi socialnih pravic, neposredno krepi stran­
ko modernega klerikalizma. Pri državnozborskih volitvah 1 . 1897, ko so velike 
množice prvič volile v novi kuriji na temelju splošne volilne pravice, so v nem­
ških alpskih deželah (s Trentinom) ti ljudski volilci med 21 poslanci izvolili 
kar 1 9 klerikalnih (vseh vrst) in le enega nemškonacionalnega liberalca in enega 
socialdemokrata. Slovenci so v splošni kuriji izvolili tri poslance in vsi trije 
so bili duhovniki! Takšen rezultat je v splošnem utišal ugovore in pomisleke 
konservativnih klerikalcev in visokega klera proti novodobnemu klerikalnemu 
demokratizmu. Na Slovenskem se je Katoliška narodna stranka že naslednje 
leto programsko izrekla za splošno in enako volilno pravico. »Visoka politika 
Kluna se je morala umakniti demokratičnejši krščansko socialni struji Mah­
niča in Kreka, povzeti po Luegerju«. Tako je odločilni prodor »modernih« 
v klerikalnem taboru že v tistih letih označil »masarykovec« dr. Anton Der­
mota.3 5
Pot do priznanja takega demokratizma kot primernega sredstva za po­
speševanje političnih ciljev klerikalizma pa nikjer in tudi ne v klerikalnem 
taboru na Slovenskem, ni bila preprosta in lahka. Poprej so njegovi zagovor­
niki in razširjevalci morali izpolniti nekatere pogoje.
Ob začetku svojega nastopa trdi novodobni klerikalizem tudi na Sloven­
skem, da je liberalizem njegov poglavitni nasprotnik. V boj proti liberalizmu 
vnaša antisemitsko razpoloženje, sklicuje pa se tudi na socialno vprašanje. 
Liberalizem enači s kapitalizmom in ga obtožuje, da ustvarja nevarne in krščan­
skemu čutu pravičnosti neprimerne razmere. Že I. slovenski katoliški shod 
(29.—31. avgusta 1892) pa obravnava poleg kmečkega tudi delavsko vprašanje, 
sklicujoč se na »delavsko« encikliko papeža Leona X III. (1891). S tem se je na 
Slovenskem v okviru modernega klerikalizma začel pojav, ki ga poznamo 
z imenom »krščansko socialno gibanje«.3 6 Referent na shodu dr. Žitnik je še 
kot prvega krivca obtožil liberalizem, da je razbil stanovsko (fevdalno) družbo 
in prinesel bedo; socialisti so mu šele drugotno zlo. Poudaril pa je, da cerkev 
kliče k odstranitvi razrednega boja, zato pa hoče doseči pravično delovno 
zakonodajo. V debati o referatu je dr. Krek izrazil bolj svoje osebno nagnjenje, 
ko je opozoril: »Predstavljati si moramo, da ne delimo delavcem milosti, ampak 
pravico...« Ta pravica pa je — priti v nebesa, živeti v blagostanju. Jasno 
politično opredelitev je izrekel šele Andrej Kalan, ko je proti mnenju, da je na 
Slovenskem še kaj malo industrijskega proletariata, ugotovil: Tudi na Sloven­
skem je potrebno govoriti o socialnem vprašanju, za njegovo rešitev pa obstaja 
dvojna pot, krščanski socializem in brezbožni socializem. Prava nevarnost je 
slednji.3 7 Z opredelitvijo pravega in poglavitnega sovražnika se moderni kle­
rikalizem kot najučinkovitejšega sredstva proti njemu oprime posebne oblike 
krščanskega demokratizma — krščanskega socialstva (spočetka mu še pogosto 
pravijo tudi »krščanski socializem«). Organizacijsko se ta akcija izrazi v usta­
navljanju katoliških delavskih društev.
3 5 Naši zapiski I, 1 9 0 2 , št. 4 -5 .
3 6 Angelik Tominec, Osnovna načela krščanskega socializma, Ljubljana 19 3 1 , 9 .
3 7 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slov. kat. shodu, kateri se je vršil 1 8 9 2 . 
leta v Ljubljani. Ljubljana 1 8 9 3 , 9 3 —10 0 , 238—2 4 1 .
Prvo slovensko katoliško delavsko društvo so ustanovili v Mirnu pri Gorici 
Mahničevi privrženci že pred katoliškim shodom, pozimi 1891/1892.3 8 ' šele 
dobro leto po shodu je bilo ustanovljeno takšno društvo v Idriji (29. oktobra 
1893), naslednjo pomlad pa v Zagorju (24. marca 1894). Dr. Krek se je organi­
zacije delavstva neposredno lotil poleti 1894.3 8 V tem času je naznanil, da pojde 
v Brno na češko-slovanski katoliški shod, zatem pa na Dunaj, da bi se udeležil 
tamkajšnjega »socialnega kurza«.1 0
Krekova udeležba na teh dveh prireditvah je najbrž bistveno vplivala na 
njegov zamisel krščansko socialne akcije tako v vprašanjih njene oblike zlasti 
pa v vprašanju njene jasne politične opredelitve. Po svoji vrnitvi iz Brna in 
z Dunaja je imel dr. Krek 19. avgusta 1894 na Pristavi pri Tržiču govor o de­
lavskem vprašanju, ki ga lahko štejemo kot programsko opredelitev vse nje­
gove nadaljnje krščanskosocialne akcije.4 1 Tu je dejal povsem jasno: »Socialna 
demokracija in katoliška cerkev sta tisti sili, med katerima se bo bil zadnji 
boj. Vsi vmesni kričači, naj se imenujejo liberalci ali kakorkoli, so brez po­
mena ...« Zavrnil je razredni boj kot nenaraven, kajti naravna je sloga med 
razredi na temelju krščanske pravičnosti in ljubezni. Prvo, kar je potrebno, 
je to, da se družba vrne k Bogu, da se obnovi v krščanstvu. Država naj vrne 
cerkvi odvzete pravice (zakonsko pravo, šolo, premoženje, nedotakljivost 
vzgoje duhovnikov, cerkvenega življenja), kajti morda bo kmalu prepozno 
opominjati države, naj krenejo na pravo pot. Usodni boj lahko kmalu napoči. 
»Gorje nam, če bo tedaj naša malomarnost vzrok, da zmaga socializem! Da 
se to ne zgodi, združujmo se; delavska in druga društva so nam potrebna ...«
Takšen program socialne akcije novega klerikalizma na Slovenskem ni bil 
nič specifično slovenskega. Bil je izraz trdne opredelitve klerikalizma v te­
meljnem antagonističnem nasprotju, ki se je uveljavilo v razviti meščanski 
družbi. Novodobni klerikalizem se je v tem nasprotju definiral kot poglavit­
na protirevolucionarna, protisocialistična sila. V nadaljnjem polstoletnem raz­
voju se je pravilnost te definicije do kraja potrdila. Njen značaj je bil očiten 
že takoj spočetka. Manj očitno pa je bilo dejstvo, da se je cerkev s svojim 
novodobnim klerikalizmom trdno povezala z obstoječo meščansko družbo in 
se postavila na njena stališča. Protiklerikalne sile, posebno še med meščan­
skimi liberalci, tega niso kaj dosti opažale in so svoj boj proti klerikalizmu 
še naprej vodile pod gesli boja proti fevdalni reakciji in srednjeveškemu 
mračnjaštvu, kar pa novi družbeni orientaciji cerkve in klerikalizma ni več 
ustrezalo in je v glavnem, zlasti pa na Slovenskem, ostalo brez učinka. S svojo 
socialno kritiko razmer, ki jih je ustvarjal kapitalizem, je krščansko socialno 
gibanje ustvarjalo videz neke distance od kapitalizma, videz te distance 
celo samo skrbno gojilo. Posebno še pod pritiskom razpoloženj in zahtev 
delavskega elementa, ki ga je organiziralo v svojih društvih in najbrž je do­
cela resnično, da so v to distanco iskreno verjeli tudi posamezni aktivisti tega 
gibanja. Razrednemu položaju krščansko socialnega delavstva objektivno, 
osebnemu iskrenemu prepričanju posameznikov pa subjektivno, je pripisati, 
da je ta del krščanskosocialnega gibanja v zgodovinskem razvoju nadaljnjih 
desetletij končno stopil na razredno stališče in na stran socializma. A neogibno 
je bilo, da prej pretrga s klerikalizmom in klerikalno stranko. To pa je ob
3 8 Slovenec, 29 . april 1 8 9 2 , št. 97; po D. Kermavner, Začetki, 3 9 3 .
3 8 Ivan Prijatelj, V, Opombe D. Kermavnerja, Ljubljana 1 9 6 6 , 5 0 0 .
4 0 Slovenec, 3 1 . avgust 1 8 9 4 , št. 1 7 3 .
4 1 Slovenec, 2 3 . in 24 . avgust 1 8 9 4 , št. 1 9 2 -1 9 3 . — Janez Ev. Krek, Izbrani spisi, II/2, 
229 (odlomki).
njegovem nastanku bila še neslutena prihodnost. Tedanja stvarnost je bila 
taktika razbijanja socialdemokratičnih shodov, ki so jo krščanski socialci 
začeli še istega leta, 20. septembra 1894, v Kamniku in nadaljevali še nekaj let.
V omenjemu programu je morda treba Krekovi osebnosti pripisati le izjavo: 
»Dokazati moramo socialdemokratom, da nismo volkovi, da so reveži naši 
bratje, da umevamo pravo ceno bogastva in premoženja.« Pri tem je Krek 
nedvomno mislil na socialdemokratske množice, gotovo pa ne na socialdemo­
kratsko stranko in njeno vodstvo, ki ga je odklanjal. Takšno svoje stališče 
je zavestno in namenoma poudaril npr. v svojem znanem prvem nastopu 
v državnem zboru leta 1897, ko je zagovarjal vlado, ki je razpustila socialistično 
železničarsko organizacijo in ko je poudarjal, da se mora najprej zlomiti 
strahovlada socialdemokratov nad delavci.4 2
V teku enega leta je dr. Krek nato izdelal in objavil svoj znani »Socialni 
načrt slovenskih delovnih stanov«. Tu je razvil program socialne reforme, 
temelječ na solidarizmu stanov v nasprotju z razrednim bojem. Isto, 1895. 
leto, je izdal tudi svoje znamenite »Črne bukve kmečkega stanu« in razvil 
široko zasnovano in vztrajno vodeno akcijo za zadružno samopomoč kmetov, 
ogroženih od učinkov kapitalističnega razvoja. Začel se je razmah drugega 
obdobja slovenskega zadružništva. Krščansko-socialna delavska in zadružna 
akcija je nedvomno vzbujala tisti vtis socialnega radikalizma, ki je bil po­
treben, da si njeni organizatorji morejo pridobivati zaupanje socialno ogro­
ženega vaškega in mestnega prebivalstva. Upravičeno je opozorilo, da mora 
naše politično zgodovinopisje v zadostni meri upoštevati okolnost, da se je 
novo klerikalstvo v svoji politični akciji obleklo socialno, ljudsko, če hoče 
spoznati odločilne vzroke njegovega uspešnega pohoda na Slovenskem.4 3 Tre­
ba pa je spregovoriti še o drugi plati tega pojava.
S svojim radikalnim videzom ni krščansko socialna akcija vzbujala le 
odpora med konservativci v klerikalni stranki, vzbujala je tudi zaskrblje­
nost med liberalci kot predstavniki meščanstva. Če je Franjo Šuklje 16. fe­
bruarja 1895 v kranjskem deželnem zboru zagovarjal potrebo krepke, kon­
servativne, versko navdahnjene stranke na Slovenskem kot protiuteži na­
sproti radikalizmu, potem to gotovo ni storil le zato, da bi kot liberalec iz­
rabljal nasprotja v konkurenčni Katoliški narodni stranki. Gotovo je tudi 
izražal pravo zaskrbljenost slovenskega meščana pred socialnim radikaliz­
mom.4 4 Slovenski meščan tedaj še ni sprevidel, da je ta navidezni socialni 
radikalizem zanj pravzaprav najboljša varščina pred pravim socialističnim 
gibanjem. Po drugi strani tudi odpor konservativcev v klerikalni stranki proti 
krščanskosocialni akciji ni izviral le iz nezaupanja do mladih klerikalcev 
in iz odpora do njihovega nespoštovanja nekaterih avtoritet, temveč so ti 
konservativci zaznavali realno nevarnost, ki se je s pojavom krščanskosocial­
nega gibanja stranki obetala. Prav zaradi razrednega značaja množic, ki jih 
je to gibanje zajemalo, pred vsem množic delavstva, je to gibanje utegnilo 
postati dvorezen meč. Nastala je nevarnost, da se gibanje ne le okrepi, tem­
več tudi politično osamosvoji, da se otrese varuštva klerikalne stranke. Šlo 
je za to, ali se bodo krščanski socialci osamosvojili v posebno stranko ali ne.
4 2 Svojega protisocialdemokratičnega govora se baje pozneje sam ni rad spomi­
njal. — Ruda Jurčec, Krek, Ljubljana 1 9 3 5 , 1 3 7 .
4 8 P- Kermavner, navedek v Bogo Grafenauer, Problemi in naloge slovenskega 
zgodovinopisja v zvezi z obdobjem do 1 9 1 8 , Prispevki za zgodovino delavskega gi­
banja, Ljubljana 1 9 7 0 , 1 9 9 .
4 4 Fran Šuklje, Iz mojih spominov II, Ljubljana 1 9 2 9 , 8 6 .
49
Znano je, da je odločitev padla že leta 1896 ob nadomestnih volitvah za 
Klunov državnozborski mandat. Krekovo pismo Josipu Gostinčarju iz tistih 
dni jasno kaže, da ni bil pripravljen podpreti samostojne politične akcije 
krščansko socialnih delavcev nasproti vodstvu stranke, čeprav je taktično 
še vedno govoril o možnosti, da se posebna stranka ustanovi.4 5 Krekovo pismo 
je dokaz, da je praviliîa ocena, da »je bil Krek toliko duhovnika in disci­
pliniranega uda cerkvene hierarhije, da je skušal v okviru oficialne konser­
vativne avstrijske cerkvene ideologije realizirati svoje demokratične načrte«, 
da se zato s svojim demokratičnim krilom ni mogel odcepiti od reakcionarnih 
vrhov in se približati delavstvu.4 6 Znano je tudi, da se je Krek že naslednje 
leto, 1897, vnovič podvrgel stranki in duhovniški disciplini, ko je privolil, 
da kandidira za državni zbor v novi splošni kuriji in se s tem odmakne svoji 
množični bazi.4 7 S tem je ohranil klerikalni stranki krščanskosocialne delavce 
in vaške proletarizirance in stranki zagotovil njeno življenjsko moč, cerkvi 
in klerikalizmu na Slovenskem pa šele omogočil, da se strne z meščanstvom 
in vključi v njegovo družbo.
Trajnejše krize zaupanja, ki jo je ob teh dogodkih pričakoval social­
demokratski »Delavec«, ni bilo. Najbrž tudi zato ne, ker je nekaj časa krščan­
skosocialno delavstvo še vendarle imelo v okviru stranke lastno politično 
organizacijo. 14. oktobra 1897 je bila ustanovljena Slovenska krščansko-so- 
cialna delavska zveza. Ta je naslednje leto, 28. maja 1899, priredila t. i. Prvi 
vseslovenski delavski shod, ki se je izrekel za Krekov program delavskih 
stanov iz leta 1895. Delavska zveza pa se ni razmahnila, še v letu 1899 je 
prenehal izhajati njen »Glasnik«. Strankino vodstvo je delavske predstavnike 
puščalo ob strani in bilo je opaženo, da tudi II. slovenski katoliški shod ni 
v to vodstvo izvolil nobenega delavca. Že leta 1902 se je strankinemu vodstvu 
posrečilo brez kakega odpora spremeniti Delavsko zvezo v Slovensko krščan­
sko socialno zvezo kot središče splošnega klerikalnega prosvetnega dela. Šele 
ob novi aktivizaciji krščanskosocialne organizacije ob stavkah v ljubljanski 
Tobačni tovarni in pa na Jesenicah se je Krek odločil ustanoviti spet posebno 
delavsko glasilo »Naša moč«. Ob takšnem razvoju krščansko-socialno de­
lavstvo ni moglo postati resnejši konkurent socialni demokraciji med indu­
strijskim proletariatom. Otežkočalo pa je včasih slovenskim socialnim demo- 
ktarom ohranjati samostojno, razredno stališče, primoralo jih je v skupne 
nastope v zadevah volilne pravice in socialnih reform. Takšen je npr. bil 
skupni shod 1 . septembra 1901 v Ljubljani, na katerem sta složno nastopila 
krščanski socialec Ivan Štefe (znani Šušteršičev pribočnik po razcepu v SLS 
1 . 1917) in pa Etbin Kristan za starostno in invalidsko zavarovanje, za oskrbo 
vdov in sirot, pri čemer sta tudi složno udrihala po liberalcih.4 8 Značilno in 
zanimivo je olajšanje, s katerim je Anton Dermota istega, 1901. leta, ugo­
tavljal, da se je krščansko-socialno gibanje na Slovenskem »na srečo« že po­
polnoma zlilo s klerikalizmom.4 9
4 5 Pismo dr. Janeza E. Kreka Josipu Gostinčarju (b. d., poletje 1896), Narodni 
muzej, Ljubljana. — J. Pleterski, Elementi, 41—4 2 (kot op. 1 7 ).
4 8 Sperans (Edvard Kardelj), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 
1 9 3 9 , 1 9 2 .
4 7 Ferdo Gestrin — Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca 1 8 . st. do 1 9 1 8 , 
Ljubljana 1 9 6 6 , 284.
4 8 AS, Kranj. dež. vlada, preds. spisi, št. 3 9 5 2 iz 1 9 0 1 (iz gradiva Eme Umek za 
razstavo o slovenskih narodnih in socialnih programih).
4 0 Dopis dr. Antona Dermote, Slovansky Prehled, 1 9 0 1 .
Ob takšni ukrotitvi socialnega radikalizma v svojem krščanskosocialnem 
delavskem gibanju je morala Katoliška narodna stranka, da bi ohranila in še 
razširila svoj vpliv, skrbeti za privlačno taktiko v drugih vprašanjih, pred­
vsem v narodnem. Ob svojem začetku je novodobni klerikalizem na Sloven­
skem, da bi se ostro ločil od liberalnih katolikov, slogaških konservativcev 
in seveda od liberalcev, poudarjal, da je narodno vprašanje drugotnega po­
mena. Prvi slovenski katoliški shod je zahteval »tesno zvezo katoličanov raz­
nih avstrijskih narodov« brez razlike, tj. odklonil je posebno omembo Hrva­
tov in sploh avstrijskih Slovanov,5 0 ni se hotel zavzeti za slovensko univerzo. 
Zahteval je enakopravnost Slovencev v smislu čl. 19 ustavnega zakona, jam­
stvo za uresničitev pa je videl v katoliški solidarnosti vseh narodov. Novi 
slovenski klerikalizem se je oziral predvsem k nemškim krščanskim social- 
cem in v njih videl tisto politično moč, ki bo narodno vprašanje v Avstriji 
rešila na krščanskih načelih. Ob koncu 1 . 1893 in še v letu 1894 so njegovi 
aktivisti razpravljali o možnosti, da se vsi krščanski socialci Avstrije, slo­
venski, nemški in drugih narodov, združijo v eno stranko po zgledu nem­
škega centruma.5 1 Prav nič jih niso omajali ugovori, da so nemški krščanski 
socialci tudi nacionalisti in da Avstrijski centrum ni mogoč iz narodnih raz­
logov. Veliko pozneje, 1 . 1910, je dr. Krek o tej iluziji ironično govoril kot
o »politični erotiki s krščansko socialno stranko«, da so od nje »naivno pri­
čakovali, da b o ... naše pravične narodno politične zahteve kar lepo ures­
ničene postavila na mizo.«5 2
Da bi dobili v roke argumente od samih nemških krščanskih socialcev, 
so se ti aktivisti jeseni 1 . 1893 obrnili na enega njihovih voditeljev, prof. dr. 
Scheicherja, z vprašanjem, kakšno bi bilo stališče krščanskih socialcev v na­
rodnem vprašanju, če bi se ustanovil katoliški centrum. Scheicher je svojčas 
maturiral v Novem mestu in zanj je bilo znano, da ima o Slovencih lepo 
mnenje.5 3
Nedvomno so od njega pričakovali ugoden odgovor. Scheicher pa jim ni­
kakor ni ustregel: »Tudi pri nas je poudarjanje narodnosti težavno«, je odgo­
varjal. »Če mi nemški duhovniki to delamo, potem menijo Slovani, da imamo 
kaj proti njim. Če pa tega ne storimo, nam lastni ljudje očitajo izdajstvo 
naroda. Jaz sem nacionalen in hočem, da bi posestno stanje Nemcev, tako 
kot drugih narodov, excepta iudaica, bilo zaščiteno.«5 4 Scheicher torej brani 
nemško posestno stanje, tj. prevladujoči položaj nemštva v državi. Slovenski 
aktivisti tega pisma najbrž ne bi niti objavili, če v njem ne bi bilo še nekega 
zelo zanimivega stavka. Scheicher je namreč svarilno pristavil: »Mi duhovniki 
moramo najti pravo pot k pobratenju narodov, sicer pridejo socialisti. Potem 
pa je konec z nacionalnostjo in vero.« Iz Scheicher j evega odgovora je prav­
zaprav bilo moč razbrati, da mora biti podlaga mednarodne solidarnosti 
avstrijskih krščanskih socialistov ne toliko internacionalno krščansko načelo, 
kolikor njihov antisocializem.
Prvi resni dokaz o nacionalizmu nemških krščanskih socialcev je bilo 
njihovo glasovanje v letu 1895 proti postavki o slovenskih gimanzijskih raz­
redih v Celju na strani nemških liberalcev oziroma nemških nacionalcev.
5 0 Janko Pleterski, Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade, 
Zč XXIX, 1 9 7 5 , 272. Besedilo 3 v tej knjigi.
5 1 Liga + 77, Svobodna Cerkev, Slovenec, 1 8 9 3 , št. 2 7 1 , 2 7 4 , 2 7 7 . — Prim. Ivo Piry, 
Publicistika »Lige« rkp. sem. naloge, FF 1 9 7 5 .
5 2 Slovenec, 1 4 . marec 1 9 1 0 , št. 5 9 .
5 3 F. šuklje, Spomini III, 5 0 .
M Slovenec, 2 . december 1 8 9 4 , št. 2 7 7 .
Tedaj je stari konservativni Klun pripomnil: »Zdaj vemo pri čem smo s kr­
ščanskimi socialci!«5 5
Poseben pomen je narodno vprašanje za slovensko klerikalno stranko do­
bilo po prvih strankarsko ločenih volitvah v kranjski deželni zbor 1895, potem 
ko so slovenski liberalci s svojo zvezo z nemškimi poslanci v kranjskem de­
želnem zboru spremenili relativno večino KNS v manjšino, ki ji ne gre nobena 
beseda. Očitek narodnega izdajalstva je od tega trenutka naprej pa vse do 
konca te nemško liberalne zveze postal poglavitno politično orožje slovenskih 
klerikalcev vseh vrst proti slovenski liberalni stranki. Slovenski liberalci na 
Kranjskem so se le s težavo otepali teh očitkov in dokazovali, da niso storili 
nobenega slovenskemu narodu škodljivega dejanja. Takšno dokazovanje je 
seveda imelo bistveno šibko točko, ki je nanjo opozorila tržaška »Edinost«, 
ko je zapisala, da niso pomembna samo izvršena dejanja, ampak da so morda 
še bolj pomembna tista dejanja v korist slovenskega naroda, ki jih je Na­
rodna stranka na Kranjskem opustila zaradi ozirov na svoje nemške partnerje.
Stališče nemških krščanskih socialcev, ki so se brez rezerve vključili v fron­
to nemških nacionalističnih strank proti Badenijevim jezikovnim uredbam, 
je odločilno razbijalo vsakršne upe slovenskega klerikalizma, da bi se lahko 
skliceval na krščansko solidarnost. V letu 1898 so zato slovenski krščanski 
socialci poprijeli narodno vprašanje na nov način. Omeniti je treba proti- 
nemške demonstracije v Ljubljani 20. februarja 1898, ki so jih priredili kleri­
kalni mladinci ob pomoči krščansko socialnega delavstva. Še isto leto je prišlo 
do znane izjave predstavnikov Katoliške narodne stranke za program hrva­
škega državnega prava na pravaškem zboru na Trsatu.
Iniciativa za zvezo s hrvaškimi pravaši je po vsem videzu prišla od Kreke, 
in njegovega kroga. V letu 1898 je menda bil neki razpor med Krekom in 
Šušteršičem zaradi znane sprave med liberalno in klerikalno stranko na 
Kranjskem. Šušteršič je na to spravo pristal, ker je upal, da bo z njo razbil 
liberalno nemško zvezo v deželnem zboru, Krek pa je spravno pogodbo smatral 
za škodljivo, ker je omejevala ustanavljanje zadrug in posojilnic.5 6 Krek je že 
več mesecev pred odhodom na Trsat populariziral na shodih misel o politični 
zvezi s Hrvati, o čemer pa »Slovenec« ni poročal. Vsi trije predstavniki ka­
toliške narodne stranke, ki so odšli na Trsat, so pripadali krščansko social­
nemu krogu (poleg Kreka še Andrej Kalan in dr. Janko Brejc). Na Trsatu 
so zagotavljali, da ni nobenega nasprotja med njihovim pristopom k pro­
gramu hrvaškega državnega prava in pa med dejstvom, da se slovenska 
državnozborska delegacija pridružuje adresnemu načrtu desnice, ki je federa­
listično deželno avtonomističen. Takega federalizma v Avstriji tako ne bo 
mogoče izvesti. Dogodki v državnem zboru na Dunaju dokazujejo nujnost 
skupnega dela Slovencev s Hrvati. Na Trsatu so se sestali »domovinaši«. Pred­
stavniki Katoliške narodne stranke so se torej povezali politično s tisto frak­
cijo pravašev, ki je pozneje vstopila v Hrvaško-srbsko koalicijo in ne morda 
s Frankovimi »čistimi« pravaši. Izjavo na Trsatu je »Slovenec« v bistvu po­
trdil. Slovenski liberalci so se znašli v hudi zadregi, pomagali pa so si s tem, 
da so očitali klerikalcem neiskrenost. Zanimivo je, da so zaradi svojih nega­
5 5 Gustav Kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich, V, Wien—Leipzig 
1 9 0 9 , 5 3 2 . (»Zdaj vemo pri čem smo s krščanskimi socialisti in kmalu si bodo o tem 
na jasnem tudi naši ožji plemenski tovariši, ki so v mladostni vnemi veliko dali 
na krščansko-socialno gibanje in si od njega obetali ne le osvoboditve od židovske 
prepoderance ter nacionalnega zatiranja, temveč so v duhu videli tudi že sijajen 
vzpon katoliškega življenja.«)
5 6 R. Jurčec, 5 9 .
tivnih izjav prišli v polemiko tudi s hrvaškim tiskom, ne le s pravaškim, 
tudi z »Obzorom«, glasilom Neodvisne narodne stranke. »Slovenski narod« 
si je končno pomagal s tem, da je priobčil pisanje »Dubrovnika«, glasila 
srbske stranke v Dalmaciji, ki je o trsatskem sestanku in tamkajšnjih izjavah 
pisalo s stališča srbskega odklanjanja pravaškega programa.
V letu 1899 so nemški krščanski socialci podpisali »binkoštni program« 
zveze nemških nacionalističnih strank. Ta program bi zagotovil dominacijo 
nemškega meščanstva v Avstriji, Slovencem pa položaj še poslabšal. Krek 
je tedaj imel številne politične shode, na katerih je opozarjal, da Slovenci 
ne morejo sami brez škode še nadalje prenašati pritiska Nemcev in Italijanov 
in kazal na rešitev: »Zaveznike si moramo iskati, a najprirodnejši in najbližji 
so Srbo-Hrvatje!« »Druga stranka (liberalna) je nasproti tej (jugoslovanski) 
misli indiferentna, ker je prišla do konkurenčne stranke,« je zapisal A. Der­
mota.5 7 Nedvomno pa je tudi Narodno napredni stranki jugoslovanska orienta­
cija ustrezala, kar se je pokazalo spomladi leta 1903 ob solidarnostnem gi­
banju vseh treh slovenskih strank zaradi protihrvatslce politike madžarske 
vlade v banski Hrvatski. Odločitev Kreka ob koncu leta 1899, da odkloni 
odbomištvo v zvezi avstrijskega krščansko socialnega delavstva in sploh vsako 
povezavo z nemškoavstrijsko krščansko socialno stranko in njegovo pojasnilo, 
da bi takšna povezanost zaradi nacionalizma krščanskih socialcev bila na­
rodno izdajstvo, vse to je hrvatsko-pravaško orientacijo potrdilo.5 8 V KNS 
tedaj ni bilo prave enotnosti med Šušteršičem in krščansko-socialno strujo.5 9 
Ni pa dvoma, da si je Katoliška narodna stranka prav prek zvez s Hrvati 
utrjevala vpliv v slovenski javnosti in tudi pri plebejskemu delu svoje mno­
žične baze.
Katoliška narodna stranka se je do leta 1904 že docela potrdila kot se­
stavni del slovenske meščanske politične strukture. Novi družbeni značaj 
modernega klerikalizma na Slovenskem pa je v marsičem ostal prikrit teda­
njim njegovim sodobnikom. Narodno radikalna mladina in pa slovenski ma- 
sarykovci so upali klerikalizem na Slovenskem zavrniti z ljudsko prosvetnim 
delom na svobodomiselni podlagi in z organizacijskim delom na gospodarskem 
področju. Še najbolj so se spoznanju pravih vzrokov moči klerikalizma na 
Slovenskem približali socialni demokratje, ki so posebno skrbno in s skrbjo 
opazovali Krekovo krščansko socialno akcijo. Proti njej so se povezali z libe­
ralnim svobodomiselstvom, predvsem pa so dokazovali, da je socializem mo­
goče izbojevati samo z razrednih pozicij, nikakor pa ne v povezavi z državnimi 
in cerkvenimi vrhovi. Posebno Albin Prepeluh se je trudil, da bi slovenski 
socialni demokraciji našel uspešen način delovanja proti klerikalnemu vplivu.
V teh letih se je prav posebej posvetil vprašanjem občine kot organizatorja 
kolektivističnega gospodarstva in pa kmečkemu vprašanju. Znana je njegova 
brošura o prvem področju,6 0 znano je njegovo vprašanje tedaj največji mark­
sistični avtoriteti Karlu Kautskemu, kakšno politiko naj slovenski socialdemo- 
kratje vodijo do kmetov. Znano pa je tudi, da mu odgovor Kautskega ni mogel 
kaj pomagati. Poglavitna misel tega odgovora glede socialističnega zadružništva 
pri kmetih je namreč bila: »Kar mi tu moremo, morejo duhovniki tudi. Ti
5 7 Dopis A. Dermote, Slovansky Prehled, 1 8 9 9 .
5 8 Slovenec, 2 7 . december 1 8 9 9 , 2 8 1 (»... smatram vsako politično zvezo z državno­
zborsko krščansko-socialno stranko v sedanjih razmerah kot narodno izdajstvo zara­
di nespravljivega postopanja nemške ,Gemeinbiirgschaft‘«.) — L. Ude, Slovenci 
m jugoslovanska ideja, 2 6 .
“ Janko Prunk, Škof Jeglič — politik. Kronika XIX, 1 9 7 1 , 3 3—3 4 .
8 0 Občina in socializem, Ljubljana 1 9 0 3 .
imajo poleg tega tudi možnost zahtevati privilegije in subvencije na račun 
ostalega prebivalstva za kmete, česar mi ne moremo.« Prav k sektaški osa­
mitvi usmerjen je bil sklep odgovora: »Slovenski socialisti... hočejo pridobiti 
del posedujočega razreda za socializem. Ta poskus bo propadel... in kmalu 
se bodo tudi slovenski socialisti... zopet posvetili izključno proletarskemu 
razrednemu boju .. .«ei
Dejansko je slovenski klerikalizem že v tistem času dosegel značilnosti, ki 
sta jih z marksističnega revolucionarnega stališča prva (ob italijanskem pri­
meru) spoznala in ocenila Antonio Gramsci (1919) in Palmiro Togliatti (1929): 
Katoliško gibanje ni monoliten blok, podvržen strogemu cerkvenemu nadzoru, 
temveč kompleksna združba, v kateri se gibljejo zelo različne sile, tako po 
svojem razrednem izvoru kot po možnosti političnih izbir. Cerkev sama je 
bistveno zmanjšala razdaljo do drugih sil kapitalističnega sveta, bila je v šoli 
parlamentarnih režimov in sistema. Ni več ekstremen izraz fevdalnega režima, 
je sila, ki realno usmerja vso svojo energijo, vso svojo ideološko moč in vse 
svoje organizatorske strukture v boj za oblast v kapitalistični družbi. Cerkev 
dobiva v boju kapitalistično naravo. Ob zaostritvi socialnih konfliktov prihaja 
zato v nasprotje z interesi samih katoliških ljudskih množic.8 2
Moderni slovenski klerikalizem si je svoje pomeščanjenje politično omo­
gočil in zagotovil, ko je potlačil prizadevanja krščansko-socialnega delavstva 
po večji politični samostojnosti in ko je prevzel pobudo v slovenskem narod­
nem gibanju. To se je zgodilo že v desetletju 1894— 1904. Vsaj od tega časa 
naprej velja tudi za zgodovinsko vedo, da ne more prav razpoznavati zgodo­
vine boja družbenih sil na Slovenskem, če se slovenski klerikalni stranki 
obotavlja priznati značaj versko pogojene, a v družbenem bistvu že meščanske 
stranke. Ravno v tem je bila njena nova trdnost nasproti kritiki s stališč 
meščanskega liberalizma. Kritika njenega meščanskega bistva s stališča 
revolucionarnega socializma, kritika v družbeni akciji za diferenciacijo množic 
na socialni in nacionalni podlagi, se je šele komaj nakazovala.
Ob koncu 1 . 1904 položaj za socialdemokratske nasprotnike klerikalizma 
na Slovenskem ni bil spodbuden. Že naslednje leto, v novem desetletju, se je 
ob revoluciji v Rusiji in ob krizi avstroogrskega dualizma odprla možnost 
novega velikega koraka v demokratizacijo avstrijskega političnega sistema, 
uvedbe splošne in enake volilne pravice za avstrijski parlament. To pa je 
pomenilo upanje in polet še za oba poglavitna nasprotna tabora obenem.
el Naši zapisi I, 1 9 0 2 , 1 7 —20. — Zgodovinski arhiv KPJ V, 4 3 6 —4 3 7 .
6 2 Ordine nuovo, 1 . november 1 9 1 9 in Lo Stato Operaio, februar 1 9 2 9 . Povzeto 
v Almanahu KP Italije 1 9 7 5 . Glej: Komunisti in katoličani. Naši razgledi (Razgledi 
po svetu), XXIV, 23 maj 1 9 7 5 , št. 1 0 .
Osemdeset let od ustanovitve slovenske delavske stranke
V dneh 15. in 16. avgusta 1976 je minilo 80 let, kar je bila ustanovljena 
stranka slovenskega delavstva, Jugoslovanska socialdemokratska stranka. Usta­
novitev v letu 1896 seveda ne pomeni začetka organiziranega delavskega giba­
nja na naših tleh. Dobro je znano,1 da ta začetek pomeni ustanavljanje 
delavskih izobraževalnih društev ob koncu 60 let in da se nato vsa 70 in 80 leta 
pri nas nadaljuje razredno organiziranje delavstva, da v našem socialističnem 
gibanju doživljamo podobne politične usmeritve in ločevanja kot v splošnem 
v vsej Avstriji. Najvidnejši prvi vrh in hkrati prelom je pojav radikalno-socia- 
listične struje pri nas in »krvavški« (Železnikarjev) proces leta 1884. Večjo 
zaslugo kot s svojo domnevno udeležbo v revolucionarnih dogodkih leta 1871 
v Franciji si je France Železnikar pridobil s svojim vztrajanjem in s svojo 
zvestobo slovenskemu delavskemu gibanju, kljub pritiskom in obsodbi. Ko se 
je po dolgih hudih letih ječe vrnil v Ljubljano, se je brez obotavljanja zopet 
pridružil delavskemu, zdaj že socialdemokratskemu gibanju in čez nekaj let 
sodeloval tudi pri ustanavljanju Jugoslovanske socialdemokratske stranke.
V letih najhujšega zatiranja so vztrajali tudi njegovi tovariši, ki so ohranili 
nepretrganost dela ljubljanskega delavskega društva takrat, ko so se po ne­
katerih mestih Avstrije onemoglo razhajala. Vztrajali so zato, kot je dejal 
leta 1886 predsednik delavskega društva Scharner, »da se ve, da pravi delavski 
stan še živi..., da kljub hudi toči, ki bije že dolgo let po našem polji... 
drobno zrno... obrodi obilen sad, kateri bo (pomenil) življenje celemu delav­
skemu stanu.« — »Kaj pa je k temu treba, dragi moji,« je Scharner še spraševal 
svoje tovariše, in odgovarjal: »K temu je treba ljubezni, zložnosti in neustrah- 
ljivosti... Oklepajmo se zastave, katera nam sijajno vihra tukaj in v celi 
Evropi, še celo po celem svetu..., oklenimo se je za naš blagor in za naše 
postave in ostanimo hrabri in zvesti brez vsacega izdajstva in potem bomo 
mogli reči: .Naprej, zastava slave!'«2
Od novega leta 1889 naprej so delavske organizacije v naših deželah bile del 
avstrijske socialdemokratske stranke in z njo tudi II. internacionale. Slovenska 
socialna demokracija se je krepila v rudarskih in drugih stavkah v letih 1889, 
18 90 in 1892, z uspešnim organiziranjem prvomajskih manifestacij in z izda­
janjem slovenskega socialističnega glasila »Delavski list« v letih 1890— 1891, 
ki se nam žal ni ohranil. Utrdila se je italijansko-slovensko-nemška organiza­
cija v Trstu.
III. kongres avstrijske socialdemokratske stranke na Dunaju 5.—9. junija 
1892, kjer pa ni bilo delegatov ne iz Ljubljane ne iz Trsta, je sprejel organi­
zacijski statut, ki vsebuje določilo: »Kjer to zahtevajo jezikovne razmere, 
določamo agitacijske okraje ne glede na deželne meje.« V čeških deželah so 
tedaj že obstajale dvojne organizacije in konec leta 1893 se je češka socialna 
demokracija že konstituirala kot popolnoma samostojna, z lastnim statutom. 
Storjen je bil prvi, odločilni korak k postopni delitvi splošne avstrijske so­
cialne demokracije v narodnostne delavske stranke, v teku katere je bila potem
1 Dušan Kermavner. Slovenska politika v letih 1 8 7 9 do 1 8 9 5 (Opombe k V. knjigi 
Ivana Prijatelja), Ljubljana 1 9 6 6 , 5 5 9—8 0 2 .
^Dušan Kermavner, Začetki slovenske socialne demokracije (1 8 8 4 —1 8 9 4 , Ljublja-
ustanovljena tudi JSDS.3 Že v letih po 1892 je opazen razvoj k tej organiza­
cijski osamosvojitvi.
V organizacijskem pogledu je posebno pomembno, da je okrog leta 1892 
opuščena stara oblika delavskih društev in da se je organizacija preusmerila 
v tako imenovana »obča delavska, izobraževalna, pravovarstvena in podporna 
društva«. Že naslov pove o njihovi vsestranosti. To so bila nekakšna splošna 
strokovna (sindikalna) društva, njihovo poglavitno funkcijo pa je slovenski 
letak takole razložil: »Ta društva vam jamčijo pravo v obrtnih in drugih 
prepirih ter dajejo podporo v slučaju, da ste na potovanju ali brez dela.« 
Bistveno je bilo, da to niso bila politična društva, njihova prednost je bila 
v tem, da so mogla delati v vsej deželi, ne le v kraju, kjer je bil sedež društva. 
Na Štajerskem je takšno društvo ustanovljeno že leta 1890 s podružnicama 
v Trbovljah in Celju. Na Kranjskem leta 1892 s podružnico najprej v Zagorju, 
pozneje pa tudi v Idriji in v Kočevju. Leta 1892 je nastalo takšno društvo tudi 
na Koroškem, ki je leta 1893 ustanovilo podružnico na Prevaljah. Tega leta je 
bilo ustanovljeno tudi društvo za Primorsko.
Sklep dunajskega socialdemokratskega kongresa leta 1892, da je treba 
poskrbeti za izdajanje slovenskega socialističnega glasila, je pomenil močno 
oporo za organizacijsko povezovanje slovenskih socialdemokratov. Že avgusta 
tega leta je Ludvik Zadnik v smislu sklepa predlagal, naj se sestane »deželna« 
konferenca slovenskih socialdemokratov s Kranjskega, Koroškega, štajer­
skega in Primorskega. Določila naj bi središče, ki bi mu zaupali izdajanje slo­
venskega glasila.4 Ostalo je le pri zamisli. V letu 1893 so v zvezi s prvomajsko 
agitacijo izdali po daljšem času prvi slovenski letak »Slovenski delavci in 
delavke!« To je bil prevod nemškega letaka in je vseboval programska načela 
socialne demokracije, obtožbo kapitalističnega družbenega reda in izkori­
ščanja, zahteve za izboljšanje delavskega položaja, za razširitev političnih 
pravic, pouk o družbenih razredih in o razrednem boju. Letak je bil povod 
dr. Janezu Kreku, da je naznanil ustanavljanje katoliških delavskih društev. 
Posebni pomen letaka pa je v sklepnem odstavku, ki ni prevod, temveč samo­
stojen poziv »delavcem slovenskih pokrajin«. Vabi slovenske delavce, naj pri­
stopijo k pravovarstvenim društvom slovenskih dežel in opozarja na bližnji 
začetek slovenskega glasila.5 — V istem letu 1893 se je v Avstriji okrepila 
socialdemokratska kampanja za splošno in enako volilno pravico, kar je 
pospešilo tudi politično formiranje slovenske socialne demokracije. Ustanov­
ljeno je bilo politično delavsko društvo »Bodočnost« v Ljubljani — postalo 
je jedro socialdemokratske stranke — in avgusta 1893 je izšla prva številka 
»Delavca«. Znano je, da ga je tiskala Narodna tiskarna v Ljubljani do septem­
bra 1894, ko so slovenski liberalci »Delavcu« tiskarno odpovedali kot spravno 
darilo klerikalnim konservativcem za obnovo sloge. Tukaj je izšlo 15 številk, 
od katerih pa je dozdaj najdena le ena sama. »Delavec« se je zatekel v Zagreb 
in nato na Dunaj.8 Od prve, na Dunaju tiskane številke 10. julija 1895 naprej 
imamo šele na voljo slovenski socialistični tisk v nepretrgani vrsti. Ni treba 
obsežneje utemeljevati dejstva, da je bil pomen izhajanja slovenskega delav­
skega glasila veliko večji od zgolj praktično agitacijskega sredstva v sloven­
3 Hans Mommsen, Die Sozialdemokratie und die Nationalitätenfrage im Hab- 
sburgischen Vielvölkerstaat, I, Dunaj 1 9 6 3 . — Dušan Kermavner, Narodnostna deli­
tev avstrijske socialne demokracije v luči zgodovinskih pogojev in boljševiške 
kritike, Naša sodobnost, 1 9 5 6 .
4 Arbeiterwille, 1 . september 1 8 9 2 , št. 1 7 ; po: D. Kermavner, Začetki, 3 8 9 .
5 D. Kermavner, Začetki, 399 do 4 0 0 .
8 D. Kermavner, Začetki, 4 1 2 —4 3 4 .
skem jeziku, da je to bil bistven pogoj za oblikovanje in utrditev slovenskega 
socialističnega gibanja. Potres v Ljubljani leta 1895 je organizacijsko delo 
nekoliko zavrl, vendar je Železnikar v začetku novembra na kongresu hrvat­
skih socialdemokratov v Zagrebu z zadoščenjem ugotovil, da je stranka na 
Kranjskem organizacijsko zajela blizu 3000 delavcev in to kljub težkim raz­
meram, kajti, je dejal, »na Slovenskem... pred klerikalci nismo varni niti 
življenja.«7
Tako je sredi 90 let socialna demokracija na slovenskih tleh organizacijsko 
že postavljena. Okrepljen je v njej tudi subjektivni faktor, ki je pripomogel 
k osamosvojitvi. Omeniti je treba vsaj Etbina Kristana, ki je odtlej pa do prve 
svetovne vojne vodilna osebnost slovenskega socialdemokratskega gibanja.
Že v začetku leta 1895 je Rok Drofenik sprožil misel, da bi sklicali shod 
zaupnikov iz vseh slovenskih pokrajin, ki bi določil vzajemno taktiko in položil 
temelj slovenski socialdemokratski delavski stranki.8 Jeseni 1895, pred že 
omenjenim kongresom hrvatske socialdemokratske stranke v Zagrebu, je Dro­
fenik svoj predlog ponovil: »Kar želimo ob tej priliki slovenskim sodrugom 
na srce položiti, je to: postati samostojni, kakor naši bratje Hrvati! Brez tuje 
pomoči postavili so se slednji na lastne noge in to bodi tudi nam vzgled!«* 
Že ob tej pobudi vidimo širšo jugoslovansko povezavo zamisli o slovenski 
socialdemokratski stranki. Zagrebški kongres je nameraval sestaviti nov pro­
gram, ki bi upošteval posebne okoliščine, v katerih je živelo hrvatsko, srbsko 
pa tudi slovensko ljudstvo. Poglavitni nagib, ki je vodil slovenske in hrvatske 
delavske organizacije, je bila želja po samostojnem reševanju vprašanj sociali­
stičnega razvoja med južnimi Slovani habsburške monarhije. Ni torej prav 
misliti, da je do ustanovitve Jugoslovanske socialdemokratske stranke prišlo 
po nekem avtomatizmu, zgolj kot posledica narodnostne cepitve dotedanje 
skupne stranke, ki so jo začeli češki in poljski socialdemokrati.
V tistem času so v socialdemokratskem gibanju na Slovenskem stali 
v ospredju trije problemi. Predvsem je bilo treba odločiti o razmerju med 
politično in strokovno (sindikalno) organiziranostjo. Na Kranjskem se je stro­
kovna organizacija že uspešno razvila. Problem je nastal, ko se je ustanovilo 
politično društvo »Bodočnost«. Tedaj so »nekateri sodrugi začeli popolnoma 
prezirati strokovno organizacijo ter so celo trdili, da je strokovna organizacija 
za nas Slovence brez vsakega pomena.«1 0 — Drugo vprašanje je bilo odnos 
stranke do socialnega radikalizma neorganiziranega delavstva, ki se je izražal 
v številnih stavkah. »Ako bi mi imeli večji vpliv na delavce,« je tedaj pisal 
»Delavec«, »bi marsikateri štrajk izostal. Večino štrajkov ni treba iskati v onih 
tvornicah in delavnicah, v katerih delajo zavedni delavci, temveč v onih, 
v katerih socialdemokratov še ne poznajo.«1 1 — In končno, vprašanje odnosa 
do kmečkega ljudstva. Maloštevilnost delavstva je vsiljevala misel, da mora 
socialna demokracija, če hoče na Slovenskem napredovati, računati s kmečkim 
ljudstvom, ozirati se na male posestnike in kmečke delavce.1 2
9. maja 1896 je »Delavec« pod naslovom »Prvi shod slovenske socialne 
demokratične stranke« naznanil, da je ljubljanska organizacija sklenila, da 
se skliče za 28. in 29. junij v Ljubljani shod za ustanovitev slovenske social­
demokratske stranke. Pooblaščenci naj se volijo »v vsaki vasi, trgu ali mestu,
7 Istorijski arhiv KPJ, Tom IV, Beograd 1 9 5 0 , 5 1 .
8 Delavec, l.november 18 9 5 , št. 2 4 .
8 Delavec, ista številka.
1 0 Delavec, 20. januar 1 8 9 6 , št. 3 .
1 1 Delavec, 1 0 . februar 1 8 9 6 , št. 5 .
1 2 Delavec, 2 0 . april 1 8 9 6 , št. 1 2 .
kjer je večje število pristašev naše stranke«, tako »da bodo zastopani vsi 
slovenski okraji. Prvi shod slovenske socialdemokratske stranke mora biti 
sijajen in veličasten, ako hočemo imponovati našim nasprotnikom. Sovražniki 
našega zatiranega naroda morajo spoznati, da smo pripravljeni vsikdar braniti 
krepko naše pravice in da se ne bojimo njihovega pretenja.« Treba je, »da raz­
krijemo črna dela klerikalnih in narodnih sleparjev, ki pijejo našemu narodu 
kri in mozek in kojih človekoljubnost plačani pisači hvalijo v njihovih časo­
pisih. Predvsem je treba, da stopimo z določenim programom in krepko orga­
nizacijo v volilni boj, ako hočemo pobiti izdajalce naroda.« 1 — Ob tem nazna­
nilu je bilo objavljeno besedilo hainfeldskega programa tj. programa, ki so ga 
še skupno sprejeli socialdemokrati cele Avstrije, s pripombo, da bo napovedani 
shod odločil »je-li treba prikrojiti program primeroma (slovenskim) krajevnim 
okoliščinam ali ne.«
Ustanovni shod slovenske socialdemokratske stranke bi bil torej po prvot­
nem načrtu skoraj dva meseca prej, kot pa je potem dejansko potekal. Iz na­
znanila je razbrati, da je neposredni povod bilo pripravljanje na volitve. Te so 
bile za delavsko stranko posebno pomembne, saj so tisto leto v Avstriji uvedli 
splošno volilno pravico in je socialdemokracija tako prvič mogla zares nasto­
piti na volitvah v parlament. Drugi povod je bil dogodek, ki ga naznanilo ni 
omenilo. Na pravkar minulem V. kongresu avstrijske socialdemokratske stran­
ke, ki je bil v Pragi, so namreč slovenske delegate užalili s tem, da v strankino 
vodstvo niso predvideli nobenega Slovenca. Slovenski delegat Zavertnik je 
tedaj rekel nemškim delegatom: »Sodrugi prispevajo, da bomo prišli na isto 
stališče, na katerem so danes Čehi. Zdaj bomo (tudi mi) v Ljubljani izvolili 
(svoj) izvršilni odbor in imeli stik (z nemškoavstrijsko stranko) edinole prek 
tega.«1 3 Ta zamera pa je bila vendarle samo zunanje opravičilo, ne pa pravi 
vzrok za odločitev o ustanovitvi samostojne stranke.
Napovedani ustanovni shod so morali preložiti, ker je medtem bila sklicana 
konferenca rudarskega sindikata ravno za 28. in 29. junij v Leoben. Določili 
so nov datum, da bo »mogoče tudi rudarjem, ki imajo krepko organizacijo, 
udeležiti se strankarskega shoda.« — Zelo dejavno vlogo v pripravah za usta­
novni zbor so imeli tudi delavci jugoslovanskih narodov, ki so bili zaposleni 
na Dunaju in so se sestajali na posebnih jugoslovanskih sestankih. Prav odtod 
se je širila misel, naj bi se jugoslovanska socialna demokracija enotno orga­
nizirala. Tako je potem ustanovni zbor v Ljubljani imel širši kot zgolj slovenski 
značaj. Sestal se je 15. in 16. avgusta 1896 »pri Virantu«. Zastopani so bili 
slovenski delavci iz Kranjske in južne Štajerske, južnoslovanski delavci z Du­
naja, socialdemokrate Hrvatske pa sta zastopala Ivan Ancel in Miroslav Ra- 
dojčič. Zastopniki za Trst in slovensko Primorje so vabilo prepozno prejeli 
in so lahko le sporočili svojo solidarnost.1 4
Ime »jugoslovanska« je za stranko predlagal Etbin Kristan, ki je tudi pove­
dal, da misel o takšni oznaki izvira iz vrst južnoslovanskega delavstva na 
Dunaju. Namen je bil ustanoviti enotno stranko za vse južnoslovanske dežele 
monarhije, ne oziraje se na dualistično državno ureditev. Ivan Ancel je izrazil 
soglasnost socialdemokratov Hrvatske. Predložil je resolucijo, ki je izrazila 
misel o potrebnosti »skupne borbe vseh jugoslovanskih siromakov«. To je bila 
jedrnata formulacija nove vsebine, ki jo je s tem dobivala jugoslovanska misel. 
Anclova resolucija je tudi nastopila proti sporu med srbskimi in hrvatskimi 
meščani na Hrvatskem z besedami: »Proti prepiru meščanskih slojev v jugo­
1 4 Isto delo.
1 3 Zgodovinski arhiv KPJ, Tom. V, Beograd 1 9 5 1 , 2 4 —4 1 .
slovanskih deželah postavlja jugoslovanski proletariat ljubezen in bratstvo 
vseh jugoslovanskih narodov...« Na Anclov predlog je bil sprejet tudi sklep 
kongresa Internacionale v Londonu tega leta o podpori in priznanju »pravice 
lastnega odločanja vseh narodov«. Ancel se je namreč pravkar vrnil iz Lon­
dona.
Ideja o enotni jugoslovanski stranki, ki preveva ustanovni shod v Ljubljani, 
je bila izraz demokratične usmeritve k solidarnosti delavstva jugoslovanskih 
narodov in je načeloma obsegala tudi Srbe zunaj monarhije in Bolgare. Ni še 
prevladal za stranko pozneje tako značilen etnični unitarizem. Kot referent 
za organizacijo je Josip Zavertnik predlagal, naj se celotno jugoslovansko 
področje monarhije razdeli v okrajne organizacije na lastni podlagi, kar je 
potrebno, »ker se more samo v materinskem jeziku uspešno agitovati. A ker 
bi bila vsaka posamezna narodnost za sebe preslaba, naj se vsi Jugoslovani 
zedinijo v jedno stranko.« Na predlog Ancla je bilo sklenjeno, naj se načelno 
ustanovi jugoslovanska stranka, o njeni podrobni organizaciji pa naj bi sklepal 
prihodnji shod, ki naj bi bil še pred koncem leta v Zagrebu. Sestavljen je bil 
odbor iz treh Slovencev in treh Hrvatov, ki naj bi pripravili shod v Zagrebu 
in ta naj bi povabil tudi Srbe in Bolgare.
Kot vemo, se ta zamisel ni uresničila v celoti. Slovenski delegati so se sicer 
udeležili zbora hrvatske socialdemokratske stranke konec istega leta v Za­
grebu,1 5 a tu vprašanje skupne organizacije ni bilo postavljeno na dnevni red. 
Khuenov režim je kmalu zatem prizadejal socialdemokratski organizaciji hude 
udarce, JSDS je ostala organizacijsko omejena na slovenske dežele, pozneje 
je obsegla še Istro in Dalmacijo. Bila je dejansko prva in do leta 1909 edina 
vseslovenska stranka in je s tem dejansko izražala svoje načelno nasprotovanje 
sistemu kronovin, ki so delile slovenski narod.
Na ustanovnem zboru zbrani delegati so pokazali, da se zavedajo lastne 
odgovornosti za prihodnost socializma pri jugoslovanskih narodih. V tem po­
gledu je značilno dejstvo, da je zbor zavrnil predlog, naj bi sprejeli hainfeldski 
program brez sprememb in brez debate. Obveljal je argument Etbina Kristana, 
da »smo se zbrali ne za kopiranje, temveč za posvetovanje!« Zbor je sicer 
dejansko samo nekoliko popravil stilizacijo prevoda hainfeldskega programa, 
a pri tem se je razvila debata o pomenu parlamentarizma za delavsko stranko, 
ki je pokazala, da delegati mislijo na probleme organizacije bodoče proletarske 
države in ne zgolj na pomen parlamentarizma kot bojnega sredstva stranke 
v obstoječem meščanskem sistemu. Očitno je, da Etbin Kristan tedaj še ni bil 
tistega nazora o neposrednem odmrtju države, ki je bil dve leti pozneje odlo­
čilen za njegovo misel o ločenosti naroda od ozemlja in o narodni avtonomiji 
na osebnem načelu. Prav značilno je, da so nemško-avstrijski socialdemokrati 
ljubljanskemu ustanovnemu zboru nemudoma neupravičeno očitali, da je pro­
glasil jugoslovansko državno pravo, tj. da je jugoslovansko vprašanje postavil 
politično na temelju samoodločbe. Vidimo tako, da ustanovni zbor JSDS ni 
izražal tistega za celotno avstrijsko socialno demokracijo pozneje tako značil­
nega pojmovanja narodnega vprašanja kot zgolj kulturnega.
Ustanovni zbor je razpravljal tudi o kmečkem vprašanju. To vprašanje je 
referent Rok Drofenik načenjal s stališča, ki je bilo bistveno za revolucijo. 
Izrekel že večkrat navedene besede : »Le kadar bodo kmečki bataljoni v naših 
vrstah, bodemo zmagali.« S tega vidika je zavrnil trditev, da se more in sme 
delavska stranka zanimati za kmeta šele tedaj, ko se ta proletarizira. Delavska
1 5 J. Sidak, M. Gross, I. Karaman, D. Šepič, Povijest hrvatskog naroda g. 1 8 6 0 — 
1 9 1 4 . Zagreb 1 9 6 8 , 2 0 3 .
stranka ne sme kmetu govoriti: »Kadar ne boš nič imel, pa pridi k nam.« 
Zbor je potrdil pomembnost agrarnega vprašanja za socializem, a kakšen naj 
bo program v tem vprašanju za kmečko prebivalstvo, o tem ni bilo enotnosti 
in so sklepanje odložili — kot se je izkazalo, dodobra — čeprav je hrvaški de­
legat Ancel opozarjal, da »je za nas na jugu to vprašanje najvažnejše.« — So­
cialna demokracija na Slovenskem je v tem vprašanju ostala ravno tako brez 
pravega odgovora kot v splošnem tedaj vse delavske stranke.
Če se vprašamo, ali je JSDS ob svojem začetku kazala revolucionarne ali 
reformistične težnje, moramo seveda najprej pomisliti na to, da je bila edina 
delavska stranka in potemtakem edina predstavnica socialistične smeri pri 
nas in da so v njej ves čas živele četudi ne posebno ločene vse možnosti 
socialističnega razvoja. Lahko pa rečemo še več. Stališča, izražena na usta­
novnem zboru so omogočala revolucionarne opredelitve, tako da pri poznejših 
prizadevanjih za radikalnejšo in ustreznejšo politiko delavske stranke ni šlo 
toliko za čisto nove ideje, temveč večidel za obnovo vsebine že spočetka izra­
ženih stališč.1 8
Ustanovitev JSDS zgodovinsko še ni dovolj obdelana in ocenjena. Za splošni 
razvoj naprednih gibanj na Slovenskem pa je njen pomen dobro označil
E. Kardelj (Sperans), ko je zapisal, da je delavstvo na Slovenskem z JSDS 
postalo resen politični činitelj, da je ta stranka bila organizator samostojne 
delavske politike nasproti ostalim (meščanskim) strankam. S tem, da je de­
lavsko gibanje nastopilo kot samostojen faktor tudi v boju za osamosvojitev 
slovenskega naroda — pa naj so bili konkretni pogledi JSDS pravilni ali 
nepravilni, je moglo vse, ki so bili nezadovoljni s politiko obeh meščanskih 
strank, neposredno in posredno pritegniti na nova pota reševanja narodnega 
vprašanja, kar pa je bil predpogoj boja za socializem.1 7
1 8 Janko Pleterski, Elementi nacionalne in socialne revolucionarnosti v letih 
1 8 9 6 —1 9 1 8 . Zbornik: Elementi revolucionarnosti v političnem življenju na Sloven­
skem, Ljubljana 1 9 7 3 , 4 1 .
1 7 Edvard Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, III. izda­
ja, Ljubljana 1 9 7 0 , 3 7 8 .
Badenijeva kriza in Slovenci
Ko opazujemo politične učinke Badenijeve krize na Slovence (to najhujšo 
notranjo politično krizo Avstrije med letom 1848 in razpadom v letu 1918 je 
povzročil najostrejši odpor vseh nemških strank proti poskusu vlade grofa 
Kazimirja Badenija, da bi uveljavila enakopravnost češkega jezika z nemškim 
v uradih Češke in Moravske; ker je vlada to storila dne 5. julija 1897 po admi­
nistrativni in ne po zakonodajni poti, so jo nemške stranke v parlamentu 
obtožile in to ob podpori socialnih demokratov; navidezna obramba pravic 
parlamenta je dejansko izničila avstrijski parlamentarizem, delavski stranki 
pa vtisnila žig, da brani postojanke vladajočega naroda), ne smemo izgubiti 
izpred oči širših in temeljnih družbenih dejstev tistega časa. Šele upoštevanje 
teh dejstev nam more pojasniti, zakaj je politika tako ostro vplivala na živ­
ljenje naroda. Gre predvsem za trajno in hudo agrarno krizo in pa za izselje­
vanje, ki ga je ta kriza povzročala. To izseljevanje je konec 19. stoletja že 
ogrožalo obstoj slovenskega naroda. Na politični ravni pa je treba upoštevati, 
da je takratna splošna kriza avstrijsko-ogrskega dualizma že zbudila pričako­
vanja, da se približuje reforma ustave.
Že od začetka ustavne dobe, od 60 let, si je slovenska politika prizadevala 
olajšati položaj Slovencev z naslanjanjem na federalistične koalicije slovan­
skih strank z nemškimi konservativci in klerikalci v avstrijski polovici mo­
narhije. Tako je ravnala kljub temu, da je vedno obstajalo načelno nasprotje 
med zgodovinskopravnim federalizmom teh koalicij in pa etnično utemeljeno 
zahtevo Slovencev po narodni avtonomiji. V času Taaffejeve vlade, ko je to 
zavezništvo prinašalo tudi sadove, je postajalo naravnost pravilo, da so Slo­
venci to nasprotje odrivali daleč v ozadje, namreč tako, da so zahtevo po 
narodni avtonomiji opuščali praktično, deloma pa celo načelno. Po Taaffeju 
pa je postalo še dokaj težje ohranjevati — sicer zaželeno — pozitivno raz­
merje do vlade, glede na to, da so v vladni koaliciji sodelovali tudi nemški 
liberalci; še posebno težavo je to pomenilo za slovenske klerikalce.
Le malo več kot polovica slovenskih poslancev je ostala v času koalicijske 
vlade Windischgrätz v Hohenwartovem klubu. Delitev med poslanci ni bila 
svetovnonazorska, prej bi mogli govoriti o delitvi vlog. Bolj radikalni ljudje 
v obeh svetovnonazorskih taborih pa so silili k načelnim odločitvam. Proti 
koncu 1893 so tehtali slovenski krščansko socialni aktivisti možnost, da bi 
stopili skupaj z nemškimi somišljeniki v splošno avstrijsko krščansko socialno 
stranko. Niso se jim zdeli dovolj tehtni ugovori, da so nemški krščanski socialci 
vendar tudi nacionalno opredeljeni. Bili so prepričani, da bodo krščanski 
socialci mogli rešiti vsa narodna vprašanja na krščanski podlagi. Eden izmed 
njih, dr. Krek je dejal v 1 . 1910, ko se je oziral nazaj na ta čas: Vladala je »naj­
prej politiška erotika s krščansko socialno stranko ...«, naivno so pričakovali, 
da bo stranka »naše pravične narodnopolitične zahteve kar lepo uresničene 
postavila na mizo«.1 še v letu 1893 so se obrnili ti aktivisti na vidnega voditelja 
krščanskih socialcev dr. Scheicherja z vprašanjem, kakšno bi bilo stališče 
nemških krščanskih socialcev v narodnem vprašanju v primeru, če bi prišlo 
do ustanovitve katoliškega centra. Od dr. Scheicherja, ki je maturiral na 
Kranjskem in je ob raznih priložnostih govoril s simpatijo o Slovencih, so
1 Slovenec, 1 4 . marec 1 9 1 0 , 5 9 .
pač pričakovali ugodnega odgovora. V svojem pismu pa je Scheicher odvrnil: 
»Tudi pri nas je poudarjanje narodnosti težavno, če nemški duhovniki to 
storimo, potem menijo Slovani, da nameravamo kaj proti njim. Če pa tega ne 
storimo, potem nam lastni ljudje očitajo izdajo narodnosti. Jaz sem naroden 
in hočem da bi bila nemška posest zavarovana, seveda pa tudi posest drugih 
narodov — excepta iudaica.«
Nemško politično posest v slovenskih deželah ni bilo mogoče uskladiti 
z rešitvijo slovenskega vprašanja. Slovenski krščansko socialni aktivisti bi 
najbrž pisma dr. Scheicherja sploh ne objavili, če ta ne bi dostavil še nekega 
stavka, namreč: »Nos sacerdotes moramo najti pravo pot pobratenja med 
narodi, sicer pridejo sociji. Potem pa bo konec z narodnostjo in vero.«2 Boj 
proti njihovim poglavitnim nasprotnikom je bil tudi slovenskim krščanskim 
socialcem na prvem mestu.
Še v začetku 1895 je branil dr. Krek v neki polemiki dunajske krščanske 
socialce in njihovo sodelovanje z nemškimi nacionalci. Zagotavljal je, da 
nemški nacionalizem nikakor ni vodilna ideja dunajskega krščansko social­
nega gibanja, da pa so katoliškim borilcem dobrodošli vsi pomočniki — tudi 
tkim. nemški nacionalci — za dosego poglavitnega cilja gibanja.3 Stališče 
Luegerjeve stranke v vprašanju slovenskih vzporednic na celjski gimnaziji 
je nedvomno razočaralo slovenske krščanske socialce, toda niso še bili pri­
pravljeni, da bi se odvrnili od svojih nemških vzornikov. Konservativni vodi­
telj Klun je izrekel 11. julija 1895 znano izjavo: »Zdaj vemo, pri čem smo 
s krščanskimi socialci in kmalu si bodo o tem na jasnem tudi naši ožji ple­
menski tovariši, ki so z mladostno vnetostjo veliko dali na krščansko socialno 
gibanje in si od tega niso obetali samo osvoboditve od judovske prevlade in 
narodnega zatiranja, marveč so v duhu videli že veličasten vzpon katoliškega 
življenja. Nemški nacionalci pa so lahko ponosni, da so si brez posebnega 
napora podvrgli tudi krščanske socialce.«4
Po drugi strani je bilo v času koalicijske vlade slišati glasove, ki so terjali 
opozicijsko stališče od poslancev, ki so izstopili iz Hohenwartovega kluba; 
pridružili naj bi se mladočeški opoziciji. Ko so se 29. novembra 1894 zbrali 
v Ljubljani zaupniki liberalcev iz vseh slovenskih dežel, so slovenski in hrvaški 
predstavniki iz Trsta in Istre tudi zahtevali takšno opozicijsko opredelitev. 
Večina zborovanja jih je pa zavrnila in tako se je zgodilo, da je liberalna 
stranka ostala organizacijsko omejena samo na Kranjsko.
V takšnih okoliščinah je prinesel razpad koalicije vsem slovenskim stran­
kam z izjemo socialdemokratov določeno olajšanje. »Slovenci so šli s podvo­
jenimi upi Badenijevi vladi naproti«, saj so menili, da bo spet obnovila slo- 
vansko-nemško konservativno zavezništvo.5
Prve volitve na temelju splošne volilne pravice so potrdile rastočo moč in 
pomen slovenskih klerikalcev, pogojeno po prodoru krščansko socialnega toka. 
Vsi trije Slovenci, izvoljeni v novi kuriji, v kateri je veljala splošna volilna 
pravica, so bili duhovniki. Po drugi strani so te volitve nazorno pokazale 
težavnost narodnega položaja Slovencev. Kajti ravno v nemško slovenskem 
obrobju je bil izvoljeni edini nemško nacionalni poslanec nove, pete kurije 
v alpskih deželah (Koroška). V jugozahodnem obrobju, v Trstu in Istri so
2 Slovenec, 2 . december 18 9 3 , 2 7 7 .
3 Janez E. Krek, Izbrani spisi, ured. Ivan Dolenec, 2 / 2 (Ljubljana 1929) 2 3 8 .
4 Gustav Kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich 5 (Wien — Leipzig 
1909) 5 3 2 .
5 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 5 (Ljubljana 
1966) 1 3 5 .
dosegli italijanski nacionalni liberalci vrhunec svoje politične moči, pri čemer 
so Slovenci izgubili tradicionalni mandat v tretjem tržaškem volilnem kole­
giju (okoliške občine in najmanj premožni volilci v mestu).
Čeprav sta zdaj že v obeh nemških političnih taborih prevladovala nova to­
kova, tj. nemški nacionalci oz. krščanski socialci, so v slovenskih krogih še 
venomer domnevali, da bo še vedno mogoče nadaljevati staro taktiko zavez­
ništva, ne samo s slovanskimi, marveč tudi z delom nemških strank. H krepitvi 
te taktične usmeritve je prispevala še okoliščina, da je Narodno napredna 
stranka v deželnem zboru Kranjske bila že od konca leta 1895 povezana z nem­
škimi veleposestniki po klerikalni stranki.
Vsi slovenski državnozborski poslanci so se zopet združili v enem klubu, 
tokrat pod političnim in idejnim vodstvom klerikalcev. Dr. Šušteršič je postal 
predsednik nove »Slovanske krščanskonarodne zveze«. Ta se je pridružila 
vladni večini v državnem zboru, skupno s Poljaki, Čehi, z nemško Katoliško 
ljudsko stranko in z nemškimi konservativci. Vse to ni bilo Badeniju ravno 
v veselje, saj je ta želel, da bi imel v vladni večini nemške liberalce. Šušteršič 
je označil oblikovanje te večine desnice po vzoru starega »železnega obroča« 
kot zmago krščansko slovanske ideje.6 Tudi liberalno strankarsko glasilo je 
videlo v tej zvezi veliko prednosti, ki bodo pretehtale slabe strani podrejenosti 
klerikalnemu vodstvu. Menilo je namreč, »da ultramontanska drevesa vzlic tej 
zvezi ne zrastejo do neba, pač pa je pričakovati, da bo ta zveza zamogla slo­
vanskim narodom, zlasti Slovencem in Hrvatom, v narodnem oziru več kori­
stiti nego zveza s centralističnimi nemškimi veleposestniki.«7
Badenijeve jezikovne uredbe so Slovenci pozdravili z zadoščenjem in slo­
venski poslanci so zahtevali podobno ureditev tudi za svoje dežele. Šušteršič 
je v imenu svojega kluba nastopil proti predlogu, naj bi vlada bila obtožena, 
z naslednjimi besedami: »Trdno smo ... prepričani, da inkriminirane uredbe 
niso kršile zakona, marveč da je nasprotno, vlada z izdajo teh uredb izpolnila 
svojo ustavno dolžnost... S prisego določena dolžnost vlade je, da zagotovi 
praktično veljavo tega (ustavnega) člena (19) v vseh kraljevinah in deželah 
naše domovine. Zato pozdravljamo te uredbe z zadoščenjem in pozivamo 
vlado, naj vztraja na poti, na katero je stopila s toliko poguma, energije in 
moči, in posebej še, naj zagotovi praktično veljavo določilom navedenega 
člena 19 tudi v tistih kraljevinah in deželah, v katerih bivajo Slovenci, Hrvati 
in Rusini.. .«8
Slovenski socialdemokrati so prišli zaradi stališča socialdemokratskih po­
slancev v državnem zboru v poseben položaj. Le težko so se branili napadov 
slovenskega meščanskega tiska. Zagotavljali so, da tudi oni ocenjujejo vsebino 
jezikovnih uredb kot pravično, pridružili pa so se mnenju socialdemokratskih 
poslancev, da Badeni ni imel pravice reševati ta vprašanja z izdajanjem uredb 
in se na ta način odtegniti zakonodajni poti. Socialdemokratski poslanci so 
bili v formalnem pogledu torej dolžni glasovati za obtožnico ravnanja vlade. 
Slovenski socialdemokrati so pritrdili izjavi socialdemokratskega parlamentar­
nega kluba z dne 7. maja 1897, ki je trdila, da se narodnostna enakopravnost 
ne sme uveljavljati po poti vladnih uredb, marveč jo je treba doseči kot 
rezultat sporazumevanja med narodi samimi. Dodali so k temu, da bi tudi 
Slovani morali nasprotovati Badeniju, kajti vlada jim daje drobtino uredbe
0 Slovenec, 6 . april 1 8 9 7 , 7 7 .
7 Slovenski narod, 1 3 . april 1 8 9 7 , 8 3 .
8 Kolmer, Parlament und Verfassung 6 (1910) 2 4 0 . Slovenski narod, 1 0 . maj 
1 8 9 7 , 1 0 5 .
namesto polne pravice zakona.9 Takšno obnašanje je dejansko pomenilo, da 
so tudi slovenski socialdemokrati podprli nemško nacionalno stališče in po­
sledice je bilo komaj mogoče predvideti.
Ko so se vse nemške stranke — po določenem obotavljanju tudi krščanski 
socialci1 0 in končno v oktobru še Katoliška ljudska stranka1 1 1 — skupno uprle 
jezikovnim uredbam in se je kriza dramatično zaostrila, to ni ostalo brez posle­
dic za slovensko politiko. Badenijeva kriza je povzročila v tej politiki taktično 
preusmeritev, ki se je polagoma spremenila v strateško.
Konec julija 1897 so se v Ljubljani zbrali vsi slovenski državnozborski po­
slanci. Izrekli so .se za ohranitev obstoječe parlamentarne večine in proti 
popuščanju nemškim strankam. Sklenili so sklicati posvet vseh slovenskih 
in istrsko-hrvatskih državnozborskih in deželnozborskih poslancev.1 2 Ta »vse­
slovenski shod« se je sestal 14. septembra 1897 kot izraz narodne koncentracije 
in novo občutene potrebe, da skupno pregledajo narodni program. Slovenski 
liberalci in klerikalci so se skupno izrekli za obnovitev zahteve po narodni 
avtonomiji kot poglavitne programske točke. Katoliška narodna stranka je 
dala pobudo za spravo med obema nasprotnima strankama tudi v kranjskem 
deželnem zboru. 18 marca 1898 je bila pogodba o spravi podpisana. S tem je 
Katoliška narodna stranka poskusila spodkopati tudi zavezništvo med liberalci 
in Nemci v deželnem zboru. Dnevi te sprave so bili kmalu prešteti in stari 
antagonizem je zopet prevladal.
Z manjšo odločnostjo so nastopili slovenski poslanci v državnem zboru. 
Po eni strani so bili nekoliko optimistično razpoloženi ob obnovitvi desnice, 
po drugi strani pa so doživeli obstrukcijo nemških opozicijskih strank, med 
njimi tudi Krščanskosocialne zveze (Christlichsoziale Vereinigung). Slovenci 
so lavirali med vlado in mladočeško opozicijo; v odločilnih trenutkih so pod­
pirali vlado iz bojazni, da ne bi za njo prišlo še kaj hujšega.1 3
Na razvalinah tradicionalne politične konstelacije in z njo zvezanih upov 
je dobila novo aktualnost stara misel, da bi se Slovenci pridružili državno- 
pravnemu programu hrvatske opozicije. Te misli, ki v svojem bistvu ni bila 
združljiva z dualizmom, se je sedaj oprijela zlasti Katoliška narodna stranka, 
predvsem njen krščansko socialni tok. S tem so hoteli doseči tudi strankarsko 
politične namene. Hoteli so Narodno napredni stranki iztrgati njen poglavitni 
argument, namreč pobudo v narodni politiki.
Kot uvod so priredili slovenski krščansko socialni študentje, srednješolci 
in delavci februarja 1898 demonstracije proti nemške barve nosečim članom 
študentovskega društva Carniola v Ljubljani.1 4 Poleti 1898 se je dr. Krek na 
več ljudskih shodih zavzemal za politično zbližanje s Hrvati. Najpomembnejši 
dogodek pa je bila udeležba odposlancev Katoliške narodne stranke (dr. Krek, 
A. Kalan, dr. Brejc) na zboru Hrvatske stranke prava 17. oktobra 1898 na 
Sušaku.
* Svoboda, 23 . maj 1 8 9 7 , 5 .
1 0 Fritz Csoklich, Das Nationalitätenproblem in Österreich und die Christlichso­
ziale Partei (disertacija Dunaj 1952) 6 0 .
1 1 Berthold Sutter, Die Badenischen Sprachverordnungen von 1 8 9 7 , 2 (Graz — 
Köln 1965) 1 1 3 .
1 2 Krek, 4 , 1 6 .
1 3 Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (Ljubljana 1 9 28 ) 
68 sl. Prim. Hans Pirchegger, Geschichte und Kulturleben Deutschösterreichs von 
1 7 9 2 bis nach dem Weltkrieg (Wien — Leipzig 1937) 225 sl.
1 4 Sutter, Sprachenverordnungen 2 , 2 5 7 sl.
Slovanska krščansko narodna zveza je v državnem zboru pač že ves čas 
združevala slovenske poslance z dalmatinskimi in istrskimi Hrvati. Program 
zveze je izrecno sprejel na znanje zgodovinsko pravno državno stališče svojih 
hrvatskih kakor tudi čeških članov. Vendar ta okoliščina še ni pomenila, da 
so se tudi Slovenci pridružili hrvatskemu državnopravnemu programu.1 5 Na 
Sušaku se je torej zgodilo nekaj novega.
V imenu svoje stranke so odposlanci izjavili, da smatrajo Slovenci idejo 
hrvatskega državnega prava za svojo lastno. Dr. Krek je poudaril, da ta izjava 
ni kaka prazna fraza, kajti Katoliška narodna stranka je odločena, da bo to 
idejo toliko časa širila, dokler ne bo prežela vsega slovenskega ljudstva. Nuj­
nost, da Slovenci nastopajo skupno s Hrvati, tako je dejal, »dokazujejo zlasti 
zadnji dogodki v državnem zboru na Dunaju«. Vsa prizadevanja slovenskih in 
hrvatskih poslancev so zaman, na Dunaju imajo zanje gluha ušesa. Ločeni smo 
prešibki, da bi nas jemali v poštev, zato je potrebno da se zedinimo na temelju 
hrvatskega državnega prava.1 6 — Na Sušaku je takrat zborovala t. i. »domo- 
vinaška« stranka prava (v letu 1895 je prišlo v stranki prava do razcepa v »Mati­
co stranke prava« z glasilom »Domovina« in v »Čisto stranko prava«, ki jo je 
vodil dr. J. Frank, imenovano zato »frankovska«) torej tista, ki je pozneje,
1 . 1905 postala del Hrvatsko srbske koalicije. Seveda takrat še ni bilo mogoče 
predvideti tega razvoja.
Slovenska Narodno napredna stranka — katere voditelji so se v prejšnjih 
letih sami spogledovali z idejo hrvatskega državnega prava in s strankami 
opozicije v Zagrebu — je sprejela izjave na Sušaku z veliko skepso. S tem so 
prišli slovenski liberalci v določeno nasprotje z njihovimi najbližjimi politični­
mi prijatelji v Zagrebu, z »Obzorom«, listom opozicijske Neodvisne narodne 
stranke. »Obzor« je namreč »sedaj isto tako vroče pozdravil slovenske udelež- 
nike na trsatski skupščini, kakor glasilo stranke prava.«1 7 Slovenski liberalci 
niso imeli proti izjavam na Sušaku nobenega načelnega ugovora. Kar jih je 
motilo, je bilo dejstvo, da so nepričakovano izgubili svojo tradicionalno po- 
budniško vlogo v tem pomembnem vprašanju. V polemiki, ki je sledila, so si 
pomagali s tem, da so ponatisnili izvajanja glasila srbske stranke v Dalmaciji 
»Dubrovnik«, ki je o zborovanju na Sušaku pisalo s srbskega stališča odklanja­
nja hrvatskega državnega prava, torej v negativnem smislu.1 8
Slovenci v Trstu (»Edinost«, pretežno liberalna) so sprejeli izjave na Sušaku 
z odobravanjem. Štajerski »Slovenski gospodar« (pretežno konservativno-kle- 
rikalen) je o izjavah na Sušaku poročal z velikim navdušenjem. Pripomnil je, 
da je moral biti slovenski narod pahnjen prav na rob smrtnega brezna, »da se 
je utelesila edino rešilna ideja, ideja zjedinjenja Jugoslovanov.« Omenil je hudo 
reakcijo nemških, madžarskih in italijanskih listov, ki pišejo, da so Hrvatje 
in Slovenci veleizdajalci in nezvesti cesarju. Pripomnil je: »Nič jih že dolgo 
ni tako razjarilo, kakor opisani shod... najzanesljivejši dokaz, da smo z idejo 
jugoslovansko zadeli pravo.. ,«1 9 Značilno je, kako nemški in slovenski tisk 
na Štajerskem vidita v izjavah slovenskih odposlancev na Sušaku predvsem 
stremljenje k jugoslovanskemu političnemu zedinjenju in da ne zgubljata niti
1 5 J. Šidak, M. Gross, I. Karaman, D. Šepič, Povijest hrvatskog naroda g. 1 8 6 0 — 
1 9 1 4 (Zagreb 1968) 1 8 9 . Vprašanje tukaj ni ustrezno tolmačeno.
1 8 Slovenec, 1 3 ,—1 4 . oktober 1 8 9 8 , 2 3 5—2 3 6 .
1 7 Slovenski narod, 1 5 ., 24 . oktober in 2 . november 1 8 9 8 , 237, 2 4 4 in 2 5 1 .
1 8 Slovenski narod, 1 0 . november 1 8 9 8 , 2 5 8 .
1 9 Slovenski gospodar, 3 . november 1 8 9 8 , 4 4 .
65
trenutka za razglabljanje o razmerju hrvatskega državnega prava do drugih 
južnih Slovanov. Priključitev Slovencev Hrvatom samo po sebi, se ocenjuje 
v vseh okoliščinah kot prvi odločilni korak k popolnemu jugoslovanskemu 
zedinjenju. Hrvatsko državno pravo in državnost vseh južnih Slovanov Avstro- 
ogrske sta bili za ta tisk sinonima.
Glasnik krščansko socialnega delavstva »Slovenski list« je podpiral izjave 
na Sušaku: »Danes še ne moremo presojati ogromnih posledic, ki jih ima ta 
izjava. Samo svoje prepričanje naj izjavljamo, da po naši sodbi res edino le 
višja politična ideja more ozdraviti naše malostne razmere. In za nas ni druge 
politične ideje, nego zveza s Hrvati«.2 0 Tudi tukaj ni nobenega občutka 
nasprotja med »hrvatski« in »jugoslovanski«, marveč je oboje izenačeno.
Poleg izjav Katoliške narodne stranke na Sušaku so bila še druga znamenja, 
da se je slovenska politika odločila zakorakati po novih potih. Takšno znamenje 
je skupna akcija vseh slovenskih strank za slovensko univerzo. Ta akcija je 
zopet vzplamenela v letu 1898, po treh desetletjih mirovanja. Kmalu se je 
spremenila v politično gibanje, ki ga je znani »masarikovec« in poznejši social­
demokrat dr. Dermota takole opisal: »Vsa Slovenija se je spremenila v parla­
ment; ljudje so se posvetovali, razpravljali in agitirali za slovensko univerzo, 
imenovali so jo najvišjo slovensko zahtevo in ljudstvo je v resnici razumelo 
njen pomen. O tem govore nešteta zborovanja, ki so jih priredili slovenski 
akademiki in poslanci in še bolj zborovanja, ki jih je ljudstvo samo sklicalo 
in kjer je izrazilo svoje stališče k univerzitetnemu vprašanju, pri čemer 
delavci niso bili zadnji«.2 1
Odvrnitev od tradicionalnih zavezništev v Avstriji ni bilo za slovensko 
politiko, zlasti ne za klerikalno, kak lahek in preprost proces. In odločitve 
glede odvrnitve vse do zadnjega nikoli niso bile dokončne. Za klerikalce ni bilo 
preprosta stvar predrugačiti stališče, ki ga je še v letu 1897 opredelil dr. Uše- 
ničnik, priznani dogmatik in sociolog Katoliške narodne stranke, z naslednjimi 
besedami: »Naš smoter mora biti: krščanske zveze avstrijskih narodov in 
končno zveza krščanskih zvez — katoliška zveza, katoliški centrum.«2 2
Odločilni sunek je dal binkoštni program strank t. i. »Nemškega vzajem­
nega jamstva« (Deutsche Gemeinbürgschaft) v letu 1899. Dejstvo, da je ta 
program podpirala tudi nemška krščanska socialna zveza, je dalo dr. Kreku 
spodbudo za vrsto shodov, na katerih je govoril o nujnosti, da si Slovenci 
poiščejo nove zaveznike. Zavzel se je za zvezo s »Srbohrvati«, kajti oni so 
najbolj naravni in najbližji zavezniki Slovencev.2 5 Ob koncu leta 1899 sta 
vzbudili veliko pozornost odločitev dr. Kreka, da ne bo pristopil k odboru 
skupne zveze vsega avstrijskega krščansko socialnega delavstva, in pa njegova 
izjava, da bi bilo vsako povezovanje z nemško krščansko socialno stranko 
enako narodnemu izdajstvu.2 4
Slovenski socialdemokrati so branili taktiko socialne demokracije na Duna­
ju. Kot stranka slovenskega delavstva pa so pri tem prišli v težaven položaj. 
To je nedvomno pospešilo njihovo prizadevanje, da bi stranka sprejela program 
v narodnem vprašanju. Že 1898 je Etbin Kristan razložil zamisel kulturne
2 0 Slovenski list, 1 5 . oktober 1 8 9 8 , 5 4 .
2 1 Anton Dermota, dopis v: Slovansky Prehled 1 (Praha 1899) 9 2 .
2 2 Ivan Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba (Ljubljana 1914) 5 9 1 .
2 3 Dermota v: Slovansky Prehled 4 (Praha 1902) 1 8 2 .
2 4 Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1 9 0 3 —1 9 1 4 ; v knjigi istega
avtorja, Slovenci in jugoslovanska skupnost (Maribor 1972) 2 6 .
narodne avtonomije v praški reviji »Akademie«. Ta ideja je pripeljala k samo­
stojnemu programskemu predlogu Jugoslovanske socialne demokratične stran­
ke na brnskem kongresu naslednje leto. — Slovenski socialdemokrati so videli, 
da ima njihova stranka poseben pomen tudi zaradi tega, ker predstavlja narod, 
ki je sicer majhen, ki pa ima vendarle enake pravice kot drugi narodi.2 5 Pridru­
žili so se akciji za slovensko univerzo. Nekateri med njimi, n. pr. Karel Linhart, 
so kazali nagnjenje, da svoje socialno radikalne težnje povežejo z nacionalno 
radikalnimi. Linhartovo zahtevo, da se mora slovenska politika postaviti na 
»ekstremno jugoslovansko stališče«, bi bilo treba vsebinsko še natančneje 
raziskati.
V vseh treh političnih taborih se je tako izrazila nagnjenost k jugoslovanski 
usmeritvi. Gotovo to ni bila kakšna strankarsko vezana izjava, če je »Slovenski 
list«, že omenjeni glasnik krščansko socialnega delavstva, pisal ob nastopu 
Körberjeve vlade: »V državnozborski desnici so poprej imeli Slovenci neko 
navidezno zaslombo, a ta je zdaj odpadla ... Jugoslovanska vzajemnost naj bo 
klic prihodnosti, upanje Slovencev!«2 6 Prvi splošno vidni prodor te nagnjenosti 
se je dogodil spomladi 1903, ob solidarnostnem gibanju, ki se je razmahnilo 
v slovenskih deželah v protest proti zatiranju Hrvatov v banski Hrvatski, torej 
v deželi onstran dualistične meje, onstran »noli me tangere« sistema. Takrat 
je prispelo do vlade na Dunaju prvo zaupno poročilo, ki je sporočalo o novi 
aktualnosti jugoslovanske usmeritve Slovencev. Poročilo je razen tega pokazalo 
poteze, ki so ostale tipične za politiko vlade nasproti narodnopolitičnim priza­
devanjem Slovencev v naslednjih letih, v zadnjih letih monarhije: pretiravalo 
je subverzivnost (protidržavnost) in ni hotelo videti dejanskega problema. To 
je bilo poročilo kranjskega deželnega predsednika Heina z dne 21. maja 1903 
predsedniku vlade in obenem notranjemu ministru Korberju. Najpomembnejši 
ostavki se glase: »Dogodki, ki smo jim priča na Hrvatskem, očitno tudi za 
Cislajtanijo niso nepomembni, saj so povod, da grozi v Avstriji prodor ne­
kakšnega vsejugoslovanskega gibanja. To gibanje se izraža v številnih manife­
stacijah, ki o njih poročajo iz Dalmacije, a jih propagira tudi slovenski tisk 
na Primorskem. To gibanje se pojavlja tudi v tej (kranjski) deželi in, če upo­
števamo dobro organizacijo obeh tukajšnjih slovenskih strank — ad hoc 
popolnoma enotnih, ne more biti nobenega dvoma, da bo protestna manifesta­
cija v Ljubljani, ki jo napovedujejo z veliko emfazo (z velikim zanosom), rodila 
podobne emanacije (postopne učinke) v podeželskih mestih in sploh v širšem 
podeželju.« ... Predsednik Hein zagotavlja svojim nadrejenim na Dunaju, da 
ta nemir ne izvira iz ljudstva samega, marveč da ga vanj umetno vnašajo 
narodne stranke in to že dalj časa. Krive so zlasti pretirane novice slovenskega 
tiska o terorju na Hrvatskem. Toda: »Štel sem si v dolžnost, da poročam 
o vsem tem Vaši Ekselenci, kajti menim — to sem že povedal — da ni izključe­
no, da se v južnoslovanskih delih Avstrije razvije načrtno pripravljeno gibanje, 
ki bi utegnilo doseči vznemirljive razsežnosti in izkoristiti prav ta trenutek 
za to, da odpre določena vprašanja in da odkrito nastopi s prizadevanji, ki 
merijo na uresničitev znanih državnopravnih utopij Jugoslovanov, s čimer 
bi to gibanje prestopilo od prvotnega izhodišča na področje, kateremu morajo 
oblasti najbrž posvetiti vso pozornost. Posebno mislim, da ni izključeno, da 
bi utegnilo — če ne bo revolucionarno gibanje na Hrvaškem hitro pomirjeno, 
zlasti pa še, če bi prišlo do kakih ostrih spopadov med vojaštvom in ljudskimi 
množicami — to povzročiti prihod fanatiziranih tolp iz Dalmacije pa tudi iz
2 5 Delavec, 1 . oktober 1 8 9 7 .
2 6 Slovenski list, 24 . februar 1 9 0 0 , 8 .
dežel, ki jih naseljujejo Slovenci. Pravkar sem prejel telegram Vaše Ekselence 
v zadevi zborovanja, nameravanega za 24. (maja) v Ljubljani. Gotovo bom vse 
storil, da bi ustrezno vplival, mislim pa, da moram že zdaj pripomniti, da 
bolj malo upam na uspeh, kajti solidarnost med Slovenci in Hrvati je zelo 
tesna; pa tudi gibanje je vodeno v Cislajtaniji, kakor sem že omenil, najbrž 
načrtno... in to z namenom, da bi tukaj (na Slovenskem. Op. J. P.) ustvarili 
takšne razmere, ki bi onemogočile pošiljanje vojaštva na Hrvatsko .. .«2 7
2 7 Allgemeines Vemaltungsarchiv, Dunaj, predsedstveni spUisi ministrstva za 
notranje zadeve 3514/M I ex 1 9 0 3 (poročilo deželnega predsednika Kranjske z dne 
2 1 . maja 1903).
Politika »novega kurza«, jadranski kompromis in Slovenci
Pod tem naslovom bomo govorili o nekem šele komaj načetem vidiku 
jugoslovanskega gibanja v habsburški monarhiji. Ena izmed prvin politike 
»novega kurza« na Hrvatskem je bil poskus oblikovati v pozitivnem smislu 
razmerje med jugoslovanskim gibanjem in pa aspiracijami Italije in Italijanov 
do Avstrije in sicer na temelju skupne obrambe pred pritiskom germanizma 
proti jugu. Takšno prizadevanje je moralo neizogibno postaviti vprašanje 
»jadranskega kompromisa«, to je vprašanje politične, v prihodnosti pa državne 
razmejitve italijanskega in jugoslovanskega področja v vzhodnojadranskih 
deželah, v avstrijskem Primorju (Gorica, Trst, Istra), v hrvatskem Primorju 
(z Reko) in v Dalmaciji. Glede na to, da poteka etnična, narodnostna meja med 
Italijani in Slovenci od zahodnih Julijskih Alp na jug vse do morja tako, da 
leži blizu skrajnega zahodnega roba avstrijskega Primorja (Primorske) in glede 
na to, da leže vse morebitne kompromisne različice politične meje izključno 
vzhodno od te etnične meje, je popolnoma naravno, da ni mogoče govoriti 
o nobeni izmed njih, ne da bi bili neposredno prizadeti temelji narodnega 
obstoja Slovencev. Ni se bilo mogoče dogovarjati o jadranskem kompromisu 
z jugoslovanskega stališča, to je s stališča enakopravnega upoštevanja interesov 
vseh narodov, ki v skupnem jugoslovanskem gibanju iščejo rešitve svojih 
posameznih nacionalnih vprašanj, ne da bi upoštevali narodni položaj Sloven­
cev in njihov narodni problem. Ta študija ni prvo zgodovinsko delo, ki govori
o Slovencih v zvezi s politiko »novega kurza« na Hrvatskem. Te teme se je 
dotaknilo že nekaj avtorjev; nekateri samo mimogrede, medtem ko so drugi 
vprašanje bolje zaznali. Imamo zelo strnjeno opredelitev problema, ki jo je dal 
F. Zwitter 1968. leta in od katere bomo tudi mi začeli. Če preučujemo to vpra­
šanje, moramo globje prenikniti v specifičnost jugoslovanske politike pri 
Slovencih, specifičnost, ki pojasnjuje tudi odnos do avstrijskega državnega 
okvira in do narodnih gibanj južnoslovanskih sosedov, Hrvatov in Srbov. Le 
zunanja oblika je, da govorimo o jadranskem kompromisu s stališča Slovencev. 
Dejansko gre za nekatere zgodovinske temelje današnje jugoslovanske skup­
nosti narodov.
F. Zwitter je opozoril na znanstvenem posvetovanju JAZU, ki se je sestalo 
ob 50-letnici razpada Avstroogrske in ustanovitve Jugoslavije, na značaj, ki ga 
ima »novi kurz« glede na razvoj jugoslovanskega gibanja. Kar zadeva po­
skuse, da bi »novemu kurzu« našli zaveznike pri Madžarih in Italijanih, je 
dejal: »Mislim, da politika sodelovanja s takšnimi zavezniki ni bila možna 
brez koncesij v nacionalnih vprašanjih.« »... Poleg te politike v razmerju 
do Madžarov, ki je doživela polom že leta 1907, obstaja tudi politika do Ita­
lijanov, ki še ni raziskana. Znano je, da je Trumbič 1904. leta potoval v Italijo 
in da je Tresič-Pavičič napisal (1907) v italijanskem listu »L’Italia all’Estero« 
članek »Drang nach Süden«; Slovenci so imeli občutek, da jih ta politika žr­
tvuje. H. Tuma je napisal proti Tresiču-Pavičiču brošuro »Jugoslovanska ideja 
in Slovenci« (Gorica 1907). Treba je raziskati koliko ta politika žrtvuje Slo­
vence in, verjetno, tudi istrske Hrvate...« F. Zwitter je nadalje opozoril 
na razlike med stališči »novega kurza« in stališči Trumbiča konec 1914, ki 
zdaj misli, da je pridružitev Slovencev pogoj za Hrvate, da se bodo hoteli ze­
diniti s Srbijo in ki — po besedah F. Zwittra — poudarja »da bodoči Jugoslaviji 
pripada celotno ozemlje do etnične meje med slovenskim in italijanskim agrar­
nim prebivalstvom,« to je vključno celo Istro in Trst. F. Zwitter je bil mnenja, 
da bo za pojasnitev teh vprašanj potrebno bolj preučiti politični položaj in 
razmere tako v Trstu in Primorski sploh, kot tudi v Dalmaciji.1
V istem smislu se je leta 1971 tega problema dotaknila moja knjiga o samo­
odločbi Slovencev v prvi svetovni vojni, ki je govorila o Trumbičevih stikih 
s Tržačani in o jugoslovansko-tržaških sestankih v začetku 1915.2 Šele to je 
bilo povod D. Kermavnerju, da je objavil svoje drugačno mnenje; po njegovem 
namreč stališč Tresiča glede sporazuma z Italijani, ob žrtvovanju Trsta, slo­
venskega Primorja in večjega dela Istre, ni mogoče pripisati »novemu kurzu«, 
njegovim avtorjem. »Novi kurz« se je realistično gibal — po Kermavnerju
— popolnoma v okviru avstroogrskega dualizma, ki ga je bilo potrebno za 
zdaj samo »popraviti« s prehodom Dalmacije pod ogrsko krono in zato se 
še ni oziral tudi na Slovence in na Istro. Ni nikakršnega »odpisovanja« Sloven­
cev ali Istre, ni dokaza o protiavstrijskem sporazumu z Italijani, govor je 
samo o sporazumu z italijansko strančico v Dalmaciji. Svoje ugovore je D. 
Kermavner potem obširneje razložil v »Jugoslovenskem istorijskem časopisu« 
za leto 1974.3 Na ta način je postala študija, ki sem jo že dalj časa pripravljal, 
ponovno aktualna in naravno je, da jo zdaj ponudim JIČ-u in njegovim bral­
cem.4
Spomladi 1903 se je v slovenskih deželah razvilo gibanje, ki so ga izzvali 
zatiralski ukrepi v banski Hrvatski ob »narodnem pokretu«. Značilni so veliki 
protestni shodi, ki so jih praviloma skupno sklicevale vse slovenske stranke 
vključno s socialdemokratsko, kot npr. shodi v Trstu, Ljubljani, Gorici, Šem­
petru, Nabrežini, Celju, Slovenjgradcu in po številnih manjših krajih na po­
deželju. Gibanje je še skoraj nepreučeno,5 njegov pomen pa komaj globalno 
ocenjen. »Povijest hrvatskog naroda« pravi o njem: » .. . tudi slovenska politika 
se začenja povezovati s hrvatsko-srbskim vprašanjem. Elementi sodelovanja 
med hrvatsko opozicijo in slovenskimi političnimi grupacijami so obstajali 
že prej. Toda odmev narodnega pokreta 1903 je v Sloveniji tako močan, da 
lahko konstatiramo, da se je z narodnim pokretom, prikazalo na političnem 
prizorišču jugoslovansko vprašanje kot ena celota.«6 Na prvem izmed teh 
protestnih shodov, 17. maja 1903 v Trstu, so sodelovali poleg slovenskih tudi 
domači hrvatski politiki in pa Dalmatinec dr. Ante Tresič-Pavičič. Govorili 
so M. Mandič, O. Rybar in Tresič, v imenu slovenskih socialdemokratov pa 
J. Kopač. Zanimiv je poudarek, ki ga je dal svojemu govoru Rybar: opomnil 
je Avstrijo na posledice, ki jih je imela njena politika v Lombardiji in Benet­
kah, svaril je, da se nekaj podobnega ne bi zgodilo tudi s Hrvati, s katerimi 
ostajajo Slovenci v skupnosti.7
1 Naučni skup v povodu 50-godišnjice raspada Austro-Ugarske Monarhije i stva- 
ranja jugoslavenske države, JAZU, Zagreb 1 9 6 9 , 2 8 9 .
2 Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih 
tleh med vojno 1 9 1 4 —1 9 1 8 , Ljubljana 1 9 7 1 , 3 5 —4 5 .
3 Dušan Kermavner, Ob aretacijah Slovencev med prvo svetovno vojno. V: Zgo­
dovinski časopis 2 7 (1973) 36 0 . Isti avtor, O slovenskih zadevah v knjigi D. Jankoviča 
Srbija i jugoslovensko pitanje 1 9 1 4 —19 15 ; v: Jugoslovenski istorijski časopis 
(1974) 2 1 7 .
4 Tukaj opuščamo uvod o položaju in politiki v avstrijskem Primorju. O tem 
govore dela kot Oko Trsta (Beograd 1945) ali Slovensko Primorje in Istra (Beograd 
1953).
5 Rokopis dipl. dela Slavice Plahuta (Filozofska fakulteta, Ljubljana).
* J. Šidak, M. Gross, I. Karaman, D. Šepič, Povijest hrvatskog naroda g. 1 8 6 0 — 
1 9 1 4 (Zagreb 1968) 2 1 6 .
7 Edinost, 2 0 . maj 1903,113.
Malo pred velikim protestnim shodom v Ljubljani je predsednik deželne 
uprave Kranjske Hein politično ocenil solidarnostno gibanje Slovencev kot 
načrtno pripravljeno, množično, vsejugoslovansko usmerjeno gibanje, ki si 
postavlja za cilj jugoslovansko državnost.8
To je bilo prvo poročilo, ki je avstrijski vladi naznanjalo novi prodor ju­
goslovanskega političnega gibanja v slovenskih deželah. Bilo je toliko alar­
mantno — protinemške demonstracije, ki so sledile v Ljubljani 24. maja so ga 
še potrdile — da se je predsednik vlade Körber odločil, da bo preprečil, da 
bi cesar sprejel v avdijenco deputacijo dalmatinskih, istrskih in pa slovenskih 
poslancev iz Trsta. Na proteste hrvatskih in slovenskih poslancev v parlamentu 
je Körber odgovoril, z odkritimi grožnjami in pri tem neposredno omenjal 
demonstracije v Ljubljani: »Razbita okna in krogle iz revolverja, to niso ni­
kakršni izrazi narodne simpatije in morajo biti kaznovani. Nevarno je igrati 
se z ognjem! Ne bom bobnal alarma, ker upam, da sta pravo in zakon dovolj 
močna, da zmoreta obdržati hrvaški in slovenski narod na pravi poti. Imejte 
pred očmi, da se v državi mir mora ohraniti in ne zahtevajte od nje več kot 
pa more storiti!«
Še v času, ko se je solidarnostno gibanje začenjalo, je dunajska revija 
»Die Zeit« splošno ocenila njegov pomen za nadaljnji tok dogodkov na jugu 
monarhije. Izrazila je zaskrbljenost Nemcev, ker se je jugoslovansko vpra­
šanje znova pojavilo v polnem obsegu, in to kljub dualizmu, ki je Slovence 
ločil od Hrvatov in Srbov. To vprašanje dobiva na ta način splošno državni 
značaj in se po tem razlikuje od vseh drugih nacionalnih problemov v mo­
narhiji. Revija ni odobravala politike predsednika Korberja, opozarjala je, 
da je s tem, ko je preprečil avdienco, pripomogel še k večjemu zbližanju 
Srbov, Hrvatov in Slovencev, to pa pomeni, da je pripomogel tudi k nastajanju 
močnega nacionalnega klina, ki bi mogel nekega dne razbiti dualistično državo! 
Kot sredstvo proti temu je revija predlagala zdravljenje krize dualizma po 
poti sporazuma med avstrijsko in madžarsko vlado, obenem pa s tem, da bi 
zadovoljili Slovence in Hrvate v Avstriji in na Ogrskem. Za Slovence bi to 
zadovoljitev morali omejiti na kulturna vprašanja. Po mnenju revije bi na 
ta način ustvarili »saturirane nacionalne eksistence« in preprečili njihovo 
zedinjevanje. Avstrija ne sme dopustiti, da bi se na njenih mejah ustvarila 
velika jugoslovanska država, znotraj monarhije pa kompaktna opozicija. To 
bi bilo za Avstrijo velika nesreča, veliko večja od zahtev osamljenih Čehov, 
kajti za južnimi Slovani monarhije stojijo narodi balkanskih držav.9
Opozarjanje revije na perečo nevarnost, ki jo pomeni jugoslovansko vpraša­
nje za monarhijo, niso državni vrhovi nikdar vzeli kot povod za politiko »saturi- 
ranja« Hrvatov in Srbov, kaj šele Slovencev. Izhod so videli v čisto nasprotni 
smeri: v pobijanju nacionalnih gibanj. Ugotoviti je še treba, da je članek 
čisto ustrezno poudaril antidualizem kot tisto značilnost jugoslovanskega gi­
banja, zaradi katere je ono monarhiji najbolj nevarno. In dodajmo takoj: 
vsako usmerjanje Slovencev v jugoslovansko stran je bilo po sebi nezdružljivo 
z dualizmom.
Ze sredi maja 1903 se dotika tržaška »Edinost« vprašanja Italijanov v raz­
merju do Avstroogrske in Slovanov. Prenaša pisanje poznanega »Corriere della 
sera«, ki je ob krizi dualizma in ob ogroženosti monarhije trdil, da je obstanek 
monarhije v srednji Evropi nujen v interesu ravnotežja sil, posebno pa nujen
8 Allgemeines Verwaltungsarchiv, Dunaj (kratko: AVA), fond Ministrstva za 
notranje zadeve, 3514/M I ex 1 9 0 3 . Obsežne odlomke poročila glej ob opombi 2 7 
v študiji »Badenijeva kriza in Slovenci«. Besedilo 6 v tej knjigi.
9 Die Zeit, 3 0 . maj 1 9 0 3 , 4 5 2 .
v Italiji kot obrambni zid pred germanizmom, ki prodira proti apeninskemu 
in balkanskemu polotoku. Slovenski list komentira: Če Italijani priznavajo 
pangermanizem kot veliko nevarnost tudi za Italijo, potem morajo priznati 
zmotnost svojega stališča, ki nasprotuje upravičenim prizadevanjem avstrijskih 
Jugoslovanov. Brez Slovanov Avstroogrska ne more obstajati. Italijani mo­
rajo pozorno slediti dogodkom na Hrvatskem. Vplivajo naj na Italijane na 
Primorskem, da bodo spremenili svoje skrajno nepravično postopanje do Slo­
vencev v teh področjih.1 0
Konec 19. st. se je v Italiji, pod njenim vplivom pa tudi v vzhodnih ja­
dranskih deželah, znova začelo vzdigovati protiavstrijsko iredentistično giba­
nje. To gibanje se seveda ni izražalo v zunanji politiki italijanske vlade nepo­
sredno. Ta se uradno ves čas drži svojih pogodbenih obveznosti do Nemčije 
in habsburške monarhije. Iredentizem je imel, kot neuradno, a v italijanski 
meščanski javnosti izredno popularno gibanje, dobro znane zahteve. Ne glede 
na to, ali so njegovi ideologi vedeli za dejanski etnični položaj v vzhodnoja- 
dranskih deželah, je iredentizem zahteval Dalmacijo, z geslom »Trento e Tri­
este« pa je postavljal mejo bodoče Italije prav na Julijske Alpe, vključno celo 
Istro. Ali pa bo italijanski nacionalizem zavzel kako drugačno stališče nasproti 
tem deželam, ki državno pripadajo habsburški monarhiji, če se bo v njih 
razvilo osvobodilno gibanje slovanskih narodov? To je bilo vprašanje, ki se je 
postavljalo 1903. leta.
Znano je, da tudi uradni italijansko avstroogrski odnošaji niso bili idilični.
V letih 1901 in 1902 je bilo opaziti znamenja zbliževanja med Italijo in Fran­
cijo in nakazovala se je možnost italijansko avstrijskega spopada. Ta možnost 
je dala povod za mirovno akcijo socialistov v Italiji, ki so poudarjali, da je 
trojna zveza Italije z Nemčijo in Avstroogrsko nujen pogoj miru v Evropi. 
To akcijo so podprli tudi francoski socialisti in to z odprtim pismom Jeana 
Jaurèsa.1 1 V tem napetem položaju se je v Avstriji razširil glas, da znani Ric- 
cioti Garibaldi pripravlja vdor v Avstrijo in da za ta namen že zbira prosto­
voljce.1 2 Poizvedovanja avstrijske obveščevalne službe niso pripeljala do ni­
kakršnega stvarnega dokaza. Toda vsakemu je bilo očitno, ko je R. Garibaldi 
sklical 1903 javno zborovanje v mestu Videm (Udine) prav ob avstrijski meji. 
Na shodu so sodelovali mnogi avstrijski državljani, Italijani iz Trentina, 
Primorske in Dalmacije, pozdravni telegram pa so shodu poslali italijanski 
študentje univerze v Gradcu. R. Garibaldi je v svojem ostrem protiavstrijskem 
govoru napovedal, da ura osvoboditve »neodrešenih dežel« (terre irredente) 
ni več daleč. Shod je izrazil simpatije »junaškim Madžarom« in priznanje 
njihovemu boju proti Avstriji.1 3 Južni Slovani ali Hrvati očitno še niso ome­
njeni. Toda že istega 1903 leta je prišlo do stika že imenovanega hrvatskega 
dalmatinskega politika Tresiča ravno z R. Garibaldijem.1 4
»Narodni pokret« je Hrvate zunaj banske Hrvatske močno spodbudil k po­
vezovanju s tujino, kjer so iskali pomoč. Na tajnem sestanku hrvatskih po­
litikov 31. maja 1903 je bilo sklenjeno, »da je treba delovati tam, kjer je največ
1 0 Edinost, 1 5 .—1 6 . maj 1 9 0 3 , 1 0 9 —1 1 0 .
1 1 Arbeiter Zeitung, 28 . maj 1 9 0 5 , 1 4 6 .
1 2 Ricciotti Garibaldi (1847—1924), sin Giuseppa. Sodeloval v številnih garibal­
dinskih akcijah: 1 8 6 6 — Bezzecca, 1 8 6 7 — Mentana, 1 8 7 0 — Vogezi, proti Prusiji, 1 8 9 7
— poveljeval brigadi prostovoljcev v Grčiji proti Turkom (Domokos), 1 9 1 2 — organi­
ziral 1 0 000 prostovoljcev (od tega 2000 Italijanov) za boj pri Janini proti Turkom. 
(Treccani, 1 6 , 398).
1 3 L’irredentismo italiano in una relazione segreta dell’Ufficio informazione 
Austriaco, izd. E. de Schönfeld (Zara 1937) 1 6 .
1 4 René Lovrenčič, Geneza politike novog kursa (Zagreb 1972) 2 0 8 .
upati na uspeh — v Franciji, ZDA in morebiti tudi v Rusiji. A. Tresič-Pavičič, 
ki je bil vešč jezikov, gibčen in agilen, naj bi odšel v Francijo, zdi se, da tudi 
v Rusijo, medtem ko naj bi se H. Sirovatka napotil v ZDA. Njuno potovanje 
se je financiralo v glavnem iz ljubljanskega sklada za pomoč banovini.«1 5 Ita­
lija torej še ni bila vključena v področje akcije. Ljubljansko oporišče hrvatske­
ga gibanja pa je že dalo otipljiv sad.
R. Lovrenčič sledi veliki dejavnosti Tresiča v Franciji in omenja njegovo 
potovanje v Rusijo. Ne govori pa o nekem rezultatu tega potovanja, ki je 
značilen za politične nazore Tresiča in pomemben za njegovo prihodno aktiv­
nost pri iskanju zvez z Italijo. V pismu, ki ga piše 8. septembra 1903 iz Trsta 
dr. A. Trumbiču govori namreč Tresič o svojem stiku s predsednikom mos­
kovskega Slavjanskega društva Arturom Ivanovičem Čerepom Spiridovičem. 
Ta ruski emisar se je tisti čas mudil v Avstriji. Po Tresiču, je želel pripraviti 
deputacijo predstavnikov slovanskih narodov, »ki niso zainteresirani v Make­
doniji« in jo popeljati v Sofijo, Beograd in na Cetinje. Deputacija naj bi 
spodbudila te tri vlade k temu, da sklenejo zvezo proti Turčiji; potem naj 
bi potovala še v Rim in se trudila za to, da bi Italija sklenila zvezo z balkan­
skimi Slovani v smislu skupne okupacije Valone in dela Albanije. Tresič po­
roča, da so Čehi privolili, od Slovencev pa bo šel Ivan Hribar. Tresič priporoča 
tudi udeležbo Hrvatov z naslednjo argumenticijo: »Ker pač mi Hrvati ne 
moremo ničesar izgubiti, če Italijani zasedejo Albanijo, in ker sem celo pre­
pričan, da bi bilo bolje, če se nam oni vgnezdijo na jugu kot pa Nemci, ker 
bi jih bilo lažje v primernem času izgnati, ker bi, navsezadnje, njihovo moč 
odvrnili od jadranskega severa na jug in bi nam odleglo v boju, Bolgari pa 
bi imeli bolj proste roke proti Turčiji; in kar je glavno, ker bi Italijani tam 
bili tepeni...« — »Največjega pomena za nas Hrvate je, da se rešijo Bolgari, 
da jih pade čim manj in da bodo kar močnejši, razloge za to pa ti ni treba 
tolmačiti. Naša deputacija bi se mogla z bolgarskimi voditelji dogovoriti 
za velevažne stvari za prihodnost, v Srbiji pa, če ne drugega, bi mogla preučiti 
in prenikniti v mišljenje in namere glavnih Srbov in njihovega kralja.«
Od vse te zanimive zamisli in njenih značilnih podrobnosti poudarjamo 
za zdaj samo dejstvo, da je Čerep Spiridovič želel spodbuditi Italijo k zvezi 
z balkanskimi Slovani.1 6 Zdi se verjetno, da je Tresič pobudo za iskanje zvez 
z Italijo prinesel že s potovanja po Rusiji. Mogoče je to bilo tisto, o čemer je 
večkrat želel osebno obvestiti A. Trumbiča pa, kot izvemo pri R. Lovrenčiču, 
ni utegnil.
Zanimanje hrvatskih političnih krogov za organizirano dejavnost v tujini, 
pravi R. Lovrenčič, je sploh kmalu prenehalo in pravaško vodstvo v Dalma­
ciji se je do nadaljnjih prizadevanj Tresiča v tujini jeseni 1903 obnašalo 
»bolj kot blagohotni opazovalec kot pa usmerjevalni agens«.1 7 To seveda ne 
pomeni, da je bil Tresič edini aktivni hrvatski politik v tem času pri iskanju 
sporazuma z Italijo oz. z Italijani. O tem nas R. Lovrenčič dobro informira.
1 5 Lovrenčič, n. d., 1 9 5 .
1 6 Arhiv A. Trumbič, Naučna biblioteka, Split.
1 7 Italijanski socialisti so v splošnem nasprotovali iredentizmu s protivojnega 
stališča. Leonida Bissolati je 1 9 0 4 . leta nastopil v italijanskem parlamentu proti 
R . Garibaldiju, ki je pripravljal napad na Avstrijo. Sam je o tem povedal v Trstu: 
»Sconfessai alla Caméra il Garibaldi, per quanto la sconfessione di quel nome glori- 
oso mi brucciasse le labbra!« (Zatajil sem v zbornici Garibaldija, čeprav mi je 
zatajitev tega slavnega imena osmodila ustne!) — II Lavoratore, 22 . maj 1 9 0 5 , 1 0 1 1 . 
Bilo bi potrebno raziskati, v kakšnem razmerju do te splošne linije italijanskih 
socialistov je bilo delovanje G. Ferrera, npr. njegov obisk na Reki, v Pulju in Trstu 
v maju 19 0 4 , na pobudo F. Supila.
Vzporedno z nastajanjem novega pozitivnega odnosa med hrvatsko in srbsko 
politiko v Dalmaciji se razvijajo tudi napori za spravo hrvatske politike 
z dalmatinskimi Italijani, nato pa tudi za oblikovanje novega razmerja z Italijo 
samo. To odpiranje novih obzorij k Italijanom in k Italiji je postalo pereče 
v začetku 1903, tik pred zasedanjem dalmatinskega deželnega zbora. Že nekaj 
časa poprej so prenehali napadi na italijansko zunanjo politiko kot tudi na 
delo iredente; Supilov »Novi list« je poskušal »zidati mostove k dotlej oso­
vraženemu sosedu«. R. Lovrenčič navaja uvodnik »Talijani i Hrvati« z dne 
9. julija in uvodnik »Kod F. Turatti-a i G. Ferrera« z dne 24. avgusta 1903. 
Še junija meseca je potoval Supilo v Bologno, da bi pridobil list »Resto del 
Carlino«; stopil je v stik z italijanskimi socialisti, iz česar je izšlo njegovo 
prijateljstvo z družino Ferrero.1 8 V isti smeri je deloval tudi dalmatinski pu­
blicist I. Androvič (brošura La questione Croatia), ki je bil v zvezi z L. Pavio, 
profesorjem iz Peruggie. Androvič je pisal tudi v Tresičevem listu »Jadran«, 
ki je »skušal vplivati na italijansko javnost na obeh straneh Soče v korist 
hrvatske politike.« Po besedah R. Lovrenčiča »je Tresič-Pavičič v tem pri­
zadevanju jeseni 1903 dosegel uspeh, ki je prekosil vsa pričakovanja«.1 9
Trst je bil tisti čas pomembno središče ne samo za istrske, marveč tudi 
za dalmatinske Hrvate. V mestu je živelo znatno število Dalmatincev, čez Trst 
je imela Dalmacija najbolj praktično zvezo z Dunajem. V Trstu je že od 1894 
izdajal Ante Jakič (ki je najprej začel z »II diritto Croato« v Pulju) časopis 
»II pensiero Slavo«, nato po 1900 »La penseé slave« oziroma »Slavensko mi- 
sao«. Jakič je propagiral vseslovansko misel v duhu ruske carske politike.2 0 
Malo pozneje je v Trstu začel izdajati tudi dr. Nikola Bjelovučič hrvatski 
časopis »Trializam«. Potem takem ni nič čudnega, da je tudi Tresič začel
11. aprila 1903 v Trstu izdajati svoj hrvatski tednik »Jadran«. V njem je v pre­
cej napihnjenem literarnem slogu iskal, kot je sam zapisal, pot hrvatski po­
litiki. Izhajal je od tega, da so se izjalovila upanja starejše generacije, da 
bodo z ustavnim bojem dobili svobodno in zedinjeno Hrvatsko v okviru 
habsburške monarhije. To se ni uresničilo zaradi tega, ker Avstrija ni služila 
svojim koristim, marveč koristim pangermanstva. Celo popolna demokratiza­
cija volilnega sistema ne bo nič več pomagala, kajti, »v politiki stoji vedno 
sila nad pravom.« Mlada generacija prezira hrvatsko državno pravo in išče 
izhod v ekonomskem blagostanju. Tresič išče rešitev v kombinaciji idej Kva­
ternika in Starčeviča s praktično ljubeznijo do naroda in požrtvovalnostjo 
Strossmajerja. Že prav od začetka objavlja Tresič tudi članke v italijanskem 
jeziku. V svojem prvem članku dokazuje, da mora Trst pripasti slovanstvu, 
ker bo sicer germanizem v tem mestu uničil tako Italijane kot tudi Slovane. 
Omenja tudi pravice Slovencev v tem mestu. V začetku je Tresič navdušen 
nad Slovenci v Trstu, oziroma nad učinkovitostjo njihove politične organi­
zacije in dela. Posebno se navdušuje v času gibanja solidarnosti maja 1903. 
Tedaj predvideva, da se bodo Slovenci pridružili Hrvatski. O Trstu govori 
kot o Zvonimirjevem mestu. V poznejših mesecih istega leta govori o Sloven­
cih čedalje manj, na koncu pa jih sploh neha omenjati. Postopoma odstopa 
vse več prostora člankom napisanim v italijanskem jeziku, tako da je časopis 
postal dejansko hrvatsko-italijanski. Zadnja številka je izšla 11. junija 1904.
Svoj veliki »uspeh« doseže Tresič septembra 1903, ko objavi članek »La 
questione slava«. R. Garibaldi, s katerim je Tresič bil še julija v krajši pole­
1 9 Lovrenčič, 2 0 5 —2 0 8 .
2 0 Dušan Kermavner, Slovenska publicistika in prva ruska revolucija (Ljubljana 
1 9 60 ) 8 8 .
miki v zvezi z makedonskim vprašanjem, naslovi zdaj pismo uredništvu »Ja­
drana«, v katerem govori »o možnosti sprave Hrvatov in Italijanov s ciljem 
skupnega odpora pangermanskemu navalu«. Tresič, piše R. Lovrenčič, je vneto 
sprejel ponudbo za sodelovanje. Ob Trumbičevi denarni pomoči se je napotil 
prvih dni novembra 1903 v Adrijo, kjer so slavili obletnico bitke pri Mentani. 
To je bilo veliko zborovanje iredentistov, prihod Tresiča so pozdravili z bur­
nimi ovacijami. Zbrani italijanski iredentisti so vzklikali svobodni Hrvatski 
in Hrvatom. Po slovesnosti se je Tresič nekaj časa zadržal v družbi Garibal­
dija.2 1
Spektakularni uspeh Tresiča, to je Garibaldijevo pismo, je takoj pritegnil 
pozornost hrvatskega tiska. Ni brez pomena ugotoviti, da je Tresič o vsem 
tem neposredno obveščal Trumbiča. Dvajsetega septembra 1903 mu piše iz 
Trsta : »Ricciotti Garibaldi mi odgovarja v »LAlto Adige« na moj članek v »Ja­
dranu« precej viteško, nudi zavezništvo Hrvatom.« Osemnajstega novembra 
javlja, zopet iz Trsta, Trumbiču o svojem bivanju v Adriji. Obvešča ga, da je 
razdelil italijanskim prijateljem Trumbičev in Smodlakin govor v dalmatin­
skem deželnem zboru, ki ga je prevedel v italijanski jezik: » .. . naj vedo, da 
so tudi pri nas glave in srca, zato bom list poslal vsem pomembnejšim itali­
janskim časnikom«. Trumbiču tudi sporoča, da je prejel vabilo, naj bi predaval 
v Ateneu v Benetkah, »pa bom kot vse kaže govoril o pangermanski pogubi 
in potrebnosti složnega odpora Italijanov in Hrvatov.«2 2
Trumbič je bil v govoru, ki ga omenja Tresičevo pismo, naštel Italijane 
zunaj Dalmacije in Madžare kot možne zaveznike v boju proti nemškemu 
pritisku. Hrvatsko-italijansko nasprotje je predstavil kot boj za nacionalno 
razmejitev, ki bi ga bilo mogoče po obojestranski uvidevnosti znatno ublažiti 
ali celo sporazumno popolnoma pretrgati. Pravega antagonizma, po Trumbi- 
čevem mnenju, v resnici ni, kajti ne Hrvatje niti Italijani ne ogrožajo drug 
drugemu narodnega obstoja. »Vse obtožbe o osvajalskih apetitih sosedov 
onstran morja so bile pozabljene«, komentira R. Lovrenčič, »deloma iz hvalež­
nosti za njihovo moralno podporo »narodnemu pokretu,« deloma zaradi splošne 
koncepcije o perspektivi bodoče hrvatske politike. Novemu zavezniku ni 
Trumbič postavljal nobenih pogojev, od njega ni zahteval nobenih koncesij, 
kajti izhajal je od predpostavke, da v Italiji ni resnejših politikov, ki bi po­
mišljali na kako agresijo v vzhodnem delu Jadrana.«2 3
V debati, ki jo je sprožilo to Trumbičevo stališče v deželnem zboru, so 
vsi hrvatski govorniki zastopali pozitivno razmerje do Italijanov. Samo eden 
(Milič) je zanikal možnost iskrenega prijateljstva Hrvatov in Italijanov. Borčič 
je opozarjal na neko razsežnost tega vprašanja, ki je neposredno prizadevala 
tudi Slovence: na severu, v Trstu in v Istri, ne ponehuje ogorčen boj Hrvatov 
(Slovencev menda ni posebej omenjal) in Italijanov; če se ta boj ne prekine, 
tudi v Dalmaciji ne bo trajnega miru. Zato je Borčič predlagal dalmatinskim 
Italijanom, naj se zavzamejo za spremembo odnosa do Hrvatov v teh področ­
jih. V nadaljnji razpravi sta se Smodlaka in Čingrija strinjala s Trumbičevim 
ugodnim mnenjem o sosednji Italiji in pobijala Miličeve trditve. Svoje stališče 
sta dokazovala s tezo, da je Italija »svobodnjaška« in da ne bo nevarna tuji 
svobodi. Kot pravi R. Lovrenčič, se je v zelo spornem vprašanju, kako oceniti 
italijansko zunanjo politiko, pokazala precejšnja pisanost pogledov; toda to
2 1 Lovrenčič, 2 0 8 .
2 2 Arhiv A. Trumbič, Naučna biblioteka, Splu.
2 3 Lovrenčič, 2 1 3 —2 1 4 .
so bile razlike v načinu dokazovanja, ne pa v tistem kar so dokazovali; samo 
Milič je dvomil o možnosti hrvatsko-italijanskega prijateljstva.2 4
Čisto drugače so ocenjevali možnost sporazuma z Italijani in z Italijo 
Slovenci in Hrvati na Primorskem. O njihovem dvomljenju navaja R. Lovren­
čič, po aktu dunajskega ministrstva notranjih zadev, naslednje: »Takšno gle­
danje hrvatskih in slovenskih politikov na enega izmed postulatov ,novega 
kurza' se je izrazilo na letnem občnem zboru društva .Edinost', sklicanem 
ob koncu decembra 1903, na katerem se je Tresič zaman trudil, da bi pridobil 
to pomembno politično društvo za novo usmeritev do Italijanov.« R. Lovren­
čič pravi: »To ni bil pesimizem neelastičnih ljudi, nesposobnih, da bi se od­
trgali od preteklosti. V avstrijskem Primorju so Italijani še naprej dominirali 
in brezobzirno pobijali nacionalno-politično delo Hrvatov in Slovencev.«2 5 Ta 
ugotovitev je točna. Potrebno pa je vendarle še podrobneje pregledati stališča 
in razmišljanja tržaških Slovencev v času prvih pojavov »novega kurza« in 
njegovega italijanskega »postulata«.
Ob nekem predlogu iz tržaških hrvatskih krogov za precej nenavadno re­
šitev hrvatskega vprašanja, namreč za ustanovitev subdualistične Hrvatske 
v Avstriji po poti priključitve Hrvatske in Slavonije Dalmaciji, je »Edinost« 
že konec avgusta 1903 opozarjala na nujnost upoštevanja treh elementov: 
Ne pozabiti slovenskih dežel, ne braniti dualizma in zadostiti srbskim za­
htevam!2 6 Nastope Trumbiča, Kovačeviča, Salvija in Smodlake 7. novembra 
1903 v dalmatinskem deželnem zboru, v smislu sporazuma Slovanov in Itali­
janov, je »Edinost« objavljala z velikim poudarkom. Z največjim navdušenjem, 
z vzklikom, »Iz Dalmacije prihaja luč!«, je »Edinost« sprejela Vukotičeve 
besede v dalmatinskem deželnem zboru (»Srbi ne bomo v bodoče nasproto­
vali uresničenju hrvatskega državnega prava«).2 7 Z odobravanjem je poročala 
o pismu R. Garibaldija »Jadranu«, o bivanju Tresiča v Adriji in o njegovem 
sestanku z R. Garibaldijem. Najprej v odlomkih, potem pa v celoti, je obja­
vila tudi drugo pismo R. Garibaldija »Jadranu«. V tem pismu je Garibaldi 
nastopil proti monarhističnim italijanskim elementom na Primorskem, ki 
po eni strani nastopajo kot iredentisti, medtem ko po drugi strani nočejo na­
stopiti proti pangermanizmu. Garibaldi napada tudi »avstrijakante«, ki so 
mnenja, da bi bila posest Trsta za Italijo izvir nevšečnosti. Ob tej priložnosti 
opozarja »Edinost«, da se pripravlja velika evolucija v razmerju med slo­
vanskim in latinskim svetom, toda pri tem ne smemo biti naivni in misliti, 
da si bodo že jutri Slovani in Italijani drug drugemu padli v objem. Treba 
je biti skrajno previden, kajti nič ni storjenega, če se dopusti, da čez široki 
prepad zraste samo trava. »Edinost« dodaja, da bo najteže doseči sporazum 
glede Istre.2 8
Prav v zvezi z Istro se je razvila tudi prva konkretna polemika z italijanskim 
stališčem o temeljih sporazuma. Italijanski list »LTstria« se je zavzel za spo­
razum, ki naj bi zedinjenil moči proti pangermanizmu, kot temelj sporazuma 
pa je predlagal ozemeljsko razdelitev: »da se določijo meje med slovansko in 
italijansko hegemonijo«, da Slovani lojalno priznajo italijanstvo primorskih 
krajev. — »Edinost« temu ostro nasprotuje in poudarja, da Istra ni samo 
italijanska hiša, marveč tudi slovanska, da sporazum ne sme pomeniti raz­
2 4 Lovrenčič, 2 1 9—2 2 0 .
2 5 Lovrenčič, 2 4 0 .
2 6 Edinost, 28. in 3 1 . avgust 1 9 0 3 , 1 9 4 in 1 9 6 .
2 7 Edinost, 9 . in 1 2 . november 1 9 0 3 , 245 in 2 5 7 .
2 9 Edinost, 20 . in 25 . november 1 9 0 3 , 264 in 2 6 9 .
dvajanja, da ne sme pomeniti določanja meja, marveč skupno življenje v isti 
hiši, v kateri morajo eni kot drugi biti gospodarji, imeti recipročne pravice 
na istem ozemlju. Iz nadaljnjega izvajanja je bilo moči razumeti, da mora 
to ozemlje, v katerem bo užival enake pravice tako italijanski kot slovanski 
živelj, v celoti pripasti jugoslovanski državi. Hočemo delati za ustanovitev 
velike državnopravne skupine na jugu, pravi »Edinost« in hvaležni bomo 
Italijanom, če nam pri tem pomorejo. Odklanjamo pa takšno pomoč, če bi 
za povračilo morali priznati italijanstvo pokrajin ob morju, če bi slovanstvo 
tukaj moralo abdicirati. Nikdar, nikoli in za nobeno ceno se Slovani ne 
odpovedo pravici življenja v teh pokrajinah!2 9
V luči takšnih stališč je treba gledati tudi obravnavo na občnem zboru 
»Edinosti« 9. decembra 1903 v Trstu. Ob tej priložnosti je predstavnik Dal­
matincev v Trstu, Ante Bogdanovič, naravnost vprašal: Kakšno je stališče 
»Edinosti« do hrvatsko-srbskega zbližanja in do slovansko-italijanskega zbli- 
žanja. Predsednik Matko Mandič, Hrvat iz Istre, je odgovoril na prvo vpra­
šanje: hrvatsko-srbsko zbližanje podpiramo z iskrenimi simpatijami. Glede 
drugega vprašanja je ugotovil, da je zvezano s težavami, opozoril je na stališča 
Italijanov v Istri in da je možno pričakovati še večje težave v Trstu. Upravičeno 
je zbliževanje z Italijani v Dalmaciji, toda tam gre ta stvar prehitro, ker bi 
bilo treba najprej postaviti pogoj — da bodo dalmatinski Italijani pozitivno 
vplivali na primorske Italijane, naj ti opustijo svojo nepravično politiko. Toda 
v načelu sprejemamo pogajanja z Italijani, je končal M. Mandič. V diskusiji 
se je Mandiču pridružil M. Pretnar, vendar z več skepse: »Za spravo med 
Italijani in Slovani se navdušujejo le poetično navdahnjeni ljudje in vsa ta 
akcija obstoja le iz lepih govorov, brošur in navdušeno sestavljenih pisem.« 
Nujno je pogledati dejstva: Kakšen je položaj v beneški Sloveniji, kakšen 
je položaj Slovencev in Hrvatov v Trstu in Istri! Ne more biti sporazuma, 
dokler nas zatirajo, še posebno ne, »dokler jim je ideal italijanska troboj na 
zastava, ki naj bi zavihrala nad našimi primorskimi pokrajinami!« — A. Bog­
danovič je opozoril na nevarnost germanstva: to je poglavitno, ono nas lahko 
uniči, ne pa Italija! — Jezno in strastno je za Bogdanovičem reagiral Tresič, 
ki se je čutil osebno prizadetega. Nikoli ni trgoval z nobeno narodno svetinjo, 
vodila ga je nevarnost germanstva. Ni spregovoril besede z domačimi primor­
skimi Italijani, pripravil pa je Garibaldija do tega, da je ožigosal domačo 
»camorro«. Ta uspeh izničuje vse ugovore proti njegovi akciji. »Pravi, res­
nični Italijani nas ne bodo zatirali,« je zagotavljal Tresič prisotnim, a se 
je na ta način posredno le zavzemal, da se v perspektivi »pravim«, to je 
Italijanom iz kraljevine, za kaj takega ponudi priložnost. Pozival je navzoče, 
naj verjamejo Garibaldiju. Tudi Tresič je mnenja, da je treba do Italijanov 
zahtevati priznanje naših pravic, toda »z velikodušnostjo pridemo prej do 
cilja kot pa s slepim bojem brez konca in kraja, ki na njem uživa le Avstrija!« 
Dalmatinci so modro ukrenili. Potrebno je iskati zaveznika! Treba je gledati 
malo dlje v prihodnost! »Jaz se čutim srečnega, da sem obrnil pozornost 
vnanjega sveta k našim stvarem. Mi moramo pozdravljati le z radostjo, ako 
se R. Garibaldi izjavlja, da je pripravljen bojevati se za svobodo Bolgarske 
in balkanskih narodov,« je vzkliknil Tresic in še enkrat prisegel, da nikoli ni 
mislil izdati niti mrvice kake pravice bodi Hrvatov bodi Slovencev.
Njegove besede so pozdravili »z dolgotrajnim aplavzom«. Še enkrat se je 
oglasil Pretnar, zagotavljal je, da »ni mislil napadati ali smešiti pesnikov,
2 9 Edinost, 26 . in 2 9 . november 1 9 0 3 , 270 in 2 7 3 .
najmanj pa dr. Tresiča, izjavlja pa tudi odkrito, da po njegovem mnenju 
ni smeti generala Garibaldija smatrati resnim« in da »ni modro, ako se Ga­
ribaldijeve besede smatra za evangelij«. In še naprej: »Zakaj Italijani niso 
pravični do Slovencev v Benečiji?!« Pretnarju je ploskal »del zborovalcev«. 
Zbor »Edinosti« je bil torej razdvojen med željami in stvarnostjo. Za Tresiča 
pa je pomenil ta incident zadosten razlog za njegova poznejša negativna 
stališča do Slovencev sploh.3 0
Tudi po tem neprijetnem dogodku je »Edinost« popolnoma jasno povedala, 
da izvira dvom o možnosti italijansko-slovanskega sporazuma na Primorskem, 
iz stvarne izkušnje in ne iz kake uslužnosti vladi. Ko je glasilo avstrijske 
vojske »Reichswehr« objavilo svoj znani napad na »novi kurz«, in govorilo 
o politiki desperadosov, je »Edinost« to ostro kritizirala in nastopila proti 
vladni politiki »divide et impera«; še posebno pa je zavrnila sklicevanje na 
postopek Italijanov s Slovani v Trstu in na Goriškem in opozorila je na dej­
stvo, da je ravno avstrijski vladni sistem tisto, kar takšno postopanje omo­
goča. »Novih smeri, ki se pojavljajo pri nas«, piše »Edinost«, »ne poraja 
obup, ampak je to politika vzbudivšega se spoznanja .. ,«3 1
V marcu leta 1904 je prišlo do poskusa, da bi dosegli sporazum z itali­
janskimi poslanci v dunajskem parlamentu. V pogajanjih tržaški Slovenci 
niso sodelovali. Vodila jih je šušteršičeva »Slovanska zveza« (V tej parla­
mentarni skupini so bili 4. junija 1902 združeni Slovanski center, ki je 
zedinjeval slovenske klerikalce, z manjšim številom Čehov, Ukrajincev in 
Poljakov — skupno 21 poslancev — s Hrvatsko-slovenskim klubom, v ka­
terem je bilo 10 hrvaških poslanecv in 2 Slovenca s Štajerskega; mimo Slo­
vanske zveze so bili združeni oba srbska poslanca in četverica slovenskih 
liberalcev s Kranjskega in Goriškega v posebnem Jugoslovanskem naprednem 
klubu, s Ferjančičem kot predsednikom) po posredovanju Čehov, ki so bili 
zainteresirani za krepitev opozicijskega bloka z italijanskimi glasovi. V teh 
letih (1897— 1907) tržaški Slovenci niso imeli svojega poslanca v dunajskem 
parlamentu. Kot jim je bilo pozneje sporočeno (pismo predsednika Slovanske 
zveze dr. Šušteršiča z dne 27. marca 1904), je vodil neobvezna pogajanja 
z italijanskimi predstavniki v imenu Slovanske zveze Vjekoslav Spinčič, hr­
vatski poslance iz Istre, ta bi moral delati v sporazumu s Primorci.
Čeprav je bil Spinčič sicer v najbolj tesni zvezi s Tržačani okrog »Edinosti«, 
predvidenega sporazumevanja ni bilo. Šele 23. marca je »Edinost« iz pisanja 
ljubljanskega »Slovenskega naroda« izvedela o pogajanjih z Italijani. Ugo­
tovila je izrecno, da Tržačanom o tem ni nič znanega. Slovanski zvezi so 
iz Trsta takoj poslali spomenico, na katero je Šušteršič odgovoril kot je že 
omenjeno. V tem odgovoru je še poudaril, da Slovanska zveza ne bo Itali­
janom žrtvovala nobenih interesov. Ostal pa je neprijeten vtis, da se o vpraša­
njih, ki neposredno prizadevajo Slovence v Trstu, vodijo pogajanja z Italijani 
brez njihove vednosti.3 3
Po pisanju »Slovenskega naroda« bi bile poglavitne črte sporazuma ta­
kele : Italijanski poslanci se obvezujejo delovati za ustanovitev pravne fakultete 
v Ljubljani. Italijani bi privolili, da se oblikuje posebno okrajno glavarstvo za 
okolico Trsta, da se ustanove slovenski vzporedni razredi v nemški gimnaziji 
v Trstu in jamčili bi svobodo uporabe slovenskega oz. hrvatskega jezika 
v tržaškem občinskem svetu oz. v istrskem deželnem zboru. — »Edinost«
3 0 Edinost, 1 2 . in 1 5 . december 1 9 0 3 , 2 8 6 in 2 8 9 .
9 1 Edinost, 23 . december 1 9 0 3 , 2 9 7 .
a a Edinost, 2 2 ., 23 . in 29 . marec 1 9 0 4 , 8 2 , 8 3 in 8 9 .
meni, da so italijanske koncesije absolutno nezadostne. Predvsem sprašuje, 
kaj je z Gorico in z Goriško? Sprašuje tudi, ali bosta v Istri hrvatski in slo­
venski jezik imela zajamčene pravice samo v deželnem zboru. Kar pa zadeva 
dozdevne koncesije v Trstu, poudarja, da so vse točke takšnega značaja, da 
niso v pristojnosti samih Italijanov in da jih zaradi tega oni tudi dati ne 
morejo; vse točke so v pristojnosti vlade in Slovenci bi jih morali pri vladi 
šele izposlovati. To pa je nemogoče, saj bi bil sporazum temelj za proti­
vladno akcijo. Sicer pa »Edinost« ne verjame nobenim jamstvom za prosto 
uporabo slovenskega jezika v tržaškem občinskem svetu. Sporazum glede Trsta 
ni možen, če v njem ne bo na prvem mestu zapisana ustanovitev slovenske 
osnovne šole v mestu. To je naš postulat nad vsemi postulati, pravi »Edinost«.
V teh dneh je nekoliko pritisnilo na Slovence in Hrvate na Primorskem 
tudi splitsko »Jedinstvo«. Priporočalo je, naj sprejmejo italijansko zahte­
vo za ustanovitev italijanske univerze v Trstu. Na ta način bo v teku 
časa možno, da tudi Italijani ponudijo prijateljsko roko tržaškim Slovencem 
in jim dajo osnovne šole. Ta nasvet je »Edinost« zavrnila kot naiven. Čisto 
italijanska univerza v Trstu bi imela usodne posledice za slovensko narodno 
življenje v tem mestu. Mesto leži na ozemlju, ki je naše toliko, kolikor je 
tudi italijansko, je podčrtala »Edinost« na naslov »Jedinstva«, ki smatra 
Trst za italijansko mesto. »Mi hočemo tudi ostati tukaj«, je zagotovila »Edi­
nost«, »in nočemo zapuščati svojih pozicij zavoljo slovansko-italijanske sloge, 
kakor jo propagirajo oni, ki ne poznajo primorskih razmer!... Zaveznikov 
iščimo kot samozavestni ljudje, ne pa kakor berači, ki ne morejo živeti... 
Zaupajmo v moč slovanstva! ... V prevelikem svojem italijanofilstvu grešite 
proti lastni krvi.«3 3
Kako resno so tržaški Slovenci vzeli položaj, se vidi po tem, da je politično 
društvo »Edinost« sklicalo 27. marca 1904 poseben sestanek, ki naj bi govoril 
o dunajski akciji za sporazum z Italijani. Na sestanku sta sodelovala tudi 
predstavnika slovenskih socialdemokratov Josip Kopač in Karel Linhart. 
Poročal je Rybar in ugotovil, da želijo sporazum z Italijani na Primorskem 
Čehi, da bi okrepili opozicijo proti vladi; Dalmatinci ga žele za okrepitev 
odpora proti germanizaciji, izhajajo pa od okoliščine, da so dalmatinski 
Italijani stvarno »abdicirali«; sporazum želijo tudi trentinski Italijani, ki 
si prizadevajo okrepiti svoj položaj nasproti vladi in to z namenom, da bi 
si pridobili avtonomijo. Ta sporazum želijo tudi določeni krogi v Italiji, ki 
so »prepričanja, da njihova Italija še ni dovršena« (t. j. iredentisti). Tem so 
Slovenci in Hrvati na Primorskem ovira za priključitev teh dežel (Italiji) 
in zato hočejo, naj bi Slovani tukaj sami zapustili svoje položaje. »Toda 
za nas mora biti odločilno«, je izjavil Rybar, »kaj pravijo naši Italijani!« 
Vsi so pozabili na nas, gre pa za našo kožo, a nihče ne vpraša, kaj in kako 
mislimo... »Mi se pa ne damo kar tako izročiti z glavo v vreči... Nam se 
zamerja, da se nekako hladno vedemo... Toda, vprašujem se, kje so tisti 
pravi Italijani, ki bi se hoteli sporazumeti z nami na podlagi pravice in 
pravičnosti?« Kajti Bartoli, Cleva v Istri, Venezian v Trstu nočejo sprave, 
oni terjajo, da se ubijemo sami.« Rybar vzklika : »... nikomur na ljubo ne 
skočimo v morje!« Toda treba je pokazati Čehom in Dalmatincem, da krivda 
ni na strani tržaških Slovencev. Treba je pokazati dejstvo, da se tržaški Slo­
venci že dvajset let bojujejo za eno samo osnovno šolo v mestu in da so 
v prvi vrsti krivi Italijani, da ta elementarna zahteva še ni izpolnjena. Rybar 
je izvedel, da so italijanski pogajalci zahtevali od Spinčiča etnično razmejitev
3 3 Edinost, 2 7 . marec 1 9 0 4 , 8 7 .
okrajev in občin v Istri. Rybar je temu nasproten, kajti nemogoče je ločiti 
mesta od okolice, nemogoče je tudi zato, ker bi Slovenci v Trstu na ta način 
morali žrtvovati tisoče in tisoče svojih ljudi. V nadaljevanju sestanka je 
Kopač v imenu socialdemokratov podprl vse, kar je rekel Rybar, posebno 
tisto glede osnovnih in srednjih šol. Celo spodbujal je: »Narodnjaki naj začno 
kazati več energije... proletariat bo za njimi.« Ni pa se strinjal s taktiko 
v vprašanju univerze: ne kaže namreč zahtevati dvojezično univerzo v Trstu. 
Italijani naj si svojo univerzo nameste kjer hočejo, morajo pa podpreti slo­
vensko univerzo v Ljubljani. Glede sporazuma z Italijani, je priporočil načelo 
avtonomije narodov. Tudi Linhart je govoril v istem smislu. Rybar je odgo­
voril, da hočejo Italijani univerzo v Trstu kot politično demonstracijo in afir­
macijo italijanstva mesta. Glede narodne avtonomije pa se v celoti strinja 
s socialdemokrati: Tudi sam se zavzema za enako avtonomijo, kot Springer 
v knjigi »Der Kampf der österreichischen Nationen um den Staat«. Toda, 
Italijani so odločno proti takšni narodni avtonomiji, ker vedo, da bi s tem 
nehalo njihovo nenaravno nadvladje. Oni bi samo hoteli nekakšno krajevno 
avtonomijo, razdelitev po okrajih. Takšna razdelitev ni možna, ker ne moremo 
žrtvovali tisočev in tisočev naših ljudi v mestu. Rybar ve, da so Italijani že 
odgovorili, da ne pristanejo niti na eno slovensko osnovno šolo v Trstu. — 
Na zboru je govoril tudi istrski hrvatski poslanec Dinko Trinajstič. V vsem je 
podprl Rybara, na naslov Čehov in Dalmatincev pa je rekel: «Nil de nobis 
sine nobis!«3 4
Zanimivo je, kako se je ujemala slovenska oz. hrvatska meščanska poli­
tika v Trstu in Istri z zamislijo socialdemokrata Rennerja (Springerja) o na­
rodni avtonomiji na osebnem, ne na ozemeljskem načelu. Znano je, da je 
podobno zamisel izrazil že zdavnaj, še pred Rennerjem, tudi ideolog slovenske 
socialne demokracije Etbin Kristan. Na tem načelu je bilo mogoče zahtevati 
priznanje tudi slovenske manjšine v samem mestu Trstu in v drugih mestih 
avstrijskega Primorja. Ali pa to pomeni, da je slovenska politika tukaj od­
stopala od zahteve po ustanovitvi posebne jugoslovanske državnopravne enote, 
ki seveda ne bi mogla obstajati na drugem načelu kot na ozemeljskem? Po 
našem mnenju zahtevajo tržaški Slovenci oz. istrski Hrvati osebno načelo 
v tem primeru kot način rešitve narodnostnih odnosov na svojem ožjem po­
dročju, ne pa kot splošno načelo. Dejansko gre za opredelitev manjšinskih 
pravic v okviru širše jugoslovanske državnopravne tvorbe, ki bi morala svoje 
politične meje utrditi na etničnih mejah, na Soči. Potemtakem naj bi podlaga 
za sporazum Italijanov in Slovanov na Primorskem za jadranski kompromis 
ne bila ozemeljska delitev, kajti te dežele pripadajo jugoslovanstvu do za­
hodne etnične meje, marveč naj bi to bilo polno priznanje pravic manjšin 
v mestih, ki leže znotraj tega etničnega ozemlja, so pa mešana, pretežno 
z italijanskim prebivalstvom.
Ni brez pomena omeniti tudi to, da je zbor »Edinosti« na koncu sprejel 
tudi Mandičev predlog o pozdravu Rusom. To očitno ni bil samo običajni 
izraz upanja in zaupanja v moč slovanstva, marveč je verjetno šlo za željo, 
da bi našli proti siljenju k sporazumu z Italijani, ki bi oškodoval Slovence 
in Hrvate na Primorskem, oporo v zunanji politiki carske ruske vlade. V teh 
letih sta Slavjansko društvo v Moskvi in posebno njegov predsednik A. I. 
čerep Spiridovič mnogo delala za t. i. keltsko-romansko-slovanski sporazum, 
naperjen proti germanstvu. Kot smo že omenili, je Čerep Spiridovič leta 1904 
obiskal češko in Dalmacijo, obšel pa je Trst. Sodelavca je našel v osebnosti
3 4 Edinost, 2 9 . marec — 3 . april 1 9 0 4 , 8 9 —9 4 .
R. Garibaldija in tudi Tresiča. Njegova akcija se je torej precej ujemala 
z »italijanskim postulatom« novega kurza.3 5 Toda kmalu se bo pokazalo, da 
carska zunanja politika te akcije ne podpira. Vprašati se je treba, ali je tržaška 
»Edinost« računala na to razdvojenost med akcijo Čerepa Spiridoviča in pa 
stališči ruskega ministrstva za zunanje zadeve?
Z različno močjo, toda zdržema, trajajo v celem letu 1904 in 1905 poskusi 
politikov »novega kurza«, da bi uresničili protinemški sporazum z Italijani. 
Dovolj informativen vpogled v to dejavnost daje R. Lovrenčič. V te napore 
se je vključil italijanski dalmatinski deželnozborski poslanec Salvi, ki je 
interveniral pri italijanskem parlamentarnem klubu na Dunaju, pa tudi pri 
italijanskih politikih v Trstu samem. Toda, vsako upanje na neposreden 
sporazum na Primorskem je presekala odločilna izjava vodilnega tržaškega 
italijanskega politika Veneziana marca 1904, da namreč ne bo priznal mo­
rebitnih rezultatov pogajanj v dunajskem parlamentu. Zato so tem večji po­
men dobili poskusi v Italiji sami.
V letu 1904 sta v tem smislu največ delala Supilo in Tresič, »zunanja in 
skoraj popolnoma samostojna pripadnika Trumbičevega kroga«. V prvih me­
secih 1904 je bil Trumbič namreč zelo zaposlen s političnim delom v Dal­
maciji, njegovo akcijo pa je zaviral tudi spor z J. Smodlako. Supilo in Tresič 
sta obrnila vso svojo pozornost k italijanski javnosti in si v določenem smislu 
razdelila področje dela. Medtem ko se je Tresič še nadalje obračal na ireden­
tiste, je Supilo občeval s socialisti. Med rezultati tega dela je prihod G. Fer­
rera maja 1904 na Reko in v Trst, »da bi se na licu mesta seznanil s splošnim 
stanjem na severnem Jadranu«. Tresič nadaljuje v prvi polovici 1904 svojo 
publicistično dejavnost v tržaškem »Jadranu«. Svoja prizadevanja razvija tako, 
da začenja od zanikanja enakopravnosti Slovencev kot dejavnika sporazuma 
z Italijani. O tem obstaja pričanje dr. Ivana Prijatelja, znanega slovenskega 
knjižnega kritika in zgodovinarja.
V pozni jeseni leta 1904 je bil Prijatelj v Parizu povabljen na sestanek študen­
tovskega Balkanskega komiteja. Predaval je Tresič. Ta je prišel v Pariz skupaj 
s Čerepom Spiridovičem, ki je delal za ustanovitev keltsko-romanske-slovanske 
lige za boj proti germanizmu. V svojem predavanju, ki ga je zasnoval na tezi 
o narodni enotnosti Hrvatov in Srbov, je Tresič, kot piše Prijatelj, rekel: 
»Neobhodno potrebujemo zveze z Romani, zlasti z Italijani. V ta namen sem 
si jaz že veliko dopisoval z Ricciottom Garibaldijem. Od njega sem si zagotovil 
v slučaju konflikta z Nemci italijansko pomoč. Za to italijansko uslugo pa 
moramo nekaj žrtvovati. Ricciotti Garibaldi zahteva za Italijo en del Sloven­
cev ... Gospoda moja! V takem velikem vprašanju ne smemo biti sentimentalni. 
Gre samo za majhen košček naše velike združene domovine, zraven tega — za 
Slovence. Veste, kdo so Slovenci? Vi jih poznate le malo. Zato dovolite, da vam 
odgovorim na vprašanje jaz, ki sem več let bival med njimi v Trstu: Slovenci 
so narodič z jezikom, ki ga mi Jugoslovani ne razumemo več. Poleg tega so 
najbolj zakrknjeni separatisti pod milim nebom. Zato nam ne sme biti zanje 
preveč žal...« — Zaprepaščeni Prijatelj na te besede ugovarja, Tresič užaljeno 
odide. Prijatelja, ki steče za njim, se otrese: »Niti besedice!«3 6
Izvemo tudi o Supilovih stikih, ne pa o vsebini njegovih pogovorov. Že 
konec 1903 je pisal o možnosti sporazuma z Italijani v Istri Milan Marjanovič, 
eden izmed »mladinskih prvakov«, aktivist »novega kurza«. Pisal je kot urednik
3 5 Edinost, 22. maj in 6 . september 1 9 0 4 , 1 4 2 in 2 4 8 .
3 9 Slovenski narod, 1 6 . januar 1 9 1 9 , 1 3 (Ivan Prijatelj, Caveant consules).
8 1
»Crvene Hrvatske« v Dubrovniku, nekdaj Supilovega lista; Marjanoviča je na 
to mesto spravil Supilo. V Istri bo šlo dosti težje kot pa v Dalmaciji, je menil 
Marjanovič, kajti hrvatska in slovenska večina še ni politično močna. Toda 
Marjanoviču to ne pomeni, da bi bilo treba čakati tako dolgo, dokler Hrvati 
v Istri ne izbojujejo svojih pravic. »Zaradi nemške nevarnosti,« piše Marja­
novič, »bi bilo treba doseči sporazum že sedaj, na temelju kompromisa, tako 
da bi zahodna sfera s Trstom, bila italijanska, vzhodna pa hrvatsko-slovenska 
in da bi bile manjšinam zagotovljene narodne pravice«.3 7 ! Ta predlog za 
ozemeljsko razdelitev avstrijskega Primorja je toliko bolj zanimiv, ker izvira 
njegov avtor sam iz Istre. On je pač moral vedeti, da v Istri takih idej niso 
sprejemali. D. šepič piše: »,Novi kurz' je bil sprejet v Dalmaciji z navdušenjem, 
medtem ko so ostali Istrani rezervirani. Vodstvo narodne stranke je v načelu 
odobravalo temeljno misel o potrebnosti političnega sodelovanja narodov, ki 
jih ogroža nemška ekspanzija, toda balo se je, da bi sporazum z Italijani mogli 
plačati tako, da bi žrtvovali interese istrskih Hrvatov in Slovencev. Zaradi 
tega je opozarjalo, da je Istra najbolj izpostavljena hrvatska dežela in da je 
treba paziti, da se z morebitnim sporazumom z Italijani ne bi istrskemu hrvat- 
stvu zadal .smrtni udarec'. Ko so po sporazumu z Italijani v Dalmaciji apelirali 
na istrske Hrvate, naj se tudi oni sporazumejo z Italijani, je »Naša sloga« 
pisala, da sporazum z njimi ni možen, saj postavljajo pogoj, da priznamo 
italijanski značaj Istre, na to pa istrski Hrvati ne morejo nikoli pristati.«3 8
Po mnenju D. šepiča je bil Supilo veliko previdnejši pri opredeljevanju 
pogojev sporazuma z Italijani kot pa M. Marjanovič. Na prvo mesto je postav­
ljal sporazum s Srbi, priznaval pa je tudi potrebo sporazuma s Slovenci in 
Čehi. Sicer pa je bil odločen privrženec sporazuma z Italijani, četudi se je 
zavedal težav glede Istre in Trsta: »Supilo je želel, da bi iz Italije vplivali na 
istrske in tržaške Italijane, pravzaprav na njihovo liberalno stranko, naj 
pristanejo na enakopravnost Hrvatov in Slovencev in njihovih jezikov ...« Toda 
Supilo je bil prisiljen izraziti obžalovanje s temi besedami: »Kampanilizem 
in provincializem ubija veliko idejo, ta v Italiji ne more najti doraslih zago­
vornikov, ker so... tamkaj vsi prepričani, da je Istra skoz in skoz italijanska 
dežela.« Po italijansko-hrvatskih incidentih na Reki je Supilo 13. septembra 
1906 apeliral na javnost v Italiji, toda istočasno je že s prikrito resignacijo 
opozarjal, da bo vsak pogovor brezuspešen, če bo italijanska javnost še 
naprej štela za italijanske dežele tista ozemlja, ki to niso. Namigoval je, da 
imajo Hrvatje možnost računati tudi na druge zaveznike, tj. na Madžare.3 9
Na pomlad leta 1904 se je za potovanje v Italijo (čez Budimpešto in Dunaj) 
odločil tudi sam Trumbič. Pozneje je kot razlog potovanja navedel: »... bilo je 
potrebno priti do sporazuma na Jadranu za primer konflagracije, v kateri se 
je pričakovalo, da bi Avstrija utegnila plačati z glavo«.4 0 Trumbič se je usmerjal 
k iskanju stikov z najvišjimi državnimi vrhovi, celo s kraljem, a doživel je 
zavrnitev. »Italijanska diplomacija«, piše L. Lovrenčič,« se ni drznila iti odkrito 
v isto protiavstrijsko smer, v katero je krenila javnost dežele ... Kaj je name­
raval Trumbič govoriti s kraljem in Tittonijem, o tem moremo samo ugi­
bati .. .«4 1
3 7 Dragovan Šepič, Političke koncepcije Frana Supila; v: F. Supilo, Politički 
spisi (Zagreb 1970) 3 0 .
3 0 Povijest hrvatskog naroda, 2 2 3 .
3 9 D. Šepič, Političke koncepcije F. Supila, 3 8 —4 0 .
4 0 Ante Trumbič, Suton Austro-Ugarske i riječka rezolucija (Zagreb 1936) 7 6 .
4 1 Lovrenčič, 2 4 2 —2 4 3 .
Gotovo je, da je bil razlog, zakaj so italijanski državniki odklonili stik 
s Trumbidem, v prvi vrsti diplomatski. Toda prav toliko gotovo je, da se 
dejanske težnje italijanskega državnega vrha v bistvu niso razlikovale od 
iredentističnih in da so v tej luči ocenjevali južne Slovane habsburške monar­
hije bolj kot oviro za lastna hotenja, ne pa kot možnega partnerja za jadranski 
kompromis. Sam Trumbič je pozneje, ko je govoril o vprašanju sporazuma 
na Jadranu za čas od 1904 do 1914, poudarjal kot prvo oviro italijansko ireden­
to, ki bi jo uradna Italija morala »ukrotiti in oklestiti, da ne bi postavljala 
drobnih krajevnih interesov italijanstva pred velike probleme prihodnosti«. 
Toda: »Zgodilo se je nasprotno«. Ne moremo dvomiti o tem, da je moral 
Trumbič nujnost podrejanja »drobnih krajevnih interesov« velikim problemom 
prihodnosti pojmovati v obeh smereh: v italijansko-južnoslovanski in južno- 
slovansko-italijanski. Do kam bi bil on sam pripravljen iti v tem smislu, o tem 
nimamo podatkov. Pozneje bomo videli, da ga »specialist za iredento« Tresič
o svojih akcijah obvešča, očitno pričakujoč zgolj njegovo odobravanje.
Pomemben dogodek za avstrijsko Primorje in posebno za Trst, je bila 
mednarodna konferenca socialistov iz Italije in pa avstroogrskih socialdemo­
kratov, 21. in 22. maja 1905 v Trstu.4 2 Po javni manifestativni seji in po zaupnem 
sestanku so socialisti Italije in Avstroogrske izjavili med drugim, »da štejejo 
za svojo dolžnost upreti se z vso energijo tako v parlamentu kot tudi v tisku 
poskusom, da bi nacionalne interese zlorabili za militaristične provokacije ali 
za politiko vojnega ekspanzionizma ... Italijanski proletariat na obeh straneh 
meje bo krepko nadaljeval svoje organizacijsko delo na terenu razrednega 
boja, ki ga zedinjuje s proletariatom vseh drugih dežel«. Na ta antimilitaristični, 
zato pa tudi protiiredentistični zbor, na katerem se je govorilo tudi o potrebi 
sporazuma Italijanov in Slovanov v Istri (v interesu boja proti avstrijski 
reakciji), je imela »Edinost« pripombo, da se je zbor obnašal, kot da je mesto 
Trst italijanska zemlja.4 3
V knjigi R. Lovrenčiča nahajamo zunanje obrise evolucije,, ali bolje, 
involucije razmerja »novega kurza« do Slovencev v teku leta 1905, do reške 
rezolucije. Iz teh obrisov se vidi, da ni šlo za »krajevne interese« Slovencev 
(in Hrvatov) na Primorskem, narveč za vprašanje, ali je potrebno in ali je 
možno vključiti v novi kurz tudi slovensko vprašanje. Ali je potrebno nadalje­
vati staro, v programu iz leta 1894 tudi formalno potrjeno tradicijo opozicije 
v banski Hrvatski, da namreč v svojo politično zamisel vključuje tudi Slovence? 
To vprašanje se je postavljalo ne toliko v zvezi z italijanskim, marveč z mad­
žarskim »postulatom« glede na razmerje do dualizma.
V drugi polovici aprila 1905 je prišlo do odločilnega dogovora Trumbiča 
s Košutom v Budimpešti. R. Lovrenčič objavlja platformo hrvatsko-madžarske 
zveze, ki jo je predlagal Trumbič Košutu, opozarja pa, da ne gre za izvirni 
dokument, marveč za odlomek iz rokopisa prvotne verzije Trumbičevega 
»Sutona«. V tem predlogu, za katerega R. Lovrenčič pravi, da ga je mogoče 
šteti za prototip reške rezolucije, je besedilo sestavljeno izključno v izrazih 
novih odnosov med »obema narodoma«, to je med Ogrsko in Hrvatsko. Načeta 
niso nobena druga vprašanja zunaj tega konceptualnega okvira, ki je popolno­
m a usklajen z nadaljnjim obstojem dualizma. Vprašanje Slovencev še celo 
ni načeto. »Ponudba je bila realistična«, razlaga R. Lovrenčič in dodaja, da je
4 2 II Lavoratore, 1 8 .—23 . maj 1 9 0 5 , 1 0 0 8 —1 0 1 1 . Arbeiter Zeitung, 1 9 .—2 4 . in 28 . maj 
1 9 0 5 , 1 3 7 —1 4 2 in 1 4 6 . Leo Valiani, La dissoluzione dell'Austria-Ungheria (Milano
1 9 6 6 ) 71-72.
4 3 Edinost, 2 3 . maj 1 9 0 5 , 1 4 1 .
bila tudi politično modra, »ker ni odkrivala skrajnih namer hrvatskega partner­
ja, ki bi se madžarski opoziciji mogle zdeti spotikljive .. ,«4 4
Aktivnost zagovornikov »novega kurza« je naletela na nepričakovano oviro. 
To je bila pobuda Hrvatske stranke prava, da skliče za 27. maj 1905 v Zagrebu 
sestanek vseh banovinskih opozicijskih saborskih poslancev, na katerem bi 
morali določiti politično linijo glede na krizo dualizma. Važno je poudariti, da 
si je ta sestanek kot svojo metodo političnega ravnanja določil sporazumevanje 
s politiki v Dalmaciji pa tudi v Istri in v Sloveniji. Na drugem sestanku sabor­
ske opozicije dne 6. junija 1905 so sprejeli osnutek politične platforme in to 
zopet s sklepom, da bodo osnutek poslali zainteresiranim v Dalmaciji, Istri 
in Sloveniji in da bodo vse, tj. tudi Slovence, povabili na splošni sestanek, 
ki bi se zbral 4. julija. Do tako zamišljenega sestanka končno ni prišlo, ker se 
privrženci »novega kurza« v Dalmaciji s predloženo platformo niso strinjali 
in ker dalmatinska Narodna stranka ni določila svojih predstavnikov za zagreb­
ški sestanek. Hrvatska stranka prava (banovinska) je odnehala od svoje plat­
forme in prepustila pobudo dalmatinski Hrvatski stranki. V tej je zdaj prišlo 
do spoprijema med »dunajčani« in skupino »novega kurza« (Trumbič, Milič 
in P. Čingrija). To se je zgodilo na sestanku Hrvatske stranke v Dubrovniku 
14. in 15. avgusta 1905. Osnutka zagrebške saborske opozicije sploh niso obrav­
navali in večina se je izjavila za drugačno opredelitev v krizi monarhije, tj. 
v smislu približevanja hrvatsko-madžarski spravi in sodelovanju. Sklenili so 
povabiti tudi dalmatinsko »Srbsko stranko«, naj se pridruži akciji. Ideja
o vključitvi Slovencev se ni potrdila in je zato imela akcija, kakor poudarja 
R. Lovrenčič, sicer širši značaj kot zgolj hrvatski, »toda vendar samo hrvatsko- 
srbski, ne pa splošno jugoslovanskega.« R. Lovrenčič ugotavlja, da so proti 
misli o vključitvi Slovencev »prevladali razlogi... ki jih je takoj, ko se je 
ta ideja pojavila, izrazil Supilo v ,Novem listu'«4 5 toda o razlogih samih ne 
pove ničesar. Dubrovniški sestanek je bil zadnja etapa na poti k reški rezoluciji 
in ustanovitvi hrvatsko-srbske koalicije. Kakor vidimo, je bilo na tej etapi 
sklenjeno, da Slovence ne vključijo.
Ali je mogoče odločitev, da Slovence ne vključijo, pojasniti samo s tem, 
da se je konkretna akcija morala strogo omejiti na dualistično razdelitev zaradi 
ozirov do madžarskih zaveznikov, seveda z izjemo Dalmacije, ki je vsaj v načelu 
državnopravno že pripadala Hrvatski? Med elementi za odgovor na to vpra­
šanje je dejstvo, da je madžarska opozicija spomladi naslednjega 1906. leta, 
sama poskušala pridobiti Slovence za boj proti Dunaju!
Zdi se, da se je ta misel rodila v Beogradu. Aprila 1906 je namreč sporočil 
»Slovenski jug« po Milanu Plutu, da pride v začetku maja v Ljubljano poseben 
Košutov odposlanec z nalogo, pridobiti Slovence za sodelovanje v boju proti 
Dunaju. Dejansko je prvo nedeljo v mesecu maju prispel v Ljubljano Istvan 
Kovacz. Ker ne Tavčar ne Krek, s katerima se je želel sestati, nista bila 
v Ljubljani, je govoril samo z Žerjavom. Ta je tisti čas še pripadal zunajstran-
4 4 Lovrenčič, 286—288. — »Drugu granicu borbe predstavljao je znatno izmenjeni 
dualizam. Neke njegove osnovne črte morale su nestati — madjarska podredjenost 
Beču i madjarska hegemonija nad Hrvatskom, ali se ne bi diralo u cjelovitost 
zemalja ugarske krune. ... To je bio velik Trumbičev ustupak madjarskoj opoziciji 
jer se time napuštala misao o temeljitoj promjeni strukture Monarhije stvaranjem 
zasebne državne skupine hrvatskih ili jugoslavenskih zemalja, nezavisne od Ugar­
ske. ... U tom ustupku bila je, zapravo, bit saveza... Madjarski saveznik mogao 
je biti samo onaj tko se takva rješenja odricao ili ga barem privremeno zaboravljao. 
Trumbič je pak takvom koncesijom odstupio ne samo od starog pravaškog programa 
več i od onog koji je tada opčenito zastupala hrvatska gradjanska politika.«
4 5 Lovrenčič, 299—3 0 0 .
karskemu gibanju Narodno-radikalne mladine in torej ni mogel govoriti v ime­
nu kake stranke. Vendar se je Kovacz Žerjavu legitimiral kot pooblaščenec 
Košutove stranke in rekel, da je ta stranka zelo zainteresirana, da bi pridobila 
tudi Slovence za akcijo proti Dunaju. V primeru zmage bi bili Madžari pri­
pravljeni dati Slovencem najobsežnejšo avtonomijo. Zaprosil je, da bi o njegovi 
ponudbi obvestili Tavčarja in Kreka in rekel, da bo na odgovor čakal v Tobla- 
chu. Dal je Žerjavu tudi poseben ključ za šifrirano dopisovanje. Že pri tem 
pogovoru je Žerjav opozoril na državnopravne težave in izrazil mnenje, da bi 
mogli Slovenci stopiti v kaka pogajanja s Košutovo stranko le v sporazumu 
s Hrvatsko-srbsko koalicijo, na kar je Kovacz pripomnil, da se mu to ne zdi 
oportuno. Še istega večera je odpotoval iz Ljubljane, čez teden dni pa iz 
Toblacha urgiral odgovor. Toda tega odgovora ni bilo nikoli, ker, kot pravi 
R. Pustoslemšek, ki je Kovacza pričakal v Ljubljani, »nobeden ni zaupal 
madžarskim ponudbam.«4 6
Podobno je poskušala madžarska opozicija tudi pri Čehih, enako brez 
uspeha. Čeprav je bil vpliv prof. Masaryka na Napredno mladino Hrvatske 
močan in pomemben za ideologijo »novega kurza«, za razglasitev načela o na­
cionalni enotnosti, vendar Masaryk sam kot politik ni imel zaupanja v madžar­
sko opozicijo. Madžarizacija Slovakov je bila zanj dobro svarilo.4 7
Sklep, da Slovenci ne bodo vključeni, se kaže tudi v tem, da so jih vse, celo 
tiste v Trstu, z reško rezolucijo popolnoma presenetili. Tržaška »Edinost« je 
sprejela novico o reškem sestanku kot senzacijo. Objavila jo je pod značilnim 
naslovom »Sadovi dualizma«. Članek je ugotovil vznemirjenje slovenskih kro­
gov v Trstu in poudaril, da »Edinost« noče soditi, ker ne pozna ozadja sklepov 
na Reki.4 8 V svoji študiji o Slovencih in jugoslovanski ideji pred prvo sve­
tovno vojno ugotavlja Lojze Ude, da so imele vse slovenske stranke občutek, 
do so bili Slovenci z reško resolucijo prezrti in da so sedaj osamljeni. Glavni 
njihov očitek v komentarjih je bil, da slovenski predstavniki niso bili povablje­
ni na Reko. Klerikalni »Slovenec« je pisal 10. oktobra: »S slovenskega stališča 
ne more noben slovenski politik zagovarjati reške rezolucije, ker nas ločuje 
od Hrvatov in bi nje izvršitev pomenila narodno smrt slovenskega naroda.« 
Liberalni »Slovenski narod« je 12. oktobra zapisal: »Hrvatje so se v svoji 
rezoluciji postavili na izključno hrvaško stališče, brez ozira na druge Slovane.« 
Konec novembra 1905 je slovenska klerikalna stranka izjavila: »Glede reške 
rezolucije smo uverjeni, da je ona izliv čistega hrvatskega rodoljubja, po 
pravici užaljenega vsled težkega položaja hrvatskega naroda v obeh državnih 
polovicah. Z druge strani pa ne moremo prezreti, da pomeni rezolucija v svojih 
praktičnih posledicah usodno državnopravno ločitev Slovencev in Hrvatov .. .«4 9 
Te besede Slovenske ljudske stranke so nedvomno naslovljene na »domovina- 
še«, zdaj udeležence v »novem kurzu«, katerim pa se je ta slovenska stranka 
leta 1898 programsko pridružila.
Značilne so tudi reakcije socialdemokratskega »Rdečega prapora«. Le-ta 
označuje naslonitev Hrvatov na madžarsko opozicijo kot nezaupanje v lastne 
sile. »Gotovo bi bilo neumno in zločinsko«, piše »Rdeči prapor«, »ako bi Hrvatje
4 8 Rasto Pustoslemšek, Ko smo pripravljali pota; v: Misel in delo 4 (1938) št. 1 2 , 
1 7 . — To »madžarsko epizodo« je omenil G. Žerjav v času aneksije Bosne in Herce­
govine na javnem shodu dne 6 . decembra 1 9 0 8 v Ljubljani: Naš list, 1 2 . december 
1 9 0 8 , 4 9 .
4 7 Valiani, 3 6 .
4 8 Edinost, 6 . oktober 1 9 0 5 , 2 7 6 .
4 9 Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1 9 0 3 —19 1 4 ; v: Jugoslovenski 
narodi pred prvi svetski rat (Beograd 1967) 8 8 7—9 4 1 . Ponatis v knjigi istega avtorja, 
Slovenci in jugoslovanska skupnost (Maribor 1972).
ponovili Jelačičev manever iz leta 1848, ali od tod vendar še ne sledi, da bi 
morali postati pomožna četa Košutova. Madžarska šovinistična pluto-aristo- 
kratična koalicija ni nič bolj simpatična kakor dunajska kamarila. Politična 
kratkovidnost ne opaža, da bije dualizmu plat zvona in da prihaja nova doba 
v življenju narodov... Ne vidijo, da gre za bodočnost narodov to in onstran 
Litve ... Ne gre za to ali je bolje postaviti se na dunajsko ali budimpeštansko 
stališče, temveč lastno .stališče' je treba najti in določiti.« V dejstvu da na zbor 
na Reki niso povabili niti Srbov niti Slovencev, vidi dokaz, da udeleženci se­
stanka »nimajo nobenega zgodovinskega čuta .. ,«5 0 Ko je hrvatsko madžarska 
konferenca na Reki odložena, se »Rdeči prapor« čudi Hrvatom, da pozabljajo 
na jugoslovansko idejo. Ureditev razmer med Hrvatsko in Ogrsko se tiče 
seveda v prvi vrsti Hrvatov in Madžarov, toda pri tem ne bi smeli pozabljati 
nemadžarskih narodov na Ogrskem. »Bilo bi pa tudi zelo umestno, da bi 
poiskali Hrvatje v tej stvari zvez s Slovenci, kajti, če jugoslovanska ideja ni 
samo fraza, tedaj mora biti upoštevana pri akciji, ki ji je namen preuredba 
odnošajev posameznih delov v državi. Sedanja kriza ni samo ogrska, temveč 
je avstro-ogrska.«5 1 Po volilni zmagi Hrvatsko-srbske koalicije vidi »Rdeči 
prapor« reško rezolucijo v nekoliko drugačni luči: »Bilo je politično pametno 
in hvalevredno, da so takrat hrvatski poslanci premagali tradicionalno sovra­
štvo proti Madžarom in da so jasno povedali avstrijski kamarili, da od njih 
ne sme pričakovati službe biričev ... Prezrlo se je (sicer), da za dalekogledno 
politiko ne pride v poštev samo dilema: Dunaj ali Budimpešta ... (Res pa je), 
da se na Reki ni imelo delati politike za stoletja, temveč le za najbližjo 
bodočnost. Gonja, ki se je dvignila proti »rezolucijonašem« od strani madžaro- 
nov, frankovcev, radičevcev in klerikalcev, je še povečala pozitivno važnost 
reške revolucije ...«, volilni uspeh pa jo je potrdil. Toda »Rdeči prapor« že ugo­
tavlja, da je hrvatsko-srbska koalicija v trenutku svoje zmage zavzela nekako 
»diplomatično« stališče, ki se približuje prav zelo breznačelnosti.5 2 Razume se, 
da kritizira »Rdeči prapor« odsotnost jugoslovanske ideje v ,novem kurzu' 
s stališča nacionalne federalizacije podonavske države.
Iz pozabe je treba oteti še en, morda najbolj značilen odmev reške rezolu­
cije v slovenski politiki. Ta odmev je povzročil neposredno in hudo reakcijo 
Supilovega »Novega lista«. Gre za pisanje »Našega lista«, tednika strankarsko 
nevezanih levih in narodnoradikalnih liberalcev, ki so takrat želeli vliti svežo 
in radikalno vsebino stari, okosteneli slovenski liberalni stranki.5 3 Ena osred­
njih osebnosti tega kroga je bil dr. Vladimir Ravnihar.
Uvodnik, s katerim je »Naš list« sprejel novico o reški rezoluciji, ima 
zgovoren naslov: »So Slovence prodali? Komu? Za koliko?« Kot motto pa 
navaja besede, ki jih je baje izustil Vicko Milič iz Splita na zagrebški konfe­
renci hrvatskih strank na vprašanje o Slovencih: »Kaj nas briga za Slovence!« 
Uvodnik predvsem odločno odklanja paktiranje s košutovci in tudi z italijan­
skimi iredentisti. »Mi nimamo najmanjšega povoda braniti interes habsburške 
družine, zato se tudi ne ustavljamo klicu ,proč od Dunaja!' Ali, kakor sogla­
šamo ... s tem klicem,... prav tako se moramo najodločnejše upreti stremlje­
nju, ki vleče proti Budimpešti. Ne na Dunaj, ne v Pešto, to bi moral biti
1 predpogoj vsake jugoslovanske politike!« Ob tem navaja »Naš list« predvsem
i madžarski terorizem nasproti nemadžarskim narodom, kot bistvo reške rezo­
lucije pa poudarja, da pomeni »za nas Slovence očitno grob.« Reška rezolucija
5 0 Rdeči prapor, 20. oktober 1 9 0 5 , 42 .
5 1 Rdeči prapor, 30 . marec 1 9 0 6 , 9 .
5 2 Rdeči prapor, 1 . junij 1 9 0 6 , 2 2 .
5 3 Naš list, 1 4 ,—28 . oktober 1 9 0 5 , 41—43.
ne omenja Slovanov v Avstriji; na reški sestanek bi bilo treba povabiti vsaj 
Slovence. »Eden izmed najuglednejših voditeljev Hrvatske napredne stranke 
se nam je izrazil, da bi zašla reška rezolucija na polje romantike, na polje 
prozne domišljije, če bi se govorilo v njej kaj o Slovencih, kajti bilo bi revolu­
cionarno, če bi se združili na Reki s Hrvati tudi Slovenci.« Ta politik je baje 
še dodal, da Slovencev niso povabili, »ker ni bil to moment, da bi se došlo 
z raznimi fantazijami« in ker Slovenci pri tem niso tako »angažirani«. Uvodnik 
polemizira nato z izhodiščem odstavkov reške rezolucije, ki pravi, da je sestav­
ljena »povodom stanja v monarhiji«, in se sprašuje, mar Slovenci ne žive 
v ravno isti monarhiji, v kateri so tudi Hrvatje in ravno pod istim nesrečnim 
orlom, pod katerim ječe tudi Dalmatinci. »Naš list« omenja nato, da je nek 
hrvatski politik tajno sporočil Slovencem, da gre zdaj najprej za zedinjenje 
Dalmacije s Hrvatsko, ko pa bo to doseženo, storijo še korak naprej in da 
niso pustili Slovencev iz vida. »Naš list« graja takšno taktiko, ko se reška 
rezolucija postavlja na stališče nekakega dualizma, obenem pa izjavlja na 
tihem, da hoče skrbeti »potem« tudi za Slovence. Edina rešilna pot je nacional­
na federalizacija cele monarhije. Kaj bi se dogodilo, če bi se Dalmacija zares 
zedinila s Hrvatsko? »Naš list« odgovarja: »S tem je res ojačana ogrska držav­
na polovica, ali Slovenci smo izključeni na veke. Potem ni več mogoče misliti 
na kako federacijo ali na jugoslovansko edinstvo. Mi ostanemo osamljeni: na 
vzhodu Hrvatska, ki je vezana na Ogrsko, na severu Nemci, na zahodu Italijani, 
na jugu m orje. . ki postane za nas brezpomembno, ... potem smo prodani. 
Mi obstajamo samo še kot ozemlje, ki si ga osvoji Italija ali Nemčija, prej ali 
slej.« Reška rezolucija odklanja solidarnost v boju za politično neodvisnost 
vseh avstrijskih in ogrskih Slovanov, ona zahteva le polno skledo zase, drugim 
dovoljuje poginiti od gladu. Reška rezolucija se izreka za centralizem v Budim­
pešti, dolžnost hrvatske javnosti in vseh Slovanov je, upreti se tej rezoluciji.
Med vsemi kritikami reške rezolucije je to bila najostrejša in mogoče je 
avtorje »novega kurza« najbolj prizadela, saj je prihajala iz vrst, ki jim ni bilo 
mogoče očitati avstrijakantstva, klerikalizma, habsburškega legitimizma in 
podobnih lepih lastnosti. Pozneje je splitska »Sloboda«, list dr. Smodlake, ko 
se je spominjala tega uvodnika, pisala, da je »Naš list« še bolj strastno nastopil 
proti reški rezoluciji kot klerikalni »Slovenec«.5 4
Pomemben je odgovor Supilovega »Novega lista« 9. novembra 1905. S pod­
pisom »Slovenec« je Supilo objavil uvodnik naslovljen »Slovenci i Pešta«.
V njem omalovažuje smisel slovenskega kmeta in delavca za jugoslovansko 
vprašanje, saj volita klerikalno stranko. Odpor radikalnega »Našega lista« 
spravlja v zvezo z odklonilnimi stališči klerikalcev in ga očrni z očitkom, da 
podpira šušteršičevo kamarilo. Sploh je skrajno skeptičen do možnosti, da bi 
se Slovenci mogli obdržati kot narod, kajti tudi v »Veliki Hrvatski«, kot delu 
velike Avstrije s središčem na Dunaju, bi se še naprej izvajala germanizacija. 
Opozarja, da bi bil položaj »Velike Hrvatske«, ki bi se uprla »Drangu nach 
Osten« in se povezala z Ogrsko, čisto drugačen. Pri tem pa ne razloži, zakaj 
potem reška rezolucija ne postavlja za cilj ustanovitev takšne »Velike Hrvat­
ske, ki bi upoštevala tudi slovenske dežele. Toda, nadaljuje, tudi s stališča 
politike »novega kurza« Slovenci nimajo možnosti, pri čemer je njihova glavna 
slabost, da vztrajajo na Trstu: »Slovenci, katerih zemljepisna težnja po Trstu 
je pogubna, ker se za Trst stalno trgajo poleg Jugoslovanov tudi Nemci in 
Italijani, so sploh v nevarnosti, da v teku stoletnega boja izginejo s svoje 
krasne domačije.« Kaj preostaja? Edino, kar naj bo vodilno za Slovence, je
5 4 Sloboda, 27. januar 1 9 0 6 , 27 .
politični trenutek! Ne pove natančneje, kaj s tem misli, toda na koncu znova 
podčrtuje, da dokazuje Sušteršičeva kamarila s pomočjo radikalne inteligence 
in »jugoslovanskega« programa »kroni, da je Slovenija korektna, v času, ko se 
na jugu in vzhodu razvija zastava svobode«.5 5
S tem je bila pretrgana polemika, za obe strani očitno neprijetna. Odprav­
ljanje dualizma je bilo tako neaktualno, da »novi kurz« ni neposredno vplival 
na splošni položaj Slovencev in so zato kranjski liberalci lahko umolknili. 
Toda kaka bolj stvarna skupna politika na temelju »novega kurza« ni bila 
možna. Ta položaj je čisto ustrezno izrazil Ivan Cankar v svojem znamenitem 
predavanju »Slovenci in Jugoslovani« dne 12. aprila 1913: »Narodno napredna 
stranka ima že od nekdaj ozke stike s hrvatsko-srbsko koalicijo, ali ti stiki so 
večidel samo žurnalistični. Predlagan in nameravan je bil sestanek zastopnikov 
naprednih jugoslovanskih strank v monarhiji, pa do tega doslej še ni prišlo.«5 9 
Polje je ostajalo prepuščeno delovanju slovenske klerikalne stranke in zato ne 
moremo pripisati samo njeni pobudi dejstvo, da je ravno ona v naslednjih 
letih skoraj monopolizirala stike slovenske meščanske politike s Hrvatsko.
Navzkrižje slovenskega narodnega gibanja z akcijo »novega kurza« pa se 
je vzlic utišanju kranjskih liberalcev nadaljevalo na Primorskem. Tu je nek 
nastop Dalmatinca Smodlake prinesel le dozdevno razvedritev. To je bil njegov 
govor na shodu slovenskih narodno-radikalnih mladincev 5.—8. septembra 
1905 v Trstu, na katerem so sodelovali tudi politiki starejšega rodu. Rybar je 
poudarjal pomembnost Trsta za Slovence; brez njega bi »bili omejeni na 
poljedelske kraje«. Še pred nekaj desetletji so Slovenci na tržaškem ozemlju 
sestavljali 60% prebivalstva in zelo žalostno bi bilo, če bi sedaj položili orožje 
in se odmaknili od morja. Rybar odklanja postavljanje meja na tem področju 
in se zavzema za rešitev na temelju narodne avtonomije na osebnem načelu, 
sklicevaje se spet na program socialdemokratov.5 7
Za njim je nastopil Smodlaka. Govoril je o pomenu Trsta kot dalmatinskega 
emporija, najvažnejšega trgovskega središča za Dalmacijo, ki pa Dalmaciji ne 
daje ničesar v povračilo za ves tisti denarni in človeški kapital, ki ga od nje 
sprejema. »V gospodarskem oziru nam daje — ,baccalà per la Dalmazia'! 
Zato se nikar ne čudite, gospoda, če se iz Dalmacije večkrat sliši glas : stran 
od Trsta, bojkot Trstu!« Smodlaka opozarja, da je takšen bojkot nedopusten, 
kajti: »Trst za nas ni tujina, marveč del našega narodnega organizma in to 
tako pomemben del, da bi samoamputacija, s katero se grozi, mogla pogubno 
delovati na celo narodno bitje. Trst je otrpel ud narodnega telesa. Če hočemo, 
da ne bo motil ostalega organizma, marveč da mu bo, nasprotno, pomagal, 
kot bi to pač zelo močno mogel, ga je treba oživiti.« Smodlaka preide nato 
na politično stran tržaškega vprašanja, na razmerje do Italijanov: »Ali se bomo 
torej vrgli na politično osvajanje Trsta? Ne bom se pečal s tem vprašanjem 
daljnje prihodnosti, katerega mi sami, bojim se, ne bomo nikoli rešili, kot ga 
ne bodo sami rešili niti Italijani, četudi so ta čas po številu močnejši in po 
kulturi naprednejši. Tržaško vprašanje bi se lahko pravilno rešilo edinole 
v sporazumu Italijanov in Jugoslovanov. Toda ker Italijani tak sporazum 
onemogočajo, je zaman o tem izgubljati besede.« V nadaljevanju je Smodlaka 
še natančnejši: »Toda, če je težko, da bi bil Trst kdaj popolnoma naš in samo 
naš, moremo brez težave doseči, da bomo poleg tujega Trsta imeli tudi mi svoj
5 5 Novi list, 9 . november 1 9 0 5 , 3 1 0 . — Naš list, 1 8 . november 1 9 0 5 , 46 , trdi, da je 
članek za Supilov list spisal »dobro znani Ljubljančan«.
5 6 Zgodovinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 2 6 0 .
5 7 Iz naroda za narod. I. shod narodno-radikalnega dijaštva od 5 .—8 . kimovca
1 9 0 5 v Trstu (Ljubljana 1905) 1 1 1 —1 2 0 .
Trst: to je, da bomo svoji v tem mestu, kjer nas danes gledajo kot osovražene 
tujce.« Tej opredelitvi ciljev jugoslovanske politike v Trstu (praktično možni 
samo ob začasni ohranitvi državnopravnega statusa quo) dodaja Smodlaka še 
pojasnilo: »Ko govorim o našem Trstu, gospoda, mislim na slovenski Trst — 
ker samo na slovenskem temelju bo Trst rešen za Jugoslavijo.« Smodlaka je te 
besede naslovil na Dalmatince in na Srbe — prebivalce mesta Trsta. Vsekakor 
pa so se nanašale tudi na celotno hrvatsko-srbsko politiko do tržaških Sloven­
cev, ki se je z »novim kurzom« izkazala na tako nejugoslovanski način. »Slo­
venci so tukaj domačini«, pravi Smodlaka, »to moramo vsi vedeti. — Njim 
vodstvo, njim največje pravice obenem z največjimi dolžnostmi. Okrog njihove 
matice naj se zberejo drugi jugoslovanski delavci, bodisi prosvetni, bodisi 
gospodarski, posebno še po številu močni dalmatinski Hrvati in po kapitalu 
silni Srbi, bivajoči v tem mestu. Da to danes ni tako, to vsi vemo. Meni je kot 
Dalmatincu žal, pa tudi sram me je. Ob redkih izjemah, ki jim gre vsa čast, 
se Hrvatje in Srbi, zlasti višjih stanov, obnašajo do domačih Slovencev kot 
tujci. Medtem ko se Slovenci zanimajo za hrvatske in srbske stvari kot za 
svoje, Hrvatje in Srbi večidel ignorirajo celo slovensko gibanje.« Smodlaka 
je »v svojem imenu in v imenu Hrvatske demokratske stranke dalmatinske« 
obljubil, da bo z vsemi močmi delal za to, da bi se ta odnos do Trsta spre­
menil.5 8
Koliko so Smodlakove besede odsevale »novi kurz«? Kajti Smodlaka je prav 
tedaj, v sporu s Trumbičem, ustanovil svojo ločeno, Demokratsko stranko. 
Gotovo lahko rečemo, da je bilo glede Smodlaka jasno, tako po njegovem 
poprejšnjem kot njegovem tedanjem političnem obnašanju, da se bistveno 
ne ločuje od »novega kurza«. Zato lahko domnevamo, da so njegove kritične 
besede v zvezi z iskanjem hitrega sporazuma z italijansko iredento na račun 
odstopanja od Trsta, izhajale s stališča samega »novega kurza«. V takšnem 
prepričanju so tržaški Slovenci sprejeli Smodlakov nastop kot pomembno 
politično podporo njim in to v imenu jugoslovanske ideje. V tem smislu so 
Smodlakove besede kmalu porabili kot argument v novem kritičnem položaju, 
ki je nastal zaradi akcije Tresiča.
V vsem tem času se Tresičeva akcija v Italiji namreč ni pretrgala. Trumbič 
ni bil nič bolj obziren do Slovencev, četudi je slovenska meščanska politika, 
zlasti liberalna, navdušeno odobravala najpomembnejši in najobetavnejši re­
zultat »novega kurza« — hrvatsko-srbsko solidarnost. Veliko je bilo zadoščenje 
»Edinosti«, ko je objavila zadarsko rezolucijo in ugotovila, da je »z njo bratski 
srbski narod v pričeti narodni borbi stopil faktično v iste vrste s hrvatskim 
narodom.«5 9
Spor se je vnovič razplamtel, ko se je Tresič v dalmatinskem deželnem 
zboru izjavil za ustanovitev italijanske univerze v Trstu. Kolikor je sprejemal 
tržaški nacionalistični »II Piccolo« to izjavo z zadoščenjem in jo kazal kot 
vzgled primorskim Slovanom, toliko bolj je bil reagiranje »Edinosti« negativno. 
»Od nas terjajo tu politični samomor«, je pisala. »Tega pa ne izvršimo nikomur 
in niti ne dalmatinskemu najnovejšemu kurzu na ljubo.« Opomnila je Dalma­
tince, da so pripravljeni dovoliti Italijanom univerzo v Trstu, medtem ko sami 
Italijanom ne dovoljujejo osnovne šole v Splitu. »Prosimo jih, naj za stroške 
tega velikodušja (do Italijanov) zajemljejo iz svoje blagajne.«6 0 »Edinost« je 
dosegla določen učinek in ni pozabila sporočiti, da se je zadrski »Narodni list« 
omejil od Tresičeve izjave in jo označil kot njegovo osebno mišljenje, ki mu
5 8 Isto delo, 1 2 0 —1 2 4
5 e Edinost, 20 . oktober 1 9 0 5 , 2 9 0 .
6 0 Edinost, 23. november 1 9 0 5 , 3 2 3 .
velika večina slovanskih poslancev v deželnem zboru ne pritrjuje.6 1 Takšno 
pisanje »Narodnega lista« so Tržačani sprejeli z zadoščenjem in »Edinost« 
je mogla Židane volje pozdraviti ustanovitev hrvatsko-srbske koalicije kot 
»pravo blagovestje za vse Slovanstvo.«6 2 Toda zadoščenje ni trajalo dolgo. 
Skalil ga je nek prav otipljiv sad Tresičeve dejavnosti, ki je medtem na tihem 
dozorel.
Brez pravega pojasnila, zakaj je potreben tako obsežen in močan publi­
cistični ogenj, je objavila »Edinost« od 20. januarja do 4. februarja 1906 vrsto 
uvodnikov (»Dr. A. Tresič-Pavičič pred svojimi volilci« v šestih nadaljevanjih 
in »Zaključna beseda na adreso dr. A. Tresiča-Pavičiča v treh nadaljevanjih). 
Dozdevni povod so bile Tresičeve besede volilcem 27. decembra 1905 na Hvaru 
o sporazumu z Italijani. »Edinost« je v zvezi s tem omenila glasove, da je 
Tresič »pripravljen žrtvovati Trst in zahodno polovico Istre do Učke«. Tresič 
je v treh člankih v Supilovem »Novem listu« to zanikal, tako da je »Edinost« 
končno 14. februarja prišla na dan z odprtimi kartami: »Mož (Tresič) taji to 
svojo idejo, ker se je sramuje ... Sicer moramo še enkrat pribiti, da je gospod 
dr. Tresič zares izrekel to idejo in jo propagiral. Mi mu to lahko dokažemo, 
ako nam dovoli, da objavimo oni del razgovora, ki so ga imeli ne dolgo temu 
gg. prof. Matko Mandič, dr. Gregorin, dr. Rybar in dr. Slavik z italijanskim 
vseučiliščnim profesorjem Racca, kateri se je sestal s temi gospodi po pripo­
ročilu g. dr. Tresiča, s katerim se je bil poprej — kakor je izrečno poudarjal
— popolnoma sporazumel o tem vprašanju.« (Tiskano z mastnimi črkami v 
izvirniku.)6 3
Zdaj je bilo končno jasno, kaj je pravi povod za polemično kampanjo 
»Edinosti« : politike društva »Edinost« je obiskal v Trstu nek italijanski odpo­
slanec, ki se je bil s Tresiéem sporazumel o odcepitvi Trsta in dela Istre. 
Podrobnosti pogovora niso vidne, z izjemo tega, da so Tržačani profesorja 
Racca prepričevali, »da se razen dr. Tresiča nahaja le malokateri Slovan, ki bi 
hotel Trst in zahodni del Istre pložiti na žrtvenik italijansko-slovanske sprave.«
V dokaz so Tržačani navedli ravno govor Smodlake v Trstu na omenjenem 
mladinskem shodu. Dali so mu celo prevod tega govora.
Nekaj več podrobnosti o misiji Racca v Trstu je mogoče najti v poročilu 
tržaške policijske direkcije. To odkritje »Edinosti« je vsekakor vzbudilo 
njeno pozornost in je zato na temelju svojih poizvedb sporočala 23. februarja
1906 o tem cesarskemu namestniku: »Pred nekaj dnevi je bival v Trstu neki 
Racca, baje profesor v Rimu, in pravijo, da je prišel kot odposlanec Riccioti 
Garibaldija z namenom, da bi tukajšnje Slovane pridobil za politično sodelo­
vanje z iredento, ki jo vodi Garibaldi. Napotili so ga na znanega dalmatinskega 
saborskega poslanca dr. Tresiča... Na večkratno nagovarjanje Tresiča so 
tukajšnji voditelji Slovanov dr. Gregorin, dr. Rybar in prof. Matko Mandič 
privolili, da se sestanejo z Racco. Ta je ob tej priložnosti dokazoval nujnost 
skupnega političnega nastopanja Slovanov in primorskih Italijanov in bil je 
na stališču, o katerem je Tresič govoril že ob drugi priložnosti, da morajo 
Slovani prepustiti Trst in zahodno Istro italijanskemu vplivnemu področju. 
Voditelji Slovanov so takoj odgovorili, da je njihov narodni položaj v Trstu 
in Istri že toliko omejen, da niso v stanju dajati v tem pogledu še kakih novih 
koncesij. Racca je izrazil nezadovoljstvo zaradi takšnega stališča tržaških 
Slovanov, toliko bolj, ker Slovani Dalmacije v celoti delijo njegovo stališče. 
Zadnja trditev Racce pa vendar ni napravila nobenega vtisa na dr. Gregorina
6 1 Edinost, 1 0 . december 1 9 0 5 , 3 3 9 .
6 2 Edinost, 1 6 . december 1 9 0 5 , 3 4 5 .
6 3 Edinost, 1 4 . februar 1 9 0 6 , 4 5 .
in tovariše, ker so se iz njegovih besed prepričali, da se on pri tem naslanja 
samo na zagotavljanje Tresiča in dr. Smodlake v Splitu. Ves pogovor je obstal 
popolnoma brez rezultata in Racca je že naslednji dan odpotoval v Italijo.«6 4
Podobno je o misiji Racca pisal mesec dni pozneje tudi ljubljanski »Slove­
nec«: »Riccioti Garibaldi je poslal na Tresičevo iniciativo v Trst nekega profe­
sorja Racca, ki se je pogajal z dvema odličnima slovenskima advokatoma. 
Tema pa romansko-slovanski načrti Garibaldijevega agenta niso nič kaj ugajali 
in gospod profesor se je vrnil v Rim, spremljan od vzdihov Tresič-Pavičiče- 
vih.«e s
Ker so bili omenjeni članki »Edinosti« očitno napisani kot odgovor na 
misijo Racca in ker se iz njih vidijo stališča, ki so jih Tržačani verjetno 
zagovarjali v teh pogovorih, je potrebno nekatere odlomke pogledati pod­
robneje.
»Edinost« zavrača misel, da bi z Italijani sklenili samo nek dozdevni spora­
zum. Takšna taktika ni sprejemljiva. Če se z nasprotnikom dogovarjamo 
o spravi, mora biti tak dogovor trajen. Temu dodaja: »Kdor hoče propagirati 
idejo sporazumevanja z Italijani in ako hoče svoja prizadevanja postaviti na 
soliden fundament, ta mora računati s primorskimi Slovenci in Hrvati. Do 
resnične in trajne sprave z Italijani more priti le tedaj, ako tudi mi pritrdimo 
stipulacijam pogodbe. Vsake obveze nasproti Italijanom brez nas ali preko 
nas pomenijo izdajstvo slovanstva Primorja! A naravnost v nebo vpijoče bi 
bilo, ako bi hotel kdo tržaško in istrsko Slovanstvo določati kakor kak kompen­
zacijski objekt za druge politične ideale, a bi v tem tako daleč tiral brezobzir­
nost, da bi niti ne vprašal kompetentnih činiteljev v Primorju za njihovo 
mnenje!« — »A če so ti mnenja, da ne morejo doprinesti take žrtve, potem naj 
spoštuje njihovo voljo, kdor je res brat! In mi primorski Hrvatje in Slovenci 
v resnici ne moremo doprinesti take žrtve na oltar sprave z Italijani, kakor 
zahteva od nas dr. Tresič.« V nadaljevanju govori »Edinost« o tem, da ji očitajo 
»avstrijanstvo«, o čemer je izvedela po zasebni poti: »To očitanje zveni pač 
čudno! Naši čitatelji nam gotovo pritrde, da nismo zaljubljeni ne v avstrijski 
sistem, ne v avstrijske vlade, ne v avstrijsko birokracijo — najmanje pa 
v avstrijsko postopanje z nami primorskimi Slovani. Res pa je, da smo avstrij­
ski državljani. To je dejstvo, ki stoji brez naše volje in privole. In da kakor 
pametni ljudje, ki računajo z realnostjo, računamo tudi s (tem) dejstvom, 
tega seveda tudi ne moremo tajiti. Slednjič nam je priznati, da nosimo — radi 
ali ne radi — tudi konsekvence, prihajajoče nam iz dejstva, da smo avstrijski 
državljani. — Tâko je bistvo našega »avstrijanstva« ... (In vrh tega) »način, 
kakor postopa Italija s svojimi Slovenci, ni nič kaj vabljiv za nas, da bi avstrij­
sko državljanstvo zamenjali z italijanskim.« — »Res je: avstrijsko državljanstvo 
je za nas Jugoslovane kaj trda postelja. To občuti organizem našega naroda 
v vseh svojih kosteh. Avstrijsko državljanstvo pa nam daje le prepogosto 
kamen namesto kruha. Ali dokler smo tu in kakor smo, nam živi vsaj nada, 
da bodo kedaj bolje tudi za nas. In to brez vsake posebne diplomacije, ker 
ne treba druzega, nego da zmaga — narava. Dokler smo tu, ostajamo vsaj 
v stikih s tistim faktorjem, ki nam je v največjo moralno oporo in ki nam more 
donesti kedaj materialne in fizične pomoči v stikih z ostalim Slovanstvom. Če 
bi danes dogodki tako nanesli, da bi mi izgubili to državljanstvo (v Tresičevem 
smislu)..., izgubljeni bi bili tudi gori označeni dragoceni stiki — izgubljen bi
6 4 AVA, 4348/M I ex 1 9 0 6 (Amtserinnerung betreff einen Confidentenbericht über 
eine von irredentistischer Seite betrieben Agitation unter den Slovenen) in 3293/M I 
ex 1 9 0 6 (poročilo kranjskega predsednika Schwarza).
6 5 Slovenec, 1 6 . marec 1 9 0 6 , 6 2 .
bil glavni pogoj za našo bodočnost.« — Na očitke, da je slepa za velike dogodke, 
ki bodo razbili Avstrijo pa »Edinost« odgovarja: »Nu, v tem pogledu nismo 
tako drzni in tudi ne tako bistrovidni, da bi hoteli kaj apodiktično preroko­
vati ... Utegne priti tako, kakor sodi on (T. P.), utegne pa priti tudi — druga­
če« ... »Mi vsaj ne izključujemo, da pride v naši državi sami do takih evolucij, 
da se nam Jugoslovanom predloži bel listek, na kateri bomo zapisali svoje 
zahteve, oziroma nam bo dana možnost, da bomo tudi mi imeli besede na 
določanju bodoče naše usode. Na ta veliki historični moment moramo mi 
pripravljati svoj narod...« »Zato odklanjamo odločno doktorja »T«. politiko 
diplomatskega spletkarjenja in mešetarjenja ..., a še vrhu tega z ljudmi, ki ne 
predstavljajo nikake potence, ki morejo pač kaj obljubljati, nikakor pa dajati 
kakih garancij.« ... »Mi smatramo kot edino umestno, pošteno slovensko in 
hrvaško narodno politiko, politiko racionalnega, sistematičnega dela na vseh 
poljih narodovega življenja : Če bomo kulturno na primerni stopnji, če se bomo 
opirali na čvrsto gospodarsko organizacijo, če bomo imeli trdne vere vase 
in v svojo vrednost: potem se bomo mogli s tem ali onim pogajati glede svoje 
bodoče usode.« Na koncu »Edinost« poudarja: »Nismo govorili le samo radi 
njega (Tresiča), ampak tudi radi drugih, ki so morda enostransko informirani 
o tem spornem vprašanju med Slovani in Italijani.«6 6
To so bile, če nič drugega, odkrite in iskrene besede, ki so zadosti razločno 
opozarjale na položaj, stališča in pravice Slovencev, pa tudi Hrvatov na 
Primorskem. Čeprav so bile izrečene v polemiki s Tresicem, so bile očitno 
naslovljene tudi na širši krog.
Ali je Tresič nastopal s kakim pooblastilom, ali pa so njegove akcije bile 
samo izraz njegovega osebnega čudaštva? Težko je odgovoriti na to vprašanje 
glede na majhno število dostopnih dejstev in tudi zaradi značaja teme same.
Nekaj more povedati to, da v »Edinosti« ne nahajamo nobene novice, 
da se je kdo iz političnega kroga, bližnjega Tresiču, distanciral od njegove 
dejavnosti, posebno od afere z dr. Raccom. So znaki, da se je ravno v letu 1906 
okrepila akcija Tresičevega ruskega prijatelja in sodelavca Čerepa Spiridoviča 
in da se je ta akcija dotikala Trsta in Istre.
Ko je Spiridovič ob koncu leta 1906 bival v Pragi, je »Edinost« opozarjala, 
da on odstopa Trst in zahodni del Istre Italijanom. To je izzvalo reagiranje 
listov, ki so bili pod vplivom ruske zunanje politike. Dunajski »Parlamentär« 
je v članku »Italijansko-slovanska zveza in italomanija« ob tem pisal, da bi bil 
sicer boljši italijanski kot pruski Trst, toda da pri tem ne smejo biti žrtvovani 
tržaški Slovenci.6 7 Tržaška »Slavenska misao« Anteja Jakiča je ponatisnila 
v začetku novembra 1906 iz ruskega »Novoje vremja« dopis iz Benetk, ki je 
trdil, da zahtevajo italijanski politiki kot pogoj za zvezo s Slovani odstopitev 
Furlanije, Gorice, Trsta in Istre, Hrvatom pa da so pripravljeni pustiti Dalma­
cijo z otoki; Slovanom v Trstu, Istri in Furlaniji bi dali »vse pravice«.6 8 Ponatis 
tega članka v »Slavenski misli« in v »Edinosti« je imel vsekakor značaj opozo­
rila javnosti. Značilno je tudi neko poročilo tržaške policijske direkcije z dne 
16. novembra 1906 cesarskemu namestništvu: Ruski panslavistični krogi se 
zanimajo za politično dogajanje na jugu Avstroogrske. Novi kurz »izziva 
v omenjenih političnih krogih odločno nezadovoljstvo in oni so enako proti 
vsakemu tesnejšemu sodelovanju južnih Slovanov z Madžari kakor tudi perho- 
rescirajo vsako nadaljnje širjenje italijanskega vpliva na Balkanskem polotoku. 
Pred kratkim je prišel po nalogu omenjenih ruskih politikov v Benetke član sv.
6 6 Edinost, 2 0 . januar in 1 . februar 1 9 0 6 , 20 in 3 2 .
6 7 Edinost, 1 8 ,—1 9 . september 1 9 0 6 , 257—2 5 8 .
6 8 Edinost, 1 4 . november 1 9 0 6 , 3 1 3 .
sinoda ekselenca Vladimir Sablar z namenom, da bi pri tamkajšnjem ruskem 
generalnem konzulu Sundiju dobil informacije o političnem položaju na Bal­
kanu in o odnošajih južnih Slovanov do Italije. Prva posledica tega srečanja 
je bil članek, objavljen v »Peterburških vjedomostih«, katerih avtor je sam 
omenjeni generalni konzul in v katerem se hrvatskim politikom očita v zvezi 
z njihovimi odnošaji do Bolgarije in Italije nestalnost.«6 6 — V naslednjih 
mesecih so se v Trstu širili glasovi proti Anteju Jakiču, rusofilu, hkrati pa 
znanemu tudi kot »protirezolucijonašu«, da se skrivno dogovarja s tržaškim 
policijskim komisarjem Manussijem. »Edinost« je ponatisnila njegov protest 
in tudi to, kako Jakič razlaga svojo »protirezolucijonaško« usmerjenost: poli­
tika »novega kurza« se je odtujila Rusiji oz. Črni gori, menda tudi Srbiji. Jakič 
ni za Avstrijo, je pa proti Madžarom, ki so paktirali prijateljstvo s Hrvati pod 
pogojem, da se ti poslednji ne razgrevajo za Rusijo.7 0 Jakičevo razlago bi mogli 
vzeti kot odsev ruske zunanje politike.
Zares lahko opazimo jeseni 1906 tudi v Zagrebu razkorak med rusofilstvom 
in »novim kurzom«. Zagrebški vsesokolski zlet se je septembra 1906 razvil 
v manifestacijo »velikemu, silnemu, preslavnemu, vsemogočnemu Slavjanstvu« 
in to je izzvalo ostro reagiranje Dunaja in Budimpešte, kajti oba centra se 
bojita »panslavizma«. Manifestacije slovanstvu so otežkočile delovanje tudi 
»novemu kurzu«. Supilo se pritožuje Trumbiču za zagrebške »parade« in 
»bakanalije« s »slovansko solidarnostjo« in poudarja: »... vsega tega nam zdaj 
ni bilo treba, ko še nimamo niti enega zakona sprejetega«. Graja zagrebške 
politike, da ne delajo drugega kot težke politične napake.7 1
Posledice zagrebške manifestacije slovanstvu so neugodne tudi za »italijan­
ski postulat« novega kurza. Pri vrnitvi dalmatinskih sokolov iz Zagreba pride 
na Reki do spopada z Madžari in Italijani. Sledijo hrvatsko-italijanski spopadi 
v Zadru in protestne demonstracije v Šibeniku, Dubrovniku in Splitu. »Pogla­
vitni bojevniki za hrvatsko-srbsko-italijansko prijateljstvo so težko prizadeti«
— piše M. Gross. Supilo se obrača na Gino Lombroso-Ferrero z obžalovanjem, 
da so spopadi zakopali neko lepo misel. J. Smodlaka pa piše v »Slobodi« članke 
v obrambo hrvatsko-italijanske sloge.7 2
Študentje, privrženci Smodlakove Demokratske stranke, se neposredno 
iz Splita obrnejo 2. oktobra 1906 z brzojavko na R. Garibaldija in mu z vznese­
nimi besedami zagotavljajo, da je treba spopade pripisati samo delovanju 
sovražnika, da pa Hrvatje v svojem boju za svobodo niso zatiralci italijanskih 
manjšin: »Zatirani, ne zatiralci, prijatelji, ne sovražniki!« Brzojavka se končuje 
z besedami: »Italija je naša učiteljica in mati civilizacije. Pošiljamo vam svoje 
izraze spoštovanja in ploskamo italijansko-balkanski zvezi. Živela Italija!«
— Garibaldi odgovori takoj: Tudi on je prepričan, da incidenti niso nastali po 
krivdi Hrvatov, vzklik »Živela Italija !« pa povrača z vzklikom »Živeli Hrvatje 
in vsi Slovani!«7 3 — »Smodlakova skupina mladih pravnikov je naj doslednejša 
bojevnica za ,novi kurz'« — pravi M. Gross.7 4
Štiri mesece pozneje se prikaže v Italiji kot publicist tudi sam Smodlaka. 
Ne išče kakega novega, »svojega« področja, marveč se neposredno pridružuje 
Tresiču s prispevkom v »L’Italia all’Estero«, rimski reviji za zunanjo in kolo-
e » AVA, 10026/M I ex 1 9 0 6 .
7 0 Edinost, 3 . marec 1 9 0 7 , 6 2 .
1127 1 iMirjana Gross, Vladavina hrvatsko-srpske koalicije 1 9 0 6 —1 9 0 7 (Beograd 1 9 60 )
7 8 Gross, Vladavina, 1 1 7 —1 1 8 .
7 3 AVA, 8758/M I ex 1 9 0 6 .
7 4 Gross, Vladavina, 1 7 3 .
nijalno politiko, v katero piše tudi Tresič. Med sodelavci revije najdemo tudi 
ime Vittorio Racca, verjetno istovetnega z odposlancem, o katerega akciji 
v Trstu pred letom dni smo izvedeli iz »Edinosti«. O vsebini Smodlakovega 
prispevka bomo govorili malo pozneje. Tresičeva akcija v rimski reviji je 
morala biti v splošnem smislu »novega kurza«. To se vidi iz dejstva, da Tresič
o njej obvešča Trumbiča prepričan, da ta s tem soglaša. V pismu Trumbiču 
dne 20. januarja 1907 pravi: »Poslal sem, nekaj člankov reviji .L’Italia all’Este- 
ro' ; mislim, da boš zadovoljen.«7 5 V članku, ki je izšel v št. 5 te revije, navaja 
Tresič imenoma najbolj goreče zagovornike italijansko-slovanskega sporazu­
ma: Trumbiča, Smodlako, Supila in sebe.7 ®
Odveč bi bilo, če bi se sedaj podajali v obsežno razčlembo Tresičevih 
prispevkov.7 7 Vpogled v izvirnike zares potrjuje tisto, kar smo o njih do zdaj 
vedeli iz druge roke. Tresič zagovarja teritorialni kompromis na Primorskem, 
to je odstop Gorice, Trsta in največjega dela Istre Italijanom in daje pri tem 
najbolj negativne, naravnost neverjetne sodbe o Slovencih, njihovih življenj­
skih sposobnostih in politični usmeritvi.7 8 Omejimo se na oceno Tresičevih 
člankov, ki jo je že v tistem času dal češki publicist A. Čemy: »Ta misel (o zbli- 
žanju Italije in južnih Slovanov) ga pelje k temu, da izraža naravnost ljubezen 
do Italijanov, katerih kultura da je starejša sestra Hrvatske; po drugi strani 
se nevljudno izraža o političnem programu Slovencev, ki se bojujejo z Italijo 
za Jadransko morje in se zato upirajo italijansko slovanski zvezi. V njih vidi 
torej nekakšno oviro italijansko-slovanskemu zbližanju, ki ga želi tako vroče, 
da zapira oči, bodisi popolnoma (kadar gre za Slovence) ali pa vsaj napol, 
pred krivicami in nacionalno strastnostjo avstrijskih Italijanov. Zato imenuje 
slovenski program absurden in izraz gole nacionalne megalomanije.«7 9
Znano je, da je ob Tresičevih izjavah o zapečateni usodi Slovencev nastopil 
dr. Henrik Tuma, z vrsto člankov, ki so v hrvatskem jeziku izhajali v »Slobodi« 
dr. Smodlake.8 0 Tuma piše v spominih, da se je Smodlaka obrnil nanj z vabilom, 
naj napiše, kakšno stališče zavzemajo Slovenci v vprašanju povezovanja z Ita­
lijo. »V devetem poglavju sem zavzel ostro stališče proti naslombi na Italijo. 
Kazal sem na to, kako Italija pripravlja pot na Balkan skozi Albanijo s šolami 
in političnimi agitatorji. Imel sem celo vtis, da je reška rezolucija stala pod 
vplivom tajne italijanske propagande. Kazal sem na to, da preti dalmatinskim 
Hrvatom in Slovencem narodna nevarnost predvsem s strani Italije in da je 
za Slovence jedro vsega vprašanja Trst. Tega (9. poglavja) dr. Smodlaka ni hotel 
natisniti.«8 1
Tako tolmači Tuma razloge, zakaj Smodlaka ni objavil zadnjega poglavja 
njegovega obsežnega članka. Drugih pričevanj ni, ker »Sloboda« sama sploh ni 
pojasnila niti povoda, ob katerem objavlja Tumove članke niti tega, da je zadnji 
del izpuščen, prav tako pa se je tudi vzdržala vsakega komentarja Tumovih
7 5 Arhiv Trumbič. Naučna biblioteka, Split.
7 6 Kopije člankov v »L’Italia all’Estero« sta preskrbeli dr. Milica Kacin Wohinz 
in ga. Irma Mihelič Fallani, katerima se prisrčno zahvaljujemo.
7 7 Tu gre za naslednje članke v »L’Italia all’Estero« iz 1 . 1 9 0 7 : Drang nach Süden
v št. 2, Per un accordo tra Italiani e Slavi v št. 5, Per un accordo tra Italiani e Slavi
— II punto di vista slavo v št. 9 , La questione ungaro—croata v št. 1 6 .
7 8 Henrik Tuma, Jugoslovanska ideja in Slovenci (Gorica 1907) 5 . Henrik Tuma, 
Iz mojega življenja (Ljubljana) 1937) 3 2 6 . Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja.
7 8 Slovansky Prehled, 1 0 (1907) 1 1 6 in 1 6 9 .
8 0 Sloboda, 2., 9 . in 23. februar, 2. in 1 6 . marec 1 9 0 7 , 4 —1 0 . Članki so izšli tudi
v »Našem listu«, 1 2 . april—21 . junij 1 9 0 7 , 21—3 1 .
8 1 Tuma, Iz mojega življenja, 329—3 3 0 .
prispevkov. Razen v eni točki. K Tumovi trditvi, da italijanski nacionalizem 
v Trstu ugaša, pripominja: »Nam se ne zdi, da bi tako bilo.« Odgovor na 
vprašanje, ali je Smodlaka zares odstopil od tega, da bi objavil 9. poglavje 
članka zaradi vzrokov, ki jih navaja Tuma, ali pa zaradi kakih drugih, n. pr. 
preprosto kot urednik zato, ker je bil Tumov prispevek preveč obsežen, more­
mo pričakovati samo od razčlembe besedila Tumove brošure. V delih D. Ker­
mavnerja in L. Udeta najdemo že kratek povzetek vsebine brošure, vendar samo 
z namenom, predstaviti jo v celoti, ne pa tudi z namenom, preudariti pomen 
izpuščenega 9. poglavja.8 2
Ne da bi govorili o splošnem pomenu in značaju Tumovega izvajanja, se 
omejujemo na ugotavljanje tistih razlik med objavljenim in neobjavljenim 
delom, ki bi mogle pojasniti postopek urednika »Slobode«. Tumov optimizem 
glede perspektive bodočega razvoja Slovencev kot naroda, njegovo odklanjanje 
vseh nacionalnih programov južnih Slovanov, zasnovanih na zgodovinjski 
pravici, njegova analiza faktorjev, ki zahtevajo, da Jugoslovani svojo prihodnost 
oblikujejo v najtesnejši medsebojni zvezi, vse to so gotovo teme, ki jih je 
Smodlaka mogel objaviti brez pomisleka, morda celo z zadovoljstvom. Smod­
laka objavlja tudi Tumovo opozorilo, da prevladovanje drobne medsebojne 
strankarske borbe pri Slovencih »ne opravičuje zaključka, da slovenski narod 
ne pride resno v poštev pri reševanju jugoslovanskega vprašanja, oziroma 
vprašanja zbližanja Slovanov z Italijo in zbližanja Slovanov z Ogrsko« (5). 
