Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. Predgovor. Ko sem pred desetimi leti nastopil svojo prvo službo kot ljudski učitelj, opazoval sem poleg izpolnovanja svojih dolžnosti v šoli, kako se v posanieznih rodbinah otroci pred šolsko dobo vzgojujejo. Prišel sem pa, žalibog, do žalostnega prepričanja, da premnogi stariši, posebno kmetski, toli važno nalogo ndomače vzgoje", prepovršno zvršujejo, da, še celo skoraj popolnoma prezirajo. Ta neprijetna desetletna izkušnja napotila me je, da sem prebiral razne spise in knjige o doraači vzgoji ter sestavil spis, kojega tu podajem dragim čitateljem nUčiteljskega Tovariša". To delo je namenjeno starišem in sploh vzgojiteljem, kajti ne toliko šola in učitelj sta glavna faktorja pri vzgoji otrok, ampak toliko bolj dom in stariši. Način razumne vzgoje se mora užč doma ukoreniniti, ker tu je začetek vse vzgoje. Zato je naloga slehrnega človeka, posebno še ljudskega učitelja, da povsod deluje na to, da se način razumne vzgoje uvede v domačo hišo. Pri tem svojem delu uporabljal sem razne spise o vzgoji otrok, a tudi posnel sem marsikako dobro jedro iz nove slovenske A. Zupančič-eve nPedagogike", ki se odlikuje posebuo v tem, da je spisana v krščanskem duhu. Da bi ta spis pri vzgojiteljih in v rodbinah slovenskih rodil blagodejen sad, to je iskrena želja moja! — A. UTOd. 1. Vzgoja — nravstvena vzgoja otrok ali izobraževanje srca in volje je jedna iz važnejših dolžnostij roditeljev in vzgojiteljev, od katerih se zahteva sosebnega zanimanja in skrbi, da obvarujejo otroke nenravnosti. Radi tega je vzgoja kažipot in nekak vodnik človeka k temu, kar mora biti. Človek ustvarjen po podobi božji in njegov smoter je v tem, da se po milosti božje popolnosti v bodočem življenji na veke zjedini z Bogom, kot virom večnega življenja in večnega blaženstva. Na ta smoter mora se vedno ozirati pri vzgoji, zato treba se je truditi, da so detečje sposobnosti vedno vzbujene in pripravIjene za ta cilj; iziastki zla pa, kot žalostni nastopki našega odpada od Boga, morajo se z vso inočjo cdpravljati, tako, da se tudi malovažni prestopki otrok ne smejo prezirati, inače odgovarja se preziranju s preziranjem, in otroci se ne brigajo za svoje vzgojitelje in svoje pregrehe. Trditi je možno, da v detečjem in mladeniškem življenji ni nijednega pregrešnega dejanja, ki bi se smelo smatrati neznatnim, kajti malo, ako se ne opazi v svojem času in nc popravi, postane konečno veliko; pogostoma vidimo tudi sedaj, da so vsi veliki prestopki, storjeni v zrelih letih, izcimili se kakor iz semena iz rualobožnih, da tako rečeino, iz šal, dopuščenih v mladosti. Ker pa je najčistejša nravstvenost nravstvenost krščanska, mora biti vzgoja otrok ali izobraževanje njih srca in volje popolooma v duhu naše sv. vere. 2. Roditelji, ki skrbe za nravstvenost svojib otrok, morajo skrbeti za to uže pred njihovim rojstvom: radi tega jim je najprej skrbeti, da si sauii obranijo dušno zdravje, Ua ne ostavljajo otrokoni v naskdstvo svojib nravstvenih bolezni, kajti vsa nravstvena svojstva, dobra in slaba, prehajajo običajno od roditeljev na otroke. Zato treba jim je po rojstvu pred vsem skrbeti za to, da novorojenca po posredovanji sv. krsta uvedo v zvezo s sv. cerkvijo, kot tajinstvenim telesom Kristusovim, in ga na tak način napravijo deležnikom božje dobrote. Ko dete vzraste in dobiva razum, treba je nanj vplivati s pametnim ravnanjem in iuu vsajati pravila s primeri, z lehkimi pripovedkami i. t. d. 0 prvem slučaji ko more dete uže soditi o svojem postopaoji, treba ga