Objavlja tudi ugotovitev, da so v vprašanju zedinjenja Slovencev, Hrvatov, 
Srbov in Bolgarov »v višji organizem Jugoslovanstva« ... »Slovenci popolnoma 
diferenciran, samostalen individuum, ki ima odločevati toliko kot Hrvati, 
Srbi in Bolgari...« In objavlja tudi še dodatno natančno izjavo: »Popolnoma 
samostojni se moramo čutiti Slovenci tudi v vprašanju sporazuma z Itali­
jani« (10). Smodlaka objavlja, nadalje, tudi Tumovo zamisel o gospodarskem 
organiziranju Južnih Slovanov krog treh mest kot trgovskih oporišč, Trsta, 
Soluna in Carigrada, pri čemer bi se Slovenci in Hrvatje osredotočili na Jadran 
s Trstom, Srbi in Makedonci na Solun, Bolgari na Carigrad. Razume se, da se 
glede Soluna, posebno pa še Carigrada, Tumova misel giblje samo na ravni 
gospodarske dejavnosti in ne tudi političnega in državnega osvajanja; podobno 
se je zato moglo razumeti tudi njegovo poudarjanje pomena Trsta za Slovence. 
Tuma sam dopolnjuje to zamisel: »Prvi intelektualni (!) korak obstoji torej 
v tem, da organizujemo trgovino v Trstu in da za to pripravimo Slovence in 
Hrvate« (26). V nadaljevanju govori sicer o »naseljenju Trsta po Slovencih in 
Hrvatih«, toda že v istem stavku se njegova misel nadaljuje ne v smislu priklju- 
čenja Trsta morebitni politični, državni jugoslovanski tvorbi, marveč pravi, 
da je to »prvi odločen korak do oživotvorjenja jugoslovanske ideje in zveze 
s severnim, edinim industrijalnim slovanskim plemenom, s Čehi.« Ko torej 
Tuma v naslednjem stavku poudarja, da je to (takšna dejavnost v Trstu) jedro 
jugoslovanske ideje in da morajo to jedro »tvoriti Slovenci in Hrvatje, zdru­
ženi«, potem je precej jasno, da se Tumova jugoslovanska ideja veže s celotnim 
podonavsko-balkanskim prostorom, toda ne v političnem, ampak v gospodar- 
sko-socialno-kulturnem smislu (26). Tukaj se vprašanja politične razmejitve 
z Italijo ne dotakne neposredno.
Ali ostane vse to enako tudi v devetem poglavju? V njem Tuma govori 
odločno: »Politično (v smislu strankarske organizacije), ekonomično in kultur­
no organizirana jugoslovanska plemena so mogočna skupina, ki ne potrebuje
8 2 Gl. opombo 7 8 (uredniški dodatek D. Kermavnerja) 4 2 6—4 2 8 . Ude, Slovenci 
in jugosl. ideja.
prav nikake zveze ni z Italijani, ni z Madžari, ki se nima bati navala ni german­
skega ...« (34—35). Nato razpravlja na široko o samomorilski politiki Avstrije, 
ki slovanske narode zatira, namesto da bi se nanje opirala. Jugoslovani so 
zato dolžni misliti nase, ne oziraje se na Dunaj. Nadalje dokazuje, kako je zveza 
z Madžari nemogoča. Ko preide k Italiji pa pravi: »Italija ima svoje naravne 
meje ob Adriji v slovenskih Brdih in (na) Soči. Pridobitev vzhodne slovensko- 
hrvatske obale po Italiji bi pomenilo toliko kakor pogin jugoslovanske ideje za 
vedno...« (37). Za Slovane bi bil s tem izgubljen tudi Balkan. Trst sam, »na 
videz pristno italijansko mesto, je ljudska zmes, med katero je res italijansko 
le, kar se je priselilo iz Italije. Da preneha ta vir ..., prelevi se v eni generaciji 
ves narodnostni značaj Trsta«, to pa bi moralo biti, »pod treznim vodstvom 
vsake patriotične vlade.« (39). Ni dvoma, da Tuma tukaj misli na avstrijsko 
vlado, ne samo zaradi takrat posebne vsebine besede »patriotizem«, ki se je 
pojmovala v zvezi z Avstrijo kot celoto, marveč tudi zaradi dejstva, da je 
trditev postavljena sredi besedila, ki razčlenjuje nespametno politiko Avstrije. 
Na koncu svojega premišljevanja vpraša Tuma, ali Avstrija namerava in ali 
more kreniti po drugi poti. Pri tem misli na avstroslovansko usmeritev, uteme­
ljeno na širokem demokratizmu in socialdemokratskem intemacionalizmu. Pri 
vsej svoji skeptičnosti, Tuma tega ne sprašuje samo retorično. Res sicer 
priznava, da je upa zelo malo in da zdajšnja politika Avstrije Slovencem ne 
daje nobenih razlogov, da bi jo ljubili. »Ali bi ne bili podleči, ako bi poljubljali 
šibo, ki nas tepe?« se sprašuje. Odgovarja pa si z novim vprašanjem: »Imamo 
pa po drugi strani garancijo, da si ohranimo narodno življenje pod Italijo? Ali 
ni v interesu iste, da raznarodi in posrka vase pleme, ki biva pod julskimi 
Alpi, ki značijo po mnenju Italije nje naravne meje proti vzhodu?« V tem 
trenutku torej preide v svojem razpravljanju na kakovostno novo raven, na 
vprašanje, kakšne meje morejo Jugoslovani priznati Italiji na jadranskem 
področju. Vpraša se naravnost, ali morejo Slovenci privoliti na stari cilj 
italijanskega iredentizma, na državno mejo na Julijskih Alpah. Tumov odgovor 
je čisto nedvoumen: »Avstrija nam že pripravlja narodno smrt, Italija jo bode 
sigurnejše in skorejše. To je položaj nas Slovencev!« (44— 45).
Vidimo torej, da Tuma v 9. poglavju odgovarja ravno na tista politična 
vprašanja, ki jih postavlja »italijanski postulat« novega kurza. Tu odklanja 
vsako zvezo z Italijani, zanika, da bi bil razlog nemškega pritiska odločilen, 
ker verjame, da imajo Jugoslovani dovolj moči, da se temu pritisku uspešno 
upro, če svoje sile zedinijo. Prav posebej pa popolnoma nedvoumno odklanja 
vsako misel na državno mejo Italije vzhodno od Soče in Goriških Brd, tj. 
vzhodno od dejanske etnične meje. Jasno opozori, da gre za obstanek Slovencev 
kot enega izmed enakopravnih delov jugoslovanstva, brez katerega o pravem 
jugoslovanstvu pravzaprav ne more biti govora. Tumova trditev, da mora 
jugoslovanska politika do Italije za zdaj vztrajati na političnem statusu quo, 
pomeni osnovno taktično misel slovenske pa tudi hrvatske primorske stranke 
vse do prve svetovne vojne. Argument znanega tržaškega sestanka slovenskih 
in hrvatskih politikov dne 11. aprila 1915, s katerim so odklonili odstop Trsta 
in Primorske Italiji, je dejansko parafraza Tumovega odgovora Smodlaki iz 
leta 1907: »... oni ne bodo nikoli pristali, da bi zamenjali svoje sedanje 
suženjstvo, ki ga smatrajo kot začasnega, s smrtjo, ki bi jih čakala pod itali­
jansko dokončno oblastjo.«8 3 Toda neka bistvena razlika vendarle obstaja: 
leta 1915 je ta argument naveden ob podpori Trumbiča, celo po njegovem
8 3 Dragovan Šepič, Misija Carla Gallija u Trstu; v: Anali Jadranskog instituta,
2 (Zagreb 1958) 7 5 .
nasvetu, medtem ko leta 1907 Smodlaka, najdoslednejši zagovornik »novega 
kurza«, celo odklanja, da bi ga objavil.
Uredniški sklep Smodlake lahko še bolj pojasnimo, če upoštevamo neko 
dejstvo, ki smo ga že omenili. Smodlaka se je takrat pridružil publicistični 
akciji Tresiča v Italiji in sam objavil v reviji »L’Italia all’Estero«, sočasno 
z začetkom Tumove serije, svoj članek »Italiani e Jugoslavi — Le cause e i ter­
mini del conflitto«.8 4 (Italijani in Jugoslovani — vzroki in okoliščine spora)
Smodlakov predlog za sporazum z Italijani se ugodno razlikuje od Tresiče­
vih člankov po tem, da v njem ne najdemo niti sledu tistega nerazpoložen j a 
do Slovencev in napadalnega omalovaževanja njihovega narodnega vprašanja. 
Smodlaka je tudi manj neposreden v svojih predlogih. Njegovo zamisel kom­
promisa pa moremo vendarle čisto jasno razbrati. Tudi on predlaga ozemelj­
sko delitev z Italijani na področju avstrijskega Primorja. Obstajajo razlike 
v podrobnostih. Medtem ko n. pr. Tresič trdi, da bi v goriški pokrajini »demar­
kacijska črta med Italijani in Slovenci bila zelo težavna« (članek v št. 9.), meni 
Smodlaka čisto ustrezno dejstvom, da sta ravno v tej deželi italijansko in 
slovensko etnično ozemlje jasno ločeni in predlaga, naj bo etnična meja tudi 
meja politične dominacije, mesto Gorica pa naj pripade slovenskemu ozemlju.
So tudi razlike glede Trsta. Tresič se pred italijansko javnostjo pritožuje, da 
Slovenci prekolnejo vsakogar, ki se drzne trditi, da Trst ne more pripasti njim 
in da je ravno on bil prvi, na katerega je to prekletstvo padlo, potem pa nedvo­
umno izjavi, da mora Trst pripasti Italiji. Slovenci bi naj dobili izhod na morje, 
a ne ravno v Trstu: »Če ga ne bi hoteli dati Italijani, ga bomo dali mi Hrvatje.« 
Medtem pa kaže Smodlaka težnjo, da bi to vprašanje ostalo odprto in da bi 
sklep o pripadnosti Trsta prinesel šele prihodnji razvoj. Ne dopušča ločevanja 
mesta od okolice, vendar pa kljub vsemu izjavlja, da bi sedanji položaj zahteval 
rešitev v italijanskem smislu. Glede Istre pa med Tresičem in Smodlako ni 
razlike; oba predlagata ozemeljsko razdelitev na zahodni italijanski in na 
vzhodni jugoslovanski del. Razume se, da tudi Smodlaka izhaja od teze o pan­
germanizmu kot poglavitni in najbolj neposredni nevarnosti.
Uredništvo »L'Italia all’Estero« je naprosilo socialdemokratskega politika 
iz Labinja, Giuseppa Lazzarinija, naj oblikuje italijanski odgovor. Lazzarini 
odgovarja »spoštovanemu Tresiču, Smodlaki, Trumbiču in Supilu« obenem. 
Najprej ločuje vprašanje državnih odnosov Italije s Črno goro, Srbijo in 
Bolgarijo od vprašanja italijansko slovanskih odnosov v vzhodno jadranskih 
deželah in se omejuje na ta del problema. Lazzarini piše z globokim prepri­
čanjem, da pomenijo Italijani v jadranskem bazenu »edino veliko oporo za 
nove gospodarske in politične ideje« in zanika trditev o nemški nevarnosti za 
Italijane na vzhodni jadranski obali. Ta nevarnost ne obstaja, nasprotno, Nemci 
se v italijanskih mestih italijanizirajo. Italijansko slovanski sporazum v deže­
lah, ki pripadajo habsburški monarhiji, je vsekakor zaželen, toda ni uresničljiv ! 
Sporazum je možen samo v skupnem boju proti avstrijski vladi, ne pa v izena­
čitvi pravic Italijanov in Slovanov v avstrijskem Primorju. Na področjih, 
kjer žive Italijani in Slovani pomešano, je stvarni izhod samo v asimilaciji 
Slovanov. Ves družbeni in kulturni napredek je na strani Italijanov, medtem 
ko so Slovani samo klerikalci in žandarji. Lazzarini se celo sklicuje na neko 
izjavo, ki jo je baje dal Etbin Kristan, da se namreč progresivni Slovenci 
poitalijančujejo, ker v svojem narodu nahajajo samo mračnjaštvo. Obstaja pa 
vendarle neka rešitev, pravi Lazzarini, toda »samo kot prehodna in pripravljal­
na« in ta bi mogla veljati do dne velikega mednarodnega sporazuma med
8 4 L’Italia all’Estero, 1 6 . februar 1 9 0 7 , 4 .
97
Italijo z ene, in pa Srbijo, Bolgarijo ter Črno goro z druge strani, pri čemer 
bodo morali sodelovati tudi Madžari. Ta veliki sporazum (očitno o razdelitvi 
avstrijske dediščine) bi bilo treba pripraviti tako, da bi Italijani in Slovani 
v skupnem boju proti avstrijski vladi dosegli reorganizacijo avstrijskega 
Primorja na ta način, da bi namesto sedanjih treh njegovih dežel bili ustvarjeni 
dve, ena italijanska, druga pa slovanska. Italijanski del bi se grupiral okrog 
Trsta in bi dosegel Furlanijo z mestom Gorico, gorske obronke nad Trstom in 
pa Istro. Italijanskemu delu bi pripadala celotna nekdanja beneška Istra, 
za preostali del pa bi bilo treba izvesti plebiscit. Kvarner in Dalmacija bi 
ščasoma pripadla tistemu, ki je »etnično močnejši in diplomatsko bolj pre­
meten.« (9).
Italijanska stran je v pobudah »novega kurza« za italijansko slovansko 
spravo videla samo ponudbo za teritorialno politično razmejitev. Bila je 
pripravljena govoriti o razmejitvi, kajpada po svojih merilih. Slovanskim 
manjšinam je ponujala samo asimilacijo.
Končno, nobenega sledu o distanciranju od Tresiča ne moremo najti 
v dejstvu, da je ob prvih naslednjih parlamentarnih volitvah v Dalmaciji, maja 
1907, tako rekoč še v jeku njegove dejavnosti v Italiji, ravno on izvoljen 
v Dalmaciji za poslanca v državni zbor in to kot edini pravi, ne samo »dozdevni 
rezolucijonaš«.8 5
»Novi kurz« lahko razumemo v dvojnem smislu: ali tako, da vzamemo 
v poštev njegov daljni cilj, ustanovitev samostojne jugoslovanske države, ki bo 
izbojevana postopoma, ob aktivnem izrabljanju krize monarhije in s krepitvijo 
lastnih sil, ali pa kot zamisel nove politične taktike Hrvatov in Srbov izključno 
v okviru dualistične Ogrske.8 6 Tako v prvem kot v drugem smislu pomeni novi 
kurz s stališča narodnega vprašanja Slovencev, posebno še v odnošaju do 
Italije, v najboljšem primeru samo etapo. Toda tudi kot etapa bi v primeru, 
če bi se uresničil njegov »italijanski postulat«, v naprej bistveno otežkočil 
reševanje slovenskega vprašanja, ki bi bilo odloženo za drugo, če ne kakšno 
poznejšo etapo. Zato celo slovenska narodno radikalna mladina, ki je v prvi 
svetovni vojni dala znane aktiviste jugoslovanskega zedinjenja, ni sprejela 
»novega kurza« kot možno alternativo avstroslavizmu, marveč ga je celo ona 
sprejela kot dualistično uničenje federalističnih upov. Važno je ugotoviti, 
da so se te protislovnosti zavedali nekateri avtorji »novega kurza« sami. 
Medtem ko so še lahko kako molče prešli čez Slovence (saj oni so vendar 
»reakcionarji«), tega ni bilo mogoče storiti pri Čehih. Stališče Čehov do »novega 
kurza« je zato dalo povod Smodlaki, da je februarja 1907 napisal članek »Novi 
kurz čislajtanskih Slovena.«8 7
Tu beremo: V sporu med Dunajem in Madžari bi morali vsi Slovani složno 
podpreti šibkejšega proti nevarnejšemu. To se ni zgodilo. Prvi so se odločili 
Hrvatje iz obeh državnih polovic in so se skupaj s Srbi opredelili za Madžare. 
»Drugi slovanski narodi, posebno Čehi in Poljaki (o Slovencih še ni besede
— JP), tudi če bi hoteli, pravzaprav niso mogli v vsem in po vsem slediti zgledu 
Hrvatske. Njim je med drugim manjkal temelj zakonitosti (!), na katerem 
je mogla Hrvatska tako odločno nastopiti za Ogrsko in zavzeti stališče tako 
odkrito nasprotno Dunaju. Razen tega je Hrvatska, povezana z državno skupno­
8 5 Gross, Vladavina, 1 7 7 .
8 6 Gross, Vladavina, 5 . Dušan Kermavner, O aretacijah Slovencev med prvo 
svetovno vojno; v: Zgodovinski časopis, 2 7 (1973) 36 0 .
8 7 Sloboda, 1 6 . februar 1 9 0 7 , 6 .
stjo z Ogrsko, takrat, kadar je nastopala za neodvisnost Ogrske, s tem implicite 
nastopala tudi za svojo lastno neodvisnost — od Dunaja. Nasprotno pa Čehom 
in Poljakom, ki — posebno prvi — ne morejo misliti na državno skupnost 
z Ogrsko, ločeno od Dunaja, pri tem ni šlo za njihovo lastno, marveč za tujo 
neodvisnost.« ... »Z drugimi besedami, Hrvatska je lahko popolnoma pretr­
gala z Dunajem, delujoč za personalno unijo Ogrske z Avstrijo; cislajtanski 
Slovani pa, nasprotno, ne morejo uporabiti tega preprostega izhoda, njim je 
potrebno truditi se, da okrepe svoje narodne postojanke, medtem ko ostajajo 
in ko vedo da bodo ostali pod Dunajem.« Slovani v avstrijski polovici cesarstva 
pa bi mogli glede na madžarske ponudbe zavzeti stališče blagohotnih gledalcev. 
Toda takoj po pojavu hrvatskega »novega kurza« se je pokazalo, da tega nočejo. 
»Kolikor avstrijski Slovani niso hrvatskega novega kurza odkrito napadali, 
kot so to takoj storili slovenski reakcionarji (zdaj se Slovenci prvič omenjajo
— JP), so hrvatski preobrat spremljali s pridržanim negodovanjem, ki je 
izdajalo komaj prikrito slabo voljo in nerazpoloženje« ... »Kmalu je bilo 
mogoče razumeti, da je usmeritev čislajtanskih Slovanov čisto nasprotna 
usmeritvi Hrvatov in Srbov.« ... »Toda iz dneva v dan je bilo bolj očitno, 
da je avstrijska Slavija popolnoma zaplavala v dunajske vode. Če izvzamemo 
majhne napredne skupine — kot slovensko liberalno (tudi ta izjema pravzaprav 
ne velja — JP) — se danes vse velike slovanske stranke v Avstriji, tudi najbolj 
liberalne in najbolj slovanske, odkrito spogledujejo s hrvatskimi klerikalci 
in slavofobskimi radikalci, ki sledijo, zavestno ali nezavedno, zastavi, ki jo je 
novemu kurzu navkljub razvil Kršnjavi..., na kateri piše: Velika Hrvatska 
v Veliki Avstriji.« ... »Federalisti, zagovorniki državnega prava, politiki, ki so 
vodili najostrejšo vojno proti dualizmu, so postali nenadoma najboljši Avstrijci 
in najbolj zaskrbljeni varuhi realne zveze dualistične monarhije.« Najbolj 
očitno se to vidi pri Čehih, kjer so Mladočehi in sploh ves češki tisk danes 
bolj naklonjeni Franku kot kdaj koli poprej A. Starčeviču!
Takšna je torej Smodlakova avtopsija. On dobro podaja podobo stanja, 
slabo pa razpoznava, kaj ga je povzročilo, še manj, kaj je zdravilo zanj. Šele 
v naslednjem desetletju je postalo očitno: politika posameznih zatiranih 
narodov habsburške monarhije se je mogla razvijati v etapah, toda vprašanje 
revolucionarnega razvoja ali pa razpada te mnogonacistične držve se je moglo 
rešiti samo na enkrat in v celoti, ob udeležbi in soglasju vseh teh narodov.
Avstroslavizem je bil vseobsegajoči koncept, vključeval je idejo federali­
zacije in tudi jugoslovanske državne enote. Takšnega koncepta pa ni bilo 
mogoče nadomestiti z nekim delnim, parcialnim, tudi če bi se bil pojavil, po 
analogiji, kot nekakšen »hungaroslavizem«. »Novi kurz« je bil celo še ožji: 
zadeval je samo položaj Hrvatske. Toda problem ni bil samo v tem. Novi kurz, 
zamišljen subdualistično, je s svojim »italijanskim postulatom« dejansko 
vendarle prestopil dualistično mejo. Onstran te meje je odprl vprašanje kom­
promisa z Italijo na terenu avstrijskega Primorja. To je storil, ne da bi bil 
hkrati pripravljen vzeti v poštev tudi slovensko narodno vprašanje, to je 
vprašanje, ki je bilo vprašanje avstrijske državne polovice. Ustvaril je protislo­
ven položaj, iz katerega ga je rešila samo okoliščina, da se je kmalu izkazalo, da 
se državnopravni status quo v doglednem času ne bo spremenil. Toda na slo­
venski strani, celo pri »novem kurzu« najbližjih liberalcih, je vse do vojne ostal 
občutek, da je od vseh nevarnosti za Slovence največja tista, da bi se hrvatsko- 
srbska politika za njih dezinteresirala. Socialdemokrati so ta občutek kompen­
zirali z razglašenjem avtonomije jugoslovanstva, kulturno zedinjenega prek 
vseh meja. Klerikalci so delali podobno s praktičnim političnim izgrajevanjem 
hrvatsko-slovenske narodne enotnosti. Liberalci pa z gojenjem ideje jugoslo­
vanske vzajemnosti in solidarnosti, brez natančneje formuliranih političnih 
ciljev.
Še v zadnjih »normalnih« predvojnih dneh je liberalni »Slovenski narod« 
pisal — ob nemškem Volkstagu v Celovcu — da bi bilo za Slovence najbolj 
nevarno to, če bi se nemški politiki posrečilo, s svojo agresivnostjo, »prepričati 
Srbe in Hrvate, da bi bilo boljše prepustiti Slovence njihovi usodi.« Pri tem 
je člankar oživil spomin: »To je v bistvu ista ideja kakor svoječasni 
nazor nekaterih hrvatskih politikov, da se je treba izogniti italijanskemu 
sovraštvu z žrtvovanjem primorskih Slovencev.« Kot zdravilo člankar priporo­
ča: »Mi moramo globoko verjeti, da prihaja (takšna nemška in vladna politika) 
prepozno, ker je vez med nami ter brati Hrvati, Srbi postala že nerazločljiva.«8 8
Po drugi strani so dogodki iz let 1905 do 1907 utrdili, glede na državne meje, 
pri vseh slovenskih strankah nagnjenost k ohranitvi statusa quo. Nevarnost, 
da se Italija na slovenskih tleh trajno substituira Avstriji v primeru njenega 
razpada, je postala popolnoma očitna ravno kot posledica dogodkov iz let 1905 
do 1907. Trumbičeva in Supilova akcija v emigraciji konec leta 1914 in v začetku 
leta 1915 je bila ravno v vprašanju odstranjevanja te italijanske nevarnosti 
in glede vključitve Slovencev posebno jasna in nedvoumna in ni dvoma, da se je 
na tem sektorju bistveno razlikovala od nekdanjega »novega kurza«.
8 8 Slovenski narod, 23 . junij 1 9 1 4 , 1 1 6 .
O nekaterih vprašanjih slovenske politične zgodovine 
v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno
Gre za burno desetletje, ki ga moremo kot neko posebno poglavje zgo­
dovinskega procesa ugotoviti v mednarodnem, v avstroogrskem in v slovenskem 
merilu. Popolnoma očitno je to glede njegovega konca, saj to je prva svetovna 
vojna. Začetek periode je kajpada neprimerno manj jasen, a vendar ugotovljiv. 
To je desetletje največjega razmaha imperializma kot svetovnega sistema, ki 
prav leta 1905 rodi tudi že prvo vojno za novo delitev imperialistične posesti, 
v katero je zapletena neka evropska velika imperialistična država, t. j. rusko- 
japonska vojna. Ruska revolucija, ki se je še istega leta razvnela ob porazu 
Rusije v tej vojni, ni skušala rešiti le vprašanja absolutizma, marveč je že 
naznanjala tudi revolucionarno zanikanje imperializma samega. Odmevi te 
revolucije so znano dejstvo.1 Vplivali so tudi na dogajanje v Avstro-Ogrski. 
Tu se državnim vrhovom, ki stoje na stališču dualizma, posreči prav na začetku 
našega desetletja stišati krizo tega sistema, posreči se jim ugnati madžarsko 
meščansko opozicijo in jo pripeljati na stališča oportunizma vladajočih. Ne­
kakšen postranski rezultat pa je tisto, kar pomeni pravzaprav najpomembnejše 
sistemsko reformno dejanje, ki ga je Avstrija bila še zmožna tja do svojega 
konca, namreč volilna reforma za državni zbor, uvedba splošne in enake volilne 
pravice za moško prebivalstvo. Sledi nekaj let parlamentarnega optimizma, 
ki ga podpira zlasti delavska stranka. V zvezi s tem zavlada zatišje v njeni 
zunajparlamentarni dejavnosti, zatišje tudi v vodenju delavskih gospodarskih 
bojev. Po zadnjih državnozborskih volitvah 1911 ta optimizem naglo upada. 
To razočaranje pa se pri delavski stranki še ne prebije do spoznanja, da 
pravega boja za demokratizacijo države in odnosov v njej, zlasti tudi nacional­
nih, ni mogoče ne začeti ne uspešno voditi brez direktnega boja proti nemško- 
avstro-ogrskemu imperializmu. To se pokaže tudi ob mednarodnih krizah, ki 
jih ta imperializem izziva: ob aneksijski 1908/1909 in balkanski 1912/1913, 
ko se pokaže nezadostnost platoničnega antimilitarizma in nerevolucionarnega 
pacifizma. Ti dve krizi še posebej postavita v prvo vrsto jugoslovansko in 
s tem tudi slovensko vprašanje. O zadnjem desetletju kot o posebni periodi 
govori tudi gospodarska zgodovina. Avstrijski avtorji pišejo, da je to v gospo­
darskem pogledu bilo najsrečnejše desetletje dvojne monarhije. Za Slovence 
je to trditev treba jemati z velikim pridržkom. Čeprav tudi na njihovem ozem­
lju v tem času industrializacija nedvomno napreduje, kar se očituje v dejstvu, 
da se delež agrarnega prebivalstva zdaj krči ravno pri Slovencih relativno 
najhitreje med vsemi narodi avstrijske državne polovice.2 Nerešeni ostajajo 
trije veliki problemi narodnogospodarskega razvoja: agrarna kriza je še vedno 
silovita,3 razlika med slovenskim ozemljem kot nezadostno razvitim in pa med 
tradicionalno industrijskimi področji monarhije se ne manjša, temveč celo
1 Odmev na Slovenskem obravnava, deloma s posegom tudi v čas svetovne vojne, 
Dušan Kermavner, Slovenska publicistika in prva ruska revolucija (Ljubljana 1960).
2 Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od 1 8 . stoletja do današnjih dni 
(Ljubljana 1936). — Janko Pleterski, Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno; 
v: Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat (Beograd 1967). Besedilo 1 2 v tej knjigi.
3 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. 
L zv. Agrarno gospodarstvo (Ljubljana 1970). Zlasti poglavji Kolonizacija in popu­
lacija ter Gospodarski obrat kmetije.
poglablja,4 na Slovenskem najširše prevladuje kapital, ki je doma v tujini 
in ki odvaja presežno delo slovenskih delavcev drugam.5 Brez pospeševalnega 
dejavnika lastne državnosti, ki je nujen celo za najrazvitejše meščanske družbe, 
slovenski narod nima izgledov za tisti hitrejši gospodarski razvoj, na podlagi 
plodov lastnega dela, ki mu utegne zagotoviti prihodnost. Ravno na tem 
področju, kot tudi na področju odpora imperializmu, se z vedno večjim 
poudarkom odpira vprašanje razmerja med delavskim in narodnim gibanjem. 
Socializem se vedno očitneje kaže kot rešitev problema malega naroda. To 
prepričanje pa še nikakor ni prevladujoče, med drugim tudi zato ne, ker 
socialdemokratska stranka sama omenjenega razmerja še ni učinkovito opre­
delila. Zato prevladuje malodušje, ki se kaže bodisi v neoilirizmu, ki ga ugotav­
ljamo zelo močno v vseh treh slovenskih političnih taborih,6 bodisi že kar 
v izjavah kakor je tista Izidorja Cankarja iz zaključnega, predsarajevskega 
časa, ko je pisal o »sedanji agoniji našega naroda«.7
Pritisk imperializma se na Slovenskem kaže predvsem v obliki okrepljenega 
germanizacijskega pritiska, v prvi vrsti na Koroškem in Štajerskem, pa tudi 
v obliki nasilja nad znamenji narodnega odpora. Nekakšen uvod so dogodki 
v Domžalah 1 . 1905, najvidnejši so septembrski dogodki 1 . 1908 v Ljubljani; 
do nedavna manj znani pa so slovenski odpor in represalije ob delni mobili­
zaciji v času balkanske krize 1912/1913, ki zajemajo malodane vse slovensko 
ozemlje od Gorice do Maribora in Slovenskih Goric.8 Drugi imperializem, 
katerega pritisk pogojuje slovensko politiko tega desetletja tako močno, da je 
brez tega sploh ne bi mogli prav razumeti, je italijanski imperializem. Prav ob 
začetku tega desetletja vidimo, kako se v zvezi s Trstom, Slovenskim Primor­
jem in Istro zadnjič na političnem prizorišču prikaže stari, garibaldinski, levo- 
liberalni iredentizem, a le zato, da bi izkazal, da Slovencev kot političnega 
subjekta ne upošteva in se tudi on v boju proti Avstriji trudi za državno 
delitev slovenskega ozemlja.9 Neposredno za njim prevlada na tem prizorišču 
moderni imperializem Italije, ki so mu gesla iredentizma le še orodje nadalj­
njega prodiranja na vzhodno jadransko obalo, na Balkan.1 0
Specifičnost slovenske politične zgodovine tega desetletja je zmagoslavje 
klerikalizma na Kranjskem kot sad njegove dolgoročne politične, organizacij­
ske, socialne, gospodarske in narodnopolitične akcije, sad, ki ga je bilo mogoče
4 Die Habsburgermonarchie 1 8 4 8 —1 9 1 8 . Bd. I. Die wirtschaftliche Entwicklung 
(Wien 1973).
5 Bogo Grafenauer, Slovenija—Gospodarstvo; v: Enciklopedija Jugoslavije VII 
(Zagreb 1968). — Ferdo Gestrin, Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju 
kapitalizma; v: Kronika 1 7 (1963). — Jože Šom, Nacionalno poreklo velikega kapitala 
v industriji, rudarstvu in bančništvu na slovenskem ozemlju; v: Jugoslovenski 
istorijski časopis 8 (1969).
6 Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1 9 0 3 —19 1 4 ; v: Jugoslovenski 
narodi pred prvi svetski rat (Beograd 1967). Ponatis v knjigi istega avtorja: Slovenci 
in jugoslovanska skupnost (Maribor 1972).
7 Izidor Cankar v: Dom in svet (1914), 1 2 6 —7 . Cit. po: Fr. Maslja — Podlimbar- 
skega. Zbrani spisi IV. zv., Gospodin Franjo I. del (Ljubljana 1931) XIII.
8 Janko Pleterski, Avstrija in Slovenci leta 1 9 1 2 —1 9 1 3 ; v: Kronika 23 (1975) 
1 1 0 —1 2 0 . Besedilo 1 0 v tej knjigi.
9 Janko Pleterski, Politika »novog kursa«, jadranski kompromis i Slovenci; v: 
Jugoslovenski istorijski časopis 1 4 (1975) 49—8 8 . Besedilo 7 v tej knjigi.
1 0 Oko Trsta (Beograd 1945). — Slovensko Primorje in Istra (Beograd 1953). — 
Italijansko-jugoslovanske teze za istorijske tekstove; v: Jugoslovenski istorijski 
časopis (Beograd 1977) br. 3 —4, 8 5 —1 2 4 . — Dragovan Šepič, Talijanski iredentizam 
na Jadranu. Konstante i transformacije; v: Časopis za suvremenu povijest 7 (Zagreb
1975) 5 —32 . — Renato Monteleone, Irredentismo; v: U mondo contemporaneo vol. I: 
Storia d'Italia — 2 . 5 7 3 —5 8 3 in 9 1 0 —9 2 2 .
utrgati ob izvršeni demokratizaciji volilnih redov.1 1 Slovenski klerikalizem ob 
tem uveljavlja svojo namero postati vseljudsko in s tem edino pravo slovensko 
gibanje, reorganizira se v Vseslovensko ljudsko stranko, zunaj katere ostaja 
le še Trst z Istro.1 2 Goriška je še bojno področje, povsod drugod pa se zdi 
slovenski liberalizem brez malega ugnan. Drugače je seveda z nemškim ali 
nemškutarskim liberalizmom na Koroškem in Štajerskem.
Slovenski liberalni tabor, v katerega bilanco je v končni vsoti treba všteti 
tudi rezultate, ki jih je dalo gibanje narodnoradikalnih študentov in deloma 
celo gibanje narodnorevolucionarne mladine,1 3 se more klerikalizmu le šibko 
upirati. Njegova domena je kultura v ožjem smislu, čeprav najpomembnejšega 
pojava, slovenske modeme, ni mogoče prišteti kaki stranki. Svobodomiselnost 
je veliko širše obeležje kot pa zgolj liberalnostrankarsko. Ustvarjalnost liberal­
nega tabora je plodna zunaj Kranjske, v narodnostno mešanih mestih, v katerih 
ustavlja asimilacijo in ustaljuje navzočnost slovenskega meščanskega in v šir­
šem smislu mestnega življa. Trst, Gorica, Celje, nekoliko tudi Maribor, posta­
jajo mejniki v Župančičevem smislu.1 4 Šibki poskus prav v tem desetletju na 
Koroškem, da bi nemškutarstvu v tej deželi končno zoperstavili alternativo 
slovenskega liberalizma, je obtičal v prepoznih začetkih.1 5 Kot posebna zavora 
se za pobudo slovenskega liberalnega tabora na tipično njegovem, na nacional­
nem področju, prav ob začetku desetletja pokaže negativna izkušnja z »novim 
kurzom« hrvatske politike, ki sicer velja kot jugoslovanski, ki pa Slovence 
izpušča iz svojega računa in ki skuša mimo njih dogovoriti teritorialni kompro­
mis z iredentisti v Italiji.1 6 S tem je slovenski liberalni tabor ne le potrjen 
v usmeritvi k reformi Avstrije, marveč je tudi onemogočen kot nosilec jugoslo­
vanskih političnih povezav. V času balkanske krize, ko mu hrvatsko srbska 
koalicija odkloni vabilo na jugoslovanski sestanek v Trstu, se to še enkrat 
potrdi.1 7 Tako se liberalni tabor v aneksijski krizi pridruži trialistični iniciativi 
slovenskega klerikalizma, kljub poskusu tedaj še zunaj stranke stoječega 
Gregorja Žerjava opredeliti samostojen malojugoslovanski program.1 8 Konser­
vativni značaj liberalne stranke na Kranjskem je tako utrjen, njegova vehe­
mentna odklonitev narodnorevolucionarne mladine pa razumljivejša. Ena
1 1 Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1 8 6 1 —1 9 1 8 (Ljubljana 1965); zlasti pogl. 
Pregled volilne zgodovine, 203—3 0 6 .
1 2 Drago Kladnik, Preosnova Katoliške narodne stranke v Slovensko ljudsko 
stranko 1 . 1 9 0 5 (seminarsko delo, FF 1978).
1 3 Ernest Turk, Značilnosti preporodovskega gibanja na Slovenskem v zadnjih 
dveh letih pred prvo svetovno vojno; v: Razprave SAZU, razred za zgodovinske in 
družbene vede 5: Hauptmanov zbornik (Ljubljana 1966) 3 9 1—4 1 8 . — Preporodovci 
proti Avstriji, ur. Adolf Ponikvar (Ljubljana 1970).
1 4 Dušan Kermavner, Slovenske stranke v volilnoreformni situaciji in narodno­
stna politika slovenske socialne demokracije v 1.1905—07; v: Novi svet VII (Ljubljana 
1 9 5 2 ) 2 5 3 —262, 3 4 1—351, 4 4 9 —4 6 3 . — Fran Zwiter, Slovenski politični prerod XIX. 
stoletja v okviru evropske nacionalne problematike, ZČ 1 8 (1964) 7 5 —1 5 3 . — Isti, 
Etnične in družbene osnove koroškega vprašanja; v: Koroški plebiscit (Ljubljana 
1 9 7 0 ) 7 —36 . — Isti, (s sodelovanjem Jaroslava Šidaka in Vase Bogdanova) Nacionalni 
problemi v habsburški monarhiji (Ljubljana 1962). — V. Melik, delo nav. v op. 1 1 .
1 5 Janko Pleterski, Politični profil koroškega časopisa »Mir« (1882—1920); v: ZČ 
1 0 —1 1 (1956—57) 209—212. — Isti avtor, Narodna in politična zavest na Koroškem. 
Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva Slovenske Koroške v letih 
1 8 4 8 —1 9 1 4 (Ljubljana 1965) 2 3 9 —2 4 1 in 3 8 6 —3 8 7 .
1 8 J. Pleterski, delo nav. v op. 9
1 7 Slovenec, 28. januar 1 9 1 3 , št. 2 2 .
1 8 Janko Pleterski, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje; v: ZČ
2 2 (1968) 1 6 9 —1 8 4 . Besedilo 1 3 v tej knjigi. — Gregor Žerjav, Jugoslovansko kraljestvo
okviru habsburške monarhije; v: Naš list (Kamnik 1908) 1 2 . in 1 9 . december,
izmed pomembnih idej, ki se rodi med liberalnimi politiki prav v času polemike 
z »novim kurzom« kot subdualističnim t. j. državno mejo med avstrijskimi in 
ogrskimi deželami priznavajočim konceptom, je zamisel dr. Henrika Tume 
o rešitvi slovenskega in jugoslovanskega vprašanja v širši državni skupnosti 
narodov Avstrije, Podonavja in Balkana.1 9 To je ideja, ki z dr. Tumo preide 
v krog slovenskih socialdemokratov in v tem krogu torej ni avstromarksistične- 
ga izvora.
Iniciativnost klerikalnega tabora v narodnem vprašanju, zasnovana že ob 
koncu prejšnjega stoletja, se je v teh razmerah še bolj uveljavljala. Omenili 
smo že trialistično akcijo, ki jo je ta tabor začel v času aneksije Bosne in 
Hercegovine in ki jo je nadaljeval tja do vojne, izključujoč iz nje po 1 . 1909 
liberalno stranko. Je pa ta trialistično-jugoslovanska politika, ocena njenega 
odnosa do nemških krščanskih socialcev pa do prestolonaslednika in njegovega 
kroga, prav posebno pa še zveza VSL z zedinjeno pravaško stranko hrvatskih 
dežel 1 . 1912 in pozneje, nujno potrebna temeljite osvetlitve, posebno še, ker 
v hrvatskem zgodovinopisju slovenska stran ni primerno ocenjena.2 0 Iz pri­
pravljalne obsežne študije ne bi dajali zdaj izvlečkov, pač pa le omenjamo, da 
je zvezo slovenske klerikalne stranke s pravaši dozdaj v resnici še najbolj 
točno ocenil Ivan Cankar že v tistem času.2 1 Ugotovil je, da je VSL razen JSDS 
edina stopila prek slovenske meje v jugoslovansko smer, čeprav »na zelo 
ozkosrčen način«. »Dejansko je ta stranka«, ji je priznal Cankar, »uveljavila 
svoje jugoslovanstvo«. Storila pa je to tako, »da se je združila, naravnost spo­
jila s starčevičansko stranko...« Z združitvijo prav s to stranko pa si je, 
kot je menil Cankar »naprtila zaprašeni pravaški program in si postavila mejo, 
preko katere ne more nikamor.« Tedaj Cankar ni mogel vedeti, da se bo 
v vrstah samih hrvatskih pravašev v naslednjih, odločilnih vojnih letih uvelja­
vila jugoslovanska struja, ki bo ta program presegla in slovenski klerikalni 
stranki omogočila stik tudi s Srbi in Muslimani.2 2 — Poleg tega bi se dalo 
govoriti še o drugih vprašanjih, ki so potrebna osvetlitve: o razvoju tokov 
v VSL, o gledanju dr. J. E. Kreka na vprašanje narodne samoodločbe po iz­
kušnji z avstrijsko politiko v času balkanske krize in še o marsičem.2 3 Jasno 
pa je, da je politika klerikalnega tabora v svojem bistvu vezana z ohranjeva­
njem danega meščanskega sistema in položaja cerkve v njem. Vendar se je 
tedaj dozdevalo, da to ni neposredno aktualno vprašanje, saj se je sistem 
spričo vedno splošnejšega reformizma avstrijskih socialdemokratskih strank 
počutil kar varnega.
Posebni in celo prvenstveni pomen razvoja tretjega, delavskega, socia­
lističnega tabora v slovenskem političnem življenju že v desetletju pred 
prvo svetovno vojno, je očiten z današnjega, časovno in po kvalitativnih iz­
1 9 Henrik Tuma, Jugoslovanska ideja in Slovenci (Gorica 1907).
2 0 Mirjana Gross, Erzherzog Franz Ferdinand und die kroatische Frage; v: öster­
reichische Osthefte 8 (Wien 1 9 66 ) 277—299. — Isti avtor, Hrvatska politika veliko- 
avstriskog kruga oko prestolonaslednika Franje Ferdinanda; v: Časopis za suvreme- 
nu povijest 2 (Zagreb 1970) 9 —7 4 . — Isti avtor, Povijest pravaške ideologije (Zagreb 
1972). — Janko Pleterski, Jugoslovanski problem pri Vseslovenski ljudski stranki 
do leta 19 1 7 ; v: Naučni skup u povodu 50-godišnjice raspada Austro-Ugarske mo­
narhije i stvaranja jugoslavenske države (Zagreb 1969) 1 2 1 —1 3 0 .
2 1 Ivan Cankar, Slovenci in Jugoslovani, predavanje 1 2 . aprila 1 9 1 3 v Ljubljani.
2 2 Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih 
tleh med vojno 1 9 1 4 —1 9 1 8 (Ljubljana 1971). Izšlo tudi v srbohrvatskem prevodu 
v Beogradu 1 9 7 6 (Nolit). — Mirjana Gross, Povijest pravaške ideologije (op. 20).
2 3 Prim. polemično zavračanje Dušana Kermavnerja, Politični boji na Gorenj­
skem in delavsko gibanje na Jesenicah — Javorniku od začetkov do leta 1 9 1 8 , III 
(Ljubljana 1975) 2 3 9 in druge.
kušnjah odmaknjenega stališča, ko nam je jasno, da je že naslednji čas, čas 
prve svetovne vojne, Slovence postavil ne le pred vprašanje nacionalne, temveč 
tudi socialne revolucije. V splošnem lahko rečemo, da se je stranka slovenskega 
delavstva, Jugoslovanska socialnodemokratska stranka, v tem zadnjem pred­
vojnem desetletju organizacijsko in politično vidno utrjevala. Njeno delovanje 
se je razvijalo pod vplivom dveh središč, Ljubljane, kjer je bil sedež izvršilnega 
odbora stranke in pa Trsta, kjer je bilo naj večje zbirališče slovenskega delav­
stva. V Trstu se je politična moč — in s tem tudi samozavest — tega delavstva 
posebno krepila v zvezi z italijanskimi socialnimi demokrati, s katerimi skupaj 
že predstavlja najmočnejšo stranko v mestu.2 4 Na Štajerskem se je območje 
slovenske delavske stranke po uvedbi novega državnozborskega volilnega 
sistema razširilo na celotno ozemlje, ki so ga zajemali slovenski volilni okraji, 
težišče njenega delovanja pa je vendar ostajalo v območju Celja, predvsem 
pa v zasavskih revirjih.2 5 Z volilno agitacijo in s svojimi kandidaturami je 
zdaj JSDS segala ob državnozborovskih volitvah celo na Koroško, seveda 
le v njen edini slovenski volilni okraj.2 6 Organizacijsko se je v teh letih razširila 
tudi na Istro, kjer je zajela tudi hrvatsko delavstvo in kjer se je realno utrjeval 
njen jugoslovanski značaj.2 7 Dodatno k že staremu tekmecu, krščansko social­
nemu delavstvu, ki se je leta 1910 organizacijsko združilo v Jugoslovansko 
strokovno zvezo, je slovenska socialna demokracija dobila še novega tekmeca 
med delavstvom, Narodno delavsko organizacijo. Na severnem slovenskem 
obrobju segata ti dve nerazredni slovenski delavski organizaciji tudi v indu­
strijske kraje, kamor dejavnost JSDS ne seže.2 8 Tu je treba posebej omeniti 
Maribor, ki je kljub slovenskemu proletariatu ostajal izključna domena nem­
ške socialne demokracije. Prva naloga in prvo zanimanje Jugoslovanske social­
nodemokratske stranke ostaja predvsem boj za vpliv med slovenskim delav­
stvom, stranka sama pa ostaja delavska stranka v ožjem, stanovskem smislu. 
Kljub posameznim poskusom je ostajalo odprto vprašanje socialdemokratske­
ga programa in organizacije za gospodarsko socialno ogroženo kmečko 
prebivalstvo.2 9 Takšno stanje je slej ko prej preprečevalo, da bi stranka rešila 
vprašanje, kako prestopiti ožje družbene meje delavskega razreda. Problem, 
kako postati »stranka vseh delovnih, izrabljanih, nesvobodnih slojev«,3 0 torej
2 4 Henrik Tuma, Iz mojega življenja (z opombami Dušana Kermavnerja) (Ljub­
ljana 1937). — Vasilij Melik, Volitve v Trstu 1 9 0 7 —1 9 1 3 , ZČ 1 (1947) 7 0 —1 2 2 . — Fran 
Zwitter, Slovensko primorje (1897—1918); v: Slovensko Primorje in Istra (Beograd 
1 9 5 5 ) 77—1 1 5 . — Ivan Regent, Poglavje iz bojev za socializem, I—III (Ljubljana
1 9 6 7 ). — Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov (Ljubljana 1966). — Zgodovinski arhiv 
KPJ, knj. 5 . Socialistično gibanje v Sloveniji 1 8 6 9 —1 9 2 0 (Beograd 1951). — Giuseppe 
Piemontese, II Movimente operaio a Trieste dalle origine alla fine della prima guerra 
mondiale (Udine 1961). — Ennio Maserati, II movimento operaio a Trieste dalle 
origini alla primaguerra mondiale (Milano 1973).
2 5 Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem 
do prve svetovne vojne (Ljubljana 1976) tipkopis disertacije FF.
2 6 Dušan Kermavner, O slovenskem delavskem gibanju do Cankarjevega poli­
tičnega nastopa; v: Novi svet-5 (Ljubljana 1950). — J. Pleterski, delo nav. v op. 1 5 
(Narodna in politična zavest na Koroškem) pogl. IX. — Fran Zwitter, Vprašanje 
koroške kandidature Ivana Cankarja leta 1907; v: Koledar Slovenske Koroške 1 9 5 8 
(Celovec—Borovlje) 5 7 —6 1 .
f7 D. Kermavner, delo nav. v op. 1 4 . — Lilijana Prijon-Trampuž, Jugoslovanska 
socialdemokratska stranka v Istri. Ustanovitev in delovanje v letih 1 9 0 7 —19 0 8 ; v: 
Slovensko morje in zaledje 1 (Koper 1977) 1 3 5 —1 5 3 .
2 8 Miroslav Stiplovšek, Strokovno-sindikalno gibanje na Slovenskem 1 9 1 8 —1 9 2 2 
(v tisku).
2 9 Dušan Kermavner, O tržaškem anarhizmu in nekaterih črtah slovenske social­
ne demokracije; v: ZČ 22 (1968) 1 1 5 —1 3 3 .
3 0 D. Kermavner, prav tam.
vprašanje ljudskega gibanja pod vodstvom delavstva v neposredni strankarski 
povezanosti, se je sicer zastavilo na VII. zboru JSDS (31. januar—2. februar 
1909) v obliki debate o taktiki, toda prevladalo je in ostalo prevladujoče sta­
lišče, da »smo delavska stranka«, da srednji sloji in kmetje »nimajo razrednega 
smisla« in da mora »naš boj biti razredni boj«.3 1
Spričo takšnega, v končnem učinku delavsko stranko osamljujočega taktič­
nega stališča, je bilo tem pomembnejše vprašanje razmerja JSDS do sloven­
skega narodnega vprašanja in gibanja. Saj se je v problematiki tega razmerja 
očitovalo in reševalo isto vprašanje zveze z vsemi ljudskimi plastmi slovenske 
družbe, ki ga stranka ni rešila, kot smo že omenili, neposredno. Že tedaj se je 
večkrat izražalo spoznanje, da je »boj proti narodnostnemu hlapčevanju emi­
nentno socialen boj«.3 2 Toda spoznanje splošno družbenega značaja narodnega 
vprašanja se še ni prebilo do zaokroženega teoretičnega nazora in strateško 
taktičnega koncepta, pomembnega za revolucijo.3 3
Vprašanje narodnostne politike Jugoslovanske socialno demokratske stran­
ke pred prvo svetovno vojno velja v slovenskem zgodovinopisju kot v glavnem 
rešeno. V zadnjih letih pa se vedno bolj očitno kaže, da temu nikakor ni tako. 
Pred vsem se postavlja naloga pregledati to tematiko z vidika novih dognanj 
o odnosu med revolucijo in nacijami, ki nam jih je omogočila naša revolucio­
narna izkušnja in še prav posebej izkušnje boja za samoupravni socializem. 
Boj za svobodo nacionalnega življenja ni samo družbeno pomemben faktor, 
posredno odločilen tudi za socialistično revolucijo, ki mora znati izkoristiti 
njegove možnosti. Gre za vprašanje vodilne in odločilne pozicije delavskega 
razreda v narodu kot družbeni skupnosti, zunaj katere ni boja za razvijanje 
socialistične družbe.3 4 Z vidika takšne celovite zgodovinske izkušnje je mogoče 
in je potrebno o nacionalni politiki JSDS še marsikaj povedati.
V vprašanja nacionalne politike JSDS pred prvo svetovno vojno se je 
v zadnjih letih poglobilo nekaj zgodovinarjev iz drugih naših republik, ki so 
odkrili nekaj novih dejstev o stikih slovenskih socialdemokratov s social­
demokrati drugih narodov današnje Jugoslavije. Vendar pa opozarjajo tudi 
sklepi teh zgodovinarjev, katerih zanimanje se osredotoča predvsem na vpra­
šanja znane Tivolske konference leta 1909, pa tudi na stališča slovenskega 
predstavnika na Balkanski socialistični konferenci v Beogradu naslednje leto, 
da se bo treba celotnega problemskega kompleksa ponovno in izčrpno lotiti.
3 1 Zgodovinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 1 7 9 .
3 2 Narodnost in socializem. Članek v Naših zapiskih IX, 1 9 1 2 . Cit. po:: Albin Pre­
peluh, Pripombe k naši prevratni dobi (Ljubljana 1938) 36 0 .
3 3 Dušan Kermavner, Ludwig Gumplowicz in Slovenci; v: Naša sodobnost 8 
(Ljubljana 1960) 784. Avtor zavrača Vaso čubriloviča, ki je Leninu že za čas pred 
letom 1 9 1 4 pripisal naziranje, »da se radnička klasa radi uspeha svojih vlastitih 
klasnih težnja i interesa mora svuda, a pre svega u svojoj zemlji i kod svog naroda 
staviti na čelo nacionalno revolucionarnim pokretima« (Istorija političke misli 
u Srbiji XIX. veka, 397) in pripominja: »V takratnih pogojih se je socialistična 
strategija v narodnostnem vprašanju usmerjala drugače in je nikakor ni dopustno 
za nazaj premikati na poznejši tir.«
3 4 Naj dan Pašič, Nacionalno pitanje u savremenoj epohi. Drugo izdanje (Beograd
1976). — Dušan Bilandžič, Historija Socijalističke Federativne Jugoslavije (Zagreb 
1978). — Janko Pleterski, Značaj osme konferencije zagrebačkih komunista za treti- 
ranje nacionalnog pitanja u politici KPJ; v: Osma konferencija zagrebačkih komu­
nista i razvoj KPJ—SKJ kao moderne partije radničke klase (Zagreb 1978) 2 0 1—2 1 8 
(izšlo tudi v Naših razgledih 1 9 7 8 št. 23—24). Besedilo 22 v tej knjigi. — Isti avtor, 
Revolucija in vprašanje narodov (Ljubljana 1979), (v prvi redakciji izšlo v Teorija 
in praksa 1 4 (1977) 479—48 9 ; Pregled (Sarajevo 1977); Treči program Radio Beograd
— Jesen 1 9 7 7 in v: Radnička klasa i revolucionarna avangarda (Maribor 1978) 5 7 —70).
Nedvomno najresnejše delo o tako imenovanem avstromarksizmu in ju­
goslovanskem vprašanju, knjiga dr. Enverja Redžiča, prihaja do takšnega 
poglavitnega sklepa: »Tivolska formula je bila politična zabloda in zgodovinska 
zgrešenost«.3 5 Najbolj uničujoča pa je bila sodba, ki jo je na svetovnem zgodo­
vinskem kongresu v San Franciscu leta 1975 izrekel dr. Jovan Marjanovič. 
Trdil je, da so udeleženci Tivolske konference v Ljubljani pledirali za zedinje­
nje vseh južnih Slovanov v eno nacijo, toda pod krono Habsburžanov, da je to 
bil poskus propagande za trializem in da je ta ideja za socialiste iz Srbije, 
Bolgarije in Črne gore pomenila, da bi se morali bojevati proti neodvisnosti 
svojih nacionalnih držav.3 6 Končno je tu še zelo informativna knjiga dr. Stojana 
Kesiča o odnosih med delavskimi gibanji v jugoslovanskih deželah do leta 
1914, ki posveča Tivolski in Beograjski konferenci posebno poglavje.3 7 Tudi 
dr. Kesič je mnenja, da je Tivolska konferenca prišla na pozicije trializma, 
čeprav indirektno, da Tivolska resolucija ne more vzdržati resne kritike, ker 
v njej ni nič revolucionarnega, kar se vidi po tem, da za vsako ceno rešuje 
jugoslovansko vprašanje v okvirih avstroogrske monarhije in ker zapostavlja 
boj za uresničevanje nacionalne, samostojne in neodvisne države. Razliko med 
koncepcijo Tivolske konference in pa koncepcijo Beograjske socialistične 
konference označuje tako, da je prva izhajala od »kulturno-nacionalne avto­
nomije jugoslovanskih narodov v preosnovani Avstroogrski«, druga pa od 
»zveze socialističnih republik na Balkanu«. Etbin Kristan, kot eden glavnih 
avtorjev Tivolske resolucije, ni bil samo avstromarksist, enak Karlu Rennerju, 
marveč je bil zaradi svojega odličnega znanja srbohrvatskega jezika tudi eden 
izmed posrednikov, prek katerih je prodiral avstromarksizem med hrvatske 
socialiste.3 8
Ne gre samo za to, da omenjeni avtorji v svojih ocenah premalo upoštevajo 
tisto, kar je mogoče najti v slovenskih objavah. Dr. Kesič npr. ne upošteva 
objavljene korespondence slovenskih socialdemokratov z Viktorjem Adlerjem 
o Tivolski konferenci.3 9 Gre tudi za kriterije, o katerih bi se bilo treba zediniti. 
Dr. Redžič npr. pozna in upošteva omenjeno korespondenco, kar mu tudi 
omogoča popolnoma jasno spoznanje, da ne more biti točno znano spominsko 
zgodovinsko pričevanje dr. Henrika Tume, da je Tivolska konferenca bila 
vodena »docela v smislu dunajske centrale«.4 0 Kljub tej stvarni temeljitosti 
se tudi pri dr. Redžiču postavlja vprašanje kriterijev ocenjevanja. Že glede 
splošne slovenske politike tistega časa je jasno, da za zgodovinsko merilo ni 
mogoče jemati kar vprašanja, koliko je v njej bilo protiavstrijske usmeritve 
v smislu nasprotovanja skupnosti narodov tega, v zgodovini nastalega državne­
ga sklopa. In tudi za takšno merilo ni mogoče jemati jugoslovanstva kot neke 
nad narodi in s tem tudi nad Slovenci stoječe ideje. Toliko manj je seveda 
takšna merila mogoče uporabiti v primeru slovenske delavske stranke.
Kriterij v primeru delavske stranke je glede nacionalnega vprašanja možen 
le v tem smislu, da se razišče njeno približevanje družbenemu bistvu tega 
vprašanja v teoretičnem in političnem spoznanju ter dejavnosti, konkretno 
pa tudi njeno približevanje priznanju načela pravice narodov do samoodločbe.
3 5 Enver Redžič, Austromarksizam i jugoslovensko pitanje (Beograd 1977).
3 6 Jovan Marjanovič, Reforma i revolucija na Balkanu; v: Jugoslovenski istorijski 
časopis 1 9 7 5 , 3 —4 (Beograd) 8 .
3 7 Stojan Kesič, Odnosi izmedu radničkih pokreta u jugoslovenskim zemljama 
do 1 9 1 4 . godine (Beograd 1976).
3 8 S. Kesič, nav. delo, 2 8 0 —30 0 .
3 0 Franc Rozman, Tri pisma o tivolski resoluciji 19 0 9 ; v: Prispevki za zgodovino 
delavskega gibanja 1 3 (1973) 2 3 9—2 4 3 .
4 0 E. Redžič, delo nav. v op. 35 , 2 1 4 .
Nikakor pa ni mogoče vse to ocenjevati samo z vidika njene opredelitve za neko 
konkretno državnopolitično programsko usmeritev. Spomnimo se na to, kako 
je Lenin še leta 1914, ko je vztrajno nadaljeval boj za priznanje pravice narodov 
do samoodločbe v programu revolucionarne delavske stranke, istočasno po­
udarjal, da to ne pomeni, da mora takšna programska postavka postati kar 
zahteva po odcepitvi Poljske, da to ne pomeni, da poljski socialisti ne bi 
smeli odcepitvi tudi nasprotovati.4 1
Samoodločba in boj zanjo še nista pomenila — kot pozneje v tridesetih 
letih in v naši NOB — poti k revoluciji, še nista pomenila spoja nacionalne in 
socialne revolucije v enoten proces. Razmere še niso dozorele za zamisel nacio­
nalnih gibanj in revolucije pod vodstvom proletariata in sta odcepitev in 
državna osamosvojitev pomenili ustvarjanje meščanske narodne državnosti. 
Še celo v oktobrski revoluciji se geslo pravice narodov do samoodločbe in nje­
govo aktivno priznanje v politiki revolucionarne delavske partije postavlja 
le kot vprašanje boja za revolucionarno enotnost delavstva različnih narodov 
in hkrati kot vprašanje zaveznika revoluciji, ki se razvija v zatirajočem narodu. 
Boj za samoodločbo kot pot k revoluciji, to je spoznanje in dejanje šele poznej­
še dobe, ki ga ne moremo kar tako prenašati v čas pred prvo svetovno vojno ter 
ga tam uveljavljati kot merilo.4 2
Kadar govorimo o nacionalni politiki slovenske delavske stranke v času 
do prve svetovne vojne, je poleg jasnosti o izhodiščnem kriteriju nujno upo­
rabiti še dva metodološka vidika, ki sta sicer teoretično nesporna, ki pa ju 
v konkretnem zgodovinskem obnavljanju dostikrat pogrešamo. Prvo takšno 
metodološko pravilo je priznana resnica, da je treba vse ravnanje slovenske 
delavske stranke videti tudi v povezavi s celoto nacionalnega in državnega 
zgodovinskega dogajanja. Drugo takšno pravilo pa je, da je treba v vseh njenih 
stališčih in dejanjih iskati tudi element razvoja, najti v njih tisto, kar se 
nakazuje, a uveljavlja šele pozneje, hkrati pa tisto, kar prevladuje popreje, da 
bi se umaknilo novemu pozneje.
Glede prvega pravila lahko takoj rečemo, da je zelo očitno, da dosedanje 
razpravljanje o tivolskem programu, še posebno tisto, ki ga najdemo pri ome­
njenih avtorjih, ne upošteva, ali pa premalo upošteva okoliščino, da je ta 
program reagiranje slovenske delavske stranke na nacionalno politične progra­
me slovenskih meščanskih strank v času aneksijske krize, podobno kot je bil 
brnski program avstrijske socialne demokracije leta 1899 reagiranje na meščan­
sko politiko v času t. i. Badenijeve krize.4 3 Glede drugega pravila pa omenjamo, 
da je zlasti novejše razpravljanje potekalo pod vtisom, ki ga je ustvaril X. zbor 
JSDS ob koncu leta 1917, ko se je v iskanju opore za samostojno, razredno 
politiko ob konkurenčni akciji meščanstva z majniško deklaracijo tako močno 
skliceval na Tivolsko resolucijo.4 4 Na ta način je zbor ustvarjal vtis o nacionalni 
politiki slovenske delavske stranke kot nekakšni nespremenljivi konstanti, 
čeprav že tedaj pozornemu opazovalcu ni moglo uiti, da je Tivolska resolucija 
v interpretaciji X. zbora nekaj drugega kot pa Tivolska resolucija iz leta 1909. 
Treba je zaznati in spoznati razvojni proces po Tivolski konferenci tja do 
svetovne vojne, in treba je ugotoviti, kakšno mesto zavzema Tivolska konferen­
ca v razvojnem procesu do leta 1909.
4 1 O pravici narodov do samoodločbe (1914).
4 3 F. Zwitter, Nacionalni problemi..., 1 8 7 . — Prim. Janko Pleterski. Die Badeni- 
krise und die Slowenen; v: Die Donaumonarchie und die südslavische Frage von
1 8 4 8 bis 1 9 1 8 (Wien 1978) 7 3 .
4 4 Dušan Kermavner, Ivan Cankar in slovenska politika leta 1 9 1 8 (Ljubljana
1968).
V desetletju, ki je minilo od vseavstrijskega socialdemokratskega kongresa 
v Brnu leta 1899 in njegovega programa, pa do Tivolske konference, je potrebno 
natančneje preučiti razmerje socialdemokratov vseh narodov habsburške 
monarhije do t. i. avstrijskega državnega problema. V splošnem velja pre­
pričanje, da je ena izmed bistvenih potez t. i. avstromarksizma — in to se je 
pokazalo tudi v razpravljanjih naših zgodovinarjev — opredelitev za veliko- 
državno ohranjevanje integralnosti tega državnega sklopa kot pogoja za uspe­
šen razvoj socialističnih stremljenj.4 5 Znana knjiga nemškega zgodovinarja 
Hansa Mommsena o avstrijski socialni demokraciji in nacionalnem vprašanju 
prihaja do sklepov, ki takšnemu aksiomatičnemu gledanju nasprotujejo.4 8 
Mommsen pokaže, da tudi v vrhu avstrijsko-nemške socialne demokracije 
vladajo različni nazori o prihodnosti in zaželenosti tako države Habsburžanov 
v celoti kot tudi njene avstrijske državne polovice.
Samo Karl Renner, piše Mommsen, stoji ves čas na velikodržavnem, ce­
loto monarhije obsegajočem stališču. Otto Bauer je 1 . 1912 to stališče opustil.
V splošnem pa je v desetletju po Brnu nemško-avstrijska socialdemokratska 
stranka stala — tu in tam omahujoč — z Viktorjem Adlerjem vred na sta­
lišču male Avstrije, to pomeni, računala je na likvidacijo dualizma, ne z ob­
novo celotnosti monarhije, marveč z odcepitvijo Ogrske. Mommsen se zlasti 
sklicuje na IX. celokupni zbor avstrijske socialne demokracije leta 1903 
in na njegov soglasno sprejeti sklep, »da socialna demokracija Avstrije... 
naravnost, popolnoma in vselej odklanja državnopravno skupnost z Ogrsko ...« 
Ta sklep je znan tudi v naši literaturi, saj je objavljen v Zgodovinskem arhivu 
KPJ. V opombah je še citirano, na zboru izrečeno opozorilo, da ločitev Ogrske 
od Avstrije ne bo izpolnila pričakovanj. Ne bo utrdila male Avstrije, marveč 
bo razveza dualizma pomenila korak bliže k razhodu Avstrije, kajti podobne 
težnje po ločitvi bodo postavili tudi Čehi, Italijani in Hrvatje (izvajanja 
nemškega avstrijskega socialdemokrata Winarskega). Pobudniki stališča o od­
cepitvi Ogrske, med njimi sta Viktor Adler in Austerlitz, pravi Mommsen, 
so si od tega koraka obetali hitrejšo demokratizacijo razvezane Avstrije, 
ker se bo le-ta morala sprijazniti s položajem male države in se otresti svojih 
imperialističnih ambicij. Ko pa zmaga socializem, bo mala Avstrija likvidirana 
v velikonemškem smislu. S tem se približujejo konceptu revolucionarne levice 
iz 1848. leta. — Sklep IX. celokupnega zbora leta 1903 o odcepitvi Ogrske 
vsekakor pomeni tudi zavrnitev načrtov o Veliki Avstriji, ki so jih tedaj 
razvijali nemško-avstrijski krščanski socialci, upajoč na prestolonaslednika.4 7 
Velika Avstrija kot enotna monarhija ni izključevala etnične federalizacije 
(načrt Popovicija 1904). Teh načrtov se je skušala oprijeti tudi slovenska kle­
rikalna stranka, da bi našla oporo za pridruževanje Slovencev hrvatskemu 
državnemu pravu.
4 5 Prim. Fran Zwitter, Zlom avstromarksizma pri Slovencih; ZČ 26 (1972) 1 0 3 —1 3 8 .
— Dušan Kermavner, Boj v političnem zgodovinopisju brez konca in kraja? ZČ 2 7 
(1973) 1 0 7 —1 2 6 . — France Klopčič, Avstromarksizem, slovensko meščanstvo in drugo; 
ZČ 28 (1974) 1 3 1 —16 0 . — Zanimive precizacije in poglobitve prinaša Walter Lukan 
v svoji žal nedokončani recenziji knjige Edvarda Kardelja »Razvoj slovenskega 
narodnega vprašanja« v: österreichische Osthefte 1 5 in 1 6 (Wien 1 9 7 3 in 1974) 3 9 7—
4 2 0 in 3 4 —5 2 .
4 6 Hans Mommsen, Die Sozialdemokratie und die Nationalitätenfrage im Hab­
sburgischen Vielvölkerstaat, I (Wien 1963).
4 7 Prim. dela M Grossove, nav. v op. 20 . — Sistematično v: Rudolf Wierer, Der 
Föderalismus im Donauraum (Graz—Köln 1960). — F. Zwitter, delo nav. v op. 1 4
(Nacionalni problemi...). — Načrte Franca Ferdinanda raziskuje Vladimir Dedijer, 
Sarajevo 1 9 1 4 (Ljubljana 1966).
Sklep IX. zbora o odcepitvi Ogrske je kot politično sredstvo za boj proti 
klerikalizmu na Slovenskem moral ustrezati tudi Jugoslovanski socialno de­
mokratski stranki. Toda, ali je bil združljiv z njeno splošno zamislijo, reševati 
problem socializma v južnoslovanski povezavi s »skupnim bojem vseh jugo­
slovanskih siromakov«? Kajti odcepitev Ogrske od Avstrije je pomenila še 
hujše in globlje državnopravno odtrganje Slovencev od drugih Jugoslovanov 
dvojne monarhije, kot pa je to pomenil dualizem.
Stvar je pojasnil Etbin Kristan v debati na zboru, preden je tudi on 
glasoval za odcepitev Ogrske. Opozoril je, da je to vprašanje za Jugoslo­
vane posebno važno, da so Jugoslovani že danes preveč razdeljeni in da se 
mu s tega vidika ne zdi zaželeno, da bi se obstoječi odnos med Avstrijo in 
Ogrsko še bolj zrahljal. Vendar, a to je važno, rešitev je iskal v tem smislu, 
da bo šele razhod omogočil združitev tistega, kar spada skupaj: »Čeprav 
na prvi pogled ločitev ni videti zaželena, z višjega vidika ne preostaja nič 
drugega, kakor razdeliti to slučajno zlepljeno telo v njegove naravne dele; 
šele tedaj se bodo deli, ki spadajo skupaj, spet svobodno združili... Mo­
derna Avstrija — morebiti pa to sploh ne bo Avstrija — lahko nastane le, 
če se nemoderna fiktivna Avstrija razruši«.4 8
Razrešitvi krize dualizma s preprostim razcepom dvojne habsburške mo­
narhije v dve popolnoma ločeni državi je Etbin Kristan torej postavil nasproti 
perspektivo svobodnega združenja narodov, pri čemer je prav posebej po­
udarjal naravno skupnost Jugoslovanov. Nedvomno gre za drugačen koncept, 
kot pa je bil koncept nemško-avstrijskih iniciatorjev sklepa kongresa, ki so 
tako v avstrijski državni polovici kot v Ogrski gledali dve integralni celoti, 
obstoječi vsaka po lastnem državnem razlogu. Etbin Kristan pa je ves pro­
blem postavil na temelje narodov in njihove svobodne odločitve in vse to 
povezal s perspektivo zedinjenja Jugoslovanov. Ni bil na kakem državo ohra­
njujočem stališču, ni bil za poglabljanje državnih meja, pač pa za njihovo 
premagovanje kot pogoj samoodločbi narodov.
Pomemben dogodek, ki je še enkrat praktično osvetlil stališča IX. zbo­
ra, se je nedolgo zatem dogodil prav na območju JSDS, v Trstu. To je bil 
sestanek predstavnikov socialistične stranke Italije in pa socialdemokratskih 
strank celotne Avstroogrske 20. do 22. maja 1905.
Tržaški sestanek naj bi bil v protivojnem smislu določil skupno platformo 
socialistov iz Italije in Avstroogrske v razmerju do nacionalnega boja Ita­
lijanov v Avstriji, potrdil naj bi skupno zavračanje iredentizma. Konfe­
rence se je udeležila tudi Jugoslovanska socialdemokratska stranka, Etbin 
Kristan pa je na njej nastopal ne le kot njen predstavnik, marveč tudi kot 
član vodstva celokupne avstrijske socialne demokracije. Nedvomno je bil 
nastop JSDS na konferenci v Trstu pomemben tudi za razvoj socializma 
v samem mestu, saj je potrdil navzočnost slovenske socialne demokracije 
in utrdil platformo italijansko slovenskega socialističnega sodelovanja na 
Primorskem, ki je zelo pomembno za vse nadaljnje dogajanje do leta 1918. 
Zato je treba pogledati, s kakšnimi poudarki pa tudi pridržki se je skupno 
protiiredentistično stališče tedaj izoblikovalo.4 8
Italijanski socialisti, tako oni iz Italije kot tisti s Primorskega, so ire­
dentizem odklonili in sicer kot vir vojne nevarnosti pa tudi kot orožje me­
ščanstva, ki z njim hoče doseči razcep v internacionalno strnjenih vrstah
4 8 Zgodovinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 1 1 5 .
4 8 II Lavoratore, 1 8 .—23 . maj 19 05 ; Arbeiter Zeitung, 1 9 .—28 . maj 1 9 0 5 ; Rdeči 
prapor (kolikor je letnik v Ljubljani) 26. maj 1 9 0 5 . — Konferenco omenja Leo Vali- 
ani, La dissoluzione dell’Austria — Ungheria (Milano 1966) 7 1 —7 2 .
proletariata. Niso pa zahtev iredentizma odklonili načelno, vsi so pustili 
možnost njihovega uresničevanja v prihodnosti. Celo Pittoni je zavrnil očitke 
iredentistov, da hočejo italijanski tržaški socialisti »zavezati bodočnost na­
roda«, to je, izključiti iredentistično rešitev, z besedami: »Ničesar nočemo 
zavezati na nobeno stvar, s svojim bojem hočemo samo zagotoviti miren in 
popoln razvoj narodnosti na poti njihove končne odrešitve (redenzione)« — 
»Politično živimo v Avstriji, na področju kulture in socialistične misli pa 
živimo ob boku naših tovarišev v Italiji... Celotno našo nacionalno taktiko 
zidamo na temelju našega brnskega programa, katerega pa ne smemo razumeti 
v smislu, kot da bi se z njim hotelo dokončno rešiti vprašanje različnih na­
rodnosti v Avstriji; treba ga je razumeti kot minimalni program, ki ga stranka 
predlaga, da bi rešili pred propadom ne Avstrijo, temveč narode Avstrije.«
Tudi Viktor Adler, kot govornik Avstrijske socialne demokracije, ni za­
nikal pravice Italijanov do odcepitve v oddaljenosti prihodnosti, opozarjal pa 
je na nujnost aktualnega socialističnega boja v okviru Avstrije. Brez 
Avstrije bi namreč vsi narodi poginili. Priznal je potrebo da Trentin dobi 
avtonomijo, kar bi bil začetek izvedbe brnskega programa, odklonil pa je 
etnično delitev Primorske in obenem poudaril pravico Italijanom do uni­
verze v Trstu. Zavrnil je stališče, da je potreben samo boj za razbitje avstrij­
skega sistema in poudaril, da mora biti to tudi boj za novo Avstrijo narodov, 
ki je v interesu njihovega gospodarskega in kulturnega razvoja. Tudi avstrijski 
Nemci bi namreč lahko, podobno kot Italijani, težili po pridružitvi nemški 
državi. Nova Avstrija bo nastala po odcepitvi Ogrske. Ta odcepitev je nujna 
tudi kot sredstvo boja proti avstroogrskemu militarističnemu ekspanzionizmu, 
saj bo z njo Avstrija izgubila lažni status velike države. Glede vojne je Adler 
izrazil prepričanje, da je ne bo, obenem pa je tudi opozoril, da ni mogoče 
računati na generalno stavko avstrijskega delavstva proti njej.
Glavni govornik socialistov iz Italije, Bissolati, je Adlerjevo izjavo o ne- 
možnosti generalnega štrajka v Avstriji za preprečitev vojne sprejel. Za­
hteval pa je zato boj za zadovoljitev italijanskih nacionalnih interesov v Av­
striji, da bi s tem bil odstranjen razlog možnega konflikta! V tem smislu 
je zahteval prednostno obravnavanje italijanskih nacionalnih zahtev v Avstriji 
pred zahtevami vseh drugih narodov.
Kaj je to pomenilo za JSDS in kako je v tem položaju reagiral Kristan?
Slovenska delavska stranka se je na tem sestanku prvič znašla na med­
državnem področju. Solidarno je nastopila v smislu boja proti vojni. To ni 
bil problem. Toda na tržaški konferenci se je nazorno srečala s primerom, 
ko so delavske stranke obravnavale kot posebno pomembno vprašanje svoje 
politike nek nacionalni problem, priznavajoč dejansko, če ne teoretično, nje­
gov direktni pomen tudi za socialiste in proletariat. Stališča socialistov iz 
Italije so favorizirala položaj Italijanov v Primorju. Ti socialisti so zahtevali 
danes njihovo prednostno obravnavanje tudi v razmerju s Slovenci, v pri­
hodnosti pa računali na delitev Primorja in na priključitev Trsta in zahodne 
Istre Italiji. Proti temu je avstrijska socialna demokracija odpirala perspektivo 
boja za novo Avstrijo, ki pa bo »mala«, ločena od Ogrske in ki bi kot takšna 
izključevala Slovence iz jugoslovanske združitve. In celo v tej mali Avstriji 
je avstrijska socialna demokracija pripravljena brnski program izvajati le 
v primeru Trentina.
V svojih nastopih je Etbin Kristan skušal previdno, poln kritičnosti do 
slovenske narodne politike, potrditi slovensko navzočnost v Trstu, poudar­
jajoč, da so Slovenci revolucionarne krvi. O iredentizmu ni spregovoril, 
priznal pa je Italijanom pravico do univerze v Trstu, obenem z zelo pre­
vidno izraženo mislijo o njeni morebitni dvojezičnosti. Zelo jasno se je iz­
rekel proti etnični razmejitvi na Primorskem, konkretno tudi v Istri, in za 
avtonomijo na personalnem načelu. Ničesar ni dejal o Adlerjevi perspektivi 
boja za novo, a malo Avstrijo, ničesar o slovenskem ali jugoslovanskem 
vprašanju v celoti. Omejil se je na to, da je zelo močno poudaril nujnost 
razredne solidarnosti slovenskega proletariata z italijanskim.
Kristan je s tem zadostil neposredni zahtevi položaja, vsa vprašanja 
prihodnosti pa pustil odprta. Da je čez štiri leta na Tivolski konferenci ta 
stvar bila čisto drugačna, je nedvomno prva lastnot tega zborovanja, ki 
jo je treba ugotoviti. Ta razvoj gotovo ni bil pogojen le po spremembah 
v koncepciji nemško-avstrijskih socialdemokratov, do katerih je medtem 
deloma prihajalo. Mommsen piše, da je uspeh v boju za volilno reformo 
v Avstriji 1906— 1907, doseženo v zvezi s krono, poživil v njihovih vrstah 
upanje na možnost demokratične reforme za celoto monarhije. Pripominja 
pa tudi, da to upanje ni bilo dolgega veka in tudi da v nobenem trenutku 
ni bilo dovolj močno, da bi stranka uradno priznala velikoavstrijske nazore 
Renner j a in Bauerja.
So znamenja samostojnega napredovanja slovenskih socialnih demokratov 
v preučevanju narodnega vprašanja v letih pred Tivolsko konferenco. Le 
omenjamo izid brošure »Narodno vprašanje in Slovenci« v letu 1908, v kateri 
je Etbin Kristan segel precej globlje od sočasnega poskusa Otta Bauerja.5 0 
Bolj izčrpno je obravnaval pomen socialne in gospodarske strukture prebi­
valstva, položaj naroda, govoril o industriji in narodnosti, o narodni avtono­
miji in še posebej o narodnosti in socializmu. Čeprav Kristan ne pride do 
sklepa o političnem značaju narodnega vprašanja pa vendarle dejansko pokaže 
njegovo povezanost s celoto družbenega razvoja.
Že smo omenili, da je JSDS leta 1908 z dr. Henrikom Tumo sprejemala 
tudi njegovo zamisel reševanja slovenskega in jugoslovanskega vprašanja 
v realni povezanosti jugoslovanskih narodov v širši skupnosti enakoprav­
nih narodov podonavsko-balkanskega prostora, ki bi bila sposobna upreti 
se nemškemu in italijanskemu prodiranju. Obrise te zamisli razpoznavamo 
v tivolskih razpravljanjih in resoluciji pa tudi v Tumovem nastopu na Bal­
kanski socialistični konferenci v Beogradu. Ta zamisel ni identična s tri- 
alizmom.
Če omenimo vsaj še prizadevanja Albina Prepeluha in kroga »Naših za­
piskov« za znanstveno obdelavo slovenskega vprašanja in poti socializma
M E. K. (Etbin Kristan), Narodno vprašanje in Slovenci (Ljubljana 1908). — Otto 
Bauer, Die soziale Gliederung der österreichischen Nationen; v: Der Kampf 1 (Wien 
1907) 3 0 —38 . Zanimivo je ugotoviti, da je Bauerjeva študija napisana z vidika polo­
žaja nemškega naroda v Avstriji in njegove moči v državi v primerjavi z drugimi 
narodi. Ugotavlja sicer vpliv tradicionalnega nasprotja med gospodujočimi in pod­
ložnimi narodi na socialno strukturo, a pri Nemcih je vendarle kapitalistična, indu­
strijska razvitost tista, ki dosti bolj pogojuje njihov značaj starega gospodujočega 
naroda kot pa tradicija. Njegov poglavitni sklep je: »Pri nobenem drugem narodu 
ne pomenijo delavci tako velikega deleža v celotnem prebivalstvu in usoda nobenega 
drugega naroda ni tako tesno povezana z blagrom in boljö delavskega razreda kot 
je to pri Nemcih. Stvar delavskega razreda je stvar nemškega naroda.« — Bauerjeva 
misel o potrebnosti socalizma za vladajoči, najrazvitejši narod v Avstriji, je nekam 
disonantna vzporednica navidez podobni misli Etbina Kristana v omenjeni brošuri: 
»Z vsakega stališča je socializem odrešenik malih in proletaričnih narodov. Slovenci, 
ki so majhni in proletarični, si zavarujejo svoj obstanek in razvoj, če pomagajo do 
zmage socializma.« — Izraz »proletaričen« pomeni Kristanu sinonim za revnost 
in izkoriščanost, ne pa oznake za razvito socialno strukturo; Slovenci niso narod 
z visokim deležem delavstva, kar je tako važno Bauerju za opredelitev značaja in 
prihodnosti Nemcev v Avstriji.
na Slovenskem5 1 moramo reči, da si je JSDS do leta 1909 že pridobila raz­
meroma globok vpogled v nacionalno problematiko. Njena stališča, izražena 
na Tivolski konferenci leta 1909 in konkretizirana na Balkanski socialistični 
konferenci v Beogradu v razmerju do zamisli balkanskih socialistov, niso bila 
improvizacija pod vplivom trenutne taktike avstrijske socialne demokracije.
Glede same Tivolske konference in njene resolucije se omejujemo na tiste 
momente, ki so v razpravljanjih jugoslovanskih zgodovinarjev bili premalo 
upoštevani, prezrti ali napačno tolmačeni.
Objavljena korespondenca z Viktorjem Adlerjem dokazuje, da je Tivol­
ska konferenca bila samostojna pobuda JSDS in hrvatskih socialdemokra­
tov, ki je bila na Dunaju sprejeta z vidnimi pomisleki. In ker je tudi ude­
ležba Slovencev na Balkanski socialistični konferenci v Beogradu samo na- 
nadaljevanje te pobude, to ni bila emanacija politike dunajskega vodstva 
in tudi ne posledica nekakšne otroške navezanosti na »Mutterpartei« slo­
venskih socialistov. Sploh je treba opaziti neko razliko v obnašanju dunaj­
skega vodstva do socialdemokratskih strank posameznih sosednjih dežel. 
Medtem ko je bila pobuda za stike s socialisti v Italiji za koordiniranje 
politike v narodnostnem vprašanju na strani dunajskega vodstva (to smo 
videli pri tržaški konferenci leta 1905, podobno konferenco pa so name­
ravali prirediti tudi leta 1911) pa to vodstvo na kako podobno konferenco 
s Srbsko socialdemokratsko stranko in tudi drugimi socialdemokratskimi 
strankami balkanskih držav sploh ni mislilo. To kljub temu, da je bilo ravno 
jugoslovansko vprašanje v aneksijski krizi očiten vir vojne nevarnosti in 
da bi s protivojnega stališča nujno terjalo neposredno uskladitev politike 
prizadetih delavskih strank. Stiki JSDS s socialisti drugih jugoslovanskih 
narodov in še posebej s socialisti Srbije, to je bila njihova lastna pobuda, 
ki so jo na Dunaju sprejemali z dokajšnjimi pridržki. Gledati v teh akcijah 
JSDS le nekakšno podaljšano roko dunajskega vodstva, ni ustrezno.
Glede Tivolske konference je treba tudi ugotoviti še nekaj, kar je vidno 
v korespondenci z Viktorjem Adlerjem: JSDS je hotela državnopravnim tri- 
alističnim načrtom in akciji meščanskih strank postaviti nasproti načrt, ki 
ne bi bil državnopraven. To je vidno tudi v poteku same konference in v njeni 
resoluciji. Govoriti o Tivolski konferenci kot o dejanju za trializem, je tudi 
s tega vidika neustrezno.
Res je bila Tivolska resolucija spisana tako, da je navidez dopuščala 
različna tolmačenja svojega osrednjega programskega zahtevka. Že tedaj 
so nekateri v njej hoteli videti državnopravni program, celo program držav­
nega zedinjenja vseh jugoslovanskih narodov. Podobna tolmačenja, vsekakor 
v želji povzdigniti pomen tivolske konference, so se pojavljala tudi še v na­
šem socialističnem zgodovinopisju.5 2 Leta 1972 je prof. Zwitter še enkrat 
povzel: »Najbolj nejasna in v navideznem nasprotju s tezo o enotnem go­
spodarskem prostoru Avstroogrske je pa točka, kjer resolucija govori o strem­
ljenju, da bi enotni jugoslovanski narod brez ozira na vse umetne državno- 
pravne in politične pregraje živel ,skupno nacionalno avtonomno kulturno 
življenje kot svobodna enota v popolnoma demokratični konfederaciji naro­
dov'; tu gre,« pravi Zwitter, »v resnici za idejo E. Kristana, da bodo 
nekoč v daljnji bodočnosti, ko bodo odmrle vse države in z njimi tudi Avstro- 
ogrska, živeli narodi kot personalno pravne enote v taki konfederaciji na-
5 1 Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi. S študijo Dušana Kermaunerja 
(Ljubljana 1938).
5 2 Prim. Fran Zwitter; v: Naučni skup u povodu 50-godišnjice raspada Austro- 
Ugrske Monarhije i stvaranja jugoslavenske države (Zagreb 1 9 69 ) 2 9 0 .
113
rodov.«5 3 Mislim, da je ta interpretacija točna, predvsem glede nazorov Etbina 
Kristana. Niso pa vsi avtorji resolucije glede držav bili enakih nazorov kot 
Kristan.
Popolnoma svobodno, demokratično konfederacijo narodov, o kateri govori 
Tivolska resolucija, je treba teritorijalno vsekakor razumeti kot podonavsko 
balkansko, v Tumovem obsegu. V tem najširšem obsegu bi seveda bilo re­
šeno tudi jugoslovansko vprašanje v svoji ozemeljski celoti. Prav zanesljivo 
pa to ni bil načrt zedinjenja Jugoslovanov pod habsburško krono! Obstaja 
doslej še neznano tolmačenje Tivolske resolucije enega njenih avtorjev Juraja 
Demetroviča iz tistega časa, objavljeno v češki socialistični reviji »Akademie«.5 4 
Po tem tolmačenju terja Tivolska resolucija najprej narodno avtonomijo na 
personalnem načelu za avstroogrske Jugoslovane, kar pa bo mogoče uresničiti 
šele potem, ko se cela avstroogrska država spremeni v demokratično federacijo 
enakopravnih in svobodnih narodov. Paralelno s to demokratizacijo se v skup­
nem boju na gospodarskem področju uveljavlja proletarski socializem, ki 
osvobodi ne le delavski razred, temveč tudi narode. Končni cilj pa je rešitev 
celotnega jugoslovanskega vprašanja in sicer v mednarodnem socializmu, kajti 
edino ta omogoči svobodo, samostojnost in zedinjenje vseh Jugoslovanov. 
Z drugimi besedami: bodoča, vsesplošna, podonavsko-balkanska konfederacija 
svobodnih narodov bi temeljila na socializmu. Uresničenje tega končnega cilja 
si Demetrovič zamišlja postopno: najprej demokratizacija in narodnostna fe­
deralizacija Avstroogrske, v drugi etapi pa zbiranje in konstituiranje vseh 
Jugoslovanov v en narod s tem, da se balkanski narodi pridružijo federaciji 
te nove Avstroogrske. Pogoj vsemu pa je socializem. Poudarek na svobodnosti 
in samostojnosti seveda pomeni tudi soglasje narodov, dejansko njihovo po­
litično samoodločbo. To ni načrt širjenja Avstrije ali Avstroogrske kot države. 
Po drugi strani je treba upoštevati, da tedaj, ko naši socialisti govore o Av­
striji in Avstroogrski, oni ne izražajo privrženosti neki državni ideji, pač pa 
je zanje to, kot se je izrazil italijanski socialdemokrat Pittoni, le konvencio­
nalno ime nekega ozemlja.5 5
Seveda je imel ta načrt svoje bistvene slabosti. Ni upošteval nujnosti 
političnega boja za samoodločbo no rodov neposredno, marveč je to samo­
odločbo pričakoval šele od zmage socializma. Danes vemo, da so se stvari 
postavljale v obratnem vrstnem redu in da se je končno oboje pri nas zdru­
žilo v isti proces. Druga zgodovinska šibkost tega koncepta je bila podce­
njevanje imperializma kot novega družbenopolitičnega faktorja v tem delu 
sveta, posebej nemškega in avstroogrskega. Poglavitno oporo so videli v 
moči srednjeevropskega socializma, v prvi vrsti socialdemokratske stranke 
Nemčije. Niso pa videli v protiimperializmu tiste prve nujnosti in taktike, 
po kateri bi delavske stranke lahko zavzele vodilno mesto v svojih narodih 
in uresničile tudi socialistično revolucijo. V tako protiimperialistično kon­
cepcijo pa je na Balkanu silil socialdemokrate sam položaj malih, po imperia­
lizmu ogroženih državic. Tu je bil prvi vir njihovega razhajanja v nazorih 
s socialdemokrati južnih Slovanov v habsburški monarhiji. Skupno pa je 
bilo tem in onim to, da niso v jugoslovanskem vprašanju videli samostoj­
nega vprašanja v tem smislu, da bi ga bilo treba najprej in posebej reše­
vati, marveč so v njem videli, vsak po svoje, del širšega vprašanja, eni boja
5 3 ZČ (1972), 1 0 9 .
5 4 Juraj Demetrovič, Problem Jilioslovanstva a socialni demokracie; v: Akademie 
1 4 (Praha 1910) 1 4 5 —1 4 9 .
5 5 Na mednarodni socialistični konferenci v Trstu 1 9 0 5 . II Lavoratore, 23 . maj 
1 9 0 5 , št. 1 0 1 1 .
za demokratizacijo avstroogrskega državnega sklopa in nato za socialistično 
donavsko-balkansko federacijo kulturnoavtonomnih narodov, drugi pa kot 
dopolnitev boja za socialistično balkansko federacijo. Ideja podonavsko- 
balkanske federacije je imela privlačnost za slovensko revolucionarno le­
vico tudi še po razpadu Avstroogrske. Treba se je samo spomniti zamisli 
o t. i. Sudobi, Sudetsko-donavsko-balkanski federaciji, ki jo je razvijal Dragotin 
Gustinčič v krogu Komunistične partije Jugoslavije tja do leta 1923.5 6 še vedno 
je tedaj živelo prepričanje, da revolucije v Jugoslaviji in sploh na Balkanu ni 
mogoče uresničiti brez revolucije v Srednji Evropi. Ni še bilo jasno, da je 
dejansko že takrat bila zmaga nemškega nacionalizma in imperializma nad 
srednjeevropskim delavskim gibanjem epohalna, da je opredelila zgodovinski 
razvoj socializma v Srednji in Jugovzhodni Evropi za dogledno prihodnost čisto 
drugače, kot pa so to pričakovali socialisti tam od leta 1848 naprej. Če se vrne­
mo v leto 1909, je treba še upoštevati, da je na nazore slovenskih socialdemo­
kratov vplivalo tudi prepričanje o šibkosti socializma na Balkanu, izvirajoči iz 
nerazvistosti balkanskih družb in gospodarstva. Šele balkanska vojna je stvari 
začela spreminjati.
Nedvomno so širokopotezne koncepcije bodočega razvoja, ki bo potekal 
ob naslonitvi na srednjeevropski socializem, vlivale slovenskim socialdemo­
kratom veliko samozavest, jim omogočale prepričanje, da njihovo gledanje 
na prihodnost daleč nadkriljuje vse sodobne koncepte meščanske politike, 
ki so v tej perspektivi bili videti kaj klavrni. Vendar pa je po drugi strani 
zgodovinsko dejstvo, da so nacionalna gibanja, in med njimi tudi sloven­
sko, prej reagirala na velike spremembe, ki jih je imperializem prinašal 
v ta del sveta. To posebej velja za narodno revolucionarno mladino, ki je 
intuitivno spoznala, da se je treba od nemškega imperializma državno ločiti, 
če naj bo boj proti njemu uspešen.
Če se od daljnjih vrnemo h kratkoročnim, etapnim ciljem Tivolske re­
solucije, ponovimo: to ni bil državnopravni program za reševanje jugoslo­
vanskega vprašanja v okviru Avstroogrske. Popolnoma jasno je to spoznal 
kranjski deželni predsednik Schwarz in v tem smislu poročal 3. decembra
1909 dunajski vladi. Res je Tivolska resolucija, tako je pisal, precej nejasno 
in megleno sestavljena, dopušča tolmačenje, da se tudi jugoslovanska social­
na demokracija zavzema za ustanovitev nove državne tvorbe na jugu mo­
narhije. Vendar, pravi Schwarz, če upoštevamo izjave Etbina Kristana na 
konferenci, je jasno, da gre samo za program zedinjevanja Jugoslovanov na 
kulturnem področju.5 7
Kaj je torej Tivolska resolucija predvidevala kot neposredno nalogo? 
Tudi to razloži omenjeni Demetrovičev članek. On opozarja, da velja brnski 
program le za avstrijsko državno polovico in da to ni narodni program 
jugoslovanskih socialdemokratov. Kot program jugoslovanskih socialdemo­
kratov ne more obveljati zahteva po razrešitvi problema dualizma z odce­
pitvijo Ogrske kot so to predložili avstrijski socialdemokrati leta 1903. Pa 
tudi trialistična koncepcija ne rešuje jugoslovanskega vprašanja, saj bi triali- 
zem pripeljal le še do večje zmede in do večjega razcveta absolutistične 
birokracije kot sedanji dualizem. V akuten stadij stopa nekaj drugega, nam­
reč vprašanje enotnega socialdemokratskega nacionalnega programa za celo 
Avstroogrsko. Če avstroogrska socialna demokracija tega ne doseže, bo pre­
5 8 Janko Pleterski, Nacionalno vprašanje v teoriji in politiki KPJ—KPS; v: Pri­
spevki za zgodovino delavskega gibanja 7 (1967). Besedilo 1 9 v tej knjigi.
6 7 Allgemeines Verwaltungsarchiv Wien, Fond ministrstva za notranje zadeve 
MdJ, pr. N. 13 359/M . J.
nehala obstajati kot celota, razbila se bo na vrsto socialdemokratskih strank. 
Demetrovič trdno veruje, da se to ne bo zgodilo, da se bo sestal vsedržavni 
socialdemokratski kongres, ki bo izdelal enoten nacionalni program za cel 
avstroogrski državni sklop.5 8
Demetrovičeva izvajanja kažejo, da omemba o nujnosti revizije brnskega 
programa v Tivolski resoluciji, ne pomeni zahteve po uveljavljanju perso­
nalnega načela avtonomiji proti teritorialnemu, brnskemu, marveč da pomeni 
novo stališče v vprašanju dualizma. Pomeni angažiranje za zahtevo po reše­
vanju nacionalnega vprašanja v Avstroogrski kot celoti in ne še za reševanje 
jugoslovanskega vprašanja v celoti. Ta zahteva je pravilno razumljiva le v zve­
zi z dolgoročno perspektivo, ki smo jo že obravnavali.
Že na sami Tivolski konferenci je predstavnik Srbske socialdemokrat­
ske stranke Dimitrije Tucovič dal jasno razumeti, da ta program ne ustreza 
njegovi stranki in socialdemokratom balkanskih držav. V misli o čim tes­
nejši povezavi južnoslovanskih socialdemokratov, izraženi z geslom o jugo­
slovanski kulturni skupnosti, pa je vendarle videl pomembno realno vred­
noto tudi za Srbe iz kraljevine, kajti ta misel jih »popelje iz dosedanje osam­
ljenosti in blokade!« In v imenu balkanskih socialdemokratov je tudi poudaril 
solidarnost z idejo o »spajanju narodno šibkih v močne skupine«, saj se take 
skupine lahko »upro evropskemu kapitalu.«5 9
Takšna metodološka izhodišča in vsi omenjeni posamezni momenti omo­
gočajo tudi boljši razbor razpravljanj na prvi Balkanski socialistični konfe­
renci malo pozneje, v začetku leta 1910 v Beogradu, Posebej omogočajo stvar­
no oceno stališč slovenskega in hrvatskih predstavnikov, ko glede narodov Av­
stroogrske niso uveljavljali pravice do samoodločbe, pravice do nacionalnih 
držav. Ne da bi se mogli tukaj poglobiti še v problematiko beograjske konferen­
ce, le omenjamo, da je čisto razumljivo, da se socialdemokrati Srbije in Bol­
garije niso mogli ogreti za vizijo kakega federiranja z Avstroogrsko, saj so 
to konkretno državo z vso upravičenostjo ocenjevali kot nosilko imperializma, 
ki ogroža svobodo balkanskih narodov. Politika nemškoavstrijske (in ogrske) 
socialne demokracije pa ni bila takšna, da bi vlivala upanje, da bi utegnila 
postati v bližnji prihodnosti resen dejavnik proti temu imperializmu. V politiki 
Srbske socialdemokratske stranke priznanje narodov do samoodločbe ni bilo 
moment revolucionarne akcije, marveč predvsem izhodišče za pozitiven odnos 
do obstoječe nacionalne državnosti.6 0 Tudi s takšno omejitvijo pa je izrecno 
priznanje te pravice narodov bilo važen pozitivni element idejnega formata 
Srbske socialnodemokratske stranke.
In čas med Tivolsko konferenco pa začetkom prve svetovne vojne? Ali 
se v pojmovanju narodnega in jugoslovanskega vprašanja pri slovenski so­
cialni demokraciji kaj premakne? Vemo za Tumovo, Prepeluhovo, Lončarjevo, 
Dermotovo in še posebno za Cankarjevo kritiko etničnega unitarizma Tivolske 
resolucije, izražene v letu 1913.6 1 So pa še nekatera druga znamenja, ki kažejo, 
da je v vrstah slovenskih socialnih demokratov kmalu po 1 . 1909 nastajal
5 8 Dobro je znano, da avstrijska in ogrska socialna demokracija nikoli več ni 
bila ne zmožna ne voljna sklicanja takšnega kongresa in priprave takšnega programa.
5 9 Zgodovinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 1 9 3 .
0 0 Dušan Lukač, Srpski socialisti o nacionalnem pitanju naroda na Balkanu; 
v: Balcanica 3 (Beograd 1972) 403. »... politično jedinstvo in nezavisnost naroda 
koji i danas dobivaju svoj izraz u nacionalnoj državi nisu samo potreba domačeg 
kapitalizma več su i jedna opšta kulturna potreba svih društvenih klasa.« Resolucija 
VII. kongresa SSDP, Beograd, 1 7 . maj 1 9 0 9 o kolonialni politiki in nacionalnem 
vprašanju. Istorijski arhiv KPJ, 3 (Beograd 1950) 1 1 8 .
6 1 Dušan Kermavner v delu nav. v op. 51 , 3 5 7 .
občutek, da tivolski program ne rešuje perečih vprašanj nacionalne politike 
delavske stranke v zatiranem narodu.
Takšno znamenje je bil znani spor med slovenskimi socialisti ob vpra­
šanju šolskih društev v Trstu 1 . 1911. Spor je nastajal, ker sprejeto stališče, 
formalno internacionalistično, o enaki škodljivosti tako italijanske kot slo­
venske šolske družbe (Lege nazionale in Ciril-Metodove družbe) ni zado­
voljevalo.8 2 To stališče ni dovolj upoštevalo razlike v položaju zatirajočega 
in zatiranega naroda. Poleg tega je značilno, da je spor nastal ob glasova­
nju nekaterih italijanskih socialdemokratskih poslancev v tržaškem občin­
skem svetu šele v letu 1911, ne pa že tudi v letih 1909 in 1910, ko so le-ti že 
tudi glasovali za podporo italijanski šolski družbi.6 3 Vsekakor znamenje nove 
aktualizacije narodnega vprašanja v politiki JSDS. — Razdvojenost med 
slovenskimi socialdemokrati ni bila presežena, pač pa prekrita, ko so na­
slednjič leta 1912, tudi italijanski socialdemokrati glasovali proti podpori 
italijanski šolski družbi in za municipalizacijo slovenskih privatnih šol v 
Trstu.6 4
V istem, 1911. letu, so se duhovi vzburkali ob češkem sindikalnem separa­
tizmu. Med slovenskimi socialdemokrati do kakega spora ni prišlo, JSDS se 
je postavila na stran centralizma.6 5 Toda če ugotavlja D. Kermavner, da so 
ob isti priložnosti češki socialdemokrati občutili nezadostnost in nepravilnost 
shematičnega stališča »nemškega« socializma v narodnem vprašanju,6 6 bi si 
težko mislili, da takšnih občutkov, čeprav potlačenih, ni bilo tudi med slo­
venskimi socialdemokrati.6 7
Ob balkanski vojni 1 . 1912— 1913 pa je stvar postala resna. Socialdemo­
kratske stranke, ki na narodna gibanja kot družbena niso računale, je prehi­
tevalo nacionalno meščanstvo. Ljudstvo, ki mu je bil bližji izgon Turkov 
kot perspektiva federacije po zmagi socializma, je nacionalnim meščan­
stvom sledilo. Socialistom je grozila osamitev.6 8 V tem položaju pride do že 
omenjene odprte kritike Tivolske resolucije. Marsikaj že imamo napisanega 
o tej kritiki, posebno še o stališčih Ivana Cankarja.6 9 Ni pa še dovolj raziska­
no, kakšen je bil učinek Cankarjeve kritike. In to ne le učinek kritike neo- 
ilirizma. Enako važno, če ne važneje, je pogledati, koliko se je po Cankarjevem 
nastopu uveljavilo pri slovenskih socialistih spoznanje, da je narodno vpra­
šanje političnega značaja, stvar boja za samoodločbo.
Ivan Cankar v 1913. letu ni sledil zamislim o najširši podonavsko-bal- 
kanski skupnosti narodov. Po geslu »uzdaj se u se i u svoje kljuse« se je 
usmeril k jugoslovanski federaciji (vključno Bolgare). Gotovo mu Tuma tudi 
v tem letu ni bil pripravljen slediti, čeprav je ob balkanski krizi še sam 
razočaran nad sposobnostjo avstrijskih državnih vrhov (na katere je dotlej
6 2 Zgodovinski arhiv SKJ, 5 (Beograd 1951) 2 1 6 —2 3 0 . — D. Kermavner, delo nav. 
v op. 23.169—1 7 5 .
8 3 E. Maserati, delo, nav. v op. 2 4 , 2 5 0 .
6 4 Zgodovinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 252—2 5 3 .
6 5 Zgodovinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 2 1 6 —2 3 0 . 
c e Dušan Kermavner, v delu nav. v op. 51, 3 6 0 —3 6 1 .
^ i"7 Prim. Jurij Perovšek, JSDS in vprašanje češkega separatizma (diplomsko
6 6 E. Redžič, delo nav. v op. 51 , 3 6 0 —3 6 1 .
6 9 Sperans (Edvard Kardelj), Razvoj slovenskega nacionalnega vprašanja (Ljub­
ljana 1 9 39 ) 1 9 8 —1 9 9 . — Fran Zwitter, Narodnost in politika pri Slovencih; v: ZČ 1
(1947) 5 3 . — L. Ude, delo nav. v op. 6 , 6 9 —7 0 . — Boris Ziherl, Ivan Cankar in slovenska 
družba; v: Teorija in praksa 5 (Ljubljana 1968), 1 6 9 0 —1 7 0 0 .
računal), da bi spoznali pravi interes in poslanstvo Avstrije. A v veri v to po­
slanstvo na Balkanu vztraja trdno tja notri v svetovno vojno.7 0
So pa znamenja, da se med nekaterimi drugimi slovenskimi socialisti 
uveljavlja Cankarjeva misel o samoodločbi. Podobno kot Cankar razmišlja 
dr. Anton Dermota.7 1 Če bi to še mogli pripisati njegovemu masarykovske- 
mu izvoru, tega ne moremo več pri Milanu Lemežu. Ta se je v kritiki bro­
šure dr. Vladimirja Knafliča o jugoslovanskem vprašanju izrekel proti federa­
lizaciji velike Avstrije in proti širšim, podonavsko-balkanskim zamislim. »Mi 
imamo skrbeti predvsem zase in oprijeti onega treznega egoizma, ki ga izvajajo 
Čehi že dolgo... Svojo prihodnost si hočemo zavestno ustvarjati sami, da 
ne bo več odvisna od naključij, kot je bila do danes. Dvomljiva je gospodarska 
potrebnost enote in velike Avstrije za Jugoslovane. Dejstva govore prejasno: 
narodnostna, federalistična Avstrija bi bila protiavstrijska. Vsakdo, kdor po­
litiko jemlje kot resno življenjsko zadevo, najbolj pa socialist, mora narodno 
in jugoslovansko vprašanje poglobljeno preučevati. Socialist ima pa med vsemi 
največji interes na temeljiti rešitvi narodnostnega in specialno jugoslovan­
skega vprašanja.« (Podčrtal M. Lemež.)7 2
Očitno je točna trditev Ivana Cankarja v predavanju »Očiščenje in po­
mlajenje« aprila 1918 v Trstu, namreč, da je zahteva, naj se slovenska delav­
ska stranka postavi na stališče samoodločbe naroda že takoj, ne šele po 
revoluciji, »poganjala svoje kali že dolgo pred vojno«. Te kali bo treba še 
raziskati in jih primerno ovrednotiti, brez predsodkov.7 3
7 0 Henrik Tuma, Vojna; v: Naši zapiski 1 1 (Gorica 1914) 225—223. — Prim. raz­
členitev F. Zwittra v delu nav. v op. 45 , 1 1 0 —1 1 1 .
7 1 »Naš problem ni toliko problem književnih vprašanj ali jezikovnih, marveč 
v prvi vrsti političen, gospodarski in socialen.« — Anton Dermota v: Veda 3 (Gorica 
1913) 377. — Dušan Biber, Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slo­
venski publicistiki 1 9 1 2 —1 9 1 3 ; v: Istorija XX veka (Beograd 1959).
7 2 M. R. Lemež, v: Naši zapiski 20 (Gorica 1913) 1 1 6 —1 2 0 .
7 3 Dušan Kermavner, O aretacijah med prvo svetovno vojno; v: ZČ 27 (1973) 3 4 5 .
Zveza Vseslovenske ljudske stranke in Hrvatske stranke prava
v letih 1911— 1913
V okviru preučevanja jugoslovanskega gibanja pri Slovencih je važno 
obdelati tudi dejavnost slovenske klerikalne stranke pri iskanju političnih 
stikov v hrvatskih deželah to in onstran dualistične avstrijsko-ogrske meje 
in pa v Bosni in Hercegovini. Čez državne meje habsburške monarhije po­
litična dejavnost te stranke ni segla, a tudi v Vojvodino ne. Seveda moremo
o ozemeljsko tako omejeni dejavnosti govoriti kot o jugoslovanski le v smi­
slu stopnje v jugoslovanstvu, podobno kot moremo le stopnje v jugoslovan­
stvu ugotavljati pri drugih sočasnih političnih programih in akcijah dru­
god, ki se omejujejo samo na nekatere narode in ne računajo na Slovence. 
Ali pa morda dejavnost slovenske klerikalne stranke v narodnem vprašanju 
sploh ne sodi v okvir jugoslovanskega gibanja zaradi njenega idejnega in 
političnega značaja?
Na XIV. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici (9.— 13. 9. 1968> 
je bilo to vprašanje načeto v diskusiji po referatu podpisanega (Trializem 
pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje). Navzoči so pritrdili mnenju 
Dušana Kermavnerja, da sodi trialistična akcija slovenskih strank, tudi kle­
rikalne, v sklop poglavja o jugoslovanskem gibanju pri Slovencih. V slovenski 
zgodovinski zavesti je to mnenje že ves čas udomačeno.1 Upoštevala jo je 
tudi ljudskofrontna politika slovenskih komunistov v letih pred drugo sve­
tovno vojno, ko je dokazovala, da klerikalizem ne more in ne sme imeti vodilne 
vloge v slovenskem življenju, hkrati pa se je trudila pripeljati na napredne 
družbene postojanke množice te stranke. In tu je zastavljala vzvod ravno 
pri tisti narodni, jugoslovanski in socialni zavesti, ki so jo te množice dobile 
po delovanju prav te stranke kot organizacije, ki je »združevala v svojih 
vrstah ogromne množice slovenskega ljudstva«.2 Protislovni značaj slovenske 
klerikalne stranke, ki je vsebovala tudi politične prvine, ki s klerikalizmom 
samim po sebi niso združljive, se je trudil zgodovinsko pojasniti tudi pod­
pisani.3
Osrednjega pomena v zgodovini političnih stikov slovenske klerikalne stran­
ke z jugoslovanskimi deželami habsburške monarhije je nastanek zveze Vse­
slovenske ljudske stranke (VLS) in Hrvatske stranke prava (HSP) dne 20.
1 V skladu s tem je tudi obravnavanje deleža klerikalne stranke v temeljiti štu­
diji Lojzeta Udeta, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1 9 0 3 —1 9 1 4 ; v: Jugoslovan­
ski narodi pred prvi svetski rat (Beograd 1967) 8 8 7 —9 4 1 . Ponatis v knjigi istega 
avtorja, Slovenci in jugoslovanska skupnost (Maribor 1972) 22—8 5 .
2 Ena izmed najpomembnejših marksističnih zgodovinskih analiz tedanjega časa 
meni med drugim: »Politična vzgoja, ki jo je dala (S. L. S.) tem množicam v slo­
venskem narodnem duhu in v duhu demokratičnih načel, je stvar, ki je ni mogoče 
kar tako izbrisati. Prepričani smo, da je tudi med osnovnimi kadri S. L. S. mnogo 
ljudi, ki jim je bila omenjena politična vzgoja veliko več kot preprosta taktična 
poteza.« Itn. — A. V. (Vladimir Martelanc), Slovenski politični razvoj in problem 
sodobne politične orientacije; v: Sodobnost 5 (Ljubljana 1937) 1 9 3 —2 0 7 .
3 Janko Pleterski, Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade 
(1879—1893); v: ZČ 2 9 (1975) 2 6 3—2 5 7 . — Nekaj vprašanj slovenske zgodovine v deset­
letju 1 8 9 4 —1 9 0 4 ; v: ZČ 3 1 (1977) 7 —2 3 . — Isti avtor, diskusija na sestanku avstrijskih 
in jugoslovanskih zgodovinarjev v Gösingu 1 9 7 6 ; v: Die Donaumonarchie und die 
südslawische Frage von 1 8 4 8 bis 1 9 1 8 (Wien 1978) 42—4 3 , 1 0 0 —1 0 2 . Besedili 3 in 4 v tej 
knjigi.
oktobra 1912. Že v tistem času je to dejanje bilo kritično, a ne negativno 
ocenjeno v slovenski javnosti, pri čemer je treba spomniti zlasti na oceno 
Ivana Cankarja v predavanju »Slovenci in Jugoslovani« dne 12. aprila 1913.4
Zgodovinopisje SLS se je pozneje (1928) seveda sklicevalo na to strankarsko 
zvezo kot na dokaz jugoslovanske usmeritve slovenske klerikalne stranke 
že v dobi habsburške monarhije, ni pa tega pojava pobliže preučilo.5 Ko pa 
se je slovenski klerikalizem leta 1934 pripravljal na vstop v centralistično 
vlado in na »obkolitev Hrvatov«, je v zgodovinskem dokazovanju svojega 
jugoslovanstva zvezo VLS s hrvatskimi pravaši preprosto zamolčal.6
Niti slovensko zgodovinopisje po drugi svetovni vojni ni dalo kake te­
meljitejše obdelave omenjene slovensko-hrvatske strankarske zveze, čeprav 
se je je redoma dotaknilo.7 Gledanje slovenskega zgodovinopisja na jugo­
slovansko politiko slovenske klerikalne stranke je Fran Zwitter takole strnil 
v svojem referatu na mednarodnem posvetu historikov v Bloomingtonu o na­
cionalnem problemu v habsburški monarhiji (3.—6. april 1966): »Po letu 1897 
je konec sodelovanja slovanskih strank z nemškimi klerikalci; slovenska kle­
rikalna stranka uvidi, da je v nacionalnih vprašanjih nemogoče sodelovanje 
z nemškoavstrijskimi krščanskimi socialci, mora si ustvariti nov program 
in poiskati novih zaveznikov. Zaveznike si išče v hrvatski pravaški stranki, njen 
novi program je pa trializem, ki se pri slovenski klerikalni stranki prvič po­
javi leta 1898 in ki ga stranka poudarja v času aneksijske krize 1 . 1908/09 
ter v skupni deklaraciji s hrvatsko pravaško stranko leta 1912 in ga zastopa 
do prve svetovne vojne. (...) Pri slovenski klerikalni stranki odloča konfesio­
nalni moment; ona hoče paralizirati nemški pritisk s tem, da bi se Slovenci 
združili s katoliškimi Hrvati (...) Avtorji programa so upali, da bo trializem 
uresničil prestolonaslednik Franc Ferdinad. (...) Slovenska klerikalna stranka 
se je sicer zavzemala za trializem, ni pa imela nikakih garancij, da bi hotel 
Franc Ferdinand ta program uresničiti, posebno pa ne vključitev Slovencev 
v tretjo enoto.«
V istem, 1966. letu je opozoril na pomen pravaško-klerikalne, hrvatsko-slo- 
venske zveze znani italijanski zgodovinar Leo Valiani in sicer z vidika pre­
učevanja političnih procesov, ki so pripeljali do razpada habsburške monarhije.
V tej zvezi je videl predvsem iniciativo starčevičanske struje v HSP, v njeni 
sklenitvi 1 . 1912 pa dejanje, ki je »predrlo ( dualistično ) prepono, ločujočo
4 »Razen socialdemokratične stranke je stopila preko slovenske meje tudi SLS. 
Storila pa je to na zelo ozkosrčen način. Morda so njeni voditelji ob tej priliki sami 
občutili, kako fatalno je, če ima konfesija važno besedo v politiki. Dejanski je ta 
stranka uveljavila svoje jugoslovanstvo s tem, da se je združila, naravnost spojila 
s starčevičansko stranko v Banovini. S tem, da si je naprtila zaprašeni pravaški 
program, si je sama postavila mejo, preko katere ne more nikamor.«
5 Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (Ljubljana 1928), 
2 0 1 —2 0 5 . — Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili (Celje 1928), 29—30 , 3 6 —3 7 .
6 Jugoslavicus (Fran Erjavec), Borba Slovenaca za Jugoslaviju (Beograd 1934).
7 Poleg v op. 1 . navedene študije L. Udeta še zlasti:
F. Gestrin — V. Melik, Slovenska zgodovina od konca 1 8 . st. do 1 9 1 8 (Ljubljana 
1966). — Fran Zwitter, Slovenci in habsburška monarhija; v: ZČ 2 1 (1967). — Janko 
Pleterski, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje; v: ZČ 22 (1968). — Isti 
avtor, Jugoslovanski problem pri Vseslovenski ljudski stranki do leta 1 9 1 7 ; v: Naučni 
skup u povodu 50-godišnjice raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja jugoslo- 
venske države (Zagreb 1969).
8 »II partito del diritto rinnovato dai fedeli alla memoria di Starčevič (...) non 
manteneva piu, peraltro, il particolarismo croato (...) Sotto la direzione di un 
nipote di Starčevič (...) esso accetto nel 1 9 1 2 la riconciliazione con i serbi (...) e 
strinse un accordo di cooperazione politica con il partito popolare cattolico della 
Slovenia, rompendo cosi il diaframma ehe separava gli sloveni, interamente con-
Slovence ... od Hrvatov.«8 Dejanje torej, ki tako po pobudnikih kot po politič­
nem učinku načenja temelje dualistične države in to v imenu pridruževanja 
Slovencev državnopolitičnemu gibanju Hrvatov, v imenu ločitve Slovencev 
od Avstrije. Se v letu 1965. je starosta hrvatskih zgodovinarjev Jaroslav šidak 
napisal in v letu 1972. objavil o pravaštvu in njegovem zbliževanju s sloven­
skimi klerikalci 1912/13 mnenje, ki se ne razhaja bistveno od ocen slovenskega 
zgodovinopisja in navedene Valianijeve. V času balkanskih vojn, piše Šidak, 
so se jugoslovanski misli »potpuno priklonili i oni pravaši u Dalmaciji koji 
su se još uvijek neprijateljski odnosili prema srpstvu, a suradnja izmedu 
slovenskih klerikalaca i hrvatskih pravaša, ugovorena potkraj 1912, znatno 
joj se približila, iako ju je strahujuči pred opasnoču velikosrpske i pravoslavne 
premoči ograničila na okvir monarhije. Buduči da su načelno stali na staja- 
lište hrvatskog državnog prava, slovenski su se klerikalci, štoviše, izrazili sprem­
nima da usvoje ideju jednog jedinstvenog naroda i književnog jezika, a kao 
uvjet daljnjemu opstanku Monarhije istakli su potrebu njene federalizacije.« 
(Podčrtal J. P.)»
Medtem je hrvatska zgodovinarka Mirjana Gross prišla — v okviru svojih 
dolgoletnih proučevanj hrvatske politične zgodovine na prelomu stoletij — 
glede hrvatsko-slovenske pravaško-klerikalne zveze do sklepov, ki to zvezo 
osvetljujejo bistveno drugače. Gre za vrsto razprav in monografij, objavljenih 
med leti 1960 in 1973.1 0 Najdoločneje je svoj pogled na zvezo iz 1 . 1912 izrazila 
v študiji, ki jo je objavila na Dunaju 1 . 1966 in kjer med drugim piše: »Edina 
konstanta velikoavstrijske politike na Hrvatskem so zato bila prizadevanja za 
ustvaritev politične opore bodočemu vladarju, to pa se je moglo zgoditi le prek 
pravaških strank. Toda, tradicija teh strank je bila ... želja po suvereni hrvat- 
ski državi v okviru (habsburške) monarhije. Celo razcepljena duhovščina ni 
mogla biti deležna popolnega zaupanja prestolonaslednikovega kroga. Zato je 
poskušal svojo oporo organizirati pod vodstvom klerikalne Slovenske ljudske 
stranke... Po združitvi vseh pravaških strank hrvatskih dežel in pa Bosne in 
Hercegovine, je bila na dnevnem redu skupna organizacija s Slovensko ljudsko 
stranko, katere emisarji [dr. Ivan Šušteršič] so to (združitev) bili dosegli (zu­
standegebracht). Zedinjevalna konferenca (s SLS) je bila 20. oktobra 1912.« 
(Podčrtal J. P.)1 1 Najširšo publiciteto je takšen pogled na hrvatsko-slovensko 
strankarsko zvezo dobil v univerzitetnem učbeniku štirih avtorjev iz leta 1968.1 2
centrati nei territori austriaci, dai croati.« Leo Valiani, La dissoluzione dellAustria 
Ungheria (Milano 1966), 5 8 .
9 Jaroslav Šidak, Prilog razvoju jugoslavenske ideje do 1 9 1 4 . godine; v: Pouk 
zgodovine (1972), št. 2, 2 0 —3 6 .
1 0 Mirjana Gross, Vladavina Hrvatsko-srpske koalicije 1 9 0 6 —1 9 0 7 (Beograd 1960).
— Ista avtorica, Hrvatska uoči aneksije Bosne i Hercegovine; v: Istorija XX veka 3 
(Beograd 1962), 1 5 3 —374. — Ista avtorica, Osnovni problemi pravaške politike 1 8 7 8 — 
1 8 8 7 ; v: Historijski zbornik 1 5 (1962), 61—1 2 0 . — Ista avtorica, Geneza Frankove 
stranke; v: Historijski zbornik 1 7 (1964), 1 —8 3 . — Ista avtorica, Hrvatska politika 
u Bosni i Hercegovini od 1 8 7 8 do 19 1 4 ; v: Historijski zbornik 1 9 —20 (196fr—1967), 
9 —68 ; — Ista avtorica, Hrvatska politika velikoaustrijskog kruga oko prijesto- 
nasljednika Franje Ferdinanda; v: Časopis za suvremenu povijest 2 (1970), 9 —7 4 . — 
Ista avtorica, Uloga šibenskog pravaštva u dalmatinskoj i opčehrvatskoj pravaškoj 
politici uoči prvog svjetskog rata; v: Radovi Instituta za hrvatsku povjest 1 (1971), 
2 5 9 —2 8 5 . — Ista avtorica, Povijest pravaške ideologije (Zagreb 1973).
1 1 Mirjana Gross, Erzherzog Franz Ferdinand und die kroatische Frage; v: öster­
reichische Osthefte 8 (Wien 1966), 2 7 7 —2 9 9 . Cit. odlomka na str. 289 in 2 9 2 .
1 2 Jaroslav Šidak, Mirjana Gross, Igor Karaman, Dragovan Šepič, Povijest 
hrvatskog naroda godine 1 8 6 0 —1 9 1 4 . (Zagreb 1968.) Gre zlasti za poglavja »Orga­
nizacija velikoaustrijskog klerikalnog ,pravaštva1 , »Komesarijat u Hrvatskoj i njegov 
odjek u Dalmaciji« in »Slom velikoaustrijske politike« (273—279 in 2 8 7—288).
Če izraža v pričujočem spisu mnenje, da je treba teze Mirjane Gross o tem 
vprašanju revidirati, s tem podpisani seveda ne trdi, da odgovornost zanje 
pada le na avtorico samo. Nasprotno! V njenih tezah se zrcali predvsem 
dejstvo, da slovensko zgodovinopisje ni dovolj zgodaj tega vprašanja globje 
preučilo na temelju svojih virov in slovenske zgodovinske zavesti, kar bi 
drugim avtorjem, gotovo tudi Mirjani Gross, olajšalo orientacijo in presojo. 
Če zdaj podpisani objavlja svojo študijo, dela to predvsem z namenom, dosto- 
riti, kar je bilo zamujenega, omogočiti stvarnejšo podobo pomembnega pojava 
v slovenskem in hrvatskem narodnem in jugoslovanskem gibanju. Še najmanj 
je njegov namen polemizirati proti Mirjani Gross. Saj je prav ona s svojimi 
raziskavami dejansko pokazala, da gre pri hrvatsko-slovenski pravaško-kleri- 
kalni zvezi za zelo pomemben in nikakor ne obroben pojav, ki je bil do nje 
deležen veliko premalo pozornosti.
Po daljšem študiju je podpisani prišel do prepričanja, da je jugoslovanska 
politika VLS, ali bolje, da je jugoslovanska politična izkušnja, ki so si jo po 
dejavnosti VLS v zvezi s pravaši, pridobile tako slovenske kot tudi hrvatske 
množice, zelo pomemben dejavnik, brez katerega ni mogoče dobro razumeti 
jugoslovanskega gibanja v času svetovne vojne in tudi ne sprememb, ki so 
v stališčih nosilcev »politike novega kurza« do Slovencev nastopile v letih med 
1907. in 1914. V razpravi o »novem kurzu« in Slovencih (1975) je ugotovil, kako 
je v letih pred prvo svetovno vojno nastala zavest, da je »med vsemi nevarno­
stmi za Slovence največja tista, da bi se hrvatsko-srbska politika zanje desinte- 
resirala«. Pokazal je, da so proti tej nevarnosti delovali, vsak po svoje, vsi trije 
slovenski politični tabori. Tudi klerikalni. »Socialdemokrati so ta občutek 
kompenzirali z razglašanjem avtonomije prek vseh meja kulturno zedinjenega 
jugoslovanstva, klerikalci so počeli podobno s praktično političnim izgraje­
vanjem hrvatsko-slovenske nacionalne enotnosti, liberalci pa z gojitvijo ju­
goslovanske vzajemnosti in solidarnosti, brez natančneje oblikovanih političnih 
ciljev.«1 3 Kmalu zatem je podpisani v nekem polemičnem besedilu izrazil 
mnenje, da je za stališče Anteja Trumbiča (v znanem njegovem pismu Franu 
Supilu 31. decembra 1914), da se Slovenija in Hrvatska državno ne smeta 
ločevati, bilo odločilno to, da je spoznanje o povezanosti procesa slovenske in 
hrvatske emancipacije »dobilo zlasti od 1 . 1911 naprej že značaj aksioma 
v velikem delu banovinske politike«, t. j. v njenem pravaškem delu. Omenil 
je tudi, da pripravlja posebno študijo o tem pomembnem, a premalo znanem 
ali neprimerno ocenjenem dogajanju.1 4 In ker se je na to — medtem pripravlje­
no — študijo sklical tudi v svojem referatu na XIX. zborovanju slovenskih 
zgodovinarjev v Mariboru (27. 9.— 1 . 10. 1978), je pač čas za njeno objavo.
Predno raziščemo nastanek hrvatsko-slovenske pravaško-klerikalne zveze, 
moramo povezati nekaj okvirnih dejstev, važnih za vsakršno presojo.
Velikoavstrijska koncepcija prestolonaslednika Franca Ferdinanda ni iden­
tična s trialistično zamislijo. Franc Ferdinandovi načrti jo omenjajo le prilož­
nostno in obrobno. Ne prestolonaslednik ne njegovi svetovalci za trializem 
niso bili ogreti. Kadar so o njem tudi kaj zapisali, so v njem videli nekaj 
nevarnega, npr. Broschev elaborat iz leta 1910— 1911. Omenjanje možnosti, 
da bi se slovenske dežele pridružile trialistični državni tvorbi, je imelo v teh 
dokumentih značaj argumenta proti trializmu, ne pa kakega načrta za ločitev
1 3 Janko Pleterski, Politika »novog kursa«, jadranski kompromis i Slovenci; v: 
Jugoslovenski istorijski časopis (1975), št. 3 —4 , 4 9—8 8 . Besedilo 7 v tej knjigi.
1 4 Janko Pleterski, Povodom priloga D. Kermavnera »O slovenačkim stvarima«; 
v: Jugoslovenski istorijski časopis (1976), št 1 —2 , 1 4 7 —1 4 8 .
slovenskih dežel od Avstrije.1 5 Vsi ti elaborati so bili tajni, javno pa je bilo 
znano to, kar je o trializmu govorila stranka nemških krščanskih socialcev, 
ki je veljala za predstavnico prestolonaslednikove politike. Nemški krščanski 
socialci so izrecno in dosledno zanikali Slovencem pravico, da bi bili tudi oni 
vključeni v kako morebitno trialistično jugoslovansko državno tvorbo.1 6 Nemški 
krščanski socialci so iz morebitne trialistične države včasih izključevali celo 
Dalmacijo (Gessman v izjavi Spinčiču leta 1908). Ali je prva glava nemških 
krščanskih socialcev Karl Lueger imel drugačno stališče? Res je Anton Korošec 
ob njegovi smrti marca 1910 zapisal, da mu je Lueger pred smrtjo dejal: »če 
bi bil vsaj 20 let mlajši, pa bi južni Slovani lahko pozdravili trializem.«1 7 Lueger 
sam ni dal nikoli kake javne izjave, ki bi dokazovala, da je v svoj trializem 
vključeval tudi Slovence. Znano pa je, da je Lueger v času priprav za aneksijo 
Bosne in Hercegovine skušal pridobiti za politično podporo voditelja hrvaško- 
srbske koalicije Frana Supila, a da je v tem prizadevanju govoril le o Hrvatski- 
Slavoniji oziroma o Bosni in Hercegovini in to na tak način, da je Supilo prišel 
do sklepa: »Tu sam se uvjerio, da je trializam, o kome su iz onih krugova toliko 
govorili, samo prazno obečanje... te da nam nigdje nitko ne misli dati 
ništa.. ,«1 8 Celo izjava, ki jo navaja Korošec, kaže, da je Lueger zelo pesimi­
stično presojal možnost za uresničitev trializma. Že nekaj dni po njegovi smrti 
je 17. marca 1910 ta pesimizem upravičila zlasti glede Slovencev zelo odločna 
izjava novega vodje nemško krščansko socialne stranke Alberta Gessmana 
istrskemu poslancu Vjekoslavu Spinčiču: »... glede trializma, po njegovu bi 
u državu Hrvatsku spadala samo Hrvatska-Slavonija, Dalmacija i Bosna i Her­
cegovina. — A ne Istra i Primorje, osobito Trst ne. Toga ne pušta ni car ni 
prestolonaslednik«!1 9 To je bilo prav na začetku zbiranja hrvaških pravašev 
in poglabljanja njihovega sodelovanja s Slovensko ljudsko stranko. Znano je, 
da je Spinčič bil z vsemi temi v tesnem stiku in da je nemogoče, da prizadeti 
slovenski in hrvaški politiki ne bi bili obveščeni o tej izjavi.
Očitno ustreza resnici poznejša izjava Korošca, da namreč v trialistični ideji 
»ni bilo popolnoma sigurno, kaj bo s Slovenci... Ves čas, odkar je bila triali- 
stična ideja na površju, so bili Slovenci v strahu, da ne bodo prišli v jugoslo­
vansko skupino. Zato vidite v slovenski politiki, da smo se bolj, kakor bi morda 
bilo politično potrebno, pritiskali ob Hrvate, da smo skušali z njimi najti zveze. 
Vsakokrat, kadar se je bilo bati, da nastane na jugu kaka nova formacija, 
smo pogledali bolj bistro k Hrvatom in se skušali ob nje nasloniti. To je bilo 
leta 1898, ko smo se zbrali na Trsatu s hrvatskimi pravaši. Tudi pozneje v celi 
politiki smo vzdrževali idejo, da smo s Hrvati en narod in da je treba, da 
delimo eno in isto usodo.«2 0
Nihče v Avstriji (ne državni vrhovi, ne vlada, ne nemški krščanski socialci) 
nikoli ni dopuščal, da bi pri morebitni južnoslovanski državni enoti mogli biti 
udeleženi tudi Slovenci. Spričo tega okvirnega dejstva je treba s pridržkom 
gledati na mnenja, ki vidijo v dejavnosti Vseslovenske ljudske stranke za
1 5 Fran Zwitter, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji. S sodelovanjem 
Jaroslava Šidaka in Vase Bogdanova (Ljubljana 1962), 1 9 6 —1 9 8 . — Vladimir Dedijer, 
Sarajevo 1 9 1 4 (Ljubljana 1966), 1 6 6 —2 0 5 .
1 6 J. Pleterski, deli, navedeni v op. 7 .
1 7 Reichspost, 1 1 marec 1 9 1 0 (»Wäre ich nur um 20 Jahre jünger, die Südslawen 
sollten den Trialismus begrüssen können!«).
1 8 Frano Supilo, Politika u Hrvatskoj (Zagreb 1953), 2 1 2 .
1 8 Zapuščina Vjekoslava Spinčiča, Arhiv Hrvatske, Zagreb.
2 0 Silvo Kranjec, Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije; v: ZČ 1 6 (1962).
politično zvezo s hrvaškimi pravaši emanacijo prestolonaslednikove veliko- 
avstrijske politike.
Posebej je treba kot okvirno dejstvo osvetliti stvarne stike prestolonasled­
nika in njegove neposredne okolice s slovenskimi politiki in še posebej z Iva­
nom Šušteršičem kot domnevnim izvajalcem njegovih direktiv. Neustrezna je 
predstava, da so bili slovenski klerikalni politiki na Dunaju zaželene osebnosti 
v najvišjih krogih, že kar zaradi svoje klerikalne usmerjenosti, in zato določeni 
izvrševati neka zaupna navodila. Res so ti slovenski politiki bili klerikalnega 
nazora, a bili so tudi — plebejci. Prav ta okoliščina jih je izključevala z dunaj­
skega parketa. Le posamezniki so v redkih trenutkih smeli stopiti nanj. Vladi­
mir Dedijer se je potrudil, da je iz papirjev Franca Ferdinanda razbral, kateri 
Slovenci so bili v stiku s prestolonaslednikovo pisarno, z »Militärkanzlei«. 
Rezultata je boren. »Če sodimo po arhivih, se nadvojvoda Franc Ferdinand za 
politične probleme Slovenije ni toliko zanimal kakor za Hrvaško, Bosno in 
Dalmacijo. Od takratnih slovenskih politikov se največkrat omenja Franc 
Šaleški Povše in Jožef Pogačnik; oba sta bila nadvojvodu ob pripravah za 
prevzemanje prestola kandidata za visoke državne položaje.«2 1 Ne Povše, ne 
Pogačnik nista imela nobene vidne vloge v slovensko-hrvaških stikih. Tudi sicer 
v stranki nista bila v ospredju.
Novembra 1911 — prav na začetku vsepravaškega združenja in pravaško- 
slovenskoklerikalnega zbliževanja — je nastopil v prestolonaslednikovi »Mili­
tärkanzlei« novi načelnik Karl Bardolff in ostal tam do konca. Bardolff je 
pozneje napisal knjigo o delovanju prestolonaslednikove pisarne in o svojem 
lastnem v njenem okviru. Zelo natančno popisuje, kakšne politične kontakte 
je ta pisarna gojila, kateri je bil krog politikov v vrstah nemadžarskih in 
nenemških narodov, ki so se prestolonaslednik in njegova pisarna nanje obra­
čali. Po tem naštevanju kratko ugotavlja v samostojnem odstavku: »Stika 
s Slovenci ni bilo.«2 2 Za slovenske zadeve oziroma zadeve nemških alpskih 
dežel se je Bardolff obračal na Pavla Samasso iz znane nemške zvonolivarske 
družine v Ljubljani! Samassa je bil nemški nacionalec in odločen nasprotnik 
slovenske politične osamosvojitve. Se posebno je nasprotoval vključevanju 
Slovencev v kako jugoslovansko državno tvorbo.
O splošnem mnenju Franca Ferdinanda o Slovencih pravi Bardolff: »Kot 
zaenkrat še zanesljive je Franc Ferdinand presojal skoraj docela katoliške 
Slovence Štajerske, Koroške, Kranjske in Istre. Bilo mu je pa znano, da se tudi 
v teh področjih skuša ukoreniniti jugoslovanski nacionalizem.«2 3 Prestolona­
slednik je Slovence torej beležil na strani zanesljivcev, a očitno ne posebno 
trdno prepričan, da bo tako tudi ostalo. O kakem prestolonaslednikovem raču­
nu s Slovenci, da bi bili orodje njegove politike na jugu, v Bardolffovi knjigi 
ni sledu. Drugače opisuje njegovo mnenje o Hrvatih in Srbih: »Večina Hrvatov 
in Slavoncev (!) je v zgodovini potrdila svojo zvestobo. Nanje je Franc Ferdi­
nand računal s popolnim zaupanjem. Morda je precenjeval njihovo privrženost. 
(...) Če bi se početju srbskih nacionalistov, velikosrbski misli, še dalo postaviti 
protiutež, potem bi se to brez dvoma moglo doseči samo s popolnim odtrganjem 
Hrvatov izpod vsakega vpliva Madžarov in z avtonomiziranjem Slovencev 
v Avstriji in pa Srbov na Ogrskem.. ,«2 4 Bardolff potemtakem omejuje v pre­
stolonaslednikovih političnih razmišljanjih za čas od konca 1911 naprej mož­
2 1 V. Dedijer, Sarajevo..., 7 2 5 .
2 2 Karl Bardolff, Soldat im alten Österreich (Jena 1938), 1 2 2 . (»Eine Fühlung mit 
den Slowenen bestand nicht.«).
2 3 K. Bardolff, o. c., 1 5 7 .
2 4 K. Bardolff, o. c., 1 6 0 .
nost trializma le na Hrvate same, medtem ko Slovence iz njega nedvoumno 
izključuje in jih pušča v avstrijski državni polovici. O kaki misiji Slovencev 
na Hrvaškem ni govora.
In sedaj še o šušteršičevem osebnem položaju v razmerju do prestolo­
naslednika in njegove pisarne. Jasno je, da tudi zanj velja isto, kar Bardolff 
. pravi za Slovence v splošnem. Na glas nekakšnega zaupnika Franca Ferdinanda 
je Šušteršič v zgodovinopisju prišel ne zaradi kakega izpričanega svojega kon­
takta s prestolonaslednikom, ampak predvsem po tistem, kar je pisal leta 1922 
v svoji brošuri »Moj odgovor«. V letu 1909 je kot vodja opozicijske »Slovanske 
jednote« v državnem zboru vodil obstrukcijsko taktiko proti vladi barona 
Bienertha. Ta se je, piše Šušteršič, obrnil na prestolonaslednika za posredo­
vanje: »Činjenica je, da je poslednji poslal poleti 1909 1 . k meni svojega zaupni­
ka, naprosujoč me, naj omilim svoj brezobzirni boj zoper Bienerthovo vlado. 
To mi je dalo povod, da sem poslal nadvojvodi — prestolonasledniku obširen 
memorandum... dne 25. julija 1909.« Šušteršič navaja odlomke iz memoran­
duma, ki je zahteval trialistično državo za habsburške Jugoslovane. Nato pa 
pove, da mu je prestolonaslednik »pismeno potrdil sprejem memoranda, s pri­
stavkom, da ga je čital z velikim zanimanjem.«2 5 Šušteršič je tako sam natanko 
opisal značaj tega svojega posrednega stika s prestolonaslednikom.
Vsa znamenja kažejo, da tudi v naslednjih letih ni prodrl kaj bliže k presto­
lonasledniku in njegovi pisarni. Pričevanja o tem najdemo v dnevniku škofa 
A. B. Jegliča prav iz časa ob koncu leta 1911. Jeglič je bil sprejet pri prestolo­
nasledniku kot ljubljanski škof. Govorila sta o Kranjski in sicer o delovanju 
tamkajšnje duhovščine.2 “ Prav tisti čas, 10. novembra 1911, je Šušteršič v dr­
žavnem zboru govoril o nujnosti, da se ustvari večina na temelju avstrijskega 
duha in ob upoštevanju pomena Jugoslovanov za usodo monarhije. 2. decem­
bra 1911 si Jeglič beleži: »Poslal mi je (Šušteršič) tiskan govor želeč, naj ga 
pošljem prestolonasledniku. To sem rad storil, ker me je prestolonaslednik 
nedavno lepo sprejel in ker se za Jugoslovane jako interesira. Včeraj sem dobil 
od .Hofmeisteramta' odgovor, da se mi prestolonaslednik za list in govor 
zahvaljuje. List sem poslal Šušteršiču, kar ga bo gotovo veselilo. Želi gotovo, 
da bi bil pri prestolonasledniku prav dobro zapisan, kar tudi jaz želim.«
S poprej navedenim se ujema še Koroščeva trditev, da jugoslovanskim 
politikom vrata pri prestolonasledniku niso bila odprta na stežaj; edini Joško 
Pogačnik, podpredsednik državnega zbora je bil večkrat pri njem; in še izrecno: 
»Šušteršič ni prišel k Francu Ferdinandu.« Korošec sam je bil pri prestolo­
nasledniku le enkrat, zaradi politike nasproti Italiji.2 7
Mirjana Gross navaja v zvezi z vprašanjem Sušteršičeve vloge spomenico, 
ki jo je kmalu po začetku balkanske vojne prestolonaslednik izročil cesarju 
v zadevi komisariata na Hrvaškem. V njej je opozarjal na posledice madžarske 
politike na Hrvaškem, na razpoloženje hrvaškega prebivalstva, pomembno 
z vojaškega vidika. Izrazil je prepričanje, da je večina hrvaškega prebivalstva 
zvesta cesarju in cesarstvu. V dokaz je omenil pravkar sklenjeno »zedinjenje 
Hrvatov in avstrijskih južnih Slovanov na temelju programa hrvaške stranke 
prava pod vodstvom zelo lojalnega dr. Šušteršiča.«2 8
Prestolonaslednik je torej ugodno sodil o lojalnosti Šušteršiča in je tudi 
v pravaško-slovenskem strankarskem zborovanju v Ljubljani zato videl dokaz
2 5 Ivan Šušteršič, Moj odgovor (1922), 6 3 —6 5 .
2 6 Anton Bonaventura Jeglič, Dnevnik (prepis v Arhivu CK ZKS v Ljubljani)
1 6 . november 1 9 1 1 .
2 7 S. Kranjec, delo (nav. v op. 20), 2 2 0 .
2 8 M. Gross, Časopis za suvremenu povijest 2 (1970), 4 8 —4 9 .
o lojalnosti strank, ki so tam bile predstavljene. Vendar to še ne dokazuje, 
da bi bil ta sestanek del prestolonaslednikove zamisli. Če preberemo še neko 
drugo njegovo pismo, ki ga je pisal dva meseca za tem (1. februarja 1913) zu­
nanjemu ministru Berchtoldu, nimamo vtisa, da bi ta zveza prestolonasledniku 
pomenila kaj več kot dobrodošel, a naključen produkt političnega razvoja.
V pismu se hvali, da si kar sam upa na Hrvaškem in Dalmaciji napraviti mir, 
red ter doseči privrženost k monarhiji in to v 48 urah.2 9
Hrvatsko-slovenska pravaško-klerikalna zveza 1911— 1913 seveda ni naključ­
na politična tvorba. Vključena je neločljivo v precej dolgo zgodovino političnih 
stikov Slovencev in njihovih strank s političnimi strankami drugih jugoslovan­
skih narodov. Sistematičnega pregleda teh stikov še nimamo, obdelani so le 
nekateri dogodki. V tej zgodovini nastopajo vse slovenske stranke in tudi 
klerikalna, že od trenutka svoje ustanovitve. Nekatera dogajanja v približevanju 
te stranke hrvatskemu pravaštvu od 1 . 1891 do 1898 in v času aneksijske krize je 
razčlenil podpisani,3 0 poglavitne momente v jugoslovanskih stikih te stranke 
med 1 . 1903— 1914 pa je strnjeno prikazal Lojze Ude.3 1
Težava za slovensko klerikalno stranko pri ustvarjanju političnih stikov 
s hrvatskimi deželami je bila v tem, da v banski Hrvatski ni imela idejno in 
organizacijsko primernega partnerja, da tam ni bilo moderne, množične kleri­
kalne stranke. Omahovala je med pravaši-domovinaši, med novo Hrvatsko 
pučko seljačko stranko Stjepana Radiča in med poskusi pripomoči k ustano­
vitvi hrvatske krščansko-socialne stranke (akcija Janeza E. Kreka med hrvat­
skimi študenti). Do Frankove čiste stranke prava pa je še 1 . 1908/09 skeptična 
ne le zaradi njenega vladnega oportunizma, ampak tudi zaradi njenega proti- 
srbstva.3 2 Omahovala je med sprejemanjem hrvatskega zgodovinskega državne­
ga prava (v obliki programa iz 1 . 1894) in pa med narodnim načelom v smislu 
zedinjenja Južnih Slovanov habsburške monarhije. Dosledno je zavračala veli­
kosrbski načrt, a ne iz nasprotovanja Srbiji in srbskemu narodu, marveč 
v zaupanju v možnost demokratizacije habsburške monarhije.3 3
Na velikem zborovanju 17. oktobra 1909 v Ljubljani, ko je bila sklenjena 
strnitev vseh deželnih organizacij v skupno Vseslovensko ljudsko stranko, 
zato srečamo kot zastopnika Hrvatov Stjepana Radiča. Radič je tedaj slavil 
delo Slovenske ljudske stranke z ugotovitvijo, da je bila prva, ki je na slovan­
skem jugu postavila na prestol kmeta. Radič je bil zato deležen posebno jezne­
ga napada lista koalicije »Pokret«, ki je njegovo zvezo s slovenskimi klerikalci 
imenoval moralni polom.3 4
2 9 Hugo Hantsc, Leopold Graf Berchtold (Graz 1963), 3 8 8 —3 9 0 . (»Und was die 
Irredenta bei uns im Lande anbelangt..., so wird dieselbe sofort aufhören, wenn
mann unseren Slawen eine angenehme, gerechte und gute Eksistenz schafft___Ich
kenne diese zwei Länder, die jetzt in erster Linie in Betracht kommen, nämlich 
Kroatien und Dalmatien, ganz genau und stehe gut, dass ich in 4 8 Stunden Ruhe, 
Ordnung und Anhänglichkeit zur Monarchie schaffen könnte ...«)
3 0 J. Pleterski, dela navedena v op. 3 in 7 .
3 1 L. Ude, delo navedeno v op. 1 .
3 2 »Tako nikoli ne boste dosegli svojega hrvaškega državnopravnega programa, 
ker Srbov ne boste utajili in iz zgodovine izbrisali!« (Slovenec, 3 . marec 1909)
3 3 Značilna je izjava J. E. Kreka ob koncu leta 19 0 8 : »Avstrija ni nemška, Avstrija 
se šele dela... Bog daj Srbom srečnega razvoja! jaz jim ga želim in v naših 
vrstah bomo vedno podpirali njihovo stremljenje (t. j. Srbov v habsburški monar­
hiji) po lastni avtonomiji na cerkvenem in šolskem polju ... Čehi, Poljaki, Slovenci 
in Hrvatje, kam pa hočemo iti, kaj hočemo storiti, nego ostati v tej državi, katere 
del smo tudi mi, v kateri upamo nekdaj še dobiti vodilno moč v roke!« (Slovenec,
1 4 . december 1 9 0 8 , št. 287)
3 4 Slovansky Prehled 1 2 (1910) 1 2 6 .
Zbliževanje s Stjepanom Radičem, ki je večkrat nastopil kot oster nasprot­
nik klerikalizma, so grajali tudi v vrstah same slovenske klerikalne stranke. 
Pa vendar je ta povezanost trajala do leta 1910 in še 14. marca 1910 jo je Krek 
takole zagovarjal: »Nekateri nam zamerijo, da se vežemo z Radičevo stranko 
na Hrvaškem. Ti popolnoma prezirajo značaj naše stranke in načela, ki se jih 
drži. Za nas je neizpodbojno, da ima samo demokracija prihodnost. Demokra­
tično načelo na krščanskem in protikrščanskem temelju se bosta borili za 
zmago. Radičeva stranka je edina ljudska stranka na Hrvaškem. Ali naj jo 
tisti, kateri ljubijo cerkev in religijo, tišče v nasprotno plat, ali pa naj njeno 
zdravo ljudsko gibanje prekvasijo z živim krščanstvom? That is the question! 
mi smo za drugo!«3 5 Očitno je torej šlo za upe, da bi Radičevo stranko bilo 
mogoče klerikalno »prekvasiti«. Dejstvo, da se ti upi niso uresničili, je vsekakor 
prispevalo k temu, da je povezanost z Radičevo stranko pojenjala, čeprav nikoli 
ni popolnoma prenehala.3 6
Imeli pa so slovenski klerikalci v Banovini ves čas še eno železo v ognju. 
Veliko so se trudili, da bi pomagali na noge samostojni klerikalni skupini, 
zbrani krog lista »Hrvatstvo«. Prav nobenega dvoma ni, da jih je pri tem 
vodila predvsem želja po širjenju klerikalizma. A bilo je še nekaj drugega.
V teh prizadevanjih se je izražala tudi potreba premagovati tisto veliko in 
zavirajočo razliko, ki je obstajala med bansko Hrvatsko in slovenskimi ter 
hrvatskimi deželami v Avstriji glede značaja političnih strank in načina poli­
tičnega delovanja. Iz silne ožine volilnega sistema izvirajoča nenavadna nesta­
bilnost bansko-hrvatskih strankarskih razmer je pri slovenskih klerikalcih 
zbujala nelagodnost in dostikrat tudi že kar pesimizem. Prav značilen je vzdih 
»Straže« spomladi 1910 (štajersko klerikalno glasilo je izražalo poglede Antona 
Korošca): »Pogoji za uresničenje trializma, za združitev Hrvaške, Dalmacije 
in Bosne v eno državno skupino, so torej jako neugodni. Če pa trezno vse 
premislimo, pa to tudi ni čudno. Prvič niso Hrvati v banovini ničesar storili, 
da bi poudarili državnopravno pripadnost Bosne k Hrvaški. V Bosni sami so se 
razcepili. Dalmatinski se tudi niso nič oglasili. Hrvaški element svoje one­
moglosti ni nikoli tako kričeče pokazal kakor ob priliki aneksije. Drugače 
Srbi... žal, da moramo čisto odkrito reči,... hrvaški politiki so pri vsaki 
važni, Jugoslovane zadevajoči stvari, le cokla, tako v avstrijski, kakor v ogrski 
polovici. Brez vsakega kurza je njihova politika tako v banovini, kakor v Dal­
maciji, Istri in v Bosni. Zato si tudi ne moremo kaj, da ne bi simpatizirali 
z Radičevo seljačko stranko, čeprav ni na čisto katoliškem temelju zrasla. 
Ima vsaj en sam cilj in ta cilj je dosegljiv in naraven in nujno potreben: 
demokratizacija javnega življenja med Hrvati. Radičeva stranka hoče to odkri­
to, drugim hrvaškim strankam pa je demokracija, ki je odvrniti ne morejo, 
postranska, glavno so jim njihovi srednjeveški pravaški programi.. .«3 7
Drugačne so bile možnosti za VLS v Dalmaciji, s katero sta jo zbliževala 
podoben politični sistem in skupna navezanost na državni zbor na Dunaju. 
Slovenska klerikalna stranka je že desetletje navezovala realne stike z Dalma­
cijo in tam širila tudi svoj politični vpliv, gotovo tudi v želji krepiti moderni 
klerikalizem. To prizadevanje se je navezovalo tudi na delovanje krškega 
škofa Antona Mahniča.
3 5 Slovenec, 1 4 . marec 1 9 1 0 , št. 5 9 .
3 0 Stjepan Radič je s posojilom 50.000 K, ki ga je dobil 1 . 1 9 1 0 pri Ljudski poso­
jilnici v Ljubljani, rešil iz denarnih težav »Pučko seljačko tiskaro«. — Bogdan Križ­
man, Korespondencija Stjepana Radiča 1 8 8 5 —1 9 1 8 , 1 (Zagreb 1972), 3 7 in 4 7 9 .
3 1 Straža, 3 . junij 19 1 0 , št. 6 2 .
Razvoj v Dalmaciji je dejansko potekal pod znatnim političnim vplivom 
slovenske klerikalne stranke in ni naključno, da so tamkaj nasprotja med 
dalmatinskimi liberalci in pod vplivom klerikalizma stoječimi pravaši imeno­
vali »kranjski boj«. V Dalmaciji pa le ni prišlo do takšne liberalno-klerikalne 
polarizacije, kot je bilo to na Kranjskem. Liberalna stran je imela dosti bolj 
komplicirano strukturo: nastopala je v dveh strankah, na eni strani Hrvatska 
stranka, ki je vključevala tudi pravaško tradicijo, na drugi strani Demokratska 
stranka, ki je bila bolj liberalno-ideološko usmerjena. Klerikalizem strankar­
sko sam ni bil organiziran. Naslanjal se je na drugo krilo pravašev, organizi­
ranih v samostojni Stranki prava (Prodan), ki pa je družila tudi izrazite 
protiklerikalne elemente (Drinkovič). Aktivnost slovenskih klerikalcev v Dal­
maciji se je kazala predvsem na gospodarsko organizacijskem in kulturno 
prosvetnem področju. Na obeh se je najbolj uveljavljal Krek. Pod njegovim 
vplivom je prišlo do organiziranja zadrug v Dalmaciji v zvezi s slovenskimi 
zadrugami, on sam je večkrat potoval v Dalmacijo in predaval.
Gospodarsko organizacijsko delovanje slovenskih klerikalcev je v Dalmaciji 
vzbujalo nejevoljo nasprotnikov klerikalizma. Razumljivo. Vendar tega delo­
vanja ne bi mogli označiti kot nekakšno podkupovanje Dalmatincev, tako kot 
je to po svoji ločitvi od Stranke prava trdil Drinkovič: »Iz Kranjske je bilo 
odavna ... sasuto dosta navaca po Dalmaciji.. .«3 8 V Dalmaciji je deloval Pod­
odbor Zadružne zveze v Ljubljani. Konec leta 1912 je obsegal skupno 90 zadrug, 
in sicer 58 rajfajznovk, 8 hranilnic, 8 konzumnih zadrug, 1 1 ribiških, 2 oljarski 
zadrugi, 1 gospodarsko centralo in po eno klesarsko in vrtnarsko zadrugo.3 9 
Te gospodarske organizacije so v Dalmaciji opravljale enake naloge kot v Slo­
veniji: samopomoč kmečkega gospodarstva v krizi, obramba pred oderuškim 
kapitalom, akumulacija kapitala in opora stranki, ki jih organizira.
Medtem je bilo v banovini že nekaj časa v teku gibanje, katerega nasledek 
bo združitev med seboj in po deželah razcepljenih pravaških strank in skupin 
v novo, vse hrvatske dežele obsegajočo Hrvatsko stranko prava.4 0 Zanimivo 
je, da slovenski klerikalni tisk tam sredi leta 1910 tega gibanja še ni zaznal.
V letu 1908, ko je po secesiji Mileta Starčeviča pravaška razcepljenost bila 
največja, je Cezar Akačič, tedaj še tajnik izvršnega odbora koalicijske Hrvatske 
stranke prava 5. novembra 1908 na skupni konferenci saborskega kluba in 
izvršilnega odbora te stranke predlagal, naj obe vodilni telesi takoj začneta 
delati za obnovo stare in enotne stranke prava po vseh hrvaških deželah, 
kakršna je obstajala do leta 1894. Akačič je tedaj dejal: »Osim toga držim 
shodnim, da buduča naša glavna skupština pozivom zamoli oba slovenska 
parlamentarna kluba, da svaki izašalje po jednoga svoga člana u ovaj pravaški 
centralni klub, poradi danas toli nuždnog političkog sporazuma svih hrvatskih 
nam zemalja. Ovaj centralni odbor ima biti u svim pitanjima vrhovno vodstvo 
hrvatske stranke prava.« Seja je Akačičev predlog soglasno sprejela, a pozneje 
ni bil uresničen zaradi odpora Supila, Lorkoviča in Dežmana.4 1 Prva pobuda 
za zbližanje med pravaši pa tudi pobuda za kooperacijo s Slovenci izvira torej 
s hrvaške strani.
Kmalu po aneksiji Bosne in Hercegovine je nastopil Mile Starčevič s še 
širšo pobudo. Predlagal je ustanovitev vsehrvatskega narodnega sveta. Predlog
8 8 Hrvatska rieč, 27. november 1 9 1 3 , št. 9 0 0 .
3 8 Hrvatska kruna, 1 6 . april 1 9 1 3 , št. 31.
4 0 Podobo tega gibanja smo si skušali ustvariti neposredno, s prebiranjem hrvat­
skega pravaškega tiska, da bi spoznali sočasno tolmačenje hrvatskih akterjev gi­
banja.
4 1 Hrvatska sloboda, 7 . avgust 1 9 1 1 , št. 1 7 9 .
je naletel na rezervirano stališče hrvatsko-srbske koalicije. Mile Starčevič je 
poskusil še s predlogom o sklicanju posveta vseh narodnih poslancev. Tudi to 
je bilo odklonjeno.4 2 Oviro za koncentracijo je pomenilo tudi pojmovanje 
programa združene opozicije iz leta 1894. Zato je 10. marca 1909 Mile Starčevič 
na zboru svoje stranke prava dal temu programu tolmačenje, ki ga je zbor 
potrdil. Šlo je za potrditev tako imenovanega »okviraškega« stališča in pa za 
potrditev protinagodbenega stališča, za sklep o boju vsaki nagodbeni vladi in 
vsaki nagodbeni stranki, kar je seveda letelo tudi na koalicijo.4 3
29. januarja 1909 je bil sestanek Čiste stranke prava v Zagrebu, ki so se ga 
udeležili tudi pravaši iz Dalmacije. Trije udeleženci, med njimi Mate Drinkovič 
iz Šibenika, so predlagali zedinjenje vseh hrvaških strank v boju za državno 
svobodo. Postopale naj bi skupno in enakopravno s Srbi. Ta predlog so fran- 
kovci preprečili.4 4 Novembra 1909 izstopijo iz koalicijske Hrvatske stranke 
prava Cezar Akačič, Stjepan Zagorac in še nekateri. Pridružijo se Starčevičan- 
ski stranki prava (milinovcem). Julija in septembra 1910 pride do dveh novih 
momentov, ki vzbude upe slovenskega klerikalnega tiska: v banovini je to 
zedinjenje krščansko socialne skupine okrog »Hrvatstva« s Frankovo Čisto 
stranko prava, v Dalmaciji pa skupinski pristop duhovščine v dalmatinsko 
Stranko prava.
O združitvi »Hrvatstva« in pa Čiste stranke prava v novo strankarsko tvorbo 
z imenom Krščansko socialna stranka prava je »Slovenec« poročal izključno 
po pisanju hrvaškega tiska. Iz njegovih poročil izhaja, da so iniciatorji bili 
ljudje okrog lista »Hrvatstvo«, da so se pogajali s starčevičanci in s frankovci. 
Medtem ko so prvi odklonili, je z drugimi prišlo do dogovora. Na skupnem 
zasedanju, ki je fuzijo formalno sklenilo, sta bila tudi dva Slovenca, Karlo 
Cankar, ki je predstavljal Bosance, in pa Kulovic. »Slovenec« je poročal, da se 
hoče nova stranka držati programa iz leta 1894, da sama sicer stoji neomajno 
na katoliškem stališču, a da hoče »z ozirom na dejstvo, da se eden edinstveni 
narod deli na več veroizpovedovanj«, spoštovati versko prepričanje vseh in tako 
omogočiti tudi nekatolikom sodelovanje za uresničenje državnopravnega pro­
grama. »Slovenčev« komentar se je omejil na željo, »da bi ta dogodek nam 
približal one velike cilje, ki so nam skupni in enako dragi«. Glasilo nove stran­
ke, »Hrvatsko pravo«, je pozdravil »kot vrlega zaveznika in dragega tovariša 
v boju za naše svete skupne svetinje!«4 5 O zborovanju Stranke prava v Šibeniku 
dne 11. septembra (pristop duhovščine) pa je »Slovenec« objavil dopis, da se 
dalmatinski pravaši postavljajo na hrvatsko in krščansko stališče, in sicer 
v sporazumu z dalmatinsko duhovščino. List je pripomnil: »Dobra stvar v Dal­
maciji rapidno napreduje in zmaguje ...«
Iz teh precej pičlih poročil nedvomno veje zadoščenje nad temi političnimi 
premiki, niso pa takšnega značaja, da bi po njih lahko sklepali, da gre za 
pisanje pobudnika in vodilnega duha tega dogajanja. Prav značilen v tem 
pogledu je uvodnik Koroščevega glasila, ki o klerikalno-pravaški fuziji v Zagre­
bu govori le kot o delu splošnega političnega dogajanja pod zgovornim naslo­
vom »Zmede na Hrvaškem«. Politika hrvaško-srbske koalicije je zavožena, 
na Hrvaškem vlada kaos in popolno politično razsulo, fuzija Čiste stranke 
prava s krščanskimi socialci pa je »edina svetla točka«. Pisec članka je o pri­
pravljanju fuzije informiran, znano mu je, da se je ideja združenja pravaškega 
in krščansko socialnega programa že dalj časa propagirala, da si hočejo krščan-
4 2 Hrvatska sloboda, 2 6 . julij 1 9 1 1 , št. 1 6 9 .
4 3 Hrvatska sloboda, 1 0 ., 1 4 . in 2 5 . avgusta 1 9 1 1 , št. 1 8 2 , 1 8 4 in 1 9 3 .
4 4 Hrvatska rieč, 20 . november 1 9 1 3 , št. 8 9 7 .
4 5 Slovenec, 1 6 . in 20 . septembra 19 1 0 , št. 210 in 2 1 3 .
129
ski socialci s tem pridobiti teren, ki si ga dotlej nikakor niso mogli ustvariti, 
znano mu je, da je poglavitna ovira dotlej bil Frank in nekaj njegovih ožjih 
prijateljev in da je ta ovira zdaj odstranjena. Njegova politična prognoza pa je 
dokaj previdna: »Ako se bo nova skupina res dosledno držala začrtane poti, 
ki naj potom socialne in gospodarske okrepitve pripelje končno tudi do 
uresničenja pravaških političnih ciljev, ki so tudi naši, potem se bodo odnošaji 
na Hrvaškem s časom gotovo izboljšali.«4 0 Ni težko opaziti, da v članku ni sledu
o zanašanju na velikoavstrijske kroge niti na površno kombinacijo političnih 
strank in skupin na Hrvaškem, ampak da zida na dolgotrajno socialno in 
gospodarsko organizacijsko politično delo, ki naj uresniči tudi državnopravni 
politični cilj, ki se z njim Slovenci identificirajo.
Potrebno je omeniti, kako je konec leta 1913 prikazal skupinski vstop 
dalmatinske katoliške duhovščine v Stranko prava Drinkovič, ko je bil s Stran­
ko prava že v ostrem nasprotju in je javnosti upravičeval svojo ločitev od nje. 
Leta 1913 ga moti, da so v stranki navzoči duhovniki, ki jih duhovniška prisega 
»veže na ... ovo i ono«, tj. na zvestobo monarhu. Vsa težava se je po njegovem 
začela 1910 ob skupinskem vstopu duhovnikov v stranko. Pripravili so ga 
»emisarji« (slovenski?) z naročilom, naj duhovniki vstopijo v Stranko prava. 
Ti emisarji so delali na tem, da se »svečenstvo sa strankom prava u Dalmaciji 
složimo i pripojimo šušteršičevim Slovencima«. Drinkovič da je na nekem 
sestanku protestiral, češ naše središče je Zagreb, in opozarjal, »da čemo raditi 
najprije da se mi Hrvati složimo, da mi dualizam sankcionisati nečemo i ne 
smijemo, da mi u Dalmaciji nečemo biti privjesak-appendix Slovenaca, da mi 
narodno naše jedinstvo sa bračom preko Velebita uništit nečemo, da je najprva 
naša zadača raditi oko jedinstva i zajedničke saradnje medu Hrvatima. Najprvo 
to, a onda sa Slovencima kako svi Hrvati odluče«. »Emisarji« (neimenovani), 
da so na to pristali in da je zato sestanek v Šibeniku uspel.4 7 Drinkovičeve 
v nazaj izrečene kritične pripombe so zanimive. Potrebne pa so pretresa tudi 
zato, ker jih skoraj dobesedno sprejema omenjeni univerzitetni učbenik.4 8 
Kritični pomislek kaže izreči predvsem v dveh smereh. Prva: Vsa akcija VLS 
v tem času je trialistična v pravem pomenu besede, torej tudi antidualistična 
in zato očitek, da bi v Dalmaciji hotela utrjevati dualistično razcepljenost 
Hrvatov, gotovo ne drži. Druga: Nič ni znanega o tem, da bi VLS hotela 
v katerem koli trenutku direktno razširiti svoje organizacije v Dalmacijo ali 
v katero drugo hrvatsko deželo. Vsekakor se je trudila, da bi v teh deželah 
našla političnega partnerja, kar smo že večkrat ugotovili. Predlog, naj bi se 
katoliška duhovščina v Dalmaciji vključila v Stranko prava, je izhajal iz kroga 
splitske duhovščine na čelu z Antejem Alfirevičem. Drinkovič in drugi pravaši 
so ta predlog z veseljem poprijeli in se celo trudili, da bi duhovniki v stranko 
ne vstopili posamezno, ampak skupinsko. Sam Drinkovič je bil pri tem najbolj 
aktiven in je na zborovanju Stranke prava v Šibeniku 11. septembra 1910 tudi 
izvedel formalni »sprejem« duhovščine v stranko. Če je pozneje v Alfireviču 
in njegovem krogu gledal slovenske »emisarje«, je to njegovo mnenje, ne še 
dokaz4 9
Najpomembnejši dogodek tega leta (z vidika slovensko-hrvaškega klerikal- 
no-pravaškega zbliževanja) je izstop državnozborskih poslancev dalmatinske 
Stranke prava (Dulibič, Ivaniševič, Perič, Prodan) iz liberalnega državnozbor­
skega kluba (Zveza južnih Slavena) in njihova pridružitev klubu slovenskih
4 6 Straža, 20 . julij 19 1 0 , št. 8 2 .
4 7 Hrvatska rieč, 27. november 1 9 1 3 , št. 9 0 0 .
4 8 Povjest hrvatskog naroda, 2 7 4 .
4 8 M. Gross. Uloga šibenskog pravaštva..., 266—2 6 7 .
klerikalcev (29. november 1910). Prestop je bil vsej javnosti vidna manifesta­
cija nove taktike dalmatinskih pravašev in nedvomno njihova samostojna od­
ločitev. Kmalu zatem so se podobno odločili tudi istrski hrvaški poslanci, ki 
so bili sicer v najboljših odnosih s slovenskimi narodnimi politiki v Trstu 
(»Edinost« je dalmatinskim »prestopnikom« očitala neiskrenost in celo iz­
dajstvo!). Zveza vseh teh Hrvatov z VLS v »Hrvatsko-slovenskem klubu« je 
obstala kljub nekaterim kritičnim trenutkom do konca avstrijskega parla­
menta in v 1 . 1917 je bila jedro, okrog katerega so se zbrali prav vsi jugoslovan­
ski državnozborski poslanci v Jugoslovanski klub. Vse to priča, da prestop v letu
1910 ni bil rezultat neke trenutne politikantske poteze VLS, izvajanja navodil 
prestolonaslednikovega kroga ali česa podobnega, marveč da je to politično 
dejanje imelo svojo globljo logiko in izražalo nek temeljni interes. V sicer tako 
ostri opravičevalno kritični polemiki Drinkoviča proti celemu procesu sloven- 
sko-klerikalnega hrvaško-pravaškega združevanja, ne najdemo njegove retro­
spektivne interpretacije prestopa dalmatinskih pravaških poslancev novembra
1910. Zdi se, da je Drinkovič sam čutil, da je tukaj vrzel v sklenjenosti nje­
govega dokazovanja o protihrvaški zaroti slovenskega klerikalizma in da se je 
zadevi tako raje izognil. Videli pa bomo, da je ravno zveza dalmatinskih pra­
vašev s slovenskimi klerikalci v državnem zboru tisti odločilni člen, prek 
katerega se je v naslednjih dveh letih izoblikovala slovensko-vsepravaška stran­
karska zveza.
Na prvi seji razširjenega Slovenskega kluba 29. novembra 1910 je Šušteršič 
kot načelnik pozdravil dalmatinske pravaše in poudaril, da stoje Slovenci na 
stališču hrvaškega državnega prava in da vidijo v politični združitvi obeh na­
rodov okrepitev in jamstvo za uspeh. Klub je novim članom pustil akcijsko 
prostost v vseh vprašanjih, ki zadevajo Dalmacijo in specialno hrvaška vpra­
šanja.5 0
II
V saboru so dale stranke 14. februarja 1911 programske izjave (adresne 
predloge), Hrvatsko-srbska koalicija, Starčevičanska stranka prava, Hrvatska 
pučka seljačka stranka, Krščanskosocialna stranka prava idr. »Slovenec« je 
kratko zabeležil: »Vse izražajo željo po zedinjenju hrvaških dežel. Tudi koali­
cija omenja združitev z Dalmacijo in pa rešitev reškega vprašanja.«5 1 Niti 
opazil ni, da se je predlog Krščansko socialne stranke prava izrekel tudi »za 
pridruženje slovenske brače, kada to ona uzhtiju«.5 2
Adresni govor Mileta Starčeviča 20. februarja 1911 je bil izrazito kritičen 
do Dunaja. Očital je frankovcem, da preveč poudarjajo skrb za monarhijo 
in menil, naj za to skrbe drugi faktorji, s tem da zadovolje narode monarhije. 
Avstrijska politika je hotela Hrvate vedno izrabiti za svoje namene. Krščanski 
socialci so v dunajskem parlamentu pred aneksijo res govorili o trializmu, 
izdali so celo nek zemljevid, zdaj pa odrivajo Hrvate iz Bosne. Slovencev ni 
omenil.5 3 Milinovci so bili do dunajskih krščanskih socialcev torej kar kritični. 
Nekaj tednov za tem pa je prav iz njihovih vrst izšla pobuda za pravaško 
zedinjenje.
Ko je ban Tomašič odgodil sabor, je Cezar Akačič v klubu Starčevičeve 
stranke prava 15. marca 1911 predlagal, naj klub zbere pravaše vseh hrvaških
5 0 Slovenec, 29. november 1 9 1 0 , št. 2 7 2 .
5 1 Slovenec, 1 9 . februar 1 9 1 1 , št. 3 8 .
5 2 Hrvatsko pravo, 1 5 . februar 1 9 1 1 , št. 1 2 4 .
5 3 Hrvatska sloboda, 2 2 . in 23. februar 1 9 1 1 , št. 44 in 4 5 .
dežel na »pravaško viječe«, ki bi izvedlo enotnost in uresničilo program iz leta 
1894. Predlog je bil sprejet in sklenjeno je bilo, da se Akačič dogovori z Istrani 
in Dalmatinci, Stjepan Zagorac pa z Bosanci.
O Veliki noči, 16. aprila 1911, sta Mile Starčevič in Cezar Akačič odpotovala 
v Pulj k Matku Laginji. Ta je namero odobril. Sporazumela sta se tudi z Vjeko- 
slavom Spinčičem. Akačič je nato odpotoval v Dalmacijo v Split, kjer so ga 
pričakali zbrani pravaški deželni in državnozborski poslanci in še drugi prvaki. 
Sklenjeno je bilo, da Dalmatinci pridejo v Zagreb po državnozborskih vo­
litvah. Tudi Stjepan Zagorc je medtem potoval v Bosno in obe krili bosenskih 
pravašev sta se odzvali pozitivno. Nato je šel Zagorac v Dalmacijo, da se do­
končno dogovori s tamkajšnjimi pravaši. Pobuda je postala javna 28. maja
1911, ko je Ante Pavelič (»zubar«, ne »poglavnik«) na shodu zagrebških starče- 
vičancev, na katerem pa so bili navzoči tudi ljudje iz drugih strank, predlagal 
skupni boj vseh narodnih elementov. Predstavniki koalicije so sicer ploskali, 
storili pa ničesar. Pripravljeni bi bili kvečjemu na kooperacijo za rušenje bana 
Tomašiča.5 4 Ker je koalicijski tisk zatrjeval, da je pravaško zedinjevanje stvar, 
ki so vanjo vmešani dunajski socialci, zaupniki Khuena in Tomašiča in da je 
v ozadju klerikalni Šušteršič, je glasilo starčevčancev izrecno izjavilo : »U ovu 
našu akcij u nisu ulazili, kako vi u svome mahnitanju bulaznite, niti avstrijsko 
klerikalni maheri, niti Khuenovi i Tomašičevi pouzdanici. O svemu ovome nije 
Šušteršič ni snivao, a nekmo li znao, kao što bi vi htjeli hotomično lažno 
prikazati.«5 5 Bolj razločno tega pač ni bilo mogoče povedati.
13. junija 1911 so bile volitve v dunajski državni zbor. Med volilno agitacijo 
je v Dalmacijo dvakrat prispel tudi Šušteršič, kar je zbudilo obtožbe koalicij­
skega tiska, ki je v teh obiskih videl dokaz, da je pravaštvo v Dalmaciji kleri­
kalno usmerjeno. Glasilo Mileta Starčeviča se je temu takole postavilo po robu: 
»Nu zaboravljaju gospoda mladomagjaroni (tako so pejorativno imenovali 
pripadnike hrvatsko-srbske koalicije), da je stranka prava od svoga zametka 
nastojala podržavati najbolje i najtesnije sveže sa bračom planinskim Hrvati- 
ma, koje želi uvuči u jedno kolo zajedno sa nama; zaboravljaju da je danas 
dr. Šušteršič faktički predstavnik ogromne večine slovenskog naroda ; zaborav­
ljaju, da se je on i tudomadne jasno izrazio u prilog hrvatskom državnom pravu
i za ostvarenje trialističke misli, kakovu izjavu uzalud smo nastojali izmamiti 
od gospode koalicionaša, a od tomašičevaca je nismo ni očekivali. Ma bio dr. 
Šušteršič makar kakav klerikalac, ako se on slaže sa našom politikom, s našim 
narodnim programom, ako on za taj program hoče da radi ozbiljno i iskreno, 
on je time naravni saveznik pravaša.«5 6 Tudi razmerja starčevičancev do Šu­
šteršiča ni bilo mogoče bolj natančno opredeliti.
Šušteršič v tistem času ni prikrival svojih političnih nazorov in kdor se je 
z njim družil, je dobro vedel, s kom ima opravka. Konec februarja je Šušteršič 
v delegacijah nastopil proti Kramam, ker je ta ugovarjal trializmu, potrebi 
priključitve Bosne hrvaškim deželam in opozarjal na izjavo bosenskih srbskih 
saborskih poslancev proti trializmu in za avtonomijo Bosne pod dualistično 
monarhijo. V zvezi s tem je »Slovenec« objavil uvodnik o naravni težnji po 
koncentraciji vseh Jugoslovanov pod historično hrvaško državo, vključno slo­
venske dežele, ki po naravi tudi spadajo v to skupino. Nasprotovanje Srbov 
takšni združitvi izvira od tega, »ker se boje skupine jugoslovanskih katolikov 
na Balkanu. Njim še sedaj roji po glavi Velika Srbija s kraljem Petrom Kara-
5 4 Hrvatska sloboda, 8 . avgust 1 9 1 1 , št. 1 8 0 .
5 5 Hrvatska sloboda, ista številka.
s e Hrvatska sloboda, 20. april 1 9 1 1 , št. 9 1 .
dordevičem na čelu in s prostim dohodom k morju, kar hočejo doseči s po­
močjo Lahov«. Menil je, da bi takšna politika Hrvate in Slovence vrgla v žrelo 
njihovim najhujšim sovražnikom, Madžarom, Italijanom in Nemcem.5 '3 -
Po volitvah se je v dunajskem državnem zboru ponovila zveza dalmatinskih 
pravašev s poslanci Vseslovenske ljudske stranke, klub se je imenoval »Hrvat- 
sko-slovenska zajednica«. Istrski poslanci Laginja, Spinčič, Mandič, tržaški 
poslanec Rybar in poslanec s Krasa Gregorin so skupaj ustanovili »Narodni 
klub«, ki se je povezal s Hrvatsko-slovensko zajednico v skupni »Hrvatsko- 
slovenski klub«, katerega načelnik je bil Šušteršič, podnačelniki pa Dulibič, 
Korošec in Spinčič. Hrvaško-slovenski klub je tako združeval vse slovenske 
poslance, z izjemo kranjskega liberalca Vladimirja Ravniharja. Zunaj kluba 
je bilo pet dalmatinskih hrvaških liberalcev in oba dalmatinska Srba. Pod 
pritiskom tržaškega političnega društva »Edinost« sta iz Hrvaško-slovenskega 
kluba kmalu izstopila Rybar in Gregorin. 27. julija sta v tržaški »Edinosti« 
objavila pismo, v katerem odobravata idejo združenja v en jugoslovanski klub 
in izjavljata, da sta morala izstopiti zaradi pritiska.
Šušteršič in Spinčič sta tedaj očitala dalmatinskim liberalcem da ne po­
znajo jugoslovanske solidarnosti. Na ta očitek je odgovarjal Josip Smodlaka 
v »Agramer Tagblatt«. Trdil je, da liberalec ne more pristopiti h klubu, ki 
v njem vlada klerikalna večina. Skupen jugoslovanski klub bi bil možen s po­
goji: »Iz klubovega delokroga bi morala biti izključena vsa gospodarska in 
kulturna vprašanja, v njegov program bi se sprejela le vprašanja, o katerih je 
razvidno, da se bo lahko doseglo enotnost, klub bi moral biti razdeljen v libe­
ralno in klerikalno kurijo, ki bi bili popolnoma enakopravni in bi bila potrebna 
njuna soglasnost za vsak sklep, ime kluba bi bilo treba spremeniti tako, da 
bi mogli vanj vstopiti tudi Srbi.«5 7 Iz Smodlakovih pogojev je vidno, da so libe­
ralci odklanjali skupen klub predvsem iz ideoloških razlogov, saj niso omenjali, 
da bi jih motilo državnopravno stališče hrvaško-slovenskega kluba. Terjali so 
ime kluba, ki bi ga lahko sprejeli tudi Srbi. Z drugimi besedami, klub naj ne 
bi bil izrecno »hrvaško-slovenski«. Treba se je spomniti, da to ni bil problem 
v zvezi s stališči slovenskih klerikalcev, ampak da je to bil problem, ki ga je 
bilo treba razrešiti v hrvaških vrstah, saj je od tam prihajalo nasprotovanje 
imenu Srbov. SLS je v vseh teh letih brez pomisleka pa tudi z jasno zavestjo, 
da je treba upoštevati tudi Srbe, uporabljala »jugoslovansko« ime. Izrazi 
»hrvatsko-slovenski« so bili koncesija hrvaškim pravašem. Odklanjali pa so 
slovenski klerikalci Smodlakove pogoje ideološkega značaja, pogoje o enako­
pravnosti liberalne in klerikalne kurije in o izvzemanju praktično vseh poli­
tičnih vprašanj. K tem pogojem je »Slovenec« pripomnil: »To se pravi, hoče 
imeti klub, ki bi bil v sredi votel, ob straneh bi ga pa nič ne bilo.« Starčevi- 
čansko glasilo je tedaj pisalo solidarno s Hrvatsko-slovenskim klubom in ga 
branilo pred liberalnimi napadi.5 7 3
Prelomni dogodek je bila konferenca frankovske in milinovske stranke 
prava 24. julija 1911 v Zagrebu ob navzočnosti dalmatinskih pravašev in pa 
predstavnikov katoliške Udruge iz Bosne in Hercegovine. Istrski državnozbor­
ski poslanci so poslali pismeno sporočilo, Hrvaško-slovenski klub v državnem 
zboru na Dunaju je predstavljal Ivo Prodan, ki je konferenci celo predsedoval. 
Sklepi konference so bili soglasni: nujnost enotnosti pravašev vseh hrvaških 
dežel, celotnost Stranke prava, ustanovitev vrhovne uprave Stranke prava,
5 6 a Slovenec, 28 . februar in 4 . marec 1 9 1 1 , št. 4 8 in 5 2 .
5 7 Straža, 28. julij 1 9 1 1 , št. 8 8 in Slovenec 3 1 . julij 1 9 1 1 , št. 1 7 3 . 
5 7 a Hrvatska sloboda, 2 5 . julij 1 9 1 1 , št. 1 6 8 .
ta naj izvede enotno organizacijo. 7. točka sklepov je zadevala Slovence: »Upra­
va cijelokupne Stranke prava stupiti če (čim se obavi konstituiranje njezino) 
u doticaj sa bračom Slovencima u svrhu sporazuma za zajednički rad na te­
melju programa Stranke prava.« Tem splošnim sklepom so bili dodani še 
posebni sklepi obeh banovinskih pravaških strank o skupnem nastopu na 
saborskih volitvah in o skupnem zunaj saborskem delovanju.5 8
»Slovenec« je konferenco in njene sklepe sprejel z velikim navdušenjem, 
pisal je o epohalnem pomenu pravaškega zedinjenja za Jugoslovane (!), posebej 
še glede na sklep pravašev delati skupno s Hrvaško-slovenskim klubom na 
Dunaju. S tem je podana enotna smer narodni politiki Hrvatov in Slovencev, 
je menil in to politiko takole definiral : »Cilj te politike je edinstvena jugoslo­
vanska državna skupina pod habsburškim žezlom, kakor jo zajamčuje prag­
matična sankcija, cetinska pogodba in druge historične listine in kakor jo 
zahteva naravni razvoj teh narodov ter skupni blagor vse naše države.« Zavrnil 
je pisanje graškega nemškonacionalnega lista »Tagespot«, ki je trdil, da bo 
s tem okrepljen klerikalizem in ki je bil celo zaskrbljen za Srbe, da ne bi bili 
v taki državnopravni enoti zatirani: »Kakor se vidi, ima ,Tagespot‘ zoper hr- 
vaško-slovensko pravaško edinstvo iste razloge, kakor naši in hrvaški liberalci 
... Združenja Hrvatske in Slovenije,« je poudarjal »Slovenec«, »pa se nimajo ne 
Srbi ne Mohamedanci nič bati, ker katoliška Jugoslavija nima niti najmanj 
namena kratiti komurkoli versko in politično enakopravnost v tem okviru. 
Mi smo trdno prepričani, da bomo ta svoj cilj dosegli in da ne bo samo Jugo­
slovanom v korist, ampak vsem avstrijskim Slovanom sploh in pa celi Avstriji 
in pa vsem njenim narodom. Nemci ne bodo s tem prav nič prikrajšani, samo 
svoje sanje o nadvladi nad Avstrijo bodo pač morali opustiti.. ,«5 e
Koalicijski in liberalni tisk na Hrvaškem in v Sloveniji je zedinjenje pra­
vašev predstavljal kot delo slovenskih klerikalcev oziroma Šušteršiča. »Hrvat- 
ska sloboda« Mileta Starčeviča je to odločno zanikala: »Nije istina ni to, da se 
je dr. Šušteršič zainteresovao za ovaj naš pokret. Mi naprotiv hočemo i želimo 
zainteresovati našu braču Slovence i Hrvate u drugoj polovini monarhije... 
da se svi zastupnici, u koliko je moguče, skupe u jednu falangu i u danom 
času zajednički vodimo borbu za oslobodenje Hrvatske ispod ugarskog jarma. 
U toj podpori Slovenacah i Hrvatah imademo jaku garanciju da čemo svoje 
osnove provesti.. .«e o
Slovenska klerikalna stranka je poudarjala, da je do zbliževanja pravašev 
prišlo po posredovanju dalmatinskih in bosenskih zastopnikov.6 1 Ob trditvah
o posebni Sušteršičevi vlogi ni odveč povedati, da je milinovski politik Ivan 
Peršič v letu 1913, po ponovnem odcepu frankovskih pravašev, zapisal, da je do 
zedinjenja s frankovci v letu 1911 prišlo zato, ker so to želeli pravaši Dalmacije, 
Istre in Bosne in Hercegovine, ker so oni postavljali to kot pogoj za svojo 
pridružitev vsehrvaški zvezi. Drinkovič, ki je to Peršičevo izjavo ponatisnil 
v svojem listu, jo je s tem tudi potrdil s svoje strani.6 2
V tednih do 10. avgusta 1911, ko je konferenca Starčevičeve stranke prava 
odobrila akcijo za zedinjenje in v celoti potrdila sklepe z dne 24./2 5. julija, je 
glasilo te stranke opredelilo, kako je s širšimi povezavami akcije. Izjavilo je, 
da je akcija ne samo politična, temveč da teži tudi k enotni organizaciji hrva­
škega in slovenskega naroda. V takšni enotni organizaciji vidijo pravaši »jedinu
5 8 Hrvatska sloboda, 2 5 . in 26. julij 1 9 1 1 , št. 1 6 8 in 1 6 9 .
5 9 Slovenec, 29 . julij 1 9 1 1 , št. 1 7 2 .
e o Hrvatska sloboda med 27 . in 3 0 . julijem 1 9 1 1 , št. 1 7 0 —1 7 2 .
6 1 Slovenec, 5 . avgust 1 9 1 1 , št. 1 7 8 .
6 2 Hrvatska rieč, 24 . junij 1 9 1 3 , št. 8 2 6 .
garanciju provedenja svoga programa«. »Drugih garancija nemarno, ne možemo 
imati, j er nam ih nitko ne može dati. U političkoj borbi organizovana 
snaga naroda i njegovo osnovano pravo, jedina su garancija uspjeha.«6 3 Ni 
dvoma, da so ti poudarki bili usmerjeni proti očitkom, da za akcijo stojijo 
velikoavstrijski krogi oziroma račun na prestolonaslednikovo ustavno inter­
vencijo. Z namigom na koalicijo je glasilo poudarilo, da nagodbenjaštvo samo 
po sebi izključuje enotno organizacijo vsega hrvatskega in slovenskega naroda 
in da je zato prav značilno, da »Pokret« pravaško akcijo imenuje »izvanzakon- 
skom«. To je razumljivo, saj nagodba res izključuje Slovence, istrske Hrvate in 
daje le malo upravičenosti za pridružitev Bosne. Koalicijo kritizira tudi zaradi 
njenega apriornega antiklerikalizma, saj je ta ravno tako anacionalen in ko­
zmopolitski kot klerikalizem sam. Koalicija namreč ne sprašuje, ali je vstop 
dalmatinskih in istrskih poslancev v Hrvaško-slovenski klub dober z nacional­
nega gledišča, ampak presoja stvar samo z vidika antiklerikalizma. Kot vzgled 
anacionalnega antiklerikalizma navaja grožnjo slovenskih liberalcev, da bodo 
bojkotirali Cirilmetodovo družbo in slovenske šole v Trstu.6 4 Glede odnosa do 
Dunaja pa pravi, da se vladajočim na Dunaju ni treba klanjati, a da tudi ni 
umestno jih izzivati. Končno opozarja, da ima posebna animoznost dalmatin­
skih koalicionarjev oziroma naprednjakov svoj vir tudi v dejstvu, da so svoj 
čas poskušali doseči kompromis z Italijani o jadranskem vprašanju na račun 
istrskih Hrvatov in primorskih Slovencev.6 5
V imenu zdaj že združenih pravašev je milinovski list konec novembra 
odnosu do Slovencev posvetil uvodnik »Stranka prava prema Slovencima«.6 6 
Vnovič zavrača laži o tem, da stoji Stranka prava pod komando Šušteršiča in 
Jegliča, da je v službi dunajskih krščanskih socialcev, da so jo slovenski kle­
rikalci kupili itn. Skliče se na Anteja Starčeviča in Evgena Kvaternika, da 
dokaže pripadnost Slovencev k Hrvatom. Skliče se na državnopravne doku­
mente, zlasti pa na dejstvo, da je zavest skupnosti že zdavnaj prodrla v slo­
venske duše. Danes čutijo potrebo skupnosti s Hrvati vsi slovenski rodoljubi. 
Zveze s slovensko politiko so bile že od nekdaj dobre; res da so leta 1894 in 
1895 pravaši bili v stiku s slovenskimi liberalci. Toda zdaj se je slovenski narod 
od liberalcev odvrnil. »Mi za to ne marimo, jer mi nismo vodili politiku sa 
Hribarom i Tavčarom radi njihovih osoba, nego smo vodili politiku sa sloven­
skim narodom.« Zdaj, ko slovenski narod v večini zaupa v drugo stranko, 
računamo pravaši z novimi predstavniki slovenskega naroda, s Šušteršičem in 
drugimi. Zato so vstopili Hrvatje iz Dalmacije in Istre v Hrvatsko-slovenski 
klub. če bodo Slovenci jutri izvolili druge ljudi, bomo pa v stiku s tistimi. 
Za zdaj hočemo najprej doseči gospodarsko organizacijo in vzajemno gospo­
darsko podporo, kajti to bo najhitreje in najbolj uspešno pripeljalo do poli­
tične organizacije Slovencev s Hrvati. Do zdaj se Stranka prava politično s 
Slovensko ljudsko stranko še ni zedinila, sodelovala pa bo z njo složno in spo­
6 3 Hrvatska sloboda, 3 1 . julij 1 9 1 1 , št. 1 7 3 .
8 4 Hrvatska sloboda, 1 . avgust 19 1 1 , št. 1 7 4 .
6 5 Hrvatska sloboda, 2 . avgust 1 9 1 1 , št. 1 7 5 . — »Za Tresiča Pavičiča pripovieda 
u nedeljnom ,Slav. Tagblattu“ dr. Rybar, da je ugovorio sa talijanskim državnicima 
preko mora razdiobu Istre i austrijskog primorja tako, da bi Talijani prepustili
Hrvatima i Slovencima sav predjel istočno od Učke, a Hrvati i Slovenci bi morali
prepustiti Talijanima svu Istru od Učke, Trst, Goricu itd. Tim Tresičevim predlogom 
došao je k trščanskim zastupnicima neki talijanski političar iz kraljevine Italije. 
Pošto Laginja, Spinčič, Mandič, Rybar i drugovi nisu ht jeli ni čuti za te pustolovne 
planove Tresičeve, od onda počinje neprijateljstvo dalmatinskih koalicionaša na­
prednjaka i istarsko-trščanskih zastupnika.«
6 8 Hrvatska sloboda, 1 3 . november 1 9 1 1 , št. 2 3 4 .
razumno, zlasti v Hrvaško-slovenskem klubu. »Valj da če se političke prilike 
tako razviti nama u prilog,« sklepa list, »da čemo fuzionisati i stranke i narode 
jedinstvenim životom, tako da čemo prisiliti vlastodržce u monarhiji da s tim 
faktom računaju.«
V novem skupnem glasilu zedinjenih pravašev »Hrvatska« je v tem času 
Stjepan Zagorac v vrsti člankov s skupnim naslovom »Je li moguče oživotvo- 
renje programa Stranke prava?« orisal tudi širši, jugoslovanski pomen pra­
vaške državnopravne akcije. Najprej je zavrnil pisanje dunajskih krščanskih 
socialcev, ki so jugoslovansko vprašanje omejevali na hrvaške dežele in izklju­
čevali Slovence ter Istro s kvarnerskimi otoki in dejal, da bi takšnim načrtom 
morali nasprotovati ne le Hrvatje sami, ampak enako tudi Srbi in Slovenci. 
Potrebno je uresničenje celotnega državnopravnega programa Stranke prava. 
Hrvatje imajo v razmerju do Slovencev in Srbov v monarhiji poseben položaj, 
ker so državnotvorni, ker imajo svoje državno pravo, medtem ko ga Srbi in 
Slovenci v monarhiji nimajo. Svobodna kraljevina Hrvatska bi združila tudi 
Srbe in Slovence, bila bi »prirodnim zakriljem srodnih nam balkanskih država, 
Srbije, Crne gore i Bugarske... Kad bi ovo uzeli za temelj svoje politike uz 
Slovence, koji su ga več prihvatili, još i Srbi i Muslimani, bilo bi oživotvorenje 
njegovo pitanje kratkog vremena«.8 7
Medtem je napredovalo formalno združevanje pravaških strank in skupin. 
Vse posamezne konference s tem namenom so vsebovale tudi misel na sode­
lovanje s Slovenci oziroma s SLS. 20. avgusta 1911 je zborovala Hrvatska kato­
liška udruga v Sarajevu in poslala pozdravno brzojavko načelniku SLS Šu­
šteršiču.8 8 7. septembra je bil zbor dalmatinske Stranke prava v Splitu, ki je 
tudi odposlal navdušen pozdrav »bratom Slovencem«, s Prodanovim podpi­
som.8 9 4. septembra je imel klub hrvaško-slovenskih poslancev v istrskem de­
želnem zboru sejo v Divači. Njegovi člani so se izrekli, da si prizadevajo za 
zedinjenje vseh Hrvatov in da bodo temu pripomogli kolikor mogoče, vendar 
da klub ni kompetenten sklepati o zedinjevanju pravaških strank.7 0 4. oktobra 
se je začela seja novega skupnega organa. Vrhovne uprave Stranke prava v 
Zagrebu. Ker medtem še ni bilo opravljeno formiranje Sveta stranke prava 
v Istri, je bil za predstavljanje Istranov pooblaščen Akačič. Sestanek je sprejel 
statut Vrhovne uprave Stranke prava. V vabilu za sestanek je bilo tudi rečeno, 
naj konferenca razpravlja o »eventualnom osnutku sveobčeg hrvatsko-sloven- 
skog narodnog predstavništva, sastoječeg od svih oporbenih zastupnika u 
hrvatskim i slovenskim zemljama«. Sprejeti sklepi niso bili tako dalekosežni. 
Glede Slovencev so le izrekli: »Oslanjajuči se o hrvatsku pragmatičku sank- 
ciju, podupirati če Stranka prava svom snagom nastojanje brače Slovenaca, 
da se i slovenske zemlje prikupe hrvatskom državnom tijelu. Radi toga stranka 
prava utirati če puteve tom sjedinjenju jedinstvenom i složnom gospodarskom 
organizacijom hrvatskoga i slovenskoga naroda i medusobnim podupiranjem 
na privrednom polju.« Za zdaj torej le gospodarska organizacija. Med drugimi 
sklepi je zanimivo, da so hoteli izdati popularen spis o hrvatskem državnem 
pravu v hrvatskem, slovenskem in nemškem jeziku. Omeniti je še treba, da 
se posvetovanja ni udeležil noben Slovenec in da je med brzojavnimi pozdravi 
iz Slovenije le pozdrav uredništva »Slovenca«. — Zedinjena Stranka prava je 
poudarila, da ni verska stranka, da stoji glede tega na programu iz leta 1894,
6 7 Hrvatska, 1 8 . in 23 . november 1 9 1 1 , št. 1 6 —2 0 .
6 8 Slovenec, 21 . avgust 1 9 1 1 , št. 1 9 0 .
6 0 Slovenec, 9 . september 1 9 1 1 , št. 20 6 .
7 0 Hrvatska sloboda, 9 . september 1 9 1 1 , št. 2 0 5 .
to je, ona ščiti in spoštuje vsako veroizpoved, a hkrati najstrožje obsoja vsak 
protiverski nastop v javnosti.7 1
Slovenski klerikalni tisk je zedinjevanje pravašev spremljal s pozornostjo 
in zanimanjem, a ne brez skepse. Značilno je pisanje Koroščeve »Straže«, ki 
ob libijski vojni opozarja na pomen jugoslovanskih dežel z Jadranom za mo­
narhijo, poudarja, da je edini po naravi možni gospodar Adrije Jugoslovan. 
Članek govori o jugoslovanski politiki takole: »... iščemo momente, ki nas 
(Jugoslovane) družijo in nam omogočajo delo za skupno in zdravo podlago. 
Kot enega takih poskusov smatramo združenje vseh hrvaških pravaških strank 
v enotno politično formacijo, ki se je izvršilo v soboto dne 7. t. m. v Zagrebu in 
ga zato z odkritosrčnim veseljem pozdravljamo ... Moči, ki so se prej zgubljale 
v medsebojnih malenkostih, se bodo sedaj združile v delovanju za priborjenje 
svobodne velike Hrvaške — in upajmo, da z uspehom.«7 2
Najpomembnejša narodno politična izjava slovenskih klerikalcev v tem 
času je govor Šušteršiča v državnem zboru 10. novembra v proračunski debati 
(tisti, ki ga je Šušteršič posebej natisnil in ga prek Jegliča poslal prestolona­
slednikovi pisarni, da bi opozoril nase). Šušteršič je izrazil mnenje, da bi 
avstrijski parlament moral priti do tvorne večine, ki bi se ustvarila na temelju 
avstrijskega duha. Ta duh je takole definiral: »Ta avstrijski duh, to je smisel 
za velikost in moč te države, to je smisel za enakopravnost vseh narodov te 
države, to je prepričanje, da more ta država obstajati le, ako se v njenih mejah 
vsak njen narod dobro počuti in more svobodno razvijati, ne samo tkzv. veliki 
in bogati narodi, ampak tudi majhni narodi, vsi narodi brez izjeme!« Nato je 
govoril o pomenu jugoslovanskega vprašanja za monarhijo, zlasti še v primeru 
napada Italije na Albanijo ali celo na habsburške jadranske dežele. »Takrat 
bo vprašanje, v koliki meri dinastično zvesto čustvovanje Jugoslovanov še 
živi, oni činitelj, ki bo morda odločilen za usodo naše monarhije kot velesile!« 
Opozoril je na nastajanje balkanske zveze, s čimer je pokazal na drugo možnost 
usmeritve habsburških Jugoslovanov. Glede sistema avstrijske politike, ki te­
melji na tezi, da brez popolnega upoštevanja nemških nacionalcev ne gre in 
da je poleg njih kvečjemu treba upoštevati še Čehe, je poudaril, da je treba 
upoštevati tudi jugoslovanski faktor : »Brez nas tudi ne gre ! Brez nas ne gre, 
če mi hočemo!«7 3 Šušteršičev poskus uveljaviti tudi Jugoslovane kot enako 
pomemben faktor v avstrijski politiki, niso zavrnili samo nemški nacionalci, 
užaljeno so reagirali tudi mladočeški »Narodni listi«. Glasilo zedinjenih pra­
vašev v Zagrebu pa je Šušteršičev govor objavilo in o njem pisalo kot o 
»značajnom ... osobito s državnopravnog gledišta«.7 4
Edini glas iz vrst hrvaških pravašev proti povezovanju s Slovenci je v tistem 
času bil glas Mateta Drinkoviča iz Šibenika. 13. septembra 1911 je pisal Miletu 
Starčeviču, da Hrvatje ne smejo postati privesek Slovencev in da nikakor ne 
smejo prenašati svoje narodne politike iz banovine, iz Zagreba v Ljubljano.7 5 
Ta glas je bil tajen. Javno je Drinkovič v tistih mesecih zagovarjal vsepravaško 
zedinjenje, se veselil, da je »nastupilo doba da narod hrvatski radi samo i je 
dino za sebe«, zanikal, da bi vsepravaška organizacija bila šušteršičevo delo. 
Ali je to delal res le zato, ker je bil še »naiven« in ker še ni »doumel, da gre 
za zakulisno igro po partituri kamarile?«7 0
7 1 Hrvatska sloboda, 4 ., 7. in 1 9 . oktober 1 9 1 1 , št. 226, 2 2 9 in 2 3 0 .
7 2 Straža, 1 1 . oktober 1 9 1 1 , št. 1 2 0 .
7 3 Slovenec, 1 3 . november 1 9 1 1 , št. 2 6 0 .
7 4 Hrvatska, 1 1 . in 1 3 . november 1 9 1 1 , št. 1 0 in 1 1 .
7 5 Hrvatska rieč, 2 . december 1 9 1 3 , št. 9 0 2 .
7 6 M. Gross, Uloga šibenskog pravaštva, 2 7 0 .
O šibeniških pravaših, med njimi v prvi vrsti o Drinkoviču, njegovih poli­
tičnih zamislih in dejanjih v tistem času, obstaja razprava Mirjane Gross. Mi­
slimo, da ta razprava in pisanje o Drinkoviču izpušča dva momenta. Prvi je 
manj važen, čeprav ne nepomemben za ostrino Drinkovičevih zamer. Drinkovič 
ni bil državnozborski poslanec in je le iz ozadja skušal radikalizirajoče vplivati 
na stališča pravaških poslancev v dunajskem parlamentu. Kako bi v parla­
mentu nastopal sam, če bi tam sedel namesto svojega naj pril jubij ene j šega 
nasprotnika Dulibiča, moremo le ugibati. Drugi moment, ki je iz analiz po­
polnoma izpadel, je Drinkovičev celotni odnos do vprašanja Slovencev. Spričo 
vsega, kar lahko ugotovimo, se namreč moramo vprašati, ali je Drinkovič Slo­
vence sploh vključeval v jugoslovansko vprašanje in ali ni tega vprašanja po 
notranjem prepričanju omejeval samo na hrvaško-srbsko. To se nam zdi za 
presojo njegovih stališč do zveze hrvaških pravašev s SLS bolj pomembno, 
kot pa vprašanje »okvira«, ki zanj vemo, da ga v hrvaško politiko niso vnesli 
Slovenci. Znano je, da je v Dalmaciji bilo nekaj politikov, ki so veljali za proti- 
avstrijsko usmerjene, ki pa niso bili pripravljeni zares zavzeti se za jugoslo­
vansko zedinjenje tudi s Slovenci in ki bi Slovence pri tem zedinjenju prav 
lahko pogrešali.7 7 Vsekakor je dejstvo, da Drinkovič Slovence in slovensko 
politiko v svojem polemičnem pisanju konec 1 . 1913 enači z Avstrijo, z Dunajem 
in z Nemčijo. Kako z Nemčijo?
Značilna je Drinkovičeva definicija, kaj obsega pojem »naš narod«: »Naš 
narod je jedan od Njemačke do Macedonije. Po prirodi, po običajima, po jeziku
i po mješanoj pasmini.« Ta narod je »dvoimen«, to je »naš narod hrvatskog
i srbskog imena«. »Njemačka« pomeni zanj vse dežele nekdanje Nemške 
zveze, vključno slovenske, kajti pri naštevanju dežel »našega naroda« »od 
Njemačke do Macedonije« našteje izrecno le Dalmacijo, Istro, Bosno, Herce­
govino, Banovino in nato naprej Srbijo, Makedonijo.7 8
Kritičnost do slovenskega klerikalizma je eno, prepuščanje Slovencev Nem­
čiji pa bi bilo drugo.
III
V sočasnem liberalnem in koalicijskem odklanjanju zbližanja HSP z VLS 
in v sodobnem zgodovinarskem obravnavanju tega dogajanja ima — to smo že 
omenili — veliko vlogo ocena osebnosti Ivana Šušteršiča, načelnika VLS, na­
čelnika kranjske SLS in predsednika Hrvatsko-slovenskega kluba v državnem 
zboru. Znano je, da je cesar Šušteršiča 8. januarja 1912 — ob začetku zbližanja
— iznenada imenoval še na položaj predsednika kranjskega deželnega zbora in 
kranjskega deželnega glavarja (predsednika deželnih avtonomnih oblasti). Po 
prikazu Mirjane Gross je imenovanje Šušteršiča povezano s prestolonasled­
nikovo akcijo na jugu monarhije. To mnenje opira najprej na splošni podatek, 
da se v teh letih ni izvršilo nobeno pomembnejše imenovanje brez soglasja
7 7 Še 1 9 . januarja 1 9 1 3 je Josip Smodlaka v pismu R. W. Setonu-Watsonu razlagal 
možnosti trialistične srbohrvatske države, ki bi mogla obstajati, ne da bi prišla v živ­
ljenjski spopad z Nemci in Italijani, kajti pustila bi Slovence in zahodno Istro zunaj 
svojih meja. Takšna država bi bila le prehodna stopnja k popolni osamosvojitvi 
in zedinjenju s Srbijo in Črno goro, a še vedno brez Slovencev. — R. W. Seton-Wat- 
son i Jugoslaveni. Korespondencija 1 9 0 6 —19 4 1 ; 1 (Zagreb-London 1976), 1 3 6 —1 3 8 .
— Senco takega razpoloženja zasledimo še proti koncu prve svetovne vojne v Jugo­
slovanskem klubu, na sejah 7 . in 9 . novembra 1 9 1 7 . — Janko Pleterski, Prva odločitev 
Slovencev za Jugoslavijo (Ljubljana 1971), 1 5 3 .
7 8 Hrvatska rieč, 1 8 . november 1 9 1 3 , št. 8 9 6 .
»Belvedera« (prestolonaslednikove »vlade v senci«). Opira ga tudi na okoli­
ščino, da je cesar istočasno v Dalmaciji za deželnega namestnika (tako se je 
v Dalmaciji imenoval najvišji uradnik državne upravne oblasti) postavil Maria 
Attemsa. »Mario Attems, velikoaustrijski povjerenik, postavljen je za dalma- 
tinskog namjestnika na početku godine 1912, kad je i Šušteršič postao kranjski 
poglavar — postavljenje namjestnika Attemsa pratili su glasovi da on ima 
politički zadatak stvoriti podlogu šušteršičevoj poli tiči u Dalmaciji podupira- 
njem klerikalne Stranke prava. Na primer Narodni list, 13. januar 1912.«7 9
O Sušteršičevem imenovanju za deželnega glavarja je bilo svoj čas precej 
napisanega. Zgodovinar Fran Erjavec je v tem imenovanju videl prelomen 
dogodek v zgodovini SLS, ker si ga je Šušteršič izposloval na lastno pest in 
ker je neposredno prekršil sklep shoda zaupnikov kranjske SLS z dne 4. ja­
nuarja 1912, ki je Šušteršiču naložil, naj dunajski vladi za kranjskega deželnega 
glavarja predlaga Frana Povšeta, državnozborskega poslanca. Novica o Sušter- 
šičevem imenovanju je povzročila v vrstah SLS razburjenje in obsojanje. J. 
E. Krek je prvič odkrito nastopil proti Šušteršiču. »Smatral je,« piše Erjavec, 
»mesto deželnega glavarja, ki je po svoji funkciji vendarle nekak zaupnik vlade, 
nezdružljivo z mestom načelnika stranke in državnozborskega kluba, ki mora 
biti predvsem zaupnik ljudstva; zato je ostro obsojal ta samolastni politični 
korak in ga nazval felonijo.« Erjavec še poroča o Krekovem izbruhu 10. ja­
nuarja na seji vodstva SLS, ko je Šušteršič poročal, da je bil za glavarja ime­
novan on sam. Krek mu je baje zabrusil: »In jaz te bom pa vrgel!«8 0 Erjavec 
skuša Sušteršičevo ravnanje tudi razložiti: »Po ustanovitvi Vseslovenske ljud­
ske stranke (1909), po popolnem zavojevanju kranjskega deželnega zbora in po 
zadnjih državnozborskih volitvah (1911) je postal neomejen gospodar vse slo­
venske politike. Izredna taktična spretnost, s kakršno je vodil boj vse slo­
vanske opozicije proti Bienerthu, mu je ustvarila tako veljavo v stranki, da se 
je vse skoro brezpogojno pokorilo njegovi besedi. Slabotni deželni predsednik 
Schwarz je bil njegova igrača, pa tudi na Dunaju je postajala njegova beseda 
vplivnejša od leta do leta. Ta avtoriteta... je pa očividno gnala njegove ambi­
cije više in više. Skušal je postati na eni strani pravi diktator v stranki, na 
drugi strani mu je pa postajala tudi SLS preozka in slovenske dežele pretesne. 
Stremel je više, iz ,nekronanega vojvode kranjske dežele' je hotel postati držav­
nik, vodja velikih parlamentarnih skupin, minister.«8 1
Zdi se, da je F. Erjavec dobro označil domet Sušteršičeve ambicije. Postati 
prvi slovenski (»jugoslovanski«) minister v dunajski vladi, dobiti politično 
priznanje, ki so ga Čehi že zdavnaj redno dosegali, Slovenci pa nikoli. Ta ambi­
cija pa je Šušteršiča bolj navajala na paktiranje z dunajsko vlado kot pa na kaj 
drugega. Dejansko so vsi sumi, izrečeni na njegov račun, cikali le v to smer.
Skof A. B. Jeglič si je 15. julija 1917 ob Sušteršičevi politični osamitvi v 
SLS zapisal: »Sam je kriv: ko je bil še načelnik kluba, je bil vedno skrivnosten, 
pogostokrat je hodil k Stürgkhu, našemu nasprotniku, ne da bi bil povedal 
poslancem zakaj hodi.. ,«8 2 (Grof Stürgkh je bil predsednik avstrijske vlade 
od novembra 1911 do oktobra 1916, Šušteršič pa je bil načelnik Hrvatsko- 
slovenskega kluba do 4. marca 1914). F. Erjavec je 1 . 1928 zapisal po ustnem 
izročilu: »Pozneje (po imenovanju za deželnega glavarja) se je večkrat izražala 
sumnja, da je ob tej priliki sklenil s Stürgkhom tajen dogovor, v katerem mu
7 9 M. Gross, Hrvatska politika velikoaustrijskog kruga..., 3 8 .
8 0 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja ..., 2 4 6 .
8 1 F. Erjavec, o. c., 1 9 7 .
8 2 A. B. Jeglič, Dnevnik.
je obljubil tiho podporo svoje stranke.«8 3 Silvo Kranjec je bil 1 . 1971 v enciklo- 
pedijskem članku o Šušteršiču previden. Omejil se je na to, da je ugotovil, da 
je opozicijska taktika Hrvatsko-slovenskega kluba, ki se je nadaljevala po 
novembru 1911 tudi proti Stürgkhovi vladi, Šušteršiču »vedno manj prijala«. 
S. Kranjec je prevzel verzijo, da je Šušteršič, potem ko je Stlirgkh odklonil 
imenovanje dr. Evgena Lampeta za kranjskega deželnega glavarja, zamolčal 
kandidaturo Frana Povšeta in »sprejel (Stiirgkhovo) ponudbo zase.«8 4
Nihče ni domneval ali sumil, da bi Šušteršič ravnal v kakem dogovoru 
s prestolonaslednikovim krogom. Očitno zato ne, ker nihče ne tedaj ne pozneje 
ni videl kake vzročne povezanosti prestolonaslednikove politike in Sušteršiče- 
vega ravnanja v odnosih do HSP. Imamo dve zgodovinarski verziji o tem. F. 
Erjavec piše: »Ko pa je začelo stopati jugoslovansko vprašanje z vso silo 
v ospredje, je postalo vprašanje političnega sodelovanja Slovencev in Hrvatov 
neodložljivo. Ker je bilo znano, da se okolica prestolonaslednika Franca Ferdi­
nanda trajno peča z idejo trializma, ni imel tudi Šušteršič proti zvezam s 
Hrvati nobenih pomislekov, temveč jim je celo posvetil vso svojo politično 
spretnost. Posledica tega je bila, da je navezala SLS že spomladi 1 . 1912 pri­
srčne odnošaje s hrvaškimi pravaši, a na jesen je prišlo po ponovnih posveto­
vanjih celo do tesne združitve obeh strank .. ,«8 5 S. Kranjec pa Šušteršiču celo 
pripisuje vlogo dejavnika, ki hoče sam vplivati na politiko bodočega vladarja 
v smislu trializma: »Bodočega cesarja ali kralja bi bilo treba ob nastopu pri­
praviti na primeren državni udar.« V hrvatsko-slovenskem zboru v Ljubljani 
20. oktobra 1912 in njegovih sklepih vidi dejanje, storjeno s takšnim namenom 
in v tej smeri.8 6
Vse navedeno seveda še ne omogoča, da bi brez ostanka dvoma pretehtali 
domnevo, da je Sušteršičevo imenovanje za deželnega glavarja Kranjske bilo 
poteza na velikoavstrijski prestolonaslednikovi šahovnici. Je pa tkanina te 
domneve po navedenem že precej zredčena in prosojna. Dalo bi se pritegniti 
še nekaj momentov, potrebnih preudarka. Že to, da Šušteršič zamolči Stürgkhu 
Povšeta, za katerega vemo, da je bil na prestolonaslednikovem seznamu zaže­
lenih visokih funkcionarjev, in da povzdigne sebe, nezapisanega na tem se­
znamu, ne bi govorilo v prid teze, da je Šušteršič izvoljenec prestolonaledni- 
kovega kroga. Nadalje nov podatek: Deželni predsednik Schwarz je že 5. ja­
nuarja 1912, še predno je Šušteršič odšel na Dunaj, predložil vladi prav njega 
za novega deželnega glavarja.8 7 Predlog deželnega predsednika je bil za vlado 
in cesarja po običaju odločilen. Šušteršič je torej že sam poskrbel za ta pogla­
vitni adut in je na Dunaj odšel takorekoč že s svojim imenovanjem v žepu. 
Stvar je bila seveda zaupna, saj Šušteršič tega niti škofu Jegliču ni povedal.8 8
Šušteršič si je torej pot k položaju deželnega glavarja utrl z lastnimi rokami, 
vedel je že vnaprej, kaj mu bo predsednik vlade Stiirgkh predlagal. Vsekakor 
pa bo držalo, da je Sušteršičevo imenovanje bilo po volji tudi prestolonasled­
nikovemu krogu.
8 3 F. Erjavec, o. c., 1 9 8 .
8 4 Silvo Kranjec, Šušteršič Ivan; v: Slovenski biografski leksikon 1 1 (Ljubljana 
1971), 7 3 1 —7 3 5 .
8 5 F. Erjavec, o. c., str. 2 4 7 .
8 6 S. Kranjec, o. c., 7 3 3 .
8 7 Allgemeines Verwaltungsarchiv, Dunaj, fond ministrstva za notranje zadeve
4 2 1 (MI ex 19 1 2 , št. kranjskega predsednika 35), pr. 5 . januar 1 9 1 2 .
8 8 A. B. Jeglič, Dnevnik, 1 4 . januar 1 9 1 2 : »... novi glavar pa je dr. Šušteršič. Neko­
liko pred Novim letom je bil pri meni in sva o novem glavarju govorila; sebe ni
omenil. Zato me je hitro imenovanje presenetilo...«
V toplem Schwarzovem priporočilu8 9 seveda ni bilo besede o Hrvatski in 
Hrvatih. Iz nadaljnjega dogajanja v zvezi HSP in VLS pa bo jasno vidno, da 
Šušteršič te zveze nikakor ni občutil kot nekakšnega pogoja za svojo ministrsko 
kariero. Nasprotno! Še pred koncem 1 . 1912 je spoznal, da ga v njegovih načrtih 
prej ovira in jo je kmalu na to odpisal, brez očitkov vesti, brez kakega ob­
čutka, da bi se moral pred kom za ta neuspeh zagovarjati. Pred prestolona­
slednikovim krogom vsekakor ne.
Prizadevanje, da bi slovensko politiko uveljavil tudi na višjih, splošne 
razmere v državi dosegajočih ravneh, ni tisto, kar bi morali očitati Šušteršiču. 
Odnos do njegove lastne stranke, do lastne politične baze je tisto, kar je nje­
gova nesreča in greh.
V slovenski meščanski politiki je kljub njenemu konservatizmu in opor­
tunizmu dotlej dejansko veljalo moralno načelo, ki ga je opazil protimeščansko 
usmerjeni Henrik Tuma in ga še 1 . 1917 ugotavljal pri starem Janezu Blei- 
weisu: da je namreč bil »lojalen ne le navzgor, temveč tudi navzdol«, da je bil 
»pravi predstavnik domače politične osnove.«9 0 Šušteršič pa je vsaj že takrat, 
ko si je na lastno pest izposloval imenovanje za deželnega glavarja, in tudi, 
ko je konec 1 . 1912 — zaradi odnosov do vlade — izgubil zanimanje za opozi­
cijsko hrvatsko-slovensko politiko in pozneje sploh za nadaljevanje hrvatsko- 
slovenske narodne akcije, pokazal, da se po tem moralnem načelu ne čuti 
obvezanega. Bil je prvi med slovenskimi politiki, ki je stopil na to pot. To 
njegovo ravnanje je naznanjalo, da se odpira vprašanje novega socialnega vod­
nika narodnega gibanja, pogojeno po imperializmu in novi stopnji slovenskega 
družbenega razvoja.
Shod zaupnikov kranjske SLS dne 4. januarja 1912 je nepričakovanemu 
kranjskemu deželnemu glavarju popolnoma jasno naložil nalogo, da kot 
strankin načelnik nadaljuje politiko hrvaško-slovenske vzajemnosti. Dalma­
tinskima pravaškima državnozborskima poslancema Anteju Dulibiču v Šibenik 
in Ivu Prodanu v Zadar je shod poslal brzojavni pozdrav »Bratski stranki 
prava«, z vzklikom »Živela združena Hrvatska!«. »Slovenec« je sicer zanosno 
zapisal, da je s tem pozdravom »slovenski narod po svojih zastopnikih obnovil 
zvezo s Hrvati,«9 1 toda skromnost manifestacije je kazala, da je slovensko- 
hrvaško pravaško-klerikalno sodelovanje ta čas šele v začetkih. Obstoj vse- 
hrvaške pravaške stranke je šele nakazoval možnosti take politične formacije.
Prvo vidno dejanje združene HSP je bil sestanek osrednjega vodstva dne 
11. januarja 1912 v Zagrebu. Zbrani predstavniki so poslali vdanostno brzojavko
8 9 Schwarz navaja, da bo tudi novi deželni glavar, tako kot prejšnji, moral pri­
pasti najmočnejši stranki v kranjskem deželnem zboru, to je SLS. Glede na to, 
da je Šušteršič nesporno priznani voditelj stranke, se njegova kandidatura postavlja 
sama po sebi. Vrhu tega pa ima Šušteršič tudi posebne odlike: natančno poznanje 
dežele in njenih ljudi, izkušnje v parlamentarnem delu, posebno pa še to, da je 
dostopen tudi drugim strankam, kar je dokazal z novo deželno ustavo in z novim 
deželnim volilnim redom, ki določata tudi nemški jezik kot delovni jezik in ki za­
gotavljata nemški stranki zavarovano pozicijo v primeru novih sprememb deželne 
ustave in deželnega volilnega reda; njegovo imenovanje kranjskim Nemcem ne bi 
bilo nesimpatično. Za Narodno napredno stranko in za Nemce je tudi ugodno, da 
imajo opraviti z možem, ki ima polno avtoriteto v svoji lastni stranki. Morebitni 
pomislek, da je bil Šušteršič v državnem zboru nasproti vladi večkrat tudi robat, 
je deželni predsednik zavrnil z opozorilom, da je bila Sušteršičeva taktika v zadnjem 
času bolj ustrežljiva. Ko poudari veliko šušteršičevo politično talentiranost, končno 
ugotovi: »Njegova lojalnost in cesarju zvesto mišljenje je vzvišeno nad vsak dvom.« 
Tega pa ne postavlja v nasprotje z mišljenjem kake druge osebe.
9 0 D. K. (Dušan Kermavner), Neobjavljena Tumova študija o našem narodnem 
razvoju; v: Sodobnost 6 (Ljubljana 1938), 1 9 9 .
8 1 Slovenec, 4, januar 1 9 1 2 , št. 3 .
cesarju oziroma kralju Francu Jožefu, ki je izrazila trdno prepričanje, da bo 
monarh zedinil razdeljene hrvatske dežele in zaščitil hrvatsko pravo.
Posvetovanje in sklepi konference so bili tajni, Slovenci na njem niso bili 
zastopani. Bili pa so, po »Slovenčevem« zagotovilu, »v duhu... s celim srcem 
pri teh razpravah, saj vemo, da je delo za združeno Hrvaško tudi delo za našo 
domovino.« Z velikim veseljem je »Slovenec« objavil pozdravno brzojavko 
zborovanja Vseslovenski ljudski stranki: »Sakupljeni pravaški zastupnici iz 
svih hrvatskih zemalja, pozdravljaju sa svojeg sastanka suplemenike iz sloven­
skih zemalja u nadi, da se što prije sjedinjeni na skupu nademo. Živjeli!
— Za sve dr. Starčevič.« V odgovoru je Šušteršič v imenu VLS zagotovil, da se 
»čutimo kot del plemenitega naroda hrvatskega in hočemo vedno skupno 
delovati za blagor in napredek našega ljudstva.« Razmerje VLS do pravašev 
je opredelil kot razmerje »najožjih somišljenikov in sobojevnikov.«9 2
Znano je, da je ta zaupni sestanek vodstva HSP sklenil takoimenovano 
trialistično spomenico na cesarja. Spomenico je »Slovenec« prvič omenil 1 . fe­
bruarja 1912, ko je poročal, da sta jo pravaška predstavnika Sesardič in Zagorac 
izročila v cesarjevi kabinetni pisarni, prepis pa v kabinetni pisarni prestolo­
naslednika. 5. februarja je končno objavil celotno besedilo na uvodnem mestu. 
Že ta okoliščina kaže, da je bila spomenica sestavljena brez poprejšnjega 
posvetovanja z VLS in da je slovenska klerikalna stranka bila o njej obveščena 
zelo pozno. Pa tudi v vsebini spomenice ni nobenega znamenja, ki bi govorilo 
za udeležbo Slovencev. To je bilo v določenem neskladju z vsebino navedene 
pozdravne brzojavke Slovencem. Spomenica je prosila monarha, naj skliče 
zastopnike hrvaškega ljudstva iz vseh hrvaških dežel na sabor v Zagreb. »Nalo­
ga tega sabora bo, da v sporazumu z Vašim Veličanstvom, našim zakonitim 
kraljem, uredi tako notranje zadeve hrvaškega kraljestva, kakor tudi njega 
odnose do celotne monarhije, kakor bo odgovarjalo pravicam in interesom 
hrvaškega naroda ter sijaju in moči najvišje dinastije.«
Po mnenju Mirjane Gross so pravaši spomenico pisali pod vtisom prilizo­
vanja in meglenih trialističnih obljub velikoavstrijskih zaupnikov in v naivnem 
upanju, da gre za prvi korak k uresničenju tradicionalne pravaške ideje. Po 
njenem je spomenica jasno pokazala, da se vsepravaška organizacija ne giblje 
po velikoavstrijski poti in da se je nasprotje med trialistično in pa velikoavstrij- 
sko koncepcijo pokazalo v pravi luči.9 3
Mnenje o nasprotju med obema koncepcijama je gotovo utemeljeno. Reči 
pa je treba še to, da bi bilo to nasprotje le še ostrejše, če bi trialistični memo­
randum z dne 12. januarja 1912 za hrvaško državno enoto terjal tudi slovenske 
dežele. Prav v tej smeri pa se je razvijala trialistična akcija VLS. Tudi ona 
morda pod nekimi naivnimi političnimi vtisi, a vsekakor vztrajno in po samo­
stojni logiki, ki je vodila ali k neogibnemu konfliktu z dualističnim sistemom 
ali h kapitulaciji. Dinamika tega razvoja je bila različna od onega v krogu 
hrvaške pravaške politike, a to se je pokazalo šele pozneje.
Prav kmalu se je Slovencem pokazala priložnost pokazati solidarnost 
s Hrvati. In res je protestno gibanje Dalmatincev proti nasiljem bana Čuvaja 
v Hrvatski-Slavoniji odmevalo tudi na Slovenskem. »Straža« je že 5. februarja 
1912 zapisala: Kot »najbližji bratje Hrvatov si moramo biti svesti, da jih v nji­
9 2 Slovenec, 1 5 . januar 1 9 1 2 , št. 1 1 .
9 3 M. Gross, Povjest hrvatskog naroda ..., 276, in Hrvatska politika velikoaustrij­
skog kruga..., 39—40 . — Avtor spomenice je bil bojda M. Drinkovič. Ta je tisti čas 
takole pisal o njenem pomenu: »Stranka prava može da bude ponosna, što je ovim 
svojim činom hrvatsko pitanje nametnula na ozbiljno razmišljanje i najvišim 
faktorima.« — Hrvatska rieč, 25 . februar 1 9 1 2 , št. 6 2 4 .
hovi težki borbi ne smemo in ne moremo pustiti same, da jim moramo 
priskočiti na pomoč v teh težkih dnevih...« Drugače kot leta 1903, je bilo 
tokrat nastopanje klerikalne stranke na eni, in liberalne ter socialdemokratske 
na drugi strani, popolnoma ločeno in v znamenju ostrega medsebojnega boja. 
Prvi so najavili protestni shod v Ljubljani za 18. marec liberalci in socialde­
mokrati. V Mestnem domu naj bi govorila Etbin Kristan in Rasto Pustoslem- 
šek. »Slovenec« je najavljeni shod zavrnil kot enostransko akcijo in zato, ker 
demonstracije po njegovem mnenju banu Čuvaju položaj le olajšujejo, češ 
kričaštvo napeljuje vodo na madžarski mlin. Sklical se je na oklic Stranke 
prava, ki je svaril proti nasledkom raznih demonstracij. Namignil je na nevarne 
septembrske dogodke leta 1908 in na škodljivost liberalne nepremišljenosti. 
Zavrnil je tudi politične simpatije slovenskih liberalcev na Hrvatskem: »Naši 
liberalci so se vedno potegovali za koalicijo in se izražajo še sedaj zoper 
trializem ter drže roko Madžarom... Osvobojenje Hrvaške se bo doseglo 
z razumno politiko, ne pa s pouličnim kričaštvom, najmanj pa, če se za Hrvate 
oglasi kak Ribnikar ali Pustoslemšek. Razume se, da za tema dvema glasnikoma 
ne moremo iti in je shod že vnaprej kompromitiran.«9 4 SLS se je odločila za 
akcijo v parlamentu, saj je tukaj imela skoraj izključno besedo (kranjski libe­
ralci so imeli le enega poslanca, slovenski socialni demokrati pa nobenega). 
Zato je tem raje »ulico« prepuščala svojim nasprotnikom.
Hrvatsko-slovenski klub je že 5. marca razpravljal o dogodkih na Ogrskem 
in v hrvatskih pokrajinah in soglasno odobril interpelacijo na ministrskega 
predsednika. Naslednjega dne so poslanci Spinčič, Krek in Prodan interpelirali 
vlado z ostrim protestom proti Čuvajevemu režimu in z zahtevo po obnovi 
ustavnih razmer v banovini. Podobno interpelacijo so vložili tudi primorski 
narodnjaški poslanci. Interpelirali so tudi nemški krščanski socialci.9 5 Pred­
sednik vlade je 7. marca na kratko odgovoril na interpelaciji Hrvatsko sloven­
skega kluba in krščanskih socialcev, da je pri vseh pogajanjih z ogrsko vlado 
strogo in odločno varoval zakonite pravice vladarjeve, koristi armade in mo­
narhije.9 6 Akcija Hrvaško-slovenskega kluba ni vplivala na razmere na Hrvaš­
kem, četudi je izzvala proteste bana Čuvaja. — Najavljeni protestni shod 
ljubljanskih liberalcev in socialdemokratov je vlada — prepovedala.9 7
Že tiste dni se je v Zagrebu dogajalo nekaj, kar ni potrjevalo strankarske 
razprtije na Kranjskem. Prvo novico o sporazumu HSP s Hrvatsko-srbsko 
koalicijo v zvezi s pričakovanimi saborskimi volitvami je »Slovenec« natisnil
1 5 . marca. Ta sporazum na sovražnost med SLS in slovensko liberalno stranko 
ni vplival prav nič blažilno. »Slovenec« je v nadaljnjem objavljal podrobnosti
o pravaško-koalicijskem sporazumu, a brez komentarja in brez kakih priča­
kovanj. Drugače torej kot krščanskosocialna »Reichspost« na Dunaju, ki se je 
nad paktom, kot piše Mirjana Gross, navduševala v prepričanju, da koalicija 
sprejema pravaško politiko.9 8 Pozneje je Šušteršič poudarjal, da je HSP sklenila 
pakt s koalicijo še pred zvezo s Slovenci. Očitno je povezanost HSP in VLS 
v tistih dneh bila še prav rahla in ni dosegla še niti stopnje medsebojnega 
obveščanja o pomembnih političnih odločitvah. Najbrž se je tudi VLS zato 
čutila še popolnoma samostojno v odločanju o svoji taktiki. Prav to pa je že 
malo za tem povzročilo krizo v odnosih med pravaši in VLS, ko je šlo za vpra­
B 4 Slovenec, 5 . marec 1 9 1 2 , št. 5 3 .
9 5 Slovenec, 5 . in 6 . marec 1 9 1 2 , št. 5 3 in 5 4 .
M Slovenec, 8 . marec 1 9 1 7 , št. 5 6 .
0 7 Slovenec, 1 6 . marec 1 9 1 2 , št. 6 3 .
9 8 M. Gross, Hrvatska politika velikoaustrijskog kruga..., 4 2 .
šanje obstrukcije v državnem zboru proti suspendiranju ustave in razglasitvi 
komisariata v banski Hrvatski.
Za lažje presojanje političnih nagibov in še posebej vprašanja, koliko je 
taktika VLS v splošnem izražala namere prestolonaslednika, je koristno in 
potrebno pritegniti podatek o pogovoru s Francem Ferdinandom, ki ga najdemo 
v Spinčičevih zapiskih.
Prestolonaslednik Franc Ferdinand osebno ni rad sprejemal politikov, ki 
bi sicer zanj bili zanimivi, a ne dovolj plemenitega rodu. Pa vendar so bile 
priložnosti, ko je spregovoril tudi z »neplemenitim« politikom. Ena takšnih 
je bila splovitev avstrijskega dreadnoughta »Tegetthoff« dne 21. marca 1912 
v Trstu. Splovitev je bila uspeh prestolonaslednikove politike, ki je hotel 
okrepitev avstrijske moči na morju. Navzoča sta bila on sam in pa nadvojvoda 
Leopold Salvator. Izmed slovenskih poslancev so bili navzoči Šušteršič, Po­
gačnik, Verstovšek, Jankovič, Hladnik, Brenčič, Pišek, Roškar, Benkovič, Grego­
rin in Ravnihar." Franc Ferdinand pa si za pogovor ni izbral Šušteršiča. 
Nagovoril je Joška Pogačnika, »s katerim se je obširno pogovarjal o brambni 
reformi in izrazil svoje posebno zadovoljstvo nad zadnjim Pogačnikovim 
govorom o brambi reformi«.1 0 0 O vprašanjih v zvezi z reformo monarhije na 
jugu je govoril z hrvaškim državnozborskim poslancem Vjekoslavom Spin- 
čičem. O pogovoru je Spinčič nemudoma obvestil tudi širšo javnost. »Hrvaška 
korespondenca« je sporočila, »da se je prestolonaslednik Franc Ferdinand ob 
prilika splavljenja »Tegetthoffa« pri poslancu Spinčiču informiral o dogodkih 
na slovanskem jugu... Prestolonaslednik pa je v pogovoru s poslancem 
Spinčičem tudi pokazal, da hrvaške razmere dobro pozna.«1 0 1
Podrobnosti o tem političnem kontaktu s prestolonaslednikom si je Spinčič 
skrbno zabeležil: Franc Ferdinand je k Spinčiču sam pristopil. Začel je z bese­
dami o lepoti Istre, Spinčič mu je odvrnil z besedami o vzrokih njene revščine. 
Potem je začel Spinčič govoriti o razmerah v banovini: »Ne zamjerite, ako 
spominjem odnošaje u Hrvatskoj. Mi smo samo jedna njezina grana. Da nema 
nje, ne bi ni nas bilo. Mi svi bili bi se poitalijančili. A on na to: Ja vam to ni 
malo ne zamjeram, pače razumjem, odobravam, »finde ganz natürlich und 
recht. Meine Sympathien sind ja auf Ihrer Seite, das wissen Sie ja.« Ja sam mu 
na to odvratio da smo mi več danas medu nami govorili: da imademo danas 
sreču videti kod ove svečanosti dva naša najbolja prijatelja iz dinastije. A on 
če na to : Naravski je, da smo vaši prijatelji. Ko je bio uvjek vjeran vladarskom 
tronu, ko se je zanj borio, koliko Hrvati i uopče Jugoslaveni (die Südslawen)! 
A ja ču: Da, i Slovenci, i Srbi, za köje nišam odobravao da se ih je preganjalo. 
Oni su tu, i oni su se borili za dinastiju, i izkazivali uvjek vjernost. I koliko 
se bude s njimi bolje postupilo, toliko če biti vjerniji i odaniji. Zajedno živimo: 
svi, i Hrvati i Slovenci i Srbi, sačinjavamo jedan kompleks. Na to sve je Franc 
Ferdinand odobravajuč kimao, opetujuč riječi, ganz natürlich. — Glede Čuvaja 
je rekao: Das ist eine Schande, da naime on banuje. — Zvršili smo razgovor 
time, da je rekao, da če nam biti bolje; a ja njemu: die beste Garantie dafür 
sind Eure kaiserliche Hoheit, što je zadovoljstvom kvitirao.«
Zapisku o pogovoru je Spinčič dodal tudi svoja razmišljanja in vtise. Pred­
vsem vtis, da oba nadvojvoda, Leopold Salvator in prestolonaslednik, govorita 
iz prepričanja. »Vide stvari koje ne mogu snositi, a moradu ih snašati, ne mogu 
pomoči, sada; bitče nam bolje, vele obojica — i stalno si misle, tek onda kad se 
dogodi promjena na prestolju.« Spinčič izraža vero, da bi se takrat res lahko kaj
9 3 Slovenec, 23. marec 1 9 1 2 , št. 6 8 .
1 0 0 Slovenec, 22. marec 1 9 1 2 , št. 6 7 .
1 0 1 Slovenec, 27. marec 1 9 1 2 , št. 7 0 .
zgodilo. Omenja, da je bil prejšnji mesec pri Mahniču in da mu je ta zatrjeval, 
da se Franc Ferdinand ne bo dal pridobiti Madžarom (s priznanjem njegove 
žene za kraljico), da je sam iz njegovih ust slišal, da hoče ustvariti »na jugu 
jednu našu cjelinu«. Že tedaj je Spinčič začel upati na Franc Ferdinandovo 
prijaznost do nas in da res misli nekaj dobrega z nami. »Posije 21. 3. 1912 pak 
se je moja vjera učvrstila«, sklepa Spinčič svoja tedanja razmišljanja.1 0 2
Pogovor prestolonaslednika z Vjekoslavom Spinčičem je tipičen primer vira 
za nastanek govoric in celo prepričanja o prestolonaslednikovih trialističnih 
namerah. Toda niti prestolonaslednikova izbira sogovornika niti vsebina pogo­
vora nikakor ne ustrezata podobi človeka, ki hoče razviti široko politično 
akcijo, celo trialistično akcijo, na jugu monarhije, prek Šušteršiča in njegovih 
strankarskih zvez s hrvaškimi pravaši. Prej utrjuje vtis, da so se vsi, ki so 
v tistem času snovali to ali ono politično pobudo in akcijo, čutili pooblaščene 
po prestolonaslednikovih željah, kakor so si jih sami razlagali.
Dogovor Stranke prava s koalicijo je bil povod za uvedbo komisariata na 
Hrvaškem. To je bil nov udarec madžarske vlade in sicer ob podpori dunajskih 
dualističnih krogov, saj je komisarja imenoval sam Franc Jožef. Odpadle so 
pričakovane volitve za sabor in začela se je doba še hujšega brezpravja in zati­
ranja političnega življenja v banovini.
Postavitev Slavka Čuvaja za komisarja na Hrvaškem, razmere, ki so nastale 
po razveljavljenju ustave, vse to je terjalo novo akcijo Hrvaško-slovenskega 
kluba na Dunaju. Slovenski klerikalci so svojo taktiko v tej novi etapi uravna­
vali po dveh temeljnih političnih presojah. Razvoj na Hrvaškem in šanse 
jugoslovanskega problema so gledali v luči splošnih razmer v monarhiji, pred­
vsem v luči najnovejše zaostritve krize dualizma, ko je ogrska vlada znova 
zavrla reformo obrambnega zakona s tem, da je cesarju osporavala pravico 
vpoklica rezervistov po zakonu iz leta 1888. »V Avstroogrski smemo v dogled­
nem času pričakovati zelo resne državne krize. To, kar se je sedaj pojavilo, je 
le grom pred nevihto. Ogrska magnatska klika, ki je izvor vseh homatij in 
državnopravnih konfliktov, se bo morala streti ali s pomočjo ljudstva ali pa 
s silo. Na vsak način stojimo pred veliko državno krizo in takrat se bo poka­
zalo, da je federalistična Avstrija edina državna oblika, ki je v Avstriji 
mogoča.«1 0 3
Druga temeljna presoja pa je bila, da je ravno vprašanje brambne reforme 
tisto, pri čemer morajo Slovenci oziroma Hrvaško-slovenski klub v državnem 
zboru neomahljivo podpirati monarha in prestolonaslednika. Zato, ker je 
brambna reforma poglavitni interes dinasta in se utegne razviti v vzvod za 
oktroiranje ustavnih sprememb. Pa tudi zato, ker Slovenci in Hrvatje potrebu­
jejo močno Avstrijo za zaščito pred italijanskimi aspiracijami. O drugem 
aspektu je spregovoril primorski poslanec Fon 29. februarja 1912 na shodu 
zaupnikov SLS v Gorici: »Naš klub je vedno glasoval za vojaške potrebe. 
Mi smo na stališču, da treba Avstrijo vzdržati na višini kot velesilo. Največja 
nevarnost nam preti od juga in ako pride do vojske z nesrečnim izidom, bomo 
stroške plačali v prvi vrsti mi Slovenci. Kdor se torej smeje našemu lojalstvu 
in patriotizmu, tiče v novi zavod (umobolnico) na Šentpeterski cesti.«1 0 4
Hrvatsko slovenski klub v tem položaju ni posegel po najmočnejši obliki 
protesta proti komisariatu v banski Hrvatski, ni začel obstruirati delo držav­
nega zbora, četudi so dalmatinski liberalni poslanci to želeli. Namesto tega 
se je odločil za interpelacijo vladi (18. april 1912) in se zadovoljil z odgovorom
1 0 2 Arhiv Hrvatske, Zapuščina Vjekoslava Spinčiča.
1 0 3 Slovenec, 3. april 1 9 1 2 , št. 7 6 .
1 0 4 Slovenec, 1 . marec 1 9 1 2 , št. 5 0 .
predsednika Stürgkha. Takšna taktika je že tedaj sprožila hude očitke na 
račun kluba in njegovega načelnika, ki jih je z enoletno zamudo končno 
ponovil tudi dalmatinski pravaš Drinkovič.
Podobne očitke najdemo tudi v zgodovinskem prikazu Mirjane Gross: 
»Dalmatinski poslanici ističu u bečkom parlamentu da je brutalno nasilje 
u Hrvatskoj izazvalo gnjev i solidarnost u svim zemljama gdje žive Srbi
i Hrvati i pozivaj u merodavne faktore da uklone nasilni režim, ako ne zbog 
Hrvatske same, a ono zbog mira i reda na jugu monarhije. Značajo je da 
tu akcij u dalmatinskih poslanika pomažu Česi i slovenski liberali, ali ne i veli- 
koavstrijski predstavnici, krščanski socijali, njemački i šušteršičevi kleri­
kalci... Šušteršičev Hrvatsko-slovenski klub u avstrijskom parlamentu — 
pravaši iz Dalmacije i slovenski klerikalci — sprečava namjeru dalmatinskog 
kluba — Napredne Hrvatske i Srpske stranke — da u Carevinskom viječu 
izvrše opstrukciju.«1 0 5 Ali na drugem mestu: »Dalmatinski zastupnici u care­
vinskom viječu htjeli su inscenirati obstrukciju da bi primorali nadležne 
avstrijske faktore, da se založe za ukidanje komesarijata. Dr. Šušteršič spri- 
ječio je tu namjeru. Usred velike bitke za novi vojni zakon, koji je trebao 
omogučiti sistematski porast naoružanja bez kontrole zakonodavnih tjela, 
obstrukcija jugoslavenskih zastupnika bila bi dinastiji vrlo neugodna. Avstrij­
ska se vlada ipak odlučila na to da pokaže solidarnost sa potlačenom Hrvat- 
skom, što ni u kom slučaju nije mogla uraditi bez vladareva odobrenja, u želji 
da zaplaši madarsku vladu i javnost u vezi sa borbom za vojnu reformu. U do­
govoru sa avstrijskom vladom Šušteršič je interpelirao avstrijskog ministra 
predsjednika dr. Karla Stürgkha o stanju u Hrvatskoj. Ministar je dao izjavu 
dotad nečuvenu za pretstavnika dualizma .. ,loe (podčrtal J. P.)
Resnično se je 11. aprila 1912 sestal v Splitu izvršilni odbor dalmatinske 
Stranke prava. Seje so se udeležili tudi državni in deželni poslanci te stranke. 
Sprejete so bile tri resolucije: Medtem ko je prva izjavljala solidarnost dalma­
tinskih Hrvatov z bojem Hrvatov v banovini, je druga naznanjala, da so »pra­
vaši pripravljeni sodelovati z vsemi hrvatskimi in srbskimi brati v varstvo 
ogrožene hrvatske domovine, ki računa pri tem tudi na pomoč bratskega 
slovenskega naroda.« Tretja resolucija pa je zahtevala od poslancev v vseh 
predstavniških telesih, naj store vse potrebne ukrepe, da bi se končal režim 
nasilja na Ogrskem.1 0 7 Bil je to poziv za skupno akcijo vseh slovenskih, hrvaš­
kih in srbskih poslancev v dunajskem državnem zboru, a tudi saborskih v Pešti, 
ne da bi natančneje določil, katere vrste taktičnih sredstev je treba uporabiti.
Po Drinkovičevem zatrdilu so na tem sestanku sklenili, da hočejo doseči 
obstrukcijo jugoslovanskih poslancev v državnem zboru na Dunaju. Ali so to 
vezali s kakim podobno ostrim nastopom v Budimpešti, kar bi bilo v smislu 
omenjene resolucije in tudi sicer logično, saj je šlo neposredno za razmere 
v banovini, ni povedal naravnost. Imamo pa na voljo dve njegovi razlagi, zakaj 
v državnem zboru do obstrukcije ni prišlo. Prva je iz časa dogajanja samega, 
druga pa s konca leta 1913, ko se je Drinkovič odtrgal od »milinovcev« in od 
njihove vsehrvaške stranke prava, iz katere so se frankovci že pred pol leta 
izločili.
Po prvi verziji1 0 8 so dalmatinski pravaši hoteli storiti vse, kar je bilo 
mogoče. Posredovali so v Ljubljani. »U Ljubljani našli su največu susretljivost«. 
Težava je bila v tem, da poslanci hrvatsko-srbske koalicije (ti bi namreč lahko
m s Povjest hrvatskog naroda ..., 27 8 .
1 0 6 M. Gross, Hrvatska politika velikoaustrijskog kruga ..., 4 3 .
1 0 7 Slovenec, 1 2 . april 1 9 1 2 , št. 8 3 .
1 0 8 Hrvatska rieč, 24 . april 1 9 1 2 , št. 6 4 8 .
kaj storili v Budimpešti) niso vse kritične dni, 16. do 19. aprila, prišli na Dunaj.
17. aprila sta na Dunaj prispela le dva pravaška predstavnika iz Zagreba. 
Bilo se je treba odločiti, kaj storiti v dunajskem državnem zboru. »Započeti 
bučnom obstrukcijom u Beču, kad se u Pešti nastupa posve mirno, nije bilo 
moguče.« — »Hrvatsko-slovenski klub je pozdravio interpelaciju (t. j. Sušterši- 
čevo), ko j a je od ciele kuče pozorno slušana...« in imela »neočekivani (!) 
uspjeh za hrvatsku stvar.« Drinkovič tu misli na odgovor predsednika avstrijske 
vlade Stiirgkha, ki je kršil pravila dualizma s tem, da je trdil, da se tudi 
avstrijske državne polovice tiče tisto, kar se dogaja v banovini. Nato omeni 
Drinkovič protest Madžarov na Stürgkhovo izjavo in pravi: »Naravno to nas, 
koji smo htjeli više, koji smo htjeli da se hrvatsko pitanje u cielosti (!) počme 
riešavati, ne bi moglo smetati. I nije nas smetalo (!)... Ali šta se dogada?« 
Navede izjavo predstavnika hrvatsko-srbske koalicije v Budimpešti, Aleksandra 
Popoviča, da se hoče koalicija držati nagodbe, da se odmika od pakta s Stranko 
prava, da je ogrsko-hrvatska nagodba živ organizem, sposoben aklimatizacije ... 
Po vsem tem so končno prispeli trije delegati koalicije 19. aprila zvečer iz Pešte 
na Dunaj, z jugoslovanskimi poslanci v dunajskem parlamentu pa so se sestali 
šele 20. aprila, dopoldne in popoldne. Rezultat? »Do nikakovih zaključaka 
se nije došlo. Obče (!) narodne akcije tako za sada nije moguče, a dalji izstupi 
u bečkom parlamentu postaju brezpredmetni« (!). Tako ugotavlja Drinkovič. 
Še sam dokazuje: »I čemu bi služila daljnja obstrukcija u Bečkom parlamentu, 
kad se u Pešti koalicija pokazuje služničkom ... Čemu ako ne izpraznoj reklami 
ili još izpraznijoj demonstraciji? ... Pravaši su učinili što su mogli i u Bosni
i u Dalmaciji i u Istri, pa su se i Slovenci za stvar hrvatsku kao i za svoju 
založili... Koalicija nije htjela ...« Glede nadaljnjih možnosti in potreb pa 
meni: »Hrvatsko pitanje došlo je preko bečkog parlamenta a zaslugom Hrvat- 
sko-slovenskog kluba medu pitanja, skupna cieloj monarhiji. Na Banovini je 
(!), da se u tom pravcu hrvatsko pitanje bude razvijalo.«
V svoji drugi verziji pripiše Drinkovič vso krivdo Šušteršiču, o problemu 
skupne akcije vseh jugoslovanskih političnih faktorjev v obeh centrih duali- 
stične monarhije, zlasti o problemu obnašanja koalicije — molči. Omenja, 
da je po naročilu konference dalmatinske Stranke prava odpotoval 12. aprila
1912 v Ljubljano, da bi pridobil Slovence za obstrukcijo. Govoril je s Šušterši­
čem. Ta predloga ni odklonil, a menil je, da je vprašanje taktike treba odločiti 
na Dunaju. Drinkovič je iz Ljubljane potoval še v Zagreb, odtod pa 16. aprila 
na Dunaj z delegati iz banovine (kot vemo, sta to bila pravaša, predstavnikov 
koalicije med njimi ni bilo). Debato v Hrvaško-slovenskem klubu na Dunaju, 
na kateri je bil navzoč, opiše takole: »Tu je g. Šušteršič iznio poznatu, sa 
Stürgkhom dogovorenu ( ! ) interpelaciju pred klub ; tu ( ! ) se odlučio uzprkos 
mojeg upornog nastajanja, a kašnje (kdaj?) i dr. Krstelja, za to mizerno 
sredstvo ...« Šušteršič je prepeljal Hrvate žejne čez vodo. Drinkoviču je izjavil, 
da ne bo sodeloval z desperadosi in »da nije lepo što mi Hrvati dolazimo 
k’njima radi komesarijatstva, jer kada bi takva što bilo uvedeno u Kranjskoj, 
oni ne bi išli apelirati na Hrvate u Zagrebu«. O tej nebratovski zavrnitvi zahtev 
»desperadosa« Drinkoviča je ta pozneje poročal v Sarajevu na seji Vrhovne 
uprave Stranke prava 7.—9. junija 1912.1 0 9
Drinkoviču razlogov za kritičnost do Šušteršiča gotovo ni manjkalo, a ma­
njkalo mu tudi ni razlogov za to, da je konec 1913 bil izrecno enostranski. 
Zato bi bilo napačno sprejemati samo njegovo drugo verzijo in ne tudi prve. 
Iz obeh skupaj pa razberemo tole: Iniciativa dalmatinskih pravašev za obstruk­
cijo v dunajskem državnem zboru ni bila nekaj izoliranega, ampak zamišljena 
kot del splošne »obče narodne« akcije Hrvatov na obeh straneh dualistične 
meje, ne samo na avstrijski, tudi na ogrski. To akcijo naj bi na eni strani 
podprli Slovenci, na drugi pa Srbi v hrvaških deželah. Svojo solidarnost naj 
bi manifestirali tudi Bosanci in Hercegovci. Drinkovič je imel pooblastilo, da 
takšno splošno akcijo pripravi. Šel je k Šušteršiču. Ta predloga za obstrukcijo 
ni kar odklonil, vztrajal pa je, da mora o taktiki odločiti celotni Hrvaško- 
slovenski klub. S tem pogojnim uspehom v žepu je Drinkovič odšel v Zagreb. 
Tu pa se je zataknilo: ni se mu posrečilo, da bi koalicijo pridobil za nujen 
skupen posvet o taktiki na Dunaju. Z njim sta na Dunaj odpotovala le dva 
predstavnika banovinskih pravašev. Vsi trije so se udeležili seje Hrvaško- 
slovenskega kluba 17. aprila 1912. Manjkal pa je najpomembnejši element 
za odločitev za obstrukcijo: pripravljenost koalicije pridružiti se bojni akciji. 
Na Dunaj njeni predstavniki niso prišli, v Pešti pa so bili čisto mirni. Tako 
Šušteršič ni imel težkega dela, da izposluje enoten sklep kluba, da za zdaj 
zadostuje interpelacija. Vrh tega je tisk poročal, da je vlada sporočila, da bo 
komisariat takoj odpravljen. Na zahtevi po obstrukciji je vztrajal edini Drin­
kovič, ki niti ni bil član kluba (Krstelj, ki ga omenja, tudi ni bil član kluba in 
se je udeležil šele poznejšega, širšega posveta s predstavniki koalicije dne 
20. aprila 1912). Vsi drugi so glasovali za interpelacijo. Interpelacija je imela 
nepričakovan uspeh »za hrvatsko stvar«, senzacionalno protidualistično izjavo 
avstrijskega ministrskega predsednika. Predstavniki koalicije v Pešti pa dajejo 
istočasno čisto dualistične, nagodbenjaške izjave in šele nato odpotujejo na 
posvet dne 20. aprila na Dunaju. Tu se pokaže, da skupna akcija s koalicijo 
ni mogoča, da torej ni mogoča antidualistična »obče narodna« akcija z evident­
nim trialističnim državnopravnim ciljem že med Hrvati samimi. Treba se je 
omejiti na delovanje le v enem centru dvojne monarhije, na Dunaju, v okviru 
danih možnosti.
Nedvomno je tak razvoj za Šušteršiča imel privlačne strani: njegov osebni 
pomen kot predsednika Hrvaško-slovenskega kluba se je v okviru vsehrvaško- 
slovenske politike povečal, ni se mu bilo treba spuščati v sodelovanje s koali­
cijo, v sodelovanje, ki mu ne bi samo vezalo rok, ampak bi mu naprtilo sumni­
čenje Dunaja, da bi se utegnil kdaj zbližati tudi z madžarsko protidunajsko 
opozicijo. Vrh tega bi takšno vsenarodno sodelovanje pomenilo tudi sprijaznje­
nje s slovenskimi liberalci, česar si Šušteršič še posebno ni želel. Vse te nevšeč­
nosti, vse te dileme so s soglasnim sklepom Hrvaško-slovenskega kluba in 
z jalovo konferenco s predstavniki koalicije odpadle. Nova kritična situacija 
je nastopila šele sredi junija 1912, ko se je vprašanje obstrukcije znova 
zaostrilo.
Takšno podobo potrjuje tudi tisto, kar je moč razbrati iz tedanjega pisanja 
»Slovenca« in drugih slovenskih listov. Podrobno navajanje si prihranimo, 
saj zadostuje celota Drinkovičevega pričevanja.
Dodati pa je treba nekaj opozoril na dejstva, ki to podobo dopolnjujejo.
— Uvedbo komisariata v banovini in njegove postopke so v avstrijski državni 
polovici obsojale tako rekoč vse stranke, vključno nemške nacionalce. Ta 
izjemni politični pojav je gotovo krepil vodstvo VLS v pričakovanju, da se 
bliža možnost za protidualistično ustavno reformo monarhije celo s podporo 
avstrijskega državnega zbora. — Interpelacije Hrvatsko-slovenskega kluba 
z dne 18. aprila 1912 niso podpirali samo hrvaški in slovenski člani kluba, 
marveč tudi vsi drugi slovenski državnozborski poslanci: Rybar, Gregorin, 
Mandič, celo liberalec Ravnihar. — O istem vprašanju sta bili istočasno vloženi 
še dve interpelaciji, ena nemško-avstrijskih socialdemokratov (Nemec-Adler)
in druga čeških socialdemokratov. Vse tri so bile prebrane v celoti in na 
začetku zbornične seje, po enakem postopku. — Sestanek hrvatskih poslancev 
dne 20. aprila 1912 na Dunaju je bil brez Slovencev, istrskih Hrvatov, hrvatskih 
in srbskih liberalcev iz Dalmacije. Udeležili so se ga člani hrvatske delegacije 
v ogrskem parlamentu (Badaj, Pribičevič, Budisavljevič), člani razpuščenega 
hrvatskega sabora (Horvat, Prebeg), dalmatinski deželnozborski poslanci 
(Trumbič, Krstelj, Drinkovič) in dalmatinski člani Hrvatsko-slovenskega kluba 
(Dulibič, Prodan, Perič). Izključno pravaši iz trojne kraljevine Hrvatske in pa 
hrvaško-srbska koalicija. Nikogar s kakimi »postranskimi« interesi. Rezultat 
je »izdal« Drinkovič: nobenih sklepov ni bilo mogoče doseči. Krivec: »služni- 
čka« taktika koalicije v Budimpešti. »Slovenec« je o tem klavrnem izidu 
molčal, čeprav bi moral, v smislu Drinkovičeve retrospektivne trditve, tri- 
umfirati.
Dalmatinski hrvaški in srbski liberalci, ki so bili v političnem sorodstvu 
s hrvaško-srbsko koalicijo, so takšen izid posvetovanja vsekakor pričakovali 
in to je bil najbrž vzrok, da se ga tudi udeležili niso in so svoj osamljeni sklep 
o obstrukciji sprejeli že na dan, ko je posvetovanje bilo šele v teku. Reški 
»Novi list« je kot pobudnika tedanjih Madžarom prijaznih nastopov koalicije 
v Budimpešti imenoval Svetozarja Pribičeviča. Drinkovič je k temu zapisal, da 
Svetozar Pribičevič zaradi svojega sovraštva do Dunaja samo tega prikazuje 
kot krivca hrvatske nesreče, Madžare pa opravičuje. Ne branimo Dunaja, 
je vzkliknil Drinkovič, a moramo nastopiti proti takšnim mistifikacijam. 
Sporazum med madžarsko in hrvaško državno idejo je nemogoč.1 1 0 Tudi Mirja­
na Gross bežno omenja, da krivda ne zadene le »velikoavstrijskih krogov« 
(alias Hrvatsko-slovenski klub), ampak tudi »kolebljiv stav Hrvatsko-srbske 
koalicije, koji nije dopuštao zajedničko istupanje«.1 1 1
Kljub tem in takšnim širšim okoliščinam se je vsa jeza liberalnih Dalmatin­
cev zlila na Šušteršiča in slovenske klerikalce in jih dolžila izdajalstva. Že 
tedaj je veljalo v tem političnem bontonu pravilo, da oportunizem koalicije 
ni isto kot oportunizem slovenskih klerikalcev, pravilo, ki je še dolgo občutno 
ne le v politiki, marveč tudi v znatnem delu jugoslovanskega zgodovinopisja.
In končno še nekaj. Za odpor VLS proti temu, da bi se z obstrukcijo 
obrnili proti državnemu zboru, je bilo več nagibov. Nedvomno gre za upanje 
na ustavno intervencijo državnih vrhov, med njimi tudi prestolonaslednika. 
Upanje na možnost federalizacije monarhije in ustanovitev jugoslovanske 
državne enote vključno s Slovenci po takšni poti je gotovo bilo posebno 
všečno samemu Šušteršiču, ki je zidal na skladnosti interesa dinastije in 
konservativne slovenske narodne politike. A bili so še drugi nagibi, ki jih ne 
smemo prezreti, ker so bili globlje družbeno utemeljeni in trajneje delujoči. 
Prav v državnozborski debati dne 19. aprila 1912 jih je dovolj razločno izrazil
E. Krek, druga vodilna glava VLS in Šušteršičev oponent.
Krek je izrazil prepričanje, da je protest avstrijske poslanske zbornice uvod 
k boju za svobodo cele monarhije. Svojega optimizma ni opiral na izjavo pred­
sednika vlade ali kakega drugega faktorja, marveč izključno na demokratično 
vlogo parlamenta, zraslega iz splošne in enake volilne pravice, na prepričanje, 
da mora parlamentarizem na demokratični podlagi zmagati tudi na Ogrskem.
V tem primeru bo ponovitev absolutističnih ukrepov na Hrvaškem nemogoča. 
Ako bi se pa to ne zgodilo, je vzkliknil Krek, bi bilo vse izgubljeno. »Ministrski 
predsednik, zakonodajni zastopi in tudi drugi faktorji v tej državi bi zaman
1 1 0 Hrvatska rieč, 1 9 . maj 1 9 1 2 , št. 657. — Slovenec, 22. maj 1 9 1 2 , št. 1 1 6 .
1 1 1 Povjest hrvatskog naroda..., 27 9 .
iskali avstrijske zavesti med Jugoslovani.« Pozval je k nadaljevanju začetega 
»ne v zaupanju na besede ministrskega predsednika ali vlade, ampak v zaupa­
nju, da v sedanjem času pravi državni interesi najdejo v tej zbornici svoje za­
stopnike, v prepričanju, da more ta ljudska zbornica podpirati in pospeševati 
pravico in naloge te države...« »Ko bode tudi na Ogrskem in Hrvatskem 
zmagala ljudska volja, potem napoči dan, ko bodo mogli poleg svobodne Hrvat­
ske tudi svobodni narodi v tej državi složno delati v blagor domovine. In tedaj 
v tej državi ne bodo ne zatiranci, ne zatiratelji, ampak prosti bratje med 
seboj.«1 1 3
IV
(Ta del razprave dajemo v povzetku, ker gre zaradi svoje diskusijske narave 
v podrobno dokazovanje, ki za prikaz v ponatisu ni nujno.)
Polemika proti taktiki Hrvatsko-slovenskega kluba ni zavrla zbliževanja 
združenih pravašev s slovenskimi klerikalci. Nasprotno, prav v tem času je pri 
pravaših dozorel sklep, da se organizacijsko povežejo s slovensko klerikalno 
stranko. Nagnjenje k zbližanju se je potrdilo tudi še po 22. juniju 1912, ko je 
Hrvatsko-slovenski klub glasoval za vojaške reforme. Ne takrat in prav tako 
še ne po balkanskih vojnah, si tudi na hrvatski strani ni bilo mogoče zamisliti 
kake akcije meščanskih strank na temelju kar neposrednega nasprotovanja 
monarhu in monarhiji. Kolikor je šlo za dileme pravašev, ali s Slovenci brez 
Srbov, ali s Srbi brez Slovencev, jih ni ustvarila VLS, ker Srbov ni odklanjala. 
Tudi njeno ves čas dobro znano lojalno, optimistično razmerje do habsburške 
monarhije, tega ni povzročalo. Vse kaže, da se je Stranka prava zavestno upi­
rala, da bi ji takšno dilemo kdo vsilil. O tem govori dejstvo, da se je ravno 
tedaj začel odločilni čas organizacijskega povezovanja HSP z VLS.
Hrvatsko slovenski sestanek v Opatiji 18. in 19. septembra 1912 je sklenil 
ustanoviti hrvaško-slovenski izvršilni odbor in sklicati skupno politično zboro­
vanje v Ljubljani 20. oktobra tega leta. Pregled in razčlembo skupnih sestankov 
in na njih sprejetih sklepov je avtor utemeljil — poleg tiska — na zapiskih 
udeleženca, hrvatskega istrskega politika Vjekoslava Spinčiča. Iz vsega je mo­
goče povzeti, da hrvatski pravaši niso bili pod kako posebno sugestijo, da se 
morajo zaradi nekih višjih interesov zediniti s slovenskimi klerikalci, le-ti pa 
niso zahtevali, da bi klerikalizem moral biti podlaga zedinjenja. Vprašanje 
odnosa pravašev do Srbov in Muslimanov so prepuščali njim samim, o vpra­
šanju »okvira« pa vsaj na začetku še ni bilo govora, tako samoumeven je ta 
okvir bil. Na hrvaško-slovenski manifestaciji 20. oktobra 1912 v Ljubljani spre­
jeta resolucija je bila skupno sestavljena že poprej, 9. oktobra na Dunaju.
Resolucija se je glasila: »Izjavljamo, da tvorimo Hrvati in Slovenci eno 
narodno celoto. Vsled tega hočemo pristaši Stranke prava in Vseslovenske 
ljudske stranke skupno delovati v duhu in pravcu programa Stranke prava za 
jedinstvo, pravice in svobodni razvoj hrvatsko-slovenskega naroda v okviru 
habsburške monarhije. V svesti smo si, da so hrvatsko-slovenske dežele odlo­
čilnega pomena za pozicijo monarhije kot velevlasti in kot se zavedamo svoje 
dolžnosti napram monarhiji, tako odločno zahtevamo in pričakujemo, da se 
zave tudi monarhija svojih dolžnosti napram našemu narodu.«
Tudi v Ljubljani so pravaši pristali na to skupno dogovorjeno resolucijo, 
vendar so poleg nje objavili tudi svojo posebno, in sicer v obliki komunikeja 
vrhovne uprave Stranke prava. Deljena mnenja so bila posledica medtem za­
čete vojne Balkanske zveze proti Turčiji. Posebna resolucija Stranke prava se 
je od skupne razlikovala po tem, da je bila precej daljša, da je omenjala pri­
padnike drugih ver, da je posebej izrazila bolečino zaradi razkosanosti kralje­
vine Hrvatske, pri čemer ni bilo jasno, ali razume s tem tudi slovenske dežele, 
da se je izognila besedi »okvir«, čeprav je priznala legitimnost habsburške 
dinastije in izrazila tudi zavest svojih dolžnosti do nje. V tej posebni resoluciji 
pa ni bila izražena simpatija balkanskim zaveznikom in tudi kaka zahteva po 
taki izjavi se v debati na ljubljanskih sestankih ni pojavila. O tem je bil govor 
šele pozneje, na seji izvršnega odbora hrvaško-slovenske stranke 10. januarja
1913 v Opatiji.
Sklepi hrvaško-slovenske konference v Ljubljani so ostali to, za kar so bili 
zasnovani: platforma strankarsko omejene hrvatsko pravaške in slovensko 
klerikalne akcije, ki bi bila opozicijska proti dualističnemu sistemu, kolikor 
so ga predstavljali vladni faktorji na Dunaju, v Budimpešti in po posameznih 
jugoslovanskih deželah monarhije, ne pa proti monarhiji kot takšni in tudi ne 
proti dinastiji. Akcija je bila zamišljena predvsem z namenom, da bi dosegli 
obnovo ustavnih razmer v banovini in se pripravili na pričakovano zaostritev 
krize dualističnega ustavnega sistema, ko bi postalo aktualno vprašanje ustavne 
reforme monarhije v smislu njene federalizacije. Politični domet akcije je 
omejevala njena načelna pravaška osnova. Ta je imela vrsto pozitivnih lastno­
sti: vsebovala je bistveno zahtevo po lastni državnosti, odvezovala je hrvaški 
politiki roke v zvezi z ogrsko-hrvaško nagodbo, edina je programsko podirala 
zid med Hrvati in Slovenci. Imela pa je tudi bistveno slabost : zavirala je usme­
ritev k skupnemu reševanju nacionalnih vprašanj vseh jugoslovanskih narodov 
v celoti in je bila torej jugoslovanska le pogojno.
Zanimanje za ljubljansko zborovanje je hitro prekrilo veliko razburjenje, 
ko je tiste dni oblast razpustila občinska odbora v Šibeniku in Splitu. Težišče 
pravaško-slovenskega političnega delovanja se je spet preneslo na Dunaj, v dr­
žavnozborski Hrvatsko-slovenski klub.
V
Opozicijsko dejavnost Hrvatsko-slovenskega kluba na Dunaju v znamenju 
protesta proti zatiranju Hrvatov v Banovini in Dalmaciji ter Slovencev na šta­
jerskem in Koroškem si je treba vsaj na kratko ogledati. Tukaj se je moglo 
pokazati najbolj neposredno, kaj more prinesti pravaška-slovenskoklerikalna 
zveza. Hrvaška stran se je zanimala tako rekoč izključno za tisto plat dejav­
nosti kluba, ki je zadevala razmere na Hrvatskem, predvsem komisariat v ba­
novini, ki je torej bila antidualistična. Mirjana Gross dejavnosti kluba ne 
omenja med faktorji, ki so pripomogli k odločitvi cesarja za odstranitev Čuvaja. 
Cesar da je to storil pod vtisom navdušenja v hrvatskih deželah za balkansko 
vojno, pa tudi pod vtisom prestolonaslednikove promemorie.1 1 3 V tistem času 
pa je postopanje kluba politično vendarle nekaj pomenilo. 2e omenjeni uvod­
nik novega glasila milinovcev ( »Težka naša borba« ) je zapisal, da je uresničenje 
zveze z Vseslovensko ljudsko stranko bil tretji pomembni sad zedinjenja Stran­
ke prava, »koji je dva meseca kasnije donio hrvatskom narodu najljepšu bo- 
žičnicu poslanjem komisara Čuvaja na dopust.. ,1 1 4 List postavlja ta uspeh ob 
stran volilnemu uspehu Stranke prava konec leta 1911 in pa njenemu triali-
1 1 3 M. Gross, Povijest pravaške ideologije, 4 0 1 .
1 1 4 Hrvat, 1 8 . december 1 9 1 3 , št. 1 4 4 .
stičnemu saboru in memorandumu. Tudi pozneje je Mile Starčevič ta uspeh 
uporabljal kot argument v političnem boju. V saboru je imel 18. marca 1914 
obširen zgodovinsko polemičen govor proti Svetozarju Pribičeviču, v katerem 
je dejal : »Zastupnik Pribičevič spočitava pravašima samo načelne ograde, a ne 
pozitivan rad. No on ga pita, tko je uradio i čija je zasluga, da se Čuvaj morao 
javiti bolesnim, a da se nije nikad »zdrav« v Hrvatsku povratio. Bila je to 
zasluga dalmatinskih pravaša i Šušteršiča na kojeg se toliko bezrazložno 
viče.«1 1 5
Razume se, da ni mogoče natančno odmeriti, kaj vse je vplivalo na cesarja, 
ko se je odločil, da Čuvaja odstrani. Vendar pa pomena delovanja Hrvatsko 
slovenskega kluba pri tem ni mogoče izključiti.
O obstrukciji kluba v zadnjih mesecih leta 1912 je do sedaj nekaj pisal
F. Erjavec.1 1 6 Njegov prikaz je neurejen, gre mimo vprašanja, zaradi katerega 
se je obstrukcija razvila in poudarja predvsem tisto, kar je najbrž vedel iz 
pripovedovanja udeležencev, da je namreč obstrukcija nastala v odsotnosti 
Šušteršiča (bil je na zasedanju delegacij v Budimpešti) in da se po vrnitvi na 
Dunaj Šušteršič obstrukcije ni več upal učinkovito ustaviti, »ker je slutil, da 
zlasti pri izvenkranjskih tovariših ne uživa več nekdanjega zaupanja.« čeprav 
je Erjavec glede datiran j a in prikaza cele zadeve površen, je vendar za njegovo 
trditev glede Sušteršičevega stališča najti potrdila tudi v neobjavljenem gra­
divu. Predvsem gre spet za Spinčičeve zapiske, a tudi za Jegličev dnevnik.1 1 7
Iz Spinčičevih zapiskov je mogoče povzeti, da je klub svojo taktiko v zvezi 
s komisariatom na Hrvatskem usklajal z informacijami, ki jih je Šušteršič 
dobival — ob polni soglasnosti kluba — od predsednika vlade Stiirgkha, s ka­
terim je bil redno v stiku. 22. oktobra se je v klubu razvila debata o tem, ali bi 
kazalo spet stopiti k predsedniku vlade. Klub je sklenil, da je treba to storiti, 
da pojde to pot Spinčič. Res je Spinčič 23. oktobra bil pri Stürgkhu in urgiral 
izpolnitev obljub, ki jih je bil predsednik dal v znanem govoru v državnem 
zboru 19. aprila tega leta. Stiirgkh je namigoval, da se je pravkar vrnil od 
nekega pomembnega pogovora, rotil Spinčiča, naj klub ne moti saniranja 
hrvaških zadev, ki da je ravno v toku in obljubil, da bo stvar s komisarjem 
rešena v 14 dneh, do sestanka delegacij. Ko je Spinčič o tem poročal, je klub 
sklenil počakati z obstrukcijo do sestanka delegacij, ta čas pa govoriti o Ko­
roški. Prišel je 5. november, ko so se delegacije sestale, glede komisariata pa se 
še ni nič spremenilo. Šušteršič in Korošec sta bila v Budimpešti, medtem pa so 
člani kluba v proračunskem odboru začeli z obstrukcijo. Šušteršič je bil pre­
senečen, terjal je pojasnilo in dobil odgovor, da je obstrukcija začeta v smislu 
sklepa kluba, da počaka samo do začetka zasedanja delegacij. Šušteršič se je 
vrnil na Dunaj in povedal, da mu je Stiirgkh ponovno odsvetoval obstrukcijo 
in mu naznanil, da »odgovorni faktorji« delajo za odstranitev Čuvaja. Šušter­
šič je predlagal, naj klub z obstrukcijo še malo počaka. Razvila se je debata, 
v kateri so se pokazala nasprotujoča si stališča tudi med Slovenci. Korošec je 
bil mnenja, da klub ni imel pravice (v smislu klubovega sklepa z dne 23. okto­
bra 1912) začeti z obstrukcijo. Gostinčar, Jarc in Jankovič so zagovarjali odlo­
čitev o obstrukciji. Jarc je še posebej napadel Korošca, češ da igra čudno 
vlogo. Šušteršič se je nato sklical na svoj in Koroščev ostri nastop v delegaciji,
i1 5 Hrvat, 1 9 . marec 1 9 1 4 , št. 2 1 7 .
1 ,6 F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja ..., 204, 2 0 6 , 2 1 5 .
1 1 7 Arhiv Hrvatske, Zapuščina V. Spinčiča. — Prim. tudi diplomsko delo Brani­
mirja Nešoviča (Filozofska fakulteta v Ljubljani 1976) »Zapuščina Vjekoslava 
Spinčiča v času od 1 9 1 0 —1913«. (Grada o radu Hrvatskoslovenskog kluba u Carevin- 
skom viječu u Beču.)
kjer da so jima »skoro rekli da su veleizdajnici.«1 1 8 Značilno je Krekovo stali­
šče: »Ili ide Čuvaj ili ne, to nije u naših rukah. Naša zadača je, da dobro delu­
jemo kod pučanstva. Sve zakulisne akcije su bez uspjeha.« — Krek je torej 
zavračal, da bi delovanju kluba prisojali pretiran pomen in je skušal poudariti 
pomen delovanja v bazi. Še posebej je zavrnil račune na zakulisne akcije, zavr­
nil je torej predvsem šušteršičevo taktiko. Predlagal pa je kompromis: »Rad 
naših zastupnika u proračunskom odboru ima se uzeti zahvalno na znanje. 
Istotako uzima se zahvalno na znanje postupak naših delegata u delegaciji. 
Glede odlučivanja za obstrukciju od dana na dan, a ne načelno.« Spinčič je 
v svojem zapisku prav ta odstavek podčrtal, kar je po njegovi navadi pome­
nilo, da je to klubov sklep. Tudi iz poznejših zapiskov je videti, da se je klub 
odločil obstruirati, vendar ne enkrat za dalj časa, temveč sproti, od dne do dne. 
Kreka je podprl Laginja, Prodan pa je nastopil tudi proti udeležbi članov 
kluba v delu delegacij in zavrnil tudi vsakršen ozir na vlado. (»Ako nije 
avstrijska vlada kadra u toj godini otpoklicati Čuvaja, onda nek ide, nije 
vredna svoga položaja.«) Poudaril je, da vsi Hrvati postajajo srbofili, bil pa je 
vendarle še mnenja, da bi bilo treba poskusiti tudi pri državnih vrhovih. (»Nek 
bi se kod kompetentnih krugova, i najviših, bilo putem koga, još u zadnjem 
momentu upozorilo.«)
Šušteršič se je znašel v kočljivem položaju, kajti vedel je, da ne odloča 
Stürgkh, temveč cesar. 15. novembra si je Jeglič zabeležil, kar mu je Šušteršič 
pripovedoval o političnem položaju : »Cesar je ministru Stürgkhu obljubil, da 
do 5. novembra Čuvaj pojde: toda pregovorili so ga Madžari in je obljubo 
preklical. Kako madžarski framazoni cesarju lažejo; kar preslepili so ga; 
dobrih mož neče poslušati, samemu prestolonasledniku je obrnil hrbet, ko mu 
je začel razlagati razmere na Hrvaškem«. Obstruirati proti Stürgkhu je v tem 
položaju pomenilo nastopiti proti cesarju. Tega Šušteršič ni hotel prevzeti na 
svojo osebo. Videl je, da obstrukcije ne more preprečiti, odločil se je za skrajno 
sredstvo. Na seji kluba 12. novembra 1912 je ponudil odstop od predsedništva 
kluba! Nekateri so bili presenečeni, Krek pa je to ponudbo zagrabil in pripo­
ročil za predsednika Dulibiča. Le-ta je odklonil, češ da za to ni sposoben. Poleg 
Kreka je le Jarc podpiral Šušteršičev odstop. Posebno odločno so proti šušter- 
šičevemu odstopu bili hrvaški predstavniki. Značilno je stališče Laginje : »Mo­
ramo biti iskreni. Nije uvjek pristajao (Laginja) na sve što je dr. Šušteršič 
govorio i radio. Njegova odluka bila bi početak propasti našega kluba ... Či- 
tava akcija u parlamentu vezana je na ime dr. Šušteršiča. Ako ne bi bio več 
načelnik, prekinuta bi bila tradicija onoga što je s predsednici (vlade) govorio.«
Medtem ko so poslanci iz Štajerske s Korošcem vred, omahovali, je Krek 
nastopil naravnost proti stališču Laginje: »Što to Laginja govori je politika 
čustva, a ne politika realnog rada. Misli da je dobro, da se sada izabere Dulibič 
predsjednikom. On prosi Šušteršiča da ostane kod svoje odluke.«
Položaj so začasno rešili tako, da so izvolili vodstvo, ki bi predsedovalo 
klubu v času odsotnosti Šušteršiča (Dulibič, Jarc, Gostinčar, Krek, Spinčič, 
neimenovani štajerc). Šušteršič je dosegel, kar mu je bilo trenutno potrebno. 
Odvrnil je od sebe osebno odgovornost za klubovo obstrukcijo. To taktiko je 
v naslednjih tednih še uporabljal, šlo je za vprašanje, ali naj klub obstruira 
tudi proti vojaškemu proračunu. 5. decembra 1912, tik pred odločilno parla­
1 1 8 Korošec je v delegacijah rekel glede Jugoslovanov: »Mi hočemo ostati i na­
dalje monarhiji zvesti. Toda monarhija mora Jugoslovanom to stališče olajšati 
s tem, da jim ustvari kulturni in politični centrum. Ako pa se to ne zgodi, se 
utegne proti naši volji zgoditi, da se bodo oči mnogih obračale proti centru izven 
naše države ...« Slovenec, 7 . november 1 9 1 2 , št. 2 5 6 .
mentarno sejo, je Šušteršič klub brez pojasnila in soglasja članov zapustil, tako 
da se je moralo odločati brez njega. Čeprav je ta taktika Šušteršiču trenutno 
omogočala, da se ne kompromitira pred cesarjem, je v nadaljnjem razvoju 
prav to njegovo ravnanje omogočilo Kreku, da doseže, da predsedstvo kluba 
prevzame Korošec (4. marec 1914).
Hrvatsko-slovenski klub je obstruiral. širil pa je politične razloge za ob­
strukcijo. Upiral se je tudi ustanoviti italijanske univerze v Trstu. O tem bere­
mo pri Erjavcu: »V noči od 16. do 17. decembra je govoril poslanec Gostinčar 
v proračunskem odseku zdržema skoro 14 ur, za njim pa dr. Korošec prav do 
plenarne seje, ki je trajala potem brez presledka 56 ur. Ker pa so bili Slovenci 
v tem boju skoro osamljeni, je večina vendarle sprejela vse vladne predloge.«1 1 9
Drugače pa je bilo glede Čuvaja. Na seji kluba 20. decembra si je Spinčič 
zabeležil : »Doktor Šušteršič zna pozitivno da ide Čuvaj na dopust s kojega (se) 
več ne vrne. — Naš nastup k tomu pomogao kod najmerodavnijih krugova. — 
Stürgkh je najviše za to radio. U najnovije vrijeme Conrad — Hötzendorf.«
Za Šušteršiča je bilo odločilno stališče cesarja, bil je v stikih s predsed­
nikom vlade Stiirgkhom, vdajal pa se je pritisku opozicijskega razpoloženja 
kluba.
Dobro je znano, da je Šušteršič s svojim člankom z dne 7. decembra 1912 
v »Slovencu« nastopil proti splošnemu toku pisanja slovenskega klerikalnega 
glasila v zvezi z balkansko vojno. Podprl je cesarjevo zunanjo politiko. In tako 
je tudi po tej plati reševal svoje osebno razmerje do vladarja. O tem si je
10. decembra zapisal Jeglič v dnevnik: »Položaj politični je še izredno napet: 
skoraj gotovo bo vojska. Naš »Slovenec« je preveč pisal v prilog Srbije proti 
avstrijski diplomaciji, kar so nam zgoraj jako zamerili; zato je minule sobote 
deželni glavar Šušteršič napisal vanj jako lep članek o »položaju«, ki naj vse 
prepriča, da smo Slovenci zares lojalni...«
Kljub škofovi zadovoljnosti pa šušteršičevo pisanje vendarle ni spremenilo 
splošnega razpoloženja, ki ga je list izražal. Tako je »Slovenec« 9. decembra 
odločno zavračal tendence vojaških krogov po vojni proti Srbiji (»Znamenja 
časa«). Pa tudi sicer je vztrajal pri zavračanju turkofilstva. Dne 21. decembra 
je zavrnil prizadevanje sarajevskega »Hrvatskega dnevnika«, »da bi turko- 
filstvo postavljal za politično dogmo katoliškega pravaškega hrvatstva in sploh 
vseh avstrijskih Jugoslovanov zaradi ozirov do Muslimanov v Bosni.« Strinjal 
se je z Laginjo, ki je izrekel podobno kritiko. Dokazoval je, da imajo tudi Mu­
slimani v Bosni vse razloge, da žive v slogi z vsemi Jugoslovani in da ne žalu­
jejo za propadlo Turčijo. V celoti je uredništvo vztrajalo tudi pri svoji zavrnitvi 
glasila nemških krščanskih socialcev »Reichspost«, ki je očitalo »Slovencu« 
balkanskim zaveznikom prijazno pisanje.
Pri obravnavanju zveze pravašev s Slovensko ljudsko stranko ni prav pre­
skočiti seje hrvatsko-slovenskega izvršilnega odbora, ki je bila 10. januarja 1913 
v Opatiji. V svojem vabilu je Starčevič opredelil namen seje: »da pretresemo 
zajednički politički položaj i da se posvjetujemo za dalji zajednički politički 
rad.« Seje se ni udeležil predstavnik Bosne, ki je zbolel, pač pa je bil navzoč 
Drinkovičev namestnik in somišljenik Krstelj. Sklepi seje so bili zaupni, vendar 
je njihovo vsebino povzel Akačič v izjavi listu »Riječke novine«, po katerem 
so o vsebini seje poročali tudi drugi, med njimi »Slovenec« : Glede politike 
v banovini : Stranka prava ne bo spremenila svojega stališča do Ogrske, ostane
v protinagodbeni poziciji, se z Madžari glede prevzetja vlade na temelju na- 
godbe ne bo dogovarjala. Držala se bo pri bodočih volitvah še naprej volilnega
1 1 9 E. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja..., 2 0 6 .
pakta s koalicijo, kandidirala bo v vseh okrajih, kjer je imela doslej mandat. 
Glede avstrijske državne polovice: Taktika hrvatsko-slovenskega kluba v dr­
žavnem zboru je opredeljena z izjavo Korošca v proračunskem odseku v imenu 
kluba, da je obstrukcija samo suspendirana. — Razmerje s Srbi : Akačič trdno 
upa, da se odslej Srbi ne bodo dali izrabljati proti Hrvatom in tudi ne Hrvatje 
proti Srbom na korist nasprotnikov.1 2 »
O seji obstoje Spinčičevi zapiski, ki potrjujejo Akačičeve izjave. Iz njih je 
videti, da med udeleženci ni bilo kakih nasprotnih stališč. Šušteršič je sicer 
opozarjal, da je treba v odnosih do koalicije biti previden, paziti, da se v pri­
meru neuspeha vlade koalicije ne bi diskreditirala tudi Stranka prava, češ, 
mogli bi priti veliki dogodki. Priporočil je, naj bi koaliciji rekli: »Na nas ne 
spada odlučivati, hoče-li preuzet vladu ili ne — držati se pakta. A Stranka 
prava ostaje poštena opozicija.« Starčevič in drugi so se strinjali. — Taktiko 
Hrvatsko-slovenskega kluba je Šušteršič pojasnil takole : »Naš klub je u jesen 
počeo oštru taktiku da upozori odlučujuče faktore na položaj u Hrvatskoj. 
Prestalo se je, kad se doznalo, da Čuvaj ide. Nek se dade vremena banovincima 
uzeti svoje stanovište. Da nismo prestali, bio bi zavladao paragraf 14.« Na 
izrecno Akačičevo vprašanje, kaj bi klub storil v primeru, »kad se ne bi u sta- 
novito vrijeme promjenilo stanje (v banovini)«, je odgovoril: »Mi smo za sad 
obustavili obstrukciju.« Ni torej izključil možnosti, da bi z obstrukcijo znova 
začeli. Iz zapiska je videti, da je največ razpravljanja bilo o vprašanju, ki ga 
Akačič v svoji izjavi ni omenil: »Združenje svih jugoslovenskih zastupnika 
u Beču.« Prek Rybara so slovenski, hrvaški pa tudi srbski poslanci, ki niso bili 
člani Hrvatsko-slovenskega kluba, postavili to vprašanje Šušteršiču. Njegov 
odgovor je bil v načelu pritrdilen, a s pridržkom, da bi v taki zvezi moralo 
veljati večinsko načelo. Razvila se je debata, v kateri se je pokazalo, da hrvaški 
člani sicer niso proti pridružitvi drugih poslancev v neko zvezo, vendar bi 
morali pri tem bodisi izjaviti, da »če s nami u državnopravnim pitanjima« 
(Laginja), ali da vsaj ne delajo neprilik. Temu je ugovarjal Krstelj : »Ne može- 
mo zahtjevati od njih da se odreknu svojih principa.« Sprejeto je bilo Sušter- 
šičevo stališče: »Načelno nije niko nas da zajedno ne radimo. Kako da se 
radi, o tem nek odluči Hrvatsko-slovenski klub.« Odbor je tudi govoril o raz­
merah v Dalmaciji, pri čemer je Šušteršič sumničil Trumbiča, da se ponuja 
vladi, da bo napravil red. Krstelj je ugovarjal, češ saj Trumbič vladi ne more 
ničesar dati. — Nadalje je Starčevič izrazil željo, da bi Hrvatsko-slovenski 
klub sestavil osnutek »o djelokrugu hrvatsko-slovenskog eksekutivnog odbora.« 
Podoben osnutek bi izdelal tudi izvršilni odbor Stranke prava. To je bilo spre­
jeto. — Razpravljalo se je tudi o razmerah v Primorju, o čemer pa v zapiskih 
ni podrobnosti. Posebno zanimiv je zapis o 6. točki dnevnega reda : »Zagorac 
priobčuje, da su mu razni prijatelji rekli, da bi Stranka prava dala izjavu 
obzirom na odnošaje na Balkanu. Proti svakoj takvoj izjavi: Krstelj, Spinčič, 
Starčevič, Šušteršič i tako se odlučuje.« — To vprašanje torej ni bilo sporno: 
izjavi o balkanskih zadevah ni nasprotoval samo Šušteršič, temveč predvsem 
hrvatski člani skupnega odbora, na prvem mestu med njimi celo Drinkovičev 
somišljenik Krstelj ! O skupni resoluciji, sprejeti v Ljubljani 20. oktobra 1912, 
se ni razpravljalo, bila pa je omenjena, ko je Akačič bral zapisnik prve seje 
izvršilnega odbora hrvatsko-slovenske stranke, tj. seje na Dunaju 9. oktobra
1912 ter v zapisniku prebral tudi »po odboru prihvačenu rezoluciju«. Tudi 
tukaj najdemo potrdilo, da je resolucija bila skupna. Zapisnik je bil sprejet 
soglasno, vendar »opaskom Spinčiča da smo Drinkovič i ja smatrali rezoluciju
stvorenu v Beču kao bazu razprave za skupštinu.« Ta odsev polemik v Ljub­
ljani pa vprašanja ni znova odprl. Gledano v celoti je opatijski sestanek izvršil­
nega odbora hrvatsko-slovenske stranke pokazal soglasje stališč v vseh, tudi 
v najbolj kočljivih političnih vprašanjih. Bil je močno usmerjen k delovanju 
v prihodnosti in si je na Starčevičev predlog sklenil izdelati podrobnejša sta­
tutarna določila.
Sestanka v Opatiji se Krek in Korošec nista udeležila, ker sta isti dan pri­
spela v Split, da bi predavala na političnem tečaju. Poročilo »Hrvatske krune«
o predavanjih v Splitu je bilo polno navdušenja nad »ovakvim Slovencima«. 
Tu je bilo rečeno: »Najviše se pak dojmilo Spličana, što iz njihovih govora 
proističe žarka slavenska duša, a iz njihova rada: nesebična volja da pomognu 
istinski narodu. Oduševljenje je bilo veliko, kad se čulo iz usta njihovih, a u 
prvom redu od dr. Kreka onaki entuziazam za balkansku braču Črnogorce, 
Srbe i Bugare. Njihov pak entuziazam ne proističe iz časovitih razloga stano­
vi toga raspoloženja, več je osnovan na dubokom i tačnom poznavanju prilika 
u Srbiji i u Bugarskoj.«1 2 1 Krek je svoje predavanje priostril v okrepljen klic 
po državnopravni osamosvojitvi Jugoslovanov habsburške monarhije in kot 
prvi korak zahteval pridružitev Bosne in Hercegovine jugoslovanski enoti. Ni 
govoril o interesih monarhije, ki da takšno rešitev zahtevajo, marveč je govoril 
že kar o njeni eksistenci.1 2 2
Mile Starčevič je v istem času pokazal manjšo odločnost. V intervjuju za 
»Slovenca« je dejal: »Pričakovati je, da se bo velika važnost hrvaških in slo­
venskih dežel in narodov v bodočnosti po pravi vrednosti in zaslugah vedela 
ceniti tudi od strani dinastije ter da se bo zato hrvaško-slovenskemu narodu 
dalo, kar mu gre v prirodnem in zgodovinskem pravu.«1 2 S
Še v istem mesecu se je pokazalo, da politično povezovanje strank na Hrvat­
skem s slovenskimi ni le strankarsko političnega značaja, marveč da gre tukaj 
za proces v reševanju širšega vprašanja. To je bilo vprašanje, ali se bo svoboda 
hrvatskega naroda in Srbov v hrvatskih deželah uresničila v povezavi z narod­
nim gibanjem Slovencev, ali je to svobodo sploh mogoče doseči brez pridru­
žitve Slovencev. Zgodilo se je namreč, da je glasilo Svetozarja Pribičeviča 
»Srbobran« odklonilo predlog »Slovenskega naroda« za konferenco jugoslo­
vanskih liberalnih strank v Trstu. Obrazložitev odklonitve je »Slovenec« ko­
mentiral z besedami: »Srbi od koalicije se sploh principielno boje političnega 
edinstva s Slovenci.«1 2 4 Tega elementa jugoslovanskega gibanja Mirjana Gross 
ne upošteva.
Izhajajoč od razglabljanja velikoavstrijske politike prestolonaslednika in 
njegovega kroga in v prikazovanju neuspeha te politike v hrvatskih deželah 
v letih 1912— 1914, neuspeha, ki naj bi hkrati pomenil polom temeljnega mo­
tiva pravaško — slovenskoklerikalnega združenja v Ljubljani 20. oktobra 1912,
1 2 1 Hrvatska kruna 1 1 . in 1 8 . januar 1 9 1 3 , št. 4 . in 6 .
1 2 2 Slovenec, 1 8 . januar 1 9 1 3 , št. 1 4 .
1 2 3 Slovenec, 28. januar 1 9 1 3 , št. 2 2 .
1 2 4 Slovenec, 2 8 . januar 1 9 1 3 , št. 22 . — »Srbobran« je, po tem poročilu, pisal: Za 
skupni sestanek s slovenskimi liberalci ni dovolj liberalizem, potrebna je istovetnost 
pogleda na srbsko-hrvatsko vprašanje, a te ni. Bosenski Srbi na sestanek ne bi prišli. 
Takšna manifestacija bi se »u velikom političkom svietu shvatila kao manifestacija 
za austrijsku centralističku politiku. Drugo je nešto organizovati zajednički rad 
s Dalmatincima, koji pripadaju Hrvatskoj ili zajednica sa Srbima i Hrvatima iz 
Bosne, a sasvim bi drugo značenje imao sastanak sviju austro-ugarskih južnih 
Slavena. Kako stvari danas stoje, bio bi takav sastanak samo imitacija pravaške
akcije, te bi ga naši protivnici iscrpili u svoje svrhe protiv nas, a nama ne bi donio 
nikakove stvarne koristi«.
daje Mirjana Gross največjo težo dvema dogodkoma. Prvi so manifestacije 
v Splitu in Šibeniku v začetku novembra 1912 z vsemi posledicami, zlasti zbo­
rovanje deželnozborskih poslancev vseh hrvaških in srbskih dalmatinskih 
strank ter predstavnikov 90 dalmatinskih občin 24. novembra v Zadru. Drugi 
je seja vrhovne uprave in vrhovnega sveta Stranke prava 27. in 28. marca 1913 
v Opatiji.
O položaju neposredno po dalmatinskih dogodkih pravi Mirjana Gross: 
»Sada je doista bilo jasno, da su se i najgore slutnje Franje Ferdinanda o za- 
okretu »vazda vjernih« Hrvata obistinile. Njegov oslon nije uobče funkcio- 
nirao.«1 2 5 »Oslon«, to je seveda »hrvatsko-slovenska svepravaška organizacija«. 
Prestolonaslednik, oziroma njegova okolica naj bi ob dalmatinskih dogodkih, 
po njenem, začeli opuščati svoje tradicionalno stališče, da je treba s pomočjo 
nemadžarskih narodov primorati Madžare k pokorščini, začelo da je pri vseh 
teh faktorjih rasti prepričanje, da so južni Slovani v monarhiji nevarnejši od 
Madžarov.
Puščamo ob strani vprašanje, kakšno je bilo razpoloženje Hrvatov. Ne dvo­
mimo o značaju manifestacij v Dalmaciji. Kočljiva stran prikazovanja, ki ga 
ponuja Mirjana Gross, je v tem, da ustvarja vtis, da so se tudi slovenskim 
klerikalcem — analogno Francu Ferdinandu — podrli upi, da bi pravaško- 
klerikalno strankarsko zvezo skovali kot »oslon« za prestolonaslednikove (nje­
govega kroga) načrte. Takšno prikazovanje s takšnim smislom si avtorica 
omogoča le tako, da v svoji razčlembi ne upošteva nekaterih važnih elementov. 
Iz razčlembe dosledno izpušča delovanje Hrvatsko-slovenskega kluba na Du­
naju. Gre mimo vseh znamenj, ki govore za dejstvo, da v razpoloženju širokih 
množic volilcev VLS (vključno glasilo stranke »Slovenec«) na eni strani in pa 
v razpoloženju Dalmatincev na drugi, ni bilo bistvenih razlik, posebno ne 
v novembru 1912. Takšne razlike se niso odprle niti po šušteršičevem interven­
cijskem članku v »Slovencu« 7. decembra. Tudi po tem članku položaj v sloven­
skem klerikalnem taboru ni ustrezal sliki, ki jo daje Mirjana Gross : »U uje- 
dinjenoj Stranci prava večinu su imali Starčevičanci, dok je medu slovenskim 
klerikalcima odlučivao istomišljenik frankovaca Šušteršič.«1 2 « Videli smo, da 
je Šušteršič moral tvegati celo predsedniški položaj v Hrvaško-slovenskem 
klubu, da ne bi svoje osebe kompromitiral v očeh vladarja. Šušteršič se je mo­
ral prilagajati radikalnejšemu razpoloženju množic in dela svojih strankarskih 
tovarišev in zato v tem času slovenska stran (tudi Šušteršič) v hrvatsko-slo- 
venski stranki ni imela vloge zavirača. Videli smo že, da sestanek skupnega 
izvršilnega odbora 10. januarja 1913 v Opatiji to potrjuje.
Ob robu še to-le : Če nas prestolonaslednikova politika res že toliko zanima, 
potem ne smemo izpustiti izpred oči vsaj še tistega, že omenjenega, njegovega 
pisma zunanjemu ministru Berchtoldu z dne 1 . februarja 1913. Pismo je napi­
sano dobra dva meseca po dalmatinskih dogodkih in bi v njem že morali za­
slediti tisto veliko spremembo v njegovi oceni položaja na jugu monarhije, ki 
jo predpostavlja Mirjana Gross. Pa nič.1 2 7
In kako je z drugim ključnim dogodkom, z marčno pravaško konferenco 
v Opatiji? (Gre za dvojni sestanek vrhovne uprave in vrhovnega sveta SP.) 
Predvsem dokument te skupne konference, komunike. Mirjana Gross pravi, 
da je sestavljen v duhu starčevičanske struje pravašev. »Opatijska je rezolu- 
cija posve jasno naglasila da Stranka prava ne može biti orude velikoaustrij- 
skih krugova«. V dokaz citira prvi in sklepni odstavek komunikeja: — »Po-
1 2 5 M. Gross, Povjest pravaške ideologije, 4 0 2 .
1 2 6 M. Gross, navedeno delo, 4 0 0 .
1 , 2 7 Glej op. 29 .
sljednih šest mjeseci naši po jeziku srodnici i susjedi Srbi i Bugari zamjernom 
požrtvovnošču u nizu krvavih bitaka odkupiše krvlju svoju braču po vjeri i na­
rodnosti i oživotvoriše svoje davne ideale. Te pobjede izazvale su i u srdcu 
hrvatskih otačbenika iskreno oduševljenje ne samo za to, što u njima vide 
pobjedu narodnog i historičkog prava, nego i za to, što te pobjede dokazuju 
snagu i malenih naroda kad su organizovani i prožeti živom narodnom svešču. 
Ta radost nad balkanskim uspjesima, to iskreno oduševljenje i zanos morali 
bi da budu novim poticalom na ustrajan rad za oživotvorenje hrvatskog histo­
ričkog državnog prava i hrvatskog narodnog ujedinjenja.« — »Podučeni gor­
kim izkustvom, ne polažemo svoje nade u bilo koga izvan hrvatskog naroda, 
odbijajuči svaki pokušaj, da hrvatski narod bude bilo čije sliepo protunarodno 
orude, stupajmo napred na dosadanjem svojem državnopravnom i narodnom 
programu, uzdajuči se samo u Boga i Hrvate!« Njen splošni komentar pa je: 
»Vjerovatno su Starčevičanci u vodstvu Stranke prava htjeli u Opatiji ispraviti 
dojam što ga je izazvala »služnička« »bečka« rezolucija ljubljanske konferen- 
cije od 20. listopada 1912.«1 2 8 Tudi v svoji knjigi je podobnega mnenja: »Pri- 
opčenje Vrhovne uprave sa sastanka bilo je potpuno u starčevičanskom du­
hu... Izjava je izrazila starčevičanski stav prema balkanskim saveznicima 
koji je bio potpuno oprečan duhu Ljubljanske deklaracije... Jasno i odrešito 
starčevičanska rezolucija osudila je i »služničtvo« dinastiji«. Potem ko še 
citira navedeni zaključni stavek o zaupanju samo v boga in Hrvate, meni: 
»Bio je to više nego jasan otkaz Franji Ferdinandu .. .«la e
Nikakor ne mislimo reči, da hrvaški udeleženci pravaške konference v Opa­
tiji, vsaj njihova starčevičanska večina, res niso stali na stališču suverenosti 
hrvatskega naroda. Opozarjamo samo na to, da tega ni mogoče postavljati, 
vsaj neposredno ne, v oprečnost niti z Vseslovensko ljudsko stranko niti z ljub­
ljanskim hrvatsko-slovenskim sestankom in celo s Šušteršičem samim ne. 
Čeprav se navidezno vse tako lepo ujema in čeprav se zdi komunike opatij­
skega sestanka tako lep sklepni kamen v celotni njeni zgodovinski konstrukciji, 
pa bi avtorica verjetno stvar drugače prikazala, če bi vzela v roke dostopne 
vire o konferenci.
»Slovenec« je objavil opatijski komunike v celoti. Objavil je še več. Natisnil 
je tudi sklepe od skupne konference ločene seje vrhovne uprave SP v Opatiji. 
Ti sklepi so zadevali politiko stranke v banovini, razmere v stranki v Dalma­
ciji, jezikovno vprašanje v Istri ter Bosni in Hercegovini, pozitivno stališče do 
Muslimanov v Bosni in Hercegovini. Zadnji sklep pa se je glasil: »Stranka 
prava z zahvalnostjo priznava domovinsko požrtvovalno delo Hrvatsko-slo­
venskega kluba v državnem zboru za odstranitev izvenzakonskega stanja v ba­
novini in vidi v tem prve uspehe pristopa bratov Slovencev v Stranko prava.«1 3 0
Aprila istega leta, ko je že silil spor med pravaši v javnost, je VLS v svojem 
glasilu nekajkrat opredelila stališče do Srbov. V polemiki proti trditvam »Slo­
venskega naroda« je »Slovenec« zapisal: Glede Srbov »je od nekdaj tradicija 
katoliških Slovencev, da so zastopali stališče, da so Hrvatje in Srbi en sam 
narod, dasi zastopajo Hrvatje in Srbi popolnoma različni državnopravni cilj. 
Vendar pa smo vedno naglašali, da treba najti kako skupno podlago med 
Hrvati in Srbi, da se onemogoči izrabljanje enih proti drugim, kakor je to 
princip dualistične politike. Kako se bodo Hrvatje in Srbi zedinili, to je pa 
drugo vprašanje. Med pravaši samimi glede na srbski problem ne vlada popolna
1 2 8 M. Gross, Hrvatska politika velikoaustrijskog kruga..., 5 8 —5 9 .
1 , 2 8 M. Gross, Povjest pravaške ideologije..., 4 0 3 .
1 9 0 Slovenec, 29 . in 31 . marec 1 9 1 3 , št. 71. in 7 2 .
enotnost; eni srbske narodnosti na Hrvatskem niti ne priznavajo, drugi pa 
vneto zagovarjajo slogo z njimi na podlagi enakopravnosti. Naloga Slovencev 
je kolikor mogoče posredovati.«1 3 1 V nadaljevanju polemike povzema »Slove­
nec« svoja pozitivna stališča do Srbov od leta 1876 naprej. Zanimivo je, kako 
opredeli razliko med svojim stališčem v aneksijski krizi in pa v času balkanskih 
vojn. V aneksijski krizi je »le obsojal politično strujo velikosrbstva, ki je 
hotela na škodo hrvatstva doseči svoje državnopravne cilje, ne pa srbskega 
naroda. Danes, ko je Srbija s staro Srbijo deloma saturirana, deloma pa obrača 
svoje oči na albansko Adrijo, stoje stvari drugače. Danes je sodelovanje Hrvatov 
in Srbov v mejah Avstrije lažje mogoče.« To vsekakor niso bila stališča fran­
kovskega pravaštva.1 3 2 Celo »Slovenski narod«, ki si je prizadeval, da bi svoje 
klerikalne nasprotnike in njihovo nastopanje v Opatiji kar moči očrnil, je 
zdaj priznaval: »Naši klerikalci kot Jugoslovani... (so) spremenili svoje 
stališče nasproti Srbom, jih naenkrat ( ! ) jeli kot enakovredne člane prištevati 
jugoslovanski zajednici.«
Še bolj neposreden pogled v stališča, izražena na opatijski konferenci in 
v tista vprašanja, ki so v resnici bila sporna, pa daje dokumentacija, ki je na 
voljo v Zagrebu. Zopet Spinčičevi zapiski. Listki nimajo originalne numeracije, 
zato je njihov vrstni red nejasen in je za razpored potrebno upoštevati napove­
dani dnevni red. Ni namen tukaj prikazati in razčleniti celotno, dokaj obsežno 
razpravljanje. Opozorili bomo samo na momente, ki so pomembni za proble­
matiko pravaško-slovenskoklerikalne zveze.
Zanimiv je Zagorcev uvodni referat, ki podaja historiat pravaškega zedinje­
nja in tudi označuje pomen zedinjenja z VLS : »Prije 1 1 јг godine dezolatno 
stanje — raztvorenost. 25/7 11. ujedinila se Stranka prava. Polonyi i Khuen-Hed. 
cikli prsti i počeli denuncirati. U veljači 1912 predan memorandum kabinet 
kancelariji i FFdu. — Da su u Beču slušali i razumjeli taj memorandum, nebi 
sad monarhija doživljala blamažu za blamažom. — Još bi se što dalo spasiti
i kad bi se oživotvorile želje memoranduma — Došao Čuvaj ban — Probudenje
— Osveštenje. Pakt sa koalicijom. — Komisarijat. Razne skupštine. — Na upit 
Šušteršiča obečaje Stürgkh zauzeti se, da se ukine komisarijat. — U oktobru 
sjedinjenje Slovenaca za ideje Stranke prava. Zastup. u Beču, Hrvatsko-sloven- 
ski klub je veliki uspjeh, (odstranjenje Čuvaja, ako i ne definitivno). Rieči 
Koroščeve, da nečemo pred nikim žacati. — Došao čas : da zahtjevamo svoja 
prava. Nečemo više moljakati. Zagorac ufa u skoro oživotvorenje. — Prestolo­
naslednik je rekao prošlih dana u Slavoniji ( ?), da treba srediti odnošaje 
u Ugarskoj in Hrvatskoj. — Več godina traje neustavno stanje. Nije se dizala 
bura — kako se je svisoka htjelo. Sve smo učinili, da ne dode do bure. Za dalje 
ta peremo ruke. Nečemo miriti. — Nas če nastojati sada oslabiti intrigama — 
što nisu mogli šilom. Stranka prava hoče se razciepati u Hrvatskoj i Slavo­
niji ...« Zagorac nato razpravlja o razmerah v banovini, poudarja, da se je 
treba držati pakta s koalicijo pa tudi dobrega razmerja z Muslimani v Bosni. 
Stranka prava naj protestira proti vladajočim razmeram in odkloni odgovor­
nost za dogajanje v prihodnosti, če se njenim zahtevam ne bo zadovoljilo.
Iz Zagorčevega izvajanja nedvomno izhaja med drugim sledeče: še vedno 
stoji na stališču trialističnega memoranduma; stik Šušteršiča s predsednikom
1 3 1 Slovenec, 7 . in 9 . april 1 9 1 3 , št. 7 8 in 8 0 .
1 3 2 V praški »Union« je po opatijski konferenci Stjepan Zagorac pisal o vplivu 
balkanske vojne na Jugoslovane in dopuščal možnost samostojne države habsburških 
Jugoslovanov, ki bi bila v zvezi z Balkansko zvezo! V vsakem primeru pa je ugo­
tavljal, da je zdaj »velesrbskih aspiracij« konec. — Slovenski narod, 2 9 . marec 
1 9 1 3 , št. 7 1 .
vlade Stürgkhom, ko ta (najbrž aprila 1912) obljubi zavzeti se za odpravo 
komisariata v banovini, omenja kot pozitivno in neproblematično dejstvo; 
v celoti prišteje k pozitivni bilanci zedinjenje s Slovenci v Ljubljani; kot velik 
uspeh ocenjuje delovanje Hrvatsko-slovenskega kluba na Dunaju, pri čemer 
vidi odstranitev Čuvaja kot posledico njegovega delovanja; skliče se na radi­
kalno izjavo slovenskega predstavnika. Njegov politični sklep je, da je treba 
svoje pravice zahtevati, ne več zanje prosjačiti, ostaja pa slej ko prej na 
stališču trializma. Problem so zanj razmere v banovini, kjer se kažejo zna­
menja za bodoči razcep Stranke prava.
Zelo značilno je izvajanje neimenovanega predstavnika Dalmacije o razme­
rah v tej deželi. Njegov glavni poudarek je širjenje srbofilstva tudi med 
pravaško mladino, pri čemer je zaskrbljen za idejo hrvatskega državnega 
prava in prihaja do sklepa: »Pogibel nam preti sa Balkana, od Srba!« 
Rešitev vidi v radikalizaciji politike Stranke prava : »Omladina primila bi ruku 
Stranke prava kad bi njoj ju ova pružila. Ako vidi omladina, da se mi borimo 
za ideale i da čemo se do pet, deset, sto godina, ona če uz nas. Mi treba da 
stvaramo resolucije za rad u budučnosti — a nikakva moljakanja.« Oglasi se 
Dulibič in opozarja: »Ima u Dalmaciji ne samo srbofilske, nego i struje koja je 
nezadovoljna sa savezom sa Slovencima. Preporuča, da se što u resoluciji 
naglasi.«
Sodeč po dnevnem redu je Šušteršič govoril za temi izvajanji. To lahko 
sklepamo tudi iz nekako tolažilnega tona njegovih besed, ki so se nanašale 
na perspektivnost hrvatskega državnopravnega programa. V začetku svojega 
nastopa je Šušteršič apeliral na potrpežljivost pri odpravljanju razlik, zaradi 
katerih ne kaže biti nervozen : »Ne možemo na jedan put svi biti jednaki. Samo 
imajmo pred sobom program dr. Ante Starčeviča.« V nadaljevanju obžaluje 
da so se Slovenci svojčas odločili za lasten knjižni jezik. Glede najnovejšega 
časa pa meni: »Od kad su u zajednici Slovenska pučka stranka i Hrvatska 
stranka prava, sve je jače uvjerenje, da Hrvati i Slovenci mogu (pač: moraju) 
zajedno živjeti ili umrjeti. Hrvatsko-slovenski klub je izraz te ideje.« Mimo­
grede omenja, da se je klub »više bavio sa hrvatske stvari nego li slovenske.« 
Takoj za tem prehaja Šušteršič na osrednjo politično temo: »Pitanje glede 
dogadaja na Balkanu i gibanja u narodu za srpsku ideju. Tu moramo jasno 
izraziti stanovište. Mi smo u znamenitoj historičkoj fazi. Može se napraviti 
sudbonosnih pogrešaka. Omladina na svem jugu, i med Slovenci, je kao i hrvat­
ska, te stoji uz srpstvo, uz Balkan. — Naprama tomu valja uzeti stanovište
i valja bit jasno, makar pojedini ne bi bili zadovoljni. Prije svega: mi svi smo 
narodna i državnopravna stranka. Versko osvjedočenje nečini zapreke. Bio 
koji vjernik, dobro nam je došao, ako je narodan i za hrvatsko državno pravo. 
Pozdravlja prvoga Muslimana u našem krugu. Mi smo slobodnimi u pravom 
smislu rieči. Pitanje srbstva i hrvatstva je najznamenitije. — Srb kao Srb 
narodno nije naš protivnik, može biti pravaš, tako i Srb pravoslavni. Srbska 
državnopravna ideja, ta izključuje hrvatsku državnu ideju. — Mi bi mogli 
reči : hrvatska državna ideja je propala, mi smo državnopravno Srbi. Ili pak, 
hrvatska državna ideja nije propala, hočemo hrvatsku državu. To nije proti 
Srbiji niti Crnoj Gori. U hrvat. zemljah nek valja hrvatsko pravo, hrvatska 
država. Prijateljstvo sa Srbi dà, ali ne zato biti Srbi. Dr. Šušteršič nije izgubio 
nadu u hrvatsku državu, jer ima pouzdanja u hrvatski i slovenski narod. 
Slovenska pučka stranka izvojevala je pobjedu nad svimi protivnici. I hrvatska 
javnost bila je proti nam. Mi smo se oslonili na najjači element: seljački i rad- 
nički. Mi smo uz borbu i uztrpljivost pobjedili, a tek posle 20 godina. Tako 
se može dignuti i hrvatski narod pod svim zemljama. Ne čekajmo od nikud
dobrota, od nijednog Stranca. Ne razbijajmo si glave, što je koja visoka osoba 
rekla, samo zanašajmo se nase, i radimo za narod. Organizirajmo ga. Povedati 
jasno: naš cilj je, da dosežemo hrv. nar. individualnost. Izključuje one, koji su 
za srpsku ideju. Slovenci pučke stranke idu u redovima hrvatske Stranke 
prava. Pridružili su se ujedinjenoj hrvatskoj Stranki prava.« (Podčrtal J. P.)
V vsem tem izvajanju vzbuja največjo pozornost dejstvo, da Šušteršič v za­
ključnih stavkih izraža zelo jasno prav tisto, kar je prebrati tudi v zaključ 
ku komunikeja opatijske konference in kar se ocenjuje kot odločilna politična 
misel tega zborovanja. Prav slovenska stran (poleg Šušteršiča sta na konferenci 
bila navzoča tudi Krek in Brejc) je torej izrekla tisto, kar velja kot odpoved 
politiki prestolonaslednika! Sicer pa je poglavitna misel v šušteršičevem 
izvajanju docela v skladu tudi s siceršnjimi stališči slovenske klerikalne stranke 
tistega časa: opredelitev za hrvatski državnopravni program, obenem pa 
priznanje Srbov in Muslimanov v narodnem in verskem smislu ter sporazum 
z njimi na temelju njihovega priznanja hrvatske državnosti. Vse to v pozitivnem 
razmerju tako do Srbije kot Orne Gore. Tudi to stališče je v popolnem skladu' 
s tistim, kar je vseboval komunike opatijske konference.
Iz zapiskov je videti, da se je debata med udeleženci razvila predvsem 
o razmerah v Bosni, kjer neki Hrvatje postajajo srbofilski. Govorili so tudi
o sporu v Dalmaciji in še posebej v Dubrovniku. Za naše razpravljanje je zani­
mivo, da je Akačič, ko je govoril o splošnem položaju v monarhiji, izrazil 
stališče, da se je treba šele prepričati, da so te razmere »našim odlučnim krugo- 
vom izpile možak.« Spinčič dodaja v oklepaju svoj komentar: »Dakle prijatelj 
Akačič još nije uvjeren!« Ta moment bo treba upoštevati pozneje, ko spregovo­
rimo o tkim. trialističnem memorandumu.
Iz navedenega je gotovo vsaj eno : komunike opatijske konference ne izraža 
nasprotovanja političnemu konceptu Vseslovenske ljudske stranke, njegova 
odločilna misel se krije z besedami, ki jih je na konferenci izrekel prav pred­
stavnik te stranke.
V zadevi memoranduma je najbolje navesti prikaz Mirjane Gross : »Protiv- 
nički je tisak mnogo pisao o nesuglasicama na samoj konferenciji i o zaključku, 
da se prestolonasljedniku preda promemoria. Pravaški i klerikalni tisak de- 
mantirao je postojanje takva zaključka. Vjerojatno je to bila istina. Ne može 
se pretpostaviti da bi ista konferencija prihvatila rezoluciju kojom odbija 
pravo dinastije da isključivo po svom nahodenju rješava hrvatsko pitanje i da 
se onda u posebnoj predstavci ipak obrati dinastiji. U godinu dana razmaka 
od zagrebačkog »trijalističkog« sabora na početku 1912. do opatijskog sastanka 
evolucija starčevičanaca onemogučila je ponavljanje tadašnjeg memoranduma 
dinastiji. Nema medutim sumnje, da je takva predstavka doista postojala, ali, 
čini se, kao ograda manjine od načelnog starčevičanskog »otkaza« prijestolo- 
nasljedniku. Nemački nacionalni organ »Grazer Tagblatt« objavio je tekst 
te »trijalističke« predstavke što ju je Šušteršič predao prestolonasljedniku.1 3 3 
Nepoznati su se potpisnici memoranduma pojavili kao »posljednji predstavnici 
onog naraštaja koji teži za jamstvom našem nacionalnom opstanku u okviru 
Habsburške monarhije i služi se prilikom da svog budučeg vladara o tome 
obavijesti.«1 3 4 V svoji zgodnejši razpradvi je avtorica dodala komentar: »To
1 3 3 xu je podatek graškega dnevnika rahlo prilagojen avtoričini izhodiščni tezi: 
Šušteršič memoranduma ni izročil kar prestolonasledniku, marveč le njegovi pisarni.
— Grazer Tagblatt. Morgen-Ausgabe, 5 . april 1 9 1 3 , št. 9 2 . — Iz Spinčičevih zapiskov 
razberemo, da je v ta graški list dopisoval frankovec Sachs. 
ш M. Gross, Povjest pravaške ideologije, 4 0 5 .
11 — Študije 161
je bio karakteristični ton što su ga pravaši i slovenski klerikalci često upotreb-
1 j avali da bi »urazumili« vrhove monarhije.«1 3 5
Iz navedenega ostaja vtis, da so slovenski klerikalci, osebno tudi Šušteršič, 
bili važen faktor pri sestavljanju memoranduma, in da so torej oni bili tudi 
med tistimi, ki so se hoteli distancirati od starčevičanske odpovedi prestolo­
nasledniku. že v luči navedenih Spinčičevih zapiskov ta domneva ni uteme­
ljena. Sta pa še dva momenta, ki to neutemeljenost dodatno potrjujeta. Najprej 
je to vsebina samega memoranduma, kakor je bil objavljen v »Grazer Tagblatt«.
V njem namreč o slovenskih deželah, o Slovencih in njihovem vprašanju, ni 
besede, čisto neverjetno je, da bi Slovenci svojega problema v njem ne omeni­
li, da ne bi izrabili priložnosti, da spet opozorijo na svoje stališče, da naj tudi 
slovenske dežele postanejo del bodoče jugoslovanske državnopravne enote. 
Drugi moment pa je okoliščina, da se odločilne besede o »poslednji generaciji« 
docela ujemajo z izjavo, ki jo je dal Cezar Akačič na hrvaško-slovenski kon­
ferenci 19. oktobra 1912 v Ljubljani in ki jo poznamo iz Spinčičevih zapiskov: 
»Mi smo možda poslijedna generacija koja želi u okviru ove monarhije ostva- 
riti svoje težnje.« Če temu dodamo že znano dejstvo, da je na opatijski kon­
ferenci Akačič še upal na zdravo pamet »odločilnih krogov« monarhije, potem 
je pač upravičeno domnevati, da je prav on eden avtorjev te spomenice.
Opatijska konferenca torej ne more služiti kot sklepni kamen konstruk­
ciji o emisarskih naklepih VLS nasproti HSP.
In končno, še nekaj o obnašanju VLS v času secesije frankovcev od zdru­
žene Stranke prava. Mirjana Gross pušča vprašanje, »jesu li franko-klerikalci 
dogovorili raskol s krščanskim socialima i generalima,« odprto.1 3 6 Razkola 
v HSP si pa le ne more razložiti brez tuje zarote: »Kad se pokazalo da sve- 
pravaška organizacija ne izvršava svoju ulogu prijestolonasljednikova oslonca 
pojavila se 1913. koordinirana djelatnost za njezino razbijanje, kao što je 
1910— 1911 poštojalo slično nastojanje za njezino ostvarenje. (Podčrtal J. P.)1 3 7 
Ali so pri razbijanju vsepravaške organizacije imeli prste vmes tudi Slovenci 
oziroma famozni Šušteršič? Verjetno avtorica tega ne misli. V nadaljevanju 
namreč pravi, da se »šušteršičeva koncepcija poklapala, doduše, sa franko- 
klerikalnom, no vjerojatno je bilo na čisto s stime da je frankoklerikalna stru­
ja medu hrvatskim pravašima u manjini i da je igračka u rukama bečkih 
.visokih osoba'« Avtorica pravilno ugotavlja, da slovenski klerikalci niso hoteli 
sodelovati s krščanskimi socialci zaradi njihovega nemškega nacionalizma. 
A vzrok za ravnanje VLS je tudi Šušteršič kot premeten izvajalec velikoavstrij- 
ske politike : »Medutim, dr. Šušteršič nije na to gledao tako jednostavno kao 
»Reichspost«, niti se slagao sa podupiranjem frankoklerikalne struje protiv 
starčevičanske. Premda je on ... uvjek bio na strani »okviraške« struje u pra- 
vaštvu, očigledno je shvačao da velikoavstrijski krugovi ne mogu staviti sve 
na jednu kartu, t. j. na frankoklerikalce, jer bi tako izgubili svaki utjecaj 
na hrvatsku politiku u kojoj starčevičanci imaju važno mjesto.«1 3 8 Z drugimi 
besedami, Šušteršič bi torej v vprašanju odnosa do razcepa v HSP bolje zasto­
pal interese velikoavstrijskega kroga (prestolonaslednika) kot pa ta krog sam!
Gotovo je bilo za starčevičance pomembno, kakšno stališče zavzame VLS 
ob razdoru v Stranki prava. Cezar Akačič je o tem pisal Spinčiču 26. maja
1913 : »Juče odaslasmo Mile i ja pismo dr. Šušteršiču u kome ga pozivljemo
1 3 5 M. Gross, Hrvatska politika velikoaustrijskog kruga, 5 9 .
i 1 3 6 M. Gross, Povjest pravaške ideologije, 40 8 .
1 3 7 M. Gross, isto delo, 4 0 6 .
1 3 8 M. Gross, Hrvatska politika velikoaustrijskog kruga ..., 6 1 .
na sjednicu uprave u Trst dne 1 i 2. lipnja, molbom, da na istu pozove i svoje 
slovenske drugove iz hrvatsko-slovenskog eksekutivnog odbora. Njihova je 
prisutnost poradi naše javnosti vrlo nuždna, pa Vas stoga ovime u ime pri­
jatelja i u ime svoje molim, da ih nagovorite, da dodu na sjednicu uprave.«1 3 9 
že to pismo dokazuje, da so milinovci izključevali možnost, da bi Šušteršič 
ali sploh slovenski člani skupnega izvršilnega odbora stopili na stran frankov­
skih secesionistov !
Še ko je »Slovenec« prvič poročal o razkolu v Stranki prava, je bilo očitno, 
da ni stal na strani secesionistov: »Frankovci da nameravajo nov kurs pod 
gesli »čistega hrvatstva« in absolutnega antisrbstva po intencijah Raucha.«1 4 0 
List je tudi v celoti objavil izjavo Mileta Starčeviča z dne 22. maja kot pred­
sednika vrhovne uprave Stranke prava o okoliščinah secesije.1 4 1 Iz celotne 
politike VLS do tega časa bi se dalo sklepati, da je bil razdor v Stranki prava 
zanjo nezaželen. Državnopravna akcija je bila z razdorom oslabljena. Šušteršič 
je moral računati, da bo njegov politični položaj na Dunaju kot predstavnika 
združenih slovenskih klerikalcev in hrvaških pravašev s tem oslabljen. Ne­
dvomno je bilo za VLS politično kočljivo, da so frankovci svoje milinovske 
nasprotnike skušali prikazati kot srbofile. Šušteršič pa ni reagiral tako, da 
bi se od milinovcev distanciral. Nasprotno, nastopil je v njihovo obrambo 
in je pred javnostjo skušal zbrisati z njih kočljivi »madež« srbofilstva.
V tem smilu je napisal svoj znani članek v »Reichspost« (objavljen 30. maja 
1913). Obenem je priporočal, naj tudi milinovci sami v tem smislu nekaj store. 
To razberemo iz pisma, ki ga je pisal 29. maja 1913 Janku Brejcu kot članu 
hrvatsko-slovenskega izvršilnega odbora. Pismo je že odmev Akačičevega vabila, 
naj se udeleži pravaške konference v Trstu. V njem piše: »Pravaši zborujejo 
v nedeljo 1 . t. m. (pač: prihodnjega meseca) in ponedeljek 2. t. m. v Trstu
— Excelsior Palace. Začne se v nedeljo ob 10 uri dopoldne. Silno želijo Slo­
vencev zraven. Jaz bi šel, pa imam ministra tu, sedaj ne morem. Povše je bolan, 
Krek v hribih »unerreichbar«. Prosim te lepo, pojdi Ti gotovo doli in vzemi 
vse ad referendum. Prav je pa, da se, kakor nameravajo nekateri, sklene pa- 
triotična izjava za monarhijo. — Mi moramo gledati, da vsaj večino disidentov 
pritegnemo zopet v skupno organizacijo. Spor naj se po možnosti poravna. Pazi, 
kaj rečejo Bosanci.«1 4 2
Sestanek v Trstu Šušteršiču po vsem videzu ni dišal in je tja pošiljal 
druge. Njegova omemba o nedosegljivosti Kreka potrjuje znano okoliščino, 
da je v tem času Krek preživljal hudo politično in osebno stisko zaradi 
napadov proslule Kamile Theimer, pred katerimi je zbežal v gorsko zatišje 
na Prtovču. Stranko in njene probleme je prepustil drugim in tako tudi 
vprašanje odnosov s pravaši. Iz pisma je tudi očitno, da bi Šušteršič želel 
poravnavo pravaškega spora, da pa se je zavedal, da najhujši frankovci na 
to ne bodo pristali. Vlogo slovenskih predstavnikov v Trstu je omejeval na 
čisto informativnost, le v zadevi zavračanja frankovskega očitka starčevičan- 
vem, da so srbofili, naj bi podprli zamisel nekaterih starčevičancev o patri- 
otični izjavi za monarhijo.
Sestanka v Trstu sta se končno udeležila Korošec in pa Grafenauer. Ko­
rošec, ki se Šušteršič nanj ni obrnil, je s tem že prevzemal šušteršičevo vlogo.
la s Arhiv Hrvatske, Zapuščina V. Spinčiča.
1 4 0 Slovenec, 20 . maj 19 1 3 , št. 1 1 3 .
1 4 1 Slovenec, 23 . maj 1 9 1 3 , št. 1 1 5 .
1 4 2 Fran Erjavec, Zapuščina. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. 
Rokopisni oddelek.
Leto dni zatem je to dosegel tudi formalno, ko je namesto njega postal pred­
sednik Hrvaško-slovenskega kluba.
»Slovenec« je o sporu v Stranki prava pisal malo, v glavnem le enkrat.
V tem pisanju je izrazil podobna stališča kot jih je razložil tri dni pozneje 
Šušteršič v »Reichspost«. Povedal je, da se VLS v sporu ni opredelila, ker je 
»zadeva še premalo pojasnjena. VLS ni nikdar pripadala tej ali oni frakciji, 
temveč je stopila v zvezo le s celokupno, ujedinjeno SP.« Če bi razkol bil 
dokončen, bo pristojni forum VLS odločil o stališču. Zaenkrat se omejuje 
na to, da objektivno beleži dejstva o sporu, obenem pa želi, da bi se našli 
vsi pošteni pravaši. »Slovenec« je tudi, podobno kot pozneje Šušteršič v 
»Reichpost«, zavrnil pisanje nemških listov, češ ni res, da bi razlog spora 
bilo srbsko vprašanje: »še opatijski sestanek je pokazal popolno edinost 
vseh pravašev cele monarhije v presoji srbskega vprašanja. Cela stranka — 
Hrvati in Slovenci — je slovesno, soglasno manifestirala za politično hrvat- 
stvo zoper politično srbstvo.1 4 3
Mirjana Gross meni, da Sušteršičeva (in Slovenčeva) trditev, da ni bilo 
srbsko vprašanje razlog spora, ni točna ter da je razloge razkola »upravo 
on morao dobro poznavati.«1 4 4 Vse v okviru izhodiščne teze o specialni vlogi 
Šušteršiča v zadevi hrvatskega pravaštva. Dokaza pa ni. Pri tem pa popol­
noma drži, kar je trdil Šušteršič, da v Opatiji ni bilo med udeleženci no­
benih divergenc kar zadeva opredelitev za hrvatsko državno pravo. Tisto, 
kar je »Slovenec« sam navedel kot razlog razkola, namreč frankovsko »čisto 
hrvatstvo« in absolutno antisrbstvo, se pa državnega prava ni tikalo. Tu­
kaj so med pravaši samimi že nastajale globoke razlike, ki so ostale tudi še 
po tem, ko ni bilo več ne »okvira« ne habsburških dinastov.
Pozneje izpričana večja afiniteta Šušteršiča do frankovcev ni nastajala 
zaradi njihovega odnosa do Srbov, temveč zaradi odnosa do dinastije in 
njene države. Ta afiniteta se je zato udejanila šele v trenutku, ko se je vpra­
šanje »okvira« prvič zares postavilo. Ta trenutek pa je bil šele sarajevski 
atentat. Tedaj so frankovci izrazili solidarnost s Sušteršičevim vojnopatriot- 
skim in protisrbskim nastopom. Svoje mnenje, da je na Hrvatskem »edina 
pomenljiva stranka frankovska« je izražal škofu Jegliču šele 8. novembra 1915.
Nedvomno je nagnjenost k takšnim stališčem pri Šušteršiču obstajala 
že v letu 1913. Toda politično se ni aktivirala. Nasprotno, Šušteršič je bil 
v tem letu in vse do sarajevskega atentata v očitni defenzivi pred drugimi 
tokovi v SLS. Krek osebno je bil sicer tja do konca leta 1913 zaradi že ome­
njene afere Theimer politično in osebno skrhan, a si je vendarle opomogel. 
Tako si Jeglič že 10. novembra 1913 zapisuje v dnevnik, da ne more izpolniti 
svojega namena, da bi Kreka »porinil v pokoj« in to »radi dobrega imena, 
ki ga ima pri ljudstvu«. V letu 1914 do vojne je Šušteršič ohranjal svoj po­
ložaj načelnika stranke skoraj le še ob podpori škofa Jegliča. Kljub tej 
podpori je izgubil položaj predsednika Hrvaško-slovenskega kluba. Ko se 
je po Žitnikovi smrti izpraznil notranjski mandat, sta Andrej in Janez Kalan 
začela akcijo, da bi kandidaturo za ta mandat prevzel Janko Brejc, ki bi 
potem prevzel Šušteršičev položaj načelnika stranke.1 4 5 Ta načrt se je izjalovil, 
ker Brejc na kandidaturo ni pristal in ker je posegel vmes sam škof. Janezu
1 4 3 Slovenec, 27. maj 1 9 1 3 , št. 1 1 8 .
1 4 4 M. Gross, Hrvatska politika velikoaustrijskog kruga, 61 , in Povijest pravaške 
ideologije, 4 0 8 .
1 4 5 Pismo J. Kalana z dne 1 6 . februarja 1 9 1 4 Janku Brejcu. Zapuščina F. Erjavca, 
NUK. — Dr. Ignacij Žitnik je umrl 28 . decembra 1 9 1 3 . Nadomestne volitve na Notra­
njskem so bile 1 9 . maja 1 9 1 4 .
Kalanu je naravnost prepovedal politično delovanje in tako rešil Šušteršiča. 
Ni ga rešil kak prestolonaslednik!1 4 8 Šele smrt nadvojvode in vojna sta Šušter­
šiču omogočila, da spet zategne vajeti v stranki...
Najpomembnejše je to, da je VLS tudi potem, ko je razcep med bano­
vinskimi pravaši postal dokončen, ohranila zvezo z združeno Stranko prava 
in s tem tudi s starčevičanci.1 4 7 Nedvomno je eden prvih in najvažnejših 
razlogov za to bil Hrvatsko-slovenski klub na Dunaju. V nasprotnem pri­
meru bi VLS prišla v nasprotje s stališčem hrvatskih članov kluba in ta bi 
se razbil. Dejstvo, da je klub ostal, je treba ocenjevati kot enega pomemb­
nih dosežkov pravaško-slovenskoklerikalnega zedinjenja leta 1912. To je bil 
dosežek, na podlagi katerega se je potem razvila jugoslovanska državnoprav­
na akcija v letih svetovne vojne.1 4 8
že v začetku smo izrazili prepričanje, da je jugoslovanska politična iz­
kušnja, ki so si jo po dejavnosti VLS v zvezi s HSP pridobile tako slovenske 
kot tudi hrvaške množice, pomemben dejavnik jugoslovanskega gibanja, ki je 
pripomogel k spremembi v stališčih nekdanjih nosilcev »novega kurza«, zlasti 
Trumbiča in Supila, do Slovencev. Oba sta v pritegnitvi Slovencev in njihove­
ga narodnega vprašanja konec 1914 in pozneje videla bistven pogoj za to, 
da more gibanje za jugoslovansko združitev zajeti tudi Hrvate in posebno še 
bansko Hrvatsko. V takšnem prepričanju ju je gotovo utrdilo še dejstvo, da 
je medtem svoje gledanje na vprašanje Slovencev spremenil tudi stari bri­
tanski poznavalec in propagandist jugoslovanskega vprašanja R. W. Seton- 
Watson. V svoji spomenici Foreign Officeu z dne 1 . oktobra 1914 je v nasprotju 
s svojim pred vojno objavljenim mnenjem, da Slovenci pri jugoslovanski 
združitvi ne pridejo v poštev, razlagal nujnost, da ta združitev obseže tudi 
celoto Slovencev : »Nobena ureditev ne bo popolna, če bo prezrla Slovence ... 
Oni morajo deliti usodo svojih hrvatskih in srbskih sorodnikov.« Za našo 
temo je zanimivo, kako Seton-Watson svoje novo stališče podkrepljuje : »Mor­
da je najbolj čudovita poteza celotnega gibanja ravno način, kako je zajelo 
Slovence, ki so med vsemi južnimi Slovani zemljepisno najbolj oddaljeni od 
Srbije, ki govore različno narečje in ki so vedno bili posebno vdani katoliki, 
z ultramontanskimi nagnjenji. Pa vendar prekašajo ravno klerikalni Slovenci 
v svojem srbofilskem navdušenju in v svojih sanjah o združenju celo Hr­
vate.«1 4 9
Nedvomno je prav pod vtisom politične izkušnje iz zveze VLS s HSP nastal 
tisti aksiomatični poudarek, ki ga je vsebovalo med vsemi prvo pooblastilo, 
ki ga je Trumbič in njegov krog dobil iz domovine. Primorski slovenski in hr­
vatski politiki, ki z izjemo istrskega državnozborskega poslanca Matka Mandi­
ča niso pripadali zvezi VLS-HSP, so 11. februarja 1915 Trumbiču naročali, 
naj v svoji dejavnosti »pri vsaki priložnosti poudarja neločljivost vseh slo­
venskih in hrvaških pokrajin«.1 5 0
Tu je seveda še vrsta vprašanj, ki bi jih bilo treba v tej zvezi obdelati. 
Tu je vprašanje Krekovih nazorov glede pravice narodov do samoodločbe, 
tu je vprašanje, kaj pravzaprav pomeni hrvatsko-slovenski katoliški shod
1 4 6 A. Jeglič, Dnevnik, 5 . julij 1 9 1 4 .
1 4 7 J. Pleterski, Trializem pri Slovencih ..., 1 7 2 .
1 4 8 Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih 
tleh med vojno 1 9 1 4 —1 9 1 8 (Ljubljana 1971). — Srbohrvatska izdaja, Nolit, Beograd
1 4 8 R. W. Seton-Watson, Korespondenci j a, 1 , 1 8 4 .
1 5 ° Dragovan Šepič, Misija Carla Gallija u Trstu; v: Anali Jadranskog instituta 2 
(Zagreb 1958), 7 4 . — Isti avtor, Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje 1 9 1 4 —1 9 1 8 
(Zagreb 1970), 4 8 .
poleti 1913 v Ljubljani, tu je vprašanje radikalizacije v slovenskem in jugo­
slovanskem smislu v vrstah klerikalne dijaške in študentovske mladine, tu 
gre tudi za stališča slovenskega krščanskega socialnega delavstva, za stališča 
kulturnih delavcev tega tabora in še za marsikaj. To spada že v širšo zgo­
dovinsko razčlembo. Že to, kar je bilo ugotovljeno v našem razpravljanju 
pa zadostuje za spoznanje, da je zvezo Stranke prava in Vseslovenske ljud­
ske stranke treba raziskovati kot pojav v narodnem gibanju tako Hrvatov 
kot tudi Slovencev. Probleme hrvaškega kot tudi slovenskega narodnega gi­
banja je mogoče zadovoljivo pojasnjevati iz njihove lastne logike in iz druž­
benega značaja vodilnih sil ter njihovega dialektičnega razmerja do temeljnih 
množic. Kriterij more biti predvsem le odnos do teženj in interesov teh te­
meljnih množic naroda. Odnos do habsburškega »okvira« pride v poštev šele 
v funkciji prvega merila. Tudi »visoka politika« more pojasniti samo posa­
mezne pojave v dogajanju, ne more pa pojasniti, kar izvira iz narave narodnega 
gibanja samega, če pa se jemlje kot glavni motiv, mora pripeljati do popačene 
podobe.
Avstrija in Slovenci leta 1912— 1913
Vsa naša zgodovinska dela o razvoju slovenskega narodnega in jugoslo­
vanskega gibanja v času habsburške monarhije opozarjajo na velik vpliv, ki 
ga je na Slovence in slovensko politiko imela prva balkanska vojna v letih 
1912— 1913, četudi ji je za petami sledila še ena, preklavrna vojna med prav- 
karšnjimi zavezniki za delitev Makedonije in drugih ozemelj. Dušan Biber 
je slovenski politiki v času teh vojn posvetil posebno razpravo.1 Vsa ta dela 
govore o velikem vzgonu, ki ga je slovensko narodno gibanje tedaj dobilo 
tako glede svoje ljudske baze kot glede opredelitve svojega cilja.2
Kako so avstrijske oblasti te pojave opažale in kako nanje reagirale? Nekaj 
odgovora na to vprašanje dobimo iz gradiva iz fonda avstrijskega notranjega 
ministrstva v avstrijskem upravnem arhivu na Dunaju (AVA Mdl), serija pred- 
sedstvenih aktov, grupiranih pod predmetno skupino »22 in genere« (Aufstand. 
Revolutionen. Exzesse), in pa gradivo iz fonda poveljstva 3. korpusa Gradec 
v avstrijskem vojnem arhivu na Dunaju (KA 3. Korps Kom), predsedstveni spi­
si, posamično izbrani na podlagi pregleda predmetnih indeksov.
Prvo opozorilo, da se ob vojni na Balkanu v političnem razpoloženju Slo­
vencev nekaj spreminja, je 11. novembra 1912 poslal iz Trsta cesarski namest­
nik v Primorju Hohenlohe. To je bilo poročilo vladnega predstavnika poli­
cijskega komisarja dr. Senekoviča s političnega zborovanja »Edinosti« dne 
3. novembra 1912 v Narodnem domu v Trstu (AVA MdI Präs 1 1 373 ex 1912). 
Pred 1500 navzočimi je govoril dr Rybar dve uri o Italijanih in balkanski vojni,
o Avstriji in balkanskem vprašanju in o stališču Slovencev do balkanske vojne, 
končno pa je bila sprejeta resolucija z veliko aklamacijo. Primerjava Senekovi­
čevega poročila z objavo v listu »Edinost« pokaže, da gre za neposredni zapis 
navzočega Senekoviča, ki bolj poudarja tisto, kar se je zdelo njemu pomemb­
no. Rybar je med drugim kritično omenil, da skuša italijanski tisk (»LTndi- 
pendente«) uspehe balkanskih zaveznikov pripisati na rovaš posledic italijan- 
sko-turške vojne v Afriki, hkrati pa skuša »zanikati krvno sorodnost Slovencev 
z balkanskimi Slovani.« Glede Avstrije in Balkana je Rybar govoril o zgreše- 
nosti avstrijske politike v preteklosti, o absurdnosti avstrijske zahteve po 
ohranjevanju statusa quo na Balkanu, priporočal je Avstriji, naj bo previdna 
do Italije in Nemčije, naj se zbliža z Rusijo in Srbijo. »Avstrija mora postati 
balkanska država ali pa bo sploh prenehala biti država.« Glede stališča Sloven­
cev je Rybar trdil, da stoje na stališču dr. Kramara : »Če bi se Avstrija spozabila 
in bi nastopila proti slovanskim balkanskim državam, je veliko vprašanje, kdo 
bi pri tem propadel.« Opozoril je, da bi Italija takoj poskusila uresničiti svoje 
zahteve po Primorju, pri čemer bi primorski in tržaški Slovenci postali žrtev 
Italijanov.3 Avstrija pa se mora naučiti drugače ravnati s svojimi lastnimi
1 D. Biber, Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski 
publicistiki med balkanskimi vojnami 1 9 1 2 —1 9 1 3 . Zbornik »Istorija XX veka«, I, 
Beograd 1 9 5 9 .
2 F. Zwitter, Slovenci in habsburška monarhija, Zgodovinski časopis, XXI, 1 9 7 6 , 
str. 63—6 4 .
3 Rybarevo opozorilo pa ni veljalo samo Avstriji. Naslavljal ga je tudi na tiste 
med južnimi Slovani (šlo je pač za avtorje »novega kurza« v Dalmaciji in drugih 
hrvatskih deželah), ki so sicer zahtevali združitev Dalmacije z bansko Hrvatsko, 
a vprašanja odstranitve dualistične meje od Sotle do Istre niso načenjali, oz. so 
v drugačni situaciji celo računali na naklonjenost Italije in pri tem kazali priprav-
južnimi Slovani kot doslej, sicer si ne bo nikoli pridobila simpatij in zaupanja 
Srbov in Črnogorcev. Kakor se ni dalo preprečiti nastanka velike Nemčije 
in zedinjene Italije, tako ne bo mogoče preprečiti tistega, kar želijo Jugoslovani, 
»če ne bo prišlo do ,Jugoslavije' z Avstrijo na čelu, bo prišlo do nje zoper 
Avstrijo.« — V resoluciji so zbrani Slovenci pozdravljali osvobodilni boj bal­
kanskih narodov, izražali prepričanje, da tega boja ne bo preprečevala nobena 
država, tudi Avstrija ne, poudarjali, da je treba obnoviti ustavno stanje 
v Hrvatski-Slavoniji in izjavili, da je »usoda Slovencev identična z usodo južno­
slovanskih balkanskih držav in da upajo, da tržaški Slovenci ne bodo pri 
bodočem federiranju jugoslovanskih dežel ločeni od drugih jugoslovanskih 
narodov.« — Pristojni referent v dunajskem notranjem ministrstvu je ob 
poročilu o zborovanju tržaške »Edinosti« zapisal : »Stališče tržaških Slovencev 
k vprašanju uresničevanja teritorialnih aspiracij balkanskih držav je analogno 
stališču Slovencev na Kranjskem.« (AVA MdI Präs 1 1 062 ex 1912)
Ministrstvu za notranje zadeve na Dunaju in poveljstvu 3. korpusa v Gradcu 
je bila kmalu »signalizirana« vrsta avstrijski politiki neljubih pojavov med 
Slovenci ob vojni na Balkanu, ki so jih te oblasti v glavnem označevale kot 
»srbofilske«. V pregledanem gradivu4 je najti naslednje:
V Ljubljani je Franc Medic 12. decembra 1912 širil vznemirljive novice 
(AVA MdI Präs 2658 ex 1913). V Gorici so 1 5 decembra 1912 bile srbofilske 
demonstracije. Skupina 12 do 1 5 fantov, ki je spremljala vpoklicane rezerviste, 
je popoldne vzklikala na korzu »živela Srbija«; tri so aretirali takoj, štiri pa 
našli pozneje. Demonstracija je bila tudi pred železniško postajo v Gorici. 
Tu je bilo aretiranih šest demonstrantov, med njimi k vojaški službi vpoklicani 
rezervni predmojster trdnjavskega topniškega polka št. 5 Jožef Prinčič, ki je 
vzklikal »Živio Petar!« Okrajno glavarstvo in policija sta po mnenju vojaškega 
štacijskega poveljnika ukrepala dovolj energično (AVA MdI Präs. 240 in 1818 
ex 1913). — Učitelj v Logu pod Mangartom Izidor Koch je po poročilu okrajne­
ga glavarstva Tolmin z dne 19 . januarja 1913 zbiral v Logu in tudi Rajblju na 
Koroškem prispevke za srbski Rdeči križ in bil kaznovan. Cesarski namestnik
v Trstu Hohenlohe je notranjemu ministru ob tej priložnosti zagotovil : »V ce­
loti bom potrdil kazenski sklep okrajnega glavarstva Tolmin, da bi preprečil
Ijenost prepustiti ji Primorje s Trstom, ne da bi prizadete Slovence pa tudi istrske 
Hrvate upoštevali kot samostojen subjekt. »Povsod se čita«, je dejal Rybar, »kjer 
se piše o združenju Jugoslovanov, da pač mora priti do tega združenja, a povsod 
prihajajo samo do Istre, kjer se vsi ustavijo, nas pa prepuščajo na milost in nemilost 
Nemcem (oz. Italijanom). Mi Slovenci naj bi bili potemtakem žrtev, da pridejo 
drugi Jugoslovani do tistega cilja, ki ga nosijo v svojih srcih. To je žalostno!« 
(»Edinost«, 7 . novembra 1 9 1 2 , št. 3ll).
4 Kot že omenjeno, je bilo za fond 3 . korpusa mogoče iskati in naročati le posa­
mezne akte po predmetnih indeksih, kar je že samo po sebi dovolj nezanesljivo. 
Vrh tega jih od naročenih znatno število ni bilo mogoče dobiti, ker niso bili na 
označenem mestu. Fond še ni sistematično pregledan. V dobljenem gradivu za leto 
1 9 1 3 je bilo pod oznako srbofilstva na desetine aktov, ki jih nisem utegnil podrob­
neje pregledati. Nanašajo se na izjave posameznikov, predvsem vojaških oseb. Med 
naročenimi a ne dobljenimi akti za leto 1 9 1 3 , so takšni-le: »Grossserbische Propa­
ganda im Korpsbereiche (313 — 3 —5/ 3 ), Staatsfeindliche Ausschreitungen in Görz 
(3173 — 3 — 1 6 / 1 6 ), Evidenthaltung und Überwachung der Antimilitaristen (45 41 — 
1 6 —2/11), Demonstrationen bei Liepzigfeier am 1 8 / 1 0 . in Laibach (4737 — 3 .—8 / 1 ), 
Politische Lage in Görz (1134 — 1 6 —2 /6 ), Heeresergänzung, Waffenübung der als 
.politisch unverlässlich, bezeichneten Wehrpflichtigen in BH (2939 — 1 0 —8 / 3 ), 
Predigt des Feldkurat Monsig. Kozak Rafael gelegentlich der Custozzafeier (3318 — 
1 1 —1 1 / 1 ), Einberufung für den Kriegsfall »B«. Vorbereitung (2173 — 7 1 —9 /1 ), Ser- 
bophile Zeitungs — und sonstige Berichte (231 — 49—1 2 / 6 ), Politische Verlässlichkeit 
von Reserveoffizieren für den Grenzschutzdienst. Anzeigen (1461 — 1 6 —5 /1 ), Poli­
tische Unverlässlichkeit von Einj. Freiwilligen (5287 — 1 6 —5 / 2 ).
ponavljanje takšnega zbiranja, ki ima vselej v svojem temelju narodno dejav­
nost, ki presega dovoljeno mero.« (AVA MdI Präs 1818 ex 1913). — Kranjski 
deželni predsednik Schwarz je 5. januarja 1913 poročal o posameznikih, ki so 
odšli kot prostovoljci v Srbijo ali Črno goro : Rajmund Peterlin, Evgen Vavken, 
Blaž Lipar in Mihael Čop iz Dobrave, »nazadnje pisar v neki advokatski pisarni 
v Celovcu« (AVA MdI Präs 5775 ex 1914). — V Krškem je dr. Ivan Dimnik 
27. januarja 1913 govoril v gostilni enoletnim prostovoljcem nemške narodnosti : 
»Vi niste naše krvi in zato tudi ne boste branili naših interesov; toda boste 
že videli, do kam vse to pride; Srbi, Hrvatje in Slovenci smo eno. Se boste že 
še naučili slovenski!« Na zahtevo 3. korpusa je graško državno pravdništvo 
začelo postopek proti Dimniku (AVA MdI Präs 2657 ex 1913). — O slovenskih 
zdravnikih, ki so odšli pomagat v Srbijo, je poročal kranjski deželni predsednik 
Schwarz 9. in 16. julija 1913 (AVA MdI Präs karton 2042 ex 1913). — Poveljstvo 
3. korpusa je tudi obvestilo notranje ministrstvo o primerih, ki zadevajo 
Slovence; — Infanterist 87. pehotnega polka Anton Struby je 1 . decembra 1912 
v neki gostilni v Celju vzkliknil »Živela Srbija !«. — Rekrut istega polka Rojnik 
je 24. decembra 1912 v neki gostilni v Braslovčah napovedoval razdelitev Avstri­
je in ustanovitev velikosrbske države. — Podobno je izjavljal ob isti priložnosti 
infanterist istega polka Jurak. — V srbofilskem smislu je ogovarjal vojake 
Kobal v Vipavski dolini. — V Gorici so vojaki peli »Hej Slovani«. — V Prvačini 
so vojaki vzklikali »Živela Srbija!« — Konec novembra 1912 je v Judenburgu 
neki vojak 17. bataljona poljskih lovcev ( 17. F. J. Baon.) dejal : »Če pride danes 
do vojne s Srbijo, ne bom streljal proti svojim bratom, temveč bom nameril 
puško v nebo; če pride do vojne proti Rusiji, pokažem belo zastavo.« — Fer­
dinand Pinter, vojak topniškega skladišča v Kotoru je izjavil, da bo streljal 
v zrak, ne na sovražnika (AVA MdI Präs 240 ex 1913). — Cesarski namestnik 
za Primorsko je 20. marca 1913 poročal o manifestacijah za Srbijo in Bolgarijo 
v Biljani v goriških Brdih. Notranje ministrstvo je Hohenloheju svetovalo, naj 
odstrani v Biljani občinskega tajnika Kožlina (AVA MdI Präs 3480 ex 1913).
Že v letu 1912 je poveljstvo 3 . korpusa v Gradcu izvedelo za zbiranje denar­
nih prispevkov za Srbijo in ukrepalo proti temu (KA 3. KorpsKom Präs 
5411—3-13/3). Elaborat ministrstva za notranje zadeve iz februarja 1913 o drža­
vi in vojski sovražnem gibanju pa je ugotavljal, da se je z novo mednarodno 
napetostjo takšno gibanje vnovič začelo zlasti na Češkem, v Dalmaciji in na 
Kranjskem, da ima izrazito Avstriji sovražen značaj in da podpira Srbijo 
(AVA MdI Präs 2928 ex 1913).
Najznamenitejši politični dogodek na Slovenskem v zvezi z balkansko vojno 
je predavanje Ivana Cankarja 12. aprila 1913 v Ljubljani »Slovenci in Jugoslo­
vani«. V njem je Cankar z izrazito močjo umetnika povedal, kaj je zmagovita 
vojna balkanskih držav proti Turčiji pomenila za vznik osvobodilnih teženj 
pri Slovencih; tu je nadvse razločno opredelil jugoslovansko vprašanje kot 
politično in izrekel besede, ki pomenijo najvišji vzpon slovenske politične 
misli pred prvo svetovno vojno: »Če mislijo ti štirje5 narodi, da so si sorodni 
in da bi najlažje in najbolje živeli, če bi bili združeni, naj se zgodi po njihovi 
želji, naj si zgrade zvezno republiko jugoslovansko !« Znano je, da je že 19 . apri­
la 1913 kranjski deželni predsednik Schwarz razpustil socialdemokratično 
društvo Splošna delavska zveza »Vzajemnost«, ki je Cankarjevo predavanje 
priredilo, in da je samega Cankarja, ki ga je branil dr. Anton Dermota, kranjsko 
deželno sodišče dne 21. avgusta 1913 na tajni razpravi obsodilo na teden dni 
zapora. Obtožba, ki jo je sodišče sprejelo, je temeljila na dejstvu, da je Cankar
5 Cankar je mislil na Slovence, Hrvate, Srbe in Bolgare.
v svojem predavanju izrekel besede, ki so pri objavi predavanja v »Zarji« bile 
izpuščene: »Mi, kar nas je, mi vsi smo te misli, da je naš edini cilj, da dose­
žemo jugoslovansko republiko« in pa »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem 
dreku. Bodimo kakor Mazzini v Italiji !« Obtožnica je bila mnenja, da Cankar­
jeve izjave »sicer ne spodbujajo k določenim dejanjem,... a spodbujajo v bolj 
splošnem smislu k dejanjem, ki so usmerjena k republikanski državni ureditvi 
in ki so zato po zakonu prepovedana in nemoralna.« (Laibacher Zeitung, 
22. avgust 1913, št. 192. Predavanje in prepoved Vzajemnosti — Zgodovinski 
arhiv KPJ, knj. V, Beograd 1951, str. 257—263). Kar je novega, je to, da se je za 
Cankarjevo predavanje pozanimal tedaj prestolonaslednik Franc Ferdinand 
in sicer prek poveljstva 3. korpusa v Gradcu. (KA 3. Korps Kom Präs, Nr. 2355, 
2422, 2824 in 4025 ex 1913—3—6/3 , 2—5)
Dunajski dnevnik »Neue Freie Presse« je namreč 22. aprila 1913 objavil 
novico »Ukrepanje proti nacionalnim demonstrantom na Kranjskem«, ki je 
omenila primer dr. Ivana Dimnika v Krškem, nato pa nekoliko obširneje 
pisala o prijavi državnega pravdništva proti Ivanu Cankarju.6 Novica je vzbu­
dila pozornost v prestolonaslednikovi vojaški pisarni (»Militärkanzlei«), v 
t. i. belvederski vladi. 4. maja je ta pisarna po prestolonaslednikovem nalogu 
prosila pojasnila od poveljstva 3. korpusa. Graško poveljstvo je sicer vedelo 
za primer I. Dimnika, kajti šlo je za zadevo, ki je neposredno zadevala vojaške 
osebe in je o njej prestolonaslednikovi pisarni bilo že rutinsko poročano
15. februarja 1913. Glede Cankarja pa je bilo presenečeno. Zato je najprej 
6. maja zaupno terjalo o njem poročila od vojaškega poveljstva v Ljubljani, 
hkrati pa je vsem vojaškim in domobranskim poveljstvom na svojem območju 
še enkrat zabičalo, da morajo »nemudoma in kar najpodrobneje poročati 
o vsakršnem srbofilskem primeru, ne oziraje se na to, ali so vanj zapletene 
vojaške ali civilne osebe«.
Ljubljansko vojaško štacijsko poveljstvo je že 7. maja 1913 sporočilo, kar 
je zvedelo o Cankarjevi zadevi pri deželnem predsedstvu, pri policijski direkciji 
in pri preiskovalnem sodniku. Od nadrobnosti bi bilo omeniti opozorilo, da je 
v »Zarji« predavanje objavljeno v zmernejši obliki, da je na predavanju bilo 
navzočih kakih 250 oseb in da je bila razpuščena celotna organizacija »Vzajem­
nosti«, in sicer poleg ljubljanske osrednje še 21 podeželskih podružnic. Zanimiv 
je tudi način, kako to poročilo govori o političnem jedru Cankarjevega preda­
vanja: »Nato pa je sledilo razvijanje fantastične politične utopije, ki je kulmi- 
nirala v združitvi vseh južnih Slovanov z namenom ustanoviti jugoslovansko 
republiko.« 29. maja je ljubljansko poveljstvo poslalo prepis prijave, ki jo je 
bil 13. aprila proti Ivanu Cankarju vložil pri ljubljanski policijski direkciji 
policijski konceptni praktikant Johann Gogola, navzoč pri predavanju kot vlad­
ni zastopnik. Priložilo je tudi nemški prevod predavanja, kakor je bilo pri­
občeno v »Zarji«. Prijava vsebuje zapis Cankarjevega predavanja, kakor si ga je
6 »Državno pravdništvo je vložilo tožbo zaradi veleizdaje proti slovenskemu 
pisatelju Ivanu Cankarju, ki je v javnem predavanju o »Slovencih in Jugoslovanih«
— imel ga je v Mestnem domu — zašel v zelo ostre izpade proti avstroogrskim diplo­
matom in proti obstoječemu upravnemu sistemu in se zavzemal za čimprejšnjo 
ustanovitev jugoslovanske republike. V zvezi s to zadevo je bilo razpuščeno slo­
vensko delavsko društvo .Vzajemnost* v Ljubljani.« — V aktih je tudi izrezek iz 
»Grazer Tagblatt« z dne 2 5 . aprila 1 9 1 2 , št. 1 1 2 , ki pod naslovom »Jugoslovanske 
stvari s Kranjskega« poroča o kazenskih postopkih proti finančnemu pazniku Česni­
ku v Kočevju, odvetniku dr. Dimniku v Krškem, železniškem uradniku Mandelcu 
v Ljubljani in končno o preiskavi proti Ivanu Cankarju. Tu so omenjene Cankarjeve 
inkriminirane izjave s pripombo: »Gotovo ni brez določenega mika dejstvo, da 
vidimo tudi socialdemokratske mirovne apostole, kako sodelujejo pri jugoslovan­
skem čarovniškem plesu.«
Gogola sproti beležil. V njem so v slovenskem jeziku zabeleženi posamezni 
stavki, ki je zaradi njih bil Cankar pozneje obsojen.
Graško poveljstvo je vse te informacije sporočilo prestolonaslednikovi 
pisarni 9. maja in 6. junija 1913. Končno je 6. septembra 1913 sporočilo tej 
pisarni še Cankarjevo obsodbo, povzeto po novici v »Laibacher Zeitung« z dne 
22. avgusta 1913, ki jo je prejelo od ljubljanskega poveljstva. Prestolonaslednik 
je menda s poročanjem in ukrepi proti Ivanu Cankarju bil zadovoljen, saj ni 
videti, da bi zahteval še kakih dodatnih pojasnil in ukrepov. Vsekakor je to 
eden redkih, če ne edini primer, da se je neposredno pozanimal za politično 
dogajanje med Slovenci, glede katerih se je sam in sploh ves avstrijski državni 
vrh obnašal tako, kot da oni kakih državnopravnih zahtev, ki bi jih bilo treba 
jemati resno, sploh ne morejo postaviti.
Interpelacija dr. Karla Verstovška dne 27. decembra 1912 v državnem zboru, 
slovenskega klerikalnega poslanca, izvoljenega v volilnem okraju Marenberg 
ob severni jezikovni meji na štajerskem, sicer člana Hrvatsko-slovenskega 
kluba, o postopanju političnih in sodnih oblasti proti slovenskemu prebivalstvu 
sodnega okraja Gornja Radgona na Štajerskem,7 je bila povod za obsežnejše 
poročilo cesarskega namestnika na Štajerskem z dne 15. februarja 1913 notra­
njemu ministru o vplivu vojne na Balkanu na štajerske Slovence (AVA Mdl 
2051 ex 1913).
Štajerski namestnik Clary je v podrobnostih priznal točnost Verstovškove 
interpelacije, zatrdil pa je, da politične oblasti pri teh preganjanjih niso udele­
žene, temveč le sodne. Na koncu je dodal opravičevalno informacijo: »Kar 
zadeva učinek vojnih dogodkov na Balkanu na prebivalstvo slovenskega dela 
dežele, ni bilo ob začetku s tem v zvezi opaziti kakega gibanja, posebno ne na 
podeželju. Med potekom vojne pa se je ob rastočih uspehih balkanske zveze 
začela, zlasti v mestnem in političnem okraju Ptuj, načrtna agitacija slovenske 
inteligence, usmerjena pa je bila v prvi vrsti k bujenju slovanskega narodnega 
čustva. Na videz se je te agitacije udeleževala samo slovenska liberalna stranka, 
agitirali pa so — četudi ne tako odkrito in demonstrativno — tudi predstavniki 
klerikalne smeri. Gibanje je vzdrževal zlasti slovenski tisk, ki sploh ni prikrival 
svoje simpatije za slovanske balkanske narode in specialno za Srbijo; bistveno
7 Abgeordnetenhaus Protokolle, Anhang 1 9 1 2 —1 9 1 3 , Sitzung 1 2 8 —1 4 1 , 3 0 3 6 / 1 . 
Verstovšek je v interpelaciji navedel, da je v gomjeradgonskem sodnem okraju 
»določena klika renegatov uprizorila vrsto veleizdajalskih procesov, spodbudila 
oblasti z izmišljenimi denunciacijami k preiskavam in s tem povzročala veliko 
vznemirjenje med kmečkim prebivalstvom. Oblasti po teh denunciacijah postopajo 
in uprizarjajo preiskovanja za nekakšen hrvatski Friedjungov proces, ne da bi za to 
imele pravnega temelja. Če v gostilni kdo govori o vojni, že so udeleženci pogovora 
pritegnjeni v preiskavo. V več primerih so vključili v preiskavo kmete, ki so bili 
prijavljeni, da so vzkliknili .Živela Srbija* ali ,Živela Bolgarija“ . Čisto očitno 
je,« je poudarjal Vestovšek v interpelaciji, »da so ti ljudje s temi klici samo 
izrazili svojo simpatijo za bojevnike proti polmesecu, da o kaki veleizdaji ne more 
biti govora, saj Avstrija vendar ni v vojni s Srbijo ali Bolgarijo...« Interpelacija 
navaja nadalje: »Preiskave so po hišah delali celo ponoči, ko je orožništvo iskalo 
srbske časopise. Preprostim kmetom so trdili, da so širili srbsko propagando... 
Pri županu v Boračovi g. Veberiču so delali hišno preiskavo vso noč, našli seveda 
niso ničesar. V Okoslavcih je bila seja odbora kmetijskega društva... zdaj pa vodijo 
proti odbornikom preiskavo, češ da so imeli zarotniški sestanek... 1 7 . decembra so 
aretirali kmeta Franca Bračiča iz Boračove. V gostilni se je bil sprl s pristaši Štajer- 
čeve stranke zaradi vojne balkanskih držav s Turčijo. Nasprotniki so ga nato denun- 
cirali pri oblasti, da je hujskal ljudstvo in da je dejal, da ne bo streljal na Srbe 
in pod.« — Končno opozorilo interpelanta Verstovška, »takšno postopanje more 
usmrtiti patriotična čustva« v slovenskem ljudstvu, bi pač lahko vzbudilo tudi dvom 
o trdoživosti teh »čustev«.
je pripomogel k vplivanju na čustva slovenskega prebivalstva v tem smislu. 
Ko je razmerje med Avstro-Ogrsko in Srbijo postajalo vse bolj neprijazno, 
se je med slovenskim prebivalstvom vedno bolj širila misel, ki je sicer javno 
niso izražali, da je v razmerju do Srbije kriva monarhija in da je treba po 
možnosti preprečiti vojno med tema dvema državama. V mesecu novembru 
in decembru je bilo na Ptuju in okolici blizu 10 shodov z dnevnim redom: 
.Balkanska vojna in Slovenci', skoraj vse je priredila slovenska liberalna 
stranka in vsa so imela zgolj omenjeni cilj. Govori, ki so jih imeli pri tem, 
so bili vsi sestavljeni po nekem splošno dogovorjenem konceptu in niso pred­
stavniku vlade, ki je bil povsod navzoč, dali povoda za intervencijo. Da bi 
pridobili prebivalstvo, ki je znano po zvestobi cesarju, so shode večkrat sklenili 
z izjavo lojalnosti. Posledica te propagande je bila vse bolj naraščajoča simpa­
tija za Srbe. Oklic slovenskih časopisov za zbiranje prispevkov za Rdeči križ 
slovanskih balkanskih držav je bil sprejet z zadoščenjem in marsikje je dosegel 
živahno udeležbo pri zbiranju. V mestu Ptuju je zbiranje prineslo pomembno 
vsoto 600 kron. Ko je bila monarhija prisiljena okrepiti čete na mejah, in ko 
so zato bili vpoklicani številni rezervisti, je spričo skrbi za lastne svojce opazno 
popustilo Srbom posebno prijazno razpoloženje med slovenskim prebival­
stvom. Vojaškim vpoklicem so se povsod točno odzvali. Po 1 . januarju t. 1 . so 
omenjeni shodi popolnoma prenehali. — Pri nemškem prebivalstvu spodnje 
Štajerske, ki je s svojimi simpatijami stalo popolnoma in v celoti na strani 
monarhije in proti Srbiji in ki je bilo deloma prav željno vojne, so sprejemali 
slovenske manifestacije simpatij sa slovanske balkanske države in še zlasti 
za Srbijo kot pravcato veleizdajalsko in to je bilo vzrok za številne patriotične 
manifestacije.«
Claryjevo poročilo očitno ni imelo namena samo informirati, ampak je bilo 
nekakšno dokazovanje upravičenosti preganjanj, ki je o njih govorila interpe­
lacija. Dogajanje, ki o njem govorita interpelacija in poročilo in pa sam ton 
Claryjevah izvajanj že kažeta obrise tistega vala preganjanj, ki se je dvignil 
proti Slovencem na štajerskem ob začetku svetovne vojne dobro leto pozneje.
Tudi naddeželno državno pravdništvo v Gradcu, pristojno za Štajersko, 
Koroško in Kranjsko, je kakor vsako leto, tudi za leto 1912 in 1913 poročalo 
o kazenskih primerih in motnjah javnega miru iz verskih, socialnih in nacio­
nalnih vzrokov. V obeh poročilih je najti odmeve balkanskih vojn. Referent 
v ministrstvu za notranje zadeve si je izpisal iz poročila za 1 . 1912 (AVA Mdl 
1833 ex 1913) : »Maribor. [.. .1 Tisk je imel ob dogodkih na Balkanu obilo snovi 
za izjave, ki so se pogostoma obračale proti Nemcem in Slovanom in prav tako 
proti prizadetim religijam.« — »Celje. [.. .1 Po izbruhu balkanske vojne se je 
posrečilo brezvestnemu ščuvanju posameznih agitatorjev, ki so se dozdaj znali 
umakniti pregonu, da so privrženci (slovenske) radikalne stranke v obravna­
vanju grozeče nevarnosti vojne celo dajali uporniške, državi sovražne in vele­
izdajalske izjave.« — »Kranjska. [.. .1 Dogodki na Balkanu so povzročili v zad­
njih mesecih 1 . 1912 silovito in trajno razburjenje slovenskega prebivalstva. 
Spričo zmag zaveznikov nad Turki so mnogi pozabljali, da so avstrijski držav­
ljani; posebno v tisku so se strastno postavljali na stran Srbije in proti 
Avstriji. Zbirka prispevkov za Rdeči križ balkanskih narodov je prinesla nad
49.000 kron. V celem je slovensko prebivalstvo menda darovalo za balkanske 
Slovane veliko več kot 100.000 kron.« [.. .1 »Tako je razveseljiva slika, ki jo 
vzbuja poročilo o razpoloženju nemškega dela prebivalstva, skaljena po pojavih 
na Kranjskem in deloma na spodnjem štajerskem, ki jih je treba vzeti zelo 
resno, četudi se tukaj med slovenskim prebivalstvom še vedno najdejo državi 
zvesti elementi.«
Za leto 1913 je naddeželno državno pravdništvo v Gradcu ugotavljalo med 
drugim (AVA Mdl 2044 ex 1914): »Maribor. [...] Manifestacije simpatij za 
balkanske države so uplahnile zaradi medsebojnega boja med njimi.« [...] 
»Koroška. [...] Pretežni del nemškega in slovenskega prebivalstva je miroljub­
nega značaja. Nasprotja so se največ vnemala v tisku, večkratne nepatriotične 
izjave po § 305 drž. zakonika pa so izvirale iz potrebe nepomembnih ljudi po 
ugovarjanju.« [...] »Kranjska [...] Razburjenje Slovencev, ki je narastlo 
zaradi balkanskih dogodkov, odseva v razbrzdanosti tiska ,Preporod' in ,Dan‘. 
.Preporod' je že prenehal izhajati. [...] Zaradi avstrijske zunanje politike, ki 
se ne ozira na južnoslovanske želje, je prišlo do vehementnih napadov na 
dunajsko zunanje ministrstvo oz. na ces. kr. zunanjega ministra grofa Berchtol- 
da, kar je vodilo h konfiskacijam. Iz navedb o konfiskacijah, kolikor zadevajo 
samo slovenske tiskovine ... izhaja, da javno življenje Kranjske napolnjujejo 
sovražni izpadi proti dinastiji, državi in Nemcem [...] Zmagam slovanskih 
bratov je v letu 1914 treba pripisati še 4 nove kazenske zadeve ...«, se ironično 
glasi konec poročila naddeželnega državnega pravdništva.
V obdobju balkanskih vojn je dunajsko notranje ministrstvo dobilo iz 
Trsta dve pregledni poročili o jugoslovanskem gibanju v slovenskih in hrvatskih 
deželah. Sestavil ju je izvedenec za dogajanja na jugu monarhije namestnik 
predsednika tržaške policijske direkcije Anton Mahkovec,8 odposlal pa v svojem 
imenu cesarski namestnik Hohenlohe. Trst je bil politična opazovalnica široke­
ga obzorja. Prvo poročilo (AVA MdI Präs 7906 ex 1912) je datirano z 22. julijem 
1912, drugo (AVA Mdl 11924 ex 1913) pa z 22. novembrom 1913. časovni razpon 
je takšen, da poročili v polni meri pokažeta spremembe, ki so v jugoslovanskem 
gibanju oz. v slovenski politiki nastopile v času balkanskih vojn v primerjavi 
s položajem pred temi vojnami, seveda, kakor jih je videl visok uradnik avstrij­
ske policije v Trstu.
V prvem poročilu je med drugim rečeno : »Med Jugoslovani se je v zadnjem 
času pokazalo gibanje, ki si je postavilo za cilj, da usmeri jugoslovansko politi­
ko na čisto nov tir. Nosilec tega gibanja je jugoslovanska akademska in sploh 
mladina iz izobraženih krogov, brez razlike narodnosti.« Ta mladina je neza­
dovoljna z dozdajšnjimi voditelji in hoče iti po svoji poti. »Njen cilj je zedinje­
nje vseh Jugoslovanov pod enim samim imenom, eno zastavo, v enem državnem 
organizmu. To čisto nacionalistično gibanje baje samo po sebi ni usmerjeno 
proti monarhiji, marveč celo upa, da mu habsburška dinastija, pod katere 
žezlom je že večina Jugoslovanov, ne bo nasprotovala in ga ovirala, temveč 
da ga bo raje uporabila za povečanje svojega vpliva in sfere svoje moči na 
Balkanu. Na čelu [...] stoji hrvatska mladina iz Hrvatske in Slavonije, iz Bosne 
in Hercegovine in pa iz Dalmacije, pridružil pa se ji je že tudi velik del sloven­
ske liberalne inteligence.« [...] »Dejanski vodniki tega gibanja so prežeti 
s pristnimi mladostnimi ideali in se predajajo upanju, da so našli pot, ki mora 
v doglednem času pripeljati do nacionalnega zedinjenja vseh južnih Slovanov 
pod imenom Jugoslovani'.« Poročilo opozarja na zborovanje 300 predstavnikov 
vseh balkanskih slovanskih narodov v Pragi ob vsesokolskem zletu konec
8 Anton Mahkovec je bil Slovenec, rojen 1 9 . julija 1 8 5 5 v Reki pri Trebeljevem 
(Litija), pravnik. Od 1 4 . novembra 1 8 8 4 konceptni pripravnik pri namestništvu 
v Zadru, 1 8 8 7 —1 8 9 4 v politični službi v Kotoru in Dubrovniku, od 1 8 9 5 pa na policij­
ski direkciji v Trstu (R. Andrejka, Zaslužni slovenski upravni juristi, Pol stoletja 
društva »Pravnik«, Ljubljana 1 9 3 9 , str. 100). Dodati bi bilo, da je A. Mahkovec kot 
študent bil član akademskega društva »Slovenija«. V aktih notranjega ministrstva 
je iz vseh teh let večje število njegovih poročil o gibanju v Dalmaciji in tudi o poli­
tičnih razmerah v Črni gori in v Albaniji.
junija 1912, kjer je Slovenec, predstavnik slovenskega akademskega društva 
Ilirija, »razčlenil cilje in prizadevanja novega gibanja« in navzočim dejal: 
Ne bomo več Srbi, Hrvatje in Slovenci, krstim vas za Jugoslovane. — »Srbi 
v (habsburški) monarhiji gledajo na to gibanje s simpatijo in vlada prepriča­
nje, da se bodo temu gibanju v doglednem času brez pridržkov pridružili tudi 
tisti v črni gori in Srbiji ter da bo iz tega samo po sebi izšlo tudi politično in 
državno približanje obeh južnoslovanskih držav (habsburški) monarhiji.— Kar 
pa zadeva Slovence, ni nobenega dvoma, da se bodo privrženci liberalne stranke 
enodušno postavili v službo nove .Jugoslavije'. Klerikalna ljudska stranka 
to gibanje najbrž odklanja, predvsem že zaradi tega, ker bi nacionalistični 
značaj gibanja odrinil katoliško versko stališče stranke v ozadje, ona sama 
pa bi se znašla v nevarnosti, da izgubi neomejeno hegemonijo, ki jo zdaj ima 
vsaj na Kranjskem in južnem štajerskem, a tudi zato, ker naj bi težišče novega 
gibanja na Kranjskem bilo v organizacijah Sokola...«. Kot protiutež Sokolu 
je SLS že ustanovila organizacijo Orlov. »Toda (SLS) bo postavljena pred 
težavno dilemo glede na primorske (t. j. istrske, tržaške in goriške) Slovane, 
za katere se že leto in dan trudi, da bi si jih pridobila, še bolj pa glede na hrvat­
sko stranko prava, s katero združena deluje za zedinjenje slovenskega in 
hrvatskega naroda, kajti zdi se, da se hočejo Hrvatje vsakršnih strank pridru­
žiti novemu gibanju.«
Takšno oceno položaja je cesarski namestnik Hohenlohe ponudil dunajski 
vladi malo pred začetkom balkanskih vojn. Poglavitna značilnost ocene je, da 
sicer opaža nastop radikalno nacionalističnega gibanja študentovske mladine 
pri Hrvatih, Slovencih in Srbih monarhije, a da še vedno ocenjuje, da to gibanje 
ni brezpogojno protiavstrijsko.
Posebno zanimivo je opozorilo na zadrego slovenske klerikalne stranke 
glede na Slovence in Hrvate v Primorju in pa glede na zedinjeno hrvatsko 
Stranko prava. Avtor poročila je dobro opažal, da je v stranki zedinjenih 
pravašev bila tedaj že močno občutna jugoslovanska usmeritev, pretiraval pa 
je, ko je to usmeritev pripisoval kar vsem frakcijam te stranke.
Drugo poročilo obnovi izvajanja z dne 22. julija prejšnjega leta in doda še 
ugotovitev po tridesetletnem opažanju političnega razvoja na jugu monarhije, 
namreč da se je »poleg nazadovanja romanskega elementa v Dalmaciji in na 
Primorskem izvršil tudi premik v slovanskih strankarskih razmerah«, tj. da so 
radikalne usmeritve toliko narastle na račun zmernih in klerikalnih, da je »le 
še s težavo mogoče spoznati konture prejšnje južnoslovanske miselnosti.« To 
velja tudi za Primorsko. Le na Kranjskem zaradi močnega naraščanja klerikal­
ne stranke ni v zadnjem času opaziti krepitve slovensko-liberalne smeri. 
Nasprotno, klerikalna stranka se je zaradi svojih uspehov oprijela misli, da si 
izvojuje hegemonijo med vsemi južnimi Slovani (Avstro-Ogrske). Temu uvodu 
sledi jedro poročila :
»V politični usmeritvi južnih Slovanov je prišlo do čisto posebnega pre­
obrata spričo zadnjih dogodkov na Balkanu. Medtem ko so še pri sokolskem 
slavju v Pragi težišče postavljali na Jugoslovane ( »Jugoslaven« ) monarhije 
in so samo upali, da se bodo zunanji Srbi temu gibanju pridružili, so povzročile 
zmage južnih Slovanov na Balkanskem polotoku tolikšno navdušenje in tolik­
šen preobrat v miselnosti avtroogrskih sonarodnjakov, da so morali celo najbolj 
zmerni in najbolje misleči voditelji in stranke zelo korenito spremeniti svojo 
politiko in način izražanja, da bi si obdržali svoje privržence in svoj vpliv.
— V Trstu samem in v Primorju se je ta obrat kajpada izrazil manj in se je 
omejil na zbiranje denarja v korist ranjencev — zbrane so bile zelo pomembne
vsote — na pozdravne resolucije na javnih shodih in na ovacije državljanom 
vojskujočih se držav, ko so potovali na bojišče. Četudi se pri tem ni dogajalo 
nič takega, kar bi prekoračilo meje po zakonu dovoljenega, posebno ker so 
oblasti že od začetka ukrenile vse potrebno, da bi gibanje obrzdale, je bilo 
vendarle mogoče občutiti v vseh govorih in manifestacijah prikrite poudarke, 
ki so dotlej bili tuji slovanskim shodom na tukajšnjem upravnem ozemlju.« 
Poročilo nadaljuje: »Treba je omeniti prepričanje, ki se je izrazilo v celotnem 
južnoslovanskem tisku vseh strankarskih usmeritev, namreč da zmaga Slova­
nov v vojni proti Turčiji ne bo ostala brez učinka na politične razmere v (hab­
sburški) monarhiji; omeniti je treba tudi, da se tisk prav tako soglasno postav­
lja na stališče, da nikakor ne sme priti do oborožene intervencije monarhije, 
ne oziraje se na njene interese v celoti. — Posebne pozornosti je vredno dej­
stvo, da se slovenski klerikalni tisk pri tem postavlja na še radikalnejše stališče 
kot pa pansrbsko misleči (slovenski) liberalni listi. Sklicuje se na to, da gre 
za boj krščanstva proti islamu; vsekakor pa je k temu prisiljen zaradi taktičnih 
razlogov, kajti poprej omenjeni boj med liberalnimi in klerikalnimi Slovenci 
oz. med katoliško ljudsko stranko in narodno liberalno stranko na Kranjskem, 
ki že leta divja z brezobzirno silovitostjo, se bo glede na sedaj opravljeno 
strnitev vseh Srbov in Hrvatov po koncu sedanje balkanske vojne vsekakor 
razvnel še srditeje kot kdaj poprej.« Poročilo omenja zvezo slovenske kleri­
kalne stranke s stranko združenih pravašev in izjavo z dne 20. oktobra 1912 
v Ljubljani o politični enotnosti slovensko hrvatskega naroda in opozarja, da je 
ta izjava zelo neprijetna slovenskim liberalcem, hrvatsko-srbski koaliciji in 
dalmatinski narodni stranki, strogo zvezani s Srbi, »ker v tem vidijo veliko 
okrepitev katoliške ljudske stranke in njene v strogo avstrijskem smislu 
vodene politike.« Po tej omembi se poročilo vrača k pisanju slovenskega kle­
rikalnega tiska: »Klerikalni tisk hoče vnaprej zavrniti očitek, da žrtvuje 
slovanske interese interesom svoje stranke in zato ta tisk ne sme pri zagovar­
janju interesov vojskujočih se slovanskih bratov zaostajati za liberalnim, 
čeprav je krepitev pravoslavja znotraj meja monarhije ali onstran njih prav­
zaprav toliko kot krepitev njenih naj ostrejših nasprotnikov.« Ob koncu obrav­
navanja južnoslovanskih razmer pravi poročilo: »Gotovo je, da bo zaradi 
vojne okrepljena srbska samozavest močno učinkovala tudi na slovanske 
narode na jugu monarhije.« V nadaljevanju, ko piše o albanskih razmerah in pa 
o obnašanju Italijanov v Primorju, pove še podrobnost, ki osvetljuje položaj 
Slovencev v Trstu in sploh v Primorju. Tudi tržaško politično društvo »Associa- 
zione Pro Patria« je izdalo oklic za zbiranje prispevkov za ranjence, glasilo 
italijanske nacionalne stranke v Trstu »Indipendente« pa je »ta oklic pozdravilo 
z zadoščenjem, toda v komentarju je grobo napadlo slovenski narod, kateremu 
je odreklo vsakršno skupnost s Slovani balkanske zveze.«
Pristojni referent v dunajskem ministrstvu za notranje zadeve je bistveno 
vsebino poročila iz Trsta povzel takole : »Ideja zedinjenja vseh južnih Slovanov 
v samostojnem državnem telesu, ki se že dalj časa uveljavlja v južnoslovanskih 
deželah monarhije ob istočasnem umikanju konservativno-dinastične usme­
ritve, je z uspehi balkanskih držav dobila nove hrane, še več, na južnoslovanskih 
področjih se uveljavlja pravcati protiavstrijski tok, ki ga je treba pripisati 
okrepljeni privlačni moči balkanskih držav. Tudi slovenski klerikalci delijo 
navdušenje za slovanske balkanske države, da ne bi izgubili svojega političnega 
vpliva, čeprav pomeni krepitev pravoslavnih južnoslovanskih držav slabljenje 
katoliške cerkve.«
Zapetljaji druge balkanske vojne v vseh teh poročilih niso pustili sledu 
in očitno je ocena o stopnji jugoslovanske usmeritve med Slovenci, kakršno
je namestnik Hohenlohe poslal v drugem poročilu, veljala za potrebe dunajske 
vlade vse do začetka svetovne vojne.
Tu sta še dva dokumenta, ki govorita v času balkanskih vojn o političnem 
razpoloženju Slovencev, in sicer izseljencev v ZDA. V teh letih je izseljevanje 
prek morja na višku in v ZDA živi kakih 200 000 Slovencev, po veliki večini 
rojenih in doraslih še v stari domovini.9 Velik del med njimi ima še avstrijsko 
državljanstvo in so še živo — tudi po političnih pogledih — zvezani z življenjem 
domače dežele, če še upoštevamo, da se je v ZDA njihovo politično razpolo­
ženje izražalo drugače sproščeno kot v Avstriji, je gotovo, da poročila o njem 
povedo tudi nekaj o tistem razpoloženju Slovencev v domovini, ki bi zaradi 
avstrijskih razmer lahko ostalo prikrito.
Predsedstvo avstrijske vlade je v začetku leta 1913 obvestilo notranje 
ministrstvo, da je srbski honorarni konzul profesor Mihajlo Pupin organiziral 
14. decembra 1912 v New Yorku veliko protestno zborovanje z naslovom »Slo­
vanski narodi Avstrije proti avstroogrski monarhiji.« Udeležili so se ga pred­
vsem Čehi in Srbi, niso se ga udeležili Poljaki, Ruteni (Ukrajinci) in »večji del« 
Slovencev in Slovakov. (AVA, MdI/Präs 2546 iz 1913) — »Manjši del« Slovencev 
se je torej zborovanja udeležil, čeprav njegov naslov slovenskemu položaju ni 
ustrezal in večine gotovo ni mogel pritegniti. Lahko si mislimo tudi za tiste, 
ki so se ga udeležili, da so to storili bolj iz čustva solidarnosti z balkanskimi 
zavezniki in v želji odvrniti avstrijsko intervencijo.
Zanimivejši je drugi dokument, poročilo avstrijskega konzulata v Cleve­
landu Nr. CDVI z dne 30. junija 1913 avstro-ogrskemu zunanjemu ministrstvu 
(prepis v KA, 3. KorpsKom Präs 4168 — 30-4/31). To je obsežno (8 tipkanih 
strani) poročilo o slovenski naselbini v Clevelandu in sploh v državi Ohio,
o številu, organizacijah, tisku itn. V njem najdemo odstavek, ki je bil povod 
za to, da je zunanje ministrstvo s poročilom seznanilo poveljstvo 3. korpusa 
v Gradcu: »Čeprav so Slovenci v velikem delu Avstriji oz. (avstrijski) vladi 
sovražnega mišljenja, so vendar z ljubeznijo navezani na domovino, število 
vojaških ubežnikov med njimi je v sorazmerju z drugimi narodnostmi sicer 
nekaj manjše, česar pa najbrž ne smemo razlagati z vnetostjo za izpolnjevanje 
dolžnosti ali z zvestobo (avstrijski) domovini, temveč bolj z osebnim ponosom 
in z ljubeznijo do vojaških stvari.« Graško poveljstvo je ta vznemirljiva poli­
tična ocena tako zbodla, da je izvedlo sistematično anketo prek podrejenih 
poveljstev o razmerah v slovenskih nabornih okrajih, posebno še glede števila 
izseljenih vojaških obveznikov. — Poročilo clevelandskega konzulata ne razčle­
njuje posebej, od kod in od kdaj takšno protiavstrijsko oz. protivladno razpo­
loženje med slovenskimi izseljenci, pove pa v zvezi z mestom Clevelandom : 
»Cleveland je sedež enega izmed najbolj branih slovenskih časnikov v Ameriki, 
»Clevelandske Amerike«. List izhaja dvakrat na teden, urejuje ga J. L. Pirc. 
Že dostikrat je list pritegnil pozornost s svojimi močnimi izpadi proti monar­
hiji in s svojo prijaznostjo Srbom; treba pa je priznati, da objavlja tudi nič 
manj osorne članke proti ameriški vladi, če se mu to zdi primerno. List tudi 
ne izpusti nobene številke, da ne bi spodbujal Slovence, naj si pridobe ame­
riško državljanstvo ... List je glasilo liberalne stranke ... ima baje 1 5 000 
naročnikov. — Društveno življenje je med Slovenci močno razvito... Odbori 
društev se sestajajo ob določenem času, povprečno tri do štirikrat na leto in se 
posvetujejo o stališčih v političnih in narodnih vprašanjih.« Takšni podatki 
so dajali splošni oceni konzulata o močnem protiavstrijskem mišljenju sloven­
skih izseljencev še večjo tehtnost, saj je bilo očitno, da je to mišljenje oprto
9 Anton Melik, Slovenija, Ljubljana 1 9 3 6 , str. 6 3 3 .
na trdno organizacijsko in politično zrast (strukturo). Verjetno pa so aktualni 
politični dogodki na Balkanu in obnašanje Avstro-Ogrske takšno mišljenje še 
okrepili.
Avstrijske civilne in vojaške oblasti so proti t. i. antimilitarističnim. tj. proti­
vojnim in pa proti specifičnim protidržavnim pojavom nastopile tako v smislu 
vnaprejšnjega preprečevanja kot hitrega sprotnega potlačenja. Vse seveda še 
v okviru mirnodobskega režima. Vojaška oblast je že iz časa aneksijske krize 
imela tudi za področje 3. korpusa izdelan načrt interniranja politično sumljivih 
oseb za primer vojne pripravljenosti ( »Allarmfall«) in seveda tudi za primer 
vojne v kateri koli smeri (»Kriegsfall R« — vojna z Rusijo in »Kriegsfall J .<
— vojna z Italijo), zadevno povelje poveljstva 3. korpusa z dne 24. aprila 1909 
je imelo število Präs. Nr. 1943 (K ). Iz indeksa registrature 3. korpusa je videti, 
da so sezname politično osumljenih sestavljali, dopolnjevali in popravljali vsa 
ta leta do 1912. Kolikor sem dobil vpogleda, so ti seznami bili sestavljeni 
posebej za politično osumljene iz nacionalnih razlogov (za iredentiste-Italijane, 
za »srbofile« ali »panslaviste« ) in posebej za antimilitariste — socialdemokrate 
(npr. leta 1908 »Sozialisten Evidentführung« oziroma leta 1911 »Antimilitaristi- 
sche Bewegung Evidenthaltung«, vse pod splošnim geslom »Upor« — »Auf­
ruhr«), Imena politično osumljenih so sporočale orožniške postaje vojaškim 
štacijskim poveljstvom, ta pa so sestavljala pregledne sezname.
Civilne oblasti so pobijanje protivojne dejavnosti štele med svoje redne 
tekoče obveznosti, uporabljale pa so seveda vse »normalne« policijske ukrepe. 
Ministrstvo za notranje zadeve je v tem smislu že pred vojno na Balkanu dajalo 
navodila deželnim šefom, ob začetku vojne pa je »glede na sedanji napeti 
položaj naročilo vsem deželnim šefom, da ne dopuste antimilitarističnih mani­
festacij in demonstracij«, in sicer z okrožnicami Z. 11861, 11681 ex 1912 (tako 
omenjeno v AVA MdI Präs 240 ex 1913).
16. decembra 1912 je poveljstvo 3. korpusa v Gradcu izdalo povelje o »po­
stopku pri upornem obnašanju vojakov« (Präs. No. 5565/K). Povelje, ki 
zapoveduje najostrejše in takojšnje ukrepanje, pravi: »V zadnjem času so se 
dogodili primeri, da so se vojaki, verjetno pod vplivom panslavističnih agita­
torjev, uprli poveljem svojih nadrejenih ali pa so govorili izjave puntarske 
vsebine.« Verjetno so mišljeni predvsem uporniški dogodki na Češkem, na kar 
kaže tudi oznaka »panslavistična« agitacija, saj je na jugu tehnični izraz bil 
»srbofilska«. Ni pa dvoma, da so vojaške oblasti 3. korpusa na svojem področju 
pooblastila iz tega povelja uporabljale proti pojavom »srbofilstva«. Na to 
povelje se je poveljstvo 3. korpusa sklicevalo nasproti vojnemu ministrstvu, 
ko je od tega terjalo ostro ukrepanje proti antidinastičnim in »srbofilskim« 
pojavom med civilisti; priložilo ga je kot dokaz, da je »na svojem območju 
že ukrenilo potrebne ukrepe«.
Gre za intervencijo, o kateri je vojno ministrstvo obvestilo notranje 4. ja­
nuarja 1913. Potem ko navede vrsto primerov »jugoslovanske nacionalne agita­
cije« na področju 3. korpusa, zahteva graško poveljstvo »energično postopanje, 
zlasti sodišč ..., da bi proti osebam, prepuščenim civilnim sodiščem, uporabili 
zakon s polno ostrostjo« (AVA, MdI Präs. 240 ex 1913).
Pobuda graškega poveljstva za ostro postopanje je seveda veljala tudi 
vojaškim sodiščem. 20. januarja 1913 je poslalo okrožnico garnizijskim sodiščem 
v Gradcu, Mariboru, Celovcu, Ljubljani in Trstu, ki je v njej ukazovalo »v pri­
hodnje takojšnje poročanje o prispelih kazenskih prijavah, ki zadevajo pun­
tarsko upiranje ali izjave puntarske, ščuvalne ali sploh državi sovražne (slavo 
ali italofilske) vsebine«. Z zapovedjo, da je treba takoj po končanem postopku
predložiti kazenske akte, je poveljstvo korpusa nedvomno hotelo nadzorovati, 
ali sodišča postopajo dovolj hitro in ostro. (KA, 3. KorpsKom Kräs. 280 — 
3-1/1).
Poveljstvo 3. korpusa v Gradcu se ni zadovoljilo z že ustaljenimi, rutinskimi 
ukrepi. Da bi »ti ukrepi ustrezali konkretnim vojnim pripravam« in pa »zdajš­
njemu političnemu položaju,« je že 10. decembra 1912 predlagalo z dopisom 
Präs. Nr. 5428 vojnemu ministrstvu, naj bi se izdala natančneje opredeljena 
navodila za interniranje in odgon politično sumljivih v primeru vojne na 
področju korpusa. Vojno ministrstvo je z dopisom Abt. 10, Nr. 1793 res. z dne 
13. januarja 1913 tem predlogom pritrdilo. In tako je graško poveljstvo 17. ja­
nuarja 1913 razposlalo nova strogo zaupna navodila o interniranju (KA, 3 . 
KorpsKom Präs. Nr. 260 — 77 -1/1 ). V primeru vojne pripravljenosti ali vojnega 
primera »R« je treba »iz jasnih razlogov« aretirati in odgnati »samo politično 
nezanesljive osebe slovanske narodnosti«. Seveda pa je treba prijeti brez ozira 
na narodnost vse osebe, osumljene špijonaže in agitatorje, nevarne vojaškim 
interesom ali siceršnje sumljive posameznike. V zvezi s tem je treba sestaviti 
sezname politično sumljivih ločeno za vojne primere R in J. Ta navodila so 
bila poslana samo poveljstvom v slovenskem, hrvatskem in italijanskem oz. 
obmejnem delu področja 3. korpusa (Beljak, Tolmin, Kanal, Krmin, Gradiška, 
Tržič-Monfalcone, Gorica, Trst, Poreč, Rovinj, Kötschach, Trbiž, Šmohor, Celo­
vec, Ljubljana, Pulj), obveščena pa so bila deželna orožniška poveljstva Trst, 
Ljubljana, Celovec in pa deželni predsedniki v Celovcu, Ljubljani in Trstu. 
Izvzeta je bila torej štajerska.
že 24. januarja 1913 se je oglasilo tržaško deželno orožniško poveljstvo in 
opozorilo, da je na njegovem območju le zelo majhno število oseb, ki bi jih 
bilo treba v smislu navodil »postaviti na hladno« v vojnem primeru R. »Dosti 
prej pa bi iz narodnih vzrokov takšne osebe prišle v poštev v vojnem primeru 
B.« Zato je predlagalo, naj bi se zanje vodili posebni seznami, tako da bi nastali 
seznami treh vrst, torej za primer vojne z Italijo, z Rusijo in na Balkanu. 
Korpusno poveljstvo v Gradcu je ta predlog sprejelo in 3. februarja 1913 izdalo 
novo navodlio (Pras. Nr. 474). Orožniško poveljstvo v Trstu pa je 7. februarja 
1913 opozorilo, da tudi novo navodilo ni popolnoma jasno, predvsem da ne 
pove razločno, da je skupino političnih osumljencev B treba aretirati v vsakem 
vojnem primeru. Menilo je tudi, naj bi za politične osumljence B raje uporab­
ljali označitev s črko A, »da bi se izognili morebitnim zamenjavam z vojnim 
primerom B. ki dozdaj glede aretacij politično sumljivih iz nacionalnih razlogov 
še ni bil vzet v poštev«. Ta pripomba orožniškega poveljstva v Trstu kaže, 
da dotlej kake posebne internacije Slovencev in Hrvatov v primeru izolirane 
vojne na Balkanu niso izrecno predvidevali. Smatrali so jo pač za samoumevno. 
Korpusno poveljstvo v Gradcu je zdaj to »pomanjkljivost« nemudoma odpravi­
lo. Dne 17. februarja 1913 je izdalo dodatno navodilo vsem že omenjenim 
podrejenim vojaškim poveljstvom (Präs. Nr. 761/K/), ki pravi: »Da bi ti ukrepi 
(tj. internacija in odgon politično sumljivih) ustrezali konkretnim vojnim 
pripravam, so bili prilagojeni normaliziranim vojnim primerom. V vojnem 
primeru »J« je treba internirati vse politično sumljive italijanske narodnosti 
in ustrezno zdajšnjemu političnemu položaju tudi vse navedene pod »B«, 
v vojnem primeru »R« tiste slovanske narodnosti (v splošnem torej tudi tiste, 
imenovane pod »B «), in končno v vojnem primeru »B« vse politične sumljive 
slovenske in hrvatske narodnosti. — Treba je torej sumljive razdeliti v kate­
gorije, ki jih je treba internirati v vojnem primeru »J«, v vojnem primeru »R« 
in v vojnem primeru »B«. — Sumljive posameznike pa je treba napraviti 
neškodljive v vseh okoliščinah.« (KA, 3. Korps Kom. Präs. 761 — 77-1/1.2.3.).
S tem je bil na področju 3. korpusa ustvarjen sistem, po katerem so Slo­
venci in Hrvati imeli »privilegij«, da so osumljence iz njihovih vrst zanesljivo 
aretirali v vojni pripravljenosti ali v vojnem primeru vsake vrste. Vsekakor 
svojevrstno priznanje okrepitve nacionalnega gibanja Slovencev in njihove 
jugoslovanske usmeritve v času prve balkanske vojne. Sistem, ki je v letu 
1913 ostal le pripravljen, so praktično uporabili že leta 1914, po napadu na 
Srbijo. Tedaj se je pokazalo, da je samo po sebi umevno bil namenjen tudi 
štajerski.
Medtem so se vrtela tudi kolesja civilnih oblasti. Notranje ministrstvo je 
glede predloga 3. korpusa, naj sodišča dobe navodila o ostrem postopanju, 
presodilo, da je to v pristojnosti pravosodnega ministrstva. Samo pa je »zaradi 
zdajšnjega napetega položaja naročilo vsem deželnim šefom, da ne smejo 
trpeti antimilitarističnih manifestacij in demonstracij«. To je storilo z akti 
Z.11861 in 11681 MI še pred koncem leta 1912. Še posebej pa je 3. februarja 
1913 zahtevalo od deželnih šefov v Trstu in Gradcu poročila o jugoslovanskih 
oz. »velikosrbskih« demonstracijah in agitacijah ter zbiranju prispevkov za 
srbski Rdeči križ, o katerih je javljal 3. korpus. (AVA MdI Präs. 240 ex 1913). 
Tudi pravosodno ministrstvo je ustreglo želji vojaških krogov in izdalo 14 . 
februarja 1913 strogo zaupen odlok (Z. 55) vsem naddeželnim državnim pravd- 
ništvom, ki jim je naročal, naj postopajo strogo in hitro in nikakor ne forma­
listično (AVA MdI Präs. 2928 ex 1913).
Najbrž pod vtisom teh navodil in spričo sumljivosti slovenske socialne 
demokracije po Cankarjevem predavanju je kranjsko deželno predsedstvo 
dalo 1 . 1913 prepovedati prvomajski sprevod v Ljubljani, medtem ko je prvo­
majski shod v Idriji bil razgnan, ker je tam Anton Kristan govoril proti vo­
jaščini in kritiziral avstrijsko notranjo politiko. Ministrstvo za notranje zadeve 
se s prepovedjo sprevoda v Ljubljani ni strinjalo (AVA Mdl 3480 ex 1913). 
Vladno politiko do socialne demokracije je pač pojmovalo širše. Morda je 
k temu pripomoglo tudi obnašanje socialnih demokratov na Koroškem, o ka­
terih je posvetovanje vojaških in koroških civilnih oblasti dne 20. januarja 1913 
v Celovcu ugotovilo : »Protivojaška propaganda. Delavstvo je sicer res socia­
lističnega mišljenja in ima tudi svoje organizacije, toda ni niti državi sovražno 
niti protimilitaristično. V zadnjem času še posebno ni bilo opaziti nobenih 
takih pojavov.« (KA 3. KorpsKom Präs 422 — 16—4/1).
Ne brez presenečenja so avstrijske oblasti, civilne in vojaške, videle, da 
se pod vplivom zmagovite vojne balkanskih držav krepi in ostri pri Slovencih 
narodno in »srbofilsko« t. j. državnostno jugoslovansko gibanje. V reagiranju 
avstrijskih oblasti ni najti sledu kakega spoznanja ali pripravljenosti, da bi 
naraščajoči radikalizem ublažile z večjim upoštevanjem slovenskih nujnosti. 
Velik pomen tega gibanja so priznale le s tršim njegovim zatiranjem in z novo 
opredelitvijo smeri in cilja poglavitnega političnega udarca. Avstrijski oblast­
niki so se pripravili le na »zdravljenje« z operacijo. V letih 1912— 1913 je v nji­
hovih aktih najti že vse elemente in značilnosti tistega širokega napada na 
znamenja in na nosilce državnostnih slovenskih prizadevanj, ki se je sprožil 
leto pozneje ob začetku prve svetovne vojne. Ta napad tako ni bil improviza­
cija, zrastla iz vročičnosti in živčnosti prvih tednov vojne, bil je pripravljen 
obračun.
Trst v slovenski politični misli do prve svetovne vojne
Obči zgodovinski problem odnosa med mestom in njegovo okolico, problem 
njunih gospodarskih, socialnih in civilizacijskih razmerij, se je v primeru Trsta 
postavil tudi kot nacionalni problem, kot vprašanje razmerja tradicionalno 
italijanskega mesta do ožje in širše slovenske okolice in zaledja. Glede na to, 
da leži Trst zelo blizu etnične meje med slovenskim in italijanskim življem, 
t. j. meje ob Soči med strnjeno italijansko in strnjeno slovensko agrarno nase­
litvijo, se je vprašanje tržaškega mesta vključilo tudi v problem globalne raz­
mejitve nacionalnih ozemelj. V splošnem se je v 19. st., ko gre za dokončno 
politično (državno) oblikovanje evropskih narodov, takšno vprašanje postav­
ljalo na številnih področjih Evrope, na katerih so se stikali in tudi prežemali 
različni nacionalni elementi. Z nastopanjem italijanskega risorgimenta se je 
isto vprašanje najavljalo tudi v stičnih področjih med Italijani in južnimi Slo­
vani. Prav dejstvo, da je bil, zaradi zgodovinskih ekonomsko-socialnih faktorjev, 
italijanski živelj na področjih vzhodno od Soče skoraj izključno le mestni, 
medtem ko so množice prebivalstva na podeželju bile strnjeno slovenske (ali 
hrvatske), se je problem razmejitve kompliciral.
Na ozemlju Italije same se vprašanje razmerja med mestom in vasjo ni 
postavljalo kot etnično vprašanje, saj etničnih razlik med obema ni bilo. Seveda 
pa se je tudi tukaj pojavljalo splošno vprašanje odnosa mesta in vasi, pri či­
mer se je v Italiji že zdavnaj uveljavila tradicija, po kateri se mesto smatra kot 
naravno središče civilizacije, katerega usodi naj sledi tudi podeželje. Takšno 
praktično-politično tradicijo so prevzemali tudi italijanski meščani Trsta, zlasti 
potem, ko se je tudi v Trstu samem (po 1 . 1861 ) udomačil iredentizem. V dejan­
skih etničnih razmerah Trsta in zaledja pa je takšna analogija mogla ustvarjati 
le konflikte.
Pri Slovencih (in Hrvatih) je bilo pojmovanje tega vprašanja ravno na­
sprotno. V procesu socialnega in političnega razvoja slovenskega naroda se je 
uveljavilo načelo — tako nasproti italijanskemu kot tudi nasproti nemškemu 
mestnemu prebivalstvu — da mora politična meja narodnega ozemlja slediti 
etnični meji, t. j. meji kompaktne slovenske agrarne naselitve in da morajo 
mesta — enklave znotraj teh meja — slediti etničnemu značaju svoje okolice.1 
To načelo je slovenskemu nacionalnemu razvoju nalagal življenjski položaj, ko 
o se iz stanja »nehistoričnega« naroda, politično neenakopravnega, omejenega, 
zlasti v mestih, na socialno, politično in kulturno podrejene plasti prebivalstva, 
naglo dvigali v narod s kompletno socialno strukturo. V podobnem položaju so 
bili tudi Čehi, Romuni na Ogrskem, Ukrajinci, Slovaki, Nemci na zahodnem 
Ogrskem (današnji Burgenland-Gradiščanska), Poljaki v zgornji Slezi ji in delih 
Pruske, Letonci, Estonci, Belorusi. Na zahodu deloma Flamci. In le zato, ker 
se tam etnični narodi niso razvili v politične, se podobni problemi niso pojavili 
pri Valižanih, Bretoncih, Baskih in drugih etničnih skupnostih. Tudi nacionalna 
emancipacija Slovencev ni bila mogoča brez mest na slovenskem ozemlju, 
brez njihove etnično-politične prilagoditve. Še bolj zgodovinsko upravičena pa 
je bila tam, kjer je neslovenska plast meščanov svojo politično vladajočo po-
1 Prim. skupne teze italijanskih in jugoslovanskih zgodovinarjev o italijansko- 
jugoslovanskih odnosih v 1 . 1 8 6 0 —1 9 2 0 . Objavljene v italijanskem jeziku v reviji 
Cultura e scuola, Gennaio-Marzo 1 9 7 1 , N. 3 7 . V srbohrvatskem v Jugoslovenski isto­
rijski časopis (Beograd 1977) br. 3 —4 , 8 5 —1 2 4 .
zicijo ohranjevala predvsem z obrambo političnih privilegijev, s postavljanjem 
ovir demokratizaciji političnega sistema. V takšnem razmerju do slovenskega 
političnega gibanja so bila skoraj vsa pomembnejša mesta na slovenskem ozem­
lju, celo Ljubljana sama je bila izjema le deloma. Tako se vprašanje Trsta za 
slovensko politično gibanje ob njegovem nastopu v 1 . 1848, po svojem tipu ne 
postavi kot nekaj izjemno novega.
Zanimivo v zvezi s temo posvetovanja je dejstvo, da je ravno dr. Henrik 
Tuma to praktično načelo slovenskega političnega gibanja utemeljeval tudi 
v širših socioloških dognanjih. Tako je na X. zboru Jugoslovanske socialdemo­
kratske stranke 25.—26. decembra 1917 dejal: »Za vse enake (jezikovne) otoke 
(kot sta Maribor in Celje), ali so že slovenski, laški in nemški, velja načelo 
francoskega sociologa Morgana: da je pri mešanih pokrajinah merodajna 
večina kmečkega prebivalstva, ki kompaktno objema mesto in kateremu služi 
za gospodarski centrum.«2 Kmalu za tem je isto načelo uveljavila tudi teri­
torialna organizacija Sovjetske Zveze.
Zamisel Zedinjene Slovenije kot poglavitne točke prvega slovenskega na­
rodnopolitičnega programa — formuliran je bil v času marčne revolucije 
1 . 1848 — vključuje celotno slovensko etnično ozemlje, pojmovanje po prej 
omenjenem načelu, torej tudi Trst. Podobno kot je ideja Zedinjene Slovenije 
zakoreninjena v zgodovinski izkušnji Napoleonovih Ilirskih provinc, je v tisti 
dobi zakoreninjena tudi izkušnja z zahodno mejo te nove politične tvorbe, 
z mejo na Soči in s politično vključitvijo Trsta. Ali je le naključje, da je 
v istem letu 1811, ko je Valentin Vodnik objavil svojo politično pesnitev »Ilirija 
oživljena«, član razsvetljenskega »Kabineta Minerve« v Trstu Fanul de Weis- 
senthurn tamkaj izdal italijansko-slovensko slovnico z Vodnikovim posve­
tilom?3
Najpomembnejši načrt za etnično federalizacijo Avstrije, ki ga je rodilo 
leto 1848, t. j. »program (nemške) levice avstrijskega državnega zbora« — Nem­
škemu društvu na Dunaju ga je predložil sudetsko-nemški liberalni politik 
dr. Ludwig Löhner — je kot federalno enoto poleg nemške, češke in poljske 
Avstrije predvideval tudi ustanovitev italijanske in slovenske Avstrije. Itali­
janska Avstrija naj bi obsegla Trentino, Istro, Trst, italijanski del Goriške in 
Dalmacijo.4 Ob tem je slovenski liberalno usmerjeni publicist in geograf (avtor 
zemljevida Slovenije) Peter Kozler še isto leto napisal brošuro, v kateri je na­
stopil proti takšni razmejitvi, ker da ni v skladu z etničnim načelom, izraženim 
v prvi točki programa (vsakemu narodu avtonomija v okviru jezikovnih meja, 
ne oziraje se na obstoječe kronovine).5 Dalmacijo je treba pridružiti k Hrvatski, 
ali pa naj bo samostojna federalna enota; celotno Ilirsko Primorje (Goriška 
kresija, mesto Trst, Istra z otoki) pa naj se pridruži slovenski Avstriji, kateri 
bi »ob popolni izvedbi načela nacionalnega zedinjenja« morali pripasti tudi 
Slovenci v »delegaciji Videm«, t. j. beneški Slovenci. Kozler zavrača Dantejeve 
verke o Kvarnerju kot meji Italije, meni, da bi izločitev italijanskih delov Pri­
morja — med njimi našteje: okraje Tržič, Gradiška, Krmin in mesta oz. trge 
Gorica, Trst, Milje, Koper, Piran, Izola, Umag, Buje, Poreč, Rovinj, Vodnjan, 
Labin, Buzet — bila nepraktična z geografskega vidika; dopušča njihovo avto­
2 Zgodovinski arhiv KPJ, V. knjiga: Socialistično gibanje v Sloveniji, Beograd 
1 9 5 1 , str. 31 3 .
3 Vincenc Franul de Weissenthum (1771—1817), Saggio grammaticale italiano- 
crangnolino. Izbrane pesmi Valentina Vodnika. Izbral in uredil Alfonz Gspan, 
Ljubljana 1 9 5 8 , 75 , 1 9 9 .
4 Rudolf Wierer, Der Föderalismus im Donauraum. Graz-Köln 1 9 6 0 , 3 4 —3 5 .
5 Peter Kozler, Das Programm der Linken des Österreichischen Reichstages 
mit Rücksicht auf Slovenisch und Italienisch Österreich. Wien 1 8 4 9 .
nomijo na ravni municipijev in okrajev, a ne na deželni. Italijani na Primor­
skem bodo avtonomni v šoli, cerkvi, občini, okraju in okrožju. Kozler sicer 
predvideva, da se bodo upirali takšni ureditvi, a odgovarja: če niso zadovoljni 
z enakopravnostjo, potem imajo skrite misli, žele podkopati načelo enakoprav­
nosti.
Do kakega stika ali celo dialoga med slovenskimi politiki in pa Italijani 
v Trstu v 1 . 1848 ali 1849 ne pride, čeprav je tedaj tudi v Trstu občutiti mazzi- 
nijansko misel o osvobodilnem sodelovanju z južnimi Slovani in njihovi enako­
pravnosti. Poglavitni vzrok je pač pozni nastop slovenskega političnega gibanja 
in razmere, ki so ga usmerile k iskanju zaslombe v državi Habsburgov. Eden 
izmed elementov omenjenih razmer je bil povezan ravno s Trstom. Velika 
Nemčija, ki jo je terjala nemška levica, bi se morala združiti v mejah Nemške 
zveze, na jugu torej vključno s slovenskim ozemljem in Trstom. Argumenti 
niso bili samo zgodovinskega, temveč predvsem tudi gospodarsko-političnega 
značaja. Trst naj bi bil južno pristanišče Velike Nemčije in pot do njega mora 
biti Nemčiji zagotovljena. Pot iz Nemčije do Trsta je vodila čez slovensko 
ozemlje, kar pomeni, da so zagovorniki takšne Nemčije neogibno odklanjali 
slovenska prizadevanja po politični osamosvojitvi. Celo tisti redki liberalni 
Nemci, ki so Slovence poznali in jim bili naklonjeni, so ravno z argumentom 
Trsta in poti do njega zavračali možnost osamosvojitve Slovencev. »Na vsa 
poželenja (Slovencev) po ločitvi,« je 3. julija 1848 v »Klagenfurter Zeitung« pi­
sal nemški koroški pesnik, zmerno liberalni publicist in občudovalec Prešer­
novega pesništva Vinzenz Rizzi, »imamo eno samo besedo odgovora, žalostno- 
neizprosno: politična nujnost. Posest Trsta in poti do njega, je življenjsko 
vprašanje Nemčije — to je njeno edino južno pristanišče.« — To je tisti »Drang 
nach Süden«, brez katerega ni mogoče prav razumeti povezanosti procesa slo­
venske emancipacije s svobodo Trsta (in obratno!).
Prvi politični stik tržaških italijanskih narodnjakov z južnoslovanskim za­
ledjem in z vprašanjem njegove razmejitve z Italijo se izvrši šele desetletje 
pozneje. Medtem je tržaška demokratska in republikanska »mladina iz leta 1848 
dozorela v može« in tudi Pacifico Valussi se v »Porta Orientale« pokaže v novi 
luči. Namesto domačih Italijanov, Slovencev in Hrvatov kot enakovrednih sub­
jektov, nastopi le en sam — »Italija«, v njenem imenu se začrtajo meje, domače 
ljudstvo postane objekt, ne gre več za sožitje, temveč za nadvlado, za Slovence 
in Hrvate se kot »izhod« postavi načelo asimilacije. Že po porazu Avstrije izda 
v letu 1859, sozačetnik hrvaškega pravaštva Evgen Kvaternik, v Parizu bro­
šuro »La Croatie et la confédération italienne«, v kateri zahteva za Hrvatsko 
(ki po pravaškem pojmovanju obsega tudi slovenske dežele) celo Istro in 
okrožje Gorice. Po posredovanju Tommasea objavi nato v Valussijevem listu 
»Perseveranza« (6. april 1860) članek, s katerim želi začeti diskusijo v mejnem 
vprašanju in kjer brani z etničnimi argumenti mejo na spodnjem toku Soče, 
čeprav se zaveda vprašanja Trsta in istrskih obalnih mest. Edini odziv je 
pripomba uredništva: edina prava in možna meja Italije je tista, kot jo za 
Rimljani postavlja Dante — na Kvarnerju .. .e
Mejno vprašanje se odpre znova v letu 1866. Slovensko časopisje se za­
vzema za etnično mejo, od Beneške Slovenije do izliva Soče. Priključitev be­
neških Slovencev Italiji — prvo znamenje, da grozi slovenskemu ozemlju v dobi 
nastajanja nacionalnih držav splošno meddržavno razkosanje — je bila nagib 
za znano »taborsko gibanje« (1868— 1871), ki naj bi pokazalo opredelitev Slo­
6 Ivo Juvančič, Pojav italijanskega iredentizma in vprašanje asimilacije. »Raz­
prave in gradivo«, Institut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, 1 9 6 0 , št. 1 , 1 3 5 —1 4 9 .
vencev za Zedinjeno Slovenijo. Tudi zdaj se v to enoto redno vključuje tržaška 
okolica, večidel tudi mesto samo, a vselej obenem z zahtevo po upravni ločitvi 
mesta od okolice; s tem posredno izraža priznanje posebnega socialnega in 
etničnega značaja mesta ter njegova avtonomija. Pojavljajo se tudi mnenja 
(program pisatelja in filozofa Janka Pajka leta 1869), naj bo od okolice ločeni 
Trst svobodno mesto s posebnim deželnim zborom.7
Soseščina novozedinjene Italije in njene ozemeljske težnje so med Slovenci 
vedno znova porajale misel, da je avstrijska država zainteresirana na njihovem 
narodnostnem razvoju, ker bi se s tem okrepila meja nasproti Italiji. Pa vendar 
avstrijski državni vrhovi niso nikoli sprejeli misel, da bi zaradi Italije bilo 
umestno ugoditi zahtevi po slovenski avtonomiji, čisto izjemen in epizoden do­
godek je bilo srečanje notranjega ministra dr. Giskre s slovenskim prvakom 
dr. Bleiweisom februarja 1869 v Ljubljani, ko vsebina pogovora sicer ni bila 
objavljena, a so na Dunaju časniki trdili, da je Giskra dejal, da bi upravno 
združenje Slovencev moglo postati potrebno glede na mejne razmere.8
Prvi skupno od Slovencev, Hrvatov in Srbov (z ozemlja habsburške monar­
hije) sprejeti jugoslovanski program (Ljubljana, 1 .—3. december 1870) je ured­
nik v Trstu izhajajočega »Primorca« Vekoslav Raič izrecno povezal s Trstom, 
ki naj bo del Jugoslavije.9 Raič je sicer poudarjal, »nevarnejši sovražnik od 
Laha je Nemec« in je združenje vseh južnih Slovanov — tudi Srbov in Bolga­
rov — postavljal proti tej nevarnosti, toda glede Italijanov v Trstu in sploh 
v Primorju se je vendarle izražal zelo oblastno. V podobnem tonu mu je odgo­
vorilo glasilo tržaških mazziniancev »II Vessilo rosso«, češ, Slovenci nimajo ne 
Danteja ne Macchiavellija, so barbari, avstrijsko ozemlje si razdelita Italija 
in Nemčija, ki ne bo dopustila, da bi Slovani gospodovali na Jadranu.1 0 Bilo je 
več kot očitno, da kake pripravljenosti na dogovor ni bilo v stališčih nobene 
strani.
Vprašanje razmerja Slovenije in Trsta se tisti čas ni presojalo enako v vsej 
slovenski politiki. Neposredno proti stališču »Primorca« se je v mladosloven- 
skem »Slovenskem narodu« oglasil dopisnik iz Maribora, ki je menil, »Slove­
nija ne sme svoje roke stegniti po Trstu«. Jeseni 1871 pa je zmerno liberalni 
Radoslav Razlag — ravno tedaj ga je Hohenwartova vlada potrdila kot dežel­
nega glavarja na Kranjskem — naznanil, da hoče v Ljubljani v nemškem jeziku 
izdajati list z značilnim naslovom »Adria«, ki bo »obdeloval politiko, narodno 
gospodarstvo in društveno življenje s posebnim ozirom na jugoslovanske kraje 
jadranskega morja in bližnje dežele.«1 1 Edina izdana številka ni še najdena. 
Obris Razlagovega koncepta pa je mogoče zaznati v podatku, da je 26. marca 
1874 predlagal v državnem zboru ustanovitev »internacionalne univerze južnih 
dežel v Ljubljani« s predavanji v nemškem, slovenskem, italijanskem in »ilir­
skem« jeziku.1 2
Za splošni odnos Slovencev do protiavstrijskih Italijanov na Primorskem 
v teh letih liberalno-germanizacijskega režima so značilne okoliščine dveh pro­
cesov proti italijanskim iredentistom septembra 1878 v Ljubljani. Ljubljanska 
porota je bila izbrana na zahtevo državnega pravdništva v Trstu. Deželni pred­
sednik Kallina je vznemirjeno poročal predsedniku vlade Auerspergu, da vlada
7 Janko Pajk, Izbrani spisi, 1 9 —22 . Cit. po: Jera Vodušek, Koncepti zedinjene 
Slovenije od 1 8 4 8 do 1 8 7 3 (diplomsko delo, Filozofska fakulteta v Ljubljani).
8 Isto delo J. Voduškove.
8 Primorec, Trst, 1 . januar 1 8 7 1 , št. 1 .
1 0 Primorec, 1 5 . januar in 1 6 . april 1 8 7 1 , št. 2 in 8 .
1 1 Primorec, 1 0 . september 1 8 7 1 .
1 2 Slovenski biografski leksikon, 9 . zv., str. 5 3 —5 5 (Silvo Kranjec).
v Ljubljani atmosfera, v kateri ne bo hotel noben porotnik slediti pričakova­
njem državnega pravdništva. Zagovor enega obeh obtožencev v drugem pro­
cesu (Felice Benattija iz Kopra, pozneje italijanskega istrskega poslanca v dr­
žavnem zboru) je prevzel dr. Valentin Zarnik, vodilna glava Mladoslovencev. 
Po vladnem poročilu je Zamik v svojem zagovoru »šel tako daleč, da je trdil, 
da hoče skupni zatiralec napraviti iz Slovencev rablje Italijanov, kar pa se ne 
bo nikdar zgodilo«. Porota je zavrnila obtožbo veleizdaje. Po sodbi so opro­
ščena obtoženca sprejeli v ljubljanski čitalnici s petjem Garibaldijeve himne, 
na železniško postajo pa ju je pospremilo »več sto ljudi iz najbolj izbrane 
ljubljanske družbe«.1 3
V času Taafejeve vlade (1879— 1893), ko je v slovenski politiki zahteva po 
Zedinjeni Sloveniji iz razlogov oportunosti potisnjena v ozadje, ostaja v ozadju 
tudi zanimanje za razmerje Slovenije in Trsta. Tudi v teh letih pa dokazuje 
Fran Podgornik, liberalec, ki vidi v narodnostni federalizaciji Avstrije in kul­
turnem vseslovanstvu bodočnost za Slovence, da spada Trst po načelu narodne 
avtonomije »v okrožja večjih kompaktnih mas«, t. j. v slovensko oz. jugoslo­
vansko federalno enoto (1889).1 4
Aktualizira se vprašanje razmerja s Trstom za slovensko politiko zopet pred 
koncem stoletja, ko se ob izkušnji z Badenijevo krizo pri Slovencih okrepi 
jugoslovanska državnopravna orientacija. Razmišljanja pa dajejo zdaj Trstu 
nov pomen. Ta čas je v mestu samem asimilacija slovenskega elementa že 
močno zastala, tu je zdaj med slovenskim urbanim prebivalstvom razraščena 
že razvejana socialna struktura, od meščanstva do proletariata, izražena tudi 
v razredno ločenih političnih, kulturnih in gospodarskih organizacijah. Slo­
venski element v Trstu je zdaj sposoben samostojno participirati na izjemnem 
gospodarskem razvoju mesta v funkciji zaledja. Ob tem naglem vzponu se pri 
mladem slovenskem meščanstvu z novim optimizmom obnovi Raičevo zau­
panje, da čas in razvoj delata za odločilno uveljavitev Slovencev, a tudi Hrvatov 
v Trstu. Zdelo se je, da se potrjuje prognoza Pacifica Valussija iz 1 . 1856, ko 
je kot prvi Italijan takole slikal bodoči razvoj v Primorju za primer, da se 
asimilacija Slovencev in Hrvatov ne bi nadaljevala : »... Nastala bi tekma med 
obema sosednima, različnima civilizacijama, v kateri bi ena stran skušala nad­
vladati dmgo. Toda v tem primeru bi se tekma končala vselej v prid manj 
civilizirane stranke, bolj delavne, bolj vztrajne v naporih .. ,«1 5 Pojavi se torej 
misel o Trstu kot poglavitnem gospodarskem, postopoma pa tudi kulturnem 
in političnem središču za Slovence, središču, ki bo tudi vozlišče njihovih 
jugoslovanskih povezav. Z nasprotnega razrednega stališča, a s podobnimi pre­
udarki, vidi tudi slovensko delavstvo zase perspektivo družbeno osvobodilnega 
boja s Trstom kot središčem. Njegova prednost v primerjavi z meščanskim 
konceptom je mednarodna solidarnost z italijanskim delavstvom, idejno in 
družbeno utemeljena perspektiva socialistične, nekonfliktne rešitve nacional­
nega vprašanja v tem mestu.
V narodnostni politiki je idejo o novi vlogi Trsta prvi izrazil 20 septembra 
mladi hrvatski politik Stjepan Radič, ki ni imel samo bogate izkušnje iz stikov 
s slovenskimi študenti v Pragi, temveč je pravkar tudi diplomiral na Visoki šoli 
za politične vede v Parizu s tezo »La Croatie actuelle et les Slaves du Sud«.
1 3 L(avo) Č(ermelj), Proces proti italijanskim iredentistom v Ljubljani. Misel in 
delo, V., junij-julij 1 9 3 9 , št. 6 —7 . Avtor se naslanja na članek, ki ga je objavil Giovanni 
Quarantotti v La Porta Orientale, maj-junij 1 9 3 9 .
1 4 Janko Pleterski, Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade. 
Zgodovinski časopis XXIX, 1 9 7 5 / 3 —4 , št. 265—268. Besedilo 3 v tej knjigi.
1 5 Glej op. 6 .
S. Radie je ugotavljal, da Slovenci omahujejo : eni utrjujejo Ljubljano kot sre­
dišče, drugi iščejo opore pri Čehih in Poljakih, tretji vidijo rešitev v Veliki 
Hrvatski. On pa jim svetuje: kot središče izbrati Trst in sporazumeti se vsaj 
z istrskimi Hrvati ; tu okrog naj se zbero vse slovenske dežele ; ne zanašati se na 
druge, opirati se neposredno na slovensko ljudstvo, a iskati si zaveznikov in 
prijateljev.1 6 V slovenski publicistiki beremo prvo opredelitev osrednje vloge 
Trsta v reviji radikalno narodnih študentov »Jug«, ki je izhajala v 1 . 1901 na 
Dunaju (Franc Derganc, med sodelavci Niko Zupanič). V prvi številki je 
»dr. X« najprej apeliral na avstrijsko vlado, naj spozna in politično prizna po­
men Slovencev za zavarovanje Trsta (»Avstrija mora izročiti Trst — avstrijske 
Termopile — Slovencem ...« ), nato pa pravi : »Sicer pa imamo tudi mi Slovenci 
sami dovolj povoda, da napnemo vse moči, da čimprej dobimo Trst popolnoma 
v svoje roke... Slovenci živimo v srcu Evrope, na obali Jadranskega morja, 
kjer se križajo interesi vseh evropskih držav, ker se bo tu koncentrirala v bliž­
nji bodočnosti vsa trgovina na Sredozemskem morju ; Slovenci smo najbližje 
Balkanu, hvaležnemu odjemališču vseh industrijalnih izdelkov. Tako nam na­
rava sama kaže pot v bodočnost, pot trgovine in obrtnije ... Priskrbeti moramo 
našim trgovcem in obrtnikom najprej primerno središče, od koder se bodo 
svobodno gibali na vse strani, priskrbeti jim moramo zavod, kjer se bo vzgajal 
krepak, zaveden naraščaj. To središče bodi — Trst, ta zavod bodi — slovenska 
trgovska akademija v Trstu. Zato moramo Slovenci postaviti v svoj gospo- 
darskopolitični program na prvo mesto Trst in združiti vse moči, da pride 
skoro v roke slovenskih trgovcev in podjetnikov.«1 7 V svojem mladostnem 
optimizmu si ta slovenski meščan ni belil glave z vprašanjem, kako z italijan­
skim življem v Trstu, vprašanje slovenskega ljudstva, ki je nanj opozarjal 
S. Radič, pa je indetificiral s samim seboj ; njegova jugoslovanska usmeritev 
je utilitarno-racionalistična.
Najzgodnejši in najbolj stvarni izraz usmeritve k Trstu kot središču opa­
zimo v slovenskem delavskem gibanju. Neposredno po narodno-organizacij- 
ski osamosvojitvi slovenskih socialnih demokratov v posebno Jugoslovansko 
socialno demokratično stranko (JSDS) 1 . 1896, se glasilo stranke »Delavec« pre­
seli v Trst. Tukaj izhaja potem do 1 . 1905 tudi njegov naslednik »Rdeči prapor«. 
Tudi sam izvršilni odbor JSDS se 1 . 1900 preseli v Trst. Iz razmer v Trstu iz- 
rastejo tudi nekatere izvirne misli v JSDS. To so predvsem ideje voditelja 
stranke Etbina Kristana o kulturni avtonomiji narodov, zasnovani na osebnem 
načelu, ki rastejo iz tržaških pa tudi istrskih razmer.1 8 Generalna stavka 1 . 1902 
v Trstu, z vsemi njenimi dramatičnimi dogajanji, ni bila samo stvar italijanske 
socialne demokracije v Trstu, temveč je bila tudi največji razredni spopad slo­
venskega proletariata v dobi habsburške monarhije. Lloydovi kurjači, ob kate­
rih se spopad začne, so bili večidel Slovenci, pa tudi med 14 padlimi žrtvami re­
presije je večina Slovencev. Tržaška generalna stavka in njen dramatični raz­
plet sta bila v slovenski javnosti in pri slovenski socialni demokraciji sprejeti 
kot tudi njuna stvar.1 9 Po tržaški stavki se gibanje širi v slovenskem in hrvat­
skem zaledju, nekaj tednov pozneje je velika stavka gradbenih delavcev v Ljub-
1 6 Slovansky Prehled, II, 1 9 0 0 , str. 3 6 .
1 7 Jug, Dunaj, 1 . januar 1 9 0 1 , št. 1 , str. 1 1 —1 4 .
1 8 D. K. (Dušan Kermavner), O političnem liku Etbina Kristana, Naši razgledi, 
5 . december 1 9 5 3 , št. 2 4 . — Janko Pleterski, Nekaj vprašanj slovenske zgodovine 
v desetletju 1 8 9 4 —1 9 0 4 . Zgodovinski časopis, 3 1 , 1 9 7 7 , str. 1 2 —1 3 . Besedilo 4 v tej 
knjigi.
1 9 D. Foretič, Generalni štrajk radnika v Trstu u povodu štrajka Lloydovih ložača 
god. 1 9 0 2 . Pomorski zbornik, II, 1 9 6 2 , str. 1 6 7 4 —1 6 9 8 .
Ijani, v kateri sodelujejo tudi italijanski delavci.2 0 Povezanost Trsta in zaledja 
v delavskem gibanju, njegova središčna vloga, sta očitno dejstvo.
V letu 1903 je Trst začetnik drugega velikega političnega gibanja, ki seže 
v Slovenijo in Dalmacijo. S tržaškim slovensko-hrvatskim protestnim shodom 
se začne množično solidarnostno gibanje proti vladnemu nasilju v banski Hrvat- 
ski. Vrsté se veliki protestni shodi potem še v Ljubljani, Gorici, Šempetru, 
Nabrežini, Celju, Slovenj Gradcu in še drugih, manjših krajih. V tem gibanju 
sodelujejo vse slovenske stranke, posebno iniciativo tudi JSDS; prav ona spod­
buja slovensko meščansko politiko k večji radikalnosti v odporu proti vladni 
politiki. To gibanje, na čelu s Trstom, je bilo nepričakovano močan izraz jugo­
slovanske usmerjenosti Slovencev, ki je zelo vznemiril dunajsko vlado, mo­
narha in tudi vojsko. V Dalmaciji pa je vse to dogajanje sprožilo pobudo za 
tako imenovani »novi kurs« hrvatske politike.2 1
»Novi kurs« temelji na preudarku, da poglavitna nevarnost ne preti od 
Madžarov, marveč od nemškega imperializma in Dunaja kot njegovega pred­
stavnika; proti tej nevarnosti naj se združijo vsi, ki so ogroženi, Hrvatje in 
Srbi, madžarska opozicija, protiavstrijsko usmerjeni Italijani tako v Dalmaciji 
in sploh v Avstriji kot tudi v Italiji. »Novi kurs« poskusi operacionalizirati 
obstoj nemškega »Drang nach Süden«, k Trstu, za sporazum z iredentisti 
v Italiji o delitvi sfer v avstrijskem Primorju, pri čemer prepušča Trst z oko­
lico, zahodno Istro, Furlanijo, priložnostno tudi Gorico, italijanski strani. Ne 
upošteva Slovencev kot enakovrednega subjekta. Izogiba se tudi Italijanov 
v Primorju, ker odklanjajo vsakršno delitev in ker odklanjajo misel na zago­
tovila narodnostnega obstoja primorskim Slovencem in Hrvatom, če bi pripadli 
Italiji. V začetku 1 . 1906 pride na pobudo »novega kursa« v Trst predstavnik 
iredentistov iz Italije, neki profesor Racca, z namenom dobiti od tržaških 
Slovencev in istrskih Hrvatov pristanek na pripadnost Italiji. Odgovor je 
odločen »N e!« Slovenci in istrski Hrvatje ne morejo biti »kompenzacijski ob­
jekt!« Sporazum je možen, a ne brez nas!2 2 — Negativna izkušnja z »misijo 
profesorja Racca« v letu 1906 je utemeljila drugačno stališče nekdanjih vodi­
teljev »novega kursa«, predvsem samega dr. Anteja Trumbiča, do Slovencev in 
glede etnične meje Jugoslavije na Soči pičlo desetletje pozneje, ob »misiji 
Carla Gallija« v začetku leta 1915.
Na podoben način, vendar s pozitivnim predlogom slovenske stranke v Tr­
stu, se je končal drug poskus doseči sporazum z avstrijskimi Italijani. Marca
1904 je Slovanska zveza v državnem zboru (predsednik dr. Ivan Šušteršič) po 
posredovanju Čehov, ki so želeli okrepiti opozicijski blok z glasovi italijanskih 
poslancev, začela pogajanja z le-temi. Tržaški Slovenci tedaj (1897— 1907) 
v državnem zboru niso imeli poslanca, a tudi sicer o pogajanjih niso bili obve­
ščeni. šlo je za sporazum na sledečih elementih : italijanski poslanci bodo de­
lali za ustanovitev slovenske pravne fakultete v Ljubljani, jugoslovanski za 
italijansko pravno fakulteto v Trstu; Italijani privolijo v ustanovitev po­
sebnega okraja za tržaško okolico, v ustanovitev slovenskih razredov na nemški 
gimnaziji v Trstu, jamčijo prosto uporabo slovenskega jezika v tržaškem ob­
činskem svetu in tudi hrvatskega v istrskem deželnem zboru. »Edinost« je
2 0 Jože Šorn, Stavka ljubljanskih stavbnih in mizarskih delavcev v maju 1 9 0 2 . 
Kronika, XV, 1 9 6 7 , št. 3 , str. 1 2 1 —1 2 8 . — J. Pleterski, delo navedeno v op. 1 8 , 
str. 1 3 —1 4 .
2 1 J. Šidak, M. Gross, Karaman, D. Šepič, Povijest hrvatskog naroda g. 1 8 6 0 —1 9 1 4 ., 
Zagreb 1 9 6 8 , str. 2 1 4—215. ■ — Janko Pleterski, Politika »novog kursa«, jadranski 
kompromis i Slovenci, Jugoslovenski istorijski časopis, 1 9 7 5 , br. 3 —4 , str. 5 0 —5 2 . 
Besedilo 7 v tej knjigi.
2 2 J. Pleterski, delo navedeno v op. 21, str. 7 5 —7 7 .
takšne temelje sporazuma zavrnila z opozorilom, da te »koncesije« glede Trsta 
sploh niso v kompentenci avtonomnih oblasti, kjer odločajo Italijani, temveč 
vlade, od katere bi si jih bilo treba šele izbojevati. Ni pa sporazuma brez 
tistega, kar je v resnici v kompetenci tržaške občine, t. j. brez slovenske osnov­
ne šole v mestu. »To je naš postulat nad vsemi postulati!« — Italijanski nacio­
nalni voditelji v Trstu in Istri (Venezian, Cleva, Bartoli) so sploh odklanjali 
samo idejo sporazuma. Drugače tržaški Slovenci : Izredni občni zbor »Edinosti« 
je 27. marca 1904 poudaril: »Nil de nobis sine nobis«. Obenem pa je sprejel 
Rybarevo stališče, da je za Primorje najboljša rešitev avtonomija, kakršno 
je za celo Avstrijo tedaj predlagal socialdemokrat Springer (dr. Karl Renner). 
Primorje naj se ne deli teritorialno, temveč se naj tu uveljavi avtonomija vseh 
narodnosti na personalnem načelu. Konkretno je to seveda pomenilo šolsko 
avtonomijo Slovencev oz. Hrvatov v Trstu in drugih mestih z italijansko večino, 
v državnopravni perspektivi pa pridružitev nedeljenega Primorja slovenski oz. 
jugoslovanski enoti. To je bila konkretizacija za celo Primorje formule, ki jo 
je »Edinost opredelila že jeseni 1 . 1903 glede Istre: To ni samo italijanska 
hiša, marveč tudi slovanska in sporazum ne sme pomeniti ločitev, temveč 
skupno življenje v isti hiši, v kateri morajo biti gospodarji eni in drugi in 
morajo oboji imeti recipročne pravice na istem ozemlju.2 3
Uveljavljanje tržaških Slovencev in Trsta kot subjekta v slovenski in dal­
matinski politiki je tedaj vendarle doseglo že vidna priznanja. Prvi shod sloven­
skih narodnoradikalnih študentov 5. do 8. septembra 1905 si je za kraj sestanka 
izbral Trst in na tem shodu je nastopil tudi dr. Josip Smodlaka iz Splita. 
Slednji je ugotovil: »Če je težko, da bi bil Trst samo naš, pa moremo vendar 
doseči, da bomo poleg tujega Trsta imeli tudi svoj Trst, t. j. da se osamosvo­
jimo v mestu, kjer nas danes gledajo kot osovražene tujce.« Pomembno je še 
Smodlakovo dopolnilo : »Ko govorim o našem Trstu, mislim na slovenski Trst
— kajti le na slovenski podlagi bo Trst rešen za Jugoslavijo.«2 4
Konsolidacijo in politično uveljavitev slovenskega elementa v Trstu so tedaj 
registrirale tudi avstrijske oblasti, zdaj politično najbolj direktne, t. j. vojaške. 
Poveljstvo 3. armadnega zbora v Gradcu je 16. aprila 1907 vladi obširno po­
ročalo o položaju na Primorskem, v Dalmaciji in na južnem Tirolskem, z vi­
dika pobijanja iredentizma. Glede Trsta je razčlenilo socialno strukturo nje­
govih nosilcev : revnejši razredi prebivalstva se še drže starih krajevnih tradicij 
in pri njih je še občuten nekdanji odpor proti Benetkam; premožnejši ljudje, 
izobraženci in polizobraženci, uradniki, učitelji in podobni simpatizirajo sko­
raj v celoti z Italijo. Velik del priseljencev iz Italije so preprosti delavci in ti 
se nagibajo k socialističnim idejam. Poveljstvo ni govorilo posebej o stališču 
socialnih demokratov. Ugotovilo je pa, da so oni v mestu namočnejši politični 
tabor, da v mestnem svetu še niso primerno zastopani, da je delavstvo dobro 
organizirano, da vodi uspešne stavke, da je med avstrijskimi mesti Trst morda 
mesto z najbolj številnimi stavkami, da bi v primeru vojne v tem mestu uteg­
nili povzročiti nemire tudi socialni demokratje. — O Slovencih v Trstu je 
poročalo med drugim: »Še pred malo desetletji so jih Italijani obravnavali kot 
docela manjvredne, v zadnjih letih pa so začeli utrjevati in širiti svoje pozi­
cije ter se čutiti enakovredne, za kar posebno uspešno deluje nekaj denarnih 
zavodov. Z ustanovitvijo Narodnega doma so začeli Slovence uspešno odtego­
vati amalgamiranju. V bližnji prihodnosti je mogoče računati že s približno
50.000 Slovenci (torej več kot v Ljubljani), ki bi pod ustreznim enotnim vod­
2 3 J. Pleterski, isto delo, str. 6 0 —63.