je prepričati o važnosti tega, čemur ga je priučila ali ga priučuje vzgoja. Od ranega vzrasta treba je v otrocih vzbujati in utrjevati nravstveni čut in vest; uaalo po malem treba je vsajati jim spoštovanje do pravega in odvračanje od napačnega; vlivati jim je treba čustvo otroške ljubezni in pokorščine napram Bogu, roditeljem in učiteljem, Dapram domovini itd. Dobro in hudo treba jitn je pojasnjevati s primerami in zahtevati od njih, da sami razsojajo uiej tem in onim, da se na tak način z dne na dan navajajo pravilneje in prosteje soditi o dostojnosti in nedostojnosti svojib del. Osnova krščanski vzgoji mora vedno biti strah božji kot začetek modrosti. Radi tega mora se v otroških srcih čim preje vzbujati ta čut, mora se jih vzgajati npo zapovedi Gospodovi": s pripovestmi, z vzgledi in primeri iz zgodovine in sosebno s primerom svojega poštenega življenja. Roditelji morajo vzbujati in gojiti v otrocih ponižno ljube/.en do Boga, kot blagega in milosrdnega Očeta; dasi je sila primera jako velika v vsakem drugem slučaji, velika je osobito pri vzgoji duha v poštenosti. Zato treba je čim češče razkladati jim dobrotvore božje, kateri so se pojavili človeku v delih, mislih in sosebno v odrešenji po zveličarju; često treba jih spominjati sreče, katere smo deležni mi, ker pripadamo čislu članov svete cerkve Kristusove. Ako so roditelji in vsi, ki so v bližini otrok sami pronikneni z otroškirn strahom napram Bogu, govore vedno o Bogu spoštljivo. z nadejo, da od njega dobodo vse dobro in pripisujejo vse sprejeto njemu z odkritosično hvaležnostjo, ako prenašajo, spoštljivo se ozirajoč na Boga, vse nesreče z voljno udanostjo in smatrajo grehe vedno velikiiu zlom, napravil bode tak vzgled na otroke brez suninje dober vpliv. Otroci navadijo se, videč vsak dan pred seboj primere poštenosti, malo po malo začenjajo tudi sami spoštljivo ruisliti in govoriti o Bogu, odkritosrčno ga ljubiti kot blagega očeta, natanko izpolnovati njegove zapovedi in z otroškim strahom ogibati se vsakega prelomljenja volje božje. Sicer pa je treba, da se dobro vpliva na gojence, imeti istinito poštenost (nravnost), iu ne sine se samo kazati nravnostnim; krinko nravnosti opazijo otroci skoro, in v takem slučaji sami začno skoro tekmovati s svojimi primeri. Da vzdržujejo in dopolnujejo v otrocih nravnost, morajo se roditelji truditi, da se otroci z zanimaDJem bavijo s čitaojem ali poslušanjem izbranih nravstvenih sestavkov, osobito izbranih odstavkov iz besede božje; in nasprotno, varovati jih je pazljivo, da ne čitajo veri in nravnosti škodljivih knjig in da ne občevajo z ljudmi pokvarjene nravnosti in pokvarjenih mislij, kajti hudobno občevanje pokvari dobro nravnost. Osobito nujno je, da se otroci priuče pravilnemu načinu življenja. Naj bode njih priučenje skromnosti, ubogljivosti, dostojnemu vedenju pri službi božji itd. začetkoma samo slučajno, a koliko pridobi se s tem za bodočnost! Otroci, ki so se zgodaj privadili 1* pravilnemu načinu življenja, lehko morejo potem, ko se jim razum razvije, prej znanim navadam dati zuačaj istinite nravstvenosti. Ako so pri otrocih čutne nagnjenosti zgodaj urejene, postanejo potem pregrehe redkeje, borba ložja in zmaga tem gotoveja, čim globokeje se je v njih dobra navada ukoreninila po mnogokratnein in dolgotrajnem ponavljanji dobrih del. Dogaja se seveda nasprotno, ako je otrok v prvih letih izročen samemu sebi, svojim nerodnim nagnjenostim in svoji naravi. More li razsodek pod svojo vlast spraviti gojenca takrat, ko je njegova nrav uže davno pokvarjena in