2 4 Iz naroda za narod. I. shod narodno-radikalnega dijaštva od 5 .—8 . kimovca
1 9 0 5 v Trstu, Ljubljana 1 9 0 5 , str. 1 2 0 —1 2 4 .
stvom mogli odločilno poseči v krajevne razmere.« V tem vojaškem poročilu 
še malo ni kakega predloga, naj bi avstrijska politika podprla Slovence proti 
Italijanom. Vojaške oblasti predlagajo le, da je treba vsem avstrijskim obla­
stem in uradnikom naložiti ostro in odločno ukrepanje in kaznovanje, vsekakor 
to, kar je bilo militaristični miselnosti najbližje.2 5 Izredno zanimivo je reagi­
ranje zunanjega ministra Aerenthala, ki je v zvezi s predlogi vojaškega po­
veljstva pisal 1 . januarja 1908 notranjemu ministru Bienerthu: »Ne zapiram 
oči pred preudarkom, da bo komaj kaj uspeha, če ostanemo zgolj pri uveljav­
ljanju državne moči. To moč bi pač morali podpreti tako, da bi začeli s politiko 
ustrežljivosti, ki bo nagnjena k temu, da po možnosti izpolnjuje upravičene 
želje naših italijanskih podanikov. — Ne vdajam se utvari, da se nam bo z lah­
koto posrečilo iztrebiti iredentizem, pa vendar verjamem, da se bomo približali 
svojemu cilju — doseči normalne razmere v zadevnih obmejnih okrajih — 
če bomo začeli reševati vprašanje italijanske univerze. Dokler bo to vprašanje 
ostalo odprto, bodo naši Italijani imeli tehten razlog za nezadovoljnost.« — 
O kaki misli, igrati na slovensko karto, ni niti sledu.2 8
Socialna nasprotnost je pač bila razlog za to, da Aerenthal ni bolj poudaril 
protiiredentizma socialne demokracije v Trstu. Ta protiiredentizem se je v tisti 
dobi še posebno močno in manifestativno izrazil na znani konferenci sociali­
stičnih strank Italije in Avstro-Ogrske, maja 1905. Ta konferenca seveda ni bila 
pobuda italijanskih in slovenskih socialdemokratov v Trstu samem, a bila je 
velikega pomena za utrditev mednarodne usmeritve obeh tržaških delavskih 
strank. Vobče pa je mogoče ugotoviti, da je tedaj protiiredentizem italijanskih 
socialistov izviral predvsem iz protimilitarističnega, protivojnega stališča, da ni 
bil izraz kake posebne politične ali teoretične poglobitve v nacionalno proble­
matiko prizadetih obmejnih dežel Avstrije in samega Trsta.
Najbolj temeljit in politično najbolj premišljen odgovor na vprašanje Trsta 
in Slovenije, kakor so ga v teh letih odpirali jugoslovansko gibanje, iredenti­
zem, delavsko gibanje, posebno občutno pa poskusi »novega kursa« za jadranski 
kompromis, so bili članki in nato brošura dr. Henrika Tume »Jugoslovanska 
ideja in Slovenci«, februarja in marca 1907. Tudi Tuma je izhajal iz nevarnosti 
imperialističnega pritiska morebitne Velike Nemčije na jug, na Trst. A to mu 
ni bila edina nevarnost. Poleg Scile je ugotavljal tudi Karibdo — Veliko Italijo 
in »Karibdico« — Ogrsko. Vsi ti nevarni imperialistični interesi, je ugotavljal, 
se križajo na južnoslovanskem ozemlju na vzhodnem obrežju Jadrana; bližnja 
smrt Turčije jih bo le okrepila, če se pravočasno ne najde generalno zdravilo. 
To pa je politična samostojnost in posebna gospodarska organiziranost po- 
donavsko-balkanskega prostora, konkretno, velike avstrijske države, narod­
nostno federalizirane v kulturnih vprašanjih ter gospodarsko in politično 
naslonjene na kulturno in gospodarsko socialno združene jugoslovanske na­
rode. Ti se naj organizirajo okrog treh mest kot gospodarskih središč: Trsta, 
Soluna in Carigrada. Posebno trdna mednarodna vez v tem podonavsko-balkan- 
skem prostoru, strnjenem proti nemškemu imperializmu, bodo tesno interna­
cionalno povezane delavske stranke. Pa vendar bi po Tumovi zamisli delavstvo 
bilo le nekakšna varščina ali korektiv, kajti vodilna družbena sila in nosilec 
narodnega vprašanja je slej ko prej meščanstvo. Razumljivo, tudi Tuma je 
v času, ko to piše, še meščanski politik. Zato je glede slovenskega vprašanja, ki 
ga pri vsem tem vendarle najbolj zanima, iskal rešitev tako, da je »učil sloven­
2 5 Allgemeines Verwaltungsarchiv, Wien, Ministerium des Innern Präs. Nr. 
1037/M . I. ex 1 9 0 8 , karton 20 1 7 .
2 6 Isti fond, pismo Aerenthala z dne 1 1 . januarja 1 9 0 8 , 7 6 / 4 / 1 . B. notranjemu 
ministru Bienerthu.
sko buržoazijo, kakšen pomen ima zanjo Trst kot velik trgovski emporij srednje 
Evrope«. Zato je zanj poglavitna stvar »vprašanje možnosti in sposobnosti 
slovenske buržoazije za gospodarsko konkurenco«.2 7
Že zdaj lahko rečemo, da se takšno Tumovo gledanje ni bistveno spremenilo 
niti potem, ko je pristopil k socialni demokraciji. — Največji neposredni po­
litični pomen tega Tumovega publicističnega nastopa je odklonitev poskusov 
novega razmejevanja v Primorju, potrditev Slovencev kot popolnoma enako­
pravnega subjekta pri vsakršni odločitvi, ki jih prizadeva, vztrajanje na statusu 
quo nasproti Italiji. Posebej glede Trsta in njegovega razmerja do Slovenije je 
važno to, da je Tuma videl v njem torišče slovenske in jugoslovanske gospo­
darske in kulturne dejavnosti, ne pa tudi nekakšnega državnega osvajanja, 
čeprav je omenjeno dejavnost povezal s krepitvijo slovenskega in hrvatskega 
življa v mestu. Državno-politično je obravnaval Trst, podobno kot tudi uresni­
čenje jugoslovanske ideje, v zvezi s podonavsko-balkanskim prostorom. Videl 
je torej idealno podobo, ni pa videl, da za uresničitev te pogodbe ne zadošča 
samo delovanje splošnih integrativnih, gospodarskih in socialnih faktorjev, 
temveč da je prvi pogoj zanjo politična samoodločba narodov tega prostora. 
Zato ga še nista vznemirili niti vprašanje demokratične revolucije niti vpra­
šanje sposobnosti nacionalnih meščanstev zanjo. Bilo je še precej daleč do nje­
gove bojevite ugotovitve v letu 1913 : »Preporod Avstrije iz nje same, po držav­
ni upravi in dinastiji je torej izključen... Boj absolutizmu, reakciji in fevda­
lizmu avstrijskemu!« Vprašanja, kakšen boj in kdo ga naj vodi, v zavezništvu 
s kom, pa tudi tedaj še ni načel.
Velika zmaga tržaških socialdemokratskih strank na prvih državnozborskih 
volitvah po sistemu splošne in enake volilne pravice, ko so vsi štirje mestni 
mandati prišli z italijansko-slovenskimi glasovi v delavske roke, je nagnila 
dr. H. Tuma, da pristopi k Jugoslovanski socialno demokratski stranki. S tem 
je misel o Trstu kot središču dobila v socialističnem taboru najbolj vnetega in 
sistematičnega zagovornika, ki ji je ostal zvest vse do konca habsburške mo­
narhije. Ob Tumi se je v tem smislu pojavljal tudi dr. Karl Slane, zlasti v letu 
1910 z vrsto člankov v celjskem Narodnem dnevniku, s skupnim naslovom 
»Avstrijski Jugoslovani in morje« (izšlo 1 . 1912 v knjižni obliki).2 8 Dr. Slane, 
ki je pač resnično »tudi kot socialist ostal v bistvu liberalen prosvetitelj«,2 9 
je v tem spisu (ki vsebuje poskus marksistične koncepcije slovenske zgodovine) 
analiziral slovenski položaj po aneksiji Bosne in Hercegovine. Tudi on vidi 
v reformirani Avstriji ščit pred imperializmom Nemčije, Slovence pa kot »av­
strijsko Črno goro« proti Italiji. Njegove realne zamisli se gibljejo v okviru 
dualizma t. j. gradi na povezanosti Slovenije z Dalmacijo in Istro. Ne govori 
o kakem državnopravnem programu, vse polaga na gospodarsko-kultumo 
utrditev in povezavo. Po Slančevem prepričanju »... smo avstrijski Jugoslo­
vani narod, kateri ima dosti življenjskih moči v sebi, toliko, da ustvari na oba­
lah Adrije veliko kulturo, veliko bogastvo, da bomo potrdili to kulturo ali sami, 
ali v zvezi z domačimi Italijani...« V prvi vrsti je priporočal ožjo zvezo 
med avstrijskimi Jugoslovani, a tudi aktivnost v Trstu. Pri tem je upošteval, 
da so »Italijani na našem obmorju še vedno vodilni trgovci, še vedno merodaj­
ni meščani v marsikateremu mestu na slovanskem jugu.« Zahteval je od vlade 
jugoslovansko-italijansko univerzo in tehniko v Trstu. Zanimivo je njegovo
2 7 Edvard Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (II. izda­
ja), Ljubljana 1 9 5 7 , 2 9 3 .
2 8 Narodni dnevnik, Celje, 1 9 1 0 , št. 225—247. — Karl Slane, Avstrijski Jugoslovani 
in morje. Uvod Vladimir Knaflič, Gorica 1 9 1 2 .
2 8 Dušan Kermavner v Slovenskem biografskem leksikonu, 1 0 . zvezek, str. 3 5 4 .
pričakovanje glede integracijskega učinka obeh ustanov: »Naši bi se igraje 
učili italijanščine in Italijan bi tudi poskusil, ako premore naučenje hrvaščine 
(Slane je tu novoilirskega prepričanja). Imeli bi Italijane in Jugoslovane —
— profesorje, obe šoli bi složili laški in slovenski element v prid svojih na­
rodov in korist državi.« In Slančev sklep?« Trst mora postati nas vseh avstrij­
skih Jugoslovanov glavno mesto!« če smo kaj vredni, v boj za nadvlado na 
jadranski obali in na morju !« Razume se, vse to v avstrijski državi.
Misel o Trstu kot gravitacijskem središču narodnostnega razvoja Slovencev 
v zvezi z drugimi južnimi Slovani ni bila v letih pred svetovno vojno samo 
stvar Tume in socialne demokracije, temveč se je dokazovala tudi v drugih 
slovenskih političnih taborih. Tu gre zlasti za mlajše narodno radikalne in 
leve liberalce. Gre za krog »Našega lista« ki je 1 . 1905 z jugoslovanskega stališča 
nastopil proti dezinteresu »novega kursa« za Slovence in ki je 1 . 1907 objavil 
omenjene Tumove članke iz splitske »Slobode«.3 0 Gre za dr. Bogumila Voš- 
njaka (pozneje član Jugoslovanskega odbora, ki si posebno prizadeva odvrniti 
nevarnosti »londonskega pakta«), ki je v letu 1906 izražal skepso do stikov 
z Riccottijem Garibaldijem.3 1 Gre za krog, ki je 1 . 1911 začel v Gorici izdajati 
revijo »Veda«, kateremu je poleg B. Vošnjaka in drugih zelo vidnih intelektual­
cev, pripadal dr. Vladimir Knaflič. Prav ta je v letu 1912 objavil »Spomenico 
slovenski javnosti« z zgovornim naslovom »Vseučilišče v Trst!«3 2
Sklicujoč se na Tumo in Slanca in pričakujoč, da bo v kratkem v Trstu 
ustanovljena italijanska pravna fakulteta, se Knaflič izreka proti »oficialnemu« 
slovenskemu programu, ki je glede Trsta na negativističnem stališču (»Nam 
vseučilišče v Ljubljano, Italijanom pa vseučilišče kamor koli, le ne v Trst!«) 
in ki je, po njegovem mnenju, oprto na »pretiran strah pred italijanskimi vse- 
učiliščniki kot narodnimi agitatorji.« Knaflič meni: tudi Slovenci naj dobe 
pravno fakulteto in pozneje celo univerzo v Trstu. Italijanska zahteva »Trieste
o nulla« naj bo Slovencem le v opomin, da tudi oni zahtevajo svoje v Trstu, 
ne pa vir strahu. Kajti: »Oni (Italijani) dobe v svoji fakulteti moč, ki jim le 
nekaj ohranja, kar že imajo. Mi pa hočemo dobiti nekaj, česar še nimamo, 
kar pa moremo imeti, če hočemo, da se uresniči naša bodočnost... Trst rabimo, 
zato mora postati naš. Vseučilišče mora v Trst... Strogo imperialistično vzeto
— kar se pa malemu narodu ne poda — bi se morala glasiti naša zahteva: 
Nam vseučilišče v Trst, Lahom v Trento. To pa je dejansko nemogoče... Ne 
načeloma (t. j. po načelu, da mora univerza stati sredi čistega narodnostnega 
ozemlja, italijanska torej v Trentu. Op. J. P.), marveč iz praktičnih vzrokov 
priznavamo Lahom Trst za sedež njihove fakultete, načeloma pa zahtevamo 
Trst za sedež naše fakultete. Med obojimi pa mora ostati junktim.« V nadalj­
njem dokazuje Knaflič z zgodovinskimi in statističnimi podatki : »Slovenija 
teži v Trst, prejšnja asimilacija je končana, v Trstu raste ugledna slovenska 
manjšina, ki je že danes ,največje slovensko mesto' z okrog 70 000 rojaki.« 
Slovensko vseučiliško vprašanje je del jugoslovanskega vprašanja, piše Knaf­
lič. »Sila kuje nas Jugoslovane v eno telo. Bili smo pred Avstrijo, bomo tudi 
po njej, če ne bo šla z nami... Poraja se nova politična ideja, jugoslovanska, 
ki ima troje temeljnih črt: Industrializacijo, demokracijo, samoupravo ... Ta 
emporium Carsiae et Carnioliae (Trst) je obenem severozapadno okno Bal­
kana, je skupen jugoslovanski emporij in predmet jugoslovanski kolonizaciji, 
jugoslovanskemu gospodarstvu — vreden sovrstnik Varne, Carigrada in Solu-
3 0 J. Pleterski, delo navedeno v op. 21 , str. 7 0 —7 2 , 8 0 .
3 1 Bogumil Vošnjak, Latinsko pleme in Jugoslovani, Ljubljanski zvon 1 9 0 6 , 
str. 5 6 2—566, 5 9 5—5 9 9 .
3 2 Vladimir Knaflič, Vseučilišče v Trst! Spomenica slovenski javnosti, Gorica 1 9 1 2 .
na.« — Knaflič tukaj razmerje Trsta in Slovenije postavlja v širši okvir, ki 
ima kar precej potez tistega stališča, kakršno se po njegovem lastnem mnenju 
Slovencem ne poda, namreč, imperialističnega. Kar je pomembno, je to, da 
Knaflič italijanskega elementa v Trstu ne le ne zanika, marveč da vidi v njem 
posebno prednost: »V sožitju narodov raste kultura,« piše. »Nemška je, ki nas 
je doslej dojila. Ali nekoliko romanske bi nam koristilo. Bližja nam je, lažje ra­
zumljiva ... Dubrovnik je zacvetel pod laškim činkvečentom. Mi moramo za- 
cvesti v moderni kulturi germansko-romansko-slovanski, sledeč češkemu vpli­
vu. In: ,Malemu narodu treba širokega obzorja!' Le v mestu, kakor je Trst, 
si ga more mladenič pridobiti, ali pa mora v tujino.«
Vse to je bilo napisano še pred balkanskimi vojnami. Zmagoslavje Srbije, 
Črne gore, Bolgarije z Grčijo v vojni proti Turčiji je dalo novo kvaliteto jugo­
slovanskim prizadevanjem tudi na Slovenskem. In zopet se je pokazalo, da je 
Trst v tem s svojim slovenskim zaledjem ne le povezan, temveč da prednjači, 
že 3. novembra 1912 je dr. Otokar Rybar na političnem zborovanju Edinosti 
v Trstu s posebnim poudarkom zavračal zunanjepolitično linijo Avstrije, pri­
poročal Avstriji, naj se zbliža z Rusijo in Srbijo in jo opozarjal, da ji grozi 
propad, če bi nastopila proti slovanskim balkanskim državam. Kakor se ni dalo 
preprečiti nastanka Nemčije in Italije, tako tega ne bo mogoče preprečiti Jugo­
slovanom. »Če ne pride do Jugoslavije' z Avstrijo na čelu, bo prišlo do nje 
zoper Avstrijo.« V resoluciji so zborovalci (bilo jih je 1500) izjavili, da je »usoda 
Slovencev identična z usodo južnoslovanskih balkanskih držav in da upajo, da 
tržaški Slovenci — ob bodočem federiranju jugoslovanskih dežel — ne bodo 
ločeni od drugih jugoslovanskih narodov.« — Vnema zborovalcev je bila tudi 
odgovor na stališče dela italijanskega tiska v Trstu samem (L ’Indipendente), ki 
je ob uspehih balkanskih zaveznikov zanikal sorodnost Slovencev z balkanskimi 
Slovani. — Da je na Slovenskem in še posebno v Primorju tudi po oceni avstrij­
skih oblasti nastopil nov moment, se vidi po tem, da je poveljstvo 3. armadnega 
zbora v Gradcu izdalo novo tajno navodilo, koga je treba aretirati v različnih 
vojnih primerih. Od aneksijske krize je veljalo, da je treba aretirati itn. itali­
janske osumljence v primeru vojne z Italijo, slovenske in hrvatske pa v primeru 
vojne na Balkanu ali proti Rusiji. Po novem (3. februar 1913) pa je bilo ukazano, 
da je treba slovenske in hrvatske osumljence aretirati v vsakem primeru vojne, 
torej tudi v primeru vojne z Italijo!3 3 Tako so avstrijske oblasti na svoj način 
povezale vprašanje svobode Trsta z vprašanjem svobode Slovencev in Hrvatov.
V letih pred svetovno vojno je Trst tema, o kateri govori predvsem sloven­
ska liberalna in slovenska socialdemokratska politika. Slovenski klerikalizem 
je od Trsta odrezan, ker v njem skorajda nima svojih oporišč. S tem še ni 
rečeno, da se za Trst ne bi zanimal in o njem razmišljal in to tudi v sklopu 
lastnih zamisli o reševanju narodnega vprašanja. Dr. Ivan Šušteršič je v svojem 
znanem trialističnem memorandumu, poslanem 25. julija 1909 prestolonasled­
niku Francu Ferdinandu, vključeval v predvideno jugoslovansko državno enoto 
celotno Primorje, torej tudi Trst, čeprav o njem posebej ni govoril.3 4 Tudi 
vodilna cerkvena osebnost v slovenskem klerikalizmu, ljubljanski škof dr. An­
ton B. Jeglič, je aktivno mislil na Trst: po njegovem posredovanju je bil konec 
1 . 1910 na položaj tržaškokoprskega škofa imenovan Slovenec dr. Andrej 
Karlin.3 5 In tudi dr. Janeza E. Kreka je usoda Trsta (med vojno) baje zelo
3 3 Janko Pleterski, Avstrija in Slovenci leta 1 9 1 2 —1 9 1 3 . Kronika, 23 , 1 9 7 5 , str. 
1 1 0 —1 2 0 . Besedilo 1 0 v tej knjigi.
3 4 Ivan Šušteršič, Moj odgovor. 1 9 2 2 , str. 63—6 5 .
3 5 Jože Jagodic, Nadškof Jeglič, Celovec 1 9 5 2 , str. 273, 3 9 4 .
skrbela.3 6 Pa vendar je za slovensko klerikalno stranko to mesto v glavnem 
ostalo tisto, kar je opredelil »Slovenec« že 9. aprila 1910: »Naša temna točka
— Trst.«3 7
Novi pojav v slovenski politiki pred vojno, narodno revolucionarno ali »pre- 
porodovsko« gibanje, novo ne v idejnem, temveč v protiavstrijsko-jugoslovan- 
skem smislu, se glede Trsta ni posebej opredeljevalo. V slovenskem zgodovino­
pisju se je v zadnjem času odnos »Preporoda« do Trsta različno tolmačil. Lojze 
Ude meni, da so »nekateri preporodovci to tržaško premočrtno zaverovanost 
(ki je, ali računala na ohranitev habsburške monarhije in njene meje nasproti 
Italiji, ali pa se je vdajala upom, da bo Trst v vsakem primeru prišel v meje 
Jugoslavije) velikega dela slovenskih izobražencev in političnega vodstva na­
padli, ker se jim je zdela nevarna za premočrtno revolucionarno usmerjenost.«3 8 
Takšno tolmačenje bi seveda pomenilo, da so preporodovci za poglavitni cilj — 
Jugoslavijo — bili pripravljeni žrtvovati delnega — Trst. Dušan Kermauner 
temu ugovarja z dvojnega stališča. Najprej : »Ob takšni povezavi mora bralec 
sklepati, da je bila takrat med Slovenci... struja, ki je že razmišljala o razsulu 
Avstro-Ogrske in zato zavračala lokacijo zahtevane univerze v Trstu,... spre­
jemajoč, da ob razpadu Avstrije (Trst) ne bo prišel v meje Jugoslavije.« In 
nato : »Toda prav noben takšen preporodovec... ni prišel do besede v Prepo­
rodu.« Temu potem — v zvezi s Slovenci sploh — previdneje dodaja pod črto: 
»Iz izjem kajpak ne moremo delati pravila!«3 9 — Kategoričnost zanikanja ne 
odpravlja s sveta niti »struje« niti problema samega. Vprašanje ostaja odprto. 
Glede »Preporoda« samega bo treba upoštevati, da je v svojem realnem delu 
na Trst vsekakor računal, da je prav v Trstu spomladi 1914 začel izhajati 
dnevnik z zgovornim naslovom »Jugoslavija«, ki je preporodovsko gibanje 
podpiral, da je incident na tržaški »Revoltelli«, marca 1914, močno razburil 
javnost in še posebej študentovsko mladino ne le na Slovenskem, temveč tudi 
na Hrvatskem, v Srbiji in v vseh univerzitetnih središčih, kjer so študirali 
jugoslovanski študentje.4 0
Tik pred vojno, prav na dan sarajevskega atentata, je IX. zbor Jugoslo­
vanske socialno demokratične stranke razpravljal o preselitvi izvršilnega 
odbora stranke iz Ljubljane nazaj v Trst. Izkazalo se je, da sprejema tudi 
stranka Tumovo koncepcijo glede Trsta, kljub dovolj številnim ugovorom. »Ni 
krivda primorskih sodrugov,« je več kot pol stoletja pozneje zapisal Ivan 
Regent, eden najvnetejših podpornikov Tumovega predloga, »če je prišlo kmalu 
potem do svetovne vojne in če je dunajska vlada prepovedala (slovenski) 
socialistični dnevnik in da se izvršilni odbor v Trstu ni mogel tako razviti, 
kakor je bilo pričakovati in kakor je bilo potrebno.«4 1
3 6 Vinko Brumen, Srce v sredini. Življenje, delo in osebnost Janeza E. Kreka. 
Buenos Aires 1 9 6 8 , str. 1 5 8 , 4 2 7 .
3 7 Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana 1 9 2 8 . 
str. 3 0 0 .
3 8 Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost. Maribor 1 9 7 2 , str. 49 in 5 9 .
3 9 Dušan Kermauner, O slovenskih zadevah v knjigi D. Jankoviča »Srbija i ju- 
goslovensko pitanje 1 9 1 4 —1 9 1 5 . godine«. Jugoslovenski istorijski časopis, 1 9 7 4 / 3 —4 , 
str. 2 2 3—224.
4 0 Preporodovci proti Avstriji. Uredil Adolf Ponikvar. Ljubljana 1 9 7 0 . Glej zlasti 
spremno besedo Frana Zwittra in prispevek Franja Periča, Preporodovci v Trstu. 
Str. 5 —9 in 2 9 3—31 0 . — Glej tudi: Branko Marušič, Dogodki na tržaški »Revoltelli« 
marca 1 9 1 4 , Zbornik: Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat. Urednik Vasa 
Čubrilovic. SANU. Beograd 1 9 6 7 , str. 5 1 3 —5 2 0 .
4 1 Ivan Regent, Spomini, Ljubljana 1 9 6 7 , str. 2 8 4 .
Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno
Gospodarski in socialni položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno je vpra­
šanje, ki še ni sistematično proučeno. Dotaknilo se ga je nekaj del, ki so 
nastala v glavnem še v času pred prvo svetovno vojno ali pa neposredno po njej. 
Med njimi je na prvem mestu socialdemokratska brošura »Narodno vprašanje 
in Slovenci« iz leta 1908, ki jo je spisal Etbin Kristan; leta 1911 je izšla študija 
J. Mačkovška »Statistika Slovencev v zborniku L. Niederla »Slovanski svet; 
med prvo svetovno vojno leta 1916 je izšla študija Janeza E. Kreka v knjigi 
»Kroaten und Slowenen«, izdani v Jeni, ki jo je napisal skupno z A. Milčinovi- 
čem; ob koncu prve svetovne vojne je izšla knjiga Bogumila Vošnjaka »A bul­
wark against Germany, The fight of the Slovenes the Western branch of the 
Yugoslavs, for national existence« in sicer v ameriško-angleški izdaji leta 1919.
V Jugoslaviji je potem izšla leta 1923 knjiga Frana Erjavca »Slovenci«, ki 
obravnava zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni 
pregled do konca leta 1922 in katere težišče je na obdobju do prve svetovne 
vojne. Na statističnih podatkih iz časa pred prvo svetovno vojno sloni tudi 
članek Ljudmila Hauptmana pod geslom »Slovenci« v četrti knjigi S. Stano­
jeviča, Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka, Zagreb 1929. Od po­
znejših del vsebuje demografske podatke o Slovencih, ki ločeno upoštevajo 
tudi čas pred prvo svetovno vojno, posebej še izseljevanje in narodnostne 
razmere, »Slovenija« Antona Melika, izšla v Ljubljani leta 1936. Zlasti pomemb­
na je monografija Frana Zwittra »Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. sto­
letja do današnjih dni, izšla v Ljubljani leta 1936, ki posebej obravnava tudi 
razvoj do začetka prve svetovne vojne in ki v širokih potezah rekonstruira 
ves socialno gospodarski razvoj slovenskega ozemlja od XVIII. stoletja do 
obsežna in podrobna razprava Vasilija Melika »Volitve na Slovenskem 1861 do 
prve svetovne vojne in v letih po njej. V najnovejšem času (1965) pa je izšla 
obsežna in podrobna razprava Vasilija Melika »Volitve na slovenskem 1861 do 
1918«, ki obravnava tudi politični položaj Slovencev v času pred prvo svetovno 
vojno.
Vse naštete študije, razen zadnjih dveh monografij, pa se bodisi še sploh 
ne naslanjajo na podatke zadnjega uradnega avstrijskega ljudskega štetja iz 
leta 1910 ali pa se jih dotikajo le mimogrede. Prav to štetje pa je tisto, iz ka­
terega lahko največ izvemo o gospodarskem in socialnem položaju slovenskega 
prebivalstva pred letom 1914, ker je bilo prvo, pri katerem so podrobneje kom­
binirali in objavili podatke o gospodarski in socialni pripadnosti prebivalstva
v zvezi z občevalnim jezikom. Naš namen je zato predvsem izrabiti podatke 
štetja 1 . 1910, na druga področja pa seči le toliko, kolikor je potrebno za 
zaokroženje podobe.1
Za presojo splošnega položaja Slovencev pred prvo svetovno vojno je dobro 
najprej pogledati, kolikšen je bil delež slovenskega prebivalstva od vsega pre­
bivalstva na slovenskem narodnostnem ozemlju, pri čemer s tem mislimo 
ozemlje z mejami, do koder je sredi 19. stoletja slovensko agrarno prebivalstvo 
bilo strnjeno naseljeno. B. Grafenauer je za leto 1846 izračunal, da je na tem
1 V rokopisu je še študija Živka Šifrerja »Statistični podatki o izseljevanju s slo­
venskega ozemlja«, I. del: Doba od srede 1 9 . stoletja do prve svetovne vojne, Ljub­
ljana 1 9 6 4 , 2 1 5 tipkanih strani.
ozemlju tedaj bilo 1,330.000 prisotnega prebivalstva. Od tega je bilo po uradnih 
podatkih Slovencev 1,147.422 (86%), s potrebnimi korekturami, ki rezultate 
štetja bolj približajo dejanskemu stanju, pa 1,182.300 Slovencev ali 88,9 °/ 0 
vsega prebivalstva. Preostalih 11,1 % prebivalstva so bili Nemci in Italijani 
predvsem v mestnih središčih, enih in drugih pa okrog 73.000. (B. Grafenauer, 
»Zgodovina slovenskega naroda«, 5. zv., Ljubljana 1962, stran 172— 173) Po­
dobnega izračuna za leto 1910 nismo našli, kar pa je bilo objavljenega, se 
nanaša bodisi na prebivalstvo celotne avstrijske državne polovice (brez Slo­
vencev na Ogrskem to je v Prekmurju in Porabju, in brez Slovencev v Italiji 
t. j. beneških Slovencev), ali pa le na Slovence v tkim. notranji Avstriji (L. 
Hauptmann), kar je ozemeljsko vsekakor preširoko zajeto. Po B. Gruafenauer- 
jevi metodi, pri čemer smo se glede slovenske Koroške naslonili na nje­
govo razpravo (»Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. stoletja do 
danes«. Koroški zbornik, Ljubljana 1946, stran 117—248) smo izračunali, da 
je po podatkih uradnih ljudskih štetij na slovenskem narodnostnem ozem­
lju leta 1910 bilo 1,724.519 navzočih prebivalcev, od tega pa s slovenskim obče­
valnim jezikom 1,325.278 ali 76,9%; oseb z nemškim občevalnim jezikom je 
bilo 208.367, z italijanskim občevalnim jezikom pa 190.874.
Nedvomno je delež Slovencev oziroma prebivalstva s slovenskim občeval­
nim jezikom po podatkih avstrijskega ljudskega štetja premajhen, kar je za 
Koroško dokazal že B. Grafenauer in kar bi se na podoben način dalo dognati 
tudi za slovensko Štajersko in za druga slovenska področja, vendar se tukaj 
omejujemo le na uradne podatke, ki po svoje vendarle realno dokumentirajo 
dejanski podrejeni položaj Slovencev, spričo katerega se pri uradnih ljudskih 
štetjih ni izkazalo niti njihovo pravo število. (Na slovenskem Koroškem je 
npr. uradno ljudsko štetje ugotovilo med 172.927 navzočih prebivalcev le 
81.410 oseb s slovenskim občevalnim jezikom, medtem ko je po izračunu 
B. Grafenauerja na osnovi cerkvene statistike tega leta na slovenskem Koroš­
kem bilo 118.589 Slovencev ali za 37.179 več kot po uradnem štetju.) V času 
od 1846 do 1910 je torej število prebivalcev na Slovenskem zraslo za 394.519 
oseb, število Slovencev oziroma oseb s slovenskim občevalnim jezikom pa le za 
177.856, tako da se je delež slovenskega prebivalstva skrčil za 12 °/o, od 88,9 
na 76,9.
F. Zwitter je primerjal razvoj celotnega prebivalstva na Slovenskem v času 
od 1846 do 1910 in ugotovil, da so med posameznimi deželami, v katerih so 
živeli Slovenci, precejšnje in značilne razlike (zelo počasno naraščanje pre­
bivalstva na Kranjskem, nekoliko hitrejše na Koroškem in Štajerskem, pri 
čemer pa slovenski deli dežele zaostajajo za nemškimi, hitro naraščanje pre­
bivalstva na Primorskem, predvsem v Trstu in deloma v Istri). Glede števila 
Slovencev oziroma oseb s slovenskim občevalnim jezikom v avstrijski polo­
vici habsburške monarhije sploh pa je ugotovil, da se je v letih 1846 do 1910 
to število povečalo za 18,8 % », medtem ko se je vse navzoče avstrijsko pre­
bivalstvo Čislajtanij e povečalo za 57,5 °/ o in da so Slovenci med vsemi osmimi 
glavnimi jezikovnimi skupinami avstrijske državne polovice imeli v tem ob­
dobju daleč najmanjši dejanski prirastek. Ko je raziskoval vzroke tako po­
časnega naraščanja števila Slovencev v Avstriji je sicer priznal pomembnost 
takih faktorjev kot so krčenje etničnega ozemlja (na severnem obrobju in 
pa v obliki nemških in italijanskih jezikovnih otokov) kakor tudi priznano 
nezanesljivost avstrijskih ljudskih štetij glede jezika prebivalstva, poudaril 
pa je, da takšni dejavniki niso poglavitni. Opozoril je, da so se ne le Slovenci, 
ampak da se je sploh prebivalstvo na Slovenskem v tem obdobju množilo tako 
počasi, kakor malo kje v Evropi. Ugotovil je, da temu ni vzrok premajhna
nataliteta oziroma prevelika smrtnost prebivalstva, ampak da je bila »doba 
med revolucijo 1848 in med prvo svetovno vojno najbolj izrazita doba izselje­
vanja v slovenski zgodovini«. F. Zwitter je tudi orisal gospodarske vzroke izse­
ljevanja oziroma počasnega naraščanja prebivalstva na Slovenskem. Med njimi 
je v prvi vrsti to, da je tehnična revolucija, gradnja železnic in industrije uni­
čila tradicionalne prevozniške obrti in brodarstvo po rekah, domače obrti so 
skoraj izginile, posebno tekstilne, propadlo je fužinarstvo, tekstilni in kovinski 
izdelki so se začeli uvažati in slovenske dežele so postale v resnici pretežno 
agrarne. Pomembno je to, da glavnega dobička od vsega tega razvoja niso 
imela domača mesta, ki ne uživajo več nekdanje gospodarske avtonomije, 
ampak velika tuja industrijska in prometna središča, ki začno s svojo konku­
renco ogrožati tudi male meščanske obrti. Vrh tega tudi zemljiška odveza 
ni prinesla kmetu na Slovenskem posebnega olajšanja, ker je v novem kre­
ditnem sistemu kmalu prišel pod vpliv oderuhov, ki so grozili v drugi polovici 
1 9 . st., da kmečki stan na Slovenskem popolnoma uničijo. »Vsa ta dejstva«, pra­
vi F. Zwitter, »nam morejo pojasniti, zakaj je nastalo po letu 1848 tako ogromno 
izseljevanje in tak zastoj v razvoju prebivalstva«. Opozoril je tudi na izjemni 
položaj Trsta, Istre in dela Goriške na robu slovenskega ozemlja v tem času. 
Te pokrajine so ogromno pridobile zaradi razvoja pomorstva in industrije, 
obenem pa sta obe tamkajšnji glavni agrarni kulturi, to je vinska trta in oljka, 
dobivali vedno več odjemalcev in se je prebivalstvo zato hitro množilo in 
v glavnem ne izseljevalo.
Že iz našega prejšnjega izračuna o relativnem upadanju števila Slovencev 
na slovenskem ozemlju pa vidimo, da našteti dejavniki gospodarskega razvoja, 
niso delovali na vse prebivalstvo na Slovenskem v enaki meri, da so posebno 
težke nasledke imeli predvsem za slovensko prebivalstvo. Res je dejanski 
prirastek celotnega prebivalstva na Slovenskem bil v letih 1846 do 1910 majhen 
(29,7%) v primerjavi s prirastkom cele avstrijske državne polocice (57,7%), 
a še vedno znatno večji kot prirastek slovenskega prebivalstva v avstrijski 
državni polovici (18,8%). Z drugimi besedami, v gospodarskih razmerah, za­
radi katerih se je moralo prebivalstvo na Slovenskem tako močno izseljevati, 
se je izseljevalo v prvi vrsti prebivalstvo s slovenskim jezikom, saj je v ti­
stem času prebivalstvo z nemškim in italijanskim jezikom na slovenskem 
ozemlju naraščalo dosti hitreje kot pa število Slovencev. (Dejanski prira­
stek nemškega prebivalstva 185 %, italijanskega pa 162 % !) Tudi če upo­
števamo izjemni položaj Primorske s Trstom in podatke za njo odštejemo, 
tako da ostane v našem področju le še področje, ki je bilo izrazito priza­
deto z omenjenimi gospodarskimi dejavniki, spet ugotovimo to nesorazmerje 
med slovenskim in nemškim dejanskim prirastkom; na slovenskem ozemlju 
brez Primorske je leta 1846 bilo 1,059.000 prebivalcev, leta 1910 pa 1,290.000, 
tako da dejanski prirastek znaša 231.000 prebivalcev ali 21,8% kar je sicer 
več kot odstotek dejanskega prirastka slovenskega prebivalstva v vsej avstrij­
ski polovici. Več kot polovico tega prirastka pa gre na račun naraščanja pre­
bivalstva z nemškim občevalnim jezikom (119.000, kar pomeni dejanski prira­
stek 18,9%!)
Prvi vzrok za takšno nesorazmerje je gotovo ta, da je z novimi gospodar­
skimi razmerami bilo prizadeto predvsem prebivalstvo na podeželju, kjer se 
je začel beg v mesta in industrijska središča, medtem ko so mesta od tega 
procesa pridobila. Nenavadno pa je, da slovenski delež v mestih na Štajerskem 
in Koroškem zaradi tega skoraj ne narašča. Kolikšna je bila migracijska pa­
siva za Slovence v tem obdobju, bo težko, če ne nemogoče, točno izračunati, 
na vsak način pa presega število 200.000, ki ga navaja A. Melik samo za izselje­
vanje v Združene države Amerike. Ž. Šifrer je za leta 1870 do 1910 izračunal, da 
je migracijska pasiva prebivalstva današnjega ozemlja SR Slovenije znašala
236.000 oseb. V celem pa lahko rečemo, da je v obdobju 1846 do 1910, ko se je 
moralo več kot 200.000 Slovencev izseliti v evropske ali čezmorske dežele, na 
slovenskem ozemlju naraslo nemško in italijansko prebivalstvo za enako število, 
če ne še za več. Tega dejstva pa seveda ni mogoče v celoti pojasniti z delova­
njem splošnih gospodarskih faktorjev, ampak je treba pojasnilo zanj očitno 
iskati v posebnem položaju slovenskega prebivalstva, v posebnostih njegove 
gospodarske, poklicne in socialne strukture, v posebnostih njegovih posestnih 
razmer, izobrazbi itd.
O socialni, gospodarski, politični in drugačni podrejenosti Slovencev v hab­
sburški monarhiji se je dosti pisalo, a le bolj splošne ugotovitve, naslonjene 
na neposredno izkušnjo in opazovanje, manj pa na podatke statistike. Avstrij­
ska statistika je prvič izrabila štetje 1.1900, da bi ugotovila, kakšna je gospodar­
ska (poklicna) in socialna struktura prebivalstva različnih občevalnih jezikov 
in je zato izračunala kombinirane podatke, objavila pa le sumarične rezultate 
za celo avstrijsko državno polovico; podrobnejši izračuni po deželah oz. ob­
močjih trgovskih zbornic so bili izdelani le v rokopisu, ki ga doslej še ni bilo 
moči zaslediti (izvleček za Štajersko je po tem rokopisu objavil R. Pfaundler 
v Statistische Monatschrift, N. F. XII, 1907, str.559.) Podrobneje, po deželah, 
so takšni podatki prvič bili priobčeni šele za štetje 1.1910. Posamezne analize go­
spodarske in socialne strukture prebivalstva na Slovenskem so posegale le 
v nekatere pokrajine tako za Koroško F. Zwitter in B. Grafenauer, a brez 
kombiniranja z občevalnim jezikom, za štajersko pa R. Pfaundler. Za celoto 
je te elemente slovenskega narodnega vprašanja že leta 1908 poskusil razčleniti 
E. Kristan v omenjeni brošuri, pri čemer se je seveda lahko naslonil šele na 
podatke štetja iz 1 . 1900. Njegov poskus je po metodi pomanjkljiv, v izračunu 
pa ponekod tudi napačen, tako da se na to analizo ne moremo opreti in mora­
mo, če hočemo primerjati štetji 1900 in 1910, znova razčleniti tudi podatke 
za leto 1900.
Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno je razčlenjeval tudi L. Haupt­
mann v omenjeni študiji. Ugotovil je, da se je število Slovencev v Notranji 
Avstriji (štajerska. Koroška, Kranjska, Primorje) od relativne večine v letu 
1846 skrčilo do leta 1910 na 2/5 vsega prebivalstva, da največji delež tega 
relativnega krčenja odpade na Štajersko in Koroško (tu gre celo že za absolut­
no manjšanje števila Slovencev) in da neznatni dejanski prirastek Slovencev 
na Štajerskem v desetletju 1900— 1910 (+ 153) napoveduje tudi tukaj začetek 
enake krize kot na Koroškem. Z analizo poklicne (gospodarske) pripadnosti 
Slovencev v celoti (za leti 1900 in 1910) in posebej na Koroškem in štajer­
skem (za leto 1910) v primerjavi s podatki za Nemce v celi Avstriji je ugotovil, 
da kljub naglemu odhajanju slovenskega prebivalstva z dežele ne narašča so­
razmerno hitro tudi slovensko mestno prebivalstvo (ne meščanstvo ne prole­
tariat) in da gre ves pičli prirastek slovenskega mestnega prebivalstva na račun 
Slovenije od Save do morja, medtem ko Koroška in Štajerska, kljub temu, 
da zajemata 40 % vsega slovenskega naroda, nista k naraščanju slovenskega 
mestnega prebivalstva prispevali skupaj skoraj ničesar. S kombinacijo podat­
kov o migracijskem izviru prebivalstva in o občevalnem jeziku je ugotovil, da 
se je velikanska večina Slovencev s Koroškega in Štajerskega, ki so se priselili 
na Dunaj, prištela 1.1910 k nemškemu občevalnemu jeziku (95,52 °/o), skoraj 
enako tudi 1 . 1900 slovenski priseljenci v nemškem delu Štajerske (90,06 %) in 
da je ponemčevanje slovenskih priseljencev v domača mesta na slovenskem 
Štajerskem (Maribor, Ptuj, Celje) bilo 1 . 1900 le malo manjše (65,37 °/ 0). Ta
proces v domačih mestih je le bežno razložil z etnično socialno plastovitostjo — 
nemški trgovec, obrtnik in industrij alec, čeprav odvisni od slovenskega kupca, 
naročnika in delavca, se ne slovenizirajo, ampak, nasprotno, ponemčujejo Slo­
vence — posebej pa poudaril učinek enostranske ideološke usmeritve sloven­
skega narodnega gibanja, t. j. »tisti konfesionalizem slovenske kulture, ki je 
slovenskega meščana odbijal in ga pripravljal za odpadništvo.« — Naprej 
od tega tudi L. Hauptmann ni šel.
Ne bo odveč, če se bomo v nadaljnjem bolj podrobno pomudili pri tem, 
kar nam o položaju Slovencev pred prvo svetovno vojno povesta štetji 1 . 1900 
in 1910. Pdatke, ki govore o slovenskem prebivalstvu (tukaj seveda lahko 
obravnavamo kot slovensko le tisto, ki ga zajema kriterij avstrijskega štetja 
t. j. po občevalnem jeziku) pa bomo zato, da bi jih laže vrednotili, navajali 
obenem z relativnimi podatki iste vrste za nemško in italijansko prebivalstvo. 
Zakaj ravno z njimi, pač ni treba posebej utemeljevati spričo očitne pomemb­
nosti nemških in italijanskih sosedov v habsburški monarhiji za položaj Slo­
vencev. Priložnostno bomo primerjavo razširili tudi na Čehe kot na narod, 
ki je za Nemci v tedanji skupni državi bilo gospodarsko in socialno politično 
najbolj razvit, obenem pa v političnem razmerju do Nemcev bil v podobnem, 
čeprav dosti ugodnejšem, položaju kot Slovenci.
Tabela la — Gospodarska (poklicna) pripadnost slovenskega prebivalstva
1.1900 in 1 9 1 0 .
štetje
A B
Kmetijstvo Obrt in in - 
in gozdarstvo dustrija
C
Trgovina in 
promet
D
Javne službe 
in prosti 
poklici
A—D
1 9 0 0 89 6.080 1 5 9 .4 4 5 42.059 9 0 .7 2 2 1 ,1 8 8 .3 0 6
1 9 1 0 84 7.347 1 8 7 .3 8 0 86 .9 1 2 1 3 1 .5 0 9 1,2 5 3 .1 4 8
V % o
1 9 0 0 754 1 3 4 3 5 7 7 —
1 9 1 0 6 7 6 1 5 0 69 1 0 5 —
% o za nemško prebivalstvo
1 9 0 0 3 3 5 3 8 3 1 3 4 1 4 8
1 9 1 0 300 3 6 4 1 6 5 1 7 1
% o za italijansko prebivalstvo
1 9 0 0 5 0 1 2 3 4 1 2 7 1 3 8
1 9 1 0 4 7 5 2 3 4 1 4 9 1 4 2
% o za vse prebivalstvo na slovenskem ozemlju 1 . 1 9 1 0 2
Vseh 566 1 8 2 1 1 7 1 3 5
Brez
Trsta 6 3 8 1 6 0 7 9 1 2 2
V tabelah je upoštevano samo slovensko prebivalstvo, ki je bilo ob štetju na­
vzoče na Kranjskem, štajerskem, Koroškem in Primorskem, v drugih deželah 
avstrijska statistika slovenskega jezika pri tej kombinaciji ni upoštevala, raz­
lika pa je neznatna, saj je zunaj teh dežel v avstrijski državni polovici 1 . 1900 
bilo le še 4.474 oseb s slovenskim občevalnim jezikom.
2 (Po A. Meliku, Slovenija I, str. 2 5 6 —257).
Iz preglednice se dobro vidi veliko zaostajanje Slovencev v poklicni struk­
turi za Nemci in Italijani. Slovensko prebivalstvo se leta 1900 in tudi 1 . 1910 
preživlja od treh četrtin do dveh tretjin od kmetijstva in gozdarstva, vse ne- 
agrarne panoge skupaj pa preživljajo le eno četrtino do ene tretjine tega prebi­
valstva. Pri Nemcih je položaj že leta 1900 ravno obraten, le 1 / 3 prebivalstva 
z nemškim občevalnim jezikom živi od kmetijstva in gozdarstva, 2/3 pa od 
neagrarnih panog. Leta 1910 je v agrarnih panogah le še 30 °/ o prebivalstva. 
Tudi Italijani kažejo daleč boljšo poklicno strukturo kot slovensko prebival­
stvo, saj pri njih živi od kmetijstva in gozdarstva leta 1900 samo polovica 
prebivalstva, leta 1910 pa že manj od polovice, druga dobra polovica pa od 
industrije in obrti, trgovine in prometa, oziroma je zaposlena v javnih službah 
in prostih poklicih. K preglednici so po A. Meliku dodani tudi podatki o poklic­
ni strukturi prebivalstva na slovenskem ozemlju leta 1910. Že na prvi pogled 
vidimo, da se celotno prebivalstvo na slovenskem ozemlju po svoji poklicni 
strukturi znatno in ugodno razlikuje od zgolj prebivalstva s slovenskim obče­
valnim jezikom. V agrarnih panogah je le še dobra polovica prebivalstva 
(566 °/ o o ), že skoraj v ravnovesju z drugim delom, zaposlenim v neagrarnih pa­
nogah. Jasno je, da takšno izboljšanje nastaja zaradi izrazito neagrarne struk­
ture drugorodnega prebivalstva na slovenskem ozemlju, predvsem nemškega 
in italijanskega. Že tukaj se torej srečamo z znamenjem, ki govori o za Slo­
venijo in Slovence značilnem pojavu, da razlike v jezikovni pripadnosti pome­
nijo v veliki meri tudi razliko v poklicni strukturi, pri čemer je tujerodno, 
neslovensko prebivalstvo zastopano predvsem v neagrarnih, večidel mestnih 
poklicih. A. Melik je ločeno izračunal tudi vrednosti za slovensko ozemlje 
brez Trsta, te največje urbanske aglomeracije na Slovenskem in ti podatki 
takoj pokažejo znatno manj ugodno poklicno strukturo prebivalstva, ki se 
že precej približuje poprejšnjim podatkom za samo slovensko prebivalstvo; 
pa vendar so razlike še tako znatne, da opozarjajo na pojav etnične poklicne 
plastovitosti, o katerem smo pravkar govorili.
Razlika v % o gospodarske pripadnosti oseb posameznih jezikov od štetja 
1900 do 1910 je povzeta v naslednji preglednici:
jezik A B C D
nemški — 3 5 — 1 9 + 3 1 + 2 3
češki, slovaški — 4 6 + 6 + 2 1 + 1 9
poljski — 5 5 + 7 + 3 2 + 1 6
ukrajinski — 2 1 + 2 + 3 + 1 6
slovenski — 7 8 + 1 6 + 3 3 + 2 9
srbski, hrvaški — 2 5 + 7 + 6 + 1 2
italijanski, ladinski — 26 — + 2 2 + 4
romunski — 2 5 + 1 1 —
+ 1 7
madžarski — 2 7 + 6 + 9 + 1 2
Takoj vidimo, da se pri vseh jezikih manjša delež prebivalstva, ki živi od 
kmetijstva in gozdarstva. Vse druge, neagrarne gospodarske panoge pa na­
raščajo, z izjemo panoge obrti in industrije pri nemškem občevalnem jeziku, 
ki zaznamuje relativni padec za 19 % o. Pomembno pa je, če pogledamo posebej 
položaj slovenskega jezika, da le-ta izkazuje med vsemi jeziki avstrijske 
državne polovice največji relativni padec skupine A in največji relativni pri­
rastek vseh treh drugih skupin. Prav gotovo je to pomemben podatek, ki 
govori o tem, da je na začetku 20. st. tudi Slovence zajel proces gospodarskega 
razvoja, ki je spreminjal razmerja med posameznimi gospodarskimi panogami 
v modernem smislu in da je ta proces med vsemi avstrijskimi jezikovnimi sku­
pinami pri Slovencih bil relativno najhitrejši. To pa seveda še ne pomeni, 
da bi Slovenci lahko pričakovali, da se bo njihov gospodarski položaj v krat­
kem bistveno izboljšal in približal oziroma dohitel stopnjo, ki je bilo na njej 
nemško ali tudi italijansko sosednje prebivalstvo. Kljub relativni intenzivnosti 
gospodarskega razvoja bi trajalo kar pet desetletij, da bi Slovenci npr. dosegli 
razmerje 300:700 med agrarnimi in neagramimi gospodarskimi panogami, 
kakršno je nemško prebivalstvo v Avstriji imelo leta 1910.3
Štetje 1910 je prvič pokazalo poklicno strukturo prebivalstva v zvezi z ob­
čevalnim jezikom ne le za celo avstrijsko državno polovico skupaj, ampak tudi 
po posameznih deželah. V tabeli I b smo zbrali absolutne in relativne podatke 
za slovenski jezik in druge občevalne jezike v vseh slovenskih deželah.
Tabela I b
A B C D A— D A B C D
Kranjska sl. 3 1 0 .7 5 5 8 4 .8 0 0 3 5 .9 0 5 5 9 .5 1 3 49 0 .9 7 3 6 3 2 1 7 2 7 3 1 2 1
n . 1 3 .4 1 6 4 .4 6 6 2 .9 5 8 7 .0 1 1 2 7 .8 78 4 8 1 1 6 0 1 0 6 2 5 1
Štajerska sl. 31 7 .4 3 4 4 2 .7 0 9 1 4 .4 1 2 35 .0 8 8 4 0 9 .6 4 3 7 7 4 1 0 4 3 5 8 6
n . 43 7.339 25 2 .3 4 3 1 2 0 .7 0 7 1 7 2 .8 4 7 983 .2 3 6 4 4 4 2 5 7 1 2 3 1 7 6
Koroška sl. 5 7 .6 7 1 1 2 .7 1 0 2.85 9 8 .9 9 6 8 2 .2 3 6 7 0 1 1 5 5 3 5 1 0 9
n . 1 4 3 .3 1 6 6 8 .9 0 7 3 9 .5 0 2 5 2 .5 9 1 304 .3 1 6 470 2 2 6 1 3 0 1 7 3
Trst sl. 7 .9 0 5 2 0 .1 5 1 1 9 .8 3 6 9 .0 1 6 5 6 .9 0 8 1 3 8 3 5 4 3 4 9 1 5 8
n . 4 6 1 .8 6 1 5.15 0 4 .7 9 3 1 1 .8 5 0 4 1 5 7 4 3 5 4 0 4
it. 1 .0 9 3 4 0 .5 58 4 6 .7 9 7 3 0 .5 7 5 1 1 9 .0 2 3 9 3 4 1 3 9 3 2 5 7
Goriško sl. 1 1 0 .1 5 4 2 1 .1 20 1 0 .6 8 2 1 2 .5 8 1 1 5 4 .5 3 7 7 1 3 1 3 7 6 9 8 1
Gradiščansko n . 1 6 4 4 5 9 8 9 4 2 .9 6 4 4 .4 8 1 3 6 1 0 2 2 0 0 6 6 1
it. 4 1 .5 04 2 6 .7 9 0 1 1 .3 8 2 1 0 .5 0 5 9 0 .1 8 1 4 6 0 2 9 7 1 2 6 1 1 6
Istra sl. 4 3 .1 69 4 .6 5 8 2 .6 3 0 4.95 0 5 5 .4 0 7 7 7 9 8 4 4 7 8 9
sh. 1 3 1 .6 5 1 1 7 .5 3 1 8 .8 5 2 9 .9 3 2 1 6 7 .9 6 6 7 8 4 1 0 4 5 3 5 9
it. 6 9 .7 2 3 3 6 .6 5 6 1 9 .2 3 0 2 1 .7 77 1 4 7 .3 8 6 4 7 3 2 4 9 1 3 0 1 4 8
Že prvi pogled na tabelo pove, da so med posameznimi deželami v struk­
turi prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom bile velike razlike. Po deležu 
prebivalstva v kmetijstvu in gozdarstvu sta pod slovenskim povprečjem edinole 
Trst in Kranjska. Trst je pač izjemen primer, saj gre za visoko urbanizirano 
področje. Na Štajerskem, Koroškem, Goriškem in v Istri pa izkazuje slovensko 
prebivalstvo daleč nadpovprečne deleže agrarnega prebivalstva. Če pogledamo 
zdaj razlike med strukturo slovenskega in pa drugorodnega prebivalstva v po­
sameznih deželah, ugotovimo še bolj razločno pojav gospodarsko-etnične stra­
tifikacije, ki smo ga že omenjali. Celo v osrednji slovenski deželi, na Kranjskem, 
je ta pojav viden, čeprav ne v vseh gospodarskih panogah: boljšo strukturo
3 Po štetju 1 . 1 9 6 1 je razmerje med prebivalstvom v agrarnih in neagramih 
panogah v SR Sloveniji bilo 322: 67 8 , prebivalstvo v današnji avstrijski republiki 
pa je medtem doseglo razmerje 1 6 3 : 8 3 7 .
ima nemški občevalni jezik v primerjavi s slovenskim v panogi kmetijstva 
in gozdarstva in pa v zadnjih dveh neagrarnih panogah, trgovini in prometu 
ter javnih službah in prostih poklicih; v panogi industrija in obrt je relativni 
delež prebivalstva z nemškim občevalnim jezikom nekoliko manjši od deleža 
pri slovenskem prebivalstvu.
Posebno izrazit je ta pojav na stiku z nemškim jezikovnim področjem, na 
Štajerskem in Koroškem, kjer so razlike izredno velike in v korist strukture 
nemškega prebivalstva. Seveda je na Štajerskem in Koroškem zajeto celotno 
deželno ozemlje, tako da ti podatki ne govore neposredno o razmerah, ki so 
vladale prav na slovenskem ozemlju. Delitev po političnih okrajih pa omogoča, 
da za Štajersko skoraj celotno slovensko ozemlje ločimo od nemškega (Glej 
spodaj tabelo III c), tako da lahko izračunamo približne vrednosti za gospo­
darsko strukturo prebivalstva z nemškim občevalnim jezikom na teritoriju 
slovenskega dela Štajerske: delež kmetijstva in gozdarstva pri tem prebival­
stvu je bil 167, industrije in obrti 316, trgovin in prometa 274, prostih poklicev 
in javnih služb pa 243. Predvsem vidimo, da gre za prebivalstvo, ki živi od po­
klicev, značilnih za mestna naselja, torej prav v tistem delu gospodarstva, ki je 
v njem prebivalstvo slovenskega jezika bilo veliko slabše zastopano. Dejstvo, 
da je pri nemškem prebivalstvu najmočneje predstavljena skupina industrije 
in obrti, pomeni, da je tudi precejšen del delavstva v mestih na slovenskem 
Štajerskem kot svoj občevalni jezik zapisal nemščino.
Edino za Štajersko imamo (po R. Pfaundlerju) za primerjavo tudi ustrez­
ne podatke za leto 1900. Razmerje vseh štirih gospodarskih panog je tedaj pri 
nemškem jeziku bilo 499:265 :87:149, pri slovenskem pa 808 :102:21:69. Razlike 
do leta 1910 so torej pri nemškem jeziku bile A: —55, B: —8, C: +36, D: +27, 
pri slovenskem pa A: —34, B: +2, C: +14, D: +17. Po stopnji manjšanja 
deleža agrarnega prebivalstva Slovenci na štajerskem tako močno zaostajajo 
za slovenskim povprečjem (—78), da bistveno zaostajajo tudi za Nemci v de­
želi. Splošno boljšanje slovenske strukture v tem desetletju, ki smo jo zgoraj 
ugotovili, velja torej samo v povprečju, nikakor pa ne za štajersko, kjer so 
pričakovanja za Slovence neugodna. Na tem dejstvu ne more kaj dosti spre­
meniti okoliščina, da delež obrti in industrije pri slovenskem jeziku malen­
kostno narašča, daleč manj kot v slovenskem povprečju (+16), pri nemškem 
pa upada. Takšno upadanje pri nemškem jeziku je, kakor smo že videli, splo­
šen pojav v vsej Avstriji in je celo na štajerskem dosti manj občutno kot 
v povprečju (— 19). To postane še bolj očitno, če pogledamo absolutne vred­
nosti : število nemškega prebivalstva v tej panogi je namreč v tem desetletju 
kljub relativnemu padcu narastlo za 13.234 oseb, slovenskega pa le za 915.
Če pogledamo še dežele na stiku z italijanskim jezikovnim področjem, 
moramo seveda ločeno obravnavati Trst zaradi njegovega mestnega značaja. 
Pa vendar tudi tukaj opazimo, da je v agrarnem sektorju zastopano izključno 
slovensko prebivalstvo, kar potrjuje slovenski značaj neposredne tržaške oko­
lice. Značilno je, da ima med vsemi tremi jeziki gospodarska panoga industrije 
in obrti največji delež ravno pri slovenskem jeziku, kar govori o močno pro- 
latizirani oziroma obrtniški strukturi slovenskega tržaškega prebivalstva. Izred­
no mali delež te gospodarske skupine pri nemškem jeziku potrjuje že znano 
dejstvo, da Nemci v Trst niso prihajali toliko kot delavci in obrtniki, ampak 
bolj kot trgovci in uradniki, o čemer se prepričamo, če pogledamo podatke za 
tretjo in četrto gospodarsko panogo, ki dosezata pri nemškem jeziku daleč 
največje deleže. Pri italijanskem prebivalstvu doseza največji delež tretja go­
spodarska panoga, trgovina in promet, nato pa si sledita druga in četrta pano­
ga. Zanimivo je, da deleži v nobeni gospodarski panogi pri italijanskem jeziku
ne dosezajo prvega mesta v primerjavi z drugima dvema jezikoma. Delež trgo­
vine in prometa pri slovenskem prebivalstvu je sicer manjši kot ta delež pri 
nemškem in italijanskem, vendar je za slovenske razmere še vedno zelo visok 
in govori o tem, da se je slovensko prebivalstvo v Trstu v tej panogi dosti 
močno uveljavljalo. Razmeroma najmanj pa so Slovenci bili predstavljeni 
v skupini javnih služb in prostih poklicev.
Na Goriškem se spričo zelo majhnega števila prebivalcev nemškega jezika, 
katerega daleč največji delež najdemo ravno v uradniški skupini, lahko ome­
jimo na primerjavo med slovenskim in italijanskim jezikom. Tukaj gre za dve 
precej jasno ločeni agrarni področji, slovensko in italijansko oziroma furlansko 
in pa za narodnostno mešano mestno središče Gorico. Pri slovenskem jeziku 
najdemo zelo visok odstotek agrarnega prebivalstva, medtem ko je delež tega 
pri italijanskem jeziku že znatno pod polovico; v enakem smislu najdemo 
razlike tudi pri vseh treh neagrarnih gospodarskih skupinah, ki beležijo pri 
italijanskem jeziku znatno večje deleže kot pri slovenskem. Posebno občutna 
razlika v korist italijanskega jezika je v panogi obrt in industrija. Zanimivo 
je, da te razlike skoraj izginejo, če pogledamo absolutne podatke o številu 
prebivalstva tega ali onega jezika v vseh treh neagrarnih gospodarskih pa­
nogah.
In končno še Istra, kjer nastopa slovensko prebivalstvo poleg hrvaškega in 
italijanskega. Tako hrvaško kot slovensko prebivalstvo imata zelo visoke de­
leže, naj večje med vsemi naštetimi deželami, v agrarnem sektorju, medtem ko 
je delež tega sektorja pri italijanskem prebivalstvu približno enak kot na 
Goriškem. Temu primerno so seveda vse tri neagrarne panoge razmeroma 
veliko slabše zastopane pri slovenskem oziroma hrvaškem prebivalstvu kot pri 
italijanskem in še slabše pri Slovencih kot pri Hrvatih z izjemo skupine javnih 
služb in prostih poklicev, kjer je razmerje za Slovence ugodnejše.
Razdelitev slovenskega prebivalstva po aktivnosti v poklicu pri štetjih 1900 
in 1910 pokažeta razpredelnici II a in II b.
Tabela II a: Štetje 1900
Slovenci A B C D A—D
Aktivni 603 .9 2 8 7 9 .1 7 3 1 8 .7 8 9 6 5 .2 1 8 7 6 7 .1 0 8
Svojci 29 0.753 7 8 .4 0 5 2 1 .6 2 1 2 0 .8 9 2 4 1 1 .6 7 1
Hišni posli 1 .3 9 9 1 .8 6 7 1 .6 4 9 4 .6 1 2 9 .5 2 7
Skupaj 89 6 .0 8 0 1 5 9 .4 4 5 4 2 .0 59 9 0 .7 2 2 1 ,1 8 8 .3 0 6
Slovenci (v %0) A B C D A—D
6 7 4 4 9 7 44 7 7 1 9 6 4 6
3 2 4 4 9 1 5 1 4 23 0 3 4 6
2 1 2 3 9 5 1 8
Nemci (v %0) 6 3 0 4 6 8 4 2 4 6 2 6 5 4 0
3 6 4 5 0 9 5 3 5 3 1 6 4 3 5
6 2 3 4 1 5 8 2 5
Italijani (v %0) 5 4 6 4 6 8 4 1 0 5 1 8 5 0 6
4 5 1 5 1 9 5 5 5 4 2 5 1 7
3 1 3 3 5 5 7 1 7
Tabela II b: Štetje 1910
Slovenci A B C D A—D
Aktivni 5 3 4 .6 4 4 9 4 .1 8 7 4 0 .0 22 9 6 .1 19 7 6 4 .9 7 2
Svojci 3 1 1 .0 8 5 9 1 .2 92 43 .5 1 7 29 .8 40 47 5 .7 3 4
Hišni posli 1 .6 1 8 1 .9 0 1 3 .3 7 3 5 .5 5 0 1 2 .4 4 2
Skupaj 8 4 7 .3 4 7 1 8 7 .3 8 0 8 6 .9 1 2 1 3 1 .5 0 9 1 ,2 5 3 .1 4 8
Slovenci (v %0) A B C D A—D
6 3 1 5 0 3 4 6 0 7 3 1 6 1 0 ,5
3 6 7 4 8 7 5 0 1 2 2 7 3 7 9 ,6
2 1 0 3 9 4 2 9 ,9
Nemci (v %0) 6 4 7 4 9 9 4 7 7 6 4 5 5 6 5 ,0
3 4 8 4 8 6 4 8 5 3 0 3 4 1 3 ,2
5 1 5 3 8 5 2 2 1 ,8
Italijani (v %0) 5 5 3 4 9 5 4 4 0 5 6 2 5 2 3 ,9
4 4 4 4 9 7 5 3 4 3 9 5 4 6 2 ,9
3 8 2 6 4 3 1 3 ,2
Ločevanje avstrijske statistike med aktivnimi in neaktivnimi v poklicu je 
bilo neenotno zlasti pri kmetijstvu in gozdarstvu, kjer je o vprašanju, kdo je 
»pomagajoči« in kdo pa »vzdrževani« član družine odločala predvsem krajevna 
miselnost in manj enotni števni kriterij. Ker v naših deželah veljajo kmečke 
gospodinje kot pomagajoči družinski člani, enako kot otroci, ki so pravkar 
odrasli šoli, je število vzdrževanih svojcev nizko (avstrijsko povprečje 540:443 : 
18. Vendar pa ta okoliščina sama še ne more pojasniti zanimivega dejstva, 
da je pri štetju leta 1900 prebivalstvo s slovenskim občevalnim jezikom imelo 
med vsemi jeziki avstrijske državne polovice največjo kvoto aktivnih in naj­
nižjo kvoto svojcev in to v vseh poklicnih razredih, na kar izrecno opozarja 
tudi avstrijska statistična služba. Poskušala je celo pojasniti ta pojav in pri 
tem upoštevala, da izkazuje prebivalstvo s slovenskim občevalnim jezikom od 
leta 1880 naprej najmanjši dejanski prirastek in sicer kot nasledek zelo moč­
nega odseljevanja. Tu gre za čezmorsko emigracijo in za preseljevanje znotraj 
države; čezmorska zajema dostikrat po cele družine, notranja pa bolj posa­
meznike, največ moške. Obe vrsti emigracije delujeta tako, da se delež aktiv­
nih veča, delež vzdrževanih svojcev pa manjša, kajti pri odhodu mož narašča 
aktivnost žensk in otrok. Po mnenju avstrijske statistične službe takšen sklep 
potrjuje tudi podatek o spolu aktivnih oseb v poklicu, po katerem imajo Slo­
venci zelo visoke kvote aktivnih žensk v vseh poklicnih razrednih (Die öster­
reichische Statistik, knjiga LXVI, stran CXLVIII). Podobno je to posebnost 
poklicne strukture pri Slovencih tolmačil tudi E. Kristan v navedenem delu.
Za leto 1910 avstrijska statistika ni več preračunavala podatkov po aktivno­
sti prebivalstva v zvezi z občevalnim jezikom podrobno po gospodarskih pano­
gah, zaradi primerjave pa smo izračunali takšne podatke za slovenski, nemški 
in italijanski jezik. Iz njih vidimo, da se je razmerje med aktivnim in neaktiv­
nim slovenskim prebivalstvom do leta 1910 nekoliko približalo povprečnim 
vrednostim za Avstrijo (560,7:422,8:16,5), ker se je zmanjšal delež aktivnih in 
povečal delež vzdrževanih oseb. Zlasti močan je ta premik bil v panogi kme­
tijstva in gozdarstva, tako da izkazuje slovensko prebivalstvo zdaj tukaj večji 
delež vzdrževanih, neaktivnih oseb kot pa nemško prebivalstvo; celo v pano­
gah industrija in obrt in pa trgovina in promet je slovenski delež vzdrževanih 
zdaj večji kot nemški. Zaradi velikega absolutnega prevladovanja agrarnega 
prebivalstva pri Slovencih, pa je povprečno razmerje med aktivnimi in neaktiv­
nimi pri njih še vedno dosti bolj v prid aktivnih kot pri prebivalstvu nemškega 
in italijanskega občevalnega jezika. Najmanjši delež neaktivnega prebivalstva 
imajo Slovenci 1 . 1910 tudi v primerjavi s podatki za vse druge jezike avstrijske 
državne polovice, imajo celo manj neaktivnih kot skupina tujih državljanov, 
ki pomeni izrazito migracijsko prebivalstvo, kar pokaže preglednica:
Čehi,
Slovaki
Poljaki
Ukrajinci
Srbi,
Hrvatje
Romuni
Madžari
Tujci
aktivni 5 4 6 ,3 5 2 9 ,0 6 0 4 ,0 5 7 7 ,0 5 7 1 ,9 5 7 6 ,9 5 7 0 ,6
svojci 43 8,4 4 5 4 ,8 39 0 ,9 4 1 7 ,5 4 1 7 ,7 4 2 0 ,3 3 8 6 ,7
hišni posli 1 5 ,3 1 6 ,2 5 ,1 5 ,5 1 0 ,4 2 ,8 4 2 ,7
Če se zanesemo na razlago avstrijske statistične službe, da takšno nenavad­
no razmerje med aktivnim in neaktivnim prebivalstvom pri Slovencih nastaja 
zaradi izjemno močnega izseljevanja, potem bi nekoliko izboljšane vrednosti 
v tem razmerju pri štetju v 1910 pomenile, da se je v tem desetletju izseljeva­
nje s slovenskega ozemlja zmanjšalo. O tempu in ritmu izseljevanja ni pravih 
podatkov in pri različnih avtorjih najdemo tudi različna mnenja. A. Melik 
pravi za čezmorsko izseljevanje, da se je pri Slovencih stopnjevalo v 80. letih, 
višek pa je doseglo v dobi 1890 do 1914, ko so ga šele izredne vojne razmere 
ustavile (Slovenija I, stran 632) ; F. Gestrin pa pravi, da je izseljevanje doseglo 
višek v desetletju 1890 do 1900, torej pred desetletjem, ki ga zajema štetje 1910 
(Slovenska zgodovina 1813 do 1914, Ljubljana 1950, stran 130). Do takšnih 
razlik prihaja najbrže zato, ker avtorji ocenjujejo izseljevanje po posrednih 
podatkih ali celo samo cenitvah in pri tem ne upoštevajo vselej tudi izselje­
vanja s slovenskega ozemlja v druge dežele habsburške monarhije. Študija 
Ž. Šifrerja, ki proučuje izseljevanje s slovenskega ozemlja do srede 19. st. 
naprej in sicer na osnovi demografskih bilanc, daje podatke iz katerih lahko 
vidimo, da je negativni migracijski saldo za ožje slovensko ozemlje (današnja 
SR Slovenija), torej predvsem brez velikih obrobnih mest Trsta, Gorice in 
Celovca, od leta 1870 pa do prve svetovne vojne absolutno nenehno naraščal, 
čeprav v desetletju 1901— 1910 nekoliko počasneje kot v prejšnjih dveh deset­
letjih (33.000, 46.669, 74.573, 81.729). Ker pa se je hkrati večalo število navzo­
čega prebivalstva, je relativna vrednost tega odseljevanja kljub naraščanju 
v absolutnih vrednostih vsaj v zadnjem desetletju bila že znatno manjša. Letna 
stopnja naraščanja prebivalstva na slovenskem ozemlju je med štetji 1857,1869,
1880,1900 in 1910 po ž. šifrerju, znašala : 0,53 %, 0,56 °/ o , 0,49 % 0,42 % in 0,81 %. 
Vidimo torej, da se je v desetletju 1901— 1910 dejanski letni prirastek prebival­
stva na upoštevanem slovenskem ozemlju povečal. Vsi ti podatki bi govorili
o tem, da je izseljevanje s slovenskega ozemlja v primerjavi s prejšnjimi ob­
dobji v desetletju 1901—1910 relativno že ponehavalo in da v tem smislu 
lahko tudi razumemo spremembe v razmerju med aktivnim in neaktivnim 
slovenskim prebivalstvom, ki jih je ugotovilo štetje 1910.
Ostane še razčlemba podatkov o socialnem položaju v poklicu aktivnega 
slovenskega prebivalstva po vseh štirih gospodarskih panogah.
Najprej tabela III a za štetje 1900:
A B C D A—D
Samostojni 1 4 8 .5 5 8 2 0 .1 99 5 .4 4 8 49 0 3 4 22 3 .2 3 9
uslužbenci 2 9 1 3 3 6 1 .3 4 6 5 .8 2 2 7 .7 9 5
delavci 79 .1 74 5 2 .3 0 1 7 .5 3 3 1 0 .2 8 7 1 4 9 .2 9 5
dninarji 43 .5 64 2.7 4 2 3 .5 2 0 2 5 4 9 .8 5 1
pomag. svojci 3 3 2 .3 4 1 3 .5 9 5 9 4 2 5 0 3 3 6 .9 2 8
Skupno z 
neaktivnimi 8 8 6 .1 7 4 1 5 9 .4 4 5 4 2 .0 59 9 0 .7 2 2 1 ,1 8 8 .3 0 6
V %0 od vsega slovenskega prebivalstva v gospodarski panogi
A B C D A—D
Samostojni 1 6 6 1 2 7 1 3 0 5 4 1 1 8 8
uslužbenci 0 ,3 2 3 2 6 4 6
delavci 8 8 3 2 8 1 7 9 1 1 3 1 2 6
dninarji 4 9 1 7 8 4 0 ,2 4 2
pomag. svojci 3 7 1 2 3 2 2 0 ,4 2 8 4
Pri nemškem prebivalstvu:
Samostojni 1 5 8 8 5 1 5 0 4 4 2 1 7 1
uslužbenci 3 1 3 5 4 9 3 2 7
delavci 1 7 2 3 4 3 1 4 6 8 9 2 2 2
dninarji 6 5 1 3 5 9 1 3 5
pomag. svojci 2 3 3 1 4 1 5 0 ,5 8 5
Pri italijanskem prebivalstvu:
Samostojni 1 7 3 1 1 8 1 3 9 3 4 9 1 8 0
uslužbenci 0 ,5 7 6 3 8 5 2 1
delavci 5 5 31 0 1 1 9 8 3 1 2 7
dninarji 2 3 8 72 —
2 3
pomag. svojci 29 4 2 5 1 7 1 1 5 5
In še tabela III b za štetje 1910:
Slovensko prebivalstvo:
A B C D A—D
Samostojni 1 6 0 .1 0 6 24.199 1 1 .6 0 1 7 3 .5 8 7 2 6 6 .2 9 3
uslužbenci 2 0 5 6 5 5 2 .6 8 1 8 .1 7 6 1 1 .7 1 7
delavci 71 .6 90 62 .7 89 1 8 .0 4 9 1 4 .2 2 0 1 6 6 .7 4 8
dninarji 32 .1 02 4 .2 6 5 3 .8 6 2 8 1 40.310
pomag. svojci 2 7 3 .7 4 1 2.27 9 3.82 9 5 5 27 9.904
Skupno z 
neaktivnimi 8 4 7 .3 4 7 1 8 7 .3 8 0 8 6 .9 1 2 1 3 1 .5 0 9 1 ,2 5 3 .1 4 8
V %o od vsega slovenskega prebivalstva v gospodarski panogi:
A B C D A—D
Samostojni 1 8 8 1 2 9 1 3 3 5 5 9 2 1 3
uslužbenci 0 ,2 3 3 1 6 2 9
delavci 8 4 3 3 5 2 0 8 1 0 8 1 3 3
dninarji 3 7 2 3 4 4 1 3 2
pomag. svojci 3 2 3 1 2 4 4 — 2 2 3
Pri nemškem prebivalstvu:
Samostojni 1 9 1 8 4 1 6 0 4 6 2 1 9 3
uslužbenci 3 1 9 6 1 9 3 3 4
delavci 1 7 9 3 7 5 2 0 5 8 9 2 3 8
dninarji 5 9 1 5 1 7 2 2 7
pomag. svojci 2 1 5 8 3 4 — 7 3
Pri italijanskem prebivalstvu:
Samostojni 2 0 6 1 1 5 1 5 4 3 6 3 —
uslužbenci 0 ,5 9 5 9 9 9 1 9 9
delavci 3 9 3 1 4 1 4 4 1 0 0 2 5
dninarji 2 8 4 2 5 0 1 1 2 8
pomag. svojci 2 8 0 1 5 3 2 — 3 1
Podatke iz teh dveh tabel je treba pregledovati obenem s tabelama II a in II b.
Tukaj se omejujemo na razčlembo in primerjavo podatkov te vrste 1900 do 
1910 za celotno slovensko prebivalstvo, vrednosti po posameznih deželah, ki 
so bile objavljene za štetje 1 . 1910, se ne bomo lotevali. Le za slovenski del 
Štajerske, kjer je to mogoče, bomo izračunali posebej še strukturo tamkajš­
njega nemškega prebivalstva, ker nam bo to pomagalo pri obravnavanju etnič­
no socialne plastovitosti prebivalstva. Podatke o nemškem prebivalstvu na 
slovenskem Štajerskem dobimo, če od vrednosti za celotno prebivalstvo tega 
dela dežele (politični okraji Celje mesto, Maribor mesto, Ptuj mesto, Celje 
okolica, Konjice, Ljutomer, Maribor okolica, Brežice, Slovenj Gradec) odšte­
jemo vrednosti za slovensko prebivalstvo na Štajerskem. Razlika, ki ostane, 
gre na račun nemškega prebivalstva v slovenskem delu dežele. Seveda so ti po­
datki le približni, ker imamo podatke po jeziku samo za celo deželo; a ker 
zunaj slovenskih okrajev štetje registrira le malo Slovencev (10.890), je natanč­
nost izračuna še dovolj velika. Tako nastane tabela III c, socialni položaj in 
gospodarska pripadnost nemškega prebivalstva na slovenskem Štajerskem 
L 1910:
Tabela III c
A B C D A—D
Samostojni 1 .5 0 8 2.36 0 2 .3 8 7 5 .4 0 0 1 1 .6 5 5
uslužbenci 1 1 8 4 0 6 9 6 0 1 .7 2 4 3 .2 0 8
delavci 2 .7 8 3 6 .5 3 5 4 .4 7 3 4 1 5 1 4 .2 0 6
dninarji 1 .1 6 0 4 2 5 2 6 1 2 8 1 .8 7 4
pomagajoči svojci 1 .7 8 4 1 9 4 4 2 0 6 2 .4 0 4
hišni posli 3 .7 2 1 1 0 .6 4 7 9 .2 2 1 6 .2 1 9 2 9 .8 0 8
Skupaj 1 1 .2 3 5 2 1 .2 1 5 1 8 .4 3 1 1 6 .3 1 8 6 7 .1 9 9
A B C D A—D
1 3 4 1 1 1 1 3 0 3 3 1 1 7 3
1 1 1 9 5 2 1 0 6 2 1 1
2 4 8 3 0 8 2 4 3 2 5 2 1 1
1 0 3 2 0 1 4 2 2 8
1 5 9 9 2 3 — 3 6
3 3 1 5 0 2 5 0 0 3 8 1 4 4 4
1 6 7 3 1 6 274 2 4 3
Če primerjamo celotne podatke o strukturi posameznih gospodarskih panog 
po položaju aktivnih oseb v poklicu v okviru slovenskega obveščevalnega jezika 
s podatki iste vrste v okviru nemškega oziroma italijanskega občevalnega je­
zika, lahko dobimo približno sodbo, kako so te panoge razvite pri slovenskem, 
nemškem oziroma italijanskem prebivalstvu. Na to možnost opozarja že av­
strijska statistika (»österreichisches Statistik«, knjiga LXVI, 1 . zvezek, stran 
CLVIII in naslednje), ki pravi, da je treba med primerjanimi jeziki za vsako 
gospodarsko panogo posebej ugotoviti, kako se po velikosti svojega relativ­
nega deleža vrstijo posamezni jeziki v kategorijah samostojnih, uslužbencev 
in delavcev. Po tej metodi je za slovenski, nemški in italijanski jezik izdelana 
za štetji 1900 in 1910 primerjalna tabela III d in sicer za tri gospodarske pa­
noge : kmetijstvo in gozdarstvo, industrija in obrt in pa trgovina in promet.
Tabela III d
Kmetijstvo in gozdarstvo 1 9 0 0 in 1 9 1 0
Samostojni Uslužbenci Delavci
it. 1 nem. 1 nem. 1
slov. 2 it. 2 slov. ? .
nem. 3 slov. ,3 it. 3
it. 1 nem. 1 nem. 1
nem. 2 it. 2 slov. г
slov. 3 slov. 3 it. 3
Industrija in obrt 1 9 0 0 in 1 9 1 0
slov. 1 nem. 1 nem. 1
it. 2 it. 2 slov. 2
nem. 3 slov. 3 it. 3
slov. 1 nem. 1 nem. 1
it. 2 it. 2 slov. 2
nem. 3 slov. 3 it. 3
Trgovina in promet 1 9 0 0 in 1 9 1 0
nem. 1 it. 1 slov. 1
it. 2 nem. 2 nem. 2
slov. 3 slov. 3 it. 3
nem. 1 nem. 1 slov.
i
it. 2 it. 2 nem. 2
slov. 3 slov. 3 it. 3
S pomočjo vseh teh preglednic pridemo do naslednjih ugotovitev :
A. Kmetijstvo in gozdarstvo
Kvota samostojnih v tej gospodarski panogi je znak za stanje agrarne po­
sesti. Kjer je kvota samostojnih največja, gre za najbolj razdrobljeno kme­
tijsko posest, kjer najmanjša, za najbolj koncentrirano. V tabeli III d vidimo, 
da pri obeh štetjih največji delež samostojnih izkazuje italijanski jezik. Av­
strijska statistika je opozarjala, da je to posledica kolonatskega sistema. Naj­
manjši delež samostojnih izkazuje leta 1900 nemški jezik, slovenski pa je 
v sredini; presenetljivo je, da se leta 1910 ta vrstni red spremeni in da ima 
najmanjšo kvoto samostojnih v tej primerjavi slovenski jezik. Kvota samostoj­
nih se je pri tem tako za nemški kot za slovenski jezik povečala, pri slovenskem 
od 166 na 188, pri nemškem pa od 158 na 191, torej kar za veliko več. Kje je 
vzrok? če pogledamo absolutne vrednosti vidimo, da gre v obeh primerih tudi 
za absolutno naraščanje števila samostojnih: pri slovensem jeziku za 11.548 
(ali 7,76%), pri nemškem za 84.530 (ali za 17,42%). To naraščanje spremlja 
pri obeh jezikih upadanje števila pomagajočih svojcev in dninarjev. Pomembna 
razlika pa je, da pri nemškem jeziku narašča število delavcev in uslužbencev, 
medtem ko njihovo število pri slovenskem jeziku upada; obratno upada pri 
nemškem jeziku število neaktivnih svojcev, medtem ko se pri slovenskem 
jeziku takšni svojci množijo. Očitno gre za dva precej različna procesa agrar­
nega razvoja, ki je za slovensko agrarno strukturo vsekakor neugodnejši: 
slovenski je umerjen predvsem v drobitev, nemški pa je bolj diferenciran. 
Tudi italijanski razvoj ima posebnosti, ker tam ob naraščanju števila samo­
stojnih upada število delavcev, dninarjev, pomagajočih svojcev in neaktivnih 
svojcev, medtem ko neznatno narašča le število uslužbencev. V bistvu gre 
najbrž za podoben pojav kot v okviru slovenskega jezika, kjer naraščanje 
števila svojcev (kot edine rastoče nesamostojne skupine) pomeni najbrž le 
delno normalizacijo družinske strukture kmečkega prebivalstva, prizadete po 
hudem izseljevanju do leta 1900. — Uradni komentar o štetju leta 1900 ugo­
tavlja, da je kvota delavcev, torej nečlanov družine, v kmetijstvu močneje za­
stopana le pri nemškem, češkem in slovenskem jeziku, pri le-tem pa omenja, 
da je to opaziti zlasti na Štajerskem in Koroškem, ne da bi o tem bili ob­
javljeni podatki.
B. Industrija in obrt
Kvota samostojnih med prebivalstvom, ki pripada tej gospodarski panogi, 
je po opozorilu avstrijske statistike odvisna od stadija industrijskega razvoja. 
Najbolj razviti izkazujejo najmanjše kvote samostojnih, visoke kvote, med 
drugimi tudi pri Slovencih, pa pomenijo prevladovanje obrtniškega obrata, 
ki vrh tega zaposluje malo pomočnikov oziroma vajencev. Kvote delavcev 
so v določenem razmerju s kvotami samostojnih in sicer, kolikor manjša je 
kvota samostojnih, toliko večja je kvota delavcev in narobe. Ekstremna pri­
mera v obeh smereh sta leta 1900 bila češki in ukrajinski jezik. Primerjava po­
datkov za slovenski, nemški in italijanski jezik pokaže, da je slovenski po 
kvoti samostojnih pri obeh štetjih na prvem mestu, italijanski na drugem, 
nemški pa na tretjem, torej najugodnejšem mestu. Industrijski razvoj v okvi­
ru slovenskega občevalnega jezika je torej leta 1900 še na zelo nizki stopnji, 
v desetletju do 1910 pa pokaže relativno in absolutno veliko neugodnejšo 
teedenco od nemškega in italijanskega področja. Število samostojnih abso­
lutno in relativno narašča, medtem ko pri nemškem in italijanskem jeziku 
absolutno narašča veliko počasneje, relativno pa celo pada, kar je znak dosti 
intenzivnejšega razvoja v smeri industrializacije kot pa pri Slovencih. Na­
videzno anomalijo v smislu zgoraj omenjenega pravila o razmerju »samostojni«
— »delavci« pomeni dejstvo, da je kvota delavcev pri slovenskem jeziku raz­
meroma večja kot pa bi pričakovali, sicer manjša kot pri nemškem, a večja 
kot pri razvitejšem italijanskem področju. Pojasnimo pa si jo lahko s tem, da 
je industrijski kapital na slovenskem ozemlju v veliki meri bil v tujih (nem­
ških oz. italijanskih) rokah in da je zato normalno razmerje v gospodarsko 
socialni in jezikovno socialni strukturi moteno. Z drugimi besedami, velik del 
slovenskega proletariata ni delal v slovenskih, pač pa v nemških oziroma ita­
lijanskih industrijskih podjetjih. Ločeni podatki za nemško prebivalstvo na 
slovenskem Štajerskem za leto 1910 ta sklep potrjujejo, saj je kljub temu, 
da izkazujejo manjšo kvoto samostojnih od slovenskega in italijanskega pov- 
prečka (torej višjo povprečno stopnjo razvoja nemške industrije na Štajer­
skem), naštejejo od vseh najnižjo kvoto delavstva z nemškim občevalnim 
jezikom, kar pomeni, da je nemška industrija na slovenskem štajerskem v ve­
liki meri zaposlovala slovenske delavce. Tako tudi lahko razumemo, zakaj iz­
kazuje slovensko industrijsko prebivalstvo v primerjavi z vsemi drugimi na­
rodi Avstrije nenavadno visoko kvoto delavcev, kar je leta 1900 opazila celo 
avstrijska uradna statistika (n. d., stran CLXIX). Po kvoti delavcev namreč 
zaostaja slovenski jezik tega leta le za češkim in nemškim povprečjem, ne­
znatno še za italijanskim, sicer pa je pred vsemi drugimi avstrijskimi narodi 
(češki 764, nemški 731, italijanski 663, slovenski 661). Če pogledamo posamezne 
industrijske veje, lahko ugotovimo dve (kemična industrija in papirna in 
usnjarska industrija), kjer je slovenska kvota delavcev sploh največja v vsej 
Avstriji, tri, kjer je na drugem mestu (rudarstvo in železarstvo, lesna industrija 
in pa izdelava pijač ter gostinstvo), pri treh pa je na četrtem mestu, za češko, 
nemško in italijansko kvoto (industrija kamna in zemlje, stavbinstvo, prehram­
bna industrija). — Dosti večja kvota uslužbencev italijanskega jezika in še 
neprimerno večja uslužbencev nemškega jezika v celotnem povprečku jasno 
govori o večji razvitosti nemške oziroma italijanske industrije, kajti veliki 
obrati so tisti, ki to kvoto povečujejo. Če pogledamo ločene podatke za nemško 
prebivalstvo na slovenskem štajerskem, znova ugotovimo anomalijo, ki se 
pojasnjuje s posebnostmi etnične, socialne plastovitosti: kvota samostojnih je 
znatno večja od kvote le-teh pri celotnem nemškem povprečku (111 : 84), kar bi 
govorilo o nekoliko manjši razvitosti nemške industrije na slovenskem ozemlju, 
kvota uslužbencev pa je tu in tam enaka. Vsekakor gre za nacionalno izključ­
nost nemških podjetij, ki kljub temu, da delujejo v večinsko slovenskem okolju 
in v veliki meri s slovenskim delavstvom, zaposlujejo izključno uslužbence 
z nemškim občevalnim jezikom, zaradi česar je ta socialna skupina v okviru 
nemškega industrijskega prebivalstva na slovenskem Štajerskem posebno 
izrazita.
C. Trgovina in promet
Tudi tukaj govori manjši delež samostojnih, obenem z večjim deležem 
uslužbencev in delavcev v splošnem o stopnji razvitosti oziroma koncentracije 
te gospodarske panoge. A to velja le do neke mere in sicer za razvitejše in 
v sebi zaokrožene jezikovne skupnosti, kjer so zastopane vse socialne plasti. 
Kajti sicer bi iz preglednice morali zaključiti, da je skupina slovenskega obče­
valnega jezika v tej panogi naj razvitejša, saj ima pri obeh štetjih najmanjše
kvote samostojnih in največje kvote delavcev! Dejstvo, da pa ima obenem 
daleč najnižje in še padajoče kvote uslužbencev, opozarja, da gre za poseben 
primer, ki ga ni mogoče kar naravnost meriti s kriteriji za nemški, češki in 
italijanski jezik. Kajti težko si je misliti, da bi Slovenci imeli velika (ker ma­
loštevilna) transportna in trgovska podjetja z velikim številom slovenskih 
delavcev in nemškimi uslužbenci. Razlaga je kajpak čisto drugačna in vzroki 
so podobni tistim v panogi industrije in obrti, le da so tukaj še bolj izraziti. 
Število slovenskih samostojnih podjetnikov v tej panogi je v razmerju s šte­
vilom slovenskih delavcev veliko premajhno in presežek slovenskih delavcev 
dela pač v nemških in italijanskih podjetjih. Niso pa vse veje te gospodarske 
panoge enakega značaja in pomena in bomo pregledali poglavitne posamič.
Najpomembnejša je veja blagovnega prometa. V primerjavi z Nemci, Čehi 
in Italijani imajo Slovenci leta 1900 v njej najnižjo kvoto samostojnih (499, 
537, 482, 451, in največjo kvoto delavcev (321, 291, 241, 383) in spet najmanjšo 
kvoto uslužbencev (85, 51,185, 37). Tudi leta 1910 je razmerje v enakem smislu, 
le da še veliko bolj izrazito. Delež samostojnih je pri slovenskem jeziku naj­
manjši (408, 467, 419, 375) enako delež uslužbencev (129, 82, 93, 55), delež de­
lavcev pa največji (347, 299, 313, 407), a razlika je zdaj tako poudarjena, da 
slovenski jezik edini izkazuje manjši delež samostojnih od deleža delavcev, 
medtem ko je še leta 1900 tudi pri Slovencih bil delež prvih večji od deleža 
drugih.
V veji kopenskega prometa (železnica in Ptt) ima slovenski jezik leta 1900 
poleg ukrajinskega, največjo kvoto delavcev, in spet najnižjo kvoto (poleg 
ukrajinskega) uslužbencev. (Uslužbenci : nemški — 235, češki — 205, italijanski
— 265, slovenski — 160; delavci: 668, 701, 534, 736). V letu 1910 so pri štetju 
prometno vejo drugače delili, na železnice in pa na ostali promet na kopnem 
in na vodi, tako da neposredna primerjava ni mogoča. Tega leta je razmerje 
uslužbenci — delavci bilo takšno: delež uslužbencev v nemškem jeziku — 151, 
v češkem — 93, v italijanskem — 185, v slovenskem — 70; delež delavcev: 830, 
851, 721, 843. Vidimo spet najmanjšo kvoto uslužbencev pri slovenskem jeziku, 
medtem ko je z največjo kvoto delavcev tukaj češki jezik, slovenski pa za 
njim. Znana je germanizacijska vloga železnic na Slovenskem in najbrž je 
zato manj delavcev, ki so zapisali za občevalni jezik slovenščino, kot pa bi 
pričakovali, če pa k delavcem prištejemo še socialno najnižjo in najmanj 
kvalificirano kategorijo — dninarje, potem dobimo spet staro podobo za slo­
venski jezik: najnižjo kvoto uslužbencev in največjo kvoto delavcev in dninar­
jev : nemški jezik — 847, češki — 898, italijanski — 815, slovenski — 929.
Nerazvitost industrijskega in trgovskega kapitala pri Slovencih v primerjavi 
z Nemci in Italijani, ki smo jo ugotavljali spredaj, potrjuje tudi pregled veje 
denarništva in zavarovalništva, kjer so najpomembnejši podatki o številu sa­
mostojnih in uslužbencev, (tab. IV).
Tabela IV
1 9 0 0
jezik
samostojni uslužbenci
vseh
aktivnih
delež jezika 
v gosp. 
veji v %
delež 
jezika v 
Avstriji
nemški 1 .2 9 3 1 3 .1 5 0 1 7 .6 1 9 6 1 4 3 5 1
češki 2 0 8 3 .4 3 9 4 .5 4 8 1 5 8 2 7 7
italijanski 1 0 0 7 0 2 1 .1 2 9 3 9 2 8
slovenski 1 4 1 4 8 2 3 6 1 8 ,2 4 5
Avstrija 2 .1 0 0 2 1 .2 6 1 2 8 .6 26
1 9 0 0
jezik
samostojni uslužbenci
vseh
aktivnih
delež jezika 
v gosp. 
veji v %
delež 
jezika v 
Avstriji
1 9 1 0
nemški 1 .0 9 2 2 2 .7 33 28 .7 24 5 5 3 3 4 8
češki 1 9 8 8 .2 8 2 1 0 .0 3 4 1 9 3 2 2 5
italijanski 6 4 1 .5 5 7 2 .3 1 4 4 5 2 7
slovenski 2 0 4 6 9 9 2 8 1 7 ,9 4 4
Avstrija 2 .1 3 1 4 0 .7 34 5 1 .8 4 3
Zaradi velikanskih razlik v absolutnih vrednostih med posameznimi jeziki, 
predvsem ker so slovenska števila tako majhna, da iz njih ne moremo dobiti 
pravih predstav o notranjih relacijah v okviru jezika in jih primerjati z dru­
gimi jeziki, si bomo tukaj absolutna števila raje ogledali naravnost in končno 
samo ugotovili, koliko je posamezni jezik zastopan v tej gospodarski veji v pri­
merjavi z njegovim deležem pri celotnem avstrijskem prebivalstvu.
V oči bode skrajno majhno število aktivnih slovenskega jezika v avstrijskem 
denarništvu in zavarovalništvu tako med samostojnimi kot med uslužbenci 
pri obeh štetjih. Vidna je koncentracija tega dela gospodarstva v nemških 
rokah, ki se obdrži še pri štetju leta 1910, kljub temu da so v tem obdobju 
v tej veji napredovali tudi drugi jeziki. Nemški jezik kaže pri obeh štetjih 
veliko večje deleže v tej gospodarski veji kot pa je njegov delež v avstrijskem 
prebivalstvu. To velja tudi za italijanski jezik, čeprav ta v absolutnem me­
rilu ne pomeni dosti. Češki jezik se sicer v absolutnem merilu v tej panogi 
dokaj uveljavlja, vendar je njegov delež še vedno veliko manjši kot pa je delež 
češčine med avstrijskim prebivalstvom. Za slovenski jezik pa je poleg absolut­
ne neznatnosti značilno zelo močno zaostajanje relativnega deleža v gospodar­
ski veji za deležem med avstrijskim prebivalstvom. Medtem ko se je do leta 
1910 položaj češkega in italijanskega jezika absolutno in relativno močno okre­
pil, je slovenski jezik kljub absolutnemu naraščanju v tej gospodarski panogi 
v relativnih razmerjih ostal na enako slabem položaju kot pred desetimi leti.
D. Javne službe in prosti poklici
V tej panogi najdemo podatke, ki govore predvsem o strukturi vojske in pa
o udeležbi posameznih jezikov v javni upravi skupaj z nekaterimi prostimi 
poklici. Ustavili se bomo pri drugi kategoriji te panoge. V v e ji,dvorna, državna 
in drugačna javna služba' so leta 1900 šteli poleg javne uprave od osrednjih 
do občinskih organov tudi šolstvo, višjo in nižjo zdravstveno službo, duhovni­
štvo, advokaturo, notariat, orožništvo in policijo. Torej precej raznovrstne 
službe in poklice, kjer so samostojne osebe lahko nastopale samo v šolski 
upravi (lastniki učnih zavodov in učno osebje brez stalne namestitve), v zdrav­
stvu (zdravniki, babice, maserji itd.), kakor tudi pri advokaturi in notariatu. 
Drugod pa nastopajo samo uslužbenci in ker ni ločenih podatkov, nam razmerje 
med samostojnimi in uslužbenci v okviru posameznega jezika ne pove dosti, 
kvečjemu nekaj o deležu poklicev, kjer lahko najdemo samostojne osebe. 
Zato je bolj zanimiv pregled, kolikšen je delež samostojnih oziroma uslužben­
cev posameznega jezika med vsemi samostojnimi in uslužbenci te gospodarske 
veje in primerjava teh deležev z deleži posameznega jezika v celotnem avstrij­
skem prebivalstvu. Za jezike, ki nas predvsem zanimajo, to pokaže naslednja 
razpredelnica (tab. V)
Tabela V
1 9 0 0
jezik
%
samostojnih
%
uslužbencev
%
jezika v 
avstrijskem 
prebivalstvu
nemški 4 9 2 + 1 4 1 4 9 0 + 1 3 9 3 5 1
češki 1 7 3 — 5 4 2 1 1 — 1 6 2 2 7
italijanski 4 2
+
1 4 4 0 + 1 2 2 8
slovenski 2 1 — 2 4 2 8 — 1 7 4 5
1 9 1 0
4 8 1 + 1 3 3 4 6 1 + 1 1 3 3 4 8
1 8 7 — 3 8 2 1 8 — 7 2 2 5
2 9
+
2 3 7 + 1 0 2 7
1 3 ,9 — 3 0 2 8 — 1 6 4 4
V tej gospodarski veji, ki pomeni ne-le udeležbo pri organih izvršne oblasti, 
ampak tudi zelo pomemben del v tkim, nadstavbi družbe vsakega naroda, se 
zaostajanje Slovencev in njihov podrejeni položaj še posebno očitno pokaže. 
Skoraj polovica vseh samostojnih in uslužbencev v tej veji je leta 1900 pripa­
dala nemškemu jeziku, veliko več kot pa je bil delež tega jezika v avstrijskem 
prebivalstvu. Dominantni položaj nemškega jezika je do leta 1910 nekolikanj 
nazadoval, vendar ne bistveno. Veliko ugodnejši položaj kot bi to sicer bilo 
po njegovem deležu v avstrijskem prebivalstvu, je v tej gospodarski veji imel 
tudi italijanski jezik, vendar pa je svoj ugodni položaj zlasti med samostojnimi 
v tej gospodarski veji do leta 1910 že precej izgubljal. Delež češkega jezika 
je med samostojnimi in uslužbenci od leta 1900 do 1910 narastel, vendar pa 
je pri obeh štetjih še vedno povsod bil manjši od deleža jezika v avstrijskem 
prebivalstvu. Razlike pa so se manjšale in zlasti delež uslužbencev je leta 1910 
že skoraj dosegel povprečje češkega jezika v avstrijskem prebivalstvu. Položaj 
slovenskega jezika je že leta 1900 bil skrajno slab, do leta 1910 pa se je v celem 
še poslabšal. Delež slovenskih samostojnih in uslužbencev leta 1910 med avstrij­
skimi pripadniki upravnega aparata in prostih poklicev, šolstva in zdravstva 
je leta 1900 bil daleč pod deležem slovenskega jezika v avstrijskem prebival­
stvu. Do 1 . 1910 je delež slovenskih uslužbencev ostal enak, razlika nasproti 
deležu slovenskega jezika v avstrijskem prebivalstvu pa se je neznatno zmanj­
šala, a le na račun tega, da je celotno slovensko prebivalstvo v avstrijskem 
okviru relativno nazadovalo. Če bi pri uslužbencih lahko govorili o stagnaciji 
na starem nizkem nivoju, ugotovimo pri slovenskih samostojnih do leta 1910 
močno poslabšanje. Bistveno se je zmanjšal njihov delež v okviru gospodarske 
veje, v primerjavi z deležem slovenskega jezika med avstrijskim prebivalstvom 
pa se je od pičle polovice skrčil skoraj le na 1 / 4 .
Pregledani položaj slovenskega jezika v neagrarnih gospodarskih panogah 
v letih 1900 do 1910 pomeni, da je kljub naglemu upadanju agrarnega deleža 
in naraščanju neagrarnih poklicev imel pri Slovencih ta v splošnem pozitivni 
razvoj močne negativne poteze. Tudi ob novem industrijskem prebivalstvu se 
ohranja na slovenskem ozemlju etnična plastovitost, slovenski jezik je nesoraz­
merno močno zastopan pri delavstvu, medtem ko je med podjetniki in usluž­
benci močnejši nemški in italijanski element. Le malo in dosti prepočasi 
narašča delež prebivalstva, ki govori o razvoju slovenskega finančnega in
industrijskega kapitala, javna uprava in prosti poklici so na Slovenskem še 
vedno domena drugorodnega življa, tendenca razvoja je tukaj deloma celo 
negativna. Po razvoju svoje socialne strukture Slovenci ne dohajajo svojih 
močnih in veliko razvitejših nemških in italijanskih sosedov, ki tudi v modemi 
družbeni stavbi na Slovenskem znova uveljavljajo svoj podedovani privilegirani 
položaj.
Ali pa ni demokratizacija javnega življenja, zlasti uvedba splošne volilne 
pravice, omogočila Slovencem, da končno po politični poti izboljšajo svoj 
položaj in vsaj v perspektivi zagospodarijo na svojem narodnem ozemlju, kjer 
vzlic izgubam v preteklosti še vedno pomenijo ogromno večino prebivalstva? 
Kakšne so bile te možnosti, pokaže podoba zastopanosti Slovencev v osrednjem 
avstrijskem predstavniškem telesu in pa v deželnih zborih dežele, kjer Slovenci 
žive. Tudi pri tem lahko govorimo le o slovenskem ozemlju v Avstriji, saj 
Slovenci v Prekmurju in v Beneški Sloveniji političnega zastopstva sploh niso 
imeli. Politično zastopstvo Slovencev v Avstriji je raziskal V. Melik in naš 
sumarni pregled se naslanja na njegovo delo.*
Do reforme volilnega reda za državni zbor leta 1907 so Slovenci v tem 
osrednjem avstrijskem predstavniškem telesu imeli 15 mandatov (3,5°/o), kar 
je bilo manj kot delež slovenskega prebivalstva (4,5 %). Reforma tega leta jim 
je priznala 24 mandatov (4,61 %), kar bi po številu slovenskega prebivalstva 
v celem pomenilo ustrezno zastopanost. Niso pa bili primemo zastopani Slo­
venci iz vseh dežel, zlasti ne s Koroškega, Štajerskega in Goriškega. Na Ko­
roškem so v razmerju z nemškim prebivalstvom dobili 1 mandat in na Štajer­
skem 2 mandata premalo, na Goriškem pa nasproti italijanskemu prebivalstvu
1 mandat premalo. Veliko bolj kot to številčno nesorazmerje pa je bila škodlji­
va zlasti na Koroškem in Štajerskem določitev teritorialnih volilnih okrajev. 
Na Koroškem je bil le manjši del slovenskega ozemlja zajet v slovenskem 
volilnem okraju, večji del pa je bil razparceliran in dodan šestim nemškim 
volilnim okrajem z velikimi nemškimi večinami, tj. priznan kot nemška poli­
tična posest. Na Štajerskem so bila vsa pomembnejša mestna in gospodarska 
središča slovenskega ozemlja izločena iz slovenske okolice v dva samostojna 
nemška volilna okraja, s čimer bi bila posest mest politično zagotovljena 
nemški vrhnji plasti tudi v prihodnosti.
Še slabši je bil položaj za Slovence v deželnih zborih, kjer se je oblikoval 
pomemben del njihovega življenja, posebno v šolskih, deželnih, gospodarskih 
in jezikovnih zadevah, čeprav so volilni redi za deželne zbore tja do prve 
svetovne vojne bili povsod reformirani, vanje ni prodrlo načelo splošne in 
enake volilne pravice. Ohranili so značaj s splošno kurijo nekoliko omiljenega 
stanovskokurialnega zastopstva, pri čemer so bili nesorazmerno močno zasto­
pani ravno stanovi, kamor slovenski element sploh še ni mogel prodreti 
(veleposest — z izjemo Goriške) ali pa se je uveljavljal le na Kranjskem 
(trgovina, obrt in industrija) in pa mestna kurija, kjer so zunaj Kranjske 
Slovenci lahko dosegli le še po 1 mendat na Štajerskem in Goriškem. Poseben 
primer je Trst, kjer se mestni svet ni volil po kurialnem sistemu. Zastopanost 
Slovencev v deželnih zborih pred prvo svetovno vojno pokaže razpredelnica 
(tab. VII).
Slovenci torej nikjer niso mogli doseči niti približno tistega števila manda­
tov, ki bi jim po njihovem deležu v prebivalstvu pripadalo. Večino so imeli
4 Vasilij Melik, »Volitve na Slovenskem 1 8 6 1 do 1918«, Ljubljana, 1 9 6 5 ; deloma 
so podatki vzeti tudi iz rokopisa disertacije istega avtorja »Volilni sistem na Slo­
venskem«, Ljubljana, brez letnice.
Štajerska Koroška Kranjska Goriška Istra Trst
Kurija
Posl.
Slov.
%
Posl.
Slov.
%
Posl.
Slov.
%
Posl.
Slov.
%
Posl.
Slov.
S Posl.
Slov.
£
Veleposest 1 2 — — 1 0 — — 1 0 — — 6 3 5 0 5 — — — — —
Trg. obrtna zbornica 6 — — 3 — — 2 2 1 0 0 2 — — 2 — — — — —
Mesta 2 8 1 4 1 0 — — 1 0 9 9 0 5 1 2 0 1 4 — — — — —
Kmečke občine 2 8 1 0 3 6 1 5 2 1 3 1 6 1 6 1 0 0 1 0 7 7 0 1 5 2 1 3 — — —
Splošna 1 0 2 2 0 4 — — 1 1 1 1 1 0 0 6 3 50 8 1 1 2 — — —
Vseh voljenih poslancev 8 4 1 3 1 6 4 2 2 5 49 3 8 7 8 29 1 4 4 8 44 3 6 80 1 2 1 5
Slovencev po občevalnem
jeziku 1 9 1 0 — — 29 — — 2 1 — — 94 — — 62 — — 1 4 — — 2 5
le v kranjskem deželnem zboru, povsod drugod so bili v hudi manjšini, tudi 
tam, kjer so sami (Goriška) ali skupaj s Hrvati (Istra) tvorili večino prebival­
stva.* Najslabše je bilo na Koroškem in ne dosti boljše na štajerskem. Omeniti 
bi bilo treba, da je v Trstu bilo še 7 socialdemokratskih občinskih, na Štajer­
skem pa en socialdemokratski deželni poslanec, ki so jih izvolili tudi volivci 
slovenske narodnosti in ki jih ni moč brez pridržka prišteti italijanski oz. 
nemški večini, seveda pa tudi ne k slovenski manjšini, če seštejemo vse voljene 
deželne (v Trstu mestne) poslance v deželah, kjer so Slovenci živeli, ugotovimo, 
da so pred prvo svetovno vojno Slovenci od 328 deželnih mandatov imeli 82, 
ali 25,8 «/ o medtem ko je delež slovenskega prebivalstva v teh deželah znašal 
39,9 °/o in bi slovenskih mandatov proporcionalno moralo biti 131. Takšen polo­
žaj je poleg drugih političnih in pa gospodarskih in socialnih vzrokov bil 
predvsem rezultat volilnega sistema. A tudi, če bi deželni volilni redi nekoč 
morda postali docela demokratični, bi Slovenci bili obsojeni na položaj manjšin 
na Štajerskem, Koroškem in Trstu, kjer je živela skoraj polovica slovenskega 
naroda! V sistemu avstrijskih kronovin bi Slovenci svojega vprašanja nikoli 
ne mogli rešiti.
*
Sklep, ki ga je moč razbrati iz vseh teh statističnih podatkov, se pač ujema 
s splošno izkušnjo zgodovinskega razvoja na Slovenskem.
Gospodarski napredek slovenskega ozemlja postaja v letih pred prvo sve­
tovno vojno hitrejši, splošne možnosti zaposlitve prebivalstva se večajo, izse­
ljevanje v tujino se začne manjšati. Delež agrarnega prebivalstva naglo upada, 
kar je sicer v skladu z gospodarskim razvojem, a razdrobljenost kmečkega 
gospodarstva je vedno večja. Novo neagrarno slovensko prebivalstvo se na 
domačih tleh zaposluje v veliki meri pri podjetjih nemškega in italijanskega 
kapitala in zapada močnemu raznarodovanju — posebno še na Štajerskem in 
Koroškem — razmeroma hitreje kot narašča njegovo število. Zato je končna 
relativna bilanca za Slovence negativna, smer razvoja pa ogroža obstoj sloven­
skega naroda v prihodnosti. V tekmi z razvitejšimi sosedi, Nemci in Italijani, 
za vsestranski enakomeren gospodarski in socialni razvoj, Slovenci brez faktor­
ja političnega ozemeljskega zedinjenja in upravne osamosvojitve nimajo pra­
vega upanja na uspeh in trajen obstanek. Velikanski napor za lastno nacionalno 
formiranje in emancipacijo v družbenem, kulturnem in gospodarskem oziru, 
ki so ga zmogli v stoletju razvoja narodnega gibanja, je Slovence sicer potrdil 
in oblikoval kot narodno individualnost, a vendar ne zadošča, da bi v razmerah, 
ki so v začetku dvajsetega stoletja vladale v habsburški monarhiji, tej indivi­
dualnosti zagotovil obstoj, kaj šele enakopravnost. Vse bolj nujno se kaže 
potreba odločilnega političnega preboja, to pa je za Slovence pomenilo pred­
vsem spoznanje in izbojevanje pravice do samoodločbe.
*
LITERATURA je navedena v besedilu. Tabele, ki se nanašajo na avstrijska 
uradna ljudska štetja iz 1 . 1900 in 1910, so izračunane, če ni drugače navedeno, 
na podlagi podatkov v uradni publikaciji centralne avstrijske statistične komi­
sije österreichische Statistik in sicer za štetje 1900 knjiga LXVI., zvezki 1 do 6 ; 
za štetje 1910 pa knjiga 1., nova vrsta, zvezek 2., in knjiga 3., nova vrsta, 
zvezki 1, 4, 5, 6.
5 Skupaj s Hrvati so Slovenci imeli v istrskem deželnem zboru 1 9 poslancev 
ali 43 %, delež hrvaškega in slovenskega prebivalstva v Istri pa je bil 5 5 %.
Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje
Potrebna je vsaj najkrajša opredelitev pojma trializem, kakor ga uporabljam. 
Referat se nanaša na desetletje 1908— 1918, govori pa o trializmu pri slovenskem 
klerikalnem taboru. Mislim, da je vsebinsko treba ločevati trializem, ki o njem 
govore velikoavstrijski reformatorji monarhije, od trializma, ki se o njem 
govori in zanj dela v slovenski politiki. Prvi izhaja od težnje obnoviti z njim 
enotnost monarhije in utrditi položaj krone na osnovi nekakšnega kompro­
misa med federalizmom in centralizmom, drugi je sicer tudi dinastičen in 
klerikalno usmerjen, a njegova osnovna misel je, najti rešitev slovenskega 
narodnega vprašanja v političnem zedinjenju južnih Slovanov, ki žive v mejah 
habsburške države. Misel na krepitev katoliške monarhije je sekundarna. 
Beseda trializem, kakor je bila v splošni rabi v Avstro-Ogrski, za oznako 
vsebine, ki jo je pojav imel v slovenski politiki, sploh ni bila primerna. Ni 
primerna po svoji semantični osnovi, saj trializem pri Slovencih ni izklju­
čeval splošne federalizacije oziroma preosnove v zvezo tudi večjega števila 
držav, ampak je tak razvoj celo pričakoval. In ni primerna po svojem stvar­
nem obsegu. Trializem v splošni rabi meri največkrat le na antidualistično 
reformo položaja jugoslovanskih dežel onstran meje z Ogrsko, praviloma 
z udeležbo Dalmacije, večidel tudi Istre, a le izjemoma upošteva tudi slo­
venske dežele. V trializmu pri Slovencih pa je osnovno ravno to, da v njem 
vidijo politično formulo, ki naj zagotovi vključitev Slovencev v južnoslovansko 
državno tvorbo v monarhiji. Ta slovenska trialistična politika nenehno do­
kazuje na osnovi narodnega in pomožno tudi zgodovinskega načela — hrva­
škega državnega prava — pripadnost Slovencev in nujnost njihovega poli­
tičnega državnopravnega zedinjenja s Hrvati in Srbi. Trializem na Slovenskem 
dejansko pomeni obliko jugoslovanskega gibanja, prilagojenega idejnim in 
političnim okvirom klerikalnega tabora. Beseda sama se za slovensko rabo 
že tedaj ni zdela posebno primerna in se je upirala, uporabljali so jo pred­
vsem v vnanjih nastopih, doma pa je bil govor kar o hrvaško-slovenski in 
sploh jugoslovanski skupnosti. »Vsi vemo,« piše Koroščeva »Straža« v novo­
letni številki 1913, »katero vsebino ima beseda trializem, a mi iz lastnega 
nagiba načeloma ne rabimo tega izraza, ker je iznajden le v svrho, da odbija 
druge slovanske avstrijske politike od federalistične ideje, ki je v njem izra­
žena ... Na dnevnem redu stoji dandanes avstroogrsko jugoslovansko vpra­
šanje ...«
Nič novega ni, a koristno je ponoviti, da moramo tudi pri raziskovanju 
slovenskega trialističnega jugoslovanskega gibanja ves čas upoštevati druž­
beno in politično kompleksnost formacije klerikalne stranke, ki je njegov 
nosivec. Upoštevati moramo obstoj obeh osnovnih smeri v stranki, ki sta 
nekoliko poenostavljen izraz te kompleksnosti. Ena je vodilna, v svojem 
bistvu nedemokratična in družbeno konservativna smer, ki načelno in do­
sledno išče identifikacijo slovenskega narodnega interesa z interesom kato­
liške habsburške dinastije in njene države in katere najvidnejši predstavnik 
je načelnik stranke, predsednik parlamentarnega kluba in deželni glavar 
Kranjske, dr. I. Šušteršič, ki je pri tem do preloma v letu 1917 deležen vse 
podpore ljubljanskega škofa. Druga je po svojem pristopu demokratična, po 
svojem konceptu krščansko socialna smer, ki s svojim vztrajnim množičnim 
delom in modernimi metodami pravzaprav pridobi klerikalni stranki v času
splošne enake volilne pravice in v tekmi ne le z liberalno, ampak v perspektivi 
predvsem s socialdemokratsko, znano politično prepoderanco na Kranjskem, 
štajerskem in Koroškem, se z »novostrujarji« uveljavi na Goriškem in ima 
nedvomen ugled tudi pri tržaškem in istrskem narodnjaštvu. Ta smer se 
povezuje predvsem z imenom dr. J. E. Kreka; pozneje se nanjo nasloni tudi 
dr. A. Korošec, vendar z drugačnimi ambicijami, ki gredo predvsem v smeri 
prenovitve stranke kot učinkovitega sredstva oblasti. Prav dejavnosti te druge 
smeri je treba pripisati zaslugo za tisto značilnost slovenskega trialističnega 
jugoslovanskega gibanja, ki se mi zdi najbolj pomembna, namreč za praktično 
demokratičnost, obrnjenost k ljudskim množicam. V svoji jugoslovanski de­
javnosti izpričuje ta smer na vsakem koraku prepričanje, da je s politično 
vzgojo množic in s parlamentarnimi metodami kot najvažnejšim orožjem, 
moč postopno doseči državnopravno zedinjenje habsburških Jugoslovanov. 
Glede Ogrske ni njeno glavno in ne edino upanje avtoritativna ustavna inter­
vencija monarha, ampak upa predvsem na učinek uvedbe splošne in enake 
volilne pravice. Pod vplivom dejavnosti te smeri ima slovensko trialistično 
jugoslovansko gibanje, kljub dinastičnim izjavam in zatrdilom njegovih nosil­
cev, nedvomno tisti ljudski značaj, pred kakršnim svari 17. junija 1910 major 
Brosch prestolonaslednika Franca Ferdinanda : »Ne bi se smeli igrati z geslom 
trializma, če prihaja od spodaj (podč. JP). To bi utegnilo imeti sila neprijetne 
in nepredvidene posledice.«1
Primerno je treba oceniti tudi dejstvo, da imamo pri trialističnem nastopu 
slovenskih klerikalcev v letu 1908/09 in pozneje opravka s prvo širše zasno­
vano in z veliko energijo na različnih ravneh, od delegacij, dunajskega par­
lamenta, kranjskega deželnega zbora do ljudskih shodov izvedeno akcijo za 
državno združenje Jugoslovanov v mejah monarhije. Za oceno stvarnega po­
mena te akcije se mi zdi važno dejstvo, da je niso kot jugoslovansko, tj. tudi 
Slovence obsegajočo, v celoti odklonile samo nemške stranke liberalne usme­
ritve, ampak tudi nemški krščanski socialci, ki so se šteli kot pravi nosilci 
trialističnih reformnih zamisli in kot stranka prestolonaslednika. »Če že pride 
do trializma,« je 16. junija 1909 v državnem zboru z velikim poudarkom izjavil 
govornik krščanskih socialcev Miklas, »potem to na noben način ne sme 
biti mišljeno tako... da bi bile k trialistični velikohrvatski državi prištete 
tudi Kranjska, Primorska, južna Štajerska itd. Nasledek tega bi bil, da bi se 
resničnim nosilcem državne misli, ki na njih sloni moč cesarstva, to so alpske 
in sudetske dežele, zaprla pot k morju.«2
Pozornosti vredno se mi zdi tudi dejstvo, da so nekatere okoliščine te 
akcije 1908/09 podobne okoliščinam nastanka majniške deklaracije in poli­
tične akcije na njeni osnovi. Ne gre samo za to, da se v obeh primerih izrazi 
misel o državnopravni samostojni enoti južnih Slovanov monarhije (pri čemer 
dikcija »južni Slovani« leta 1909 gotovo ne izključuje političnega upoštevanja 
Srbov), tudi ne samo za to, da se v obeh primerih na prvem mestu naglaša 
narodno načelo in končno tudi ne samo za to, da oboje vsebuje tudi zvestobo 
habsburški dinastiji, čeprav je to 1917 bilo že drugačnega pomena kot 1909. 
Posebno pomembno se mi zdi, da so tudi 1909 kot 1917 takšen jugoslovanski 
program podprli ne samo istrski Hrvatje in dalmatinski pravaši, ampak tudi 
slovenski in dalmatinski liberalci in Srbi. (Narodna zveza 25. 11. 1908 — 
koalicija obeh klubov, obseže vseh 37 jugoslovanskih poslancev). Okoliščine,
1 Vladimir Dedijer, »Sarajevo 1914«. Ljubljana 1 9 6 6 , str. 1 9 7 .
2 Fritz Csoklich, Das Nationalitätenproblem in Österreich-Ungarn und die 
Christlich-soziale Partei, Rok. disertacija, Wien 1 9 5 2 , str. 1 6 2 .
ki vplivajo na to zbližanje strank, so kritičen mednarodni položaj ob aneksiji 
Bosne in Hercegovine, ki je avstrijsko jugoslovansko vprašanje vsak čas lahko 
spremenil v mednarodno. Na Slovenskem pa vrh tega zaostritev nemškega 
pritiska in septembrske žrtve v Ljubljani. Tudi te okoliščine v malem spomi­
njajo na okoliščine v letu 1917. Opozicijska taktika, ki jo je združena jugo­
slovanska državnozborska delegacija v duhu takega jugoslovanskega programa 
v zvezi z drugimi opozicijskimi skupinami vodila aprila 1909 za demokrati­
zacijo režima v Bosni in Hercegovini, je bila s simpatijami sprejeta pri nemški 
avstrijski socialni demokraciji in JSDS, čeprav je slednja pripravljala samo­
stojen jugoslovanski program. Tu je morda neka podobnost tudi z razdvo­
jenostjo slovenskih socialdemokratov ob majniški deklaraciji in deklaracij­
skem gibanju.
Pomemben moment pri slovenskem trialističnem jugoslovanskem gibanju 
se mi zdi aktivnost Vseslovenske ljudske stranke (VLS) pri iskanju stikov 
s sorodnimi političnimi strankami oziroma skupinami na Hrvaškem in pri 
ustvarjanju realnih zvez čez sicer nepremagljivo vmesno mejo dvojne mo­
narhije. Pri tem so bili najbolj dejavni ravno predstavniki krščansko so­
cialne smeri, predvsem sam Krek, pa tudi Korošec. To izročilo ni bilo 
brez pomena v letih 1917— 1918 pri dejavnosti za pridobivanje strank na 
Hrvatskem in v Bosni in Hercegovini za jugoslovanski program majniške 
deklaracije in ustanovitev Narodnega veča, ko so v avstro-ogrskih vladnih 
krogih to gibanje imenovali kar »die Korošec-Bewegung«.3 čeprav je slovenska 
klerikalna stranka že leta 1898 stopila v tesnejši stik s hrvaškimi pravaši 
in se v imenu Slovencev pridružila njihovemu državnopravnemu programu, 
se v naslednjih letih, ko so stiki s pravaši oslabeli, ni omejevala samo nanje. 
Do hrvatsko-srbske koalicije je VLS bila zadržana, pač zaradi liberalne usmer­
jenosti koalicije, a tudi zaradi njene ekskluzivnosti nasproti Slovencem, ki je 
izvirala tudi iz težnje po sporazumu z Italijani, in zaradi njene protidunajske 
orientacije in paktiranja z madžarsko opozicijo. Tudi to najbrž ni bilo brez 
nasledkov za položaj 1917/18. Pač pa je VLS nekaj časa upala najti političnega 
partnerja v Radičevem gibanju, tako zaradi njegovih avstroslavističnih kon­
ceptov kot njegovega smisla za ljudsko-demokratično politično in gospodarsko 
delo. Leta 1911, po začasnem zedinjenju hrvaških pravašev, se vsa pozornost 
VLS omeji nanje in višek sodelovanja je zborovanje 20. oktobra 1912 v Ljub­
ljani, ki proglasi hrvaško-slovensko narodno enotnost in združitev obeh strank. 
Ta dogodek še ni dovolj preučen in ocenjen ne s strani hrvaškega ne sloven­
skega zgodovinopisja. Obstaja celo teza, da je to bilo dejanje Šušteršiča kot 
agenta prestolonaslednikove velikoavstrijske politike, da bi tej politiki ustvaril 
oporo na Hrvaškem.4 Za to ni nobenega dokaza in tudi razbor okoliščin govori 
proti taki trditvi. Mislim, da je najvažnejše dejstvo dobro zapazil italijanski 
zgodovinar Valiani, ko pravi, da je ta zveza predrla diafragmo, ki je ločevala 
Slovence v avstrijski polovici od Hrvatov.5 Dejstvo je, da je zveza ostala tudi 
pozneje, ko se je leta 1913 pravaška stranka dokončno razcepila, dejstvo je, 
da si je Mile Starčevič, ko je tedaj nastopil proti frankovski secesiji, za glasilo
3 Protokolle des Gemeinsamen Ministerrates der Österreichisch-Ungarischen 
Monarchie (1914—1918) (Miklös Komjathy), Budapest 1 9 6 6 , str. 6 8 3 .
— Prim. tudi: Nikola Petrovič, Zajednički austro-ugarski kabinet i jugosloven- 
sko pitanje, zbornik Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat, Beograd 1 9 6 7 .
4 Mirjana Gross, Erzherzog Franz Ferdinand und die kroatische Frage. Ein 
Beitrag zur gross-österreichischen Politik in Kroatien. — österreichische Osthefte, 
VIII, 1 9 6 6 , 4 . zv. Prim besedilo 9 v tej knjigi.
5 Leo Valiani, La dissoluzione deirAustria-Ungheria, Milano 1 9 6 6 , str. 5 8 .
izbral ravno »Slovenca«, da je k obračunu v Trstu s secesionisti povabil pred­
stavnike VLS in da je zveza med njim in VLS obstajala tja do prve svetovne 
vojne tudi formalno. Tudi to ni bilo brez vpliva na usmeritev Starčevičeve 
stranke prava med prvo svetovno vojno in za njeno podporo majniški de­
klaraciji.
Koncept in dosežene faze jugoslovanske politike VLS je »Straža« 3. ja­
nuarja 1913 takole povzela: »Vseslovenska ljudska stranka, zajedništvo z istr­
skimi in dalmatinskimi Hrvati, ustanovitev Stranke prava za vse hrvaške in 
slovenske pokrajine avstroogrske monarhije, zraven slovenska obstrukcija 
v Gradcu, hrvaška v Zadru, hrvaškoslovenska na Dunaju.«
Seveda je ta politika imela svoje močno negativne strani, med njimi go­
tovo poglavitna — iluzija o nameri prestolonaslednika, da bo, opiraje se na 
vojsko, oktroiral reformo monarhije v smislu trializma; vrh tega so že tedaj 
vse okoliščine govorile za to, da Slovenci, tudi če bi do take reforme prišlo, 
na to ne morejo računati. Ta iluzija je bila načelnega značaja toliko, kolikor 
je splošna usmeritev slovenskega klerikalnega tabora bila zasnovana na ka­
toliški politični doktrini, ki je vsebovala tudi načelo dinastične zvestobe; na­
rodnopolitičnega značaja pa je bila toliko, kolikor si ta tabor prihodnosti 
Slovencev zunaj meja monarhije ni mogel zamišljati; za zadnje je med zelo 
važnimi preudarki vselej navzoča skrb zaradi teritorialnih aspiracij Italije.
Druga negativna stran je bila izrecno programsko omejevanje na hrvaško- 
slovensko skupnost brez definiranja stališča do Srbov. Gotovo so tukaj imeli 
vlogo pomisleki zaradi pravoslavja, a v bistvu je bila to koncesija pravaški 
ideologiji, namenjena javnemu izražanju. Demokratična smer VLS je do Srbov 
imela pozitivnejši odnos, na pravoslavje pa gledala kot na politično vprašanje. 
Znani so v tem oziru Krekovi pogledi. Manj znano je, da je »Slovenec« fe­
bruarja 1912, torej precej pred balkansko vojno in takrat ko se je pripravljala 
hrvaško-slovenska pravaška združitev, objavljal v podlistku razpravljanje iz­
vedenca VLS za jugoslovanska in balkanska vprašanja Mazovca. Ta ugotavlja, 
da je za Slovence, ki si morajo najti zaveznikov, rešitev samo v slogi in 
notranjem konsolidiranju balkanskih narodov, v slogi med pravoslavnimi in 
katoliškimi Jugoslovani, pa tudi v slogi z muslimani, ki se bodo v Bosni 
in Hercegovini ohranili ne zgolj kot verska, ampak kot narodna manjšina; 
ta spis navaja mnenje, da je osrednji problem jugoslovanstva srbsko-hrvaško 
zedinjevanje. V podobnem smislu, čeprav nekoliko previdneje, je pisal Ma- 
zovec tudi v »Času«. — Nerazčiščeno razmerje do Srbov — vsaj v oficialni 
politiki VLS — je bilo hipoteka za poznejši razvoj in je v svetovni vojni 
lajšalo šušteršičevo politiko in njegov protisrbski nastop ob njenem začetku. 
Značilno pa je, da je ravno v vprašanju razmerja do Srbije (čeprav to seveda 
ni identično z razmerjem do Srbov v monarhiji) prišlo do konflikta med Kre­
kom in Šušteršičem ob srbofilskem pisanju »Slovenca« ob prvi balkanski 
vojni. Tudi to je še učinkovalo v razvoju med svetovno vojno.
V letu 1914, še pred sarajevskim atentatom in začetkom svetovne vojne, 
pomeni izsiljeni odstop Šušteršiča kot predsednika parlamentarnega kluba 
in izvolitev Korošca prvi resni uspeh smeri Krek-Korošec na poti k osamitvi 
Šušteršiča. Odslej je njegova moč utesnjena bolj na kranjsko deželo. Pomen 
tega uspeha se je očitno pokazal leta 1917 ob ustanavljanju Jugoslovanskega 
kluba. — Krepitev pozicij smeri Krek-Korošec kajpada ne pomeni kake na­
čelne spremembe v osnovnem stališču VLS glede prihodnosti Slovencev v 
okviru habsburške monarhije, a vendar pomeni poglabljanje demokratičnosti 
političnih razmišljanj v VSL, ki vedno bolj izrazito postavljajo za izhodišče
interes slovenskega naroda, kakor ga pač sami pojmujejo, vse manj pa zidajo 
na navidezno ujemanje tega interesa z eksistenčnimi interesi dinastije. Za­
vedajo se možnosti razpada monarhije, čeprav ga ne želijo, tudi ker računajo, 
da bi to pomenilo razkosanje slovenskega narodnega ozemlja. Za tisti del 
Slovencev, ki bi se ob razpadu monarhije vendar lahko zedinil s Srbi in 
Hrvati pa se boje premoči pravoslavja; to manj iz čisto verskih razlogov kot 
iz pričakovanja, da bi se Srbi zvezali z liberalci na Slovenskem in Hrvaškem 
in jim pripomogli do prevlade nad klerikalnim taborom. Iz zadnjega razloga 
tudi ne žele, da bi se habsburška monarhija širila čez obstoječe državne meje 
in si prisvojila Srbijo. Rešitev vidijo v federalistični preosnovi Avstrije, pri 
kateri bi se združili vsi tukajšnji Jugoslovani v eno državno enoto s pretežnim 
slovensko-hrvaškim značajem, ki bi pa v njej Srbom bilo treba priznati 
politično in versko enakopravnost. S takšno zahtevo prihajajo seveda v nepo­
sredno nasprotje s frankovskimi pravaši na Hrvatskem, katerih protisrbsko 
»vsehrvaško« in »samohrvaštvo« odkrito zavračajo.6 Dejansko to ni samo 
kritika frankovskega brezpogojno dinastičnega in izključno hrvaškega nacio­
nalizma, ampak tudi že kritika Sušteršičeve apriorne absolutne zvestobe ka­
toliški habsburški dinastiji kot osnove vse slovenske politike, šušteršičeva 
smer je v teh predvojnih mesecih bila odrinjena v politično obrambni položaj, 
svoj protinapad si je lahko privoščila šele v posebnih političnih razmerah po 
sarajevskem atentatu, šele takrat je Šušteršič lahko nastopil s svojim zlo­
glasnim protisrbskim govorom in si podredil »Slovenca«, da 23. julija 1914 
izjavi: »Samo v Veliki Hrvatski, v okviru mogočnega habsburškega cesarstva 
leži naša narodna prihodnost, nikdar pa ne v srbstvu ali v meglenem jugo­
slovanstvu.«
V mesecih pred sarajevskim atentatom, posebno v času srednješolske stav­
ke, se je pri katoliški mladini močno širil vpliv narodno revolucionarnega 
gibanja. »Slovenec« je to gibanje zavračal in Ušeničnik v »času« učil, da je 
narodno načelo nemoralno, če je v nasprotju z zvestobo državi, da narod 
nima pravice uničiti države, ki v njej živi, ali se od nje odcepiti, razen seveda, 
če država zaradi posebnih zgodovinskih dogodkov brez njegove krivde raz­
pade. A katoliška mladina se je v narodnem radikalizmu in jugoslovanskem 
navdušenju ni ločevala od splošnega razpoloženja slovenskega dijaštva. Še 
večkrat pozneje navajajo avstrijske politične analize kot dokaz, kako je še 
pred sarajevskim atentatom prodiral jugoslovanski duh v katoliško dijaško 
mladino, besede iz zaplenjene številke (junij 1914) »Zore«: »Prenehajmo že 
enkrat pri vsaki priložnosti zagotavljati, kakšni zvesti državljani smo, da smo 
tem zvestejši, bolj ko nas tepejo, da od Avstrije proč niti nočemo niti ne 
bomo hoteli itd. ; povejmo raje pri vsaki priložnosti, da nam je prav malo 
za obstoj takšnega nestvora kot je današnja monarhija, kjer moramo biti le 
gnoj nemški in madžarski nenasitnosti, v času dragih vojsk, ki jih moramo 
največ sami plačati, pa biti zgolj topovska hrana! Povejmo jim resnico v 
obraz! Čemu to večno klečeplazenje? In tudi to jim povejmo, da se bomo za 
svoje pravice zavzeli s tistimi sredstvi, s kakršnimi so drugi narodi to že 
uspešno storili! Če kaj dosežemo, dobro, če ne, naj nas ustrele! Bolje je, 
da umremo z nožem v roki kakor pa kot podložni, sestradani hlapci!«7 
Takšnih pogledov tudi šušteršičevi nasprotniki iz smeri Krek-Korošec gotovo
6 Aleš Ušeničnik, Čas, junij 1 9 1 4 , str. 289. — Slovenec 5. in 1 8 . april 1 9 1 4 .
7 Poročilo kranjskega deželnega predsednika (Zl. 165/M ob od 1 1 . januarja 1916) 
poveljstvu jugozahodne fronte o političnih razmerah na Kranjskem: Arhiv Slo­
venije (AS).
niso delili. Bili so pa tudi v tem starejšem rodu posamezniki, ki so jim bili 
zelo blizu. Med takšnimi ugotovimo dr. Leopolda Lénarda, leta 1914 kaplana 
v Borovnici, pozneje med vojno župnika na Slapu pri Vipavi. Svojčas je Lé­
narda poslal Jeglič študirat na katoliško univerzo v Lvov, leta 1906 je izdal 
brošuro »Der Panslavismus«, ki v njej odklanja kot nepraktično zgolj jugoslo­
vansko usmerjenost in priporoča nekakšen katoliški neoslavizem, ki naj pri­
pelje do ločitve slovanske Avstrije od Nemčije in do njene zveze z bodočo 
Poljsko in Rusijo, kar bo temelj evropskega miru. Leta 1914 najdemo Lénarda 
kot sodelavca v Munihovem tržaškem dnevniku »Jugoslavija«, ki je izhajal 
marca in aprila, širil misel o razpadu habsburške monarhije, odločno podpiral 
srednješolsko narodnorevolucionarno gibanje, se skliceval na Krekove besede
o jugoslovanstvu in izražal upanje, da bo bodoča vojna zbrisala državne meje 
in se končala v korist Slovanom. Tu je Lénard opisal, kako ga je prva bal­
kanska vojna spreobrnila v praktičnega Jugoslovana. Njegove besede, objav­
ljene v »Slovencu« 14. marca — »čemu še vlagati prošnje in se pritoževati 
zoper krivice? Saj vam je znana povest o pritožbi, katero so snedle miši!«
— pa so pripomogle, kot beremo pri Kolarju, k solidarnemu sklepu Prepo- 
rodovcev in Katoliškega narodnega dijaštva o protestni stavki.8 Že 9. oktobra 
1914, dva meseca pred niško izjavo srbske vlade, naslavlja Lénard skupaj 
z Munihom prek ruskega konzulata v Benetkah na srbsko zunanje ministrstvo 
memorandum, ki oriše slovensko narodno ozemlje in zagovarja politično zdru­
ženje Slovencev s Hrvati in Srbi v bodoči Jugoslaviji. V njej bi Slovenija 
imela do Srbije podobno razmerje kot v Nemčiji Bavarska do Prusije. Le 
v primeru, da mednarodni položaj tega ne bi pripuščal, naj bi Slovenija ostala 
neodvisna pod varstvom velesil, dokler ne bi prišel primeren trenutek za 
združitev z Jugoslavijo.9
Zadnji Krekov nastop pred svetovno vojno o jugoslovanskem vprašanju 
je njegov govor 17. maja 1914 na koroškem slovenskem ljudskem taboru v 
Šmihelu pri Pliberku, kjer je dejal: »Na jugoslovansko vprašanje imamo mi 
odgovor: Kar nas je narava po isti krvi, po isti zemlji in pa po isti govorici 
nekdaj spravila skupaj in nas je usoda postavila v našo državo ..., vsi skupaj, 
pa je jugoslovansko vprašanje rešeno... Moja pesem... v državnem zboru 
in v deželnem zboru kranjskem je bila vedno ta: rešite jugoslovansko vpra­
šanje tako, da boste dali katoliške Hrvate in Slovence skupaj pod avstrijskim 
cesarstvom in potem bo država močna, da boste vedno imeli prosto pot po 
morju. Na Balkanu vas Srb, Črnogorec, Bolgar, Romun ne bo več sovražil, 
ampak bo rekel: Tam je prostost doma, politična, gospodarska, tam se da 
naprej priti, pojdimo in združimo se mi pod dvoglavim orlom. To pa je mo­
goče, če se prej reši naše avstrijsko jugoslovansko vprašanje... Mi vemo, 
da je to mogoče in smo prepričani, da to mora priti, ker sicer ni v nevarnosti 
naš narod, ampak naša država.« V tem nastopu so strnjeni Krekovi pogledi 
na jugoslovansko vprašanje zadnjega desetletja, poudarjeno je narodno na­
čelo, ni omenjeno hrvaško državno pravo, hrvaško-slovenska državna skupnost 
je utemeljena s katoliškega političnega stališča in kot stopnja gospodarsko 
močne, politično demokratične Avstrije za pridobitev zaupanja drugih južnih 
slovanskih in sploh balkanskih narodov. Značilna pa je sklepna misel, da bo 
narod, če njegovo vprašanje ne bo rešeno, preživel državo, ki tega ne bo
8 Ivan Janez Kolar, Preporodovci 1 9 1 2 —1 9 1 4 , Kamnik 1 9 3 0 , str. 1 2 2 .
9 Memorandum dr. L. Lénarda in A. Muniha, Benetke, 9 . oktober 1 9 1 4 srbskemu 
ministrstvu zunanjih zadev v Nišu. Prepis iz arhiva Jugoslovanskega odbora, Za­
greb, mi je ljubeznivo oskrbel dr. Dragovan Šepič. Prim. tudi: D. Šepič, Slovenci 
in tajni londonski pakt, Primorski dnevnik, 1 6 . maja 1 9 6 5 .
storila, pri čemer je menil, kot izhaja iz besedila, tudi dinastijo. Druga zna­
čilnost tega programa pa je dejstvo, da ga je Krek na velikem shodu pre­
našal neposredno med ljudske množice. V vsem naslednjem času, tja do od­
prtja parlamenta maja 1917 je Krek v domači javnosti molčal. Ne on ne 
njegovi sodelavci pa v tem gluhem času niso bili nedejavni niti niso bili brez 
lastnega stališča. O uveljavljanju posebne Krekove smeri v jugoslovanskem 
vprašanju nasproti šušteršičevi politiki lahko ugotovimo zaenkrat le nekaj 
drobcev.
Krek se s protisrbskim in vojnohujskaškim nastopom Šušteršiča 5. julija
1914 in seveda z vso njegovo politiko v tem duhu ni strinjal in je na ta nastop, 
kot je zabeležil Jeglič, skušal tudi vplivati. Svetoval je Šušteršiču, naj v govoru 
sicer ožigosa atentat, obenem pa naj pove, da je vlada s svojo politiko kriva 
širjenja srbofilstva in zoper to vladno politiko naj nastopi. Šušteršič se za to 
ni zmenil in to je Kreku še konec oktobra 1916 bil argument, da je odklanjal 
vsako spravo z njim.1 0
Takoj po začetku vojne so avstrijske oblasti začele preganjati zavedne Slo­
vence. Medtem ko se je preganjanje na Kranjskem usmerilo spričo priganja- 
ške in denunciantske politike Šušteršiča predvsem na liberalce in sociali­
ste, to preganjanje v drugih deželah, zlasti na štajerskem in Koroškem, 
ni delalo nobenih razlik. Po podatkih avstrijske vladne komisije je v času 
od 27. julija 1914 do 1. decembra 1914 bilo na štajerskem in Koroškem areti­
ranih 910 slovenskih civilistov od tega 117 duhovnikov.1 1 Korošec je pozneje,
1917, dejal, da je prav ob tem preganjanju v prvem času vojne v Kreku do­
zorela misel o nujnosti državne osamosvojitve Slovencev, Hrvatov in Srbov, 
da je zavrgel vse strankarske vezi in začel s tem namenom iskati zvez, ki 
obsegajo »ves jugoslovanski narod«.1 2
V kritičnem stališču do Šušteršiča Krek ni bil osamljen, o čemer govori 
že Jegličeva beležka z dne 25. 3. 1915 o odporu in hudem negodovanju kato­
liških slovenskih izobražencev zaradi politike ljudske stranke; ti ljudje poli­
tično mislijo enako kot liberalci: vneti so za slovansko Rusijo in grajajo 
pisanje proti pravoslavju, namesto tega pa terjajo pisanje proti nemškemu 
protestantizmu, saj ta je Slovencem v resnici nevaren.
Vsekakor še pod vtisom Krekove dejavnosti pred vojno je 24. januarja
1915 Trumbič iz Italije prosil Kreka, naj zaščiti emigraciji hrbet in naj zaupa 
njenemu patriotizmu, na kar je Krek menda odgovoril pritrdilno.1 3 Vendar do 
kakšnega nadaljnjega stika ni prišlo in tudi na hrvaško-slovenski sestanek 
nekaterih koalicijskih, pravaških, istrskih, hrvaških in slovenskih liberalnih 
politikov, ki se je sestal na Trumbičevo pobudo kmalu za tem v Trstu, Krek 
ni bil povabljen. Niti ga niso vabili na drugi tak sestanek 18. aprila, a tedaj 
so sklenili, da bo vabljen prihodnjič.1 4 Vendar do novega sestanka zaradi 
vojne z Italijo sploh ni več prišlo. Avstrijakantska in denunciantska akcija 
kranjske SLS pod vodstvom Šušteršiča je prehudo kompromitirala celotno 
slovensko klerikalno stranko, da bi sklicatelji sestankov bili pripravljeni
1 0 Jegličev dnevnik, prepis v arhivu CK ZKS, Ljubljana.
1 1 Allgemeines Verwaltungsarchiv, Dunaj (AVA), fond Ministrstva za notranje 
zadeve, »Beschwerden der Südslawen-Kommissionsbericht«, karton 20 81 .
1 2 Slovenec, 1 4 . oktober 1 9 1 7 ; prim. tudi poročilo dež. predsednika Attemsa (Zl. 
2849/Präs. — 1 9 . 1 0 . 1917). AS. Razvoj slovenske politike na domačih tleh izčrpneje 
obravnava avtorjeva knjiga »Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo« (Ljubljana 
1971).
1 3 Milada Paulova, Jugoslavenski odbor, Zagreb 1 9 2 5 , str. 2 3 .
1 4 Nav. delo in Silvo Kranjec, Slovenci na poti v Jugoslavijo. Spominski zbornik 
Slovenije, Ljubljana 1 9 3 9 , str. 4 7 .
diferencirano obravnavati Kreka in njegov krog. Res je tudi, da se Krek od 
šušteršičevega početja javno ni na noben način distanciral, če ni mislil, da je 
to že storil s svojim molkom. Navzven je VLS tedaj bila še enotna.
Vzporedno z dejavnostjo hrvaško-slovenskih liberalcev oziroma narodnja­
kov je v začetku 1915 potekala tudi dejavnost pravašev in VLS. Ni se sicer 
uresničila zamisel hrvaških pravašev sredi januarja, naj bi se čimprej v Ljub­
ljani ali Zagrebu sestala vrhovna uprava skupne hrvaško-slovenske stranke,1 5 
a dejansko se je 4. februarja v Ljubljani sestala parlamentarna komisija hr­
vaško-slovenskega državnozborskega kluba pod predsedstvom Korošca, ob 
udeležbi Dulibiča, Kreka, Fona, Grafenauerja in tudi Šušteršiča. Zaželela je, 
da bi se državni zbor sklical vsaj za nekaj dni, »da bi ljudski zastopniki, ki 
stoje na politično najbolj ogroženi točki monarhije, v tem za monarhijo in 
razvoj hrvaško-slovenskega naroda odločilnem času povedali svoje mnenje«.1 6
Spomenica papežu konec marca 1915 je tudi bila — po Koroščevem preda­
vanju — še skupna akcija obeh smeri VLS obenem s Hrvati. Tekst spomenice ni 
znan, najzgodnejši povzetek vsebine pa je pri Jegliču 31. marca 1915. Za 
primer avstrijske zmage prosi za politično zedinjenje vseh hrvaških in slo­
venskih dežel v okviru Avstrije, »da nas ne bodo tlačili Nemci in Madžari«, 
za primer avstrijskega poraza pa želi zedinjenje Hrvatov in Slovencev v po­
sebnem hrvaškem kraljestvu. V prvem primeru torej trialistična zamisel, 
očitno v okviru predvojnih državnih meja brez kakega pridruževanja Srbije, 
v drugem pa državna samostojnost hrvaškoslovenskega kraljestva. Koroščev 
spominski povzetek po dobrem desetletju (»da ostanemo Slovenci in Hrvati 
skupaj, če pa kam pademo, da pademo skupaj«), ki bi samostojnost izklju­
čeval, dopuščal pa možnost jugoslovanskega zedinjenja ali morda celo pri­
ključitve k Italiji, je najbrž pod vplivom poznejšega dejanskega razvoja. 
Vsekakor pa je spomenica dokaz, da so slovenski klerikalni politiki že tedaj 
računali tudi z možnostjo poraza in razpada Avstro-Ogrske.
Zdi se, da je prva Krekova samostojna politična akcija njegov odhod na 
zasedanje hrvaškega sabora 14. do 16. junija 1915. Lampe in Štefe sta ga ob 
tem tožila Jegliču, ker da je v Zagrebu »nahuškal neko stranko za skrajni 
odpor«, da so »govori dotične stranke: Radič etc. bili kar prekucijski«, da je 
Krek medtem bil na galeriji »in se Hrvatom kazal«. Stranka, ki o njej go­
vori Jeglič, je pač pravaška Mileta Starčeviča, »prekucijski« govori pa proti- 
dualistične izjave za hrvaško-slovensko državno zedinjenje na temelju na­
rodnega načela in državnega prava.1 7 29. julija 1915 je Krek Jegliču že doka­
zoval, da mora Šušteršič odstopiti kot poslanec, vodstvo stranke pa prepu­
stiti Brejcu. Globoka razlika med Krekovo in Sušteršičevo usmeritvijo se je 
pokazala 8. novembra 1915, ko je na zaupnem sestanku, ki se je zbral pri 
Jegliču na željo tržaškega škofa Karlina in so se ga udeležili tudi Šušteršič, 
Lampe in prelat Kalan, zmagalo mnenje, da se morajo proti nemškemu in 
madžarskemu nacionalizmu Slovenci zediniti s Hrvati, a da tam prihaja v po­
štev samo Frankova stranka, druge pa ne.1 8
Nasprotje med obema tokovoma v SLS na Kranjskem je imelo tudi svojo 
socialno podlago, ki jo je vojna še bolj poudarila, to je nasprotje med pre­
1 5 Slovenec, 2 7 . januarja 1 9 1 5 , št. 2 1 .
1 6 Slovenec, 5 . februar 1 9 1 5 , št. 2 8 .
1 7 Ferdo šišič, Dokumenti o postanku kraljevine SHS 1 9 1 4 —1 9 1 9 , Zagreb 1 9 2 0 , 
str. 3 7 —3 9 .
1 8 Jegličev dnevnik.
možnejšimi konservativnimi kmeti na deželi, ki so denarno pridobili zaradi 
visokih cen kmetijskih pridelkov in med delavskimi in sploh socialno šibkimi 
življi v mestih, ki so zaradi draginje bili hudo prizadeti. Medtem ko je »Do­
moljub« stal na strani navijalcev cen, sta Krekova »Naša moč« in Gostin­
čarjev »Glasnik tobačne zveze« proti agrarcem ostro nastopala. V Ljubljani 
so bile 8 . maja 1915 podobno kot v Trstu, Kopru in Izoli nekaj dni prej1 9 
demonstracije delavskih žena ob uvedbi krušnih kart, zaradi katerih je bilo 
več aretiranih, štiri pa so bile obsojene. Poročilo ljubljanskega državnega 
pravdništva za leto 1915 je na te pojave opozorilo, obenem pa menilo, da to 
ne bo povzročilo razcepa v SLS spričo trdne strankarske discipline.2 0
Ne oziraje se na pojavljajoče se razlike med obema tokovoma v klerikalni 
stranki glede vsebine zahteve po hrvaško-slovenskem zedinjenju, so avstrijske 
oblasti te zahteve v celoti zatirale. V poročilu »Slovenca« o seji hrvaško-slo­
venskega kluba 28. oktobra 1915 v Mariboru je bilo do malega cenzurirano 
vse; iz zaplenjenega teksta izvemo, da je klub izjavil, da stoji slej ko prej 
na stališču zedinjenja hrvaškega in slovenskega naroda v eno državnopravno 
skupnost v okviru habsburške monarhije.2 1 Ko je 19. decembra 1915 vrhovno 
armadno poveljstvo (AOK) na osnovi neke ankete optimistično sodilo o av­
strijskem patriotizmu Slovencev spričo italijanske nevarnosti in predlagalo 
nekaj Slovencem prijaznih ukrepov, ki naj bi jih utrdili v odporu proti itali­
janskemu iredentizmu, je to vzbudilo vnete ugovore nemških visokih upravnih 
uradnikov, ki so se trudili dokazati nezanesljivost Slovencev in posameznih 
slovenskih politikov, med njimi Kreka in Šušteršiča, prav z opozarjanjem na 
trialistična prizadevanja, ki vsebujejo misel o etnični sorodnosti s Srbi in 
nepatriotično pospeševanje bratenja Slovencev s Hrvati. Kranjski predsednik 
Attems je v tej polemiki 16. avgusta 1916 med drugim zapisal: »... vprašam 
se, ali je z resnično patriotično mislijo sploh združljiva ustanovitev kakšne 
jugoslovanske državne tvorbe v okviru monarhije, ki bi brez dvoma prej 
ali slej hotela postati popolnoma politično neodvisna, dotlej pa bi vedno 
pomenila slabljenje monarhije.« Višje državno pravdništvo v Gradcu pa je 
23. junija 1916 svarilo : »čut skupnosti in solidarnosti vseh Južnih Slovanov 
se je pred vojno v slovenskem narodu pregloboko zakoreninil, da bi lahko 
kar ugasnil. Vztrajno ponavljanje istovetnosti med Hrvati in Slovenci tudi 
v vojni ni prenehalo in misel trializma se po zaslugi preventivne cenzure sicer 
ne oglaša, a še nikakor ni odpravljena.«2 2
Seveda pa tudi vojaška oblast sploh ni mislila na kako državnopravno 
koncesijo Slovencem, ampak v bistvu le na lepše ravnanje z njimi v okviru 
danega sistema. Kako malo je imela smisla za problem Slovencev kot naroda, 
kaže zamisel o nekakšni vojaški meji, tj. širokem pasu ozemlja ob primorski 
meji nasproti Italiji, s čisto ločenim, vojaškim režimom in sistematično ko­
lonizacijo starih bojevnikov. Ustanovili bi jo po zmagoviti vojni. Vojaška 
meja bi kajpada pomenila novo delitev in ponemčevanje slovenskega ozemlja. 
Načrt je bil izdelan na pobudo nadvojvode Evgena 1 . 9. 1916.2 3
1 9 AVA, Dunaj, Ministrstvo za notr. zadeve Präs. Nr. 8820/M . I., 1 . maj 1 9 1 5 .
2 0 AS, Fond Min. za notranje zadeve 15.720/M . I., 1 5 . 7 . 1 9 1 6 , poročili naddežel-
nega državnega pravdništva Gradec za 1 . 1 9 1 4 in 1 9 1 5 .
2 1 AS, Fond Min. za notr. zadeve, 24.093/M . I., 1 3 . 1 1 . 1 9 1 5 .
2 2 AS, Fond Min. za notr. zadeve, 27.505/M . I. 28 . 1 2 . 1 9 1 5 , 18 .2 67/M . I. 1 6 . 8 . 1 9 1 6 ,
1 5 .7 2 0 ,/ M . I. 1 5 . 7 . 1 9 1 6 .
2 3 AVA, Fond Min. za notr. zadeve, 27.285/M . I. 28. 1 1 . 1 9 1 6 . (Grenzschutzzone, 
Verwaltung des Grenzgebietes«.)
Že do konca leta 1915 je spor v LS med Krekovo smerjo in Šušteršičem 
dobil načelen pomen in sicer prav v vprašanju slovenske narodne usmeritve. 
Na to je Šušteršič prav razločno opozoril Jegliča v pismu okrog 14. decembra
1915 : »Ob tej resni uri pa pribijem... da je avstrijsko in samo avstrijsko 
vprašanje tisto, ki je privedlo do fronde. Brezpogojna zvestoba do dinastije ... 
je pa temeljni program SLS, s katerim stojim in padem.«2 4 Pred božičem 1915 
so se že ločeno sestajali slovenski klerikalni državnozborski poslanci brez 
Šušteršiča in njegovih. Samostojno, mimo Šušteršiča, so intervenirali v raznih 
zadevah pri vladi.
V letu 1916 sta obe smeri skušali uveljavljati vsaka svojo politiko tudi 
v vprašanju koncentracije slovenskih strank. Pobuda je prišla od tržaških 
slovenskih poslancev prek škofa Karlina konec februarja 1916, namreč za 
posvet vseh slovenskih poslancev v Iki. Lampe je pobudo zavrnil in sploh 
misel, da bi bilo treba izdelati kak program za prihodnost, ker ta je še čisto 
nejasna. Pot do uspeha je samo to, da »bi vpliven mož kaj dosegel tam, kjer 
se snuje naša bodočnost«. — S takšnim stališčem pa se v SLS niso vsi stri­
njali (npr. Kalan).2 5 Sredi aprila 1916 so v kuvertah krožili pozivi, očitno iz 
teh vrst SLS, ki terjajo od slovenskih poslancev, naj se sestanejo in »napra­
vijo jasne načrte za prihodnost« in svare: »Ako ne storite svoje dolžnosti, bo 
ob svojem času prišla strašna sodba ljudstva!«2 6 To gibanje je zabeležil tudi 
obveščevalni urad generalštaba v začetku maja 1916.2 7 V javnosti je koncen­
tracijo od 11. junija 1916 naprej ponovno terjala tržaška »Edinost«, kjer je 
dr. Wilfan naglašal, da morajo tudi Slovenci opredeliti svoj narodnopolitični 
program in zanj nastopiti enotno, o njem se naj dogovori zaupno posvetovanje 
slovenskih politikov, ki naj zanj poziv pride iz Ljubljane. Koroščeva »Straža« 
v Mariboru je to pobudo takoj podprla, Šušteršič pa se je na razne načine 
izmotaval in upiral. Šele 18. septembra 1916 je v »Slovencu« objavil članek, 
ki je vzbujal vtis, da do koncentracije še ni prišlo, ker liberalne stranke niso 
pristale na oba poglavitna pogoja VLS: 1 . absolutna zvestoba dinastiji in 
skupni odpor zoper vsako strujo, ki bi se pojavila v nasprotnem smislu ali bi 
bila v tem nejasna; 2. spoštovanje naukov in naprav katoliške cerkve in po­
polne svobode njenega gibanja.2 8 Prvo točko so vsi razumeli kot denunciacijo 
in ker o zvestobi dinastiji tedaj ni bilo moči javno razpravljati, se je kritika 
usmerila na drugo točko, ki je pomenila podreditev liberalcev. 28. novembra
1916 se v Gradcu sestanejo na Krekovo in Koroščevo pobudo poslanci hrva- 
ško-slovenskega kluba, med sklepi sta poglavitna: zahteva po sklicanju dr­
žavnega zbora in zahteva po koncentraciji vseh slovensko-hrvaških političnih 
moči. O sklepih so obvestili slovenske liberalne poslance, »Straža« pa je pisala 
za koncentracijo zgolj na podlagi narodnopolitičnih zahtev, ki so skupne 
vsem strankam, brez šušteršičeve »verske klavzule«.2 9
S postopno izolacijo Šušteršiča v državnozborski delegaciji, ki jo je dosegla 
smer Kreka-Korošca, je bila odstranjena važna ovira za koncentracijo sloven­
skih meščanskih strank in sploh za združitev vseh slovenskih, hrvaških in 
srbskih poslancev avstrijske državne polovice v Jugoslovanskem klubu. Na
2 4 Jeglič, dnevnik 1 4 . 1 2 . 1 9 1 5 .
2 5 Prav tam.
2 8 AVA, Fond Min. za notr. zadeve, 9900/M . I. 8 . 5 . 1 9 1 6 .
3 7 AVA, Fond Min. za notr. zadeve, 9917/M . I. 8 . 5 . 1 9 1 6 . (Evidenzbureau des 
u. le 0 cn ci* âlst^ l3 cs )
2 8 Jeglič, dnevnik 3 0 . 9 . 19 1 6 ; AS, Fond Min. za notr. zadeve 24.608/M . I. 28. 1 0 . 
1 9 1 6 .
2 9 AVA, Fond Min. za notr. zadeve 29.169/M . I., december 19 1 6 ; Jos. Puntar, 
Majniška deklaracija, str. 1 3 ; Straža, 5 . 1 . 1 9 1 7 , št. 2 .
združevanje sta pospeševalno vplivala dva momenta. Spričo spoznanja, da 
sklica parlamenta ne bo mogoče odlašati do konca vojne, so se nemške 
stranke trudile doseči uveljavitev svojih nacionalnih zahtev še pred sklicem 
s pomočjo cesarskega oktroaja. Pogovori v tem smislu, ki jih je vodila Cla- 
mova vlada, so se pospešeno razvijali od februarja do srede aprila, a veljali 
so le češko-nemškemu vprašanju, medtem ko se o slovenskem na protest 
alpskih Nemcev sploh ni govorilo. Dogovor o slovenskem narodnopolitičnem 
programu je postal tako še bolj nujen. Revolucija v Rusiji je preprečila na­
črte z oktroiranimi uredbami, hkrati pa pospešila sklic parlamenta in s tem 
terjala tudi od slovenskih meščanskih strank, da ne odlašajo več.3 0 Adresa 
starčevičanske opozicije v hrvaškem saboru 22. februarja in izjava SLS 
25. maja 1917 ne omenjata še Srbov in ostajata formalno v okviru koncepcije 
hrvatsko-slovenskega naroda, vendar odločna zahteva prve po državnopravnem 
zedinjenju in osamosvojitvi hrvaško-slovenskih dežel tudi na osnovi narod­
nega načela in zahteva druge po složnem nastopu vseh hrvatsko-slovenskih 
strank naznanjata prodor radikalnejših teženj. Priznanje Srbov v majniški 
deklaraciji kot enakopravnega elementa jugoslovanske državnopravne enote 
je premagalo ekskluzivno pravaško hrvaško-slovensko tolmačenje te enote. 
Izpolnitev tega neogibnega pogoja za združitev vseh jugoslovanskih državnih 
poslancev, je bila tudi vidni učinek vedno večjega prevladovanja smeri Kreka- 
Korošca in utesnjevanja Šušteršiča. Restriktivno geslo zgolj hrvaško-slovenske 
enotnosti označuje odslej konservativni element v slovenskem klerikalnem ta­
boru, a spričo naraščajoče popularnosti majniške deklaracije, ga uporablja 
le še redko. V »Slovencu« je bila zadnja priložnost za to 4. julija 1917, ko je 
list še pod Sušteršičevim vplivom in ko ob napovedani krfski konferenci in 
proti Jugoslovanskemu odboru zakliče: »Naš program je (cenzurirano) zdru­
žitev Hrvatov in Slovencev pod habsburškim žezlom!« Komaj nekaj dni za 
tem odtegne A. Kalan list Sušteršičevemu vplivu. A še tik pred koncem vojne 
Šušteršič v »Resnici« 19. oktobra 1918 brez pridržka in v celoti pozdravlja 
izjavo frankovske stranke prava, ki terja ustanovitev hrvaške države in pri­
družitev Slovencev.
Gotovo gre pri tem za globoke načelne razlike v politični usmeritvi, toda 
omejujoče zgolj hrvaško-slovensko geslo jih ne more dovolj učinkovito izra­
ziti. Predvsem je vplivala okoliščina, da avstrijska vlada, še posebno pa nem­
ške stranke niso bile voljne to razliko priznati in niso o nacionalnem vpra­
šanju na jugu monarhije bile pripravljene razpravljati na osnovi ne te ne 
one variante, ne jugoslovanske in tudi ne hrvaško-slovenske. Druga okoliščina 
pa je bila v dejstvu, da so široke množice, pač pod vplivom tradicije demo­
kratične trialistične smeri, pod obema gesloma razumele več ali manj isto. 
Očiten primer za to so na smrt obsojeni radgonski uporniki, ki so svoj 
nacionalni radikalizem izražali z vzkliki »živela Italija, živela Slovenija in 
Hrvaška !«3 1
Za razmejitev med obema tokovoma v SLS je bilo treba najti drugačno 
geslo. In to je bilo znano geslo o majniški deklaraciji kot minimu ali maksimu. 
Ker je to razlikovanje bilo problem diferenciacije v SLS, nas zato ne sme 
presenečati, da je poudarek na majniški deklaraciji kot minimu bil prvič iz­
rečen ravno v »Slovencu« že 28. julija 1917 in ne morda v glasilu ali iz ust 
predstavnika kake druge stranke z bolj izrazitimi tradicijami narodnega ra­
3 0 Felix Höglinger, Ministerpräsident Heinrich Graf Clam-Martinic, Wien 1 9 6 4 , 
str. 1 0 9 —1 4 7 .
3 1 Dušan Kermavner, Delo 8 . 6 . 1 9 6 8 .
dikalizma. Treba je namreč opozoriti, da je privajena predstava, kot da gre 
v polemiki o minimu in maksimu kar za habsburški okvir, zmotna. Tega 
okvira se ta polemika tiče le posredno, šlo je namreč za antidualistično bistvo 
majniške deklaracije. Deklaracija kot minimum, to je pomenilo potrditev 
temeljne teze, da je jugoslovansko vprašanje v okviru monarhije rešljivo le 
z odpravo dualizma, podobno kot tudi češkoslovaško. Deklaracija kot maksi­
mum pa je pomenila pripravljenost dualizem priznati in se sprijazniti z re­
šitvami v njegovem okviru, kakor so to na Hrvaškem tedaj z različnih izhodišč 
bili pripravljeni storiti frankovci, Radič in vsaj navidez tudi koalicija. Na 
Slovenskem pa je na kompromis v tem smislu, da bi Slovenci ostali v av­
strijski državni polovici in se zadovoljili s kakršnokoli narodno avtonomijo, 
bil pripravljen Šušteršič. Takšno rešitev je namreč že ves čas vsiljevalo ne 
samo stališče nemških strank, ampak tudi za Šušteršiča posebno važno dej­
stvo, da je novi cesar že zdavnaj prisegel na ogrsko ustavo. Kritični moment 
za Jugoslovanski klub je nastal ravno tedaj, ko se je ob tej dilemi moral 
hitro odločiti. Ni šlo toliko za glasovanje v prid novi Seidlerjevi vladi za 
proračunskih provizorij, kolikor za to, da je klub hkrati sklenil sodelovati 
tudi v ustavnem odseku, ki je zanj bilo jasno, da lahko razpravlja le v okviru 
dualizma o ustavi avstrijske polovice. To je povzročilo konflikt s Čehi in 
izstop Tresiča-Pavičiča in sploh krizo v klubu. Vse to in še novica o krfski 
deklaraciji je pospešilo odločitev za diferenciacijo z razglasitvijo gesla o de­
klaraciji kot minimu in za radikalizacijo taktike Jugoslovanskega kluba, skle­
njeno 8. avgusta 1917, ki se stopnjuje jeseni in pozimi 1917/18. Šušteršič je 
tako prisiljen 18. septembra 1917 razglasiti svoje tolmačenje majniške dekla­
racije kot maksimalnega programa, povezano s poudarjeno zvestobo habs­
burški klavzuli.
Takšno in nadaljnje dogajanje je treba seveda gledati ne samo na ozadju 
vojnega in mednarodnega dogajanja, ki ima v njem najpomembnejšo vlogo 
oktobrska revolucija v Rusiji, ampak posebno kot odsev socialne, politične 
in nacionalne radikalizacije v razpoloženju slovenskih množic. Manifestacije 
tega razpoloženja so še vse premalo raziskane. Tukaj se moramo zadovoljiti 
s hipno osvetlitvijo z nekaj odlomki iz avstrijskih policijskih in vojaško obve­
ščevalnih poročil. Kljub temu, da je Šušteršič vpregel mogočno SLS v vojno 
agitacijo na Kranjskem, ugotavlja poročilo notranjega ministrstva v začetku 
leta 1915 lapidarno: »Razpoloženje v deželi: apatično.«3 2 Omenili smo že, da 
se je položaj spremenil po vstopu Italije v vojno, tako da je prišlo do opti­
mističnih ocen vrhovnega vojaškega poveljstva in do njihovega polemičnega 
zanikanja po političnih oblasteh v letih 1915—1916. Za leto 1917 pa imamo 
za čas od junija do oktobra strnjeno mesečna poročila vojaškega cenzurnega 
urada, sestavljena na podlagi razčlembe pisem vojaških in civilnih oseb. Junij : 
v splošnem še vedno lojalno razpoloženje. Julij: pri Slovencih skrajno stop­
njevano hrepenenje po miru, a upanje nanj kopni; tu in tam pričakovanje, da 
bo mir prinesla ruska revolucija. Avgust : priložnostna politična razmišljanja, 
ki si obetajo pravico do samoodločbe tudi za slovenski narod. Splošne izjave, 
ki se ujemajo tako s krfsko kot majniško deklaracijo; jasno se izraža splošno 
prepričanje, da je ruska revolucija močno okrepila jugoslovansko gibanje in 
da bo vojna morala prinesti zadovoljivo končno rešitev jugoslovanskega vpra­
šanja, bodi v tej bodi v drugi omenjeni smeri. September : Posamezno se naj­
dejo politična razmišljanja o izgledih samostojne jugoslovanske države. Okto-
3 2 AVA, Fond Min. za notranje zadeve, 32 94 , 1 4 . 2. 1 9 1 5 (Staatspolizeiliches 
Bureau.)
ber: iz celotne korespondence izhaja, da Jugoslovani ne računajo več s kakirn 
status quo, vedno se izraža težnja k novemu oblikovanju jugoslovanskih raz­
mer ... Ideja zedinjenja vseh Jugoslovanov monarhije se očitno širi tudi 
v nižjih plasteh ljudstva. K temu veliko prispevajo begunci iz Dalmacije, Istre 
in Bosne, Slovenci iz Kranjske in Trsta.. .s 3 Takšne so torej, ugotovitve še 
iz časa pred oktobrsko revolucijo !
Po vsem tem je vprašanje, kdo je komu sledil, ali politiki razpoloženju 
množic, ali množice njihovim političnim geslom, pravzaprav odveč. Res je 
oboje. In dejstvo je, da je vztrajanje na majniški deklaraciji kot minimu 
od avgusta 1917 naprej tj. na njenem antidualističnem temelju, ki so ga pa 
vsi vladni in nemški politični faktorji vse do konca vojne dosledno odklanjali 
in izrecno še Slovencem zanikali udeležbo v jugoslovanski rešitvi, moralo 
konec koncev utrditi prepričanje, da jugoslovansko vprašanje v okviru monar­
hije ni rešljivo in da ga je moč doseči samo zunaj nje. To tako pri množicah 
kot pri politikih, ki se od njih niso hoteli osamiti in to ne glede na to, kako 
je kdo spočetka intimno gledal na vprašanje iskrenosti habsburške klavzule. 
Zgodilo se je tisto, v kar avstrijski birokratje o Slovencih trmasto niso hoteli 
verjeti in nič čudnega ni, da so na koncu bili iskreno prepričani, da so vsi 
podpisniki majniške deklaracije, morda z izjemo Šušteršiča, že od vsega za­
četka habsburško klavzulo obravnavali samo kot etiketo, ki naj zavaruje 
njihovo protidržavno akcijo. Če beremo poročila deželnih predsednikov ozi­
roma namestnikov iz Ljubljane, Trsta, Gradca in Celovca, se lahko o tem 
prepričamo. In tudi osrednja vlada je bila enakega mnenja, kar nam dokazu­
jejo zapisniki skupne avstro-ogrske vlade iz vojnega časa.
Deklaracijsko gibanje in sploh pozneje jugoslovansko gibanje na Sloven­
skem ni samo prestreglo dobršnega dela protivojnega razpoloženja množic in 
njihovih socialnih teženj, ampak se je vanj vključila poleg jugoslovanskih te­
ženj drugih strank in skupin tudi tradicija demokratičnega dela predvojnega 
trialističnega gibanja VLS, močno mu je koristila izkušnja in spretnost mno­
žičnega dela nekdanjega plebejskega krila te stranke. Sama misel državne 
samostojnosti avstro-ogrskih Jugoslovanov pa je doživela preobrazbo in se 
uresničila konec koncev v ustanovitvi Narodnega veča in razglasitvi neodvisne 
Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Nastal je de facto nov mednarodno- 
-praxni subjekt, kakršen Jugoslovanski odbor v emigraciji ni mogel biti, in 
kot takšen je vsaj navidez lahko bil partner Srbiji in Črni gori kot izvrševalec 
narodne samoodločbe in zedinjenja v novo jugoslovansko državo. Kako za 
takšno nalogo v resnici ni bil sposoben, je pokazala že izjalovitev poskusa 
z ženevskim sporazumom, a prašanje je, če bi brez takšnega subjekta bil mo­
žen 1 . december 1918 in ali se ne bi morda uresničil le minimalni program 
srbske vlade.
3 3 AVA, Fond Min. za notr. zadeve, 23.690/M . I. 3 . 1 2 . 1 9 1 7 ; 1 4 .2 3 4 y M. I. 27 . 7 . 1 9 1 7 ; 
1 6 .7 2 4 / M . I. 24 . 8 . 1 9 1 7 ; 19 .384/M . I. 2 . 1 0 . 1917; 21.657/M . I. 3 . 1 1 . 19 1 7 ; 2 4 .9 2 5 ,/ M . I.
1 9 . 1 2 . 1 9 1 7 .
Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora 
med prvo svetovno vojno
Svojo sodbo o politiki avstrijskih vlad in habsburškega dvora do sloven­
skega vprašnja so Slovenci nedvoumno izrekli že 29. oktobra 1918. Oprli so jo 
na zgodovinsko izkušnjo in na vse, kar je o tej politiki prišlo v javnost in je 
od tedaj opora tudi zgodovinskemu raziskovalnemu delu. Nekatere posamez­
nosti so bile razkrite tudi v naslednjih letih, a šele v zadnjem desetletju, ko 
so postali dostopni arhivi osrednjih organov habsburške države, je nastala 
možnost, dobiti popolnejšo in zanesljivejšo podobo o politiki državnih vrhov 
monarhije v času prve svetovne vojne. Nekaj tega gradiva je bilo že objav­
ljenega, izšla so dela, ki se naslanjajo na nove vire.1 V splošnem pa lahko 
rečemo, da je sistematično raziskovalno delo v fondih dunajskih osrednjih 
oblasti za čas prve svetovne vojne (podobno kot sploh za čas modernega po­
litičnega življenja monarhije) za Jugoslovane nujna naloga, ki je še skoraj 
v celoti pred nami. Prav ima ameriški filozof in matematik Alfred North 
Whitehead, ko pravi v svojem eseju o zgodovinskem predvidevanju, da lahko 
isti splošni zakoni pogojujejo različne alternative v zgodovinskem dogajanju. 
Zato bo poznanje dejstev vedno imelo prvo mesto v delu zgodovinarja.
Evropa se poleti 1914 še ni zavedala, da se je z izbruhom svetovne vojne 
končalo véliko stoletje liberalizma in da bo optimizem, značilen za meščansko 
politično misel stoletja, doživel hud udarec. Med milijonom Evropejcev, meni 
Albert Jourcin,2 bi tedaj komaj našli enega, ki ne bi bil prepričan, da bo svet, 
brž ko bo vihra minila, postal spet to, kar je bil, če ne še boljši. Ko bi ta 
francoski zgodovinar poznal Slovence, bi zanje moral napraviti izjemo. Slo­
venci niso imeli vzroka, da bi bili optimisti.
Začetek svetovne vojne je na Slovenskem, posebno v narodnostno najbolj 
ogroženih deželah, na Štajerskem in Koroškem, sprožil takšen val nemškega 
nacionalizma in oblastvenih preganjanj v znamenju gesla o odločilnem boju 
med germanstvom in slovanstvom, da je narodna prihodnost Slovencev po­
stala še veliko bolj vprašljiva kot dotlej. Na Kranjskem, kjer je deželna avto­
nomija slovenskemu obstoju bila v oporo, pa je vojnohujskaški in ovaduški 
»furor patrioticus« klerikalne stranke pod vodstvom dr. Šušteršiča jemal temu 
obstoju osebnost in notranjo etično upravičenost. Nad Primorsko je legla
1 Dozdaj najpomembnejša objava virov so zapisniki skupne avstroogrske vlade 
1 9 1 4 —1 9 1 8 , ki jih je izdal M. Komjathy v Budimpešti leta 1 9 6 6 . Zbirke virov za 
splošno poltično dogajanje med vojno je izdal na Dunaju R. Neck. Zelo pomembne 
so monografije, ki so rezultat novih raziskav in v katerih najdemo številne doku­
mente. Avstrijski avtorji starejšega rodu so zastopani zlasti z deli H. Hantscha
o Berchtoldu, O. Regeleja o Arzu von Straussenburgu, R. Lorenza o cesarju Karlu, 
mlajši rod pa z deli H. Rumplerja o Hussareku in o Karlovem manifestu, Ch. 
Ftih ra o vrhovnem armadnem poveljstvu in njegovi vlogi v notranji politiki Avstrije 
v času vojne, F. Höglingerja o Clamu Martinitzu. Omenjamo še neobjavljeni 
disertaciji A. Fusseka o Stürgkhu in K. Kosnetterjeve o Seidlerju. Med neavstrij­
skimi avtorji je posebnega pomena knjiga italijanskega zgodovinarja L. Valianija 
zaradi dognanj in zaradi izčrpnih bibliografskih podatkov ter velike razvedenosti 
v arhivskih fondih. Od jugoslovanskih avtorjev, ki se dotikajo tukajšnje teme 
in ki se deloma naslanjajo tudi na dunajske fonde, omenjamo H. Kapidžiča, B. 
Križmana, N. Petroviča, B. Stullija, L. Udeta.
2 Prologue à notre siècle 1 8 7 1 —1 9 1 8 , Paris 1 9 6 8 , Larousse, str. 3 4 7 .
grozljiva senca italijanskega imperializma, ki pa avstrijske uprave ni motila, 
da tudi tukaj ne bi preganjala slovenskega in hrvatskega življa. Cesarski na­
mestnik v Trstu Fries Skene govori o 230 aretacijah Jugoslovanov ob začetku 
vojne, ki jih je ugotovil v aktih svojega predhodnika, »prijatelja Jugoslovanov« 
in »rdečega princa« Konrada Hohenloheja.3 Zmaga centralnih držav je napo­
vedovala Slovencem, da bodo pokopani pod plazom nemškega imperializma. 
To je bil vzrok, da se je že prve tedne vojne v dobršnem delu slovenske po­
litike vseh taborov utrdilo spoznanje, da morajo Slovenci v vsakem primeru 
doseči državnopravno osamosvojitev, in to v skupnosti s Hrvati in drugimi 
Jugoslovani, sicer izgube vsak up na narodno prihodnost. Vprašanje, koliko 
sta vlada in dvor bila pripravljena rešiti jugoslovansko in z njim obenem 
slovensko vprašanje, koliko sta dopuščala protidualistično reformo monarhije, 
je tako postalo odločilno za usmeritev slovenske politike. Vprašanje, koliko 
morejo v monarhiji pričakovati zagotovljeno narodno prihodnost, je za Slo­
vence postalo še posebno pomembno po vstopu Italije v vojno, ko je s tem 
tudi zmaga Antante naznanjala za Slovence življenjsko nevarnost.
Stiirgkhova vlada, ki je z njo Avstrija stopila v vojno in ki se je že prej 
namenila vladati absolutistično, brez parlamenta, je bila tista, ki je ukrenila 
vse potrebno za uvedbo tako imenovanega vojaškega absolutizma in pod nje­
nim okriljem so Slovenci doživeli veliki politični pretres ob preganjanjih. Ugo­
tovljeno je, da je Stürgkh bil predvsem človek zaupanja starega cesarja in da 
kot cesar tudi on ni imel nobenega programa za ozdravljenje monarhije, da je 
njene probleme le odlagal.4 Bil pa je vsestransko obziren do želja nemškega 
meščanstva, da vojno izkoristi za dokončno utrditev svojega vladajočega po­
ložaja. Po teh željah se je ravnal tudi v odnosu do zaveznice Nemčije. Bil je 
trdno odločen, da vse do konca vojne parlamenta ne skliče in da spremeni 
ustavo avstrijske državne polovice po željah nemškega meščanstva z oktro- 
ajem.
Res je Stürgkh postavljal neke meje absolutizmu vrhovnega armadnega 
poveljstva, zlasti na češkem, a njegovo zaupno navodilo deželnim predsedni­
kom konec julija 1914 je dalo vladnemu apratu med Čehi in Slovenci zavest, 
da se njegova preganjavska vnema ujema z željami naj višjih faktorjev države.5 
Sprejemal je tudi slovenske predstavnike, toda njegove obljube, da se bo po­
ložaj izboljšal, so bile prazne.6 Njegov zaupno izraženi pogled na pomen vojne 
proti Srbiji pojasnjuje takšno ravnanje. Na dan sarajevskega atentata se je 
izjavil za vojno proti Srbiji ne le v smislu pojmovanja vojne kot nadaljevanja 
zunanje politike z drugimi sredstvi, ampak predvsem kot možnost nadalje­
vanja notranje politike z drugimi sredstvi. V vojni je videl možnost, da se, 
kot je dejal, »pretrgajo vezi med slovanskimi strankami v Avstriji in veliko­
3 Pismena izjava Friesa Skeneja dne 7 . januarja 1 9 1 8 v Trstu vladni komisiji 
(»Kommission Alexy«), Allgemeines Verwaltungsarchiv (AVA), Dunaj, ministrstvo 
za notranje zadeve Präs. Z. 23680/M . I. ex 1 9 1 8 . Vojni režim v avstrijskih deželah, 
tudi v slovenskih, obravnavajo Josef Redlich, österreichische Regierung und Ver­
waltung im Weltkriege, Wien 19 25 ; Christoph Führ, Das k. u. k. Armeeoberkom­
mando und die Innenpolitik in Österreich 1 9 1 4 —1 9 1 7 . Graz—Wien—Köln, 1 9 6 8 ; 
Oskar Regele, Gericht über Habsburgs Wehrmacht, Wien—München, 1 9 6 8 .
4 Prim. Alexander Fussek, Ministerpräsident Karl Graf Stürgkh, rokop. diser­
tacija, Univ. Wien 1 9 6 0 , str. 1 1 9 .
5 Ch. Führ, o. c. str. 2 7 .
8 Prim. pismo dr. Evgena Lampeta dr. Janku Brejcu z dne 9 . septembra 1 9 1 4 
in pismo dr. Antona Korošca istemu z dne 23 . aprila 1 9 1 5 . NUK Ljubljana, rokop. 
odd. zapuščina Franca Erjavca.
srbskim in jugoslovanskim gibanjem.«7 Interpretacija pomena teh besed v 
ukrepanju oblasti je bila: Slovenci nimajo pravice do jugoslovanske povezave. 
Celo najbolj patriotični trializem je nedopustna, kar veleizdajska zahteva, 
kajti tudi to je oblika pridruževanja jugoslovanskemu gibanju. Nedopustne 
je kršenje dualizma, ki Slovence ločuje od drugih Jugoslovanov. Slovenske 
dežele morajo ostati v nemški državni sferi zaradi starih pravic, posebno pa 
še, ker čeznje vodi pot k južnemu nemškemu pristanišču, k Trstu.
že v prvih mesecih vojne so Slovenci doživeli še drugo zloveščo izkušnjo 
z Dunajem. Cesarsko zunanje ministrstvo je stopilo v pogajanja z Italijo in 
skušalo z ozemeljskimi ponudbami, ki so sprva obsegale samo Trentin, za­
gotoviti njeno nevtralnost. Te ponudbe pa so se postopoma večale in so 9. maja 
1915 že ustrezale tistemu, s čimer bi se Italija, po sodbi Lea Valianija, zado­
voljila v začetku aprila. Toda bilo je prepozno, saj je londonski pakt medtem 
bil že sklenjen. Zadnji seznam avstrijskih ponudb, je poleg Trentina, vseboval 
popravek meje na Soči in tudi že prepustitev Gorice Italiji. Trst, gotovo z ne­
posredno slovensko okolico, bi postal svobodno mesto, sicer še v okviru Av­
stroogrske, a z italijansko mestno in univerzitetno avtonomijo.8 Razume se, 
da predstavnikov prizadetega slovenskega naroda dunajska vlada o tem ni 
obvestila, kaj šele vprašala za svet. Barantanje za slovenska ozemlja je prišlo 
v javnost v času, ko je nevarnost via facti minila, tj. po vstopu Italije v vojno. 
Ostal je mučen vtis. Hrvaški tisk in za njim tudi slovenski ga je porabil, da 
podkrepi zahteve po reformi monarhije v smislu hrvaško-slovenskega državno- 
pravnega zedinjenja.9
Ni pa res, da tedaj dunajska vlada ne bi bila mislila tudi na Slovence. 
Skrbelo jo je, kako se bodo Slovenci obnašali ob italijanskem napadu! Prek 
tržaškega namestništva je izvedla anketo, koliko je možen italijansko-slovenski 
sporazum in tudi, ali kaže ustanavljati slovenske prostovoljske strelske od­
delke. Tržaško namestništvo jo je obvestilo o vznemirljivih tajnih italijansko- 
slovenskih stikih za skupno stališče ob italijanski vojni napovedi, torej o ak­
ciji Carla Galija, a tudi o Trumbičevem nasvetu tržaškim Slovencem in Split­
čanom, naj se z orožjem upro italijanski zasedbi in o tem, da so Slovenci proti 
italijanskim aspiracijam.1 0 Do nekih sprememb v praktični politiki do Slo­
vencev je prišlo v tej zvezi pri vrhovnem armadnem poveljstvu. 19. decembra 
1915 je predložilo vladi nekaj ukrepov, ki naj bi Slovence spodbudili v odporu 
proti italijanskemu ogrožanju njihovega ozemlja. To seveda ni bil kak predlog 
za rešitev slovenskega vprašanja, ampak je šlo le za nebistvene koncesije: 
olajšanje pritiska cenzure na slovenski tisk, dopustitev slovenske zastave, ob­
zir do narodnega čustvovanja in podobno.1 1 Nagibi vrhovnega poveljstva so 
bili čisto utilitaristični, njegovo zanimanje je veljalo le za čas vojne. Sloven­
skemu političnemu gibanju, celo še v jugoslovanskem smislu, je slej ko prej 
bilo popolnoma sovražno. Ni prenehalo podpirati represij ljudi, osumljenih, 
da so s takšnim gibanjem v zvezi. Zato je razumljivo, da je prek ministrstva
7 Haus-Hof-u. Staatsarchiv, Dunaj, Nachlass Macchio, Momentbilder aus dem 
diplomatischen Leben des Botschafters A. D. Freiherrn von Macchio (pogl. VIII). 
Cit. po Leo Valiani, La dissoluzione dellAustria-Ungheria, Milano, 1 9 6 6 , str. 1 2 7 .
8 L. Valiani, o. c., str. 97 sl.
9 Slovenec, 1 6 . junij 1 9 1 5 , št. 1 3 4 .
le Arhiv Slovenije (AS), fond. min. za notr. zadeve, vrsta aktov, med njimi 
Präs. Z. 9045/M . I. 4 . maj 1 9 1 5 (poročilo policijske direkcije iz Trsta). O italijansko 
slovenskih stikih v Trstu govore tudi akti notranjega ministrstva v AVA, Dunaj 
(Präs. Z. 10 863/M . I. 28 . maj 1 9 1 5 , 15 273/M . I. 20. julij 1915).
1 1 AS, min. za notr. zadeve Präs. Z. 27505/M . I. 2 8 . december 1 9 1 5 .
obrambe interveniralo spomladi 1918 tudi proti dopuščanju deklaracijskega 
gibanja, še posebno, ker je v njem videlo enega izmed vzrokov za slovenske 
vojaške upore.1 2
Tudi potem, ko se je izkazalo, da je strah pred naglim italijanskim vdorom 
prazen, Stürgkhova vlada še pomislila ni na kako revizijo politike do Slo­
vencev. Pač pa je puščala proste roke nemškim nacionalnim strankam, da so 
z njeno vednostjo in njenim odobrenjem pripravljali program za utrditev 
nemškega vladajočega položaja v avstrijski državni polovici, program, ki so 
ga kljub prepovedi političnega delovanja potem neovirano objavili o Veliki 
noči 1916.1 3 To so sloviti »Deutsche Belange«, uresničeni pa bi bili z oktro- 
iranimi ustavnimi spremembami. V zunanji politiki so »Belangi« pomenili 
najtesnejšo zvezo z Nemčijo, v notranji ohranitev dualistične strukture mo­
narhije obenem z odstopom Dalmacije Ogrski in Galicije bodoči poljski dr­
žavi, v smislu starega linškega nemško nacionalnega programa. To bi nem­
škemu elementu zagotovilo večino v državnem zboru. Druge zahteve »Be- 
langov« so se vse gibale v smeri utrditve gospodujočega položaja nemštva, 
z uvedbo nemškega državnega jezika, z razdelitvijo čeških dežel in z nadalj­
njim utrjevanjem nemške prevlade v slovenskih deželah, katerih edina naloga 
je, da služijo nemški poti do Trsta in njihova prihodnost pa je germanizacija.1 4 
Izoliranje slovenskih dežel od jugoslovanskega problema se krije z vztraja­
njem pri dualistični strukturi monarhije in pomeni nepremakljivo postavko 
vseh načrtov nemških strank in tudi kombinacij, o katerih razpravljajo vladni 
krogi. Sporadično se v teh krogih tedaj pojavlja sicer tudi misel o nekakšnem 
tetralizmu, to je o reformi monarhije v štiri zvezne države, Avstrijo, Ogrsko, 
Poljsko in Ilirijo. O takšnem načrtu je že konec januarja 1916 govoril notranji 
minister princ Konrad Hohenlohe državnozborskemu poslancu in članu hrvat- 
sko-slovenskega kluba prof. Vjekoslavu Spinčiču. 0 tem načrtu je govoril 
tudi zunanji minister Burian z vrhovnim dvornim mojstrom in zaupnikom 
cesarja Franca Jožefa Berchtoldom sredi maja istega leta. Toda vselej 
z izrecnim poudarkom, da bi Ilirija obsegla le Hrvatsko, Slavonijo, Bosno in 
Hercegovino in Dalmacijo, medtem ko bi Istra in Trst, s tem tudi slovenske 
dežele, morale ostati pri Avstriji. »Trst in Pulj potrebujemo mi!« je Hohen­
lohe brez ovinkov pojasnil zaprepaščenemu Istranu Spinčiču.1 5
Ne nasilna smrt predsednika vlade Stiirgkha 21. oktobra 1916, ne smrt 
starega cesarja Franca Jožefa 21. novembra 1916, ne nastop Körberjeve in 
kmalu zatem Clam-Martinicove vlade, ne zavladanje novega cesarja Karla, vse 
to ne pomeni preloma v prizadevanjih za oktroa nemških zahtev. Novi cesar 
se ne ravna po zamisli svojega predhodnika, prejšnjega prestolonaslednika 
Franca Ferdinanda, ki je nameraval prisego na ogrsko in avstrijsko ustavo 
odložiti, da bi si obdržal proste roke za preosnovo državne ureditve, ampak 
priseže na ogrsko ustavo in s tem potrdi dualistični sistem. Odgodi pa prisego 
na avstrijsko ustavo in si s tem obdrži možnost, oktroirati ustavne spre­
membe v avstrijski državni polovici.1 6 To je čisto na črti nemških prizadevanj 
za oktroa v okviru dualizma.
1 2 AS, min. za notr. zadeve, Präs. Z. 12 152/M . I. 28 . maj 1 9 1 8 .
1 3 Paul Molisch, Geschichte der deutschnationalen Bewegung in Österreich von 
ihren Anfängen bis zum Zerfall der Monarchie, Jena, 1 9 2 6 , str. 2 3 9 sl.
1 4 P. Molisch, o. c. 242 sl.
1 5 Spinčičev dnevnik, listek 5 0 5 , Arhiv Hrvatske, Zagreb; Hugo Hantsch, Leo­
pold Graf Berchtold, Graz—Wien 1 9 6 3 , II, str. 7 7 0 .
1 6 Prim. Felix Höglinger, Ministerpräsident Heinrich Graf Clam-Martinic, Graz- 
Köln, 1 9 6 4 , str. 1 1 1 .
Nov moment nastopi le zaradi splošnega poteka vojne, ki zmage ne obljublja 
še nobeni strani in zaradi diplomatske iniciative ZDA za sporazumen mir. To 
je čas, ko je tudi v Avstriji v dnevnem tisku objavljena nota Antante o vojnih 
ciljih. Mogoče jo je razumeti, da hoče Antanta monarhijo razbiti, a za Slo­
vence in Hrvate vsebuje sila problematično delitev jugoslovanskega vprašanja 
v srbski in črnogorski problem, z obnovo in povečanjem obeh držav, na eni 
strani in v osvoboditev Slovanov, po zadovoljitvi italijanskih zahtev, na drugi 
strani.1 7 Ne moremo razpravljati o pomenu, ki ga je ta, za Slovence in Hrvate 
tako kočljivi antantni program imel za izoblikovanje državnopolitičnega pro­
grama Jugoslovanov v monarhiji, ugotoviti pa moramo, da so se vrhovi habs­
burške monarhije v tem trenutku usmerili k prizadevanju za sporazumen 
mir, kar je pomenilo realno perspektivo za ohranitev monarhije. Še preden je
o tem spregovoril Wilson, je na seji skupne vlade, 12. januarja 1917, pod 
predsedstvom cesarja Karla, zunanji minister Czernin formuliral pojem miru 
brez zmagovalcev in premaganih.1 8 Ta seja se je prvič nekaj bolj ustavila ob 
jugoslovanskem vprašanju. V ospredju je bilo vprašanje, ali naj monarhija 
na zamišljenih mirovnih pogajanjih terja aneksijo Srbije in Črne gore ali vsaj 
mejne korekture ali ne. Sklep skupne vlade je bil, da je vojni cilj monarhije 
predvsem ohranitev integritete njenega dotedanjega državnega ozemlja. Pred­
sednik vlade Clam-Martinic je sicer govoril o nezadržnem prizadevanju Jugo­
slovanov po koncentraciji in da bi torej bilo bolje doseči jugoslovansko zedi­
njenje v okviru monarhije z aneksijo Srbije in Črne gore in tudi Czernin je 
izrazil mnenje, da se bo težnja Jugoslovanov k enotnosti prebila z elementarno 
silo »bodisi z nami, bodisi proti nam«, vendar nobena beseda na tej seji ne 
upravičuje domneve, da bi tudi le od daleč imeli v mislih kako revizijo dua- 
lističnega sistema in kako državnopravno zedinjevanje avstroogrskih Jugoslo­
vanov, vključno Slovence, v trialističnem smislu. Če je kdo od navzočih že 
tedaj mislil na kako konkretno rešitev jugoslovanskega vprašanja, seveda brez 
Srbije in Črne gore, v okviru monarhije, morda kot antitezo omenjeni zavez­
niški noti, potem je to moglo biti izključno v okviru subdualizma, tj združenja 
hrvaških dežel z Bosno in Hercegovino v posebno avtonomno enoto pod suve­
renostjo ogrske krone, brez Slovencev in Istre. O tem, kaj je Clam-Martinic 
v resnici imel v mislih, govori njegov elaborat o jugoslovanskem vprašanju, ki 
ga je še isto leto sestavil novembra meseca kot vojaški guverner v Črni gori.1 9 
Tu je ponovil misel, da je treba iskati poti za združenje Jugoslovanov znotraj 
meja habsburške monarhije z aneksijo Srbije in Črne gore, in sicer v obliki 
subdualistične pridružitve nove »Serbokroatie« ogrski državi. Za našo temo 
pa je najbolj pomembno, kako poudari, da je slovensko vprašanje najtežje 
rešljivo vprašanje jugoslovanskega kompleksa, saj gre za črto Maribor—Trst. 
Pod vplivom politike Jugoslovanskega kluba skuša najti vsaj delno zadovo­
ljitev Slovencev s tem, da bi južni del Primorja, tj. Istra, pripadel »Serbo- 
kroatiji«, da bi Trst postal državno pristanišče, drugim Slovencem pa bi bila
1 7 Prim. tolmačenje note po »Manchester Guardian« v Slovenskem narodu,
23. januar 1 9 1 7 , št. 1 8 ; prim. tudi Victor S. Mamatey, The United States and 
the dissolution of Austria-Hungary, Journal of Central European Affairs, X, okto­
ber 1 9 5 0 , št. 3; prim, tudi Dragoslav Jankovič, Jugoslovensko pitanje i krfska de­
klaracija 1 9 1 7 . godine, Beograd, 1 9 6 7 , str. 1 4 in sl.
1 8 Protokolle des Gemeinsamen Ministerrates der Österreichnisch-Ungarischen 
Monarchie (1914—1918), Eingeleitet und zusammengestellt von Miklos Komjathy, 
Budapest, 1 9 6 6 (odslej: Komjathy), str. 440 sl.; že pred izidom te zbirke je o jugo­
slovanskem vprašanju v zapisnikih avstroogrske skupne vlade pisal Nikola Petrovič 
(Zbornik Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat, Beograd, 1 9 6 7 , str. 725—788).
1 9 F. Höglinger, o. c., str. 210—2 1 5 .
dana nacionalna avtonomija. Torej jugoslovanska enota brez Slovencev. Zato 
ni upravičeno videti v seji avstroogrske vlade 12. januarja 1917 nekakšen vir 
majniške deklaracije in dokaz, da je bila dana po zamisli in pobudi dvora in 
vlade.2 0
Vse gradivo o politiki dunajske vlade in dvora do Slovencev tja do konca 
svetovne vojne docela zavrača domneve, ki se ponavljajo do najnovejšega časa, 
da je majniška deklaracija Jugoslovanskega kluba plod dvorske in vladne 
iniciative.2 1 To gradivo dokazuje, da je Lojze Ude leta 1960 upravičeno opo­
zarjal na dvomljivost teh domnev in jim ugovarjal.2 2 Novi viri povedo, da se je 
akcija za jugoslovansko državnopravno izjavo, ki naj bi bila dana vzporedno 
v hrvaškem saboru in v dunajskem državnem zboru, akcija, ki je potem rodila 
adreso opozicije v saboru februarja 1917 in izjavo Jugoslovanskega kluba 
30. maja 1917 v državnem zboru na Dunaju, začela po atentatu na Stiirgkha in
2 0 Tako sodi npr. N. Petrovič v navedenem delu, str. 7 4 1 .
2 1 Na znanstvenem zboru, ki ga je JAZU priredila 2 7 .—28 . decembra 1 9 6 8 v Za­
grebu ob 50-letnici nastanka Jugoslavije je prof. Vasa čubrilovič to vprašanje 
pustil odprto (»Danas je vrlo teško utvrditi koliko je čuvena Deklaracija od 3 0 . 
maja 1 9 1 7 ponikla iz sredine jugoslovenskog poslaničkog kluba u Rajhstagu 
u Beču, a koliko je to radjeno u sporazumu s austrijskom vladom i carem Karlom«), 
Vendar je dejansko z zmotnim poudarjanjem, da je avstroogrska vlada pod cesar­
jevim predsedstvom razpravljala o jugoslovanskem vprašanju 3 0 . maja 1 9 1 7 (pra­
vilno 3 0 . maja 1918), torej domnevno »istog dana, kada su jugoslovenski poslanici 
u austrijskom Rajhstagu postavili zahtev etc«, okrepil vtis o dvornem in vladnem 
izviru majniške deklaracije. Želel pa je temu vtisu vzeti njegovo dozdajšnjo poli­
tično ost in postaviti v ospredje objektivni zgodovinski pomen deklaracije kot 
stopnje h končnemu jugoslovanskemu zedinjenju (»Medutim, to nije za nas toliko 
ni važno. Za nas je glavno da je još za života Austro-Ugarske počelo postupno 
okupljanje jugoslovenskih zemalja Monarhije.«) — (Naučni skup u povodu 50-go- 
dišnjice raspada austro-ugarske monarhije i stvaranja jugoslavenske države, Zagreb 
1 9 6 9 , str. 91—92).
Isti avtor je tudi opozoril na pomen majniške deklaracije in slovenske politične 
akcije za premagovanje ozko hrvatske trialistične zamisli v bosensko-hercegovski 
politiki v smislu širšega, jugoslovanskega koncepta, ki je bosenskim politikom bil 
bližji in sprejemljivejši. (»Ova usko hrvatska zamisao rešenja jugoslovenskog pi­
tanja na trialističkoj osnovi dobija poslednjih godina rata širi jugoslovenski vid. 
Vrlo uticajni slovenački politički krugovi u Monarhiji tražili su da se stvori ne 
jedna Hrvatska, nego jugoslovenska federativna jedinica Monarhije... Ovakav 
stav zauzeli su jugoslovenski poslanici u Bečkom rajhstagu svojom deklaracijom 
od 3 0 . maja 1 9 1 7 . — Kako se rat primicao kraju, tako je sve više pobedivala 
jugoslovenska zamisao rešavanja položaja jugoslovenskih naroda i njihovih ze­
malja u Habzburškoj Monarhiji... Narodno Veče SHS ... proglasilo je svoje zemlje 
kao Državu Srba, Hrvata i Slovenaca (tprav.: Slovenaca, Hrvata i Srba. Op. J. P.). 
Bio je to korak, stepen, njihovom ujedinjavanju sa Srbijom i Cmom gorom. —
I bosanski politički ljudi učestvuju u ovim političkim kretanjima na slovenskom 
jugu. Jugoslovenska zamisao pri ujedinjavanju jugoslovenskih zemalja Habsburške 
Monarhije bila im je bliža i pristupačnija od usko hrvatske zamisli.«) — »Priloži«, 
IV, Sarajevo 1 9 6 8 , br. 4, str. 3 4 — Za dejstvo, da se je tudi v Bosni in Hercegovini 
uveljavila zamisel jugoslovenskega zedinjenja prek Države SHS in ne preprosta 
priključitev Srbiji v velikosrbskem smislu, je torej jugoslovanska politična akcija 
na temelju majniške deklaracije bila zelo pomembna (Prim. tudi: Hamdija Ka- 
pidžič, Bosna i Hercegovina pod austrougarskom upravom, Sarajevo 1968).
2 2 L. Ude, zbirna recenzija nekaterih novih del o nastanku Jugoslavije, Zgodo­
vinski časopis, XIV, 1 9 6 0 . D. Jankovič v navedeni knjigi pregleduje obstoječe teze
o izvoru majniške deklaracije, upošteva tudi opozorila L. Udeta in sklene: »Zaista 
je teško, na osnovu izvomog materiala kojim se razpolaže, utvrditi da li je doista 
bečki dvor dao konkretnu inicijativu za izdavanje Majske deklaracije (stvari takve 
vrste se uopšte vrlo teško utvrduju) kao što je isto tako teško ustanoviti da li su 
uoči otvaranja Parlamenta t. j. izdavanja Majske deklaracije postojale veze, i kakve 
veze izmedu bečkog dvora odnosno dvorskih krugova i tvoraca Deklaracije« (str. 
124).
smrti starega cesarja, in sicer v političnih stikih med Hrvaško-slovenskim 
klubom, starčevičanskimi pravaši in Radičevo stranko v Zagrebu, da je bila 
akcija konkretno sklenjena na sestankih 26. in 28. novembra 1916, torej dosti 
pred sejo skupne vlade 12. januarja 1917 in da gre torej za samostojno po­
litično iniciativo. Novi dokumenti nadalje pokažejo, kako je Clamova vlada 
do zadnjega trenutka majniški deklaraciji nasprotovala in končno pokažejo, 
da sta dunajska vlada in dvor vse do zadnjega, dokler je še mogoče govoriti
o integriteti njune notranje politike, Slovence vedno izključevala iz obravna­
vanja jugoslovanskega vprašanja, ki sta ga dopuščala le kot srbohrvaško in 
podrejeno dualistični strukturi monarhije.2 3 Preučevanje politike dunajskih 
vlad in krone do slovenskega vprašanja opozarja, da je treba politiko Jugoslo­
vanskega kluba in njemu bližnjih strank na Hrvaškem, starčevičanskih pra­
vašev, Radiča, disidentov koalicije, gledati z resnično jugoslovanskega, tj. tudi 
Slovence in njihovo pravico do samoodločbe upoštevajočega stališča in do­
sledno opustiti nehistorično osvetljevanje z izključnega vidika opredelitve za 
antanto ali za centralne države. Jugoslovanska usmeritev, kot rešitev sloven­
skega obstoja, je determinanta slovenske politike med vojno, toda problem 
slovenske samoodločbe ni preprosta alternativa med protiavstrijstvom in 
oportunizmom, ampak ima, zlasti zaradi imperialističnega postavljanja jadran­
skega vprašanja, svojo specifiko.2 4 Historiografija, ki hoče biti jugoslovanska, 
mora to specifiko poznati in upoštevati.
Usmeritev cesarja Karla in skupne vlade, 12. januarja 1917, k ohranitvi 
državne integritete po sporazumnem miru brez zmagovalcev in premagancev, 
ni rodila kake pripravljenosti, da bi habsburškim Jugoslovanom dopustili 
zedinjenje in državnopravno osamosvojitev v okviru monarhije. Vse kaj dru­
gega. Navzven se začno tajna pogajanja z antanto o posebnem miru, navzno- 
traj pa se ravno tedaj zelo okrepijo priprave za oktroa nemških zahtev v av­
strijski državni polovici, v želji, ustvariti izvršeno dejstvo še preden bi prišlo 
do premirja in mirovne konference. Misel na možnost oktroaja sta cesar in 
vlada Clama-Martinica opustila šele sredi aprila 1917. Na seji vlade 16. aprila 
je zunanji minister Czernin ta obrat obrazložil s tremi poglavitnimi razlogi:
1 . spričo revolucije v Rusiji ničesar storiti, kar nasprotuje demokratičnim 
tendencam; 2. ker bo treba poslati socialnodemokratske predstavnike v Stock­
holm, ne storiti ničesar, kar bi zanje bilo nesprejemljivo ali kar bi Rusom 
dokazovalo, da so Slovani v Avstriji zatirani; 3. izogniti se vsemu, kar bi ka­
zalo na tesno povezanost z Nemčijo, kajti vojna je postala križarski pohod 
proti Nemčiji. Zadnji razlog odseva vojno napoved ZDA Nemčiji. Zamisel 
oktroaja je postala neaktualna, ni pa še bila odpravljena. Tudi po obnovitvi 
parlamentarnega življenja je cesar opustil prisego na avstrijsko ustavo in si 
ohranil proste roke, da oktroa uresniči pozneje.2 8
Za Slovence je pomemben podatek, da v vsej razpravi med vlado in nem­
škimi meščanskimi strankami o vsebini oktroiranih ustavnih uredb, posebno
3 3 To so poglavitni sklepi še neobjavljene razprave avtorja (J. P.) o nastanku 
majniške deklaracije. Zdaj v knjigi »Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo (Ljub­
ljana 1971).
2 4 Na specifiko vprašanja slovenske narodne samoodločbe med prvo svetovno 
vojno je opozoril že Sperans (E. Kardelj) v »Razvoju slovenskega narodnega vpra­
šanja«, Ljubljana 19 3 9 , str. 201—2 0 2 . V novejšem času je o tej specifiki največ 
pisal Dušan Kermavner, zlasti v knjigi »Ivan Cankar in slovenska politika leta 
1918«, Ljubljana 1 9 6 8 .
2 5 F. Höglinger, o. c., zlasti str. 1 1 1 , 1 3 6 —1 4 5 , 1 4 7 ; Milada Paulova, Tajny vybor
(Maffie) a spoluprace s Jihoslovany v letech 1 9 1 6 —1 9 1 8 , Praha, 1 9 6 8 , str. 1 8 5 —1 8 6 .
še o razdelitvi dežel po nacionalnih okrožjih, na izrecno zahtevo predstavnikov 
alpskih Nemcev sploh niso govorili o slovensko-nemških deželah, ampak so 
razmejitev po nacionalnih okrožjih predvideli zgolj na češkem. Možnost ka- 
skega slovenskega okrožja na Štajerskem in Koroškem, ki bi dalo Slovencem 
vsaj neko varstvo pred majorizacijo, je bila izključena. Nemcem v slovenskih 
deželah je zadoščal že stari položaj obenem z njihovim okrepljenim položajem 
v državi kot celoti.
Deklaracija jugoslovanskega kluba 30. maja 1917, ki je zahtevala državno- 
pravno zedinjenje vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov na ozemlju monarhije in 
tako obenem z deklaracijo češkega svaza terjala odpravo dualizma, se je 
s politiko vlade in dvora ujemala le v eni točki : v priznanju habsburškega 
monarha kot državnega poglavarja. Ta točka se je ujemala s tedaj temeljnim 
političnim ciljem vlade in dvora, tj. z mirovnimi pogajanji doseči ohranitev 
integritete habsburške monarhije. V vseh drugih točkah je majniška deklara­
cija bila v nasprotju z intencijami vlade in dvora, ki pa sta se za zdaj zado­
voljila s poglavitnim dejstvom, da je Jugoslovanski klub priznal jugoslovansko 
vprašanje kot notranje vprašanje monarhije. Na tem področju pa sta dvor in 
vlada računala s starimi možnostmi.
Po odprtju parlamenta skušata vlada in dvor brez resničnih koncesij po­
miriti Čehe in Slovence in jih pridobiti za oportunistično taktiko v parla­
mentu, da bi antanto, kjer je Rusija še vedno upoštevanja vreden dejavnik, 
prepričala o svoji notranji moči in povečala svojo tehtnost na morebitnih mi­
rovnih pogajanjih. Izjave cesarja in predsednika vlade v parlamentu pomenijo 
odklonitev jugoslovanske in češke državnopravne izjave, toda odstavitev 
Clama-Martinica, mandat novemu predsedniku Seidlerju, ki v svojo vlado na 
lastno pobudo pokliče uradnika Žolgerja kot prvega Slovenca v vsej zgo­
dovini monarhije, posebno pa še 2. julija 1917 izdana amnestija za politične 
zapornike, to so bili ukrepi, ki naj bi odtehtali vztrajanje pri dualizmu, 
odklanjanje priznanja narodne samoodločbe in nedoločnost izjav o vsebini 
nacionalne avtonomije.2 « In res pride v Jugoslovanskem klubu do omahovanja, 
posebno še, ko konec julija 1917 vlada ustanovi oddelek za ustavno reformo, 
seveda le za avstrijsko državno polovico. Pod vplivom ostre kritike oportu­
nizma Jugoslovanskega kluba pri čeških politikih in pa v klubu samem in 
vsekakor tudi pod vplivom krfske deklaracije srbske vlade in Jugoslovan­
skega odbora se uveljavi radikalnejša taktika. Jugoslovanski klub proglasi 
majniško deklaracijo kot minimum, tj. nobenega odstopanja od njenega pro- 
tidualističnega bistva in razširi svojo politično dejavnost na Hrvaško in v 
Bosno in Hercegovino. Ljubljanska izjava 15. septembra je uvod v deklara­
cijsko gibanje v tem smislu.2 7 Radikalizacija taktike Jugoslovanskega kluba 
in Šušteršičev poraz na Kranjskem Seidlerjeve vlade nič ne omajeta v njenem 
stališču, da je reforma ustave možna le na temelju dualizma, za Slovence 
pa bi se dalo govoriti le o avtonomiji v okviru kronovin. Niti ta avtonomija 
ne bi temeljila na ustanovitvi narodnostnih okrožij na Štajerskem in Ko­
roškem, ampak le na personalnem načelu.2 8
2 6 F. Höglinger, o. c., str. 1 8 3 —18 6 ; Christine Kosnetter, Ministerpräsident Dr. 
Ernest Seidler, rokop. disertacija Univ. Wien, 1 9 6 3 , zlasti str. 43—4 5 .
2 7 Prim. J. Pleterski, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, ZČ, 
XXII, 1 9 6 8 , str. 1 8 1 —1 8 2 ; D. Kermavner, o. c., poglavje »O radikalizaciji in demo­
kratizaciji slovenske meščanske politike v letu 1917«.
2 8 Helmut Rumpler, Das Völkermanifest Kaiser Karls vom 1 6 . Oktober 1 9 1 8 , 
München 1 9 6 6 , zlasti str. 22 in 6 5 —7 3 .
Jeseni in pozimi 1917/18 utrdi vrsta dogodkov nepopustljivost vlade in 
cesarja. V oktobrski revoluciji vidijo centralne države predvsem izločitev Ru­
sije iz antante. Tu je zmaga pri Kobaridu in prodor na Piavo, tu je naraščajoči 
vpliv Nemčije in pritisk nemških strank v državi. Vtis vojne napovedi ZDA 
Avstro-Ogrski, ki je do nje končno prišlo 7. decembra 1917, je omiljen z objavo
14 Wilsonovih točk in pa z izjavo angleškega premiera Lloyda Georgea komaj 
mesec dni za tem, ki obe zanikata, da bi vojni cilj antante bil razbitje habsbur­
ške monarhije, čeprav torej vlada in dvor prav nič ne odstopata od svojega 
odklanjanja majniške deklaracije in januarja 1918 še stopnjujeta pritisk na 
češke in jugoslovanske predstavnike,2 9 se vsekakor zaradi ozirov na vtis v tu­
jini vendar ne odločita za nove represivne ukrepe in spočetka trpita razmah 
jugoslovanskega deklaracijskega gibanja.3 0 Toda gibanje vnese v politični po­
ložaj nov, nepredviden element. Slovensko vprašanje ni več le vprašanje 
taktiziranja med vlado in strankarskimi voditelji, deklaracijsko gibanje je 
gibanje množic, ki vnašajo v jugoslovansko vprašanje čisto novo dimenzijo. 
Iz slovenskih dežel prihajajo dunajski vladi svarilni klici in prošnje za inter­
vencijo od cesarskih namestnikov in deželnih predsednikov.3 1 Temu se pri­
druži vtis kongresa zatiranih narodov Avstro-Ogrske v Rimu v začetku aprila 
1918 in istočasni izbruh Sixtove afere z razkritjem ponudb cesarja Karla za 
poseben mir. Pritisk Nemčije in nemških strank naraste in avstrijska vlada 
ter cesar se odločita, da jugoslovansko deklaracijsko gibanje potlačita. Izjava 
predsednika vlade Seidlerja 3. maja 1918, da tudi v primeru, če pride do 
kake jugoslovanske države, v tej državi prav gotovo ne bo ozemlja, ki leži 
na poti do Jadranskega morja in je povezano z nemškim ozemljem, tj. slo­
venskega ozemlja, in grožnja da bo vlada v tem smislu nastopila z vsemi 
zakonitimi sredstvi, je naznanila konec dopuščanja deklaracijskega gibanja. 
Slovenske vojaške upore, ki so se dogodili prav v teh dneh, so avstrijske 
oblasti razumele ne le kot izraz radikalizacije mirovnega in socialnega gibanja 
pod vplivom oktobrske revolucije, ampak tudi kot neposreden učinek deklara­
cijskega gibanja.3 2 25. maja 1918 je obnovitev nemškega kurza potrdil sam 
cesar, ko je sprejel zastopnike Nemcev in nemškutarjev iz slovenskih dežel, 
jim zagotovil nerazdeljivost kronovin in zavarovanje nemške poti do Jadrana, 
izključil možnost, da bi se slovenske dežele pridružile jugoslovanski državi in 
obljubil ostre ukrepe.3 3
V tem položaju se 30. maja 1918 sestane pod predsedstvom cesarja skupna 
avstro-ogrska vlada z edino točko dnevnega reda: jugoslovansko vprašanje.8 4 
Vsi so vznemirjeni zaradi silovitosti jugoslovanskega gibanja, vsi so si edini, 
da je treba jugoslovansko agitacijo zatreti in tudi, da je treba za jugoslo­
2 9 Prim. Dragovan Šepič, Oktobarska (revolucija 'i jugoslavensko pitanje u 
Austro-Ugarskoj 1 9 1 7 —1 9 1 8 , Historijski zbornik, XI—XII, 1 9 5 8 / 5 9 .
3 0 Prim. Lojze Ude, Deklaracijsko gibanje na Slovenskem (navedeni zbornik 
»Naučni skup...« Zagreb 1969); referat istega avtorja na kongresu zgodovinarjev 
v Ohridu, septembra 1 9 6 9 .
3 1 Zlasti konvolut min. za notr. zadeve 7859/M . I. ex 1 9 1 8 v AS s poročili deželnih 
predsednikov oz. namestnikov iz Trsta, Kranjskega in Koroškega. Tudi akti v fondu 
istega ministrstva v AVA Wien.
3 2 Prim. op. 1 2 ; a tudi mnenje min. preds. Hussareka v pismu škofu Jegliču 
dne 24 . septembra 1 9 1 8 (cit. v: Jože Jagodic, Nadškof Jeglič, Celovec 1 9 5 2 , str. 2 2 3 
do 225; delo je bilo napisano že leta 19 4 0 ; dalje Helmut Rumpler, Max Hussarek, 
Nationalitäten und Nationalitätenpolitik in Österreich im Sommer des Jahres 1 9 1 8 , 
Graz—Köln, 1 9 6 5 , str. 87).
3 3 Glej dnevni tisk.
3 4 Komjathy, str. 6 6 1—6 6 9 .
vansko vprašanje pripraviti nek program. Ne morejo se zediniti, kakšnega. 
Medtem ko so madžarski predstavniki za delno subdualistično rešitev tako, 
da bi se avtonomija Hrvatske razširila tudi na Dalmacijo, Bosna in Hercego­
vina pa bi bili neposredno priključeni Ogrski, govori Seidler v smislu zdru­
ženja vseh hrvaških dežel ter Bosne in Hercegovine v trialistično državno- 
pravno enoto. Toda v eni točki so vsi edini : Slovenci morajo ostati izključeni 
iz kakršnekoli jugoslovanske države, njihovo vprašanje je treba rešiti v okviru 
Avstrije. Kako, o tem, razen o represivnih ukrepih, ni nobene predstave.
Neuspeh pomladanskih ofenziv centralnih držav prisili cesarja, da se od­
reče Seidlerju in zaupa vlado Hussareku. Ta bi naj našel z navidezno večjo 
spravljivostjo pot, ki bi pripeljala monarhijo neokrnjeno do neizogibne mi­
rovne konference. Hussarek pošlje skupnega finančnega ministra Spitzmiil- 
lerja na Hrvaško in v Bosno, da bi vzbudil vtis, da namerava pripraviti rešitev 
jugoslovanskega vprašanja.3 5 Glede Slovencev pa ostane pri starem: oni niso 
del jugoslovanskega vprašanja. 15. avgusta 1918 so se sicer v tisku pojavili 
neki načrti za ustavno reformo, v smislu preobrazbe Avstrije v konfederacijo 
nacionalnih držav. Na odločen ugovor nemških strank se ministrski predsed­
nik takih zamisli javno odreče.3 6 Znano Hussarekovo pismo škofu Jegliču
24. septembra 1918, ki v njem svari, da slovenska politika ne sme odstopiti 
s prave patriotične poti in terja od Jegliča, naj skrbi, da jugoslovansko gibanje 
ne zdrsne v nelojalne kolesnice, je bilo pred kratkim povod za sodbo avstrij­
skega zgodovinarja Helmuta Rumpler j a, ki jo bomo navedli: »Hussarek se 
je popolnoma zavedal najgloblje neiskrenosti v srečanju dunajske vlade s Slo­
venci. Hussarek se je jedru problema hote izognil. Da je jugoslovanski pro­
blem zelo težaven... da radikalni elementi dobivajo vedno več vpliva, vse 
to je knezoškof vedel sam in je tudi obžaloval. Speljati gibanje — po besedah 
Hussareka — v tisti vir, ki bo zagotovil državo ohranjujoči in dinastiji zvesti 
razvoj, vse to pa ni bilo odvisno od škofa, ampak od dunajske in tudi bu- 
dimpeštanske vlade. A dunajska vlada je upala, da bo Hrvate s tem, da jih 
bo zadovoljila, izvabila iz jugoslovanskega gibanja in osamila Srbe in Slovence. 
Ne en sam samcat med dunajskimi državniki, pa čeprav so se kot Hussarek 
zavzemali za federalistično rešitev jugoslovanskega vprašanja, ni pri tem 
nikoli pomislil, da je treba upoštevati tudi slovenske zahteve. Zdi se, da je 
prva akcija za ustvaritev lastne jugoslovanske države prišla iz Ljubljane.«3 7 
K tej sodbi bi pripomnili, da ne cesar ne vlada nista imela v tem času moči, 
tudi, če bi imela spoznanje in voljo, rešiti probleme, ki jih monarhija ni mogla 
rešiti od marčne revolucije naprej. In bilo je tudi že zdavnaj prepozno. Ko je
11. oktobra 1918 cesar Karl poklical predsednika Jugoslovanskega kluba dr. 
Korošca in mu nakazal, da bi lahko prišlo v monarhiji do ustanovitve jugo­
slovanske države, tudi z udeležbo Slovencev, mu je Korošec odgovoril: »To, 
kar se je zgodilo, je dovolj za naše nezaupanje.«3 8
Po kapitulaciji Bolgarije 26. septembra in po postopnem razkroju fronte 
na Balkanu v Avstro-Ogrski ni bilo več učinkovite notranje politike. Zadnja 
seja skupne vlade 22. oktobra 1918, ki ji je predsedoval cesar Karl,3 9 je bila 
pod vtisom Wilsonovega odgovora, da morajo narodi sami odločiti, kakšno 
dejanje avstro-ogrske vlade bo zadovoljilo njihove težnje. Bila je tudi pod
3 5 Prim. H. Rumpler, Max Hussarek, str. 98—1 0 0 .
3 6 H. Rumpler, Das Völkermanifest, str. 1 5 —1 6 .
3 7 H. Rumpler, Max Hussarek, str. 8 7 .
3 8 Vladimir Ravnihar, Mojega življenja pot, rokopis spominov, AS Ljubljana.
3 9 Komjathy, str. 695—7 0 3 .
vtisom ustanovitve Narodnega veča in sklepa o jugoslovanskem zedinjenju. 
Zato tudi sklep te seje, da je treba »misliti na rešitev jugoslovanskega vpra­
šanja v smislu zedinjenja vseh jugoslovanskih ozemelj v okviru monarhije«, 
pri čemer še vedno ni bilo pojasnjeno, ali naj se to zgodi v subdualistični 
obliki ali kako drugače, ni imel na praktični potek dogodkov nobenega vpliva 
več. Prav tako tudi ne znani manifest cesarja Karla objavljen 16. oktobra. 
Znano je, da je tudi ta manifest ostajal v okviru dualizma in tako zapiral 
Slovencem pot v jugoslovansko skupno državo, znane so tudi vse druge za 
Slovence nesprejemljive postavke tega manifesta. Kar so raziskovanja ugo­
tovila novega, je to, da so Karlovi motivi pri izdaji manifesta bili izključno 
zunanjepolitični, tj. želja vplivati na Wilsonov odgovor, in pa, da se je mani­
fest rodil iz načrta, ki so ga predlagali nemški poslanci 10. oktobra 1918. Nji­
hovi motivi nikakor niso bili kaka uvidevnost nasproti drugim narodom, 
ampak račun, da bodo s poudarjanjem pravice do samoodločbe in državnosti 
na nacionalnem ozemlju podkrepili zahteve po priključitvi nemških ozemelj 
na Češkem Nemški Avstriji.4 0
Avstrijski vojaški zgodovinar Oskar Regele je raziskoval, koliko je bilo 
v zadnjih dneh oktobra možnosti, da bi feldmaršal Borojevič, poveljnik 
armadne skupine na jugozahodni fronti, uresničil namen, ki ga je po lastni 
izjavi tedaj imel, namreč, da bi zasedel Dunaj in rešil cesarja in njegovo 
oblast. Ugotovil je, da je tedaj zaradi jugoslovanskega prevrata prišlo že do 
popolnega zloma zaledne organizacije Borojevičeve armadne skupine in da 
se je Borojevič moral, kot pravi Regele, že 1 . novembra ukloniti dejstvu na­
rodnih svetov v Zagrebu in Ljubljani in opustiti sanje o ponovitvi Jelačičevega 
pohoda na Dunaj.4 1 Ta epizoda je svojevrsten izraz temeljnih sprememb, ki 
so se dogodile v tem prostoru v sedmih desetletjih, med letom 1848 in 1918.
4 0 H. Rumpler, Das Völkermanifest, str. 3 9 —4 0 .
4 1 Oskar Regele, Gericht über Habsburgs Wehrmacht, Letzte Siege und Unter­
gang unter dem Armee-Oberkommando Kaiser Karls I. — Generaloberst Arz von 
Straussenburg, Wien—München, 1 9 6 8 , str. 1 6 6 .
15 * Л ! ш 'в ^ ' }
Slovenci
(1848— 1918)
Začetke modernega družbenega razvoja, ki je pripeljal k nastanku sloven­
skega naroda, je treba iskati najpozneje v 16. stoletju (»slovenska kmečka 
vojna« 1515, izid prve slovenske knjige 1550 kot uvod k velikopotezni književni 
dejavnosti slovenskih protestantov, veliki hrvatsko-slovenski upor 1573 s svo­
jimi državnopravnimi zahtevami).1 Dejstvo, da so prve v slovenskem jeziku 
tiskane besede (1515) zapis bojnih klicev upornih kmetov, je na svoj način 
značilno za celotno narodno nastajanje Slovencev: To je bil upor novih moči 
proti zgodovinsko pogojenemu položaju, v katerem je bil slovenski živelj 
omejen na spodnje socialne, politično brezpravne temeljne plasti, vrhnje, 
vladajoče pa so bile narodnostno tuje. To je bil položaj družbene etnične stra­
tifikacije. Še dve stoletji družbene rasti in vedno bolj zavestnega jezikovno 
kulturnega ustvarjanja je bilo treba, da je čas razsvetljenstva ustvaril prvo 
znanstveno koncepcijo slovenske zgodovine, utemeljene na slovenskem ljud­
stvu kot njenem združujočem nosilcu (Anton Tomaž Linhart 1788).2 še nadalj­
njih šest desetletij je moralo poteči, morali so še priti vplivi obstanka Ilirskih 
provinc in pa hrvatskega ilirizma, da so Slovenci 1848 izrekli svoj prvi poli­
tično narodni program.3
1. Federalistični program iz leta 1848
Predvsem kmetje so bili tisti, ki so pri Slovencih reagirali na marčno 
revolucijo na Dunaju s širokim revolucionarnim gibanjem; hoteli so nemu­
doma odstraniti fevdalne odnose. To gibanje je trajalo do septembra 1848, 
ni pa imelo skoraj nobenih stičnih točk s politično akcijo slovenske inteli­
gence, v katere vrstah je nastal narodni program Slovencev: Zedinjenje vseh 
slovenskih ozemelj, ne oziraje se na obstoječe kronovinske meje, v eno avto­
nomno ozemeljsko enoto (Zedinjena Slovenija); znotraj te enote naj bi slo­
venski jezik imel enake pravice kot nemški v nemških deželah. »Zedinjena 
Slovenija«, ki naj bi kmalu stopila tudi v zvezo s Hrvatsko, je bila zamišljena 
v okviru Avstrije, vendar ne bi bila vključena v Nemško zvezo. Ta program, 
ki se je pri Slovencih oblikoval pod vplivom liberalnega toka, je postavil 
svoje nosilce ne le v nasprotje s konservativnimi močmi monarhije, marveč 
tudi proti nemškim liberalcem. Ti so namreč v vsakem primeru vztrajali na 
stališču, da slovensko ozemlje po zgodovini pripada Nemški zvezi. Svojo
1 Prim. Friedrich Engels, Der deutsche Bauernkrieg; v: Karl Marx in Friedrich 
Engels, Werke VII (Berlin/Ost 1960) 3 7 0 . Peter Radies, Ein ,windisches‘ Reich; v: 
Die Reform 9 (1870) 16 3 0 sl. Bogo Grafenauer, Boj za staro pravdo v 1 5 . in 1 6 . sto­
letju na Slovenskem (Ljubljana 1974). Edvard Kardelj, Die Vierteilung. Nationale 
Frage der Slowenen (Wien—Frankfurt—Zürich 1971).
2 Fran Zwitter, Prva koncepcija slovenske zgodovine; v: Glasnik muzejskega 
društva Slovenije 20 (1939) 3 5 5—3 7 2 .
3 Isti avtor, Les origines de l’illyrisme politique et la création des Provinces 
Illyriennes; v: Le Monde Slave 2 (1933) 9 1 sl. Fran Petrè, Poizkus ilirizma pri 
Slovencih (1835—1849) (Ljubljana 1939) 3 0 8 sl. Bogo Grafenauer, Zgodovina slo­
venskega naroda V (Ljubljana 1974) 202 sl.
zgodovinsko terjatev so podpirali z argumentom, da Nemčija potrebuje Trst 
in pot k temu pristanišču zase.4
Sredi 19. st. je bilo slovensko jezikovno ozemlje v celoti v okviru habsbur­
ških vladarskih meja, politično pa ni obstajalo in bilo je, kljub svoji majhno­
sti, še gosto presekano z mejami kronovin in razbito na več kraljevin. Na 
Kranjskem, ki je pomenilo jedro Slovenskega ozemlja, je živelo samo 36 °/ o 
celotnega slovenskega prebivalstva; velika gmota je živela v sosednjih ozem­
ljih štajerske, Koroške in Primorskega, še naprej od teh dežel je segalo 
slovensko naselitveno ozemlje v mejno Ogrsko (pokrajina med rekama Muro 
in Rabo v Železni in Žalski županiji) in pa na Beneško v severnovzhodnem 
delu videmske province (Beneška Slovenija). To je bilo ozemlje, ki je bilo 
kar zadeva kmečko prebivalstvo, v celoti naseljeno z ljudmi slovenskega je­
zika, strnjeno in zaokroženo, z jasnimi jezikovnimi mejami. Njegova severna, 
nemško-slovensko jezikovna meja, se je izoblikovala v 15. st., po koncu sred­
njeveške germanizacije bolj severnih ozemelj ; potekala je od zahoda proti 
vzhodu poprek skozi Koroško in štajersko in razločevala slovensko podeželje 
(znano pri sosedih nemškega jezika že od nekdaj s pojmom »das Windische«), 
od nemškega. Na severovzhodu je tekla jezikovna meja z madžarsko sose­
ščino. Jezikovna meja na zahodu, nasproti furlanskim oz. italijanskim ozem­
ljem, se je že od prvih stoletij slovenske naselitve odlikovala po svoji jasnosti 
in trajnosti. Vzhodna meja slovenskega ozemlja se je južno od Mure ujemala 
z mejo med avstrijskimi in ogrskimi deželami, do kraja nedaleč severno od 
Reke, kjer je ta slovensko hrvatska meja zavila proti zahodu k ustju Dragonje 
na zahodni istrski obali.
Znotraj teh jezikovnih meja ni bilo skoraj nobenih neslovenskih agrarnih 
naselbin. Izjema je bil jezikovni otok kočevskih Nemcev, izjema je bila tudi 
koroška Kanalska dolina, kjer so si izmenoma sledile nemške in slovenske 
občine in v nadaljevanju tudi gorenjska občina Bela peč. Če ne upoštevamo 
nekaterih izjem na istrski zahodni obali, tudi ni bilo nobenih italijanskih 
agrarnih naselij pa tudi nobenih madžarskih v Prekmurju znotraj slovenskih 
jezikovnih meja. A vendar Slovenci na tem svojem naselitvenem ozemlju niso 
živeli sami med seboj. V letu 1846 je to ozemlje štelo približno 1 330 000 pre­
bivalcev, med njimi 1 182 000 Slovencev (88,9 %), a tudi 73 000 Nemcev in
73 000 Italijanov (skupaj 11,1 °/a).5 Plemstvo in uradništvo, to je bilo nemško; 
toda tudi naj večji del meščanov ni bil slovenski: bil je nemški, v obalnih 
mestih večidel italijanski. Čeprav sta se tudi pri Slovencih meščanstvo in 
inteligenca že pomembno razvila, so v tistem času višje socialne plasti še 
vedno bile po večini nemške oziroma italijanske, v majhnem delu tudi mad­
žarske.
Nemci in Italijani so bili na slovenskem naselitvenem ozemlju po številu 
manjšina; bili pa so družbeno, gospodarsko, kulturno in — zlasti Nemci — 
tudi politično izredno pomembni in mogočni. Vtisnili so mestom in deloma 
tudi trgom, nemški oz. italijanski značaj, celo tam, kjer so med prebivalci
4 Jos. Apih, Slovenci in 1 8 4 8 . leto (Ljubljana 1888) 6 3 sl. Fran Zwitter, Slo­
venski politični preporod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike; 
v: Zgodovinski časopis 1 8 (1964) 7 5 sl. Vasilij Melik, Elementi revolucionarnosti 
v slovenski politiki 1 9 . stoletja; v: Elementi revolucionarnosti v političnem živ­
ljenju na Slovenskem (Ljubljana 1973) 30 sl. Janko Pleterski, Narodna in politična 
zavest na Koroškem. Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva slovenske 
Koroške v letih 1 8 4 8 —1 9 1 4 (Slovenska matica. Razprave in eseji 7 , Ljubljana 1965)
9 sl.
5 Grafenauer, Zgodovina V 270 sl.
mesta po številu bili manjšina. Služeči »navadni« prebivalci mest so bili 
večidel Slovenci, meščanstvo samo pa zelo pogosto dvojezično, četudi je 
zanj jezik kulture in poslov nedvomno bil nemški. Kako so se oblikovala 
jezikovna razmerja med nemškim veleposestnikom ali tovarnarjem in pa 
slovenskimi delavci, je mogoče razbrati iz izjave nekega nemškega meščana 
na južnem Koroškem v letu 1861 : »Saj ima vendar slehernik nesporno pravico 
določati, v katerem jeziku bo govoril v svoji lastni hiši. In tako mora biti 
vsakemu gospodu prosto dano, da govori s svojimi poljskimi ali tovarniškimi 
delavci po nemško, če hoče, da ga razumejo, mora tudi uporabiti v ta namen 
potrebna sredstvo, to pomeni, vzel bo samo takšne delavce, ki nemški ra­
zumejo .. ,«e
Slovenski program iz leta 1848 je bil, kot je opazil Robert A. Kann, prvi 
federalistični program v zgodovini monarhije, ki se je utemeljeval izključno 
na etnične danosti.7 Nemški živelj višjih plasti na slovenskem ozemlju je 
tedaj in pozneje vselej odločno zavračal »upostavitev čisto novega kraljestva, 
ki bi svoje državljane združevalo na temelju Magne charte neke gramatike« 
(Anastasius Grün).8 Temu ustrezno je bilo tudi stališče splošne nemške me­
ščanske politike v Avstriji. Predlog nemške levice (Ludwig Löhner) iz leta 
1848, ki je predvideval tudi ustanovitev »Slovenske Avstrije«, je ostal epizoda, 
enako kot podobna ideja Richarda Charmatza v letu 1904.» Temeljno stališče 
Slovencev nasproti temu zavračanju je posrečeno izrazil še pred začetkom 
ustavnih posvetovanj v Frankfurtu dr. Jožef Kranjc, pozneje znani sistematik 
avstrijskega privatnega prava. Najprej je pripomnil, da se Slovenci ne bodo 
sami ubili iz golega strahu pred smrtjo, nato pa je nadaljeval: »Nobenemu 
narodu ni mogoče odrekati, da sme varovati svoje temeljne pravice, pa naj 
so komu drugemu še tako nevšečne, kajti če je moja hiša sosedu previsoka, 
je ta še vedno nima pravice podreti, da bi si pridobil boljši razgled.«1 0
2. Politizacija temeljnih plasti
V času obnovljenega absolutizma je dobilo slovensko gibanje na zunaj 
zopet skoraj izključno značaj kulturnega gibanja. Vsi politični časopisi so 
prenehali izhajati, ostale so samo stare »Novice« (dr. Janez Bleiweis) kot 
gospodarsko kulturni časopis in pa cerkveno glasilo »Zgodnja Danica« (Luka 
Jeran). V letu 1852 so oblasti prepovedale izid »Zemljevida slovenske dežele 
in ozemlja«, ki ga je Peter Kozler pripravljal od leta 1848; avtorja so sodno 
preganjali.1 1 Pičlo število liberalno misleče inteligence se je posvetilo jezi­
kovno kulturni dejavnosti. Radikalnejše svobodomiselne ideje tega kroga je 
izrazil pesnik Simon Jenko. Kmečko prebivalstvo pa je bilo prepuščeno sa­
mo sebi s problemi postopka zemljiške odveze.
8 Stimmen aus Innerösterreich 1 (1861) 29 .
7 Robert A. Kann, Das Nationalitätenproblem der Habsburgemonarchie. Ge­
schichte und Ideengehalt der nationalen Bestrebungen vom Vormärz bis zur Auf­
lösung des Reiches im Jahre 1 9 1 8 I (Veröffentlichungen der Arbeitsgemeinschaft 
Ost 4, Graz—Köln 1964) 3 0 4 .
8 Breda Požar, Anastasius Grün in Slovenci (Maribor 1970) 46 .
9 Rudolf Wierer, Der Föderalismus im Donauraum (Schriftenreihe des For­
schungsinstituts für den Donauraum 1 , Graz—Köln 1960) 34, 1 1 2 sl. Apih, Slo­
venci 2 4 1 .
1 9 Gratzer Zeitung, 1 0 . Junij 1 8 4 8 Nr. 92 , Priloga društva »Slovenija«. Prim. 
Stane Granda, Graška Slovenija v letu 1 8 4 8 / 4 9 , ZČ 28 (1974) 6 4 .
1 1 Valter Bohinec, Peter Kozler in prvi zemljevid slovenskega ozemlja (Ljub­
ljana 1975) 1 2 sl.
Ko je vlada zavrgla načelo jezikovne enakopravnosti, se je obnovila izključna 
veljava nemškega jezika v upravi, slovenski jezik je bil dovoljen za ustno 
občevanje s slovenskimi strankami, ki nemškega jezika niso znale. Slovenski 
konservativci so načelno pritrdili konkordatu. Ker pa je konkordatna šola 
pod vplivom slovenske duhovščine v veliki meri ustregla načelu osnovno­
šolskega pouka v materinskem jeziku, so tudi nekonservativni Slovenci v njem 
videli izboljšanje v primerjavi s prejšnjimi razmerami. Tako je v šolskem 
letu 1864/65 v osnovnih šolah slovenskega podeželja v glavnem veljala slo­
venščina kot učni jezik, le na Spodnjem Štajerskem je poleg 82 slovenskih 
obstajalo še 143 utrakvističnih šol. Na slovenskem jezikovnem ozemlju Ko­
roške pa je obstoj 73 slovenskih osnovnih šol poleg petih utrakvističnih in 
devetih nemških sploh pomenil najvišjo točko, ki ga je osnovnošolski pouk 
v materinem jeziku sploh kdaj dosegel v zgodovini te dežele.1 2 Okoliščina, 
da je šlo za konkordatne šole, je v naslednjih letih olajšalo nemško liberalni 
večini na Koroškem izvesti utrakvizacijo vseh slovenskih šol.1 3
Od političnih pridobitev leta 1848 je obveljalo uradno priznanje etnične 
celotnosti Slovencev pod tem imenom; stara nemška etnična oznaka »Windi- 
sche« je živela naprej le še v ljudski rabi, toda pozneje so jo nasprotniki 
slovenske enakopravnosti pobrali in politično zlorabili.1 4
Z obnovo ustavnega življenja je oživelo tudi slovensko politično gibanje 
s svojima obema tokovoma. Znova se je oglasila zahteva po »Zedinjeni Slo­
veniji« ; kmalu pa se ji je pridružilo prizadevanje, da bi politični program 
Slovencev vskladili s programom »federalistične desnice«. V centralizmu fe­
bruarskega patenta so Slovenci videli predvsem nevarnost nadvlade nemškega 
meščanstva in zlasti še nemške birokracije, saj je prav ona v 50. letih »najbolj 
temeljito osmukala zeleno drevesce slovenskih upov«.1 5 Zato so poglede usmer­
jali k federalističnim Tirolcem, Čehom, Poljakom in Hrvatom, ki pa niso 
zastopali etničnegea federalizma, marveč federalizem zgodovinskih enot. V 
Celovcu je Andrej Einspieler menil, da je našel rešitev: oblikoval je »zgodo­
vinsko pravno« zahtevo po obnovitvi nekdanje deželne skupine »Notranja 
Avstrija« (štajerska, Koroška, Kranjska, Primorska). »Notranja Avstrija« bi 
ob ohranitvi starih dežel združila vse Slovence (razen beneških in ogrskih) 
v eni višji politični enoti. V tej tvorbi, ki bi imela splošni deželni zbor in 
dvorno pisarno, bi Slovenci predstavljali samo relativno večino (poleg itali­
janskih, nemških in istrsko-hrvatskih »notranjih Avstrijcev«), bi pa mogli, 
tako kot tudi druge narodnosti, odločati o svojih lastnih narodnih potrebah 
v narodnih kurijah in mogli bi se čutiti domače v jezikovno zaokroženih 
administrativnih okrožjih. Pojavile so se še druge zamisli (obnovitev pred­
marčnega »Kraljestva Ilirije«, ki bi mu bilo treba pridružiti še slovensko 
spodnjo štajersko), toda le Einspielerjeva »Notranja Avstrija« je prišla
25. septembra 1865 uradno v razpravo kot »mariborski program«. Ta program
1 2 Detail-Conscription der Volksschulen in den im Reichsrathe vertretenen 
Königreichen und Ländern (Wien 1870). Prim. Vladimir Schmidt, Zgodovina šol­
stva in pedagogike na Slovenskem III (Ljubljana 1966) 279 sl.
1 3 Lojze Ude, Zgodovina slovenskega pouka na koroških osnovnih šolah; v: 
Osnovna šola na Slovenskem 1 8 6 9 —1 9 6 9 (Ljubljana 1970) 1 8 0 sl.
1 4 Die Wahrheit über Kärnten. Eine Abwehrschrift gegen die Verunglimpfung 
unseres Heimatlandes durch die südslawischen Gegner (Klagenfurt 1914) 52 sl. 
Lojze Ude, Teorija o vindišarjih — »Windische« (Celovec 1956) 24 sl. Pleterski, 
Narodna in politična zavest 2 0 5 sl.
1 5 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1 8 4 8 do 
1 8 9 5 I (Ljubljana 1955) 6 5 .
je naletel na strastno zavračanje pri nemških liberalcih, ni vzbudil nobenega 
soglasja pri federalistih, vrh tega pa je izzval tudi ugovore pri slovenskih 
zagovornikih narodnopravno utemeljenega programa »Zedinjene Slovenije«, 
to je pri »Mladoslovencih« (liberalcih).1 6
Od prvih deželnozborskih volitev v letu 1861 do januarskih volitev 1867 
je trajalo oblikovanje slovenske narodne stranke. Ta stranka je obsegla oba 
že v letu 1848 nakazana politična tokova, liberalnega in konservativnega. Glede 
na to, da so bili duhovniki poglavitna opora organizacijskega delovanja, so 
bili liberalci vzdržni pri javnem zagovarjanju svojih nazorov, da bi tako zago­
tovili pristajanje konservativcev na program narodne enakopravnosti. Kleri­
kalna prizadevanja pa v 60. letih v slovenski narodni stranki niso bila od­
ločilna.1 7
Politično delovanje se je razvijalo predvsem v čitalnicah, ustanovljenih po 
hrvatskem vzgledu. Razširile so se od Trsta (1861) čez vse slovensko ozemlje.
V glavnem so bile po mestih in trgih (v letu 1867 jih je bilo skupno 57: na 
Kranjskem 16, Goriškem 16, Tržaškem 8, Istri 2, štajerskem 13, Koroškem 2). 
Bistveno so prispevale k okrepitvi politične slovenske narodne zavesti med 
tistim delom prebivalstva, ki je imelo politične pravice, četudi so le bolj 
obstransko delovale tudi v podeželskih občinah. Odločilni prodor je dosegla 
slovenska stranka pri deželnozborskih volitvah leta 1867, ko je zmagala v 
volilnem razredu podeželskih občin skoraj celotnega jezikovnega ozemlja; 
v mestni kuriji (volilnem razredu) je bila uspešna samo na Kranjskem pa 
tudi na Goriškem, kjer so po zaslugi reforme deželnega volilnega reda iz 
leta 1866, Slovenci lahko pridobili celo tri mandate v volilnem razredu vele­
posestev. Kranjski deželni zbor je prvič dobil slovensko večino. V vseh deželah 
skupaj je bilo izvoljenih 44 slovenskih poslancev (1861 jih je bilo 22) in prvič 
je bilo dokazano, da se je tudi slovenski kmet odločil za enakopravnost svo­
jega jezika in za narodni program. To je bil dokaz, »da je slovenski narod 
v resnici na svetu, da živi, da se zrelo politiško giblje, da nismo samo naro­
dopisen pojem«, kakor je tedaj vzkliknil Mladoslovenec dr. Valentin Zarnik.1 8 
Obseg te politične predstavljenosti je ostal v bistvu nespremenjen do leta
1914, z izjemo, da je mestna kurija na Kranjskem dokončno volila slovensko 
šele od leta 1883 naprej, da je volilni okraj podeželskih občin v slovenskem 
delu Istre šele od leta 1881 in vsaj en volilni okraj podeželskih občin na 
Koroškem šele od leta 1880 naprej nepretrgoma volil slovenske kandidate.1 9
3. Plebiscitarna predstavitev narodnega vprašanja
Leto 1866 in evropska kriza tja do leta 1871, ki jo je v Avstriji spremljala 
še ne presežena misel na povračilno vojno proti Prusiji, ustanovitev dualizma
1 6 Isto delo II (Ljubljana 1956) 1 0 6 sl. Vasilij Melik, Die slowenische Politik 
am Anfang des Dualismus (1867—1870); v: Der österreichisch-ungarische Ausgleich 
1 8 6 7 . Materialien der internationalen Konferenz in Bratislava 28 . 8 .—1 . 9 . 1 9 6 7 , 
izd. L’udovit Holotik in Anton Vantuch (Bratislava 1971) 6 0 7 sl.
1 7 Isto delo 627 sl.
1 8 Ferdo Gestrin in Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca 1 8 . stoletja do 
1 9 1 8 (Ljubljana 1966) 1 5 0 .
1 9 Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1 8 6 1 —1 9 1 8 (Ljubljana 1965) 203 sl. Isti 
avtor, O razvoju slovenske nacionalno-politične zavesti 1 8 6 1 —19 1 8 ; v: Zgodovinski 
časopis 24 (1970) 3 9 sl.
in sprejem decembrskih ustavnih zakonov,2 ® vse to je dalo pobudi Mlado­
slovencev velik zamah in gibanju za Zedinjeno Slovenijo dotlej nesluteno di­
namiko. Ko je odstopila Benečijo, je Avstrija Italiji prepustila tudi »Beneško 
Slovenijo«. To dejstvo je vzbudilo pri Slovencih bojazen pred nadaljnjo med­
državno delitvijo slovenskega ozemlja in tudi pred možnostjo, da bi bilo pri­
ključeno Nemčiji. To je bil povod za mogočen val velikih ljudskih zborovanj 
pod milim nebom (imenovanih tabori) po vseh slovenskih deželah. Prvi tabor 
se je zbral 9. avgusta 1868 v Ljutomeru na vzhodnem Spodnjem štajerskem, 
zadnji pa 6. avgusta 1871 v Zgornjih Buhljah v bližini Celovca. Po svoji pogla­
vitni zahtevi so bila ta ljudska zborovanja plebiscit za Zedinjeno Slovenijo; 
služila naj ne bi samo rešitvi slovenskega vprašanja v Avstriji, marveč bi naj 
pomenila tudi dokaz pred Evropo o obstoju lastne narodne individualnosti, 
preprečila naj bi nevarnost mednarodnih barantij s slovenskimi ozemlji.
V štajerskem in goriškem deželnem zboru so vložili interpelacije v smislu 
zahteve po Zedinjeni Sloveniji, v kranjskem deželnem zboru, ki je edini imel 
slovensko večino pa so v tem smislu sprejeli adreso. Kongres hrvaških, srbskih 
(iz Hrvatske in Vojvodine) in pa slovenskih politikov v Ljubljani od 1 .—3. de­
cembra 1870 je programsko poudaril misel politične solidarnosti in skupnosti 
usode Slovencev, Hrvatov in Srbov monarhije. Taborsko gibanje, ki je obse­
galo tudi jugoslovansko misel, so v letu 1871 končale prepovedi Hohenwartove 
vlade. Ko je tako prenehala nujna potreba, da enotno nastopajo na ljudskih 
zborovanjih, se je pokazalo, kako globoko je medtem že napredovala ideološka 
cepitev v slovenski stranki.2 1
Že v začetku občutne, a vedno spet potlačene razlike, so postajale v času 
sprejema liberalnih zakonov in odstranitve konkordata vedno močnejše. Ko 
je pod vladnim pritiskom prenehal izhajati časopis »Slovenec«, ki ga je od 
leta 1865 izdajal v Celovcu Andrej Einspieler in v katerem so se mogli oglašati 
tudi Mladoslovenci, so le-ti ustanovili 1868 v Mariboru svoje lastno glasilo 
»Slovenski narod«. List je izrazil negodovanje spričo dualizma, ki je Slovence 
ločil od Hrvatov in jih politično izročil Nemcem. Po drugi strani je prišlo do 
zbližan j a med slovenskimi in nemškimi klerikalnimi zagovorniki konkordata; 
na Kranjskem, Štajerskem, Goriškem, na Spodnjem štajerskem in Koroškem 
so bila ustanovljena katoliška društva na nadnacionalni podlagi. Glede na to, 
da so tudi Mladoslovenci v nemških klerikalcih videli zaveznike v boju za 
izvršitev ustavnega člena 19, ki je govoril o enakopravnosti narodov v deželah, 
so bili v konkordatnem vprašanju še zelo zadržani. Ko pa se je postavilo 
vprašanje neposredne priključitve Slovencev avstrijski Pravni stranki (1872), 
liberalni Mladoslovenci niso več popuščali. Sklicali so se na to, da bi takšna 
priključitev pomenila podporo fevdalni in cerkveni reakciji, torej nekaj, kar 
bi Slovencem, pri katerih je ogrožena narodnost, ne pa vera, moglo samo 
škoditi.
Državnozborske volitve leta 1873 so Slovence zatele ločene v dve stranki. 
Mladoslovenci so nastopih v smislu Zedinjene Slovenije z enim samim osred­
njim volilnim odborom za celotno slovensko ozemlje, konservativni Staro-
2 0 Fran Zwitter, Vzroki in posledice avstrijsko-ogrskega sporazuma; v: Zgodo­
vinski časopis 22 (1968) 1 sl. Gerald Stourzh, Die Gleichberechtigung der Natio­
nalitäten und die österreichische Dezemberverfassung von 1 8 6 7 ; v: Der öster- 
reichisch-ungarische Ausgleich von 1 8 6 7 . Vorgeschichte und Wirkungen, izd. Peter 
Berger (Wien—München 1967) 1 8 6 sl. Stourzh govori o vlogi slovenskega poslanca 
Dr. Lovra Tomana pri pripravljanju čl. 1 9 .
2 1 Prijatelj, Kulturnopolitična zgodovina III (Ljubljana 1958) 9 6 . Vasilij Melik, 
Slovensko narodno gibanje za časa taborov; v: Zgodovinski časopis 23 (1969) 7 5 sl.
Slovenci pa so nastopili v vsaki deželi posebej. Od 8 izvoljenih državnozborskih 
poslancev so bili 4 Mladoslovenci. Ostali so v državnem zboru samostojni 
(tkim. divjaki) do konca 1874, tedaj pa so se tudi oni pridružili opozicijskemu 
Hohenwartovemu klubu, kateremu so Staroslovenci pripadali že od začetka 
(Sigmund grof Hohenwart je bil celo izvoljen kot kandidat Staroslovencev 
na Kranjskem). Poglavitni vzrok te obnovitve »narodne sloge« in skupne slo­
venske stranke je bil germanizacijski pritisk nemškoliberalne vlade in njene 
birokracije.2 2 To je tisti čas, ko je kranjski deželni zbor zopet dobil nemško 
večino po nemški zmagi v veleposesti, mestni kuriji in pa v trgovski in obrtni 
zbornici (1877), čeprav je ljudsko štetje 1880 na Kranjskem ugotovilo samo 
6,5 % nemško govorečega prebivalstva.
4. Taaffejevo meddobje
Padec nemškoliberalne vlade v letu 1879 je Slovencem prinesel določeno 
olajšanje.2 3 Že samo dejstvo, da je notranji minister Taaffe ob julijskih držav­
nozborskih volitvah uradništvu naročil, naj se ne vmešava, je omogočilo Slo­
vencem pridobiti 13 državnozborskih poslancev (prej 8). Med temi je bilo 
tudi pet nemških aristokratov (zopet tudi Hohenwart), od katerih so slovenski 
politiki pričakovali, da bo slovenska delegacija z njimi dobila večjo veljavo 
pri vladi. Poleg tega so takšne kandidature dokazovale, da slovenska stranka 
svoje zahteve po narodni enakopravnosti nikakor ni izenačevala z izključitvijo 
Nemcev na slovenskem ozemlju. To je bilo jasno vidno tudi v slovenskem 
osnutku jezikovnega zakona (1882): ta zakon je za vsa slovenska ozemlja, 
vključno Kranjsko, zahteval samo priznanje slovenskega kot zunanjega urad­
nega jezika poleg nemškega oz. italijanskega, pri čemer bi položaj nemškega 
kot edinega notranjega uradnega jezika v vseh teh ozemljih ostal docela 
nedotaknjen.2 4
Slovenci so se kot člani Hohenwartovega kluba in del »federalistične« 
večine v državnem zboru od leta 1879 omejevali na neposredno dosegljive 
drobne zahteve. Zedinjena Slovenija, slovenska univerza, polna jezikovna ena­
kopravnost, vse te tradicionalne temeljne zahteve so praktično odrinili na 
stran kot nedosegljive ideale daljnje prihodnosti. Ta oportunistična taktika 
( drobtinčarska politika) seveda ni mogla zagotoviti nikakršne celovite rešitve 
slovenskega vprašanja. Pridobila pa je od Taaffejeve vlade manjše koncesije, 
ki so seštete pomenile pomembno utrditev slovenskih položajev — predvsem 
na Kranjskem, po drugih deželah manj, ali pa sploh ne, kot npr. na Koroškem. 
Prvič (in tudi zadnjič) je postal Slovenec (Andrej Winkler) deželni predsednik 
na Kranjskem; tisti uradniki, ki so se najbolj izpostavili v svojih germaniza- 
cijskih prizadevanjih, so bili s Kranjskega prestavljeni drugam; slovenski 
uradniki in profesorji, ki so prej morali delati v oddaljenih kronovinah, so se 
mogli vrniti spet v svojo domovino, slovenskemu jeziku je bila priznana večja
2 2 Prijatelj, Kulturnopolitična zgodovina III 2 3 0 . Vasilij Melik, Razcep med 
staroslovenci in mladoslovenci; v: Zgodovinski časopis 26 (1972) 8 5 sl. Isti avtor. 
Slovenska politika v drugi polovici sedemdesetih let 1 9 . stoletja; v: ZČ 28 (1974) 
2 6 9 sl.
2 3 Prijatelj, Kulturnopolitična zgodovina V (Ljubljana 19) 5 5 sl. Dušan Ker­
mavner, Slovenska politika v letih 1 8 7 9 do 1 8 9 5 . Političnozgodovinske opombe 
k peti knjigi Ivana Prijatelja: Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgodovine 
1 8 4 8 —1 8 9 5 (Ljubljana 1966) 1 7 1 sl.
2 4 Slovenski narod 3 0 . marec 1 8 8 2 .
veljava v šoli, pri uradih in sodiščih. To so bili sadovi prvih let Taaffejeve 
vlade in pri tem je tudi ostalo. Na temelju novih volitev sta dobila trgovska 
in obrtna zbornica Kranjske (1881) in pa ljubljanski občinski odbor (1882) 
slovensko večino. Nemška večina v kranjskem deželnem zboru je s tem 
postala le še utvara. Pa vendar je dopustil Taaffe nove deželne volitve šele 
potem, ko je poteklo celotno mandatno obdobje in tako je šele 1883 kranjski 
deželni zbor dobil dokončno slovensko večino. Nemška stranka na Kranjskem, 
ki so jo slovenski »nemško usmerjeni« meščani in vaški veljaki zapustili, je 
kopnela in se je kmalu odrekla kandidiranju v kurijah podeželskih in mestnih 
občin, z izjemo Kočevja, obdržala pa je vse mandate veleposesti. Že leta 1880 
je opustila svoj dnevnik, leta 1893 tudi svoj tednik. Dejansko pa so Nemci 
na Kranjskem ostali še naprej nesorazmerno močno vpliven dejavnik, ne samo 
spričo svojih nedotaknjenih postojank v gospodarstvu in svojega splošnega 
položaja v državi. Nemška deželnozborska frakcija namreč nikakor ni bila 
politično izolirana manjšina; v letih 1896— 1908 je bila v zvezi s slovenskimi 
liberalci celo vladajoča večina. Tudi obnovljeni volilni red in pa deželna ustava 
iz leta 1908 sta ji zagotovili možnost veta proti vsakršnim nezaželenim novim 
spremembam sistema.2 5
5. Problemi obstoja
Po podatkih ljudskega štetja iz leta 1910 je štelo navzoče prebivalstvo na 
istem ozemlju, na katero se nanašajo v začetku navedene številke iz leta 
1846, okroglo 1 724 000 ljudi, število oseb s slovenskim občevalnim jezikom 
med tem prebivalstvom pa je znašalo 1 325 000 ali 76,9 %, z nemškim obče­
valnim jezikom 208 000, z italijanskim občevalnim jezikom 191 000. Delež Slo­
vencev v prebivalstvu tega ozemlja se je torej zmanjšal od 88,9 na 76,9 %.2 8 
Medtem ko se je v avstrijski polovici monarhije prebivalstvo med leti 1846 in 
1910 pomnožilo za 57,5 % pa je število Slovencev, po preračunu Frana Zwittra, 
naraslo samo za 18,8 %, tako da je bil njihov prirastek daleč najmanjši med 
vsemi osmimi poglavitnimi jezikovnimi skupinami avstrijske državne polo­
vice.2 7
Poglavitni vzrok za tak razvoj, po mnenju istega avtorja, ni bila germa­
nizacija ali italijanizacija, marveč dejstvo, da se je prebivalstvo na sloven­
skem jezikovnem ozemlju v tem času v splošnem tako počasi množilo, kot le 
v malokaterem drugem področju Evrope. Tega si pa ni moči pojasniti s pre­
majhnim številom rojstev ali s preveliko smrtnostjo, marveč je prvi vzrok 
izredno močno izseljevanje. Le še Irska in Luksemburg sta imela do leta 
1910 med evropskimi deželami z urejeno statistiko, nižjo stopnjo prirastka 
kot ga je imelo prebivalstvo na slovenskem jezikovnem ozemlju. Res obstajajo 
razlike med posameznimi deželami tega ozemlja. Najslabši je bil položaj na 
Kranjskem, kjer se je v 65 letih število navzočega prebivalstva povečalo samo 
za 11,3°/» (negativni migracijski saldo je znašal približno 150 000 oseb pri 
472 431 oz. 525 925 navzočih). Nekaj bolje je bilo na Koroškem (plus 22,4 %)
2 5 Allgemeines Verwaltungsarchiv, Dunaj: Ministerium des Innern, Präsidium 
Z. 2752/M I ex 1 9 0 6 .
2 6 Janko Pleterski, Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno; v: Jugoslo­
venski narodi pred prvi svetski rat, izd. Vasa Cubrilovič (Srpska akademija nauka
i umetnosti, posebna izdanja 416, Odeljenje društvenih nauka 61 , Beograd 1967) 
762 sl.
2 7 Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od 1 8 . stoletja do današnjih dni
(Ljubljana 1936) 5 9 sl.
in v slovenskem delu Štajerske (plus 27,6 % > ; celotna Štajerska plus 42,5 %, 
znamenje veliko ugodnejšega razvoja v nemškem delu dežele!). Bistveno bolje 
pa je bilo na Goriškem (plus 39 % >), a le Istra (plus 69,6 % se je povzpela nad 
avstrijsko povprečje. Izjema je seveda bil Trst s svojo vrtoglavo stopnjo 
rasti (plus 182 o / o ). V obeh nazadnje omenjenih ozemljih pa je prebivalo v letu 
1910 samo 8,9 % vseh Slovencev in tako je mogel tamkajšnji razvoj splošni 
rezultat za Slovence le neznatno izboljšati.
Vzroki tega kritičnega demografskega položaja so v splošnem gospodar­
skem razvoju tega časa, predvsem v ostrini splošne agrarne krize ravno na 
slovenskem ozemlju.2 8 Po zemljiški odvezi je na slovenskem področju Av­
strije prišlo skoraj celotno poljedelsko zemljišče — 97,5 % — v lastnino 
kmetov, nekaj manj v ogrskem Prekmurju (75 %). Izjema so bila tista pod­
ročja na Goriškem in v okolici Kopra ter Pirana, kjer je obstajal kolonat, 
kajti tega zemljiška odveza ni zajela.
Prodor individualnega kmečkega gospodarstva je bil povezan s težkimi 
obremenitvami zaradi izplačila odškodnine nekdanjim zemljiškim gospodom. 
Zlasti vaško prebivalstvo z malo zemlje je bilo težko prizadeto, ker je izgubilo 
svoje ugodne servitutne pravice. Vzporedno z ogrožanjem obstoja te plasti se 
je že v 50. letih začel prvi val izseljevanja s slovenskega podeželja. Obreme­
nitev zemljiške posesti z davki — sorazmerno je bila naj večja na Kranjskem 
in večja v slovenskem kot v nemškem delu Štajerske — je nedvomno eden 
najpomembnejših dejavnikov hude agrarne krize v slovenskih deželah ob 
koncu 19. st., četudi se je položaj potem zaradi revizije katastra nekoliko 
izboljšal in so bili davki na Kranjskem in v Istri zmanjšani.
Druge prvine krize so bile splošni padec cen za agrarne pridelke in pa 
uničenje vinogradov zaradi trtne uši, še posebno pa izpad nekdanjih nekme­
tijskih stranskih virov dohodka kmetovalcev po gradnji železnice. Odpadel 
je dohodek iz prevozništva in ladjarstva pa tudi iz kmečke trgovine. Konku­
renca tujega blaga je povzročila propad domače obrti in presahnil je zaslužek 
iz majhnih krajevnih industrij, ki so tudi propadle. Okrepila se je agrarna 
prenaseljenost. Obseg agrarne proizvodnje se je sicer stalno večal, vendar 
ne dovolj, da bi izenačil odpadle neagrarne dohodke. Že v 60. letih je začela 
hitro naraščati hipotekarna zadolžitev; po gospodarski krizi leta 1873 pa je 
prišlo že do skokovitega naraščanja. Okrog 1890 je znašal dolg, vpisan na 
kmečka posestva na slovenskem ozemlju, že približno 120 000 000 goldinarjev, 
kar ustreza približno polovici vrednosti teh zemljišč, preračunano po kata­
strskem dohodku. Po nekem preračunu iz leta 1902 je imelo kmetijstvo na 
Kranjskem vsako leto približno 5 milijonov kron izgube. Spričo naraščajo­
čega zadolževanja kmečkih posestev je prihajalo vedno pogosteje do tega, da 
so zemljišča prešla v roke neagrarnih posestnikov. To je pomenilo v območju 
severne etnične meje in v okolici istrskih obalnih mest tudi prehod v neslo­
venske roke. Res se je okrepila kapitalistična posest na vasi, vendar je ta 
proces spremljala drobitev kmečke posesti. V letu 1910 je ustvarilo polje­
delstvo z živinorejo približno 60 % narodnega dohodka slovenskega jezikov­
nega ozemlja, delež oseb, ki so pripadale poljedelstvu med tistimi, ki so pla­
čevali davek na dohodek pa je znašal samo še 6,6 %. Beg z dežele je povzročil 
od leta 1880 naprej stalno absolutno manjšanje agrarnega prebivalstva. Ta 
beg pa je imel v pretežni meri obliko izseljevanja v tuje, največkrat čez­
morske dežele in izčrpal je večino slovenskega naravnega prirastka. Agrarna
2 8 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, 
izd. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergej Vilfan I (Ljubljana 1970) 6 3 1 sl.
kriza se je tako v desetletjih po letu 1873 že spreminjala v krizo obstoja slo­
venskega naroda.
Industrijski razvoj je bil prešibak, da bi mogel v večji meri zaposlovati 
delovne moči, ki so prihajale z dežele. Slovenska področja lahko veljajo kot 
posebno značilen primer za nek splošnejši pojav, namreč ta, da je indu­
strijski razvoj v Avstriji v času med letom 1869 in 1910 le še poglobil razliko 
med starimi industrijskimi in neindustrijskimi področji.2 9 Seveda je tudi 
na slovenskem področju vendarle absolutno naraščalo neagrarno gospodar­
stvo. V desetletju 1900— 1910 je upadel delež agrarnega prebivalstva pri Slo­
vencih celo najmočneje med vsemi jezikovnimi skupinami Avstrije.3 0 Po pro­
padu starih železarn in po dolgotrajni prehodni dobi, ki je pahnila delavce 
v najhujšo bedo, so postali železarstvo, rudarstvo in lesna industrija vodilne 
gospodarske veje, če merimo velikost investicij, koncentracijo proizvodnje in 
število zaposlenih. Na Kranjskem in v slovenskih delih štajerske je naraslo 
število industrijskih delavcev med letom 1852 in 1912 od 6000 na 36 000, šte­
vilo zaposlenih v obrti pa od 22 700 na 42 300.3 1
Poseben problem slovenskega narodnega razvoja je narodna oziroma oze­
meljska pripadnost kapitala. Po neki cenitvi je znašalo okrog leta 1914 raz­
merje med slovenskim in neslovenskim (nemškim, italijanskim) kapitalom, • 
investiranim v industrijo slovenskih dežel približno 1:10.3 2 Razmerje med do­
mačim in tujim (v slovenskih deželah in zunaj njih domiciliranim) kapitalom 
v veliki industriji, rudarstvu in bankah pa se je po neki drugi razčlembi raz­
vijalo takole: do 1873 je bilo 1:2, blizu leta 1914 pa 1:8.3 S Razmere, ki jih 
izražata oba številčna podatka, so rojevale probleme tako v območju medna- 
rodnostnih odnosov kot tudi glede nadaljnjega gospodarskega razvoja, kajti 
tuji kapital je v veliki meri odvajal sadove dela v tujino.
Ta problematika odseva tudi v razvoju podatkov o gospodarski in socialni 
pripadnosti prebivalstva v zvezi z občevalnim jezikom na slovenskem etnič­
nem ozemlju.3 4 Slabe strani gospodarskega položaja in dogajanja so imele
2 8 Herbert Matis und Karl Bachinger, Österreichs industrielle Entwicklung; v: 
Die Habsburgermonarchie 1 8 4 8 —1 9 1 8 (Wien 1973) 229 sl. Toussaint Hočevar, Eco­
nomic determinants in the development of the Slovene national system (Referat na 
Louisiana State University, New Orleans 1973). Prim.: Isti avtor. The Structure 
of the Slovenian Economy 1 8 4 8 —1 9 6 3 (New York 1965).
3 0 Poklicna pripadnost prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom (v pro-
milah)
Kmetijstvo Industrija Trgovina Javne službe,
in gozdar. in obrt in promet prosti poklici
1 9 0 0 7 5 4 1 3 4 3 6 7 7
1 9 1 0 6 7 6 1 5 0 6 9 1 0 5
Poklicna pripadnost vsega prebivalstva na Slovenskem
1 9 1 0 5 6 6 1 8 2 1 1 7 1 3 5
Berufsstatistik nach den Ergebnissen der Volkszählung vom 3 1 . Dezember 
1 9 1 0 Heft 1 : Hauptübersicht (österreichische Statistik, Neue Folge 3 / 1 , Wien 1916) 
8 8 . Isto delo Heft 4 —6: Steiermark, Kärnten und Krain, Küstenland und Dalma­
tien (österreichische Statistik, Neue Folge 3 / 4 —6 , Wien 1915).
3 1 Bogo Grafenauer, Slovenija — Gospodarstvo; v: Enciklopedija Jugoslavije, 
izd. Miroslav Krleža VII (Zagreb 1968) 3 5 7 sl. (z literaturo). Ferdo Gestrin, Oris 
gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma; v: Kronika 1 7 (1969) 
1 2 9 .
3 2 Isto delo 1 3 1 .
3 3 Jože Šorn, Nacionalno poreklo velikega kapitala v industriji in bančništvu 
na slovenskem ozemlju; v: Jugoslovenski istorijski časopis 8 (1969) 1 3 6 .
3 4 Pleterski, Položaj Slovencev 766 sl.
k
za slovensko prebivalstvo težje posledice kot pa za prebivalstvo nemškega 
oz. italijanskega jezika v teh deželah. Kar zadeva agrarno krizo, je to lahko 
razložiti, saj je agrarno prebivalstvo tega ozemlja bilo skoraj izključno slo­
vensko. V primerjavi z nemškim oz. italijanskim agrarnim prebivalstvom 
celotne Avstrije pa se že kažejo razlike v tem smislu, da je smer razvoja na 
Slovenskem šla predvsem v drobljenje kmečke posesti, medtem ko je pri 
nemškem in italijanskem agrarnem prebivalstvu v splošnem ta smer bila bolj 
diferencirana in za koncentracijo agrarne posesti bolj ugodna.
Bolj očitne so bile te razlike v primeru slovenskega neagrarnega prebi­
valstva. To je bilo videti že v okoliščini, da se je njegovo število množilo toliko 
počasneje kot pri sodeželanih nemškega oz. italijanskega jezika, ki v tem 
času niso poznali nobenih migracijskih izgub. Analiza številk ljudskih štetij 
iz leta 1900 in 1910 kaže, da se je tudi v času modernega gospodarskega 
razvoja do svetovne vojne vedno znova obnavljal za Slovence tradicionalni 
pa tako neugodni pojav etnične stratifikacije v neagrarnem gospodarstvu. Ze 
takrat je avstrijska statistična služba opozorila na dejstvo, da pomeni slo­
vensko industrijsko prebivalstvo med vsemi v Avstriji bivajočimi narodi 
poseben primer, kajti pri njem je delež delavcev nenavadno velik.3 5 Slovenski 
delavci, kolikor jih je statistika s svojim merilom občevalnega (ne materin­
skega) jezika sploh izkazovala, so v velikem številu delali v podjetjih neslo­
venskega kapitala pod neslovenskim vodstvom. Zapadali so, zlasti na Štajer­
skem in Koroškem, procesu germanizacije in sicer sorazmerno hitreje kot pa 
je raslo njihovo število. Do neke mere drugačen je razvoj v Trstu, kjer je bila 
na začetku 20. st. italijanizacija bistveno zadržana. Tudi v gospodarski panogi 
trgovine in prometa je ostalo število samostojnih slovenskih podjetnikov ve­
liko premajhno v primerjavi s številom slovenskih delavcev. V blagovnem 
prometu, v najpomembnejši skupini te panoge, je izkazoval edinole slovenski 
jezik manjši delež samostojnih kot pa delež delavcev, kar glede na okoliščino, 
da Slovenci niso imeli v lasti kakih velikih, koncentriranih transportnih in 
trgovskih podjetij, znova priča o etnični stratifikaciji. Drug obraz istega po­
java lahko najdemo v dejstvu, da je izkazoval slovenski jezik pri kopenskem 
prometu (železnica in pošta), poleg ukrajinskega, najmanjši delež pri name­
ščencih in hkrati največji delež pri delavcih.
Tudi podatki o denarništvu in zavarovalništvu pričajo o stopnji gospo­
darske in socialne premajhne razvitosti slovenskega naroda. Položaj sloven­
skega prebivalstva, če ga merimo po deležu slovenskega jezika v panogi 
»javne službe, prosti poklici«, je bil že 1900 skrajno neugoden. Do leta 1910 
pa se je še poslabšal. Gledano v celoti, niso mogli Slovenci dohiteti svojih 
gospodarsko bolje razvitih nemških in italijanskih sosedov in tudi ne sodeže- 
lanov. V tej konkurenci je bila relativna bilanca, ugotovljiva in občutna na 
začetku 20. st., celo negativna, smer razvoja pa je bila takšna, da je bil obstoj 
slovenskega naroda v prihodnosti očitno ogrožen.
3 5 Berufsstatistik nach den Ergebnissen der Volkszählung vom 31 . Dezember 
1 9 0 0 1 : Analytische Bearbeitung und Reichsübersicht (österreichische Statistik 
LXVI/1, Wien 1904) cxlii sl. Isto delo 4 —6; Steiermark, Kärnten und Krain, Triest 
und Gebiet, Görz und Gradišča und Krain (österreichische Statistik LXVI/4—6 , 
Wien 1903). Die Ergebnisse der Volkszählung vom 31 . Dezember 1 9 1 0 in den im 
Reichsrate vertretenen Königreichen und Ländern 1 / 2 : Die Bevölkerung nach der 
Gebürtigkeit, Religion und Umgangssprache in Verbindung mit dem Geschlechte, 
nach dem Bildungsgrade und Familienstande; die körperlichen Gebrechen; die 
soziale Gliederung der Haushaltungen (österreichische Statistik, Neue Folge 1 / 2 , 
Wien 1914). Berufsstatistik 1 9 1 0 1 , 4 —6 (österreichische Statistik, Neue Folge 3 / 1 , 
4 —6).
Nenavadno intenzivno organizirana gospodarska samopomoč, posebno še 
velikopotezna akcija slovenskih krščanskih socialcev, je zmogla pomembne 
gmotne storitve. V letu 1912 je obstajalo 952 slovenskih zadrug (Kranjska 424, 
štajerska 254, Koroška 36, Trst z okolico 47, Gorica 135, Istra 56), med njimi 
največ kreditnih zadrug, pa tudi potrošniške (konzumne) zadruge (47), polje­
delske (274) in obrtne (29).3 6 Kapital kreditnih zadrug je že v prvih letih
20. st. prekoračil vsoto 200 milijonov kron, kar je ustrezalo približno celot­
nemu kapitalu industrijskih delniških družb s sedežem v slovenskih deželah 
(vključno Trst). Te pomembne denarne vsote pa so lahko le malo ublažile 
posledice agrarne krize.8 7 Mladoliberalna stran je kritično opozarjala na dej­
stvo, da ta kapital (zaradi statutarnih določil) ni uporaben za investicije v in­
dustrijo.3 8 Na področju pravega bančništva so Slovenci nastopili šele 1900 
s pomočjo češkega kapitala (»Ljubljanska kreditna banka«) in 1905 skupaj 
s hrvatskim kapitalom na Primorskem (»Jadranska banka« v Trstu). Ljub­
ljanska ustanova je odprla svoje podružnice v Celovcu, Trstu, Gorici, Celju, 
Splitu in Sarajevu. Slovenski bančni kapital je v Trstu že leta 1903 dosegel 
polovico vrednosti italijanskega, merjeno po vlogah in prometu, še celo več.3 8
Kljub temu sta ostajala splošna podoba in občutek mračna. Neposredno 
pred prvo svetovno vojno ni bilo tako nenavadno javno govoriti o »agoniji 
našega naroda«.4 0 Dejansko so imeli Slovenci kot narod brez tiste zaščite in 
pospeševanja, ki sta ga mogli dati politično teritorialno zedinjenje in lastna 
državnost, le malo upanja, da bi mogli biti trajno uspešni v boju za obstoj. Ta 
cilj je skušalo doseči slovensko narodno gibanje in njegovi vodilni politiki. 
Rešitve pa niso iskali v protiavstrijskem smislu, marveč v tem, da bi dosegli 
državno priznanje slovenskega naroda v okviru monarhije. Ravno v tem po­
gledu pa se je znašlo slovensko narodno gibanje vedno pred najbolj odločnim 
»non possumus« nemške in avstrijske državne politike. Zlasti slovenska mla­
dina je prihajala zaradi tega že do drugih narodnopolitičnih sklepov.
6. Kulturni razvoj
Izobraževanje in kulturna dejavnost v slovenskem jeziku sta imeli za 
narodni razvoj Slovencev večji pomen kot pa je to bilo pri drugih narodih. Ta 
pomen je nastajal že zaradi okoliščine, da se je slovensko gibanje utemelje­
valo predvsem in skoraj izključno na dejstvo jezikovne skupnosti — najbolj 
očitne etnične danosti. Pripadnost jeziku in pripadnost narodu sta se v slo­
venskem političnem mišljenju popolnoma pokrivali. Izobraževanje temeljnih 
plasti ljudstva v njegovem slovenskem materinskem jeziku so spoznali pač 
že v času razsvetljenstva kot pedagoško smotrnost4 1 in pozneje vedno znova 
navajali kot poglavitni argument za slovenski učni jezik. V tako utemeljenem 
izobraževanju pa je bila vrhu tega tista pot, ki je edina mogla pripeljati do
3 6 Andreas Milčinovič und Johann Krek, Kroaten und Slowenen (Jena 1916) 
79 sl.
3 7 Gospodarska in družbena zgodovina I 6 3 9 .
3 8 Prim. npr. Naš list 24 . februar 1 9 0 6 8 .
3 9 Gestrin, Oris 1 3 7 .
4 0 Tako npr. najuglednejši kulturni delavec klerikalnega tabora dr. Izidor 
Cankar v: Dom in svet (1914) 1 2 6 .
4 1 Glej predlog Blaža Kumerdeja (korepetitor prava na Orientalni akademiji na 
Dunaju, učenec Josefa Sonnenfelsa) iz leta 1 7 7 2 vladi. Schmidt, Zgodovina šolstva 
in pedagogike I (Ljubljana 1963) 1 6 7 —1 7 2 .
takšne vertikalne socialne mobilnosti, kakršna edina je bila pogoj za izobli­
kovanje slovenske družbe v nacionalno veliko skupino (makrogrupo) v moder­
nem sociološkem smislu. To je bila pot k premagovanju socialno etnične 
stratifikacije od spodaj navzgor. Zaradi tega sta odklanjala slovenski meščan 
(on sam je nemški jezik pač zadostno obvladal) in slovenski izobraženec (tudi 
on je v vsakem primeru bil vešč nemškega jezika) tisto rešitev, ki so jo tako 
vztrajno ponujali nemški »naprednjaki«, namreč da bi socialni vzpon trajno 
povezali z izobraževanjem v nemškem jeziku. Nemški koroški pesnik in pu­
blicist Vinzenz Rizzi, bistroumni kritik in prevajalec Prešerna,4 2 je ugotovil 
že leta 1850 ob tej dozdevni možnosti: slovenskega ljudstva v masi ni mogoče 
germanizirati; človek, ki se je v družbi povzpel s tem, da se je ponemčil, pa je 
za svoje ljudstvo izgubljen; »in rod, ki v vsakem izobražencu šteje ubežnika, je 
izključen od vsakršnega izobraženja, ostaja surov in zaostaja daleč za drugimi 
rodovi«.4 3
Naravno hotenje po socialni enakopravnosti se ravno v slovenskem izobra­
ževanju in v slovenski kulturi posebno očitno povezuje s prizadevanji za 
nacionalno osamosvojitev. Ta povezava je dala slovenski kulturi njen izrazito 
demokratični značaj in vodila je k pomembnim storitvam.
Po eni strani je literarno delovanje v slovenskem jeziku dobilo največji 
nacionalni pomen in vzbujalo je zanimanje v najširših ljudskih plasteh. 
Pesniki in pisatelji so postali politično pomembne osebnosti. V njihovih 
najboljših delih odseva ustvarjalnost procesov narodne in socialne emanci­
pacije. Najboljši med njimi so postali utemeljitelji politične misli in politične 
morale slovenskega ljudstva, ki je globinsko učinkovala še dolgo potem ko so 
umrli. Če imenujemo le najpomembnejše, štejejo k takim dr. France Pre­
šeren (1800— 1849), Fran Levstik (1831— 1887), Josip Jurčič (1844— 1881), dr. 
Ivan Tavčar (1851— 1923) in Ivan Cankar (1876— 1918). Šele veliko pozneje, 
potem ko so njihova dela prevedli v druge jezike, jih je priznalo tudi ev­
ropsko duhovno okolje kot polnovredne člane. Če bi pa bili pisali v nem­
škem jeziku — in vsi so ga popolnoma obvladali — pa jih ne bi bralo njihovo 
ljudstvo.
Po drugi strani je rodilo presenetljive sadove prizadevanje, da bi vse 
plasti naroda izobraževali z deli v slovenskem jeziku, jih krepili v narodni 
zavesti in jim vzbujali kulturno potrebo. Najpogosteje navajamo primer 
družbe sv. Mohorja v Celovcu, katere število udov je naraslo od 1116 v letu 
1860 na 85 789 v letu 1910 in ki je do leta 1914 razširila med ljudstvo več kot
1 5 milijonov knjig.4 4 To pa ni bil edini primer takšnih storitev. Če je v pred­
marčni dobi lahko izhajal samo en slovenski časopis, jih je bilo v letu 1874 
22, v letu 1912 pa že 122 (12 od teh je izhajalo v ZDA). Štirje dnevniki so 
izhajali v nakladah od 10—30 000, oba tednika za podeželsko prebivalstvo sta 
vsak imela naklade nad 50 000. Knjige leposlovne pa tudi znanstvene vsebine 
za višje izobražene plasti, npr. knjige Slovenske Matice, so izhajale v nakladi 
po 4800 izvodov.4 5 Izredno intenzivno je bilo delovanje izobraževalnih društev 
vseh političnih smeri. Samo Slovenska krščansko-socialna zveza je štela v 
letu 1912 476 izobraževalnih društev z 42 000 člani, pri čemer niso všteta
4 2 Slovenski biografski leksikon, izd. Alfonz Gspan 1 1 1 7 9 , (Ljubljana 1960) 
1 0 8 sl.
4 3 Deutsche Monatsschrift aus Kärnten 5 (1849—1851) 1 6 0 —1 6 6 .
4 4 Janko Moder, Mohorska bibliografija (Celje 1957).
4 5 Milčinovič-Krek, Kroaten und Slowenen 1 0 2 . Bogumil Vošnjak, A Bulwark 
against Germany (New York—London 1919) 279. Jože Munda, Bibliografija Slo­
venske Matice 1 8 6 4 —1 9 6 4 (Ljubljana 1964).
številna pevska, glasbena in telovadna društva.4 6 Ni bila torej prazna beseda, 
če je v istem letu 1912 italijanski socialist Angelo Vivante zavračal zahtevo 
italijanskih nacionalistov, da se morajo Slovenci na Primorskem asimilirati 
(sklicevali so se na visoko italijansko kulturo in civilizacijo) s tem, da je 
opozoril na demokratični značaj slovenske kulture. Ta kultura je razširjeno 
in vedno bolj razširjajoče se premoženje temelja naroda, je pisal Vivante, 
medtem ko je italijanska last samo njegove elite.4 7
Seveda je treba videti nekaj splošnih pogojev tega intenzivnega kulturnega 
razvoja tudi v širšem avstrijskem okviru. To so bile predvsem splošna raven 
civilizacije, visoke norme ustvarjanja in pa socialnih odnosov znotraj te mo­
narhije. Že samo prizadevanje, postaviti slovensko kulturo enakovredno ob 
stran kulture nemških sodržavljanov in na ta način podkrepiti zahtevo po 
političnem priznanju, je bilo sadonosno. Bili so pa tudi dejavniki, ki so 
neposredno spodbujali, dejavniki, ki so rasli iz splošnega napredka v Avstriji. 
Dober primer je šolska zakonodaja iz leta 1869, ponos nemško-avstrijskega 
liberalizma. Ta šolski sistem je pomenil tudi za Slovence velikanski napredek 
in je bistveno prispeval k tisti visoki stopnji pismenosti in izobraženosti, na 
katero so bili Slovenci sami prav upravičeno ponosni.4 8 Vendar je imel tudi 
ta imenitni šolski sistem ravno za Slovence zelo problematična, naravnost 
nevarna določila. O učnem jeziku namreč ni odločala materinščina otrok, 
marveč deželna šolska oblast po zaslišanju dejavnikov, ki so šolo vzdrževali. 
To je pomenilo na štajerskem v mnogih, na Koroškem pa v skoraj vseh 
primerih, da so nemške večine v okrajnih zastopstvih (Štajerska) in v občin­
skih svetih določili v jezikovno slovenskih okrajih in občinah nemščino za 
učni jezik. Te večine so največkrat nastajale zaradi volilnega reda, ki je 
dajal prednost socialno višjim, premožnejšim (»inteligentnejšim«) elementom, 
četudi so ti bili največkrat le majhna manjšina prebivalstva. Bili so dostikrat 
nemški, največkrat pa nemško usmerjeni. Nemško liberalno glasilo na Ko­
roškem je čisto odkrito zavrnilo predlog, »da ne bi prepuščali odločitve o 
nemškem oz. slovenskem učnem jeziku občinskim svetom, sestavljenim iz 
inteligentnejših prebivalcev neke občine, marveč celotnim občinam«; uredni­
štvo je bilo prepričano, da tak predlog dokazuje namero, »da bi bil nemški 
jezik v celoti izgnan«.4 9 Na drugi strani slovenskega narodnostnega ozemlja, v 
Trstu, so se Slovenci vse do konca monarhije brez uspeha bojevali za usta­
novitev slovenske ljudske šole v mestu proti vetu italijanske nacionalne 
stranke v mestnem svetu, katere večina je zopet bila možna samo zaradi 
zastarelega volilnega reda. Zunaj Avstrije, v Italiji in na Ogrskem pa Slo­
venci sploh niso imeli slovenskih šol.
V srednjih šolah je bil slovenski pouk samo na nižji stopnji, višja stopnja 
je ostala pretežno nemška (z izjemo gimnazije v Gorici); na Koroškem je slo­
venščina sploh veljala samo kot predmet za slovenske srednješolce na sicer 
popolnoma nemških gimnazijah. Kako vroči so bili boji za in proti uvedbi
4 6 Fran Erjavec, Slovenci (Ljubljana 1923) 1 7 7 .
4 7 Angelo Vivante, Irredentismo Adriatico (Firenze 19 1 2 ; ponatis Giulia 1945).
4 8 Vasilij Melik, Slovenci in ,nova šola'; v: Osnovna šola na Slovenskem 1 8 6 9 
do 1 9 6 9 5 3 sl. Odstotek nepismenih med nad 1 0 let starimi Slovenci je znašal 1 9 1 0 
1 4 ,6 5 °/ o ; po deželah: Istra 46,61%, Koroška 2 3 ,2 6 ® / », Goriška 1 4 ,7 5 % > , Trst 12,86%, 
Kranjska 12,46%, Štajerska 11,54%. Volkszählung 1 9 1 0 1 / 2 : Bevölkerung nach 
Gebürtigkeit, Religion, Umgangssprache und Bildungsgrade (österreichische Sta­
tistik, Neue Folge 1 /2 ).
4 9 Freie Stimmen, 3 0 . julij 1 8 7 1 7 5 . Pleterski, Narodna in politična zavest 1 9 7 . 
Ude, Zgodovina slovenskega pouka 1 8 0 sl.
slovenskega učnega jezika celo na nižji stopnji, dokazuje padec koalicijske 
vlade Windischgrätz v letu 1895 zaradi nižjih slovenskih gimnazijskih razredov 
v Celju. Za slovenske dijake je prišlo pred letom 1914 v poštev 22 srednjih šol, 
od teh je bilo 7 nemško-slovenskih in ena sama čisto slovenska.5 « Velikega 
pomena je bila slovenska obrtna šola, ustanovljena leta 1911 v Ljubljani.
Stremljenju po slovenski univerzi vlada nikoli ni ustregla, četudi je pri­
ložnostno priznala upravičenost te zahteve, ki je bila med vsemi nacionalnimi 
zahtevami slovenskemu ljudstvu morda najbolj pri srcu. Prosvetni minister 
Wilhelm von Hartel je ustanovil 1901 določeno število štipendij za habilitacijo 
bodočih slovenskih univerzitetnih učiteljev. Sadove te akcije pa je bilo mogoče 
požeti šele po 1918. Na nemških visokih šolah namreč ti štipendisti niso 
mogli doseči habilitacije; načrt, da bi ustanovili slovenske sekcije na češki 
univerzi v Pragi pa se je izjalovil zaradi finančnih vprašanj.3 1 Reciprociteta 
univerze v Zagrebu ni bila priznana (njene diplome niso veljale v Avstriji) in 
slovenska mladina je še naprej študirala kot jeto bilo že tradicionalno, na 
Dunaju in v Gradcu, od konca 19. st. tudi v Pragi in deloma v Krakovu.
Tudi v tem času so izšli iz slovenskega ljudstva pomembni učenjaki. Naj­
bolj poznani so slavista dr. Franc Miklošič in dr. Matija Murko, fizik dr. 
Jožef Stefan, že omenjeni jurist dr. Jožef Kranjc, geograf in kartograf Blaž 
Kocen. Le-ti in tudi drugi pa so mogli svojo dejavnost razvijati samo zunaj 
slovenske družbe in bogati sadovi njihovega dela veljajo kot prispevki h kul­
turi v nemškem jeziku. Na domačih tleh so se mogli z znanostjo ukvarjati 
samo praktiki, to je srednješolski profesorji, sodniki, advokati, zdravniki, 
duhovniki in podobni.
Med javnimi napravami je prispeval k razvoju slovenske znanosti skoraj 
samo deželni muzej Kranjske (Rudolfinum). V letu 1898 je ustanovila mestna 
občina ljubljanska arhiv in biblioteko, ki sta postopoma prevzemala vlogo 
narodnega arhiva in nacionalne biblioteke in pripomogla k utrditvi vloge 
mesta kot narodnega kulturnega središča.5 2 Na tem področju kot tudi na 
mnogih drugih, so morali Slovenci seči po samopomoči. Praviloma niso mogli 
računati na velikopotezno mecenstvo. Tako so združevali razpršene majhne 
moči. V letu 1864 so ustanovili Slovensko Matico kot pospeševalko in založnico 
znanstvenih del in spisov višje kulture. Do svetovne vojne, ko so jo oblasti 
razpustile in njeno premoženje zaplenile, je izdala 226 knjig v mnogih sto- 
tisočih izvodov.5 3
Znanstvene izsledke so objavljali tudi v slovenskih strokovnih časopisih: 
v pravnem od 1881, v muzejskem od 1891, v zgodovinskem od 1904, v več peda­
goških od 1861. Družbene vede so imele prostor v časopisih različnih stran­
karskih usmeritev: v klerikalnem »Času« s predhodniki od 1888, v liberalni 
»Vedi« in »Napredni misli« od 1911 oz. 1912, socialdemokratski pa so bili 
»Naši zapiski« (od 1902). Literarno zgodovinska in slavistična dela so izhajala 
v revijah kot »Ljubljanski zvon«, s predhodniki od 1870, in »Dom in svet«
5 0 Erjavec, Slovenci 1 6 8 . Milčinovič-Krek, Kroaten und Slowenen 1 0 5 .
5 1 Janko Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko 
univerzo; v: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1 9 2 9 (Ljubljana 
1929) 1 1 0 , 1 3 9 . Fran Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem do leta 19 1 8 ; v: Petdeset 
let slovenske univerze v Ljubljani (Ljubljana 1969) 5 0 s.
6 2 Lev Pipan, Slovenci — Nauka; v: Enciklopedija Jugoslavije VII 313. Zmago 
Bufon, Naravoslovje v slovenskem narodnem prebujanju; v: Zbornik za zgodovino 
naravoslovje in tehniko, izd. Fran Dominko I (Ljubljana 1971) 1 5 —77 , II (Ljub­
ljana 1974).
5 3 Slovenska matica 1 8 6 4 —1 9 6 4 , izd. Francè Bernik (Ljubljana 1964) 2 5 .
od 1888. Znanstveno publicistiko je bilo mogoče brati tudi v študentovskih 
časopisih »Zora« od 1895, »Omladina« od 1904 in drugih. Bibliografija vseh 
slovenskih publikacij za čas od 1550 do 1912 (tekoče od 1868), je izhajala do 
1913. Celotni pregled pokaže, da so bile družbene vede bolje zastopane kot 
pa realne tehnične, naravoslovne in medicinske. Specifični problem za slo­
vensko kulturno dejavnost je seveda pomenilo majhno število slovenskega 
naroda. Ta okoliščina je večkrat navajala na skepso Slovence same in bila 
je poglavitni argument njihovih nasprotnikov. Toda življenjska moč in volja 
sta bili močnejši in manjkajoča širina plasti izobražencev se je dopolnjevala 
z oživljanjem in pritegovanjem temeljnih plasti naroda. Bila pa je še ena 
spodbudna okoliščina, ki je ne smemo prezreti; slovenski jezik govori sicer 
majhno število ljudi, toda to ni kak izoliran jezik. Sorazmerna lahkota obče­
vanja z drugimi slovanskimi kulturami, je bila vedno mogočen faktor slo­
venske samozavesti in spodbuda lastnemu ustvarjanju. Po drugi strani pa 
se niso Slovenci — gotovo v njihovo korist — nikoli zapirali pred nemško 
kulturo. Kar so občutili kot moreče, je bila majhna pripravljenost za komu­
nikacijo pri njihovih severnih in zahodnih sosedih.
7. Politične smeri in stranke
Slovenci so šli v razvoju političnih smeri in strank podobno pot kot 
drugi narodi srednje Evrope, zlasti Nemci in Čehi. Ob podobnostih pa vidimo 
tudi pomembne posebnosti.
Najprej pregled.5 4 Okrog leta 1884 se je pojavil v slovenskem političnem 
življenju moderni politični katolicizem in povzročil ostro politično diferencia­
cijo dotedanjega skupnega narodnega »slogaštva«. Leta 1892 je bila ustanov­
ljena Katoliška narodna stranka na Kranjskem (od 1905 se je imenovala 
Slovenska ljudska stranka). Potem ko se je 1894 ustanovila še liberalna Na­
rodno napredna stranka na Kranjskem, je dokončno pripadlo preteklosti 
skupno nastopanje slovenskih konservativcev in liberalcev v eni narodni 
stranki (slogaštvo). Ni pa bilo tako v vseh slovenskih deželah. Takšno stran­
karsko ločitev so opravili samo še goriški (1899) in štajerski (1906) Slovenci. V 
Trstu je živela še naprej skupna »Edinost«, stranka, ki so jo nosili mestni 
liberalni elementi; ta okoliščina je učinkovala tudi na ohranitev starega slo­
gaštva v skupni hrvatsko-slovenski stranki v Istri. Na Koroškem je ostala 
slovenska stranka, potem ko se je 1891 ločila iz skupnosti z nemškimi koro­
škimi konservativci, tudi enotna; vendar pa so tukaj njeni nosilci bili kmečki 
elementi in bila je konservativno oz. klerikalno usmerjena. Največji del libe­
ralnih ljudi slovenskega jezika na Koroškem pa je stalno prehajal k vlada­
jočim nemškim liberalcem oz. nacionalcem, postal je »nemškega mišljenja« 
in se je za Slovence politično izgubil. Kljub počasnemu razvoju industrije so 
potekali nastanek in notranji tokovi v delavskem gibanju slovenskih dežel v 
splošnem istočasno in enako kot v celotni Avstriji. Posebnost je bila povezava 
delavskega društva v Ljubljani z demokratičnim obrtniškim gibanjem v za­
četku 80-tih let. V tem mestu se je utrdil radikalni tok; to je pripeljalo do 
udara oblasti (»krvavški« proces in obsodba Franceta Železnikarja 1884 v 
Celovcu). Na hainfeldskem kongresu sta slovenske socialiste zastopala dva 
delegata. Drugo središče slovenske socialne demokracije se je že tedaj izobli­
5 4 Bogo Grafenauer, Slovenci; v: Enciklopedija Jugoslavije VII 2 5 3 sl.
kovalo v Trstu. Narodna strankarska osamosvojitev slovenskih socialistov 
pa se je izvršila v letu 1896.
Uvedba splošne (1896) zlasti pa še enake volilne pravice (1907) za državno­
zborske volitve je imela za Slovence v celoti ugoden učinek: dobili so svo­
jemu številu ustrezno predstavništvo v državnem zboru. To pa vendar ni 
veljalo v enaki meri za vse dežele. Na Koroškem je bil največji del sloven­
skega jezikovnega ozemlja po kosih priključen sosednjim volilnim okrajem 
z nemškimi večinami in zavrnjena je bila zahteva po drugem slovenskem vo­
lilnem okraju, ki bi združil omenjene razbite kose. Nasprotno temu pa je na 
Kranjskem dobil mali nemški jezikovni otok Kočevje lasten volilni okraj. 
Na Kranjskem je bila razdelitev volilnih okrajev ugodna Slovenski ljudski 
stranki v nasprotju z Narodno napredno. Razen na Goriškem, kjer so bili 
liberalci tudi močni med kmeti, so klerikalci gospodovali na podeželju, med­
tem ko so v mestih prevladovali liberalci (na južnem štajerskem večidel, na 
južnem Koroškem pa izključno nemški liberalci).5 5 Pri državnozborskih volit­
vah 1911 so bili oddani glasovi takole razdeljeni:
*
Razdelitev glasov oddanih na Slovenskem pri državnozborskih volitvah 1911
Slov.
kler.
Slov.
lib.
Nem. ali 
it. lib.
Soc.
dem.
Kranjska 54 0 3 3 1 8 8 6 5 3167 6 9 7 9
Južna Štajerska3 ) 29 9 0 3 1 0 8 5 8 11792 6 3 0 3
Goriškab ) 8 7 1 6 5 4 0 8
—
2150
Gorica-mesto 1166 2225 2 4 4
Trst 1 0 6 5 3 1 4 3 3 7 1 0 2 3 6
Koroškac) 4117 2430 1546
Istrad) 3 4 9 0 — —
a) Slovenski volilni okraji vkljupno nemški volilni okraji Maribor-mesto, Or­
mož... Celje in Stainz... Ptuj (slov. del); nemškim liberalnim so prišteti 
glasovi »štajerčeve« stranke (nemško usmerjeni Slovenci).
b) Slovenski volilni okraji (Gorica, Ajdovščina, Tolmin).
c) Slovenski volilni okraj (Borovlje).
d) Slovenski volilni okraj (Podgrad).
Viri: Die Ergebnisse der Reichsratswahlen in den im Reichsrate vertretenen 
Königreichen und Ländern im Jahre 1 9 1 1 (österreichische Statistik, Neue Folge 7 / 1 , 
Wien 1913); delo Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1 8 6 1 —1 9 1 8 (Ljubljana 1965) 
je uporabljeno za natančnejšo določitev strankarske pripadnosti oddanih glasov.
*
V deželnih zborih je kurialni sistem obveljal naprej in zato je bilo tukaj 
za Slovence bistveno težje dobiti njihovemu deležu prebivalstva ustrezno šte­
vilo poslancev. Od skupno 328 voljenih deželnozborskih poslancev štajerske, 
Kranjske, Koroške in Primorske je odpadlo na Slovence tik pred vojno 82, 
to je 25 «/ o, medtem ko je pomenilo prebivalstvo s slovenskim občevalnim 
jezikom v skupnem številu prebivalstva teh dežel 39,9 odstotkov.
Slovenski liberalizem je dal svoje najpomembnejše in najbolj izvirne pri­
spevke na področju politike in ideologij e jv letu 1848 (revolucionarni program 
Zedinjene Slovenije, dejavnost v državnem zboru lia Dunaju in v Kromerižu) 
in pa dve desetletji pozneje, v času taborskega gibanja, v akciji za demokra­
tično utemeljitev idej iz leta 1848. V naslednjih desetletjih je ostal ustvarjalen
5 5 Melik, Volitve 1 0 0 sl., 296 sl.
zlasti na področju gospodarstva, kulture, umetnosti, kritike. V vseh letih do
1914 je pospeševal misel slovanske, zlasti pa južnoslovanske vzajemnosti. 
Ljubljana s svojim županom Ivanom Hribarjem je postala okrog leta 1908, 
poleg Prage, drugo središče neoslavističnega gibanja. Glede na strankarsko 
politično dejavnost pa se slovenski liberalizem ni povzpel do tiste socialno 
aktivne preobrazbe v ljudsko stranko, ki jo je bilo takrat mogoče opazovati 
pri nemško avstrijskem liberalizmu. Zlasti na Kranjskem je okostenel pri 
obrambi svojih starih položajev v mestih in trgih; v podeželskih občinah se 
je umikal pred svojo nasprotnico, Katoliško narodno stranko oz. Slovensko 
ljudsko stranko. Pri tem se je trudil kolikor mogoče dolgo zavleči demokra­
tizacijo volilnih redov za državni zbor, deželni zbor in za občine. Vzlic temu 
je slovenski liberalizem ohranil pomen politično aktivnega in razvoja zmož­
nega faktorja v boju za uveljavitev slovenskega življa v mestih in trgih Spod­
nje štajerske, posebno pa še v Trstu in Gorici.5 6
Gibanje »narodnoradikalnega dijaštva« (njegovo glasilo je bilo od leta 
1904 mesečnik »Omladina«) je skušalo v začetku 20. st. uveljaviti nove metode 
tkim. »realnega drobnega dela«. S tem je ta mladina razumela tudi utrjevanje 
realnih stikov z drugimi južnimi Slovani, vključno s Srbi onstran meje. Ob 
aneksijski krizi so njeni vodilni člani večidel stopili v liberalno stranko.
S tem so pripomogli k nastanku tkim. »mladoliberalnega krila« v njenem 
okviru (dr. Vladimir Ravnihar, dr. Gregor Žerjav). »Stare liberalce« je pred­
stavljal dr. Ivan Tavčar — pomemben pisatelj slovenskega realizma — ki je 
1910 stopil na Hribarjevo mesto kot župan v Ljubljani, potem ko je cesar 
Hribarju ob njegovi šesti ponovni izvolitvi odrekel potrditev. V širšem smislu 
pripada liberalnemu taboru tudi gibanje nacionalnorevolucionarne mladine.5 7
Moderni politični katolicizem je nastopil pri Slovencih — podobno kot 
npr. pri nemških Avstrijcih — najprej v smislu obrambe družbenih in poli­
tičnih postojank cerkve pred (nemškim) liberalizmom.5 8 Kmalu pa je usmeril 
glavno zanimanje k omejevanju socialne demokracije, v kateri je videl svo­
jega najpomembnejšega zgodovinskega nasprotnika. Protiliberalna nota je 
očitna v prvih nastopih tega klerikalizma (dr. Anton Mahnič v Gorici je bil 
njegov visoko izobraženi in udarni ideolog) v 80-tih letih, tem bolj, ker mu 
je šlo v tistem času za razbitje stare simbioze s slovenskimi liberalci v na­
rodni — dotlej edini — stranki, že v tej prvi fazi je bila izrečena zamisel 
politično organizirati celotno slovensko ljudstvo, pri čemer so njeni snovalci 
upali, da bodo Katoliški narodni stranki v prid obrnili vse tiste demokratične 
politične možnosti, ki jih je vseboval meščanski politični sistem. Izraba prav 
teh možnosti naj bi omogočila izpodkopavanje postojank liberalizma. Po 
prvem slovenskem katoliškem shodu (1892), ko je bila dokončno izvršena 
»ločitev duhov« na meščanski strani, se je poglobila akcija političnega kato­
licizma v smeri socialnega delovanja. Zavzel se je za probleme gospodarske 
samopomoči kmečkega stanu in začel je z lastnim organiziranjem delavstva
5 6 Prim. Prijatelj, Kulturnopolitična zgodovina passim. Dragotin Lončar, Poli­
tično življenje Slovencev (Ljubljana 1921). Gestrin-Melik, Slovenska zgodovina. 
Fran Zwitter, Narodnost in politika pri Slovencih; v: Zgodovinski časopis 1 (1947) 
31—69.
5 7 Gestrin-Melik, Slovenska zgodovina 271—3 2 7 . Janko Pleterski, Vprašanje na­
cionalne in socialne revolucionarnosti v letih 1 8 9 6 —19 1 8 ; v: Elementi revolucionar­
nosti v političnem življenju na Slovenskem (Ljubljana 1973) 3 9 sl. Isti avtor, Nekaj 
vprašanj slovenske zgodovine v desetletju 1 8 9 4 —1 9 0 4 ; v: Zgodovinski časopis 3 1 
(1977) 1 7 sl.
5 8 Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (Ljubljana 
1928).
mimo socialdemokratske stranke. Ideološko in praktično so si jemali za 
vzor delovanje avstrijskih krščanskih socialcev pa tudi čeških somišljenikov. 
Posebnost razvoja je bila v tem, da so slovenski nosilci tega gibanja že od 
vsega začetka imeli polno podporo škofov, predvsem ljubljanskega škofa dr. 
Jakoba Missije (pozneje kardinala in goriškega nadškofa). Strankarsko poli­
tično je bil zato slovenski katoliški tabor ves čas enoten in Katoliška narodna 
stranka je prišla že sredi 90-tih let pod vodilni vpliv krščansko socialnega 
toka. že v tem času je škof Missija preprečil odcepitev krščansko socialnega 
delavstva v posebno krščansko socialistično stranko (1896). Krščansko social­
no dejavnost je vodil in navdihoval predvsem semeniški profesor v Ljubljani 
dr. Janez Evangelist Krek.5 9 Z močjo svoje osebnosti je znal vselej vzdrževati 
stik Katoliške narodne stranke oz. Slovenske ljudske stranke s temeljnimi 
plastmi ljudstva, navduševal je študirajočo mladino, imponiral je nasprot­
nikom.
Katoliška narodna stranka oz. Slovenska ljudska stranka je ustvarila po 
1894 široko mrežo ljudskih prosvetnih organizacij in že omenjeno gosto mre­
žo zadrug po vsem slovenskem ozemlju (»drugo obdobje« slovenskega zadruž­
ništva, ki je sledilo »prvemu«, liberalnemu obdobju). Ustanovili so pomembno 
število »katoliških« delavskih društev, ki so se v letu 1909 združila v Jugo­
slovanski strokovni zvezi. To sindikalno organizirano delavstvo si je zago­
tavljalo v stranki ves čas določeno avtonomijo, imelo je tudi določen vpliv, 
vendar pa je vedno priznavalo blažilno avtoriteto dr. Kreka. Naj v tej zvezi 
še omenimo, da je bil ustanovitelj avstrijske krščansko-socialne organizacije 
delavske mladine Anton Orel privržen vzgledu dr. Kreka.6 0
Zamisel, voditi gibanje organiziranega slovenskega ljudstva, je približe­
valo stranko političnega katolicizma tudi narodnim prizadevanjem tega ljud­
stva. Konec stoletja se je Katoliška narodna stranka pridružila programu 
narodne avtonomije in zahtevi po slovenski univerzi. V istem smislu se je 
pridruževala Slovenska ljudska stranka v trenutkih zaostritev narodnega vpra­
šanja skupnemu narodno političnemu stališču in sicer v letih 1903 (slovensko 
solidarnostno gibanje ob zatiralskih ukrepih na Hrvaškem), 1908 (septembr­
ske demonstracije v Ptuju in Ljubljani) in pa 1909 (aneksijska kriza). Ta 
politični tabor pa je izvajal tudi samostojne akcije. Tako je skušal delovati 
proti ponemčevalnemu pritisku v severnih slovenskih ozemljih, na Koroškem 
in Štajerskem; znana je postala obramba pred kolonizacijsko akcijo Süd­
marke v področju severno od Maribora.6 1 Nacionalnega pomena je bila usta­
novitev zasebne škofijske slovenske gimnazije v Ljubljani (1905), ki je ostala 
v Avstriji edina popolna srednja šola s slovenskim učnim jezikom (državna 
slovenska gimnazija v Gorici, ustanovljena 1910, se ni mogla več v celoti 
razviti do napada Italije 1915). Tudi literarna, publicistična in znanstvena 
dejavnost, ki jo je spočenjal ta tabor, je v svojih najboljših storitvah oboga­
tila slovensko kulturno ustvarjanje.
Glede na to, da je ta moderna akcija katoliške cerkve imela opravka 
z malo razvito družbeno strukturo politično nesamostojnega slovenskega na­
roda, ki je prav tedaj doživljal hudo razvojno krizo, je imela možnost doseči
5 9 Janez E. Krek, Izbrani spisi, izd. Ivan Dolenc 4 zv. (Ljubljana 1 9 2 3 —1933). 
Ruda Jurčec, Krek (Ljubljana 1935). Vinko Brumen, Srce v sredini. Življenje, delo 
in osebnost J. E. Kreka (Buenos Aires 1968).
6 0 Zapuščina Antona Orla, Dunaj: Ustna izjava dr. Ernesta Josepha Görlicha 
avtorju.
6 1 W. Heinz, Siedlungsland in Südmark; v: Südmark-Kalender (1915) 1 1 0 sl. 
Jan Sedivy, Borba za šentiljsko trdnjavo; v: Kronika 1 7 (1969) 92 sl.
posebno močne učinke. Klerikalizem je dosegel pri Slovencih najširši politič­
ni vpliv; on sam je smatral desetletje 1908—1918 kot čas svoje dokončne 
zmage. Vsekakor je ustvaril položaj, v katerem se je socialistično gibanje 
znašlo pred izredno težkimi vprašanji.
V teku narodnostne delitve avstrijske socialne demokracije in zaradi re­
ševanja specifičnih problemov socializma na Slovenskem6 2 je bila 1896 v Ljub­
ljani ustanovljena Jugoslovanska socialno demokratična stranka. Izhajajoč 
od misli, da je na jugu monarhije za razvoj socializma potreben »skupen boj 
vseh jugoslovanskih siromakov«, so ustanovitelji hoteli organizirati enotno 
stranko za vsa južnoslovanska ozemlja, in to se je izrazilo tudi v imenovanju 
stranke. Jugoslovanska misel je s tem dobila moderno, demokratično in so­
cialno vsebino. Dejansko je Jugoslovansko socialno demokratična stranka 
zajela samo glavnino slovenskega narodnostnega ozemlja, zunaj tega samo 
še Istro in začasno tudi Dalmacijo. Medtem ko je JSDS nastopala v Trstu, 
Pulju in Gorici vzporedno k italijanski socialdemokratski stranki in z njo 
skupaj delovala (to skupno nastopanje je pospeševalo dejstvo, da je italijanska 
delavska stranka na Primorskem nasprotovala italijanskemu iredentizmu) pa 
so se razmere v severnem jezikovnem ozemlju oblikovale bistveno drugače. 
Nemško-avstrijska socialdemokratična strankarska organizacija, ki se je že 
ustalila v celotnem slovenskem jezikovnem ozemlju Koroške in tudi v več­
jem delu slovenske spodnje Štajerske, je onemogočila, da bi se Jugoslovan­
ska socialdemokratska stranka organizirala do severne jezikovne meje.6 3 
Stranka je segla na severozahodu samo do deželnih meja Kranjske, na severo­
vzhodu pa v štajersko ozemlje v neposredni soseščini Kranjske, predvsem 
v premogovne revirje Trbovelj in Hrastnika.
Izhajajoč iz razmer v Trstu in Istri in iz prepričanja o neposrednem od­
mrtju države po zmagi socializma, je odrekel Etbin Kristan, vodilna osebnost 
Jugoslovanske socialno demokratične stranke, narodnemu vprašanju politič­
no, državnopravno naravo in je že 1898 zastopal načelo, da naj bo kulturna 
avtonomija narodov zgolj osebno, ne ozemeljsko zasnovana.6 4 Njegovi prak­
tični predlogi so bili podobni predlogom dr. Karla Renner j a, četudi so nji­
hova izhodišča bila različna. Misli Etbina Kristana so dale glavne poteze 
programu jugoslovanske socialistične konference v Ljubljani (1909).6 5 Narod­
8 2 Za razvoj socialne demokracije in delavskega gibanja pri Slovencih glej: 
Prijatelj, Kulturnopolitična zgodovina V 3 4 6 sl. Kermavner, Slovenska politika 
5 5 9 sl. z literaturo. Isti avtor. Začetki slovenske socialne demokracije v desetletju 
1 8 8 4 —1 8 9 4 (Ljubljana 1963). Za Štajersko: Franc Rozman, Socialistično gibanje 
na slovenskem Štajerskem do leta 18 89 ; v: Prispevki za zgodovino delavskega 
gibanja 1 3 (1973) 5 3 sl. Isti avtor, Socialistično gibanje na slovenskem Štajerskem 
do 1 9 1 4 (Ljubljana 1979). Za Koroško: Janko Pleterski, Koroška socialna demo­
kracija in slovensko nacionalno vprašanje na Koroškem do 1 9 1 4 ; v: Zgodovinski 
časopis 1 6 (1962) 212 sl. Isti avtor, Narodna in politična zavest 3 9 1 sl. Za Primor­
sko: Fran Zwitter, Delavsko gibanje; v: Slovensko Primorje in Istra (Beograd 
1953) 1 0 8 sl. Ivan Regent, Poglavja iz boja za socializem III (Ljubljana 1961) 7 sl. 
Boris Gombač, Ustanovitev Jugoslovanske socialdemokratske stranke v Trstu; v: 
Jadranski koledar (Trst 1976) 1 9 8 sl.
1 1 3 Pleterski, Narodna in politična zavest 395 sl. Rozman, Socialistično gibanje 
do 1 9 1 4 .
0 1 Dušan Kermavner, O političnem liku Etbina Kristana; v: Naši razgledi, 5 . de­
cembra 1 9 5 3 24 . Pleterski, Nekaj vprašanj 25 sl.
8 5 Jugoslovanska socialno demokratična konferenca v Ljubljani; v: Zgodovinski 
arhiv Komunistične partije Jugoslavije 5 (Beograd 1951) 1 9 2 sl. Franc Rozman, 
Tri pisma o tivolski resoluciji 1 9 0 9 ; v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja
1 3 (1973) 239 sl. Prim. Fran Zwitter, Zlom avstromarksizma pri Slovencih; v: Zgo­
dovinski časopis 26 (1972) 1 0 9 .
nemu vprašanju Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov so odrekli 
državnopravni značaj, namesto tega pa zahtevali kulturno avtonomijo ter 
zagovarjali jugoslovanski unitarizem, tj. jezikovno in kulturno stopitev vseh 
teh narodov. Bila pa so tudi drugačna mnenja. Najjasneje je nasprotno tezo 
izrekel pisatelj Ivan Cankar aprila 1913: kot cilj je označil federativno re­
publiko enakopravnih jugoslovanskih narodov. Ta ideja se je uveljavila v teku 
svetovne vojne tudi pri Kristanu (tedaj izseljenem v ZDA) in pri opozicijski 
socialistični »mladini«.
Pri državnozborskih volitvah 1907 in 1911 je Jugoslovanska socialdemo- 
kratična stranka dosegla v celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju 9 oz.
10 °/ o glasov vseh volilnih upravičencev. Po veljavnem volilnem sistemu to 
stranki nikoli ni zadostovalo za dosego državnozborskega mandata. Njen 
vpliv je vzlic temu stalno naraščal in delavsko stranko je bilo občutiti kot 
novo politično in duhovno moč v narodovem življenju. Pridružil se ji je del 
mlade inteligence, ki je stala pod vplivom Masarykovega realizma, zlasti 
krog zbran ob reviji »Naši zapiski« (1902— 1914).
8. K novim sklepom
K novim sklepom je prišla na prelomu stoletij tudi meščanska politika. 
Odločilni momenti so bili: padec koalicijske vlade v letu 1895 ob vprašanju 
slovenskih gimnazijskih razredov v Celju, h kateremu so poleg nemških na­
cionalcev prispevali tudi nemški krščanski socialci; enotno in v času Bade- 
nijeve krize očitno izpričano nasprotovanje vseh nemških meščanskih strank 
načelu narodne enakopravnosti in celo združitev teh strank na podlagi »bin- 
koštnega programa« v letu 1899. Ta program je nedvoumno odrinil vsa slo­
venska prizadevanja. Vse to je pripeljalo celo v slovenskem katoliškem taboru 
do tega, da so začeli opuščati pričakovanja in upe, da bo mogoče med nem­
škimi konservativnimi ali klerikalnimi strankami najti zaveznike za rešitev 
slovenskega vprašanja. Politika vseh slovenskih meščanskih strank se je vid­
no obrnila k lastnim močem in, preziraje dualistično vmesno mejo, k Hrva­
tom in Srbom. Opustili so ozire na zgodovinski federalizem (federalizem 
zgodovinskih političnih individualnosti), znova so povzdignili zahtevo po na­
cionalni avtonomiji in jo vedno in ponovno povezovali z mislijo jugoslovan­
skega državnopravnega zedinjenja. Medtem ko je Katoliška narodna stranka 
to misel naslanjala deloma na zgodovinsko hrvaško državno pravo (stranka 
ga je uradno prevzela leta 1898), deloma pa etnično naravno pravo, pa so pri 
liberalcih, ki so narodnemu vprašanju načelno prisojali prvo mesto, bile 
v ospredju etnično načelo in simpatije za jugoslovanska državnopravna pri­
zadevanja v smislu Strossmayerjevega jugoslavizma in pa ljubljanskega pro­
grama iz leta 1870. Liberalna stranka pa sama ni sestavila kakega natančnega 
državnopravnega programa. V letu 1909 je podprla predlog klerikalne stranke 
v kranjskem državnem zboru, da je treba aneksijo Bosne in Hercegovine 
videti kot »prvi korak k zedinjenju vseh Jugoslovanov naše monarhije v enem 
državnopravnem samostojnem organizmu pod žezlom habsburške dinasti­
je«.6 8 Tudi v državnem zboru je podpirala pobudo slovenskih klerikalcev 
v letu 1909 za združitev vseh jugoslovanskih poslancev v enotno klubsko 
zvezo, ki je ta program zastopala.
6 6 Lončar, Politično življenje Slovencev 8 0 . Poročilo kranjskega deželnega pred­
sednika Schwarza notranjemu ministru 1 7 . januarja 1 9 0 9 . Allgemeines Verwal­
tungsarchiv: Ministerium des Innern 765/M I ex 1 9 0 9 .
V temelju vseh teh prizadevanj so delovali avstroslavistični preudarki, ki 
so postali še močnejši zato, ker se je bilo treba ozirati na italijanske ireden­
tistične zahteve na Primorskem. Te zahteve bi v primeru razpada monarhije, 
to je bilo jasno, pomenile hudo in neposredno nevarnost. Upanja na notranjo 
reformo monarhije so zlasti pri Slovenski ljudski stranki krepili trialistični 
načrti, ki so jih pripisovali prestolonasledniku in njegovemu krogu, čeravno 
ni bilo nobenih zanesljivih znamenj, da takšni načrti dejansko obstajajo. 
Nemška krščanskosocialna stranka se je, nasprotno, čisto jasno upirala mož­
nosti, da bi Slovenci mogli postati del morebitne trialistične jugoslovanske 
države. Kljub temu je Slovenska ljudska stranka spodbudila široko gibanje 
in iskala zaveznike najprej pri Hrvatski pučki seljački stranki Stjepana Ra­
diča, potem pa pri med tem znova združeni Hrvatski stranki prava. Dvajse­
tega oktobra 1912 se je izvršila združitev obeh strank (SLS in HSP) na 
temelju skupnega hrvatsko-slovenskega državnopravnega programa. Pod vpli­
vom prve balkanske vojne se je kmalu nato hrvatski del razcepil v Čisto 
stranko prava in pa v Starčevičevo stranko prava, ki se je nagibala k prizna­
nju Srbov kot polnopravnih partnerjev. V slovenskem delu ni prišlo do od­
krite cepitve. Toda razpoka med dvema usmeritvama znotraj Slovenske ljud­
ske stranke je postajala vedno razločnejša. Ni šlo samo za ločene simpatije 
za obe stranki prava na Hrvatskem, šlo je že za razlike v temeljnih političnih 
vprašanjih. Usmeritev načelnika stranke, predsednika parlamentarnega kluba 
in deželnega glavarja Kranjske dr. Ivana Šušteršiča je bila po svojem bistvu 
avtoritativna in konservativna; interese slovenskega naroda je bila priprav­
ljena zastopati samo v soglasju z interesi dinastije. Usmeritev socialnega re­
formatorja dr. Janeza E. Kreka pa je bila demokratično naravnana; tudi ona 
je seveda bila zvesta dinastiji, vendar je videla v ohranitvi in prostem razvoju 
Slovencev kot (katoliškega) naroda avtonomno vrednost po sebi, kar jo je 
približalo misli o narodni samoodločbi.0 7
Preobrazba Srbije v letu 1903 v ustavno parlamentarno monarhijo z no­
vimi zunanjepolitičnimi usmeritvami je pospešila v vrstah že omenjene na­
rodno radikalne mladine misli in korake, ki so bili v nasprotju s tradicional­
nim avstroslavizmom. Udeležba pri slavnostih kronanja v Beogradu, na jugo­
slovanskem mladinskem kongresu v istem mestu, je naznanjala vznik misli, 
da bo mogoče rešitev slovenskega narodnega vprašanja doseči proti habsbur­
ški monarhiji z naslonitvijo na Srbijo. Takšnim ciljem primerno radikalno 
politiko pa vendarle ni vodil nihče. To je vedno treba razumeti v vzročni 
zvezi z zahtevami italijanskega iredentizma.6 8 V tem času pomeni »neoiliri- 
zem« (dr. Fran Ilešič) poskus, da bi nadomestili to pomanjkanje prave po­
litične akcije v jugoslovanskem smislu in sicer s tem, da bi Slovence pripeljali 
k .srbohrvatskemu knjižnemu jeziku.6 9
6 7 Janko Pleterski, Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade; 
v: Zgodovinski časopis 2 9 (1974) 270 sl. Isti avtor, Jugoslovanski problem pri 
Vseslovenski ljudski stranki do leta 19 17 ; v: Naučni skup u povodu 50-godišnjice 
raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja jugoslavenske države, izd. Vasa 
čubrilovič, Ferdo čulinovič in Marko Kostrenčič (Zagreb 1969) 1 2 1 sl. Isti avtor, 
Der Trialismus bei den Slowenen und die jugoslawische Einigung; v: Die Auf­
lösung des Habsburgerreiches. Zusammenbruch und Neuorientierung im Donau­
raum, izd. Richard Georg Plaschka in Karlheinz Mack (Schriftenreihe des Öster­
reichischen Ost und Südosteuropa-Instituts 3 , Wien 1970) 1 9 5 sl.
6 8 Isti avtor, Politika .novega kursa', jadranski kompromis i Slovenci; v:
Jugoslovenski istorijski časopis 1 4 (1975) 49 sl.
6 9 Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1 9 0 3 —19 1 4 ; v: Jugoslo­
venski narodi pred prvi svetski rat 8 8 7 sl.
Kot odločno narodnorevolucionarno je stopilo v slovensko politično živ­
ljenje tkim. »preporodovsko« gibanje, imenovano po časopisu »Preporod«. 
To gibanje je nastalo v letih 1911— 1912 pod vplivi iz Dalmacije in Bosne. 
Njegovi nosilci so bili srednješolci in študentje. Ta mladina je izhajala od 
preudarka, da v monarhiji brez oboroženega boja nikoli ne bo prišlo do 
ustanovitve kake jugoslovanske državne enote in da je bolje nasilna sred­
stva, če so že neizogibna, uporabiti kar za končni cilj, za splošno jugoslovan­
sko zedinjenje, kot pa za delni cilj. Preporodovsko gibanje so vse stranke 
ne oziraje se na strankarske razlike, odločno odklanjale. Svoj vpliv pa je kma­
lu prav močno razširilo med mladino, ne oziraje se na strankarske razlike, 
in to dejstvo se je izrazilo v solidarnem stavkovnem gibanju srednješolcev 
spomladi 1914 (povod je bila prepoved prireditve ob 500-letnici zadnjega usto­
ličenja vojvode na Koroškem).7 0 To gibanje je imelo posamezne privržence 
tudi v starejši generaciji. Krepko ga je podpiral dnevnik »Jugoslavija«, ki je 
izhajal spomladi 1914 v Trstu.
9. Skozi svetovno vojno
Na začetku svetovne vojne sta opredeljevali položaj Slovencev dve posebni 
okoliščini (poleg temeljne — vojne same): politična preganjanja in ozemelj­
ska poželenja Italije.7 1 V vseh deželah — zlasti pretresljivo na štajerskem 
in Koroškem — je zajel Slovence val aretacij in drugih oblik strahovanja, 
brez razlike, ali so bili klerikalno, liberalno ali socialnodemokratsko usmer­
jeni. Pod pretvezo pobijanja srbofilskih in veleizdajskih stremljenj je Avstrija 
vojno izrabila kot priložnost za pretrganje vseh jugoslovanskih povezav slo­
venskih strank (izjava ministrskega predsednika Karla grofa Stürgkha).7 2 Pod 
nemškonacionalnim vplivom pa so civilne in vojaške oblasti na štajerskem in 
Kranjskem tvegale še več: poskušale so sploh odstraniti slovenska politična 
prizadevanja. Sam notranji minister Karl von Heinold je svareče posegel 
vmes z zaupnim pismom (Oblasti so šle predaleč, piše v njem, »tako da so 
že v vsakem pripadniku slovenskega naroda videle politično sumljivega in- 
dividua«. Temu se je treba izogniti, »kajti sicer lahko dosežemo nasproten 
učinek in z nepravičnim ali nespretnim ravnanjem preženemo narodno stran­
ko naravnost v nasprotni tabor«).7 3 Javno se je za preganjane v teh dveh 
deželah, zlasti za duhovščino, zavzel kardinal dr. Piffl (pridiga v cerkvi sv. 
Štefana na Dunaju 5. oktobra 1914).7 4
7 0 Ivan Janez Kolar, Preporodovci (Kamnik 1930). Dušan Biber, Jugoslovanska 
ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski publicistiki med balkanskimi 
vojnami 1 9 1 2 —1913; v: Istorija XX. veka 1 (1959) 2 8 5 sl. Ernest Turk, Značilnosti 
preporodovskega gibanja na Slovenskem v zadnjih dveh letih pred prvo svetovno 
vojno; v: Razprave Slovenske Akademije znanosti in umetnosti, razred za zgodo­
vinske in družbene vede 5: Hauptmannov zbornik (Ljubljana 1966) 3 8 9 sl. Prepo­
rodovci proti Avstriji, izd. Adolf Ponikvar (Ljubljana 1970). Vladimir Dedijer, 
Sarajevo 1 9 1 4 (Ljubljana 1966). Janko Pleterski, Avstrija in Slovenci leta 1 9 1 2 — 
1 9 1 3 ; v: Kronika 2 3 (1975) 1 1 0 sl.
7 1 Isti avtor, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo (Ljubljana 1 9 7 1 ; v srbo- 
hrvatskem jeziku Beograd 1976). Dušan Kermavner, Ivan Cankar in slovenska 
politika leta 1 9 1 8 (Ljubljana 1968).
7 2 Leo Valiani, La dissoluzione dell’Austria-Ungheria (Milano 1966) 1 2 7 . (Angle­
ška izdaja The End of Austria, Hungary, London 1973).
7 3 Allgemeines Verwaltungsarchiv, Ministerium des Innern: Präsidium Z.
11816/M I ex 1 9 1 4 . Pleterski, Prva odločitev 2 7 .
7 4 Allgemeines Verwaltungsarchiv, Ministerium des Innern: Präsidium Z.
13255/M I ex 1 9 1 4 . Wiener Zeitung, 6 . Oktober 1 9 1 4 . Pleterski, Prva odločitev 20 sl.
Po drugi strani so se razširile novice o avstrijskih ponudbah Italiji, ki 
so bistveno prizadele tudi Slovence, ne da bi ti bili kakorkoli vprašani za 
mnenje. Obe okoliščini sta pospešili želje po državnopravni osamosvojitvi in 
sklep, da je treba začeti za ta smoter že nemudoma delati.
Primorski Slovenci in mladoliberalci s Kranjskega so poslali februarja
1915, skupaj s hrvaškimi politiki, pooblastilo emigrantskemu krogu pod vod­
stvom dr. Anteja Trumbiča v Rimu. Pooblastili so ga, da deluje za pridobitev 
antantnih vlad za ustanovitev Jugoslavije. Na dveh tajnih konferencah aprila
1915 so se v Trstu posvetovali, kako bi bilo mogoče delovati proti zahtevam 
Italije na Primorsko in Dalmacijo. Odposlali so dva državnozborska poslanca 
kot svoja delegata v tujino (oba sta se pridružila Jugoslovanskemu odboru 
pod predsedstvom dr. Anteja Trumbiča). Slovenska ljudska stranka je znova 
oživila program hrvatsko-slovenskega državnopravnega zedinjenja. Dr. J. E. 
Krek se je udeležil tajnega posveta hrvatskih duhovnikov marca 1915 na 
Reki, kjer so sestavili spomenico na papeža v smislu zahteve po nedeljivi 
skupnosti Hrvatov in Slovencev. Udeleženci konference pa so bili tudi pri­
pravljeni sprejeti — kot sredstvo proti italijanskim zahtevam po slovenskih 
in hrvatskih ozemljih — celo državno zedinjenje s Srbijo pod dinastijo Ka- 
radjordjevičev. To so tajno sporočili ruskim zastopnikom v Rimu in pa dr. 
Trumbiču. Kakega uspeha pri antantnih vladah ni bilo.7 5
S tajno pogodbo Anglije, Francije in Rusije z Italijo v Londonu 26. aprila
1915 je postala državna delitev slovenskega ozemlja eden izmed vojnih ciljev 
antante. Apatično razmerje slovenskega prebivalstva do vojne se je na soški 
fronti občutno spremenilo v večjo vojno pripravljenost, tisti krogi, ki so 
simpatizirali z antanto, predvsem mladoliberalci pa so bili politično ohromlje­
ni. Po drugi strani je zaviral politično pobudo Slovenske ljudske stranke 
razdor v njenih vrstah med dr. Janezom E. Krekom in načelnikom stranke 
dr. Ivanom Šušteršičem, ki ni hotel odnehati od stališča, da mora stranka 
med vojno ostati politično nedejavna.7 8
Ko so nemške stranke leta 1916 objavile svoj program zahtev in silile 
vladarja k oktroiranju ustavnih sprememb v njihovem smislu, je to pospešilo 
koncentracijo slovenskih strank in pripravljanje skupnega narodno politič­
nega programa. In ko je državni zbor pod vplivom februarske revolucije 
v Rusiji in vstopa ZDA v vojno končno znova začel delati, so se vsi jugoslo­
vanski poslanci združili v en klub in 30. maja 1917 dali svojo programsko 
izjavo (Majniška deklaracija). Ta je zahtevala na temelju narodnega načela in 
pa hrvatskega državnega prava zedinjenje vseh ozemelj monarhije, na katerih 
žive Slovenci, Hrvati in Srbi v eno državnopravno telo, prosto vsake tuje nad­
vlade, vendar pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije. Omemba žezla je 
nedvomno bila kompromisna. Do srede julija 1917 je to kompromisno pri­
pravljenost krepilo prepričanje, da stremi novi vladar po skorajšnjem spo­
razumnem miru za monarhijo in da hoče kot bistven del svoje mirovne akcije 
neposredno začeti temeljno notranjo reformo narodnostnih odnosov v mo­
narhiji. Ko pa se je izkazalo, da so takšna pričakovanja neutemeljena, se je 
Jugoslovanski klub odločil za opozicijsko politiko: poudaril je, da je majska
7 5 Milada Paulova, Jugoslovenski odbor (Zagreb 1925). Ista avtorica, Tajna
diplomaticka hra o Jihoslovany za svetove valky (Praha 1923). Ista avtorica, Tajny
vybor (Maffie) a spoluprace s Jihoslovany v letech 1 9 1 6 —1 9 1 8 (Praha 1968). Glej 
Dragovan Sepič, Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje 1 9 1 4 —1 9 1 8 (Zagreb 1970).
7 8 Pleterski, Prva odločitev 3 3 sl., 49 sl., 56 sl.
Г
deklaracija minimalni program, ki ga mora vsaka vlada, ki računa na podporo 
jugoslovanskega kluba, v celoti sprejeti kot svoj lasten program. Na takšno 
radikalizacijo je vplivalo in jo krepilo sodelovanje s Čehi, delovanje jugoslo­
vanske politične emigracije (Krfska deklaracija, številni slovenski prosto­
voljci v srbski armadi)7 7 in pozneje tudi oktobrska revolucija v Rusiji. V 
istem času je Slovenska ljudska stranka tudi premagala svojo notranjo raz­
cepljenost s tem, da je izločila in postopoma politično osamila dr. Šušteršiča. 
Ta stranka se je na ta način pod vodstvom predsednika Jugoslovanskega 
kluba dr. Antona Korošca uspešno vključila v naraščajoči tok gibanja, ki se je 
oblikovalo v slovenskih deželah v podporo politiki Jugoslovanskega kluba. 
Od izjav strank, društev, občin, prek zbiranja stotisočih podpisov, do velikih 
ljudskih zborovanj v vseh slovenskih deželah (samo na Koroškem so takšna 
zborovanja bila prepovedana) spomladi 1918, je to svojevrstno gibanje naraslo 
v mogočno družbeno moč, tudi zato, ker se je v njem izrazila splošna želja 
po končanju vojne. Po določenem, deloma zaradi levosocialističnih pomislekov 
pogojenem obotavljanju, se je temu gibanju priključila tudi Jugoslovanska 
socialno demokratična stranka. Gibanje je zaneslo misel jugoslovanskega 
državnega zedinjenja in osamosvojitve »do zadnjega gorskega gnezda«, tako 
da je ta misel »zajela slovensko ljudstvo v celoti« (deželni predsednik Kranj­
ske Heinrich grof Attems),7 8 da je »pri vseh njih elementarno prodrla« (na­
mestnik Primorske Alfred von Fries-Skene).7 9 Stvarno in vzročno so s tem 
gibanjem bili povezani trije upori slovenskih vojakov v dolini reke Mure sredi 
maja 1918, najpomembnejši na avstrijskih tleh, pri katerih pa je na vsak 
način zelo bistvena bila tudi vloga povrnjencev iz ruskega vojnega ujetništva.8 ® 
»Habsburška klavzula« majske deklaracije se je državnim vrhovom zdela 
veliko premalo pomembna, da bi zaradi nje kakorkoli resneje obravnavali 
ta program. Vzrok je bil pač predvsem v kategoričnem nasprotovanju, da 
bi dopustili državnopravno ločitev slovenskih ozemelj od Avstrije. Vztrajanje 
pri avstro-ogrskem dualizmu je temu odklanjanju zelo dobro služilo, saj je 
bistvo majske deklaracije bilo protidualistično. V letu 1916 so v vladnih krogih 
priložnostno sicer razmišljali o ustvaritvi nekakšne Ilirije, toda vedno iz­
ključujoč slovenska ozemlja. Prisega novega cesarja na ogrsko ustavo je pri­
čala o vztrajanju pri dualizmu. Odklonilno stališče vlade proti majski deklara­
ciji, zlasti pa še izrecna izjava ministrskega predsednika Ernsta Seidlerja 
z dne 3. maja 1918, da morajo slovenska ozemlja brezpogojno ostati v zvezi 
z nemškimi deželami, in temu sledeča prepoved deklaracijskega gibanja, vse 
to je pričalo o trdni odločnosti, da Slovencem ne bodo dopustili pravice do 
samoodločbe. Zadnje razočaranje je vsem tistim, ki so še zaupali Habsbur­
žanom, pripravila cesarjeva obljuba Nemcem iz slovenskih ozemelj, da ta
7 7 Dragoslav Jankovič, Srbija i jugoslovensko pitanje 1 9 1 4 —1 9 1 5 . g. (Beograd 
1973). Isti avtor, Jugoslovensko pitanje i krfska deklaracija 1 9 1 7 . g. (Beograd 1967).
7 8 Allgemeines Verwaltungsarchiv, Ministerium des Innern: Präsidium Z.
23327/M I ex 1 9 1 8 .
7 9 Prav tam Z. 23856/M I ex 1 9 1 8 .
M Karel Pichlfk, Z ruskeho zajeti do boje proti valce (Praha 1 9 6 6 , slovenska 
izdaja Ljubljana 1968). Lojze Ude, Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski 
armadi; v: Zgodovinski časopis 23 (1969) 1 8 5 sl. Richard Georg Plaschka, Horst 
Haselsteiner in Arnold Suippan, Innere Front. Militärassistenz, Widerstand und 
Umsturz in der Donaumonarchie 1 9 1 8 , 2 Bde. (Veröffentlichungen des österreichi­
schen Ost- und Südosteuropa Instituts 8 und 9 , Wien 1974), zlasti I, poglavje »Die 
grossen Empörungen« 3 2 4 sl.
ozemlja ne smejo na noben način biti ločena od nemško avstrijskih dežel in 
da to pomeni učinkovit boj proti jugoslovanskemu gibanju med Slovenci.8 1
Neposredno zatem je sledila izjava vseh slovenskih strank z dne 27. maja
1918, da namreč slovenski narod vztraja na pravici do samoodločbe in da ni 
pripravljen napraviti samomora. To je bil začetek končne faze habsburške 
vladavine, ustanovitve prvega elementa lastne državnosti, Narodnega sveta 
v Ljubljani (16. avgust 1918) in njegovih pokrajinskih odborov v Mariboru, 
Celovcu, Gorici in Trstu in tudi krajevnih odborov. Narodni svet v Ljubljani 
se je že vnaprej razglasil kot del bodočega skupnega Narodnega sveta v Za­
grebu. Ta je bil ustanovljen šele 6. oktobra 1918, njegov predsednik pa je 
postal Slovenec dr. Anton Korošec. S tem je bila že vnaprej določena pri­
padnost Slovencev »Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov«, ustanovljeni 29. 
oktobra 1918 v Zagrebu. Istega 29. oktobra je bila razglašena tudi v Ljubljani, 
v dosegu soške armade, na velikem ljudskem zborovanju, ki ga je izsilil ljud­
ski odbor proti želji Narodnega sveta, ločitev Slovenije od habsburškega 
cesarstva in njeno državno zedinjenje s Hrvati in Srbi.8 2
8 1 Janko Pleterski, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo' 
svetovno vojno; v: Zgodovinski časopis 24 (1970) 1 7 7 . Aleksander Fussek, Minister­
präsident Karl Graf Stiirgkh, phil. Diss. (Wien 1960). Helmut Rumpler, Max’ 
Hussarek. Nationalitäten und Nationalitätenpolitik in Österreich im Sommer des 
Jahres 1 9 1 8 (Studien zur Geschichte der österreichisch-ungarischen Monarchie 4 , 
Graz-Köln 1965) 8 7 .
8 2 Dragoslav Jankovič in Bogdan Križman, Grada o stvaranju jugoslovenske 
države (1. I.—20. XII. 1918) (Beograd 1964). Pleterski, Prva odločitev 2 4 2 sl. Momčilo 
Zečevič, Slovenska ljudska stranka i jugoslovensko ujedinjenje 1 9 1 7 do 1 9 2 1 . Od 
Majske deklaracije do Vidovdanskog ustava (Beograd 1973).
Lenin in nacionalno vprašanje v Rusiji v času oktobrske 
revolucije in formiranja Sovjetske zveze
Ob branju novega Leninovega zbornika o nacionalnem vprašanju*
Že pred začetkom svetovne vojne so Leninova dognanja o pomenu nacio­
nalnega vprašanja za revolucionarni boj delavskega razreda in njegove stranke, 
o teoretičnih in praktičnih vidikih tega vprašanja v obdobju imperializma 
dobila značaj izdelanega sistema. Na »poletnem« posvetovanju CK Ruske 
socialdemokratske delavske stranke s strankinimi delavci v avstrijski poljski 
vasi Poronin (6.— 14. oktobra 1913) jih je Lenin sintetično formuliral v reso­
luciji o nacionalnem vprašanju in poudaril vidno mesto, katero je to vprašanje 
v tistem času zavzemalo v Rusiji.
V resoluciji na prvem mestu poudarjena potreba popolne enakopravnosti 
vseh narodov, pri čemer je kot posebno nujen pogoj navedena široka pokra­
jinska avtonomija. Ponovljena je kritika gesla kultumo-nacionalne avtono­
mije, naglašena je potreba enotnih delavskih organizacij in jasno je formuli­
rano geslo o pravici narodov do samoodločbe, tj. na odcepitve in ustanovitve 
lastne države. Končno podčrtuje resolucija, da mora delavska stranka vpra­
šanje samoodločbe reševati v vsakem posameznem primeru popolnoma samo­
stojno s stališča interesov družbenega razvoja in interesov svojega razred­
nega boja (Zbornik, str. 94—96).
Ni naš namen slediti skozi zbornik Leninovemu publicističnemu in poli­
tičnemu boju v prvih letih vojne za ohranitev načelne, jasne internacionali- 
stične orientacije v mednarodnem in ruskem delavskem gibanju, ustvarjal­
nemu boju, v katerem so nastali klasični spisi kot »O pravici narodov do 
samoodločbe«, »Socialistična revolucija in pravica narodov do samoodločbe«, 
»Rezultati diskusije o samoodločbi«, »O karikaturi marksizma ali o .imperiali­
stičnem ekonomizmu'« in drugi. Potrebna bi bila obsežna in podrobna študija, 
če bi hoteli vsestransko raziskati idejni razvoj Leninovega obravnavanja na­
cionalnega vprašanja sploh in še posebej v Rusiji v prvih letih svetovne vojne 
do padca carizma. Že na prvi pogled pa je očitna evolucija v Leninovih 
stališčih o dveh poglavitnih vprašanjih, ki sta tudi v poznejši praksi oktobrske 
revolucije in oblikovanja Sovjetske zveze stali na pomembnem mestu: o vpra­
šanju centralistične ali federativne ureditve socialistične države in pa o vpra­
šanju samoodločbe zatiranih narodov oziroma pravice do odcepitve v pogojih 
zmage socialistične revolucije v deželi zatirajočega naroda.
Tedanji Leninovi pogledi na vprašanje centralizma oziroma federacije 
se posebno jasno vidijo iz njegove korespondence z armenskim revolucionar­
jem šaumjanom. Oktobra 1913 je Lenin poslal poroninsko resolucijo Šaum- 
janu s prošnjo, naj mu ta sporoči svoje mnenje, šaumjan je v interesu centra­
lizma ugovarjal proti geslu avtonomije in branil staro strankino tezo o oblastni 
samoupravi. Lenin mu je odgovarjal: »Spomnite se Engelsovega pojasnila, da 
centralizacija nikakor ne izključuje krajevne .svobode'. Zakaj bi naj priznali 
Poljski avtonomijo, Kavkazu, Jugu, Uralu pa ne? Saj me/e avtonomije določa 
osrednji parlament! Mi smo brezpogojno za demokratični centralizem. Mi
* V. I. Lenin, O nacional’nom i паск>паГпо-ко1ошаГпот voprose. Gosudarstve- 
noje izdatel'stvo političeskoj literatury, Moskva 1 9 5 6 .
smo proti federaciji. Mi smo za jakobince proti žirondincem. Toda bati se 
avtonomije — v Rusiji... prosim lepo, to je smešno! To je reakcionarno.« V 
nadaljevanju svojega pisma je Lenin zavrnil šaumjana, ki je pravico do samo­
odločbe (v interesu ohranitve velike države) tolmačil kot pravico na federacijo 
in na avtonomijo, in še jasneje razložil svoj pogled na vprašanje federacije: 
»Mi smo v načelu proti federaciji, ker slabi gospodarsko povezanost in ker ni 
primeren tip za enotno državo. Torej se hočeš odcepiti? Kar pojdi k vragu, 
če lahko pretrgaš gospodarsko povezanost, ali pravilneje, če je zatiranje in če 
so trenja ,sožitja' takšna, da kvarijo in pogubljajo stvar gospodarske poveza­
nosti. Ali se nočeš odcepiti? Tedaj oprosti, ne odločaj namesto mene, ne 
misli, da imaš .pravico' na federacijo (Zbornik str. 98). Lenin postavlja torej 
alternativo: ali odcepitev ali enotna centralistična država, v kateri uživajo avto­
nomijo vse narodnosti, kot pojasnjuje v istem pismu. »Avtonomija je naš 
načrt ustroja demokratične države« (prav tam; prim. tudi: G. S. Akopjan, 
Korespondenca V. I. Lenina in S. G. šaumjana o nacionalnem vprašanju, Vo- 
prosy Istorii 1956, št. 8).
Lenin je federativno državo razumel tako, kot jo je opisal Engels na podlagi 
švicarskega primera, namreč, da ima v njej vsaka država članica federacije 
svojo samostojno civilno in kazensko zakonodajo, svoje vodstvo in da ima 
poleg narodne skupščine še skupščino držav, v kateri ima vsaka država 
enako glasovalno pravico, ne glede na to, ali je velika ali majhna (prim. 
Lenin, Država in revolucija, 4. izd. zbranih del v ruščini, zv. 25, str. 418). 
Kasneje, po revolucionarnih izkušnjah prvih vojnih let je Lenin spremenil 
svoje stališče do federacije in že avgusta—septembra 1917, ko je pisal raz­
pravo »Država in revolucija«, je posebno poudarjal, da sta Marx in Engels, 
čeprav sta načelno sicer s stališča proletariata in proletarske revolucije zago­
varjala demokratični centralizem, enotno in nedeljivo republiko, dopuščala 
v nekaterih posebnih pogojih tudi federativno republiko kot »korak naprej« 
in med temi posebnimi pogoji naglašala nacionalno vprašanje (smatrala sta 
federativno republiko štirih narodov na britanskih otokih kot korak naprej) 
(Prav tam, str. 418). Videli bomo kasneje, kako je Lenin končno zahteval 
federativno združitev sovjetskih republik v Sovjetsko zvezo v nasprotju z na­
črtom »avtonomizacije«.
Ni mogoče dvomiti o tem, da je pri tem razvoju svojega gledanja na vpra­
šanje federacije Lenin izhajal iz analize razvoja na ozemlju carske Rusije 
v vojnih letih, kjer je silovito naraščanje separatističnih teženj pri neruskih 
narodnostih grozilo, da bo prišlo v revolucionarni krizi do odcepitve teh 
narodnosti pod vodstvom meščanskih nacionalnih gibanj od revolucionarne 
Rusije. To pa je moglo resno ogroziti samo rusko revolucijo. Saj je Lenin 
že maja 1914 vedel in pisal: »Vnaprej določiti vsa mogoča razmerja med 
buržoaznimi osvobodilnimi gibanji zatiranih narodov in proletarskim osvobo­
dilnim gibanjem v zatirajočem narodu (in to je problem, zaradi katerega je 
nacionalno vprašanje v današnji Rusiji tako težavno) je nemogoče« (Zbornik, 
str. 217). Dobri dve leti pozneje, avgusta—oktobra 1916, pa je Lenin v polemiki 
z »imperialističnim ekonomizmom« ugotavljal in predvideval: »V tem ko 
proletariat razvitih dežel strmoglavlja buržoazijo in odbija njene kontrarevo­
lucionarne poskuse, nerazviti in zatirani narodi ne čakajo, ne nehajo živeti, 
ne izginjajo. Če izrabljajo za vstajo (kolonije. Irska) že tako, v primeri s so­
cialistično revolucijo povsem neznatno krizo imperialistične buržoazije, ka­
kršna je vojna leta 1914— 1916, potem ni dvoma, da bodo veliko krizo držav­
ljanske vojne v razvitih deželah tem bolj izrabili za vstaje« (Zbornik, str. 392).
Lenin zaradi te nevarnosti ni šel morda po poti omejevanja pravice narodov 
na samoodločbo. Nasprotno, še bolj jo je poudarjal. V istem spisu jo je celo 
povezal z nekim drugim zaključkom, kateremu daje novi zbornik poseben 
poudarek: z zaključkom o različnosti poti raznih dežel in narodov k so­
cializmu. »Kajti v resnici ne vemo in ne moremo vedeti, koliko bo zatiranih 
narodov, ki se jim bo zdela v praksi potrebna odcepitev, da bi vnesli svoj 
prispevek v različnost oblik demokracije in oblik prehoda k socializmu« 
(Zbornik, str. 402). To je pravica do odcepitve ne samo zaradi pravice do 
samostojnega nacionalnega, temveč tudi do samostojnega socialističnega 
razvoja.
To so bila nekatera spoznanja in zaključki, do katerih je Lenin prišel 
v obdobju do padca carizma in s katerimi je opremil boljševiško stranko za 
ravnanje v nacionalnem vprašanju v sledečem revolucionarnem obdobju. To 
obdobje je obenem pomenilo praktično preizkušnjo pravilnosti teh stališč. Od 
trenutka, ko se je Lenin po vrnitvi v Rusijo neposredno vključil v burno 
revolucionarno dogajanje, ni mogel imeti več časa, da bi nove izkušnje obširno 
teoretično osvetlil! Lenin je vedel, da za tako analitično-sintetično delo še 
dolgo ne bo imel časa. Toda to ga ni motilo. Sam je dejal, da je »prijetneje in 
koristneje pridobivati si .izkušnjo revolucije' kot pa o njej pisati (Lenin, Zbr. 
d., zv. 25, str. 462). To je vzrok, da je slika Leninovega obravnavanja nacional­
nega vprašanja na ruskem področju, kolikor jo dajejo objavljeni dokumenti, 
od oktobrske revolucije pa do njegove smrti bolj fragmentarna. Drugi vzrok 
je najbrž tudi v tem, da je po delitvi posameznih področij dela med vodilnimi 
sovjetskimi revolucionarji praktično izvajanje nacionalne politike bilo v rokah 
Stalina. Šele v svojih zadnjih pismih, ki so bila lani prvič uradno objavljena, 
je Lenin izrazil obžalovanje in zaskrbljenost zaradi tega, da ni utegnil osebno 
bolj poseči v teoretično in še bolj pa v praktično obravnavanje sovjetske 
nacionalne politike.
Takoj ko je začasna vlada prevzela oblast, je 20. marca 1917 z dekreti 
odpravila vso omejitveno zakonodajo carskega režima glede narodnostnih 
manjšin in uvedla pravno enakost vseh državljanov ne glede na vero, raso ali 
nacionalno poreklo. Storila je tudi nekaj administrativnih korakov, ki bi se 
lahko tolmačili kot priprava za uvedbo narodnostne avtonomije. Odklanjala 
pa je vse zahteve po novi ureditvi odnošajev med narodnostmi Rusije, češ da 
je to kompetenca bodoče ustavotvorne skupščine. To stališče seveda ni moglo 
zavreti razmaha nacionalnih gibanj, ki so dejansko privedla do postopnega 
razkroja ruskega imperija. Že poleti 1917 je morala začasna vlada priznati 
pod pritiskom ukrajinske Rade Ukrajino kot posebno administrativno enoto. 
Bilo je pričakovati, da bo poostrena politična kriza v času socialistične revo­
lucije vsaj spočetka še okrepila separatistične težnje in pospešila proces 
odcepljanja oziroma razpadanja ruske države na narodnostne dele. Proti 
koncu leta 1917 se je to tudi dejansko zgodilo. Ko je torej Lenin po svoji 
vrnitvi v Rusijo 16. aprila 1917 uveljavil najprej v okviru CK, nato pa še na 
sedmi partijski konferenci boljševikov svoje aprilske teze o orientaciji na boj 
proti začasni vladi in na socialistično revolucijo, je bilo treba zavzeti dolo­
čeno stališče tudi v nacionalnem vprašanju. Petrograjsko vodstvo boljševikov, 
v njem tudi Stalin, vse do Leninovega prihoda ni še usmerilo politike stranke 
na prehod k socialistični revoluciji. S tem v zvezi je Stalin sicer postavljal 
agitacijsko zahtevo po mirovnih pogajanjih med vojskujočimi se državami na 
načelu pravice narodov do samoodločbe, v ta namen pa je samo pozival 
množice, naj z mitingi in demonstracijami prisilijo začasno vlado, da bi drugim
vladam predložila taka pogajanja (prim. članek Stalina »O vojni«, Zbr. dela, 
zv. 3, str. 8). Petrograjsko boljševiško vodstvo na ta način tedaj še ni povezo­
valo vprašanja o miru z vprašanjem o oblasti in seveda tudi ni insistiralo 
na geslu o pravici narodov do samoodločbe z vidika socialistične revolucije, 
stoječe neposredno pred vrati (prim. članek E. N. Burdžalova, O taktiki bolj- 
ševikov v marcu—aprilu 1917. leta, Voprosy Istorii 1956, št. 4). Ko je Lenin 
dosegel sprejetje svojih aprilskih tez, se je moral obenem zavzeti tudi za 
sprejetje svojega stališča neomajnega priznavanja pravice narodov do samo­
odločbe v položaju izbruha socialistične revolucije pri zatirajočem, tj. 
ruskem narodu. V brošuri »Naloge proletariata v naši revoluciji«, ki jo je 
dokončal 23. aprila 1917, po formuliranju svojih aprilskih tez, je Lenin po­
novno naglasil načelo pravice zatiranih narodov do odcepitve in zapisal : »Pro­
letarska stranka sicer teži k ustvaritvi kolikor mogoče velike države, ker je 
to koristno za delovne ljudi, ona teži k zbližanju in nadaljnjemu zlivanju 
narodov, toda tega cilja noče doseči z nasiljem, marveč izključno s svobodno, 
bratsko zvezo delavcev in delovnih množic vseh narodov« (Zbornik, str. 441). 
Kakor usmeritev k socialistični revoluciji tako je tudi potrditev pravice na­
rodov do samoodločbe tedaj naletela na odpor. Pjatakov, Džeržinski in drugi 
so bili za odstop od tega osnovnega gesla boljševiške nacionalne politike, ker 
so vedeli, da bi revolucionarna sovjetska Rusija to pravico morala tudi de­
jansko priznati.
Na VII. konferenci boljševiške stranke (7.—12. maja 1917) je Lenin s pod­
poro Stalina premagal odpor proti priznanju pravice do samoodločbe. Kot je 
videti iz Stalinovih izvajanj sta se Pjatakov in Džeržinski postavila na stališče, 
da je vsako narodnostno gibanje (pač z ozirom na revolucionarno perspektivo, 
op. pis.) reakcionarno. V tem času je bilo pereče vprašanje Finske, ki je od 
začasne vlade zahtevala priznanje suverenih pravic. Nekaj dni pred začetkom 
VII. konference je CK RSDRP razpravljal o prošnji finskih socialnih demo­
kratov za pomoč njihovemu boju za nacionalne pravice Finske in za odgovor 
o skupni taktiki v tem boju. Lenin je tedaj brez obotavljanja dejal, da bolj­
ševiki smatrajo začasno vlado za imperialistično in da je ne podpirajo: »Me­
nimo, da je treba dati polno avtonomijo, dopustiti celo odcepitev, toda 
ponuditi take pogoje, da bo Finska želela ostati.« (Iz neobjavljenih dokumen­
tov arhiva Instituta marksizma-leninizma, citirano po navedenem članku Burd­
žalova). Tudi na VII. konferenci je Lenin govoril: »če se Finska, če se Poljska, 
Ukrajina odcepijo od Rusije, ni v tem nič slabega. Kaj naj bi bilo tu slabega? 
Kdor govori to, je šovinist« (Zbornik, str. 445). Stalin, ki je pojasnjeval in 
branil Leninov načrt resolucije o nacionalnem vprašanju, je izrazil prepričanje, 
da se po odpravi carizma 9/10 zatiranih narodov ne bo hotelo odcepiti. Resolu­
cija konference je za te neodcepljene neruske predele predvidela pokrajinsko 
avtonomijo. Stalin je kot primere navedel Zakavkazje, Turkestan, Ukrajino 
(Zbornik, str. 447 in Stalin, Zbr. d. zv. 3, str. 53). Lahko bi iz tega zaključili, 
da ne Lenin ne Stalin tedaj nista predvidevala odcepljenja neruskih narodnosti 
v tako veliki meri, kakor se je pozneje to zgodilo, in da zaradi tega Lenin 
takrat še ni videl neposredne potrebe za prehod od sistema avtonomije k fe­
derativnemu sistemu ureditve sovjetske države.
Lenin ni hotel, da bi zanikanje pravice do samoodločbe oslabilo vpliv ru­
skega delavskega razreda na široke množice Poljakov, Ukrajincev itd. Tako 
je podprl zahtevo Centralne ukrajinske Rade po avtonomiji. Zahteval je, naj 
ruski delavski razred s svojo prakso pri vprašanju samoodločbe doseže, da se 
bodo za carizma zatirani narodi prostovoljno pridružili novi sovjetski državi:
»Čim svobodnejša bo Rusija, čim bolj odločno bo naša republika priznala 
nevelikoruskim narodom svobodo do odcepitve, tem bolj si bodo drugi narodi 
prizadevali skleniti z nami zvezo, tem manj bo trenj, tem redkejši bodo pri­
meri resnične odcepitve, tem krajši bo čas, za katerega se bodo morda neka­
teri narodi odcepili, tem bolj tesna in trdna bo — konec koncev — bratska 
zveza ruske proletarsko-kmečke republike z republikami kateregakoli drugega 
naroda«, je pisal Lenin takoj po VII. konferenci (Zbornik, str. 452). Tukaj 
najdemo že Leninov pogled na vprašanje, kako reševati odnose do že odcep­
ljenih narodnosti, vprašanje, ki je pozneje postalo tako velikega praktičnega 
pomena. Vidimo, da je Lenin predvideval dve obliki: prostovoljno pridružitev 
po krajšem času samostojnosti k ruski sovjetski republiki in pa tesno, ena­
kopravno zvezo ruske republike z drugimi (sovjetskimi) republikami. Torej 
zveza, ki bi najbrž lahko bila tudi federativna. Da je Lenin imel pred očmi 
res le zvezo s sovjetskimi republikami, lahko razberemo iz njegovega dela 
»O reviziji partijskega programa« (19. do 21. oktobra 1917), kjer pravi: 
»Hočemo revolucionarno združitev, zato ne postavljamo gesla o združitvi 
vseh in vsakršnih držav na splošno, kajti socialna revolucija stavlja na dnevni 
red samo združitev tistih držav, ki so prešle ali ki prehajajo k socializmu, 
osvobojujočih se kolonij itd.« (Zbornik, str. 458). Seveda takrat ni mogel 
predvideti, da razvoj ne bo šel »tako premočrtno, kot smo to pričakovali«, da 
ne bo prišlo do evropske revolucije, da bo sovjetska Rusija močno omejena 
v svojih možnostih izbiranja zavezniških republik. Takrat je bilo pač mogoče 
pričakovati, da bo v ruski soseščini le malo držav, ki bi dalj časa lahko ostale 
izven splošnega poleta revolucije. Zato je treba Leninova gesla o nacionalni 
politiki tembolj ceniti, ker so se obnesla v tako utesnjenih razmerah.
V novem Leninovem zborniku najdemo tudi njegove spise, ki zadevajo 
nacionalno vprašanje v času od 15. maja 1917 pa do 18. marca 1919, medtem 
ko v prejšnjem zborniku iz tega skoraj dveletnega obdobja ne najdemo ni­
česar. A to je vendar čas same oktobrske revolucije, praktične izkušnje te 
revolucije z neruskimi nacionalnimi gibanji, čas formiranja ruske sovjetske 
federativne socialistične republike, čas državljanske vojne, nemškega pritiska 
in intervencije. To je čas, ko je zaradi odcepljenja ogromnih ozemelj od 
revolucionarne Rusije, osamljene, ker pričakovane evropske socialistične re­
volucije ni hotelo biti, znova nastopil dvom oziroma nesoglasje v vodstvu bolj- 
ševiške stranke o pravilnosti priznanja narodom pravice do samoodločbe.
Že 19.—21. oktobra 1917 je Lenin v zgoraj omenjenem delu o reviziji par­
tijskega programa predlagal značilno spremembo. »Namesto besede samo­
odločba, ki je dostikrat dala povod za napačne razlage, postavljam popolnoma 
natančen pojem: .pravica do svobodne odcepitve'. Po izkušnji pol leta revo­
lucije 1917. leta je komaj mogoče ugovarjati temu, da mora partija revolucio­
narnega proletariata Rusije, partija, ki deluje v velikoruskem jeziku, priznati 
pravico do odcepitve. Kakor hitro bi mi osvojili oblast, bi isti trenutek pri­
znali to pravico tako Finski kot Ukrajini, Armeniji in vsaki narodnosti, ki jo je 
zatiral carizem (in velikoruska buržoazija).« Kakor vselej je dodal tudi drugi 
del teze: »Vendar mi z naše strani nikakor nočemo odcepitve. Mi želimo 
kolikor mogoče veliko državo ...« (Zbornik, str. 458). Ni bilo mogoče napačno 
razumeti Leninovega stališča. Ponovil ga je v Dekretu o miru na drugem 
vseruskem kongresu sovjetov v samem trenutku oktobrske revolucije (8. no­
vembra 1917), ponovil ga je v »Deklaraciji pravic narodov Rusije« 15. novem­
bra 1917, ponovil ga je tudi 5. decembra 1917 na prvem vseruskem kongresu 
vojne mornarice, tik pred odcepitvijo Finske, v času, ko je ukrajinska cen-
traîna Rada začenjala odkrito nastopati proti sovjetski oblasti: »Pravijo nam, 
da se bo Rusija razdrobila in razpadla na posamezne republike, toda nam 
se tega ni treba bati. Naj bo še toliko samostojnih republik, ne bomo se tega 
ustrašili. Za nas ni važno, kje teče državna meja, marveč to, da bi očuvali 
zvezo med delovnimi ljudmi vseh narodov za boj z buržoazijo katerih koli 
narodov« (Zbornik, str. 465).
Dejansko pa je kljub proletarskemu internacionalizmu sovjetske oblasti 
prišlo do odcepljenja ogromnih delov ruske države. Litva in Finska sta 
proglasili svojo neodvisnost decembra 1917, kmalu nato Letonska. Poljska, 
ki je bila pod nemško okupacijo, je bila priznana kot samostojna država 
v Brest Litovsku, prav tako Ukrajina; Estonija se je odcepila februarja 1918, 
eseri so ustanovili samostojno sibirsko republiko in pa Jugovzhodno zvezo, 
v kateri so bila kozaška področja severnega Kavkaza in Ural, Zakavkazje so 
okupirale nemške in turške čete itd. Ni namen tukaj slediti temu razvoju 
v vseh delih ruske države, vendar lahko rečemo, da je nastal sila zamotan 
položaj, v katerem so se resnična narodna gibanja prepletala s protirevolucio­
narnimi vojaškimi nastopi carskih generalov in lokalnih meščanskih politikov. 
Stalin je 15. januarja 1918 na III. kongresu sovjetov takole označil nastali 
položaj: »Samo sovjetska oblast je (v razliko od Kerenskega, op. pis.) od­
krito razglasila pravico vseh narodov do samoodločbe vse do odcepitve od 
Rusije. Nova oblast se je v tem oziru pokazala celo bolj radikalna kot same 
nacionalne skupine znotraj nekaterih narodov. Pa vendar je prišlo do cele 
vrste konfliktov med Sovjetom ljudskih komisarjev in obrobnimi deželami. 
Toda ti konflikti niso nastajali okrog vprašanj nacionalnega značaja, marveč 
okrog vprašanj oblasti« (Stalin, Zbr. delo, zv. 4, str. 31). V takem položaju 
so za vodstvo revolucije bili možni razni zaključki. Najbolj logičen sklep 
je bil boj za sovjetsko oblast v odcepljenih deželah, kjer so oblast prevzele 
protirevolucionarne sile. Za to je bila na razpolago enotna organizacija 
RSDRP. Dejstvo, da se je državljanska vojna vodila ne glede na narodnostne 
meje, je seveda tudi lahko pripomoglo k zmagi lokalnih revolucionarnih sil. 
Dopolnilni zaključek k temu prvemu sklepu je bil, uporabiti federacijo kot 
privlačnejšo obliko združevanja narodov, odcepljenih ali ne, v skupno sovjet­
sko socialistično državo, kakor pa je bil centralizirani sistem pokrajinskih 
avtonomij. V tem času boljševiki proglase federacijo kot obliko državne orga­
nizacije sovjetske revolucionarne države, 16. decembra 1917 je Lenin v tako 
imenovanem »Ultimatumu« napisal ukrajinski Radi : »... Mi, Sovjet ljudskih 
komisarjev, priznavamo ljudsko Ukrajinsko Republiko, njeno pravico popol­
noma odcepiti se od Rusije ali zaključiti pogodbo z Rusko Republiko o fe­
derativnem ali temu podobnem razmerju med njima« (Stalin, Zbr. dela, zv. 4, 
str. 415). V Leninovi Deklaraciji pravic delovnega in izkoriščanega ljudstva 
v začetku januarja 1918 pa piše: »Sovjetska ruska republika je urejena na 
(osnovi svobodne zveze svobodnih narodov kot federacija Sovjetskih nacio­
nalnih republik.« V tej federaciji je prepuščeno delavcem in kmetom vsakega 
naroda, da na svojem lastnem zboru Sovjetov odločijo o tem, ali želijo in na 
kakšnih osnovah, sodelovati v zvezni vladi in v drugih zveznih sovjetskih usta­
novah (Zbornik, str. 467— 469). To je bila elastična formulacija, ki je dopu­
ščala razne stopnje federativnega, avtonomnega oziroma centralističnega od­
nosa do osrednje sovjetske oblasti. In v resnici je postopno formiranje 
RSFSR bilo kombinacija teh raznih oblik. Federacija kot prehodna oblika 
od carskega unitarizma k socialističnemu unitarizmu (po Stalinovi formu­
laciji, Zbr. delo, zv. 4, str. 78) je bila torej po vsem videzu zasnovana zaradi
potrebe, olajšati boj za sovjetsko oblast v odcepljenih deželah in njihovo 
ponovno pridružitev sovjetski Rusiji. Tak revolucionarni »protinapad« vse­
kakor ni bil v nikakršnem nasprotju z Leninovim dotedanjim stališčem o vpra­
šanju o samoodločbi. Zato kaže ameriški zgodovinar Richard Pipes, ki v svoji 
knjigi o formiranju Sovjetske zveze v podrobnostih opisuje te dogodke, nera­
zumevanje, ko sodi, da je ta boj pomenil popolno kršenje načela o samo­
odločbi narodov in da je Lenin s tem prelomil svoje prejšnje obljube (R. Pi­
pes, The formation of the Soviet Union, str. 108). Očitno pozablja na to, da je 
Lenin že vedno poudarjal, da mora proletariat vselej samostojno, s stališča 
svojih revolucionarnih interesov opredeljevati svoje stališče pri vprašanju 
o samoodločbi. Odcepitev ni bila nikoli proglašena kot cilj. Lenin je insistiral 
na tej pravici kot na edini poti k mednarodni solidarnosti in zaupanju de­
lovnih ljudi, ki jih vežejo skupni politični in gospodarski interesi.
Poleg takih, lahko bi rekli, revolucionarnih zaključkov, kakor smo jih 
pravkar opisali, pa so se pojavile tudi težnje, pravico do samoodločbe kar 
zanikati. Sicer ne direktno, pač pa z določeno kvalifikacijo to pravico tako 
omejiti, da bi se praktično reducirala samo na upoštevanje stališč in ocene 
partije, že 12. decembra 1917 je Stalin v članku »Odgovor tovarišem Ukra­
jincem v zaledju in na fronti« najprej iz pojma naroda skušal izločiti buržo- 
azijo (»Ukrajinski in ruski narod kakor tudi drugi narodi Rusije se sestoje iz 
delavcev in kmetov, iz vojakov in mornarjev«), nato pa napisal: »Mi smo za 
samoodločbo narodov (podčrtal Stalin), toda mi smo proti temu, da bi se 
pod zastavo samoodločbe pritihotapila samodržavnost Kaledina« (Stalin, Zbr. 
dela, zv. 4, str. 8), 15. januarja pa je v svojem referatu na III. vseruskem 
kongresu sovjetov to misel formuliral popolnoma določno: »Vse to (primer 
Rade, op. pis.) kaže, kako nujno je tolmačenje načela o samoodločbi kot 
o pravici do samoodločbe ne buržoazije, temveč delovnega ljudstva določe­
nega naroda. Načelo samoodločbe narodov mora biti sredstvo boja za socia­
lizem in mora biti podrejeno načelom socializma« (prav tam str. 32). Ne­
dvomno Lenin ni delil Stalinovega mnenja, da v pojem naroda sodijo samo 
delavci in kmetje, saj je še tri mesece pred tem v že omenjenem spisu o re­
viziji partijskega programa pisal: »V razliko od buržoaznih demokratov 
proglašamo geslo ne bratstva narodov, marveč bratstva delavcev vseh naro­
dov, kajti buržoaziji vseh dežel ne zaupamo in jo smatramo za sovražnika« 
(Zbornik 459). Tudi pozneje je tako pojmovanje čisto določno ponovil. Vendar 
pa ni javno polemiziral proti Stalinovi novi formulaciji pravice narodov do 
samoodločbe, najverjetneje zaradi tega, ker bi taka razprava v vrtincu 
državljanske vojne in nemškega pritiska bila zgolj akademskega značaja. 
Nekoliko pa morda tudi zato, ker je šlo za biti in ne biti sovjetske revolucije 
in ker tudi Leninu ni bila tuja misel, »da so osvobodilni interesi nekaterih 
velikih in največjih evropskih narodov pred interesi osvobodilnega gibanja 
majhnih narodov«, kakor je zapisal oktobra 1916 v Rezultatih diskusije o sa­
moodločbi (Zbornik, str. 332).
Po kapitulaciji Nemčije in po umiku nemških okupatorjev je naraščala 
obrambna moč sovjetske države, padec hetmana Skoropadskega v Ukrajini, 
zavzetje Harkova, Kijeva, Rige, Kerzona itd., vse to je naznanjalo, da se utegne 
vojaški položaj kljub povečani intervenciji zahodnih sil odločno obračati v ko­
rist revolucije. Lenin je položaj takrat takole označil: »Na vsej črti smo se 
lotili socialistične graditve, razbili smo prvi naval, ki nam je grozil...« (Zbor­
nik, str. 477). Tedaj je Lenin izbral VIII. kongres boljševiške stranke 8. do 
22. marca 1919 za priložnost, da znova odpre jasen pogled na vprašanja od­
nosov med narodi Rusije, da zavrne prizadevanja, da bi tem narodom ne bila 
priznana pravica do samoodločbe. Ta prizadevanja sta takrat zastopala Bu­
harin in Pjatakov: zahtevala sta diferenciranje med buržoazijo in proletaria­
tom in priznavala pravico samoodločbe samo le-temu. Lenin je v svojem načrtu 
programa RKPb, izdelanem za kongres, med osnovne naloge postavil zbliže­
vanje in zlitje proletariata in delovnih ljudi vseh narodov (Rusije) v revolu­
cionarnem boju za zmago nad buržoazijo, ugotavljal je, da izginja nezaupanje 
neruskih narodnosti do velikoruskega proletariata, vendar da pri vseh narodih 
še ni popolnoma izginilo. Zato je dejal, da je nujno potrebna, zlasti s strani 
velikoruskega proletariata, posebna opreznost v odnosu do nacionalnega ču­
stvovanja, skrbno izvajanje enakosti in dejanske svobode odcepljanja narodov, 
da bi nezaupanje izgubilo tla in da bi dosegli prostovoljno najtesnejšo zvezo 
Sovjetskih republik vseh narodov (Zbornik str. 473— 474). V svojih nastopih 
na kongresu je zavrnil zahtevo, da se naj samoodločba prizna samo delovnim 
množicam, in opozarjal, da je treba upoštevati stvarnost, stvarnost pa je ta, 
da so delovne množice na oblasti samo v Rusiji. Niti v najnaprednejših dr­
žavah, kot je Nemčija, še ni prišlo do diferenciacije med proletariatom in 
buržoazijo. Na primeru Finske je pokazal, kako je prav po zaslugi priznanja 
pravice do samoodločbe proces te diferenciacije bil olajšan. Zahteval je pre­
vidnost, da ne bi z vmešavanjem v stvari drugih narodov zavrli tisti proces 
diferenciacije proletariata, ki bi ga morali pospešiti. Proti nestrpnosti Bu­
harina, ki je zahteval direktno intervencijo pri zaostalih narodih, ki so pod 
vplivom muslimanske duhovščine, je Lenin postavljal: »Počakati moramo, 
da se tak narod razvije in se proletariat diferencira od buržoaznih elementov, 
kar je neizbežno.« »Naš program ne sme govoriti o samoodločbi delovnih ljudi, 
ker to ni res. Govoriti mora o tem, kar je. Narodi so na različnih stopnjah 
razvojne poti od srednjeveških razmer do buržoazne demokracije in od bur­
žoazne demokracije ... Na tej poti je pri nas v Rusiji zelo mnogo vijug. Vsa­
kemu narodu moramo priznati pravico do samoodločbe in prav to bo olajšalo 
samoodločbo delovnih množic.« Poudarjal je, da gre razmejevanje proleta­
riata od buržoazije v raznih deželah po svoji poti in da je treba velike pre­
vidnosti, »kajti nič ni hujšega kakor nezaupanje naroda«. Zlasti pomembno 
je Leninovo opozorilo, da sovjeti, kakršni obstoje v Rusiji, še ne pomenijo 
sovjetskega tipa nasploh, saj ta postaja mednaroden, s čimer je povedal, da 
je treba dopuščati tudi samostojen prispevek k obliki sovjetov pri drugih 
narodih: »Pustiti jim moramo možnost, da se jim izpolni skromna želja, or­
ganizirati sovjetsko oblast bolje kakor pri nas.« Lenin je zavrnil »dekretiranje 
iz Moskve« in kot način boja za revolucionarno mednarodno enotnost dopu­
ščal samo boj »s propagando, z vplivanjem partije, z ustanavljanjem enotnih 
strokovnih organizacij«. Ni ljudi brez nacionalnih posebnosti, zato preko na­
cionalnega vprašanja ni mogoče iti, »socialistične družbe na drug način sploh 
ni mogoče zgraditi« (Zbornik, str. 476—485), je Lenin zaključil svoja izva­
janja.
Kongres je sprejel program, ki hoče razpršiti nezaupanje delovnih množic 
zatiranih dežel in proglaša popolno enakopravnost vseh narodnosti in vsem 
narodom prizna pravico do odcepitve. Kot prehodna oblika k popolni enot­
nosti je predvideno federativno zedinjevanje držav s sovjetsko ureditvijo. 
Nosilec volje pri izražanju samoodločbe je odvisen od zgodovinske razvojne 
stopnje določenega naroda. Osmi kongres je priznal samostojni obstoj sov­
jetskih republik Ukrajine, Letonije, Litve in Belorusije, ohranil pa je enotno 
organizacijo boljševiške stranke z enotnim vodstvom na vsem tem področju,
centralnim komitejem KP Ukrajine, Letonije, Litve je bila priznana pravica 
pokrajinskih komitejev RKPb.
Po Leninovem prizadevanju je tako bilo potrjeno načelno stališče glede 
pravice narodov do samoodločbe, očrtana je bila popolnoma jasna perspek­
tiva boja za revolucionarno mednarodno enotnost narodov Rusije, določene 
so bile metode boja za to enotnost. Treba je reči, da je R. Pipes v omenjenem 
delu znova pokazal nerazumevanje za resnični problem, ko pride na koncu 
svoje analize VIII. kongresa do zaključka, da je tedaj bila opuščena pravica 
narodov do samoodločbe, kakor jo je Lenin razlagal pred letom 1917, in da 
je z njo umrlo srce boljševiškega nacionalnega programa; Pipes meni, da je 
prvotno načelo samoodločbe narodov počivalo na razrednem sodelovanju in 
da je imelo za cilj ustanovitev nacionalne države (op. cit. str. 109 in 111).
Razume se, da so slej ko prej v ospredju vse dejavnosti stali napori za 
obrambo pred kontrarevolucionarnimi in intervencionističnimi napadalci in 
da je v ta namen bilo potrebno združenje vseh sil. Prav ob tem prizadevanju 
je tudi prišlo do prvega koraka k faktičnemu zedinjevanju sovjetskih republik
— do resolucije 18. maja 1919 o zedinjenju vojaških sil vseh sovjetskih re­
publik in, po privolitvi drugih sovjetskih vlad, do dekreta VCIK »O zedinjenju 
Sovjetskih republik: Rusije, Ukrajine, Letonije, Litve, Belorusije za boj s sve­
tovnim imperializmom« 1 . junija 1919. Dekret je predvideval ne samo zedi­
njenje vojaške organizacije, osredotočenje poveljstva, marveč tudi osredo­
točenje vodstva osnovnih gospodarskih panog v rokah enotnih organov (Zbor­
nik, str. 588). Lenin je v tem času insistiral na pravilnem postopku v narod­
nostnih odnosih. Ko je bila oktobra 1919 poslana v Turkestan komisija VCIK 
in Sovnarkoma, da bi popravila storjene napake v nacionalni politiki v Turke- 
stanu, je Lenin v pismu »Tovarišem komunistom Turkestana« opozarjal na 
to, da ima ureditev pravilnih odnošajev med Rusko SFSR in narodi Turke­
stana »gigantski, svetovnozgodovinski pomen« kot vzgled vsej Aziji in vsem 
kolonialnim narodom (Zbornik, str. 488 in 587). V svojem referatu na II. kon­
gresu komunističnih organizacij narodov vzhoda je naglašal, kako pozitivne 
posledice za razvoj intervencije proti sovjetski revoluciji je imelo priznanje 
in spoštovanje samostojnosti Finske (Zbornik, str. 496). Ne moremo tukaj 
slediti vsestransko Leninovim stališčem in intervencijam na področju medna- 
rodnostnih odnošajev, tudi zbornik nam o tem ne pove dosti, ni pa mogoče 
mimo dveh dokumentov, ki kažeta Leninov prijem, kar zadeva odnošaje 
z Ukrajino.
Novembra 1919 je Lenin v »Načrtu resolucije CK RKPb o sovjetski oblasti 
v Ukrajini« postavil na prvo mesto vztrajanje na priznanju samostojnosti 
Ukrajine. Seveda se bo RKPb trudila za ustanovitev federativne zveze med 
RSFSR in USSR, in sicer na že dani podlagi obojestranske privolitve za zedi­
njenje vojaških sil. Toda Lenin je zahteval kar najbolj previden odnos do 
nacionalnih teženj ukrajinskih množic, preprečevanje vseh rusifikatorskih 
poskusov in vzgojo zaradi spoznanja skupnih interesov delovnih ljudi obeh 
dežel. Določitev oblike bodoče zveze med obema deželama je prepustil odlo­
čitvi ukrajinskih delavcev in delovnih kmetov (Zbornik, str. 501—503). Drugi 
dokument je znano »Pismo delavcem in kmetom Ukrajine ob zmagah nad 
Denikinom« z dne 4. januarja 1920, v katerem je Lenin razložil svoj pogled 
na problematiko odnosov med obema sovjetskima socialističnima republi­
kama. Iz kompleksa tega izredno zanimivega dokumenta naj povzamemo 
samo to, kako je Lenin z največjo odločnostjo prepričeval, da je prvi pogoj za 
reševanje vprašanja unije ali federacije med obema republikama boj za za­
upanje ukrajinskih delovnih množic. Vprašanje, ali bo Ukrajina neposredno 
zedinjena z Rusijo ali bo z njo v federativni zvezi ali pa se bo odločila za 
kako tretjo rešitev, ne sme biti za boljševike vprašanje, na katerem bi se 
razhajali. Možno bi bilo celo preizkusiti vse tri oblike. Edino pomembno in 
nujno pa je doseči enotnost v boju za ohranitev sovjetske oblasti. Podčrtal 
je, da boljševiki hočejo prostovoljnega zavezništva narodov, zasnovanega na 
kar najbolj popolnem zaupanju, da takega zavezništva ni mogoče doseči takoj, 
da ga je treba doseči z delovanjem in naj večjo potrpežljivostjo, da je treba 
biti previden, strpen in odjenljiv nasproti preostankom nacionalnega neza­
upanja pri tlačenem narodu, da morajo velikoruski komunisti z največjo 
strogostjo preganjati v svoji sredi tudi najmanjše pojave velikoruskega na­
cionalizma. V nasprotnem primeru bodo kapitalisti mogli zadaviti in zadušiti 
tako Sovjetsko Ukrajino kot Sovjetsko Rusijo (Zbornik, str. 504—510).
Misel o neogibni potrebi, pridobiti si zaupanje delovnih množic zatiranih 
narodov, doseči resnično prostovoljno združevanje v boju za sovjetsko oblast 
in za graditev socializma, vse bolj izstopa iz njegovih del kot rdeča nit, brez 
katere vse ostalo nima pravega pomena. Kot antiteza tej vodilni misli pa se 
pojavljajo, kakor smo deloma že videli, poskusi, reševati nacionalno vpra­
šanje od zgoraj in avtoritativno z izhodišč velikodržavnega velikoruskega na­
cionalizma, oziroma izrazi protisovjetskega nacionalizma pri posameznih na­
rodih. Ti dve nasprotni tezi nista bili lastni samo času državljanske vojne in 
intervencije, do najmočnejšega izraza sta prišli celo prav po zmagi nad kontra­
revolucijo in intervencijo konec leta 1920.
V letih 1920 in 1921 so bile med Rusko RSFSR in drugimi sovjetskimi 
republikami zaključene zavezniške delavsko-kmečke pogodbe. Sistem zdru­
ženih ljudskih komisariatov,, ki je nastal na osnovi teh pogodb, je faktično 
obstajal v tem, da se je dejavnost nekaterih ruskih komisariatov razširila na 
druge sovjetske republike. Nacionalne sovjetske republike niso imele obliko­
vanega predstavništva v ruskih komisariatih. »Obstajala je možnost, da se ta 
sistem popači v duhu birokratske centralizacije in velikodržavnosti. Hkrati je 
bilo pred uveljavljanjem odlokov zveznih organov potrebno, da republiški 
organi te odloke »registrirajo«, kar je spet predstavljalo nevarnost, da bi na­
cionalistični elementi v posameznih sovjetskih republikah popačili politiko 
sovjetskih oblasti« (V. V. Pentkovskaja, Vloga V. I. Lenina v formiranju ZSSR, 
Voprosy Istorii 1956, št. 3). Prehod od vojne k mirnemu delu za razvoj socia­
listične družbe pa je zahteval, da se odnosi med sovjetskimi republikami jasno 
in določno opredele.
Že junija 1920 se je Lenin v prvotnem osnutku tez o nacionalnem vpra­
šanju za II. kongres Komunistične internacionale zavzemal za vedno tesnejšo 
federativno zvezo med sovjetskimi republikami zaradi obrambe pred kapita­
lističnim svetom, zaradi gospodarske obnove in zagotovitve blagostanja de­
lovnih ljudi in pa kot korak k enotnemu načrtnemu svetovnemu gospodar­
stvu (Zbornik, str. 515). X. kongres RKPb marca 1921 je v tem smislu na 
osnovi referata Stalina sklenil nadaljnje federativno združevanje sovjetskih 
republik v eno državno zvezo in pri tem poudaril kot neogiben pogoj za­
upanje in prostovoljno soglasnost vseh republik, ki se pridružujejo. Kongres 
je obsodil tako tendence velikodržavnega šovinizma kot tendence lokalnega 
nacionalizma. Kot glavno nevarnost je označil velikodržavnost.
V smislu teh sklepov in v istem duhu so pisana Leninova pisma v Za­
kavkazje (2. in 10. marca ter 14. aprila 1921), ki so ga zasedle sovjetske čete.
V prvem je priporočal gruzinskim komunistom, naj se ne drže ruske šablone,
naj uporabljajo gibčno in pametno taktiko, zasnovano na veliki popustljivosti 
malomeščanskim elementom. V drugem je naročal vodstvu XI. armade, da 
mora delovati strogo v sporazumu z lokalnim revolucionarnim komitejem in 
da mora pokazati posebno spoštovanje do suverenih organov Gruzije. V tret­
jem priporoča komunistom Azerbajdžana, Gruzije, Armenije, Dagestana in 
Gorske republike, naj v svojem delu upoštevajo posebnost svojega položaja, 
zlasti dejstvo, da so kavkaške sovjetske republike imele politično in v manjši 
meri tudi vojaško podporo s strani RSFSR, in naj temu posebnemu položaju 
prilagodijo tudi svojo taktiko (Lenin, Zbr. delo, zv. 32, str. 137, Zbornik, str. 
532 in 533). 28. novembra 1921 je Lenin izdelal načrt predloga za ustanovitev 
federacije zakavkaških republik, kasneje potrjen po CK RKPb. V njem je 
načelno odobraval zamisel federacije, njeno takojšnjo ustanovitev pa je imel 
za prezgodnjo, opozarjal je, da je potreben še premislek, propaganda, da je 
treba to zamisel postaviti na diskusijo partiji in delavskim ter kmečkim 
množicam, da jo je treba izvajati preko kongresov sovjetov vsake republike 
in takoj obvestiti CK RKPb o morebitnem pojavu resnejše opozicije (Zbornik, 
str. 539). Znano je, da se opolnomočenec CK za Kavkaz Ordžonikidze pozneje 
ni držal teh navodil, da je zaradi tega prišlo do resnih zapletljajev, ki so bol­
nega Lenina primorali, da je osebno interveniral.
Po XI. kongresu RKPb marca 1922 je vprašanje ureditve odnošajev med 
sovjetskimi republikami, oziroma način njihovega tesnejšega združenja, po­
stalo še posebno pereče. Postavilo se je v obliki, kako preurediti dejansko že 
obstoječo federacijo sovjetskih republik v enoten ustavni sistem. Misel o po­
trebi še tesnejših državnih vezi je dobila že splošno priznanje. O načinu ures­
ničenja tega tesnejšega povezovanja pa so bila mnenja deljena. Nekateri so 
menili, da se naj samostojne sovjetske republike vključijo v Rusko SFSR 
s pravico avtonomnih republik. To je bila zamisel tako imenovane »avtono- 
mizacije«. Nekateri so bili celo mnenja, da se naj vse republike zlijejo v eno 
enotno Rusko sovjetsko republiko, ki naj sploh izgubi federativni značaj, 
drugi so spet zastopali mnenje, da se naj že obstoječe federacije (ruska, za- 
kavkaška) razpuste in da se naj vse republike, bodisi doslej avtonomne ali 
samostojne, združijo v federacijo ali konfederacijo.
To je problematika, ki nas pripelje do zadnjih Leninovih del v novem 
zborniku, med katerimi so pač najpomembnejša lansko leto prvič objavljena 
Leninova pisma, znana pod skupnim naslovom »K vprašanju o narodnostih 
ali o ,avtonomizaciji'«. Pisma sama in nekaj okoliščin njihovega nastanka ter 
objave so naši javnosti že znani.* Bistveno dopolnilo tem podatkom pa je 
že omenjeni članek V. V. Pentkovske, ki temelji na še neobjavljenih dokumen­
tih iz Arhiva IMELS in Centralnega državnega arhiva oktobrske revolucije.
Po naročilu CK RKPb je Stalin izdelal načrt tez o zedinjenju sovjetskih 
republik, posebna narodnostno mešana komisija jih je 23. do 24. septembra 
1922 sprejela. Teze so predvidevale »avtonomizacijo« : »Priznati, da je smo­
trna sklenitev pogodb med sovjetskimi republikami Ukrajino, Belorusijo, 
Azerbajdžanom, Gruzijo, Armenijo in RSFSR o formalnem vstopu prvih v se­
stavo RSFSR, vprašanje Buhare, Horezme in DVR (Daljnovzhodna republika) 
pa pustiti odprto in se omejiti na to, da se sklenejo z njimi pogodbe o carin­
skih zadevah, zunanji trgovini, zunanjih in vojaških zadevah itd.« (Iz Arhiva 
IMELS, citirano po V. V. Pentkovski). Po tem načrtu bi osrednji organi 
RSFSR v najvažnejših zadevah gospodarskega in političnega življenja delovali
* Glej v tej knjigi objavljeno besedilo 1 7 , »Lenin o nacionalizmu in internacio- 
nalizmu velikih in malih narodov«.
kot splošnofederalni organi. CK KP Gruzije je izjavil, da je zedinjenje v obliki 
avtonomizacije preuranjeno, CK Armenije in Azerbajdžana pa sta načrt pod­
prla. CK Ukrajine je dal nejasno in izmikajočo se sodbo, CK Belorusije pa 
je predlagal, naj že obstoječa oblika razmerja med RSFSR in Ukrajino po­
stane obvezna za vse ostale samostojne republike. Zamisel avtonomizacije 
očividno ni odgovarjala potrebam položaja. Pentkovskaja pravi, da »pristaši 
načrta komisije CK RKPb niso smatrali za potrebno, doseči takšno obliko 
zedinjenja, ki bi izključevala vsako možnost pojavljanja velikoruskega šovi­
nizma v dejavnosti osrednjih organov države«. Proti zamisli »avtonomizacije« 
je nastopil Lenin in predložil svoj načrt ustvaritve Zveze sovjetskih sociali­
stičnih republik kot prostovoljne zveze enakopravnih in suverenih nacij, za­
snovane na načelih proletarskega internacionalizma.
Vse gradivo o tem vprašanju je bilo poslano Leninu v Gorke, kjer se je 
zdravil. Po preučitvi gradiva je Lenin 27. septembra 1922 poslal pismo članom 
politbiroja CK RKPb (pismo ni objavljeno, a Pentkovskaja podaja njegovo 
vsebino). V njem je Lenin pisal, da je vprašanje zedinjenja sovjetskih republik 
izredno pomembno, da je treba načrt skrbno premisliti. Odločno je nastopil 
proti takšni poti zedinjenja, kakršno si je zamislila komisija, predložil je 
popravke, ki so korenito spremenili načrt. Prva točka resolucije naj bi se 
formulirala tako, da sovjetske republike ne bi vstopile v RSFSR, marveč da 
bi se zedinile v novo državno tvorbo na osnovi popolne enakopravnosti. Lenin 
je pisal, da bi bilo treba ustvariti federacijo enakopravnih republik, ki bi 
označevale »novo etažo« njihovega zedinjenja. Dal je še popravke k drugim 
točkam resolucije, vse z izhodišča, da se republike ne smejo »avtonomizirati«, 
marveč zediniti z enakimi pravicami. — Isti dan se je Lenin pogovarjal o tem 
problemu tudi s Stalinom, ki ga je obiskal v Gorkih. Ta pogovor je omenjen 
v kronoloških podatkih v Stalinovih zbranih delih, izostala pa je omemba 
v 4. izdaji Leninovih zbranih del.
Komisija centralnega komiteja je sestavila novo resolucijo na osnovi Le­
ninovih pripomb in predlogov, 6. oktobra 1922 jo je sprejel plenum CK RKPb. 
Kaj je bila v tem trenutku glavna misel in skrb bolnega Lenina, ki se plenuma 
ni mogel udeležiti, je videti iz njegovega kratkega sporočila tega dne politbi­
roju: »Velikoruskemu šovinizmu napovedujem boj, ne na življenje, temveč 
na smrt! ... Absolutno je treba vztrajati na tem, da bi v zveznem CIK pred­
sedovali po vrsti Rus, Ukrajinec, Gruzin itd. Absolutno!« (Zbornik, str. 544).
Znano je, da sta tako Lenin kot Stalin smatrala federacijo kot prehodno 
obliko k enotni socialistični državi, pri čemer je Lenin vselej poudarjal, da 
to ni birokratska enotnost in da ne izključuje resnične pokrajinske (nacio­
nalne) samouprave. Na tej misli je počivalo tudi geslo poroninske programske 
resolucije o avtonomiji. V času, ko je tekla razprava o zedinjenju sovjetskih 
republik, je, kot smo videli, že obstajala dejanska, čeprav formalno nedo­
gnana federacija sovjetskih republik. Idejo »avtonomizacije« bi si lahko raz­
lagali kot »levičarski« poskus, napraviti nadaljnji korak od federacije k enotni 
državi. Po vsem videzu je avtorjem te ideje bila pred očmi bolj birokratsko 
kot pa moralno politično enotna sovjetska država. Lenin pa je videl, da taka 
vrsta zedinjenja vodi k pospeševanju velikoruskega šovinizma, k neenako­
pravni in neprostovoljni zedinitvi republik in da gre na roko centralistično 
birokratskim težnjam. Zato je zahteval izgradnjo federativnega sistema, ki 
naj za daljši čas zajamči enakopravni socialistični razvoj sovjetskih republik. 
Tiste dni (27. oktobra 1922) je Lenin v intervjuju dopisniku »Observerja« 
in »Manchester Guardiana« dejal, da petletna izkušnja sovjetske nacionalne
politike prepričljivo uči, da je edino pravilni odnos do narodov v taki mnogo- 
nacionalni državi »njihova maksimalna zadovoljitev in ureditev pogojev, ki 
izključujejo vsako možnost konfliktov na tej osnovi«, a to je »samo velika 
pozornost nasproti interesom raznih narodov«, le ta je sposobna ustvariti 
»tisto zaupanje... brez katerega so absolutno nemogoči tako mirni odnošaji 
med narodi kot količkaj uspešni razvoj vsega tistega, kar je dragocenega 
v sodobni civilizaciji« (Zbornik, str. 545).
Zaplet dogodkov v Zakavkazju, kjer je Ordžonikidze z nedemokratičnimi 
metodami forsiral oblikovanje Zakavkaške federacije, podpora, ki jo je nje­
govim metodam dala komisija CK RKPb, tendence Stalina (kateremu je Lenin 
pripisoval politično odgovornost za vso akcijo), da kljub sprejetju načela 
federacije v praksi dejansko uveljavlja birokratske prijeme »avtonomizacije«, 
vse to je navedlo bolnega Lenina, da je 30. in 31. decembra 1922 zdiktiral 
svoja pisma o narodnostnem vprašanju (Zbornik, str. 456—552). Zelo zgo­
voren je začetek njegovega pisanja: »Zdi se, da sem zelo kriv pred delavci 
Rusije zato, ker se nisem dovolj energično in dovolj ostro vmešal v slovito 
vprašanje avtonomizacije ...« V pismih opozarja Lenin na nevarnost faktične 
neenakopravnosti sovjetskih narodov, zahteva dejansko prijateljstvo velikih 
in malih narodov, opozarja na različni značaj nacionalizma velikih in malih, 
zatirajočih in zatiranih narodov, kritizira Stalinovo prenagljenost in njegovo 
strast po administrativnem načinu dela, svari pred čezmernim centralizmom, 
pred birokratskim popačevanjem, priporoča veliko obzirnost do malih in prej 
zatiranih narodnosti, skratka, zavzema se za resnično prostovoljno zedinjenje 
v sovjetsko zvezo ne samo na osnovi formalne enakopravnosti, temveč vse­
stranskega zaupanja. Ta pisma so bila namenjena delegatom XII. kongresa 
RKPb, zelo verjetno pa so bila članom politbiroja znana že prej.
Kako potrebna in aktualna so bila ta Leninova opozorila, se je pokazalo 
še pred XII. kongresom. Po sklepu prvega kongresa sovjetov ZSSR, ki je spre­
jel načelo federativnega zedinjenja, je januarja 1923 posebna podkomisija 
pripravljala načrt ustave ZSSR. »Prisotnost birokratskih in velikodržavnih 
šovinističnih elementov v partijskem in državnem aparatu je pomenila resno 
nevarnost stvari zedinjenja republik na načelih proletarskega internaciona- 
lizma. Del šovinistično razpoloženih partijskih in sovjetskih delavcev je gledal 
na Zvezo SSR ne kot na zvezo enakopravnih državnih enot, ki naj zagotovi 
svobodni razvoj nacionalnih republik, marveč kot na začetek formiranja .enot­
ne in nedeljive Rusije'. Tendenca k birokratski centralizaciji je vtisnila svoj 
pečat tudi na delo podkomisije za izdelavo ustave ZSSR,« piše Pentkovskaja 
v svojem članku. Ona nas tudi informira, da je odraz teh teženj najti tudi 
v pripravljalnem delu za XII. kongres RKPb. Teze o nacionalnem vprašanju, 
ki jih je pripravil Stalin, so govorile o lokalnem nacionalizmu in velikoruskem 
šovinizmu kot dveh enakovrednih nevarnostih. Ni znano, ali je Lenin te teze 
dobil v roke. Pri njem se je začel nov napad bolezni. Vendar pa je politbiro 
CK RKPb postopal v duhu Leninovih priporočil, ko je revidiral Stalinov načrt 
tez in v novi formulaciji opozarjal člane partije na posebno škodljivost in 
posebno nevarnost velikoruskega šovinizma.
Aprila 1923 se je sestal XII. kongres RKPb — brez Lenina. V ozadju vsega 
dela pa so stala njegova pisma, med njimi tudi pisma o narodnostnem vpra­
šanju. Kakšno dejansko upoštevanje so Leninova priporočila doživela pač naj­
bolje ilustrira dejstvo, da so pisma šele leta 1956 smela zagledati beli dan 
v sovjetski javnosti. Ni torej bilo brez razloga, ko je Lenin leta 1916 ponovno 
opozarjal na Engelsovo prepričanje, da »ekonomski činitelj« nikakor ne bo
sam po sebi in neposredno odpravil vseh težav, in ko je to prepričanje postav­
ljal nasproti »smešnemu .imperialističnemu ekonomizmu', ki si domišlja, da 
bo proletariat po zmagi v razvitih deželah .avtomatično' brez posebnih demo­
kratičnih ukrepov vsepovsod odpravil nacionalno zatiranje« (Zbornik, str. 343 
in 391). Ni se tudi motil, ko je v svojem zadnjem članku v neki drugi zvezi 
takole presodil odpor birokratskega aparata: »Vem, da bo pri tem pravilu 
težko vztrajati in ga uporabiti v naši stvarnosti. Vem, da si bo skozi tisoče 
lukenj pri nas prebijalo pot ravno nasprotno pravilo. Vem, da bo odpor prav 
gotovo gigantski, da bo nujno potrebno pokazati vražjo vztrajnost, da bo delo 
tukaj v prvih letih hudičevo nehvaležno; pa vendar sem prepričan, da lahko 
samo s takšnim delom dosežemo svoj cilj ...« ( Lenin, Zbr. delo, zv. 33, 
str. 448).
Lenin sam tega dela ni mogel dokončati. Tudi že doseženega ni mogel več 
braniti.
Lenin o nacionalizmu in internacionaliziral velikih 
in malih narodov
V letošnji junijski (deveti) številki teoretične in politične revije CK KPSZ 
»Komunist« so bili objavljeni nekateri doslej sovjetski javnosti prikrivani 
dokumenti V. I. Lenina. To so, kot je znano, zlasti njegova pisma XII. partij­
skemu kongresu z nasveti o sestavi centralnega komiteja, tj. njegov tako ime­
novani testament, dalje pismo o podelitvi zakonodajnih funkcij Gosplanu in 
končno pismo o narodnostih ali o »avtonomizaciji«. Objavo dokumentov 
spremlja kratek uvod, v katerem so na kratko povzeti zaključki, ki jih bralec 
lahko tudi sam napravi na osnovi branja samih dokumentov. Ta uvod ter tri 
kratke in ena nekoliko daljša pripomba pod črto je vse, kar je Inštitut mark- 
sizma-leninizma pri CK KPSZ storil za pojasnitev zgodovinskih okoliščin, 
v katerih so dokumenti bili napisani in hranjeni.
Vsaka od treh skupin dokumentov obravnava poseben kompleks vprašanj 
iz zgodovine Sovjetske zveze in VKPb, vsi zahtevajo pojasnil, ki jih lahko da 
le resen zgodovinski študij. Morda bo v novi verziji učbenika o zgodovini 
KPSZ, katerega potrebo poudarjajo po XX. kongresu, že kaj storjenega tudi 
v tej smeri. V nadaljnjem pa se bomo omejili samo na tretjo skupino do­
kumentov, na tiste, ki govore o nacionalnem vprašanju, kajti prav o teh 
dokumentih nam je nekaj več znanega že od prej. Besedilo teh dokumentov 
in zgodovina njihovega nastanka so namreč glavna vsebina zadnjega poglavja 
zgodovinskega dela o nastanku Sovjetske zveze, ki ga je leta 1954 objavil 
ameriški zgodovinar Richard Pipes.1 (Na lanskem mednarodnem kongresu za 
zgodovinske vede v Rimu je bil R. Pipes med predstavniki ameriške zgodo­
vinske znanosti; sovjetski delegati so se z njim zapletli v stvarno diskusijo). 
Avtentičnost teksta Leninovih pisem, objavljenih v omenjeni Pipesovi knjigi, 
je zdaj z objavo v »Komunistu« dokončno dokazana za vse neverne Tomaže. 
Obenem s tem je potrjena vrednost tudi drugih stvarnih ugotovitev v tej 
knjigi o genezi teh zadnjih Leninovih pisem o nacionalnem vprašanju.
Po vojaški osvoboditvi Zakavkazja se je začel proces vključitve tega po­
dročja v sovjetsko državo. Mnogonacionalna sestava Zakavkazja in posebne 
zgodovinske ter gospodarske okoliščine so narekovale najprej njegovo strnitev 
v zakavkaško federacijo, ki naj bi se kot celota vključila v sovjetsko državno 
zvezo. Nalogo, organizirati in voditi ta proces, je imel Kavkaški biro (Kavbiro) 
ruske KP, na čelu katerega je stal Ordžonikidze. Zakavkaška federacija je bila 
ustanovljena 12. marca 1922 z imenom Federativna zveza sovjetskih sociali­
stičnih republik Zakavkazja (FSSSRZ). Ustanovni akt Zakavkaške federacije 
je določal znatno samoupravo za federirane republike (tudi lastno zastopstvo 
v tujini, carinske in denarne pravice itd.), določitev odnosa z Rusko SFSR pa 
je prepuščal posebni pogodbi. V teku leta 1922 je na pobudo Kavbiroja vrsta 
pogodb prepustila znaten del teh pravic Ruski SFSR (predstavljanje v tujini, 
vključitev v enoten carinski in denarni sistem itd.). Kot rezultat tega razvoja 
je bila decembra 1922 FSSSR Zakavkazja spremenjena v Zakavkaško sovjet­
sko federativno socialistično republiko (ZSFSR), katere ustava je določala 
tesnejšo zvezo med republikami in večjo centralizacijo oblasti. Ker je bila
1 Richard Pipes. The formation of the Soviet Union, Communism and nationa­
lism, 1 9 1 7 —1 9 2 3 . Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, 1 9 5 4 .
v najkrajšem času predvidena odločitev o obliki bodoče zveze sovjetskih so­
cialističnih republik, je tudi nova ustava pustila odprto vprašanje odnosa do 
Ruske SFSR.
Ob vprašanju, v kakšni obliki naj se združijo Ruska SFSR, Ukrajinska SSR,j 
Beloruska SSR in Zakavkaška federacija v enotno državno tvorbo, se je rodila 
ideja »avtonomizacije«, to pomeni, da naj bi se Ukrajina, Belorusija in Za­
kavkazje enostavno vključili kot avtonomne republike v Rusko SFSR. Kot 
pove pripomba Inštituta marksizma-leninizma, je taka avtonomizacija bila 
osnovna ideja v načrtu resolucije o odnošajih med Rusko SFSR in neod­
visnimi republikami, katerega je predlagal Stalin in katerega je septembra 
1922 sprejela komisija CK, ki naj bi to vprašanje pripravila za plenum CK.
V pismu z dne 27. septembra 1922, naslovljenem na člane politbiroja, je Lenin 
ta načrt ostro kritiziral in predlagal načelno popolnoma drugačno rešitev, 
namreč prostovoljno zedinjenje vseh štirih sovjetskih republik, med njimi 
tudi Ruske SFSR v Zvezo sovjetskih republik na temelju popolne enakoprav­
nosti. Plenum CK je oktobra 1922 predelal načrt resolucije v smislu Lenino­
vega kritičnega predloga in 30. decembra 1922 je prvi kongres Sovjetov vseh 
sovjetskih republik ta načrt sprejel in s tem sklenil ustanovitev Zveze sovjet­
skih socialističnih republik.
Leninovo načelo enakopravnega zedinjenja je tako zmagalo proti Stalinovi 
centralistični zamisli avtonomizacije, tj. enostavnega razširjenja Ruske SFSR 
na področje ostalih treh sovjetskih republik. V času dejanskega pripravljanja 
za ustanovitev Zveze sovjetskih socialističnih republik je bil Lenin bolan in 
je le od daleč mogel posegati v ta proces. Dejanski organizator in realizator 
je bil Stalin, ki je v tem času zavzemal ključne funkcije generalnega sekre­
tarja CK ruske KP in s tem tudi člana politbiroja in orgbiroja, kakor tudi 
predsednika komisariata delavske in kmečke inšpekcije. Stalinova zamisel 
avtonomizacije zaradi ogromne Leninove avtoritete sicer ni mogla biti di­
rektno uresničena, pač pa so Stalin in njegovi sodelavci uveljavljali centra­
listične administrativne metode v praksi. Najostreje je to prišlo do izraza 
v Zakavkazju, oziroma v odnosih med Kavbirojem in gruziskimi komunisti na 
terenu. Ti vznemirljivi pojavi, katerih Inštitut marksizma-leninizma ne ome­
nja, so dali pobudo na posteljo priklenjenemu Leninu, da je prav v času 
zasedanja prvega kongresa Sovjetov, torej prav tedaj, ko je njegova načelna 
zamisel ustanovitve ZSSR na podlagi enakopravnega, prostovoljnega združenja 
dobila naj višje javno potrdilo, začel diktirati svoje zadnje pripombe k vpra­
šanju o nacionalnostih ali o »avtonomizaciji«, »prisojajoč izreden pomen pra­
vilnemu izvajanju nacionalne politike in praktičnemu uresničevanju Deklara­
cije in Pogodbe (o ustanovitvi ZSSR, op. prev.), kateri je sprejel kongres 
Sovjetov.« (Citirano iz pripombe Inštituta).
Kateri pa so bili ti pojavi v Zakavkazju? Kot rečeno, je bil v CK ruske 
KP za izvedbo procesa formiranja Zakavkaške federativne republike in nje­
nega vstopa v zvezo sovjetskih republik odgovoren Ordžonikidze. On sam, 
kakor tudi Stalin, je bil Gruzinec. Nasproti svojim rojakom pa je nastopil 
brezobzirno, z administrativnimi metodami, kljub Leninovemu priporočilu, 
da naj ravna z največjo taktnostjo in v sporazumu z georgijskimi komunisti. 
Ordžonikidze je, med drugim, združil zakavkaško železniško omrežje, ne da bi 
se sploh posvetoval z gruzinsko sovjetsko vlado. Decembra 1921 je Maharadže 
v imenu CK gruzinske komunistične partije napisal memorandum, naslovljen 
na CK ruske KP, v katerem se je med drugim pritožil, da je Kavbiro ignoriral 
gruzinski CK in Revkom in da tako ni pridobil simpatij gruzinskega prebival-
.stva za sovjetsko oblast, da Ordžonikidze ni upošteval Leninovih navodil glede 
obzirnega ravnanja z domačim prebivalstvom, glede ustanovitve gruzinske 
Rdeče armade in zmerne gospodarske politike ter da se sploh ni posvetoval 
z gruzinskim CK glede nameravane federacije. Ker se metode Kavbiroja oz. 
Ordžonikidze ja niso spremenile, je oktobra 1922 celotni gruzinski CK odstopil. 
Ta dramatična demonstracija je vzpodbudila Lenina, da je kljub svoji bolezni 
posvetil pozornost razmeram v Zakavkazju. V Tiflis je bila poslana komisija, 
sestavljena iz Džeržinskega, Mickeviča-Kapsukasa in Manuilskega, torej samih 
Nerusov, da bi raziskali gruzinski partijski spor. Komisija se je postavila na 
stran Ordžonkidzeja oziroma Stalina. V svojem poročilu je oprostila krivde 
Kavbiro in obtožila gruzinski CK, da skuša zavirati politično in gospodarsko 
zedinjenje Zakavkazja. Kot posledica tega poročila so bili gruzinski »social- 
nacionalisti« Maharadže, Mdivani, Cincadze in Kavtaradze poklicani v Rusijo. 
Razvoj tega »gruzinskega incidenta« je dal pobudo Leninu, da je dne 30. in 
31. decembra zdiktiral sledeče pismo:
K VPRAŠANJU O NACIONALNOSTIH ALI O »AVTONOMIZACIJI«
30. decembra 1922
Zdi se, da sem zelo kriv pred delavci Rusije zato, ker se nisem dovolj 
energično in dovolj ostro vmešal v slovito vprašanje avtonomizacije, ki je urad­
no menda imenovano vprašnje o zvezi sovjetskih socialističnih republik.
Poleti, ko se je to vprašanje postavilo, sem bil bolan, kasneje, jeseni, pa sem 
se preveč zanašal na ozdravljenje in na to, da bom na oktobrskem in de­
cembrskem plenumu imel priložnost, vmešati se v to vprašanje. V resnici pa 
nisem mogel biti prisoten niti na oktobrskem plenumu (o tem vprašanju) 
niti ne na decembrskem in na ta način je vprašanje šlo skoraj popolnoma 
mimo mene.
Uspelo mi je edinole porazgovoriti se s tov. Džeržinskim, ki je pripotoval 
s Kavkaza in mi povedal, kako je s tem vprašanjem v Gruziji. Utegnil sem 
tudi spregovoriti nekaj besed s tov. Zinovjevim in izraziti mu svoje bojazni 
glede tega vprašanja. To, kar je sporočil tov. Džeržinski, ki je bil na čelu 
komisije, katero je Centralni komite poslal »preiskat« gruzinski incident, je 
moglo vzbuditi v meni samo največje bojazni. Če je stvar prišla tako daleč, 
da je Ordžonikidze posegel celo po fizičnem nasilju, o čemer me je obvestil 
tov. Džeržinski, potem si lahko predstavljamo, v kakšno blato smo padli. 
Očitno je ves ta domislek »avtonomizacije« bil v korenini nepravilen in nepri­
meren.
Pravijo, da je bila potrebna enotnost aparata. Od kod so izvirala takšna 
mnenja? Mar ne iz istega ruskega aparata, katerega smo si, kakor sem že 
pokazal v eni izmed prejšnjih številk svojega dnevnika, izposodili od carizma 
in ga komaj šele malce pomazilili s sovjetsko mir o?
Nedvomno, počakati bi bili morali s tem ukrepom dotlej, ko bi mogli reči, 
da jamčimo za svoj aparat kot za lastnega. A zdaj moramo odkrito reči na­
sprotno, da namreč imenujemo za svojega aparat, ki nam je v resnici popol­
noma tuj in ki predstavlja buržoazno in carsko mešanico, kakršne nikakor ni 
bilo mogoče premagati v petih letih brez pomoči drugih dežel in spričo pre­
obilice vojaških »poslov« ter boja z lakoto.
V takih pogojih je zelo naravno, da se geslo: »Svoboda izstopa iz zveze«, 
s katerim se opravičujemo, izkaže kot kos papirja, nesposobnega zaščititi
druge narodnosti v Rusiji pred nasiljem tistega pristno ruskega človeka, Ve- 
likorusa, šovinista, v bistvu podleža in nasilneža, kakršen je tipični ruski biro­
krat. Ni dvoma, da bo neznatni odstotek sovjetskih in sovjetiziranih delavcev 
utonil v tem morju šovinistične velikoruske sodrge kot muha v mleku.
V obrambo tega ukrepa govore, da so posebej izvzeli narodne komisariate, 
ki se bavijo neposredno z narodnostno psihologijo, z nacionalno prosveto. 
Toda tu se postavlja vprašanje, ali je mogoče take komisariate popolnoma 
izvzeti, in drugo vprašanje, ali smo dovolj skrbno ukrepali, da bi resnično 
zaščitili drugorodce od pravega ruskega žandarja — Deržimorde. Mislim, da 
takih ukrepov nismo storili, čeprav bi mogli in bili dolžni to storiti.
Mislim, da sta tu odigrali usodno vlogo Stalinova prenagljenost in strast 
po administrativnem načinu dela, kakor tudi njegova zagrizenost proti razvpi­
temu »social-nacionalizmu«. Zagrizenost igra sploh v politiki običajno naj­
slabšo vlogo.
Bojim se tudi, da se je tov. Džeržinski, ki je potoval na Kakvaz raziskovat 
zadevo o »zločinih« teh »social-nacionalistov«, tudi tam odlikoval samo s svo­
jim pristno ruskim razpoloženjem (znano je, da porušeni tujerodci vselej pre­
tiravajo glede pravega ruskega razpoloženja) in da je nepristranost vse nje­
gove komisije dovolj označena z Ordžonikidzejevim »birmanjem«2 ). Menim, 
da z nobeno žalitvijo ni mogoče opravičiti takšnega ruskega birmanja in da 
je tov. Džeržinski nepopravljivo kriv tega, da je to birmanje vzel lahkomiselno.
Ordžinikidze je pred vsemi ostalimi državljani na Kavkazu predstavljal 
oblast. Ordžonikidze ni imel pravice do razdražljivosti, na katero sta se sklice­
vala on in Džeržinski. Nasprotno, Ordžonikidze je bil dolžan obnašati se s 
takšno vzdržnostjo, kakršne ni sicer dolžan pokazati noben navadni državljan, 
še posebno ne tak, ki je obdolžen »političnega« zločina. Kajti v bistvu so 
social-nacionalisti bili državljani, obtoženi političnega zločina, in vse okoliščine 
te obtožbe so jo samo tako mogle kvalificirati.
Tukaj se že pojavlja pomembno načelno vprašanje: kako je treba razumeti 
inter nacionalizem.
Nadaljevanje zapiska 31. decembra 1922
V svojih delih o nacionalnem vprašanju sem že pisal, da nič ne koristi 
abstraktno postavljati nacionano vprašanje nasploh. Nujno je potrebno raz­
likovati nacionalizem zatirajočega naroda od nacionalizma zatiranega naroda, 
nacionalizem velikega naroda od nacionalizma malega naroda.
Glede drugega nacionalizma smo mi, pripadniki velikega naroda, v zgodo­
vinski praksi skoraj vselej krivi brezkrajne množine nasilja, in kar je še huje 
od tega — brezkrajno množino nasilstev in žalitev izvajamo, ne da bi mi sami 
kaj opazili — treba se je samo spomniti mojih spominov z Volge o tem, kako 
pri nas ravnajo s tujerodcem, kako Poljaka ne imenujejo drugače kot »polja- 
čiška«, kako Tataru zmerom posmehljivo rečejo »knez«, Ukrajincu ne drugače 
kot »hohol«, Gruzincu in drugim kavkaškim drugorodcem »kavkaški človek«.
Zatorej mora inter nacionalizem s strani zatirajočega ali tako imenovanega 
»velikega« naroda (čeprav je velik samo po svojih nasiljih, velik tako, kot je 
velik žandar Deržimorda) temeljiti ne samo v spoštovanju formalne enakosti 
narodov, temveč tudi v takšni neenakosti, ki bi s strani zatirajočega naroda,
2 V originalu »rukoprikladstvo«, kar je sicer izraz iz stare ruske pravne termi­
nologije, v prenesenem smislu pa ironično pomeni klofuto, analogno našemu 
»birmanju«. Op. prev.
velikega naroda, zamenjala neenakost, do katere dejansko prihaja v življenju. 
Kdor tega ni razumel, ta ni razumel resnično proletarskega odnosa do nacio­
nalnega vprašanja, ta je v bistvu ostal na malomeščanskem gledišču in zato 
mora vsako minuto zdrkniti na buržoazno gledišče.
Kaj je važno za proletarca? Za proletarca ni samo važno, temveč je celo 
bistveno, da si zagotovi maksimum zaupanja v proletarsko razredno borbo 
s strani tujerodcev. Kaj je za to potrebno? Za to ni potrebna samo formalna 
enakost. Za to je potrebno odškodovati tako ali drugače s svojim obnašanjem 
ali popuščanjem nasproti drugorodcu tisto nezaupanje, tisto sumničenje, tiste 
žalitve, katere mu je v zgodovinski preteklosti prizadejala vlada »velikodržav- 
nega« naroda.
Menim, da boljševikom, komunistom tega ni treba še naprej in podrobneje 
pojasnjevati. In menim tudi, da imajo v pričujočem problemu, v odnosu do 
gruzinskega naroda, tipičen primer, ko resnično proletarski odnos do stvari 
zahteva z naše strani dvojno previdnost, ustrežljivost in odjenljivost. Tisti 
Gruzinec, ki zanemarja to stran stvari, ki lahkomiselno razsipa z obtožbami 
o »social-nacionalizmu« ( medtem ko je sam ne samo pravcati in resnični »so- 
cial-nacionalist«, temveč tudi grobi velikoruski žandar Deržimorda), tisti Gru­
zinec v bistvu škodi interesom proletarske razredne solidarnosti, kajti nič 
bolj ne zadržuje razvoja in trdnosti proletarske razredne solidarnosti kot na­
cionalna nepravičnost, in »užaljeni« domorodci niso v ničemer tako občutljivi 
kot v občutku enakosti in spričo kršitve te enakosti, pa čeprav je prišlo do 
nje iz nemarnosti ali v besedah v šali s strani njihovih tovarišev proletarcev. 
Zaradi tega je v danem primeru bolje preveč soliti v smislu odjenljivosti in 
blagosti nasproti nacionalnim manjšinam, kot pa premalo soliti. Prav zaradi 
tega zahteva v danem primeru interes proletarske solidarnosti in s tem pro­
letarske razredne borbe, da nacionalnega vprašanja nikoli ne obravnavamo for­
malno, temveč vedno upoštevajoč razliko v odnosu proletarca zatiranega ( ali 
malega) naroda od zatirajočega (ali velikega) naroda.
Nadaljevanje zapiska 31. decembra 1922
Kakšne praktične ukrepe je treba sprejeti v nastalem položaju?
Prvič, treba je obdržati in okrepiti zvezo socialističnih republik; o tem 
ukrepu ne more biti dvoma. Potreben nam je, kot je potreben svetovnemu 
komunističnemu proletariatu za boj s svetovno buržoazijo in za obrambo pred 
njenimi spletkami.
Drugič, treba je obdržati zvezo socialističnih republik, kar zadeva diplo­
matski aparat. Lahko rečemo, da je ta aparat izjemen v sestavu našega držav­
nega aprata. V njem nismo pustili niti enega količkaj vplivnega človeka iz 
starega carskega aparata. V njem je celoten kolikor toliko avtoritativni aparat 
sestavljen iz komunistov. Zato si je ta aparat že priboril ( to lahko pogumno 
rečemo) naslov preverjenega komunističnega aparata, očiščenega v nesoraz­
merno večji meri od starega carskega, buržoaznega in maloburžoaznega apa­
rata, kot pa je tisti, s katerim smo prisiljeni delati v ostalih narodnih komi­
sariatih.
Tretjič, treba je eksemplarično kaznovati tov. Ordžonikidze j a (to govorim 
s tem večjim obžalovanjem, ker osebno spadam k številu njegovih prijateljev 
in sem z njim delal v tujini v emigraciji) in tudi do kraja preiskati ali vnovič 
raziskati vse gradivo komisije Džeržinskega kot zgled za popravo velikanske 
množice nepravilnosti in pristranskih sodb, katere tam nedvomno so. Politično
odgovornost za vso to v resnici velikorusko nacionalistično kampanjo je se­
veda treba prisoditi Stalinu in Džeržinskemu.
četrtič, treba je postaviti najstrožja pravila glede uporabe nacionalnega 
jezika v drugonacionalnih republikah, ki so del naše zveze, in posebno skrbno 
preveriti ta pravila. Ni dvoma, da bo pod pretvezo enotnosti železniške službe, 
pod pretvezo fiskalne enotnosti itd. pri nas, v našem sodobnem aparatu, pri­
hajal do množice zlorab pristno ruskega kova. Za boj s temi zlorabami je 
potrebna posebna iznajdljivost, da niti ne govorimo o posebni iskrenosti tistih, 
ki bodo za ta boj določeni. Tu bo podroben kodeks, katerega lahko kolikor 
toliko uspešno sestavijo samo pripadniki nacionalnosti, ki žive v določeni re­
publiki, pri čemer se nikakor ne kaže že v naprej zareči, da se po vsem tem 
delu na sledečem kongresu Sovjetov ne bomo vrnili nazaj, tj. obdržali zvezo 
sovjetskih socialističnih republik samo v vojaškem in diplomatskem oziru, 
v vseh drugih ozirih pa obnovil popolno samostojnost posameznih narodnih 
komisariatov.
Treba je računati na to, da drobitev narodnih komisariatov in nevsklaje- 
nost njihovega dela z ozirom na Moskvo in druga središča lahko zadostno 
paraliziramo s partijsko avtvoriteto, če jo bomo uporabljali s kolikor toliko 
zadostno obzirnostjo in nepristranostjo. škoda, ki lahko nastane za našo drža­
vo zaradi tega, ker nacionalni aparati ne bi bili združeni z ruskim aparatom, 
je neizmerno manjša, neskončno manjša od škode, ki nastaja ne samo za 
nas, temveč tudi za vso internacionalo, za stotine milijonov narodov Azije, 
ki bodo nastopili na zgodovinskem prizorišču v bližnji prihodnosti, takoj za 
nami. Bil bi nedopustljiv oportunizem, če bi tik pred tem nastopom Vzhoda 
in v začetku njegove prebuje rušili svojo avtoriteto pri njem, čeprav z naj­
manjšo grobostjo in neupravičenostjo nasproti našim lastnim drugorodcem. 
Ena stvar je nujnost strnitve proti imperialistom Zahoda, ki branijo kapita­
listični svet. Tu ne more biti dvomov, in ni mi potrebno reči, da brezpogojno 
odobravam te ukrepe. Druga stvar pa je, kadar mi sami padamo, pa čeprav 
le v malenkostih, v imperialistični odnos do zatiranih narodnosti, podiraj e 
s tem popolnoma vso svojo načelno iskrenost, vso svojo načelno obrambo boja 
z imperializmom. A jutrišnji dan v svetovni zgodovini bo ravno tak dan, ko 
bodo vstali prebujeni narodi, katere zatira imperializem, in ko se bo začel 
odločilni dolgi in težki boj za njihovo osvoboditev.
Lenin
31. XII. 1922 
Zapisal M. V.
Inštitut marksizma-leninizma pripominja: »Pismo V. I. Lenina je bilo pre­
brano na seji voditeljev delegacij XII. kongresa RKPb, ki se je sestal aprila 
1923. Kongres je sprejel resolucijo »o nacionalnem vprašanju«, v osnovo ka­
tere so bila vključena »leninska opozorila«.
Zanimivo pa je s to trditvijo primerjati znani govor, ki ga je imel Stalin 
na tem kongresu. V njem je ostro napadel gruzijski CK, še posebej kot zati­
ralca negruzinskih narodnosti, niti z besedico ni omenil delovanja Ordžonikid- 
zeja, ne izrazil nobenega pomisleka ob izsledkih komisije Džeržinskega, v za­
ključku svojega referata pa je polemiziral z Leninovim pismom, čeprav je 
bilo znano le ožjemu krogu delegatov: »Toda za nas kot komuniste je jasno, 
da je osnova vsega našega delovanja delo za utrjevanje oblasti delavcev in šele 
za tem se postavlja pred nas drugo vprašanje, sicer zelo važno vprašanje, toda 
podrejeno prvemu — nacionalno vprašanje. Govore nam, da ne smemo delati 
krivice nacionalnim prebivalcem republik. To je popolnoma pravilno, strinjam
se s tem — ne smemo jim delati krivic. Toda delati iz tega novo teorijo o tem, 
da je velikoruski proletariat treba postaviti v položaj neenakopravnega v od­
nosu nasproti bivšim zatiranim narodnostim — to pomeni govoriti nesmisel. 
To, kar je pri tovarišu Leninu retorična fraza v njegovem članku, to je 
Buharin spremenil v celo teorijo. Toda jasno je, da politično podlago prole­
tarske diktature tvorijo predvsem centralna industrijska področja, a ne ob­
robna področja, ki so kmečke dežele. Če bomo pretiravali v smeri kmečkih 
obrobnih področij na škodo proletarskih področij, potem se lahko pokaže 
razpoka v sistemu diktature proletariata. To, tovariši, je nevarno. V politiki 
se ne sme preveč soliti, prav tako, kot se ne sme premalo soliti.« (Citirano po 
zborniku Stalinovih del o nacionalnem vprašanju v izdaji Kulture, 1947, str. 
181). Zanimiva je tudi ocena sklepov kongresa o tem vprašanju, kot jo beremo 
v kratki zgodovini VKPb: »Na kongresu so bili razkrinkani odklonovci v na­
cionalnem vprašanju in njihova velikodržavna politika v odnosu do nacional­
nih manjšin. Takrat so nastopali proti partiji gruzinski odklonovci v nacional­
nem vprašanju — Mdivani in drugi. Odklonovci v nacionalnem vprašanju so 
bili proti ustanovitvi Zakavkaške federacije, proti okrepitvi prijateljstva med 
narodi Zakavkazja. Odklonovci so se v odnosu do drugih nacionalnosti v Gru­
ziji vedli kakor pravi velikodržavni šovinisti.« (Citirano po izdaji CZ, Ljubljana 
1946, str. 255.)
Na koncu morda ne bo nezanimivo, če povemo, po kakšni poti je besedilo 
Leninovega pisma prišlo v knjigo ameriškega zgodovinarja. Prevedeno je po 
kopiji, ki jo je marca 1923 Lenin poslal Trockemu. Ta kopija se hrani v knjiž­
nici ruskega raziskovalnega centra Harvardske univerze (arhiv Trockega, del 
»C«, snopič 13-h). Deloma pa je bilo objavljeno v menjševiškem glasilu »Socia- 
lističeski vestnik« decembra 1923 in citirano v Trockega knjigi o Stalinu. Ha- 
bent sua fata...
Polemika o Stalinu po februarski revoluciji
V drugi polovici 1957. leta je v Sovjetski zvezi začela izhajati kot organ 
Inštituta marksizma-leninizma pri CK KPSZ nova revija z naslovom »Voprosy 
istorii KPSS«. Posebna revija, posvečena vprašanjem zgodovine sovjetske ko­
munistične partije, je gotovo potrebna spričo ogromnega raziskovalnega po­
dročja, ki še čaka zgodovinske obdelave. Ne samo obsežnost, tudi izredna po­
membnost področja prve zmagovite socialistične revolucije in njene nadaljnje 
usode narekujeta potrebo, ustvariti temu specialnemu študiju posebno glasilo.
Že XX. kongres KPSZ je ugotovil, da je znanstveno raziskovanje zgodovine 
sovjetske partije eno najbolj zaostalih področij sovjetskega ideološkega dela. 
Nastop A. M. Pankratove, glavne urednice zgodovinske revije »Voprosy istorii«, 
ki je zahtevala dostop do dokumentarnih virov partijske zgodovine in njihovo 
uporabo pri obdelovanju zgodovinskega dogajanja, je kongres sprejel kot po­
polnoma umeven. »Voprosy istorii« so po kongresu res začeli z objavljanjem 
vrste člankov, ki so skušali na podlagi še neuporabljenega dokumentarnega 
gradiva na novo osvetliti nekatera vprašanja partijske zgodovine. Te prve 
poskuse pa je sovjetsko politično vodstvo ocenilo v glavnem negativno. Partij­
ska organa »Kommunist« in »Partijnaja žizn« sta ostro kritizirala članke in 
redakcijo »Voprosov istorii«, dokler ni bil z marčno številko leta 1957 z majh­
nimi izjemami zamenjan ves uredniški odbor. Smrt glavne urednice A. M. 
Pankratove nekaj tednov za tem je prelom v vodstvu časopisa še poglobila. 
Vendar tudi tako prenovljena revija očitno ni zadoščala potrebam po preuče­
vanju zgodovine KPSZ, saj so njene strani odprte vprašanjem celotne zgodo­
vine, ruske in občne. Kakor že omenjeno, je začelo izhajati specialno glasilo 
za vprašanja sovjetske partijske zgodovine.
Obe reviji, tako »Voprosy istorii« v prvem pokongresnem letu kakor tudi 
zdaj »Voprosy istorii KPSS«, sta objavili precej zanimivega gradiva, ki nam 
pomaga k boljšemu poznavanju in razumevanju nekaterih vprašanj sovjetske 
revolucijske zgodovine, čeprav gre v glavnem za krajše specialne študije, ni 
mogoče v kratkem s pridom pregledati vse problematike, ki jo obravnavajo. 
Omejili se bomo samo na en problem, ki je vzbudil največ nasprotnih mnenj 
in doživel dve posebni obdelavi. To je vprašanje o taktiki boljševikov v marcu- 
aprilu leta 1917, oziroma posebej o Stalinovi vlogi v tem odločilnem obdobju 
sovjetske revolucije in partije. Vprašanje samo je pri nas nakazal dr. M. 
Mikuž v svojem pregledu glavnih problemov oktobrske revolucije (Naši raz­
gledi, 1957, str. 481 in 504), prva, tj. sporna izmed obeh sovjetskih obdelav — 
članek E. N. Burdžalova — pa je bila omenjena in upoštevana v članku o Leni­
nu in nacionalnem vprašanju v oktobrski revoluciji (Besedilo 16 v tej knjigi).
E. N. Burdžalov je v četrti številki »Voprosy istorii« leta 1956 skušal na 
osnovi dokumentarnega gradiva osvetliti stališče boljševikov v prvih tednih 
po februarski revoluciji, tj. vprašanje, o katerem beremo v »Kratki zgodovini 
VKPb« sledeče: »Stalin, ki se je bil pravkar vrnil iz pregnanstva, Molotov in 
drugi so hkrati z večino partije zagovarjali politiko nezaupanja začasni vladi, 
nastopali so proti brambovstvu in pozivali na aktivno borbo za mir, na borbo 
proti imperialistični vojni. Del partijskih funkcionarjev je omahoval, odraža­
joč svojo politično zaostalost zaradi dolgotrajnega bivanja v ječi ali pregnan­
stvu. Čutilo se je, da ni voditelja partije — Lenina« (str. 179 slov. izdaje iz leta 
1946). Tudi v Stalinovi kratki biografiji je rečeno, da sta Stalin in Molotov
branila politiko nezaupanja do začasne vlade v nasprotju z brambovci in s 
Kamenjevim, ki je zagovarjal politiko pogojne podpore začasni vladi (str. 58 
ruske izdaje). O tem vprašanju boljševiške taktike do začasne vlade, ki je 
v svojem bistvu vprašanje o preraščanju meščansko demokratične revolucije 
v socialistično, je sam Stalin 19. novembra 1924 v svojem govoru »Trockizem 
ali leninizem« dejal, da je partija sprejela politiko pritiska na začasno vlado, 
kar zadeva vprašanje o miru, da se ni takoj odločila napraviti korak od starega 
gesla o diktaturi proletariata in kmetov k novemu geslu o oblasti sovjetov. 
Ta napačna pozicija je množila pacifistične iluzije, vplivala je v prid bram- 
bovstvu in zavirala je revolucionarno vzgojo množic. »To napačno pozicijo 
sem tedaj delil z drugimi partijskimi tovariši, nje sem se v celoti odrekel šele 
sredi aprila, ko sem se pridružil Leninovim tezam« (J. V. Stalin, Zbr. d., zv. 6, 
str. 333). Na osnovi arhivskih dokumentov in sodobnega tiska ugotavlja Burd- 
žalov, da so zahtevo po odstranitvi začasne vlade in po koncentraciji vse oblasti 
v rokah sovjetov vse do sklica ustavotvorne skupščine prve postavile množice 
viborškega rajona. Oba tedanja vodilna organa komaj legalizirane, še ne kon­
solidirane boljševiške partije, biro CK in petrograjski komite, sta zavzela 
drugačno stališče. Biro CK je sicer tudi sprejel sklep o boju proti buržoazni 
začasni vladi za postavitev začasne revolucionarne vlade, ni pa določil kon­
kretnih oblik tega boja, niti ni v njem opredelil vloge in mesta sovjetov. Pe­
trograjski komite je kljub prizadevanjem Molotova v imenu biroja CK sprejel 
sklep o podpori začasni vladi »toliko, kolikor« bodo njena dejanja odgovarjala 
interesom proletariata in demokratičnih ljudskih množic. Kar zadeva vpra­
šanje o vojni pa sta oba vodilna organa zavzela enako stališče, namreč proti 
tako imenovanemu revolucionarnemu brambovstvu, in poudarjala, da se im­
perialistični karakter vojne ni nič spremenil. »Pravda« kot glasilo obeh vo­
dilnih organov je zastopala to stališče o vojni, ni pa načenjala vprašanja o 
preraščanju v socialistično revolucijo, o prehodu vse oblasti na sovjete, čeprav 
je razkrivala razredni značaj začasne vlade in pozivala k razvijanju revolucije 
do konca. Sredi marca, po vrnitvi Kamenjeva in Stalina iz pregnanstva, pa je 
prišlo do spremembe v taktični liniji boljševikov in v pisanju »Pravde«. Kljub 
odporu biroja CK in petrograjskega komiteja si je glavno vlogo pri določanju 
linije »Pravde« prisvojil Kamenjev. Branil je politiko pogojne podpore začasni 
vladi in se obenem zavzemal za vztrajno obrambo na frontah, vse dokler 
začasna vlada pod revolucionarnim pritiskom ne bo začela z mirovnimi po­
gajanji. V tem okviru so se v bistvu gibali tudi članki, ki jih je v tem času 
v »Pravdi« objavljal Stalin, tudi član redakcije. Decembra 1924 je Stalin v 
predgovoru k zborniku »Na poti k Oktobru« o teh člankih dejal, da se v njih 
»zrcalijo določena omahovanja večine naše partije, kar zadeva vprašanja o 
miru in oblasti sovjetov, v marcu, aprilu 1917« in da je partija o teh vpra­
šanjih tedaj ostala na pol poti. Ta del Stalinovega predgovora je bil kasneje 
v njegovih zbranih delih izpuščen. — Kamenjev je na vseruskem posvetovanju 
boljševikov od 28. marca do 2. aprila 1917 končno dosegel, da je bila v reso­
lucijo sprejeta točka o nedopustnosti dezorganizacije armade in pa ugotovitev, 
da začasna vlada v glavnem izpolnjuje prevzete obveznosti. Na tej osnovi 
so se tedaj okrepile tendence po združevanju z menjševiki. šele Leninova 
vrnitev v Rusijo in njegove Aprilske teze so naredile konec tem tendencam in 
dale boljševiški partiji jasno orientacijo za nadaljnje razvijanje socialistične 
revolucije in boja za mir. 6. aprila je o Leninovih tezah razpravljal biro CK. 