se je zlo uže vkoreninilo v njem, predno je splob zaČel misliti? Radi tega je jako važno pravilo: česar otroci ne bodo smeli delati potem, ko bodo začeli misliti, tega se jim tudi začetkoma ne sme dovoljevati; česar pa bodo morali otroci delati v bodočih letih, temu treba jih je čim raneje možno privajati po meri njih razutna in ukrepljenja njihovih nravstvenih in tiziških sil. Iz tega se lehko razume, kako je treba soditi o izrekih kakor: notrok še tega ne ve; on ne misli hudo; človek uči se iz slučajev; pomanjkljivost se s časom saraa dopolni" itd. Roditelji, ki ostavljajo svoje otroke v prvih letih brez oskrbe, ne mislijo, da njihovo mlado slabo nagnenje preide lehko v navado, da se slabo srce otrokovo izpieraeni lehko v značaj mladenča in moža, da se otroci, ki niso bili v ničem zadrževani predajo nagonu svojega temperamenta, svoje nevednosti itd.; kmalu predajali se bodo tudi svojim krivim nagnjenjem, radi česa vest čestokrat podleže željam. Radi tega je dolžnost roditeljev, da zgodaj ohranjajo otroke pred hudimi nagnjenji in strastmi. Vsled tega je v vsakem slučaji potrebno z vsem razumom in z vso skibjo moriti v njih klijoči plevel zla, kakor: trmoglavost, nepokornost, lenobo, zavist, maščevaluost, sovraštvo itd. in nasprotno vzgajati in utrjevati je ljubezen do Boga in do bližnjega, spoštovanje do starišev in učiteljev, hvaležnost do dobrotnikov, uslužljivost, delavnost, odpuščanje, miroljubje itd. Nedostatki, ki se zapazijo pri otrocih, popravljati se morajo brez zamude, da se inače ne ukorenini zlo; popravljati jih je treba s prva na samo krotek način, s sveti in prepričanjem, potem pa, če je treba, stopati se mora polagoma do močnejših in strožjih sredstev, kajti rkdor hrani palico, ne ljubi svojega sina". Sicer pa v kazuovanji ni treba biti prepogost. Kdor prevečkrat in brez skrajne potrebe kaznjuje, dela kazen nevplivno. Kazni so potrebne, kadar prepričevanja in nasledki pregrehe ne more ostaviti strmoglavosti; takrat je osobito pohebno hitro protizdravila. Popolnoma se motimo, če si domišljujemo, da s silo same besede ubrzdamo čutna poželjenja, in mislimo, da je možno vedno tudi brez kazni samo s slovesno zapovedjo otrokovo voljo obrniti k dobreuiu. Zaman si domišljujemo, da je naša ljubav do človeštva zato na višji stopinji, ako si v nikakem slučaji pri vzgoji ne dovoljujemo sredstev razunine strogosti. Nasprotno, to ne dokazuje popolnosti, temveč uedostatek ljubezni do človeštva. Iz tega je le vidno, da ne poznamo blagih plodov one krepke ljubezni, s kojo ljubeč kaznjujemo, ne pogubnih nastopkov one slabe ljubavi, ki zametava slednjo kazen. — 3. Jedno iz važnejših predmetov nravstvene vzgoje mora biti tudi priučenje otrok pozoanju in prenašanju skrbi in potrebe v tem življenji; sosebno potrebno in važno je to, kadar se vzgajajo otroci bogatih in znatnih roditeljev. Otroci takih roditeljev se morajo popolnoma vaditi, da cenijo istinito dostojanstvo Ijudij ne po sami zunajnosti in premožnosti, temveč osobito po notranjem dostojanstvu človeka, ki se ne omejuje po nikakem znanju ali po zunanjem obstoji. Nravstvena vzgoja, ki se viši v duhu sv. vere, prinaša samo blagotvorne plodove. Ona je za otroke neprecenljivi zaklad, kajti človeka dela dovršenega človeka, in kristijana v prvi vrsti vzgoja s prebujenjem, voditeljstvom in dopolnovanjem nižjih in višjih sposobnosti v duhu evangeljskega učenja. Ako se otroci na t,a način okoriščajo z voditeljstvom in pravili dobre vzgoje, je to za nje pogoj in zaklad resnične sreče — časne in večne. — (Dalje prih.)