Burdžalov ugotavlja na osnovi zapisnika seje, da je glavni nasprotnik Leni­
novih tez bil Kamenjev, Stalin pa da je o njih dejal, da so shema, da v njih
ni dejstev in da zato ne zadovoljujejo. Partija je sprejela novo orientacijo 
brez večjih težav in pretresov že v kratkem času, ugotavlja Burdžalov in to 
pojasnjuje s tem, da jo je vsa njena preteklost pripravljala na boj za prera­
ščanje meščansko-demokratične revolucije v socialistično, že deset dni po 
Leninovi vrnitvi je petrograjska mestna konferenca boljševikov sprejela Leni­
novo resolucijo o razmerju do začasne vlade, odločilno vlogo za strnitev partije 
na osnovi leninskih tez pa je odigrala VII. vseruska konferenca RSDRP, ki 
se je začela 24. aprila, piše Burdžalov. Kamenjev je na tej konferenci v kore- 
feratu v nasprotju z Leninom izražal mnenje, da še ni mogoče postavljati 
vprašanja o prehodu na socialistično etapo revolucije. Burdžalov na kratko 
omenja, da je Zinovjev nastopil proti Kamenjevu v obrambo Leninove linije 
in da je Stalin v tem času že zapustil pozicije Kamenjeva in podprl Leninove 
teze. Aprilska konferenca je sprejela Leninova stališča tako kar zadeva vpra­
šanje nadaljnjega razvijanja revolucije, kakor tudi, kar zadeva vojno, agrarno, 
nacionalno in programsko vprašanje. Edino glede odnosa do internacionale še 
ni sprejela nedvoumnega stališča.
Članek Burdžalova je bil predmet ostre kritike v »Kommunistu« in »Par- 
tijni žiznji«. Nova redakcija »Voprosov istorii« pa se ga je odrekla v uvodniku 
k marčni številki leta 1957, češ da pomeni med vsemi članki, objavljenimi 
v reviji, naj večjo izgubo za znanstveno osvetlitev vprašanj zgodovine KPSZ. 
Burdžalovu je očitala, da se je pod videzom kritike kulta Stalinove osebnosti 
trudil poudariti vlogo Zinovjeva, da je v objektivističnem duhu obravnaval 
najvažnejša vprašanja idejnega in političnega boja boljševiške partije, da je 
z nevestnim izrabljanjem dokumentov skušal dokazati, da je partija do vrnitve 
Lenina stala v bistvu na polmenjševiških pozicijah, da je hotel sumarično 
očrniti Stalinovo dejavnost in enačiti njegovo stališče s stališčem Kamenjeva.
Veliki pomen, ki ga v SZ pripisujejo osvetlitvi vprašanj partijske taktike 
v tem obdobju, oziroma oceni Stalinove vloge, se kaže v dejstvu, da je nova 
revija »Voprosy istorii KPSS« kot prvi članek objavila študijo J. I. Bugajeva 
»K vprašanju o taktiki partije v marcu in začetku aprila 1917. leta«. Ta zelo 
podrobna študija se v glavnem opira na iste dokumente, ki jih je upošteval 
Burdžalov, ob nje pa izčrpneje postavlja Leninove sodbe in ocene ter zlasti 
še zajema iz množice dokumentov o široki revolucionarni dejavnosti nižjih 
boljševiških organizacij po vsej Rusiji in iz partijskega tiska. Ugotavlja, da 
je tempo februarske revolucije prehiteval partijske organizacije Petrograda, 
čeprav jih sama revolucija ni iznenadila. Množice so ustvarile sovjete, še pre­
den je katerakoli stranka proglasila to geslo; toda sporazuma vodstva sovjeta 
z začasno vlado o predaji oblasti le-tej ni mogoče razložiti samo z organiza­
cijsko šibkostjo boljševiške partije niti samo z oportunizmom voditeljev sov­
jeta, temveč z zaupljivim, premalo zavednim odnosom množic do vlade kapi­
talistov; to je bila politika množic, ki je zrasla na družbeno-gospodarski 
podlagi Rusije kot najbolj malomeščanski izmed vseh evropskih držav. Tak 
razpored razrednih sil je bil vzrok, da je biro CK smatral za potrebno, ne 
podpirati začasno vlado, vendar se tudi ne spuščati z njo v odprt boj, marveč 
delovati za utrditev sovjetov. Bugajev ugotavlja, da je Burdžalov nepopolno 
citiral dokument o stališču biroja CK o tem vprašanju 9. marca (tj. še pred 
vrnitvijo Stalina in Kamenjeva) in da je izpustil prav tisti del, ki govori
o potrebi okrepitve sovjetov in nujnosti boja za začasno revolucionarno vlado 
diktature proletariata in kmetov. Razpoloženje širokih množic je bilo vzrok, 
da je biro CK sodil, da je mogoče uporabiti pritisk na začasno vlado. To 
napačno stališče je popravil šele Lenin. Tako stališče je sicer porajalo iluzije
glede začasne vlade, vendar sta partija in njen tisk na splošno intenzivno in 
na široko pripravljala množice tudi ob starem geslu o diktaturi proletariata 
na oboroženo revolucionarno borbo, praktično razkrivala razredni karakter 
začasne vlade in se tipaje približevala novi liniji. S tem sta dejansko priprav­
ljala množice na sprejem leninskega gesla »Vso oblast sovjetom«! Bugajev 
opozarja na posebno vlogo, ki jo je imelo marčno posvetovanje partijskih de­
lavcev (27. marca—2. aprila) v tem procesu formiranja partijske taktike. To 
posvetovanje je proglasilo prehod oblasti v roke proletariata kot edini način, 
da se konča imperialistična vojna, vendar se še ni ločilo od politike pritiska 
na začasno vlado. Stalinov referat na tem posvetovanju je že bil pod vplivom 
prvega Leninovega »Pisma iz daljave«, posebno njegova analiza razporeda 
družbenih sil. Stalin je tedaj dejal, da je vprašanje o podpori začasni vladi 
prazno in nesprejemljivo, toda tudi vprašanje o prevzemu oblasti še ni zrelo. 
Trenutno je treba utrditi centralni sovjet kot edini organ, ki lahko zavzame 
oblast. — Bugajev opozarja, da ni mogoče spoznati taktike partije od fe­
bruarja do Leninovega prihoda, omejujoč se samo na vprašanji o vojni in 
oblasti. Treba je tudi pregledati, kako je partija delovala med množicami, 
kako jih je politično vzgajala ob konkretnih dogodkih, kako jih je ob njihovi 
lastni izkušnji prepričevala, da samo boljševiška linija izraža osnovne interese 
delovnih ljudi. Na osnovi svoje analize prihaja Bugajev do zaključka, da so 
v delu boljševikov v tem času res bile napake, da se partija ni takoj v celoti 
odločila preiti s starega gesla o diktaturi proletariata k novemu geslu o oblasti 
sovjetov, preračunanemu na zmago socialistične revolucije. »Toda pri vsem 
tem videti v politični liniji partije v tem obdobju samo pomanjkljivosti in 
napake, tendenca, ki .se je npr. svoj čas pokazala v reviji ,Voprosy istorii', 
pomeni hote ali nehote klevetati partijo, ignorirati pozitivno izkušnjo, ki si jo 
je nabrala v prvih tednih po zmagi februarske revolucije.«
Tudi Bugajev ugotavlja, da so Leninove Aprilske teze dale partiji novo 
orientacijo, jo oborožile s konkretnim načrtom boja za prehod k socialistični 
revoluciji. Ta načrt je bil preračunan na mirno preraščanje meščansko-demo- 
kratične revolucije v socialistično, ker so revolucionarne sile bile v premoči 
spričo dejstva, da buržoazija ni s silo nastopala proti ljudstvu, šele njen napad 
na ljudstvo je boljševike prisilil poklicati delovne ljudi k orožju. Bugajev po­
trjuje, da del boljševikov spočetka ni v celoti podprl Aprilskih tez, toda svari 
pred pretiravanjem teh nesoglasij v partiji. Nezadostno razumevanje tez s 
strani večine boljševikov je Lenin upošteval in jih zato v »Pismih o taktiki« 
podrobneje razložil, tako da jih je partija navdušeno sprejela. Partija boljše­
vikov se je pokazala dorastla položaju v kritičnem obdobju zaključuje Bugajev.
študiji Burdžalova in Bugajeva se med seboj zanimivo dopolnjujeta in 
popravljata. Po vsem videzu si ne prva ne druga ne lastita končne sodbe o 
odprtih vprašanjih, še teže bi seveda bilo tako sodbo izreči bralcu, kateremu 
pomenita tako rekoč šele prvi korak h globljemu poznavanju tega pomemb­
nega oddelka sovjetske revolucije. Vendar branje te polemike vzbuja vtis, 
da Bugajev pri dokazovanju nepretrgane revolucionarne vloge in zrelosti bolj- 
ševiške partije pojem »partija« nekoliko preveč istoveti s Stalinovo osebo, 
medtem ko bi Burdžalovemu ocenjevanju Stalina lahko očitali, da nehisto- 
rično Stalina očitno preveč izdvaja iz splošnih tedanjih pogojev in ga oce­
njuje bolj pod vtisom poznejše njegove negativne dejavnosti in vloge. Tako 
prva kot druga tendenca preveč koreninita v tleh današnje politične proble­
matike Sovjetske zveze, da bi dovoljevali res zgodovinsko pravično oceno 
Stalinove vloge marca in aprila 1917.
Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ - KPS
V naslovu naznačena snov je preobsežna, da bi jo mogel en sam referat, 
namenjen zgolj enemu znanstvenemu posvetovanju, vsaj približno izčrpati. 
Zato bo naše preučevanje nujno pomanjkljivo že pri izbiri obravnavanih pro­
blemov. še manj pa si more lastiti cilj, da bi obdelavo izbranih vprašanj 
dognalo do konca. Treba je namreč ugotoviti, da je zgodovinska obdelava 
nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji, pa tudi teorije in politike komunistov 
Jugoslavije v tem vprašanju, šele v svojih začetkih. Ne bomo se še dalj mudili 
z naštevanjem težav, ki se pojavljajo ob delu s takšnim naslovom. Poleg 
stalne, vselej navzoče spremljevalke — časovne stiske, pa moramo omeniti 
vsaj še obe omejitvi, ki smo si ju postavili. Prva je načelnega, druga prak­
tičnega značaja :
— gledišča komunistov na nacionalno vprašanje v Jugoslaviji zajeti in ob­
ravnavati toliko, kolikor je to potrebno za osvetlitev razmerja komunistov do 
vprašanja slovenskega naroda od leta 1919 do ustanovitve KPS aprila 1937 
in Speransove knjige, z zaključnim pogledom na program V. državne konfe­
rence KPJ oktobra 1940;
— upoštevati dokumentarno gradivo, dostopno brez večjega iskanja v Ljub­
ljani. K drugi omejitvi, ki ji je botroval pač kratek rok, naj pripomnim, da 
se imam tudi za to, kar sem našel, v veliki meri zahvaliti pomoči nekaterih 
tovarišev.
Znano je, da je KPJ na začetku svojega obstoja 1919— 1920 v svojih usta­
novnih in prvih programskih tekstih gledala na Jugoslavijo kot na nacionalno 
državo in da je njeno raznorodnost priznavala samo v razmerju do narodnih 
manjšin. To se je pokazalo tudi v njeni organizacijski strukturi: medtem ko 
je statut, sprejet na ustanovnem kongresu aprila 1919 s tem, da je taksativno 
naštel, za katere pokrajine je treba ustanoviti strankine izvršilne odbore, vsaj 
na ta način do neke mere upošteval dejansko različnost in posebnosti posa­
meznih delov na novo nastale države (»v Beogradu izvršilni odbor za Srbijo 
in Makedonijo (NB: ne za »Južno Srbijo«), v Novem Sadu za Bačko, Banat 
in Baranjo, v Zagrebu za Hrvatsko in Slavonijo, v Ljubljani za Slovenijo, 
v Sarajevu za Bosno, Hercegovino in Crno goro in v Splitu za Dalmacijo«),1 
je statut, sprejet na vukovarskem kongresu junija 1920 zabrisal še to sled 
raznorodnosti in zgodovinskih razlik. O teritorialni strukturi je kratko po­
stavil pravilo : »... celotno državno področje bo razdeljeno po strankinih po­
trebah ( ! ) na določeno število oblasti«.2 To je bilo pač v duhu programskega 
stališča, da bo KPJ »še naprej ostala na braniku nacionalne enotnosti in 
enakopravnosti vseh narodnosti v deželi«.3 Izraz »narodnosti« označuje tukaj 
narodno manjšino.
Znane so tudi splošne razlage, kako je prišlo do položaja, da je revolucio­
narna jugoslovanska delavska stranka ob živem zgledu revolucionarnega re­
ševanja nacionalnega problema v sovjetski Rusiji ne le prezrla, ampak celo 
zanikala obstoj tega vprašnja v na novo ustanovljeni Jugoslaviji. (Navadno 
navajamo vpliv socialdemokratskega, zlasti avstromarksističnega gledanja na
1 Zgod. arhiv KPJ, knjiga II, stran 1 7 .
2 O. c. stran 4 5 .
3 O. c. stran 42 .
nacionalno vprašanje, vpliv meščanskega nacionalizma in nekaterih tradicij 
južnoslovanskega narodnoosvobodilnega boja.) Kardelj je opozoril tudi na 
»vpliv iskrenega, čeprav hkrati nerealnega in kratkovidnega revolucionarnega 
humanističnega kozmopolitizma, za katerega je obstajal samo delavski razred, 
ne pa tudi narod«.4
Ni treba dvomiti o učinku vseh teh vplivov, gotovo pa je treba upoštevati 
v tem oziru ne samo splošni položaj v pravkar nastali Jugoslaviji v celoti, 
ampak tudi konkretni položaj v vsaki jugoslovanski pokrajini, pri vsakem 
jugoslovanskem narodu posebej. Konkretne okoliščine tedanje zmage takš­
nega stališča pa so še vse premalo znane in raziskane.
V splošnem bi se dalo reči, da tudi socialdemokratska tradicija nikakor ni 
bila enotna in ne vsa v smeri zanemarjanja nacionalnega vprašanja in jugo­
slovanskega unitarizma. Za zdaj naj zadostuje, če omenimo, da imamo vsaj 
v okviru Jugoslovanske socialdemokratske stranke poleg tradicije etnično 
unitaristične in že v njenem času sporne in malo popularizirane tivolske re­
solucije tudi tako jasne in zrele poglede na bodočo državo južnih Slovanov kot 
federativno republiko enakopravnih narodov, kakor so to dobro znani Can­
karjev in nekoliko manj znani federalistični koncept Socialistične Omladine 
iz marca 1918 (»V imenu samoodločevanja narodov zahtevamo federalistično 
državno ujedinjenje slovensko-hrvatsko-srbskih ozemelj.«)5 v domovini in pa 
chicaška izjava, ki jo je sestavil Etbin Kristan 29. junija 1917, soglasno pa 
odobrilo kot program Slovensko republičansko združenje 11. in 12. avgusta
1917 v ZDA in ki je v domovini postala splošno znana najpozneje z objavo 
v Napreju 28. avgusta 1919 (zahteva rešitev slovenskega in jugoslovanskega 
vprašnja »v politični obliki jugoslovanske federativne republike«).8 Srbska 
socialna demokracija je svojo pozornost usmerjala sicer bolj na Balkan in 
manj na probleme južnih Slovanov v okviru habsburške monarhije, vendar 
je na Balkanu zaznala obstoj makedonskega vprašanja, iskala njegovo re­
šitev v ustanovitvi balkanske zveze, zavzemala se je za popolno samoodločbo 
albanskega naroda (Dimitrije Tucovič) in tudi sicer znala ločevati med osvo­
bodilnimi težnjami narodov in pa med osvajalnimi težnjami srbskega me­
ščanstva, npr. ob aneksiji Bosne in Hercegovine.7
Pri konkretni raziskavi nastanka prvega stališča KPJ do nacionalnega 
vprašanja tudi ni mogoče iti mimo usode vpliva revolucionarjev iz vrst jugo­
slovanskih narodov, ki so šli skozi šolo oktobrske revolucije in ruske komu­
nistične partije boljševikov in ki so se kot organizirana skupina vrnili v do­
movino z namenom, da ustanovijo komunistično stranko, ali ki so pri njenem 
ustanavljanju dejansko tudi sodelovali. Njihova zamisel je bila socialistična 
večnarodna, federativna Jugoslavija.
Znano je, da se je že maja 1918 pri centralnem komiteju RKPb ustanovila 
Federacija inozemskih komunističnih skupin in da je 16. maja 1918 sklenila 
Južnoslovanska komunistična emigrantska partija, ki je tedaj vključevala tudi 
Bolgare, da vstopi v RKPb kot sekcija.8 Bolgari so se ločili šele 15. oktobra
1918 in ustanovili svojo skupino. Komunisti jugoslovanskih narodov se v revo­
4 Referat na slovesni seji CK ZKS 1 5 . aprila 1 9 6 7 (Delo, 1 6 . aprila 1967).
5 Demokracija marec 1 9 1 8 , št. 1 —2 . Ponatis v Zgd. arhivu KPJ, knjiga V, stran
3 3 0 .
6 Zgod. arhiv KPJ, knjiga V, str. 2 8 7 —28 9 .
7 Pregled zgod. ZKJ, Ljubljana, str. 20—2 1 .
8 Podatki o organizaciji jugoslovanskih komunistov v Rusiji so predvsem iz 
knjige I. D. Očak, Jugoslavjanskije intemacionalisty v borbje za pobjedu sovjet- 
skoj Vlasti v Rossiji (1917—1 9 2 1 gody). Izdateljstvo moskovskogo universiteta 1 9 6 6 .
lucionarni Rusiji niso soočili le z nacionalnim vprašanjem v splošnem, kakor 
so ga reševali boljševiki, ampak so bili po svoji lastni izkušnji postavljeni tudi 
že pred konkretni nacionalni problem v Jugoslaviji, številni med njimi so 
namreč izšli iz vrst tako imenovanih disidentov, to je prostovoljcev, ki so 
spomladi 1917 izstopili iz »srbskega« dobrovoljskega korpusa v Rusiji, ker se 
niso mogli sprijazniti z velikosrbskim političnim konceptom, ki ga je Pa- 
šičeva vlada na vso moč uveljavljala v tej jugoslovanski vojaški enoti. Disi­
denti so v bodoči neodvisni zedinjeni jugoslovanski državi zahtevali popolno 
narodno enakopravnost Srbov, Hrvatov in Slovencev v demokratični federa­
tivni Jugoslaviji.9 Kako živo je bilo izročilo disidentov pri komunistih jugo­
slovanskih narodov v Rusiji, priča pisanje njihovega organa Svjetska revolu­
cija 8. junija 1918, št. 1 o tem gibanju: »Disidentsko gibanje je bilo odmev 
ruske revolucije v srcih Jugoslovanov ..., disidentstvo je bilo v svojem bistvu 
revolucionarno gibanje, pomenilo je strtje okovov nacionalističnih tradicij.«1 0 
Izkušnja tega gibanja je pač odvračala od vsakršnih unitarističnih koncepcij.
V prvi programski formulaciji (Revolucija, št. 2, Moskva 1918, menda aprila) 
zahtevajo jugoslovanski komunisti sicer le jugoslovansko ljudsko republiko, 
to pa, da se južnoslovanska skupina že kmalu preimenuje, in sicer v RKPb — 
skupino Bolgarov, Srbov, Hrvatov in Slovencev, izraža v dokajšnji meri ra­
zumevanje narodne različnosti in enakopravnosti južnih Slovanov (z izjemo 
Makedoncev). Oktobra 1918 je eden ustanovnikov RKPb skupine BSHS Vu- 
kašin Markovič, predlagal, naj bi se skupina preimenovala v »balkansko«, ali 
pa bi jo naj razčlenili na samostojne skupine — bolgarsko, srbsko, slovensko 
in druge, ki bi imele svoja ločena vodstva, vendar to ni bilo sprejeto.1 1
Izredna konferenca jugoslovanske komunistične skupine 5. do 7. novembra
1918 v Moskvi je sklenila ustanoviti komunistično stranko za novo jugoslo­
vansko državo, za katero je ugotovila, da je proletariat tam ostal brez resnično 
revolucionarne stranke.1 2 Na novo ustanovljena stranka, ki ni bila več del 
RKPb, se je imenovala Komunistična stranka (boljševikov) Srbov, Hrvatov 
in Slovencev in sprejela program in statut RKPb. 7. novembra 1918 je že bil 
ustanovljen tudi centralni komite, ki si je postavil kot glavno nalogo delo­
vanje neposredno v jugoslovanskih deželah in zato sklenil organizacijo pre­
nesti v Jugoslavijo. Najprej, 14. novembra 1918, je sklenil poslati v Jugoslavijo 
vodstvo. Dejansko je tedaj odšlo v domovino 13 vodilnih tovarišev, ki jih 
potem najdemo tudi v vodilnih organih SDSJk (V. čopič, L. Vukičevič). Fe­
bruarja 1919 so z enakim namenom odšli še Matuzovič, Vuk in Grulovič. (Pre­
ostanek KPb SHS v Rusiji je nato spet nastopal pod starim imenom Jugo­
slovanska komunistična skupina RKPb). Kakšno je bilo njihovo stališče in 
program v nacionalnem vprašanju, lahko razberemo iz razglasa jugoslovanske 
komunistične skupine Delovnemu ljudstvu jugoslovanskih dežel ob sovjetski 
revoluciji na Ogrskem: preprečiti zadušitev Madžarske SSR in »slediti zgledu 
ruskih in madžarskih tovarišev in zrušiti kapitalistično tiranijo, organizirati
9 France Klopčič, Ob petdesetletnici dveh deklaracij za zedinjenje Slovencev, 
Hrvatov in Srbov. Problemi V, maj 1 9 6 7 , št. 5 3 , str. 7 1 8—72 9 .
— ist, Prostovoljci — disidenti. Naši razgledi, 1 3 . maja 1 9 6 7 , št. 9 .
1 0 I. D. Očak, o. c., stran 4 8 .
1 1 I. D. Očak, o. c., str. 92 , 9 5 in 9 6 .
1 2 Zdi se, da so tedaj imeli v mislih »Državo SHS« pod vlado Narodnega viječa 
v Zagrebu, s katero je pod vplivom jugoslovanske skupine komunistov sovjetska 
vlada bila pripravljena urediti vrnitev vojnih ujetnikov. Prim. France Klopčič, 
Dokument iz Moskve leta 1 9 1 8 , namenjen Narodnemu veču SHS v Zagrebu. Sodob­
nost XIV, 1 9 6 6 , str. 1 2 6 4 —1 2 6 9 .
sovjete delavcev, kmetov in vojakov, prevzeti oblast v svoje roke in proglasiti 
Jugoslovansko Socialistično Federativno Sovjetsko Republiko« (podčrtal J. P.
— Svjetska revolucija, 2. aprila 1919, št. 14).1 3
Kakšna je bila usoda tega revolucionarnega nacionalnega programa, ko so 
ga prinesli v Jugoslavijo? 0 tem zvemo nekaj iz spominskih zapisov vidnega 
člana jugoslovanskih komunistov iz sovjetske Rusije, že omenjenega Nikole 
Gruloviča.1 4 Skupina se je spotoma že v Budimpešti sestala s tajnikom Srbske 
socialnodemokratske stranke Filipom Filipovičem, ki jo je seznanil z napori 
za ustanovitev enotne revolucionarne delavske stranke v Jugoslaviji. Dogo­
vorjeno je bilo, da povratniki ustanove legalno revolucionarno organizacijo 
samo v Vojvodini, kjer so ministerialisti še docela obvladovali položaj, po 
kongresu zedinjenja pa se bo ta organizacija, ki bo nosila ime Vase Pelagiča, 
vključila v zedinjeno jugoslovansko stranko. 17. februarja 1919 so se pred­
stavniki pelagičevcev sestali v Beogradu s člani glavne uprave Srbske social­
demokratske stranke, v kateri je v tem času revolucionarna smer pod vod­
stvom Filipa Filipoviča dobila večino in pripravljala kongres zedinjenja. Na 
tem sestanku so prerešetali programsko deklaracijo pelagičevcev. Ob nacio­
nalnem vprašanju so se pokazale razlike: »Dolgo smo se zadržali ob nacio­
nalnem vprašanju in vprašanju državno-pravne ureditve,« se spominja Grulo- 
vič. »Filip (Filipovič) se je v nacionalnem vprašanju izrazil v dvojnem smislu. 
Dejal je, da se ne upira ugotovitvi, da so Srbi, Hrvati in Slovenci trije narodi, 
toda za Črnogorce in Makedonce je rekel, da niso nikakršne nacije in tudi, 
da je, kot večina, razpoložen za centralizem. Z njim so se strinjali tudi vsi 
drugi in nekateri so celo izjavljali, da bi bilo nepopularno ugotavljati obstoj 
več narodov. V glavnem je bilo sprejeto stališče, da so vsi narodi sprejeli 
nacionalno enotnost in da moramo v svoji deklaraciji to ugotoviti. Potem ko 
je ( pelagičevec) Vukičevič sprejel ta predlog, smo spremenili svoje prvotno 
načelno stališče o federativni ureditvi (podčrtal J. P.) in ga nadomestili 
s centralizmom.« Ustanovna skupščina pelagičevcev 2. marca 1919 v Stražilovu 
pri Sremskih Karlovcih je potem, ko jo je Vukičevič obvestil o nasvetu Srb­
ske socialdemokratske stranke, spremenila v programski deklaraciji prvotno 
formulacijo »o federativni ureditvi in nacionalnih pravicah« in namesto tega 
zahtevala: »Uničenje posameznih držav. Ena enotna jugoslovanska sociali­
stična republika.«
Ta epizoda, ki smo jo podali malo bolj obsežno, govori o tem, da je stališče 
o enotnem jugoslovanskem narodu bilo pred kongresom zedinjenja zavestno 
uveljavljeno v vodstvu srbske socialne demokracije proti zamisli jugoslovan­
skih komunistov iz Rusije. To stališče vodstva srbske socialne demokracije, 
ki se v njem zlasti izraža nerazumevanje bistva jugoslovanskega gibanja na 
področju habsburške monarhije, nerazumevanje, ki se je ujemalo s politiko 
meščanstva v Srbiji, je pač bilo odločilno za postavitev — brez kake alterna­
tive — teze o nacionalni enotnosti pred kongres zedinjenja in pozneje na vu­
kovarskem kongresu.1 5
1 3 I. D. Očak, o. c., str. 1 3 5 —1 3 9 , 1 1 1 .
1 4 Nikola Grulovič, Jugoslovenska komunistička revolucionarna grupa Pelagič. 
Matica srpska, zbornik za društvene nauke 22 . Novi Sad 1 9 5 9 , str. 1 0 8 —1 2 8 ; — isti, 
Osnivačka konferencija pelagičevaca. Četrdeset godina, knjiga I, Beograd 1 9 6 0 , 
str. 41—4 9 .
1 5 O gledanju srbske socialne demokracije na nacionalno vprašanje drugih
jugoslovanskih narodov in posledicah za politiko KPJ, glej Vlado Strugar, Socialna
demokracija o nacionalnem pitanju jugoslovenskih naroda. Beograd 1 9 5 6 , str.
Zanimivo je v tej zvezi opozoriti, da je tudi po ustanovitvi Socialistične 
delavske stranke Jugoslavije (komunistov) mnenje v kominterni o nacional­
nem položaju in vprašanju v Jugoslaviji bilo drugačno od uradnega stališča 
jugoslovanske stranke.
še tik pred II. (vukovarskim) kongresom KPJ je izvršni komite KI izdal 
razglas Proletariatu balkansko-podonavskih dežel in tamkajšnjim komunistič­
nim strankam in organizacijam, med njimi izrecno tudi jugoslovanski. Razglas 
najprej ugotavlja, da razpad Avstro-Ogrske in nova razmejitev v Podonavju 
in na Balkanu nacionalnega vprašanja nista razrešila, ampak sta ga še bolj 
zapletla. Vtem ko za vsako deželo opiše novi položaj, označi jugoslovanski po­
ložaj takole: »Proti težnji birokratsko-kapitalistične oligarhije iz Srbije po 
hegemoniji v državi vstajajo enako makedonski Bolgari, Albanci, Hrvatje, 
Črnogorci in Slovenci.« Nato ugotavlja za vse balkansko-podonavske dežele, 
da lahko samo proletariat s svojo zmago prepreči novo katastrofo (to je 
vojno) in osvobodi delavske in kmetske množice gospodarskega in nacional­
nega zatiranja; samo kmetsko-proletarska diktatura »more zediniti v eno 
federativno sovjetsko socialistično balkansko podonavsko republiko vse bal 
kanske narode« in jih vsestransko osvoboditi. Posebej pa še opozarja komu­
nistične stranke, naj skrbno upoštevajo komplicirani narodnostni položaj : 
»Razmere narekujejo komunistični stranki, da ima na balkanskem polotoku 
širšo vlogo kot v čisto nacionalnih kapitalističnih državah, kjer ne obstaja 
nacionalno vprašanje. K razumevanju te velike vloge komunizma na Balkanu 
morajo biti usmerjeni vsi napori balkanskih komunističnih strank.«1 6
Kakih naporov v smeri, ki jo je nakazovala KI, v sklepih vukovarskega 
kongresa, ni bilo. Nasprotno, vodstvo KPJ je komaj nekaj mesecev za tem 
poskrbelo, da dikcijo nekega drugega dokumenta mednarodnega komunistič­
nega gibanja prilagodi tezi o nacionalni enovitosti Jugoslavije, z izjemo na­
rodnostnih manjšin, h katerim prišteva tudi Makedonce. Gre za manifest 
Balkansko podonavske komunistične federacije, ki so ga 10. avgusta 1920 
podpisali osrednji izvrševalni odbori komunističnih strank Jugoslavije, Bol­
garije in Grčije. Manifest se vsebinsko naslanja na prej navedeni razglas KI 
in v prvi vrsti ugotavlja, da nacionalno vprašanje na Balkanu ni rešeno. Glede 
Jugoslavije pravi le: »Pod pestjo monarhizma in kapitalizma Jugoslavije stoje 
brezpravne množice Bolgarov, Turkov in Albancev v Makedoniji... Madžarov 
in Nemcev v Vojvodini.« Načelo nacionalne enotnosti Jugoslovanov je izvedeno 
dosledno tudi na narodne manjšine jugoslovanskih narodov zunaj državnih 
meja: »Pod jarmom velike bojarske Romunije zdihujejo ... Jugoslovani v Ba­
natu ... — Zunaj mej Jugoslavije so ostale pod italijansko oblastjo znatne in 
celotne jugoslovanske množice .. ,«1 7 Razlika med koncepcijo obeh dokumen­
tov je očitna in ne naključna.
Stališče komunistov iz Hrvaške in Slovenije o nacionalnem vprašanju 
v tem času je bilo doslej (1967) malo ali pa sploh nič raziskano. Gotovo je, da 
se je kongres zedinjenja sestal brez Slovencev, čeprav so seveda bili povab­
ljeni in tako na stališče kongresa do nacionalnega vprašanja niso vplivali. 
Pred slovenskimi komunisti je tedaj kot najnujnejša naloga, kateri je bilo 
treba v interesu revolucionarne akcije podrediti vse drugo, bila naloga zedinje­
nja s stranko revolucionarnega delavstva vse Jugoslavije. Njihovo glasilo s po­
1 8 Rdeči prapor, glasilo socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov), 
2 3 . junija 1 9 2 0 , št. 8.
menljivim naslovom Ujedinjenje je to nalogo v svojem programskem uvod­
niku obravnavalo realistično, toda z velikim poudarkom, kot prvi pogoj vsega 
nadaljnjega delovanja. »Nimamo nobenih pretiranih iluzij o resnični moči 
jugoslovanskega delavstva, ki se večidel komaj razredno kristalizira ... Vemo 
pa, da je zlasti v sedanjih zgodovinskih in še posebej v naših jugoslovanskih 
razmerah prvi začetek vsake uspešne socialistične politike v organizaciji in 
ujedinjenju vsega jugoslovanskega proletariata. To je prvo, to je glavno .. .«1 8 
Nujnost te zgodovinske naloge, ki jo je bilo treba izvršiti v ostrem spopadu 
z reformističnim ministerializmom v slovenskem delavskem gibanju, je odri­
nila spoznavanje in postavljanje posebnega, nacionalnega vprašanja, za katero 
se je zdelo, da bo v revolucionarni Jugoslaviji, ki je stvar bližnje prihodnosti, 
rešeno samo po sebi. Toda tudi v tem položaju je zavest posebne odgovornosti 
slovenskih komunistov nasproti slovenskemu ljudstvu očitna. »S tesnim uje- 
dinjenjem jugoslovanskega delavstva bo šele resnično ujedinjeno jugoslovan­
sko ljudstvo ... Slovenski delavec noče biti zadnji v krogu prebujenega ljud­
stva ... On dela za novo socialno življenje in za kulturo slovenskega ljudstva.«
V tem času razpravlja D. Gustinčič v Ujedinjenju o centralistični ali pa 
federativni organizaciji Jugoslavije.1 9 Obnavlja, kako si je med vojno emi­
grantsko glasilo v Švici Yougoslavie, ki sta ga izdajala skupaj s hrvaškim 
politikom Smodlako, zamišljalo federativno ureditev Jugoslavije, vendar ne na 
osnovi obstoja več narodov. Administracija naj ne bo centralizirana, ampak 
naj sloni na avtonomiji provinc, ki naj zedinjujejo gospodarsko in socialno 
podobne elemente — po religiji, tradicijah, intelektualni ravni; eno tako 
enoto naj bi tvorila Slovenija z Istro. To naj bo v korist uresničenja 
homogenitete narodovih elementov«, to je nacionalne enotnosti Jugoslavije. 
To zamisel iz leta 1917 Gustinčič zdaj potrjuje in še bolj poudarja nujnost 
»čimbolj specificirane uprave v Jugoslaviji«, to je, čim večjega števila avto­
nomnih provinc (predvideva tudi pridružitev Bolgarije, vendar ne kot nacio­
nalne enote, ampak razdeljene v 3—5 provinc), da bi s tem bil odstranjen 
»historični, šovinistični serbizem in kroatizem« in da bi se »pokrajinstvo« 
nadomestilo »z novim patriotizmom, ki se bo naslanjal na socialne principe, 
na jugoslavizem«, ki naj izključi »plemenske prepire«. — Gre torej za pojmo­
vanje, ki sicer vidi razlike med ljudstvi zedinjene Jugoslavije, vendar gleda 
v njih elemente enega naroda, s katerim je treba doseči njihovo novo homo­
genost, pri čemer priporoča federacijo avtonomnih upravnih pokrajin v na­
sprotju s centralizmom. Tako stališče ni bilo v nasprotju s tistim, ki ga je še 
nepopolno zedinjena komunistična stranka že pred tem sprejela. Ob neki 
poznejši priložnosti (leta 1927) je Gustinčič pojasnjeval, zakaj je v Yougosla­
vie zagovarjal načelo jugoslovanske narodne enotnosti: to je bilo storjeno 
spričo nujnosti boja za Jugoslavijo proti nemškim tezam in pa zato, da se ne 
bi list onemogočil pred srbskimi politiki, in končno, ker je bil list namenjen 
predvsem srbijanskemu in črnogorskemu dijaštvu v Švici, ki ga je bilo mo­
goče edino tako pridobiti za jugoslovansko misel. Zase pravi Gustinčič, da 
je bil tedaj še pod vplivom socialdemokratskega obravnavanja nacionalnega 
vprašanja in da še ni poznal Leninovega in Stalinovega gledišča. Le posredno 
pa odgovori na vprašanje, kako je glede tega bilo leta 1920, ko pravi: »Če bi 
imel to tedaj za sabo, bi bil kajpada tudi že v Švici postavljal vprašanje 
jugoslovanske narodnosti drugače, mnogo drugače in čeprav še ne tako, kakor 
ga postavljamo danes, za današnje razmere, za sedanji politični položaj! Ker
1 8 Ujedinjenje, 1 3 . marca 1 9 2 0 , št. 1 .
1 8 Ujedinjenje, 20 . marca 1 9 2 0 , št. 2 .
jasno je, da s stališča proletariata tudi narodno vprašanje ne more biti nikak 
petrefakt! Ono mora vedno služiti njegovemu glavnemu cilju.. .«^
Ni znano, ali so slovenski delegati na vukovarskem kongresu kaj raz­
pravljali o nacionalnem vprašanju. Znan je drobec, da je delegat partijske 
organizacije iz Mežiške doline, Anton Metarnik, ki je na kongresu podpiral 
stališča levice, tam tudi prebral resolucijo svoje organizacije o koroškem 
vprašanju, ki jo pozneje Rdeči prapor povzema: »... komunistično orientirani 
proletariat na Koroškem odklanja plebiscit, ki nam ga je servirala pariška 
kapitalistična gospoda.« To resolucijo je kongres enodušno pozdravil.2 1 1
Po vukovarskem kongresu je Rdeči prapor zagovarjal centralistično struk­
turo stranke: »Ako bi dovolili posameznim provincam avtonomijo v stranki­
nem delovanju, bi imeli prav gotovo na Hrvatskem in v Sloveniji komunizem 
svoje posebne vrste in to ne gre.« Potrebno je enotno vodstvo v revolucio­
narnem boju.22 Kmalu zatem razpravlja o nacionalnem vprašanju, ki pa ga 
vidi le kot mejno vprašanje. Ugotovi, da ga buržoazija ne more rešiti, ampak le 
sovjetska revolucija. »Proletariat Jugoslavije bo kaj lahko rešil svoja vpra­
šanja z bratskim italijanskim, nemškim in madžarskim proletariatom ter 
z ostalimi svojimi sosedi, ko bo prišel njegov čas.« Ta čas pa je zelo blizu.2 3
V istem letu je s koroškim plebiscitom in z rapalsko pogodbo bilo slovensko 
narodno ozemlje dokončno razkosano. Znano je, da sta KPJ in KP Avstrije 
za plebiscit izdali geslo, da ga revolucionarni proletariat ne priznava in se 
zato vzdržuje glasovanja.24 Po izidu plebiscita, negativnem za Jugoslavijo, je 
Rdeči prapor ugotovil polom slovenskega narodnjaštva in pokazal svojo re­
šitev: »... ves problem malega naroda je v tem, da postane velik v medna­
rodnosti, da dobi pravico za svoje osvobojenje takrat, ko zahteva in v delih 
pokaže, da je za svobodo vseh narodov. Proletariatu Jugoslavije pa je naložila 
besna jugoslovanska buržoazija poleg rešitve jadranskega problema še ko­
roškega. S pomočjo mednarodnega proletariata bo jugoslovanski komunistični 
proletariat rešil tudi ta problem med proletarsko revolucijo — ki ni za 
gorami — na ta način, da bo z lica zemlje strl imperializem, nacionalni in 
socialni šovinizem... živela svobodna sovjetska Koroška, Primorska, Dal­
macija v okviru sovjetskih republik Podonavsko-balkanske federacije!«2 5
V enakem smislu je slovensko glasilo KPJ pisalo tudi po podpisu rapalske 
pogodbe. (»Ko pridemo mi na oblast, bomo čez vse te reči naredili križ.«)2 8
Na osnovi tega bežnega pregleda lahko zaznamo, da so slovenski komu­
nisti v letu 1920 gledali na nacionalno vprašanje v smislu vukovarskega pro­
grama, tako da so problem občutili predvsem kot problem meja, in sicer 
ob perečem dejstvu imperialističnega razkosanja Slovenije, ki ga niso priznali. 
Zavestno so prevzeli v imenu proletariata zgodovinsko nalogo, da ta problem
2 0 Enotnost, 27 . avgusta 1 9 2 7 , št. 3 2 .
2 1 Rdeči prapor, 1 8 . avgusta 1 9 2 0 , št. 23; Lovro Kuhar, Borba komunista v Rav- 
nama posle zabrane KPJ. Cetrdeset godina, knjiga I., stran 1 6 3 (tu je vsebina 
resolucije po spominu posredno podana nekoliko drugače: »S tem je KPJ že takrat 
zahtevala, da se Koroška priključi Jugoslaviji in da se začne boj proti tamkajšnjim 
nasilstvom, proti raznarodovanju Slovencev.«).
2 2 Rdeči prapor, 2 1 . julija 1 9 2 0 , št. 1 5 (D. Gustinčič, Po Vukovarskem kongresu).
2 3 Rdeči prapor, 21 . avgusta 1 9 2 0 , št. 24 (D. Gustinčič, Rešitev narodnega vpra­
šanja).
2 4 I. Regent — J. Pleterski — I. Kreft, Progresivna Slovenija, Trst in Koroška. 
Murska Sobota 1 9 6 4 . str. 97—1 0 1 .
2 5 Rdeči prapor, 20. oktobra 1 9 2 0 , št. 4 1 (Bankrot slovenskega narodnjaštva — 
za narodov blagorjanstva).
2 6 Rdeči prapor, 1 7 . novembra 1 9 2 0 , št. 4 9 .
rešijo obenem s proletarsko revolucijo, v sporazumu z zmagovitim proleta­
riatom sosednjih dežel, ker je postalo očitno, da meščanstvo tega problema 
ne bo rešilo. V okviru Jugoslavije pa so predvsem poudarjali nujnost popolne 
enotnosti revolucionarne stranke jugoslovanskega proletariata in videti je, 
da so na vprašanje nacionalne enotnosti gledali predvsem politično, kot na 
izraz iskrenega proletarskega internacionalizma. Vsem tem stališčem je skup­
no to, da v nacionalnem vprašanju sicer vidijo odgovornost proletariata, ne 
pa že tudi nujnosti povezave tega vprašanja s procesom razvijanja svojega 
revolucionarnega boja.
II
Do konca leta 1923 so se gledišča in politika KPJ v nacionalnem vprašanju 
tako korenito spremenila, da je naravno vprašati se, kakšni so bili vzroki in 
vplivi in kakšna je bila pot za takšno spremembo, ki je ustvarila podlago 
dejavnosti in veljave komunistične stranke med narodi Jugoslavije v prihod­
njem času. Dokaj dobro je znan in ocenjen končni rezultat, v katerem se je 
sprememba pokazala, to je sprejeta teza levice in zavrnjena teza Sime Mar­
koviča. Nastajanje te spremembe pa je bilo doslej še malo obdelano. Znani 
so splošni vzroki: Komunistična partija Jugoslavije, še nedavno ena naj večjih 
sekcij komunistične internacionale, je bila v letu dni po obznani in po zakonu 
o zaščiti države razbita, in sicer »ob popolni pasivni asistenci plemenskih in 
nacionalnih skupin«, kakor je trpko ugotovil referent o političnem položaju 
na drugi državni konferenci KPJ, maja 1923 na Dunaju.2 7
»Poraz 1920—21. leta,« pravi Edvard Kardelj, »je partijo naučil marsičesa, 
med drugim tudi tega, da se mora odtrgati od tradicionalnih jugoslovanskih 
buržoazno-nacionalističnih formul in si na področju mednacionalnih odnosov 
izoblikovati lasten revolucionarni in demokratični koncept.«2 8 Kako pa je to 
»učenje« poteklo, o tem še malo vemo. Edino pri V. Strugarju najdemo po­
vzetek nekdaj znamenite obravnave iz leta 1923 o nacionalnem vprašanju 
v partijskih glasilih.2 9 K temu vprašanju bomo lahko v tem referatu pri­
spevali le nekaj opozoril splošnega značaja, posebej pa nekaj o stališčih 
slovenskih komunistov v tedanjih razpravah.
V prvem obnovljenem komunističnem glasilu v Sloveniji Delavske novice 
v letih 1921 in 1922 ne najdemo kakšnega razpravljanja o nacionalnem vpra­
šanju, vendarle pa nekaj značilnih omemb. Že uvodnik prve številke nastopa 
proti absolutističnemu centralizmu, ki se »vzdržuje na površju edinole zaradi 
razpaljenih šovinističnih strasti, ki jih podžiga plemenska in verska mržnja« 
in na ta način odvaja ljudsko energijo od razrednega boja. Proti absolutizmu 
postavlja list federativno načelo samouprave ljudstva, ki pa se ne sme enačiti 
z zahtevami po zgodovinski ali verski razdelitvi avtonomnih pokrajin. Enotna 
fronta ljudstva lahko doseže revizijo ustave v smislu federativne samouprave.3 9 
Neumevanje nacionalnega vprašanja in njegovega pomena je torej še nespre­
menjeno. Takšnih pogledov najdemo tedaj še več. Zanimivo je, da je list
2 7 Referat na II. državni konferenci KPJ (Dunaj, maja 1923) Arhiv CK ZKS, KI 
LXXXIII/1032—1 0 4 0 .
2 8 Delo, 1 6 . aprila 1 9 6 7 .
2 9 Vlado Strugar, Komunistična partija in rešitev nacionalnega vprašanja v Ju­
goslaviji. članek v Zborniku Pregled zgodovine ZKJ. Cankarjeva založba, Ljubljana 
1 9 5 9 , str. 220—225. — V najnovejšem času je v Zborniku O nacionalnom pitanju 
Beograd 1967) bilo ponatisnjenih nekaj odlomkov iz te obravnave.
3 0 Delavske novice, 28 . oktobra 1 9 2 1 , št. 1 .
v začetku leta 1922 ob »srbo-hrvaško-slovenskem sporu« opozoril, da je pred­
vojna socialna demokracija bila za federativno ljudovlado Srbov, Hrvatov, 
Slovencev, Bolgarov in drugih balkanskih narodov, vendar iz tega nič ne 
sklepa za sodobnost, ampak ostane pri formuli federativne samouprave v ljud­
sko demokratični državi, ki »ni v interesu le delovnega ljudstva, ampak cele 
nacije.. .«3 1 Pač pa je v prvomajski številki istega leta v polemiki z avtono­
misti (ki trde, da za besedičenjem o enotnem jugoslovanskem narodu tiči le 
težnja za srbsko nadvlado) zahteval, da mora delavstvo voditi samostojno 
politiko, in sicer: konfederacija svobodnih republik južnih Slovanov, kjer 
bo vladalo delovno ljudstvo; to je realen cilj.3 2 Najpomembnejši dogodek pa 
je nastanek Zveze delovnega ljudstva za občinske volitve v Ljubljani, proti- 
režimske, to je proticentralistične koalicije komunistov okrog Delavskih novic 
s SLS (prek krščanskih socialistov) in socialisti (Zarja), in ko je predstavnik 
komunistov V. Fabjančič na shodu zveze 27. oktobra 1922 nastopil proti »cen­
tralizmu srbske buržoazije«, poudaril pravico »naroda slovenskega, naroda 
hrvaškega in naroda srbskega« do popolne samoodločbe in ugotovil: »če 
večina slovenskega naroda zahteva kot neposredni, minimalni cilj avtonomijo 
ali federacijo, bo razredno zavedni proletariat podpiral boj zanjo, ker to 
ustreza njegovim načelom o nacionalnem vprašanju.«3 3 Tako lahko že za leto 
1922 ugotovimo težnje po novem formuliranju pogleda na nacionalno vpra­
šanje.
Prva državna konferenca KPJ (3.— 15. julija 1922, Dunaj) ni razpravljala 
o nacionalnem vprašanju. Tako je bilo mogoče, da je na novo ustanovljena 
Neodvisna delavska stranka Jugoslavije kot legalna organizacija KPJ v svojem 
nastopnem programu 14. januarja 1923 lahko še izjavila, da se bo »v težnji 
za narodnim edinstvom borila proti vsakemu nasilnemu in hegemonističnemu 
centralizmu, za samovlado delovnega ljudstva!« Tako je lahko »plemenske 
spore« razlagala z »nerešenim gospodarskim bojem raznih plemenskih sre­
dišč«, samoodločbo narodov pa omenila le v zvezi z vprašanjem državnih meja 
(Jugoslavije). Za narodne manjšine, ki se »milom ali šilom nahajajo v sestavu 
države«, je zahtevala »popolno politično in kulturno svobodo«.3 4 V primerjavi 
z letom 1920 torej še prav nič novega.
Ne prva državna konferenca KPJ ne intervencija IV. kongresa kominterne 
(novembra 1922) nista rešili splošne krize v KPJ in še posebej ne v vodstvu 
in zato se je v letu 1923 zaostril frakcijski boj. In gotovo ni nepomembno, da 
je sovpadel z debato o nacionalnem vprašanju in ji dal še posebno potezo 
vnetosti. To je tisto obdobje, za katero pravi Tito, da je imel frakcijski boj 
»prva leta delno načelen značaj, kadar je šlo za razprave tudi o nacionalnem 
vprašanju.. .«M
Na skupščinskih volitvah marca 1923 so nacionalne, protihegemonistične 
stranke dosegle ogromen uspeh, posebno HRSS Stjepana Radiča, ki je dobila 
474 000 glasov (leta 1920 285 000). »Uspeh narodnih meščanskih strank na teh 
volitvah v Hrvatski, Sloveniji in Črni gori je vplival na komuniste, da so te­
meljito proučili stališče partije v narodnem vprašanju...«, gotovo pravilno 
ugotavlja Pregled zgodovine ZKJ.3 « Od 9. do 12. maja 1923 se je na Dunaju
3 1 Delavske novice, 2 . in 1 6 . februarja 1 9 2 2 , št. 5 in 7 (L. K. Rudarski, Proletariat 
in srbohrvaškoslovenski spor).
3 2 Delavske novice, 1 . maja 1 9 2 2 , št. 1 7 (V. F., Centralizem in avtonomija).
3 3 Delavske novice, 2 . novembra 1 9 2 2 , št. 4 4 .
3 4 Glas svobode, 2 1 . aprila 1 9 2 3 , št. 1 .
3 5 J. B. Tito, Govor na X. mestni konferenci ZK Beograda, Delo, 1 8 . aprila 1 9 6 7 .
3 S Pregled zgodovine ZKJ, stran 86.
sestala druga državna konferenca KPJ, kjer so načeli tudi narodno vprašanje 
in opustili napačno stališče o narodni enotnosti. Na podlagi obravnave je kon­
ferenca sklenila, da spodbudi vse člane partije, ki se zanimajo za »nacionalno 
in plemensko vprašanje«, da o njem razpravljajo.3 7 V že omenjenem referatu 
o političnem položaju je ugotovljeno, da politična kriza v državi, ki je do 
poloma KPJ imela pod vplivom komunistov in mednarodnega položaja v pre­
cejšnji meri socialno obeležje, dobiva zdaj kot glavno značilnost »spopad dveh 
plemenskih grupacij, srbske in hrvatsko-slovenske«. Bistvo tega spopada je 
konkurenčni boj meščanstva teh grupacij. Nacionalno in plemensko grupirane 
množice pomenijo gotovo močno odporno silo proti režimu belega terorja, 
toda zdaj so pod vplivom svojega meščanstva. Zato je glavna naloga KPJ, da 
izrabi to odporno silo, da pokaže izdajalstvo nacionalnega meščanstva in da 
s svojim geslom o pravici vsake nacije do samoodločbe glede ustanovitve 
posebne države prodre v množice, dalje, da sta edini nosilki tega gesla KI in 
KPJ in da edino ti dve moreta uresničiti popolno nacionalno in plemensko 
osvoboditev po revolucionarni poti v boju proti vsem buržoazijam. — Tako 
srečamo v istem poročilu še v eni sapi izraženi obe najznačilnejši tezi na­
sprotnih si strani v poznejši debati: prva, da je bistvo nacionalnega problema 
konkurenčni boj meščanstva, druga, da naj komunisti vprašanje rešujejo na 
osnovi gesla o pravici narodov do samoodločbe, s pravico do odcepitve.
Drug dokument te konference je resolucija o narodnem vprašanju v Ju­
goslaviji. V njej se najprej ugotavlja, da Jugoslavija ni produkt nacionalne 
revolucije in proste samoodločbe narodov, ampak produkt zmage imperiali­
stičnih držav antante in kršitve pravice narodov do samoodločbe, da sta v tej 
državi srbsko meščanstvo in monarhija vsilila vsem drugim narodom brutalno 
gospostvo, da odpor proti temu gospostvu združuje vse razrede hrvatskega 
in slovenskega naroda in da je v interesu revolucionarnega proletariata Jugo­
slavije, da podpira zatirane narode v njihovem boju proti srbskemu gospostvu 
in za njihovo pravico do samoodločbe, pravico do popolne odcepitve. V ta 
boj je treba pritegniti tudi celotno delovno ljudstvo Srbije, ki mu je treba 
pojasniti reakcionarni značaj tega gospostva in monarhije. Obenem je treba 
delovati tudi proti manevrom hrvatske in slovenske buržoazije, ki v svojem 
razrednem interesu težita h kompromisu s srbskim meščanstvom. KPJ naj se 
obrne na vse organizacije, ki se bojujejo za samoodločbo narodov in jim 
predlaga enotno fronto (omenjena je HRSS). »V Sloveniji bo komunistična 
stranka nenehno razkrinkavala dvolično politiko klerikalcev, ki so vselej pri­
pravljeni izdati interese množice, brž ko bi srbsko meščanstvo in monarhija 
kaj popustili slovenski duhovščini in velikemu meščanstvu. Komunistična 
stranka bo nenehno zastopala ustvaritev enotne fronte za boj proti srbskemu 
gospostvu z vsemi delavskimi in kmečkimi organizacijami in jih bo spodbu­
jala, da se osvobodijo vpliva meščanskih strank in se združijo z revolucio­
narnim proletariatom.« V nadaljevanju našteje resolucija gesla KPJ v boju 
za samoodločbo narodov: ustvaritev položaja, ko ne bo nobena sila mogla 
narodom preprečiti, da sami odločijo svojo usodo in si izberejo vlado po svoji 
volji; izbris vidovdanske ustave, katere revizija bi pomenila samo kompromis 
meščanstev na račun ljudskih množic vseh narodov; postavitev delavsko- 
kmečkih vlad za vsak narod in njihova prostovoljna združitev v zvezo delavsko- 
kmečkih republik. Obenem z bojem za uresničenje teh gesel se bo KPJ bo­
jevala proti ločitvi narodov z neprehodnimi zidovi, kajti ločitev in sovraštvo 
je delo buržoazije. Resolucija končno opozarja, da Makedoncev ni moč obrav­
3 7 O. c., str. 76—77 .
navati kot nacionalno manjšino in da bo makedonsko vprašanje razčlenjeno 
v posebnem dokumentu.8 8 V tej resoluciji najdemo torej že nova stališča in 
misli, ki pa jih je bilo treba šele uveljaviti, v obravnavi leta 1923 in še pozneje.
Začetek debate v partijskem tisku pomeni knjiga Sime Markoviča Nacio­
nalno pitanje u svetlosti marksizma, ki je izšla leta 1923 v Beogradu in kateri 
avtor pripominja: »Iz obilnega gradiva, ki sem ga pripravil za obsežnejšo 
študijo o nacionalnem vprašanju, sem izbral tisto, kar se mi je zdelo potrebno, 
da takoj izide glede na popolno dezorientiranost, ki v tem vprašanju vlada 
v naši javnosti sploh.« Ob upoštevanju obsežne literature, posebej še Le­
ninovih in Stalinovih del, je Markovič obravnaval pojem naroda, nacionalnega 
boja, nacionalno načelo, nacionalno in imperialistično državo, pravico do 
samoodločbe, nacionalno avtonomijo, nacionalno vprašanje v ruski revoluciji, 
njegov odnos do socializma in položaj v Jugoslaviji. Ne glede na vse njegove 
zmote, ki so hitro doživele svojo zavrnitev, je treba reči, da je Markovičeva 
knjiga, ki se je naslonila predvsem na Stalinova dela, narekovala vsej obrav­
navi dokaj visoko raven. Markovičev namen je gotovo bil ne le najti odgovor 
na politična vprašanja, ki jih je pred komunistično stranko postavljal položaj 
v Jugoslaviji, ampak tudi utrditi svojo avtoriteto v stranki nasproti levi opo­
ziciji. V svoji knjigi je odločil nekatera vprašanja, ki poslej v bistvu niso 
bila več sporna, predvsem vprašanje o enem ali treh narodih: dokazal je, da 
so se Srbi, Hrvati in Slovenci neodvisno drug od drugega razvili v tri moderne 
nacije in da je »srbska teorija o narodni enotnosti Srbov, Hrvatov in Sloven­
cev samo krinka srbskega imperializma«. Načelno prizna Slovencem in Hr­
vatom pravico do samoodločbe in do samostojne državne eksistence, vendar 
hkrati te pravice praktično ne upošteva v prepričanju, da tega ne pri Slovencih 
ne pri Hrvatih nihče ne terja, ker ločitev ni v interesu ne slovenskega in 
hrvaškega meščanstva in ne proletariata. S tem pa se začenja sistem njego­
vega zmotnega naziranja, ki ni vzdržalo revolucionarne marksistične kritike: 
to so predvsem trditve, da je nacionalni boj izraz konkurenčnega boja me­
ščanstva posameznih narodov, da je nacionalno vprašanje potemtakem možno 
rešiti z revizijo ustave in da bi to bilo v interesu proletariata, ki mu ni nepo­
sredno do nacionalnega boja, ampak samo toliko, kolikor ta boj ovira njegov 
razredni boj proti kapitalistični vladavini. Vse to je znano in je dobilo svojo 
antitezo že med obravnavo, posebno pa v resoluciji o nacionalnem vprašanju, 
ki jo je na predlog levice sprejela tretja državna konferenca KPJ v začetku 
januarja 1924 v Beogradu.3 9
Po V. Strugarju je Moša Pijade, ki je bil viden udeleženec v tej obravnavi, 
v nekem predavanju leta 1950 izjavil, da spodbuda za spremembo partijske 
linije ni prišla od zunaj, ampak od komunistov s terena.4 0 Vse, kar smo videli 
do zdaj, potrjuje pravilnost te trditve. O pravilnosti se bomo še bolj prepričali 
potem, ko bomo pregledali prispevek slovenskih komunistov. Za zdaj pa naj še 
opozorimo, da seveda tudi kominterna ni bila ravnodušna ob obravnavi, ki se 
je razvila v okviru jugoslovanske partije in da je o tem imela svoje mnenje. 
Glas o tem je prodrl tudi v javnost v Jugoslaviji. V začetku poletja 1923, torej 
po II. državni konferenci KPJ, je bila seja razširjenega izvršnega komiteja KI, 
kjer je v sklepnem govoru Zinovjev govoril tudi o nacionalnem vprašanju. 
Zavrnil je izročilo druge internacionale, ki je pravico narodov do samoodločbe
3 8 Resolution über die Nationalitätenfrage in Jugoslawien (maj 1923), Arhiv CK 
ZKS, KI LXXXIII/997—9 9 9 .
3 9 Zgod. arhiv KPJ, knjiga II., stran 60 in sl.
4 0 V. Strugar, o. c., stran 22 0 .
priznala le na papirju, in opozoril je, da je ta tradicija živa še v nekaterih 
strankah tretje internacionale. Med naštetimi je omenil tudi jugoslovansko. »V 
Jugoslaviji«, je preciziral Zinovjev, »se je posrečilo v veliki meri Radiču in 
drugim, da so zaradi nerazumevanja nacionalnega vprašanja s strani jugo­
slovanske stranke ulovili mnogo delavcev v svoje mreže nacionalistični (sepa­
ratistični) elementi.« Nato pa je Zinovjev na naslov vseh omenjenih strank 
dejal: »Naše stranke morajo znati bojevati se ne le za 8-urni delavnik itd., 
ampak tudi za osvojitev množic v danih okoliščinah, one morajo vedeti, da je 
nacionalno vprašanje v mnogih deželah eno naših najmočnejših orožij za 
zmagonosen boj proti obstoječemu režimu. Naše stranke morajo nedvomno 
ostati delavske stranke, ali tudi te delavske stranke morajo znati pravilno 
odgovoriti na nacionalno vprašanje v vseh onih deželah, kjer je pereče. — 
Mi torej zahtevamo, da v onih deželah, kjer nacionalno vprašanje igra veliko 
vlogo, znajo naše stranke izkoristiti nacionalni element proti meščanskemu 
režimu.« Nato je Zinovjev še povedal kot zgled, kako so si ruski boljševiki 
pridobili ukrajinske nacionaliste proti Kerenskemu in zaključil: »Če pa bi 
mi, nasprotno, rekli: Predragi ukrajinski kmetje, Marx je rekel, da nima 
proletarec nobene domovine, zato nas ukrajinsko vprašanje ne zanima, bi to 
ne bil niti marksizem, niti internacionalizem, ampak navadna karikatura. In 
tak položaj imamo danes v mnogih državah .. .«4 1
če zdaj pogledamo v Slovenijo, je najpomembnejši dokument v debati iz 
te problematike politična resolucija pokrajinske konference KPJ za Slovenijo, 
ki se je sestala verjetno proti koncu avgusta 1923. Druga točka resolucije 
govori o nacionalnem vprašanju, »če hočemo ob današnjem položaju delavskih 
in kmečkih množic v nesrbskih pokrajinah sploh delati med množicami,« go­
vori resolucija, »potem je edino možno stališče, da zahtevamo široko fede­
racijo v smislu ruske sovjetske ustave, čisto konkretno moramo zahtevati: 
samostojnost Slovenije, Hrvatske, Bosne in Hercegovine, Makedonije in Črne 
gore v okviru donavsko-balkanske federacije... Danes se čutijo vsa ta štiri 
plemena kot samostojne nacije (Srbi, Hrvati, Slovenci in Makedonci) in to 
njihovo prepričanje mora biti za nas odločilno ... Odklanjamo pa vse zgodo­
vinske in državnopravne programe, Veliko Srbijo, Veliko Hrvatsko itn., ker 
so v nasprotju z narodnim načelom.. .42 Jasno je tu postavljeno nacionalno 
vprašanje kot pot k množicam za revolucionarni boj, nobenega dvoma ni 
glede narodnih individualnosti v Jugoslaviji, tudi ne glede Makedoncev, upo­
števana je posebnost etnične strukture Bosne in Hercegovine, ki je predvidena 
kot samostojna republika, prav tako Črna gora, samoodločba je postavljena 
obenem s federativno združitvijo. Skratka, stališča, ki jih je zgodovina po­
trdila dosti pozneje in ki v dokumentih III. državne konference niso bila tako 
jasno uveljavljena. O geslu podonavsko-balkanske federacije, nekakšnem od­
mevu že omenjenega razglasa kominterne iz leta 1920, bomo še govorili.
Gotovo, da do takšnih pogledov ljudje niso prišli čez noč, na pobudo tega 
ali drugega foruma ali dogodka, ampak da so morali zoreti v glavah že dolgo 
časa. Zakaj se niso pokazali že prej? Že proti koncu obravnave decembra 1923, 
je bilo o tem Glasu svobode zapisano: »Do Markovičeve brošure smo imeli 
v naši stranki dve tendenci: srbijansko, tj. centralistično, kateri je bilo .na­
rodno edinstvo' nedotakljiv aksiom, in pa izvensrbijansko, federalistično, ka­
4 1 Glas svobode, 1 2 . julija 1 9 2 3 , št. 1 3 .
4 2 Politična resolucija pokrajinske konference KPJ za Slovenijo (1923). Arhiv 
CK ZKS, KI LXXXI1 1 / 2 0 3 9 —2044 (original nemški).
tere se ni upal nikdo javno izpovedati in še manj učiti.«4 3 Morda meje niso bile 
tako strogo potegnjene, vsekakor pa je to razlaga iz tega časa, zakaj se je 
obravnava o nacionalnem vprašanju začela tako pozno in potem sproščena do­
bila tak nenaden zagon.
Prvi se je na Slovenskem oglasil D. Gustinčič. Najprej je junija 1923 imel 
na Dunaju v jugoslovanskem marksističnem »Dijaškem klubu« predavanje, 
ki so se ga udeležili tudi Kosta Novakovič, Pavle Pavlovič in drugi vidni komu­
nisti. Dokazovanje predavatelja, da so Slovenci, Hrvatje in Srbi »ravno tako 
narodi zase, kakor Nemci, Madžari, Romuni, Albanci in drugi narodi v Jugo­
slaviji in da torej ne gre govoriti samo o teh narodnostih v Jugoslaviji, je 
»vzbudilo splošno skepso in se je šele počasi udomačilo«. Odločen odpor pa 
je naletelo predavateljevo izvajanje o nujnosti (s stališča Slovencev in sploh 
zahodnega dela Jugoslavije, pa tudi gospodarskih in kulturnih interesov bal­
kanskih narodov), da se geslo o balkanski federaciji razširi v smislu podo- 
navsko-balkanske federacije, ki bi zajela tudi Čehoslovaško, Avstrijo in Mad­
žarsko, katere enote ne bi bile strogo etnično razmejene, ampak bi bilo upo­
števati tudi gospodarsko načelo in kjer bi jezik skupnih zadev bil nemški; 
v tej zvezi je predavatelj opozoril, da bi Slovenci lahko sprejeli zgolj bal­
kansko federacijo samo kot zadnji izhod in da bi morala biti brez njih, 
»... ako bi se le osnovala v centralni Evropi kaka druga socialistična federa­
cija«. Na poziv navzočih, naj svoje predavanje objavi, »da ne bi pozneje za­
nikal, kaj je govoril«, ga je priobčil julija 1923 v Glasu svobode z naslovom 
K problemu narodnega vprašanja v Jugoslaviji. Po kritiki v Borbi ga je še 
enkrat zagovarjal, odgrnil nekaj ozadja polemike med obema frakcijama (o 
vplivu »vetra iz Orienta«) in nastopil proti »izzivanju novih kontraverz« v 
stranki. Prav posebej pa je priporočal spoznavanje in tudi upoštevanje pro­
blemov Slovenije.44
Z gledišča razkosanosti Slovenije se je avgusta v obravnavi oglasil Vladimir 
Martelanc v članku K problemu Slovencev, ki so zaradi kapitalističnega ver­
sajskega miru postali sužnji laških kapitalistov. Ugotavljal je predvsem, kako 
se meščanskim nacionalističnim politikom v Nemčiji, Jugoslaviji, Julijski kra­
jini in drugod posreči pridobivati si množice. V tej zvezi je s poudarkom 
ponovil besede Radeka, izrečene na neki seji izvršnega komiteja KI: »Toda 
mi mislimo, da ne spada večina nacionalno čutečih mas v tabor kapitala, 
ampak v tabor dela. Mi hočemo in moramo do teh mas poti iskati in jo 
najti.. .«4 S
Glas svobode je objavil tudi vse pripravljalne dokumente za III. državno 
konferenco KPJ oziroma NDSJ, ki je o njih tekla beseda in jim dodajal tudi 
priložnostne pripombe. Domnevati pa moramo, da je prispevek slovenskih 
komunistov, zlasti mlajših, v tej obravnavi bil večji, kot je najti v tem listu. 
Na to misel navaja poročilo o obravnavi, napisano za kominterno ob koncu 
leta 1923. Potem, ko najprej opiše stališče Sime Markoviča, nadaljuje: »Drugi 
tovariši (Novakovič, Jovanovič) pravijo, da se mora partija v nacionalnem 
vprašanju držati federalistične pozicije v duhu drugih opozicijskih strank. 
Ta pogled so v zadnjem času nekoliko spremenili mladi tovariši iz Hrvaške in 
Slovenije (podrčtal J. P.). KPJ mora napraviti nacionalno vprašanje za izho­
4 3 Glas svobode, 6. decembra 1 9 2 3 , št. 3 4 .
4 4 Glas svobode, 26. julija, 9 . in 23. avgusta, 6. in 27 . decembra 1 9 2 3 , št. 1 5 , 1 7 , 1 9 ,
34 in 37, 3 . januarja 1 9 2 4 , št. 1 ; prim. tudi Enotnost, 27 . avgusta 1 9 2 7 , št. 3 2 .
4 5 Glas svobode, 23 . avgusta 1 9 2 3 , št. 1 9 (Peter Razbojnik — psevdonim za VI.
Martelanca).
dišče vseh prihodnjih nastopov partije, kajti ravno nacionalni konflikti ustvar­
jajo ugodna tla za revolucionarno gibanje. Ne sme se nacionalne konflikte 
odrivati v ozadje, ne jih zabrisati, ampak nasprotno, podčrtavati jih in za­
ostrovati jih, prenašati jih na razredna tla, prepričevati široke množice delov­
nega prebivalstva in malomeščanstva z agitacijo in propagando, da meščanske 
stranke nikakor ne morejo braniti njihovih interesov, paralizirati stranko Ra­
diča s spretno taktiko enotne fronte — takšen je strateški načrt nadaljnje 
dejavnosti partije, ki ga zagovarjajo najmlajši elementi partije,« zaključuje 
poročilo in še ugotavlja, da se je velika večina stranke v Sloveniji in na Hrvat- 
skem izrekla za federalistično, nacionalno revolucionarno pozicijo.4 6
III
Resolucija III. državne konference v Beogradu, ki je bila sprejeta na 
predlog levice, pomeni, kot znano, odločilno zmago revolucionarnega, napred­
nega stališča v nacionalnem vprašanju. »Partija je z lastnimi silami zavrnila 
gledišča Sime Markoviča kot mešanico velikosrbskih in socialnodemokratskih 
pojmovanj.«4 7 Ugotovila je, »da država Srbov, Hrvatov in Slovencev ne more 
veljati za homogeno nacionalno državo z nekaj nacionalnimi manjšinami, 
ampak za državo, v kateri vladajoči razred enega (srbskega) naroda zatira 
druge narode«. Vsem narodom priznava pravico do samoodločbe, pravico 
do odcepitve, pri tem pa poudarja, da odcepitev ni obvezna. KPJ si pridržuje 
presojo v vsakem konkretnem zgodovinskem položaju z vidika interesov na­
predka in razrednega boja proletariata. Ker meni, da je zedinjenje srbskega, 
hrvatskega in slovenskega naroda v skupno državo v smeri zgodovinskega 
napredka in interesa razrednega boja proletariata, se bo bojevala za to, da 
se po poti svobodne odločitve vsakega naroda izvrši, glede na njihove narodne, 
zemljepisne in gospodarske razmere, njihovo prostovoljno federativno (zvezno) 
državno zedinjenje. Revizija vidovdanske ustave, to je sporazum nacionalnih 
buržoazij, ne more pomeniti izvršitve samoodločbe, ampak nasprotno. Za 
uresničenje samoodločbe je potrebno doseči oblikovanje močnega delavsko 
kmečkega bloka, ki bo izbojeval delavsko kmečke vlade in prostovoljno zedi­
njenje v zvezo delavsko-kmečkih republik.4 8 V resoluciji je tudi še precej 
pomanjkljivosti, saj ne pozna makedonskega in črnogorskega naroda in pove­
zuje boj za narodno enakopravnost v Jugoslaviji z nastajanjem federativne 
delavsko-kmečke republike na Balkanu, kar je bilo »preveč abstraktno« in ni 
moglo »pritegniti v akcijo širokih množic zatiranih narodov Jugoslavije«.4 9
V resoluciji še odmevajo stara, jalova stališča, da je ustanovitev države SHS 
pomenila »ustvaritev pogojev za proces formiranja enega naroda iz treh so­
rodnih«, da je »proces njihovega nacionalnega zedinjenja bil ustavljen« zaradi 
diktature srbskega vladajočega razreda in da je šele po »procesu vse globljega 
nacionalnega razločevanja«, ko je ta »že toliko napredoval«, nastopilo stanje, 
ko Jugoslavije ni več moči obravnavati kot narodno enotno državo. Tako glede 
tega kot glede makedonskega in črnogorskega vprašanja smo videli, da so med 
obravnavo bila izražena že veliko jasnejša in zrelejša mnenja. Vse te po­
manjkljivosti in vse te kompromisne formulacije pa vendarle ne zmanjšujejo
4 6 Poročilo za KI o komunističnem gibanju v Jugoslaviji z dne 4 . decembra 
(1923) Arhiv CK ZKS, KI LXXXIII/2125—2130 (dokument v ruščini).
4 7 Pregled zgodovine ZKJ, stran 9 2 .
4 8 Zgod. arhiv KPJ, knjiga II, stran 6 7 in sl.
4 8 Pregled zgodovine ZKJ, stran 9 3 .
pomena osnovnega dejstva, da je ta prvi nacionalni program KPJ, ki je nastal 
kot važen sestavni del njenega revolucionarnega programa, vendarle postavil 
pravilne temelje, ki so v bistvu obveljali tudi v prihodnjih desetletjih. Za 
Slovence je v njem bilo pomembno tudi to, da je opozarjal na tisti del njiho­
vega in hrvatskega naroda, katerega so »imperialistične mirovne pogodbe ... 
izročile nasilju italijanskega imperializma«.
Precej je bilo že napisanega o tem, kako je v nadaljnjih mesecih in letih, 
tja do IV. kongresa KPJ leta 1928, potekal boj za utrditev stališč, sprejetih 
v začetku 1924, kako je posegla vmes komintema na svojem V. kongresu, 
julija 1924, kako je nastopil Stalin v jugoslovanski komisiji IK K I marca 1925, 
kakšna je resolucija petega razširjenega plenuma IK KI aprila 1925 o jugo­
slovanskem vprašanju, nato resolucija predsedstva IK KI o jugoslovanskem 
vprašanju aprila 1926, pa tja do odprtega pisma IK KI članom KPJ maja 1928. 
Ti dokumenti so bili ponatisnjeni že leta 1949 in so vsakomur dostopni.5 0 Iz 
obsežne in pomembne problematike, ki se je dotikajo, naj na kratko omenimo 
le dve okoliščini, ki sta posebno važni za nadaljnjo tematiko našega referata. 
Prvi je odnos do jugoslovanskega okvira kot izhodišča za revolucionarni boj 
KPJ, drugi pa zadeva neposredno slovensko oziroma hrvaško narodno vpra­
šanje, to je vprašanje Julijske krajine.
V zvezi s prvo okoliščino naj samo ugotovimo, da je kominterna julija 1924 
sicer potrdila in utrdila stališča, sprejeta na državni konferenci KPJ v začetku 
tega leta, vendar z zelo pomembnim dopolnilom oziroma spremembo, ki je 
imela daljnosežne nasledke: splošno geslo o samoodločbi narodov je konkre­
tizirala z zahtevo, da se »mora izraziti v obliki izločitve Hrvatske, Slovenije in 
Makedonije in njihove ustanovitve kot neodvisnih republik«, to je, zavrženo je 
bilo stališče KPJ, da je zedinjenje jugoslovanskih narodov v skupni državi 
zgodovinsko napredno in da hoče KPJ doseči to, da se bo samoodločba teh 
narodov izvršila tako, da se bodo prostovoljno združili v federativni državi, 
v zvezi delavsko-kmečkih republik.
Stališče V. kongresa KI o obveznosti odcepitve je bilo v KPJ končno 
sprejeto šele po več fazah.
V začetku novembra 1924 je bila sprejeta tako imenovana Platforma spo­
razuma med CO Neodvisne delavske stranke Jugoslavije in opozicijo, dejansko 
med »levico« in »desnico« v KPJ. V njej se načelo samoodločbe narodov ni 
izražalo v geslu o obvezni odcepitvi. Plenum CK KPJ sredi novembra 1924 
pa je to »platformo zavrnil in v svojem sklepu poudaril dolžnost partije, »da 
podpira gibanja zatiranih narodov s ciljem formiranja neodvisnih držav tako 
Hrvaške, Slovenije, Makedonije in Črne gore kot tudi zaradi osvoboditve 
Albancev«.5 1
Že pred tem se je sovjetska vlada izrekla za federativno preosnovo Jugosla­
vije na osnovi pravice narodov do samoodločbe (izjava sovjetske delegacije 
12. avgusta 1924 na sklepni seji angleško-sovjetske konference).5 2 30. marca 
1925 je Stalin v svojem znanem govoru o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji 
poleg svojega nauka o nacionalnem vprašanju kot v bistvu kmečkem vpra­
šanju, jasno rekel, da vprašanje samoodločbe in odcepitve v Jugoslaviji sicer
5 0 Istorijski arhiv KPJ, tom II. Beograd 19 4 9 , str. 417—4 6 8 .
5 1 Zgod. arhiv KPJ, II. knjiga, str. 3 3 1 in sl., str. 3 3 6 in sl.
5 2 Dokumenty vnešnjej politiki SSSR, knjiga VII, Moskva 1 9 6 3 . str. 4 1 8 —4 2 0 ; 
Delavskokmetski list, 28 . avgusta 1 9 2 4 , št. 2; Jutro, 20 . avguta 19 2 4 , št. 1 9 6 ; na ta 
dokument sovjetske diplomacije je že opozoril France Klopčič v članku čičerin, 
ustvarjalec sovjetske diplomacije. Primorski dnevnik, 8. in 9 . novembra 1 9 6 6 , 
št. 257 in 2 5 8 .
nikakor ni akademsko in da ni stvar marksistov, da bi kakemu narodu branili 
odcepitev, če bi do tega prišlo, toda da pravice do odcepitve tudi ni treba 
razumeti kot dolžnost, kot obveznost odcepitve. Opozoril je na čisto realno 
možnost, da se v določenih razmerah posamezni narodi ne bodo želeli ločiti 
in da je za tak primer treba v programu imeti točko o avtonomiji s pogledom 
na »preobrazbo jugoslovanske države v federacijo avtonomnih nacionalnih 
držav na osnovi sovjetskega sistema«.5 3 V tem duhu tudi resolucija V. razšir­
jenega plenuma IK KI o jugoslovanskem vprašanju aprila 1925 zahteva le 
dosledno podporo uveljavljanju pravice narodov do samoodločbe, pri čemer 
dopušča vse oblike izvršitve te pravice, od pokrajinske avtonomije, do odce­
pitve in federativnega združenja nacionalnih držav; kot osnovno geslo pa 
postavlja zahtevo po federaciji delavsko-kmečkih republik na Balkanu.
V istem smislu so bili sklepi III. kongresa KPJ junija 1926 na Dunaju. 
Kongres je razpravljal pod vtisom sporazuma Radičeve HRSS z režimom in 
njegovega vstopa v vlado RR, ko je bila »prebita fronta zatiranih narodov, 
ker je iz njega trenutno izpadel glavni faktor — hrvatski kmetje«.5 4 Tu se 
izrazi misel, da je treba v narodnih gibanjih, spričo sporazumarske politike 
meščanskih vodstev, podpirati nacionalno-revolucionarne tokove, »da bi se 
malomeščanska omahljiva nacionalna gibanja kmečkih in delavskih množic 
spremenila v odločen revolucionarni boj«. Naglašeno je geslo pravice do samo­
odločbe s pravico do odcepitve, težišče praktične politike pa je postavljeno na 
aktivno udeležbo v boju proti vsakdanjim konkretnim primerom in oblikam 
narodnega zatiranja. Tu ni izrecne zahteve po obvezni odcepitvi, kot osnovno 
geslo pa je postavljena zahteva po federaciji delavsko-kmečkih republik na 
Balkanu.
Dobri dve leti pozneje pa je IV. kongres KPJ (začetek novembra 1928), ki 
se je sestal kmalu po VI. kongresu kominterne, ugotovil, da je »številna in 
globoka nasprotja znotraj države SHS«, ki so nastala že s samo njeno usta­
novitvijo, »mogoče rešiti samo z zlomom te državne tvorbe«.5 5 KPJ usmerja 
boj proti glavnemu sovražniku, to je proti hegemonističnemu meščanstvu in 
njegovi vojaški monarhiji predvsem v Srbiji, kjer je osnova hegemonističnega 
režima, in tu deluje za priznanje pravice zatiranih narodov do odcepitve in za 
oboroženo vstajo proti nacionalnemu zatiranju. V drugih delih Jugoslavije 
podpira vse akcije množic, ki vodijo k odcepitvi in ustanovitvi neodvisne 
Hrvatske, neodvisne Črne gore, neodvisne in zedinjene Makedonije, podpira 
albanski nacionalno revolucionarni boj kosovskega komiteja in boj za neod­
visno in zedinjeno Albanijo, priznava pravico madžarske manjšine v severni 
Vojvodini do odcepitve, hkrati pa jo svari pred Hortijevim režimom in jo 
usmerja k skupnemu boju z drugimi zatiranimi narodi Jugoslavije, in končno, 
poudarja geslo neodvisne Slovenije.
Takšna stališča in gesla v sklepih IV. kongresa so bila del široko zamišlje­
nega revolucionarnega koncepta, ki je računal na razvoj revolucije v najbližji 
prihodnosti. Bile so sprejete tudi pod vplivom ocene VI. kongresa kominterne, 
»da je nevarnost vojne najznačilnejše obeležje celotnega današnjega položaja«. 
Razmerje do Jugoslavije, ki se je tedaj vojaško in politično tesno povezala 
s Francijo, se je v tej zvezi obravnavalo tudi z vidika »nevarnosti imperiali­
stične vojne proti ZSSR v Jugoslaviji«.
5 3 Zgod. arhiv KPJ, knjiga II, str. 430 in sl.
5 4 Zgod. arhiv KPJ, knjiga II, str. 1 0 0 —1 1 2 .
5 5 Zgod. arhiv KPJ, gradivo IV. kongresa KPJ, str. 1 4 5 —2 1 8 .
Geslo IV. kongresa KPJ o zlomu jugoslovanske države je bilo že povod 
za različna tolmačenja v vrstah zgodovinarjev, posebno o njegovem vplivu na 
politično učinkovitost nastopanja komunistov Jugoslavije. Ne nameravamo se 
spuščati v pretres o »pravilnosti« in »nepravilnosti« tega gesla, ki ga je pač 
treba razumeti iz tedanje zgodovinske perspektive, ali pa v pretres o tem, 
kaj je pravzaprav bilo tisto, kar je ohromilo dejavnost in politični uspeh KPJ 
v letih 1928/29 pa nekako do 1934/35.5 6 (Nekaj o tem bomo povedali pozneje, 
v drugi zvezi.) Za zdaj se zadovoljimo s stvarno ugotovitvijo Pregleda zgodo­
vine ZKJ, da je to geslo leta 1928 pomenilo »oslabitev pozicij delavskega gi­
banja in drugih jugoslovanskih demokratičnih sil v času, ko je bila nevarnost, 
ki je grozila neodvisnosti Jugoslavije iz tabora imperialističnih sil, vse bolj 
očitna« .5 7
V položaju, ko se je govorilo o odcepitvi, je preučitev problemov posa­
meznih narodov — poleg vseh drugih razlogov — postala še bolj nujna. Ra­
zume se, da so slovenski komunisti morali odgovoriti na vrsto vprašanj v tej 
zvezi in da so spričo razkosanosti slovenskega ozemlja težili k temu, da o slo­
venskem vprašanju ne bi govorili samo v okviru KP Jugoslavije, ampak tudi 
sosednih držav, zlasti Italije. Pri tem so že od leta 1924 dosegli podporo 
kominterne, vsaj glede Italije: »V zvezi s hrvatskim in slovenskim prebival­
stvom na ozemlju, ki ga je okupirala Italija«, je rečeno v resoluciji V. kongresa 
KI, »je Komunistična partija Italije dolžna voditi propagando in agitacijo v 
duhu prej omenjenih gesel (tj. samoodločbe s pravico do odcepitve idr. — 
opomba J. P.) v sporazumu z bratsko KPJ«. (Podčrtal J. P.)5 8 Misel, da je 
treba rešiti slovensko narodno vprašanje v sporazumu s proletariatom sosed­
njih dežel, smo srečali pri slovenskih komunistih že prav v začetku. Zdaj jo 
je povzela tudi komunistična internacionala.
Potem, ko so bila dognana osnovna izhodišča in načela politike KPJ o na­
cionalnem vprašanju, je veljalo vse to pojasniti in vnesti med slovenske 
množice. Referendum o programskih resolucijah NDSJ v strankinem tisku leta 
1924 v tem smislu ni zadostoval. Skupščinske volitve februarja 1925 so poka­
zale, da je politični kapital, ki si ga je ob pravem času pridobila SLS s svojim 
avtonomističnim programom, trdo dejstvo. Ni bilo dovolj opravičevati stare 
napake, da je »takoj po prevratu množice navdala vera v svetlo bodočnost in 
so šle skupno v boj brez ozira na narodnost: splošni razredni interesi so stali 
v ospredju...«, potem »pa je prišlo na dnevni red tako imenovano slovensko- 
hrvatsko-srbsko vprašanje« in so se »razšle po narodnostih«, val nacionalizma, 
»ker delavska stranka ni imela tu jasnega stališča pa je obsegel tudi precejšen 
del delavstva« in je »prevladal vpliv avtonomistične SLS .. .«6 B V Zapiskih 
Delavsko-kmetske matice je po volitvah ugotavljal D. Gustinčič: »Mi smo pač 
imeli že dalj časa prej pripravljene dobre resolucije o narodnostnem vpra­
šanju, toda te resolucije so ostale v naših miznicah in je proletariat prav malo 
ali pa sploh nič vedel zanje.«6 0
5 9 Prim. polemiko: J. Marjanovič, Prilog izučavanju jugoslovenstva u ustanku 
1 9 4 1 JIČ 1 9 6 2 št. 1 , str. 1 , str. 33—46 ; F. Klopčič O nacionalni politiki KP Jugoslavije. 
Naši razgledi XI. 1 9 6 2 , št. 2 / 2 4 1 , stran 26; J. Marjanovič, Još jednom o pitanju 
jugoslovenstva u ustanku 1 9 4 1 , JIČ 1 9 6 3 , št. 1 , str. 47—5 4 .
5 7 Pregled zgodovine ZKJ, stran 1 1 7 .
5 8 Zgod. arhiv KPJ, knjiga II, stran 4 2 1 .
5 9 Delavsko-kmetski list, 1 2 . marca 1 9 2 5 , št. 1 1 .
6 0 Zapiski Delavsko-kmetske matice 1 9 2 5 (D. Gustinčič, K vprašanju volilne 
taktike Delavsko-kmečkega bloka v Sloveniji, str. 1 0 2 —109).
Pri oblikovanju narodnega programa za Slovence je ta čas bilo še vedno 
veliko iskanja, eno pa postane ob vseh izraženih variantah že hitro jasno: 
osnova za vsakršno rešitev slovenskega narodnega vprašanja mora biti poli­
tično ozemeljsko zedinjenje slovenskega naroda.8 1 Medtem ko je npr. leta 1920 
v Rdečem praporu še bilo izraženo mnenje, da bi v primeru sovjetske revo­
lucije v Italiji in Jugoslaviji sprememba mej ne bila več važna, ker bi Pri­
morska pod italijansko upravo imela popolno avtonomijo, predvideva isti 
avtor v letu 1925 suvereno odločitev primorskega ljudstva o državni pripad­
nosti.62 Vlado Martelanc pa je hkrati v svojem poglobljenem članku K vpra­
šanju italijanske imperialistične politike na Jadranu in Balkanu ter k vpra­
šanju Julijske krajine prišel do sklepa: »Ustanovitev samostojne delavsko 
kmetske republike Slovenije, kateri bi pripadali tudi primorski Slovenci, v 
okviru Podonavsko-balkanske federacije«.6 3 V začetku leta 1926 je glasilo 
stranke že lapidarno ugotovilo: »Vprašanje enotnosti (to je zedinjenja — 
opomba J. P.) slovenskega naroda ne more tako dolgo z dnevnega reda, dokler 
ne bo ta enotnost dosežena.«6 4 Geslo zedinjene Slovenije je bilo sprejeto tudi 
v centralnem komiteju KPJ in po njegovem navodilu je 1 . julija 1926 PK KPJ 
za Slovenijo (ob ratifikaciji nettunskih konvencij) izdal poseben letak, ki 
sklene: »Za pravico do samostojne države vsakemu narodu na Balkanu! Za 
zedinjenje Slovencev v svobodno Slovenijo!«6 5
Tudi Koroška je bila del tega programa. Ob peti obletnici plebiscita je 
Delavsko kmetski list objavil kot uvodnik članek Lovra Kuharja, ki najprej 
z marksističnega stališča razčleni plebiscitno dogajanje in nato ugotovi, da je 
koroško vprašanje še vedno odprto in naloga revolucionarnega delavstva« 
»M i... gremo... k delu za resnično socialistično rešitvijo narodnega vpra­
šanja, ki je dosegljiva v čistem izvajanju marksističnih načel,« nadaljuje čla­
nek. »Naša naloga je, da z avstrijskimi sodrugi rešimo in odstranimo koroško 
vprašanje s sveta (podčrtal J. P.) v smislu naših načel, za kar imamo danes 
v svetu že zglede... da damo proletariatu pravo pojmovanje narodnega vpra­
šanja ... da ima slovenski narod pravico do integralnega edinstva in popolne 
samostojnosti.. .«6 6 Glede Primorske pa najdemo že čisto konkretne poglede 
na način izvršitve samoodločbe: ne plebiscit, ampak suveren dogovor vseh 
treh narodov Julijske krajine za obliko sožitja ali odcepitve. Slovenci priznajo 
Italijanom (v Trstu, Reki, istrskih mestih) pravico do odcepitve in v tem 
primeru jamčijo, da ne bodo nastale težave kot pri Zadru, agitirali pa bodo 
v Trstu, naj postane samostojna republika v federativni zvezi z zalednimi 
deželami, enako tudi na Reki. Slovenci in Hrvati se priključijo Sloveniji in 
Hrvatski, ali pa »se pridružijo v posebnih republikanskih oblikah Trstu in 
Reki ali pa Italiji«, kajti piscu (D. Gustinčiču) je jasno, »da slovensko Pri­
6 1 Prim. prispevek Franceta Klopčiča v obravnavi na posvetovanju o Osvobodilni 
fronti slovenskega naroda Ljubljana, 28 .—30 . aprila 1 9 6 6 . Prispevki za zgodovino 
delavskega gibanja 1 9 6 6 .
8 2 Rdeči prapor, 21. avgusta 1 9 2 0 , št. 24 (D. Gustinčič, Rešitev narodnega vpra­
šanja) in Zapiski Delavsko-kmetske matice 1 9 2 5 (D. Gustinčič, K taktiki o na­
rodnostnem vprašanju na Primorskem, stran 28).
6 3 Zapiski Delavsko-kmetske matice 1 9 2 5 . stran 1 2 5 .
6 4 Delavsko-kmetski list, 4 . marca 1 9 2 6 , št. 9 . Uvodnik Drobiž velikosrbske bur- 
žoazije ali Slovenci.
e s pogled zgodovine ZKJ, stran 1 1 3 (navedena napačna letnica!) in v op. 6 1 
cit. prispevek F. Klopčiča.
e e Delavsko-kmetski list, 8. oktobra 1 9 2 5 , št. 3 6 (L. K. G., Petletnica Koroškega 
plebiscita).
morje ne more in ne bo hotelo živeti brez Trsta in Reke, toda njegova stvar 
je, da si poišče obliko sožitja«.6 7 Tudi slovensko Porabje se večkrat omenja.
Jasna je zavest o dejstvu, da so Slovenci popolnoma samostojen in poseben 
narod in da imajo vse suverene pravice, predvsem pravico do samoodločbe 
s pravico do odcepitve. Enotnost je konec 1926 v članku Kaj bomo zahtevali 
od izvoljenih poslancev naštela med drugim: »da se izjavijo za samoodločbo 
narodov do odcepitve, da zahtevajo za Slovence v Jugoslaviji in Italiji pravico 
do samostojne države, da zagovarjajo samostojno in zedinjeno Slovenijo«.6 8 
Pisec članka Dušan Kermavner se je moral zagovarjati pred sodiščem in je 
svoj zagovor izbral za marksistično utemeljitev te pravice za slovenski narod.6 9 
Omeniti je treba tudi članek Jožeta Dolenca v Svobodni Mladini, ki pravico do 
samoodločbe sistematično marksistično razloži in pove čisto stvarno, kaj 
pomeni za Slovence.7 0
Manj enotni so odgovori na vprašanje, kako se naj Slovenci odločijo, ko 
bodo samostojnost dosegli. To je razumljivo ne samo spričo že omenjenih 
splošnih stališč v KI oziroma KPJ, ampak predvsem zato, ker v tedanjih 
mednarodnih okoliščinah pač ni bilo mogoče še dati nedvoumnega odgovora 
(ocena mednarodnega položaja na VI. kongresu KI leta 1928!). Tako vidimo 
zelo različna mnenja: Slovenci spadamo v Srednjo Evropo, »čeravno so nas 
zaenkrat vtaknili na Balkan« (»Katilina« v Del.-kmet. listu), ali Balkanska 
federacija je ravno tako nepopularna kot samostojna Slovenija, zato Podo- 
navsko-Balkanska federacija (D. Gustinčič), ali Slovenija pripada po zgodo­
vinskem, gospodarskem in kulturnem izročilu podonavskemu kompleksu, v 
današnjem političnem položaju pa je navezana na usodo drugih balkanskih 
dežel (V. Martelanc). In končno, Jugoslavija naj nam prizna pravico do samo­
odločbe in jasno je, da bi se posamezni narodi potem ne odcepili, marveč bi 
upoštevali korist, ki jih nudi velika država malim narodom (J. Dolenc).7 1
Seveda je začenjala komunistična stranka v Sloveniji poleg omenjenega 
in še mnogega drugega teoretičnega razpravljanja tudi čisto konkretne akcije. 
Leta 1926, ob volitvah v oblastni skupščini, ki sta cepili jugoslovanski del Slo­
venije, je poudarjala svobodno in zedinjeno Slovenijo, povabila je socialiste, 
naj v skupnem letaku in pa v oblastni skupščini obenem s komunisti izjavijo, 
da so Slovenci samostojen narod, da so proti parcelaciji Slovenije in zahtevajo 
samoodločbo; leta 1927 je za skupen nastop s SSJ na skupščinskih volitvah 
postavljala pogoj, da se SSJ odreče centralizmu in nastopi za samoodločbo 
vseh zatiranih narodov, tudi slovenskega.7 2 Vse to navajamo le kot primere, 
saj je to dejavnost treba šele dobro raziskati. Gotovo pa je, da je takšna de­
javnost vplivala tudi na demokratično usmerjene ljudi v slovenskem kultur­
niškem krogu in je zato lahko prihajalo z njimi do publicističnega sodelovanja 
v Mladini (Svobodni Mladini) od leta 1925 do diktature.7 3 V pisanju Lojzeta
6 7 Zapiski Delavsko-kmetske matice 1 9 2 5 (D. G., K taktiki o narodnostnem 
vprašanju na Primorskem, stran 28).
6 3 Enotnost, 1 6 . decembra 1 9 2 6 , št. 1 4 .
6 9 Enotnost, 2 7 . aprila 1 9 2 7 , št. 1 6 ; Svobodna mladina 1 9 2 8 , str. 1 0 4 —1 0 7 .
7 0 Jože Dolenc, Pravica samoodločbe do odcepitve. Svobodna Mladina 1 9 2 8 , str. 
5 —1 1 .
7 1 Delavsko-kmetski list, 2 . oktobra 1 9 2 4 , št. 7; Zapiski Delavsko-kmetske matice
1 9 2 5 , stran 1 0 7 ; o. c., stran 49; Svobodna mladina 1 9 2 8 , stran 9 .
7 2 F. Klopčič, v prispevku cit v op. 61; Enotnost, 6. januarja 1 9 2 7 , št. 1 in 8. julija
19 2 7 , št. 2 5 .
7 3 Dušan Kermavner, O našem delu v krogu Mladine (Svobodna Mladina) v 
letih 1 9 2 5 —1 9 2 8 . Naši razgledi IX, 1 9 6 0 , št. 3 (194), str. 6 4 —6 5 in Ludvik Mrzel, 
Srečko Kosovel in Mladina. Jezik in slovstvo 1 9 5 9 / 6 0 .
Udeta, najvidnejšega med temi, se zrcali dejstvo, da so slovenski komunisti 
postajali priznan dejavnik v boju slovenskega naroda. Tako je po »blejskem 
paktu« Ude ugotovil, da je končana »prva poprevratna faza borbe za samo­
stojno združeno Slovenijo, v kateri je bila vodnica SLS« in da morajo v tem 
boju nastopiti »druge, revolucionarnejše sile«. Naslednje leto pa je zapisal, 
da je v revolucionarnem boju Slovencev za samoodločbo prostora za vse 
stranke, ki se zedinjujejo na tem kriteriju, stranka, »v kateri bi bili zbrani 
vsi mali in ponižani v borbi proti svojim gospodarsko-socialnim izkoriščeval­
cem« pa bi mogla postati »matica zbiranja«, ki bi prinesla »v politično živ­
ljenje največ jasnosti«, s pogojem, da razrednega boja ne bi pojmovala preveč 
»mehanično in doktrinarsko«, temveč s »polnim umevanjem za konkretnost, 
individualnost slovenskega položaja in razmer«.7 4
Tako najdemo v času do šestojanuarske diktature začetne znake stališč in 
razmerij, ki so svojo novo ustvarjalnost in polno uveljavitev dosegle precej 
pozneje, v drugačnem zgodovinskem položaju. Vendar ni brez pomena, da 
najdemo štiri leta po uvedbi diktature, že na začetku novega obdobja, v mark­
sistični Književnosti večkrat opozorila na to, kar je nekoč pisala Mladina.
IV
Diktatura, odpor komunistov, pretrganje celotnosti partijske organizacije 
v domovini, izselitev vodstev v tujino, vse to pomeni prelomno obdobje tudi 
v obravnavanju nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji v teoriji in politiki ko­
munistov. Po vrnitvi iz ječ povzemajo organizirano revolucionarno delo v Slo­
veniji novi, predvsem mladi ljudje, ki jim je revolucija vse in ki hočejo 
z njenega vidika spoznati, oceniti in prevrednotiti vsa pereča družbena vpra­
šanja Jugoslavije in jugoslovanskih narodov.7 5 Narodno vprašanje, posebej 
slovensko narodno vprašanje, ki ga diktatura ob asistenci stranke slovenskega 
»naprednega« meščanstva sploh zanika, je na vrsti med prvimi. Že v prvi 
številki nove slovenske marksistične revije Književnost, proti koncu leta 
1932, začne izhajati razprava dvaindvajsetletnega Toneta Brodarja — Edvarda 
Kardelja Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje. To je bil po Rdečem 
praporu in drugih tiskih še en viden in pomemben izraz dejstva, da je orga­
nizacija v Sloveniji ne le imela za seboj leto dni obnovljene dejavnosti, ampak 
tudi, da je že uspešno, v praksi uveljavljala novo, v bojevni izkušnji in v akcij­
skem stiku z ljudstvom pridobljeno usmeritev. Ta je med drugim zahtevala 
tudi to, da se stranka ne omejuje samo na vsakdanje akcije delavskega raz­
reda, marveč da zaostri tudi ideološke in politične boje na vseh drugih po­
dročjih, posebno tudi na področju narodnega vprašanja, da postane ne le 
»vodnik delavskih množic«, temveč tudi »idejni faktor v celotnem nacionalnem 
življenju«.7 6 Tukaj se torej začenja nova črta vzpona marksistične misli o na­
cionalnem vprašanju in tej bomo odslej predvsem sledili. Preden pa to sto­
rimo, si moramo na kratko predočiti še dejavnost v zvezi z nacionalnim 
vprašanjem, ki v teh letih poteka zunaj domovine in ki v bistvu raste še 
iz obdobja pred letom 1929. In to že zaradi tega, ker so nekateri rezultati te 
dejavnosti vplivali tudi na razvoj doma, tedaj in še pozneje.
7 4 Lojze Ude, Značilnost zadnjega volilnega boja in današnji notranjepolitični 
položaj v svitu borbe za samostojno združeno Slovenijo. Mladina 1 9 2 7 —1 9 2 8 , str. 
1 7 —22; — isti Revizija ustave. Svobodna Mladina 1 9 2 8 , str. 1 3 2 —1 3 4 .
7 5 Miha Marinko, Politično poročilo CK KPS na II. kongresu KPS. CZ, Ljubljana 
1 9 4 9 , str. 3 6 —39; Vlado Kozak, obravnava na II. kongresu KPS, o. c., str. 1 7 7 —1 8 4 .
7 6 Edvard Kardelj, Po petindvajsetih letih. CZ, Ljubljana 1 9 5 9 .
Zamisli, da se je treba bojevati za možnost ali celo obveznost odcepitve 
zatiranih narodov Jugoslavije v neodvisne republike, je treba pripisati — vsaj 
z vidika Slovenije — tudi pozitiven učinek, če bi naj geslo o odcepitvi Slo­
venije imelo kak realen politični pomen, ga seveda ni bilo moči ločevati od 
vprašanja zedinjenja med tri države razkosanega slovenskega naroda. Sloven­
ski komunisti so se mednarodnega značaja slovenskega vprašanja zavedali že 
od začetka in trudili so se, da bi dosegli, da vodstvo KPJ preuči posebnosti 
slovenskega položaja in izdela program za njegovo rešitev. Podobna so bila 
tudi prizadevanja slovenskih komunistov v okviru KP Italije. Razumljivo, da 
so se trudili, da bi to težnjo uveljavili tudi v okviru kominterne in dosegli 
koordiniranje dejavnosti vseh prizadetih KP, predvsem jugoslovanske in ita­
lijanske, v slovenskem vprašanju. Gotovo je, da je za osvobodilni boj Sloven­
cev, dokler je Jugoslavija veljala v ocenah komunistov kot stabilna državna 
tvorba, bilo vprašanje zedinjenja odmaknjeno v bolj oddaljeno prihodnost. 
Kakor hitro pa se uveljavi mnenje o nestabilnosti Jugoslavije ali pa celo misel 
o obveznosti odcepitve Slovencev in drugih zatiranih narodov, postane vpra­
šanje koordiniranja politike KPJ in KPI (seveda tudi KP Avstrije) v sloven­
skem vprašanju čisto aktualna naloga (glede Makedonije, ki je bila ozemeljsko 
v celoti v območju posebne naddržavne balkanske regionalne skupnosti ko­
munističnih strank, je takšno koordiniranje bilo že ves čas praksa). To 
je bil trenutek, ko so se prizadevanja slovenskih komunistov lahko uveljavila 
v KI. Gotovo ni slučajno, da prav ista resolucija kominterne, ki leta 1924 prva 
uveljavi misel o obveznosti odcepitve, tudi prvič naloži nalogo KP Italije, da se 
mora o vprašanju samoodločbe slovenskega in hrvatskega prebivalstva v Ju­
lijski krajini sporazumeti z jugoslovansko partijo.
Kolikor je znano, dogovarjanje med KPI in KPJ o problemu Julijske kra­
jine tja do Aleksandrove diktature ni kaj bistveno napredovalo. V gradivu za 
teze o gospodarskem in političnem položaju v Sloveniji, ki so ga 15. marca 
1933 poslali D. Gustinčič, I. Regent in K. Hudomalj kominterni oziroma vsem 
trem prizadetim partijam, je rečeno, da nobena teh partij do tedaj še ni 
izdelala analize političnih, gospodarskih in nacionalnih vprašanj Slovenije in 
tudi ne kakega programa dela med Slovenci, čeprav so slovenski tovariši 
k temu silili že od leta 1923 naprej in tudi pripravili gradivo za takšno konfe­
renco. Tudi KPJ je uporabljala — tako je rečeno v tem dokumentu — v raz­
merju do Slovenije le splošna gesla in »kolikor je bilo doslej konkretne 
nacionalne politike na Slovenskem, so jo vodili slovenski komunisti na svojo 
pest«.7 7 Po letu 1929, ko celotno vodstvo KPJ in veliko število posameznih ko­
munistov odide v tujino, se povečata interes in dejavnost za obravnavo pro­
blemov posameznih narodov Jugoslavije, katere razpad se pričakuje. Ta dejav­
nost se kaže tako v uradnih medpartijskih odnošajih kot tudi v bolj ali manj 
individualnih stikih komunistov v emigraciji.
Tako imamo že 9. januarja 1930 posvetovanje med predstavniki komuni­
stičnih strank Italije in Jugoslavije o kordinaciji delovanja obeh strank na 
območju obeh bodočih zedinjenih in neodvisnih republik Slovenije in Hrvat­
ske.78 Maja istega leta pa je izšla že prva številka Dela kot na tem posvetova­
nju dogovorjenega skupnega glasila KPJ in KPI za Slovence v Jugoslaviji in
7 7 Material für die Thesen zur wirtschaftlichen und politischen Lage in Slo­
wenien. 1 5 . marec 1933). Gustinčičeva zbirka v arhivu IZDG. Gradivo je bilo ob­
javljeno v italijanskem prevodu v reviji KPI Stato Operaio. Prim. tudi I. Regent, 
Poglavja iz boja za socializem I. Ljubljana 1 9 5 8 , str. 4 2 6—4 2 7 .
7 8 Beratung zwischen der KP It. und der KP Jugoslawiens, 9 . januar 1 9 3 0 . Arhiv 
CK ZKS, KI LVII/548—5 4 9 .
Italiji. KPJ pošlje odprto pismo avstrijskim komunistom ob 10-letnici koro­
škega plebiscita, ki ga organ KPA Rote Fahne objavi 26. julija 1930.7 9
Član pokrajinskega komiteja za Slovenijo Lovro Kuhar, ki je tedaj v emi­
graciji na avstrijskem Koroškem, sodeluje z avstrijskimi komunisti v pripra­
vah za akcije in za letak, v katerem se zahteva za Slovence pravica do samo­
odločbe s pravico do odcepitve od Avstrije in združitve v sovjetski Sloveniji.8 0 
Kakor hitro pride v emigracijo, začne Drago Gustinčič na Dunaju pripravljati 
gradivo za knjigo o slovenskem vprašanju, ki zanjo pozneje, v Moskvi, tudi 
izgotovi rokopis.8 1 Poleti 1931 opozorijo posamezni slovenski komunisti v emi­
graciji vodstvo KPJ, da je diktatura sprožila v Sloveniji začetek nove razvojne 
faze v nacionalnem vprašanju, in predložijo posvetovanje o tem, vendar brez 
uspeha.8 2
Šele novo vodstvo KPJ, ki ga sredi leta 1932 s svojo avtoriteto postavi 
kominterna in ki je začelo nekoliko bolj živahno delovati v smislu navodil 
kominterne,8 3 začne ukrepati tudi glede izdelave programa za slovensko vpra­
šanje. Že leto nazaj je prejšnje, delno prenovljeno vodstvo, v smislu zamisli 
kominterne o narodno revolucionarnih gibanjih, pripravilo teko imenovano 
»platformo za boj hrvatskega naroda«. Izšla je januarja 1932 na Dunaju v 
knjižnici z naslovom Put k oslobodjenju hrvatskog naroda v izdaji Grupe 
hrvatskih nacionalnih revolucionarjev.8 4 Končno sprejme CK KPJ januarja
1933 sklep tudi o obdelavi slovenskega vprašanja.
Obdelava naj bi najprej pripeljala do sestave resolucije o položaju v Slo­
veniji in o nalogah partije, potem pa do dveh brošur v slovenskem jeziku 
o slovenskem vprašanju: prva naj bi bila spisana »po nacionalno-revolucio- 
narni liniji« po zgledu že omenjene hrvaške brošure, druga pa naj bi govorila 
o komunistih, kaj so in kaj hočejo.8 5
Začne se vneta dejavnost tako na Dunaju v krogu CK kot tudi v Moskvi 
v skupini slovenskih komunistov-emigrantov, ki ji da še poseben pospešek 
objava tako imenovanih »Koroščevih punktacij« v Sloveniji. Ta dejavnost, ki 
v okviru kominterne oziroma njenega balkanskega sekretariata obseže tudi 
italijansko in avstrijsko partijo, pripelje konec koncev do dveh pomembnih 
javnih dokumentov o slovenskem narodnem vprašanju. Prvi je namenjen 
Slovencem in to je Program slovenskega nacionalno-revolucionarnega gibanja 
v brošuri z naslovom Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda. 
Osnutek zanjo je napisal Lovro Kuhar, izšla pa je še pred koncem leta 1933.8 6 
Drugi dokument je mednarodnega značaja in to je znana Izjava Komunističnih 
strank Jugoslavije, Italije in Avstrije o slovenskem vprašanju.8 7
Brošura SNR pomeni poskus programa KPJ za slovensko narodno vpra­
šanje. čeprav utesnjena v shemo »narodno-revolucionarnega gibanja«, je za­
7 9 F. Klopčič, glej op. 6 1 .
8 0 J. Pleterski, delo navedeno v op. 24 , str. 1 1 1 in 1 2 7 —1 3 4 .
8 1 Korespondenca v zbirki I. Regenta v arhivu IZDG.
8 2 Glej op. 7 7 .
8 3 Pregled zgodovine ZKJ, str. 1 3 9 —1 4 0 .
8 4 Proleter, februar 19 3 2 , št. 2 3 .
8 5 Odluka CK KPJ o razradivanju slovenačkog pitanja, 9 . (?) januar 1 9 3 3 arhiv 
CK ZKS, KI.
8 6 Brošura sama nosi letnico 1 9 3 3 . Njen izid jeseni v tem letu je po spominu 
datiral tudi dr. Joža Vilfan (Prežihov zbornik, stran 108); z gotovostjo lahko dati­
ramo vsaj pred 6 . januar 1 9 3 4 , ker se njen izid omenja v dokumentu tega datuma 
(pismo CK KPJ avstrijski KP. Arhiv CK ZKS, KI LXXXIII/2806—2807).
8 7 Prim. dokumentacijo iz fonda KI v arhivu CK ZKS in obe omenjeni zbirki 
(D. Gustinčič in I. Regent) v arhivu IZDG.
radi konkretnosti analize položaja na vsem slovenskem ozemlju in pa zaradi 
svojega ljudskega izraza bila privlačna. Poročilo PK za Slovenijo iz maja 1944 
pravi, da ljudje brošuro »hlastno bero«, da posamezni izvodi »potujejo iz rok 
v roke« in da ima veliko vlogo pri rasti revolucionarnega razpoloženja tudi 
v malomeščanskih krogih.8 8 Tudi poročilo PK za Slovenijo z dne 23. julija
1934 omenja to brošuro in pravi, da ima »sploh več uspeha kot pa ga je kdaj 
koli imela kakšna komunistična brošura«.8 9
Pomena izjave treh komunističnih strank o slovenskem vprašanju ne bomo 
posebej poudarjali, saj je splošno znan, še posebej njena mednarodna poli­
tična vloga za rešitev slovenskega narodnega vprašanja med drugo svetovno 
vojno in po njej.
Ob izjavi naj opozorimo le, da je prvotno »gradivo k tezam« med konkret­
nimi predlogi predvidelo, naj bi vse tri partije poleg izdelave skupnega pro­
grama za celotno Slovenijo, ustanovile tudi skupno agitrop-komisijo iz slo­
venskih in drugih komunistov s celotnega slovenskega ozemlja, ki bi pod 
nadzorstvom vseh treh strank pripravljala, koordinirala in vodila partijsko 
politično delo v Sloveniji! Ta predlog seveda ni bil sprejet, pač pa je SNR 
gibanje bilo zamišljeno kot enotna organizacija za celo slovensko ozemlje, 
brez ozira na državne meje, katerega središče bi bilo v jugoslovanskem delu 
Slovenije. V konkretnih navodilih pokrajinskemu komiteju za Slovenijo se 
v tej zvezi nalaga skrb tudi za Primorsko in Koroško. Razvoj med NOB ima 
torej že tu svojo anticipacijo.9 0
To so gotovo pozitivni rezultati, ki jih je dalo delovanje vodstva KPJ in 
posameznih slovenskih komunistov v tujini v okviru kominterne v letih 1929 
do 1934 za politiko KPJ v nacionalnem vprašanju. Spričo splošnih slabosti 
delovanja vodstva KPJ v teh letih so zveze med vodstvom v tujini in organi­
zacijami doma bile šibke in da so organizacije bile v svojem delovanju precej 
samostojne. Tako so lahko preizkusile in uveljavile novo orientacijo v par­
tijskem delovanju. Seveda tudi vpliva in smernic vodstva v tujini ni mogoče 
izključiti, nasprotno, organizacije doma, zdaj govorimo o Sloveniji, so se 
mnogo trudile za njihovo uresničitev. Toda stvarne izkušnje z nekaterimi 
»abstraktnimi konstrukcijami« iz tujine (Revolucionarni sindikalni odbori 
RSO, Slovenski narodni revolucionarji SNR, Revolucionarni kmečki odbori) 
so pokrajinski komite, kot piše E. Kardelj, vrnile »na tla realnosti... Zato 
smo prejete direktive bistveno modificirane prilagodili realnim potrebam 
prakse«.9 1
Morda ne bo odveč, če skušamo v nekaj potezah prikazati tisto stran 
dejavnosti vodstva v tujini pri oblikovanju politike v nacionalnem vprašanju
— poleg že omenjenih pozitivnih rezultatov — ki jo je bilo občutiti z vidika 
organizacije v Sloveniji.
Vodstvo v tujini je ves čas upravičeno govorilo o izredni pomembnosti 
nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji. Teze CK iz leta 1930 pravijo, kako mo­
rajo komunisti razumeti »celotno revolucionarno energijo, ki se nahaja v gi­
banjih zatiranih narodov Jugoslavije« in kako jo morajo znati usmeriti v
«8 Poročilo PK KPJ za Slovenijo, maj 19 3 4 ; arhiv CK ZKS, KI LXXXIII/2920— 
29 39 .
8 9 Poročilo PK KPJ za Slovenijo z dne 23 . julija 1 9 3 4 . Arhiv CK ZKS, KI 
LXXXIII/2945—29 5 3 .
9 0 Dokument iz op. 77; Pismo Dragi prijatelji! z dne 9 . oktobra 1 9 3 3 . Arhiv CK 
ZKS, KI LXXXIII/2789—27 90 .
9 1 E. Kardelj, o. c., str. 43—4 4 .
»strmoglavljenje diktature srbske buržoazije, za pospešitev proletarske revo­
lucije«, ki ne more zmagati, če ne bo proletariat dosegel bojevne zveze s kme­
tijskimi množicami.9 2 Kakor so te ugotovitve bile utemeljene, tako malo je 
v njih bilo napotil za zares uspešen način uresničevanja. Priporoča se »naj­
obsežnejša propaganda in agitacija«, ki naj »prepriča delovne mase zatiranih 
narodov Jugoslavije«, pri čemer priporoča stranki, da se »ne sme bati nasta­
jajočih nacionalnih strasti«, kajti sicer ne bo »nikdar postala zmagovita vodi­
teljica velikega ljudskega revolucionarnega gibanja«, ki se bo »porodilo iz 
revolucionarne kombinacije delavskega, kmetskega in nacionalnega gibanja«. 
Proti nevarnosti sporazumevanja nacionalnih buržoazij se priporoča upošte­
vati okoliščino, da nacionalna »gibanja nosijo v sebi nujno notranjo tendenco, 
da razbijejo okvir v Saint-Germainu ustvarjene države«. Nove teze CK KPJ 
iz leta 1932 O delu med zatiranimi narodi in pomoči narodno revolucionar­
nemu gibanju že »ugotavljajo«, da se narodno revolucionarno gibanje, ki se 
je na Hrvatskem začelo organizacijsko-ideološko oblikovati s tiskanjem »plat­
forme« in izdajanjem lista (seveda v tujini — op. J. P.), že razvija »znotraj 
fronte narodnoosvobodilnega boja«, da se krepi na osnovi »skupnega revo­
lucionarnega boja z delavskim razredom« in da boj proti nacionalnemu za­
tiranju v Jugoslaviji že »stopa v takšno etapo, ko nacionalno sporazumaškim 
vodjem ne uspeva več, da bi ga držali v okviru Jugoslavije, ampak se ta boj 
vse bolj razvija v gibanje za odcepitev in razbitje versajske Jugoslavije«.9 3
CK je tedaj začel izdajati Proletarca tudi v slovenskem jeziku. Prva šte­
vilka, januarja 1933, je dala slovenski organizaciji navodilo za ustanavljanje 
skupin slovenskih nacionalnih revolucionarjev »na podlagi parole popolne 
samoodločbe slovenskega naroda do odcepljenja, parole združene in neod­
visne Slovenije ter slovenske delavsko-kmečke vlade ter na podlagi vsako­
dnevne borbe proti vsem oblikam nacionalnega zatiranja«. Te skupine naj ne 
bi zajemale samo simpatizerjev komunistične stranke, ampak bi morale biti 
zasnovane »na široki nacionalno revolucionarni bazi«. Tja do leta 1934 imamo 
številna navodila, urgence, kritike, nasvete vodstva v tujini komunistom v Slo­
veniji za pospeševanje gibanja SNR.
Vendar pa je slovenska organizacija z ustvarjalnim »realnim modificira- 
njem« direktive o SNR dosegla pomembne uspehe. »Nacionalno revolucio­
narna aktivnost Partije se je izražala v sodelovanju z drugimi progresivnimi 
političnimi strujami in organizacijami v borbi za enakopravnost jugoslovan­
skih narodov, za priznanje nacionalne individualnosti slovenskega ljudstva in 
za njegove vsakdanje nacionalne, demokratične, kulturne in druge zahteve,« 
piše Edvard Kardelj.9 4 Zanimivo je v tej zvezi omeniti, da je tudi ustanovitev 
Ljudske pravice bila plod tako prilagojene direktive o SNR.
Ugotovili smo dve črti zgodovinskega razvoja v praksi in glediščih na 
nacionalno vprašanje: prva pomeni nekakšno zaključevanje idej in prijemov 
izpred leta 1929, druga pa začetek novega vzpona revolucionarnega gibanja 
z novimi prijemi in iz domačih razmer izhajajočimi pogledi; obe potekata 
nekaj časa bolj ali manj vzporedno in šele splošni in domači zgodovinski 
razvoj v prihodnjih nekaj letih bo odločil o njuni upravičenosti in medse­
bojnem razmerju. Odločitev, ki je z današnje perspektive nedvoumna, je 
bilo treba šele izbojevati z neverjetno vztrajnostjo in energijo, pa tudi z ne-
9 2 Prim. Teze KPJ o nacionalnem vprašanju. Delo, 20. julija 1 9 3 0 , št. 4 .
9 3 Teze CK KPJ o radu medu ugnjetenim narodima i pomoči nacionalno revo- 
lucionamom pokretu (1932). Arhiv CK ZKS, KI LXXXIII/2570—25 76 .
9 4 E. Kardelj, o. c., str. 4 4 .
omahljivim optimizmom in vero v prihodnost. Vse to diha iz dokumentov 
tedanjih let.
Za našo tematiko pomembni prvi vzpon nove črte je že omenjena študija 
Brodarja-Kardelja o nacionalnem vprašanju iz let 1932/33. Ta študija in pa še 
dva druga dokumenta izpod istega peresa, referat o »kmečko-nacionalni« po­
litiki na pokrajinski konferenci v Goričanah in pa poročilo Bevca z dne 
2. decembra 1934 o političnem položaju v Sloveniji, nam omogočajo dober 
vpogled v razvoj teoretične in politične misli pokrajinskega vodstva v Sloveniji 
o nacionalnem vprašanju.9 5
Študija v Književnosti Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje je 
bila napisana ob polemiki, ki se je v slovenski publicistiki razvila, potem ko 
je Josip Vidmar s knjigo Kulturni problem slovenstva na osnovi osebno 
domišljene ideologije nastopil v obrambo slovenske narodne individualnosti 
proti integralno »jugoslovanskim« težnjam režima, študija ni nastopila proti 
Vidmarjevemu cilju, to je proti dokazovanju, da so Slovenci narod, ampak 
proti njegovemu načinu. Že z naslovom je utrdila, da je narod ne zgolj 
kulturni, ampak predvsem družbeni pojav, ki ga je treba obravnavati z znan­
stveno metodo proučevanja družbenih pojavov, to je z marksistično metodo. 
Razume se, da so razmere, predvsem ozir na režimsko cenzuro, branile, da bi 
bila uporabljena tudi marksistična terminologija in je bilo treba vse povedati 
po opisni poti. Vendar pa je tudi po tej poti bilo mogoče povedati vse bi­
stveno. Tako tudi izhodišče, da je slovensko vprašanje »širok kompleks pro­
blemov, ki sega prek cele družbene nadstavbe in ki se ga da nazvati z edino 
pravim imenom — slovenski nacionalni problem ...«.
V prvem delu razkrije pisec šibkosti Vidmarjevega sistema,9 6 v drugem 
pa razvije marksistično-leninistično teorijo naroda. Obvezna Stalinova teza, 
da je nacionalno vprašanje postalo v bistvu kmečko vprašanje, je podana tako, 
da je deloma sproščena svoje toge socialne ozkosti (»je to predvsem problem 
slovenskega kmečkega in malomeščanskega ljudstva«) in tudi absolutnosti. 
Posebno pa opredeli stališče proletariata, ki ne samo nima nobenega interesa 
na nacionalnem zatiranju, ampak so mu znanstvena spoznanja nacionalnega 
problema postala »orožje... v boju za rešitev tega vprašanja...« Marksisti 
priznavajo pravico slehernega naroda do samoodločbe in se bodo postavili 
odločno na stran — katalonskega naroda proti Špancem, slovaškega naroda 
proti Čehom, ukrajinskega proti Poljakom, flamskega proti Valoncem, irskega 
proti Angležem itd. Samoodločba slovenskega naroda seveda ni mogla biti 
omenjena neposredno. Napovedana obravnava slovenskega nacionalnega pro­
blema, še posebej obljubljena analiza socialne strukture slovenskih političnih 
strank, je morala zaradi cenzure ostati le nakazana. Zasnutek najdemo v kratki 
skici zgodovinskega razvoja in v uvodnem delu študije (»Če diktira danes 
ekonomski interes slovenskemu industrialcu in finančnemu kapitalistu dolo­
čeno orientacijo, diktira ekonomski interes slovenskemu malomeščanu skrajni 
oportunizem na eni strani ter politično malkontentstvo na drugi strani«). 
Ta misel je v zadnjem delu dopolnjena z ugotovitvijo, da »južni trg« vodi 
skrivno misel liberalne stranke, v katere okviru je malomeščanstvo ostalo, 
čeprav to ni bilo v njegovem interesu; tega se šele v zadnjih letih zaveda in
9 5 Referat E. Kardelja na IV. pokrajinski konferenci Slovenije v Goričanah, 
september 1934). Delo pokrajinske organizacije o kmečkem in nacionalnem vpra­
šanju. Arhiv CK ZKS — Izveštaj Bevca — 2 —1 2 —3 4 . Arhiv CK ZKS, KI.
8 6 Josip Vidmar sam je leta 1 9 6 3 v predgovoru k ponatisu svoje knjige omenil, 
da je med kritikami »bila gotovo najtehtnejša sociološko dovolj negativna ocena 
Speransa«.
zato se je začela v slovenskem političnem življenju temeljita pregrupacija: 
slovensko malomeščanstvo se bliža klerikalni ideologiji, ki nasproti jugoslo­
vanstvu postavlja slovenstvo, poglavitna označba njegove politike pa je — 
oportunizem. Toda svobodo je mogoče pribojevati le z vztrajno borbo de­
lovnega ljudstva, kajti nacionalni problem je v svojem jedru socialni problem 
in zato se kot hegemon v tem boju vedno bolj uveljavlja proletariat.9 7
Mikavno pričevanje o pomenu Brodarjeve študije najdemo v poročilu 
PK za Slovenijo centralnemu komiteju sredi septembra 1935, kjer se ugo­
tavlja: »Manjka nam temeljna knjiga o nacionalnem vprašanju. Imamo Anti- 
Dühringa za filozofijo, Kapital za ekonomijo, za nacionalno vprašanje pa nič 
drugega kot Simo Markoviča in Brodarjev članek .. .«.9 8 študija v Književnosti 
je zbudila tudi pozornost vodstva v tujini. Rezultat te pozornosti je bila 
kritika, ki je dosegla tudi komuniste v Jugoslaviji.9 9 Ravno v tem času so se 
v Moskvi brez uspeha ubadali z načrti, da bi napisali in izdali brošuro 
o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji!1 »0
Septembra 1934 se je sestala v Goričanah pokrajinska konferenca KP za 
Slovenijo, katere se je udeležil tudi Josip Broz-Tito kot predstavnik PB CK 
KPJ (kooptiran je bil avgusta istega leta, po vrnitvi iz ječe). Konferenca je 
pomenila izraz organizacijske konsolidacije KP v Sloveniji in utrdila je po­
litični kurz, ki je že dajal resne rezultate.1 0 1
Organizacijsko poročilo je ugotovilo, da je »odtrganost od centralnega 
vodstva in od ostalih organizacij v državi povzročila, da so se v organizaciji 
in izven nje pojavile tendence po neki samostojni sekciji v centralnem vod­
stvu, proti katerim pa je strankino pokrajinsko provizorično vodstvo odločno 
nastopilo«.1 0 2 O ustanovitvi nacionalne KPS v okviru KPJ se na tej konferenci 
še ni govorilo, čeprav je v tem času že nekaj časa obstajal načelen sklep 
o takšnem ukrepu.1 0 3 Edvard Kardelj je poročal o delu glede kmečkega in 
nacionalnega vprašanja.
Poročilo je grajalo, da si pokrajinska organizacija KP in njeno članstvo 
glede nacionalnega vprašanja še ni na jasnem in da zato v tej smeri tudi ni 
bilo skoraj nobenega delovanja. Med konkretnimi napakami sta omenjena 
zanikanje važnosti nacionalnega vprašanja za delavski razred, kar pa se je 
pokazalo edino pri skupini intelektualcev na univerzi, in ugovor, da smo 
Slovenci premajhen narod in da zato geslo za združitev slovenskega naroda 
in odcepitev od versajske Jugoslavije ne more imeti nobenega uspeha, ker 
bi v tem primeru prišlo takoj do oborožene intervencije drugih držav in do 
novega podjarmljenja; ta ugovor je posebno razširjen v množici simpatizerjev 
in močno zasidran tudi v partijski organizaciji. Posebno močna in zanimiva 
stran poročila pa je konkretna razčlemba zatiranosti slovenskega ljudstva 
v Jugoslaviji na osnovi obsežnih statističnih podatkov o gospodarskem tla­
9 7 Tone Brodar (Edvard Kardelj), Nacionalno vprašanje kot znanstveno vpra­
šanje. Književnost I, 1 9 3 2 / 1 9 3 3 , Ljubljana str. 5 —9 , 48—5 4 , 7 3 —79 , 1 3 2 —1 3 7 , 1 6 3 —1 6 8 
in 2 3 6 —2 4 3 .
9 8 Poročilo PK KPJ za Slovenijo CK (sredi septembra 1935). Arhiv CK ZKS, 
fond KI.
9 9 Dr. Dušan Kermavner hrani prepis, ki ga je prinesel iz kaznilnice v Sremski 
Mitroviči in ki mi ga je prijazno posodil.
w o Poročilo Izdavačke zadruge inostranih radnika u SSSR z dne 1 0 . maja 1 9 3 3 
arhiv IZDG, zbirka I. Regent, mapa 4 .
1 0 1 E. Kardelj, Po 2 5 letih, stran 4 5 .
1 0 2 Arhiv CK ZKS, KI LXXXIII/465—473.
1 0 3 Pismo CK KPJ Bistremu (Srdjan Priča) z dne 3 0 . julija 1 9 3 4 . Arhiv CK ZKS, 
KI LXXXIII/273.
čenju in izkoriščanju Slovenije. Pretres te podobe bi gotovo bil važna in za­
nimiva naloga za naše gospodarsko zgodovinopisje! — Poglavje o analizi poli­
tične strukture Slovenije je v nekem smislu nadaljnja obdelava zasnutka iz 
Brodarjeve študije, usmerjena pa je predvsem k dokazovanju, da meščanstvo, 
tudi ne SLS, ne more več biti vodnik narodnoosvobodilnega boja. Tukaj lahko 
ugotovimo, da poročilo to ključno politično dejstvo dokazuje drugače, kot pa 
smo to videli v dokumentih vodstva v tujini: tam se je kot osnovni dokaz 
in kriterij, po katerem naj bi bila dosežena ločitev množic od »sporazuma- 
ških« vodstev, poudarjalo predvsem to, da nacionalne buržoazije nočejo od­
cepitve od Jugoslavije, v tem referatu pa je težišče na dokazovanju izdajstva 
meščanskih vodstev in njihovega sporazumevanja z diktatorskim režimom na 
račun čisto konkretnih in vsakdanjih interesov slovenskega, posebej še kmeč­
kega ljudstva in zaradi strahu pred njegovim demokratičnim gibanjem. — 
Poročilo potem utemeljuje nujnost, da mora vodnik nacionalnega boja biti 
proletariat, da mora zajeti večino kmečkih množic, vendar ostaja formalno 
še v okviru teze o gibanju SNR. Med nalogami postavi na prvo mesto spo­
znavanje in populariziranje strankine linije v nacionalnem vprašanju in konč­
no poudari, »kako silne važnosti je nacionalno in kmečko vprašanje za uspeh 
ali neuspeh proletarske revolucije«. — Naj pripomnimo le še to, da preseneča 
okoliščina, da v poročilu ni omenjena izjava treh partij o slovenskem vpra­
šanju, sprejeta komaj pet mesecev poprej.
Kmalu po tej konferenci je Edvard Kardelj odpotoval k vodstvu v tujino 
in tam 2. decembra 1934 napisal obsežno poročilo o položaju v Sloveniji.
V raziskovanju idejnega razvoja in spoznavnega procesa, ki je pripeljal do 
dozorelega Speransa, bo to Bevčevo poročilo moralo biti prav posebej upo­
števano. Gotovo je, da pomeni izraz dozorelosti pogledov in spoznanj, ki jim 
sledimo od Brodarja naprej.
Poročilo se izrecno nasloni na referat iz Goričan. V prvem delu, kjer govori 
o splošnem političnem položaju v Sloveniji, poda zgodovinsko skico razvoja 
kapitalizma in meščanstva v Sloveniji in analizo razredne strukture slovenskih 
meščanskih strank. Govori le o jugoslovanskem delu Slovenije, vendar ob 
osnovni ugotovitvi, da je Slovenija nacionalno zatirana dežela, opozori na 
njeno razkosanje med tri države po svetovni vojni. Tukaj najdemo dokončno 
izdelano gospodarsko-družbeno analizo izvira in značaja politične usmeritve 
slovenskih meščanskih strank, posebno še v nacionalnem vprašanju (integra- 
lizem in avtonomizem). Poročilo ugotovi in podrobno razišče oportunizem 
klerikalne stranke in opozarja na njeno približevanje k režimu diktature, 
obenem pa na pojave diferenciacije v njej, ki so s tem v zvezi. V oddelku 
o nedokončani meščansko demokratični revoluciji govori najprej o narodnem 
zatiranju, nato pa o nerešenem agrarnem vprašanju. Pri razčlembi zatiranja 
postavi na prvo mesto gospodarski aspekt, potem politični in kulturni, pri 
čemer doseže prepričevalen prikaz. V njem najdemo zanimiv poudarek:
»Razume se, da komunisti nimamo interesa braniti slovenske kapitaliste 
pred srbskim velikim kapitalom, pa vendarle moramo ugotoviti ta dejstva, 
ki konec koncev prizadevajo tudi delovno ljudstvo v Sloveniji (podčrtal J. P.), 
kot oblike nacionalnega zatiranja.« — Jedrnato prikaže tudi agrarno vpra­
šanje in poda impresivno podobo o življenju slovenskega kmeta in o položaju 
delavskega razreda. Kritično ugotavlja, da je poleg krivde slovenskega me­
ščanstva tudi nepravilno stališče kompartije pripomoglo k temu, »da se je 
(po svetovni vojni) slovenski narod skoraj brez vsakega odpora in deloma 
celo z navdušenjem izročil velikosrbski buržoaziji...« Komunistična stranka,
pravi poročilo naprej, je šele pozno pravilno postavila nacionalno vprašanje 
in še pozneje, šele zadnji dve leti, je začela to stališče širiti med kmečkimi in 
malomeščanskimi množicami. Omenja uspehe klerikalne stranke, ki je s fra­
zami o avtonomiji in federalizmu edina nastopala proti velikosrbskim centra­
lističnim težnjam in ki je obresti tega naloženega političnega kapitala uživala 
celo desetletje po vojni in deloma še danes, leta 1934. Do diktature se je čutil 
celo priliv malomeščanov iz vrst liberalne stranke in šele potem, ko je Ko­
rošec stopil v vlado diktature, se je v kmečkih množicah začel proces odpa­
danja od klerikalne stranke. Nato opiše boj slovenske klerikalne buržoazije 
za množice in nadaljevanje procesa njenega krčenja zaradi pogajanj stranke 
z režimom. Naj iz vse bogate vsebine omenimo samo še značilni poudarek 
v splošnih političnih sklepih, da je namreč od sposobnosti KP odvisno, če in 
v kakšnem tempu si bo »pridobila delavski razred in vodstvo v boju kmetov 
in malomeščanov za njihove gospodarske in politične zahteve, to je v nacional- 
no-revolucionarnem boju«. — Gre torej predvsem za apel na lastne moči in 
sposobnosti!
S sklepom IV. državne konference KPJ 24. in 25. decembra 1934 v Ljubljani 
o ustanovitvi komunističnih partij Hrvatske in Slovenije v sklopu KPJ, »v naj­
bližji prihodnosti« pa tudi Komunistične partije Makedonije, je sredi leta 
omenjeni zaupni »načelni sklep« — verjetno še nekaj mesecev starejši — 
postal veljaven in obvezen. Julija se omenjata le KP za Hrvatsko in Slove­
nijo,1 0 4 misel o KP Makedonije je bila verjetno dodana šele med julijem in 
decembrom. Vsekakor gre tu za učinke nerazčiščenosti stališča do Makedon­
cev kot naroda v vrstah KP Bolgarije in tudi Grčije. Da ob tej priložnosti 
vsaj načelno ni bilo govora tudi o KP Črne gore navaja na misel, da tudi 
stališče do Črnogorcev kot naroda v vrstah KPJ ni bilo še docela dognano. 
In če ostanemo še v okviru domnev oziroma trditev, ki jih bo treba še raz­
iskati, je za to priložnost gotovo primerno opozoriti, da ideja o ustanovitvi 
nacionalnih partij časovno sovpada z intenzivnimi obravnavami o slovenskem 
nacionalnem vprašanju v vodstvu KPJ samem in v okviru kominterne in da 
je zelo verjetno zrasla iz tedaj ustvarjenega razpoloženja in razmišljanja.
Sklep o ustanovitvi nacionalnih partij v okviru KPJ je bil utemeljen v do­
kumentu državne konference s tem, da je to potrebno »zaradi krepitve boja 
proti nacionalističnemu vplivu in hitrejšega razvoja lastnega kadra iz vrst de­
lavcev, ki pripadajo zatiranim narodom«. Značaj nacionalnih partij v razmerju 
do KPJ pa je bil razložen, da »internacionalistični karakter in partijsko-poli- 
tična in organizacijska enotnost KP, ki deluje na ozemlju države Jugoslavije, 
s tem sklepom ne bodo oslabljeni, ker bosta KP Hrvatske in KP Slovenije 
sestavna dela KP Jugoslavije, imeli bosta v njenem vodstvu predstavnike in 
se bosta podrejali skupnemu vodstvu CK KPJ«.1 0 5 V enakem smislu je bilo to 
razloženo že v zaupnem pismu Bistremu julija 1934, kjer je med drugim tudi 
rečeno: »... to bo boljša protiteža nacionalnim reformistom in nacionalnim 
fašistom kot pa KP Jugoslavije... S stališča organizacijske strukture cele 
partije ne bo ta reorganizacija pomenila nobene bistvene spremembe. CK 
KPH in CK KPS1 bosta imela znotraj (KPJ) enake pravice kot pokrajinski 
komiteji...«
Za Slovenijo, ki je že do tedaj imela na svojem ozemlju (v Jugoslaviji) eno 
samo pokrajinsko vodstvo, je bila stvar jasna. Malo drugače je bilo na Hr­
vatskem, kjer je Dalmacija imela samostojen pokrajinski komite. O tem je
1 0 4 Glej op. 1 0 3 .
1 0 5 Zgod. arhiv KPJ, knjiga II, str. 2 3 0—23 1 .
naročal politični biro Zembilju (delu CK v državi): »Dalmatincem smo v zadevi 
ustanovitve KPH poslali pismo. Ni nam znano, da bi se pri njih pokazala 
kakšna opozicija ali nasprotovanje izvedbi te naloge. Vam pa mora biti pri 
tem jasno, da potreba gibanja terja, da bo Dalmacija še naprej ostala vodilni 
center v partiji, tudi po formiranju KPH, katere sestavni del bo.«1 0 8 Za Slo­
venijo se je vprašanje zastavljalo drugače: očitno je sklep o ustanovitvi KPS 
vzbudil misel, da gre za organizacijo na celotnem narodnostnem slovenskem 
ozemlju. Da bi odstranili vsak dvom, je uredništvo Dela (urednik Lovro Kuhar) 
k članku, ki v njem naznanja ta sklep, dodalo opombo: »Samo po sebi je ra­
zumljivo, da velja sklep IV. državne konference o ustanovitvi slovenske ko­
munistične stranke samo za slovensko ozemlje, ki je pod Jugoslavijo, ne pa 
tudi za Primorsko in za južno Koroško.«1 ® 7 Dvomi so se pojavljali najbrž 
predvsem v krogu sosednjih partij. Najbrž ni naključno, da je ravno v tem 
času Lovro Kuhar, ki je imel nalogo potovati v Pariz zaradi sodelovanja z ita­
lijanskimi komunisti glede slovenskega vprašanja, poročal, da italijanska 
partija meni, da se dejavnost slovenske stranke ne more razširiti na Julijsko 
krajino in to ne samo iz tehničnih, ampak tudi iz političnih razlogov. Značilna 
za položaj je Kuharjeva pripomba: »V resnici bi to pomenilo likvidacijo 
partijskega dela v teh pokrajinah spričo sedanje šibkosti (italijanske) par­
tije.«1 0 8
Centralni komite KPJ je hitro opozoril tudi slovenski delavski razred na 
njegove nove naloge v zvezi z ustanovitvijo KPS. V pismu, ki ga je 25. februarja
1935 naslovil neposredno komunistom v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju, je 
med drugim rečeno: »Zato je potrebno, da se tudi številčno stanje vse organi­
zacije v Sloveniji mnogo poveča, ker je to pogoj za stvoritev KSS1. Vi, kot 
najvažnejši industrijski center, imate sedaj neposredno dolžnost, da pojačate 
vašo organizacijo, da bo imela vsaj 100— 150 članov in to v nekaj mese­
cih .. .«lo e
Splitski plenum CK KPJ 9. in 10. junija 1935 je sklenil, da je treba usta­
novna kongresa KP Hrvatske in Slovenije izvesti v bližnjih mesecih in v tej 
zvezi je politbiro naročil Šmitu (Blagoje Parovič), naj napiše izčrpno obraz­
ložitev sklepa o ustanovitvi KPH in KPS.1 1 0 Dejansko je kmalu nato izšel 
v Proleterju članek O stvaranju K. P. Hrvatske i K. P. Slovenije, ki pojas­
njuje še nekatera vprašanja in s poudarkom razlaga »praktično politični po­
men« tega sklepa tistemu »velikemu številu« tovarišev, ki ga niso razumeli, 
ampak so ga vzeli »kot teoretično politiziranje in dejansko zelo malo storili 
za praktično uresničenje .. .1 U Članek je v celoti pomemben izraz uveljavljanja 
nove usmeritve v delu KPJ in prihranilo nam bo veliko razlaganja, če malo 
bolj obsežno obnovimo njegove glavne misli.
Na prvo vprašanje, zakaj ustanavljamo KP Hrvatske in KP Slovenije, od­
govarja: Zato, ker delovne množice Hrvatske in Slovenije zahtevajo, da nji­
hova stranka nosi ime njihove narodnosti; da povemo zatiranim narodom, 
da njihovo narodno čustvo, to je njihova privrženost rodni grudi in domovini
1 0 6 Pismo PB CK KPJ z Dunaja Zembilju z dne 8. avgusta 1 9 3 5 . Arhiv CK ZKS 
LXXXIII/3161—31 62 .
1 1 1 7 Delo, januar-marec 19 3 5 , št. 1 —2 (IV. Državna konferenca KSJ in njen 
pomen).
lo s izvještaj Riharda (Lovro Kuhar) z dne 4. februarja 1 9 3 5 . Arhiv CK ZKS, KI 
LXXXIII/314—31 5 .
1 0 8 Pismo CK KPJ članom KPJ v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju z dne 25. fe­
bruarja 1 9 3 5 . Arhiv CK ZKS, KI LXXXIII/323—32 5 .
1 1 0 Seja PB CK KPJ, 1 8 . junija 1 9 3 5 . Arhiv CK ZKS, KI LXII/470—4 7 1 .
1 1 1 Proleter, julij-avgust 1 9 3 5 , št. 7 —8.
ni tuja proletariatu in njegovi partiji, zakaj mi ljubimo svoj narod in ne var­
čujemo s silami in žrtvami v boju za njegovo osvoboditev vsakega zatiranja 
in izkoriščanja. Tuj nam je buržoazni nacionalizem, sovražen nam je njegov 
šovinizem. V boju in zaradi boja proti narodnemu zatiranju, za medsebojno 
bratstvo vseh narodov, ustanavljamo KPH in KPS. Zato da bi hrvatskemu in 
slovenskemu delavcu in kmetu pokazali tudi s tem dejanjem, da srbski pro­
letariat in delovni kmet, njihova avantgarda KP, nima ničesar proti njihovi 
privrženosti domači deželi. In še zato, da mobiliziramo pobudo hrvatskih 
in slovenskih delovnih množic; da z ničimer — in tudi ne zimenom njihove 
partije — ne bi te pobude slabili, zato da bi dali večjo možnost za razvoj do­
mačih kadrov, da bi dali večjo pobudo za postavljanje hrvatskih in slovenskih 
zahtev v bojih, za mobilizacijo množic krog svojih voditeljev za svoje zahteve.
Na drugo vprašanje, zakaj ne ustanavljamo KP Srbije, odgovarja: Pred­
vsem zato, ker delovne množice Srbije ne zahtevajo ustanovitve KP Srbije. 
Srbi so vladajoča nacija in ne občutijo nacionalnega zatiranja po drugi na­
rodnosti in razredni boj nima oblike boja za nacionalno osvoboditev. Nadalje 
zato, ker z ustanovitvijo KPH in KPS ne gremo k ustanavljanju federativne 
partijske organizacije in to niti ne pomeni »partijskega razbijanja Jugosla­
vije«. Smo za svobodo in samoodločbo zatiranih narodov, toda ne zahtevamo 
razbitja Jugoslavije za vsako ceno. Če Hrvatje in Slovenci in drugi narodi, 
potem ko izbojujejo svobodo in pravico do samoodločbe, sklenejo svobodno, 
brez vsakega prisiljevanja ali prevare, da hočejo ostati v državni skupnosti 
(zvezi, federaciji, avtonomiji) s srbskim narodom, mi nismo proti temu, kgikor 
tudi nismo proti odcepitvi, če je to edina pot k osvoboditvi teh narodqvylme 
KP Jugoslavije pa nikakor ne pomeni priznanja kakšne neobstoječe »jugoslo­
vanske« narodnosti. To ime preprosto označuje, da naša partija deluje na 
ozemlju države, ki se tako imenuje.
Parovičev članek (najbrž se ne motimo, če ga pripišemo njemu) nam 
pokaže še eno važno okoliščino, o kateri moramo spregovoriti: kako ustvar­
jalno je nova usmeritev KPJ — to je v bistvu usmeritev k boju za ljudsko 
fronto pri vsakem narodu Jugoslavije posebej in pri vseh skupaj, usmeritev, 
ki je bila na IV. konferenci komaj nakazana, na splitskem plenumu pa že 
krepko poudarjena — povzela idejo o ustanovitvi nacionalnih komunističnih 
partij v okviru KPJ in ji vdahnila življenje. Da je do uresničitve ideje prišlo 
šele leta 1937, to so zakrivili drugi dejavniki, nekateri objektivni, od subjek­
tivnih pa ravno tisti, ki so se upirali novemu, resnično revolucionarnemu, 
samostojno k notranjim problemom Jugoslavije in njenega delavskega in 
demokratičnega gibanja obrnjenemu snovanju KPJ.
Znane so spremembe v mednarodnem položaju in razvoju v Jugoslaviji, 
ki so narekovale tudi spremembe v usmeritvi političnega dela KPJ. Tukaj bo 
zadostovalo, da jih le nakažemo. Zmaga nacizma v Nemčiji in njegova vse 
večja napadalnost, poraz socialdemokratskega delavstva v Avstriji in postopna 
fašizacija te dežele, ki dopolni fašistično obkolitev Jugoslavije na severu in 
zahodu in končno vzame sleherno možnost kake alternativne rešitve sloven­
skega in hrvatskega vprašanja, zunaj Jugoslavije, nastanek in zmaga ljudske 
fronte v Franciji, oblikovanje nove usmeritve v politiki kominterne proti 
koncu leta 1934, ki jo odločilno pospeši 2. maja 1935 sklenjeni pakt med Fran­
cijo in Sovjetsko zvezo in ki se uradno izrazi na VII. kongresu kominterne 
avgusta 1935 z ugotovitvijo fašizma kot glavne nevarnosti in z geslom boja za 
ljudsko fronto — to so najvidnejši dejavniki novega položaja. V Jugoslaviji 
še neuspeh režima diktature na majskih volitvah 1935 in temu sledeče spre­
membe V politični strukturi režima, za Slovenijo predvsem važen vstop 
Korošca v Stojadinovičevo vlado, spremembe v zunanjepolitični usmeritvi 
te vlade na fašistične države itd. Vse to je postopoma pripeljalo, kot znano, 
do sprememb v nekaterih stališčih KPJ. Nas tukaj zanima predvsem novo for­
muliranje stališča do jugoslovanskega okvira, to je do okvira jugoslovanske 
države, ki se naj v njem razvije nadaljnji demokratični in revolucionarni boj.
Omenili smo že, da se skuša v tem novem stališču do Jugoslavije in »po­
litiki, ki je iz njega izhajala«, ugotoviti dejavnik, ki je »omogočil delavskemu 
razredu in njegovi stranki postopoma pridobiti si zaupanje širokih krogov 
delovnih množic, postaviti se na njihovo čelo in jih uspešno voditi v razredne 
spopade«.1 1 2 Ob takšnem tolmačenju moramo ta zares pomembni prelom v sta­
lišču KPJ nekoliko osvetliti, sicer lahko zaidemo v nevarnost, da vzrok za­
menjamo s posledico tudi mi.
Pokazali smo že, da je KPJ zlasti po letu 1928, v veliki, morda odločilni 
meri pod vplivom kominterne, podcenjevala stvarne interese jugoslovanskih 
narodov, ki so bistveno pripomogli k ustanovitvi Jugoslavije, in da je v raznih 
resolucijah preveč govorila o Jugoslaviji kot bolj ali manj nezaželenem pro­
duktu imperialistične delitve sveta. Ugotovili smo tudi že, da je KPJ v böfb 
za množice z radikalnimi načional^b revolucionarnimi gesli, predvsem z ge­
slom o odcepitvi, ki vanj narodna meščanska vodstva nočejo privoliti, stopala 
s temi vodstvi v nekakšno tekmovanje, da pa se ji ločitev množic od vodstev 
s tem ni posrečila (to je bilo bistvo gibanj HNR, SNR in tudi zedinjene 
VMRO). Toda v enem je ta politika nedvomno imela prav, namreč v poudar­
janju, da je za kakršnokoli že zvezo teh narodov neogiben pogoj prostovolj­
nost in medsebojno zaupanje in da tega ni mogoče doseči brez najpopolnej­
šega priznanja pravice do samoodločbe in do pravice odcepitve. Ni pa ostalo 
prikrito tudi to, da je odcepitev (čeprav obvezna) bila vedno mišljena le 
kot prehodna faza k višji stopnji, k federaciji teh ali pa še drugih narodov.1 1 3 
Omenili smo že, da takšno stališče do Jugoslavije ni bilo začetek, ampak le del, 
posledični del širšega političnega koncepta revolucionarnega boja v Jugosla­
viji. Z vidika Sovjetske zveze pa je vprašanje odnosa do obstanka jugoslovan­
ske državne tvorbe bilo tudi del splošnega ocenjevanja mednarodnega polo­
žaja v zvezi z nevarnostjo intervencijske vojne imperializma proti ZSSR, v prvi 
vrsti s strani držav, ki so ustvarile versajski sistem, katerega del je bila tudi 
Jugoslavija. Spremembe v meddržavnih odnošajih Sovjetske zveze po 1933/34 
so spreminjale tudi njeno oceno Jugoslavije in ta je vplivala tudi na koncept 
KPJ.
Res je, da boj KPJ proti diktaturi leta 1929 ni dobil pričakovane mno­
žične podpore in da je KPJ v odporu bila osamljena in — razbita. Zakaj?
1 1 2 Jovan Marjanovič. Prilog izučavanju jugoslovenstva u stranku 19 4 1 , JIČ 1 9 6 2 
št. 1 , str. 3 3 —4 5 (cit. stran 39). To avtorjevo mnenje je še bolj jedrnato izraženo 
v angleškem povzetku, kjer pravi (v prevodu): »Pisec... pride do sklepa, da si je 
(KPJ) začela pridobivati podporo širokih delov ljudstva od sredine tridesetih let 
naprej ravno zato, ker se je zavzela za nujnost in možnost, da to (to je nacionalno) 
vprašanje reši znotraj meja jugoslovanske države, ne pa z njeno razdelitvijo.« 
(Stran 45). — Prim. tudi polemiko navedeno v op. 4 9 .
1 1 3 Ali se ni v letih 1 9 4 1 —1 9 4 3 pravzaprav ravno tako zgodilo? Seveda v čisto 
drugačnih okoliščinah, ko je bil razpad stare Jugoslavije predvsem rezultat fa­
šistične agresije, federativna združitev pa rezultat narodnoosvobodilnega boja vsa­
kega in vseh jugoslovanskih narodov, vključno srbskega, ki je, prav tako kot 
drugi, bil okupiran in neusmiljeno zatiran. In že leta 1 9 4 4 je aktualno vprašanje 
federacije vsaj še z Bolgarijo, ki bi do nje po vsej verjetnosti tudi prišlo, če ne 
bi bilo intervencije zunanjega dejavnika.
Menda ne bo kdo trdil, da predvsem zaradi leta 1928 sprejetega stališča do 
Jugoslavije? Takšen bi namreč bil logičen sklep in zgoraj navedene teze. Zgo­
dovinska in politična analiza očitno kaže na druge in globlje vzroke, v bistvu 
enake tistim, ki so omogočili tudi najnižjo točko v razvoju evropskega de­
lavskega gibanja — zmago nacizma v Nemčiji. In seveda tudi na posebne 
vzroke, predvsem na subjektivne slabosti KPJ. Stališče do Jugoslavije je bilo 
le del teh dejavnikov in njegova negativnost tudi ni bila v vsakem času 
in povsod enako velika.1 1 4 In čisto gotovo je, da tudi nova, uspešna politična 
usmeritev KPJ, ki se začrta sredi tridesetih let, katere nastajanje pa se za­
čenja že dosti prej, ni bila »politika, ki je iz njega (to je iz pozitivnega stališča 
do Jugoslavije) izhajala«. Res je namreč ravno obratno, da je pozitivna ocena 
jugoslovanskega okvira izhajala iz nove usmeritve, to je v bistvu iz boja za 
protifašistično ljudsko fronto pod vodstvom komunistov, ki se je dejansko 
oblikovala in konkretno, akcijsko uveljavljala že nekaj let v okviru Jugosla­
vije, pri čemer so se komunisti usmerili na to, da postanejo zares vodilni 
nacionalni dejavnik v življenju vsakega naroda v Jugoslaviji posebej. Pri tem 
so dosegli že pomembne uspehe in dejansko obstoječa vzajemnost interesov 
teh narodov se je mogla uveljavljati šele na tej osnovi in odigrati svojo po­
zitivno vlogo v nadaljnjem razvoju. Isti dejavniki, ki so pripeljali k nov.i 
usmeritvi, so v osnovi torej povzročili tudi spremembo v stališču do Jugo­
slavije. Sprememba v tem stališču sama še ne bi mogla pomeniti nič bi­
stvenega.
Vprašanje, ki smo ga načeli, bo mogoče zadovoljivo rešiti šele potem, ko 
bo dodobra preučen celotni proces uveljavljanja nove usmeritve KPJ, pri­
zadevanja in uspehi za ustvaritev ljudske fronte. Dve okoliščini, pomembni 
za našo temo, pa izstopata že danes. Prvo smo že omenili, namreč, da se je 
konkretna akcija KPJ za ljudsko fronto lahko pri nesrbskih narodih uspešno 
razvijala predvsem v okviru vsakega naroda posebej. Uspehi komunistov 
posameznih narodov, da postanejo vodilni dejavnik v boju za napredne, demo­
kratične interese množic vsak svojega naroda, so v svoji vsoti krepili revolu­
cionarni vpliv in postojanke KPJ. To je bila tudi vsebina prizadevanj za iz­
vršitev sklepa o ustanovitvi nacionalnih komunističnih strank. V takšnem raz­
voju protifašistične ljudskofrontne akcije je nakazana tudi poznejša pot 
zmage ljudske revolucije v narodnoosvobodilni vojni, ki je bila izbojevana 
v okviru vsakega naroda Jugoslavije posebej in vseh skupaj.
O prvi okoliščini je bilo že veliko in bolje povedanega, kot pa bi bilo to, 
kar bi tukaj ponavljali. Naj bo za oznako tedanjega pojmovanja dovolj, če 
ponovimo besede iz tistega časa, ki jih je izrekel Blagoje Parovič na splitskem 
plenumu CK KPJ v političnem referatu: »Ni se treba bati besede narod, niti je 
ne postavljati kot nasprotno pojmu delavskega razreda. Proti vladajočemu 
režimu, vladajoči buržoaziji je danes ves narod (in ne samo delavski razred), 
tako hrvatski kot srbski in slovenski in tudi narodne manjšine. Naša bližnja 
revolucija je po svojem nacionalnem značaju ljudska revolucija. Na njeni prvi 
etapi bodo v tej revoluciji sodelovale ne samo proletariat in vaški siromaki,
1 1 4 Ne smemo pozabiti, da v okviru meja stare Jugoslavije slovensko narodno 
vprašanje nikoli ne bi moglo biti rešeno, glede na razkosanost Slovenije, ki je po 
letu 1 9 1 8 bila veliko hujša kot prej. Res je geslo o razbijanju Jugoslavije bilo 
v »ostrem nasprotju z vso tradicijo slovenske zgodovine« (E. Kardelj), toda hkrati 
je tudi res, da je vsa napredna slovenska politična tradicija slonela na geslu zedi­
njene Slovenije.
marveč najširše demokratične ljudske plasti. Zato se za nas postavlja kot eno 
najosnovnejših, vprašanje pridobivanja teh plasti za skupni boj.«1 1 5
Druga okoliščina je, da je pri spreminjanju stališča do Jugoslavije, enako 
kot pri uveljavljanju koncepta boja za ljudsko fronto pod vodstvom komu­
nistov, treba upoštevati dve fazi: pred in po VII. kongresu kominterne.
Ob tej okoliščini naj omenimo, da je v prvi fazi težišče bilo na taktiki 
ustvarjanja demokratične fronte od spodaj, na neposrednem pridobivanju 
podpore množic. In tu je bilo treba upoštevati njihovo razpoloženje, ki, čisto 
realistično, ni bilo za kako opustitev Jugoslavije, ker je edina alternativa bil
— fašizem sosednjih držav. Tega si pa ljudstvo ni želelo, čeprav nevarnost, da 
fašistična demagogija pridobi tudi slovenske in hrvatske množice, če znotraj 
Jugoslavije ne bi bilo demokratične rešitve, nikakor ni bila izključena (pomi­
slimo samo na vznemirljive pojave leta 1938 in 1941!). In zato KPJ ni več 
poudarjala gesla odcepitve (v dokumentu, ki ga navajamo naprej, se govori 
celo o pogoju priznanja tega gesla) in zato je potem postavila geslo obrambe 
Jugoslavije pred nevarnostjo agresije fašističnih držav kot čisto konkreten del 
boja proti fašizmu. Začetno fazo najdemo dobro začrtano v dokumentih split­
skega plenuma. V resoluciji o nalogah je v oddelku o boju za zaveznike in 
srednje sloje rečeno: »Korenito moramo spremeniti naš odnos do množic, ki 
gredo danes za Mačkom in za nacionalnimi sporazumaškimi voditelji, za 
meščansko opozicijo in socialdemokrati. Te množice niso ne fašistične ne 
sporazumaške. Naš ton, naš jezik in naš odnos do njih se morajo spremeniti.
V sedanji etapi boja je za nas najvažnejše, da te množice z dejanji prepričamo, 
da smo njihovi prijatelji, da podpiramo njihove zahteve in da se trudimo in 
bojujemo zanje, namesto da jim neprestano zabijamo v glavo trditve, da so 
njihovi voditelji izdajalci in sporazumaši. Takšne trditve, naj bodo zgodo­
vinsko še tako točne, danes odbijajo te množice od nas. Naša glavna in 
osnovna naloga v delu med temi množicami morajo biti vprašanja, ki te mno­
žice najbolj zanimajo, kot so to: zahteve proti rubežni, dolgovom, posamezne 
delne zahteve proti nacionalnemu zatiranju itd.... Nikakor ne smemo po­
stavljati za sporazumevanje pogoja, da morajo priznati geslo neodvisne Hr­
vatske, Slovenije, sovjetske oblasti itd.«lie
Druga faza nastopi po VII. kongresu kominterne, ki uveljavi taktiko ustvar­
janja ljudske fronte in sicer zdaj tudi od zgoraj, to je s sporazumevanjem 
oziroma pridobivanjem vodstev (meščanskih) opozicijskih strank in skupin. 
Ni treba izgubljati besed o tem, da je v tej smeri bilo še veliko manj mogoče 
postavljati »pogoj« kake obvezne odcepitve, saj je že IV. državna konferenca 
ugotovila, da bi celo pri Hrvatih le zelo majhni, in sicer fašistično usmerjeni 
deli nacionalnega meščanstva, hoteli odcepitev, pri Slovencih pa še manj. Pri 
vodstvih srbskih opozicijskih skupin bi pa takšno geslo bilo sploh nesmiselno. 
Čisto razumljivo, da je to geslo bilo popolnoma opuščeno. Hkrati pa je bilo 
treba postaviti novo: resnično demokratično, to je prostovoljno in suvereno 
določitev medsebojnega razmerja narodov Jugoslavije kot v tem primeru in 
v takšnih okoliščinah zaželeno obliko izvršitve pravice do samoodločbe. Če 
pregledamo dokumente, ki pridejo od CK KPJ kot smernice za izvedbo skle­
pov VII. kongresa kominterne, se lahko o tem docela prepričamo.
1 1 5 Zapisnik plenuma CK KPJ z dne 9 . in 1 0 . junija 1 9 3 5 . Arhiv CK ZKS, KI 
LXXXIII/46—5 7 . Opozoriti je treba, da B. Parovič nedvomno uporablja tukaj besedo 
»narod« v pomenu »nacija« in ne »ljudstvo«.
1 1 6 Zgod. arhiv KPJ, knjiga II, stran 3 6 0 .
2e dolgo je bil objavljen Sklep politbiroja CK KPJ o nalogah KPJ po 
VII. kongresu K I.1 1 7 V njem so naštete tri glavne naloge Fronte ljudske svo­
bode: 1. uničenje šesto januarskega režima; 2. enakopravnost med. narodi Ju­
goslavije ; 3. preprečiti, da bi bremena krize padla na hrbet ljudstva ... Pomen 
druge točke je obsežno razložen: protifašistični boj množic mora uničiti nacio­
nalno neenakopravnost... In tukaj najdemo prvič formulirano novo stališče: 
»Komunisti ostajajo pri svojem načelnem pogledu samoodločbe narodov s pra­
vico do odcepitve, jemljejo pa v poštev sedanji mednarodni položaj in se ob 
pogoju uničenja nacionalne neenakopravnosti, maksimalnih jamstev za svo­
bodo hrvatskega in drugih narodov in proste privolitve teh narodov, ne iz­
javljajo za odcepitev tega naroda od današnje državne skupnosti — Jugosla­
vije.« V nadaljevanju se naštejejo zahtevana jamstva oziroma konkretni ukrepi 
za odstranitev neenakopravnosti. Ne bo odveč, če jih ponovimo : »Razveljaviti 
je treba vse zakone, ki se z njimi ovira svoboden razvoj nesrbskih narodov; 
razveljaviti umetno razdelitev države na banovine; dovoliti svobodno delo­
vanje vsem hrvatskim, slovenskim, makedonskim in albanskim kulturno-pro- 
svetnim in drugim nacionalnim društvom in ustanovam, izgnati iz Hrvatske in 
iz drugih narodno neenakopravnih dežel vse okupatorje, kolonizatorje in no­
silce velikosrbske hegemonije; razveljaviti prepoved izobešanja hrvatske in 
drugih zastav, emblemov in napisov; odpraviti neenakost pri plačevanju dav­
kov in pri razdelitvi kreditov; vrniti ljudstvu prečanskih dežel milijone, uro- 
pane pri zamenjavi krone v dinarje; prepovedati služenje vojaškega roka 
zunaj domače dežele; zagotoviti uporabo materinskega jezika v vseh javnih 
in državnih ustanovah; prenehati z demontiranjem industrije v nesrbskih 
področjih in s favoriziranjem gospodarskega razvoja samo v Srbiji; dati Črno­
gorcem del reparacij, dobljenih na njihov račun; prenehati nastavljati na 
važna mesta in položaje v državni upravi in vojski samo Srbijance, marveč 
zagotoviti tudi na tem področju enakopravnost vseh narodov. Komunisti se 
izrekajo za sklic in svobodno volitev skupščin za vsak narod v Jugoslaviji, 
v prvi vrsti hrvatskega sabora in potem slovenske, makedonske, črnogorske, 
bosanske in vojvodinske ljudske skupščine. Hrvatski sabor in druge ljudske 
skupščine morajo suvereno reševati vsa vprašanja.«
Takšni so torej bili pridržki in zahteve, ki so se ob njih jugoslovanski 
komunisti leta 1935 izrekli za ohranitev državne skupnosti — Jugoslavije.
V arhivih ZKJ imamo iz fonda kominterne še druge izredno pomembne 
dokumente, ki se tičejo istega problema v tem času. Predvsem je to okrožnica 
političnega biroja Zembilju in vsem članom CK KPJ, ki nosi arhivski datum 
9 . januar 1936, verjetno pa je nekaj starejša.1 1 8 Okrožnica še podrobneje po­
jasnjuje sklepe o delu po VII. kongresu kominterne in potrjuje vse, kar smo 
o našem problemu do zdaj povedali. Posebno naglaša, kako morajo komunisti, 
čeprav nastopajo kot internacionalisti, nastopiti kot komunisti Hrvati, komu­
nisti Slovenci itd. Napačno je, če se ne obnašajo kot dediči najboljših nacional­
nih bojevnih tradicij svojega naroda in prepuščajo meščanskim in malome­
ščanskim politikom in celo fašistom prosto polje za ponarejanje narodnih 
tradicij in zgodovine. »Tukaj je treba napraviti popoln prelom. Jasno mo­
ramo pokazati, da smo ne samo pripravljeni braniti nacionalne interese in 
rodno grudo, ampak da smo zares v prvih vrstah boja zanje.« Okrožnica tudi 
opozarja na dolžnost komunistov v boju proti šovinizmu lastnega naroda, kjer
1 1 7 Isto delo, str. 3 6 3—3 7 9 .
1 1 8 Okrožnica Zembilju i svima članovima CK KPJ z dne 9 . januarja 1 9 3 6 (datum 
slabo viden). Arhiv CK ZKS, KI LXXXIII/3600—3608).
komunistom vladajočega naroda pripada prva naloga, komunistom drugih na­
rodov pa predvsem boj proti fašistom teh narodov. Na koncu svari pred fra- 
ziranjem proti sporazumaštvu in naglaša, da se morajo komunisti truditi 
za svoboden sporazum med svobodnimi narodi.
Za Slovenijo pa je prav posebnega pomena pismo političnega biroja CK 
KPJ pokrajinskemu komiteju z dne 11. novembra 1935, ki vse postavke kon­
kretizira za Slovenijo ali za slovenski narod.1 1 9 Pismo je obsežno in v njem 
je toliko pomembnih dejstev in misli, da lahko tukaj nanj v glavnem le opo­
zorimo kot na ključni dokument za razumevanje nadaljnjega zgodovinskega 
razvoja v Sloveniji. Posvečeno je predvsem problemom uresničitve ljudske 
fronte, ki naj bi po predlogu v tem pismu nosila ime Slovenskega fronta. Glede 
na temo referata se omejujemo na tri okoliščine iz pisma.
V zvezi s posebnim pomenom, ki ga je geslo o odcepitvi imelo za ozemelj­
sko stran slovenskega narodnega vprašnja, pravi pismo: »Naše geslo .Zedinje­
na in osvobojena Slovenija' ostane še naprej izraz končne rešitve slovenskega 
narodnega vprašanja. Toda danes ne smemo premikati težišča naše politike 
v nacionalnem vprašanju na končno rešitev tega vprašanja. Glede na to : 1 . da 
velika večina Slovencev in nobena izmed slovenskih narodnih organizacij 
danes ne zahteva odcepitve Slovenije; 2. da je mednarodni položaj danes tak­
šen, da bi odcepitev Slovenije mogla pripeljati do imperialistične vojne — mi 
pa smo nasprotniki tega, da bi se narodno vprašanje reševalo z vojno in z na­
slonitvijo na druge imperialistične sile; 3. da je danes možno zediniti veliko 
večino slovenskega naroda okrog gesel, katerih uresničenje pomeni izpodko­
pavanje temeljev velikosrbske hegemonije in svoboden razvoj, glede na vse 
te momente se naša partija danes ne izreka za odcepitev Slovenije od Jugo­
slavije.« Nato našteje pogoje, ob katerih sprejme takšno stališče, v smislu že 
prej obnovljenega dokumenta. — Temu stališču pač ni potreben komentar.
Druga okoliščina zadeva politični odnos Slovenske fronte do gibanj drugih 
narodov v Jugoslaviji. Izraža se v predlaganem organizacijskem načelu o vo­
dilnih osebnostih v fronti: »Na vodilnih mestih v Slovenski fronti so lahko 
samo Slovenci; ne dopuščati, da bi Slovenska fronta postala slepo orodje 
kateregakoli gibanja ali voditelja v drugih deželah Jugoslavije; na vodilna 
mesta v Slovenski fronti so lahko dopuščeni samo ljudje, ki se izrekajo za 
sodelovanje in za zvezo z narodnoosvobodilnimi, kmečkimi in svobodoljub­
nimi gibanji tako na Hrvatskem kot tudi v Srbiji in v drugih deželah Jugo­
slavije.« Tukaj imamo podano misel o realni vsebini jugoslovanske solidar­
nosti med narodi.
Tretja okoliščina pa se tiče letošnjega jubileja KPS in manifesta njenega 
ustanovnega kongresa. V pismu je rečeno, da morajo slovenski komunisti 
sami napisati manifest ustanovnega kongresa, ki se naj z njim KP Slovenije 
predstavi ljudskim množicam Slovenije. Ta dokument naj bo napisan v pre­
prostem, jedrnatem in jasnem slovenskem jeziku, uporablja naj ljudska rekla 
in primere, ki so delavskemu razredu in ljudstvu dostopni in razumljivi! Ta 
dokument mora imeti privlačno silo, da bo govoril sam zase in da postane 
močno sredstvo agitacije Komunistične partije Slovenije.
VI
Minilo je še precej časa, leto in pol, preden se je sestal ustanovni kongres 
Komunistične stranke Slovenije in izdal Slovencem svoj manifest. Dogajanj
1 1 9 Dragi prijatelji! PK za Slovenijo z dne 1 . novembra 1 9 3 5 . Arhiv CK ZKS, KI.
v tem vmesnem obdobju, ki je decembra 1936 pripeljalo do vrnitve organiza­
cijskega sekretariata CK KPJ z Josipom Brozom- Titom v državo in na njegovo 
prizadevanje, do prihoda Edvarda Kardelja v Slovenijo v začetku marca 1937, 
se bomo dotaknili le toliko, kolikor je nujno za temo referata.
Značilno je, da je na pobudo Gorkiča brez vednost kominterne sklicani 
plenum aprila 1936 na Dunaju in v Pragi, poleg drugih kompromisov, sprejel 
tudi stališče glede nacionalnega vprašanja, ki je pomenilo umik s stališč 
sprejetih že v letu 1935, predvsem v odnosu do Jugoslavije. V sklepih tega 
plenuma se obsoja »napaka«, da posamezni tovariši stališče o Jugoslaviji tol­
mačijo tako, »da se partija in delavski razred že danes, pod režimom vojaško 
fašistične diktature in velikosrbske hegemonije, lahko izrečeta za državno 
enotnost Jugoslavije«.1 2 0 Kominterna je sklepe tega plenuma razveljavila in 
junijsko posvetovanje vodilnega partijskega aktiva Jugoslavije v Moskvi iste­
ga leta, ki se ga je udeležil med drugim tudi že tovariš Kardelj, je potrdilo 
stališče v nacionalnem vprašanju iz leta 1935 in ugotovilo, da bi povezovanje 
nove taktike s pogojem, da se najprej likvidira sedanji režim v Jugoslaviji, 
»pomenilo nadaljevanje stare orientacije za odcepitev«. Obenem je ugotovilo 
tudi nepravilnost stališča v nekem drugem strankinem dokumentu, ki govori 
v prvi vrsti o potrebi ohranitve državnih meja Jugoslavije, boj proti nacio­
nalnemu zatiranju, proti velikosrbski hegemoniji, proti prizadevanjem fašistič­
nih sil v Jugoslaviji, pa odriva v ozadje.1 2 1 Junijsko posvetovanje je konkretno 
zahtevalo sklicanje ustavodajne skupščine v Jugoslaviji, »ki bo svobodno in 
brez preglasovanja odločila o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na medsebojne 
odnose raznih narodnosti znotraj svobodne, demokratične, federativne dr­
žave«.1 2 2
V Proleterju je zahteva po konstituanti konkretizirana in sicer ob stališču 
Mačka in Svetozara Pribičeviča, ki sta postavljala pogoj, da noben sklep 
v konstituanti ne more biti sprejet proti večini predstavnikov enega posamez­
nega naroda in pri tem naštela le Hrvate, Srbe in Slovence. Članek se s tem 
pogojem strinja, dodaja pa: »Mislimo pa, da mora isto veljati tudi za Ma­
kedonce in Črnogorce. Vrh tega menimo, da imajo tudi prebivalci posameznih 
zgodovinskih pokrajin kot so Bosna in Hercegovina in pa Vojvodina, ravno 
tako pravico prosto opredeliti svoje razmerje in svoj položaj nasproti drugim 
narodom in nasproti državni celoti.«1 2 3 Tukaj najdemo torej že obrise zamisli 
za federativno ureditev Jugoslavije, kakršna je bila pozneje tudi uresničena. 
Posebno pomembno je stališče o enakih pravicah Bosne in Hercegovine in 
pa Vojvodine. Utemeljeno je sicer z njihovim posebnim zgodovinskim zna­
čajem, vendar je — kakor se je pozneje jasno pokazalo — šlo v prvi vrsti 
za posebnosti njihove narodnostne strukture.1 2 4 Kosovo in Metohija tukaj še 
ne nastopata.
Iz časa junijskega posvetovanja v Moskvi izvira tudi pismo, katerega pisec 
je najbrž Edvard Kardelj, o problemih Slovenske fronte.1 2 5 Pismo med drugim 
naglaša značaj Slovenske fronte kot samostojnega nacionalnega gibanja, pred­
1 2 0 plenum CK KPJ, april 1 9 3 6 . Arhiv CK ZKS, fasc. Pokrajinski komite za Slo­
venijo 1 9 3 4 —1 9 3 7 . — Sklepi plenuma so objavljeni tudi v Zgod. arhivu KPJ, knjiga 
II, str. 380—389, ravno v citiranem odstavku pa je očitna tiskarska pomota.
1 2 1 Zgod. arhiv KPJ, knjiga II, stran 3 9 9 .
1 2 2 Isto delo, stran 4 0 0 .
m Proleter, julij-avgust 1 9 3 6 , št. 4—5 (Komunisti i konstituanta).
1 2 4 Prim. govor Moše Pijadeja na ustanovnem kongresu KP Bosne in Hercego­
vine (gradivo izdano v Sarajevu 1950).
1 2 5 Pismo Dragi prijatelj iz junija 1 9 3 6 . Arhiv CK ZKS, KI LXXXIII/3240—3 2 4 4 .
vsem v razmerju do Mačkovega vodstva, ki si je skušalo dobiti vpliv v fronti 
ali mimo nje ustanavljati na Slovenskem lastne organizacije. Poseben pomen 
daje pismo ugotovitvi: »Slovenske fronte si ne moremo misliti brez delav­
skega razreda.« Pismo opozarja ne samo na posredne, ampak tudi na samo­
stojne zahteve delavstva nacionalnega značaja. »Temeljno vprašanje je, ali se 
bo delavstvo stvarno borilo za svoje zahteve narodnega karakterja in za zahte­
ve, ki so mu skupne z drugimi slovenskimi ljudskimi akcijami.« — Ta misel 
gre dejansko čez okvir teze o zgolj posrednem interesu delavskega razreda do 
narodnega vprašanja. Prav izrazito je v tem smislu pisal tudi Proleter: »De­
lavci se bore za svoj narod ne le kot sestavni del naroda, marveč tudi zato, 
ker veleva to njihov razredni interes. Proletariat ne more osvoboditi sebe, 
ne da bi bil osvobojen njegov narod.« » l2 e že tedaj se je tu dejansko izražalo 
spoznanje, da je nacionalno vprašanje »v svojem bistvu... nedvomno vpra­
šanje celotne družbe.«1 2 7
Stališče o popolni samostojnosti Slovenske ljudske fronte kot slovenskega 
narodnega gibanja je v tem času podprl tudi tovariš Tito, ki je o tem pisal 
9. aprila 1937 med drugim: »Slovenska ljudska fronta se bo temu (Mačkovemu 
prizadevanju) uprla, kajti Slovenija ima ravno tako svoje nacionalne in kul­
turne potrebe kot Hrvatska, ona mora ravno tako zbrati vse nacionalne demo­
kratične moči v eno fronto za boj za nacionalno osvoboditev, za demokracijo 
in pravice ljudstva Slovenije. Vendar pa Slovenska ljudska fronta želi naj­
tesnejše sodelovanje s hrvatskim gibanjem v boju za nacionalno osvoboditev, 
za demokracijo in svobodo kot enakopravni politični faktor, ki zastopa inte­
rese vsega ljudstva Slovenije.«1 2 8
Manifest ustanovnega kongresa KP Slovenije je izpričal resnično zre­
lost pogleda na slovensko narodno vprašanje, posebej še na zgodovinsko vlo­
go delavskega razreda in njegove revolucionarne stranke kot edino mož­
nega vodnika za njegovo rešitev, pokazal je pot, ki je v dneh največje stiske 
k tej rešitvi vodila. Ugotovil je strašno nevarnost, ki jo pomeni nemško-itali- 
janska fašistična zveza in izrekel, da je jugoslovanski del, »četudi sam zatiran, 
danes matica slovenskega naroda, njegovo kulturno središče, iz katerega čr­
pajo novih sil tudi Slovenci v Italiji in v Avstriji«, katerih boj za narodne 
pravice mora podpreti, »kajti slovenski narod se ne more in ne sme odpove­
dati svojega starega cilja: Združene in svobodne Slovenije.« — »Bodočnost 
slovenskega naroda in njegov narodni obstoj bosta zagotovljena le v svobodni 
zvezi bratskih narodov Jugoslavije v obliki zvezne države... »Nalogo, združiti 
vse sile slovenskega naroda proti naklepom fašizma; imajo predvsem sloven­
ski delavci.« Slovenski komunisti so svojo organizacijo preosnovali v Komu­
nistično stranko Slovenije, »da bi s tem najjasneje podčrtali svojo priprav­
ljenost boriti se za to, da bi tudi slovenski narod svobodneje zadihal... S tem 
pa slovenski komunisti nikakor niso oslabili svoje povezanosti in čvrste enot­
nosti z bratskimi komunističnimi vrstami ostalih narodov Jugoslavije, temveč 
nasprotno, v boju proti skupnemu sovražniku se bodo te vezi še okrepile.«1 2 9
Manifest je bil dostojanstveno dejanje in zaobljuba hkrati. Naj tukaj po­
novimo misel, ki jo je leta pozneje, sredi slovenske ljudske revolucije, zapisal
1 2 6 Marko, Delavski razred in slovenski narod. Proleter, julij 1 9 3 7 , št. 8 .
1 2 7 Edvard Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljub­
ljana 1 9 5 7 , str. LXXIV.
1 2 8 Poročilo Tita o položaju v Sloveniji z dne 9 . aprila 1 9 3 7 . Arhiv CK ZKS, KI. 
LXXXIII/3634—3 6 3 6 .
1 2 9 Manifest ustanovnega kongresa KP Slovenije. Zgod. arhiv KPJ, knjiga II, 
str. 404—4 0 9 .
Boris Kidrič in ki je primerna zgodovinskemu pomenu ustanovnega manifesta: 
»Proletariat Slovenije je storil slovenskemu narodu čudovito uslugo. Iz raz­
rednih pobud izvirajočemu izdajstvu protiljudske reakcije je postavil nasproti 
svoj boj za slovensko narodno enotnost in uspel. Hkrati s tem pa je tudi 
samemu sebi olajšal svojo zgodovinsko pot.«1 3 0
Akcija slovenske komunistične stranke za uresničenje programa iz mani­
festa ustanovnega kongresa je obsegala tudi široko zasnovano publicistično in 
znanstveno dejavnost za marksistično osvetlitev zgodovinskih in sodobnih 
problemov slovenskega narodnega gibanja in njegove usmeritve, dejavnost, ki 
je zdržema trajala že od Književnosti naprej (B. Kidrič, B. Ziherl, D. Kermav­
ner, J. Vilfan, V. Martelanc in dr.). Najpomembnejše dejanje v tej smeri je 
pač knjiga Speransa — Edvarda Kardelja Razvoj slovenskega narodnega vpra­
šanja, ki je izšla leta 1939. V svojih obsežnih izpiskih in zapiskih — gradivu 
za knjigo — je Sperans marca 1938 med drugim zapisal: »Vprašanje se po­
stavlja pred nas tako: ali naj nacionalno osvobodilni boj Slovencev postane 
naposled sestavni del napredka človeške družbe, ali pa naj bo nacionalistično 
drobničarstvo potegnjeno na stran reakcije, slovenski narod pa znova postane 
zavora napredka. V prvem slučaju je bodočnost slovenskega naroda zajam­
čena in zavarovana, v drugem pa je slovenski narod obsojen, da bo poginil 
pod razvalinami rušeče se stavbe današnje družbe. Drugega izhoda ni, o obeh 
pa odločamo mi sami, Slovenci.«1 3 1
Za odločitev v tej zgodovinski alternativi, ki se je postavljala pred slo­
venski narod, je Speransova knjiga bila dejavnik velikega in trajnega pomena.
1 . in 2. avgusta 1937 je bil tudi ustanovni kongres Komunistične stranke 
Hrvatske. V njegovem razglasu je med drugim bilo rečeno: »Ustanovitev Ko­
munistične stranke Hrvatske ni naključna, ampak izvira iz dolgotrajnega boja 
Komunistične stranke Jugoslavije, ki je branila ne samo interese delavskega 
razreda, ampak je imela na svoji zastavi vedno zapisano tudi idejo nacionalne 
svobode, enakopravnosti in bratstva med narodi... Med delavskimi interesi 
in pravimi interesi hrvatskega naroda ni in ne more biti neskladnosti, ker so 
delavci kot del svojega naroda krvno zainteresirani, da bo narod svoboden, da 
mu bo zagotovljen razvoj, da bo spoštovano vse, kar je lepega in naprednega 
v njegovih tradicijah in kulturi. V boju za te ideale se bojujemo tudi proti 
narodni zagrizenosti (šovinizmu), ker vemo, da sta pravi napredek in svoboda 
hrvatskega naroda zagotovljena samo v bratski slogi in sodelovanju z drugimi 
jugoslovanskimi narodi.«1 3 2
Ni naša naloga govoriti o političnem pomenu ustanovitve KP Slovenije in 
Hrvatske, treba pa je omeniti vsaj najnujnejše o nadaljnjem oblikovanju 
programa KPJ v narodnem vprašanju. Obenem z ustanovitvijo slovenske in 
hrvatske komunistične stranke, piše Pregled zgodovine ZKJ, je dozorelo spo­
znanje, da je treba še jasneje formulirati gledišča o narodnem vprašanju 
v celoti.1 3 3
»Takrat je v partiji prvič neposredno nastalo tudi vprašanje nacionalne 
usode srbskega naroda. Treba je bilo odstraniti ostanke nejasnosti in negoto­
lB o Boris Kidrič, Za enotnost delavskega razreda Slovenije. Zbrano delo I, 
stran 2 9 0 .
1 3 1 Arhiv CK ZKS, zbirka Edvard Kardelj — Gradivo za knjigo Razvoj slo­
venskega narodnega vprašanja.
1 3 2 Zgod. arhiv KPJ, knjiga II, str. 409—4 1 4 .
m Pregled zgodovine ZKJ, Ljubljana 1 9 6 3 , stran 1 8 6 . Ves odstavek je povzet 
po tem delu.
vosti v pogledu njegove nacionalne perspektive, se odločneje omejiti pred 
stališči posameznih meščanskih strank, ki so v svoji politični propagandi do­
stikrat izenačevale srbski narod z velikosrbsko hegemonistično buržoazijo. 
Naglašeno je bilo stališče, da mora srbski narod z lastnimi silami zavrniti 
takšne obdolžitve in si v skupnem boju z drugimi jugoslovanskimi narodi 
priboriti svoje mesto v skupnosti enakopravnih narodov ter zagotoviti svoj 
svobodni nacionalni razvoj.«
Zdaj ni bilo več treba razčiščevati kakih načelnih vprašanj, ampak konkre­
tizirati politiko KPJ z že uveljavljenih izhodišč. Politika novega vodstva s to­
varišem Titom se — kot vseh drugih problemov — tudi te naloge ni lotevala 
akademsko, ampak postopno in primerno potrebam revolucionarne politične 
akcije. Ni šlo za sestavljanje lepih programov, ki bi ostali sami sebi namen, 
ampak za oblikovanje rešitev takrat, ko je položaj terjal njihovo rešitev. 
Tako najdemo npr. sredi junija 1939 v pismu tovariša Tita Dimitrovu tudi tale 
stavek: »Takoj moramo zavzeti jasno stališče glede nacionalnega vprašanja 
v Vojvodini, Bosni in Hercegovini, črni gori in Makedoniji. Ta vprašanja so 
zdaj postala zrela iz notranjih in zunanjih političnih vzrokov.«1 3 4 Osnovna sta­
lišča za celoten nacionalni problem v Jugoslaviji, ki so potem dokazala svojo 
upravičenost med narodnoosvobodilno vojno, so bila jedrnato formulirana 
v resoluciji V. državne konference 19. do 23. oktobra 1940 v Zagrebu. V celoti 
se glasijo:
»V teh usodnih dneh imperialističnega osvajanja, ko se z grobim nasiljem 
uničujejo ostanki svobode in neodvisnosti malih narodov in se špekulira z za­
tiranimi narodi posameznih držav za uresničevanje svojih osvajalskih na­
menov, se pred našo partijo v še ostrejši obliki postavlja ena izmed najpo­
membnejših in aktualnih nalog — boj za nacionalno enakopravnost zatiranih 
narodov in narodnih manjšin Jugoslavije:
a) boj za enakopravnost in samoodločbo makedonskega naroda proti za­
tiranju s strani srbske buržoazije, hkrati pa tudi vztrajno razkrinkovanje itali­
janskih in bolgarskih imperialistov in njihovih agentov, ki prav tako hočejo 
z demagoškimi objubami podjarmiti makedonski narod;
b) boj za enakopravnost in samoodločbo črnogorskega naroda, hkrati pa 
tudi odločen boj proti vodstvu federalistov, ki s pomočjo italijanskih imperia­
listov pripravljajo nov jarem črnogorskemu narodu;
c) boj za svobodo in enakopravnost albanskih manjšin na Kosovem, Me­
tohiji in Sandžaku, hkrati pa tudi boj proti italijanskim agentom, ki skušajo 
v teh krajih z različnimi obljubami zavarati potlačene Albance in izzvati vojni 
spopad v tem delu Jugoslavije;
d) boj proti kolonizatorskim metodam srbske buržoazije v teh področjih 
in izgon vseh tistih koloniziranih elementov, ki z njihovo pomočjo srbska 
buržoazija zatira makedonski, albanski in druge narode;
e) boj za svobodo in enakopravnost madžarske, romunske, nemške in dru­
gih nacionalnih manjšin v Vojvodini, hkrati pa tudi boj proti poskusom 
madžarskih, nemških in drugih reakcionarjev, da bi z imperialistično osvajalno 
vojno baje rešili nacionalno vprašanje v tem in drugih področjih;
f) boj proti poskusom srbske in hrvatske buržoazije, da bi si medsebojno 
delili Bosno in Hercegovino, ne da bi vprašali narode teh področji; komunisti
1 3 4 Pismo Walterja (Tito) Georgiu (Dimitrovu) okrog 2 0 . junija 1 9 3 9 . Arhiv CK 
ZKS, KI LXXXIII/3913.
menimo, da se morajo narodi Bosne in Hercegovine sami odločiti in najti 
rešitev za ureditev v teh področjih z avtonomijo ali podobnim;
g) boj za resnično rešitev nacionalnega vprašanja Hrvatov in Slovencev, 
toda proti zločinskemu dogovarjanju in sporazumevanju med srbsko, hrvatsko 
in slovensko buržoazijo na račun delovnega ljudstva teh dežel.«1 3 5
Na začetku vojnega časa, ki je pripeljal do narodnoosvobodilnega boja in 
ljudske revolucije, jugoslovanski komunisti glede vprašanja o razmerju med 
jugoslovanskimi narodi in o svoji vlogi v vrstah vsakega izmed njih, niso bili 
praznih rok.
1 3 5 Resolucija V. državne konference KPJ. Proleter, januar 1 9 4 1 .
Komunistična partija Jugoslavije in nacionalno vprašanje 
v prvi jugoslovanski državi
Referat se naslanja predvsem na gradivo znanstvenega posvetovanja ob 
50. obletnici Oktobrske revolucije in 30. obletnici ustanovnega kongresa ko­
munistične partije Slovenije, ki je bilo v Ljubljani od 2. do 4. novembra 1967 
(Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, VII, 1967).
Temeljni dokumenti za to tematiko so javnosti lahko dostopni že dve 
desetletji (Istorijski arhiv KPJ) in so še danes poglavitno gradivo, ki se nanj 
naslanjajo naše razprave. Tako nastaja v nekem smislu nevarnost, da se 
koncentriramo predvsem na različne interpretacije istih dejstev in doku­
mentov.
Postavlja se tudi vprašanje natančnosti objave teh dokumentov, predvsem 
dokumentov kominterne, ki so bili prevedeni v srbohrvatski jezik v razmerah 
ilegalnega dela pred več kot štirimi desetletji in katerih originali so nam 
neznani. Glede resolucije V. plenuma komunistične internacionale o nacio­
nalnem vprašanju v Jugoslaviji je npr. bil že izražen dvom o adekvatnosti 
prevoda v točki, ki govori o obveznosti odcepitve. (Prispevki, str. 272.)
Medtem je postala dostopna še večja količina dokumentov o delovanju 
KPJ iz arhivov kominterne. To dragoceno gradivo pa bo mogoče oceniti 
in pritegniti v historično sintezo šele, ko bodo dostopni dokumenti enega 
poglavitnih faktorjev oblikovanja politike komunistične partije, tj. dokumenti 
same kominterne. Ti so nam do sedaj znani le v zelo redkih fragmentih.
Politika KPJ v nacionalnem vprašanju je bila enotna. Vendar ima ta enot­
nost nekakšno dvojno strukturo: prvič, njena konkretizacija ni enkratna, 
ampak se uresničuje v več variantah na vsakem nacionalnem področju po­
sebej: in drugič, izkušnje, pridobljene iz konkretizacije na posameznih nacio­
nalnih področjih, vplivajo, posebno še v času prizadevanj za ljudsko fronto, 
na oblikovanje te enotne politične linije. Takšna dvojnost terja od razisko­
valca, da se ne omejuje le na študij splošnih obrisov te politike, ampak mora 
obenem izhajati tudi iz študija njenega konkretnega uresničevanja na posa­
meznih nacionalnih področjih. To je zato izrazito skupna naloga zgodovinarjev 
vseh naših narodov in narodnosti in v tem smislu za enega posameznika prak­
tično nerešljiva. Upoštevanje takšne dvojnosti strukture politike komunistične 
partije v nacionalnem vprašanju pomaga tudi proti že omenjeni nevarnosti, 
da bi se preveč omejili zgolj na interpretiranje že znanih temeljnih dejstev in 
dokumentov.
_Pristop v našem primeru je študij obče politike komunistične partije na 
temelju njene konkretizacije ob slovenskem nacionalnem vprašanju in vpliv 
izkušenj te konkretizacije na oblikovanja obče politike. Pregledovanje konkre­
tizacij na drugih nacionalnih področjih je nezadostno, naslonjeno na literaturo 
in omejeno predvsem na nekaj komparativnih momentov.
Znana in nesporna so nekatera temeljna dejstva. Na začetku gleda KPJ na 
Jugoslavijo kot na nacionalno enotno državo, kjer se nacionalno vprašanje 
pojavlja le kot vprašanje nacionalnih manjšin (med katere v začetku prišteva 
tudi Makedonce) in kot vprašanje državnih meja. Čim večja enotnost delav­
skega razreda enotne jugoslovanske nacije za revolucionaren spopad z buržoa- 
zijo te nacije, to je poglavitna izhodiščna misel prvega obdobja. Ker en del
te buržoazije nacionalno enotnost razbija in s tem vnaša zmedo v jasne raz­
redne fronte in posredno ogroža enotnost samega delavskega razreda, hoče 
KPJ nacionalno enotnost aktivno braniti.
V drugi stopnji, ki se začenja leta 1923, sprejme KPJ kot izhodišče svoje 
politike ugotovitev, da je Jugoslavija večnacionalna država z nerešenim nacio­
nalnim vprašanjem, kjer meščanstvo enega naroda zatira druge narode. V 
notranji polemiki proti stališčem, ki v nerešenem nacionalnem vprašanju ne 
vidijo elementa revolucije, ampak zgolj vprašanje revizije ustave, se ob inter­
vencijah komunistične internacionale uveljavi stališče o revolucionarnem zna­
čaju tega vprašanja, stališče, da je to vprašanje odločilnega pomena za stik 
revolucionarne delavske stranke z množicami in da je njegovo rešitev treba 
terjati na temelju pravice narodov do samoodločbe v vseh oblikah. Geslo o 
samoodločbi se končno, po več fazah, zaostri v zahtevo po obveznosti odce­
pitve, v dezinteres revolucionarne stranke za obstoj jugoslovanske države kot 
versajske imperialistične stvaritve. V najostrejši obliki izrazi to stališče IV. 
kongres KPJ novembra 1928, ko ugotovi, da je »številna in globoka nasprotja 
znotraj države SHS«, ki so nastale že s samo njeno ustanovitvijo, »mogoče 
rešiti samo z zlomom te državne tvorbe«.
Geslo o obveznosti odcepitve prevladuje v tretjem obdobju, ki je obenem 
čas najhujših udarcev Aleksandrove diktature revolucionarni stranki in čas 
krize v njenem vodstvu. Vodstvo KPJ forsira zamisel narodnorevolucionarnih 
gibanj, tj. zvezo partije z levimi krili nacionalnih gibanj v tekmi z meščan­
skimi nacionalnimi vodstvi.
In končno, četrto obdobje, ki je v znamenju politike ustvarjanja proti­
fašistične ljudske fronte. Dve značilnosti se uveljavita: 1 . komunistična partija 
izhaja iz spoznanja, da je zgodovinska naloga delavskega razreda prevzeti ne­
posredno odgovornost za razrešitev nacionalnega vprašanja in da morajo ko­
munisti zato postati vodilni dejavnik nacionalnih gibanj vsakega jugoslovan­
skega naroda; 2. komunistična partija izrazi spričo grožnje mednarodnega 
fašističnega imperializma skupno življenjsko potrebo vseh jugoslovanskih na­
rodov, da posamezne interese svoje nacionalne osvoboditve in razvoja uresni­
čijo v okviru že obstoječe skupne države. Njihovi medsebojni odnosi naj 
bodo urejeni na temelju suverenega, enakopravnega sporazuma. V imenu takš­
ne izvršitve njihove pravice do samoodločbe so pripravljeni in dolžni skupno 
jugoslovansko državo braniti pred fašistično napadalnostjo, boj za uveljavitev 
pravice do samoodločbe pa na vsakem koraku povezovati z bojem za revolu­
cionarno demokratično preosnovo Jugoslavije. Najvidnejši izraz nove usme­
ritve KPJ v nacionalnem vprašanju je ustanovitev nacionalnih komunističnih 
partij Hrvatske in Slovenije, v perspektivi pa tudi Makedonije. Boj za novo 
usmeritev se neposredno preplete z bojem za prenovitev strankinega vodstva, 
za njegovo definitivno vrnitev v domovino in za samostojno razreševanje pro­
blemov ljudskega boja v Jugoslaviji. Odločilna utrditev teh novih elementov 
je dosežena že pred fašističnim napadom na Jugoslavijo in se najpopolneje 
izrazi v delu V. državne konference jeseni 1940.
V razpravah med zgodovinarji se pojavlja vprašanje, ali je treba v našte­
tih stopnjah gledati predvsem razne faze revolucionarne taktike, prilagojene 
vsakokratnemu položaju, revolucionarno reagiranje na dialektiko družbenega 
razvoja, ali pa je treba v teh stopnjah videti tudi — ali celo predvsem — izraz 
določenega razvoja v spoznavanju mesta in nalog revolucionarne stranke de­
lavskega razreda jugoslovanskih narodov pri razrešitvi trajnejših zgodovin­
skih problemov družbenega razvoja v tem delu Evrope. Najbolj se to vpra­
šanje pojavlja ob spremembah v odnosu KPJ do jugoslovanske države, v oce­
nah njenega zgodovinskega pomena in njenih možnosti kot okvira družbene 
revolucije.
Ne moremo globlje seči v to pomembno razpravljanje, toda ne moremo 
se tudi vzdržati misli, da se v teh stopnjah res izraža tudi postopnost spo­
znanja pri delavski revolucionarni stranki, da je samostojna izvršitev njenega 
zgodovinskega poslanstva nedosegljiva, če ne izhaja od upoštevanja obstoja 
in smeri gibanja narodov na tem terenu kot razmeroma trajnih splošnih 
dejstev družbenega razvoja. Ob tem se nedvomno poglablja tudi teoretično 
spoznanje o bistvu družbenega fenomena naroda.
Začetno stališče jugoslovanskih komunistov o Jugoslaviji kot nacionalno 
enotni državi je eno izmed vprašanj, ki terja še dosti konkretne raziskave. 
Treba bo upoštevati tudi manj znana dejstva, npr., da so si komunisti jugo­
slovanskih narodov, ki so se organizirano vrnili iz sovjetske Rusije v domo­
vino, zamišljali Jugoslavijo kot socialistično, večnarodno, federativno državo. 
S takšno zamislijo je skupina »Vasa Pelagič« še pred kongresom zedinjenja 
stopila v diskusijo z vodstvom srbske socialne demokracije, to pa je uveljavilo 
stališče o enotnem jugoslovanskem narodu. — črnogorski povrnjenec iz Sov­
jetske Rusije Vukašin Markovič izraža stališče o federaciji še 1 . 1921. — Treba 
bo upoštevati, da je še po ustanovitvi KPJ kominterna izražala drugačno mne­
nje o nacionalnem položaju in vprašanju v Jugoslaviji (tako v proglasu »Prole­
tariatu balkansko-podonavskih dežel« pred vukovarskim kongresom). Tudi 
splošno sprejeto tezo, da je takšno stališče izviralo predvsem iz socialdemo­
kratske tradicije, je treba diferencirati, saj se pri analizi te tradicije pri po­
sameznih jugoslovanskih narodih takoj pokažejo precejšnje razlike, predvsem 
pa dejsltvo, da nikakor ni bila vsa usmerjena k negiranju nacionalnega vpra­
šanja in k jugoslovanskemu unitarizmu.
Pri Slovencih se je treba spomniti Cankarjevega -pogleda na bodočo 
državo južnih Slovanov kot federativne republike enakopravnîîTnarodov, po­
tem federalističnega koncepta »Socialistične omladine« iz marca 1918, tkim. 
čikaške izjave na pobudo Etbina Kristana junija 1917 v ZDA, pa tudi federa­
lističnih pogledov, ki jih je zastopal, čeprav ne na nacionalni podlagi, poznejši 
predstavnik levice v socialističnem gibanju v Sloveniji ing. Dragotin Gustinčič 
v reviji »La Yougoslavie«, ki jo je v letih 1917/1918 izdajal še z drugimi jugo­
slovanskimi emigranti v Švici v opoziciji tako nasproti srbski vladi kot tudi 
Jugoslovanskemu odboru. Spet drugačna je tradicija srbske socialne demokra­
cije, ki je svojo pozornost usmerjala bolj na Balkan in manj na probleme 
južnih Slovanov v habsburški monarhiji in ki Jugoslavijo kot samostojen 
politični cilj, ne oziraje se na balkansko federacijo sprejme šele med prvo 
svetovno vojno. Tu je stališče Krste Popoviča o Črni gori kot enakopravni 
enoti v balkanski konfederaciji iz leta 1911 in najbrž še več podobnega. Trqba 
je misliti tudi na to, da pojmovanje jugoslovanske etnične unitarnosti ne pri 
srbski socialni demokraciji, ne pri socialističnih strankah drugih jugoslo­
vanskih narodov že spočetka ni obsegalo Makedoncev. Nekateri so že pravilno 
spoznavali njihovo narodno individualnost (npr. Henrik Tuma pred vojno).
Tudi pojmovanje konkretne vsebine gesla o samoodločbi narodov pri so­
cialistih jugoslovanskih narodov je potrebno konkretne analize. Medtem ko je 
za revolucionarno stranko v Rusiji načelo samoodločbe pomenilo v prvi vrsti 
pot k prostovoljni ohranitvi okvira nekdanje carske države kot okvira socia­
listične revolucije, se je pri jugoslovanskih narodih ob koncu svetovne vojne 
pravica do samoodločbe predstavljala v političnem življenju predvsem kot
pravica na njihovo državno zedinjenje in razbitje državnih sklopov, ki to 
zedinjenje preprečujejo. Vtis, da je z zedinjenjem ravno ta pravica izrabljena 
za ustanovitev nove države, ki jo mora proletariat le prevzeti, je bil naraven. 
Tudi za slovenske komuniste ugotovimo, da so na ustanovitev Jugoslavije in 
samoodločbo gledali v tem smislu in da so nacionalno vprašanje močno ob­
čutili le kot mejno vprašanje, ki je za Slovence bilo tako pereče.
Okoliščina, da se je po sklepu II. državne konference in po izidu knjige 
Sime Markoviča razprava o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji in o stališčih 
KPJ tako naglo razrasla, opozarja na dejstvo, da se je v vrstah jugoslovanskih 
komunistov že dalj časa pojavljala pobuda za revizijo stališč v nacionalnem 
vprašanju. Po trditvah iz tistega časa, je vodstvo partije dotlej takšno disku­
sijo zadrževalo (Glas svobode, 6. december 1923, št. 34). Moša Pijade in Živko 
Jovanovič sta že februarja 1921 izdelala (na temelju resolucije II. kongresa 
kominterne o nacionalnem vprašanju, ki pa se položaja v Jugoslaviji nepo­
sredno ni dotikala) svoj predlog resolucije o nacionalnem vprašanju, katerega 
pa vodstvo ni nikoli dalo v diskusijo, »jer se izbegavalo da se o tom pitanju 
donese odredjeno partijsko gledište« (Radnik — Delavec, Beograd, 11. no­
vember 1923, št. 90; ponatis v M. Nikolič — David Atlagič, O nacionalnom pi­
tanju, Beograd 1967). Pobuda za revizijo stališč o nacionalnem vprašanju je 
prihajala tudi iz vrst slovenskih in hrvaških komunistov.
Knjiga Sime Markoviča je vzlic svojim zmotam že na začetku diskusije
o nacionalnem vprašanju tako rekoč že vnaprej odločila nekatera vprašanja, ki 
poslej v bistvu niso bila več sporna. Predvsem vprašanje o enem ali več 
narodih v Jugoslaviji in o heeemonističnem bistvu teorije o narodni enotnosti. 
Tudi načelno priznanje pravice na samoodločbo in samostojno državno eksi­
stenco Slovencem in Hrvatom je bilo pomembno. Šele prakticistično zanikanje 
te pravice nesrbskim narodom, nemarksistična razlaga bistva nacionalnega 
vprašanja in nacionalnih gibanj, je bilo tisto, kar ni zdržalo kritike in je bilo 
zavrnjeno na tretji državni konferenci januarja 1924.
Vsa ta diskusija še ni posebej obdelana. Naj omenim le poročilo napisano 
za kominterno ob koncu leta 1923, ki posebno naglaša vlogo komunistov iz 
Hrvatske in Slovenije za uveljavljanje pravilnega stališča v nacionalnem vpra­
šanju in da mora partija to vprašanje napraviti za izhodišče vseh svojih pri­
hodnjih nastopov. — Znani so dokumenti III. državne konference in njihov 
pozitivni pomen, znane so tudi njihove pomanjkljivosti posebej še glede make­
donskega in črnogorskega naroda. V tej zvezi naj omenim nekoliko zgodnejšo 
politično resolucijo pokrajinske konference KP za Slovenijo, ki nacionalno 
vprašanje jasno postavlja kot pot k množicam za revolucionarni boj, ki ne 
dvomi glede narodnih individualnosti v Jugoslaviji, tudi ne glede Makedoncev, 
upošteva posebnost etnične strukture Bosne in Hercegovine in jo predvideva 
kot samostojno republiko, prav tako Črno goro, in ki samoodločbo postavlja 
obenem s federativno združitvijo. Stališča, ki jih je zgodovina potrdila po­
zneje in ki v dokumentih III. državne konference niso bila tako jasno uve­
ljavljena.
Po III. državni konferenci se diskusija oziroma polemika o nacionalnem 
vprašanju čedalje bolj omejuje na vprašanje tolmačenja pravice narodov na 
samoodločbo do odcepitve. Znano je, da je resolucija V. kongresa kominterne 
julija 1924 to pravico tolmačila kot obveznost narodov za odcepitev, da je 
v začetku novembra 1924 platforma sporazuma med levico in desnico v KPJ 
takšno tolmačenje opustila, da je nato CK to platformo zavrnil in v svojem 
sklepu poudaril, »da pomaže pokrete ugnjetenih nacija u cilju formiranja
nezavisnih država tako Hrvatske, Slovenije, Makedonije i Crne gore, tako 
i radi oslobodjenja Albanaca,« znano je, da je Stalin marca 1925 v jugoslo­
vanski komisiji izvršnega komiteja kominterne naglašal,- da se pravica na 
odcepitev ne sme tolmačiti kot dolžnost in da je treba predvideti možnost 
preobrazbe jugoslovanske države v federacijo avtonomnih nacionalnih držav, 
znano je, da se je sovjetska vlada že pred tem, 12. avgusta 1924, izrekla za 
federativno preosnovo Jugoslavije na osnovi pravice narodov na samoodločbo, 
znano je, da tudi resolucija V. razširjenega plenuma izvršnega komiteja ko­
minterne aprila 1925 o jugoslovanskem vprašanju zahteva le dosledno pod­
poro uveljavljanju pravice narodov do samoodločbe, pri čemer dopušča vse 
oblike izvršitve te pravice, od pokrajinske avtonomije, do odcepitve in fede­
rativnega združevanja nacionalnih držav, da kot osnovno geslo postavlja za­
htevo po federaciji delavsko kmečkih republik na Balkanu, znano je, da so 
v tem smislu bili tudi sklepi III. kongresa KPJ junija 1926 na Dunaju in 
znano je končno, da je IV. kongres v začetku novembra 1928 znova močno 
zaostril usmeritev k obveznosti za odcepitev in izrazil geslo o zlomu jugoslo­
vanske države.
O vprašanju, odkod takšna nihanja in o pravem pomenu gesla o t. i. 
razbijanju Jugoslavije je že nekaj literature in tudi različnih pogledov, ki pa 
vsi slonijo na različni interpretaciji istih dokumentov. Opozorim naj na raz­
lago dr. Dušana Kermavnerja, ki ima deloma tudi značaj osebnega pričevanja. 
Po tej razlagi gre v tej zadevi predvsem za izraz boja med obema frakcijama 
v jugoslovanski partiji, pri čemer je za frakcijo Sime Markoviča osrednji credo 
bil obramba okvira Jugoslavije pri reševanju narodnega vprašanja, medtem 
ko je njemu nasprotna frakcija ta okvir zavračala. Spremembe pri kominterni 
v tolmačenju pravice do odcepitve pa so predvsem izraz omahovanja pod vpli­
vom te in druge frakcije. Zaostritev IV. kongresa k odcepitvi je mogoče razu­
meti le iz takrat zaključevanega boja proti frakciji Sime Markoviča. — KPJ 
vzlic takim geslom v resnici nikoli ni vodila akcije oziroma politike s ciljem 
razbijanja Jugoslavije. (Prispevki, str. 270—273).
Tudi ta razlaga najbrž ne more docela zavrniti teze, da je do gesla o obvez­
nosti odcepitve prišlo predvsem pod vplivom kominterne, saj ni dvoma, da je 
IV. kongres KP Jugoslavije do takšnih stališč prišel tudi pod vplivom ocen 
splošnega mednarodnega položaja in perspektive revolucionarnega razvoja, 
kakor jih je zarisal VI. kongresrkominterne. Glede akcij za razbitje jugoslo­
vanske države pa je treba ugotoviti, da jih res ni bilo. Dokumenti samega IV. 
kongresa navajajo k oceni, da gre tu za taktiko. Dejstvo, da se geslo o ob­
veznosti odcepitve pojavlja vztrajno tja do leta 1935, se ne da pojasniti zgolj 
z učinki frakcijskega boja in hotenjem preprečiti, da bi Jugoslavija sodelovala 
v kaki vojaški protisovjetski akciji. Treba je upoštevati, da ima to geslo svoj 
pendant v istočasnem geslu o sporazumaštvu buržoaznih nacionalnih vodstev 
in treba ga je razumeti tudi kot izraz koncepta, kako naj se komunistična 
partija bojuje za vpliv med množicami, ki so pod političnim vplivom meščan­
skih nacionalnih vodstev. Dosegla bi to v nekakšnem tekmovanju s temi 
meščanskimi vodstvi, tako da bi postavljala še radikalnejše nacionalne za­
hteve. To je vsekakor misel, ki se izraža že v resoluciji V. plenuma izvršnega 
komiteja komunistične internacionale o jugoslovanskem vprašanju aprila 1925 
(Jci pravi: »Nikakva bojazan od rasplamsavanja nacionalnih strasti nesme da 
partij u zadrži od toga da u tome naj važni jem pitanju svim svojim silama 
apelira na mase. Bude li se ona plašila plamenih elemenata nacionalnih po- 
kreta onda ona neče nikada postati pobedonosni vodja velikog revolucionarnog
narodnog pokreta, koji če u Jugoslaviji nastati iz revolucionarne kombinacije 
radničkog, seljačkih, i nacionalno-oslobodilačkih pokreta«. Istorijski arhiv 
KPJ/H, str. 436) Iz takšnih preudarkov je izrasla tudi zamisel o narodno- 
revolucionamih gibanjih, ki pomeni glavno preokupacijo partijskega vodstva 
v emigraciji od leta 1932 vse tja do 1935.
Naglašanje leninističnega načela pravice narodov do samoodločbe v nacio­
nalni politiki KPJ, ne glede na deformacije v interpretiranju, je povečalo in­
teres komunistov posameznih narodov, vodstva KPJ v celoti in tudi KI za 
izdelavo nacionalnih programov posameznih narodov. Predvsem je šlo za 
narode, katerih problem je bil internacionalen oziroma meddržaven, za Ma­
kedonce in Slovence, deloma tudi za Hrvate. Časovno in logično se ujema 
sklep V. kongresa KI o konkretizaciji gesla o samoodločbi za Hrvatsko, Slo­
venijo in Makedonijo z njenim naročilom komunistični partiji Italije, da se 
mora o tem sporazumeti z jugoslovansko partijo. Že stara prizadevanja slo­
venskih komunistov tako v Italiji kot v Jugoslaviji, pa tudi Avstriji, naj komu­
nistične partije držav, med katere so Slovenci bili razdeljeni, koordinirajo 
svojo politiko v slovenskem vprašanju, so tako končno dobila najvišjo sankcijo. 
Tako v primeru Makedoncev kot Slovencev je pravica do samoodločbe bila 
konkretno dopolnjena s priznanjem pravice na nacionalno teritorialno zedi­
njenje. V času poskusov za realizacijo zamisli o narodno revolucionarnih gi­
banjih, formulira KPJ na pobudo hrvatskih in slovenskih komunistov nacio­
nalne programe za Hrvate in Slovence, aprila 1934 pride do pomembne skupne 
izjave komunističnih partij Jugoslavije, Italije in Avstrije o slovenskem vpra­
šanju. Neodvisno in zedinjeno Makedonijo je zahtevala že III. državna konfe­
renca leta 1923, IV. kongres to še zaostri.
V zvezi z nacionalnimi problemi meddržavnega značaja se postavlja tudi 
vprašanje politike KPJ nasproti nacionalnim manjšinam. Vprašanje njihove 
nacionalne identifikacije nikoli ni bilo dvomno; gre za vprašanje, kako se je 
v njihovem primeru uporabljalo geslo o nacionalni samoodločbi. Tu se ome­
njeno geslo »o osvoboditvi Albancev« pojavi v povezavi s tezo o obveznosti 
odcepitve že konec 1924. IV. kongres KPJ je takšno pravico do samoodločbe 
izrecno priznal Albancem in Madžarom. Okrožnica CK vsem PK iz oktobra 
1934 med glavnimi nalogami stranke še našteva tudi boj za samoodločbo 
nacionalnih manjšin s pravico na odcepitev (Arhiv CK ZKS, fond KI LXXXIII 
227—229.) V času nove ljudsko frontne usmeritve KPJ in gesla za obrambo 
Jugoslavije se postopoma izoblikujejo rešitve, kakršne izrazi V. državna kon­
ferenca.
Očitno je pomen ustanovitve nacionalnih partijskih organizacij, dopolnje­
nih še z nacionalnimi političnimi in vojaškimi vodstvi med vojno za to, da se 
izrazijo in dosežejo zgodovinsko zmago predvsem tisti momenti pri jugoslo­
vanskih narodih, ki jih medsebojno povezujejo. Prav pred kratkim je nanj 
opozoril tudi predsednik Tito na jubileju makedonskega sobranja.
Okrog sklepa o ustanovitvi nacionalnih komunističnih strank pa je še 
marsikaj nedognanega. Tako se sprašujemo, ali je ta sklep še del starega ali 
pa že začetek novega koncepta komunistične partije in zakaj je veljal samo 
za Hrvatsko in Slovenijo oziroma načeloma za Makedonijo.
Zadovoljiv odgovor na prvi krog vprašanj je gotovo v zvezi s tem, kje in 
kdaj se je ideja o ustanovitvi nacionalnih partij pojavila. Časovno se ujema 
z intenzivnimi diskusijami o slovenskem nacionalnem vprašanju v vodstvu 
KPJ in v okviru kominterne. Potrebno je še nadaljnje preučevanje okoliščin 
nastanka tega sklepa. Za zdaj lahko rečemo, da se ujema z diskusijami in
sklepi o slovenskem vprašanju v vodstvu KPJ in v KI in posebej še o izjavi 
treh partij. To izjavo najbrž lahko jemljemo kot kontekst za razumevanje 
sklepa IV. državne konference. Oba, izjava in sklep, odražata prelomne ten­
dence v mednarodnem delavskem gibanju k novi ljudsko frontni usmeritvi, 
obenem pa vsebujeta še stare koncepte. Kakor bi bilo napačno v tem sklepu 
že videti izraz spremenjenega stališča do jugoslovanskega okvira in tudi že 
opustitev s tem starim stališčem zvezanega koncepta narodnorevolucionarnih 
gibanj, ga ni treba ločevati od ideje ljudske fronte, ki je bila izražena, čeprav 
nepopolno in nedosledno, na isti državni konferenci. Prav gotovo ni slučajno, 
da je splitski plenum CK KPJ junija 1935, ki pomeni že veliko odločnejšo 
usmeritev k politiki ljudske fronte, sklep o ustanovitvi nacionalnih partij 
interpretiral prav s stališča boja za ljudsko fronto in ga kot takega postavil 
takorekoč v središče politične akcije jugoslovanske partije. Najbrž tudi ni 
brez pomena, da je v letih 1933— 1934 vodstvo partije v tujini bilo že soočeno 
z dejstvom novega dejanskega usmerjanja v nacionalnem vprašanju komuni­
stov aktivnih v domovini in da je moralo zavzeti stališče tudi do prvega teo­
retičnega izraza tega usmerjanja, do Brodarjevega — Kardeljevega članka o 
nacionalnem vprašanju v »Književnosti«.
Glede vprašanja, zakaj se CK že tisti trenutek ni postavil na stališče, da 
je treba ustanoviti nacionalne partije tudi pri drugih narodih Jugoslavije, so 
rezultati podrobne raziskave že napovedani (tov. Pero Damjanovič). Tu naj 
le omenimo, da vsebuje že prva utemeljitev zamisli o nacionalnih partijah 
(pismo »Bistremu«) važno omejitev: zamisel velja le za »nacionalno zatirane 
dežele, ki so kompaktne...« Nedvomno gre pri tem za etnično kompaktnost. 
Po tem kriteriju so bile iz zamisli izključene Srbija, Bosna in Hercegovina in 
seveda Kosovo in Vojvodina. Tako ostaja odprto pravzaprav le vprašanje Črne 
gore. Ali gre tukaj za nezadostno razčiščenost pogledov na črnogorsko nacio­
nalno vprašanje pri komunistih samih, ali za izraz dejstva, da je v Črni gori 
pomemben del demokratičnih protifašističnih opozicijskih sil zavračal posebni 
nacionalni koncept Črne gore (Dimitrije-Dimo Vujovič, Ujedinjenje Crne gore
i Srbije, stran 546), ali še za druge momente, to je treba še pojasniti. Čeprav 
je očitno, da gre pri sklepu o nacionalnih partijah tudi za določeno posne­
manje organizacijske nacionalne strukture sovjetske partije (menda tudi polj­
ske), je ta odločitev za Jugoslavijo bila vendarle nekaj specifičnega in ni bila 
kako splošno pravilo za partije v večnacionalnih državah (KP ČSR je npr. 
bila ves čas enotna, posebna KP Slovaške je bila ustanovljena šele po razpadu 
češkoslovaške države).
Znane so v glavnih obrisih spremembe v mednarodnem položaju in pa v 
jugoslovanskem notranjem razvoju, ki so narekovale tudi spremembe v usme­
ritvi političnega dela KPJ. Usmeritev k boju za ljudsko fronto proti nevarnosti 
fašizma doma in v mednarodnih razmerjih, ki je ogrožala svobodo in neod­
visnost vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti, je terjala tudi drugačno 
opredelitev razmerja do jugoslovanskega državnega okvira, ki se naj v njem 
razvije nadaljnji demokratični in revolucionarni boj. Čeprav v zvezi s tem ne 
smemo podcenjevati vpliva spremenjenih ocen sovjetskega vodstva o med­
narodnem položaju in o vlogi Jugoslavije kot elementa odpora proti grozeči 
fašistični agresiji, je vendar popolnoma nedvomno, da je za demokratične 
sile jugoslovanskih narodov in narodnosti poudarjeni pozitivni odnos KPJ 
do Jugoslavije v obliki gesla obrambe pred nevarnostjo fašistične agresije, 
bil dejstvo, ki je ustrezalo njihovim trajnejšim temeljnim in aktualnim inte­
resom, predvsem pa je zanje pomenilo čisto konkreten del boja proti fašizmu.
Skupni interes jugoslovanskih narodov je v tern zgodovinskem položaju po­
treboval politično silo, ki bi ga mogla zajeti in izraziti in ta zgodovinska 
vloga je pripadla revolucionarni stranki delavskega razreda jugoslovanskih 
narodov. Njen uspeh pa ni bil kaka samodejna posledica progresivne vloge 
delavskega razreda v družbenem razvoju, niti ne samo posledica subjektivnega 
spoznanja KPJ o zahtevi in možnostih zgodovinskega trenutka. Ta dosežek 
je bil uresničen z napori v zelo konkretnih oblikah. Ena poglavitnih je bila 
ta, da so komunisti vsakega jugoslovanskega naroda dejansko delali na tem, 
da postanejo zares vodilni nacionalni dejavnik v življenju tega naroda in da 
so na tej poti dosegli že pomembne uspehe. Ti uspehi so v svoji vsoti krepili 
revolucionarni vpliv in postojanke komunistične partije Jugoslavije kot celote 
in na tej osnovi se je mogla uveljaviti dejansko obstoječa vzajemnost inte­
resov jugoslovanskih narodov in narodnosti in odigrati svojo pozitivno vlogo 
v nadaljnjem razvoju. V takšnem razvoju protifašistične ljudskofrontne akcije 
je bila nakazana tudi poznejša pot zmage ljudske revolucije v narodno osvo­
bodilni vojni, ki je bila izbojevana v okviru vsakega naroda Jugoslavije po­
sebej in v vseh skupaj. To očitno izhaja iz proučevanja razvoja ljudske fronte 
npr. pri Slovencih in Hrvatih. In če standardno zgodovinsko delo o rojstvu 
makedonskega naroda (Dragan Taškovski) ugotavlja, da je KPJ pri prizna­
vanju dejstva obstoja posebnega makedonskega naroda bila v okviru medna­
rodnega delavskega gibanja ne samo najbolj iniciativna, ampak tudi edina 
povsem iskrena in da je s prav takšno marksistično nacionalno politiko po­
večala svojo avtoriteto pri makedonskih množicah in dobila njihovo pod­
poro za svoje akcije posebno še v obliki protifašističnega Makedonskega ljud­
skega gibanja (MANAPO), potem je treba najbrž tudi reči, da je prav to bi­
stveno pripomoglo k zgodovinski odločitvi makedonskega naroda za federa­
tivno skupnost z drugimi jugoslovanskimi narodi in narodnostmi. Podobno 
velja za vsak jugoslovanski narod in tudi za dele drugih narodov v naši skup­
nosti.
VII. kongres kominterne je ljudskofrontno usmeritev potrdil. V politiki 
KPJ je geslo o odcepitvi bilo dokončno opuščeno in postavljena je nova alter­
nativa: boj za resnično demokratično, to je prostovoljno in suvereno dolo­
čitev medsebojnega razmerja narodov Jugoslavije kot v tem primeru in v takš­
nih okoliščinah zaželeno obliko izvršitve pravice na samoodločbo. V sklepu 
politbiroja CK KPJ o nalogah po VII. kongresu kominterne, najdemo to prvič 
popolnoma formulirano. KPJ našteje tudi tiste najbolj nujne zahteve, katerih 
izpolnitev naj jamči popravo nacionalnih krivic iz preteklosti in svobodno od­
ločitev za enakopravni odnos med jugoslovanskimi narodi v prihodnosti. KPJ 
se izreka za sklic »in svobodno volitev skupščin za vsak narod v Jugoslaviji, 
v prvi vrsti hrvatskega sabora in potem slovenske, makedonske, črnogorske, 
bosanske in vojvodinske ljudske skupščine..., ki morajo suvereno reševati 
vsa vprašanja.« KPJ naglaša, da mora vsak jugoslovanski narod pri določanju 
svojega razmerja do drugih narodov biti zavarovan pred majorizacijo. V lo­
gični zvezi z opredelitvijo za jugoslovanski državni okvir se zdaj drugače for­
mulira taktično stališče glede zahteve po zedinjeni Sloveniji. To geslo ostane 
še naprej izraz končne rešitve slovenskega narodnega vprašanja, vendar zdaj 
ni umestno postavljati težišča politike komunistov v nacionalnem vprašanju 
na takšno končno rešitev.
Iz zgodovine boja za utrditev komunistične stranke in za obnovo njenega 
vodstva v letih 1935 do 1940 (npr. Pero Damjanovič, Trideset let na čelu partije, 
Alenka Nedog, Tito v Sloveniji, Ljubljana 1968) se razločno vidi, da se ta boj
neločljivo prepleta z bojem za novo, ljudskofrontno politično usmeritev in še 
posebej za utrditev nove linije v zastavljanju nacionalnega vprašanja in odnosa 
do Jugoslavije. Znana je konfrontacija nasprotnih pogledov v tem vprašanju 
v dokumentih s plenuma CK KPJ aprila 1936 v Pragi in na Dunaju in pa 
s posvetovanja vodilnega aktiva KPJ v Moskvi menda konec avgusta 1936.
Vprašanje odnosa do Jugoslavije je v obliki gesla za njeno obrambo pred 
fašistično nevarnostjo postalo eden izmed pomembnih elementov politike 
KPJ, ki pa ga je bilo treba utrjevati tudi v lastnih vrstah. Misel, da gre pri 
obrambi Jugoslavije le za taktično potezo, ki se v spremenjeni situaciji lahko 
tudi spremeni, je očitno botrovala nekaterim, sicer redkim, omahovanjem, 
ki so se pokazala po sklenitvi sovjetsko-nemškega pakta (npr. parole proti 
mobilizaciji v Črni gori spomladi 1940 — P. Damjanovič, Prispevki 1966, str. 
53; isti, 30 let na čelu partije, str. 105). Še na V. državni konferenci oktobra
1940 je Edvard Kardelj v političnem referatu zavračal »nalogo revolucionar­
nega defetizma« in moral utemeljevati, zakaj danes komunisti žele, da jugo­
slovanski narodi ohranijo samostojnost, tudi z argumentom: »... da se ne 
dopusti osi, da bi zavzela nove položaje tukaj proti Sovjetski zvezi in revolu­
cionarnemu proletarskemu gibanju.« (P. Damjanovič, 30 let na čelu partije, 
str. 107—108). Pa tudi še pred sklenitvijo sovjetsko-nemškega pakta so z ge­
slom o obrambi države bile težave v vodstvu KP Hrvatske, zaradi ozirov do 
stališč HSS (Ivan Jelič, Prispevki 1967, str. 405). Čeprav so konkretne okoli­
ščine takšnih omahovanj različne, so vendar v nekem smislu povezane s poj­
movanjem, da je odnos do Jugoslavije bolj vprašanje taktike kot pa ocene 
relativnih historičnih konstant na tem ozemlju.
Ustanovna kongresa komunistične partije Slovenije aprila in Hrvatske 
avgusta 1937 sta bila prva zelo vidna uspeha dejavnosti tistega dela vodstva 
partije z Josipom Brozom Titom, ki se je na domačih tleh trudilo za uresni­
čitev nove usmeritve. Manifesta obeh ustanovnih kongresov sta izpričala zre­
lost pogleda na narodno vprašanje, posebej še na zgodovinsko vlogo delav­
skega razreda in njegove revolucionarne stranke kot edino možnega vodnika 
za njegovo rešitev, pokazala sta pot, ki v dnevih največje stiske vodi k tej 
rešitvi. Slovenski manifest je ugotovil strašno nevarnost, ki jo pomeni nem- 
ško-italijanska fašistična zveza in izrekel, da je jugoslovanski del Slovencev, 
»četudi sam zatiran, danes matica slovenskega naroda, njegovo kulturno sre­
dišče, iz katerega črpajo novih sil tudi Slovenci v Italiji in Avstriji«, katerih 
boj za narodne pravice mora podpreti, »kajti slovenski narod se ne more in 
ne sme odpovedati svojega starega cilja: Združene in svobodne Slovenije.«
— »Bodočnost slovenskega naroda in njegov narodni obstoj bosta zagotov­
ljena le v svobodni zvezi bratskih narodov Jugoslavije v obliki zvezne drža­
v e ... Nalogo združiti vse sile slovenskega naroda proti naklepom fašizma, 
imajo predvsem slovenski delavci.« Slovenski komunisti so svojo organizacijo 
preosnovali v komunistično stranko Slovenije, »da bi s tem najjasneje pod­
črtali svojo pripravljenost boriti se za to, da bi tudi slovenski narod svobod­
neje zadihal... S tem pa slovenski komunisti nikakor niso oslabili svoje po­
vezanosti in čvrste enotnosti z bratskimi komunističnimi vrstami ostalih na­
rodov Jugoslavije, temveč nasprotno, v boju proti skupnemu sovražniku se 
bodo te vezi še okrepile.« Podobno tudi manifest hrvatskega ustanovnega kon­
gresa postavlja v središče boja za nacionalno osvoboditev delavski razred kot 
del hrvatskega naroda, ki je življenjsko zainteresiran za rešitev nacionalne 
usode. Manifest tudi ostro nastopa proti pojavom šovinizma, »jer znamo da je 
pravi napredak i sloboda hrvatskog naroda osigurana u bratskoj slozi i sa-
radnji sa ostalim narodima Jugoslavije.« Zgodovina je štiri leta pozneje po­
trdila pravilnost svarila, da »frankovačko-fašistička demagogija o nezavisnoj 
,hrvatsko j državi', danas može samo da izazove rat i fašistički napadaj, da 
pretvori našu domovinu u ruševine i da hrvatskom narodu mesto jednog 
jarma nametne drugi, još gori — jaram Rima i Berlina. U tom cilju ona 
širi šovinističku mržnju medju narodima Jugoslavije a naročito prema srp- 
skom narodu i nastoji da omete bratski sporazum medju njima.«
Ob priključitvi Avstrije Nemčiji je novo vodstvo KPJ učinkovito nastopilo 
pred vso demokratično jugoslovansko javnostjo. V središče nastopa je posta­
vilo usodno povezanost jugoslovanskih narodov; naglasilo je, da ni svobode 
slovenskega naroda brez povezanosti z bratskim hrvatskim in srbskim naro­
dom, kakor tudi ni svobodne Srbije in ne svobodnega srbskega naroda brez 
svobodne in neodvisne Slovenije.
Jasna protifašistična orientacija je komunistični partiji pomagala tudi 
najti pravo stališče ob sporazumu Cvetkovič-Maček. V nekem smislu se je 
tedaj ponovil položaj iz leta 1925 in vlade RR, ko je po oceni III. kongresa 
KPJ bila »prebita fronta zatiranih narodov. Ker je iz nje trenutno izpadel 
glavni faktor — hrvatski kmetje.« Vendar so razmere bile zdaj že čisto dru­
gačne in doslednost v protifašistični orientaciji pri obrambi interesov vsakega 
jugoslovanskega naroda in vseh skupaj je komunistični partiji hitro omogo­
čila zgodovinsko pravilno reagiranje na ta sporazum. To niti ni bilo spre­
jetje sporazuma, sklenjenega mimo hrvaškega in srbskega ljudstva, niti kako 
tekmovanje v nacionalno revolucionarnem radikalizmu s »sporazumaškim« 
meščanskim nacionalnim vodstvom. (Ljubo Boban, Sporazum Cvetkovič- 
Maček, Beograd, 1965; Vladimir Bakarič, Referat na sedmi seji CK ZK Hrvat­
ske, Komunist, 20. aprila 1967). Sporazum Cvetkovič-Maček je za komunistično 
partijo Jugoslavije bil nova spodbuda ne samo za poglabljanje protifašistične 
orientacije in še širše zbiranje protifašističnih demokratičnih sil, za krepitev 
akcij proti povezovanju Jugoslavije z mednarodnim fašizmom, za priznanje 
Sovjetske zveze in za naslonitev nanjo, ampak je nanj reagirala tudi tako, 
da je konkretizirala svoje politične namene in rešitve ob vsakem nacionalnem 
problemu v Jugoslaviji: do vprašanja Bosne in Hercegovine (tudi zaradi polo­
žaja Muslimanov kot etnične skupine), Kosova, Vojvodine, Sandžaka. Prav ta 
vprašanja, obenem z zahtevo po priznanju samoodločbe makedonskega in 
črnogorskega naroda, je postavila v ospredje svojega nacionalnega programa, 
sprejetega na V. državni konferenci oktobra 1940. To sicer niso bila načelno 
nova stališča, vendar prvič formulirana tako kompleksno in obenem tako kon­
kretno. Ta nacionalni program, katerega značilnost je tudi v tem, da hkrati 
sistematično opozarja na nevarnost, da bi se pod nacionalnimi gesli uveljavile 
fašistične tendence, je bil tista osnova, ki se je je komunistična partija Jugo­
slavije z uspehom držala v naslednji, zgodovinsko odločilni etapi, v času 
narodnoosvobodilnega boja in ljudske revolucije jugoslovanskih narodov, ko 
je imela vlogo tiste realne politične sile, ki je izbojevala boj za novo sintezo 
v razmerju med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi.
Prispevek jugoslovanskih marksistov k revolucionarnemu 
pojmovanju narodnega vprašanja (1928— 1937)
Vprašanje razmerja med revolucijo in narodi, med proletariatom in nje­
govo avantgardo in pa narodi in narodnimi gibanji, vprašanje uvrščanja na­
rodnih gibanj v strategijo in taktiko proletarske revolucije, vse to ima v 
marksistični teoriji svoj razvoj.1 To je evolucija zamisli in v njej prihaja do 
kakovostnih premikov že od časa Marxa in Engelsa naprej. Prav s temi pre­
miki dobivajo temeljne teze Manifesta komunistične stranke svojo polno vse­
bino in potrditev. Tudi revolucija v Jugoslaviji je dosegla samostojne kako­
vostne premike. Prve oblike novega pojmovanja se zaznavajo že v času pred 
diktaturo, posebno pa v revolucionarni praksi Josipa Broza v kritičnem letu 
1928. V letih 1933—1934 pa so jugoslovanski komunisti že povrnili polno ve­
ljavo Marxovemu pojmovanju družbenega bitja narodov in so v novih zgodo­
vinskih okoliščinah obnovili Leninov sklep o nujnosti, da vzame proletariat 
stvar osvoboditve narodov v svoje roke. Do leta 1937 je KPJ že izoblikovala 
temelje, na katerih bo v času narodnoosvobodilne vojne zgradila svojo stra­
teško usmeritev, da neposredno združi proces narodnega osvobajanja pod vod­
stvom delavskega razreda s socialistično revolucijo.2
Naš prispevek skuša ugotoviti in podčrtati nekatere poglavitne poteze tega 
procesa v zgodnjih letih, ko je nastajala revolucionarna zamisel v Jugoslaviji. 
Če hočemo zaznati tisto, kar se je novega porodilo, je treba na kratko povzeti 
stanje revolucionarne zamisli, ki ga lahko srečamo v mednarodnem revolucio­
narnem delavskem gibanju ob koncu 20-tih let. Za silo naj tej potrebi služi 
to, da iz gradiva Kominterne vzamemo, kar je najlažje dostopnega in kar je 
tudi v tistem času stroge konspirativnosti bilo komunistom najbolj dostopno, 
obenem pa tudi obvezno pravilo. To so Stalinova dela teh let o narodnem 
vprašanju.
*
V Stalinovih delih o narodnem vprašanju, po oktobrski revoluciji in držav­
ljanski vojni, je treba razlikovati med dvema razglediščema njegovih raz­
pravljanj. Prvo je tisto, ko govori o Sovjetski zvezi, drugo pa, ko govori o 
svetu pod oblastjo imperializma.
V Stalinovih spisih prvih povojnih let, nastalih ob položaju na sovjetskem 
terenu, ne najdemo teoretičnih posploševanj. Večidel gre za konkretizacije 
stališč o narodnem vprašanju iz programa Ruske komunistične partije bolj­
ševikov iz marca 1919 in nanašajo se na posamezna področja odnosov med 
sovjetskimi narodi. V tem programu je položena kot temeljni kamen stališč 
in izhodišč RKPB politika zbliževanja proletarcev in polproletarcev raznih na­
rodnih pripadnosti z namenom skupnega revolucionarnega boja za zrušenje 
fevdalnih veleposestnikov in meščanstva. Program je narodom priznal pravico
1 Prim. avtorjev prispevek »Revolucija in narodi« na znanstvenem posvetu 5 . in 
6 . maja 1 9 7 7 v Portorožu o dialektiki razmerja delavski razred — avantgarda. 
Objavljen v: Teorija in praksa 1 4 (Ljubljana 1977) 4 7 9 —48 9 ; v: Pregled (Sarajevo 
1977) 1 0 2 9 —1 0 4 2 ; v: Treči program Radio Beograd (1977) jesen, 297—307; v: Rad­
nička klasa i revolucionarna avangarda (Ljubljana 1978) 5 7 —70 . Ta prispevek je 
služil za podlago brošuri avtorja »Revolucija in vprašanje narodov«, DDU Uni- 
verzum (Ljubljana 1979) 5 3 str.
2 Edvard Kardelj, Politična in vojaška strategija narodnoosvobodilne vstaje in 
socialistične revolucije v Jugoslaviji (21. december 1976).
do državne odcepitve,3 kot eno izmed prehodnih oblik na poti k polni (državni) 
enotnosti, pa je priporočil federacijo. Ob vprašanju, kdo je nosilec volje 
narodov za odcepitev, zavzema program »zgodovinsko-razredno« stališče, to 
pomeni, meščanstvo je že izključeno glede na stopnjo družbenega razvoja 
sovjetskih narodov, ki so že na poti k proletarski demokraciji. In končno, 
program priporoča posebno previdnost in posebno obzirnost do »ostankov 
narodnih čustev« pri delovnih množicah (nekdaj) zatiranih narodov.4
Že deseti kongres RKPB (1921) je poudaril, kako potrebno je, da se nacio­
nalna politika na sovjetskem področju usmerja k »uničenju dejanske narodne 
neenakosti« kot dolgotrajnemu cilju. Najradikalnejši (v navednicah) rešitvi 
narodnega vprašanja, ki je je meščanstvo ob koncu vojne bilo še sposobno — 
ustanavljanju novih buržoaznih narodnih držav — je kongres postavil nasproti 
federacijo sovjetskih republik. Ta federacija je neizogibna nujnost, ker je 
edina pot rešitve izpod imperialističnega suženjstva in narodnega zatiranja. 
Kongres je vztrajal pri tem, da naj bo federacija gibčna po oblikah in da mora 
temeljiti na načelu prostovoljne privolitve vseh dežel, ki vanjo vstopajo. Tak­
šen prostovoljni karakter federacije se mora obvezno ohraniti tudi v prihodnje, 
»ker samo takšna federacija lahko postane prehodna oblika k višji enotnosti 
delovnih ljudi vseh dežel v enotnem svetovnem gospodarstvu.« (podčrtal J. 
P.)5 Vidimo, da je prehodni značaj federacije tukaj pojmovan kakovostno 
drugače kot še pred dvema letoma: to zdaj ni pot k enotni državi, ki bo 
nastala po določenem času obstoja federacije, marveč je federacija trajna 
oblika, skozi katero bodo šle dežele vsega sveta, da bi se mogla v dalj nji 
perspektivi izoblikovati globalna, svetovna enotnost delovnih ljudi.
Tudi če Stalinovih spisov o narodnih odnosih v Sovjetski zvezi ne razčle­
njujemo, lahko opazimo, da se v njih od leta 1923 naprej vse bolj izražajo 
njegova osebna nagnjenja, ki pa kmalu dobe značaj najvišje in najodločil- 
nejše avtoritete. Resolucija XII. kongresa RKPB iz aprila 1923e o narodnih 
momentih v partijskem in državnem izgrajevanju, je oblikovana še pod vtisom 
zadnjih Leninovih, pred javnostjo vse do 1 . 1956 prikritih intervencij proti 
Stalinovemu birokratsko-centralističnemu konceptu »avtonomizacije« (anek­
siji podobne vključitve nacionalnih sovjetskih republik v Sovjetsko Rusijo).7 
Kajti kljub Stalinovim prizadevanjem, da bi se pokazal kot zvestega nadalje­
valca Leninovega dela, ne bomo v Stalinovih spisih našli konkretizacije in 
obdelave npr. tako pomembnih stališč, kot jih nahajamo v omenjeni resoluciji 
XII. Kongresa. To so stališča, da je treba »med očitne odraze stare dediščine 
prišteti dejstvo, da znaten del sovjetskih uradnikov v centru in na deželi ne 
gleda na zvezo republik kot na zvezo enakih državnih enot, ki so poklicane 
oskrbeti svoboden razvoj narodnosti republik, marveč (da gleda na federacijo) 
kot na korak za likvidacijo teh republik...« In še naprej po besedilu resolu­
cije: »Za prav takšen rezultat stare dediščine moramo smatrati stremljenje 
nekaterih višjih uradov RSFSR, ki si hočejo pokoriti samostojne komisariate
3 J. V. Staljin, Marksizam i nacionalno-kolonijalno pitanje. Zbornik izabranih 
članaka i govora (Beograd 1947) 1 1 4 —1 1 6 (odslej kratko: Staljin, Nac. pitanje).
V želji, da bi se izognili vsaki podobnosti z gesli meščanske politike, posebno nek­
danjih držav Antante in ZDA, so boljševiki v teh letih sploh odstopili od izraza 
»pravica do samoodločbe« in poudarjali samo skrajno obliko izvršitve te pravice, 
državno odcepitev. V tem pogledu je zanimiva Stalinova polemika v referatu na 
1 0 . kongresu RKPb 1 0 . marta 1 9 2 1 proti G. V. čičerinu. Isto delo, 1 1 5 .
4 Staljin, Nac. pitanje, 3 1 2 .
5 Staljin, Nac. Pitanje, 294—3 0 3 .
0 Staljin, Nac. Pitanje, 303—3 1 1 .
7 Kommunist 2 3 (Moskva 1956) 9 , 1 5 —2 6 . Ponatis v tej knjigi, besedilo 1 7 .
avtonomnih republik in utreti pot za njihovo likvidacijo.« Kongres je izjavil, 
da je obstanek in nadaljnji razvoj narodnih republik »absolutno nujno potre­
ben« in pozval je komuniste, naj posebno pazijo na »šovinistično razpoložene 
sovjetske uradnike«, da se ne bi »posluževali združenja republik in spajanja 
komisariatov za prikritje svojih poskusov, ki gredo za tem, da bi ignorirali 
gospodarske in kulturne potrebe narodnih republik«. Republikam je treba 
zagotoviti dovolj široke finančne, posebno še budžetske pravice, ki zagotav­
ljajo možnost, da se izrazi njihova lastna državno-administrativna, kulturna in 
gospodarska iniciativa; organi nacionalnih republik in oblasti se naj organi­
zirajo predvsem iz vrst »domačinov«. Izdati je treba posebne zakone, ki bodo 
zagotovili uporabo materinskega jezika v vseh državnih organih in v vseh 
ustanovah. — Očitno je brez nadaljnje obdelave ostal tudi sklep, da se v Rdeči 
armadi »praktično ukrene vse potrebno za organizacijo narodnih vojaških 
oddelkov, upoštevajoč vse ukrepe, ki so nujno potrebni in ki naj zagotovijo 
popolno obrambno sposobnost republik.«
Stalin se je v svojih spisih (posebno pa v praksi) v zvezi z narodi v Sov­
jetski zvezi skliceval na Lenina, dejansko pa je vnašal vanje svoja pojmovanja 
in svoje sklepe. Že kmalu je v tej federaciji razvrednotil pomen državnosti za 
obstoj narodov (sovjetskih republik).8 Družbeni pomen obstoja nacij je de­
jansko zmanjšal na kulturno obliko, praktično pa se to ni nanašalo na ruski 
narod. S svojo tezo o socialističnih narodih kot novih pojavih, načelno raz­
ličnih od »buržoaznih« narodov, ne samo po svoji razredni sestavi in duhovni 
obliki, marveč tudi po socialnopolitičnih interesih in težnjah, je zanikaLproti- 
slovja v obstoju narodov, pomen nacionalne družbene delitve dela, pa tudi 
politični pomen narodov. Družbeno in politično funkcijo ter vlogo naroda 
v Sovjetski zvezi je videl samo na področju nadaljnjega obstajanja razlik med 
narodi, nadaljnjega obstajanja različnih jezikov, pa še to v glavnem kot po­
sledico njihove »kolosalne vztrajnostne sile«, ki preprečuje njihovo hitro asi­
milacijo že na tej zgodovinski stopnji, to je pred svetovno zmago socializma. 
S teorijo o socialističnih nacijah, med katerimi vladajo — pod »hegemonijo 
proletariata«, to je centraliziranega partijskega aparata, zraslega s centralizi­
ranimi državnimi administrativnimi strukturami — odnosi harmonije, ki jih 
moti samo še kak ostanek preteklosti, je odpiral pot praksi prihodnjih let, 
ki bo v zgodovini mednarodnega delavskega gibanja in sploh človeštva vedno 
pomenila nepojmljivo zlovešče poglavje. Kljub vsemu temu pa je sama zami­
sel sovjetske federacije bila za mednarodno delavsko gibanje pa tudi za ko­
muniste v Jugoslaviji trajen navdih in svetal vzgled, h kateremu so se s svojim 
delom hoteli približati. In Stalinovo formulo, ki je postala leta 1936 temelj 
tudi novi sovjetski ustavi, namreč, formulo proletarskega internacionalizma, 
ki pomeni, prevedena v odnose med narodi Sovjetske zveze, »razcvet nacio­
nalne kulture narodov ZSSR, nacionalne po obliki, socialistične po vsebini«, 
bratstvo narodov »v sistemu enotne zvezne države«9 — so jugoslovanski ko­
munisti povzdignili v privlačen končni cilj svojih naporov na lastnih tleh.
Za vprašanje, kako se približati temu revolucionarnemu cilju, ki se je v sta­
linski interpretaciji zdel tako prost vseh problemov, je bilo nujno potrebno 
preučiti drugo stran v Stalinovih delih, namreč način, kako obravnava raz­
merje med revolucijo in narodnim vprašanjem v imperialističnem svetu, zunaj 
ZSSR.
8 Nacionalno vprašanje in leninizem. Odgovor tovarišem Meškovu, Kovaljčuku 
in drugim. Sočinnenija, knj. 1 1 , Moskva 1 9 4 9 .
9 Staljin, Nac. pitanje, 2 9 0 .
Treba bo šele izdelati temeljito analizo Stalinovih stališč in nasvetov, bolje, 
»direktiv«, ki jih je dajal on osebno, ali pa čez Kominterno, komunističnim 
strankam v svetu glede narodnega vprašanja, njegovega mesta in pomena v 
boju za proletarsko revolucijo. Tukaj se hočemo samo spomniti na tisto, kar 
je mogoče razbrati iz že zdavnaj objavljenih gradiv in ki so jih preučevali tudi 
jugoslovanski marksisti tistega časa. Namen tega spominjanja je pogledati, 
od katerih in kakšnih političnih predpostavk so mogli oni sami izhajati, ko 
so se spoprijemali s problemi revolucionarne prakse na področju narodov in 
narodnosti Jugoslavije.
Ni dvoma, da je Stalin prisojal nacionalnemu vprašanju velik pomen za 
proletarsko revolucijo. Večkrat je poudarjal, da je bilo pravilno stališče bolj­
ševikov v narodnem vprašanju bistvenega pomena za zmago oktobrske revo­
lucije proti reakciji in intervenciji.1 0 Vrhu tega je večkrat opozoril na bistveno 
spremembo, ki je nastala v marksističnem ocenjevanju narodnega vprašanja 
po Oktobru. Medtem ko se je do oktobrske dobe gledalo na narodno vpra­
šanje kot na del splošnega vprašanja buržoazno demokratične revolucije, je 
po Oktobru prišlo do spoznanja, da je to postalo del splošnega vprašanja pro­
letarske revolucije.1 1 Za našo temo je pomembno, da je Stalin to opozorilo 
vključil neposredno tudi v svoj govor v jugoslovanski komisiji Izvršnega ko­
miteja Kominterne dne 30. marca 1925.1 2 Neposredno pomembne za KPJ so 
vsekakor bile njegove politične pripombe na stališča desnice v KPJ, ko je 
opozarjal, da je treba na nacionalno vprašanje v Jugoslaviji gledati kot na 
revolucionarno, ne pa kot na ustavno vprašanje. Neposredno pomembno za 
KPJ je prav gotovo bilo tudi to, da je Stalin že v svojem prvem posegu v raz­
pravljanje o nacionalnem vprašanju znotraj KPJ, utrdil programsko spreje­
manje federacije kot ene izmed polnovrednih oblik izvršitve pravice narodov 
do samoodločbe.1 3 Celo njegova teza, ki se je izrazila ravno v nasvetih komu­
nistom v Jugoslaviji, da je nacionalno vprašanje »v bistvu kmečko« vprašanje, 
je imela v svojem ožjem, jugoslovanskem primeru pozitiven pomen. Seveda 
pa je postala ta teza v nadaljnjem razvoju ovira za spoznavanje neposrednega 
pomena naroda in narodnega gibanja za proletariat tega naroda. Ta teza je 
namreč proletariatu otežkočala, da bi se sam postavil na čelo nacionalnega 
gibanja kot načina tudi socialne osvoboditve.1 4
1 0 V tezah za XII. kongres RKPb ali v predavanju o narodnem vprašanju aprila 
1 9 2 4 . V: Staljin, Nac. pitanje 1 5 0 —1 5 1 ali 2 1 2 .
1 1 Oktobrski prevrat in nacionalno vprašanje (1918). — Predavanje o nac. 
vprašanju (1924). V: Staljin, Nac. pitanje, 82 , 207.
1 2 Istorijski arhiv KPJ (Beograd 1949) 2 , 4 2 2 .
1 3 Isto delo, 4 2 4 .
1 4 Edvard Kardelj je o tem zapisal: »Iz istih razlogov (ker ni videl globljih 
korenin družbenega pojava in vloge naroda) Stalin tudi ni razumel, kaj je bistveno 
v razmerju kmeta do nacije. ... Zato je proglasil narodno vprašanje za ,v bistvu 
kmečko vprašanje'. Ta trditev je pravilna samo v enem smislu. Kmet ostaja v ko­
lonijah in zaostalih deželah (podčrtal JP.) glavna vojska narodnoosvobodilnega 
gibanja ne glede na vlogo, ki jo v tem pogledu v določenih razmerah zavzema 
buržoazija. In pa kmet povezuje z nacionalnimi zahtevami vse svoje socialne 
in ekonomske zahteve. V tem smislu je borba za nacionalno osvoboditev za kmeta 
glavna oblika borbe za njegov vpliv v oblasti. Toda v svojem bistvu je nacionalno 
vprašanje nedvomno vprašanje celotne družbe, saj je organsko povezano z druž­
benimi odnosi epohe kapitalizma pa tudi še prehodne dobe od kapitalizma k so­
cializmu. Prav zaradi tega tudi delavski razred ni in ne more biti indiferenten 
nasproti obravnavanju nacionalnih odnosov ne v kapitalističnih deželah pa tudi ne 
v deželah, ki so na poti v socializem.« Tako se glasi v končni formulaciji ta odlomek 
iz leta 1 9 5 7 . Tako je objavljen v: Edvard Kardelj, Nacija i medjunarodni odnosi 
(Beograd 1975) 6 1 .
V ožjem jugoslovanskem kontekstu je teza, tedaj ko jo je Stalin izrekel, 
pomenila argument proti Simi Markoviču, proti njegovemu načinu »ustavnega« 
obravnavanja nacionalnega vprašanja. Ta je izhajal od trditve, da je »socialni 
smisel narodnega gibanja v Jugoslaviji«, njegova »socialna vsebina«, »v konku­
renčnem boju med srbskim kapitalom na eni ter hrvatskim in slovenskim na 
drugi strani«. Proti takšnemu pojmovanju socialne vsebine nacionalnega vpra­
šanja je Stalin poudarjal, da sestavljajo poglavitno vojsko narodnega gibanja 
(Hrvatov) kmetje in da bi bilo za KPJ zelo problematično in nevarno, če bi 
podcenjevala notranje potencialne moči, ki se skrivajo v takšnem gibanju. Ta 
stvarni in pravilni Stalinov argument je postal problematičen šele potem, ko 
ga je on sam v isti sapi spremenil v splošno teoretično tezo o nacionalnem 
vprašanju kot v bistvu kmečkem vprašanju. Bilo bi pa napačno pripisovati 
takšno hitro izrekanje neke za revolucijo pomembne in usodne teoretične 
teze, kar Stalinovi prenagljenosti. Nasprotno, ta teza je izraz vse močnejše 
splošne težnje v njegovem gledanju na nacionalna gibanja in na narode, ki 
jo lahko opazimo najpozneje že leta 1923.
Stalin se je nagibal k poistovetenju nacionalnega vprašanja s kolonialnim 
vprašanjem. Kolikor je še govoril o tem vprašanju na nekolonialnih področjih (v 
Evropi), ga je praktično skrčil na vprašanje nerazvitih agrarnih področij ali celo 
samo na vprašanje manjšin. Narodno vprašanje je zanj vprašanje neproletarskih 
množic (te množice včasih imenuje malomeščanske, včasih pa kmečke). To 
nagnjenje je pripeljalo leta 1928 do tega, da osnutek programa Kominterne, 
kot so to kritično pripominjali nekateri diskutanti, »ni jemal v poštev nacio­
nalnih momentov revolucionarnega gibanja.« Stalinov odgovor kritikom je zelo 
značilen: »Vprašanje o kolonijah je v bistvu nacionalno vprašanje. V osnutku 
programa je zadosti izrazito govora o imperialističnem zatiranju, o zatiranju 
v kolonijah, o nacionalni samoodločbi, o pravici narodov in koloniji do odce­
pitve itn. Če imajo ti tovariši v mislih nacionalne manjšine v Srednji Evropi, 
je to mogoče omeniti v osnutku programa, toda jaz sem proti temu, da bi 
v osnutek programa vnesli posebno obdelavo narodnega vprašanja v Srednji 
Evropi.«1 5
Ne bomo zdaj iskali razlag za to Stalinovo nagnjenost, da bi molče prešli 
vprašanja narodov v Evropi (vključno v ZSSR), moramo pa opaziti, da niso 
imeli komunisti evropskih dežel, v katerih je nacionalno vprašanje bilo še 
kako pereče, možnosti najti v Stalinovih delih po letu 1925 posebne obdelave 
vprašanj o razmerju revolucije do narodnega vprašanja, ki bi upoštevala spe­
cifičnosti njihovih področij. Lahko so se sicer oprli na njegova prejšnja dela, 
lahko pa tudi na analogije. Kakšne so bile te analogije? Tudi tega se moremo 
tukaj le dotakniti v najbolj splošnih potezah.
Najpomembnejše Stalinovo direktivno besedilo je pač njegovo že omenjeno 
predavanje o narodnem vprašanju iz aprila 1924. leta v ciklu »O temeljih le­
ninizma«. Na prvem mestu poudarja Stalin tukaj svetovni značaj narodnega 
vprašanja in to v antitezi s stališčem II. internacionale, ki se je nekoč zani­
mala samo za »kulturne« evropske narode.1 6 Nadalje poudarja, da je leninizem 
snel narodno vprašanje z višine gromovitih deklaracij in ga postavil na zemljo 
ter izjavil, da so deklaracije o enakosti narodov votle in hinavske, če jih pro­
letarske stranke ne podkrepijo z neposredno podporo osvobodilnim bojem
1 5 Plenum CK RKPb 4 .—1 2 . julija 1 9 2 8 . O programu Kominterne. J. V. Stalin, 
Sočinenija 1 1 (Moskva 1949) 1 5 4 —1 5 5 .
1 6 Značilno je, da uporablja Stalin za nesvobodne evropske narode izraz »ne- 
polnopravni« in da pridržuje izraz »zatirani« za kolonialne, zunajevropske narode.
nehno zatirane (kolonialne) narode v osvobodilnem boju proti imperializmu 
za dejansko enakost narodov, za njihov samostojen državni obstoj. Razlog 
zatiranih narodov. Proletarske stranke podpirajo neposredno, stvarno in ne- 
temu je okoliščina, da leninizem priznava, da v narodnoosvobodilnem gibanju 
zatiranih dežel še niso »izčrpane« revolucionarne možnosti in sposobnosti in 
da je le-te mogoče izkoristiti za podiranje skupnega sovražnika — imperializ­
ma. Razmerje med proletarsko revolucijo v Evropi (katero Stalin očitno oce­
njuje kot posebno in to prvo nalogo) in pa narodnimi gibanji, pa Stalin ven­
darle ne nahaja v Evropi sami, marveč v neposredni revolucionarni zvezi 
evropske revolucije z osvobodilnim gibanjem kolonij in odvisnih dežel. Gre 
torej za zvezo dveh različnih gibanj na različnih celinah.
Takoj za to strategično taktično tezo pride v Stalinovem predavanju na 
vrsto opozorilo, da proletariat ne more podpirati vsakega narodno osvobodil­
nega gibanja, ker so tudi takšna gibanja, ki prihajajo v navzkrižje z interesi 
razvoja proletarskega gibanja. Stalin torej stopnjuje pridržek, ki je spremljal 
v predvojnih programih boljševikov priznanje pravice narodov do samood­
ločbe.1 7 Značilno je, da jemlje Stalin vse konkretne primere reakcionarnih 
gibanj iz evropskega prostora.1 8
Kot poglavitni sklep ponavlja tezo o nujnosti oblikovanja in utrjevanja 
skupne revolucionarne fronte proletariata v razvitih deželah in pa osvobodil­
nih gibanj zatiranih narodov. Toda takšna fronta je možna edino le tedaj, 
če proletariat zatiralskih narodov direktno in odločno pomaga osvobodilnim 
gibanjem zatiranih narodov. To pa pomeni »zastopanje, obrambo in uresniče­
vanje gesla: pravica narodov do samoodločbe, do samostojnega državnega 
obstoja.«
Kolonialna osvobodilna gibanja je treba torej izkoristiti kot pomoč revo­
luciji v razvitih deželah. Stalin tukaj torej ne razpravlja o strategiji in taktiki 
proletariata zatiranih narodov v razmerju do narodnega gibanja lastnega na­
roda. V tem razmerju Stalin ne poudarja, da bi le-to moglo biti vir krepitve 
moči proletarskega revolucionarnega gibanja. On celo bolj opozarja na pro­
blematičnost tega razmerja za proletarsko gibanje. Tukaj namreč preži, po 
njegovem mnenju, nevarnost vplivov nacionalizma na socialiste zatiranih de­
žel, tu preži nevarnost, da bi socialisti v tem gibanju celo izgubili samostojnost 
svoje politike in zato morajo kar največ misliti na obrambo (!) te svoje samo­
1 7 Takšen pridržek je odsev položaja, ki je postal zelo očiten po nastopu dobe 
imperializma v primerih tistih narodov, ki svojega narodnega vprašanja dotlej še 
niso bili rešili. Njihovo narodno gibanje je vodilo meščanstvo, ki je medtem izgubilo 
revolucionarnost. V takšnem položaju je bila možna dvojna usmeritev narodnih 
gibanj in zato se je odpiralo vprašanje, kako se bodo usmerila med reakcijo in 
revolucijo, ali bodo opora prvi ali drugi. Stalin je ta pridržek še stopnjeval, ne 
oziraje se na to, da je oktobrska revolucija medtem že ustvarila nov položaj in 
nove izkušnje in ne glede na to, da je pojav fašizma izražal novo notranjo krizo 
imperializma. Stalin je puščal nepojasnjeno vprašanje, kakšno naj bi bilo razmerje 
delavske stranke in delavskega razreda do narodov in narodnih gibanj tam in 
takrat, ko se in kjer se že nakazuje možnost, da se zgodovinska alternativa dvojne 
usmeritve narodnih gibanj bistveno odloči v korist revolucije. Stalin ni upošteval, 
da lahko poudarjanje revolucionarnega pridržka v takšnih primerih napravi na­
pačen vtis, kot da je razmerje proletariata do naroda, katerega del je on sam, 
zgolj vprašanje taktike. Pustil je odprto vprašanje, kakšno družbeno vlogo ima 
narod, potem ko je njegovo narodno vprašanje že rešeno pod vodstvom prole­
tariata.
1 8 Dejansko noben primer, ki ga navaja Stalin, sploh nima značaja narodnega 
gibanja, ampak so to politična gibanja raznih vrst (Kerenski, Scheidemann, Hen­
derson, prizadevanja angleških delavcev za ohranitev podložnosti Egipta).
stojnosti. (»Odtod izhaja neogibna potreba boja proti narodni zabubljenosti, 
ozkosrčnosti in osamitvi socialistov zatiranih dežel, ki se nočejo vzdigniti nad 
svoj nacionalni zvonik in ki ne razumejo zveze med osvobodilnim gibanjem 
svoje dežele in proletarskim gibanjem vladajočih dežel. Brez takšnega boja ni 
mogoče niti misliti na obrambo samostojne politike proletariata zatiranih na­
rodov ...«)
Nastal je vtis, da Stalin bolj zaupa meščanskim (ali celo fevdalnim) ele­
mentom v narodnoosvobodilnih gibanjih, kot pa proletarskim. Po drugi strani 
pa bi res mogli reči, da za Stalina »revolucionarna vloga narodno-kmečkih 
gibanj za osvoboditev nikoli nima pravega pomena v osvoboditvi sami, marveč 
v podpiranju edine socialistične države v njenem obstoju in to z bojem proti 
kolonizatorjem, kakor tudi z vlogo posrednih dejavnikov, ki pomagajo sov­
jetski proletarski revoluciji.. .«1 9
V svojih posegih v razpravljanja znotraj KPJ je Stalin sicer ugotovil za 
Evropo sploh in za Jugoslavijo posebej, da se je tukaj »zlasti zdaj poglobilo 
narodno revolucionarno gibanje«. Toda omejil se je na to, da je opozarjal na 
notranjo moč teh »v bistvu kmečkih« gibanj, da je opozarjal, da mora biti 
izhodišče KPJ teza, da »nikakor ni mogoče rešiti narodnega vprašanja kolikor 
toliko primerno, če se ne strmoglavi buržoazija in če ne zmaga revolucija« 
in da mora biti potemtakem »izhodiščna točka narodnega programa (KPJ) 
teza o sovjetski revoluciji v Jugoslaviji, v programu pa mora biti posebna 
točka o pravici narodov do samoodločbe, tja do odcepitve od države«.2 0 Sicer 
pa Stalin vprašanja razmerja KPJ in narodnih gibanj v Jugoslaviji ni naprej 
obdelal in sta obe, Kominterna in KPJ, ostajali v letih 1924—1925 na ravni 
zamisli o »podpiranju« teh gibanj.
Obstajajo sicer Stalinovi poizkusi, da bi izdelal strateško — taktično kon­
cepcijo razmerja med revolucionarnim proletariatom zatiranih dežel in osvo­
bodilnim gibanjem teh istih dežel. Takšen poskus je napravil zlasti v svojem 
predavanju študentom Komunistične univerze delovnih ljudi vzhoda dne 1 8 . 
maja 1925.2 1 Šlo je torej za zunajevropske kolonijalne dežele in je bilo torej 
mogoče to strateško — taktično koncepcijo prenesti na položaj v Evropi samo 
v smislu analogije. Stalinova zamisel je bila — v najkrajših potezah — takšna:
Kolonialne dežele se razvijajo pod jarmom imperializma, v njih obstaja 
dvojno zatiranje (po lastni in po tuji imperialistični buržoaziji). V bolj razvitih 
med temi deželami (npr. v Indiji) že obstaja mnogoštevilen razred domačih 
proletarcev in se zato z naraščanjem revolucionarnega gibanja (proletariata) 
narodno meščanstvo cepi na dva dela, na revolucionarni (majhno meščanstvo) 
in na sporazumarski (veliko meščanstvo) del, od katerih prvi nadaljuje nacio­
nalni revolucionarni boj, medtem ko stopa drugi v blok z imperializmom. V 
teh in takšnih relativno razvitih deželah je treba ustvariti blok delavcev in 
malega meščanstva (o kmetih posebej ni besede), katerega cilj je popolna 
osvoboditev izpod imperializma. Vzporedno s tem blokiranjem pa dobiva vse 
aktualnejši pomen vprašanje hegemonije proletariata v teh deželah in vpra­
šanje osvoboditve ljudskih množic izpod vpliva sporazumarskega nacionalnega 
meščanstva. V ta namen je domačemu delavskemu razredu potrebna tudi 
samostojna komunistična stranka. Bistveno pomembno je zagotoviti tudi re­
alno zvezo med osvobodilnim gibanjem teh dežel in proletarskim gibanjem 
razvitih dežel zahoda.
1 9 Zvonko Lerotič, Nacija (Zagreb 1977) 1 8 3 .
2 0 Staljin, Nac. pitanje, 218—2 2 0 .
2 1 Staljin, Nac. pitanje, 221—2 3 6 .
Najbolj zanimiva je Stalinova obdelava oblik narodne fronte. Možne so 
različne oblike, odvisno od stopnje razvitosti posameznih dežel.
a) Enotna fronta v najmanj razvitih deželah, kjer narodno meščanstvo 
še nima razloga, da bi se diferenciralo; izločevanje komunističnih elementov 
v stranko prihaja v poštev samo v teku boja, posebno pa po narodni osvobo­
ditvi (Maroko).
b) V deželah, kjer se je narodno meščanstvo že razcepilo na revolucionarno 
in sporazumarsko stranko (Egipt, Kitajska), je treba ustvariti revolucionarni 
blok delavcev in malega meščanstva, ki ima lahko obliko enotne delavsko- 
kmečke stranke (npr. Kuomintang), ki pa mora biti dvostranska (KP in 
stranka revolucionarnega malega meščanstva) in ki mora izpolnjevati pogoj, 
da ne omejuje svobode agitacijskega in propagandističnega dela komunistične 
stranke in da ji olajšuje dejansko vodenje revolucionarnega gibanja. V takšnih 
primerih obstaja nevarnost utapljanja komunističnih elementov v vrstah me­
ščanstva.
c) Najbolj razvite kolonialne dežele, kakor Indija, kjer se je sporazumarski 
del narodnega meščanstva že utegnil sporazumeti z imperializmom in ustvariti 
z njim blok proti delavcem in kmetom lastne dežele. Te najrazvitejše kolo­
nialne dežele pomenijo posebno obliko. Pogoj za zmago revolucije je razbitje 
tega bloka, proletariat pa mora v ta namen osredotočiti svoj boj proti spora- 
zumarskemu meščanstvu (pomeni, da je kot prvi sovražnik označeno sporazu­
marsko domače meščanstvo in ne tuji imperializem). V tej akciji se mora 
proletariat sam pripraviti za vlogo voditelja osvobodilnega gibanja. Ustvariti 
revolucionarni protiimperialistični blok in zagotoviti v tem bloku hegemonijo 
proletariata, to je njegova naloga. Takšen blok ima lahko, ni pa nujno, obliko 
enotne delavsko-kmečke stranke, formalno povezane z enotno platformo. Sa­
mostojnost komunistične stranke je obvezna in temeljna stvar, kajti samo 
ona more pripraviti in izpeljati hegemonijo proletariata. Takšna »komunistična 
stranka more in mora stopiti v odkrit blok z revolucionarnim krilom meščan­
stva, da bi mogla potem, ko je izolirana sporazumarsko narodno meščanstvo, 
popeljati za seboj milijonske množice mestnega in kmečkega malega meščan­
stva v boj proti imperializmu.«
Stalin tega svojega shematičnega osnutka iz leta 1925 pozneje ni naprej 
razvil, potrdil pa ga je še enkrat leta 1927 v članku »Mednarodni značaj okto­
brske revolucije.« Pisal je, da je oktobrska revolucija odprla novo epoho, 
epoho kolonialnih revolucij, ki se v zatiranih deželah sveta dogajajo v zvezi 
s proletariatom, pod vodstvom proletariata.«2 2 Iz te formulacije znova vidimo 
enostranost Stalinovega zanimanja za narodno kot kolonialno vprašanje. Mo­
goče je bil razlog za takšno enostranost tudi to, da se v zunajevropskih de­
želah, v kolonijah, njegova shema ni zapletala z vprašanjem, kako doseči 
enotnost proletariata. Saj to vprašanje je v evropskih kapitalističnih deželah 
povzročalo komunistom največ skrbi, za njegovo »rešitev« pa je Stalin kmalu 
razglasil geslo o socialdemokratih kot dvojčkih fašistov.
*
Kakorkoli že, Stalinove teze niso neposredno temeljile na razčlembi narod­
nih vprašanj v Evropi in komunisti določenih evropskih dežel so lahko upo­
rabili samo analogijo. To so vsekakor tudi storili. Podrobnejša razčlemba bi 
nedvomno pokazala, da je Stalinova »indijska« shema sestavljala temelje
strateško taktičnih stališč KPJ o nacionalnem vprašanju ob koncu 20-tih in 
v začetku 30-tih let. To je mogoče opaziti tudi v načrtih za organiziranje na­
rodno revolucionarnih gibanj Hrvatov, Slovencev, Makedoncev.2 3 V teh organi­
zacijah naj bi delovali ljudje, ki bi bili pripravljeni na revolucionaren boj proti 
režimu zaradi narodnih nagibov, ne torej komunisti neposredno, »zavezniško 
množično gibanje narodnih revolucionarjev pomeni most, čez katerega pelje 
KP kmečke množice v boj za narodno osvoboditev, za rušenje vojno-fašistič- 
nega režima, za kmečko-delavsko vlado. To je pot k meščansko demokratični 
revoluciji, ki jo bo delavski razred moral nadaljevati v proletarsko.«2 4 V tej 
zamisli in njenem izvajanju opazimo kot poglavitno praktično vsebino »kon­
centričen ogenj« proti sporazumarskemu meščanstvu (»množicam, ki gredo 
danes za Mačkom... stalno zabijamo v glavo, da so njihovi voditelji izdajalci 
in sporazumarji...« — To je označba te taktike, dana post festum na split­
skem plenumu CK KPJ junija 1935). To je bil tisti način »razbijanja bloka 
narodnega meščanstva z imperializmom«, ki je bil pogoj nadaljnjemu raz­
voju »indijske sheme«, to je oblikovanju »revolucionarnega protiimperialistič- 
nega bloka z revolucionarnim delom meščanstva«, po katerem naj bi potem 
prišlo »pripravljanje in izvajanje hegemonije proletariata« v gibanju »mili­
jonske množice mestnega in kmečkega malega meščanstva v boju proti impe­
rializmu«.
V svojem revolucionarnem spoprijemanju z družbenimi problemi Jugo­
slavije je prihajala KPJ do lastnih izkušenj, te pa so peljale k novim praktič­
nim in teoretičnim sklepom.2 5 Ni dvoma, da je bila dinamika tega procesa 
prenikanja v družbena gibanja v mnogonarodni Jugoslaviji, v neposrednem 
sorazmerju s pripravljenostjo in usposobljenostjo KPJ za realno revolucionarno 
dejavnost. Kolikor je bila akcija Josipa Broza v Zagrebu 1928. leta proti 
frakcionizmu pomembna za bojno usposobljenost KPJ in kolikor je ta akcija 
vnaprej nakazovala prihodnji razvoj in uspešnost akcije KPJ po letu 1934, 
tja do vojne in revolucije, toliko je ta akcija v pomembni meri vnaprej na­
znanjala tudi zamisel spojitve narodnoosvobodilnega boja, pod neposrednim 
in najbolj dejavnim vodstvom delavskega razreda, s socialistično revolucijo.
2 3 E. Kardelj označuje ta načrt kot »abstraktne konstrukcije« iz tujine. V: Po 
petindvajsetih letih (Ljubljana 1959) 43—4 4 .
2 4 To oznako, ki ponavlja takrat veljavno direktivo CK KPJ, najdemo v referatu 
Edvarda Kardelja na pokrajinski konferenci KPJ za Slovenijo sredi septembra
1 9 3 4 . V: Komunist (Ljubljana 1974) Teoretična priloga, avgust-december, 3 0 .
8 5 Značilen primer takšnega iskanja najdemo v pismu, ki ga je pisal Lovro 
Kuhar — Prežihov Voranc 1 0 . aprila 1 9 3 3 z Dunaja Dragotinu Gustinčiču v Moskvo. 
Prežihovemu Vorancu je bilo kot članu CK KPJ zadano, da pripravi »platformo« 
za gibanje SNR (Slovenskih narodnih revolucionarjev). Gustinčič, nekdanji se­
kretar PK KPJ za Slovenijo, pa je imel skupaj z Ivanom Regentom in Karlom 
Hudomaljem nalogo od CK KPJ, da dela v Moskvi pri pripravljanju istega bese­
dila. Ob vprašanju, ali naj komunisti sami osnujejo svoje skupine v SNR ali pa 
naj se le povežejo s tistimi skupinami, ki so nastale same (bile so takrat ilegalne 
narodno bojevne skupine v Slovenskem Primorju in v Istri, v mejah fašistične 
Italije), je Prežihov Voranc pisal Gustinčiču: »Ako stranka hoče, da to gibanje 
(SNR) ne bo šlo mimo nje, ako stranka hoče biti tudi voditeljica v boju nac. 
osvoboditve, ako hoče izpeljati taktiko (skupnega boja) delavcev, kmetov in zati­
ranih narodov, potem se mora temu boju skušati od začetka postaviti na čelo 
ne samo s postavljanjem čisto nac. rev. parol, kakor se to praktično izvaja, temveč 
tudi skušati zadobiti nekaki organizacijski vpliv potom sodelovanja pri usta­
navljanju takih skupin... Zakaj bi se mi tega dela bali praktično, ako teoretično 
postavljamo take parole?« — Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, 
Ljubljana, fond D. Gustinčič.
Toliko je torej že naznanjala koncepcijo, ki je postala temeljna strateška 
usmeritev v letih 1941—1945.
Vnaprejšnje nakazovanje (anticipacija) seveda še ni podrobna dodelava. 
Pa vendar se v njem zaznava tisto, kar je pomembno v prihodnosti, kar bo 
jutri močnejše in odločilno. V tem smislu omenjamo iz aktivnosti Josipa Broza 
v času 8. zagrebške konference momente, ki govore o takšnem vnaprejšnjem 
zaznavanju in nakazovanju.
Boj proti frakcionizmu je bil povezan z bojem proti poskusom vnašanja 
nacionalizma v vrste revolucionarne delavske stranke, posebno proti posku­
som desnice, da bi »nacionalni boj prenesli v sindikalno gibanje«. V zvezi 
s tem je Tito povzel sklepe prejšnjih dokumentov o položaju v Jugoslaviji 
(Peti razširjeni plenum IKKI in Tretji kongres KPJ) na tak način, da s svojo 
jedrnato izrazitostjo priča, da je ta povzetek tudi sad njegovega lastnega poj­
movanja (»narodno zatiranje vseh nesrbskih narodov po velikem srbijanskem 
meščanstvu in dvoru, pred katerim pa množice nočejo kapitulirati, četudi so 
meščanska in malomeščanska vodstva zatiranih narodov že kapitulirala«.2 0 ) 
Najbolj zgovoren dokument te vrste je vsekakor razglas zagrebškega mestnega 
komiteja KPJ, ki ga je Josip Broz napisal neposredno po znanem atentatu v 
skupščini.2 7 Njegova značilnost je, da najočitneje pokaže neposredno poveza­
nost protidelavske razredne politike s hegemonistično politiko narodnega 
zatiranja. Boj za razredno in narodno osvoboditev sta v njem neločljivo pove­
zana, tako prvemu kot drugemu naj služi avantgardna akcija proletariata, ki 
pripravlja generalno stavko. Popolnoma jasna je obsodba politike beračenja 
za drobtine oblasti in sporazumarstva, ki jo goji vodstvo HSS. Toda obsodba 
ni deklarativna, marveč opozarja na rezultate takšne politike. Popolnoma 
jasno je pritrdilno stališče proletariata h gibanju za narodno osvoboditev, toda 
to ni stališče nekakšnega razsodnika nad narodom, marveč tališče tistega se­
stavnega dela naroda, ki edini more in mora izvesti stvar osvoboditve. Zanimivo 
je, kako je Tito pozneje, decembra 1936, ko se je že oziral nazaj, označil de­
javnost komunistov v zagrebškem položaju sredi leta 1928. »Komunisti so 
v teh demonstracijah sodelovali, komunisti so podpirali zahteve hrvatskega 
naroda, toda ta val ljudskega protesta proti beograjskemu nasilju še zdaleč 
ni bil komunističen. To ljudsko gibanje je bilo v pravem smislu te besede 
splošno demokratično in osvobodilno gibanje hrvatskega naroda.«2 8 Mi bi 
temu dodali, da so komunisti s pozivom proletariatu, naj pripravi generalno 
stavko v tem gibanju več kot sodelovali. Ta poziv je naznanjal njihovo priča­
kovanje in zahtevo po stvarnem vodstvu v njem.
Čas od 4. avgusta 1928 do 12 . marca 1934 je Tito prebil v ječi. To mu je 
seveda preprečilo, da bi mogel dejavno sodelovati v gibanju. V tem času pa se 
v gibanju niso prenehali razvijati prizadevanja, ki jih je Tito že sam izobli­
koval. Kajti rasla so iz družbenih razmer v Jugoslaviji, iz potreb socialne in 
narodne svobode v njej. Zato tisto novo, kar je v času Titovega bivanja v ječi 
dozorelo, njemu ni bilo nič tujega, marveč je po prihodu iz zapora marca 
1934 lahko odločno nadaljeval tam, kjer so ga v letu 1928 iztrgali. V času 
1932—1934 so se komunisti Jugoslavije poglobljeno pečali z nacionalnim vpra­
šanjem in prišli do kakovostno novih sklepov in odločitev. Predvsem gre za 
popolnejše spoznanje družbene biti narodov v Jugoslaviji in njihovih gibanj,
2 6 Josip Broz Tito, Sabrana djela (odslej kratko: Tito, SD) 1 , 8 3 —8 4 . Direktive 
delegatu zagrebačke organizacije za savjetovanje, februar 1 9 2 8 . — Primerjaj tudi 
Titovo predavanje v politični šoli ZKJ v Kumrovcu 2 6 .—2 7 . marca 1 9 7 7 .
2 7 Tito, SD 1 , 1 1 5 —1 1 6 .
2 8 Tito, SD 2, 5 0 .
gre za novo opredelitev razmerja proletariata in njegove revolucionarne 
stranke do teh gibanj, namreč v smislu preseganja zamisli o »zavezništvu 
z gibanjem nacionalnih revolucionarjev«, ki bi jih sploh bilo treba šele ustvari­
ti. Vpogled v novo razpravljanje v vrstah jugoslovanskih komunistov o na­
rodnem vprašanju omogoča nekaj dokumentov.
*
V legalni reviji »Književnost« (izhajala je v Ljubljani od decembra 1932 
do decembra 1935), je bila natisnjena v številkah 1 —7 prvega letnika 1932/ 
1933 študija Edvarda Kardelja (psevdonim Tone Brodar) »Nacionalno vpra­
šanje kot znanstveno vprašanje«. V študiji nastopa avtor proti tolmačenju 
slovenskega narodnega vprašanja kot »kulturnega problema« in naglaša, da 
je to »širok kompleks družbenih pojavov, ki sega preko cele družbene nad­
stavbe«. V nadaljevanju razvija avtor marksistični nauk o narodu in uteme­
ljuje do neke mere parafrazirano Stalinovo definicijo naroda. Na videz po­
navlja tezo, da je po svojem množičnem nosilcu nacionalno vprašanje postalo 
v bistvu kmečko vprašanje, potem pa prehaja k razčlembi meščanskega na­
cionalizma, od njegove napredne faze (Mazzini) do fašizma. Znanstveno spo­
znanje nacionalnega vprašanja je postalo orožje delavskega razreda pri reše­
vanju tega problema. Toda ne gre samo za razlaganje, stvar je v tem, da se 
svet spremeni. »Zato je za nas ideja naroda bojevno sredstvo v borbi za 
socialno osvobojenje človeštva.«
Potem ko je kratko orisal razvoj slovenskega narodnega vprašanja, je 
Kardelj sklenil: »Stališče nas marksistov je, da ima vsak narod pravico do 
samostojnega življenja, toda takšno svobodo je mogoče izbojevati samo z 
vztrajnim bojem delovnega ljudstva, kajti nacionalno vprašanje v svojem 
jedru ni kulturni, temveč socialni problem in se zato kot hegemon v tem boju 
vse bolj uveljavlja proletariat.«2 9
Kardeljeva študija je vzbudila veliko zanimanje in o njej so razpravljali 
tudi v CKKPJ na Dunaju. V tem krogu so sestavili kritično oceno študije, 
ki se je trudila poiskati kako napako.3 0 Ugotovili so »tri temeljne napake Bro­
darja, ki dejansko pomenijo zanikanje revolucionarnih moči narodnoosvobo­
dilnega gibanja v meščansko demokratični revoluciji.« Grajali so tri stališča 
iz študije.
Prvo je stališče, ko Kardelj pravi: »Četudi je množični nosilec nacionalnega 
boja kmet, je njegov hegemon meščanstvo. Njegova gospodarska podlaga je 
boj proti gospodarski hegemoniji vladajočega naroda, z drugimi besedami — 
konkurenca.«
p9 Kardelj je takrat opozoril, da so nekateri v Sloveniji že pred nekaj leti 
pisali z znanstvenega stališča o narodnem vprašanju. Pri tem je šlo za naslednja 
dela: Lojze Ude, Novo zbiranje; v: Slovenska misel (Ljubljana 1924) 2 1 —3 3 . — 
isti avtor, Kaj je narod in ali smo Slovenci narod ali ne; v: Mladina (Ljubljana 
1927) 3 6 —38 , z nadaljevanjem v: Svobodna mladina (Ljubljana 1928) 3 2 —34 , 9 5 — 
1 0 2 in 1 3 7 —1 4 4 . (Oba spisa ponatisnjena v knjigi istega avtorja, Slovenci in 
jugoslovanska skupnost, Maribor 1972) — Jože Dolenc, Pravica samoodločbe do 
odcepitve; v: Svobodna mladina (Ljubljana 1928) 5 —1 1 . — Dušan Kermavner, 
Pravica samoodločbe slovenskega naroda pred sodiščem; v: Svobodna mladina 
(Ljubljana 1928) 1 0 4 —1 0 7 . — Jože Dolenc, Rusija in nacionalni problem; v: Svo­
bodna mladina (Ljubljana 1929) 4 8 —5 4 .
3 0 Pripombe CK KPJ so poslali tudi v kaznilnico v Sremski Mitroviči, kjer so 
komunisti jetniki temeljito diskutirali o njih in tudi o Kardeljevi študiji. Prepis 
lastnega slovenskega prevoda teh pripomb je prinesel v Ljubljano iz Sremske 
Mitroviče Dušan Kermavner. Napisal jih je verjetno Blagoje Parovič in so jih 
1 . 1 9 7 6 vključili v njegova zbrana dela.
Drugo grajano mesto: »Kmet, ko se tu bojuje za nacionalno osvoboditev, 
vidi v tem boju predvsem boj proti kapitalizmu, kajti v njegovi podobi se 
mu kaže tuja vlada. Ta boj dobiva tako izrazito protikapitalističen, včasih kar 
ludistični značaj. Najbolj znana primera sta kitajski in indijski.«
In tretje grajano mesto: »Majhni narodi v kapitalističnem gospodarskem 
sistemu nikjer ne morejo priti do prave nacionalne svobode ...«
Kritiki so v teh treh navedenih odstavkih najprej videli nevarnost, da bi 
se kdo ne vrnil k zavrženim tezam Sime Markoviča o konkurenčnem boju 
nacionalnih meščanstev kot poglavitni socialni vsebini narodnega vprašanja. 
Nato so trdno vztrajali pri tem, da narodnoosvobodilna gibanja še zdaleč 
niso postala socialistična, čeravno se bojujejo proti imperializmu, kajti proti- 
kapitalistični značaj more imeti samo boj proletariata in je zato treba ra­
čunati na dve etapi v revoluciji. In končno, tudi tretje mesto je povod, da 
poudarijo, kako temeljno napačno bi bilo istovetiti narodnoosvobodilni boj 
s proletarskim gibanjem za socialistično revolucijo.
Kritična ocena se torej ni dotaknila glavne Kardeljeve misli v študiji. 
Skrbela je predvsem za to, da ne bi bile kako prizadete Stalinove trditve in 
nanje se je tudi neposredno sklicevala. Toda, ne glede na to skrb, je tudi 
kritična ocena sama vsebovala formulacije in politične sklepe na temelju 
položaja v Jugoslaviji, ki bi jih mogli šteti celo za dopolnilo Kardeljeve glavne 
misli. Med drugim pravi: »Zaradi vseh teh momentov (ki izvirajo iz nerešenega 
nacionalnega vprašanja) trpe ne samo kmetje, marveč tudi proletariat in 
malomeščanske, celo buržoazne plasti, vsak na svoj način, v večji ali manjši 
meri. Iz tega nastaja možnost, da se vsi oni zbirajo... Razlika v njihovem 
razrednem položaju povzroča neenotnost gibanja... Narodnoosvobodilno gi­
banje more zmagati samo s pogojem hegemonije proletariata, ki je edini spo­
soben zediniti osvobodilno gibanje zatiranih narodov s socialnim bojem so­
cialno zatiranega (ljudstva) — posebno srbskega — in da ga izpelje odločno 
in do konca. Potemtakem je temeljna naloga proletariata glede narodnoosvo­
bodilnega gibanja, zbrati pod svojim vodstvom kmete in druge male in srednje 
plasti, voditi jih in jih v procesu boja osvobajati vpliva buržoazije.« Gotovo ni 
naključje, da je Kardelj izbral ravno zadnji stavek in ga neposredno navedel 
(ker »jasno in natančno postavlja naloge, ki stoje pred nami«) v svojem re­
feratu na pokrajinski konferenci KPJ za Slovenijo septembra 1934 v Gori­
čanah.
Prav ta referat v Goričanah (»Naloge pokrajinske organizacije KPJ v Slo­
veniji glede kmečkega in nacionalnega vprašanja«) je v veliki meri usmerjen 
k dokazovanju, da meščanski razred ne more biti več vodnik narodnoosvobo­
dilnega boja. To ključno politično dejstvo pa dokazuje sedaj na nov način: 
sporazumarstva ne dokazuje več s tem, da bi se skliceval na odpor meščanstva 
proti zahtevi po odcepitvi od Jugoslavije, marveč ga dokazuje s tem, da se 
narodno meščanstvo sporazumeva z režimom diktature na škodo čisto kon­
kretnih in aktualnih interesov posameznih narodov, njihove dejanske enako­
pravnosti. O možnostih v Sloveniji se Kardeljev sklep glasi: »Vse to je dokaz, 
da je samo od nas odvisno, od naše aktivnosti in pravilnosti našega dela, kdaj 
bo proletariat v Sloveniji zajel večino kmečkih množic in postal voditelj na­
rodno revolucionarnega boja. Danes ni razreda ne stranke razen prave prole­
tarske komunistične partije, ki bi mogel postaviti iskreno in pravilno geslo 
revolucionarnega boja za osvoboditev in zedinjenje slovenskega naroda. Vsaka 
akcija v tej smeri pa izpodkopava temelje kapitalističnega sistema in je zato 
zgodovinska dolžnost slovenskega proletariata in njegove avantgarde, napeti
vse sile, (da si izbojuje vodstvo v kmečkem boju), da popelje kmečko ljudstvo 
v revolucionarni boj proti velikosrbski diktaturi.«3 1
Ni dvoma, da se je Tito kmalu po svojem prihodu iz zapora seznanil z vsemi 
tremi omenjenimi dokumenti.3 2 S prvima dvema v CK, posebno ko je 10. avgu­
sta 1934 dobil nalogo, da skupaj z Blagojem Parovičem zasnuje referat za 
IV. državno konferenco KPJ »Delo na vasi in nacionalno revolucionarno 
delo«,3 3 s tretjim pa neposredno, saj je bil sam v imenu CK navzoč na kon­
ferenci v Goričanah.
Tito se je v svojem delu kmalu tudi neposredno srečal z vprašanjem raz­
merja do narodnega gibanja na Hrvatskem. V svojem »Poročilu predstavnika 
zagrebške organizacije«, z dne 2. avgusta 1934, poroča o pogovorih konec marca 
v Bjelovarju in okolici z levo usmerjenimi politiki iz HSS, ki mislijo na 
posebno organiziranje revolucionarne levice v HSS in na zavezništvo s KPJ 
za skupen boj proti režimu* diktature in nacionalnega hegemonizma. Tito jim 
je obljubil, da se bo pomujal, da bi KPJ njihovo stališče sprejela. O tem 
omenja v poročilu: »To sem storil še takrat, ko še nisem vedel, da je partija že 
začela delati v tej smeri.«3 4 Najpomembnejše je dejstvo, da je Tito, potem ko 
se je podrobno seznanil s perečimi vprašanji partijske politike v razmerju do 
narodov, v nekem trenutku splošne politične krize Jugoslavije jedrnato formu­
liral stržen koncepcije, ki se je porajala in jo spremenil v jasen politični sklep 
in nalogo. To je storil neposredno po umoru kralja Aleksandra v Marseilleu 
v svojem direktivnem pismu z dne 11. oktobra 1934 Pokrajinskemu komiteju 
KPJ za Slovenijo.3 5 Med drugim tukaj piše: »Nacionalni boj in zatiranje bosta 
sedaj gotovo dobila veliko ostrejše oblike ... Toda pred tem ne smemo zastati, 
organizirati moramo (ta boj) in postaviti se na (njegovo) čelo. Eno izmed naših 
poglavitnih gesel mora biti osvoboditev vseh narodov Jugoslavije izpod veliko­
srbskega zatiranja. Postaviti se moramo na čelo narodnoosvobodilnega gibanja« 
(podčrtal J. P.).
Ne gre torej več za »pomaganje« niti več za »most«, čez katerega bi bilo 
treba vplivati na narodna gibanja, niti več za poudarjanje sporazumarstva 
narodnega meščanstva kot prve naloge. Zdaj gre za novo in jasno besedo: po­
staviti se na čelo tega gibanja! Neposredno in bojno! Glavni cilj: osvoboditev! 
Vse drugo se bo rešilo v teku boja.
Položaj je bil takrat zelo zaostren tako v državi kot tudi v mednarodnih 
odnosih. Zdelo se je, da je vojna na obzorju. Bilo je treba preiti k dejanjem. 
Se pred 19. oktobrom 1934 je Tito v imenu CK napisal okrožnico vsem pokra­
jinskim komitejem KPJ in SKOJ z direktivo, naj ustanavljajo čete proletarske 
obrambe »v boju proti terorju vojaško fašistične diktature velikosrbskega 
meščanstva z namenom, da se upro vsakemu terorju in poskusu lomljenja 
in razbitja revolucionarnega boja delavskega razreda in osvobodilnega boja 
zatiranih narodov v Jugoslaviji«.3 0 V okrožnici spominja na izkušnjo KPJ in 
SKOJ iz nekdanjih bojev proletarske obrambe (proletarskih akcijskih čet — 
PAČ) proti ORJUNI v času 1921— 1926. Toda opaziti je treba razliko: sedaj
3 1 Navedeno po dokumentu v Arhivu CK ZKS. V Teoretični prilogi Komunista 
(avgust-september 1974) so izpuščene besede v oklepajih.
3 2 V času bivanja v mariborski kaznilnici (1932 in 1933) so Tito in sobojevniki 
prejemali vrsto revij, med njimi pa ni najti ljubljanske »Književnosti« in zato 
ne moremo domnevati, da bi bil Tito bral Kardeljevo študijo še pred odhodom 
iz zapora. Prim. opombo 62 v Tito, SD 2 , 241—2 4 2 .
3 3 Tito, SD 2 , 3 0 8 .
3 4 Tito, SD 2, 22 , 3 0 5 .
3 5 Tito, SD 2 , 48—49 .
3 8 Tito, SD 2 , 52—5 5 .
KPJ teh obrambnih čet ne postavlja več izključno na razredni temelj, marveč 
naroča, naj se »regrutirajo iz vrst vseh proletarskih in nacionalno revolucio­
narnih elementov v mestih in na deželi,« ustanovijo pa naj se »s ciljem 
obrambe in organiziranja ter akcij revolucionarnega proletariata, delovnih 
kmetov in zatiranih narodov«.
Ta direktiva je bila sprejeta v položaju, ko so po marsejskem atentatu 
pričakovali izbruh vojne. Vojne potem sicer ni bilo, nevarnost je pa bila 
pereča še naprej. Januarja 1935, neposredno po kritičnem času, je Tito takole 
označil položaj: »Potrebna je samo iskrica in svetovni požar se lahko za­
neti ... Spopad, do katerega bi lahko prišlo ob marsejskem atentatu, ni od­
stranjen, marveč samo odložen, kajti iskra, ki je skočila ob marsejskem 
atentatu, je sicer ugasnila, toda pepel, v katerem je tlela, vsebuje še veliko 
takšnih isker.. .«3 7 Direktiva o ustanavljanju obrambnih čet in odločnost, da 
se je treba »postaviti na čelo narodnoosvobodilnega gibanja«, pomenita več 
kot zgolj reagiranje na nek kritični položaj. Oni izražata zamisel revolucije, 
ki se bo potrdila v prihodnosti. Ta zamisel je v skladu s sklepom IV. državne 
konference z dne 25. decembra 1934 o ustanovitvi komunističnih partij Hr­
vatske in Slovenije, nato pa še Makedonije. »Ta zgodovinski sklep,« je pisal 
Tito neposredno po konferenci, »bo nedvomno imel velikanski pomen za 
nadaljnji razvoj, krepitev in boljševizacijo ne samo hrvatske in slovenske, 
marveč celotne partije Jugoslavije« (podčrtal J. P.).
Zares, Tito je temu sklepu dal zgodovinski pomen s tem, da je boj za 
njegovo uresničenje združil v eno z bojem za konsolidacijo in novo bojno 
usposobljenost jugoslovanske komunistične partije, ustanovitvi KPS in KPH 
pa je vlil novo koncepcijo revolucije kot njen bistveni smisel.
Razume se, boj proti nevarnosti fašizma v Jugoslaviji in zunaj nje je med 
tem postal zelo aktualen in v prvo vrsto je postavil potrebo, da se ustanovi 
protifašistična ljudska fronta in to enakomerno v vseh deželah Jugoslavije, 
torej tudi v Srbiji.3 8 Problem boja za nastanek ljudske fronte v Jugoslaviji, 
v mnogonacionalni državi z nerešenim narodnim vprašanjem,3 9 je na svoj 
način vsiljeval tudi vprašanje, kako se bo delavski razred revolucionarno 
vključil v dogajanje v posameznih narodih, kako se bo povezal s progresivnimi
3 7 Tito, SD 2, 6 6 .
3 8 O tem obstaja že precej zajetna, četudi ne izčrpna literatura.
3 9 Mislim, da ni prav, če že za tisiti čas reduciramo narodno vprašanje v Ju­
goslaviji na vprašanje »mednacionalnih« odnosov, kot je to storjeno v predgovoru 
k 3 . zv. Titovih zbranih del. Takšno označevanje nastaja gotovo pod vtisom do­
gajanj v čisto drugačnem zgodovinskem položaju, t. j. po NOB in socialistični 
revoluciji v Jugoslaviji. Če ga uporabimo za leta pred revolucijo, potem se pri­
bližamo zanikanju revolucionarnega značaja boja zatiranih narodov in narodnosti 
v hegemonistični Jugoslaviji in ponižanju tega boja na raven ustavnega ureje­
vanja odnošajev med vsemi narodi, ne oziraje se na to, ali pri posameznem narodu 
obstaja narodno vprašanje in gibanje za narodno osamosvojitev ali ne. Sprememba 
v stališču KPJ do jugoslovanskega »okvira«, tj. opustitev stališča o obveznosti 
odcepitve (kar je že ves čas bilo načelno in praktično neustrezno), izhaja nepo­
sredno iz nujnosti boja proti fašizmu, nikakor pa ne iz spremembe značaja narod­
nega vprašanja v Jugoslaviji ali iz spremembe ocen tega vprašanja v očeh KPJ. 
Komunisti so še naprej vztrajali na pravici narodov do samoodločbe in zato v izra­
zoslovju KPJ tistega časa ne najdemo izraza »mednacionalni odnosi« kot nado­
mestka za pojem »narodno vprašanje«, ki edini ustreza bistvu tega družbenega 
pojava tudi še v času po 1 . 1 9 3 5 . Zelo napačno bi bilo, če bi dobili vtis, da je novo 
stališče KPJ pomenilo novo zanikanje pravice do samoodločbe, če bi dobili vtis, 
kot da so stališče o obveznosti odcepitve nadomestili s stališčem o drugi obveznosti, 
o obveznosti federiranja narodov Jugoslavije, če bi dobili vtis, da gre za nekakšen 
državnopravni program KPJ.
družbenimi silami in tokovi v teh narodih. Po drugi strani, je to bil čas, 
v katerem je svetovno komunistično gibanje »začelo čutiti in dojemati vso 
nevarnost fašistične kontrarevolucije, organizirati se in mobilizirati vse de­
mokratične moči za odpor proti fašizmu in vojni. Najbolj popolno manife­
stacijo pozitivnih sprememb v svetovnem komunističnem gibanju pomeni
VII. kongres Kominterne, ki se je sestal julija in avgusta 1935. leta. Njegovi 
sklepi o nujnosti boja za enotnost delavskega gibanja in boja za zbiranje 
protifašističnih, demokratičnih in vseh nefašističnih moči na liniji ljudskih 
front, so imeli svetovnozgodovinski pomen.«4 0
Še pred tem kongresom, junija 1935, na splitskem plenumu CK KPJ, 
kjer so analizirali položaj po petomajskih volitvah v državi in pa mednarodne 
odnose, so nastale kakovostne spremembe v tem, kako tolmači KPJ pravico 
zatiranih narodov do samoodločbe, v luči potrebe oblikovanja ljudske fronte. 
Plenum je hotel pospešiti ustanovitev KP Hrvatske in KP Slovenije. Smisel 
in aktualnost te naloge pa je pojasnjeval Blagoje Parovič najširšemu članstvu 
v »Proleteru« takole: »Ustanavljamo KPH in KPS v boju proti narodnemu 
zatiranju, šovinizmu in buržoaznemu nacionalizmu, v boju za internacionalno 
vzgojo delovnih množic, za medsebojno bratovstvo vseh narodov in zaradi 
tega boja« (podčrtal J. P.). Ob isti priložnosti je takole pojasnil tudi stališče 
do posameznih oblik samoodločbe in do Jugoslavije kot države: »Mi smo za 
svobodo in pravico samoodločbe zatiranih narodov. Toda mi ne zahtevamo 
raztrganja Jugoslavije za vsako ceno. V tem vprašanju je naš cilj svoboda, 
enakopravnost in bratovstvo vseh narodov; pravica in svoboda vsakega na­
roda je, da sam odloča, s kom in kako bo ustvarjal svojo državno skupnost. 
Če Hrvatje, Slovenci in drugi narodi, potem ko so si izbojevali polno svobodo 
in pravico do samoodločbe, svobodno in brez vsakega siljenja ali ukane, 
sklenejo ostati v državni skupnosti (zvezi, federaciji, avtonomiji) s srbskim 
narodom, potem mi nismo proti temu, kakor tudi nismo proti odcepitvi, če 
je to edina pot za osvoboditev teh narodov« (podčrtano v izvirniku).4 1
Po VII. kongresu Kominterne, ki je utrdil zamisel ljudske fronte in po­
trdil, da je mogoče priti do nje tudi »od zgoraj«, to je s sporazumevanjem 
z vodstvi demokratičnih strank in pod., je CK KPJ izrekel novo stališče glede 
obveznosti odcepitve, v skladu z dejanskimi prizadevanji realnih narodnih 
gibanj v Jugoslaviji: »Medtem ko ostajajo pri svojem načelnem stališču glede 
samoodločbe narodov s pravico do odcepitve, upoštevajo komunisti današnji 
mednarodni položaj, in ob pogoju, da izgine narodna neenakopravnost, da so 
dana maksimalna jamstva svobodi hrvatskega in drugih narodov in da ti na­
rodi svobodno na to privolijo, se (komunisti) ne izrekajo za odcepitev tega 
naroda od današnje državne skupnosti — Jugoslavije.«4 2
Edino realno in resnično polno jamstvo svobode narodov je bila uresni­
čitev zamisli, ki se je po Titovih besedah iz oktobra 1934 glasila: komunisti 
se morajo postaviti na čelo nacionalnih gibanj ! Nihče drug razen delavskega 
razreda in njegove revolucionarne stranke ni mogel zagotoviti takšnega jam­
stva. In zato to pozitivno stališče KP do jugoslovanske države ni bilo samo 
skladno s trajnimi temeljnimi in neposrednimi interesi jugoslovanskih na­
rodov in narodnosti, ki so vsi čutili, da se je treba skupno braniti pred na­
4 0 Iz predgovora. Tito, SD, 3 , VII—VIII.
1 4 1 Blagoje Parovič, Izabrani spisi (Beograd 1976) 2 6 5 . — Prim. J. Pleterski, 
Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ—KPS. Objavljeno tudi 
v tej knjigi, besedilo 1 9 .
4 2 Istorijski arhiv KPJ 2 , 3 6 9 .
padom fašizma, marveč je to stališče imelo tudi svojo razredno, revolucio­
narno vsebino. To pomeni : šele uresničenje zamisli, da je nujno potrebno
postaviti se na čelo narodov ( »__proletariat se mora najprej... povzdigniti
do nacionalnega razreda, povzdigniti se do vodilnega razreda nacije...« — 
Komunistični manifest), je dajalo spremenjenemu stališču KPJ glede vpra­
šanja odcepitve značaj »novih pogledov na nacionalno vprašanje v Jugosla­
viji«,4 3 novih v smislu inovacije revolucionarne koncepcije. Usposobiti KPJ 
za neposredno uresničevanje te koncepcije, to je bila najnujnejša Titova 
skrb, to je bilo njegovo ustvarjanje zgodovine.
Nimamo namena ponavljati vse tisto, kar je že znanega o Titovi dejav­
nosti v letih 1935— 1937.4 4 Skupaj z uredniki njegovih zbranih del upamo, da 
»bo mogoče z dodatnim iskanjem verjetno najti še kake Titove dokumente 
iz tega časa«. Zares bi bilo posebno zanimivo za našo temo, izvedeti kaj več 
o njegovem nastopu na posvetu vodilnega aktiva KPJ, ki se je sestal v Moskvi 
aprila 1936. Dokument tega posvetovanja (»Januarski razglas« CK KPJ) je 
tako skladen s tekom Titove misli in akcije, da moramo v njem domnevati 
tudi navzočnost Titovega ustvarjalnega prispevka.
Iz te dobe obstaja Titovo »Pismo za Srbijo« z dne 2. novembra 1936 
z znano razlago možnosti za rešitev narodnega vprašanja v Jugoslaviji.4 5
V njem beremo: »Levičarji (komunisti) vztrajajo neomahljivo na načelu samo­
odločbe narodov do odcepitve. To je pravica, ki mora biti priznana vsakemu 
narodu, da bi bil enakopraven. Toda to ne pomeni, da je odcepitev v vsakem 
položaju tudi obvezna in smotrna. V današnjem položaju so (levičarji) proti 
razkosanju Jugoslavije, ki ga želijo plačanci italijanskega, avstrijskega in 
madžarskega fašizma in ki bi nedvomno pripeljalo do vojne, kar ravno žele 
vsi fašistični netilci vojne. Levičarji so za svobodno skupnost vseh narodov 
v današnjih mejah, urejeno na federativnem temelju, toda proti vsakemu 
zatiranju in hegemoniji kateregakoli naroda po drugem. Torej hrvatski, slo­
venski, srbski, makedonski in črnogorski narod se morajo na demokratičen 
način izjasniti, kako želijo urediti svoje medsebojne odnose v državni skup­
nosti. Prav tako ima tudi ljudstvo v Vojvodini in Bosni in Hercegovini pra­
vico, izreči se o svojem razmerju v državni skupnosti.«
Ta podoba revolucionarnega načenjanja narodnega vprašanja v Jugoslaviji, 
v pogojih, ki jih je ustvarjal fašizem, je jedro tudi vseh prihodnjih izjav KPJ, 
tja do vojne in po njenem izbruhu. Posebej je treba poudariti, da je bil 
navedeni dokument namenjen potrebam politične akcije v Srbiji. Šlo je za 
iskreno revolucionarnost, ne pa za nagibanja k liniji manjšega odpora. Treba 
je tudi poudariti, da ta koncept obravnava srbski narod in njegovo pravico 
do samoodločbe enako z drugimi narodi in njihovo pravico. Bodoča skupnost 
narodov ni več tisto, kar bo nastalo iz Jugoslavije po tem, ko se nesrbski 
narodi sami odločijo, marveč je rezultat demokratične, nacionalno politične 
odločitve vseh narodov, tako srbskega kot vseh drugih, rezultat svobode vseh, 
dosežene v skupni obrambi pred fašizmom vseh njih. Svoboda je nedeljiva!
V tej zvezi je zanimivo opaziti, kako Tito zaznava, kako se ob vprašanju 
Srbije postavlja Komunistični partiji Jugoslavije v bistvu enaka naloga kot 
tudi ob Hrvatski, Sloveniji, Makedoniji itn. To je bila naloga delavskega raz­
reda Srbije, da se povzpne do vodilnega razreda naroda, da prevzame zgodo­
vinsko odgovornost za srbski narod v boju za revolucijo. Tito namreč po-
4 3 Iz predgovora, Tito, SD 3 , XII.
4 4 Poleg Titovih zbranih del je za to vprašanje temeljno delo: Pero Damjanovič, 
Tito pred nalogami zgodovine (Ljubljana 1977).
4 5 Tito, SD 3 , 3 2 —3 8 .
stavlja 19. novembra 1937 pred voditelja Kominterne W. Piecka vprašanje 
ustanovitve KP Srbije ! In zanimiv je podatek, da tega vprašanja niso takrat 
postavljali »spodaj« samo Srbi, marveč tudi Hrvatje in Slovenci.4 8
Dobro je znano, da je Tito jemal ustanavljanje KP Slovenije in KP Hr­
vatske kot ključno nalogo na poti k »razvoju, krepitvi in boljševizaciji celotne 
partije Jugoslavije«. Ta naloga je bila izpolnjena 18. aprila 1937 z ustano­
vitvijo Komunistične stranke Slovenije, 2. avgusta 1937 pa z ustanovitvijo 
Komunistične stranke Hrvatske. Velikokrat smo brali dokumente z obeh 
ustanovnih kongresov, posebno še njune manifeste, v katerih je jedrnato 
izražen novi koncept razmerja med revolucijo in nacijo, vloge in naloge de­
lavskega razreda in njegove partije za zbiranje sil za nacionalno in socialno 
osvoboditev.
Namesto da bi ponavljali razčlembo in oceno teh dejanj in dokumentov, 
opozorimo raje na pomemben moment v Titovem odnosu do takratnih kon­
ceptov Kominterne in KPJ v zvezi z ljudsko fronto in z narodnim vprašanjem. 
2e v tistem času se je namreč pojavljalo mnenje, da gre pri stališčih VII. kon­
gresa Kominterne za začasno taktiko, ne pa za bistveno novo, epohalno usme­
ritev. To vprašanje se je usodno postavilo v mednarodnem komunističnem 
gibanju avgusta 1939, a tudi po drugi svetovni vojni v zgodovinarskih disku­
sijah,4 7 postavlja pa se danes čisto pragmatično politično.4 8
V začetku avgusta 1939 je Tito sporočal v imenu CK KPJ komunistom 
v kaznilnici v Sremski Mitroviči, ko so diskutirali o vprašanju »glavnega 
udarca«, med drugim tudi tole :
»Kdo je sovražnik številka ena? Fašizem! Kako se bomo uspešno bojevali 
proti njemu? S tem, da ustanavljamo ljudsko fronto ali kakor jo bomo že 
imenovali. Kdo stopa v ljudsko fronto? V prvi vrsti delavski razred, komu­
nisti, socialisti itn., potem različne demokratične stranke in skupine, ki se 
hočejo bojevati proti fašizmu in reakciji, za svobodo in demokracijo, za 
kruh in m ir... Jasno je torej kot le kaj, da glavni udarec ni naperjen proti 
socialni demokraciji, marveč proti največjemu sovražniku vsake svobode, 
kulture in napredka, proti fašizmu. Treba je vedeti, da vse, kar se piše in 
govori, od Deda pa do doli, ni nikakršen manever, marveč (so to) najbolj 
iskreni napori.« (podčrtal J. P.)4 9
Revolucija ni revolucija, če ni iskrena, je prava in pristna, ali pa se ne 
zgodi.
4 6 Tito, SD 3,135.
4 7 Narodni front i komunisti. Jugoslavija, čehoslovačka, Poljska. (Beograd, Prag, 
Varšava 1968.)
4 8 V referatu češkoslovaškega sociologa in politologa Karla Pomajzla o kore­
ninah nacionalizma v češkem okolju (september 1974) beremo: V boju proti fa­
šizmu so komunistične stranke sredi 30-tih let »morale skrčiti svoje programe, ki so 
delovne ljudi usmerjali k mednarodni socialistični revoluciji in so morale postaviti 
v prvo vrsto svojih zahtev boj za narodno svobodo.« Bile so »primorane k .na­
cionalni' politiki«. Pomajzl meni, da je takrat šlo »za velik zgodovinski ovinek, 
za korak nazaj, za začasno pretrganje neposrednega internacionalnega kurza komu­
nističnih strank«. Posledice tega vidi Pomajzl tako-le: »S specifiko te zgodovinske 
odločitve, ki je pogojevala specifiko druge svetovne vojne in pripeljala v vrsti novih 
dežel do socializma, je tudi mogoče pojasniti dejstvo, da se je socializem po drugi 
svetovni razvijal in se tudi zdaj razvija v ločenih, samostojnih in neodvisnih drža­
vah.« Desničarji, tako meni Pomajzl, ne umevajo zgodovinsko pogojene minljivosti 
tega pojava in mislijo, da so takšne razmere tipične in normalne za socializem... 
V: Stav a ukoly vÿzkumu narodnostni otazky v CSSR. Slezky ustav Československe 
Akademie Ved (Opava 1975) 1 9 2 —2 0 1 .
4 9 Tito, SD 4, 2 1 4 —215.
».. .povzdigniti se v vodilni razred nacije ...«
Spraševati se o mestu VIII. konference zagrebške organizacije KPJ 1 . 
1928 v razvoju politike jugoslovanske revolucionarne stranke glede narod­
nega vprašanja je seveda mogoče le tedaj, če izhajamo od podmene, da v tem 
razvoju sploh obstaja tudi kakovostni napredek in da ne gre samo za vrsto 
pravilnih taktičnih reagiranj na posamezne položaje, reagiranj, ki slede eno 
drugemu in ki jih povezujejo v nepretrganost samo čas in trajna načela 
komunizma. Kljub posameznim izjemam je danes spoznanje, da takšen kako­
vostni napredek zares obstaja, že tako široko sprejeto, da se zanimanje raz­
iskovalcev usmerja k vprašanju, kaj je tisto novo, kar sestavlja bistvo tega 
napredka.
Zveza komunistov Jugoslavije prihaja že sama v svoji revolucionarni de­
javnosti k teoretičnim sklepom in k teoretičnim posplošitvam prakse. To se 
ne dogaja samo zato, ker je že prav v delovanju KPJ (ZKJ) vedno bistveno 
navzoč tudi element znanstvenosti. Dejansko obstajata revolucionarna praksa 
in teorija revolucije kot enoten dialektični proces pridobivanja novih spo­
znanj, pri čemer omogoča vsaka nova stopnja spoznanja obenem tudi to, da 
se poglobe spoznanja o že prehojenih poteh boja. To daje družbenim vedam, 
ki do teoretičnih rešitev prihajajo po metodi svojih strok, dragoceno spod­
budo, napotek in kriterij.
Navajamo le dve izjavi, ki sta daljnosežnega teoretičnega pomena za plodno 
obravnavanje našega vprašanja. To sta izjavi Josipa Broza Tita, prva na pro­
slavi 50-letnice ljubljanske univerze (11. december 1969), druga na X. kon­
gresu ZKJ (27. maj 1974) :
»... Marx in Engels sta znanstveno dokazala nujno povezanost boja za 
nacionalno osvoboditev in pa boja proti razrednemu izkoriščanju delavskega 
razreda; posebno pozorno je to vprašanje obravnaval Lenin. Bistvo njihovega 
nauka o tem je, da se proletariat ne more osvoboditi, dokler ne postane vo­
dilna moč v svojem lastnem narodu. Samo na tem temelju je mogoče raz­
vijati resnični proletarski inter nacionalizem, katerega pojem obsega polno 
enakopravnost narodov, velikih in malih. V teoriji o narodnem vprašanju in 
proletarskem inter nacionalizmu in tudi v njeni praktični uporabi je bilo 
v delavskem gibanju veliko pačenja, zadošča omeniti avstromarksizem, stali­
nizem, tako imenovane teorije o omejeni suverenosti itn. Brez pridržka lahko 
rečemo, da so komunisti Jugoslavije, zvesti stvari delavskega razreda, izobli­
kovali načelen marksistični pristop k narodnemu vprašanju, ki ni odvisen 
od trenutnega položaja, v zavesti, da je boj za osvoboditev dela in človeka 
hkrati tudi boj za polno afirmacijo narodov ...«
»... Na ta način je odstranjena tudi napačna dilema, ki so jo vsilili nacio­
nalisti, namreč o prednosti nacionalnega pred razrednim interesom in o lo­
čevanju teh dveh interesov. V socialističnih samoupravnih odnosih postanejo 
interesi delavskega razreda, ki si je izbojeval položaj vladajočega razreda 
v naciji, interesi nacije, interesi nacije pa postanejo interesi razreda.«
Te in druge teoretične posplošitve revolucionarne izkušnje ZKJ so nam 
bile izhodišče, ko smo ob dveh znanstvenih posvetih lani (5.—6. maja 1977 
v Portorožu in 14.—15. decembra 1977 v Kumrovcu) poskusili pogledati in 
strnjeno opredeliti kakovostne spremembe in premike v zamislih o vlogi na-
rodov v proletarski revoluciji, od časov Komunističnega manifesta, prek ob­
dobij prve in druge internacionale, do oktobrske revolucije in potem do 
mednarodnega in še posebno jugoslovanskega komunističnega gibanja v času 
tretje internacionale. V tem poskusu smo izrazili tezo, da je bila dinamika 
procesa prenikanja KPJ v družbena gibanja v mnogonacionalni Jugoslaviji 
v neposrednem sorazmerju z njeno usposobljenostjo za stvarno revolucionarno 
dejavnost. V razpravljanju o akciji Josipa Broza v Zagrebu 1928. 1 . proti 
frakcionaštvu smo izrazili mnenje, da je ta akcija pomembna ne le za bojno 
usposobljenost in uspešnost KPJ v poznejši dobi, po 1934. 1 . in do vojne pa 
v revoluciji, marveč da je ta akcija enako pomembna tudi zato, ker je že 
naznanila nastanek zamisli, v kateri se je narodnoosvobodilni boj pod nepo­
srednim in najbolj dejavnim vodstvom delavskega razreda spojil s sociali­
stično revolucijo. V podkrepitev smo omenili tiste momente v politični de­
javnosti Josipa Broza v času VIII. zagrebške konference, ki pričajo o takšni 
anticipaciji, zlasti razglas zagrebškega mestnega komiteja KPJ po skupščin­
skem atentatu. »Značilnost tega dokumenta,« smo rekli, »je v tem, da tako 
očitno opozori na neposredno povezanost politike, naperjene proti delavskemu 
razredu, s hegemonistično politiko narodnega zatiranja. Boj za razredno in 
boj za narodno osvoboditev se tukaj neločljivo zvežeta, tako prvi kot drugi 
osvoboditvi naj služi avantgardna akcija proletariata, ki pripravlja generalno 
stavko. Popolnoma jasna je obsodba politike beračenja za drobtinice oblasti 
in sporazumarstva vodstva HSS. Toda ta obsodba ni deklarativna, marveč 
kaže na učinke takšne politike. Popolnoma jasno je pozitivno stališče prole­
tariata spričo gibanja za narodno osvoboditev, toda ne kot nekakšnega raz­
sodnika nad narodom, marveč kot njegovega sestavnega dela, ki edini more 
in mora izvesti stvar osvoboditve.«
Za takšno formulacijo, ki sploh ne omenja vprašanja razmerja do držav­
nega okvira, smo se takrat odločili zato, ker lahko tu in tam preberemo mne­
nja, ki zelo poenostavljeno skrčijo tisto, kar je kakovostno novega v politiki 
KPJ 1935. 1 . in pozneje, na dejstvo, da so tedaj opustili stališče IV. kongresa 
KPJ o »razbitju« Jugoslavije. Nikakršnega dvoma seveda ni o velikanskem 
pozitivnem pomenu prav te spremembe v politični usmeritvi KPJ. Toda ta 
sprememba je sama rezultat spremenjenega položaja, predvsem pa rezultat 
kakovostno nove stopnje v pojmovanju KPJ razmerja med revolucijo in na­
rodi, med proletariatom in njegovo revolucionarno stranko in med narodi 
ter narodnimi gibanji, rezultat kakovostno nove stopnje v pojmovanju vpra­
šanja, kako uvrstiti narodna gibanja v strategijo in taktiko proletarske revo­
lucije. Zato smo v referatu na ta vidik opozorili nekatere, ki o tem pišejo:
»... pozitivno stališče KPJ do jugoslovanske države, katero je treba skupno 
braniti pred napadom fašizma, se je resnično ujemalo s temeljnimi trajnimi in 
perečimi interesi jugoslovanskih narodov in narodnosti, toda imelo je tudi 
svojo razredno revolucionarno vsebino. To pomeni: šele uresničevanje za­
misli o nujnosti, postaviti se na čelo narodov, je dajalo spremenjenemu sta­
lišču KPJ v zadevi odcepitve značaj ,novih pogledov na nacionalno vprašanje 
v Jugoslaviji', novih v smislu inovacije revolucionarne koncepcije. Kajti sicer 
bi ustvarjali napačen vtis, kot da gre za nekakšen državnopravni program KPJ, 
napačen vtis, kot da je stališče o obveznosti odcepitve zdaj zamenjano s sta­
liščem o obveznosti drugačne vrste, o obveznosti federiranja v danih mejah.«
— Bistvo odgovora na vprašanje, kaj pomeni sprememba stališča KPJ do 
Jugoslavije, je zadel Najdan Pašič, ko je zapisal: »V tej formuli se je izrazila 
in potrdila zamenjava zgodovinskega subjekta, ki odloča o narodni usodi ju­
goslovanskih narodov in o njihovih medsebojnih odnošajih.« (Nacionalno pi­
tanje o savremenoj epohi, 2. izd., 1976, 124).
Razvoj politike KPJ (ZKJ) v vprašanju narodov je treba opazovati z gle­
dišča revolucionarnih izkušenj, in to do današnjih dni. Ne govorimo zdaj 
o znani zgodovinarski metodološki zahtevi, da je treba dogajanje v preteklosti 
opazovati iz kar največje časovne oddaljenosti, čeprav seveda ne želimo pod­
cenjevati splošnega pomena takšne oddaljenosti za zgodovinsko preučevanje. 
Opazovanje s kar najbolj sodobnega, komaj minulega razgledišča mora biti 
naša metoda, ker nam ravno današnji čas poglablja in ostri vpogled v značaj 
družbenih procesov v prejšnjih fazah. Odločilni preboj samoupravne smeri 
v našem socializmu — in to v spopadu tako s centralistično-etatističnimi tež­
njami kot tudi z liberalistično-nacionalističnimi — je razbistril ne le položaj, 
temveč tudi nazore, omogočil je globlje razumevanje družbenega dogajanja 
tudi v zvezi z narodi. Treba je izrabiti to možnost za znanstveno spoznanje. 
Navedimo besede iz knjige, ki se je glede izrabljanja te možnosti prebila naj­
dlje, že omenjene knjige N. Pašiča: »Praksa revolucije je odkrila in potrdila 
tesno povezanost boja delavskega razreda za svojo razredno osvoboditev z re­
ševanjem narodnega vprašanja bolj popolno in bolj kategorično kot katerokoli 
poprejšnje teoretično predvidevanje.« (Str. 44.)
Z vidika socialističnih revolucij, posebno pa naše revolucije, se postavlja 
kot osrednje vprašanje pri uresničevanju razmerja med bojem delavskega 
razreda in narodov postulat Komunističnega manifesta, da se mora prole­
tariat povzdigniti v »nacionalni razred«, »povzdigniti se v vodilni razred na­
cije«, da se mora »sam konstituirati kot nacija«. To vprašanje lahko zopet 
osvetlimo s pomočjo omenjene Pašičeve knjige.
Pod vtisom dejstva, da postaja vprašanje narodov v svetu znova vse bolj 
pereče, pod vtisom spoznanja, da »se v mnogonacionalni skupnosti, kot je 
Jugoslavija, samoupravljanje ne more razviti v celovit sistem globalne orga­
nizacije družbe, če tudi odnošaji med narodi niso postavljeni na načelno isti 
samoupravni temelj«, se naša pozornost zgošča ob vprašanju, kako proletariat 
osvaja položaj nacionalnega razreda. V prvo vrsto stopa vidik, ki je bil do 
zdaj v ozadju: »Kajti, odkar obstajajo narodi, je .narodno vprašanje' zdržema 
na dnevnem redu in se zdržema rešuje ne samo v odnošajih med narodi, mar­
več tudi znotraj vsake narodne celote.« Na to se veže zaznavanje aktualnosti 
zgodovinskega dejstva, da »dokler obstajajo narodi, ne more biti ,čiste' so­
cialne revolucije, revolucije, ki ne bi imela — glede na to, da neizogibno 
posega v življenjske pogoje naroda — tudi svoje bistvene nacionalne kompo­
nente«. Spreminjanje delavskega razreda v nacionalni razred je treba razu­
meti »v smislu dominacije njegovega razrednega interesa« (str. 156, 163, 165, 
177).
V takšni luči vidimo nadvse razločno, da se pogoji za osvajanje položaja 
nacionalnega razreda za proletariat ne omejujejo na politično plat, na osvo­
jitev oblasti kot dejanja revolucije, marveč da je to stvar daljšega zgodovin­
skega procesa, ki se niti ne začenja niti ne končuje s političnim zavzetjem 
oblasti.
Vprašanje o »novih pogledih« KPJ na nacionalno vprašanje v Jugoslaviji je 
treba torej postaviti takole: kdaj in kako se v politiki KPJ dejansko uveljavi 
usmeritev, da je treba delavski razred popeljati v boj za osvojitev položaja 
nacionalnega razreda (vodilnega razreda nacij) in katere so tiste prvine v sub­
jektivnem spoznanju KPJ, ki držijo k uspešni izvršitvi te zgodovinske naloge?
Lahko bi rekli, da je bila do časa VIII. konference dosežena tako v Ko­
munistični internacionali kot v KPJ zelo visoka stopnja »pravilnosti« nazorov 
o narodnem vprašanju. Izkušnje oktobrske revolucije o pomembnosti povezo­
vanja proletarske revolucije s kmečkimi in narodnimi revolucionarno-demo- 
kratičnimi gibanji so že postale del ideološkega sklada Kominterne in so se 
nenehno pretakale v razpravljanjih med središčem in posameznimi sekcijami 
Kominterne. Že v letu 1919 je Kominterna izrazila mnenje, da jugoslovansko 
revolucijo najpoprej čaka vrsta nacionalno-revolucionarnih prevratov, v ka­
terih bi se dokončevale zapoznele meščansko-demokratične revolucije (Gor­
dana Vlajčič, Osma konferencija zagrebačkih komunista, Zagreb 1976, 166). 
Do tretje državne konference KPJ (januar 1924) je že dokončno sprejeto 
mnenje, da je Jugoslavija mnogonacionalna država z nerešenim narodnim 
vprašanjem, razvozlano je vprašanje družbenega značaja in pomena narodnih 
gibanj in njihove pomembnosti za revolucionarni boj proletariata, sprejeto je 
geslo o pravici narodov do samoodločbe tja do odcepitve, in to geslo je kon­
kretizirano v programskem stališču, »da je treba v temelju spremeniti zdajšnje 
stanje in ustvariti takšno, ki se bo v njem suvereno manifestirala volja vseh 
narodov v Jugoslaviji, živeti združeno v federaciji delavsko-kmečkih repu­
blik ----kar pa je mogoče uresničiti samo s skupnim revolucionarnim bojem
delavcev in kmetov...« V tem sklopu je III. državna konferenca izrazila tudi 
že prepričanje o progresivnosti skupnega življenja narodov Jugoslavije »Zedi­
njenje srbskega, hrvatskega in slovenskega naroda v skupno državo je v smeri 
zgodovinskega progresa in interesa razrednega boja proletariata«). (Istorijski 
arhiv KPJ — IA — knj. 2, 66 in 71.)
Precej znana so tedanja razhajanja nazorov o jugoslovanski državi v zvezi 
z opredelitvijo konkretne vsebine pravice narodov Jugoslavije do samoodločbe. 
Od načelne razlage, da mora ta pravica obsegati možnosti vseh oblik (avto­
nomije, federacije, odcepitve) pa tja do stališča o tako imenovani obvezni od­
cepitvi ali razbitju Jugoslavije. Znana so tudi stališča Kominterne ob tem, 
znane so Stalinove intervencije. Precej je bilo o tem pri nas že napisanega, 
čeprav še ne izčrpno. O teh vprašanjih pišejo tudi zgodovinarji v drugih 
državah. Zanimivi so sklepi, ki do njih prihaja eden najboljših poznavalcev 
tematike, češkoslovaški profesor Jožef Kolejka. Le-ta navaja za dvajseta leta 
kot odločilni okvirni dejavnik negativno oceno versajskih pogodb, ki jo daje 
Kominterna. Zato postavlja mednarodnemu revolucionarnemu gibanju nalogo 
razbiti versajski sistem in odstraniti meščansko državnost. V tem sklopu za­
hteva Kominterna od posameznih komunističnih strank, naj sprejmejo v svoje 
programe pravico narodov do samoodločbe, posebno tam, kjer stranke te 
pravice niso posebej poudarjale kot pravico do odcepitve in kjer so »izhajale 
bolj od realne danosti in zato priznavale dane države kot torišče razrednega 
boja«. Pri tem navaja Kolejka Jugoslavijo, ČSR in Romunijo. Kominterna je 
v tem, koliko se je načelo pravice do samoodločbe utrdilo v politiki teh strank, 
merila tudi stopnjo njihove boljševizacije. To načelo se je v programih posa­
meznih KP le postopoma utrjevalo, dokončno pa na V. kongresu Komunistične 
internacionale (KI), pravi Kolejka. Poleg pravice do odcepitve so vendarle 
dopuščali tudi možnost federativne ureditve odnosov v okviru danih državnih 
tvorb. Toda, gledano v celoti, so v krogu Kominterne vztrajali pri razbitju 
versajskega sistema vse do let 1933— 1934. V času svojega VI. kongresa (1928) 
je zahtevala Kominterna od komunističnih strank radikalno taktiko tudi v na­
rodnem vprašanju. Po Kolejki se je Kominterna opirala na izkušnje iz gibanj 
Ukrajincev, Belorusov in besarabskih Moldavcev ter drugih, ko je dajala na­
vodila za razvijanje narodnoosvobodilnih gibanj tudi v obliki partizanskega 
vojskovanja. »Direktive v smislu krepitve agitacije komunističnih strank za 
samoodločbo in osvoboditev oziroma za razbitje mnogo nacionalnih držav so 
upravičevali ne le s prokomunističnimi simpatijami zakarpatskih Ukrajincev- 
Rusinov ali pa Makedoncev in še drugih, marveč so se sklicevali tudi na 
to, da je treba uspehe nekaterih meščansko nacionalističnih strank zatiranih 
narodov in narodnih manjšin oceniti kot rezultat njihove agitacije za samo­
odločbo in osvoboditev in pa premajhne pozornosti komunistov do te pra­
vice. Lahko sklenemo,« meni Kolejka, »da je videla KI v gibanju neenakoprav­
nih narodov, narodnih manjšin, proti režimom v danih državah močan pred­
kapitalistični razdiralni in revolucionarni faktor.« (Stav a ukoly vyzkumu 
narodnostni otazky v ČSSR. Opava 1975, 70—79.)
Navedeni sklepi potrjujejo že znano dejstvo, da so Kominterna in njene 
sekcije v tistem času gledale na narode in narodna gibanja predvsem z zani­
manjem, koliko je v njih revolucionarnih možnosti (Stalin postavlja vprašanje 
takole: »ali so že izčrpane revolucionarne možnosti, ki obstajajo v revolucio- 
narnoosvobodilnem gibanju zatiranih dežel..., ali so dani razlogi za to, da bi 
te možnosti izkoristili za proletarsko revolucijo...«), in obenem poudarjale 
nujnost zavezništva proletariata z racionalnimi gibanji. Ti sklepi potrjujejo, 
da Kominterna nastanka posameznih buržoaznih držav 1 . 1918 ni presojala 
tako, da bi ocenila konkretne situacije v njih, marveč da je izhajala od sploš­
nega stališča o nujnosti razbitja versajskega sistema. Razume se, da so 
stranke, ki so hotele doživeti priznanje svojega boljševiškega značaja, morale 
obvezno sprejeti takšna stališča KI tudi do njihovih držav.
Lahko bi trdili, da so se v KPJ razprave o narodih in njihovih gibanjih 
razvijale pretežno pod vtisom opazovanja narodov z vidika njihovih medse­
bojnih odnošajev in da so obravnavale problematiko suverenosti narodov v 
odločanju o oblikah teh odnošajev. Količino revolucionarnih možnosti, na 
katere more delavsko gibanje računati, so merili po tem, koliko so bili narodi 
pripravljeni bojevati se za to odločanje. Vprašanje naroda kot okvira raz­
rednega boja je ostalo daleč v ozadju, v senci. To pa je bilo vprašanje, ki je 
zadevalo vse narode enako, privilegirane in neenakopravne. Revolucionarna 
delavska stranka je narode upoštevala, kolikor je videla v njih vzrok mno­
žičnega gibanja, ki daje možnosti tudi gibanju delavskega razreda. Ni še 
obstajala obdelana usmeritev k temu, da bi se boj delavskega razreda razvijal 
tudi v smislu neposrednega osvajanja, brez ločenih etap, položaja nacionalnega 
razreda. Simptomatično za takšno stanje je med drugim dejstvo, da so se 
analize marksistov v Jugoslaviji v tistem času ukvarjale tako rekoč izključno 
s položaji neenakopravnih narodov, da niso posvečali pozornosti tudi analizi 
položaja srbskega naroda vsaj v tisti meri, kot je to delal pred več kot pol 
stoletja Svetozar Markovič. Ostajalo je izročilo njegove obsodbe in zavračanja 
velikosrbske politike, njegovo znanstveno utemeljevanje revolucionarne srbske 
nacionalne politike pa se ni nadaljevalo. (Še danes se Svetozarjevo spoznanje 
o pomenu srbskega vprašanja kot »najbolj revolucionarne misli, kar jih ob­
staja na celem balkanskem polotoku od Istanbula do Dunaja«, neredko re­
ducira na to, da je bilo potrebno razbiti Avstro-Ogrsko in odriniti Osmansko 
cesarstvo; to pa pomeni veter v jadra ravno tistemu, proti čemur je Svetozar 
nastopal. Jasnost v teh vprašanjih je nujno potrebna za nenacionalistično 
tolmačenje nastanka državne skupnosti narodov Jugoslavije, če nočemo, da bi 
se tako vztrajno ponavljala neresnica o »dobrih« in »pravočasnih« in pa o 
»slabih« in »zapoznelih« Jugoslovanih.)
Kako si v tistem času komunisti zamišljajo razmerje revolucionarnega in 
narodnega gibanja, kako si zamišljajo, na kateri način bo delavski razred 
izkoristil revolucionarne možnosti, ki obstajajo v narodnem gibanju? Redno 
govore o nujnosti »zveze« (zavezništva) delavcev in kmetov in zatiranih naro­
dov (Razglas CK KPJ s III. kongresa KPJ, maj 1926, IA, 144). 2e zelo zgodaj 
sicer nahajamo formulacije, ki govore tudi o neposrednem povezovanju delav­
skega razreda z narodnimi gibanji, o možnosti nastopanja delavskega razreda 
kot politično vodilne moči narodnega gibanja. Tako je III. plenum Izvršilnega 
komiteja KI (12.—23. junij 1923) v zvezi s položajem v Jugoslaviji sklenil: da 
bi KPJ postala politična moč v deželi, se mora postaviti ne samo na čelo 
proletariata, temveč tudi na čelo narodov, prevzeti nase rešitev nacionalnega 
vprašanja, ne pa ga prepuščati meščanskim opozicijskim strankam (G. Vlajčič 
46; podobno tudi resolucija. V. plenuma IKKI, IA, 436). Toda praviloma daleč 
prevladujejo formulacije, ki pravijo, da se to razmerje uresničuje s »pod­
piranjem«, s »pomaganjem« narodnim gibanjem po KPJ, a ne z vodenjem 
(resolucija V. kongresa KI in V. plenuma IKKI. IA, 420, 435). Tretji kongres 
KPJ (maj 1926), ki je v narodnih gibanjih celo domneval obstoj nacionalno- 
revolucionarnih tokov, je poudarjal dolžnost partije, te tokove »podpirati«, jim 
»pomagati« (IA, 111).
Vsekakor, spoznanje, da je dejavno razmerje komunistov do gibanj zati­
ranih narodov nujno, je jasno. Pa vendar ne bi v tem mogli že videti izobliko­
vane usmeritve k udejanjenju naročila Komunističnega manifesta, naj se 
proletariat »sam konstituira kot nacija«. Morda pa tej trditvi oporeka dejstvo, 
da je predstavnik KPJ na VI. kongresu Kominterne Jakob Zorga izjavljal, 
da mora biti KPJ pripravljena, da bo revolucionarna gibanja množic, ki na­
stajajo zaradi nacionalnega in socialnega zatiranja, »poprijela in se jim po­
stavila na čelo« (G. Vlajčič, 167)? Odgovor na to je, da vseh teh izjav, delno 
protislovnih, ne smemo preučevati verbalno, temveč v okviru vprašanja o ti­
stem pojavu v revolucionarni dejavnosti KPJ, ki ga imenujemo »novi kurz«.
»Novega kurza« naša zgodovinska in sploh naša družbena veda še ni vse­
stransko preučila in opredelila. To je naša velika pomanjkljivost. Otežuje 
nam preučevanje in teoretično opredeljevanje naše revolucije in vsega novega, 
kar je prinesla. Tako prihajamo celo v položaj, da moramo vedno znova do­
kazovati skeptikom — naj so to zaradi dogmatizma ali drugih vzrokov — da 
kaj novega zares sploh obstaja v tem našem razvoju.
Za potrebe tega našega razpravljanja bomo uporabili opredelitve »novega 
kurza«, ki jih daje eden glavnih njegovih snovalcev in uresničevalcev Edvard 
Kardelj v svojem zgodovinsko retrospektivnem delu iz 1959. leta, posvečenem 
prav temeljem novega vzpona (Po petindvajsetih letih. Ljubljana 1959). Ko 
govori o »novi koncepciji boja KPJ, nove taktike in strategije naše partije«, 
označuje pisec kar večkrat to koncepcijo: »... orientacija na množice, na 
odprto morje celotnega političnega, ekonomskega in drugega dogajanja v 
deželi in v svetu; ... ustvariti nove taktične prijeme in sredstva ... da postane 
(KPJ) politični faktor na vseh področjih družbenega življenja in dogajanja 
v Jugoslaviji; ... celotna partija (se je) zavestno postavila na lastne noge in se 
obrnila z obrazom k notranjim problemom Jugoslavije in njenega delavskega 
in demokratičnega gibanja; ... nova orientacija ... na množice ... da postane 
resničen in močan politični faktor na vseh področjih družbenega življenja;
... ozdravljena tako frakcionaštva kakor oportunizma in zarotniškega sek- 
taštva; ... (se ni več) orientirala pretežno na vsakdanje ekonomske boje delav­
skega razreda, (ni) zgubljala izpred oči celovitosti družbene problematike slo­
venskega naroda; ... postajala je vse pomembnejši in povsod prisotni poli­
tični faktor, začenši od vsakdanjih ekonomskih in sindikalnih bojev delavstva 
pa do ideološkega boja na področju političnega življenja in kulture; ... s per­
spektivo, da vsestranska aktivnost množic postopno preraste v zavestno revo­
lucionarno gibanje z revolucionarno-demokratičnimi in socialističnimi per­
spektivami ...; skratka, ... uveljaviti se ne le kot vodnik delavskih množic ... 
marveč tudi kot idejni faktor v celotnem nacionalnem življenju«. Takšno 
vodilno vlogo pa lahko doseže »samo KP naslonjena na delavski razred in na 
široke kmečke množice... v sodelovanju z drugimi progresivnimi političnimi 
strujami in organizacijami...«
To je zamisel dejanskega neposrednega osvajanja položaja vodilnega raz­
reda v narodu za proletariat, odpiranje procesa njegovega konstituiranja kot 
naroda.
O pomenu VIII. konference je bilo že zdavnaj rečeno in sprejeto, da ta 
pomen ni samo in ne predvsem v tem, da so bili udeleženci odločeni nastopiti 
proti frakcionaštvu, temveč tudi in še bolj v tem, da je konferenca pokazala 
pot, po kateri more in mora KPJ to vprašanje rešiti. Rečeno in sprejeto je 
zdavnaj, da pomeni konferenca zato kal in prvi začetek tistega novega kurza, 
ki se je potem uveljavil v politiki KPJ v tridesetih letih in jo usposobil za 
revolucionarne spremembe v družbi. Tukaj je treba samo še posebej reči, 
da se s tem razume tudi to, da pripada VIII. konferenci bistveno mesto v raz­
voju politike in prakse KPJ tudi v narodnem vprašanju, čeprav je znano, da 
revolucionarna »zagrebška skupina« takrat ni nameravala izdelati in tudi ni 
izdelala kakih novih teoretičnih stališč v narodnem vprašanju. Dejansko je
VIII. konferenca kal in prvi začetek tiste vsestransko dejavne politike KPJ 
nasproti narodnim gibanjem in narodom, ki je v 1934. in naslednjih letih 
pripeljala do kurza k osvojitvi vodilne vloge delavskega razreda v nacionalnih 
gibanjih in v narodih kot takšnih, prek akcijskega zbiranja vseh njihovih de­
mokratičnih in naprednih moči. To pomeni tudi, da je tukaj začetek tistega 
pridobivanja samostojne revolucionarne izkušnje, ki je tam do jeseni 1940. 
leta prerastla v novo kakovost, v opredelitev povezanosti narodnoosvobo­
dilnega boja s socialistično revolucijo v enotnem procesu, brez obveznih etap, 
pri čemer je bistveni prvi pogoj to, da se je po dejavnosti KPJ že potrdila 
solidarnost naprednih moči vseh narodov Jugoslavije v hotenju, skupno braniti 
svobodo narodov pred imperialističnim napadom fašističnih držav.
V tem smislu pa je mogoče reči še kaj več in še kaj bolj konkretnega 
v zvezi prav z VIII. konferenco in z dogajanjem neposredno po njej, zlasti 
o praksi novo izvoljenega mestnega komiteja.
Frakcionaštvo je resda poskušalo igrati tudi na karto narodnih nasprotij 
in narodnega vprašanja, toda ono samo je bilo splošen in ne narodno opre­
deljen pojav, bilo je bolezen vrhov KPJ ne glede na narodne razlike in izhodi­
šča (Josip Broz Tito, Boj in razvoj KPJ. Predavanje v politični šoli v Ku­
mrovcu 26. in 27. marca 1977). Toda pomembno je pri tem videti, da je boj 
za enotno avantgardo proletariata nujno moral načeti in na nov način aktivirati 
v politiki KPJ tudi narodno vprašanje. (Zanimiva je vzporednost z dogajanjem 
na VIII. kongresu ZKJ — 7. do 13. decembra 1964 — ki je prvič po 1945. letu 
javno opozoril na vprašanje narodov v Jugoslaviji kot potrebno obravnave. 
To vprašanje se je tukaj pokazalo — opaža Dušan Bilandžič — ne kot nasledek 
»koncepcije suverenosti narodov«, marveč bolj »po koncepciji samoupravne 
suverenosti delavcev, prek katere se uresničujejo vse svobode in tudi narodna.«
— »Ideje i praksa društvenog razvoja Jugoslavije 1945—1973, Beograd 1973,
232.« — Tudi tukaj se torej vprašanje narodov ne pojavlja predvsem zaradi 
njih samih, temveč kot bistveni in integralni del boja za revolucionarno kon­
cepcijo in prakso stranke delavskega razreda Jugoslavije.) Protifrakcijska 
akcija, ki kot svojo poglavitno metodo uporablja zahtevo po vrnitvi v članske 
množice in njihove aktivizacije v živem stiku z dejansko, vsakdanjo politično 
problematiko, je morala pomeniti tudi dejavni odnos do narodov in narodnih 
vprašanj. Ta plat te in takšne protifrakcijske akcije se očitno izraža v poudar­
kih kritike, ki jo izreka Duro Dakovič na račun »desničarskih« nagnjenj »levi­
čarjev« v svoji »Obrazložitvi spora v KPJ« (20. januar 1928).
D. Dakovič vidi »desničarstvo« levice v njeni družbeni nedejavnosti, in to 
v prvi vrsti prav v narodnem vprašanju: »Ali je ,le vica' izkoristila v narodnem 
vprašanju aretacijo vodstva Radičeve stranke? Ni! Ali je izkoristila uporabo 
Obznane proti Radičevi stranki? Ni! Ali je izkoristila Radičevo kapitulacijo? 
Ni! Ali je izdala razglas ljudstvu, ko so prišli radičevci v parlament? Ni! Ali je 
stopila v stik z makedonsko revolucionarno organizacijo? Ni! Ali je prevzel 
kdaj kak ,levičar' zagovor pred sodiščem zaprtih in preganjanih Makedoncev? 
Tudi ne!« Na aprilskem posvetovanju predstavnikov KPJ 1928. leta v Moskvi 
govori D. Dakovič v istem smislu: »Kadar so ocenjevali politični položaj pa 
tudi v narodnem vprašanju, so imeli tovariši iz tako imenovane levice zavi­
danja vredno pravilno stališče. Toda, če pogledamo praktično uresničevanje 
tega stališča, vidimo, da so delali veliko napak, ki so imele čisto desničarske 
lastnosti.« In še drugje v istem nastopu: »... o vseh vprašanjih imamo izde­
lane nazore... nazor, ki so ga danes vodilni tovariši soglasno sprejeli, ki 
ga pa ne uresničujejo.« (Ubavka Vujoševič, Tri nepoznata spisa Dure Dako- 
viča o frakcijskim borbama u KPJ. Historijski institut Slavonije i Baranje, 
Zbornik 12, Slavonski Brod 1975, 168—169, 171, 176.)
Isto plat metode protifrakcijske kritike nahajamo tudi v delu VIII. kon­
ference same. V svojem koreferatu k poročilu mestnega komiteja opozarja 
Josip Broz na nedejavnost MK, kadar gre za reagiranje na notranji položaj 
v državi in vključuje na ta način v razpravljanje — v nasprotju s poročilom 
sekretarja — tudi narodno vprašanje. Resolucija konference zahteva »povečati 
politično aktivnost celic s pravočasnim reagiranjem na pomembne politične 
dogodke«, zahteva, da je treba »posebno paziti, da bi vnesli politične momente 
v delo celic...« Na konferenci sprejete »Direktive delegatu zagrebške organi­
zacije« grajajo tovariše z .levice', da »niso dovolj skrbeli za to, da bi partijo 
aktivizirali, čeprav bi to mogli«. Direktive zahtevajo kot »izhod iz takšnega 
stanja: Povečati politično aktivnost celotne partije.«
Gre torej za kritiko po poti silovitega zahtevanja najbolj dejavnega odnosa 
do celotnega političnega življenja države in narodov. Omenili smo že značil­
nosti razglasa zagrebškega mestnega komiteja KPJ po skupščinskem atentatu 
kot primer uresničevanja nove usmeritve, in to ravno ob skrajni zaostritvi 
narodnega vprašanja. V vsem tem vidimo neposredne dokaze za pravilnost 
sklepa, da pomeni VIII. konferenca kal in začetek novega kurza v delovanju 
KPJ, in pa da to še posebej pomeni kal in začetek dejanskega osvajanja polo­
žaja vodilnega razreda narodov za delavski razred.
»Nesreča naše partije je bila, da je šestojanuarska diktatura ostro in 
z vso težo zasekala v proces njene regeneracije,« je zapisal Edvard Kardelj 
1959. leta, »v proces, ki se je že začel — z nastopom tako imenovane zagrebške 
grupe — ki pa še ni bil dokončan.« (Omenjeno delo, 5.) Ob tej ugotovitvi 
o učinku šestojanuarske diktature se je treba vprašati, do kod pa so tendence, 
izkazane na VIII. konferenci, vendarle prispele v tistih desetih mesecih, koli­
kor jih je še poteklo do diktature. To vprašanje so si postavljali raziskovalci 
že pred nami. Oprli se bomo na njihovo delo, s pogledom, uprtim predvsem 
na tisto, kar je v zvezi z razmerjem revolucija — narod.
Tu so predvsem aprilsko posvetovanje predstavnikov KPJ v Moskvi, tam 
obravnavano »Odprto pismo Izvršnega komiteja Komunistične internacionale« 
in pa IV. kongres KPJ v Dresdenu. Na posvetovanju so imeli besedo pred­
stavniki IKKI, ki so dali svoje nasvete. Jugoslovanski udeleženci so mogli 
v glavnem podpisati besedilo odprtega pisma. »Pričakovanja večine delegatov 
osme zagrebške partijske konference, da bo IKKI pojmoval njihove zahteve 
v kontekstu celotnega dogajanja v Jugoslaviji tistega časa, se niso izpolnila. 
Upošteval je samo tiste zahteve, ki so se trenutno ujemale s splošnimi koncep­
cijami nadaljnjega idejnega in organizacijskega razvoja,« piše Gordana Vlajčič 
(155). Res, odprto pismo ne razglablja o celotnem dogajanju v Jugoslaviji in 
obsodba frakcionaštva ni obrnjena k iskanju novih pristopov revolucionarne 
stranke k temu dogajanju. Toda vendar, pismo izrecno podpira pobudo za­
grebške konference, jo povzdiguje kot dokaz, »da ima KPJ zdravo članstvo, 
ki zna s trdno delavsko roko napraviti red v Partiji«, pismo sprejema tudi 
temeljno misel zagrebške konference in jo postavlja kot prvo nalogo časa: 
Globlje v množice! V množice jugoslovanskega proletariata! Glede narodnega 
vprašanja tukaj seveda ni niti iskanja kakih novih koncepcij. Kot izraz ocene 
mednarodnega položaja pa je nadvse poudarjena nevarnost vojne. V tem ima 
pismo že značilnosti stališč VI. kongresa Kominterne in IV. kongresa KPJ, 
ki sta bila pred vrati. (»Zveza delavskega razreda z delovnimi množicami za­
tiranih narodov in njihova najbolj brezobzirna obramba po Komunistični 
partiji pred velikosrbskim imperializmom, proti novi vojni, ki visi nad de­
lovnimi množicami v Jugoslaviji, in proti izdajalstvu socialdemokracije, tega 
pomočnika jugoslovanskega fašizma.«) Vsa praktična pričakovanja pa so 
obrnjena h kongresu KPJ, ki naj »enkrat za vselej in do konca« pomete s poti 
»vse, kar zastavlja pot in ovira izvedbo (resolucij IKKI in plenuma CK KPJ)«.
IV. kongres KPJ, ki se je sestal v začetku novembra 1928. leta v Dresdenu, 
še ni posebej obdelan. Glede samostojnosti njegovega razpravljanja in izvir­
nosti njegovih sklepov pa se v tistem, kar je o njem napisanega, precej so­
glasno potrjuje presoja »Pregleda zgodovine ZKJ« iz leta 1963: »Vsa tekoča 
politična vprašanja... so analizirali z vidika programa Komunistične inter­
nacionale, sprejetega na njenem VI. kongresu...« To velja tudi za razprav­
ljanje o značaju revolucije v Jugoslaviji: »Kongres je obravnaval to vprašanje 
z vidika programa Komunistične internacionale in skušal obdelati šablonsko 
postavko tega programa, da je v Jugoslaviji na pragu buržoazno-demokratična 
revolucija, ki se bo naglo razvila v proletarsko.« (117—118.) Do zdaj najna- 
drobnejša obdelava IV. kongresa prihaja do sklepa: »Potek in sklepi četrtega 
kongresa KPJ nedvomno potrjujejo, da so bili v prvi vrsti rezultat vpliva 
avtoritete Kominterne, ki je že takrat tako malo skrbela za specifičnosti 
razvoja posameznih komunističnih strank... Idejni temelji in pa vsebina 
strategije in taktike jugoslovanskega komunističnega gibanja ob koncu leta 
1928 so bili izključno rezultat ocen VI. kongresa Kominterne in najmanj re­
zultat ocen jugoslovanskih komunistov.« (G. Vlajčič, 181.)
O IV. kongresu ni še niti približno izrečena zadnja beseda. Zelo malo, 
skoraj ničesar ne vemo o njegovem poteku in diskusijah. Ne vemo, kaj vse 
se je izrazilo na pripravljalnih pokrajinskih, oblastnih in okrožnih konferen­
cah. Nedvomno je treba izhajati od domneve, da se je v praksi pa tudi v misli 
komunistov, ki so se dejavno srečevali s stvarnostjo v Jugoslaviji, že tedaj
začel proces, ki je potem pripeljal do novih zamisli poti v revolucijo. Zagreb­
ška grupa gotovo ni osamljen pojav. Njej podobna nagnjenja, čeprav se niso 
tako prebojno izrazila, nahajamo npr. tudi v Sloveniji, a zagotovo ne samo 
tukaj. Toda očitno se to vse skupaj ni — ali pa zelo malo — izrazilo v reso­
lucijah IV. kongresa, seveda razen obsodbe frakcionaštva same in podpore 
novemu vodstvu. Po tem, kar preberemo v resolucijah, je zelo pretirano, kar 
nemogoče trditi, da je tu že najti strateško koncepcijo, ki bo na njej izboje­
vana naša revolucija.
Ne da bi razčlenili dokumente IV. kongresa v celoti, poglejmo oba mo­
menta, ki se navajata kot znamenje predvidevanja dejanskega poznejšega 
razvoja v času narodnoosvobodilne vojne, kot znamenje, da je ta kongres 
opredelil strategijo in taktiko, kakršno je zahteval izbruh druge svetovne 
vojne.
Tu gre za tale odlomek: »V Jugoslaviji, v kateri obstaja vrsta zatiranih 
narodov in narodnih manjšin, bo imelo znatno vlogo vprašanje nacionalno- 
revolucionarne vojne, posebno pri spreminjanju imperialistične vojne v dr­
žavljansko vojno. Zato je Partija dolžna podpirati osvobodilna gibanja zati­
ranih narodov in narodnih manjšin, voditi njihov boj proti imperializmu in 
brez pridržka braniti njihovo pravico do samoodločbe vse do odcepitve. V tem 
ko dosledno izvaja to politiko, je partija dolžna, pripraviti se sama in pri­
praviti narodno zatirane množice na organizacijo vstaje proti zatiralski bur- 
žoaziji.« (IA, 195.)
Predvsem ta razglabljanja niso del tistega dokumenta (»Strategija, taktika 
in naloge KPJ«), ki pomeni že prej omenjeni poskus, opredeliti značaj revo­
lucije v Jugoslaviji. Ta razglabljanja imajo drugačen namen. So del obsežnega 
instruktivnega besedila z naslovom »O vojni nevarnosti in naših nalogah 
v boju proti vojni«, kjer je razložena celotna problematika odnosa proleta­
riata do vojne, torej osrednja tema zanimanja VI. kongresa Kominterne. Tu 
je dana kategorizacija vseh možnih vojn, da bi se pokazalo, da proletariat 
ni nasproten vsaki vojni; izrecno se opozarja, da je že Lenin dokazal nujnost 
nacionalno-revolucionarnih vojn proti imperializmu (IA, 186). To instruktivno 
besedilo opravlja nalogo idejne vzgoje v tistem smislu, ki ga najdemo tudi 
v pismu Stalina Gorkemu z dne 17. januarja 1930, ko je šlo za vprašanje, kako 
prikazovati vojno v književnem delu: »Na knjižnem trgu je množica beletristič- 
nih del... ki bude odpor proti vsaki vojni,« piše Stalin. »Mi pa nismo proti 
vsaki vojni. Mi smo proti imperialistični vojni kot kontrarevolucionarni vojni. 
Smo pa za osvobodilno vojno, za antiimperialistično, revolucionarno vojno, ne 
oziraje se na dejstvo, da tudi takšne vojne n i... brez strahote prelivanja 
krvi... (J. V. Staljin, Zbrana dela, 12, Moskva 1949. Opombe D. Druškoviča 
k 5. knjigi ZD Prežihovega Voranca.)
Dokument IV. kongresa, ki poučuje o vojni nevarnosti, ima v mislih dve 
konkretni možnosti vojne. V prvi vrsti je vojna imperialističnih držav proti 
ZSSR, katere se bo Jugoslavija udeležila na strani imperialistov. Druga je 
možnost vojne, ki izhaja iz »analize« jugoslovanskih razmer. To bi bila vojna 
kraljevske Jugoslavije proti fašistični Italiji za osvoboditev Istre in Sloven­
skega Primorja (v pripravi te vojne »sodelujejo tudi slovenske in hrvatske 
buržoazne, malomeščanske in kmečke stranke, kakor tudi socialisti...« IA, 
188). V obeh primerih — v prvem seveda še bolj absolutno in kategorično kot 
v drugem — je treba preprečiti kraljevski Jugoslaviji vojskovanje. Najbolj 
učinkovit in hkrati klasičen način je, začeti državljansko vojno proti vojni. 
In pri tem je treba izkoristiti možnost, ki se ponuja v Jugoslaviji, izkoristiti
nacionalno-revolucionarna gibanja za razvijanje državljanske vojne. Ta giba­
nja je treba spodbujati (podpirati) v smeri njihove radikalizacije in spreminja­
nja v nacionalno-revolucionarno vojno proti hegemonističnemu režimu, ki se 
vojskuje proti ZSSR ali proti Italiji. Možnost, da bi kraljevska Jugoslavija 
sama bila napadena, da bi kak imperialistični napadalec nameraval zasužnjiti 
vse narode v tej državi brez razlike, je očitno toliko nasprotna pričakovanemu 
razvoju, da dokument nanjo niti ne pomišlja. Skratka, besede o »znatni vlogi 
nacionalno-revolucionarne vojne v Jugoslaviji« so samo po zvoku podobne 
strateško-politični zamisli in usmeritvi KPJ v času narodnoosvobodilne vojne 
1941—1945.
Do podobnega sklepa pridemo tudi glede drugega momenta, to je omemba 
dolžnosti KPJ, voditi boj zatiranih narodov in narodnih manjšin. V teh be­
sedah in drugih še bolj izrecnih izjavah (razglas CK KPJ ob koncu kongresa 
»Članom KPJ« vsebuje npr. geslo: »za vodilno vlogo proletariata, pod vod­
stvom KPJ, v narodnem in kmečkem gibanju«, IA, 215) še ni mogoče odkriti 
izraza kake nove usmeritve in koncepcije — ali vsaj kali tega — glede raz­
merja revolucije in narodov v Jugoslaviji v smislu, ki smo ga opredelili. Vse 
to je rečeno, po eni plati, v okviru absolutne nujnosti, preprečiti vojskovanje 
Jugoslavije proti ZSSR. Po drugi strani pa je to rečeno kot antiteza dejstvu, 
da so bila vsa narodna gibanja v Jugoslaviji takrat še kako pod vodstvom 
posameznih narodnih meščanskih strank, kar je pomenilo boleči problem 
KPJ, odkar je začela razmišljati o zmogljivostih narodnih gibanj. Seveda je 
to zgodovinski, epohalni problem. Toda pod pritiskom danega položaja se vsa 
razmišljanja zgrinjajo okrog enega njegovega obraza, najbližjega, najbolj nuj­
nega: strastno hotenje, iztrgati meščanstvu iz rok vodstvo in vpliv na narodna 
gibanja. Način uresničenja tega si že ves čas zamišljajo predvsem v obliki 
poudarjanja, da ima KPJ samostojen politični pogled na narodna gibanja, 
poudarjanja, da sta njen pogled in njena politika bolj dosledna in bolj revolu­
cionarna od meščanskih, ki sta vselej sporazumarska in izdajalska do naroda. 
Dejanska omejitev na to najnujnejšo nalogo je izražena v istem navedenem 
odlomku z besedami, da »brez pridržka brani njihovo pravico do samoodločbe 
vse do odlepitve«. To je klasična, v oktobrski revoluciji preizkušena formula.
Če iščemo v dokumentih IV. kongresa KPJ znamenja začetkov poznejšega 
razvoja novega kurza, bi lažje videli eno takih znamenj v manj poudarjeni 
tezi resolucije, ki razglablja o značaju revolucije v Jugoslaviji. Tudi tukaj se 
prikaže problem, kako opredeliti samostojno stališče KPJ v narodnem vpra­
šanju, in to konkretno, proti Kmečko-demokratični koaliciji, katere dozdevna 
revolucionarnost je v dokumentu ocenjena kot največja (!) nevarnost (»Do­
ločeno začasno in dozdevno približevanje hrvatske in tudi prečanske srbske 
buržoazije, z njeno politiko demonstrativnih groženj, k revolucionarnim nag- 
nenjem množic pomeni danes največjo nevarnost...« IA, 164). Proti tej nevar­
nosti mora KPJ, kot prvo stvar, učinkovito izraziti svoje samostojno stališče. 
Ko pojasnjuje, kako in s čim opraviti to nalogo, prinaša dokument mimogrede
— poleg že preizkušenega »odločnega demaskiranja nacionalnega reformizma 
buržoaznega vodstva Kmečko-demokratične koalicije« — tudi misel, ki ne­
dvomno izvira prav iz jugoslovanske stvarnosti. To je misel, da mora biti boj 
hrvaškega naroda za samoodločbo po aktivnosti proletariata in KPJ »povezan 
z osvobodilnim bojem črnogorskega, makedonskega in albanskega naroda in 
s širokim gibanjem prezadolženih srbijanskih kmetov.« (IA, 164.) Nedvomno 
je to misel, ki se je pozneje — mutatis mutandis — izrazila v osrednjem 
političnem geslu narodnoosvobodilne vojne in revolucije, v geslu boja za
bratstvo in enotnost, ki v svojem bistvu pomeni, da se prek oblasti proleta­
riata izvrši spojitev njegovega razrednega interesa z interesi narodov in na­
rodnosti Jugoslavije.
Zanimivo je opaziti, kako omenja jeseni 1934. leta Edvard Kardelj, ko daje 
na pokrajinski konferenci KPJ za Slovenijo kratek pogled na zgodovino, škod­
ljivost nekdanjega frakcijskega boja za politično moč partije, kako ve za 
»Odprto pismo IKKI«, a kako sploh ne omenja IV. kongresa KPJ. Videti je, 
kot da mu njegov obstoj ni znan ali za tedanjo rabo neustrezen. Morda je 
tudi v tem nekako merilo tega, koliko je ta kongres izrazil ali ni izrazil zgo­
dovinsko težnjo VIII. zagrebške konference, težnjo, ki je v tistem, 1934. letu, 
doživljala svoj novi vzpon.
O nadaljnjem razvoju novega kurza je bilo že marsikaj rečenega in napi­
sanega. Tukaj le opozorilo na en vidik te življenjsko pomembne problematike.
Vprašanje zamisli protifašistične ljudske fronte in boja KPJ za njeno 
uresničitev v mnogonarodni Jugoslaviji še ni obdelano v tem smislu, da bi 
v tej zamisli in v tem boju zgodovinsko in teoretično raziskali politično obliko 
osvajanja položaja vodilnega razreda naroda za proletariat. Vsak doseženi 
napredek pri tem osvajanju je ostal kot trajen dosežek, ne glede na to, ali 
fašizem še ostaja ali pa — dozdevno — prenehava (1939. leta) biti poglavitna 
nevarnost. Ravno visoka stopnja, ki jo je v tem osvajanju vodilnega položaja 
v narodih dosegla KPJ že do sovjetsko-nemškega pakta, ji je olajšala, da se je 
znašla v tem novem položaju, da je ostala na širokih frontnih pozicijah, da 
se je vendarle izognila »krizi zavezništev«, da se ni vrnila na gesla IV. kon­
gresa. Ni šlo samo za to, da nihče rad ne zapušča že osvojenih postojank. 
Tukaj se je izrazilo že tudi subjektivno spoznanje o nujnosti novega zgodo­
vinskega razmerja proletariata do narodov, njihovih interesov in zgodovinskih 
razvojnih poti.
Na koncu bi mogli kratko reči, da je pobuda VIII. konference načela vpra­
šanja in vnaprej naznačila poti revolucije, ki so pripeljale delavski razred 
Jugoslavije neposredno, brez ločenih etap, k osvajanju položaja nacionalnega 
razreda v pravem pomenu te besede. Ne samo v pomenu, da mu v narodih 
pripada politična hegemonija, marveč tudi v tem, da v teh globalnih družbenih 
skupnostih gospoduje njegov razredni interes, in to kot bistveni del njihove 
svobode, da suverenost narodov izraža suverenost delavskega razreda in nje­
gove revolucije.
Zgodovinska misel slovenskih marksistov 
v času Speransove knjige
Minilo je štirideset let od izida knjige, kateri je avtor z izbiro psevdo­
nima »Sperans« dal že vnaprej osrčujoč poudarek. Naslov »Razvoj sloven­
skega narodnega vprašanja« je naznanjal tematiko, ki je prizadevala vsakega 
razmišljajočega Slovenca. Znanstveno suha formulacija pa je odvračala od 
tradicionalnega čustvenega in moralizirajočega pristopa in navajala k stvar­
nemu, družboslovnemu obravnavanju.
Izid knjige Edvarda Kardelja-Speransa je bil politični dogodek prve vrste. 
Že po kratkem času je postalo jasno, da pomeni tudi veliko dejanje v zgodo­
vinskem razvoju Slovencev. Bila je to poglavitna idejna priprava za vzpon 
slovenskega naroda do nove ravni zgodovinskega delovanja, do združitve in 
skrajnega napora vseh njegovih dobrih moči v boju za življenje in za uve­
ljavitev pravice odločanja o samem sebi. Ob teh velikih dejstvih pa naj danes 
povemo še to, da je knjiga bila vrhunec zgodovinsko publicističnega dela 
slovenskih marksistov tega časa.
Leta od 1932. do 1939. lahko označimo kot čas Speransove knjige. Tako 
zaradi osebne dejavnosti Edvarda Kardelja v teh letih pri preučevanju slo­
venske zgodovine, kot zato, ker je knjiga posebno viden izraz svoje dobe. 
Takšno poimenovanje ne pomeni, da dotlej sploh ne bi bilo zgodovinskih del, 
ki bi izhajala iz historično materialističnega pojmovanja naše preteklosti. 
Uredništvo marksistične revije »Književnost« je leta 1934, sicer res zelo od­
ločno zatrdilo — ob članku G. Plehanova o zgodovini — da je »vsa slovenska 
zgodovina do danes pisana z idealističnega stališča.. .«* že takrat pa je bilo 
jasno, da ta trditev bolj izraža potrebo po novem naporu priti do marksistične 
zgodovine kot pa pomeni ugotovitev nekega stanja.
Prizadevanja pridobiti si historično materialistični pogled na zgodovino 
Slovencev spremljajo slovensko delavsko gibanje, odkar je nastopilo. Ta pri­
zadevanja so se v posameznih dosežkih uveljavila tudi v okviru slovenskega 
strokovnega zgodovinarstva. Dovolj je omeniti le nekaj imen starejšega rodu: 
Albin Prepeluh, Dragotin Lončar, Karel Slane, Henrik Tuma. Njim slede 
imena mlajših, ki se publicistično pojavijo v dvajsetih letih, že povezani 
z revolucionarnim krilom slovenskega delavskega gibanja, in ki zore nekaj 
let za tem, že v Speransovem času. Imenujmo le Iva Grahorja, Dušana Ker­
mavnerja, Vladimira Martelanca.
Slovensko strokovno zgodovinopisje je bilo v svojem nastanku idejno in 
politično vezano na oba meščanska politična tabora. In res je, da je po svoji 
metodi bilo izvorno naslonjeno na nemško idealistično historiografijo. V okvi­
ru te metode je že pred koncem 19. stoletja, pozneje še bolj, doseglo dobre 
rezultate in dalo znanstvene temelje za slovensko zgodovino, še posebno za 
njeno prvo, fevdalno dobo. Pa vendar je imelo to zgodovinopisje, ne oziraje 
se na idejne in metodološke temelje, nekaj lastnosti, ki so izvirale iz speci­
fičnosti slovenskega naroda in bile pozneje pomembne tudi za utemeljitev 
metode historičnega materializma. Že samo dejstvo, da gre za zgodovino 
t. i. nezgodovinskega naroda, da gre za zgodovino naroda, ki je v 19. stoletju 
še vedno močan predvsem v temeljnih družbenih plasteh, medtem ko se bitka
za izoblikovanje slovenskega meščanstva šele razvija, kjer je vsa višja plast, 
zvezana s fevdalno preteklostjo, tujerodna, že to dejstvo samo odvrača slo­
venske zgodovinarje od izključnega raziskovanja zgodovine vladarjev, držav, 
vladajočih fevdalnih struktur. Odvrača jih torej od tematike, ki je tipična 
za idealistično nemško historiografijo, usmerja jih k področjem, ki več po­
vedo o življenju Slovencev, izenačenih s temeljno kmečko ljudsko plastjo. 
»Kmet — ali kakor bi že skoraj smeli reči Slovenec«, opredeljuje to posebnost 
socialnega značaja predmeta svojega raziskovanja Milko Kos2 v knjigi, ki 
nedvomno pomeni vrh zgodovinarske sinteze do Speransovega časa. Zato se 
tudi starejši slovenski zgodovinarji zanimajo za gospodarska in socialna vpra­
šanja, zato tudi oni posvečajo posebno pozornost ne le dinastičnim, temveč 
tudi socialnim bojem. To zanimanje jim je vcepil že čas slovenske narodne 
prebuje, ki je ustvaril poseben tip pogleda slovenskega izobraženca na zgo­
dovino svojega naroda, to je tip, ki ga najbolj poznamo iz tolikokrat navedenih 
vrstic Prešernovega Sonetnega venca, ki vidi kot prvo dejanje slovenske zgo­
dovine, potem ko so predniki izgubili politično samostojnost, krvavi punt in 
pa ljudske boje proti Turkom. Zgodovinar Peter Radies odkrije že leta 1870 
ne samo izvod znamenite pesmi o kranjskih puntarskih kmetih iz leta 1515, 
temveč napiše tudi razpravico, v kateri uporabi slovensko-hrvaški upor iz leta 
1573 kot argument za slovenske državnopolitične zahteve.3 In gotovo je ravno 
navezanost slovenskega boja na politično uveljavitev temeljnih socialnih plasti 
bila tista, ki je že v 70. letih vodila Frana Šukljeta k zgodovinarskemu zani­
manju za izvire demokratizma, k njegovemu ugotavljanju razlik med libera­
lizmom in demokratizmom iz različnosti socialnega temelja in različnosti so­
cialne pobude. Seveda je marksistično zgodovinopisje stalo pred nalogo vklju­
čiti v svojo analizo vse to gradivo in dosežke, ki jih je slovensko zgodovino­
pisje že dalo. Prav značilna je v tem pogledu na videz neznatna polemična 
praska v letu 1937. Pod psevdonimom Fr. Klemuc je Mirko Košir v Ljubljan­
skem zvonu z velikim navdušenjem pozdravil razpravo Frana Zwittra o prebi­
valstvu na Slovenskem kot prelomnico, ki naznanja preusmeritev slovenske 
zgodovinarske vede k družbenim vprašanjem. Fran Zwitter se je vse te obilne 
hvale otresel z ugotovitvijo, da nikakor ni on začetnik gospodarske in socialne 
zgodovine pri Slovencih, da so o tem že zdavnaj pred njim pisali mnogi drugi 
avtorji. On sam le uvaja novo, sociološko metodo.4 Tem manj ustrezno je zato 
še danes označevati Speransovo knjigo le s tem, da je »pomembna... zaradi 
poudarka na gospodarskih in družbenih razmerah, s katerimi je zvezan na­
rodni razvoj.«5
2e na začetku lahko ugotovimo, da je eden izmed pomembnih dosežkov 
Speransove knjige v tem, da je avtor v njej na nov način, a vendarle organsko 
upošteval rezultate vsega dotedanjega slovenskega zgodovinarskega dela, ga 
vključil v svojo analizo in mu s svojo sintezo pridobil nov pomen. K rezulta­
tom slovenskega zgodovinarstva ni pristopil zviška in odklonilno zaradi svo­
jega različnega idejnega in metodološkega izhodišča, marveč je v teh rezul­
tatih spoštoval človekovo delo. Cenil ga je ne samo po idejni usmerjenosti, 
temveč tudi po intelektualni zmožnosti, po širini pogleda, po globini spo­
^ 2 Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, Ljubljana, 1 9 3 3 ,
3 Peter Radies, Ein ,windisches' Reich. V: Die Reform 9 (1870), 1 6 3 0 .
4 Fr. Klemuc, Slovensko zgodovinarstvo na razpotju, Ljubljanski zvon 1 9 3 7 , 
5 2 —5 6 in Fran Zwitter, »Slovensko zgodovinarstvo na razpotju«, Ljubljanski zvon
1 9 3 7 , 1 6 4 .
5 Zgodovina slovenskega slovstva, VI. knj., Ljubljana 1 9 6 9 , 4 2 8 .
znanja in po izrazni, komunikativni moči. Naj bo dovoljeno ob tej priložnosti 
povedati, da je Edvard Kardelj leta 1970 govoril z največjim priznanjem o Iva­
nu Prijatelju kot slovenskem zgodovinarju; po njegovi sodbi ni Prijatelja do 
tega časa prekosil po izrazni moči in celovitosti pogleda še noben drug avtor, 
četudi marksist.
Po drugi strani ni nobenega dvoma o tem, da je uveljavljenje metode 
historičnega materializma v slovenskem zgodovinopisju bilo dejanje šele Spe- 
ransovega časa. Kolikor je delo Speransa individualna stvaritev, toliko je 
resnično tudi dejstvo, da v svojem zgodovinopisnem prizadevanju ni bil 
osamljen in da je značilnost Speransovega časa ravno nastop vrste avtorjev, 
ki se problemov slovenske zgodovine lotevajo kot marksisti. Vse njihovo de­
lovanje stoji v znamenju prepričanja in hotenja, ki ga je v svojem prvem 
nastopu v »Književnosti« povedal Tone Brodar (Edvard Kardelj), namreč, da 
stvar filozofov in družboslovcev ni samo razlaganje sveta, marveč v tem, da 
se svet spremeni.8 Ne kažemo pravega razumevanja za dejanje tega rodu, če 
ga označujemo predvsem s tem, da so njegovi pripadniki »pribijali dialektični 
materializem, zviška zavračali malomeščansko filozofiranje .. .7 Pregled zgo­
dovinarskega dela te generacije in samega Speransa pelje k prepričanju, da ne 
njej ne njemu nikoli ni bil prvi namen uveljaviti in dokazovati nek nazor, 
temveč da jim je bilo vselej vodilo prizadevanje poiskati in opredeliti pot, po 
kateri se morejo sprostiti in k družbenemu dejanju usmeriti temeljne moči 
v slovenskem narodu, tiste moči, ki morajo po zakonitosti družbenega razvoja 
svojo osvoboditev uresničevati v najgloblji humanitarni celovitosti. Danes 
vemo, da je to bila generacija, ki je ustvarila idejne osnove in ki je potem 
dejansko vodila slovenski narod v najbolj kritičnih, a tudi naj večjih dneh 
njegove zgodovine. Ob uspešnosti dejanja je tem bolj pomembno ugotoviti, da 
je Speransova generacija uveljavila zgodovinskost kot temeljni metodološki 
pristop ob preučevanju aktualne problematike slovenske družbe, da je to 
storila v prepričanju, da je zgodovinskost edini način, ki vodi k spoznanju 
vseh notranjih moči slovenske družbe v njihovem medsebojnem odnošaju 
in spletu, odločujočem o življenju danes in jutri. Zato je Tone Brodar že prav 
na začetek svojega obravnavanja slovenskega vprašanja postavil tudi poskus 
z najširšimi črtami orisati slovenski zgodovinski razvoj, ugotoviti, da je 
v moderni dobi njegovo osrednje vprašanje narodno in da je to vprašanje 
stvar celotne družbe, da je njegovo jedro socialno in da ga v sodobnosti more 
rešiti le narod, v katerem se kot vodilna moč uveljavi novi družbeni faktor, 
delavski razred.
Pregledati zgodovinarsko delo in misel slovenskih marksistov v Speran- 
sovem času je naloga, ki bi ji mogla zadostiti le podrobna študija. Brez po­
sebnega dokazovanja pa je jasno, da gre za družbeno zavzeto, za angažirano 
zgodovinopisje. Prav to mu je končno dalo njegovo zgodovinsko vrednost, če­
prav je bila strokovna, znanstvena kvaliteta prvi pogoj. Zato je umestno pogle­
dati, katera so bila tista vprašanja, ki so pomenila notranji nagib avtorjev, 
ob katerih se je vnemala njihova delavnost, ob katerih so se angažirali. Ne 
gre zdaj za splošne politične cilje in programske orientacije. Gre za vprašanja, 
ki se odpirajo ob reševanju konkretnih družbenih problemov. Brez trditve, 
da je seznam popoln, moremo navesti naslednje:
Nastanek in obstoj slovenskega naroda, dokaz njegove individualnosti in 
samostojne odgovornosti do svoje prihodnosti. — Problem revolucionarnega
6 Književnost, 1 9 3 3 , 2 3 8 .
7 Zgodovina slovenskega slovstva, VI. knj., 3 2 5 .
slovenskega narodnega programa. — Ugotovitev prelomnih situacij v slovenski 
zgodovini. — Opredelitev zgodovinske alternative med revolucijo in reakcijo, 
med svobodoljubjem in fašizmom. — Identifikacija socialnih sil napredka 
v slovenskem narodnem razvoju. — Dokaz nezmožnosti slovenskega meščan­
stva rešiti narodno vprašanje. — Obdelati razmerje med proletariatom in 
njegovo politično organizacijo ter nacionalnim gibanjem. — Ugotoviti zgodo­
vinske osnove, ki vodijo k družbeno napredni preorientaciji katoliških množic.
— Ugotovitev razrednih bojev kot temeljne vsebine zgodovine naroda, ki ga 
sicer gibanje za samoodločbo povezuje v politično celoto. — Ugotavljanje in 
uveljavljanje interesa proletariata kot interesa naroda.
Ni potrebno posebej dokazovati, da je takšno postavljanje vprašanj zgo­
dovini bilo izraz tudi nove stopnje v razvoju subjektivnih sil delavskega 
gibanja samega, izraz nove kvalitete v revolucionarni koncepciji. Bilo je izraz 
tistega, čemur v pogovornem političnem jeziku pravimo »novi kurs« v partij­
ski politiki.
Preglejmo najpomembnejše pojave tega novega spraševanja zgodovine po 
novem družbenem faktorju, pripravljajočem se poseči neposredno in odlo­
čilno v življenje naroda, še pred nastopom Toneta Brodarja je s tega vidika 
reagiral na izid znane knjige Josipa Vidmarja »Kulturni problem slovenstva« 
Ivo Grahor. Z recenzijo v Ljubljanskem zvonu je že opozoril na potrebo 
znanstvenega obravnavanja narodnega vprašanja, ki ga ni mogoče skrčiti 
samo na kulturni vidik. Z vso vnemo je zahteval obravnavo tega vprašanja 
v zvezi z življenjem, kar mu pomeni življenje družbe. Pri tem je kritično 
pripominjal, da neuspeha ni kriv samo avtor, marveč objektivne ovire, namreč, 
da socialni problemi niso prav nič obdelani in je torej avtor oral ledino.8 Na 
vprašanje, ki ga je načel Grahor, je konec istega leta temeljito in argumen­
tirano odgovoril Tone Brodar (Edvard Kardelj) s svojo v naši zgodovinski 
literaturi velikokrat omenjeno, a doslej še ne ponatisnjeno razpravo »Nacio­
nalno vprašanje kot znanstveno vprašanje«. Izhajala je v nadaljevanjih tja do 
srede leta 1 9 3 3 .® Kardelj je z njo sicer zavrnil pojmovanje slovenstva kot 
kulturnega vprašanja, a s tem ni zanikal njegove kulturne vsebine. Nasprotno, 
tudi sam je v svojem raziskovanju in pisanju v polni meri upošteval kulturno 
plat narodnega življenja in tudi sam ugotavljal rast slovenske zavesti in njene 
tvornosti, podobno kot Vidmar, preko osebnosti kulturnega življenja. Imena 
Trubar — Prešeren — Levstik — Cankar, katerih vrsto je postavil Josip 
Vidmar, se tudi pri njem postavljajo kot vrhunski izrazi slovenskega življenja, 
le da bolj družbeno utemeljeni.
Znano je, da je v letu 1933 slovensko narodno vprašanje vneto preučevala 
tudi skupina slovenskih komunistov v emigraciji. V Moskvi tkim. brigada, ki 
jo sestavljali Dragotin Gustinčič, Ivan Regent in Karel Hudomalj, na Dunaju pa 
je v pismenem stiku z njimi delal Lovro Kuhar-Prežihov Voranc. Eno izmed 
osrednjih vprašanj tedanjih diskusij je bila ocena značaja Slovenske ljudske 
stranke, pri čemer so se mnenja zelo razhajala. Najvidnejši rezultat te dejav­
nosti je izjava treh komunističnih strank o slovenskem vprašanju konec tega 
leta.1 0 Javnosti neznano pa je ostalo gradivo, ki ga je ta krog pripravil. Poleg 
drugega je treba omeniti rokopis knjige o slovenskem narodnem vprašanju, 
ki jo je tedaj napisal Dragotin Gustinčič. Besedilo je ohranjeno v večjih od­
8 Ljubljanski zvon, 1 9 3 2 , 7 2 3—7 3 0 . Ponatis v: Ivo Grahor, Življenje in smrt, 
Ljubljana, 1 9 6 8 , 3 2 3 —3 3 4 .
» Književnost 1 9 3 2 —1 9 3 3 , 5 —9 , 48—5 4 , 73—79 , 1 3 2 —1 3 7 , 1 6 3 —1 6 8 in 2 3 6—2 4 3 .
1 0 Alenka Nedog, O nastanku izjave treh komunističnih strank o slovenskem 
narodnem vprašanju. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1 9 6 7 , 365—3 8 3 .
lomkih v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. Domnevati mo­
remo, da se je Edvard Kardelj, ko je v poznejših letih bival v Sovjetski zvezi, 
seznanil tudi s tem rokopisom. Iz nekega pisma Ivanu Regentu iz leta 1944 
namreč razberemo, da je v času svojega bivanja v Sovjetski zvezi večkrat 
razpravljal z Gustinčičem in Regentom o slovenskem vprašanju. Če pogledamo 
kazalo h Gustinčičevi knjigi pa vidimo, da je Sperans zasnovan bistveno dru­
gače.
Zgodovina je postala Kardeljevo trajno zanimanje in to na zelo dejaven 
način. Spomnimo se samo, da je že v letu 1934 izšla njegova knjižica »Poto­
vanje skozi čas«, v kateri je na tako privlačen način približal šolski mladini 
gospodarsko in družbeno zgodovino človeštva.1 1 Znano je tudi, da vsebuje nje­
govo poročilo o položaju v Sloveniji, ki ga je napisal 2. decembra 1934. leta 
na Dunaju, tudi zgodovinski del, kjer oriše razvoj kapitalizma in meščanstva 
v Sloveniji in analizira razredno strukturo slovenskih meščanskih strank.1 2
V tem letu so na zgodovinopisnem torišču nastopili že tudi drugi marksisti.
V krščansko socialistični reviji »Beseda o sodobnih vprašanjih« se je z analizo 
osebnosti Janeza Evangelista Kreka lotil Ivo Grahor ene osrednjih aktualnih 
tem politične zgodovine.1 3 Poudaril je, da ga ne zanima toliko ocenjevanje 
Krekovega dela samega kot vprašanje, »zakaj nimamo Slovenci od Krekovega 
kulta več koristi?«1 4
V letu 1934 je pomemben še začetek izhajanja »Pripomb k naši prevratni 
dobi« Albina Prepeluha v »Sodobnosti«. Pozneje so bile važno gradivo Spe- 
ransu in spodbuda Dušanu Kermavnerju za študijo o idejnem razvoju slo­
venskih socialistov pred prvo svetovno vojno.1 5
Od leta 1935 naprej je revija »Sodobnost« postala poglavitno torišče ob­
javljanja zgodovinskih prispevkov slovenskih marksistov. Že v tem letu je 
priobčil Joža Vilfan članek o Tivolski resoluciji, zasnovan polemično proti 
njenemu proslavljanju v slovenskem social-demokratskem krogu.1 « Avtor ni le 
načelno zavrnil Tivolsko resolucijo samo, marveč je označil tudi zgodovinsko 
nezadostnost slovenske socialne demokracije v prelomnem času prve svetovne 
vojne, ko se ni postavila na čelo narodnostnih bojev v korist proletariata in 
ko je ob propadu Avstroogrske podlegla vplivom radikalnega meščanstva.
V istem letniku »Sodobnosti« je izšel tudi prvi obeh za marksistično pojmo­
vanje slovenske zgodovine tako pomembnih prispevkov Vladimirja Marte­
lanca, napisanih v Sovjetski zvezi. V študiji z naslovom »Nekaj misli o slo­
venskem narodnem in slovstvenem razvoju« je Martelanc izrazil namen ori­
sati z marksističnega stališča osnovna razdobja slovenske narodne zgodovine.1 7 
Analizo je začel z reformacijo in kmečkimi punti kot socialno prelomno dobo, 
v kateri se začenja formiranje slovenskega naroda. Obravnaval je dobo pro­
svetljenega absolutizma in slovenskega razsvetljenstva, opozoril na ljudski 
pomen Kopitarjevega, Čopovega in Prešernovega dela in sploh na socialno
1 1 Janko Svetina, Pot marksistične misli med mlade ljudi, Delo, 1 5 . febr. 1 9 7 9 , 1 5 .
1 2 Janko Pleterski, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ- 
KPS. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1 9 6 7 , 3 0 3—3 0 4 .
1 3 Ivo Grahor, Dr. J. Ev. Krek. V: Beseda o sodobnih vprašanjih, 1 9 3 4 , 2 5 —2 7 , 
5 2 —5 5 , 73—77 , 1 0 5 —1 1 0 , 1 2 1 —1 2 7 in 1 4 0 —1 4 5 .
1 4 Ivo Grahor, Odgovor g. Josipu Gostinčarju, Krekovemu sodelavcu. V: Beseda 
o sodobnih vprašanjih, 1 9 3 4 , 1 1 2 .
1 5 Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi. Ljubljana, 1 9 3 8 . Dušan Ker­
mauner, Albin Prepeluh-Abditus. Njegov idejni razvoj in delo.
1 6 Joža Vilfan, Tivolska resolucija. Sodobnost, 1 9 3 5 , 2 4 5—2 4 9 .
1 7 V. A., Nekaj misli o slovenskem narodnem in slovstvenem razvoju. Sodobnost,
1 9 3 5 , 5 0 2 —5 1 5 .
in humanistično vsebino slovenske romantike. Z mnogimi zanimivimi in iz­
virnimi oznakami je sledil slovenskemu razvoju 19. stoletja. Ob letu 1848 je 
opozoril na obstoj tudi naprednega toka v slovenski politiki, obenem pa po­
jasnil Marxove ocene politike avstrijskih Slovanov, da bi jih ostro ločil od 
negativnih vrednotenj Slovanov v nacistični argumentaciji! Poglavitno dejstvo 
zanj je nastop slovenskega osvobojenega kmeta, v boju za katerega pa libe­
ralizem, spričo šibkega razvoja meščanstva, ki izgubi zvezo z naprednimi to­
kovi v Evropi, obnemore in olajša zmago klerikalizmu. Za prelomno obdobje 
svetovne vojne ugotavlja Martelanc odsotnost jasne zavesti o povezanosti med 
potjo k socialni in nacionalni osvoboditvi in ugotavlja tudi politične učinke 
dejstva, da je z valom jugoslovanstva po letu 1917 demokratično, nacionalno 
osvobodilno in socialno pobarvani Krekov katolicizem skoro neomejeno za­
vladal v slovenskem življenju.
Iz leta 1936 je treba omeniti dva prispevka Joža Vilfana in sicer razprav­
ljanja ob knjigi Rude Jurčeca o Kreku1 8 in ob knjigi Frana Zwittra o razvoju 
prebivalstva na Slovenskem.1 9 Lahko bi rekli, da je Vilfan iz Jurčecovega 
dela iztisnil dosti več kot pa avtor sam. Recenzija pomeni osnutek prve mark­
sistične analize klerikalizma na Slovenskem v njegovi zgodovinskosti in funk­
ciji, analizo, ki ugotavlja konflikt ne v Kreku, marveč v sedanji generaciji 
tega tabora. Z vsem priznanjem piše Vilfan o Zwittrovi knjigi, ki odpira ne 
samo pogled v razvoj temeljnega socialnega faktorja slovenskega obstoja, 
temveč omogoča tudi razmišljanje o pomenu propadanja pokrajinskih go­
spodarstev in njihovega vključevanja v vseobsežna državna gospodarstva 
v primeru, ko je na pokrajinsko gospodarstvo vezan obstoj posebnega naroda. 
Odklanja trditev, da je skupna država Slovencev, Hrvatov in Srbov zgodo­
vinska paralela k nemškemu zedinjenju, kajti gre za obstoj Slovencev kot 
naroda. Zwittrovo ugotovitev, da vprašanje, koliko more neka dežela pre­
življati prebivalstva, ni odvisno le od narave, marveč tudi od sistema, uporabi 
za sklep o pravici in nujnosti, da se Slovenci bore za socialistični sistem.
V letu 1937 so nastopili še novi avtorji. Njihovo zgodovinarsko delovanje 
je bilo pomembno tudi zato, ker je seglo v praznino, na katero so prav tedaj 
opozorili študentje zgodovinarji v boju za utrditev položaja slovenske univer­
ze. »Historični klub DSFF«, je rečeno v njihovi izjavi, »smatra za svojo dolž­
nost, da opozori akademsko mladino in po njej vso slovensko javnost na to, 
kako se na slovenski univerzi slovenska zgodovina predava oziroma kako se 
z njo ravna! ...« Da imamo univerzo in sicer edino slovensko, da pa se na nji 
ne predava slovenska zgodovina! Kar izve študent o njej, izve pri eni tedenski 
uri, ki jo prostovoljno dodaja svojemu delu profesor, ki ima dekret za drugo 
stolico.. .2 0 Sposobnost slovenske zgodovinske znanosti govoriti tudi o naj­
aktualnejših vprašanjih narodnega obstoja in to po poti globoke družbene 
analize, je v tem letniku dokazal izid razprave Frana Zwittra o koroškem vpra­
šanju.2 1 Poleg krajše študije Dragotina Lončarja o Franu Šukljetu in študije 
o Majniški deklaraciji Vlada Vodopivca, je iz tega letnika Sodobnosti treba 
omeniti predvsem zadnji Martelančev prispevek iz Sovjetske zveze.2 2 Naslovil
1 8 Sodobnost, 1 9 3 6 , 2 3 6 —2 3 9 .
1 9 Joža Vilfan, Problem naše maloštevilnosti. Sodobnost, 1 9 3 5 , 5 6 2 —5 6 7 .
2 0 Fran Petrè, Državni proračun in univerza, Sodobnost, 1 9 3 7 , 1 3 5 .
2 1 Fran Zwitter, Koroško vprašanje, Sodobnost, 1 9 3 7 , 1 4 5 —1 5 3 , 2 1 8 —2 2 3 , 3 2 0—3 3 0 .
2 2 Dragotin Lončar, Fran Suklje kot politik, Sodobnost, 1 9 3 7 , 9 3 —9 6 . — Vlado 
Vodopivec, Majniška deklaracija, prav tam 374—3 8 1 . — A. V., Slovenski politični 
razvoj in problem sodobne politične orientacije, prav tam, 1 9 3 —2 0 7 .
ga je »Slovenski politični razvoj in problem sodobne politične orientacije«. 
Dušan Kermavner pravi, da je v tem sestavku »pisec iz tolikšne časovne in 
prostorne daljave pokazal takšno vživetost v spreminjajoče se slovenske raz­
mere, kakor da bi bil ves čas živel sredi njih«. Ta pripomba se seveda nanaša 
na aktualno misel v sestavku, medtem ko je bila Martelančeva zgodovinska 
misel izraz globokega proučevanja in življenjsko zrele sodbe. Le bežno ome­
nimo, da vidi Martelanc začetek slovenske narodne zgodovine v kmečkih pun­
tih in reformaciji, brez katerih bi Slovenci kot narod izginili, se asimilirali. 
Posebnost njegovega pogleda na slovensko zgodovino je, da vidi poleg že 
omenjenega začetnega obdobja in poleg dogajanja v dobi imperializma kot 
osrednjo periodo sklenjen ves čas od razsvetljenstva in narodnoosvobodilne 
romantike do taborov oziroma leta 1871. V vsej osrednji dobi vzdržuje slo­
venski razvoj po njegovem mnenju zvezo z naprednimi tokovi v Evropi. V letu 
1848 je zanj predvsem pomemben nastop poglavitnega slovenskega faktorja 
kmeta in njegova osvoboditev. Razumljivo, da ga v imperialističnem obdobju 
prav posebej zanima problem odnosa delavskega in narodnega gibanja. Pre­
gleda različne koncepcije in tokove v slovenski socialdemokratski stranki in 
kot naj večjo vrednoto poudari stališča Ivana Cankarja. Že v dobi balkanskih 
vojn je Cankar intuitivno dojel nujno potrebo, da se boj za narodno osvobo­
ditev spoji z bojem za socializem. Tudi v odločilnih dogodkih let 1917—1918, 
piše Martelanc, je bil Cankar tisti, ki je s svojim globokim in daljnovidnim 
razumevanjem potreb in nalog slovenskega ljudstva in posebej slovenskega 
proletariata, najglobje posegel v stvarnost dogajanja. S posebnim zaupanjem 
v pozitiven razplet obravnava Martelanc tudi problem diferenciacije v slo­
venskem klerikalnem taboru. Njegovo zaupanje ni preprost optimizem, mar­
več rezultat preučevanja zgodovine notranjih tokov v tem taboru samem. Do 
kraja odklanja možnost, da bi mogel klerikalni tabor imeti še naprej vodilno 
vlogo v slovenskem političnem življenju, vendar pristavlja: »To pa nikakor 
ne sme pomeniti, naj se omalovažujejo oziroma podcenjujejo notranji procesi 
radikalizacije in idejno politične polarizacije... SLS je stranka, ki združuje 
v svojih vrstah ogromne množice slovenskega delovnega ljudstva. Politična 
vzgoja, ki jo je dala tem množicam v slovenskem narodnem duhu in v duhu 
demokratičnih, deloma socialistično pobarvanih načel, je stvar, ki je ni mo­
goče kar tako izbrisati. Prepričani smo, da je tudi med osnovnimi kadri SLS 
mnogo ljudi, ki jim je bila omenjena politična vzgoja veliko več kot preprosta 
taktična poteza. Vemo, da so se ti ljudje vzgajali v duhu narodnega svobodo­
ljubja in ljubezni do ljudstva, v duhu krščanskega humanizma in političnega 
demokratizma, ki se je često zelo težko dal vezati z reakcionarnim duhom ...«
Poglavitno znanstveno publicistično dejanje tega leta je bil izid knjige 
spominov Henrika Tume z dopolnilnimi razpravljanji Dušana Kermavnerja.2 3 
S to knjigo se je slovenski zgodovinski zavesti predstavila osebnost najbo'j 
profiliranega in v najširše družbene razsežnosti vpetega politika na Sloven­
skem v dobi prve velike krize imperializma. Z njegovim spominjanjem in še 
posebej z urednikovimi dopolnili sta v zgodovinskem razpravljanju zasedli 
svoje pravo mesto tako Primorska s Trstom na eni strani, kot tudi vprašanje 
slovenskih orientacij v prelomnih letih 1917—1920. Aktualnost in dinamičnost 
te problematike je knjigi zagotovila prodoren uspeh in trajen pomen, vse do 
današnjega dne. Manj opaženo je tedaj ostalo, da nakazuje knjiga tudi alter­
nativni koncept slovenske zgodovinske poti po letu 1917, drugačen od Can­
2 3 Henrik Tuma, Iz mojega življenja. Spomini, misli in izpovedi. Knjigo uredil 
D . K., Ljubljana, 1 9 3 7 .
karjevega in drugačen od tistega, ki je Cankarja vključil v svojo revolucio­
narno akcijo.
Leto 1938 je že leto pisanja Speransove knjige. Za to leto je značilen bogat 
in dinamičen nastop novega avtorja, Borisa Ziherla. Tu gre za razprave »Dve 
razdobji fašizma na Slovenskem«, »Iz poglavja o narodnih tradicijah«, »Te­
melji rasne teorije«, »Vloga slovanstva v preteklosti in sedanjosti« in pa »Za 
Masarykovo dediščino«.2 4 Ziherlove študije so bile večkrat ponatisnjene in 
jih zato bolje poznamo tudi danes. V svojih razpravljanjih o aktualnih vpra­
šanjih je Ziherl zgodovinar, ki zelo uspešno in bistrovidno išče vse tisto v slo­
venski preteklosti, kar je slovenski družbeni in demokratični razvoj bodisi 
pospeševalo, bodisi zaviralo. Zelo globoko prodira z analizo socialnih faktorjev 
in njihovega dialektičnega razvoja, slovensko dogajanje uspešno povezuje z ev­
ropskim. Učinkovito povzdigne vse tisto, kar bi pripomoglo k napredni usme­
ritvi slovenskega človeka v času, ko piše. Njegovo prvo zanimanje je problem 
oživitve puntarske tradicije slovenskih kmetov, ki čakajo kot Matjaž, da 
postanejo spet samostojni činitelj v slovenskem življenju v zvezi z delavstvom. 
Proti fašizmu, ki se sklicuje celo na samoodločbo narodov, poudarja neločljivo 
povezanost boja za nacionalno svobodo vseh narodov z bojem za demokracijo, 
vsak napredek v demokraciji pa je uspeh ljudskega boja, katerega ne zastopa 
nihče drugi kot ljudstvo samo.
Iz starejšega gradiva je Dušan Kermavner objavil odlomek iz Tumove 
študije o slovenskem narodnem razvoju, napisane še med svetovno vojno.2 5 
Celoto socialističnega idejnega razvoja od začetka stoletja do svetovne vojne 
pa je sistematično obdelal v drugem svojem velikem delu, v spremni študiji 
k Prepeluhovim pripombam k naši prevratni dobi, izdanim zdaj v knjižni 
obliki.1 5 še danes je to temeljno delo za zgodovino socialne demokracije na 
Slovenskem pred prvo svetovno vojno, posebej pa še za delovanje tistih izo­
bražencev, ki so se ji pridružili. Iz te tematike je Kermavner v »Sodobnosti« še 
posebej obravnaval svetovni nazor Ivana Cankarja. Zanimiva opažanja o Tumi 
kot politiku je objavil Joža Vilfan.2 6 Zadel je v jedro Tumovega problema, 
opozoril je na zev, ki je ostala odprta med njim in svetom.
Iz dela zgodovinarjev je v »Sodobnosti« to leto izšla razprava Frana Zvvittra 
o Nemcih na Slovenskem, tu so tudi odlomki iz dela Frana Petreta o ilirizmu 
na Slovenskem.2 8 3
Vsa ta dejavnost je ustvarila že novo občutje. Izrazil ga je Dušan Ker­
mavner, ko je ugotovil: »Danes si utira pot krepka težnja po glob ji kritični 
analizi naše preteklosti, kar izpričujejo vse številnejši, dotlej žal le splošni 
poskusi.«2 7 Tudi Joža Vilfan je zapisal, »kako nam manjka sintetična slika 
naše zgodovine zadnjega pol stoletja.«2 * Globalno zgodovinsko samospoznanje 
Slovencev, ki so videli, da stoje neposredno pred novim prelomom, je postala
2 4 Sodobnost 1 9 3 8 , 42—52; 9 7 —1 0 3 in 1 4 3 —1 5 3 ; 2 1 4—220; 3 1 8—3 2 9 in 431—441; 
5 2 8—5 3 3 .
2 5 K. D., Neobjavljena Tumova študija o našem narodnem razvoju. Sodobnost,
1 9 3 8 , 1 9 5 —2 0 2 in 2 5 3 —2 6 2 .
2 6 Joža Vilfan, Politik ali vzgojitelj. Sodobnost, 1 9 3 8 , 79—8 3 .
2 «a Fran Zwitter, Nemci na Slovenskem, Sodobnost, 1 9 3 8 , 4 83—4 9 7 .
Fran Petrè, Vrazovo pojmovanje ilirizma, prav tam, 3 3 —40 , 1 2 3 —1 2 8 in 
1 7 0 —1 7 6 .
2 7 Sodobnost, 1 9 3 3 , 1 9 5 .
2 8 Sodobnost, 1 9 3 3 , 7 9 .
pereča družbena naloga. Trenutek je našel svojega človeka. V začetku leta 
1939 je izšla Speransova knjiga.
S tem smo pri poglavitnem povodu današnjega zborovanja. Čeprav smo 
se zbrali, da bi izrazili svoje priznanje njenemu zgodovinskemu in zgodovino­
pisnemu pomenu, vemo, da je tukaj ne moremo izčrpno zgodovinarsko raz­
členiti. Deloma je to storil ob izidu tretje izdaje Bogo Grafenauer.2 9 Prepričan 
pa sem, da bomo tudi potem, ko bo takšna delovna razčlemba opravljena do 
kraja, knjigo vedno jemali v roke predvsem zato, da bi se iz nje kot celote 
kaj naučili.
Ni naš namen ponoviti vsega, kar je Edvard Kardelj o svojem delu in 
njegovem značaju sam povedal. Naj opozorimo na pri nas najmanj znani in 
menda še ne prevedeni uvod, ki ga je napisal za nemško izdajo v letu 1971.3 fl 
Tu pravi med drugim, da ni bil njegov namen raziskovati v prvi vrsti zgodo­
vino slovenskega naroda, pač pa to zgodovino politično teoretično tolmačiti, 
kar naj bi bilo v tistem času prispevek k odločitvi slovenske narodne politike 
na zgodovinskem razpotju.
Ob tem pa je treba opozoriti še na druge odlike knjige. Kardelj je izdelal 
samostojen koncept slovenskega zgodovinskega razvoja in ga je tudi prvi, če 
odštejemo popularne poskuse in enciklopedične članke, izdelal za celo časovno 
obdobje slovenske zgodovine, od začetkov, do dni, ko je knjigo pisal. Izpolnil 
je ravno tisto nalogo, ki je specifična za zgodovinsko vedo, ki jo ta vedno 
kot takšna mora in more opraviti, namreč, obseči celoto dogajanja tako ča­
sovno kot tudi po področjih človekovega delovanja, združiti v svojem sinte­
tičnem zajemanju vse vidike družboslovja, od gospodarstva, politike, socio­
logije in prava, do jezikoslovja, literarne vede in kulturne zgodovine. Izpol­
nitvi te naloge zgodovinopisja se je Kardelj v svoji knjigi najbolj približal. 
Knjiga je sinteza, ki v svoji celotnosti daje celovit odgovor na zastavljeno 
vprašanje. Pri tem dosežku so nedvomno enako pomembne vse tri lastnosti 
dela: poglobitev v snov, metoda historičnega materializma, ustvarjalnost duha.
V današnjem času lahko marsikdaj in marsikaj beremo o krizi zgodovine 
kot znanosti. Pisci ponujajo različne izhode. Nedvomno je zelo tehten tisti, 
ki ga je nedavno priporočil Edvard H. Carr, znani angleški zgodovinar sov­
jetske revolucije, ki se sam politično gotovo ne prišteva k revolucionarnemu 
socializmu. A kot človek in zgodovinar zahteva od zgodovinopisja naslednje: 
»Zgodovina mora govoriti ljudem, da bi jim pomagala postati boljši, biti jim 
mora orožje v bojih današnjega dne in orodje za izgradnjo prihodnosti«.3 1
Tej zahtevi, izrečeni dandanes, gotovo lahko pritrdimo. Sperans pa je njen 
smisel v celoti in častno izpolnil že v letu 1939. S tem svojim dejanjem je po­
stavil slovensko zgodovinsko znanost v tisti družbeni položaj, na katerem ni­
koli ni mogla zapasti občutku jalovosti, postavil jo je v položaj dejavnega 
soustvarjalca našega življenja.
Treba je omeniti, da je Sperans že v svojem času presegel tudi pojmo­
vanje nalog zgodovine, kakršno je takrat uveljavljala sovjetska doktrina. 
Presegel je tisti ožji, utilitarni smisel, ki ga je ta doktrina zgodovini vsilje­
vala, ko je od nje zahtevala, naj bo veda o politiki, ki poučuje množice o boju
Zgodovinski časopis, XXIV, 1 9 7 0 , 3 1 2 —3 3 3 .
3 0 Edvard Kardelj, Die Vierteilung. Nationale Frage der Slowenen. Europa 
Verlag. Wien—Frankfurt—Zürich, 1 9 7 1 , 7 —8 .
3 1 Geschichte. Objektivität und Parteinahme in der Geschichtsschreibung. Von 
José Fontana und Edward H. Carr als Interview-partner. Rowohlt. Reinbek bei 
Hamburg, 1 9 7 9 , 1 1 5 .
za oblast in njeno ohranitev.3 2 V Speransovi uresničitvi je zgodovina veda
o poteh k osvoboditvi človeka.
Svoj osebni odnos do zgodovine kot vede je Sperans izrazil, ko je opo­
zoril na zanimivo dejstvo, da je bil — poleg jezikovnega — prvi teren delo­
vanja narodno se prebujajoče slovenske inteligence — zgodovina. Zgodovina 
naj bi po Linhartovem namenu dokazala, da je tudi za slovenski narod mesto 
pod soncem. In čisto »linhartovska« je Speransova ogorčena obramba zgo­
dovinske zasluge slovenskega naroda, ko pravi: »če jih danes neki zapadno- 
evropski rasistični ideologi imenujejo .zgodovinski gnoj', tedaj pozabljajo, 
da so Slovenci s svojimi telesi 300 let branili tisto kulturo, s katero se oni 
danes ponašajo... Ko so po taborih branili slovenski tlačani svoje življenje 
in evropsko kulturo, so nemški cesarji in njih plemstvo zasledovali z vojnimi 
pohodi svoje lastne dinastične in razredne cilje... Vsi ti pohodi pa so na­
pravili teren za dobičkonosne kupčije tujih trgovcev in bankirjev. Takšna je 
bila vloga tujih »kulturträgerjev« na naših tleh.«3 3
Nedvomno je posebnega pomena, da je Kardelj, svojo knjigo zasnoval 
upoštevajoč celotno slovensko zgodovino, da je vključil vanjo tudi fevdalno 
dobo. Pritegnil jo je ne samo zato, ker je potrebna za razumevanje slovenskega 
narodnega gibanja, ker je potrebno poznanje gospodarskih in kulturnih raz­
mer slovenskega ljudstva ob vstopu v epoho kapitalizma. V tej dobi je našel 
tudi začetke samostojnega družbenega razvoja Slovencev, prve boje za ob­
rambo te samostojnosti v razvoju, našel je v njej dokazov za svojo temeljno 
tezo: »Revolucionarni nastopi, tudi če se končajo s porazom, so vselej dokaz 
žive sile naroda. Narod, ki molče trpi zatiranje, je obsojen na pogin.«3 4
Sperans je periodizacijo slovenske zgodovine zasnoval samostojno. Raz­
likuje se tudi od Martelančeve. Slovenskega zgodovinskega razvoja ni ločeval 
od velikih evropskih tokov, a hkrati se je oprl na faze avtonomnega dogajanja 
v slovenski družbi. Temeljna črta, ki jo zasleduje, je vloga in subjektivizacija 
družbenih razredov v njihovem antagonističnem in dialektičnem razmerju. Vsi 
družbeni subjekti, vse zgodovinske osebe nastopajo pri njem v dialektični 
razvojnosti, nenehno jih vidi v delovanju nasprotij v njih samih in v okolju, 
v vsakem kulturnem in političnem pojavu išče in najde tisto, kar vodi naprej, 
in to izloči od onega, kar se veže na preživelo. V vsem vidi življenje, ne oko­
stenelih formul in figur. Kot primer takega dialektičnega obravnavanja lahko 
navedemo njegova opozorila na tisto pozitivno in novo, kar je mogoče ugoto­
viti v sicer tako negativno ocenjenem protagonistu protireformacije na Slo­
venskem, Tomažu Hrenu.
Kar je pri Speransovem delu stalnica, to je interes za proces človeškega 
uveljavljanja temeljnih ljudskih plasti in razredov. Od njihovega položaja 
meri smer in pomen gibanj drugih dejavnikov v družbi. Druga stalnica je zanj 
revolucija. Ne kot sredstvo osvojitve oblasti, marveč kot način svobodnega 
bivanja človeka. Ključnega pomena v njegovem delu je razčlemba in negativna 
presoja ravnanja slovenske narodne politike v marčni revoluciji leta 1848. 
Boj za slovenske narodne pravice je zgodovinsko upravičen in učinkovit le 
s pozicij revolucije.
3 2 Pravda, 27. januar 1 9 3 6 . Cit. po S. Dornik (Boris Ziherl), Sovjetsko zgodovino­
pisje na novih potih? Ljubljanski zvon, 1 9 3 8 , 9 3 —9 6 .
3 2 Sperans (Edvard Kardelj), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljub­
ljana, 1 9 3 9 , 5 9 —6 0 .
V modemi fazi slovenske zgodovine ga zanima vprašanje boja razredov za 
vodilno vlogo v narodu, boja, ki se prekriva z vprašanjem dominacije druž­
benega interesa razreda kot interesa naroda. V koncepciji rešitve slovenskega 
narodnega in socialnega vprašanja povzdigne Ivana Cankarja ne le kot zgo­
dovinsko osebnost, marveč kot opredelitev. Zelo jasno zavrne koncepcijo ča­
kanja na tujo revolucijo v letih 1917—1918, organsko poveže jugoslovansko 
osamosvojitev z bojem na družbeni napredek in s tem zavrne utvaro nadna­
cionalno pojmovane revlucije. V tej svoji zgodovinski usmeritvi sega že 
v probleme, ki jih je odprla šele doba po drugi svetovni vojni, ko iz dneva 
v dan doživljamo dokaze, da dozdevna nadnacionalnost v resnici pomeni le 
novo obliko dominacije.
V knjigi spregovori Sperans tudi bralcu neposredno. Poglavitni sklep, ki 
mu ga namenja, je napoved: »Prav sedaj, ko se zdi, da je triumf reakcije nad 
napredkom naj popolnejši, je reakcija najbliže svojemu polomu!«3 5 ! Danes 
vemo, da je ta napoved bila v celoti upravičena in pravilna. Če pa se vpra­
šamo, ali ima zgodovinar nalogo in pravico dajati takšne napovedi za prihod­
nost, potem moramo reči, da je to, posredno ali neposredno, celo njegova 
dolžnost. Dolžnost prav marksističnega zgodovinopisja, saj zanj še posebno 
velja, naj ne bo le eksplikativno, marveč tudi prognostično, ker to je le način 
izražanja usmeritve k spreminjanju ne pa zgolj razlaganja sveta.
Razumljivo je, da je po izidu Kardeljeve knjige notranja nuja slovenskih 
revolucionarjev po zgodovinskem pisanju popustila. Delo pa se je vendar 
nadaljevalo. Že v začetku poletja leta 1939 je izšla študija Borisa Ziherla 
»Smotri francoske revolucije v bojih slovenskih kmetov«.3 6 Bila je to po­
membna »dodelava« Speransa, ki je v marksistično analizo slovenskih kmečkih 
puntov v večji meri vključila dogajanja iz slovenskega razvoja. Cela številka 
»Sodobnosti« je bila posvečena 150. obletnici francoske revolucije. Bilo je 
očitno, da želi uredništvo utrditi splošno usmeritev k iskanju revolucionarnega 
izhoda iz aktualnega položaja, kakršno je svetoval Sperans. S prispevki v tej 
številki so sodelovali Boris Furlan (Racionalizem in revolucija), Dušan Ker­
mavner (Socialna vsebina francoske revolucije), France Mesesnel (Umetnost 
in revolucija), Fran Zwitter (Francoska revolucija v sodbi poznejših dob) in 
Filip Kalan (O francoski pisariji).3 7
Spremenjeni mednarodni in notranji položaj po sklenitvi sovjetsko-nemške 
pogodbe o nenapadanju in po začetku druge svetovne vojne je za kratek 
čas odvrnil pozornost od preučevanja slovenske zgodovine. Še pred temi sve­
tovnimi dogodki začeto polemično razpravljanje Dušana Kermavnerja z na­
slovom »Legenda o Simonu Gregorčiču in legenda o Henriku Tumi« se je 
raztegnilo do konca leta.3 8 Čeprav je bilo izprva videti, da gre za polemiko 
proti pisanju dr. Antona Breclja o Tumi in Gregorčiču in za vprašanja poli­
tične zgodovine Goriške, se je končno moglo razbrati, da avtor pravzaprav 
preklicuje tisto, kar je sam preveč priznavalnega napisal o Tumovem kon­
ceptu revolucije. Zdaj izjavlja, da je vprašanje poti k revoluciji dobro ra­
zumel in izrazil Ivan Cankar, šlo je za nekakšno prilagoditev Speransovemu 
konceptu. Levičarsko odklanjanje narodnoosvobodilnega boja v letih 1917— 
1918 je kot koncepcijo revolucije zavrnil kmalu zatem tudi Boris Kidrič.
3 5 Sperans, o. c., 2 5 4 .
3 6 Sodobnost, 1 9 3 9 , 3 0 2—3 1 2 .
3 7 Sodobnost, 1 9 3 9 , 262—276, 276—287, 2 88—292, 292—299, 2 9 9 —3 0 2 .
3 8 Sodobnost, 1 9 3 9 , 3 8 5—404, 490—5 0 0 , 5 3 7 —5 4 6 in 6 0 9 —6 1 9 .
Razprava Borisa Kidriča »Evropske krize in slovenski narod« je zadnje 
zgodovinopisno dejanje tega kroga pred fašističnim napadom na Jugosla- 
vijo> Začela je izhajati v septembru 1940, ko je vojna že pokazala novo 
smer in ko je Slovencem znova zagrozila nevarnost fašistične agresije. Kidri­
čevo razpravljanje ni dokončano, a tudi takšno, kakršno je izšlo, je pomenilo 
novo analizo aktualnega trenutka na zgodovinski poti Slovencev. V žarišče 
razčlembe je postavljeno eno samo vprašanje, zvezano z enim samim klicem:
V tretji evropski krizi mora biti pot slovenskega naroda usmerjena napredno, 
revolucionarno, brezpogojno mora biti zvezana z novim svetom, ki že živi 
in gigantsko snuje!
Kidričeva razprava je zasnovana in uresničena kot usmerjena analiza ob­
našanja političnih subjektov slovenskega naroda na ozadju ugotavljanja stop­
nje njegove socialne razvitosti in to v dveh evropskih krizah, v času marčne 
revolucije 1848 in v času ob koncu prve svetovne vojne. Vse razpravljanje pre­
veva hotenje preprečiti, da bi se napačne usmeritve in zmote subjektov ne po­
novile. To ne velja le za tiste iz vrst meščanstva. Gre tudi za zrelost pogleda 
političnih sil delavskega razreda na vprašanja nacionalne in socialne revo­
lucije.
V istem duhu je Boris Kidrič polemično nastopil tudi s kritiko »Staro- 
slovencev« Ivana Prijatelja, v tem okviru pa tudi proti Bratku Kreftu, ki 
je uveljavljal mnenje, da je bilo za protirevolucionarno ravnanje Hrvatov in 
Slovakov v letu 1848. krivo nerazumevanje, ki ga je pokazala madžarska revo­
lucija za njihove narodne težnje in potrebe.4 0 V nadaljevanju polemike, ki je 
dobila širši odmev z odprtim pismom Joke Žigona v »Sloveniji« v obrambo 
Ivana Prijatelja, je Boris Kidrič, ob vsem priznanju celotnemu delu Prijatelja, 
še enkrat izrekel svoje opozorilo: »Reakcionarni videz nacionalnih koristi se 
je prej ali pozneje, vendar zmeraj razkril kot kruta resnica o dostikrat po­
gubni nacionalni škodi. Zato življenjski interes malega naroda naravnost terja, 
da njegovi sinovi izrujejo iz ljudske zavesti tradicijo reakcionarnega ravnanja 
iz ,nacionalnih razlogov'.«4 1
Ker je bilo jasno, da pomeni beseda o odnosu do marčne revolucije pred­
vsem način opredeljevanja odnosa do Sovjetske zveze in da je reakcionarno 
uveljavljanje .nacionalnih koristi' predvsem pomenilo povezovanje z nemškim 
in italijanskim fašizmom, odločitev poštenih Slovencev ni bila težka. Slovenska 
zgodovinska zavest je bila v bistvu demokratična in svobodoljubna, slovansko 
čustvovanje pa njen trajen element.
V eni svojih zadnjih izjav je Edvard Kardelj ugotovil, da je akcija 'revolu­
cionarjev v letu 1941. bila uspešna, ker so znali upoštevati stopnjo zgodovinske 
zavesti slovenskega človeka. Dodajmo k tej ugotovitvi še eno: Sperans in zgo­
dovinska misel slovenskih marksistov v njegovem času sta tudi sama pripo­
mogla k oblikovanju slovenske zgodovinske zavesti v smislu, da je mogla biti 
tvorna v odločilnem boju za obstanek naroda in za njegovo notranjo osvo­
boditev.
0 9 A. Javor (Boris Kidrič), Evropske krize in slovenski narod, Sodobnost, 1 9 4 0 , 
3 8 5—3 9 0 , 4 40—452 in 490—4 9 9 .
4 0 A. Javor (Boris Kidrič), Pripombe k slovenski literarni zgodovini, Sodobnost, 
1 9 4 0 , 3 1 4 —51 6 in 5 5 6—5 6 1 .
4 1 A. Javor (Boris Kidrič), Nekaj besed v odgovor, Sodobnost, 1 9 4 1 , 8 5 —8 7 .
Osvobodilna fronta slovenskega naroda in program 
Zedinjene Slovenije
Slovensko vprašanje se od svojega začetka postavlja ne samo kot vpra­
šanje demokratične politične in gospodarske osamosvojitve, ampak tudi kot 
vprašanje samega obstoja Slovencev. Nemška politična in tudi kulturnojezi- 
kovna usmerjenost, ali bolje asimilacija — deloma tudi italianizacija in mad- 
žarizacija — to je bila zelo realna alternativa, ki se je pred Slovence postav­
ljala zlasti tja do preroda v šestdesetih letih, ki pa tudi pozneje ni nikoli 
izginila. Vprašanje, ali biti ali sploh ne biti, je za Slovence bilo ves čas tako 
pereče, da je ob njem dostikrat stopalo v ozadje drugo, kako biti. Program 
Zedinjene Slovenije leta 1848 kot poganjek slovenske politične misli iz časov 
Ilirskih provinc in Prešerna je sam po sebi odgovarjal odločno pritrdilno na 
prvo vprašanje. Kako biti, to je puščal odprto. Zato je temu programu poleg 
določno slovenske, nacionalne, bilo mogoče dati zelo različno politično in 
socialno vsebino. Dejansko ugotavljamo tja do konca habsburške monarhije 
dve vrsti političnih usmeritev, ki se vežeta na ta program. Predvsem so tu 
napredna socialna gibanja, od liberalno demokratičnega leta 1848 prek mlado- 
slovenskega taborskega okrog leta 1870, socialnodemokratskega delavskega 
gibanja z brnskim programom leta 1899, do demokratičnih socialnih in go­
spodarskih ljudskih stremljenj v okviru deklaracijskega gibanja leta 1918.
So pa tudi konservativne politične usmeritve, ki od časa do časa pod vtisom 
ljudskega gibanja povzemajo geslo Zedinjene Slovenije v različnih oblikah, 
tako Bleiweis in staroslovenci okrog let 1848 in 1870, konservativno slogaški 
dogovor leta 1897, klerikalni trializem in majska deklaracija leta 1917. Izjava 
treh komunističnih strank leta 1934 o združitvi Slovencev in ustanovni mani­
fest KPS leta 1937 na eni strani, na drugi pa Koroščeve punktacije, to so 
najvidnejši izraz istega pojava v zvezi s programom Zedinjene Slovenije v ob­
dobju pred drugo svetovno vojno. V letih stare Jugoslavije se ta pojav izo­
blikuje predvsem v vprašanje razmerja med revolucionarnim delavskim gi­
banjem in slovenskim narodnim vprašanjem. Za pot Slovencev je neprecen­
ljivega pomena dejstvo, da je KPJ oziroma KPS to razmerje dokončno raz­
rešila s tem, da je spoznala zgodovinsko nujnost, da slovenski delavski razred 
prevzame v celoti in z vso odgovornostjo vlogo vodilnega razreda v slovenskem 
narodu in s tem da programu Zedinjene Slovenije nedvomno socialno na­
predno vsebino in moč in na ta način tudi sebi olajša svojo revolucionarno 
nalogo. Prenovitev KPJ od leta 1934, ustanovitev KPS obenem z ustvarjanjem 
široke ljudsko demokratične fronte, včliko pismo svobodoljubnosti in napred­
nosti v slovenstvu — Sperans, to so najvidnejši znanilci novega zastavljanja 
slovenskega vprašanja, vprašanje Zedinjene Slovenije in njene samoodločbe.
Pred slovensko gibanje pa se je od začetkov postavljalo še drugo življenjsko 
vprašanje: razmerje do drugih južnoslovanskih narodov. Čisto naravno je, 
da so Slovenci ves čas spričo pritiska s severa in zahoda skušali najti oporo 
pri etnično sorodnih narodih na jugovzhodu, ki so tudi bili v procesu obliko­
vanja in boja za politično osamosvojitev. Osupljivo pa je, da je prihajalo 
hkrati s tem do misli, teženj in celo akcij za to, da bi se naj Slovenci »reševali« 
ne le s političnim zavezništvom in enakopravnim združevanjem, ampak tudi 
s političnim in celo etnično jezikovnim zlitjem s temi narodi. Tej tezi, ki se
vztrajno pojavlja na obeh straneh, naj bi bilo opravičilo predvsem zgodovinska 
zmaga nad pritiskom s severa in zahoda, dejansko pa je ovirala edino možno 
rešitev za Slovence pred tem pritiskom, namreč, da se mu uprejo kot Slovenci 
v imenu svoje trajne individualnosti. Ni moči tukaj spraševati, kaj vse so 
bili vzroki za to tezo na tej ali drugi strani, dejstvo je, da je ustvarjala ne­
kakšno protislovnost med prizadevanji za Zedinjeno Slovenijo in pa med 
jugoslovanskim gibanjem, ki v svojem ilirističnem in neoilirističnem videzu 
za osnovne slovenske množice ni bilo alternativa, ki bi jih reševala pred 
ponemčenjem. Tega navideznega protislovja, ki je dejansko hromilo moč 
tako slovenskega gibanja kot tudi moč, ki jo je lahko dajala solidarnost južno­
slovanskih narodov, ni moglo razrešiti niti najradikalnejše meščansko nacio- 
nalnorevolucionarno gibanje kot je bil »Preporod«, ki je Zedinjeno Slovenijo 
zavestno odklanjal. To nerazrešeno navidezno protislovje je pozneje v prvi 
jugoslovanski državi bistveno oviralo demokratične odnose med jugoslovan­
skimi narodi in pospeševalo nedemokratične unitaristične pozicije. Obenem 
je omogočalo konservativnim silam, da so nastopale kot brambovci naravnih 
pravic slovenskega naroda. Odločitev KPJ (in KPS) za obrambo Jugoslavije 
pred fašističnim imperializmom obenem z bojem za notranjo revolucionarno 
preobrazbo, vključno rešitev narodnega vprašanja na podlagi suverenosti (sa­
moodločbe) enakopravnih narodov, je nakazala možnost tudi za ugodno rešitev 
razmerja gibanja za Zedinjeno Slovenijo do drugih jugoslovanskih narodov.
Napad fašistične Nemčije in Italije, pa tudi Madžarske, razkosanje in oku­
pacija Jugoslavije, posebej še slovenskega ozemlja, vse to je za Slovence kot 
narod imelo dvojen pomen. Eden je bil ta, da so se znašli pred največjo in 
neposredno nevarnostjo za svoj obstoj; ta nevarnost ni imela več tradicio­
nalnih oblik gospodarskega in političnega podrejanja kot podlage za postopno 
germanizacijo oziroma italianizacijo, ampak je dobila novo kvaliteto, obliko 
in vsebino — usmerjena je bila v neposredno k fizičnemu uničenju. Drugi 
pomen pa je bil ta, da je z napadom na Jugoslavijo hkrati bil dokončno razdrt 
versajski sistem mednarodnih pogodb, ki je Slovence obsojal na razkosanost 
na štiri države, z razbitjem Jugoslavije pa je bila odprta tudi možnost, da si 
njeni narodi sami in na novo določijo medsebojno razmerje. Položaj, ki so se 
v njem Slovenci znašli, se je vse bolj razločno oblikoval v alternativo: ali se 
brez odpora prepustiti nevarnosti, da kot narod enkrat za vselej izginejo, 
ali pa da v tem času najtežje preizkušnje, na razvalinah sistemov, ki so to 
dotlej preprečevali, v revolucionarnem boju zastavijo vse svoje moči, da svoje 
narodno vprašanje enkrat za vselej rešijo. To alternativo izraža npr. Kidričev 
članek Naša nesreča in naša vera! v prvi vojni številki Slovenskega poroče­
valca, ki govori najprej o najhujši katastrofi, ki je doletela slovenski narod, 
hkrati pa oznanja vero v osvobojenje in združitev slovenskega naroda, v slogo 
in enotnost, osvoboditev in v polno samoodločbo vseh zasužnjenih narodov 
Jugoslavije in Balkana.1 Problem osvoboditve in samoodločbe slovenskega 
naroda je bil od prvega trenutka naprej zavestno in dejansko neločljivo zve­
zan z zahtevo po njegovi združitvi. Lahko bi rekli, da je v zavesti slovenskega 
človeka združitev stala na prvem mestu in v veliki meri izčrpavala tudi pojem 
samoodločbe.
Za razrešitev te usodne alternative je največjega zgodovinskega pomena 
dejstvo, da je KPS in z njo slovenski delavski razred že od prvega trenutka 
najodločneje stopil na drugo pot. Ta odločitev seveda ni bila samo rezultat
1 Slovenski poročevalec 1 9 3 8 —1 9 4 1 (ponatis). Slovenski knjižni zavod Ljubljana 
1 9 5 1 , str. 45—4 6 .
presoje trenutnega položaja, ampak je trdno izhajala iz celotne politične 
usmeritve KPJ oziroma KPS v predvojnem obdobju, da delavski razred pre­
vzame vlogo in odgovornost vodilnega razreda v slovenskem narodu. Pobuda 
za ustanovitev Protiimperialistične fronte oziroma Osvobodilne fronte sloven­
skega naroda je izraz prav takšne usmeritve. V dokumentih, ki govore o sta­
liščih KPS in z njo tudi Osvobodilne fronte, iz časa okupacije, ko boj za 
rešitev slovenskega narodnega vprašanja še ni dosegel stopnje zmagovitega 
uresničevanja novih konceptov, ugotavljamo kot konstanti dve temeljni po­
stavki. Boj za osvoboditev slovenskega naroda vsebuje zahtevo po njegovi 
združitvi ne glede na državne meje, zahteva po njegovi samoodločbi pa vsebuje 
usmerjenost k enakopravni združitvi z drugimi osvobojenimi narodi Jugo­
slavije. Porok te samoodločbe naj bo moč Sovjetske zveze. Razglas CK KPJ 
z dne 15. aprila 1941 ob okupaciji Jugoslavije, ki govori na prvem mestu o 
bratstvu in slogi narodov Jugoslavije v boju za svobodo in narodno neod­
visnost, je postavil širši okvir politične usmerjenosti v novih razmerah.2 
Razglas CK KPS konec aprila 1941 Slovenskemu narodu pa je osvobodilni boj 
Slovencev v skupni narodni fronti proti imperialističnim okupatorjem in zati­
ralcem programsko povezal z zahtevo po zedinjeni Sloveniji: »V to skupno 
osvobodilno fronto poziva KPS tudi vse primorske in koroške Slovence, ki 
že 20 let ječe pod jarmom tujih imperialistov. KPS poziva vse delovno ljud­
stvo, vse politične skupine in vse domoljubne posameznike, ki so proti na­
rodnemu zatiranju, vse zavedne Slovence in vse pripadnike narodnih manjšin 
na ozemlju Slovenije, ki jih tudi teži izkoriščanje in barbarstvo imperialistič­
nih okupatorjev, v skupen boj za naslednje zahteve:
1. proti razkosanju in zasužnjenju Slovenije, za osvobojenje, neodvisnost 
in združenje slovenskega naroda .. .«3
Ustanovni sestanek Protiimperialistične oziroma Osvobodilne fronte dne 
26. aprila 1941, torej v istih dneh, pa je ugotovil, da je na vidiku množično 
gibanje za osvoboditev in združitev zasužnjenega in razkosanega slovenskega 
naroda in da je zbiranje slovenskih množic treba začeti takoj in sicer na 
temelju boja za osvoboditev in združitev slovenskega naroda.4 Geslo Zedinjene 
Slovenije je postalo tako temeljni del programa narodnoosvobodilnega gi­
banja in njegove politične organizacije. Osvobodilne fronte slovenskega na­
roda, seveda pa tudi v vseh programskih izjavah njene vodilne sile — Komu­
nistične partije Slovenije.
Gesla narodnoosvobodilnega boja, ki jih je sprejel prvi vrhovni plenum 
OF dne 15. junija 1941, govore o osvoboditvi in združitvi razkosanega naroda, 
vštevši koroške in primorske Slovence.6 Razglas CK KPS z dne 22. junija 
19 41 ob napadu Nemčije na SZ poziva k prisegi na boj do popolnega uničenja 
fašističnih napadalcev in »dokler ne bo osvobojena zadnja ped slovenske 
zemlje od Jadranskega morja do severnih slovenskih predelov, od Koroške do 
Sotle.. ,«6 Razglas vrhovnega plenuma OF z dne 28. julija 1941 poziva Slo­
vence na oborožen boj za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.7 Tretji 
vrhovni plenum OF 16. septembra 1941, ko se preimenuje v Slovenski narodno­
2 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (dalje navajam: Dokumenti), knjiga 
1 , str. 20—2 3 .
3 Prav tam, str. 23—2 9 .
4 Boris Kidrič, Kratek obris razvoja OF. Prispevki za zgodovino delavskega 
gibanja 1 9 6 0 , št. 1 . IZDG Ljubljana 1 9 6 0 (dalje navajam: Kidrič, Kratek obris), 
str. 1 3 .
5 Dokumenti, knjiga 1 , str. 4 2 —4 3 .
6 Prav tam, str. 44—4 7 .
г
osvobodilni odbor, pa sklene, da SNOO med osvobodilno vojno edini pred­
stavlja in vodi slovenski narod in sicer na vsem njegovem ozemlju.8 Četrti 
vrhovni plenum OF dne 1 . novembra 1941, ki formulira dokončni program 
Osvobodilne fronte, tako imenovane temeljne točke, govori o neizprosni obo­
roženi akciji proti okupatorjem kot izhodišču za osvoboditev in združitev vseh 
Slovencev.9
Vzporedno lahko v teh programskih dokumentih sledimo tudi geslu o pra­
vici slovenskega naroda do samoodločbe. Tukaj ugotavljamo določen razvoj 
od načelne razglasitve te pravice do njene konkretizacije v smislu odločitve za 
državno zvezo z drugimi jugoslovanskimi narodi. Jugoslovansko povezavo pred­
stavlja v vsem času v nepretrgani kontinuiteti organizacijska enotnost KPJ, 
ki pa v začetnem obdobju ne govori direktno o državni zvezi jugoslovanskih 
narodov, ampak poudarja njihovo bratstvo in slogo v boju proti okupatorju, 
saj še ni bilo znano, v kakšni smeri bo šel dejanski razvoj pri vsakem od 
njih. Ustanovni sestanek Protiimperialistične oziroma Osvobodilne fronte ni 
izrecno sprejel kakega sklepa glede odnosa do drugih jugoslovanskih narodov. 
Gesla osvobodilnega boja z dne 15. junija 1941 postavljajo na prvo mesto 
absolutno pravico slovenskega naroda do samoodločbe, hkrati pa poudarjajo 
slogo in enotnost jugoslovanskih narodov. Razglas CK KPS z dne 22. junija
1941 govori o boju Slovencev, združenih z vsemi narodi Jugoslavije, razglas 
vrhovnega plenuma OF z dne 28. julija 1941 pa ugotavlja, da se sloga in 
enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije uresničujeta s skupnim odporom.
V konkretizaciji stališča glede samoodločbe slovenskega naroda je posebno 
pomemben sklep vrhovnega plenuma OF z dne 16. septembra 1941, ki pravi, 
da SNOO uresničuje slogo in enotnost narodov Jugoslavije tako, da stopa 
v stalno zvezo z enakimi predstavniki drugih narodov Jugoslavije. S tem je 
seveda bila bolj poudarjena smer kot pa obseg in oblika zveze Slovencev z dru­
gimi narodi Jugoslavije, zato pa je istočasni sklep SNOO o vključitvi voja­
škega zbora slovenskih partizanskih čet kot sestavnega dela v narodnoosvobo­
dilne partizanske oddelke Jugoslavije pod vrhovnim poveljstvom glavnega 
štaba Jugoslavije čisto konkreten korak v smeri formiranja enotne oborožene 
sile kot ene osnovnih lastnosti nove jugoslovanske državnosti.1 0 Ukrepe SNOO 
je tedaj Boris Kidrič ocenil kot »prvi korak k uveljavitvi slovenske narodne 
suverenosti, ki smo jo izgubili in ki jo z lastnim osvobodilnim bojem hočemo 
obnoviti še v večji moči in sijaju kakor kdaj koli poprej.«1 1
Prvi višek v tem razvoju pa pomeni tretja izmed temeljnih točk Osvo­
bodilne fronte, sprejeta 1 . novembra 1941, namreč da Osvobodilna fronta, 
stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov, ne 
priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost 
njenih narodov. Ob tej točki je Kidrič v svoji analizi razvoja Osvobodilne 
fronte leta 1944 ugotovil, da se je OF že tedaj pokazala kot edina pristna 
jugoslovansko usmerjena sila na Slovenskem in da je jugoslovanska zasnova 
prvič med Slovenci dobila jasno in povsem napredno smer, povezavo z bojem 
za narodno enakopravnost in za narodno pravico do samoodločbe.1 2
Program Osvobodilne fronte glede Zedinjene Slovenije in slovenske samo­
odločbe se je razvil iz notranjih obravnav v njenem okviru, obenem pa tudi
7 Prav tam, str. 6 4 —6 6 .
8 Prav tam, str. 1 1 6 .
9 Prav tam, str. 255—2 5 6 .
1 0 Prav tam, str. 1 1 8 .
1 1 Prav tam, str. 1 2 4 —1 2 5 .
1 2 Kidrič, Kratek obris, str. 2 6 .
iz njenega množičnega političnega boja proti poskusom reakcije paralizirati 
učinkovitost politične Osvobodilne fronte in še posebej KPS kot njenega 
vodilnega dela. Potrebno bi bilo podrobno preučiti stališča in gesla, s katerimi 
je ta reakcija nastopala, ko je skušala programski zahtevi Osvobodilne fronte 
po Zedinjeni Sloveniji postaviti nasproti nekaj svojega. Čudoviti razmah Osvo­
bodilne fronte, ki je stara meščanska strankarska politična vodstva izoliral 
od osnovnih slovenskih ljudskih množic, je slovenski reakciji vsilil spoznanje, 
da je nemogoče računati na kak politični uspeh, če ostane v mejah urejanja 
položaja tistega dela slovenskega reakcionarnega meščanstva, ki je prišel pod 
italijansko zasedbo, v okviru italijanske fašistične politike. To spoznanje se je 
pokazalo z izstopom Natlačena iz pokrajinske konsulte. Za del Slovenije pod 
nemško zasedbo so takšne možnosti spričo nacistične okupacijske politike 
odpadle že od vsega začetka. Znova se je pokazalo, da je geslo zedinjenja 
Slovencev tudi v tem zgodovinskem položaju bilo možno zlorabiti v smislu 
reakcionarne politike. Vse reakcionarne skupine, kolikor so sploh hotele ra­
čunati na kak politični učinek, so morale v tej ali drugi obliki postavljati 
vprašanje slovenske združitve. Do te pa naj bi seveda prišlo šele z zmago 
in po volji zahodnih zaveznikov, zraven pa še kak kompromis z Beogradom. 
Med koncepti oziroma propagandističnimi gesli posameznih protirevolucio­
narnih skupin so bile velike razlike. Glavna razlika med stališči, ki so jih 
zastopali ljudje iz londonske emigrantske vlade in mihailovičevski elementi 
doma in med klerikalno belogardistično reakcijo doma, je bila ta, da so prvi 
zanikali pravico slovenskega naroda do samoodločbe, poudarjali kontinuiteto 
jugoslovanske države in v vprašanju slovenskih meja gledali vprašanje šir­
jenja meja jugoslovanske kraljevine pod velesrbskim vodstvom; drugi so 
hoteli svojo zedinjeno ali že kakršnokoli Slovenijo vključiti v reakcionarne 
srednjeevropske kombinacije, tudi to seveda po dogovoru mednarodne reak­
cije, ne pa po samoodločbi. Za slovensko protirevolucijo je značilno, da vse 
do konca ni mogla izdelati kakega enotnega nacionalnega programa za Slo­
vence, narobe, ves njen program se je krčil vedno bolj na golo protirevolucijo 
in kolaboracijo obupancev. Kljub temu pa so posebno v prvem obdobju na­
rodnoosvobodilnega boja, tja do velike zmage Osvobodilne fronte ob kapitu­
laciji Italije, zelo intenzivno skušali razdreti enotnost Osvobodilne fronte 
s tem, da so skušali prikazati KPS kot internacionalistično stranko, ki dejan­
sko ne zastopa interesov slovenskega naroda in ki ji je narodno vprašanje 
le vprašanje taktike, ne pa tudi programa. Z izdelovanjem raznih načrtov 
(Nagode) obenem z geslom čakanja, z razvnemanjem nacionalističnih razpolo­
ženj nasproti italijanskemu in nemškemu ljudstvu, s postavljanjem fantastič­
nih zahtev po »zgodovinskih« mejah Jugoslavije na slovenskem sektorju, s kle­
veto o protijugoslovanstvu KPS so postavljali vprašanja, ki bi utegnila postati 
tudi nevarna, če Osvobodilna fronta in KPS ne bi tako jasno postavljali pro­
grama zedinjene Slovenije in pa vsebine pravice do samoodločbe.1 3
V čemje bila kvalitetna odlika programa Zedinjene Slovenije v okviru 
Osvobodilne fronte, ki je lahko uspešno preprečevala nacionalistično reakcio­
narno demagogijo? Razume se, da ne govorimo zdaj o nadvse pomembnem 
dejstvu, da je namreč boj za osvoboditev in zedinjenje Slovencev, združenih 
v Osvobodilni fronti, bil revolucionarnega značaja, zvezan z bojem za pre­
obrazbo celotne slovenske družbe. Govorimo o programu Zedinjene Slovenije
1 3 Prim. Metod Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Slove­
niji, I. in II. knjiga. Cankarjeva založba Ljubljana 1 9 6 0 in 1 9 6 1 .
kot geslu nacionalnega boja. Na prvi pogled je očitno, da velika prednost pro­
grama Osvobodilne fronte o zedinjeni Sloveniji ni bila morda v tem, da bi ta 
program bil bolje ali bolj privlačno izdelan, saj vemo, da ne Osvobodilna 
fronta ne KPS dolgo časa nista glede te programske točke povedali kaj več 
kot sicer jasne, vendarle pa samo načelne izjave. Bistveno drugačno kvaliteto 
te programske točke moramo iskati torej na drugi ravni. In to na ravni 
takojšnje akcije, takojšnjega boja za to zedinjeno Slovenijo na vsem njenem 
ozemlju. Zedinjena Slovenija tako že od začetka preneha biti le programsko 
postavljena točka, ampak se s takojšnjim bojem za njeno uresničevanje prvič 
v zgodovini pokaže kot realna možna in čisto konkretna, že uresničevana pot. 
Tako aktivno postavljeni program Zedinjene Slovenije dokazuje obenem ne­
realnost čakajočega načrtovanja, še bolj seveda popolno defravdacijo kola- 
boracionistične protirevolucije, dokazuje, da je edino takojšnji boj proti oku­
patorju poroštvo, da bodo slovensko samoodločbo morali upoštevati medna­
rodni dejavniki tudi v vprašanju meja. Takšna aktivna usmeritev k takojš­
njemu boju za uresničevanje programa Zedinjene Slovenije je obenem bila 
naj prepričljivejši odgovor na vprašanje, ki se je nedvomno postavljalo tudi 
pri marsikaterem poštenem sodelavcu Osvobodilne fronte, namreč ali je 
slovensko narodno vprašanje za KPS res tudi vprašanje programa in ne le 
taktike.
Druga raven, ki se je na njej kazala resnična kvaliteta boja Osvobodilne 
fronte in KPS za suverenost slovenskega naroda in njegovo samoodločbo pa je 
bila tvorna usmeritev k zgodovinski sintezi narodnoosvobodilnega boja Slo­
vencev z enakimi prizadevanji drugih jugoslovanskih narodov in k opredelitvi 
njihove državne skupnosti na temeljih enakopravne federativne ureditve. 
Od že omenjene evolucije k temeljnim točkam OF, prek solidariziranja Osvo­
bodilne fronte s sklepi prvega zasedanja AVNOJ gre pot do suverenega de­
janja kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda in nastopa slovenske 
delegacije na drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu.
V tem je kvalitetna, revolucionarna razlika in odlika nacionalnega pro­
grama, ki Osvobodilno fronto dvigne na vrh vala bojevnega napora slovenskih 
ljudskih množic. To sta dve smeri, ki jih lahko dosledno in vedno bolj izde­
lano zasledujemo vse do konca narodnoosvobodilnega boja.
V obeh smereh je KPS imela ves čas vlogo najvztrajnejšega in najinicia- 
tivnejšega subjektivnega dejavnika. Direktive majskega posvetovanja CK KPJ 
leta 1941, ki določi slovenskim komunistom nalogo organizacijsko zajeti tudi 
Primorsko in Koroško zunaj jugoslovanskih državnih meja, so temu delovanju 
dale že spočetka sankcijo jugoslovanskega delavskega gibanja in okvir akci­
je.1 4 V objavljenih dokumentih naše revolucije, v poročilih in razpravah kon­
gresov KPS, v monografskih študijah Metoda Mikuža, Franca Škerla, Iva 
Juvančiča, Toneta Ferenca, Toneta Zorna lahko najdemo strnjeno množico 
dokazov o neverjetno vztrajnih prizadevanjih slovenskih komunistov, da bi 
boj za osvoboditev, združitev in samoodločbo Slovencev čimprej in čim inten­
zivneje zajel sleherno ped slovenskega ozemlja vse tja do najbolj oddaljenih 
obrobij, tudi do tistih, ki jih narodno gibanje pod meščanskim vodstvom celo 
v svojih najbolj tvornih zgodovinskih trenutkih ni zajelo. Prav takšno vrsto 
dokazov o naporih za uresničevanje programa Zedinjene Slovenije najdemo 
v odnosu do sosednjih komunističnih partij Italije in Avstrije, za uresničitev 
znamenite deklaracije iz leta 1934, pri čemer je ravno uspeh narodnoosvobo­
1 4 Zbornik dokumenata i podataka o Narodnooslobodilačkom ratu jugosloven­
skih naroda, knj. 1 1 / 2 , str.
dilnega gibanja na Primorskem pa tudi na Koroškem bil najučinkovitejši 
dokaz in dejstvo.
Program Zedinjene Slovenije, osvoboditve in samoodločbe Slovencev je 
v razmerah, ko se je izpolnila sinteza revolucionarnega delavskega gibanja in 
pa narodnoosvobodilnega gibanja, ko je slovenski delavski razred s KPS ures­
ničil svoje zgodovinsko poslanstvo vodnika slovenskega naroda v najkritičnej- 
ših časih njegove eksistence, tedaj je ta program pokazal presenetljive zmog­
ljivosti, izražene v neustavljivi moči Osvobodilne fronte. »Iskreno povedano, 
nikoli v svojem življenju nisem mislil, da so Slovenci sposobni tako se boriti,« 
je pisal tovariš Kardelj 29. marca 1942 generalnemu sekretarju KPJ tovarišu 
Titu o položaju v Sloveniji.1 5 To je bilo po njegovi vrnitvi v Slovenijo, kjer se 
je ravno začenjal pomladanski in poletni razmah oboroženega upora. »Res­
nično, takšno narodnoosvobodilno delo dela čudeže!« pa je pisal na zimo 
1942,1 6 potem ko je Osvobodilna fronta in slovenska narodnoosvobodilna voj­
ska uspešno prestala okupatorsko ofenzivo in preprečila politične in vojaške 
poskuse bele garde razbiti politično enotnost slovenskega osvobodilnega gi­
banja. Pot k rešitvi slovenskega narodnega vprašanja in k izbojevanju suvere­
nosti slovenskega naroda, kakor jo je pokazala KPS, je bila temeljnega pomena 
za rast Osvobodilne fronte, za evolucijo njene notranje sestave na vseh etapah. 
Po tej poti je bilo mogoče odločilno zavreti neprestane poskuse kolaboracio- 
nistične protirevolucije, da bi vdrla v formacijo Osvobodilne fronte, doseči 
trdno privrženost ne le temeljnih skupin Osvobodilne fronte, ampak tudi 
ugodno diferenciacijo sredinskih elementov. Takšen politični razvoj je po­
menil še poseben politični uspeh, ker je šlo za najbolj izpostavljeno nacionalno 
enoto bodoče jugoslovanske socialistične federacije. KPS je bila tako v letih 
narodnoosvobodilnega boja soočena s potrebo upoštevati slovensko narodno 
vprašanje v vsem njegovem obsegu, zlasti pa preprečiti vse poskuse izriniti 
delavski razred kot vodnika narodnega boja.
V aspektu narodnega vprašanja, ki se je izkazal v programu Zedinjene 
Slovenije, se je že zgodaj pokazala nujna potreba konkretizirati ta program 
z določitvijo meja bodoče Slovenije. Za zgodovinsko raziskavo izjemno po­
memben dokument o tem vprašanju je poročilo Edvarda Kardelja Titu z dne
1 4 . decembra 1942 o položaju v Sloveniji, ki ga tukaj sicer ne moremo iz­
črpno razčlenjevati, ki pa naj nam vendar pomaga do nekaterih pomembnih 
ugotovitev.1 7 Kardelj tedaj v svojem poročilu poudarja, da je vprašanje meja 
na Slovenskem tako aktualno in pomembno, da ni mogoče več shajati s sploš­
nimi načelnimi izjavami, temveč da je nujno potrebno na to vprašanje kon­
kretno odgovoriti: z ene strani so tu množice, ki čutijo, da se sedaj odloča 
o tem, da staro geslo Zedinjene Slovenije postane resnica, po drugi strani pa 
skuša reakcija ravno ob tem vprašanju najbolj diskreditirati KPS, posebno 
s klevetami, da v imenu »proletarskega internacionalizma« prodaja dele slo­
venske zemlje Nemcem in Italijanom, da je proti Jugoslaviji in da hoče 
Slovence vključiti v srednjeevropsko sovjetsko republiko. Poročilo govori o 
tem, da je Osvobodilna fronta oziroma KPS dolgo časa to konkretno vprašanje 
skušala obiti s splošnimi načelnimi izjavami.
Mislim, da taktiko, ki jo omenja poročilo, lahko razumemo le kot ozir na 
položaj in razvoj protifašističnih gibanj v sosednjih deželah, posebno v Italiji,
1 5 Dokumenti, knjiga 1 , str. 3 2 3 .
1 6 Jesen 19 42 v Sloveniji. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. 
IZDG Ljubljana 1 9 6 3 (dalje navajam: Jesen 1942), dok. št. 207, str. 5 6 3 .
1 7 Prav tam, str. 531—5 7 4 .
na prepričanje, da je treba pravične meje Slovenije začrtati predvsem z raz­
vijanjem revolucionarnega narodnoosvobodilnega boja in postavljanjem ter 
utrjevanjem ljudske oblasti, da pa se ni treba spuščati v načelne in teoretične 
debate o teh mejah, ker bi lahko to škodovalo razvijanju aktivne protifaši­
stične solidarnosti s sosednjimi protifašističnimi gibanji. Saj vemo, da je vsa 
politika in akcija KPS oziroma Osvobodilne fronte bila že ves čas usmerjena 
na celotno slovensko narodnostno ozemlje in da je to bilo izraženo v javnih 
dokumentih. Formulacija »od Jadranskega morja do severnih slovenskih pre­
delov, od Koroške do Sotle« že vsaj od 22. julija 19411 8 naprej ni mogla več 
dopuščati dvoma o tem, da v tem boju ne gre le za ozemlje Slovencev v nekda­
nji Jugoslaviji, ampak za celotno slovensko narodnostno ozemlje. Prav tako 
je članek Edvarda Kardelja iz avgusta 1941 z navodilom snovati odbore OF 
na vsem teritoriju, kjer žive Slovenci, ta teritorij takole določil: »... od 
Jadranskega morja do severne meje, od Celovca in Velikovca do Kolpe.«1 9 
Ta formulacija je ravno glede narodnostno najbolj labilne, to je severne meje 
na Koroškem popolnoma določna. In končno naj omenimo samo še znamenito 
izjavo CK KPS z dne 1 . maja 1942 o slovenskih mejah, ki popolnoma določno 
pravi, da v »osvobojeno in združeno Slovenijo sodi poleg ozemlja, na katerem 
živi slovensko prebivalstvo, tudi teritorij, ki je bil v poslednji imperialistični 
dobi nasilno potujčen.«2 0 Temu je treba prišteti še dejstvo, da je že do tedaj 
Komunistična partija Slovenije ponovno opozarjala na izjavo treh partij iz 
leta 1934 in na svoj namen, da vsebino te izjave tudi uresniči obenem s samo­
odločbo slovenskega naroda v smislu usmeritve na skupnost z drugimi jugo­
slovanskimi narodi.2 1 Interno, vendar vodilnim krogom Osvobodilne fronte 
pa tudi nekaterim zunaj nje znano, je že od oktobra leta 1941 naprej pri 
izvršnem odboru Osvobodilne fronte delovala komisija za meje, v kateri so 
se poleg predstavnika KPS in IOOF posvetovali najvidnejši slovenski izvedenci, 
zgodovinarji, geografi in drugi o tem, kakšne naj bodo meje bodoče zedinjene 
Slovenije. Tu je bilo že sprejeto načelno stališče, da naj te meje zajamejo 
celotno slovensko ozemlje, vključno področja, potujčena v dobi imperializma, 
pri čemer je tudi že bilo natančno določeno, da gre za slovenske etnične meje, 
kakršne so bile sredi 19. stoletja.2 2 To načelo je bilo veliko širše kot pa npr. 
tisto, ki je bilo leta 1933 izraženo v brošuri o programu slovenskega nacio­
nalno revolucionarnega gibanja, ki jo je izdalo partijsko vodstvo v tujini in 
kjer je bilo rečeno, da slovensko ozemlje sestavljajo vsi tisti kraji, kjer ima 
slovensko prebivalstvo večino.2 3 Pomembna je tudi izjava, namenjena partij­
skemu aktivu in predstavnikom posameznih skupin v vodstvu Osvobodilne 
fronte, ki jo je dal o vprašanju slovenskih meja Boris Kidrič na partijski 
konferenci na Kočevskem Rogu v svojem uvodnem referatu dne 5. junija 1942: 
poudarjal je potrebo po enotnosti jugoslovanskih narodov, nastopil proti 
reakcionarnemu šovinističnemu sovraštvu proti italijanskemu in nemškemu 
ljudstvu, odbil klevete glede prodajanja Trsta, Maribora, Celovca in Gorice in 
glede vključevanja Slovencev v Podonavsko federacijo ter ponovil načelno
1 8 Glej opombo 6 .
1 9 Dokumenti, knjiga 1 , str. 73—7 5 .
2 0 Dokumenti, knjiga 2 , str. 5 7 .
2 1 Prim. Komunike CK KPS novembra 1 9 4 1 o odnosu KPS do slovenskega na­
rodnega vprašanja. Dokumenti, knjiga 1 , str. 1 6 9 —1 7 1 .
2 2 Ustni podatek piscu dr. Frana Zwittra, dne 2 . marca 1 9 6 6 . Prim. tudi podatek 
v življenjepisu dr. Boga Grafenauerja v zborniku Univerza v Ljubljani, Ljubljana 
19 5 7 , str. 5 2 .
2 3 Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda. Program slovenskega 
nacionalno-revolucionamega gibanja 1 9 3 3 .
izjavo CK KPS o mejah z dne 1 . maja 1942. Kot vodilo je postavil: »Nočemo 
dati ničesar svojega, ne maramo pa nič tujega.«2 4
Če pogledamo, kako je v svojem že omenjenem poročilu z dne 14. decem­
bra 1942 Kardelj utemeljeval izjavo slovenskih komunistov o slovenskih mejah, 
lahko ugotovimo tole: Izjavo o mejah je slovensko vodstvo oblikovalo samo­
stojno, čeprav seveda v smislu direktiv z majskega posvetovanja prejšnjega 
leta. Načelo združitve Slovencev ne glede na stare državne meje je pri tem 
bilo nesporno priznano izhodišče (mimogrede: zanimiva bi bila primerjava 
s tem, kako se je v NOB postavljalo analogno vprašanje združitve makedon­
skega naroda). — CK KPS je dal to izjavo zavestno zato, da obvaruje položaj 
in ugled KPS kot vodilnega nacionalnega dejavnika. — CK KPS je dal to 
izjavo tudi zato, ker je bil prepričan, da so tako zastavljene meje pravilne 
tako s stališča pogledov marksizma-leninizma na narodno vprašanje kot tudi 
s stališča pravice vsakega naroda do samoodločbe. — Vprašanje meja se je 
postavilo v prvi vrsti z vidika razvijanja narodnoosvobodilne vojne sloven­
skega naroda in misel na to, kaj bi bilo v primeru, če bi tudi v sosednjih 
deželah prišlo do socialistične revolucije, je izražena le s pripombo, da bi se 
v socializmu vprašanje pripadnosti mest kot sta Trst in Celovec za Slovence 
ne postavljalo in sploh ne bi bilo važno. Zadnjo pripombo lahko razumemo 
predvsem z vidika nerešenih razmerij med KPJ in KP Italije, seveda pa tudi 
KP Avstrije. Po svojem izražanju ostaja poročilo v okviru tez o narodnem 
vprašanju, kakor so tedaj v mednarodnem komunističnem gibanju imele še 
izključno veljavo. Na vsak način pa je treba ugotoviti, da je CK KPS tedaj 
kljub takšnim taktičnim ozirom in teoretičnim utesnitvam zavzel stališče, 
katerega pravilnost in revolucionarno učinkovitost je potrdil ves poznejši 
razvoj in tudi poznejše teoretično spoznanje.
Popularizacijo stališč KPS in Osvobodilne fronte o slovenskih mejah je 
pomenila brošura Pavleta Vilharja — Lovra Kuharja, ki je izšla pri agitacij- 
skopropagandistični komisiji CK KPS v začetku leta 1943, napisana pa je bila 
še pred 29. novembrom 1942.2 5 Brošurica bi zaslužila posebno analizo. Vse­
kakor je imela velik učinek, kar se vidi že po tem, da so jo mihailovičevci 
leta 1944 apokrifno ponatisnili z videzom originalne izdaje, v besedilu pa so 
k vsakemu poglavju obširno dodali svoja agitacijska stališča.2 6 Razume se, da 
so pri tem potvarjali prvotni tekst in ga prikrojevali potrebam svoje pro­
pagande. Naj tukaj ugotovimo le zanimivo dejstvo, da so se posebno trudili 
kompromitirati geslo o samoodločbi slovenskega naroda s tem, da so ga pri­
kazali kot zahtevo po plebiscitu v obmejnih področjih.
Čisto na kratko naj omenimo še en silno važen vidik programa Zedinjene 
Slovenije in usmerjenost Osvobodilne fronte na boj za politično in vojaško 
realiziranje tega programa že prav od začetka. Ta usmerjenost je namreč 
imela tudi izredno velik vojaški pomen in s tem v končni konsekvenci tudi 
odločilni pomen za zmago Osvobodilne fronte na Slovenskem. Tukaj mislimo 
na obravnavo v letu 1942 med roško ofenzivo, da bi se slovenske partizanske 
enote po zgledu Srbije in Črne gore umaknile s slovenskega ozemlja na Hrva­
ško in se koncentrirale pri glavnem poveljstvu Jugoslavije.2 7 Znano je, da se 
slovensko vodstvo za to možnost ni odločilo predvsem zato, ker je politična
2 4 Dokumenti, knjiga 2, str. 228—2 2 9 .
2 5 Pavle Vilhar (Lovro Kuhar), O slovenskih mejah. Izdala agitacijsko propa­
gandna komisija pri CK KPS (brez letnice).
2 8 O slovenskih mejah. CK KPS, Agitprop, 1 9 4 3 (biblioteka inštituta za narod­
nostna vprašanja, sign. 208).
2 7 Dokumenti, knjiga 2 , str. 374, 386; Jesen 19 4 2 , str. 522—5 2 4 .
in vojaška trdnost narodnoosvobodilnega gibanja tudi v tako imenovani Ljub­
ljanski pokrajini bila že tako velika, da je niti okupatorska ofenziva in ne 
vznik bele garde nista mogla premagati. Iz objavljenih dokumentov pa je jasno 
videti, da tudi za primer, če bi se bilo potrebno umakniti iz Ljubljanske 
pokrajine, slovensko vodstvo kot prve možnosti ni jemalo umik na Hrvaško, 
ampak premik na slovensko ozemlje pod nemško okupacijo, v bližino tam­
kajšnjih delavskih centrov in da je celo še nekaj časa po roški ofenzivi mislilo 
na preselitev vodilnih forumov na nemško stran.2 8 Čeprav do tega seveda ni 
prišlo, je to vendar znamenje, kako je v najkritičnejših časih ravno usmer­
jenost na celotno slovensko ozemlje krepila moč slovenskega narodnoosvobo­
dilnega gibanja.
Tako nastali in utrjeni program Zedinjene Slovenije se do konca vojne ni 
več spreminjal. Ne utegnemo tukaj slediti vsem fazam boja za njegovo ures­
ničenje niti ne razvoju na posameznih teritorialnih sektorjih, povzamemo naj 
le dve najpomembnejši dejstvi, do katerih je prišlo že v letu 1943. Eno je 
sklop dogajanja od kočevskega zbora poslancev slovenskega naroda do dru­
gega zasedanja AVNOJ, ko se je izoblikovala slovenska državna suverenost 
kot pogoj za dve pomembni dejanji: za dokončno izoblikovanje pridruženja 
Slovenije jugoslovanski federativni skupnosti in pa za razglasitev priključitve 
Slovenskega Primorja Sloveniji v okviru nove Jugoslavije. Drugo dejstvo pa 
je novi položaj, ki ga dobita v okviru zavezniških načrtov in politike obe- 
sosednji državi, nasproti katerim je bilo vprašanje slovenskih meja pereče: 
Italija postane po kapitulaciji tako imenovana pridružena sila zaveznikom, 
Avstrija pa dobi z moskovsko deklaracijo septembra 1943 možnost, da si pri­
dobi status države, ki je postala prva žrtev hitlerjevske agresije. Kot vemo, 
je v poznejšem razvoju boja za priznanje novih slovenskih meja bilo oboje 
zelo pomembno.
V letu 1944 se izoblikuje poleg vojaškega in političnega še tretji sektor 
za realizacijo programa Zedinjene Slovenije, namreč sistematično delo za pri­
pravljanje diplomatske akcije. Tukaj je treba omeniti ustanovitev Znanstve­
nega inštituta pri izvršnem odboru OF 12. januarja 1944 in obe posvetovanji 
o slovenskih mejah na osnovi elaboratov, ki jih je ta inštitut pripravil in sicer 
prvo dne 20. marca 1944 v Semiču, drugo pa dne 9. septembra 1944 na bazi 80 
na Rogu. Ohranjena sta zapisnika obeh posvetovanj2 9 in iz njih lahko razbe­
remo tole:
Na obeh posvetovanjih so govorili o slovenskih narodnostnih mejah v nji­
hovi celoti, od Slovenskega Porabja, Štajerske, prek Celovca in Beljaka, prek 
Rezije, Beneške Slovenije in Gorice do Trsta. Načelo o vključitvi ozemlja, po- 
tujčenega v obdobju imperializma, je bilo znova konkretizirano tako, da se je 
treba nasloniti na sredo 19. stoletja, ker je tukaj začetek polnega razvoja 
kapitalizma in z njim zavestnih imperialističnih raznarodovalnih procesov, 
medtem ko pozneje ni mogoče postaviti tako jasnega mejnika, ker se je proces, 
ki se je tedaj začel, le še nadaljeval. Glede določanja narodne pripadnosti je 
bil sprejet objektivni in ne subjektivni kriterij, glede pravice do samoodločbe 
pa je bilo poudarjeno, da pripada narodu kot celoti in da je treba odklanjati 
plebiscit kot sredstvo za reševanje mejnih vprašanj na posameznih sektorjih. 
Na prvem posvetovanju se je pojavilo tudi vprašanje strateških meja. Skle­
njeno je bilo izdelati predvsem črto na podlagi narodnostne meje, obenem pa 
izdelati tudi različico za morebitno strateško mejo. Septembrsko posvetovanje,
2 8 Jesen 19 4 2 , str. 315—316 (opomba pod črto).
2 9 Arhiv IZDG, fasc. 457.
ki je že imelo namen pripraviti konkretno spomenico zaveznikom o mejnem 
vprašanju, pa je sklenilo, naj mejne zahteve v tej spomenici temelje na na­
rodnostni meji, seveda ob upoštevanju načela, da se imperialistično potujče­
vanje ne prizna in z upoštevanjem najnujnejših prometno-geografskih in go­
spodarskih popravkov.
Znamenita izjava maršala Tita z dne 12. septembra 1944, da morajo s to 
vojno biti naši bratje v Istri, na Primorskem in Koroškem osvobojeni in živeti 
v svoji domovini skupno s svojimi brati, ko je izrekel popularno geslo »Mi 
tujega nočemo — svojega ne damo«,3 0 pomeni začetek najodločnejšega diplo­
matskega in seveda tudi vojaškega boja v vsedržavnem merilu za pravične 
meje nove Jugoslavije na zahodu. Zanimiva je sodba, ki jo je v tem času, 
oktobra 1944, zapisal Boris Kidrič v svojem znanem informativnem poročilu
o Osvobodilni fronti: »Med osnovne naloge narodnoosvobodilnega gibanja v 
Sloveniji sodi dejanska priključitev Primorja s Trstom in Gorico in Koroške 
s Celovcem k Jugoslaviji. Zahodni zavezniki gredo na roko imperialistični itali­
janski reakciji. Razpoloženje narodnih množic — je nesporno za priklju­
čitev.«8 1
Program Osvobodilne fronte za zedinjeno Slovenijo je ob koncu vojne po 
zaslugi slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja in v končni fazi z voiaško 
pomočjo drugih jugoslovanskih narodov bil uresničen z osvoboditvijo in vo­
jaško zasedbo malodane celotnega slovenskega narodnostnega ozemlja in obe­
nem s postavitvijo ljudske oblasti na vsem Slovenskem. Popolnoma upravičeno 
je v svojem govoru ob desetletnici prve slovenske narodne vlade Boris Kraig­
her ugotovil kot osnovno značilnost tedanjega položaja dejstvo, da je bila 
avtoriteta te vlade tedaj priznana na vsem slovenskem ozemlju in da je bila 
združitev vsega slovenskega ozemlja v ljudsko republiko Slovenijo v okviru 
federativno urejene Jugoslavije tedaj za Slovence povsem priroden rezultat 
vsega narodnoosvobodilnega in revolucionarnega boja slovenskega naroda. V 
ljudski revoluciji so bila prvič v zgodovini osvobojena in v enotni oblasti 
združena vsa slovenska področja.3 2 To, da je mednarodna politika osvobodilno 
dejanje slovenskega naroda in njegovo revolucionarno samoodločbo notem 
skušala zanikati ali ga vsaj z državnimi mejami utesniti, to je že druga pro­
blematika. Dejstvo je, da ji je to le deloma uspelo, da je danes večji del 
Slovenskega Primorja osvobojen in združen v socialistični republiki Sloveniji, 
dejstvo je, da je mednarodna politika za tiste pokrajine našega narodnostnega 
ozemlja, ki so še naprej ostale v mejah sosednjih držav, ravno zaradi učinka 
boia Osvobodilne fronte morala priznati določbe o manjšinski zaščiti in nri- 
znati tamkajšnjemu slovenskemu življu pravico do enakopravne narodne eksi­
stence.
Program Zedinjene Slovenije, kakor ga je zastavila in uresničila Osvobo­
dilna fronta, pomeni končno zmago napredne socialne možnosti tega zgodovin­
skega gesla, pomeni revolucionarno sintezo delavskega gibanja in demokra­
tičnih energij naroda v boju za obstoj, osvoboditev, združitev in suverenost. 
Značilnost te sinteze je, da je do nje prišlo po spoznanju, hotenju in vodilni 
aktivnosti slovenskega delavskega razreda. Takšna uresničitev pomeni tudi 
zgodovinsko, dialektično rešitev problema slovenstva in jugoslovanstva, re­
šitev, ki sloni na spoznanju o možni protislovnosti obeh kategorij, ki pa jo 
je moč rešiti na višji ravni, z usmeritvijo na slovenstvo kot trajni enakopravni
3 0 Josip Broz Tito, Borba za osvoboditev Jugoslavije. Beograd 19 4 5 , str. 220.
3 1 Boris Kidrič, Kratek obris, str. 4 8 .
3 2 Slovenski poročevalec, 6 . V. 1 9 5 5 .
del jugoslovanske skupnosti narodov v boju za socialistično družbo. Iz tako 
zastavljenega in uresničenega programa izhajajo končno tiste globoke druž­
bene spremembe, ki omogočajo slovenskemu narodu danes, da vprašanje meja 
obravnava v skladu z naprednim duhom časa kot vprašanje njihovega odpi­
ranja in premagovanja kot pregraj med miroljubnimi in ustvarjalnimi priza­
devanji sosednjih narodov, pri čemer dobivajo deli slovenskega naroda v so­
sednjih državah posebno veljavo in vlogo.
Temelji jugoslovanske federacije*
Kraljevina Jugoslavija je bila v kratki aprilski vojni 1941. leta pokončana. 
Vojaški poraz in notranji razdor sta se neločljivo prepletla. Fašistična okupa­
cija in razkosanje njenega ozemlja sta usodo jugoslovanske države po vsem 
videzu zapečatili. Narode Jugoslavije je z okupacijo prizadela strahovita 
nesreča. Prav ta polom pa je bil izhodišče za vzpon po novih poteh. Geslo 
KPJ Bolje rat nego pakt! ni izražalo kakih napačnih pričakovanj, da bi se 
kraljevska Jugoslavija mogla uspešno upreti napadu fašističnih držav. KPJ 
je vedela, da bo zavrnitev pristopa k trojnemu paktu prinesla Jugoslaviji napad 
in poraz. Toda štela je za svojo nalogo, da Hitlerja oslabi pred napadom na 
Sovjetsko zvezo. To je bilo njeno prvo izhodišče. Drugo pa je bilo ocena, da bi 
kapitulantski pristop k trojnemu paktu, če bi obveljal, pomenil triumf reak­
cije. V povezavi s fašizmom bi si reakcija utrdila položaj in bi lahko s terorjem 
v kali zadušila vsak poskus demokratične opozicije. O tem je spomladi 1944. 
leta E. Kardelj aktivistom KPS predaval že kot o zgodovini. Povedal je: 
»Četudi je bilo jasno, da bo vojna težka, je bilo na drugi strani jasno tudi 
to, da vojna ne bo mogla oslabiti naprednih narodnoosvobodilnih pozicij. Na 
drugi strani pa mora vojna nujno voditi reakcijo do tega, da se razkrinka 
kot izdajalska. Očitno je bilo, da bo proletariat lažje razbil reakcijo v pogojih 
izgubljene vojne kakor pa v pogojih (uveljavitve) trojnega pakta.«1
Na podrtiji sistema kraljevske Jugoslavije, ob polomu in begu najvišjih 
njegovih nosilcev, je beseda edine stranke, ki je prav v tem polomu potrdila 
svojo organizacijsko strnjenost in trdnost svoje programske usmeritve, beseda 
revolucionarne delavske stranke, zadobila veliko težo in širok odmev. To je 
bila beseda o položaju, a tudi o vzrokih, ki so bili krivi zanj. KPJ je sprego­
vorila o poglavitnem, o nerešenem nacionalnem in socialnem vprašanju, o ve­
likosrbski kliki, ki je vladala pod izveskom jugoslovanstva in se dogovarjala 
s hrvaško in slovensko buržoazijo, a vselej v škodo socialno izkoriščanega 
ljudstva vseh narodov, o razdoru in sovraštvu, ki so ga vsa ta meščanstva 
sejala med narode Jugoslavije, a so hkrati najenotneje besno preganjala 
stranko delavskega razreda, ki se je bojeval, da bi Jugoslavijo preosnoval v 
resnično bratovsko skupnost narodov, svobodnih in enakopravnih.2
Okupacija in fašistično zasužnjenje sta nacionalno vprašanje do skrajnosti 
zaostrili, nacionalno gibanje postavili v novi pereči obliki, v obliki odpora 
zavojevalcu. Odprli sta ga tudi tam, kjer je zavojevalec nastopil z gesli nacio­
nalne osvoboditve (Hrvatska, Makedonija).' Odprli sta ga tudi pri Srbih, na­
rodu, ki v Jugoslaviji tega vprašanja ni občutil. Komunisti so odpor narodov 
popeljali mimo razdejane meščanske politične strukture in njenega popar­
jenega političnega ugleda k najostrejši obliki nacionalnega gibanja — k na-
* To sporočilo dopolnjuje referat, ki ga je avtor pripravil za simpozij v Sara­
jevu ob 3 0 . obletnici 2 . zasedanja Avnoja z naslovom »Perspektiva federativne zdru­
žitve v novi Jugoslaviji kot faktor narodnoosvobodilnega boja«. Objavljen je v 
zborniku tega simpozija »AVNOJ i narodnooslobodilačka borba u Bosni i Herce­
govini (1942—1943)«, Beograd, 19 7 4 , str. 376—3 9 0 , v »Časopisu za suvremenu povi­
jest« br. III, 19 7 3 , str. 9 —24, v slovenskem izvirniku pa v »Teoriji in praksi«, X, 
1 9 7 3 , 1 1 / 1 2 , 1 0 5 4 —1 0 7 0 .
1 Edvard Kardelj, Strategija in taktika osvobodilne borbe. Neavtoriziran zapis 
predavanja iz februarja ali marca 1 9 4 4 . Arhiv CK ZKS.
s Proleter, marecf-apriknaj 1 9 4 1 , š fo . 3 —4 —5 . Faksimilirana izdaja, 777—7 7 9 .,
rodnoosvobodilni vojni — s tem, da so uresničevali novo pojmovanje razmerja 
delavskega razreda, njegove revolucionarne stranke do gibanja svojega naroda. 
Uresničevali so razmerje neposredne udeležbe v njem, radikaliziranja tega gi­
banja z močjo in z bojno izkušnjo delavskega razreda, uresničevali so vodilni 
položaj njegove stranke v nacionalnem gibanju. V tem gibanju so navezovali 
na svojo revolucionarno organizacijo najširše množice, združevali so vse 
napredne tokove v eno strugo.
To je bila pot, ki je na njej KPJ presegla dotlej splošno veljavno koncep­
cijo o revoluciji v dveh etapah, prvi . — narodnoosvobodilni ali buržoazno-de- 
mokratični, drugi — socialnoosvobodilni ali proletarski. Pokazalo se je, da je 
v dobi, ki jo je imperialistični sistem doživel po oktobrski revoluciji, in v raz­
merah politične krize, ki jo je v imperializmu povzročil pojav fašizma, možno 
v narodnoosvobodilni vojni zediniti obe etapi v enoten zgodovinski proces ob 
pogoju, da je v takšni vojni vodilna politična moč revolucionarna delavska 
stranka. To spoznanje je v vodstvu KPJ docela dozorelo ob začetku 1942. 
leta.3 Na Slovenskem ga je teoretično izrazil in objavil Boris Kidrič, ko je 
maja 1942. leta zapisal: »Karakter porajajoče in razvijajoče se slovenske de­
mokratične revolucije je protiimperialističen, splošno ljudski, splošno demo­
kratičen. Njeni smotri so: osvoboditev, združitev in samoodločba slovenskega 
naroda; demokratične svoboščine slovenskega ljudstva; vsi tisti ekonomski 
posegi, ki sodijo v okvir dosledne demokratične revolucije. Iz brezkompro­
misnega boja za uresničitev tega smotra pa se bodo seveda porajali tudi 
pogoji za prerast demokratične slovenske revolucije v socialno osvoboditev 
delovnega ljudstva (Podčrtal J. P.) (...) Bistvena karakteristika osvobodilne 
vojne slovenskega naroda je, da se razvija pod hegemonijo proletariata. Od 
vprašanja, ali bo proletariat to hegemonijo ohranil ali ne, je odvisno vprašanje 
zmage ali poraza Osvobodilne fronte (...) Slovenska narodna revolucija se 
razvija po logiki in potrebi dosedanjega boja za osvoboditev, združitev in samo­
odločbo slovenskega naroda. Da pa v notranji družbeni logiki takega boja igra­
jo odločilno vlogo prav razredni momenti, (podčrtal J. P.), je neizpodbitno 
dokazala slovenska peta kolona iz obeh tradicionalnih političnih taborov, ki 
je iz reakcionarnih razrednih razlogov prešla na pot izdajstva nad lastnim 
narodom.. .«4
Izredno nazorno je to novost v tipu revolucije na jugoslovanskih tleh izrazil 
Tito v govoru na ustanovnem kongresu Komunistične partije Srbije (8.— 1 2 . 
maj 1945. leta). Ta govor je bil objavljen šele 1972. leta.5 Zbranim delegatom 
iz Srbije je dejal: »Veliko komunistov je, ki mislijo na tisto drugo etapo, ki 
mislijo, da bo zdaj, ko se vojna konča, prišla tista druga etapa, a ne vedo, 
da mi že tako lepo stopamo v to drugo etapo, da tega še opaziš ne. Ne smemo 
pričakovati nekakšnega močnega preloma, da bi bil čez noč uresničen komu­
nizem. Dejal sem že, mi stopamo k našemu cilju po novih poteh, po drugi 
poti, ki nam jo je naložil položaj okrog velike osvobodilne vojne in etape 
buržoazno-demokratske in proletarske revolucije seveda niso tako jasno ob­
likovane. Stvar gre malo drugače. Pride čas, ko bo to tudi teoretično pojas­
njeno ... Nobenega drugega preloma ni treba iskati. To je najzanesljivejša pot 
in dobra pot. Jaz sam se čudim temu, kako smo vse to dosegli. Torej, ko smo
3 Pero Morača, Narodno-oslobodilačka borba Jugoslavije 1 9 4 1 —19 4 5 , Beograd 
19 7 5 , 9 0 —9 5 (Evolucija političke linije KPJ).
4 Boris Kidrič, Zbrano delo, I. knj., Ljubljana 1 9 5 8 , 211—2 1 2 .
5 Osnivački kongres KP Srbije (8.—1 2 . maj 1945). Za tisk preiredila M. Borkovič 
in V. Glišič. Beograd 19 7 2 , 2 12.
že na tej poti, je treba samo stopati naprej, delati tisto, kar je danes aktu­
alno.«
Revolucija, to je bil v vsakem času strateški cilj KPJ. To je bil njen stra­
teški cilj tudi v trenutku, ko je narode poklicala k oboroženi vstaji, v boj 
proti okupatorju. Bistvena sprememba je bila v tem, da ta klic tokrat ni 
ostal osamljen kot v 1929. letu. Z vidika zastavljene teme se je treba vprašati, 
kako se je v tem času izrazilo razmerje KPJ do obnovitve jugoslovanske drža­
ve, do njenih morebitnih novih notranjih odnosov? Ali je dobro znani pou­
darek v vseh izjavah KPJ, da je uspešna vojna proti okupatorju možna samo 
tedaj, če bodo narodi Jugoslavije v njej solidarni in enotni, pomenil že tudi, 
da si je KPJ s tem postavila kot bojni cilj obnovitev celotnosti Jugoslavije?
Znano je, da je bila takšna obnovitev tedaj dvomljiva, tako zaradi odnosov 
med narodi okupirane Jugoslavije, ki jih je pošastno izmaličil fašistični nacio­
nalizem, kakor tudi zaradi stališč velikih držav, nasprotnic fašistične osi. 
Znano je tudi, da je sovjetska vlada v času od aprila do septembra 1941. leta 
ravnala kot da je razdejanje Jugoslavije dokončno in kake jugoslovanske vlade 
ni priznavala.6
Razmerje KPJ do Jugoslavije je bilo razmerje revolucije do državnega 
okvira, ki daje najboljše možnosti. Bilo je seveda tudi razmerje stranke 
delavskega razreda, ki je sam del narodov Jugoslavije, do politične državne 
skupnosti teh narodov, o katere splošni zgodovinski naprednosti je bila pre­
pričana. Toda obnova te skupnosti kot enakopravne in bratovske je bila od­
visna od vprašanja oblasti, od tega, ali se bo posrečilo ovreči oblast nosilcev 
sistema meščanske Jugoslavije. Zato KPJ v začetku vstaje vprašanja Jugosla­
vije ni postavljala kot nekakšen državnopravni cilj. Postavljala je vprašanje 
razvijanja oborožene borbe, uspešnosti te borbe, zmage v tej borbi.
Politika, ki jo je KPJ oblikovala v prvem času okupacije, ni bila načelno 
nova. V njej je odsevala trdna kontinuiteta zamisli in izkušenj iz let pred 
okupacijo. To je še zlasti mogoče trditi za geslo o enakopravnem zedinjenju 
narodov Jugoslavije na temelju popolnega priznanja njihove pravice do samo­
odločbe v vsem obsegu.
Znamenito geslo o bratstvu in enotnosti stoji, poleg klica k boju, v ospredju 
politike KPJ. Pomen tega gesla je mnogoplasten. Predvsem gre za njegov 
velikanski humani in splošno progresivni pomen kot nasprotovanje genocidu. 
Ta pomen, ki je bil pereč na obsežnih področjih zasedene Jugoslavije, je bil 
neposredno sprejemljiv za vse poštene ljudi, zgrožene nad pošastnimi pojavi 
medsebojnega uničevanja. Pomen gesla je bil tudi v tem, da je izražalo vso 
dejansko bojno pripravljenost KPJ, kajti bratstvo, enotnost, to je bila revo­
lucionarna antiteza poglavitnemu političnemu orožju okupatorjev in doma­
čega fašizma, kakršnega so npr. predstavljali hrvaški ustaši. Le z uresničeva­
njem bratstva in enotnosti je bil uresničljiv prvi pogoj za zmagovitost NOB, 
da bo to namreč boj vseh narodov Jugoslavije, če v tem boju ne sodelujejo 
solidarno vsi, potem ta boj ne bo dovolj močan, potem revolucija ne bo zma­
gala. Enako pomemben in aktualen je bil pomen gesla o bratstvu in enotnosti 
za prihodnost: boj zanj je za vse narode Jugoslavije, tudi za tiste, ki na srečo 
niso bili vključeni v bratomorno grozo (npr. Makedonci, Slovenci), pomenil, 
da se bodo morala vsa bodoča razmerja med narodi Jugoslavije oblikovati na 
temelju enakopravnosti in proste volje. Za vse je to pomenilo, da bo Jugosla­
vija, če jo s svojo voljo obnovijo, nova država. V njenih notranjih odnosih 
ne bo vladal nacionalni egoizem, njen prvi pogoj pa bo zmaga nad veliko­
• Pero Morača, Jugoslavija 19 4 1 , Beograd 19 7 1 , 4 62.
srbskim hegemonizmom. Boj za bratstvo in enotnost v vojni proti okupa­
torjem in njihovim pomočnikom in pod vodstvom KPJ je imel seveda tudi 
dolgoročen cilj. Uresničiti v takšnem boju to geslo, je pomenilo premagati 
sploh vse nosilce vsakršnih protiljudskih vladavin. Z drugimi besedami, pome­
nilo je osvojitev oblasti za proletariat. Okupatorji iz tujih fašističnih držav 
na jugoslovanskih tleh so bili začasen pojav. Z narodnoosvobodilno vojno, 
katere prvi pogoj je bratstvo in enotnost, proti tem začasno navzočim sovraž­
nikom je bilo mogoče pripraviti in dejansko doseči razbitje poglavitnih stalnih 
domačih razrednih sovražnikov, ki se hegemonizmu ne bi odrekli za nobeno 
ceno.
Obstaja neposredna vzročna povezanost npr. med Mihailovičevo akcijo 
proti partizanski vojski in politiko KPJ za bratstvo in enotnost. Nazorno je 
o tej povezanosti pisal Tito v imenu CK KPJ pokrajinskemu komiteju za 
Makedonijo 22. septembra 1942. leta: »Velikosrbski hegemonisti so videli, 
da se mi že od prvega dne ne bojujemo samo proti okupatorju, temveč da 
trdno vztrajamo tudi pri tem, da se v tej veliki osvobodilni borbi izbojuje res­
nična svoboda vsem zatiranim narodom Jugoslavije... In prav to je bil po­
glavitni razlog, da se je vsa ta velikosrbska petokolonaška hegemonistična 
klika zedinila z okupatorjem v boju proti nam, in ravno to je bil poglavitni 
razlog, da se je že po prvih naših velikih uspehih zedinila z okupatorjem tudi 
londonska vlada s svojimi četniki v boju proti nam.«7
Geslo o bratstvu in enotnosti pa je imelo tudi neko docela opredeljeno 
politično vsebino. Vsebovalo je priznanje enakopravnosti vseh narodov, vsebo­
valo je priznanje pravice vseh do samoodločbe po zmagi v skupnem boju proti 
okupatorju in njegovim pomočnikom. Tako pojmovano in tako uresničevano 
je to geslo vsebovalo tudi prepričanje, da se bodo vsi narodi v izvršitvi svoje 
samoodločbe odočili za državno skupnost z vsemi drugimi narodi Jugoslavije. 
Tega prepričanja in pričakovanja pa KPJ ni takoj spreminjala v nekakšen 
državnopravni program, v nekakšno zahtevo po obnovitvi Jugoslavije v dolo­
čeni, vsekakor federativni obliki. Dolgo časa se je KPJ celo vzdrževala govoriti 
neposredno o federaciji. K njej se je usmerila predvsem s svojim delovanjem. 
Šele stvarni rezultati tega delovanja, šele zmage v narodnoosvobodilni vojni 
bodo KPJ omogočili, da obnovitev Jugoslavije oceni kot revolucionaren akt 
in da se za takšno dejanje zavzame z vso močjo, tudi v obliki poudarjanja 
jugoslovanske federacije kot programskega cilja.
Znano je, da že od začetka vstaje KPJ svoje dejavnosti ni zasnovala in 
razvijala centralistično, čeprav je nastopala z enotno mislijo, z enotno stra­
tegijo in taktiko. Delovala je v vsakem narodu, v vsaki pokrajini posebej, 
opirala se je na osvobodilne sile posameznih narodov, a celokupna moč 
narodnoosvobodilnega boja je rastla iz moči vstaje v vsakem izmed njih. 
Ta praksa je slonela na načelu, da je osvobodilni boj predvsem stvar vsakega 
posameznega naroda. Ustanavljajo se nacionalna in pokrajinska vodstva kot 
organizatorji osvobodilnega boja in enotne osvobodilne fronte svojih narodov. 
Ta vodstva načenjajo vsa vprašanja v zvezi s prihodnostjo tega naroda, a 
tudi uresničujejo fronto skupnega boja z vsemi drugimi narodi Jugoslavije. 
Mogli bi v tem smislu govoriti o federativnosti jugoslovanske NOB in revo­
lucije. Na znamenitem posvetovanju v Stolicah pred koncem 1941. leta je 
vrhovni komandant Tito kot prvo poudaril, da je za uspešnost boja odločilno, 
da se okupatorjem prepreči, da bi izzvali bratomorni boj med našimi narodi.
7 Zbornik dokumentov in podatkov o NOV jugoslovanskih narodov (kratko: 
Zbornik), II/6/149—1 5 0 .
Zato je poudaril, kako pomembno je, da se že prav od začetka boja odnosi med 
narodi Jugoslavije oblikujejo na podlagi enakopravnosti. Na osvobojenih 
ozemljih je treba ustanavljati ljudsko oblast, vojaške enote pa naj bodo pod 
poveljstvom nacionalnih glavnih štabov. Razume se, da so glavni štabi pod 
poveljstvom vrhovnega štaba.
Na ta in še na druge načine so se že prav od začetka ustvarjali obrisi 
bodoče federacije. To se je izkazalo kot naj učinkovitejša pot k mobilizaciji 
svobodoljubnih in protifašističnih sil na celem ozemlju Jugoslavije. Vsak 
narod se je tako osvobajal in končno osvobodil sam, a noben se ni osvobajal 
in osvobodil brez vseh drugih. S tem je bila zgrajena trdna zveza med narodi, 
katere uspešnost je pomenila zgodovinsko antitezo centralizmu in unitarizmu.
Zakaj potem vodstvo jugoslovanske NOB vse do novembra 1943* leta iz­
recno ne spregovori o federaciji? Direktnega pojasnila o tem v virih nimamo.8 
Očitno pa gre vsaj za dva vzroka. Prvi je ta, da o federaciji ni bilo umestno 
govoriti, dokler ni bilo jasno, da posamezni narodi hočejo svojo pravico do 
samoodločbe uresničiti prav v tej obliki in da so v svojem osvobodilnem boju 
v tem smislu že dosegli odločilne uspehe. Drugi razlog so bili oziri na medna­
rodne razmere, na stališča zavezniških držav v razmerju do begunske jugo­
slovanske vlade in do nove oblasti narodnoosvobodilnega gibanja na domačih 
jugoslovanskih tleh. Odlaganje izjave o federativni ureditvi je nekaj časa 
bilo podobno odlaganju razglasitve republikanske ureditve na čas po zmagi. 
Ko pa je 21. junija 1943. leta vlada Slobodana Jovanoviča po nasvetu vlad za­
hodnih zaveznikov izjavila, da bo kraljevina Jugoslavija preurejena v fede­
racijo Srbov, Hrvatov in Slovencev, vzdržnost vodstva NOB ni bila več 
potrebna.
Vse to je kajpada bilo zvezano tudi z vprašanjem, kaj pomeni jugoslovanski 
državni okvir za revolucijo. Odgovor na to vprašanje nikakor ni bil stvar 
teorije. Le dejanski razvoj boja je lahko odgovoril nanj. Ta odgovor pa ni bil 
še tako kmalu enoumen. Spričo poskusov četniškega gibanja sprevreči narod­
noosvobodilno vojno v državljansko, se je vodstvu NOB vsiljevalo vprašanje 
druge etape. Na terenu so se te dileme izražale v napačnih poteh sektaštva. 
Od konca 1941. leta naprej se je NOB na posameznih področjih razvijala zelo 
neenakomerno. Glavnina NOV se je umaknila iz Srbije, v tej deželi je sledilo 
upadanje vstaje. Podobna oseka je nastopila v črni gori, Hercegovini, vzhodni 
Bosni, še sredi avgusta 1942. leta je Edvard Kardelj pisal Vladimirju Popoviču, 
delegatu CK KPJ na Hrvatskem: »Zelo napačno bi bilo, če bi se uspavali, da 
smo poglavitno že dosegli, še vedno obstaja možnost, da se nam položaj iz­
muzne iz rok, če ne udarimo z vso močjo proti sektaštvu.«9
Toda med 1942. letom se je položaj z novimi političnimi in vojaškimi uspehi 
NOB odločilno spremenil. Zelo zanimivo je, kako je Tito o teh uspehih obve­
stil makedonsko vodstvo. Potem ko je orisal akcijo pete kolone, četnikov in 
begunske vlade proti NOB, je omenil načrt četnikov o klanju Muslimanov in 
Hrvatov in nadaljeval: »Temu peklenskemu načrtu, ki ga je pravzaprav zasno­
val okupator, smo se najodločneje uprli in bojujemo se za enotnost narodov 
Jugoslavije ne glede na nacionalno in versko razliko. Ta naša nacionalna poli­
tika je v današnji borbi rodila velik uspeh, kajti prav s to svojo politiko se 
nam je posrečilo premakniti velike množice hrvatskega naroda v oboroženi
8 Prim. Edvard Kardelj, Tito na zgodovinskih razpotjih socialistične revolucije
jugoslovanskih narodov, Teorija in praksa, IX, 19 7 2 , št. 5 (»Vstaja tudi ni formalno 
razglasila federacije, čepra vse je izrekla za načelo samoodločbe narodov. — Str. 
732). f
9 Zbornik, 1 1 / 5 / 3 0 3 .
boj proti okupatorju, simpatije Muslimanov v Bosni in pa drugih področjih 
pa so čisto na naši strani... Kako imamo v tej današnji veliki narodnoosvo­
bodilni borbi veliko večino ljudstva na svoji strani, dokazuje dejstvo, da smo 
se skozi teh 16 mesecev kljub vsem navalom okupatorjev in njihovih hlapcev 
ne samo obdržali, temveč da je naša narodnoosvobodilna vojska vedno moč­
nejša, ozemlje, ki ga osvobajamo, pa vse večje.«1 0
Tedaj je nastopil čas odločitve, da osvobodilno gibanje narodov Jugoslavije 
pod vodstvom KPJ ustanovi svoj osrednji predstavniški politični organ in se 
s tem tudi opredeli za državno kontinuiteto Jugoslavije. Jugoslovanski državni 
okvir je postal izredno pomemben kot pravni element za mednarodno pri­
znanje revolucije. Sredi decembra 1942. leta je ta moment zelo nazorno izrazil 
Edvard Kardelj v pismu Titu: »... menim, da je zdaj že očitno, da se bomo 
mednarodno mogli najlaže utrditi ravno prek Jugoslavije. Mislim, da bi bilo 
potrebno Avnoju dati takšen značaj, da bo vse bolj prevzemal nase ne le 
notranjo oblast..., marveč da bo tudi nasproti zunanjemu svetu trgal iz rok 
londonske vlade element za elementom mednarodnih pozicij, ki jih ima Jugo­
slavija kot država .. .«u
Razglas 1 . zasedanja Avnoja (27. novembra 1942. leta) narodom Jugoslavije 
je sicer razločno nakazal strukturo prihodnje državne skupnosti (»za svobodno 
in bratsko skupnost Srbije, črne gore, Hrvatske, Slovenije, Bosne in Hercego­
vine in Makedonije«), federacije pa neposredno še ni omenjal. Tudi neobjav­
ljeni osnutek uredbe o sestavi sveta narodne osvoboditve in njegovega izvršil­
nega organa (sestavila sta ga M. Pijade in V. Masleša) pravi le kratko: »V 
svetu so zastopani vsi narodi Jugoslavije.«1 2
Ob ustanovitvi Avnoja je CK KPJ sklenil pospešiti dejansko nastajanje 
federacije s tem, da bi posamezni narodi izrazili svojo državno politično voljo. 
Spodbudil je ustanovitev nacionalnih protifašističnih svetov in sicer tam, kjer 
se takšna politična predstavništva še niso oblikovala (v Sloveniji je vrhovni 
plenum OF obstajal od 1941. leta) ali pa so zaradi težavnih razmer začasno 
prenehala (Glavni narodnooslobodilački odbor Srbije, ust. 1941. leta).1 3
Med prvim in drugim zasedanjem je dvakrat zborovalo Zemaljsko antifa­
šistično vijece Hrvatske. Prvič od 13. do 14. junija 1943. leta, ko se je konsti­
tuiralo in ugotovilo, da je ZAVNOH najvišje politično telo NOB na Hrvatskem 
in »izraz nezlomljive volje hrvatskega in srbskega naroda, da uresniči svoja 
stoletna prizadevanja po svobodi in samostojnosti, je izraz bojne enotnosti 
hrvatskega in srbskega naroda na Hrvatskem«. Sestavljali so ga »predstavniki 
hrvatskega in srbskega naroda in narodnih manjšin na Hrvatskem ...« Že na 
tem zasedanju je opredelil zvezo samostojne Hrvatske s samostojnimi drža­
vami vseh drugih narodov Jugoslavije, med temi državami je enakovredno pri­
znal tudi »Svobodno Bosno in Hercegovino«. Na drugem zborovanju (od 12.— 
15. oktobra 1943. leta) pa je ZAVNOH že direktno in javno spregovoril o fe­
derativni ureditvi svobodne republike Jugoslavije, čeprav tega še ni mogel 
vključiti v besedilo resolucij. Zelo pomembna je bila takšna zgodnja oprede­
litev nacionalne politične volje Hrvatov in pa Srbov na Hrvatskem, saj je 
Hrvatska, kot je to poudaril Tito v pogovoru s hrvatsko delegacijo v Jajcu, 
imela v NOB posebno vlogo, »ker so Hrvati in Hrvatska bili nosilci boja proti
1 0 Zbornik, II/6/150—1 5 1 .
1 1 Zbornik, II/7/99.
1 2 Osnutek je prvič objavljen 1 . 1 9 7 3 (S. Nešovič) v Zborniku AVNOJ i NOB 
u Bosni i Hercegovini (1942—1943). Materiali sa naučnog skupa održanog u Sara­
jevu 22. i 23. novembra 1 9 7 3 . godine. Beograd 19 7 4 . Kratko: Sarajevo, 424—4 2 5 .
1 3 Pregled zgodovine ZKJ, Ljubljana 19 6 3 , 2 0 9 .
velikosrbski reakciji.« Poudaril pa je še večji pomen zedinjenja Hrvatov in 
Srbov na ozemlju Hrvatske v skupnem boju za federalno Hrvatsko v sklopu 
jugoslovanske federacije.1 4
Samoodločbo Slovencev je izrazil zbor izvoljenih odposlancev v Kočevju 
od 1 . do 3. oktobra 1943. leta, ki je izvolil že tudi slovensko delegacijo za zase­
danje Avnoja. Na zboru je bilo poudarjeno, da vstopa slovenski narod v novo 
Jugoslavijo oprt na svojo pravico do samoodločbe in da bo v tej Jugoslaviji 
Zedinjena Slovenija posebna federalna enota, v kateri bo slovenski narod sam 
svoj gospodar. S tem je bila potrjena odločitev za enakopravno skupnost jugo­
slovanskih narodov, ki si jo je OF zapisala v temeljne točke že 1941. leta. V 
Jajcu je Tito Slovencem izrekel posebno priznanje, da so prvi izkazali skupno 
voljo in enotnost jugoslovanskih narodov in dajali zgled tudi drugim, da so 
Slovenci prispevali odločilen delež k jugoslovanski enotnosti.1 5
Za razvoj v Makedoniji sta bila izredno pomembna ustanovitev CK KP 
Makedonije v začetku marca 1943. leta in pa manifest glavnega štaba NOV in 
PO Makedonije oktobra 1943. leta. O tem več pozneje.
V dneh od 15. do 16. novembra 1943. leta se je v Kolašinu ustanovil in zbo­
roval ZAVNO Črne gore in Boke. 2e v edinstveni vstaji 13. julija 1941. leta, 
ki sta se v njej naj popolneje izrazili svobodoljubno izročilo in nacionalno ču­
stvovanje črnogorskega naroda, so se Črnogorci najbolj prepričljivo izrazili za 
jugoslovansko skupnost enakopravnih narodov, čeprav jih meščanska Jugosla­
vija kot narod ni priznavala. KPJ je vstaji in NOB v Črni gori dajala nacio­
nalni značaj, klicala je v boj za nacionalno neodvisnost črnogorskega naroda, 
hkrati pa je poleg Črne gore vselej posebej omenjala Boko in Sandžak. V tem 
se je izražalo upoštevanje posebnega zgodovinskega razvoja teh področij, ki 
je zapustil sledove v posebnostih političnega, gospodarskega in kulturnega živ­
ljenja, in pa upoštevanje dejstva, da tod bivajo poleg Črnogorcev tudi Hrvatje, 
Srbi in Muslimani. ZAVNO Črne gore se je izrazil za Črno goro in Boko kot 
enega izmed stebrov ljudske demokratične federativne Jugoslavije. S tem je 
že utemeljil sklep Avnoja v Jajcu, ko je bil črnogorski narod tudi pravno 
priznan za posebno nacijo in ko je Črna gora postala enakopravna enota v ju­
goslovanski federaciji.1 6
Tik pred sestankom Avnoja je 26. in 27. novembra 1943. leta zboroval 
ZAVNO Bosne in Hercegovine. Tu je bilo dokončno odločeno, kakšen položaj 
naj imata ti dve deželi v federativni Jugoslaviji. S sklepom, da bosta Bosna in 
Hercegovina samostojna federalna enota, je bil dan zgodovinski in edino odre­
šilni odgovor na vprašanje: čigavi sta Bosna in Hercegovina? S tem je bil 
spremenjen koncept v prvotnem osnutku sklepa Avnoja o federativni ureditvi 
(eden izmed avtorjev je bil M. Pijade), po katerem bi bil Bosni in Hercegovini 
določen položaj avtonomne enote. Predlagatelji osnutka so v diskusiji, ki je 
bila sredi novembra 1943. leta v PK KPJ za BiH menili, da bi se politično 
kočljivemu vprašanju, kateri federalni enoti priključiti to avtonomno pokra­
jino, Srbiji ali Hrvatski, mogli izogniti s tem, da bi jo povezali neposredno 
s federativnimi organi. PK je uveljavljal stališče, naj bosta Bosna in Herce­
govina, čeprav nista nacionalno enotni, samostojna federalna država glede na
1 4 Ivan Jelič, Zoran Lakič, Sarajevo, 606, 608, 609, 7 4 2 .
1 5 F. Škerl, Sarajevo, 570—5 8 3 . — Zapisek o sestanku slovenske delegacije s to­
varišem Titom dne 1 . XII. 19 4 3 , Naši razgledi, 23. novembra 19 6 3 , št. 2 2 /2 8 5 , 438.
1 6 Radoje Pajovič, Sarajevo, 655—6 7 0 .
1 7 Rodoljub čolakovič, Hamdija čemerlič, Nikola Babič, Sarajevo, 1 6 —1 7 , 706 do 
7 0 8 , 7 44—745.
svojo zgodovinsko, gospodarsko in družbeno-politično posebnost. Posebno teht­
nost je imel argument, da sta bili Bosna in Hercegovina močno središče na­
rodnoosvobodilnega gibanja. Stališče PK KPJ za BiH je nato podprl E. Kar­
delj, ki je obvestil Tita in dobil njegovo soglasje, da bodita Bosna in Herce­
govina šesta federalna enota Jugoslavije.1 7 ZAVNO BiH je sklenil, da se deželi 
vključujeta v federacijo »enakopravno z drugimi našimi narodi« kot »svobodna 
in pobratena Bosna in Hercegovina, ki bo v njej zagotovljena popolna enako­
pravnost in enakost vseh Srbov, Muslimanov in Hrvatov.«1 8
še pred Jajcem se je 20. novembra 1943. leta ustanovil poseben ZAVNO 
Sandžaka. Že 1942. leta, na 1 . zasedanju Avnoja je sandžaški predstavnik 
opozoril: »V Sandžaku žive Srbi in Muslimani. To je področje, kjer je so­
vražnik mogel vladati samo, če se mu je posrečilo razvneti sovraštvo med 
kristjani in muslimani... Odnosi med srbskim in muslimanskim življem 
na ozemlju Sandžaka — oba sta enako številna — imajo specifičen značaj.. .«1 9 
Vsekakor je bilo za pobudo, da se Sandžak oblikuje kot posebna politična 
enota, temeljni razlog dejstvo, da gre za narodnostno mešano ozemlje, nekako 
podobno kot Bosna in Hercegovina. Pomembni motivi pa so bili tudi tisti, ki 
so izvirali iz potreb kar najbolj učinkovitega razvijanja narodnoosvobodilnega 
boja na tem mejnem ozemlju med Srbijo in Črno goro. V tej zvezi je po­
membno opozoriti na ocene načelnika vrhovnega štaba iz maja 1942. leta, ki 
je v odporu Muslimanov Nediču in četnikom videl pomemben faktor za prehod 
NOV v Srbijo. Poseben glavni štab NOV za Sandžak je bil ustanovljen že 
20. februarja 1942. leta. Za poznejše odločitve glede položaja Sandžaka pa je 
bilo pomembno, da ZAVNO Sandžaka na svojem prvem zasedanju glede tega 
ni sklenil predlagati kaj bolj konkretnega, čeprav se je izjavil za federativno 
ureditev Jugoslavije, »v kateri bo tudi Sandžak zadobil mesto, katero zasluži.«2 0
Tako je novembra 1943. leta, pred 2. zasedanjem Avnoja postalo oprijem­
ljiva resnica tisto, kar je Moša Pijade objavil 18. novembra 1943. leta v biltenu 
Tanjuga: »Brez velikih ceremonij, ampak v slavnem boju in s hudimi žrtvami, 
so naši narodi ustvarili svojo novo domovino kot skupnost svobodnih enako­
pravnih narodov. 2e je tukaj njihova nova država, že je tukaj v bistvu ustvar­
jena federacija južnoslovanskih narodov. To je treba tako rekoč samo ugo­
toviti . . .«2 1
Do tega časa je po takšni poti v glavnem bilo rešenih še nekaj drugih 
manj znanih vprašanj o podrobnostih federativne združitve. Pojavljale so se 
bile namreč tudi takšne zamisli kot tista o povezavi Hercegovine s Črno goro 
ali tista o posebnem avtonomnem položaju Dubrovnika, ki naj bi bil »medre­
publiško« mesto.2 2
Sklep 2. zasedanja Avnoja v Jajcu 29. novembra 1943. leta je določil te­
meljno zgradbo Jugoslavije kot federacije Srbije, Hrvatske, Slovenije, Make­
donije, Črne gore ter Bosne in Hercegovine. O avtonomnih pokrajinah ni 
govoril ničesar, tudi ne o Sandžaku. Pač pa je izrekel, da bodo »narodnim 
manjšinam v Jugoslaviji zagotovljene vse narodne pravice.« Takšna najširša 
formulacija (»vse narodne pravice«) je dopuščala vse oblike zavarovanja pravic 
nacionalnih manjšin (»narodnosti« po našem novejšem izrazoslovju), vključno
1 8 L. Gerškovič, Dokumenti o razvoju narodne vlasti, Beograd 19 4 8 , 205—211.
1 8 Prvo i drugo zasjedanje AVNOJ-a, Zagreb 19 6 3 , 5 4 . — Dejstvo, da M. Peru- 
ničič v Sandžaku govori le o Srbih in Muslimanih, a ne tudi o Črnogorcih, bi terjalo 
posebnega proučevanja.
2 0 Zbornik, II/2/141, 389, II/4/11 0 . — Zoran Lakič, Sarajevo, 6 8 4 .
2 1 Zbornik, 1 1 / 1 1 / 9 2 .
2 2 Zoran Lakič, Sarajevo, 74 2.
s politično (pokrajinsko, oblastno) avtonomijo in s tem tudi pravico do samo­
odločbe prebivalstva takšnih ozemelj.2 3
Sklepi Avnoja v Jajcu so bili jasni, obenem pa dovolj široki, da niso 
vnaprej odločali o še odprtih vprašanjih. Narodi in narodnosti Jugoslavije so 
lahko že razločno videli svojo enakopravno prihodnost. Delo za nadaljnje 
pravno oblikovanje federacije pa se je nadaljevalo nemudoma.
Že 3. decembra 1943. leta je Moša Pijade predlagal, naj NKOJ izda neko 
deklaracijo (verjetno je mišljena deklaracija o temeljnih pravicah narodov in 
državljanov DFJ), a je Tito odvrnil, da je treba s tem počakati na čas, ko bo 
to bolj primerno »glede na naloge dela in politični položaj«.2 4 V naslednjih 
mesecih se je Moša Pijade kot predsednik zakonodajne komisije Nkoja na ta 
čas z vso vnemo pripravljal. Snoval je za AVNOJ in NKOJ deklaracije in 
zakone, ki bi urejali konkretneje tudi nekatera ustavna vprašanja, tako za 
vso Jugoslavijo kot za njene federalne enote.2 5 To dejavnost, ki so jo v naj­
ožjem Titovem vodstvu malce hudomušno imenovali »Mošina zakonodajna 
ofenziva«, je razvijal v prepričanju, da bodo zavezniki prav kmalu priznali 
AVNOJ in NKOJ.2 6 Ustavnopravni in zakonodajni nastop vrhovnih predstav­
niških teles revolucionarne Jugoslavije, je menil, bi takšno mednarodno pri­
znanje še pospešil. »Ti zakoni bi bili novo izvršeno dejanje — podobno Jajcu,« 
je pisal 10. aprila 1944. leta z Roga Edvardu Kardelju.2 7 V zgodnji pomladi 
1944. leta je namreč na Rogu z dr. Ivanom Ribarjem, Markom Vujačičem in 
z bližnjimi slovenskimi člani predsedstva Avnoja in Nkoja ob intenzivnem 
sodelovanju Borisa Kidriča izdeloval osnutke zakonov in deklaracij ter jih 
pošiljal podpredsedniku Nkoja Edvardu Kardelju. Pravega odgovora glede 
njihove vsebine ni dočakal. Akcija za mednarodno priznanje revolucionarne 
Jugoslavije je medtem potekala po drugi poti in ko je Tito 23. junija 1944. 
leta v poročilu nacionalnim antifašističnim svetom o sklenjenem sporazumu 
z dr. Ivanom šubašičem ugotovil, da je »za zdaj vprašanje priznanja Nkoja 
praktično sneto z dnevnega reda«,2 8 je bilo jasno, da so s tem tudi zakonski 
osnutki komisije Moše Pijadeja za zdaj sneti z dnevnega reda. Ohranili so 
pomen dokumenta o ustavnopravni zamisli zakonodajne komisije Nkoja 
iz pomladi 1944. leta. V novem položaju po vojni so rabili pri sestavljanju 
ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije. Splošno dostopni so, odkar 
jih je pred dvema letoma objavil Slobodan Nešovič skupaj z zapiski Moše 
Pijadeja z debat na Rogu in pa z zapisniki sej Nkoja.2 9 Ne da bi se jih lotevali 
z vidika ustavnega prava, lahko opazujemo v njih ustavno konkretizacijo 
sklepa 2. zasedanja Avnoja o ureditvi Jugoslavije po federativnem načelu, a 
tudi meje te konkretizacije, kakor so bile še v prvi polovici 1944. leta začrtane 
s stopnjo razvoja na posameznih področjih Jugoslavije.
Za nas je posebno zanimivo videti, kako je tudi v tej fazi Slovenija pri­
spevala s svojimi dosežki in rešitvami. »Veliko spodbude mi je dalo tudi 
konkretno izgrajevanje oblasti tukaj v Sloveniji...,« piše Moša Pijade 21.
2 3 Karakter i funkcije federacije, Beograd 19 6 8 , 1 .—2 . zv. (zbornik). Prim. zlasti 
prispevka Laszla Rehâka in Hajrudina Hodže.
2 4 Slobodan Nešovič, Temelji nove Jugoslavije, Beograd 1 9 7 3 (kratko: Temelji),
1 9 2 .
2 5 Temelji, 1 4 3 , 1 4 6 .
2 8 Temelji, 1 5 2 .
2 7 Zbornik, H /12/472.
2 8 Temelji, 255.
2 9 Temelji (gl. op. 24).
marca 1944. leta, ko pošilja prvi niz osnutkov Edvardu Kardelju.3 0 Pri tem 
M. Pijade do slovenskih rešitev nikakor ni bil nekritičen. Nazorno se to vidi 
iz njegove pripombe, ko pošilja Titu slovenski načrt komisije za ugotavljanje 
vojnih zločinov in ko pravi: ta načrt kaže, »kako daleč lahko zablodijo sicer 
pametni in izvedeni ljudje, če nimajo navodil s pristojnega mesta«.3 1 Tehtnost 
slovenskega prispevka je izvirala zlasti iz stopnje, ki jo je dosegel politični 
razvoj v Sloveniji. Ni odveč, če se seznanimo z odstavkom iz pisma Edvarda 
Kardelja, 5. julija 1944. leta Ivanu Regentu v Sovjetsko zvezo, v katerem 
označuje za tisti čas ta razvoj v Sloveniji sami in pa v razmerju do drugih 
področij Jugoslavije: »Pri nas se stvari razvijajo zelo dobro... Klerikalna 
Slovenija se je popolnoma obrnila. Na osvobojenem ozemlju Dolenjske, ki je 
bila glavni tabor klerikalizma, je v tajnih volitvah lista OF dobila 98 % glasov. 
Ne bom pretiral, če rečem, da je v političnem pogledu Slovenija najčvrstejša 
in najkompaktnejša.«3 2
Poglavitni zasnovani tekst je bila »Deklaracija o ljudski oblasti in temeljnih 
pravicah državljanov« (marec—april 1944). Po mnenju Moše Pijade j a naj bi 
deklaracija »nadomeščala ustavo federacije, dokler le-te ne bo mogoče sprejeti 
v času po vojni.«3 3 Na Kidričev predlog je tekst dobil naslov »Deklaracija 
o temeljnih pravicah narodov in državljanov demokratične federativne Jugo­
slavije«. — »Ne smemo se bati nacionalnih atributov,« je Kidrič utemeljeval 
svoj predlog, »saj ti v mišljenju množic krepijo zavest, da so ti narodi dosegli 
samostojnost.«3 4 Kidrič je tudi podprl mnenje, da morajo nacionalni NO sveti 
imeti imena v skladu s tradicijami posameznih narodov. »Bilo bi napačno,« 
je argumentiral, »če bi izenačili imena nacionalnih parlamentov. Tisto, kar 
krepi povezanost, niso poenotena imena, temveč so odnosi med organi, ki jih 
zdaj urejamo.«3 5 Kidrič je med drugim ugotavljal, da je razvoj odnosov med 
federalnimi enotami in centrom zdaj čisto drugačen kot nekoč, da je potrebno 
že med NOB izdajati zakone, da bo značaj naše ustavodajne skupščine čisto 
drugačen kot nekdanje jugoslovanske konstituante, da se pri splošnih zakonih 
ne sme omejevati iniciativa federalnih enot. V razpravi o označitvi jugoslo­
vanske federacije je Kidrič poudarjal, da Jugoslavija ni državna zveza, temveč 
zvezna država, da mora terminologija izraziti samostojnost federalnih enot 
in enotnost države, da je treba misliti na odmev v tujini, da ne bi tam rekli, 
da smo Jugoslavijo razbili. Zato je treba poudariti, da je Jugoslavija enotna 
država, da imajo federalne države suverenost, da prenašajo del suverenosti 
na DFJ in da le-ta ščiti njihovo suverenost. Opozarjal je, da je tudi ZSSR 
centralistična država.3 6
Poudarek o Jugoslaviji kot zvezni državi in ne kot državni zvezi pomeni 
zavrnitev misli o konfederaciji. To vprašanje je v diskusijah na Rogu očitno 
bilo postavljeno bolj kot terminološko vprašanje. Politično pa je odmev 
zahtev, ki so jih v Jajcu postavljali nekateri predstavniki HSS (Božidar Mago- 
vac). Insistirali so na konfederaciji, češ da ne morejo stopiti pred svoj narod 
z idejo, da Hrvatska ne bi bila več tisto, kar je že bila, tj. samostojno, terito­
rialno pa vsaj v takšnem obsegu kot je to bila banovina Hrvatska. Dokončna
3 0 Zbornik, 1 1 / 1 2 / 2 8 0 .
3 1 Zbornik 1 1 / 1 2 / 4 8 5 .
3 2 AIZDG, Regent f III/mapa 1 —4 .
3 3 Temelji, 1 4 3 .
3 4 Temelji, 1 4 5 .
3 5 Temelji, 1 4 5 .
3 6 Temelji, 1 5 3 —1 5 4 .
politična odločitev tik pred sestankom Avnoja za konstituiranje Bosne in Her­
cegovine kot samostojne federalne enote in ne le kot avtonomne pokrajine je 
bila zamišljena tudi kot udarec proti tem nastopom Magovca.3 7 (Razume se, 
da je takšno konstituiranje Bosne-Hercegovine bilo mišljeno tudi kot zani­
kanje vsakršnih aspiracij na ti dve zgodovinski deželi v velikosrbskem ali 
velikohrvatskem smislu). V svojih izvajanjih se je Kidrič, kot smo videli, 
opredelil v vprašanju, ki ga je Pijade postavil v začetku razpravljanj, namreč, 
ali gre pri federalnih enotah za dežele (»zem lje«) ali za države.3 8 Opredelil 
se je v smislu njihove državnosti.
Opozoriti je treba na nekatere momente v načrtu ustavne deklaracije. Jugo­
slavija je definirana kot zvezna demokratična država, demokratična federacija 
šestih federativnih držav. Ljudstvo v Vojvodini in Sandžaku bo imelo polno 
svobodo samo odločiti o svojem razmerju in položaju v federaciji. Zanimivo 
pa je, da sta ti dve pokrajini že našteti v kontekstu s Srbijo. Kosovo ni ome­
njeno. Zvezna Jugoslavija zagotavlja popolno enakopravnost svojih petih na­
rodov in izključuje vsako možnost nadvlade ali privilegija ali majorizacije 
enega naroda na račun drugega ali ene federalne države na račun druge. 
Posebej sta poudarjeni državna celota in državna kontinuiteta Jugoslavije na 
temelju volje njenih narodov in zavrnjena je obenem vsaka možnost vrnitve 
starega reakcionarnega in zatiralskega značaja in reda Jugoslavije. Kot skupne 
zadeve priznavajo federalne države narodno obrambo, zunanjo politiko, gospo­
darsko obnovo, promet in službo informacij. Demokratična federativna Jugo­
slavija ščiti suverenost vseh narodov, ki so v njeni sestavi. Posebno močno je 
poudarjena pravica narodov in državljanov, da popolnoma svobodno odločijo 
o obliki vladavine. Načrt deklaracije gre tako daleč, da prav ob tem vprašanju 
govori, da ima vsak narod pravico iz federacije tudi izstopiti. Ker pa narodna 
predstavništva želijo, da vsi narodi ostanejo bratovsko zedinjeni v demokra­
tični federativni Jugoslaviji, se slovesno obvezujejo, da bodo svobodno izvo­
ljeni ljudski poslanci po skupnem odločanju sprejeli samo tisto obliko vlada­
vine, za katero se bodo svobodno izjavili vsi narodi brez pritiska in brez 
majorizacije ob polni zagotovitvi suverene volje vsakega naroda. — Glede 
glavnega mesta federacije se načrt ne izreka.3 9
Čeprav ob naštetju federalnih držav po imenih ni nobenega vprašanja, 
saj je to že bilo določeno v Jajcu, je vendar ostalo še marsikaj tudi na tem 
področju, kar je bilo mogoče odločiti šele med stvarnim razvojem od 1944. do 
1945.leta.
Samoodločba Slovencev je bila aktualna predvsem v obliki boja za ozemelj­
sko zedinjenje. To dimenzijo slovenskega NOB je jugoslovansko vodstvo pri­
znavalo kot aktualno nalogo že ves čas od majskega posvetovanja KPJ 1941. 
leta. Državnopravno in mednarodnopravno se je za to pravico slovenskega 
naroda postavilo 2. zasedanje Avnoja, ko je potrdilo sklep kočevskega zbora 
□ priključitvi Slovenskega primorja in Beneške Slovenije, podobno kot tudi 
[stre Hrvatski. Ta sklep je bil že ob koncu 1943. leta in 1944. leta natančneje 
opredeljen z odločitvijo političnega vrha jugoslovanske NOB spričo razvoja 
/ Italiji in Primorju. Namreč, da se Sloveniji oz. Jugoslaviji priključi tudi 
Trst. 12. septembra 1944. leta pa je maršal Tito v govoru dalmatinski brigadi 
povzdignil na državnopravno raven in kot akcijski cilj nove Jugoslavije tudi
3 7 Slobodan Nešovič, Sarajevo, 712—7 1 3 .
3 8 Temelji, 1 4 2 .
3 9 Temelji, 1 5 6 —1 6 2 .
zahtevo po osvoboditvi koroških Slovencev. Z očitnim veseljem je Tito 16. sep­
tembra 1944. leta na to še posebej opozarjal Kardelja.4 0
Tudi makedonski narod je bil v boju za podobno zahtevo svoje samood­
ločbe, za zedinjeno Makedonijo.4 1 Že od nekdaj se je ta zahteva povezovala 
z vizijo balkanske federacije in sploh svobodne asociacije balkanskih narodov. 
Živelo je prepričanje, da je na drug način neuresničljiva, kajti federacija v 
okviru Jugoslavije bi omogočala samoodločbo zgolj vardarski Makedoniji. 
Takšno prepričanje je že od začetka okupacije pogrevala tudi KP Bolgarije, 
da bi ločila Makedonce od KPJ.4 2 Teritorialne zahteve Jugoslavije do Grčije, 
članice protihitlerjevske koalicije, seveda niso prihajale v poštev, odnos do 
Bolgarije, ko je jeseni 1944. leta postala otečestvenofrontovska, pa je bil spe­
cifičen. Samoodločba Makedoncev za jugoslovansko federacijo vprašanja zedi­
njenja Makedonije še ni reševala. 1943. leta je NOB makedonskega naroda 
doživela velik razmah. Ustanovljena je bila nacionalna KPM v okviru KPJ. 
Ustanovljene so bile krepke vojaške enote. Vodstvo makedonskega boja je 
moralo izdelati jasen in celosten program ciljev tega boja, opredeliti mesto in 
vlogo makedonskega ljudstva v razmerju do skupnosti jugoslovanskih narodov.
Prespansko posvetovanje KPM 2. avgusta 1943. leta, prvo po ustanovitvi 
CK KPM, je to vprašanje odločilo. Sklenilo je izdati geslo o boju za osvobo­
ditev in zedinjenje makedonskega naroda v bratovski skupnosti z vsemi jugo­
slovanskimi narodi. Izhajalo je iz stvarnega položaja, da se je narodnoosvobo­
dilno gibanje najmočneje razvilo v tistem delu Makedonije, ki je v Jugoslaviji, 
in da naj bo ta del središče zbiranja celega makedonskega naroda; jamstvo 
za njegovo nacionalno svobodo pa je NOV Jugoslavije, ki se bojuje proti 
vsakršnemu nacionalnemu zatiranju.4 3
Oktobra 1943. leta je izdal glavni štab NOV in PO Makedonije na temelju 
smernic prespanskega posvetovanja svoj znani manifest.4 4 Le-ta posebej pou­
darja, da je makedonska vojska sestavni del NOV Jugoslavije in da se je 
makedonsko ljudstvo v boju proti okupatorju, katerega brezpogojni izgon je 
prvo, opredelilo za skupno življenje, za bratsko zvezo z jugoslovanskimi na­
rodi. Za zedinjenje makedonskega naroda so ugodne možnosti v razvijanju 
skupnega boja balkanskih narodov. V tem boju si je mogoče prizadevati, da bi 
se jugoslovanski zvezi narodov pridružilo tudi bolgarsko ljudstvo, možen je 
tudi boj za federativno zvezo balkanskih narodov.
Neposredni nacionalni cilj je torej Makedonija v jugoslovanski federaciji, 
uresničitev zedinjenja makedonskega naroda pa v nadaljnjem uresničevanju 
južnoslovanske balkanske federacije. Odločitev makedonskega vodstva je bila 
odgovorna. Skupina makedonskih aktivistov v Skopju je očitala glavnemu 
štabu, da nima pravice izdajati takšnega programskega dokumenta. CK KPM 
je 10. oktobra 1943. leta še podrobno razložil posamezna stališča v manifestu. 
Ugoden sprejem manifesta pri makedonskih množicah je bil temelj za sklep 
Avnoja v Jajcu o Makedoniji kot enakopravni enoti jugoslovanske federacije.4 5
4 0 Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, IV/166.
4 1 Slavka Fidanova, Nacionalniot moment — faktor vo krevanje na mašite vo 
Makedonija vo tekot na osloboditelna borba (1941—1944). Zbornik: Razvojot i ka- 
rakteristikite na NOV i na revolucijata v Makedonija. Skopje 1 9 7 3 . 1 9 3 —215.
4 2 Istorijski arhiv KPJ, Tom VII, 406—40 7 .
4 3 S. Fidanova, o. c., 207—208.
4 4 Istorijski arhiv KPJ, VII. 257—261. Prim. Mihajlo Apostolski, Manifest Glav­
nega štaba NOV in POM, Iz preteklosti makedonskega ljudstva, Skopje 1969, 223— 
240.
4 5 Iz preteklosti makedonskega ljudstva, 2 3 3 .
Bolgarska komunistična stranka (Otečestveni front) je decembra 1943. leta 
proti tej odločitvi objavila svojo deklaracijo o makedonskem vprašanju. V njej 
je zahtevala, da se makedonski narod v svoji borbi ne sme zdužiti z nobenim 
balkanskim narodom in da je njegova edina rešitev v ustanovitvi samostojne 
zedinjene Makedonije.4 6 M. Apostolski opozarja, da bolgarska partija ni pri­
znavala individualnosti Makedoncev, da jo je med vsemi edina iskreno prizna­
vala samo KPJ oz. narodi Jugoslavije. To je bilo odločilno. Cilj deklaracije 
bolgarskega OF je bil izločiti Makedonijo iz jugoslovanske skupnosti, make­
donski narod izolirati, njega samega pa nacionalno zanikati. Navidezno vabljiva 
parola bolgarske partije je zato ostala brez odmeva v makedonskih množicah.4 7
Po novih vojaških in političnih zmagah je lahko Tito z dokazom o uspeš­
nosti revolucije na tleh Jugoslavije le še bolj razločno zavrnil dozdevno alter­
nativo med jugoslovansko ali balkansko federacijo. V pismu Tempu 6. de­
cembra 1943. leta je Tito zavračal zamisel, da bi se ustanovil »balkanski štab«, 
predvsem z besedami: »Med vsemi državami se v Jugoslaviji razvija najmoč­
nejše narodnoosvobodilno gibanje in vse reakcionarne klike ... delajo na tem, 
da bi naše gibanje izolirale ali si ga podredile. Balkanski štab... bi dejansko 
moral odriniti našo narodnoosvobodilno borbo, vrhovni štab in AVNOJ z ne­
kakšnim splošnobalkanskim gibanjem, ki se še niti približno ni izkristaliziralo 
v procesu boja.« V nadaljnjem je še opozoril na posebni pomen, ki ga ima za 
ta boj Jugoslavija kot država, »ki je obstajala in ki je še priznana v tujini«.
— »... naše aktualno geslo ne more biti ne balkanska federacija pa tudi ne 
zedinjene z Bolgari, četudi v splošni propagandi postavljamo in poudarjamo 
željo narodov Jugoslavije, da bi Bolgari stopili z njimi v bodočo enotno fede­
rativno skupnost, ter govorimo splošno propagandno tudi o bratstvu in enot­
nosti narodov Balkana.« In na koncu znova argument o uspešnosti revolucije 
v Jugoslaviji (ob različnih srednjeevropskih ali balkanskih federativnih na­
črtih, o katerih govorijo v Angliji in Ameriki): »Vsi ti načrti imajo namen 
izkoriščati neenakomernost razvoja osvobodilnih gibanj v posameznih deželah, 
dušiti ta gibanja z reakcijo tistih dežel, v katerih se gibanja še niso raz­
vila .. .«4 8
Bolgarska partija je s svojim pritiskom dosegla samo to, da se je moral 
1944. leta iz Avnoja umakniti predstavnik Makedoncev iz Pirinske Makedo­
nije.4 9 Avnojski sklepi iz Jajca so pomenili najbolj učinkovito podporo stali­
ščem manifesta makedonskega glavnega štaba. Pripomogli so tudi k temu, 
la je skopska skupina aktivistov opustila svoje nasprotno prepričanje.5 0 Akcija 
niciativnega odbora za sklicanje Antifašističnega sobranja NO Makedonije je 
.4. marca 1944. leta za udeležbo na zasedanju zato tem laže vsakomur postav- 
jala pogoj, da sprejema politično linijo oktobrskega manifesta makedonskega 
ïé.
Delegacija iniciativnega odbora se je udeležila seje Nkoja 24. junija 1944. 
eta, ko je bilo na dnevnem redu makedonsko vprašanje. NKOJ je načelno 
lotrdil upravičenost zahteve makedonskega naroda po zedinjenju, sklenil pa 
e, da bi bilo prezgodaj to pravico postavljati v obliki akcijske zahteve, ker
4 6 Istorijski arhiv KPJ, VII, 286.
4 7 Mihailo Apostolski, Revolucija i sile koje su kočile razvitak NOR-a i revolu- 
ije u Makedoniji 1 9 4 1 —1 9 4 5 . g. Skopje 1 9 7 5 (referat za posvet v III. programu 
adio Beograd).
« Zbornik, 1 1 / 1 1 / 1 9 6 —1 9 8 .
4 9 Temelji, 2 66.
5 0 S. Fidanova, o. c., 211.
bi to zaviralo enotnost antihitlerjevske fronte združenih narodov.5 1 Spričo 
stališč otečestvenofrontovske Bolgarije je to bila edina možnost. 2. avgusta 
1944. leta je ASNOM na svojem prvem zasedanju izrecno odobril stališča glav­
nega štaba NOV in POM kakor tudi delo iniciativnega odbora za sklicanje 
Asnoma.5 2 Protirevolucionarne in protimakedonske sile takšne samoodločbe 
makedonskega naroda niso mogle več omajati. Izzivale pa so še motnje, kakor 
je to bil upor v topniških brigadah 42. in 48. divizije januarja 1945. leta, ko so 
razglašali geslo, da je treba korakati »na Solun«, ne pa »na Berlin«. Tem vpli­
vom pripisujejo tudi pojave dezerterstva v 14. udarni makedonski brigadi po 
osvoboditvi Makedonije.5 3 Razume se, da je vprašanje balkanske federacije 
za Makedonce ohranilo posebno aktualnost.
9. maja 1944. je potrdilo sklepe Avnoja 3. zasedanje ZAVNOH. Ugotovilo je, 
»da je hrvatski narod skupaj s srbskim narodom na Hrvatskem stopil pro­
stovoljno v demokratično federativno skupnost z narodi Srbije, Slovenije, Ma­
kedonije, črne gore, BiH .. .«5 4 Zanimivo je, da je M. Pijade v svojem osnutku 
predvidel poleg okrajnih in okrožnih tudi oblastne narodnoosvobodilne skup­
ščine in da je Kardelju to pojasnjeval z besedami: »Te bodo vsekakor potrebne 
na Hrvatskem, mogoče pa tudi v Srbiji, če bosta v njeno sestavo prišli Vojvo­
dina in Sandžak.«5 5 Zdi se, da je predvideval sestavljeno notranjo strukturo 
Hrvatske.
Med posvetovanji na Rogu še ni bilo znano, kakšna bo pot do ustanovitve 
nacionalnega narodnoosvobodilnega sveta Srbije, ki naj bi bil med podpisniki 
deklaracije.
Ni mogoče tukaj razpravljati o položaju v Srbiji in o izrednem pomenu 
Srbije za jugoslovansko revolucijo. Navajamo samo besede iz navodil, ki jih 
je vrhovni štab (Tito) poslal 29. aprila 1944. leta 3. korpusu: »Ne pozabite, 
da je za vse osvobodilno gibanje v Jugoslaviji danes primarnega pomena 
Srbija. Vprašanje likvidacije begunske vlade in priznanje Nacionalnega 
komiteja je odvisno od Srbije, od naše moči v Srbiji.«5 6 Spomladi 1944. leta je 
vrhovni štab zasnoval strateški načrt za prvo etapo sklepnih operacij za osvo­
boditev Jugoslavije. Sklenil je težišče operacij NOVJ usmeriti k Srbiji, obenem 
z osvobojevanjem Dalmacije. Le-to je bil poleg vojaškega tudi ukrep proti 
pritisku zaveznikov, ki so hoteli zavarovati svoje pozicije v Jugoslaviji. Obvla­
danje Srbije je pomenilo razbitje oporišč protirevolucije, katere stvarna moč 
v Srbiji ni izvirala iz podpore ljudstva, temveč iz podpore zunanjih faktorjev.5 7
V že omenjenem Kardeljevem pismu I. Regentu 5. julija 1944. leta najdemo 
zanimiv izraz te akcije in njenega pomena: »Prebili smo v zadnjem času led 
v Srbiji in silno naglo rastejo naše vojne enote. Mislim, da bo argument Srbije, 
ki nam ga stalno servirajo z raznih strani, kmalu likvidiran.«5 8 — Kot pravi 
F. Trgo, je NOVJ že do avgusta 1944. leta dobila na področju Srbije iniciativo 
definitivno v svoje roke. Približevanje sovjetsko-nemške fronte je bil zelo 
ugoden objektiven zunanji faktor.5 9 Tri tedne po osvoboditvi Beograda se je 
10. novembra 1944. leta sestala v tem mestu Velika antifašistična NO skup­
5 1 Temelji, 204.
5 2 Temelji, 2 76.
5 3 Gl. op. 4 7 .
5 4 Temelji, 271.
5 5 Zbornik, 1 1 / 1 2 / 2 8 1 . — Temelji, 1 4 7 , 1 5 2 .
5 6 Zbornik, 1 1 / 1 2 / 6 2 7 .
5 7 Fabijan Trgo, Rat organizovane države, NIN, 21. in 2 8 . december 19 75 , št. 
1 3 0 2 —1 3 0 3 .
5 8 Gl. op. 3 2 .
5 8 Gl. op. 5 7 .
ščina Srbije in potrdila delo predstavnikov Srbije na zasedanju Avnoja v Jajcu. 
Izrednega pomena je, kako je definirala vprašanje Srbov v celoti, torej tudi 
tistih zunaj Srbije. To je ključni moment srbskega nacionalnega problema, 
na katerem so se že od Svetozarja Markoviča naprej lomile demokratične in 
velikosrbske koncepcije. »Srbi iz Srbije,« pravi deklaracija, »so si vedno pri­
zadevali, da bi bili v kar najtesnejši skupnosti s svojimi srbskimi brati zunaj 
Srbije in podpirali so njihov boj za nacionalno svobodo in nacionalne pravice. 
Toda vsi napredni in svobodoljubni sinovi našega naroda so vedeli, da lahko 
Srbi zunaj Srbije dobijo svoje nacionalne pravice samo z uresničitvijo bratstva 
in enotnosti z bratskimi južnoslovanskimi narodi, s katerimi živijo na istem 
ozemlju, samo ob spoštovanju svobode in nacionalnih pravic teh narodov in 
samo v skupnem boju z njimi proti skupnemu sovražniku.«8 ( 1
Srbija se je s to véliko skupščino konstituirala kot federalna enota DFJ, 
a še ne kot sestavljena enota. V tem času še ni bilo rešeno vprašanje bodočega 
razmerja Sandžaka, Vojvodine ter Kosova in Metohije do Srbije. Ta vpra­
šanja so bila rešena šele 1945. leta.6 1
29. marca 1945. leta je skupščina ZAVNO Sandžaka sklenila razdelitev 
Sandžaka med Srbijo in Črno goro po nekdanji srbskočrnogorski meji iz 
1913. leta. S tem je prenehal obstajati Sandžak kot avtonomno oblikovana 
politično-upravna enota. Takšen sklep je pomenil, da so pobude, ki so jeseni
1943. leta pripeljale do ustanovitve ZAVNO Sandžaka in ki so bile tedaj v 
Sandžaku sprejete z zadoščenjem, bile kratkoročne.6 2 Za časa obstoja lastnega 
ZAVNO je Sandžak razvil veliko dejavnost in dal močan prispevek k jugoslo­
vanskemu narodnoosvobodilnemu gibanju v celoti. Bilo pa je že od začetka 
nejasno, kakšna naj bo stopnja avtonomije Sandžaka, a tudi glede njene traj­
nosti so bila mnenja različna.6 3 3. januarja 1944. leta je npr. izvršni odbor 
ZAVNO Črne gore v svojem razglasu govoril o priključitvi Sandžaka Črni gori. 
Znana je ostra graja CK KPJ 31. marca 1944. leta: »V sklepih Avnoja ni o pri­
ključitvi niti črke. Ne samo, da se s tem ne strinjamo, temveč tudi obsojamo 
takšen nepremišljen korak. AVNOJ in Nacionalni komite danes ne razmeju­
jeta, ker za to še ni čas. AVNOJ je sprejel samo načelne sklepe. Kar pa zadeva 
Sandžak, bo le-ta imel takšen položaj, za kakršnega se bodo izjavili njegovi 
svobodno izvoljeni predstavniki. Glede tega velja za Sandžak isto, kar je Tito 
pisal o Vojvodini v prvi številki Nove Jugoslavije.«6 4
V začetku 1945. leta je oblastni komite KPJ za Sandžak priporočal, po po­
svetovanju z okrajnimi sekretarji, naj bi Sandžak ostal nerazdeljen. Prizadeti 
bi bili Muslimani, če bi bili s Sandžakom vred razkosani, a tudi Srbi v Sand­
žaku ne bi radi sprejeli njegove razdelitve. O Črnogorcih posebej ni govora. 
Vprašanje položaja Sandžaka se je v okviru predsedstva Avnoja prvič obravna­
valo februarja 1945. leta. Nacionalni komite je tedaj predlagal drugačno re­
šitev: delitev Sandžaka med Srbijo in Črno goro po okrajih, ki gravitirajo k 
tej ali oni. Večina predsedstva, podobno kot NKOJ, je Sandžak obravnavala 
kot srbski in črnogorski. Muslimane očitno niso šteli za zadosten narodnostni 
faktor, ker je prevladala trditev, da Sandžak nima nacionalne podlage, da bi 
lahko dobil status avtonomne enote, bodisi v Srbiji bodisi v črni gori. Po mne­
nju predsedstva Avnoja bi avtonomija Sandžaka pomenila »odvečno in nera­
6 0 Temelji, 277.
6 1 Branko Petranovič, Osnivački kongres KP Srbije, Medunarodni radnički po- 
kret, XVI, Beograd 19 7 3 , št. 4, 1 0 8 —1 2 0 .
6 2 Zoran Lakič, Sarajevo, 6 8 2 .
6 3 Isti, Sarajevo, 687—6 9 1 .
6 4 Zbornik, 1 1 / 1 2 / 3 9 6 .
cionalno drobitev srbske in črnogorske celote kot Jugoslavije sploh, musliman­
sko prebivalstvo pa ima lahko enake pravice tako v Črni gori kot v Srbiji.« 
Izražena so bila sicer tudi mnenja, naj se Sandžak v celoti priključi Črni gori 
ali pa tudi Srbiji. Takšnega mnenja je bil med drugimi predsednik predsedstva 
Zavno Sandžaka Sreten Vukosavljevič. Ohranitve samostojnega Sandžaka 
menda nihče ni zagovarjal. Na odločilni skupščini 29. marca 1945. leta je bilo 
ugotovljeno, da ni razloga, da Sandžak ne bi bil razdeljen tako kot 1913. leta 
in da niti ob ustanovitvi ZAVNO Sandžaka niti pozneje »ni bila postavljena 
zahteva po posebnem položaju Sandžaka v bodoči državi.« Predsednik S. Vu­
kosavljevič na sklepu o razpustu ZAVNOS in delitvi Sandžaka ni podpisan.6 5
6. aprila 1945. leta je bilo v načelu odločeno vprašanje pripadnosti Vojvo­
dine, ko je vojvodinski Glavni narodnoosvobodilni odbor (ustanovljen 1 . 1943) 
sklenil, da se Vojvodina priključi Srbiji kot avtonomna pokrajina, ker po­
menijo Srbi relativno večino njenega prebivalstva.
Sklepi Avnoja v Jajcu vprašanja avtonomije pokrajin niso omenjali. Bilo 
pa je v organiziranosti narodnoosvobodilne vojne že ves čas prisotno. Tito je 
marca 1944. leta o tem vprašanju pisal tako, da je puščal konkretne rešitve 
odprte: »Z nekaterih področij, kot npr. iz Vojvodine in drugih, nam pogosto 
prihajajo vprašanja, kaj bo s tisto pokrajino ... Na to vprašanje lahko danes 
odgovorimo samo tole: nedvomno bo Vojvodina, tako kot druga področja, ki 
se za to potegujejo, dobila najširšo avtonomijo; toda vprašanje avtonomije in 
vprašanje, kateri federalni enoti bo ta pokrajina priključena, je odvisno le od 
ljudstva oz. njegovih predstavnikov, ko se bo po vojni odločalo o dokončni 
državni ureditvi.«6 6 Očitno je bilo, da prihaja avtonomija za Vojvodino v po­
štev le v okviru ene izmed šestih federalnih držav, ne pa kot samostojna 
federalna država po zgledu Bosne in Hercegovine. Po mnenju B. Petranoviča 
je odločitev glede tega (ali priključitev Srbiji ali kaj drugega) v tej fazi pre­
prečeval »faktor oportunizma (mišljena je vsekakor oportunost) na področju 
mednacionalnih (srbsko-hrvatskih) odnosov.«6 7 Res je še pred 2. zasedanjem 
Avnoja CK KPJ razmejil politično področje CK KPH in PK Vojvodine v Sremu 
in tudi zahteval od PK Vojvodine, da preneha razpravljati o tem, komu bo 
pripadel Srem. To vprašanje se bo rešilo po vojni. Zdaj pa ga politično ni 
oportuno postavljati, ker bi s tem lahko »odbili hrvatske življe od NOB. Po 
vojni se bo ljudstvo svobodno izjavilo in opredelilo.«6 8 Vendar to v 1 . 1944/45 
ni bil več edini in niti ne poglavitni razlog za odlašanje odločitve o Vojvodini. 
Saj je že na zasedanju Velike antifašistične narodnoosvobodilne skupščine 
Srbije od 9. do 12. novembra 1944. leta v Beogradu A. Rankovič govoril v smi­
slu realizacije avtonomije Vojvodine v okviru Srbije. Le malo pozneje je 
v istem smislu govoril J. Veselinov na 1 . pokrajinski skupščini enotne narod­
noosvobodilne fronte Vojvodine.6 9 Od B. Petranoviča izvemo, da so poglavitni 
v zadnjem obdobju vojne vojaški in splošni politični razlogi. Obstoj sremske 
fronte od konca 1944. leta do sredine aprila 1945. leta in pa režim vojaške 
uprave v Banatu, Bački in Baranji, uveden 22. oktobra 1944. leta in odpravljen
15. februarja 1945. leta, ko šele vso oblast prevzame Glavni narodnoosvobodilni
6 5 Branko Petranovič, Položaj Sandžaka u svetlosti odluka II. zasedanja 
AVNOJ-a, Istorijski zapisi, knj. XXVIII, Titograd, 19 7 1 , 567—5 76. — Zoran Lakič, 
Sarajevo, 692—693.
6 8 Josip Broz-Tito, Vojna djela I, 222.
6 7 B. Petranovič, delo pod op. 65, 5 7 0 .
6 8 Ranko Končar, Sarajevo, 6 27.
6 0 B. Petranovič, delo pod op. 6 1 , str. 1 1 3 —1 1 4 .
odbor Vojvodine. Prav obstoj vojaške uprave je pomenil odložitev sklepa o 
priključitvi Vojvodine Srbiji.7 0
In končno, 10. julija 1945. leta je oblastna skupščina v Prizrenu sklenila 
priključitev Kosova-Metohije federalni Srbiji kot avtonomne oblasti. Tudi 
Kosovo je CK KPJ že od začetkov upošteval v organizacijski in politični struk­
turi NOB. V sklepih Avnoja v Jajcu se Kosovo ne omenja in tudi ne v M. 
Pijadejevem osnutku deklaracije o pravicah narodov in državljanov iz aprila 
1944. leta, ki sicer govori o Vojvodini in Sandžaku. Posebnost položaja Kosovo- 
Metohije je utemeljena predvsem v dejstvu, da je večina prebivalstva pripadala 
strnjeno naseljeni albanski narodnosti. Za takšne primere narodnosti (narod­
nih manjšin) je Tito 1 . oktobra 1943. leta (ob vprašanju Italijanov na Primor­
skem in v Istri) predvideval politično, tj. teritorialno avtonomijo kot pravo 
rešitev.7 1 Tudi za Albance na Kosovu so sklepi 2. zasedanja Avnoja imeli velik 
pomen, ker so se ob njih prepričevali, da se v novi Jugoslaviji staro zatiranje 
ne bo vrnilo.7 2 To je bilo izrednega pomena, saj na Kosovu prvo vprašanje ni 
bilo, v okviru katere republike naj se uresniči njegova avtonomija, šlo je za 
vprašanje, ali se bo državna meja med Jugoslavijo in Albanijo spremenila ali 
ne. še ob koncu 1943. in v začetku 1944. leta je 1. konferenca Narodnoosvobo­
dilnega odbora Kosova in Metohije zahtevala za ti pokrajini samoodločbo in 
obenem izrazila mnenje, da se to načelo lahko uresniči samo s priključitvijo 
k Albaniji.7 3 CK KPJ je tedaj grajal tudi to prenagljeno sklepanje, ne da bi, 
seveda, oporekal pravici do samoodločbe.7 4 Od sredine 1944. leta postaja NOB 
na Kosovu množična, kar pomeni, da so albanske ljudske množice zaupale 
revolucionarnemu značaju jugoslovanske NOB in njenemu vodstvu. Novembra
1944. leta je Kosovo osvobojeno z bistvenim prispevkom lastnih moči. Del 
kosovsko-metohijskih brigad je bil nato poslan v Srem in proti Trstu. Ob 
koncu 1944. leta je prišlo do protirevolucionarnega punta v Drenici in drugod. 
Komandant NOVJ maršal Tito je 8. februarja 1945. leta ukazal postavitev 
vojaške uprave na Kosovu in marca 1945. leta so kontrarevolucionarne sile 
v Drenici bile poražene.7 5 V času vojaške uprave je deloval tudi oblastni na­
rodnoosvobodilni odbor. V tistem času (februarja 1945. leta) je v razpravah 
v okviru predsedstva Avnoja zavrnjena tudi zamisel o priključitvi Kosova in 
Metohije k Črni gori.7 6 Samoodločba Kosova-Metohije o avtonomnosti v okviru 
Srbije je bila izvedena, kot že rečeno, dva meseca po koncu druge svetovne 
vojne. fc) *
S samoodločbo Vojvodine in Kosova je končno oblikovana Srbija kot 
sestavljena federalna enota, edina takšna med federalnimi državami zvezne 
Jugoslavije.
Če poskusimo oblikovati sklepno ugotovitev, lahko rečemo, da je v vsem 
dogajanju narodnoosvobodilnega boja na tleh Jugoslavije rdeča nit. To je 
politično oblikujoče delovanje KPJ. Drugi del te znane resnice je, da je to 
delovanje vseskozi ostajalo na tleh stvarnega razvoja, predvsem razvoja zavesti 
in volje temeljnih množic. Med tem delovanjem in med to voljo je vladalo 
razmerje dialektičnega vzajemnega učinkovanja. Zato je bil narodnoosvobo­
dilni boj na tleh Jugoslavije revolucionaren in zmagovit.
7 0 B. Petranovič, delo pod op. 61, str. 1 1 5 —1 1 6 .
7 1 Zbornik, 1 1 / 1 0 / 3 2 8 —329,1 1 / 1 1 / 2 9 3 .
7 2 Ali Hadri, Sarajevo, 610—62 1 .
7 3 Hajrudin Hodža, delo pod op. 23,141.
7 4 Zbornik, II/l 1 / 1 2 8 ; Sarajevo, 6 1 7 .
7 5 Ali Hadri, Sarajevo, 620. — Osnivački kongres KP Srbije, Beograd 19 7 2 , 76, 7 8 .
7 6 B. Petranovič, delo pod op. 65, 5 7 4 .
Vprašanje naroda v socializmu
V debati o nacionalizmu in internacionalizmu na mednarodnem kongresu 
zgodovinskih znanosti 1 . 1965 na Dunaju je ob vsej različnosti pogledov bila 
vsem skupna ugotovitev, da v zvezi z narodom in z njim povezanimi gibanji 
vlada silovita terminološka neizenačenost, kar pomeni, da vsi sicer uporabljajo 
iste izraze, a vsak z njimi razume in pove nekaj drugega. In ker tudi sociolo­
gija s svojo shemo »makrogrupe« vprašanja ni razrešila, je za zdaj še najbolj 
smotrno, lotevati se vprašanja in teorije naroda diferencirano, t. j. ob konkret­
nih primerih. V resnici to tudi vsakdo dela, pa čeprav zagotavlja, da ga zanima 
narod kot obča kategorija. Poskus, premagati to stopnjo, pomenijo različne 
tipologije (evropskih) narodov. Njihova koristnost je relativna. Prav čudno 
se nam danes zdi npr., da je F. Engels 1 . 1848 sprejemal tezo, da obstajajo 
»potrebni narodi«, seveda poleg nepotrebnih. Takšna politično pragmatična 
razdelitev bi sicer bila še danes marsikomu pogodu, a v znanosti nam nič ne 
pomaga, saj nas ne odvezuje dolžnosti, da ne bi v polni meri upoštevali tudi 
vseh nekdaj ali danes dozdevno »nepotrebnih« narodov, med katerimi smo 
Slovenci pač nekje med prvimi. Zgodaj se že uveljavlja politično zgodovinska 
delitev na narode z državo in brez nje. Zelo znana je O. Bauerjeva tipizacija 
narodov habsburške monarhije v »zgodovinske« in »nezgodovinske« po druž- 
beno-gospodarskih merilih. Po načinu nastanka evropskih narodnih držav ugo­
tavlja 1 . 1965 zahodnonemški zgodovinar Th. Schieder tri tipe: a) sprememba 
dinastične države v narodne celote enakopravnih državljanov (zlasti Anglija, 
Francija, severna Evropa); b) nastanek narodnih držav z zedinjenjem razbitih 
dežel (Italija, Nemčija); c) razvoj narodnih gibanj proti obstoječim mnogo- 
narodnim monarhijam, kjer se obstoječa država pojavlja kot nekaj tujega 
(vzhodna Evropa) in kjer nove države nastajajo z odcepitvijo od celote.
Vse te tipologije imajo očitno pomanjkljivost, da ne upoštevajo narodov 
v socializmu. Tudi tukaj bo prihodnja tipologija najbrž ločevala med narodi 
v administrativnem in narodi v samoupravnem socializmu, poleg samo po 
sebi umevnega ločevanja po enonarodnih in mnogonarodnih državah. Glede 
prvih so zanimivi rezultati diskusije sovjetskih družboslovcev v letih 1966—67. 
Ta diskusija je sicer omajala dotlej edino veljavno Stalinovo definicijo naroda, 
kakih globljih dognanj o funkciji naroda v Sovjetski zvezi pa ni dala. V sploš­
nem je zavrnila delitev narodov v buržoazne in socialistične, poudarila ključni 
pomen državnosti za oblikovanje;'naroda, posvarila pred podcenjevanjem na­
rodne državnosti v ZSSR (zanimiva je definicija naroda A. G. Agajeva iz Da­
gestana, ki se opira zlasti na zgodovinsko izkušnjo malih narodov in narod­
nosti Sovjetske zveze: »Narod je etnična skupnost kapitalistične in sociali­
stične formacije, ki se je prebudila k samostojnemu narodnemu življenju, 
k suverenosti«). Značilno je, da so sovjetski znanstveniki v glavnem zanikali, 
da bi bilo skupno gospodarsko življenje eden izmed konstitutivnih elementov 
naroda. Izraženo pa je bilo mnenje, da bodo narodi obstajali tudi še potem, 
ko bo nekoč država odmrla. (Prim. tudi za druga področja diskusij o narodu 
v zadnjih letih, zelo_informativno knjižico Jirija Koralke, Co je narod? Praha 
1969). KotYilarodi(v samoupravnem socializmu prihajajo za zdaj v poštev 
narodi Jugoslavije. Čeprav je zlasti v zadnjih letih pri nas sila narastlo pisanje
o narodu, še nimamo niti pregleda tega pisanja niti znanstvenega poskusa, 
ugotoviti funkcijo naroda v našem sistemu. Tukaj praktične politične rešitve
teorijo daleč prekašajo. Tudi temeljno delo doslej, Kardeljev novi Sperans, 
daje definicijo naroda, ki »je bolj opredelitev postanka naroda kot opredelitev 
njegovih značilnosti« (B. Grafenauer, Zgodovinski časopis, 1970, 324), njegove 
funkcije pri nas. Velikega pomena je nedvomno Kardeljevo nedavno izraženo 
mnenje, da »celo socialistična revolucija sama po sebi vendarle ničesar ne spre­
minja v vsebini ali vlogi naroda kot družbeno-zgodovinske kategorije, ki je 
v svojih pojavnih oblikah univerzalna«. (Komunist, 2. oktobra 1970).
Ob vsej deficitarnosti naše teoretične dognanosti pa mislim, da bodo raz­
pravljanja naših slovenskih »modernistov«, »avantgardistov«, ali kakor se že 
samozavestno poimenujejo, kolikor posredno ali neposredno zadevajo vpra­
šanje slovenskega naroda, le težko kaj prispevala k pojasnitvi funkcije (sloven­
skega) naroda v (samoupravnem) socializmu. Obremenjeni s čustvom ujetosti 
v okvir svojega naroda, prepričani o svojem poslanstvu, namreč razvijati pro- 
blematizacijo vseh pojmov, vrednot, stališč, in zlasti še gojiti kritiko nacio­
nalnosti od znotraj, žele služiti samorefleksiji slovenstva per negationem. To 
seveda samo na sebi ni niti nespametno niti odveč, če pomislimo na staro 
pot od teze prek antiteze do sinteze. Dvomim le, da je sinteza, ki do nje vodi 
njihova antiteza, za naš problem kaj koristna. Ne gre le za to, da je tehtnost 
antiteze tu in tam kaj skromna, nekako na ravni sitnih, zbadljivih vprašanj. 
Koristnost je dvomljiva tudi tam, kjer sta tehtnost in umnost nedvomni. 
Zato namreč, ker jim ta naš socializem — tak je moj vtis — ne pomeni 
dejavnika, ki bi ga pri tej samorefleksiji slovenstva bilo treba vzeti v račun 
kot dejstvo. Lahko bi bila le nebistvena stvar forme, da se prav vztrajno 
izogibljejo, da bi ta sistem sploh imenovali z njegovim imenom in da ga vedno 
le opisujejo, pri čemer pa se jim prikazujejo v glavnem le vladajoče elite, 
vladajoči politični centri, državotvorne (ki podpirajo sistem) aktivistične ten­
dence in pod. Bolj bistveno je, da samorefleksijo slovenstva per negationem 
razvijajo tako rekoč pod monosugestijo »mondifikacije«, kibernetike, svetovne 
tehnične revolucije, scientifikacije, racionalizacije in podobnih svetovnih 
tokov, ki jim je (slovenski) narod čedalje bolj usodno izpostavljen. Resnično 
so zaskrbljeni, kaj bo z njim, ko vendar ni polinacionalno vzgojen in ko 
morajo celo pri sebi samih opazovati nacionalno samoobrambne pogojne re­
flekse. Tolažilno je, da so takšni refleksi privzgojeni in da bodo prihodnjim 
rodovom s primerno vzgojo lahko prihranjeni in seveda tudi vsi občutki ne­
lagodja, ki jih prinašajo. Vprašanje, ali pa morda drugačen družbeni sistem 
(slovenskega) naroda vendarle ne postavlja v neke posebne, od mondialnih 
nekoliko različne razmere, ki bi jih bilo morda vredno razvijati naprej, v pri­
meru potrebe tudi varovati in pri tem morda celo varovalne nagibe te vrste 
povezovati z narodnimi samoobrambnimi pogojnimi refleksi, to vprašanje jih 
očitno ne zanima tudi teoretično. In zato dvomim, da bi njihova razpravljanja 
bila koristna za razbor vprašanja (slovenskega) naroda v (samoupravnem) 
socializmu. Nezaupljiv pa postanem, kadar hoče kdo nasvete, ki jih je priredil 
pod takšno sugestijo, ponujati za preganjanje pošasti na naših tleh.
Znova stopa v diskusijo — opirajoč se na politični razvoj v Jugoslaviji ob 
koncu 1 . 1971 kot na dokaz svoje pravilnosti — teza, izrečena poleti 1970, teza, 
ki govori o nujnosti ločitve narodnega (t. j. organizirane skupnosti, racionali­
zirane moči, subjektiviziranega subjekta) in na-rodnega (iracionalne, nedo- 
umne, na-rojene, etnične tvorbe narave), in sicer v imenu vladajočim raz­
merjem ustrezajoče in optimalne nacionalne (pač: državne) organizacije, ki 
se za ves sklop »na-rojenega« itn. kratkomalo ne sme meniti, če se noče odreči 
učinkovitosti. Ta teza je izrecno posvarila, da sleherno ponovno »vključevanje«
na-rodnega in etničnega, iracionalnega in nedoumnega v dogajanje subjekta 
pomeni iracionalizacijo subjekta, ki se pri priči spremeni v iracionalno akcijo.
Odštejmo poskušeno politično aktualiziranje teze in omejimo se na kratko 
razmišljanje o njej sami (ne da bi ponavljali, kar smo ob njej dejali ob prvem 
nastopu). Izpustimo razglabljanje, koliko taka zahteva o ločevanju racional­
nega od iracionalnega pravzaprav ne gre na roko prizadevanjem po tehnici- 
stično-racionalističnem vladanju nad delom. Poskusimo le opozoriti, da pri­
demo z logiko in metodo te teze lahko do analognih sklepov o iracionalni 
naravi tako rekoč vsake druge oblike združevanja ljudi v sodobni družbi in 
da je zato možnost, odtrgati se ravno od ene med njimi kot na-rojene, le 
umišljena. Očiten je primer tiste oblike združevanja, ki je socialna podlaga 
samega subjekta, ki bi menda imel zgodovinsko poslanstvo, izvesti ločitev 
naroda od na-roda, primer delavskega razreda. Odkritje in spoznanje razredov 
sploh in delavskega posebej je vsekakor ponos racionalnega družboslovja, 
tudi tistega, ki se ne šteje za marksistično. Čeprav se v sodobno razvejeni in 
razraščeni (strukturirani) družbi temeljne značilnosti delavskega razreda do­
zdevno nekoliko izgubljajo v množici različic, je poglavitno merilo za obstanek 
delavskega razreda slejkoprej posebno opredeljen položaj človeka v proiz­
vodnji. Ker se dandanes šolamo po svojem zanimanju in si prosto volimo 
poklice in delo, bi stvar pripadnosti posameznika delavskemu razredu morala 
biti stvar proste osebne odločitve. A vsi vemo, da ni tako. Vsi vemo, da o tem 
največkrat odloča »socialno poreklo«, ki pa si ga nihče ne more izbrati, ker je 
posamezniku prilepljeno ob rojstvu z razrednim statusom njegovih staršev in 
je torej do določene mere na-rojeno. Da se vprašanje pripadnosti razredu pod 
tem vidikom lahko sprevrže celo v podobno iracionalno kategorijo, kakršna 
je pripadnost rasi kot družbeni skupini (rasa je vsekakor dosti bolj iracionalna 
lastnost kot na-rodnost, ki vselej dopušča tudi asimilacijo ali disimilacijo), 
vemo prav dobro, v leposlovju pa lahko o tem beremo npr. pri Solženicinu. 
Tudi delavski razred je potemtakem ne zgolj razred, marveč tudi posameznik; 
po rojstvu razrejajoči raz-red in bi ga po analogiji lahko celo ustrezno pre­
krstili v raz-rod. Logično se je vprašati, ali ni potemtakem nujno izvesti ločitev 
razrednega od raz-rednega. Odgovor bi lahko bil, da bo to mogoče šele tedaj, 
ko tudi razredov ne bo več, ko bo človek dokončno veljal kot oseba, ne pa 
kot predmet raz-roda. Če pa bi menili, da je ločitev nujno izvršiti kar danes, 
bi z oznanjanjem svojega spoznanja neogibno stopili na tla docela neteoretične 
politike. Le-ta pa takšne teze ne bi mogla sprejeti drugače kot nasvet, naj se 
odreče — razreda.
Utegnilo bi koristiti, če bi se naše družboslovje vprašanja naroda v socia­
lizmu nehalo le obrobno dotikati iz bolj ali manj pragmatističnih izhodišč in 
ko bi se vprašanja lotilo naravnost. Res je to spričo sodobne vedno gostejše 
prepletenosti družbenih zrasti (struktur) zelo zahtevno, na videz skoraj nereš­
ljivo podjetje. Hrabrilno pri tem je pomisliti, da ni razloga, zakaj tudi za naš 
čas ne bi veljalo Cankarjevo zaupanje v človeka z naturno pametjo. Vsekakor 
pa bi bilo potrebno poskusiti dopolniti tipologijo narodov iz naše empirije. 
Najbrž bi prišli v poštev dve novi razsežnosti: stopnja zadostitve ciljev narod­
nega gibanja in pa čas in socialni značaj nosilca narodne osamosvojitve. Kjer 
se je narod oblikoval v okviru danih (fevdalnih) držav, je šlo za revolucionarni 
proces konstituiranja naroda državljanov, ki se je v največji meri enačil z 
bojem za človekove pravice in svoboščine. Tu ni bilo narodnega gibanja, ker 
se gibanje z dosego suverenosti v lastnem narodnem okviru preneha. Kar lahko 
ostane, je boj proti drugim narodom, nacionalizem. Prav proti temu je za­
stavila prva intervencija proletariata z geslom internacionalizma. Kjer se je 
narod oblikoval predvsem na etnični podlagi in se proti obstoječi državi zavzel 
za svojo samoodločbo, za lastno državo, tam nastanejo narodna gibanja in so 
del procesa oblikovanja naroda. Ponekod je uspeh hiter (zedinjena Italija, ze­
dinjena Nemčija) in zgodaj nastopa položaj, podoben najprej omenjenemu 
primeru, le da je ideološko poostren z izročilom narodnega gibanja, ki je 
svojo funkcijo v resnici že opravilo. Kjer narodno gibanje svojega cilja ne 
doseže hitro in traja boj za emancipacijo in samoodločbo še v XX. stoletju, 
postaja to gibanje čedalje bolj predmet politike novega socialnega faktorja, 
delavskega razreda. To se pokaže zlasti v II. svetovni vojni, ko so vsi od fa­
šističnih napadalcev zasedeni narodi postavljeni v položaj, ko morajo (znova) 
razviti svoje gibanje kot vprašanje obstanka. V najugodnejšem součinkovanju 
različnih faktorjev se dogodi pri nekaterih narodih, da delavski razred odlo­
čilno prevzame vlogo vodnika narodnega gibanja in da, oprt na družbeno moč 
tega gibanja, izpolni lastno družbeno-revolucionarno vlogo obenem z izbo- 
jevanjem narodne samoodločbe. Proletarski internacionalizem dobiva novo, 
narodnoosvobodilno potezo, z narodno samoodločbo pa narodno gibanje izgubi 
upravičenost obstoja; energije narodne integracije prevzame delavski razred 
neposredno za razvoj socializma.
Približno takšen bi lahko bil poskus dopolnjene tipologije, ki bi nas pri­
peljal bliže k spoprijemanju z vprašanjem naroda v socializmu. Spoprijemanje 
je vsekakor potrebno ne samo zaradi teoretične zanimivosti. Kljub občasno in 
vztrajno povračajočim se mnenjem, da se je približal čas, ko narod zaradi 
razvoja družbe postaja neustrezna, celo nezaželena kategorija — mnenjem, 
ki največkrat niso le teoretičnega značaja — je vprašanje (slovenskega) naroda 
v (samoupravnem) socializmu še vedno odprto. Ni naključno, da se je bistvena 
vsebina jugoslovanskih debat zadnjih let o tem predmetu gibala okrog praktič­
nega vprašanja, kaj je v obstanku naših narodov danes dobrega, koliko je 
njihova sposobnost družbenega integriranja ne le dejstvo, marveč tudi vir 
možnosti splošnega družbenega napredka, koliko se ujema z načelom samo­
upravnosti in njemu lastnim obračunavanjem z birokratskim centralizmom 
in hegemonizmom, nadnacionalnim etatizmom in s podobnimi stvarnimi nevar­
nostmi, koliko pa je vse, kar se opira na obstanek narodov, zaostalo, škodljivo, 
če ne kar sovražno. Zadnje definicije še ni in je zaradi bojnega in ne kabinet­
nega značaja družbenega razvoja tudi ne more biti. So pa očitne nekatere 
empirične resnice. Med njimi vsekakor ta, da so narodi tudi v (samoupravnem) 
socializmu trdoživa realnost, da imajo tudi v tem razdobju družbenega razvoja 
značaj relativne konstante, ki ne dovoljuje drugačne kot ustaljene, konti­
nuirane politike subjekta socialističnega razvoja. Delavski razred jugoslovan­
skih narodov kot jedro tega subjekta je edina družbena moč, ki je sposobna 
potenciale narodov usmerjati v družbeno napredovanje, izključiti sleherne pri­
tiske z narodi in na narode, ki so poglavitna specifična nevarnost za napre­
dovanje samoupravnega socializma v Jugoslaviji. Delavski razred je s temi 
narodi organsko, neločljivo zvezan, ker je del njih. Dejstvo, da je v dosedanjem 
zgodovinskem razvoju dokončno postal odgovorna in določujoča sila, mu omo­
goča in mu hkrati nalaga nujnost, da svojo zraščenost z narodi uveljavlja ne 
kot prometejsko priklenjenost, marveč kot antejsko črpanje moči. Tako lahko 
zagotovi, da se odkrije funkcija naroda v socializmu kot dejavnika tistega na­
predka, ki je usmerjen k preraščanju tako narodne kot razredne delitve ljudi 
v njihovih odnosih.
O sovjetskih definicijah »socialističnega naroda« 
in »sovjetskega ljudstva«
(Ob knjigi »Leninizem in narodno vprašanje v sodobnih razmerah«)*
Avtorji knjige so se zelo trudili, da bi današnjo sovjetsko politiko prikazali 
kot neposredno uresničevanje Leninovih teoretičnih pogledov in političnih 
namer. Značilno pa je, da sicer zelo obilno navajajo posamezne odlomke iz 
Leninovih del, ki govorijo o zbliževanju in spajanju narodov, ne omenjajo in 
ne upoštevajo pa njegovih bistvenih opozoril, da je proces zbliževanja in spa­
janja narodov dialektično zvezan s procesom odmiranja države tja do sploš­
nega izginotja vseh držav na svetu (npr. v »Rezultatih diskusije o samoodločbi« 
iz julija 1916).1 Po drugi strani je tudi značilno, da skoraj brez izjeme navajajo 
Leninova dela samo iz časov pred oktobrsko revolucijo, skoraj ničesar pa ne 
jemljejo iz časa prvih let sovjetske oblasti, z izjemo splošnega opozarjanja na 
nastanek federacije sovjetskih socialističnih republik kot dosežka Leninove 
politike. Pa tudi tukaj zmanjšujejo pomen federacije s tem, da navajajo Leni­
nove besede o njenem prehodnem značaju. Nobenih sklepov ne napravljajo 
iz Leninovih opozoril, ki so nastala že ob razčlembi dejanskega razvoja druž­
benih in nacionalnih odnosov v sovjetski državi, posebno še v položaju okrog 
XII. kongresa boljševiške stranke. Avtorji ne upoštevajo Leninovih opozoril 
glede problemov, ki nastajajo zaradi velikanskih razlik v velikosti narodov, 
ne upoštevajo njegovih opozoril o pomenu demokratičnega značaja odnosov 
v socializmu, vključno tudi takšnih oblik demokratičnosti kot je suverena 
narodna država. Ne upoštevajo njegovih opozoril na nevarnost velikoruskega 
nacionalizma,\ proti kateremu se je treba bojevati, med drugim tudi na jezi­
kovnem področju celo tako, da je treba izdelati podroben kodeks jezikovnih 
pravic. Ne razglabljajo o Leninovih opozorilih glede možnosti in nujnosti de­
centralizacije v federaciji, glede nujnosti obnašati se tako, da to ne bo škodilo 
Internacionali, da ne bo povzročalo problemov stotinam milijonov pripad­
nikov tistih narodov zunaj meja ZSSR, ki sami stopajo na pot boja proti 
imperializmu za svojo osvoboditev; saj ti narodi nastopajo za svojo polno 
suverenost, ne pa za kakršno koli novo omejevanje te suverenosti.
Ne Marx ne Engels ne Lenin niso šteli za potrebno, da bi morali sestaviti 
neko formalno, vse obsegajočo definicijo naroda, četudi so v svojih delih ugo­
tovili bistvene značilnosti naroda kot družbenega pojava in političnega vpra­
šanja. Takšno definicijo naroda pa je sestavil Stalin še pred prvo svetovno 
vojno in oktobrsko revolucijo, v letu 1913. Pozneje, v 20-tih letih, je postala 
Stalinova definicija poglavitna, izključna teoretična postavka komunističnih 
partij III. Internacionale o narodnem vprašanju. V ZSSR in z njo povezanih 
socialističnih državah pa je Stalinova definicija to ostala še do nedavnega. 
Stalinova definicija govori o narodu sploh, v njej še ni omenjena ne »kapita­
listična« pa tudi ne »socialistična» nacija. To razlikovanje je dodatno uvedel 
Stalin po Leninovi smrti. Avtorji knjige pa trdijo, da je pojem »socialistični* 
narod« uvedel Lenirif Če stvar pogledamo pobliže, je Lenin to besedo resnično 
uporabil julija 1916 leta v delu »Rezultati diskusije o samoodločbi«. Toda 
ugotoviti je treba, da je Lenin tukaj besedo »nacija« uporabljal v pomenu
* Politizdat, Moskva 1 9 7 4 , 2 . izdaja.
1 V. I. Lenin, Polnoje sobranije sočinenij, Moskva 19 6 5 , knj. 30, str. 3 7 .
»država« in zato pomeni njegov izraz »socialistična nacija« v tem besedilu 
državo, ki je prešla v socializem, socialistično državo. Na podoben način govori 
Lenin v istem besedilu tudi o »imperialističnih nacijah« kot o državah, ki 
vodijo imperialistično politiko. Resnica je tudi, da je Lenin v članku »Oportu­
nizem in polom II. Internacionale« januarja 1916 uporabil besedo »buržoazna 
nacija«. Toda zopet samo v političnem smislu, v antitezi s »srednjeveštvom«, 
s katerim so se narodi bojevali v svojih osvobodilnih bojih pred pariško ko­
muno in nastankom imperializma.
V nekem Leninovem besedilu iz februarja — marca 1919 najdemo mesto, 
kjer jasno izraža svoj pogled na stopnje zgodovinskega razvoja, ki ga preživ­
ljajo narodi, ki pa v knjigi ni navedeno. To je besedilo točke o nacionalnem 
vprašanju v programu sovjetske komunistične partije, sprejetjem na VIII. 
kongresu.2 Tukaj je v zvezi z vprašanjem, kdo je nosilec volje naroda po odce­
pitvi, rečeno: Ruska komunistična partija boljševikov stoji na zgodovinsko — 
razrednem stališču, ker upošteva, na kakšni stopnji svojega zgodovinskega 
razvoja je določen narod. Gre za to, ali je »na poti od srednjega veka k bur­
žoazni demokraciji, ali od buržoazne demokracije k sovjetski ali proletarski 
demokraciji itn.« Kongres je Leninovo besedilo sprejel brez sprememb.
Iz tega besedila izhaja, da vidi Lenin narod prav gotovo v njegovem zgodo­
vinskem razvoju, da vidi in upošteva razredne spremembe znotraj njega, da 
pa mu je narod skozi ves njegov zgodovinski razvoj enoten pojav, ne pa vrsta 
različnih pojavov, ki slede drug drugemu. Lenin izraža mnenje, da se z raz­
ličnimi stopnjami zgodovinskega razvoja, skozi katere narod prehaja, nič ne 
spremeni na bistveni politični pravici naroda, na pravici do samoodločbe. 
Edino, kar se spreminja, je družbeni nosilec te pravice. V narodu, ki je od­
pravil buržoazijo kot razred, je takšen nosilec novi hegemon, delavski razred 
tega naroda. Če pa pogledamo kako o tem pišejo avtorji naše knjige, potem bi 
morala nosilec te pravice biti partija, toda kot nadnacionalna moč.
Vidimo torej, da je razlikovanje »buržoazna« in »socialistična« nacija 
(narod) in to né v zgodovinskem/ marveč v)smislu dveh različnih, sukcesivnih 
pojavov (pojavov, ki slede drug drugemu), vendarle vpeljal najbrž šele Stalin. 
Najbolj dodelano in najbolj avtoritativno je to storil 18. marca 1929. leta 
v svojem »Odgovoru tovarišem Meškovu, Kovaljčiku in drugim«.3 Zanimivo 
je, da to Stalinovo delo ni bilo uvrščeno v njegov zbornik o »Marksizmu in 
nacionalno-kolonialnem vprašanju«, sestavljenem leta 1938, in da so ga prvikrat 
objavili šele 1949. leta. Prav na Stalinove teze, izražene v tem besedilu, se 
nanaša kritika Edvarda Kardelja v uvodu k 2. izdaji »Razvoja slovenskega 
narodnega vprašanja« iz leta 1957. Dodajmo še, da je Stalin hotel s tem svojim 
polemičnim besedilom oblastno zdrobiti neke nazore, ki so takrat nasprotovali 
njegovi definiciji naroda iz 1 . 1913. Posmehljivo je tudi razvrednotil vsa doka­
zovanja, da je narod tesno povezan s pravico do države, s pravico do narod­
nega gibanja za samoodločbo, da je upravičen do politične suverenosti. V tem 
besedilu je Stalin nato razgrnil svoj pogled na prihodnost narodov in narodnih 
jezikov. Govoril je o tem, da bodo narodi prešli k enemu splošnemu medna­
rodnemu jeziku in to čez prehodno stopnjo, ko bo nastalo več zonalnih 
[področnih) ekonomskih središč, okoli katerih se bodo ustanavljale posebne 
skupine narodov s posebnimi zonalnimi jeziki. Avtorji knjige ne razčlenjujejo 
:ega Stalinovega spisa niti ne povzemajo njegovih tez, marveč samo brez 
aridržka ugotavljajo, da je tukaj Stalin »dal karakteristiko posebnih značil-
2 Lenin, knj. 38, str. 1 1 2 .
3 J. V. Stalin, Sočinenija, Moskva 19 4 9 , knj. 1 1 , str. 3 3 3 .
nosti socialističnih narodov v primerjavi s kapitalističnimi.« V poznejšem 
njihovem pisanju pa srečujemo ponavljanje tez iz tega Stalinovega prispevka, 
ne da bi avtorji opozorili, da navajajo iz njega.
O Stalinovih tezah o narodu je bilo mogoče v Sovjetski zvezi razpravljati 
šele po njegovi smrti. O vprašanju narodov je izšlo v Sovjetski zvezi v letih od 
1957—67 več kot 300 bibliografskih enot (monografij, brošur, člankov). To 
produkcijo so sistematično spremljali in analizirali v tistem času češkoslovaški 
zgodovinarji in politologi. Če se omejimo na diskusijo, ki se je vodila na 
straneh osrednje sovjetske zgodovinske revije »Voprosi istoriji« v letih 1966— 
68, nam že to omogoča spoznati stališča, ki so se spopadala. Vidimo vprašanja, 
ki so jih odprli. Tako tudi lažje zaznamo, na kaj se je končno omejila sovjet­
ska teza, ki je danes prevladala.
Diskusija je tekla o štirih značilnostih naroda, ki jih navaja Stalinova 
definicija, v glavnem pa o vlogi ozemlja in gospodarstva. V središče pozornosti 
je postavljala vprašanje odnosa med narodom in državo, posebno še v pogojih 
socializma. Prvi v vrsti diskusijskih prispevkov, ki se je kritično loteval krite­
rija »psihične konstitucije«, je poudarjal veliki pomen zavesti o etnični pri­
padnosti, posebej pa je opozoril, da ne gre samo za tradicije načina življenja 
in kulture, marveč tudi za tradicijo osvobodilnega boja kot značilnosti narodne 
skupnosti. Postavil se je proti izrazu »buržoazna nacija« in »socialistična na­
cija« in predlagal, naj bi namesto tega govorili o »socialno raznorodnih« in 
»socialno enorodnih« narodih. Tudi drugi avtorji so govorili o velikem pomenu 
etnične utemeljitve naroda, o velikem pomenu narodne zavesti in to kot 
pogoja politične suverenosti, o identičnosti narodnega pojava tako v kapitali­
stičnem kot v socialističnem družbenem redu. Medtem ko so nekateri disku- 
tanti presojali državnost kot bistven element naroda tudi v socializmu in so 
menili, da je državnost, ali boj zanjo, znamenje izoblikovanega naroda, pa 
so drugi udeleženci v diskusiji takšno oceno zavračali in to na dva značilna 
načina. Eni so trdili, da državnost zato ni bistven faktor, ker pač mora država 
odmreti in bodo po njej ostale le etnične skupnosti. Drugi pa so zopet trdili, 
da državnost sploh ni značilnost socialističnih narodov. Le ti so izražali mnenje, 
da so državnopolitične oblike organizacije Sovjetske zveze, avtonomnost in 
državnost narodov v njej, samo forme, ki so jih vsilile razlike v razvoju 
narodov in pa politične komplikacije. Zato je po njihovem mnenju zdaj postal 
naraven proces »denacionalizacije« avtonomnih in zveznih republik in tudi 
proces, ko te republike izgubljajo svojo državno funkcijo. Kajti državnost je 
stvar, ki pripada samo Sovjetski zvezi kot celoti. Najbližja perspektiva je 
državnopravno zlitje socialističnih narodov. Nasprotniki takih narodov so 
potem predložili novo definicijo naroda: »Narod je etnična skupnost kapitali­
stične in socialistične formacije, ki se je poglobila k samostojnemu narodnemu 
življenju, k suverenosti.« Nekateri diskutantje pa so preprosto vztrajali pri 
obrambi izključne pravilnosti Stalinove definicije. Zanimivo je, da se v tej 
diskusiji vprašanje sovjetskega naroda oz. sovjetskega ljudstva posebej ni 
postavilo.
Naša knjiga predlaga zdaj novo definicijo naroda, pri čemer Stalinovo de­
finicijo deloma parafrazira deloma pa dopolnjuje.4 Poglavitna novost je v tem, 
da se namesto o »psihični konstituciji« govori o »zavesti in psihologiji«, in da
4 »Narod (nacija) je stabilna zgodovinska skupnost ljudi, ki sama po sebi 
pomeni obliko družbenega razvoja, ki je nastala na podlagi enotnosti gospodar­
skega življenja ter je povezana po enotnosti jezika, ozemlja, po kulturnih last­
nostih, zavesti in psihologiji.«
ugotavlja, da narod »sam po sebi pomeni obliko družbenega razvoja«. Kaj 
to pomeni? Knjiga pojasnjuje, da je skrajno težko prišteti v definicijo naroda 
tisto, kar je novo, kar izhaja iz oblike družbenega razvoja, ki nastaja v raz­
merah ob odpravi razrednih antagonizmov. Ta težava nastaja zaradi dejstva, 
ker izraža narod v svoji družbeni naravi temeljno nasprotje, glede na to ali je 
ta narod v kapitalizmu ali v socializmu.
Avtorji razmišljajo zelo obširno o posameznih postavkah definicije. Pre­
daleč bi nas zapeljala razčlemba tega razpravljanja. Zanimivo pa je vsaj opa­
ziti, da izhajajo avtorji od nepretrganosti (kontinuitete) pojava naroda v kapi­
talizmu in v socializmu in da poskušajo opredeliti, kakšna je družbeno 
politična dejavnost naroda. »Narod sam po sebi pomeni zapleteno enotnost 
družbenih in etničnih dejavnikov, pri čemer imajo odločilno vlogo družbeni 
dejavniki«. Pri tem avtorji ne pojasnijo, čemu služi ta enotnost, kaj je njena 
družbena vloga, posebno v socializmu. Bolj odločni so glede Azije in Afrike, 
kjer, po njihovih besedah, »narod postaja oblika političnega in kulturnega 
razvoja in gospodarskega zedinjevanja in napredka.«
V poglavju o tipologiji narodov uvaja knjiga razlikovanje med »kapitali­
stičnimi« in »socialističnimi« narodi in se pri tem kar naravnost skliče na 
avtoriteto klasikov marksizma leninizma. Razlika med kapitalističnimi in so­
cialističnimi narodi je bistvena in ta razlika nastane v okviru istega naroda 
v teku zgodovinskega razvoja. Ob prehodu v socializem, pravi knjiga, ohranja 
narod vse svoje značilnosti, ki so se izoblikovale v času njegovega kapitalistič­
nega razvoja; te značilnosti ne odmirajo, se pa korenito preobrazijo v svojem 
družbeno-razrednem bistvu in po svojih kakovostnih značilnostih. Posebno 
pomembno je, da se oblikujejo tudi nove značilnosti. Tako »socialistični narod 
ni samo nekdanja narodna skupnost v razvoju, marveč kvalitativno nova oblika 
družbene človeške skupnosti«, sklepajo avtorji knjige. Takšen sklep vsekakor 
upravičuje in vsiljuje vprašanje, ali je sploh še koherenten (notranje skladen) 
z izhodiščno tezo o nepretrganosti (kontinuiteti) narodnega pojava in ali se 
takšne razlike med prej in zdaj še morejo uvrstiti v razpravljanje o tipih 
narodov. V enem izmed poznejših poglavij naštevajo avtorji »korenite spre­
membe, nastale v bistvu narodov in narodnih odnosov«,5 ki jih je razkril sklep 
CK KPSS iz leta 1967 in potem sklenejo: »Vse to spreminja bistvo naroda in 
le-tega ni več mogoče opredeljevati po analogiji z narodom v kapitalistični 
družbi«.
6 V razviti socialistični družbi v ZSSR je »— vsezvezno gospodarstvo doseglo 
visoko stopnjo razvoja, tj. vzajemno povezan kompleks narodnega gospodarstva, ki 
obsega narodno gospodarstvo po republikah in ki se razvija po enotnem državnem 
načrtu v interesih cele države in vsake republike posamezno; — uničen je raz­
redni in narodni antagonizem. Družba v celoti in vsak narod in narodnost imajo 
socialno strukturo istega tipa, sestavljajo jo delavski razred, kolhozni kmetje in 
delovna inteligenca; — zagotovljen je vsestranski razvoj v nerazdružni enotnosti 
zveznih in narodnih pravic republik na temelju načela demokratičnega centralizma 
in socialističnega federalizma, sovjetske socialistične demokracije; — ustvarjeni so 
pogoji za aktivno udeležbo delovnih ljudi vseh narodnosti v razvoju znanosti, teh­
nike in kulture. Razcveta se, zbližuje in bogati se kultura socialističnih narodov in 
narodnosti; — utrdila se je ideologija marksizma leninizma, socialističnega inter- 
nacionalizma in bratstva med narodi, močnejša je postala izmenjava gmotnih in 
duhovnih vrednot in kadrov, v različnih oblikah se krepi vzajemni vpliv, inter­
nacionalizacija cele ljudske družbene ureditve. Zdaj so delovni ljudje vsake re­
publike mnogonaroden kolektiv, v katerem se narodne posebnosti organsko po­
vezujejo z internacionalnimi, socialističnimi in občesovjetskimi potezami in tra- 
iicijami.«
Temu sklepu sledi potem poskus dati samostojno definicijo socialističnega 
naroda: »Socialistični narod je nastal v procesu likvidacije kapitalizma in 
zmage socializma ter je nova socialistična skupnost ljudi, pri kateri so se ohra­
nile določene etnične posebnosti, na kakovostno novi podlagi, iz poprejšnje 
narodne skupnosti, pri kateri je prišlo do preobrazbe na socialističnih inter­
nacionalnih načelih celotnega političnega, družbeno gospodarskega in duhov­
nega življenja. (...) Pojavljajo se nove lastnosti naroda pod vplivom njegovega 
socialističnega in internacionalističnega življenja. (...) V socialističnem narodu 
obstajajo prijateljski razredi, ki imajo lastnost dejanske enotnosti v gospo­
darskem življenju ne samo v smislu proizvajalnih odnosov, marveč tudi v raz­
merju do sredstev za proizvodnjo, do skupnih interesov in ciljev gospodar­
skega razvoja. Vzporedno s tem nastaja ter se razvija, na temelju vzajemne 
odvisnosti narodnega gospodarstva socialističnih narodov in narodnosti v 
mejah ene države, tudi internacionalna gospodarska enotnost. Tudi enotnost 
ozemlja kot pogoj obstoja in posebnosti naroda dobiva novo kakovost. Socia­
listični narodi imajo svoje ozemlje z zgodovinsko določenimi mejami, ki pa 
izgubljajo nekdanji pomen, ki so jih imele za med seboj ločene narode... To 
ne pomeni, da bi narodno ozemlje izgubljalo svoj pomen absolutno: življenje 
in dejavnost vsakega naroda sta se razvijali na določenem ozemlju, ki je nje­
govemu prebivalstvu zelo pri srcu; komunisti, ki so spoštovali narodna čustva, 
so vedno zahtevali, da je treba zagotoviti takšne razmere, da bi se narodno 
ozemlje in njegove meje mogle določiti na demokratični način. (...) Toda 
v razmerah izgradnje socializma in komunizma postajajo gospodarske vezi 
med socialističnimi narodi in narodnostmi vse močnejše, zato se povečujejo 
migracije, kar povzroča mešanje ljudi različnih narodnosti... Pogoj za komu­
nistično izgradnjo je povečanje mnogonacionalnosti v vseh predelih ZSSR ... 
Umetni ukrepi za ohranjevanja narodne enorodnosti prebivalstva neke repub­
like bi samo zavirali objektivne procese gospodarskega in socialnega razvoja 
ljudstva... Jezikovne oblike v izražanju kulture se ohranjajo zelo dolgo časa. 
Narodne oblike kulture niso nespremenljive. Vse bolj se prilagajajo svoji so­
cialistični vsebini, pomagajo pa razvoju socialističnih narodov v celoti in v tem 
smislu narodna oblika ne zastareva.«
Če bi poskusili nadaljnje razlage posameznih značilnosti socialističnih 
narodov in njihovih vsebin reducirati na njihovo realno jedro, potem bi nam 
preostalo tole: Obzirnost do različnih oblik zavesti, ki v teh narodih živi še 
naprej, spoštovanje narodnih čustev, določenih etničnih posebnosti, strpnost 
do nacionalnih oblik kulture in temu podobno. Po drugi strani pa se kako­
vostno spreminja ocena pomena enotnega nacionalnega ozemlja, kajti mešanje 
prebivalstva je pogoj komunistični izgradnji, zbliževanje narodov je pogoj za 
uspešno reševanje drugih vprašanj v mnogonacionalni državi (vsekakor gre za 
problem vladanja), to zbliževanje je naraven zgodovinski proces, ki ga usmer­
jata partija in država. Ti dve tudi skrbita za harmoničnost republiških in vse­
zveznih interesov, to pa dosegata s strogo znanstvenim vodstvom vseh socialnih 
in med njimi tudi nacionalnih procesov v državi. Ob vsem tem razlagalci ne 
omenjajo nenehnih Leninovih opozarjanj, da je komunizem dialektično po­
vezan z odmiranjem države in je šele z njim dialektično povezano izginjanje 
narodne ločenosti (ne različnosti oz. posebnosti).
Logično nadaljevanje je razpravljanje knjige o »sovjetskem ljudstvu«.* V 
novi etapi, pišejo avtorji, je država diktature proletariata prerasla v splošno
* V ruskem jeziku ima beseda »narod« dvojen pomen: ali »ljudstvo« ali »narod« 
Ц> oz. »nacija«.
418
f t- ) ' '
ljudsko državo, okrepila se je socialna istovrstnost sovjetske družbe. To 
ustvarja tudi novo etapo v razvoju sovjetskega ljudstva (naroda). »Sovjetsko 
ljudstvo«, pišejo avtorji, »pomeni zdaj s svojo socialno ekonomsko, idejno 
politično in internacionalno enotnostjo, višjo stopnjo skupnosti delavskega 
razreda in kmetov, sodelovanja teh razredov in socialistične inteligence, brat­
stva in enotnosti vseh sovjetskih narodov in narodnosti. Vir te enotnosti je 
komunistična partija.« Ta partija izvaja »leninski kurz vsestranskega zbliže­
vanja sovjetskih narodov in narodnosti«, ona vodi »razvoj leninistične skup­
nosti narodov«, ona kliče v boj proti nacionalnim predsodkom. Ti predsodki 
pa so: pretirano ali popačeno poudarjanje narodnih čustev, lokalizem, ozko 
nacionalni patriotizem, nedopustna nacionalistična čustva, ki so čisto nekaj 
dx'ugega kot pa dopustna nacionalna čustva, do katerih se je treba obnašati 
posebno pazljivo. Med sovražnimi lastnostmi ni omenjen velikodržavni nacio­
nalizem. S svojo organizacijsko strukturo in kadrovsko politiko usklajuje 
partija nacionalne in internacionalne interese. Voditelji republiških organov 
so namreč istočasno člani ali voditelji zveznih partijskih in državnih organov, 
na istem načelu pa so sestavljene tudi osrednje organizacije in znanstvene 
kulturne ustanove. Dopuščen je razvoj krajevne iniciative in ustvarjalna de­
javnost množic, to pa je mogoče doseči z razširjanjem republiških pristojnosti. 
Narodne republike imajo v teh razširjenih pristojnostih izglede na zakono­
dajno, izvršilno in sodno oblast. Sovjetski narod (ljudstvo) je nova zgodo­
vinska skupnost, izoblikovana v Sovjetski zvezi. Vendar, kaj pravzaprav pojem 
»sovjetski narod (ljudstvo)« pomeni, na to ni preprostega odgovora. Avtorji 
opozarjajo, da so v zmoti tako tisti, ki menijo, da ima »sovjetski narod« vse 
značilnosti nacije, kakor tudi tisti, ki menijo, da pomeni »sovjetski narod 
(ljudstvo)« samo politično, državno enotnost. Tako prvo kot drugo mnenje je 
napačno, četudi so sovjetskemu narodu (ljudstvu) lastne določene značilnosti, 
ki so podobne nacionalnim (skupnost ozemlja, gospodarstva, duhovnega sklo­
pa), to ni nov narod (nacija), marveč višja internacionalna skupnost, enotnost 
vseh narodov in narodnosti.
O vprašanju »sovjetskega naroda (ljudstva)«, so govorili tudi na medna­
rodnem znanstvenem posvetovanju 23.—24. oktobra 1973 v Moskvi.6 Zdi se, 
da so na tem posvetovanju bili bolj natančni. Kaj so povedali? Povzemimo 
referat V. F. Semojlenka: »Največji dosežek socialističnih preobrazb v sovjet­
ski mnogonacionalni državi je nastanek nove zgodovinske skupnosti ljudi — 
sovjetskega naroda« ... »Sovjetski narod je nova skupnost razredov in social­
nih skupin, nacij in narodnosti, to ni nova nacija, marveč internacionalna 
skupnost več kot sto narodnosti... ki ohranjujejo svoje posebne črte, izražajo 
pa tisto skupno, kar se je rodilo in utrdilo v obdobju socialistične, komuni­
stične izgradnje.« Sovjetski narod (ljudstvo) ima naslednje značilnosti: »so­
cialno politična in idejna enotnost vseh delovnih ljudi ZSSR, vseh narodov 
in narodnosti«, nadalje, »skupnost gospodarskega življenja... po enotnem 
državnem načrtu v interesu cele države in vsake republike posebej«, nadalje, 
»skupne črte duševne konstitucije, socialistična kultura«, nadalje, »skupnost 
ozemlja... celotnega sovjetskega ljudstva«, nadalje, »skupni jezik mednacio­
nalnega občevanja... ruski jezik« in končno »čustvo obče nacionalnega po­
nosa ljudi«.
Če to, kar smo pravkar prebrali, primerjamo z definicijo naroda, tako 
s Stalinovo kot tudi s tisto, ki jo na novo predlagajo, smo prišli v zadrego, 
če hočemo najti razlike med narodom in sovjetskim narodom — ljudstvom,
0 Socializm i naciji, Mysl, Moskva 1 9 7 5 .
seveda razen razlike med splošnim in konkretnim. Najbrž bi bila potrebna 
kar nova teorija o tem, da bi videli, v čem sovjetski narod (ljudstvo) po vseh 
teh svojih naštetih značilnostih ni nacija. Toda eno je gotovo je brez na­
daljnjega raziskovanja in tudi če ostanemo samo pri tem, kar je o tej novi 
zgodovinski skupnosti povedanega v omenjenem referatu: Sovjetski narod 
(ljudstvo) prevzame nase vse posamezne nacionalne pravice odločanja, poli­
tične pravice. Nacije (narodi v pravem smislu) in narodnosti pa so njegovi 
sestavni deli in jim je ostalo v glavnem to, da izražajo specifične črte svoje 
psihične konstitucije. Omenjeni referat sicer ni govoril o vprašanju suvere­
nosti narodov, vendar so o tem vprašanju na istem posvetovanju govorili 
drugi referenti. Nek referent iz Čehoslovaške je nacionalno suverenost označil 
kot buržoazno demokratično načelo in da je za takšno načelo odprto in pereče 
»vprašanje njegove prihodnosti«.
O narodni suverenosti kot obliki in izrazu enakopravnosti in suverenosti 
posameznih revolucij in njihove ustvarjalnosti, o suverenosti združenega dela 
v odločanju o življenju naroda, v odločanju o presežku družbenega dela, o 
vsem tem razpravljanja v omenjenih delih ne govorijo. Toda samo z razprav­
ljanjem prav o teh vprašanjih se moremo približati resničnemu problemu 
sodobnega marksizma, to je k ugotovitvi in opredelitvi družbene vloge naroda 
v socializmu.
Nekaj misli k vprašanju o marksizmu v našem zgodovinopisju
NAMESTO UVODA
»Tam, kjer se neha špekulacija, pri dejanskem življenju, se torej začne 
dejanska, pozitivna znanost, prikazovanje praktične dejavnosti, praktičnega 
razvojnega procesa ljudi. Fraze o zavesti prenehajo, na njihovo mesto mora 
stopiti dejansko védenje. S prikazovanjem dejanskosti izgubi samostojna filo­
zofija svoj eksistenčni medij. Na njeno mesto lahko stopi kvečjemu strnitev 
najsplošnejših rezultatov, ki se lahko abstrahirajo iz opazovanja zgodovinskega 
razvoja ljudi. Te abstrakcije same, ločene od dejanske zgodovine, nimajo no­
bene vrednosti. Služijo lahko le zato, da olajšajo ureditev zgodovinskega ma­
teriala, da nakažejo vrstni red njegovih posameznih plati. Nikakor pa ne 
dajejo, tako kot filozofija, recepta ali sheme, po kateri bi lahko krojili zgodo­
vinska obdobja. Nasprotno, težave se začno šele takrat, ko začnemo obrav­
navati in urejati material bodisi pretekle, bodisi sedanje dobe, ko začnemo 
z dejanskim prikazovanjem. Pogoj za odpravo teh težav so predpostavke, ki 
jih tu ne moremo podati, marveč jih spoznamo šele s študijem resničnega 
življenjskega procesa in akcije individuov posamezne epohe.«
K. Marx—F. Engels, Nemška ideologija, MEID II, str. 26.
»Tov. M. N. (Pokrovski)! Zelo vam čestitam k uspehu: izredno mi je bila 
všeč Vaša nova knjiga: »Ruska zgodovina v najbolj strnjenem orisu«. Origi­
nalna zgradba in razlaga. Bere se z velikim zanimanjem. Po mojem jo bo 
treba prevesti v evropske jezike.
Dovoljujem si majhno pripombo. Da bi bila učbenik (to pa bi morala 
rala postati), jo je treba dopolniti s kronološkim kazalom. Pojasnim Vam svojo 
misel: približno takole: 1 . stolpec kronologije; 2. stolpec buržoazne ocene 
(kratko); 3. stolpec Vaše, marksistične ocene, z oznako strani Vaše knjige.
Študentje morajo znati tako Vašo knjigo kot kazalo,
da bi ne bilo površnosti, da bi znali dejstva, da bi se učili primerjati staro 
znanost z novo. Kaj mislite o takšni dopolnitvi?
5. XII. (1920)
S kom. pozdravom Vaš Lenin
(Polnoe sobranie sočinnenij, tom 52, 24)
V naših diskusijah o marksističnem zgodovinopisju se pojavlja določen 
nesporazum, ki ga je treba izključiti že v naprej. Ta nesporazum izvira iz več­
pomenskosti besede in pojma »zgodovina«. Z besedo in pojmom »zgodovina« 
označujemo z ene strani celoto obstoja in razvoja človeka in človeške družbe 
(kot dela zgodovine narave), po drugi strani pa je »zgodovina« sinonim za ožji 
pojem »zgodovinska znanost« ali kar »zgodovinopisje«. Prvo je predvsem stvar 
filozofije, drugo predvsem stvar zgodovinarjev (historikov). Materialistično 
pojmovanje zgodovine je temelj marksizmu kot celoti. Je tudi temelj marksi­
stični zgodovinski znanosti. Ni pa še zgodovinska znanost sama. Zgodovinska 
znanost, tudi marksistična zgodovinska znanost, je stroka, ki ima svoje lastne 
naloge in seveda tudi svojo omejitev kot vse druge stroke. Je pa gotovo med
tistimi strokami, ki po svojem predmetu posebno veliko prispevajo k argu­
mentaciji, k potrditvi materialističnega pojmovanja zgodovine.
To pomeni, da od zgodovine kot zgodovinske znanosti ne smemo zahtevati, 
da opravlja naloge drugih družboslovnih strok (filozofije, sociologije), še manj 
pa da samo služi njihovi dejavnosti, recimo s podajanjem ilustrativnega gra­
diva. Naloga zgodovinske znanosti ni ponavljanje splošnih družbenih zakoni­
tosti niti iskanje dejstev, ki bi podkrepila že zdavnaj znane zakone, kajti 
s takšno usmerjenostjo bi izgubila pomen znanosti. Materialistično pojmova­
nje zgodovine, historični materializem, ni hipoteza, ki bi jo bilo treba znova 
dokazovati, temveč je to izhodiščna znanstvena teza, že vsaj od izida »Kapi­
tala«. Teza, katere pravilnost je dokazala revolucionarna izkušnja, še posebej 
izkušnja naše revolucije. Naloga zgodovine kot posebne znanosti je predvsem 
osvajati »dejansko védenje« o zgodovini, ki se — po Marxu — pri njem za­
čenja »dejanska, pozitivna znanost«, pri čemer je njena naloga tudi »ureditev 
zgodovinskega materiala« ob pomoči »strnjenih najsplošnejših rezultatov opa­
zovanja zgodovinskega razvoja ljudi« tj. historičnega materializma. Njena 
naloga je »študij resničnega življenjskega procesa in akcije individuov posa­
mezne epohe«, študij tega ob pomoči hitoričnega materializma.
Bistven element historičnega materializma je seveda tudi to, da stvar ni 
zgolj v razlaganju sveta, razlaganju zgodovine, temveč tudi v tem, da se svet 
spreminja in da se spremeni. Zgodovinopisje, ki ne razvija misli o zgodovinsko­
sti vseh človeških odnosov, ni marksistično in celo ne znanstveno. Marksistično 
zgodovinopisje mora biti ne le eksplikativno, mora biti tudi prognostično. 
Naše zgodovinopisje ima še posebno priložnost in zato dolžnost, da z razisko­
vanjem naše revolucije v celotnem njenem historičnem obsegu, pripomore 
k zgodovinskemu optimizmu delavskega razreda, katerega ne oporeka le 
konservativna (meščanska) znanost, temveč je njegovo utemeljenost takorekoč 
uničil tudi stalinizem. Vse to nedvomno sodi k družbenim nalogam in k druž­
beni funkciji zgodovinske znanosti, še posebej naše. Vse to pa lahko zgodovina 
uspešno opravlja le, če se trudi za kvaliteto dosežkov lastne roke, s sredstvi 
in z metodo svoje stroke.
V naših diskusijah o marksističnem zgodovinopisju se vseskozi svari pred 
pozitivizmom. Nanj je opozoril Boris Ziherl zgodovinarje leta 1951, nanj je 
po četrt stoletja spet opozorilo znanstveno posvetovanje »Marksizem v druž­
benih vedah« 1 . 1975. Tedaj je bila izražena želja, da bi zaradi plodnejšega 
zgodovinarskega dela skrbeli za diskusijo o marksizmu in pozitivizmu v našem 
zgodovinopisju. Vzlic temu takih organiziranih diskusij do sedaj ni bilo.
Pozitivizem, o katerem je beseda, ni mišljen kot filozofski nauk. Mišljen je 
način zgodovinarjevega dela. Na kratko, to bi bilo tisto preučevanje in opiso­
vanje zgolj pozitivnih (dejansko ugotovljenih) dejstev v preteklosti, ki si ne 
prizadeva ta dejstva vključiti v zgodovinski proces in njegovo zakonitost.
Prav nobenega dvoma ni, da se zgodovinopisje, ki kaj da nase, čisto gotovo 
pa ne marksistično, ne more in ne sme zadovoljevati s takšnim pozitivizmom
— včasih mu tudi pravimo faktografija — čeprav seveda zgodovinopisje te­
melji na preučevanju dejstev. Kajti ko dejstva preučuje, mora imeti do teh 
dejstev aktiven odnos. Razume se, da ne zato, da bi jih prikrojevalo po svojem 
okusu ali za svoje potrebe. Aktiven odnos do dejstev pomeni spoznati jih ne 
le stvarno, temveč v njihovi sovisnosti in v nasprotjih z drugimi prvinami 
zgodovinskega procesa, pomeni ločiti bistvena od manj pomembnih, pomeni 
prikopati se prek dejstev tudi do teoretičnih spoznanj. Le v tem smislu morejo 
biti dejstva za zgodovinarsko delo prvega pomena.
Potrebno je nekolikanj razlikovanja. Zgodovinopisni pozitivizem ima lahko 
dva vira. More izvirati iz namena avtorja, da se zavestno omejuje na dejstva 
zato, da mu ne bi bilo treba dejanskega dogajanja vrednotiti, ker je vsako 
vrednotenje pogojeno po izhodišču avtorja, po njegovi idejni opredelitvi. To 
bi bil pozitivizem, ki ne želi pričati o avtorjevem svetovno-nazorskem izhodišču, 
ker ga smatra za njegovo zasebno stvar. Možno pa je tudi, da je to pozitivizem, 
ki hoče vrednotenje, ki bi bilo marksistično pogojeno, izpodriniti pod naslo­
vom in v imenu znanstvene objektivnosti. Pozitivizem prve omenjene vrste, 
ki hoče prispevati z empiričnim gradivom stroki, a ki noče pri tem izpostaviti 
avtorjevega zasebnega nazorskega stališča, ni in ne more biti spotikljiv, če je 
v tem smislu razpoznaven in se ne vsiljuje kot norma. Treba je upoštevati, 
da je danes vzlic obstoječim razlikam v idejnih, filozofskih izhodiščih pri nas 
podana identičnost temeljnih družbenih vrednot v osebno, nazorsko različnih 
katalogih. Pozitivizem pa, ki se postavlja kot objektivna znanost, da bi izpod­
rinil marksistično vrednotenje, je ideološki in političen in ga je treba zavrniti, 
ne da bi hkrati zavrgli stvarne dosežke v delih, ki jih proizvaja. Prav posebej 
ga je treba zavračati v pedagoškem procesu.
Poleg obeh omenjenih variant nazorsko ali ideološko pogojenega poziti­
vizma, pa imamo žal tudi zelo mnogo nenazorskega in neideološkega poziti­
vizma, ki mu je vir bolj ustvarjalna nemoč kot pa kaj drugega, pa naj gre za 
ustvarjalno nerazvitost ali pa za nezaupanje v lastno sposobnost. Takšen 
pozitivizem nastopa kot drobnjakarstvo, kot faktografija, kot včasih kar do 
absurda prignan strah, da kakšna podrobnost ne bi ostala zanemarjena. Vzlic 
nedvomnim marksističnim osebnim opredelitvam avtorjev, takega dela ni mo­
goče neposredno prišteti k stvaritvam marksističnega zgodovinopisja. Gotovo 
je to mogoče storiti posredno, namreč po zvestobi za zgodovino revolucije 
pomembnim temam in seveda tudi po fondu pozitivnega védenja, ki ga ustvarja 
ali preverja. Treba pa je »marksistični pozitivizem« odkloniti tedaj, če se 
začne razglašati za edino veljavnega.
V razumljivem odporu proti takemu drobnjakarstvu se je znova pojavil 
tudi v jugoslovanskem prostoru odpor proti t. i. dogodkovni zgodovini in se 
visoko povzdiguje t. i. genetično strukturalna zgodovina, ki se jo kar enači 
z marksistično. Gre za prizadevanja, ki so pod vtisom prijemov in metod, 
kakršni so postali moderni v zahodni historiografiji. Vedeti pa je treba, da 
gre za ponovno bojevanje boja, ki je nekoč že bil izbojevan, ki ga je izbojeval 
ravno marksizem, že ob svojem začetku. Ne Marx ne Engels ne drugi sorodni 
ideologi niso — kadar so nastopali kot zgodovinarji — gojili nekakšne dogod­
kovne zgodovine, marveč prav tisto, ki jo hočejo danes opisati z bolj visoko­
letečim izrazom kot genetično-strukturalno.
Ta sodobni pojav bi lahko bil le en dokaz več za velikansko tvornost histo­
ričnega materializma za zgodovino kot znanost, če ne bi hkrati ustvarjali 
napačne dileme, kot da gre za merilo ločevanja med marksističnim in ne- 
marksističnim zgodovinopisjem. Zgodovina dogodkov pomeni nujno spoznavno 
stopnjo tudi za marksistično zgodovinopisje. Če so zgodovinarji naše NOB 
po naravi stvari same pretežno usmerjeni k dogodkom, to še ne pomeni, da 
je njihovo delo nemarksistično. Nasprotno.
Za razpoznavanje, kaj je in kaj ni marksistično v zgodovinopisju, je treba 
torej iskati drugih kriterijev. Ali je te kriterije mogoče videti ob dveh ugled­
nih delih, katerih marksistični značaj je očiten, ob Speransu in ob Kidričevem 
poročilu o OF iz leta 1944?
V predgovoru k nemški izdaji Speransa je Kardelj sam opredelil značaj 
svojega dela. Je angažirano, ni zgolj zgodovinarsko-znanstveno. Ločuje torej 
dve vrsti zgodovinskega pisanja: po namenu in po pripadnosti stroki. Seveda 
je ta ločitev možna le do neke mere, če hočemo govoriti o marksističnem delu. 
To mora biti hkrati »znanstveno« in »angažirano«. A možno je, glede na pisca 
in na namen, poudarjati prvo ali drugo plat. Če je nujno in upravičeno, da 
politični delavec izhaja od angažiranosti, a upošteva znanstvenost, je enako 
upravičeno in nujno, da zgodovinar izhaja od stroke, a da ne pozablja na 
prakso.
Kidričevo poročilo o OF — ob objavi je bilo označeno kot zgled marksi­
stičnega zgodovinopisja — ima nedvomno močne zgodovinske poteze, čeprav 
namen besedila ni zgodovinopisen. Pojasnjuje aktualne politične pojave in 
družbene odnose na Slovenskem iz njihovega nastanka v preteklosti. S tem 
potrjuje zgodovinskost kot bistven sestavni del marksizma. S tem potrjuje — 
po drugi strani — pomen zgodovine kot znanosti. Poročilo označujeta dva 
elementa: 1 . bogastvo informacij, a selekcioniranih po pomembnosti dejstev; 
2. ocena političnih subjektov na temelju njihovega položaja v družbenih od­
nosih, a brez apriorizmov in poenostavljanja.
Obe deli sta za zgodovinarja nedvomno stimulativni. Tisto, kar pa pri obeh 
v resnici najbolj prepričuje, da gre za dela marksistov, ni vnašanje določenih 
formul v sistematizacijo in eksplikacijo zgodovinskega gradiva, temveč ustvar­
jalnost njune misli. Tu je mogoče videti, da je bistven del marksističnega 
pisanja zgodovine kreativnost, če se ne zadovoljimo le z marksistično formo. 
Ustvarjalnosti, kot je znano, ni mogoče predpisati, možno jo je le pospeševati, 
razvijati, ji kritično pomagati k zrelosti.
Razume se, da ustvarjalnost sama po sebi nikakor ni last in atribut samo 
marksističnega zgodovinopisja, čeprav ima v njem največje možnosti. Je pa 
ustvarjalnost pogoj za to, da je zgodovinopisje marksistično.
To ne zadeva marksistične zgodovinarske reprodukcije, ki je nujna in 
potrebna, ker zagotavlja prenašanje temeljnih fondov marksistično obvlada­
nega zgodovinskega znanja. Npr. leksikalna literatura, učbeniki, priročniki 
itn. Vendar mora tudi pri marksistični zgodovinarski reprodukciji vselej biti 
v ospredju vsebina pred formo. Potenciranje forme (fraze) utegne biti za 
marksistično vzgojo in izobraževanje celo škodljivo.
Pri ocenjevanju, kaj in kolikšen je delež marksističnega prispevka v so­
dobnem slovenskem zgodovinopisju, je treba upoštevati izkušnjo, da je med 
zgodovinarji zahoda vsako zgodovinsko delo, s katerim so naši avtorji nastopili 
v tujini, obveljalo kot eksemplar marksističnega zgodovinopisja. To ni posle­
dica preprostega antikomunističnega prepričanja, da je vse znanstveno delo 
v Jugoslaviji pač ideološko nadzorovano in »vistosmerjeno«. Naša dela so v 
resnici zadoščala tistim standardom, po katerih je neko delo temu svetu ideo­
loško tuje, potemtakem marksistično. Materialistično pojmovanje zgodovine 
in njegove metode v zgodovinopisju so pri nas do te mere dejansko uveljav­
ljene, da zahodnjaki tu ne morejo kaj dosti diferencirati. V naših delih so 
izražene nacionalne in socialne revolucionarne spremembe, ki so se zgodile 
v slovenski družbi, v delih se zrcali pozitivni, aktivni odnos naših avtorjev do 
teh sprememb. In po tem jih štejejo — upravičeno — k marksističnim.
To seveda ne pomeni, da je vse naše delo že kar »iz zibelke« marksistično 
in da ne bi mogli in morali na svojem domačem terenu v svojem delu tudi 
ločevati, kritizirati in podpirati tiste smeri (tudi znotraj marksizma so smeri), 
ki se izkazuje kot najbolj marksistično ustvarjalna in napredna. Kakor je naša
revolucija bila in je v znamenju dejavno vodilne vloge delavskega razreda, 
a tudi široka, demokratična, v ločevanju pridobivajoča, ne zožujoča, takšna naj 
bi bila tudi marksistična kritika v našem zgodovinopisju.
Marksistično zgodovinopisje se posebno zanima za nekatera tematska po­
dročja. Po Marxu so to »dejanski individui, njihova akcija in njihovi ma­
terialni življenjski pogoji«, je to notranje členjenje nacije, odvisno od raz­
vojne stopnje njene produkcije, delitve dela, so to različne oblike lastnine, 
družbena in politična razmerja. V omenjenem referatu pred četrt stoletja je 
Boris Ziherl opozarjal zgodovinarje, da se družbeno-razredna pogojenost zgo­
dovinopisja kaže tudi v izbiri naloge. Klical je k preučevanju prelomnih dob,' 
kmečkih puntov, diferenciacij v gmoti slovenskih tlačanov, emancipacije slo­
venskega kmeta, rojevanja in rasti slovenskega kapitalizma, procesa rasti in 
odraščanja slovenskega delavstva. Če se ozremo na medtem opravljeno delo, 
vidimo, da se je slovensko zgodovinopisje kot celota lotevalo ravno teh tem. 
Družbeno-razredna, socialistična pogojenost tega opravljenega dela je nedvom­
na. Dejstvo je, da so tudi med slovenskimi zgodovinarji, kot povsod drugod, 
bile in bodo svetovnonazorske razlike. Če pa gledamo na rezultate dela, niso 
ločnica. Pristop, o katerem je govoril Ziherl, se je uveljavljal na vsej črti. 
Treba je celo ugotoviti nenavadno dejstvo, da so se ravno nekateri najbolj 
prononsirani marksisti zavestno vzdrževali, celo branili povezovanja svojih 
politično-zgodovinskih raziskav z rezultati gospodarsko-družbeno-zgodovinskih.
Še nekaj je treba ugotoviti. Ločevati moramo med marksističnim zgodo­
vinopisjem na sploh in med tistim za našo rabo. Seveda, če marksizem razu­
memo kot napotilo za akcijo, tj. za revolucijo. Gre namreč za našo revolucijo. 
Revolucije obstajajo le kot konkretni zgodovinski pojavi, so v tem pojavu 
samostojne, suverene, ne prenesejo vsiljevanja »modelov« od zunaj. Takšna je 
naša od vsega začetka. In če je B. Ziherl leta 1951 slovenskim zgodovinarjem 
priporočal vrednotenje pojavov v preteklosti iz retrospektive, ki jo omogoča 
revolucija, potem je nedvomno imel v mislih našo, ne pa kako abstrakcijo. 
Z drugimi besedami, ne gre samo za materialistično pojmovanje zgodovine, 
ki naj bi se v njem zgodovinarji udomačili, temveč gre tudi za razgledišča, 
s katerih raziskujejo našo preteklost. Prav v zadnjem desetletju se je namreč 
pokazalo, da so tudi pri nas marksisti lahko različni pri izbiri razgledišč. Lahko 
je to vidik slovenske socialne demokracije leta 1918 ali kak drugi, lahko je to 
uspešna revolucija 1941— 1945. Prvi vidik implicira neogibno nerazumevanje 
revolucije, uresničene na naših tleh. Nerazumevanje uspešne revolucije pa 
gotovo ne more biti marksistično. Bližji je marksizmu zgodovinar, ki ne 
trdi, da je marksist, pa pravilno razbira skozi zgodovino objektivne in sub­
jektivne družbene dejavnike nacionalne in socialne revolucije, izvršene v slo­
venskem narodnoosvobodilnem boju. Svarilo pred »nevarnostjo, da ne bi 
dvigali prednikov iz njihovega zgodovinskega okvira in jim prilivali poznejše 
miselnosti«, je metodološko očitno upravičeno. Ne more pa odvezati zgodo­
vinarja od tega, kar je njegova prva naloga in velika prednost obenem: da 
gleda nazaj z vidika pogojev in izkušenj naše uspešno izvršene revolucije in 
njene resničnosti. Z vseh drugih razgledišč delo ne more biti zgodovinarsko 
uspešno in tudi ne v resnično oporo slovenskemu delavstvu pri izpolnjevanju 
njegove osvobodilne vloge.
O zahtevi po objektivnosti zgodovinarja. Obsega pravzaprav dve kategoriji 
pričakovanj. Prva je, da se zgodovinar v svoji raziskavi čimbolj približa ob­
jektu svojega raziskovanja, da ga ugotovi in razčleni kar najbolj celovito in 
v vseh njegovih relacijah. Druga pa je, da bo zgodovinar dal takšno znanstveno
podobo, ki bo vsem elementom, obseženim v raziskovanem dogajanju, pred­
vsem pa njegovim subjektom, kar najbolj pravična. Te vrste zahteva po ob­
jektivnosti se stopnjuje, bolj ko se v raziskovanju približujemo komaj minuli 
preteklosti, dogajanjem, ki neposredno posegajo v današnji čas.
V načelu se moramo strinjati z obema kategorijama in se truditi, da jima 
zadostimo, če nočemo, da bi zgodovinarsko delo bilo ali površno ali pragma- 
tistično, torej neznanstveno. Je pa še neka drugačna zahteva po objektivnosti. 
Ta hoče celo biti najbolj znanstvena po videzu. Zahteva, naj se zgodovinarjevo 
delo vzdigne nad družbo, naj lebdi nad subjektivnostjo ljudi in nad nasprotji 
v njihovih odnosih, nad nasprotji v idejah. Zgodovinar naj se vzdrži vredno­
tenj, bodisi osebnih ali filozofsko — strankarsko pogojenih, če ne, bo krivičen 
in pristranski, če ne, pade na tla neznanstvenosti. To je zahteva po neidejnosti 
njegovega dela. Zgodovinar naj se odreče Arhimedovi opornici, naj snov le 
podaja, sodbo pa prepušča bralcu ali poslušalcu. Ta zahteva se glede zgodovine 
v vzgojno-izobraževalnem procesu priostruje v zahtevo, naj zgodovinar-pedagog 
ne indoktrinira.
Dejansko ve vsakdo, da je zahteva po takšni objektivnosti neuresničljiva. 
Vsaj to. Branijo se je tudi na zahodu. V dokaz večkrat navajajo primer Une­
scove »Zgodovine človeštva«. Zamišljena je bila kot apolitična, a predstavila 
naj bi vse fenomene zgodovine in to tako, da bi jih postavili v celotni kontekst 
in zagotovila razumevanje na vseh straneh. Sodelovanje izvedencev vseh ta­
borov naj bi ji zagotovilo tak značaj. Pa vendar te zamisli in posebno realiza­
cije te zamisli niso kritično sprejeli le na vzhodu, vanjo so se zaleteli tudi 
tradicionalni zahodnoevropski liberalci in klerikalci. Znani profesor Aron je 
ob tem prizoru zapisal: »Zadeva se v končni analizi suče okrog vprašanja, 
kaj naj zgodovinar bo... Avtorji so nadvse želeli, da bi bili deskriptivni, nev­
tralni, objektivni, sprejemljivi za vsakogar. Osebno pa mislim, da more zgo­
dovina biti le problemska, interpretativna, sociološka, filozofska, nesprejem­
ljiva za nekatere.«
Mi bi temu po naše rekli, da zgodovina more biti, če naj obstaja kot druž­
bena veda, le angažirana. Angažiranost pomeni, kakopak, opredeljevanje. Ker 
gre za konfliktne težnje v zgodovinskem razvoju, ne more biti vseeno, kakšna 
je opredelitev. Ni dvoma, da je prvi pogoj, da neko zgodovinarsko delo lahko 
ocenimo kot marksistično, to, da je opredeljeno socialistično. Njegova objek­
tivnost mora biti ravno v tem.
Takšna objektivnost ne izključuje upoštevanja tudi drugačnih, tudi na­
sprotnih vrednotenj. Nasprotno, mora jih upoštevati, mora jih kritično vklju­
čiti v lastno vrednotenje. Za celotno naše zgodovinsko delo — ne le za tisto, ki 
je posebej namenjeno vzgoji in izobraževanju — velja tisto, kar je Lenin 
terjal (v pismu Pokrovskemu, 5. decembra 1920) od dobrega, revolucionarnim 
potrebam zadoščujočega univerzitetnega učbenika zgodovine: da seznanja s 
snovjo, da seznanja s tipičnimi idejno drugačnimi interpretacijami in da 
podaja marksistično interpretacijo zgodovinskega procesa. Vse to skupaj je 
pot k objektivnemu spoznanju, ki ni indoktrinacija, a je socialistično anga­
žirano, je idejno.
Posebno vprašanje je, kako opredeliti našo idejnost. Kajti gotovo je, da 
tudi marksistična idejnost v zgodovini ne obstaja kot abstrakcija, temveč je 
vezana na različne konkretne oblike socialističnega razvoja. Gre za našo 
marksistično idejnost, ki je tvorni del našega boja za socializem samouprav­
ljanja, lastnega odločanja človeka v vseh človeških odnosih. Naše zgodovinar­
sko delo mora temeljiti predvsem na našem revolucionarnem izkustvu.
Bistven del dediščine revolucije na naših tleh je premagovanje ozkosti in 
dogmatizma. Prav ta del mora biti tudi bistven del idejnosti našega zgodo­
vinopisja, če noče — in to noče — indoktrinirati, poučevati s povzdignjenim 
prstom, če hoče — in to mora hoteti — bojevati se za človeka, bojevati se za 
vsako novo generacijo, da aktivno, z lastnim spoznanjem in notranjim pri­
stankom prevzame kot svoj lastni tisti boj, ki raste iz naše narodne in revolu­
cionarne preteklosti. To je konec koncev bistvo idejne in družbene funkcije 
zgodovine kot družbene vede. Te funkcije ne opravlja s tem, da vsakemu 
novemu rodu zgolj poroča o preteklih bojih, temveč s tem, da vsakemu novemu 
rodu omogoči, da te boje izbojuje sam za sebe, za svoje lastno spoznanje. 
Zato idejno naša zgodovina ne more biti popisovanje slavnih zmag in črnjenje 
premaganih sovražnikov. Tudi ne more biti katalog naukov preteklosti. Mora 
biti za probleme odprta, biti kritična, ne le strokovno do virov in gradiva, 
temveč tudi do dilem na prehojeni poti. Mora biti prepričana, mora prepri­
čanje omogočiti, a ne sme sama prepričevati, če hoče prepričati. Če to doseže, 
bo šele zares marksistična, bo — po Marxu — »znanost zgodovine«.
PODATKI O PREJŠNJIH OBJAVAH
1
Revolucija in slovensko nacionalno vprašanje. Naša sodobnost 9 (Ljubljana 
1961) 387—403.
2
Svetozar Markovič o Slovencih in federaciji. Prevod iz srbohrvaščine. Prispe­
vek »Svetozarjevim srečanjem« v letu 1 9 7 6 . V: Svetozarevi susreti 2 2 .—2 3 . septem­
bra 1 9 7 6 (Svetozarevo 1976) 1 6 1 —1 7 0 . Slovenski prevod v: Naši razgledi 26 (Ljub­
ljana 1977) 225—226 in 255—2 5 6 .
3
Jugoslovanska misel pri Slovencih ifdobi Taaffejeve vlade (1879—1893). Re­
ferat na zborovanju slovenskih zgodovinarjev oktobra 1 9 7 4 v Piranu. V: Zgodo­
vinski časopis 29 (Ljubljana 1975) 263—2 7 4 .
4
Nekaj vprašanj slovenske zgodovine v desetletju 1 8 9 4 —1 9 0 4 . Referat na zbo­
rovanju slovenskih zgodovinarjev septembra-oktobra 1 9 7 6 v Kranjski gori. V: 
Zgodovinski časopis 3 1 (Ljubljana 1977) 7 —2 3 .
5
Osemdeset let od ustanovitve slovenske delavske stranke. Beseda ob odkritju 
spominske plošče. V: Kronika 25 (Ljubljana 1977) 48—5 2 .
6
Badenijeva kriza in Slovenci. Prevod iz nemščine. Referat na srečanju avstrij­
skih in jugoslovanskih zgodovinarjev 1 9 7 6 v Gösingu. V: Die Donaumonarchie und 
die südslawische Frage von 1 8 4 8 bis 1 9 1 8 . (Wien 1978) 6 5 —7 4 .
7
Politika »novega kurza«, jadranski kompromis in Slovenci. Prevod iz srbo­
hrvaščine. V: Jugoslovenski istorijski čaopis (Beograd 1975) št. 3 —4 , 49—8 8 .
8
O nekaterih vprašanjih slovenske politične zgodovine v zadnjem desetletju 
pred prvo svetovno vojno. Referat na zborovanju slovenskih zgodovinarjev sep­
tembra-oktobra 1 9 7 8 v Mariboru. V: Zgodovinski časopis 3 3 (Ljubljana 1979) 
203—2 2 0 .
9
Zveza Vseslovenske ljudske stranke in Hrvatske stranke prava v letih 1 9 1 1 — 
1 9 1 3 . V: Zgodovinski časopis 3 4 (Ljubljana 1980) 5 —7 5 .
10
Avstrija in Slovenci leta 1 9 1 2 —1 9 1 3 . V: Kronika 2 3 (Ljubljana 1975) 1 1 0 —1 2 0 .
11
Trst v slovenski politični misli do prve svetovne vojne. Referat na posvetu 
»Italijanski in slovenski socialisti vdobi Henrika Tume (1905—1918)« maja 1 9 7 7 
v Trstu. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1 7 (Ljubljana, Trst 1979) 
9 —4 0 (z italijanskim prevodom).
12
Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno. V: Jugoslovenski narodi pred 
prvi svetski rat. Posebna izdanja Srpske akademije nauka i umetnosti 416 (Beo­
grad 1967) 761—7 8 8 .
1 3
Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje. Referat na zborovanju 
slovenskih zgodovinarjev septembra 1 9 6 8 v Novi Gorici. V: Zgodovinski časopis
22 (Ljubljana 1968) 1 6 9 —1 8 4 .
Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno. Na­
stopno predavanje dne 2 7 . februarja 19 70 na filozofski fakulteti univerze v Ljub­
ljani. V: Zgodovinski časopis 24 (Ljubljana 1970) 1 7 7 —1 8 9 .
1 5
Slovenci. Prevod iz nemščine. V: Die Habsburgermonarchie 1 8 4 8 —1 9 1 8 , III/2, 
Die Völker des Reiches, österreichische Akademie der Wissenschaften (Wien 1980) 
80 1 —83 8 .
1 6
Lenin in nacionalno vprašanje v Rusiji v času oktobrske revolucije in formi­
ranja Sovjetske zveze. V: Naša sodobnost 5 (Ljubljana 1957) 970—9 7 9 in 1 0 8 0 —1 0 8 9 .
1 7
Lenin o nacionalizmu in internacionalizmu velikih in malih narodov. V: Naši 
razgledi 5 (Ljubljana 1956) 402—4 0 5 .
1 8
Polemika o Stalinu po februarski revoluciji. V: Naša sodobnost 6 (Ljubljana
1 9
Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ-KPS. Referat na 
posvetu ob 5 0 . obletnici oktobrske revolucije in ob 3 0 . obletnici ustanovnega kon­
gresa Komunistične partije Slovenije novembra 1 9 6 7 v Ljubljani. V: Prispevki za 
zgodovino delavskega gibanja 7 (Ljubljana 1967) 277—316. Objavljeno tudi v Pro­
blemih (okrajšano) in v srbohrvatskem prevodu v Jugoslovenskem istorijskem 
časopisu.
20
KPJ in nacionalno vprašanje v prvi jugoslovanski državi. Referat na kongresu 
jugoslovanskih zgodovinarjev septembra 1 9 6 9 v Ohridu. V: Nastava istorije — Pouk 
zgodovine (Zagreb 1 9 6 9 —70) št. 2, 1 0 —1 9 . In v: NIN (Beograd 1969) št. 977 do 9 7 9 .
21
2 1 Prispevek jugoslovanskih marksistov k revolucionarnemu pojmovanju na­
rodnega vprašanja (1928—1937). Prevod iz srbohrvaščine. Referat na posvetu »Tito 
in revolucija« decembra 1 9 7 7 v Kumrovcu. V: Tito i revolucija. Eksport-Pres (brez 
kraja in letnice) 1 5 5 —1 6 5 .
22
»... povzdigniti se v vodilni razred nacije...« Prevod iz srbohrvaščine. Pri­
spevek za posvet ob obletnici 8 . konference zagrebških komunistov, februarja 1 9 7 8 
v Zagrebu. V: Osma konferencija zagrebačkih komunista i razvoj KPJ-SKJ kao 
moderne partije radničke klase (Zagreb 1978) 201—2 1 8 . Slovenski natis v: Naši 
razgledi 29 (Ljubljana 1978) 6 7 6 —677 in 708—7 1 0 .
2 3
Zgodovinska misel slovenskih marksistov v času Speransove knjige. Referat 
na izrednem občnem zboru Zgodovinskega društva za Slovenijo ob štiridesetletnici 
izida knjige Edvarda Kardelja-Speransa »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«, 
2 . marca 1 9 7 9 v Ljubljani. V: Zgodovinski časopis 3 3 (Ljubljana 1979) 533—5 4 4 . 
Gradivo z zbora je izšlo tudi v samostojni izdaji z naslovom »Edvard Kardelj — 
Sperans in slovensko zgodovinopisje (Ljubljana 1980).
24
Osvobodilna fronta slovenskega naroda in program Zedinjene Slovenije. Referat 
na posvetu o Osvobodilni fronti slovenskega naroda aprila 1 9 6 6 v Ljubljani. V: 
Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 6 (Ljubljana 1966) 233—244. Izšlo tudi 
v srbohrvaškem prevodu v: Putovi revolucije (Zagreb).
2 5
Temelji jugoslovanske federacije. Referat na posvetu ob tridesetletnici osvo­
boditve Slovenije decembra 1 9 7 5 v Ljubljani. V: Osvoboditev Slovenije 1 9 4 5 (Ljub­
ljana 1977) 37—6 0 .
2 6
Vprašanje naroda v socializmu. V: Naši razgledi 2 1 (Ljubljana 1972) 65—6 6 .
2 7
O sovjetskih definicijah »socialističnega naroda« in »sovjetskega ljudstva«. 
Neobjavljen zapis iz januarja 1 9 7 7 .
2 8
Nekaj misli k vprašanju o marksizmu v našem zgodovinopisju. Prispevek k di­
skusiji o zgodovinski stroki na filozofski fakulteti v Ljubljani. V: Anthropos (Ljub­
ljana 1977) 6 —7 , 1 8 1 —1 8 5 .
INHALTSANGABE
i
DIE REVOLUTION UND DIE SLOWENISCHE NATIONALE FRAGE
Eine essayistische Untersuchung der Verflechtung der nationalen und Sozialrevo­
lutionären Strömungen in der slowenischen Geschichte von der Märzrevolution 
1 8 4 8 bis zur sozialistichen Revolution im Jahre 1 9 4 5 durch den nationalen Be­
freiungskrieg. Die von den sozialen Revolutionären in der letzten Phase bewusst 
erstrebte Verflechtung ihrer sozialen Ziele mit den nationalrevolutionären Bewe­
gung führte zu einem bestmöglichen Erfolg, so dass die Selbstbestimmung der slo­
wenischen Nation zügleich eine Selbstbestimmung der Grundschichten des Volkes 
bedeutete.
2
SVETOZAR MARKOVIČ ZUR FRAGE DER SLOWENEN UND EINER 
BALKANFÖDERATION
Obwohl der serbische frühsozialistische Theoretiker und Publizist Svetozar Mar­
kovič hinsichtlich der slowenischen nationalen Frage selbst nicht unnitetlbar Stel­
lung bezog, ist aus seinen Äusserungen zu anderen Fragen ersichtlich, dass er auch 
die Slowenen in die von ihm befürwortete freie Gemeinschaft der Serben, Kroaten, 
des Volkes von Bosnien-Herzegowina und von Montenegro einbeziehen wollte, im 
Gegensatz zu den zeitgenössischen liberalen serbischen Politiken in der damals 
ungarischen Wojwodina. Seine Idee einer zukünftigen Balkanföderation beruhte 
nicht auf anarchistischen Ansichten, so vor allem nicht auf einer Verneinung von 
Nationen als konstitutiven Elementen der Föderation. Er nahm, speziell für die 
Serben, auch historische und regionale Siedlungsgebiete als in Frage kommende 
Einheiten der Föderation in Betracht, so dass deren föderativer Zusammenschluss 
die Vereinigung der Serben bewerkstelligen, zugleich aber auch die Freiheit der 
anderen, in diesen Gebieten lebenden Völker garantieren sollte.
3
DER SÜDSLAWISCHE GEDANKE BEI DEN SLOWENEN IN DER ÄRA TAAFFE
(1879—1893)
Der Bestand des südslawischen Gedankens ist bei den Slowenen auch in diesem 
Zeitabschnitt festzustellen. Ein konkretes Beispiel dafür sind die von Fran Pod­
gornik, dem damaligen Redakteur der Zeitschriften »Slovan« und »Slovanski svet«, 
vertretenen autonomistischen Ideen. Die Führer der beiden slowenischen bürger­
lichen Parteien sympathisierten in dieser Zeit mit der politischen Opposition in 
Kroatien und erhofften sich von ihrer Zielsetzung und Tätigkeit auch eine Lösung 
der slowenischen Frage. Zu diesem Zwecke suchten sie politische und organisa­
torische Bindungen mit den kroatischen oppositionellen Parteien herzustellen, 
jedoch ohne einen bleibenden Erfolg. Die slowenischen Sozialisten waren tatsäch­
lich bestrebt, die Vereinigung der gesamten südslawischen Arbeiterschaft der Mo­
narchie zu erreichen.
4
EINIGE FRAGEN DER SLOWENISCHEN POLITIK IN DEN JAHREN 1 8 9 4 —1 9 0 4
Die Abhandlung befasst sich mit der Gründung der slowenischen liberalen Partei 
in Krain, den Umständen bei der Gründung der »Südslawischen sozialdemokrati­
schen Partei« und dem dabei von Etbin Kristan entworfenen Programm einer 
nationalen Kulturautonomie. Sodann wird auf die Verbürgerlichung des sloweni­
schen Klerikalismus hingewiesen und zwei dafür charakteristische und bestim­
mende Geschehnisse, nämlich die Abschaffung der politischen Selbstständigkeit der 
christlich-sozialen Bewegung und das Engagement der klerikalen Partei in der 
nationalen Frage, werden näher erörtert.
ACHTZIG JAHRE SEIT DER GRÜNDUNG DER SLOWENISCHEN 
ARBEITERPARTEI
Die im Jahre 1 8 9 6 gegründete »Südslawische sozialdemokratische Partei« war nicht 
bloss ein Ergebnis der zu dieser Zeit erfolgten Spaltung der österreichischen so­
zialdemokratischen Organisation in ethnisch getrennte Parteien. Sie stellte sich 
auch das Ziel, einen selbständigen Weg zum Sozialismus in den südslawischen 
Teilen der Monarchie zu erarbeiten. Man beabsichtigte eine gemeinsame Partei für 
alle diese Gebiete zu schaffen. Da sich jedoch die feste dualistische Staatsform 
und die daraus resultierende Trennung der von Südslawen bewohnten Länder als 
zu stark erwies, blieb die neue Partei in ihrem Wirken auf die österreichische 
Reichshälfte begrenzt und im grossen und ganzen eine Partei der slowenischen 
Arbeiterschaft.
6
DIE BADENIKRISE UND DIE SLOWENEN
Ein Vortrag in der österreichisch-jugoslawischen Historiker-Kommission. Die Ba- 
denikrise bewirkte eine Umorientierung der slowenischen Politik, sowohl bei der 
klerikalen wie bei der liberalen Partei, und das im Sinne einer Anlehnung an die 
kroatischen Parteien diesseits und jenseits der dualistischen Staatsgrenze, mit 
klaren staatsrechtlichen Bestrebungen. Im Laufe des Jahres 1 9 0 3 kam diese neue 
südslawische Richtung, ganz überraschend für die Regierung in Wien, in einer 
Reihe von grossen Kundgebungen im grössten Teil des slowenischen Volksgebietes 
klar zum Vorschein.
7
DIE POLITIK DES »NEUEN KURSES«, DAS »ADRIATISCHE KOMPROMISS«
UND DIE SLOWENEN
Die sogenannte Politik des neuen Kurses in Kroatien (1903—1906) war im Wider­
stand gegen Wien auf ein Bündnis mit der ungarischen Opposition und den ita- 
lienschen Irredentisten ausgerichtet und suchte daher mit den letzteren eine 
Verständigung in der adriatischen Frage zu erreichen. Dabei liess sie jedoch die 
Interessen der Slowenen ganz ausser acht, obgleich eine solche Verständigung nur 
auf Kosten der küstenländischen Slowenen möglich wäre. Diese Politik stiess auf 
heftigen Widerspruch der Slowenen und liess auch die Bedeutung der bestehenden 
österreichischen Staatsgrenze zu Italien für den Komplex der südslawischen Bewe­
gung erkennen.
8
EINIGE FRAGEN DER SLOWENISCHEN POLITISCHEN GESCHICHTE 
IM LETZTEN JAHRZENT VOR DEM ERSTEN WELTKRIEGE
Nach einem kurzen Überblick der politischen und sozialen Lage und Entwicklung 
der Slowenen im Jahrzehnt 1 9 0 4 —19 1 4 befasst sich der Aufsatz näher mit Fragen 
der nationalen Politik der slowenischen Sozialdemokraten. Ausser einer zum Teil 
kritischen Stellungnahme zu einigen neueren Beurteilungen wird versucht zu zeigen, 
dass eine in Entwicklung und Wandel begriffene Politik nicht statisch beurteilt 
werden kann. Die damalige Politik der slowenischen Sozialdemokratie ist als Teil 
eines entscheidenden historischen Prozesses zu verstehen, nämlich als Zeichen einer 
beginnenden revolucionären Auffasung der nationalen Frage bei den Führern der 
slowenischen Arbeiterbewegung.
9
DAS BÜNDNIS ZWISCHEN DER ALLSLOWENISCHEN VOLKSPARTEI UND DER 
KROATISCHEN RECHTSPARTEI IN DEN JAHREN 1 9 1 1 —1 9 1 3
Die Gründe und die bleibenden Folgen dieses Bündnisses sind für die Geschichte 
der südslawischen Bewegung bei den Slowenen recht bedeutsam. Die (klerikale) 
Allslowenische Volkspartei neigte damals zur Annahme des kroatischen staatsrecht-
liehen Programmes, das auch eine Angliederung der slowenischen Länder vorsah 
und als ein Programm zur Gründung eines südslawischen Teilstaates in einer 
föderalisierten habsburgischen Monarchie zu verstehen war. Es beruhte auf der 
Anerkennung der in der Monarchie lebenden Serben und slawischen Moslems als 
nationaler bzw. konfessioneller Subjekte und erstrebte ein Einvernehmen mit ihnen 
auf Grund der Anerkennung der kroatischen Staatlichkeit von ihrer Seite wie 
auch gute aussenpolitische Beziehungen zu Serbien und Montenegro. Das bedeu­
tendste Ergebnis dieses Bündnisverhältnisses war die erfolgte Gründung des kroa­
tisch-slowenischen Parlamentsklubes im Wiener Reichsrat, der in der folgenden Zeit 
des ersten Weltkrieges zu einem wichtigen Faktor der südslawischen eigenstaat­
lichen Bestrebungen werden sollte.
10
DIE ÖSTERREICHISCHE POLITIK GEGENÜBER DEN SLOWENEN IN DEN
JAHREN 1 9 1 2 —1 9 1 3
Auf Grund von Akten des III. Korpskommandos der ö. u. Armee wird aufgezeigt, 
wie die österreichischen Militärbehörden, aus Anlass von Folgeerscheinungen der 
Balkankriege, bereits bestehende allgemeine amtliche Weisungen für die Behand­
lung staatsgefährlicher Elemente ausgesprochen zu Weisungen für eine Verfolgung 
von Slowenen und der in Istrien wohnhaften Kroaten umänderten.
11
TRIEST IM SLOWENISCHEN POLITISCHEN GEDANKEN VOR DEM ERSTEN
WELTKRIEG
Schon seit dem Revolutions jahr 1 8 4 8 hing die Lösung der slowenischen Frage in 
der slowenischen Politik der Zeit auch mit Triest zusammen. Vom Anfang des 
2 0 . Jahrhunderts wuchs im Lager der slowenischen Sozialdemokratie und im Kreise 
der radikal-nationalen Jungliberalen der Gedanke, dass Triest zum Zentrum des 
Modemisierungsprozesses im slowenischen Volke werden sollte. Daraus folgte die 
Forderung, dass die von den Slowenen verlangte slowenische Universität in Triest 
und nicht in Ljubljana errichtet werden sollte. Die anti-irredentistische Einstellung 
der italienischen Sozialisten in Triest, die zusammen mit ihren slowenischen Ge­
nossen die stärkste Partei daselbst waren, gab dieser Hoffnung der Slowenen einen 
gewissen Rückhalt, obwohl andererseits die italienischen Sozialdemokraten in Triest 
die Eingliederung der Stadt in einen trialistischen südslawischen Teilstaat ent­
schieden ablehnten.
12
DIE LAGE DER SLOWENEN VOR DEM ERSTEN WELTKRIEG
Die Abhandlung beschreibt die wirtschaftliche und die soziale Struktur der Bevöl­
kerung slowenischer Umgangssprache nach den Ergebnissen der Österreichnischen 
Volkszählungen von 19 00 und 19 10 und untersucht die Entwicklung im Laufe der 
fortschreitenden Industrialisierung. Damals hatte die bis dahin ganz beträchtliche, 
sogar die Existenz der Nation bedrohende Aussiedlungswelle nach Übersee ihren 
Höhepunkt wohl schon überschritten. Doch die in steigender Zahl von der städti­
schen Industrie erfasste slowenische Landbevölkerung fand Arbeit zum grossen 
Teil nur bei deutsch bzw. italienisch geführten Unternehmen und unterlag einem 
nationalen Entfremdungsprozess, der relativ schneller voranging als ihre Zahl 
wuchs. Die Endbilanz der Industrialisierung war für die Slowenen daher negativ 
und der Bestand des slowenischen Volkes wäre durch sichtbare Entwicklungstrends 
gefährdet, so dass nur die nationale Eigenstaatlichkeit diese Gefährdung dauernd 
verhindern konnte.
13
DER TRIALISMUS BEI DEN SLOWENEN 
UND DIE JUGOSLAWISCHE EINIGUNG
Als Trialismus bei den Slowenen bezeichnet man oft, besonders nach 1 9 0 8 , 
das nationale Programm der slowenischen Klerikalen. Dieser »Trialismus« unter­
scheidet sich wesentlich von jenem grossösterreichischen des Thronfolgerkreises
und der deutschen Christlichsozialen. Der Trialismus bei den Slowenen war zwar 
ebenfalls dynastisch und klerikal, doch war der Grundgedanke seiner Träger 
eine Lösung der slowenischen nationalen Frage durch die politische Einigung der 
Südslawen der Monarchie. Die Einfügung der Slowenen und ihres Volksgebietes 
in das jugoslawische Staatsgebilde in der Monarchie war dabei eine Grundforde­
rung, während die Reformer — die deutschen Christlichsozialen ausdrücklich — an 
einen solchen Staat nur für die Gebiete jenseits der Grenze mit Ungarn dachten. 
Durch die politische Formel des Trialismus bemühte sich die slowenische klerikale 
Politik beständig die Zugehörigkeit der Slowenen zu den Kroaten und den Serben 
der Monarchie und die Dringlichkeit ihrer staatsrechtlichen Vereinigung zu be­
weisen. Dabei schloss diese Politik keinesfalls eine allgemeine Föderalisierung der 
Monarchie aus, sie erwartete sie sogar.
Während des Krieges vertiefte sich die Differenzierung im klerikalen Lager auch 
als Folge der Tatsache, dass die Machfaktoren der Monarchie bis zum Ende an 
keine Einbeziehung der Slowenen in eine wie immer geartete Lösung der südsla­
wischen Frage in der Monarchie zu denken bereit waren. Führende Träger der 
jugoslawischen Deklarationsbewegung (staatsrechtliche Deklaration der südslawi­
schen Reichsratsabgeordneten vom 3 0 . Mai 1917), die wesentlich zur Bildung des 
Nationalrates der Slowenen, Kroaten und Serben in Zagreb beitrug, kamen aus den 
Reihen der sich behauptenden Strömung Krek — Korošec der slowenischen Volks­
partei.
1 4
DIE SLOWENEN IN DER POLITIK DER REGIERUNGEN UND DES HOFES IN 
WIEN WÄHREND DES ERSTEN WELTKRIEGES
Die deutschnational bedingten behördlichen Verfolgungen von Slowenen in den 
ersten Kriegsjahren erweckten bei den Slowenen starke Bedenken, ob eine ge­
sicherte nationale Existenz im Rahmen der dualistischen Monarchie noch möglich 
wäre. Zunächst trachteten sie hauptsächlich den Ausweg in der Zusammenschlies­
sung des vereinigten slowenischen Sprachgebietes mit den kroatisch-serbischen 
Gebieten der Monarchie zu einer eigenen staatsrechtlichen Einheit zu finden. Die 
Politik der Regierungen und des Hofes war aber grundsätzlich gegen jede Möglich­
keit gerichtet, auch die slowenischen Gebiete an einer Lösung der südslawischen 
Frage teilnehmen zu lassen. Im Gegenteil, Ministerpräsident Stürgkh sah im Krieg 
gegen Serbien geradezu eine Gelegenheit, jede politische Bindung der Slowenen in 
der österreichischen Reichshälfte mit der jugoslawischen Bewegung zu zerreissen. 
Im Jahre 1 9 1 6 machte man sich in den Regierungskreisen manchmal Gedanken 
über die Schaffung eines Illyriens, doch stets unter Ausschliessung der slowe­
nischen Gebiete. Der Eid des neuen Kaisers an die ungarische Verfassung zeugte 
vom Festhalten am Dualismus. Die Protokolle des gemeinsamen österreichisch- 
ungarischen Ministerrates, die Ablehnung der staatsrechtlichen Forderungen des 
Südslawischen Klubs vom 3 0 . Mai 19 1 7 , die persönlichen Denkschriften Clam-Mar- 
tinic, die Äusserungen der Ministerpräsidenten Seidler (besonders die vom 3 . Mai 
1918) und Hussarek sowie die Versicherungen des Kaisers am 25. Mai 1 9 1 8 den 
deutschen Vertretern, dass die (deutsch-slowenischen) Länder unteilbar bleiben 
müssen und dass der österreichische Rahmen (der Dualismus), in ihm die sloweni­
schen Gebiete und der grosse Wirtschaftsweg (zur Adria) jedenfalls erhalten wer­
den müssten, ja, selbst das Völkermanifest Kaisers Karls vom 1 6 . Oktober 1 9 1 8 
zeugen von der konsequenten Ablehnung einer Teilnahme der Slowenen an der 
Schaffung einer südslawischen staatsrechtlichen Einheit im Rahmen der Monarchie, 
an welcher die Regierungen und das Hof festhielten. Die letzte Sitzung der gemein­
samen Regierung am 2 2 . Oktober 1 9 1 8 , unter dem Vorsitz des Kaisers, und der dort 
erstmals geäusserte Gedanke dass die südslawische Frage auch die Slowenen 
einschliessen könnte, hatten keinen Einfluss mehr auf den tatsächlichen Gang der 
Ereignisse.
1 5
DIE SLOWENEN IM ZEITRAUM 1 8 4 8 —1 9 1 8
Ein synthetischer Überblick der Geschichte der Slowenen, verfasst für das Werk 
»Die Habsburgermonarchie 1 8 4 8 —1918« der österreichischen Akademie der Wissen­
schaften (herausgegeben von Adam Wandruszka und Peter Urbanitsch) und ve­
röffentlicht im Band III/l des Werkes (Wien 1980).
L
LENIN UND DIE NATIONALE FRAGE IN RUSSLAND ZUR ZEIT DER 
OKTOBERREVOLUTION UND DER GESTALTUNG DER SOWJETUNION
Auf Grund der Neuherausgabe von Lenin’s Schriften zur nationalen Frage (Mo­
skau 1956) und in Beachtung des Werkes von Richard Pipes und einiger Arbeiten 
von sowjetischen Historikern analysiert diese Abhandlung die Entwicklung der 
gedanken Lenin’s über diese Frage.
1 7
LENIN’S ARBEIT ÜBER DEN NATIONALISMUS UND INTERNATIONALISMUS 
BEI GROSSEN UND KLEINEN VÖLKERN
Kommentierte slowenische Erstübersetzung des erst im Jahre 1 9 5 6 veröffentlichten 
Briefes Lenin’s vom 30. u. 31. Dezember 19 22 zu Fragen betreffend den Zusammen­
schluss der sowjetischen Republiken.
1 8
DIE POLEMIK ÜBER DIE ROLLE STALINS WÄHREND DER MONATE NACH
DER FEBRUARREVOLUTION
Ein kurzer Bericht über die im Jahre 1 9 5 7 zwischen sowjetischen Geschichtsfor­
schern entbrannte Polemik über die wahre Rolle Stalins in der Vorbereitung der 
Oktoberrevolution.
1 9
DIE NATIONALE FRAGE IN JUGOSLAWIEN IN DER THEORIE UND POLITIK 
DER KOMMUNISTISCHEN PARTEI JUGOSLAWIENS (KPJ) BZW. SLOWENIENS
(KPS)
Eine dokumentierte Darstellung und eine Analyse der Theorie und Politik der KPJ 
und KPS in historischen Zeitabschnitt 1 9 1 9 —1940 in Bezug auf die nationale Frage 
in Jugoslawien, mit besonderer Beachtung der Frage der Slowenen.
20
DIE KOMMUNISTISCHE PARTEI JUGOSLAWIENS (KPJ) UN DIE NATIONALE 
FRAGE IM ERSTEN JUGOSLAWISCHEN STAATE
Eine kurze Darstellung der Haltung der KPJ zur nationalen Frage im Zeitraum 
1 9 1 9 —19 4 1 , Identifizierung der gegenständlichen Problematik, sowie Gedanken und 
methodologische Propositionen für eine vertiefte historiographische Arbeit daran.
21
VOM BEITRAG DER JUGOSLAWISCHEN MARXISTEN IM ZEITRAUM 
1 9 2 8 —1 9 3 7 ZUR NEUEN REVOLUTIONÄREN AUFFASSUNG DER NATIONALEN
FRAGE
Die Studie untersucht die in der Zeitperiode von 1 9 2 8 bis 1 9 3 7 erreichten neuen 
Auffassungen über die Verknüpfung der revolutionären und nationalen Bewegungen, 
zieht Vergleiche mit der von Stalin aufgestellten Doktrin, und versucht den von 
Tito geleisteten Beitrag zu der neuen politischen Konzeption festzustellen.
22
ÜBER DEN BEITRAG DER 8 . KONFERENZ DER ZAGREBER KOMMUNISTEN 
IN 1 9 2 8 ZUR REVOLUTIONÄREN AUFFASSUNG DER NATIONALEN FRAGE IN
JUGOSLAWIEN
Die Konferenz der Zagreber Kommunisten im Jahre 1 9 2 8 , an der vor allen Josip 
Broz Tito massgeblich mitwirkte, ergab erstmals wesentliche Elemente der erst
nach 1 9 3 4 erarbeiteten zusammenhängenden Konzeption des Verhältuirses der Re­
volution zu der nationalen Idee. Im Aufsatz wird versucht, das Wesen der neuen 
Konzeption zu enklären.
23
DER HISTORISCHE GEDANKE DER SLOWENISCHEN MARXISTEN IN DEN 
VORKRIEGSJAHREN UND DAS GRUNDLEGENDE WERK VON SPERANS (1939)
Die Abhandlung, verfasst anlässlich des vierzigjährigen Jubiläums des Werkes »Die 
Entwicklung der slowenischen nationalen Frage« von Edvard Kardelj (Sperans), 
schildert die historiographische Tätigkeit der slowenischen Marxisten in den Jahren 
1 9 3 2 —1 9 4 1 mit dem Werk von Kardelj als dem Höhepunkt dieser Tätigkeit, an der, 
unter anderen, Ivo Grahor, Dušan Kermavner, Boris Kidrič, Vladimir Martelanc, 
Jože Vilfan, Boris Ziherl beteiligt waren. Ihre Schriften erwiesen sich als geistige 
Vorbereitung für den Befreiungskrieg und die Revolution in Slowenien in den 
Jahren 1 9 4 1 —19 4 5 , sind jedoch auch im historiographischen Sinne bemerkenswerte 
Leistungen.
24
DIE »BEFREIUNGSFRONT DES SLOWENISCHEN VOLKES« UND DAS 
PROGRAMM DES VEREINTEN SLOWENIENS
Eines der Hauptziele der höchst wirkungsvollen politischen Organisation der Slo­
wenen in den K riegsjahren 1 9 4 1 bis 1 9 4 5 war die Verwirklichung der Selbstbestim­
mung für das slowenische Volk, dessen Heimatland durch die Grossmächtever­
träge nach dem ersten Weltkriege staatsrechtlich zerteilt worden war und dessen 
Bestand in den, der Fremdherrschaft unterworfenen Teilen unter Italien und Öster­
reich bzw. Deutschland durch die Entnationalisierungspolitik und den Faschismus 
gefährdet war. Das von der Organisation aufgestellte Selbstbestimungsprogramm 
forderte den staatlichen Zusammenschluss aller ethnisch slowenischen Gebiete, bei 
Aberkennung der Folgen der neuzeitlichen Verfremdungspolitik. Von einer genauen 
Abgrenzung dieser Gebiete wurde in Erwartung einer zukünftigen demokratischen 
Entwicklung in den betroffenen Nachbarstaaten zunächst abgesehen.
25
GRUNDLAGEN UND WERDEGANG DER JUGOSLAWISCHEN FÖDERATION
Die Abhandlung erläutert den Werdegang der jugoslawischen Föderation im Laufe 
des Befreiungskrieges und der fortschreitenden Revolution in Jugoslawien. Beides 
waren Ziele und Aktionen, die schon an sich auf einem föderativen Grundgedanken 
basieren mussten. Die V erschiedenheit d er historischen Geschicke und der Be­
freiungsbestrebungen in den nationalen Teilgebieten Jugoslawiens und andererseits 
die einheitliche revolutionäre politische Führung, die mit den Kräften jedes Volkes 
für sich rechnete und darauf baute, schufen eine historisch neue Situation: jedes 
einzelne Volk suchte seine Befreiung mit eigenen Kräften, doch keines konnte sie 
ohne die Hilfe aller übrigen Völker erreichen. Die Folge war, dass die Föderation, 
ohne vorerst ein gemeinsames staatsrechtliches Programm zu sein, als eine Realität 
angenommen und verwirklicht wurde.
26
DIE FRAGE DER NATION IM SOZIALISMUS
Die Abhandlung vertritt in gedrängter Form die zuweilen umstrittene These, dass 
im Sozialismus der Gegenwart die wirtschaftliche und politische Eigenart einer 
(nationalen Gemeinschaft nicht verloren geht und dass sie sogar eng mit der 
Befreiung der Arbeit zusammenhängt. Es ist jedoch zu beachten, dass es nicht 
nur einen Typ der sozialistischen Gesellschaft gibt. In der Typologie der Nationen 
muss die Nation im System des Selbstverwaltungs-Sozialismus als ein eigener Typ 
bewertet werden.
SOWJETISCHE DEFINITIONEN DER BEGRIFFE »SOZIALISTISCHE NATION«
UND »SOWJETISCHES VOLK«
Eine kurzgefasste Schilderung der Entwicklung des Begriffes der Nation in der 
sowjetischen Historiographie und politischen Lehre nach der Stalinzeit, insbeson­
dere der These des Bestehens von »sozialistischen« im Gegensatz zu »bürgerlichen« 
Nationen, in vergleichender Gegenüberstellung zu den Ansichten Lenins. Darauf 
anschliessend ein kurzer Einblick in sowjetische Definitionen des Begriffes »sow­
jetisches Volk« bzw. »sowjetische Nation« als einer neuen, durch die gesellschaft­
liche Entwicklung in der UdSSR entstandenen Kategorie.
28
GEDANKEN ZUR FRAGE DES MARXISMUS IN UNSERER HISTORIOGRAPHIE
Ein Diskussionsbeitrag zu unserer historiographischen Lehrmethode, mit dem sich 
der Autor für das Hervorheben von schöpferischen und nicht von bloss formellen 
Zügen des Marxismus einsetzt, vor allem für die grundlegende Beachtung der 
Erfahrungen von der eigenen revolutionären, nicht auf Dogmen beruhenden Ent- 
wichlung. Unsere Historiographie soll zwar von eigener Überzeugung ausgehen, 
muss also selbst überzeugt sein: doch soll sie dem Leser gerügend Elemente 
geben, und ihm eine Überzeugung zu ermöglichen, soll jedoch, wenn sie über zeugen 
will diese nicht aufdrängen.

Kazalo
Uvodno pojasnilo......................................................................................... 5
1 Revolucija in slovensko nacionalno vprašanje......................................... 7
2 Svetozar Markovič o Slovencih in federaciji............................................. 1 9
3 Jugoslovanska misel pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade (1879—1893) . . 2 8
4 Nekaj vprašanj slovenske zgodovine v desetletju 1 8 9 4 —1 9 0 4 ...................... 39
5 Osemdeset let od ustanovitve slovenske delavske stranke..........................5 5
6 Badenijeva kriza in Slovenci...................................................................6 1
7 Politika »novega kurza«, jadranski kompromis in Slovenci...................... 6 9
8 O nekaterih vprašanjih slovenske politične zgodovine v zadnjem desetletju
pred prvo svetovno vojno.......................................................................1 0 1
9 Zveza Vseslovenske ljudske stranke in Hrvatske stranke prava v 1.1911—1 9 1 3 1 1 9
1 0 Avstrija in Slovenci leta 1 9 1 2 —1913........................................................1 6 7
1 1 Trst v slovenski politični misli do prve svetovne vojne..........................1 8 1
1 2 Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno.............................................1 9 3
1 3 Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje..............................21 5
1 4 Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno . . . 2 2 8
1 5 Slovenci (1848—1918).............................................................................. 2 3 9
1 6 Lenin in nacionalno vprašanje v Rusiji v času oktobrske revolucije in for­
miranja Sovjetske z v e z e .......................................................................2 6 5
1 7 Lenin o nacionalizmu in internacionalizmu velikih in malih narodov . . . 2 7 9
1 8 Polemika o Stalinu po februarski revoluciji.............................................2 8 6
1 9 Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ — KPS . . . 2 9 0
20 Komunistična partija Jugoslavije in nacionalno vprašanje v prvi jugoslo­
vanski državi......................................................................................... 3 3 0
2 1 Prispevek jugoslovanskih marksistov k revolucionarnemu pojmovanju na­
rodnega vprašanja (1928—1937)............................................................... 3 4 0
22 »... povzdigniti se v vodilni razred nacije . . . « .........................................3 5 7
23 Zgodovinska misel slovenskih marksistov v času Speransove knjige . . . 3 6 9
24 Osvobodilna fronta slovenskega naroda in program Zedinjene Slovenije . . 3 8 1
25 Temelji jugoslovanske federacije........................................................... 3 9 3
26 Vprašanje naroda v socializmu............................................................... 410
2 7 O sovjetskih definicijah »socialističnega naroda« in »sovjetskega ljudstva« 4 1 4
2 8 Nekaj misli k vprašanju o marksizmu v našem zgodovinopisju...............4 2 1
Podatki o prejšnjih o b ja va h .......................................................................428
Inhaltsangabe............................................................................................. 4 3 1
DOCUMENTA ET STUDIA HISTORIAE RECENTIORIS
II
Urednik zbirke Branko Avsenak
Janko Pleterski 
ŠTUDIJE O SLOVENSKI ZGODOVINI 
IN NARODNEM VPRAŠANJU
Opremila Breda Varl 
Založila založba Obzorja 
Za založbo Drago Simončič
Natisnila tiskarna Ljudske pravice 
v Ljubljani 1 9 8 1